UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

INSTRUMENTI BANKE SLOVENIJE IN PRIMERJAVA Z EVROPSKO CENTRALNO BANKO

(diplomsko delo)

Kandidatka: Breda CERAR Študentka izrednega študija Številka indeksa: 81537963 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: finance – bančništvo Mentor: doktor, Dušan BOBEK

Moravče, december 2003

2

PREDGOVOR Z vstopom v Evropsko monetarno unijo (predvidoma leta 2007) bo Slovenija izgubila samostojno denarno politiko, ki jo vodi Banka Slovenije kot centralna banka Republike Slovenije. Do vstopa v sistem menjalnih tečajev ERM 2, v katerem mora Slovenija delovati vsaj dve leti pred vstopom v EMU, bo Banka Slovenije s svojo denarno politiko še naprej usmerjena v zniževanje inflacije. Višina inflacije je eden od nominalnih konvergenčnih kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni do vstopa v EMU. V času sodelovanja Slovenije v ERM 2 bodo na denarno politiko najbolj vplivali elementi, ki bodo relativno neodvisni od odločitev Banke Slovenije (višina obrestnih mer, rizične premije, inflacijski pritiski). Vstop Slovenije v EMU bo pomenil tudi prevzem skupne valute evro in sodelovanje v skupni monetarni politiki, ki jo v Evroobmočju vodi Evropska centralna banka (ECB). Vloga Banke Slovenije se bo spremenila, saj bo postala ena izmed nacionalnih centralnih bank držav članic EU, ki so uvedle evro kot skupno valuto. Nacionalne centralne banke so sestavni del Evropskega sistema centralnih bank (ESCB) in delujejo v skladu s smernicami in navodili ECB. Temeljno načelo delovanja ESCB je, da se odločitve sprejemajo centralizirano v ECB, izvajanje pa poteka decentralizirano prek nacionalnih centralnih bank. Nacionalne centralne banke tako predstavljajo nekakšno »operativno telo« ECB, prek katerega se izvajajo odločitve ECB. Tudi odločitve o instrumentih monetarne politike se sprejemajo v ECB, izvajanje teh instrumentov pa je v pristojnosti nacionalne centralne banke. Le-te izvajajo operacije odprtega trga (npr. operacije glavnega refinanciranja, operacije dolgoročnejšega refinanciranja, operacije finega uravnavanja in strukturne operacije) in druge instrumente monetarne politike (odprte ponudbe) s poslovnimi bankami v skladu z navodili ECB. Poslovne banke morajo imeti obvezne rezerve pri nacionalni centralni banki. Poleg tega nacionalne centralne banke opravljajo tudi druge naloge kot npr. upravljanje z deviznimi rezervami, izdelava in dajanje evrobankovcev v obtok, upravljajo s plačilnimi sistemi in pomagajo pri zbiranju statističnih podatkov. Diplomsko delo obravnava področje instrumentov Banke Slovenije, ki jih v grobem delimo na instrumente denarne politike, instrumente politike deviznega tečaja in instrumente bonitetne kontrole bank. Namen dela je predstavitev instrumentov in vloga le-teh pri izvajanju denarne politike, politike deviznega tečaja in bonitetnem nadzoru. Primerjava instrumentov Banke Slovenije z instrumenti ECB pokaže podobnosti med njimi in bistvene razlike ter potrebne spremembe instrumentarija Banke Slovenije do vstopa v EMU. V pregledu bistvenih sprememb na tem področju ugotavljamo, da Banka Slovenije svoj instrumentarij v skladu s cilji, ki jim sledi (stabilnost cen in deviznega tečaja) posodablja, racionalizira in sledi trendom instrumentarija, ki ga uporablja ECB.

Ob tem lahko skoraj z gotovostjo napovemo nekatere spremembe kot npr. znižanje stopnje obvezne rezerve, spremembe na področju blagajniških zapisov Banke Slovenije, povečanje vloge operacij na odprtem trgu, znižanje obrestnih mer, medtem ko način izvedbe potrebnih sprememb in preprečitve negativnih učinkov le-teh ostajajo še vedno neznanka in lahko o tem navajamo samo lastna predvidevanja.

3

KAZALO VSEBINE PREDGOVOR _____________________________________________________________________ 2

KAZALO VSEBINE ________________________________________________________________ 3

1 UVOD __________________________________________________________________________ 4

2 DENARNI TRG __________________________________________________________________ 5 2.1 ZNAČILNOSTI DENARNEGA TRGA_____________________________________________ 5 2.2 DENARNI TRG V SLOVENIJI___________________________________________________ 6 2.3 STRUKTURNI POLOŽAJ DENARNEGA TRGA ____________________________________ 7

3 BANKA SLOVENIJE _____________________________________________________________ 8 3.1 DENARNA POLITIKA BANKE SLOVENIJE _______________________________________ 8 3.2 NADZOR NAD BANKAMI IN HRANILNICAMI ___________________________________ 9

4 EVROPSKA MONETARNA UNIJA ________________________________________________ 11 4.1 DENARNI TRG V DRŽAVAH ČLANICAH EU ____________________________________ 11 4.2 DENARNA POLITIKA V EVROPSKI MONETARNI UNIJI __________________________ 12 4.3 INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE ECB ______________________________________ 12

5 INSTRUMENTI BANKE SLOVENIJE______________________________________________ 16 5.1 DELITEV INSTRUMENTOV ___________________________________________________ 16 5.2 INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE___________________________________________ 18

5.2.1 Blagajniški zapisi Banke Slovenije v tolarjih__________________________________ 18 5.2.2 Depozit čez noč ________________________________________________________ 21 5.2.3 Posojila Banke Slovenije _________________________________________________ 22 5.2.4 Začasni odkup blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju z obveznim povratnim odkupom __________________________________________________________ 23 5.2.5 Obvezna rezerva bank ___________________________________________________ 24

5.2.5.1 Obvezna rezerva od septembra 2002 dalje ____________________________________ 26 5.2.5.2 Obvezna rezerva od septembra 2003 dalje ____________________________________ 28 5.2.5.3 Pričakovane spremembe obvezne rezerve _____________________________________ 29

5.3 INSTRUMENTI POLITIKE DEVIZNEGA TEČAJA_________________________________ 30 5.3.1 Nakupi in prodaje deviz pri Banki Slovenije __________________________________ 31 5.3.2 Signaliziranje in pogojevanje tečajev ________________________________________ 32

5.4 OBRESTNE MERE INSTRUMENTOV BANKE SLOVENIJE_________________________ 32 5.5 INSTRUMENTI BONITETNE KONTROLE _______________________________________ 34

5.5.1 Blagajniški zapisi Banke Slovenije v tujem denarju ____________________________ 34 5.5.2 Posebno likvidnostno posojilo s sodelovanjem bank ____________________________ 35 5.5.3 Razvoj likvidnostne lestvice_______________________________________________ 36

5.5.3.1 Devizni minimum ________________________________________________________ 36 5.5.3.2 Odprta devizna pozicija ___________________________________________________ 37 5.5.3.3 Devizna in tolarska likvidnostna lestvica______________________________________ 37 5.5.3.4 Enotna likvidnostna lestvica________________________________________________ 38 5.5.3.5 Metodologija predpisa ____________________________________________________ 38 5.5.3.6 Pomen in posledice uveljavitve enotne likvidnostne lestvice _______________________ 41

6 SLOVENIJA IN EMU ____________________________________________________________ 43 6.1 POLOŽAJ BANKE SLOVENIJE IN POSLOVNIH BANK V EMU _____________________ 43 6.2 PRILAGODITEV INSTRUMENTARIJA BANKE SLOVENIJE IN _____________________ 44 SODELOVANJE V SKUPNI EVROPSKI DENARNI POLITIKI___________________________ 44

