Iskanje izgubljenega smisla

Adam Michnik (1946) je zgodovinar, esejist, nekdanji disident in glavni urednik prvega neodvisnega poljskega časopisa in dnevnika z najvišjo naklado Gazeta Wyborcza. Rojen kot sin poljskega Žida in prepričanega komunista je bil Michnik eden najbolj vidnih borcev proti komunističnemu režimu v Ljudski republiki Poljski, pri tem pa ohranil etične ideale politične levice. V času poljske »ljudske republike« je bil večkrat aretiran in zaprt, najprej leta 1968 in po razglasitvi vojnega stanja še leta 1981. Michnik je imel pomembno vlogo v tako imenovanih pogovorih ob okrogli mizi, na katerih je bilo sklenjeno, da bodo na Poljskem izvedene splošne volitve. Na volitvah je zmagalo gibanje Solidarnost. Kljub vidni vlogi v pogajanjih o sestopu komunistične stranke z oblasti se je umaknil iz aktivnega političnega življenja. S svojimi eseji in članki, ki jih je objavljal v najuglednejših časopisih na Poljskem in v svetu, je ohranil vpliven glas znotraj poljskega javnega življenja. Za svoje delo je prejel številna visoka priznanja in nagrade, razglašen je bil za častnega doktorja na več univerzah v Evropi in Severni Ameriki. Leta 2005 je bil izvoljen za častnega senatorja Univerze v Ljubljani.

Adam Michnik je imel 8. junija 2006 v okviru ciklusa Kultura sožitja na Filozofski fakulteti UL predavanje z naslovom Politika proti medijem ali nasprotno – kakšno naj bi bilo njuno idealno razmerje? Predavanje je doživelo izjemno dober sprejem, zato je Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v okviru knjižne zbirke Kultura sožitja objavila slovenski prevod izbora njegovih esejev, objavljenih v njegovi zadnji knjigi, in esejev, objavljenih v Gazeti Wyborczi. Izbor esejev je opravil Božidar Jezernik. Skupna točka esejev je, da obravnavajo vprašanje revolucije in revolucionarnega nasilja od časov francoske revolucije ter vprašanje odnosa do revolucionarne preteklosti.

Adam Michnik

Iskanje izgubljenegasmislaIzbrani eseji Adama Michnika

Iskanje izgubljenega smisla je izbor esejev, v katerih se Adam Michnik kritično odziva na aktualna vprašanja družbenega življenja zlasti v Srednji in Vzhodni Evropi ter posega v kočljiva družbena in moralna vprašanja tranzicije. Dosledno vztraja v brezkompromisni drži svobodnega intelektualca in z izbrušenim jezikom dregne v najobčutljivejše teme. Avtor se sprašuje, kakšne napake so bile storjene v preteklosti in opozarja, kaj se lahko iz njih naučimo. Prav zato eseji Adama Michnika iz dneva v dan pridobivajo na svoji aktualnosti.

Michnik v svojih esejih obravnava žgoče politične teme, pri tem pa so ga med drugim navdahnili znani filozofi (Barbara Skarga) in književniki (Stendhal). Ne zanemarja pa niti pesnikov (Artur Międzyrzecki, Ryszard Krynicki, Jan Turnau idr.). Avtor z novega zornega kota osvetli dogodke iz polpretekle zgodovine in jih spretno naveže na aktualno družbeno stanje. Ker gre za enega največjih sodobnih evropskih intelektualcev, čigar razmišljanja sežejo daleč prek meja rodne države in je s svojim pronicljivim pisanjem razplamtel že prenekatero debato v intelektualnih krogih po vsem svetu, je skorajda nujno, da smo dobili koncentrat njegovih esejev v slovenščini in tako širšemu slovenskemu bralstvu ponudili vsaj nekaj njegovih misli in idej. V esejih Michnik preuči preoblikovanje Evrope, ki je sledilo hladni vojni. Ponovno se postavi v vlogo opozicije, tokrat proti postkomunistom in birokratom Evropske unije. Na podlagi zgodovinskih podatkov, spominov in političnih opazovalcev se v esejih osredotoči na spremembe na Poljskem in v vzhodnoevropskem bloku po letu 1989. Pozornost posveti ključnim trenutkom, v katerih so se pojavile osrednje osebnosti in politična gibanja, kot je denimo Solidarnost. Razkrije, kako so ta gibanja poskušala izkoreniniti preteklosti in kako so kasnejši dogodki izpodbijali moralo in liberalizem.