7 SKLEP_________________________________________________________________________ 46

POVZETEK ______________________________________________________________________ 48

SLOVAR TUJK / KRATICE ________________________________________________________ 49

LITERATURA ____________________________________________________________________ 50

VIRI _____________________________________________________________________________ 53

4

1 UVOD Slovenija je kot pridružena članica Evropske unije (EU) v fazi zadnjih priprav pred vstopom v EU. Aprila letos je Slovenija podpisala pristopno pogodbo za vstop v Evropsko unijo. Hkrati z vstopom v EU s prvim majem prihodnjega leta Slovenije še ne bo prevzela evra, saj je prevzem evra odložen vsaj še za dve leti po vstopu v unijo. V pripravljalnem obdobju, ki bo sledilo vstopu pa mora Slovenija izpolniti vse zahtevane konvergenčne kriterije in se pripraviti tako na prevzem evra kot tudi na izgubo samostojnosti pri vodenju denarne politike ter na vstop v širši finančni trg. Osrednji namen naloge je predstavitev instrumentov Banke Slovenije, ki jih le-ta uporablja pri izvajanju samostojne denarne politike, politike deviznega tečaja in pri bonitetnem nadzoru bank in hranilnic ter spremembe, ki so na tem področju že opravljene oziroma bodo še potrebne. Cilj naloge je prikazati, da Banka Slovenije s svojimi instrumenti bistveno vpliva na poslovanje poslovnih bank in obenem zasleduje temeljni cilj, to je doseganje cenovne stabilnosti. V primerjavi z instrumentarijem Evropske centralne banke ugotavljamo razlike in trend razvoja instrumentarija Banke Slovenije, ki ga le-ta v zadnjih letih posodablja glede na približevanje EMU. Glede instrumentarija Banke Slovenije v odnosu do poslovnih bank lahko trdimo, da je poslovanje bank dokaj varno in enostavno, kljub zahtevam centralne banke, saj je dostop do instrumentov centralne banke enostaven, po drugi strani pa je instrumentov tudi veliko, tako da za poslovne banke niti zagotavljanje zadostne likvidnosti, niti plasiranje presežne likvidnosti v normalnih razmerah ni problematično, saj centralna banka poslovnim bankam daje možnosti dokaj ugodnih in zelo varnih plasmajev, v katere jih po drugi strani sili sama. V raziskavi izhajamo iz temeljnih teoretičnih spoznanj ekonomske politike in prek prikaza značilnosti denarnega trga in usmeritev denarne politike v Sloveniji in EU analiziramo instrumentarij centralne banke in vlogo posameznih instrumentov pri zagotavljanju doseganja ciljev denarne politike. Raziskovanje je omejeno predvsem na instrumente denarne politike in bonitetne kontrole bank s poudarkom na obvezni rezervi in likvidnostni lestvici kot instrumentoma, ki sta se vsebinsko v zadnjem času najbolj spremenila. Instrumente tečajne politike /politike deviznega tečaja/ omenjamo zgolj opisno, saj bi podrobnejša obravnava vseh instrumentov presegla okvir naloge. Instrumente denarne politike Banke Slovenije primerjam z instrumentarijem Evropske centralne banke. V nalogi uporabljamo predvsem opisno metodo. Iz obstoječe, predvsem novejše in aktualne literature, poskušamo teoretična spoznanja na tem področju vključiti v aktualno dogajanje v današnjem bančnem sistemu. Na podlagi primerjave značilnosti denarne ureditve v EU in instrumentarija ECB s slovensko ureditvijo ugotavljamo, kako dobro je Slovenije na tem področju že pripravljena na vstop v EU. Iz opisa posameznih instrumentov sklepamo na vlogo instrumenta v instrumentariju centralne banke, pri čemer poudarjamo instrument obvezne rezerve in enotne likvidnostne lestvice, ki sta v zadnjem času najbolj vplivala na poslovanje bank v slovenskem bančnem prostoru. Delo je razdeljeno na šest poglavij. Uvodu sledi definicija denarnega trga, njegovih značilnosti ter predstavitev denarnega trga v Sloveniji in značilnosti njegovega

5

strukturnega položaja. Zatem predstavimo vlogo in pomen Banke Slovenije kot institucije, ki v skladu z ekonomskimi cilji zagotavlja izvajanje denarne politike in obenem skrbi za nadzor nad poslovanjem bank in hranilnic v Sloveniji. V četrtem poglavju spoznamo značilnosti denarnega trga in denarne politike v državah članicah EU ter predvsem vlogo in instrumente Evropske centralne banke, ki se uporabljajo v Evrosistemu. V petem poglavju, ki je tudi najobsežnejše, se osredotočimo na instrumente Banke Slovenije, njihovo delitev, značilnosti, vlogo,uporabo in spremembe v zadnjih letih. V zadnjem, šestem poglavju, pa poskušamo najti odgovor na vprašanja, ki se postavljajo ob skorajšnji vključitvi Slovenije v EU, sistem fiksnih tečajev ERM 2 in končno tudi v Evropsko monetarno unijo. V sklepnem delu povzemamo vse najpomembnejše ugotovitve in spoznanja. 2 DENARNI TRG 2.1 ZNAČILNOSTI DENARNEGA TRGA Denarni trg je del finančnega trga. Prohaska (1994,7-9) opredeljuje finančni trg kot skupek odnosov med ponudbo in povpraševanjem po finančnih sredstvih, katerega osnovna funkcija se kaže v učinkovitosti alociranja finančnih sredstev od suficitnih k deficitnim ekonomskim subjektom. Finančne trge lahko delimo po različnih kriterijih:

• glede na tok sredstev med posojilodajalcem in posojilojemalcem ločimo neposredni in posredni finančni trg,

• glede na to ali se trguje z novoizdanimi ali že obstoječimi vrednostnimi papirji ločimo primarni in sekundarni finančni trg,

• glede na zakonsko obveznost izdajatelja vrednostnih papirjev se finančni trg deli na trg lastniškega kapitala (ali trg vrednostnih papirjev s stalnim donosom) in trg dolžniškega kapitala (ali trg vrednostnih papirjev s spremenljivim donosom) in

• po najpomembnejšem kriteriju, to je ročnosti, delimo finančni trg na trg denarja in trg kapitala. Običajen kriterij za razlikovanje med njima je ročnost do enega leta ali nad enim letom.

Razvit denarni trg močno vpliva na gospodarska gibanja, saj se z njegovim delovanjem uporabljajo in prerazdeljujejo krediti, ki jih ustvari celoten bančni sistem, prav tako pa omogoča monetarnim oblastem, da s svojimi instrumenti učinkoviteje uresničujejo cilje denarne politike. Denarni trg na ta način zagotavlja absolutno in trajno plačilno sposobnost ter maksimalno rentabilnost gospodarskih subjektov (Prohaska 1999, 18). Na denarnem trgu se tako pojavljajo različni instrumenti. Prohaska (ibid) med finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje na razvitih denarnih trgih kot je ameriški, kot najpomembnejše navaja: kratkoročne vrednostne papirje države, lokalnih oblasti in vladnih agencij, komercialne zapise, prenosljive certifikate o vezani vlogi, bančne akcepte, reodkupne sporazume, evrodolarske časovne depozite in medbančni denarni trg na podlagi tako imenovanih federal funds. Na denarnem trgu sodelujejo tudi različni udeleženci in sicer predvsem izdajatelji (dolžniki), investitorji (upniki) in različni posredniki. Če jih razvrstimo po pomembnosti, ki je odraz obsega transakcij, opravljenih na trgu, so to centralna banka, poslovne banke, velike finančne in nefinančne korporacije, posredniške institucije in ostali subjekti.

6

Denarni trg je za celoten finančni sistem izrednega pomena. Razvit denarni trg omogoča centralni banki učinkovitejši transmisijski mehanizem za vodenje denarne politike, bankam pa daje možnost lažjega uravnavanja likvidnosti na trgu. 2.2 DENARNI TRG V SLOVENIJI Slovenski finančni prostor je zelo majhen, možnosti za razvoj finančnih oblik pa zaradi tega otežene. Za to, da bi bil finančni trg učinkovit, potrebuje veliko udeležencev, ki zagotovijo ustrezno globino oziroma likvidnost trga. Za razliko od razvitih denarnih trgov, na slovenskem denarnem trgu še vedno v glavnem nastopajo centralna in poslovne banke, vendar tudi ostalim subjektom dostop ni onemogočen. Običajna struktura domačega denarnega trga je naslednja ( Prohaska 1999, 25):

• operacije centralne banke na odprtem trgu, kjer sodelujejo centralna banka in poslovne banke,

• medbančni trg, kjer se srečuje ponudba in povpraševanje poslovnih bank • trg tržnih vrednostnih papirjev, kjer sodelujejo individualni varčevalci,

institucionalni investitorji kot upniki in izposojevalci denarja (država, banke, korporacije) ter finančni posredniki

Za Slovenijo je značilno, da je pomen neposrednih financ zelo majhen, še posebej na denarnem trgu kot kratkoročnem segmentu finančnega trga. Bohnec (2001, 131) meni, da je obnašanje udeležencev na širšem denarnem trgu tradicionalno. Prebivalstvo, kot sektor, ki razpolaga z največjim deležem finančnega premoženja, si kratkoročno likvidnost zagotavlja predvsem v obliki domače in tuje gotovine in v obliki bančnih vlog. Podjetja, kot sektor, ki se neto financira, je vezan predvsem na banke in bančna posojila. Institucionalni investitorji se pojavljajo kot investitorji v kratkoročne (državne) vrednostne papirje, vendar ne z namenom aktivnega upravljanja likvidnosti, temveč z namenom ostati lastnik do dospetja. Prohaska (1999, 27) pa opozarja, da uvajanje novih instrumentov denarnega trga zahteva več kot le izdajo vrednostnega papirja in dodaja, da se ob izdajah pozablja na temeljna finančna načela, ki pomenijo osnovno prednost vrednostnih papirjev pred klasičnimi oblikami naložb oziroma zbiranja sredstev. To so varnost, likvidnost in donosnost. Kljub temu se na domačen denarnem trgu pojavljajo določeni finančni instrumenti in načini poslovanja, ki so na razvitih trgih povsem običajni. Gre za različne blagajniške zapise, ki jih izdaja Banka Slovenije v skladu s svojo monetarno usmeritvijo. Z njihovim uvajanjem in trgovanjem so ustvarjeni osnovni pogoji za učinkovitejše vodenje in izvajanje politike Banke Slovenije. Za takšen trg so zainteresirane tudi poslovne banke, saj jim omogoča racionalnejše poslovanje, optimalnejše vodenje likvidnosti in ustvarjanje dobička. Običajno so pogoji in razmere na denarnem trgu odraz aktualne monetarne politike. Jernejčič (1997, 35) je leta 1997 opozoril, da se je domači trg glede na makroekonomske okoliščine v preteklih letih sicer hitro razvijal, vendar je stopnja razvitosti še vedno nizka. Po letu 1997 se je na tem področju zgodilo kar nekaj sprememb. Spremenila se je denarna politika, odpravljene so bile nekatere omejitve, ki so dotlej zavirale razvoj denarnega trga.

7

Leta 1998 so se na denarnem trgu pojavili kratkoročni državni vrednostni papirji, leta 1999 je bil z uvedbo davka na dodano vrednost odpravljen davek na transakcije z vrednostnimi papirji, leta 2001 je bila olajšana, cenejša in bolj varna preknjižba kratkoročnih vrednostnih papirjev, v letu 2002 pa je Banka Slovenije pripravila tudi enotno pogodbo za repo transakcije, ki definira osnovna pravila repo poslov.Vse te spremembe naj bi omogočile tudi razvoj medbančnega denarnega trga. 2.3 STRUKTURNI POLOŽAJ DENARNEGA TRGA Pri analizi denarnega trga in vloge centralne banke na njem, je pomembno poznavanje strukturnega položaja denarnega trga, ki nam pomaga razumeti delovanje centralne banke na tem trgu in položaj bančnega sistema v odnosu do monetarne oblasti. Da bi prišli do strukturnega položaja denarnega trga, moramo postavke v premoženjski bilanci centralne banke razdeliti na avtonomne in na tise, ki so posledica denarne politike. Avtonomne postavke so avtonomne v tem smislu, da jih ne določa centralna banka in/ali so neodvisne od centralne banke in kot take določajo strukturni položaj denarnega trga (Ribnikar 1999b, 275). Če je saldo avtonomnih postavk premoženjske bilance centralne banke negativen in ima strukturni položaj denarnega trga primanjkljaj, mora centralna banka pokriti ta primanjkljaj (povečati likvidnost denarnega trga) s primarnim denarjem, ki ga poveča z instrumenti denarne politike in obratno, če denarni trg izkazuje strukturni presežek. Strukturni položaj denarnega trga pove, ali mora centralna banka s svojo politiko odvzemati ali dodajati likvidnost denarnemu trgu. V kolikor mora dodajati likvidnost, precej lažje obvladuje razmere na denarnem trgu in preko posojilnih instrumentov lažje vpliva na obrestne mere denarnega trga. Značilnost strukturnega položaja denarnega trga evrosistema je primanjkljaj. Tako ECB s svojimi posegi na denarnem trgu preko instrumentov refinanciranja (main refinancing operations) dodaja likvidnost in določa ceno denarja. Značilnost strukturnega položaja denarnega trga pri nas je – za razliko od evrosistema- presežek. To pomeni, da je v bančnem okolju likvidnosti preveč. Presežek je zaradi tega, ker ima Banka Slovenije med aktivi skoraj v celoti tuje aktive, to je devize (Ribnikar 1999c, 47). Banka Slovenije mora zato s svojimi pasivnimi instrumenti odvzemati likvidnost z denarnega trga. To opravlja z izdajo blagajniških zapisov.V takih razmerah je centralna banka v slabšem položaju, saj je njena vloga bolj pasivna. Centralna banka namreč ne more prisiliti poslovnih bank, da kupujejo blagajniške zapise, ampak morajo biti le-ti ustrezno obrestovani. Pri proučevanju strukturnega položaja denarnega trga so pomembne naslednje avtonomne postavke v bilanci stanja centralne banke (Ribnikar 1999c, 47):

1. neto tuja aktiva 2. gotovina v obtoku 3. rezerve bank 4. vloge države

V normalnem okolju je neto tuja aktiva manjša od vsote ostalih treh postavk. Razlika predstavlja znesek potrebne likvidnosti, ki jo mora zagotoviti centralna banka. Pri tem je iniciator centralna banka. V kolikor je neto tuja aktiva večja od vsote ostalih treh postavk

8

(in tako je pri nas), je značilnost strukturnega položaja denarnega trga presežek, ki ga mora centralna banka absorbirati s svojimi (pasivnimi) instrumenti. Pri tem so iniciator poslovne banke. Banka Slovenije del presežka strukturnega položaja absorbira z blagajniškimi zapisi v tujem denarju, del z obveznimi rezervami bank, preostanek predstavlja presežno likvidnost bančnega sistema, ki jo mora centralna banka absorbirati z izdajanjem blagajniških zapisov v domačem denarju. Večji del instrumentov Banke Slovenije tako predstavljajo instrumenti, s katerimi umika presežno likvidnost iz sistema. 3 BANKA SLOVENIJE Centralna banka je državna agencija, ki nadzoruje delovanje nacionalnega finančnega sistema in kontrolira količino denarja v obtoku (Rose 1986, 590). Banka Slovenije je bila kot centralna banka Republike Slovenije ustanovljena s sprejetjem Zakona o Banki Slovenije 25. junija 1991, dejansko monetarno oblast pa je začela izvajati 7. oktobra 1991 po izteku trimesečnega Brionskega moratorija za uresničevanje osamosvojitvenih aktov, ko je uvedla lastni denar. Status Banke Slovenije kot centralne banke je bil decembra 1991 potrjen tudi z ustavo. Cilj osamosvajanja na bančnem področju je bil oblikovati centralno bančni sistem, ki bo skrbel za stabilno, zaupanja vredno domačo valuto in prek ustreznega nadzora prispeval k razvoju konkurenčnega bančnega sistema. Banka Slovenije kot centralna banka uživa ustrezno stopnjo neodvisnosti, saj je samostojna v določanju svojega instrumentarija in delovanja za uresničevanje zakonsko določenega cilja, to je skrb za stabilnost valute in splošno likvidnost v državi in do tujine. Banka Slovenije je nevladna in neodvisna institucija, ki o svojem delu poroča Državnemu zboru Republike Slovenije. Banka Slovenije je tudi banka bank in nadzorni organ bančnega sistema. V letu 2002 je bil sprejet nov Zakon o Banki Slovenije, ki je skladen z evropsko zakonodajo in zahtevami Evropske centralne banke. V skladu z njim je temeljni cilj Banke Slovenije stabilnost cen, s čimer podpira splošno ekonomsko politiko in si prizadeva za finančno stabilnost, upoštevajoč načeli odprtega tržnega gospodarstva in proste konkurence. 3.1 DENARNA POLITIKA BANKE SLOVENIJE Denarna ali monetarna politika je del ekonomske politike, ki jo izvaja centralna banka. To so dejanja centralne banke oziroma denarne oblasti, s katerimi želi z uporabo razpoložljivih instrumentov doseči stabilnost cen oziroma druge zastavljene gospodarske cilje. Za vodenje denarne politike je potrebno vzpostaviti zvezo med instrumenti, ki jih ima v rokah denarna oblast, in zastavljenimi cilji. Bolje kakor vzpostavitev neposredne zveze med instrumenti in končnimi cilji ekonomske politike, je vzpostavitev vmesnega oziroma tako imenovanega bližnjega cilja (intermediate target) denarne politike. Bližnji cilj je pod določenim vplivom denarne politike in lahko vpliva na druge ekonomske spremenljivke.

9

Končni cilj (economic target, objective) je cilj ekonomske politike, ki ga želimo doseči, kakor npr. stabilnost cen, gospodarska rast in plačilna bilanca (Del Fabro Delević 2002, 8). V luči približevanja EMU mora tudi Banka Slovenije prilagajati svojo monetarno politiko. Osnovni korak k približevanju Republike Slovenije v evropske monetarne tokove je bila uvedba nacionalne valute po osamosvojitvi. Tedanja monetarna oblast se je soočala s številnimi težavami, med katerimi so bile najopaznejše visoka mesečna inflacija, minimalne devizne rezerve, šibko zaupanje v domačo valuto, dolgovi poslovnih bank in nezadostna kredibilnost centralne banke (Kovač 1999, 245). Glavna skrb vsake centralne banke je uravnavanje količine denarja v obtoku, za to pa lahko centralna banka uporablja različne instrumente. Banka Slovenije poskuša prek svojih instrumentov zagotoviti stabilno ekonomsko okolje, v katerem bodo lahko ekonomski subjekti zanesljivo načrtovali svojo ekonomsko aktivnost. Banka Slovenije uresničuje glavni cilj denarne politike, to je zagotavljanje cenovne stabilnosti in zagotavljanje splošne likvidnosti pri plačevanju do tujine, glede na izbrani režim deviznega tečaja tako, da hkrati uravnava količino denarja v obtoku in devizni tečaj. Razlog hkratnega uravnavanja obrestne mere in deviznega tečaja je v tem, da ohrani nadzor nad uravnavanjem količine denarja v obtoku v pogojih sproščenih kapitalskih tokov. Denarno politiko izvaja Banka Slovenije z instrumenti, ki jih izbira glede na denarna gibanja. Primarni denar v glavnem uravnava z instrumenti, predvidenimi za uravnavanje količine denarja v obtoku, z instrumenti, predvidenimi za zagotavljanje splošne likvidnosti bank, ter z ukrepi s področja splošne likvidnosti bank pri plačevanju v tujino. V okviru vodenja monetarne politike sodeluje Banka Slovenije pri razvoju finančnih trgov. Učinki delovanja denarnega trga se ne kažejo samo na mikroekonomski, temveč tudi na makroekonomski ravni, kajti prek usmerjanja sredstev v naložbe z najvišjim donosom se spodbuja gospodarska rast. Banka Slovenije kontrolira količino primarnega denarja v obtoku in cilja monetarni agregat M3 (do leta 1997 M1). Banka Slovenije je dosegala končni cilj delno z uravnavanjem tečaja. Lahko rečemo, da je imela Banka Slovenije dva vmesna cilja: kontrolo agregata M3 in tečaja (Festič 2002, 2). Glavna omejitev in problem denarne politike v Sloveniji po letu 1992 naprej je bila presežna ponudba tujega denarja. Banka Slovenije se je zaradi tega posluževala sterilizacije z različnimi instrumenti. Najpomembnejši način sterilizacije pritokov tujega denarja je predstavljalo izdajanje blagajniških zapisov Banke Slovenije (BZBS) v tujem denarju, poleg tega je Banka Slovenije izdajala tudi BZBS v tolarjih in le-te uporabljala za nakupe tujega denarja. 3.2 NADZOR NAD BANKAMI IN HRANILNICAMI Banka Slovenije kot banka bank skrbi tudi za stabilnost bančnega sistema, ki je za celotno gospodarstvo izrednega pomena. Pri tem se ne moremo izogniti pojmu likvidnosti bank.