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, vodilna slovenska raziskovalna in pedagoška ustanova za humanistiko in družboslovje, je leta 2004 odprla svoj prostor zainteresirani javnosti in ponudila znanje svojih delavcev in sodelavcev za pretehtano obravnavanje posameznih aktualnih vprašanj sedanjega časa. Serijo dogodkov, ki so se zvrstili na fakulteti od leta 2004, smo poimenovali Kultura strpnosti. Razvoj aktualnega dogajanja in njegova refleksija pa sta pokazala, da samo gojiti strpnost ni dovolj. Strpen do drugega in drugačnega je mogoče biti tudi z vzdrževanjem distance, vzvišenosti, ignorance. Ustvarjalno sobivanje v globalni vasi planeta ne more temeljiti na pasivni strpnosti, najsi je še tako dobronamerna. Potrebno je nekaj več, potrebno je sožitje, ki temelji na upoštevanju drugega in drugačnega. Zato smo serijo dogodkov preimenovali v Kulturo sožitja, enako pa smo poimenovali tudi knjižno zbirko, v kateri izhajajo izvirna dela trajnejše vrednosti.

Prva knjiga avtorja Borisa Pahorja z naslovom Srečko Kosovel: Pričevalec zaznamovanega stoletja predstavlja pomemben prispevek k poglabljanju medsebojnih odnosov med slovenskim in italijanskim jezikovnim območjem, zlasti s književnega, zgodovinskega in kulturnega vidika. Druga monografija pa nosi naslov Med politiko in stvarnostjo in se osredotoča na odnos do jezikov v Sloveniji in drugih državah nekdanje Jugoslavije po letu 1991. Prinaša razprave jezikoslovcev s prostora večjega dela nekdanje Jugoslavije, ki skupaj premišljujejo o jezikovnih situacijah v novonastalih državah nekdanje skupne domovine. S knjižno zbirko Kultura sožitja je Znanstvena založba požela velik uspeh in priznavanje tako s strani domačih strokovnjakov in kulturnih ustvarjalcev kot tudi subjektov v tujini. Prevod esejev poljskega esejista Adama Michnika vidimo kot smiselno nadaljevanje knjižne zbirke, ki spodbuja »kulturo sožitja«.

Prof. dr. Božidar Jezernik, urednik zbirke Kultura sožitja, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Adam Michnik I

ska

nje

izg

ub

ljen

ega

sm

isla

9 789612 374983

ISBN 978-961-237-498-3

ISBN 978-961-237-498-3

adam michnik naslovka.indd 1-5 26.4.2012 9:25:24

Ljubljana, 2012

Adam Michnik


Vsebina

1 Radikalci moralne revolucije 9

2 Ali boste dovolj podli? 35

3 Podlež, podlež, podlež! 65

4 Rana na čelu Adama Mickiewicza 85

5 Gonjači in izdajalci 131

6 Gonjači in nedomoljubno ravnanje 151

7 Pogrom v Kielcah: dvoje izpraševanj vesti 175

8 Iskanje izgubljenega smisla 207

9 Zakaj smo besni? 225

10 Jezik ne laže 247

11 Odpoved človečnosti 259

12 Imensko kazalo 273

General Wojciech Jaruzelski, presednik vlade in prvi sekretar partije, med razglasitvijo izrednega stanja 13. decembra 1981.Vir: PAP archives

Aretacija Adama Michnika, Varšava 1981.Vir: www.cvce.eu © Belg Photo

9

Radikalci moralne revolucije

1 Radikalci moralne revolucije

Za gospo Barbaro Skarga, z globokim priklonom

Potrebujemo moralno revolucijo!

Jo zares potrebujemo?

Potrebujemo jo! – je na takšen poziv odgovarjal ultrarevoluci-narni jakobinec.

Potrebujemo jo! – je odgovarjal ultrareakcionar, pripadnik kontrarevolucije.

Radikalci, privrženci skrajnih rešitev, skrajneži vseh barv ma-vrice potrebujejo revolucijske pretrese, saj jim le takšni pre-tresi, ki obračajo svet na glavo, omogočajo uresničitev sanj o vélikem očiščenju.