10

Likvidnost bančnega subjekta lahko opredelimo kot sposobnost pravočasnega zagotavljanja sredstev za primer zmanjševanja virov- odtoka depozitov kot tudi povečevanja kreditnih aktivnosti, bodisi z zmanjševanjem ali prestrukturiranjem naložb bodisi s pridobivanjem dodatnih virov. Premalo likvidnih rezerv pomeni nevarnost, da bančni subjekt ni zmožen pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti, na drugi strani pa vzdrževanje prevelikih likvidnih rezerv prav tako pomeni breme kar zadeva profitabilnost poslovanja banke. Zato sta ena pomembnejših nalog banke v sodobnem bančništvu analiziranje in postavitev modelov optimiranja likvidnosti, ki upoštevajo specifičnost posamezne banke (Lenardič 2002, 36). Med najpomembnejša tveganja, ki vplivajo na obvladovanje likvidnosti štejemo klasično kreditno tveganje. Poleg tega je pri analiziranju in obvladovanju likvidnostnega tveganja pomemben vidik tudi stopnja usklajenosti rokovne strukture aktive in pasive ter vrsta operativnih tveganj, s katerimi se srečuje sodobno bančništvo v razmerah razvejanosti palete bančnih storitev, širitve produktov zunajbilančnega poslovanja in z njimi povezanih tveganj. Na likvidnost posamezne banke vpliva tudi okolje, v katerem deluje s stabilnostjo nacionalnega gospodarstva in bančništva ter zaupanjem v bančni sistem pa tudi velikost in razvitost trga. Likvidnost celotnega bančnega sistema je v domeni centralne banke. Banka Slovenije na tem področju določa vrsto predpisov, ki se nanašajo na obseg velike ali največje dopustne izpostavljenosti do posameznega komitenta, predpisuje jamstva za vloge, spremlja koncentracijo deponentov banke in na dnevni ravni predpisuje obseg in strukturo likvidnih rezerv banke. Temu sta namenjena Sklep o obvezni rezervi bank in hranilnic in Sklep o najmanjšem obsegu likvidnosti, ki jo mora banka zagotavljati, in v okviru tega predpisani obseg in struktura deviznih likvidnih naložb, o čemer bo več govora v drugem delu naloge. Najpomembnejša vloga centralne banke pri nadzoru in kontroli poslovnih bank je obvladovanje sistemskega tveganja. Sistemsko tveganje je nevarnost, da se težave posamezne finančne institucije razširijo na druge, sicer zdrave finančne institucije in trge. Gre za nevarnost tako imenovane finančne okužbe, ki lahko pripelje do sistemskega zloma. Kolikor bolj je finančni sistem integriran, toliko težje je ohranjati sistemsko stabilnost. Razlogi za to so v glavnem trije in sicer je prvi razlog ta, da obstaja več kanalov za prenos finančne okužbe, drugič finančne okužbe ni mogoče lokalizirati niti na nacionalni finančni sistem, saj je zaradi globalizacije finančna nestabilnost postala globalni problem in tretji razlog je v tem, da se je poleg bančnega sistema pojavil še en pomemben vir nestabilnosti, to je trg vrednostnih papirjev (Čokl 2000, 44). Ker bančni in plačilni sistem predstavljata transmisijski mehanizem za izvajanje monetarne politike, je nujno, da ima centralna banka razvit mehanizem obvladovanja sistemskih tveganj. Pri tem je pomemben tako preventivni nadzor, kot zagotavljanje zadostne likvidnosti in brezhibnega delovanja plačilnega sistema. Bančna regulacija in nadzor sta torej usmerjena k zagotavljanju stabilnosti bančnega sektorja in s tem k preprečevanju potencialnih stroškov bančne krize. Bančna regulacija obsega široko področje predpisov v vsaki državi. Preverjanje izpolnjevanja postavljenih norm je naloga bančnega nadzora, ki mora s sodelovanjem bank zagotoviti stabilen finančni sistem (Kavčič 1999, 1). Zakon o Banki Slovenije opredeljuje

11

tudi nadzor nad bankami in hranilnicami. Banka Slovenije opravlja nadzor nad bankami, hranilnicami in drugimi osebami na podlagi zakona, ki ureja bančništvo in na tej podlagi oblikuje, uveljavlja in nadzoruje sistem pravil, ki zagotavljajo standarde varnega poslovanja bank in hranilnic. S tem namenom je pri Banki Slovenije ustanovljen Oddelek za nadzor bančnega poslovanja, katerega najpomembnejši cilj je zaščita vlagateljev in zagotovitev stabilnosti bančnega sektorja. Prizadevanja bančnega nadzora potekajo v smeri čimbolj poštenega in korektnega poslovanja bank in hranilnic. 4 EVROPSKA MONETARNA UNIJA Ekonomska in monetarna unija je skupni evropski trg, na katerem velja prostost gibanja blaga, storitev, oseb in kapitala med državami članicami, ki so se dogovorile tudi za nekatere skupne ekonomske politike. Monetarna unija pa pomeni predvsem skupno valuto, skupno centralno banko, skupno monetarno politiko in kupno deviznotečajno politiko. Vse članice EU, tudi tiste, ki niso vključene v območje evra, sodelujejo v EMU, saj izpolnjujejo nekatere obveznosti iz EMU (npr. prostost kapitalskih trgov, neodvisnost centralne banke), četudi niso sprejele evra kot skupne valute (Lavrač 1999, 16). Evropski sistem centralnih bank (ESCB) sestoji iz Evropske centralne banke (ECB) in nacionalnih centralnih bank (NCB) držav članic. Gre za precej decentraliziran sistem, v katerem je v pristojnosti ECB predvsem predpisovati regulativo, ki jo morajo izpolnjevati finančni subjekti (banke) na območju evro valute, in določanje pogojev, po katerih se ti subjekti lahko financirajo pri svojih centralnih bankah, oziroma po katerih lahko plasirajo presežke svojih sredstev. Prek določanja teh pogojev ECB gradi tudi temelj za izvajanje celotne monetarne politike, saj posredno določa raven kratkoročnih obrestnih mer, ki ustreza končnemu cilju ECB, to je stabilnost cen. V ECB sprejema odločitve Svet direktorjev, ki ga sestavljajo guvernerji nacionalnih centralnih bank držav, ki so vključene v evro. Sprejeta regulativa velja enako za vse države evro območja. Nacionalne centralne banke pa so odgovorne za implementacijo odločitev ECB v svojih državah. 4.1 DENARNI TRG V DRŽAVAH ČLANICAH EU ECB kot denarni trg pojmuje tako ožji (cash market) kot tudi širši denarni trg. K ožjemu denarnemu trgu spadajo nezavarovane transakcije, repo posli in valutne zamenjave, širši denarni trg pa predstavljata trga s kratkoročnimi vrednostnimi papirji in izvedenimi finančnimi instrumenti. Z vidika likvidnosti je trg nezavarovanih transakcij oziroma medbančnih depozitov najpomembnejši segment ožjega denarnega trga, saj se sklene na tem trgu slaba polovica celotnega prometa. Sledi promet z repo posli in valutnimi zamenjavami. V okviru širšega denarnega trga so pri trgovanju s kratkoročnimi vrednostnimi papirji najpomembnejše zakladne menice, v zadnjem času pa pridobivajo pomen komercialni

12

zapisi, na trgu izvedenih finančnih instrumentov pa so najpomembnejši instrumenti obrestne zamenjave (interest rate swap) in terminske pogodbe (futures). Denarni trg v državah članicah EU postaja vedno bolj integriran, delež čezmejnih transakcij se povečuje. Pri čezmejnem trgovanju pridobivajo na pomenu predvsem zavarovane transakcije, to je repo posli. Denarni trg se tudi vedno bolj informatizira, kar omogoča preglednost cen, hitro sklepanje poslov in prihranek stroškov. 4.2 DENARNA POLITIKA V EVROPSKI MONETARNI UNIJI Glavni nosilec skupne monetarne politike v Evropski monetarni uniji je Evropska centralna banka. Ustanovljena je bila 1. junija 1998 s sedežen v Frankfurtu ob reki Maini. Temeljni cilj, ki so ga sprejeli že leta 1992 v Maastrichtu,,je tudi poglavitna naloga ECB, to je zagotavljanje in vzdrževanje stabilnosti cen, k čemer jo zavezuje statut. Pri svojem delu je popolnoma samostojna in neodvisna. S pomočjo izbranega instrumentarija dosega zastavljene vmesne in končne cilje ter z učinkovito monetarno politiko pripomore k razvoju in gospodarski rasti držav članic in držav, ki so z njimi tesno povezane. Monetarna politika je za vse članice EMU enaka in poenotena. Za vstop v EMU so morale države članice izpolnjevati maastrichtske konvergenčne kriterije ali so se jim morale vsaj postopoma približevati. Države članice EMU so se morale odreči vodenju neodvisne monetarne politike, lahko pa sodelujejo pri izvajanju skupno določene monetarne politike na svojem območju v skladu z navodili ECB. Pred vstopom v EMU so obstajale razlike v instrumentarijih ter vmesnih in končnih ciljih posameznih držav članic, zaradi česar je bilo nujno poenotenje kot temeljni pogoj za učinkovito delovanje skupne monetarne politike . Stabilizacijsko usmerjena strategija evropskega sistema vsebuje tri poglavitne elemente (Kopše 2003, 29):

• kvantitativno določen primarni cilj Evrosistema, to je stabilnost cen in • dva stebra strategije, ki sta potrebna za doseganje tega cilja :

- vloga količine denarja, ki je izražena in objavljena v obliki kvantitativne referenčne vrednosti za stopnjo rasti enega širšega monetarnega agregata (M3) in

- utemeljena ocena obetov za prihodnji razvoj cen in rizikov za stabilnost cen v celotnem evrovalutnem območju.