I

Jakobinec, revolucijski radikalec, je oznanjal: Potrebujemo moralno revolucijo, kajti obkrožajo nas »duše iz blata«, reak-cionarji, prikriti monarhisti, mali ljudje, enodnevni domoljubi, ki kujejo zarote v revolucijski vladi. Potrebujemo moralno re-volucijo, kajti širi se hudodelstvo. Reakcionarni časopisi širijo laži, zato jih je treba utišati. Širi se korupcija, zato je treba pod drobnogled vzeti bogataše. »Bogastvo,« je govoril Robespier-re, »razumem ne le kot ceno za hudodelstvo, temveč tudi kot kazen zanj; rad bi bil reven, da bi ne bil nesrečen.« Francijo z vseh strani obkrožajo izdajalci – strupeni insekti, ki širijo ne-sramnost, zlaganost, nizkotnost. Zaradi njih so propadle sa-nje o državi in družbi, kjer bi upoštevali en vrednostni sistem ter v skladu s potrebo po dobrih delih, kot so jo odkrili leta 1789, ohranjali dostojanstvo in bratstvo. Moralno revolucijo

10

Iskanje izgubljenega smisla

potrebujemo danes, ko imamo možnost izhoda iz krize poza-be, iz prekletstva prisilnega moralnega poračuna. Potrebujemo očiščenje, ki pomeni sposobnost delanja dobrega za Revoluci-jo; pomeni tudi, da se zavedamo lastnih napak – pogubne tole-rance do »zmernežev«, prizanesljivih in zmernih.

Konservativec, reakcionarni radikalec, je oznanjal: Potrebu-jemo moralno revolucijo, kajti po vrnitvi Burbonov so vode potopa revolucije usahnile. Minilo je obdobje, ko so najbolj pokvarjeni praznovali zmagoslavje nad Francijo, ko so morilci kralja narekovali svoje zakone, ko je bila vrlina ponižana, zve-stoba preganjana, lastnina zasegana. Res je, brezobzirni despo-tizem in vsemogočna giljotina, revolucija – ta reka umazanije – so pokvarili Francijo. Vendar pa je v Franciji še veliko vrlin in mogoče je – je pisal Joseph de Maistre – »začeti narod na novo«. Francija, oprana umazanije jakobinstva, ki se bo vrni-la k svojim monarhičnim in katoliškim koreninam, bo postala simbol sprave med kraljem in podložniki. Potrebujemo moral-no revolucijo, da bi se vrnile sanje o državi in družbi, kjer bi veljal en vrednostni sistem in pravila, ki bi ohranjala zvestobo in dostojanstvo, lastna kraljevim podložnikom, ki so vedno pripravljeni delati dobro. Potrebujemo moralno revolucijo, saj je danes vse mogoče, »celo vstajenje od mrtvih«, kaj šele vstajenje »lastne moralne subjektivnosti«. Da bi se le izognili kompromisu s pankrti jakobinstva in bonapartizma, ki hočejo ustavno monarhijo, torej kralja brez kraljevske oblasti, in ki ne razumejo, da je »vsaka ustava umor kralja«.

II

Kako znani toni – a kako drugačni zgodovinski kostumi! Še ve-dno jih slišim – z naraščajočo žalostjo in začudenjem. Ti dekla-matorji bi vendar morali vedeti, kam to pelje …

Ali se zgodovina ponavlja? Karl Marx je nekje tako parafra-ziral Hegla: zgodovina se ponavlja dvakrat – prvič kot trage-dija, drugič kot farsa. Marx se je motil: ponavlja se bistveno

11


pogosteje. Še zdaj je svet poln inkvizitorjev in heretikov, go-ljufov in ogoljufanih, teroristov in teroriziranih. Še zdaj nekdo umira pri Termopilah, nekdo pije kelih trobelike, nekdo pre-stopa Rubikon, nekdo piše proskripcijske liste. In nič ne kaže, da bo ponavljanja konec.

Radi ponavljamo, da je zgodovina učiteljica življenja. Če je to res, potem zelo slabo poslušamo njene lekcije. Zato tudi danes razmišljam o radikalcih revolucije in radikalcih kontrarevoluci-je, ki niso sanjali o vélikem očiščenju in moralni revoluciji zato, da bi se jezik tistega terorja nikoli več ne ponovil, pač pa v pre-pričanju, da se bo neizbežno ponavljal.