Razberemo lahko, da za doseganje končnega cilja ECB uporablja kombinirano strategijo inflacijskega in monetarnega ciljanja, pri čemer vlogo vmesnega cilja igra količina denarja. 4.3 INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE ECB Pri oblikovanju enotnega instrumentarija denarne politike sta za ECB v splošnem obstajali

13

dve možnosti. Ena je bila oblikovanje popolnoma novega instrumentarija, druga pa prevzem že preizkušenih instrumentov držav članic EMU. Izkazalo se je, da bi bilo oblikovanje novega instrumentarija ob tako velikem številu že preizkušenih instrumentov dokaj nesmiselno dejanje, povezano z dobršno mero negotovosti glede delovanja in možnih učinkov posameznega instrumenta (Menkhoff 1997, 7). Pri izboru instrumentov je bilo pričakovati, da bo uvedba novih instrumentov lažja, če (Menkhoff 1997, 131-132):

- so bili le-ti že pred tem v uporabi v državah članicah, - so temeljili ne le na načelih tradicije, ampak tudi na teoretičnih in političnih

načelih, - so bili favorizirani s strani nemške Bundesbanke kot centralne banke države

z največjo težo pri glasovanju in - je bilo mogoče pričakovati kompromis med članicami.

Pri instrumentih centralne banke gre pravzaprav za postopke opravljanja različnih poslov pri uravnavanju likvidnosti. Centralne banke evropskih držav niso uporabljale enakih instrumentov, le-ti so se razlikovali po intenzivnosti in obsegu uporabe. Izbira instrumentov ECB je temeljila na dotedanjih izkušnjah centralnih bank članic.

Tako je prevladal trend zmanjševanja instrumentov administrativne narave kot so obvezne rezerve in reguliranje obrestne mere ter poudarek na večji vlogi tržnih instrumentov, kot so instrumenti politike odprtega trga. Obenem se monetarna politika bolj nagiba h kratkoročnejšim instrumentom. Enotni instrumentarij monetarne politike evroobmočja obsega:

• politiko odprtega trga • trajne ugodnosti bank • obvezne rezerve

Politika odprtega trga (open market policy) je najpomembnejša izmed instrumentov in predstavlja operacije, ki se izvedejo na pobudo centralne banke, običajno na denarnem trgu. Posojanje preko operacij odprtega trga običajno poteka na način začasne transakcije (reverse transaction), kjer centralna banka kupuje aktiva preko repo poslov (repurchase agreement) ali odobri kredit prosti zavarovanju (collateral). Glede na namen, pogostost uporabe in postopek izvajanja deli ECB te instrumente v štiri kategorije:

• glavna refinanciranja (main refinancing), ki potekajo prek standardne ponudbe po načelu začasnega kreditiranja s tedensko frekvenco in zapadlostjo do dveh tednov in predstavljajo poglavitni vir ponudbe likvidnosti evropskemu bančnemu sistemu, zaradi česar je tudi obrestna mera instrumenta pomembno vodilo pri oblikovanju medbančne obrestne mere na evropskem denarnem trgu. Aktiva, ki jo kupujejo in prodajajo centralne banke, je aktiva prvega in drugega reda (tier one in tier two). Licitira se praviloma količina, medtem ko ceno in obrestno mero določa ECB.

• dolgoročna refinanciranja (long term refinancing), katerih namen je zagotavljanje dela potrebne likvidnosti v bančnem sistemu, prav tako potekajo prek nacionalnih bank v obliki standardne ponudbe.

• fine regulacije (fine tunning operations), ki jih ECB uporablja občasno glede na razmere na denarnem trgu in obsegajo povratne transakcije, dokončne transakcije, zamenjavo deviz in depozite fiksne ročnosti pri ECB. Namen teh instrumentov je

14

predvsem stabiliziranje likvidnosti bančnega sistema in obrestne mere denarnega trga in

• strukturne operacije (structural operations), s katerimi spreminja ECB strukturni položaj denarnega trga, torej povečuje ali zmanjšuje likvidnost bančnega sistema.

Instrumenti, ki se uporabljajo za spreminjanje strukturnega položaja denarnega trga so (Ribnikar 1999a, 14):

- dokončni nakupi in prodaje - začasne transakcije - izdajanje dolžniških vrednostnih papirjev ali potrdil.

Pri instrumentih politike odprtega trga je pobuda na strani centralnih bank, ki od poslovnih bank kupujejo določeno aktivo ali jim jo prodajajo. Pri instrumentih odprte ponudbe pa imajo poslovne banke možnost plasirati presežno aktivo ali imajo dostop do manjkajoče likvidnosti. Preostala instrumenta monetarne politike ECB sta še trajne ugodnosti bank (standing facilities) in obvezne rezerve (minimum or required reserves). Pri trajnih ugodnostih bank gre za odprte ponudbe, s pomočjo katerih lahko banke deponirajo presežna likvidna sredstva ali zagotavljajo potrebno dnevno likvidnost. Namen odprte ponudbe je zagotavljanje in absorbiranje presežne dnevne likvidnosti in s tem omejevanje nihanj obrestne mere ter signaliziranje splošnega položaja denarnega trga in monetarne politike (Festić 2002, 5). Med trajne ugodnosti bank sodita depozit čez noč oziroma možnost deponiranja presežne likvidnosti (deposit facility) in posojilo čez noč oziroma obrobna možnost zadolžitve (marginal lending facility) pri nacionalni centralni banki. S prvim instrumentom se umika presežna likvidnost z denarnega trga, z drugim instrumentom pa se likvidnost trgu dodaja. Poleg tega nacionalne banke prek teh instrumentov signalizirajo trgu svoje namere in oblikujejo koridor, znotraj katerega se giblje obrestna mera čez noč. Obrestna mera za posojilo čez noč je običajno višja od trenutne tržne obrestne mere, zato kreditne institucije črpajo posojilo le v primeru, če druge možnosti ni. Tudi obrestna mera za deponiranje presežnih likvidnih sredstev čez noč je običajno občutno nižja od tržne obrestne mere, zato se kreditne institucije odločijo za to možnost le v primeru, če ni druge, bolj donosne možnosti. Tako kot je obrestna mera pri mejnem zadolževanju čez noč najvišja, je obrestna mera pri deponiranju presežne likvidnosti čez noč najnižja obrestna mera čez noč na denarnem trgu. Instrument obvezne rezerve so morale ob poenotenju instrumentarija ECB nekatere države na novo uvesti, saj ga pred tem niso uporabljale. Glavna vzroka sta bila premajhna tržna usmerjenost in neobrestovanje obveznih rezerv. Instrument obvezne rezerve služi ohranjanju stabilnosti obrestne mere denarnega trga in ustvarjanju ali povečevanju likvidnostnega primanjkljaja denarnega sistema. Obveznost obveznih rezerv za posamezno institucijo se izračunava na podlagi postavk bilance stanja na zadnji dan v mesecu. Osnova za izračun obveznih rezerv je razdeljena po vrstah obveznosti (vloge, izdani dolžniški vrednostni papirji, vrednostni papirji denarnega trga) in po njihovi ročnosti. Prvi razred zajema obveznosti do dveh let, za katere velja 2% stopnja

15

obveznih rezerv, drugi razred pa zajema obveznosti nad dvema letoma ter repo posle, za katere velja stopnja 0%. ECB lahko stopnjo obveznih rezerv zviša, vendar največ na 10%. Obveznost mora biti izpolnjena v povprečju kot povprečje dnevnega izpolnjevanja v obdobju izpolnjevanja obveznih rezerv, ki traja od 24. dne preteklega meseca do 23. dne tekočega meseca, zahtevani znesek pa morajo kreditne institucije držati pri nacionalni centralni banki. V izpolnjevanje se upoštevajo sredstva bank na poravnalnih računih pri NCB, gotovina v blagajni pa ne. Obvezne rezerve so obrestovane po tržni obrestni meri. Kazni za neizpolnjevanje so lahko denarne ali nedenarne. Za manko mora banka plačati nadomestilo po za 2,5 odstotni točki povečani povprečni obrestni meri za odprto ponudbo za posojilo čez noč za vse dni obdobja izpolnjevanja, v primeru večkratnih kršitev pa se pribitek na obrestno mero poveča do 5 odstotnih točk, ECB pa poleg tega lahko zahteva od kršitelja, da pri njej ali NCB deponira neobrestovan depozit do trikratne višine manka ali mu celo omeji sodelovanje pri njenih instrumentih in zahteva izpolnjevanje na dnevni ravni. ECB ne zahteva dodatnega poročanja za potrebe obveznih rezerv, pač pa uporablja podatke, zbrane v okviru rednega mesečnega statističnega poročanja. V Tabeli 1 je prikazana shema vseh instrumentov denarne politike ECB, njihova dospelost, pogostost in tip transakcije. Tabela 1: Instrumenti denarne politike ECB Instrumenti denarne politike

Vrsta instrumentov Zagotavljanje Absorbcija likvidnosti likvidnosti

Dospetje

Pogostost

Postopek

Operacije odprtega trga Glavno refinanciranje

Začasne transakcije

-

2 tedna Tedensko Standardna licitacija (ponudba)

Dolgoročnejše refinanciranje

Začasne transakcije

-

3 mesece mesečno Standardna licitacija (ponudba)

Fino uravnavanje Začasne transakcije Valutne zamenjave Dokončni nakupi

Valutne zamenjave Zbiranje vezanih vlog Dokončna prodaja

Ni standardizirano

Neredno (občasno) Neredno (občasno)

Hitra licitacija (ponudba) Bilateralni postopek Bilateralni postopek

Strukturne operacije

Začasne transakcije Dokončni nakupi

Izdajanje dolžniških potrdil Dokončne prodaje

Standardizirano/ nestandardizirano -

Redno in neredno Neredno (občasno)

Standardna licitacija Bilateralni postopek

Odprte možnosti (odprta ponudba) za kreditne institucije Obrobna možnost zadolžitve

Začasna transakcija

-

Čez noč

Dosegljivo na željo kreditne institucije

Možnost deponiranja presežkov likvidnosti

-

Vloge (depoziti)

Čez noč

Dosegljivo na željo kreditne institucije

Obvezne rezerve* Vir: The Monetary policy of the ECB 2001, 62. Dodan je instrument obvezne rezerve.

16

5 INSTRUMENTI BANKE SLOVENIJE Banka Slovenije je z osamosvojitvijo Slovenije opustila stare instrumente Narodne banke Jugoslavije in uvedla nov, tržni pristop, s posrednimi instrumenti monetarne politike, kar je močno prispevalo k razvoju denarnega trga. Delovanje posrednih instrumentov temelji na tržnih načelih. Poslovne banke se na njihovo uporabo odzivajo po svoji lastni presoji in pod vplivom trenutnih tržnih razmer na denarnem trgu. Ti instrumenti omogočajo najbolj učinkovito prerazporeditev primarnega denarja v bančnem sistemu in oblikovanje tržne obrestne mere. Centralna banka skrbi predvsem za uravnavanje likvidnosti bančnega sistema, ni pa se ji treba ukvarjati z razporejanjem primarnega denarja po bančnem sistemu in neposrednim nadzorom obrestnih mer, ker tržni mehanizmi to nalogo opravijo hitreje, ceneje in bolj učinkovito. Ustrezno učinkovitost uporabe posrednih instrumentov denarne politike pa je mogoče dosegati le v primeru učinkovitega delovanja medbančnega denarnega trga in denarnega trga nasploh. (Košak 1996, 14-15). Prehod iz administrativne monetarne regulacije v tržno zahteva ustrezno reformo instrumentov denarne politike. Banka Slovenije je reformo celovitega instrumentarija monetarne politike zastavila na že uveljavljenih pristopih, ki so narekovali naslednje zaporedje faz (Strašek, Žižmond 1998, 98):

• uvedba tržnih monetarnih instrumentov (npr. blagajniških zapisov, avkcij, nevtralnega pristopa poslovnih bank do centralne banke itd.),

• reforma oziroma uvedba preventivne kontrole (npr. strogih kriterijev za licenciranje bank in finančnih institucij),

• pospeševanje finančnih trgov.

Najpomembnejša funkcija centralne banke pri vodenju denarne in tečajne politike je zagotavljanje likvidnosti bančnega sistema. Za obdobje po osamosvojitvi je značilna restriktivna politika BS. Ta je zaznamovala tako razvoj finančnih instrumentov kot vloge posameznih udeležencev trga. Stalni pritiski BS na tolarsko likvidnost in občasne izdaje visokodonosnih instrumentov so v velikem obsegu onemogočali kreiranje domačega denarnega trga in povzročili zaostreno konkurenco poslovnim bankam. 5.1 DELITEV INSTRUMENTOV V literaturi zasledimo več različnih delitev instrumentov centralne banke oziroma instrumentov denarne politike. Košak (1999, 52) instrumente denarne politike Banke Slovenije ločuje glede na tokove izdajanja oziroma umikanja likvidnosti iz bančnega sistema v tri skupine instrumentov denarne politike:

• devizni instrumenti, kamor prišteva instrumente, s katerimi Banka Slovenije posega na devizni trg, vendar pa hkrati tudi spreminja količino primarnega denarja v obtoku,

• aktivni tolarski instrumenti, kamor sodijo vsi instrumenti, katerih osnovni namen je povečevanje likvidnosti bančnega sistema in ki se pojavljajo pri Banki Slovenije na aktivni strani premoženjske bilance in

17

• pasivni tolarski instrumenti, kamor sodijo instrumenti s katerimi Banka Slovenije predvsem umika primarni denar iz obtoka in se izkazujejo na pasivni strani premoženjske bilance centralne banke.

Filipič in Markovič-Hribernik (2000, 40-48) delita instrumente denarne politike centralne banke na:

• kolikostne ali splošne (kvantitativne), pri katerih se centralna banka omeji samo na urejanje velikosti kreditnega potenciala poslovnih bank in prek tega na urejanje količine denarja pri čemer ohranijo poslovne banke veliko samostojnosti, omejene so samo glede količine denarja, ki ga bodo ustvarile s krediti. Med te instrumente uvrščata operacije na odprtem trgu, spreminjanje koeficienta obveznih rezerv in neposredno omejevanje kreditov poslovnih bank in

• kakovostne ali selektivne (kvalitativne), pri katerih centralna banka ne vpliva le na velikost kreditnega potenciala bank, ampak tudi na to, kako bo ta potencial izkoriščen. Sem spadajo selektivni krediti, moralno prepričevanje in neposredni ukrep.

Ribnikar (1999, 41) opozarja, da je potrebno, glede na njihovo ekonomsko vsebino, ločiti med instrumenti denarne politike, instrumenti politike deviznega tečaja in instrumenti, ki so v bančnih predpisih in bančnem nadzoru. Med instrumente denarne politike prišteva posojila bankam, začasne nakupe deviz in blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju od bank, izdajanje blagajniških zapisov v tolarjih in obvezne rezerve. Nakupi in prodaje deviz na deviznem trgu s strani centralne banke pa so posledica politike deviznega tečaja in ne denarne politike, čeprav s temi instrumenti centralna banka tudi spreminja količino denarja v obtoku. Instrumente centralne banke deli na posredne ali tržne in neposredne, pri čemer uvršča med tržne instrumente politiko odprtega trga. Poudarja, da je za opredelitev tržnega instrumenta potrebno, da je izpolnjen vsaj eden od pogojev. Prvi je, da se določa cena tistega, kar centralna banka kupuje tržno, in drugi, da se denar centralne banke razporeja med banke nediskriminatorno- na primer z licitacijo. Pri delitvi instrumentov Banke Slovenije v nalogi izhajamo iz strukturnega položaja denarnega trga in opredelitve Banke Slovenije, ki svoje instrumente deli na:

• instrumente denarne politike, kamor sodijo tolarski blagajniški zapisi, depozit čez noč, instrumenti mejnega financiranja bank (posojilo čez dan, lombardno posojilo, 7 dnevni začasni odkup blagajniških zapisov v tujem denarju) in obvezne rezerve bank,

• instrumente politike deviznega tečaja, kamor spadajo začasni nakupi in prodaje deviz z obveznim povratnim odkupom oz. prodajo čez 7 dni in signaliziranje ter pogojevanje tečajev po pogodbi o sodelovanju pri posegih na trgu tujega denarja in

• instrumente bonitetne kontrole, kamor spadajo blagajniški zapisi Banke Slovenije v tujem denarju, posebno likvidnostno posojilo s sodelovanjem bank, likvidnostna lestvica in predpisovanje minimalnega obsega deviznih likvidnih naložb.

Nekateri instrumenti Banke Slovenije so bankam na voljo prek odprtih ponudb, kar pomeni, da jih banke pod pogoji, ki so določeni v ponudbi lahko kupijo kadarkoli in je torej pobuda na strani poslovnih bank, drugi instrumenti pa se prodajajo prek avkcij, pobuda je na strani centralne banke.