III

Kornelij Sula, rimski diktator, je po zmagoslavni državljanski vojni svoje vladanje začel z maščevanjem nad nasprotniki. To je počel s posebno metodo. Ukazal je namreč sestaviti »pro-skripcijske liste«, torej sezname sovražnikov, izvzetih iz var-stva zakonov; na njihove glave je bila razpisana nagrada. »Sula je,« kot pišeta zgodovinarja Max Cary in Howard Hayes Scul-lard (Zgodovina Rima), »načrtno spravljal ob živce vse, ko je vsake toliko časa objavil dodatno listo in imenoval nove žrtve. Zavladal je teror. Ta modernizirani sistem množičnih pobojev je bil s posebno maščevalnostjo uperjen proti premožnim na-sprotnikom. Njihove dobrine so zaplenili, rimska mesta pa so postala prizorišče eksekucij.« Prav temu so bile namenjene »proskripcijske liste«, ki jih je objavljal Sula. Te liste je spre-mljal vsesplošni strah in trepet.

Potem pa so seznami imen skozi stoletja postali neodstranlji-vi del družbene zgodovine – seznami čarovnic, sežganih na grmadah, seznami heretikov, ki jih je preiskovala inkvizicija, seznami jezuitov, obsojenih na izgnanstvo, seznami prostozi-darjev, seznami Židov, seznami kristjanov, osumljenih judo-vskega porekla, seznami komunistov in osumljenih simpati-zerstva s komunisti, seznami rojalistov in drugih sovražnikov

12


revolucije, seznami sodelavcev carske tajne policije, seznami talcev in seznami giljotiniranih, obglavljenih z rabljevo sekiro in ustreljenih.

Pred eksekucijami so navadno nastali seznami osumljenih – osumljenih revolucionarnih in prevratniških nagnjenj, grešne preteklosti in sedanjosti, vohunskega delovanja, izdajstva … Sum je korakal pred obsodbo in eksekucijo.

IV

Francoska revolucija je odpravila absolutno monarhijo in usta-novila ustavno monarhijo. »Ta sistem,« je zapisal Hegel, »je bil obremenjen z najglobljim nezaupanjem. Dinastija je bila sumljiva, ker je izgubila svojo nekdanjo oblast. (…) V takšnih razmerah nista mogla obstati niti sistem niti vlada, in zato sta bila zrušena.«

Nadalje Hegel piše: »Toda nekakšna oblast v državi mora obstajati. V čigave roke je torej zdaj prišla oblast? V teoriji v roke ljudstva; v resnici pa v roke narodne skupščine in njenih odborov. Zavladali so abstraktni ideali svobode in poštenosti. Poštenost naj bi zdaj vladala proti vsem tistim, ki so se s svojo demoralizacijo in služenjem nekdanjim interesom oziroma z zlorabljanjem svobode in nebrzdanostjo svojih strasti pošte-nosti izneverili. Poštenost je tu preprosto pravilo in deli ljudi le na tiste, ki imajo pravo prepričanje, in tiste, ki ga nimajo. Ker pa prepričanje lahko identificira in oceni le drugo prepričanje, je rezultat tega sum. V trenutku pa, ko vrlina postane sumljiva, je s tem tudi že obsojena. Sum je pridobil gromozansko moč in na morišče pospremil monarha, čigar subjektivna volja je bila prav katoliška religiozna vest.

Robespierre je poštenost postavil za najvišje načelo in lahko rečemo, da je ta človek resno jemal vrline. Na oblast sta zdaj prišla poštenost in teror – vendar subjektivna poštenost, ki vla-da zgolj na podlagi prepričanja, vodi v najgrozovitejšo tiranijo.

13


Svojo oblast uveljavlja z opuščanjem sodnih oblik; prav tako preprosta je kazen, ki jo uporablja: smrtna kazen.«

V

Pa tako lepo se je začelo … Revolucija se je začela v znamenju upanja v Svobodo, Enakost in Bratstvo. Bastilja – bastijon in simbol tiranije – je bila osvojena. Kralj Ludvik XVI. je izbral pot kompromisa s taborom revolucije; absolutizem je padel. Zdelo se je, da je »kralj z narodom, narod s kraljem«.