18

Namen avkcioniranja je signaliziranje cene na trgu. Banka Slovenije namreč določi fiksno ceno oziroma obrestno mero blagajniških zapisov in s tem trgu sporoči, kakšna je po njenem mnenju ustrezna raven obrestnih mer na denarnem trgu. Podoben primer je, kadar Banka Slovenije signalizira raven deviznega tečaja. Na podlagi povpraševanja poslovnih bank, ki sodelujejo na avkciji instrumentov centralne banke lahko le-ta zazna, kakšne so likvidnostne razmere na trgu oziroma v določenih poslovnih bankah (Brenčič in Dolenc 2002, 11). Avkcije Banke Slovenije so zaprtega tipa, kar pomeni, da informacije o tem kako licitirajo ostali sodelujoči banki udeleženki avkcije niso znane, saj mora ceno oziroma obrestno mero, po kateri je pripravljena kupiti instrument Banke Slovenije, sporočiti neposredno Banki Slovenije. Način določitve cene na avkciji Banke Slovenije poteka s takoimenovano multiple-price auction tehniko, pri kateri vsak uspešni udeleženec avkcije dobi instrument Banke Slovenije po ceni (obrestni meri), ki jo je izklical (v Sloveniji se za tovrstno tehniko pogosto uporablja izraz ameriška avkcija) za razliko od uniform-price auction tehnike, kjer vsi uspešni udeleženci avkcije dobijo predmet avkcije po enotni, najnižji še sprejeti ceni (v Sloveniji se pogosto za tovrstno tehniko uporablja izraz nizozemska avkcija). 5.2 INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE Banka Slovenije uporablja štiri instrumente denarne politike. To so: obvezne rezerve, posojila bankam, izdajanje tolarskih blagajniških zapisov in začasni nakup blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju. Zaradi presežka strukturnega položaja denarnega trga Banka Slovenije z denarno politiko predvsem odvzema bankam odvečno likvidnost. To počne z obveznimi rezervami in izdajanjem tolarskih blagajniških zapisov. Likvidnost poslovnim bankam pa dodaja najprej s posojili, kot so posojilo čez dan, lombardno posojilo in posebno likvidnostno posojilo, nato pa še z začasnimi nakupi svojih blagajniških zapisov v tujem denarju. 5.2.1 Blagajniški zapisi Banke Slovenije v tolarjih Banka Slovenije je v letu 1996 ponujala bankam BZBS v tolarjih z ročnostjo 2, 12, 30 in 60 dni, poleg tega pa še dvodelne blagajniške zapise, ki so bili sestavljeni iz tolarskega in deviznega dela in so se vplačevali z diskontom v tolarjih, izplačilo ob zapadlosti je bilo polovica v tolarjih in polovica v nemških markah. Na sekundarnem trgu je bilo možno prodati ločeno tolarski in devizni del. Tolarski del se je tekoče revaloriziral s temeljno obrestno mero, realni donos je bil za tolarske 4% za devizni del pa 2,75%. Banke so lahko kupovale tudi blagajniške zapise z nakupnim bonom. Nakupni bon je zagotavljal kupcu zavarovanje pred tveganjem višje inflacije od uradno pričakovane in pred tveganjem manjše spremembe deviznega tečaja od uradno pričakovane inflacije. Imetniku je bil na podlagi nakupnega bona omogočen tudi popust pri nakupu novega BZ v tolarjih ali v tujem denarju (brez nakupnega bona). Prodaja je potekala po posebni ponudbi prek avkcij. V letu 1998 je BS izdala nov BZ v tolarjih z nominalno obrestno mero in pričela s tedenskimi dražbami 28- dnevnih BZBS. V letu 1999 je BS zmanjšala frekvenco izdajanja dvodelnih BZBS ter prenehala izdajati BZBS z nakupnim bonom in 270-dnevne BZBS, v letu 2000 pa je zmanjšala izbiro BZ v tolarjih. Trend zmanjšanja različnih ročnosti BZBS

19

se je nadaljeval tudi v letu 2001, ko so kot stalno odprta ponudba ostali na voljo le še BZBS v tolarjih z ročnostjo 60 dni, za BZBS z ročnostjo 270 dni pa je BS odpravila možnost vpisa na podlagi odprte ponudbe in uvedla ponudbo tega instrumenta na rednih dražbah (dvakrat mesečno). BZBS v tolarjih z ročnostjo 2 dni je BS nadomestila z novo odprto ponudbo za depozit čez noč. Stanje tolarskih blagajniških zapisov se je v letu 2001 zaradi obsežne monetizacije deviz močno povečalo in sicer s 7 mrd SIT konec leta 2000 na 161 mrd SIT konec leta 2001 (skupaj z depozitom čez noč). V letu 2002 so bili tolarski blagajniški zapisi najpomembnejši instrument, saj je BS z njihovim izdajanjem umikala presežno tolarsko likvidnost, ki je nastala kot posledica povečanja začasnih odkupov deviz. Tako je bankam poleg 60 in 270 dnevnih ponudila še možnost vpisovanja 360- dnevnih BZBS v tolarjih (od začetka novembra do sredine januarja 2003), katerih namen je bil umik likvidnosti, ki je prišla na denarni trg kot posledica odkupa deviz iz prevzema Leka s strani švicarske farmacevtske družbe Novartis. Obrestna mera teh BZ je bila za 2 odstotni točki višja od obrestne mere 270-dnevnih BZ, stanje BZ pa se je povečalo s 125,8 mrd SIT decembra 2001 na 369,0 mrd SIT decembra 2002. Grafikon 1: Stanje blagajniških zapisov v tolarjih na zadnji dan leta

Stanje blagajniških zapisov v tolarjih na zadnji dan leta (v mio SIT)

6.92157.985

81.66928.046

6.946

125.777

369.000

050.000

100.000150.000200.000250.000300.000350.000400.000

1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002

Vir: Letna poročila Banke Slovenije (1996-2002) Banka Slovenije izdaja v letu 2003 dve vrsti tolarskih blagajniških zapisov in sicer 60 dnevne (TBZ60) in 270 dnevne blagajniške zapise (TBZ270) v tolarjih. Blagajniške zapise Banke Slovenije v tolarjih za 60 dni (TBZ60) lahko vpisujejo banke in hranilnice, ki imajo dovoljenje za poslovanje, vsak dan na podlagi odprte ponudbe Banke Slovenije, ki jo le-ta posreduje bankam in hranilnicam ob vsaki novi izdaji TBZ60 (štirikrat mesečno). Blagajniški zapisi so prenosljivi, imenski, serijski vrednostni papirji, ki jih banke vpisujejo v svojem imenu in za svoj račun. Apoenska vrednost posameznega lota znaša 10.000.000,00 SIT. Prenosljivi so le med bankami, vendar le v obdobju do zadnjih deset

20

dni pred dospelostjo. Vpisani blagajniški zapisi se obrestujejo po obrestni meri 6,00 % letno. Obresti se obračunajo in plačajo banki ob dospelosti. Cena za vpis blagajniškega zapisa določene serije se spreminja od dneva izdaje do dneva vplačila zaradi dnevnega pripisa obresti, ki se obračunavajo na linearen način z upoštevanjem 360 dni v letu. Banka Slovenije za vsako novo izdano serijo blagajniških zapisov objavi dnevne vrednosti blagajniških zapisov . Banka, ki sprejme v ponudbi določene pogoje, pošlje Banki Slovenije ponudbo za vpis blagajniških zapisov. Po prejemu obvestila s strani Banke Slovenije o sprejetju ponudbe za vpis blagajniških zapisov, banka še isti dan vplača blagajniške zapise na poravnalni račun Banke Slovenije. Blagajniški zapisi, ki so predmet prodaje, so izdani v nematerialni obliki in so knjiženi na posebnem računu Banke Slovenije. Le- ta pošlje banki potrdilo o vpisanih blagajniških zapisih. Blagajniške zapise Banke Slovenije v tolarjih za 270 dni (TBZ270) Banka Slovenije prodaja preko avkcij, ki so enkrat tedensko na dan, ki ga določi Banka Slovenije v ponudbi za nakup. Banka Slovenije izvede avkcijo za nakup dan pred izdajo določene serije 270 dnevnih blagajniških zapisov. TBZ270 so diskontni, imenski, serijski vrednostni papirji, ki jih banke vpisujejo v svojem imenu in za svoj račun. Prenosljivi so le med bankami, ki so obveznice obveznih rezerv, razen zadnjih deset dni pred dospelostjo. Blagajniški zapisi se vplačajo z diskontom v tolarjih, obresti se obračunavajo na linearen način. Tako kot 60 dnevni so tudi 270 dnevni blagajniški zapisi izdani v nematerialni obliki in so knjiženi na posebnem računu pri Banki Slovenije, ki pošlje banki potrdilo o vpisanem blagajniškem zapisu. Na posamezni avkciji ponudi Banka Slovenije bankam za vpis določeno število lotov. En lot je en apoen blagajniškega zapisa Banke Slovenije z nominalno vrednostjo 10.000.000,00 tolarjev. Banka, ki želi sodelovati na avkciji, pošlje protiponudbo Banki Slovenije na dan avkcije. Banka licitira obrestno mero blagajniškega zapisa na dve decimalni mesti od najvišje možne obrestne mere, ki jo določi Banka Slovenije v svoji ponudbi navzdol. Izhodiščna obrestna mera za 270 dnevne blagajniške zapise znaša 6,75% letno. Banka Slovenije izbira ponudbe po ameriški metodi razdeljevanja od najnižje ponujene obrestne mere navzgor, do tiste, ki s ponujeno količino zapolni ponujeno kvoto za prodajo blagajniških zapisov. Če je pri isti obrestni meri vsota ponudb presežena, se preostala količina do zapolnitve kvote porazdeli med banke proporcionalno glede na velikost ponudbe. Izbrane ponudbe se realizirajo po ponujenih obrestnih merah. Banka Slovenije o izboru ponudb obvesti sodelujoče banke na dan avkcije, vsem bankam pa sporoči tudi rezultate avkcije. Posel nakupa in prodaje je sklenjen, ko Banka Slovenije obvesti banko o sprejetju njene ponudbe. Naslednji delovni dan mora banka nakazati diskontirano vrednost kupljenih blagajniških zapisov na poravnalni račun Banke Slovenije. Blagajniški zapisi Banke Slovenije v tolarjih za 360 dni (TBZ360) Stanje TBZ360 je konec leta 2002 znašalo 164,1 mrd SIT, banke pa so jih lahko vpisovale še v začetku letošnjega leta, vendar le do višine povprečnega stanja začasno prodanih deviz z obveznim povratnim odkupom v tromesečju pred ponudbo BS. S tem instrumentom je