Mimogrede: Bastilja, kjer so nekoč zapirali kraljeve nasprotni-ke, je bila julija 1789 zapor za zgolj sedem zapornikov – štiri goljufe, dva umsko bolna in enega, ki je bil zaprt na željo svo-jega očeta. Takšen je bil ta bastijon tiranije. Kakršen bastijon – takšna tiranija. To je bil že absolutizem »z izbitimi zobmi« …

Kljub temu se je izvršilo zgodovinsko dejanje, epohalni dogo-dek: v Deklaraciji o človekovih pravicah je bilo razglašeno, da »se ljudje rodijo in ostanejo svobodni in enaki pred zakonom«. Ponavljali so besede Marie Josepha de La Fayetta: »Ljudstvo postane svobodno takoj, ko si zaželi biti svobodno.« Revolu-cionarji pa so si ponavljali: pri nas je drugače kot v Angliji, kjer je bilo prelite toliko krvi; revolucija je zmagala skoraj brez pre-livanja krvi. In ponavljali so, da je revolucija odprla vrata, skozi katera se je Francija odpravila od tiranije k svobodi.

VI

Tudi restavracija se je začela lepo. Po četrt stoletja revolucijske in napoleonske vihre je skupaj z Ludvikom XVIII. napočil čas prijaznih besed in spravnih gest. François-René de Chateaubri-and, najznamenitejši burbonski ideolog, je leta 1814 zapisal, da je Ludvik XVIII. »princ, znan po svojem svetlem umu, nedo-stopen za predsodke, tuj maščevanju«. Citiral je besede Lud-vika XVI.: »Iz vsega srca odpuščam tistim, ki so postali moji

14


sovražniki, ne da bi jim sam dal razlog za to, in prosim Boga, da bi jim odpustil.«

Ko je govoril v imenu privržencev restavracije, je Chateaubri-and oznanjal: »Želimo monarhijo, ki bo temeljila na načelu enakosti zakonov, na načelu moralnosti, državljanske svobode, politične in verske tolerance.«

Restavracija ni ostala pri besedah. Ludvik XVIII. je objavil Li-stino, ki je pomenila dejanje sprave med restavracijo in revolu-cijo. Zagotavljala je nedotakljivost lastnine iz obdobja Napo-leona in nespremenjen položaj cesarskega plemstva; razglašala je državljansko enakost in temeljne svoboščine. Celo kraljevim morilcem je obljubljala pomilostitev.

Ludvik XVIII. je želel pomiriti Francoze, jih prepričati, da ne želi maščevanja, kakor so mu pripisovali njegovi sovražniki. Razglašal je, da lahko le »sistem zmernosti« prepreči, da bi se »Francija raztrgala z lastnimi rokami«.

VII

Vsaka revolucija ima svojo dinamiko; vsaka je preveč počasna, nedokončana, izdana. Iz notranjosti vsake revolucije prihajajo zahteve po pospešitvi, dokončanju, obvarovanju pred izdajo.

Na pragu francoske revolucije je bila revolucionarna že sama zahteva po odstopu monarha v prid narodne skupščine. Kom-promis revolucije z monarhom v prid ustavnim vladam in De-klaraciji o človekovih pravicah so revolucionarji praznovali kot svojo zmago. Vendar pa se je kompromis, grajen na dualizmu – na samoomejitvi monarha v svoji vladi in revolucije v svojih zahtevah –, izkazal za krhkega. Radikalni monarhisti so v njem videli kapitulacijo kralja; za revolucijske skrajneže je bil izdaja idealov. Revolucijo mora razgnati vojska – so zahtevali radikal-ni monarhisti. Kralja je treba odstaviti, živela republika – so od-govarjali revolucionarji jakobinci. Ti so bili zakon. Monarhisti

15


so bežali v tujino, kralja pa so zaprli, obsodili in obglavili. Vsak glas proti likvidaciji monarhije, ki je temeljila na ustavi, je bil razglašen za izdajstvo; enako so bili označeni glasovi, ki so zah-tevali normalen sodni postopek ali vsaj odpravo smrtne kazni.

Revolucija, ki se je začela v imenu svobode, se je spreminjala v težnjo po republikanskem redu in proti ustavni monarhiji. Ni šlo več za svobodo, temveč za republiko – vsak kritik take rešitve je bil takoj osumljen izdajstva. Spor za republiko pa se je spreminjal v neusmiljen boj za oblast v revolucionarnem taboru.

VIII

Vsaka restavracija ima svojo dinamiko; vsaka je preveč poča-sna, nedokončana, izdana. Vsaka restavracija v svoji sredini skriva varuhe svetega ognja nekdanjih institucij in navad – ra-dikalce. Reakcionarji morajo zavračati vsakršen kompromis Tradicije z Revolucijo, saj je bila Revolucija zanje absolutno zlo, zlo brez najmanjšega elementa dobrega, višek absurda in moralnega propada. To je »čista nečistost«, je govoril Joseph de Maistre, to je »čudež izprijenosti, čudež nesmiselnosti, ču-dež banditstva«.

Tako je torej Listina Ludvika XVIII. za reakcionarja nesmisel, abota, »delo norosti in teme«. Treba je prekiniti blodnjo o člo-vekovih pravicah, ponovno uvesti cenzuro in privilegije plemi-škega stanu, Katoliška cerkev pa naj vzdržuje red in ščiti pred »izmečki enakosti«.

Reakcionarni rojalisti več kot očitno niso imeli nič proti temu, da se »Francija raztrga z lastnimi rokami«.

IX

Ni razloga, da bi dvomili o dobrih namenih jakobincev, re-volucijskih radikalcev. Zares so hoteli rešiti revolucijo pred

Adam Michnik (1946) je zgodovinar, esejist, nekdanji disident in glavni urednik prvega neodvisnega poljskega časopisa in dnevnika z najvišjo naklado Gazeta Wyborcza. Rojen kot sin poljskega Žida in prepričanega komunista je bil Michnik eden najbolj vidnih borcev proti komunističnemu režimu v Ljudski republiki Poljski, pri tem pa ohranil etične ideale politične levice. V času poljske »ljudske republike« je bil večkrat aretiran in zaprt, najprej leta 1968 in po razglasitvi vojnega stanja še leta 1981. Michnik je imel pomembno vlogo v tako imenovanih pogovorih ob okrogli mizi, na katerih je bilo sklenjeno, da bodo na Poljskem izvedene splošne volitve. Na volitvah je zmagalo gibanje Solidarnost. Kljub vidni vlogi v pogajanjih o sestopu komunistične stranke z oblasti se je umaknil iz aktivnega političnega življenja. S svojimi eseji in članki, ki jih je objavljal v najuglednejših časopisih na Poljskem in v svetu, je ohranil vpliven glas znotraj poljskega javnega življenja. Za svoje delo je prejel številna visoka priznanja in nagrade, razglašen je bil za častnega doktorja na več univerzah v Evropi in Severni Ameriki. Leta 2005 je bil izvoljen za častnega senatorja Univerze v Ljubljani.

Adam Michnik je imel 8. junija 2006 v okviru ciklusa Kultura sožitja na Filozofski fakulteti UL predavanje z naslovom Politika proti medijem ali nasprotno – kakšno naj bi bilo njuno idealno razmerje? Predavanje je doživelo izjemno dober sprejem, zato je Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v okviru knjižne zbirke Kultura sožitja objavila slovenski prevod izbora njegovih esejev, objavljenih v njegovi zadnji knjigi, in esejev, objavljenih v Gazeti Wyborczi. Izbor esejev je opravil Božidar Jezernik. Skupna točka esejev je, da obravnavajo vprašanje revolucije in revolucionarnega nasilja od časov francoske revolucije ter vprašanje odnosa do revolucionarne preteklosti.

Adam Michnik


Iskanje izgubljenega smisla je izbor esejev, v katerih se Adam Michnik kritično odziva na aktualna vprašanja družbenega življenja zlasti v Srednji in Vzhodni Evropi ter posega v kočljiva družbena in moralna vprašanja tranzicije. Dosledno vztraja v brezkompromisni drži svobodnega intelektualca in z izbrušenim jezikom dregne v najobčutljivejše teme. Avtor se sprašuje, kakšne napake so bile storjene v preteklosti in opozarja, kaj se lahko iz njih naučimo. Prav zato eseji Adama Michnika iz dneva v dan pridobivajo na svoji aktualnosti.

Michnik v svojih esejih obravnava žgoče politične teme, pri tem pa so ga med drugim navdahnili znani filozofi (Barbara Skarga) in književniki (Stendhal). Ne zanemarja pa niti pesnikov (Artur Międzyrzecki, Ryszard Krynicki, Jan Turnau idr.). Avtor z novega zornega kota osvetli dogodke iz polpretekle zgodovine in jih spretno naveže na aktualno družbeno stanje. Ker gre za enega največjih sodobnih evropskih intelektualcev, čigar razmišljanja sežejo daleč prek meja rodne države in je s svojim pronicljivim pisanjem razplamtel že prenekatero debato v intelektualnih krogih po vsem svetu, je skorajda nujno, da smo dobili koncentrat njegovih esejev v slovenščini in tako širšemu slovenskemu bralstvu ponudili vsaj nekaj njegovih misli in idej. V esejih Michnik preuči preoblikovanje Evrope, ki je sledilo hladni vojni. Ponovno se postavi v vlogo opozicije, tokrat proti postkomunistom in birokratom Evropske unije. Na podlagi zgodovinskih podatkov, spominov in političnih opazovalcev se v esejih osredotoči na spremembe na Poljskem in v vzhodnoevropskem bloku po letu 1989. Pozornost posveti ključnim trenutkom, v katerih so se pojavile osrednje osebnosti in politična gibanja, kot je denimo Solidarnost. Razkrije, kako so ta gibanja poskušala izkoreniniti preteklosti in kako so kasnejši dogodki izpodbijali moralo in liberalizem.

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, vodilna slovenska raziskovalna in pedagoška ustanova za humanistiko in družboslovje, je leta 2004 odprla svoj prostor zainteresirani javnosti in ponudila znanje svojih delavcev in sodelavcev za pretehtano obravnavanje posameznih aktualnih vprašanj sedanjega časa. Serijo dogodkov, ki so se zvrstili na fakulteti od leta 2004, smo poimenovali Kultura strpnosti. Razvoj aktualnega dogajanja in njegova refleksija pa sta pokazala, da samo gojiti strpnost ni dovolj. Strpen do drugega in drugačnega je mogoče biti tudi z vzdrževanjem distance, vzvišenosti, ignorance. Ustvarjalno sobivanje v globalni vasi planeta ne more temeljiti na pasivni strpnosti, najsi je še tako dobronamerna. Potrebno je nekaj več, potrebno je sožitje, ki temelji na upoštevanju drugega in drugačnega. Zato smo serijo dogodkov preimenovali v Kulturo sožitja, enako pa smo poimenovali tudi knjižno zbirko, v kateri izhajajo izvirna dela trajnejše vrednosti.

Prva knjiga avtorja Borisa Pahorja z naslovom Srečko Kosovel: Pričevalec zaznamovanega stoletja predstavlja pomemben prispevek k poglabljanju medsebojnih odnosov med slovenskim in italijanskim jezikovnim območjem, zlasti s književnega, zgodovinskega in kulturnega vidika. Druga monografija pa nosi naslov Med politiko in stvarnostjo in se osredotoča na odnos do jezikov v Sloveniji in drugih državah nekdanje Jugoslavije po letu 1991. Prinaša razprave jezikoslovcev s prostora večjega dela nekdanje Jugoslavije, ki skupaj premišljujejo o jezikovnih situacijah v novonastalih državah nekdanje skupne domovine. S knjižno zbirko Kultura sožitja je Znanstvena založba požela velik uspeh in priznavanje tako s strani domačih strokovnjakov in kulturnih ustvarjalcev kot tudi subjektov v tujini. Prevod esejev poljskega esejista Adama Michnika vidimo kot smiselno nadaljevanje knjižne zbirke, ki spodbuja »kulturo sožitja«.

Prof. dr. Božidar Jezernik, urednik zbirke Kultura sožitja, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani

Adam Michnik I

ska

nje

izg

ub

ljen

ega

sm

isla

9 789612 374983

ISBN 978-961-237-498-3

ISBN 978-961-237-498-3

adam michnik naslovka.indd 1-5 26.4.2012 9:25:24

Documents

Iskanje izgubljenega smisla