21

BS sterilizirala pritoke deviz iz naslova prevzema Leka, s tem da je bankam ponudila varen vrednostni papir z visokim donosom. Zaradi pričakovanih zapadlosti TBZ360 dni, ki so jih banke lahko vpisovale v obdobju kapitalskih pritokov v zadnjih mesecih lanskega in začetku letošnjega leta (stanje vpisanih TBZ360 na dan 30.01.2003 je znašalo 220,1 mrd SIT) je za potrebe nadaljnjih učinkov sterilizacije BS konec oktobra 2003 BS bankam ponudila posebno odprto ponudbo za vpis BZBS v tolarjih z obstoječo ročnostjo 270 dni, ki velja en teden od prejema. Blagajniške zapise po posebni ponudbi lahko vpisujejo samo banke, podpisnice pogodbe o sodelovanju na trgih tujega denarja, katerih stanje začasno prodanih deviz pri Banki Slovenije je v trimesečju pred ponudbo vsak dan večje od nič. Banka Slovenije določi, do kolikšnega dela od stanja začasno prodanih deviz banke lahko vpisujejo te blagajniške zapise. Tabela 2: Stanje blagajniških zapisov BS v tolarjih Ročnost BZBS 31.12.2002 30.11.2003 60 dni 57,4 70,9 270 dni 149,0 360,5 360 dni 164,1 67,6 Skupaj 370,5 499,0 Vir: Banka Slovenije: Centralno bančne operacije /04.12.2003/ Tabela 2 prikazuje stanje TBZ po ročnostih. Kot vidimo, se stanje TBZ360 zmanjšuje, saj jih banke ne morejo več vpisovati. Kljub prvim zapadlostim TBZ360 v mesecu novembru se je skupno stanje vpisanih BZBS povečalo in sicer je na zadnji dan letošnjega novembra vpisanih skupno za 34,7% več tolarskih blagajniških zapisov glede na stanje konec prejšnjega leta. Najbolj se je povečalo stanje TBZ270, in sicer je v primerjavi s koncem prejšnjega leta višje kar za 141,9%. Iz tega je razvidno, da so banke v letošnjem letu množično kupovale TBZ270 in sicer zaradi pričakovanih zapadlosti TBZ360, po drugi strani pa tudi zaradi ugodnih obrestnih mer, ki kljub večkratnim znižanjem obrestnih mer centralne banke ostajajo nad nivojem obrestnih mer danih medbančnih depozitov (SITIBOR). Izhodiščna obrestna mera TBZ270 po zadnjem znižanju obrestnih mer za TBZ270 v začetku decembra 2003 znaša 6,75% letno, obrestna mera denarnega trga primerljive ročnosti (9 mesecev) za dane mebančne depozite (SITIBOR) pa se je v novembru 2003 gibala v povprečju na ravni 6,23% letno (http://www.zbs-giz.si). V primerjavi z mesecem januarjem 2003 , ko je izklicna obrestna mera TBZ270 znašala 9,50% letno, SITIBOR pa v povprečju 8,28% letno, se je obrestna mera TBZ270 znižala za 28,95%, povprečni mesečni SITIBOR pa za 24,76%, kar kaže na to, da Banka Slovenije z obrestnimi merami svojih instrumentov vpliva tudi na obrestne mere denarnega trga. 5.2.2 Depozit čez noč Banke in hranilnice lahko pri Banki Slovenije deponirajo presežna likvidna sredstva v obliki depozita čez noč. Bistvena značilnost depozita čez noč je ta, da ga banke lahko vežejo pri Banki Slovenije vsak delovni dan od 15. ure do konca zaključene faze večernega denarnega trga podaljšane za 15 minut, kar pomeni do 17.15 ure in sicer brez posebne protiponudbe, tako da banka pošlje Banki Slovenije pravilno izpolnjen nalog za nakazilo

22

sredstev. Vračilo glavnice in obresti, obračunanih linearno izvrši Banka Slovenije banki ob dospelosti naslednji delovni dan zjutraj. Depozit čez noč je instrument odprte ponudbe, ki je oblikovan po zgledu depozita čez noč pri ECB in je z njim tudi primerljiv. Obrestna mera tega instrumenta je nižja od tržne obrestne mere in predstavlja v normalnih razmerah najnižjo obrestno mero na denarnem trgu. Po zadnjem znižanju obrestnih mer Banke Slovenije znaša 3,00% letno. Po uvedbi depozita čez noč v mesecu juliju 2001 so se v povprečju znižale tudi presežne rezerve bančnega sistema, maksimalna dnevna stanja pa so sovpadala z zaključki obdobja izpolnjevanja obveznih rezerv. 5.2.3 Posojila Banke Slovenije Banka Slovenije je bankam v preteklih letih ponujala več vrst posojil in sicer poleg lombardnega posojila tudi kratkoročna posojila (prvič konec leta 1994) kot redna enomesečna posojila in dodatna kratkoročna posojila na podlagi sprejetih vezanih vlog Ministrstva za finance ter likvidnostna posojila kot likvidnostno posojilo čez noč, likvidnostno posojilo za banke v sanaciji, likvidnostno posojilo v skrajni sili in posebno likvidnostno posojilo s sodelovanjem bank, ki ga je BS uvedla julija 1996. V ponudbi Banke Slovenije sta ostala posojilo čez dan in lombardno posojilo. Posojilo čez dan Banka Slovenije omogoča črpati bankam in hranilnicam v okviru odprte ponudbe znotraj dne in sicer na podlagi zastavljenih blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju, tolarskih blagajniških zapisov in zakladnih menic Republike Slovenije. Za zavarovanje obveznosti iz posojila čez dan mora banka zastaviti navedene vrednostne papirje najmanj v višini 110,00% črpanega posojila. Pri črpanju posojila ni posebnih količinskih omejitev. To posojilo je nadomestilo prejšnjo ponudbo Banke Slovenije za likvidnostno posojilo za izhod v sili. Banka mora vrniti posojilo čez dan isti delovni dan do zaprtja sistema BPRČ ( bruto poravnava v realnem času) in za črpanje posojila ne plača obresti. V primeru, da banka posojila čez dan v celoti ali delno ne vrne isti delovni dan, se le-to spremeni v lombardno posojilo. V tem primeru banka poleg obrestne mere za lombardno posojilo plača Banki Slovenije tudi penale v višini 4,00 na letni ravni. Posojilo čez dan ni instrument denarne politike, temveč je njegov namen zagotavljanje čim večje stabilnosti plačilnega prometa, saj v primerih nezadostne likvidnosti na poravnalnih računih z ustvarjanjem dodatne likvidnosti omogoča večjo operativno učinkovitost plačilnih sistemov. V Sloveniji je to še posebej pomembno po letu 2001, ko so poslovne banke prevzele ves plačilni promet v državi. Skladno z usmeritvami prilagajanja instrumentov denarne politike tistim, ki jih uporablja ECB, se je ob uvedbi posojila znotraj dne konec oktobra 2002, znižal količnik zahtevanega zavarovanja pri lombardnem posojilu na 110% (poenotenje koeficienta zavarovanja). Pred tem je bilo bankam dovoljeno črpanje lombardnega posojila največ do 5% zneska zastavljenih vrednostnih papirjev. Ob uvedbi posojila čez dan je bila ukinjena tudi možnost črpanja likvidnega posojila za izhod v sili in likvidnega posojila prek noči (Bole 2002. 38). Nekatere centralne banke držav kandidatk za vstop v EU (Češka, Madžarska, Latvija, Litva, Malta in Poljska) nudijo

23

možnost črpanja posojila na podoben način kot centralne banke sistema ESCB. Oblike odobritve posojila so različne, vendar izstopa le Malta, kjer centralna banka daje bankam posojilo brez zavarovanja. Lombardno posojilo je posojilo, ki ga lahko v primeru nepričakovane likvidnostne situacije črpajo banke in hranilnice v okviru odprte ponudbe kot lombardno posojilo na podlagi zastavljenih blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju, tolarskih blagajniških zapisov Banke Slovenije in zakladnih menic Republike Slovenije. Za zavarovanje obveznosti iz lombardnega posojila zastavi banka navedene vrednostne papirje najmanj v višini 110,00% črpanega posojila. Banka lahko črpa lombardno posojilo en dan po 7,25 odstotni letni obrestni meri. Ta instrument zagotavlja bankam določeno fleksibilnost pri upravljanju z dnevno likvidnostjo. Lombardno posojilo predstavlja likvidnostno okno. Obrestna mera za lombardno posojilo predstavlja zgornjo mejo za gibanje obrestne mere na medbančnem trgu preko noči (tako kot v Evrosistemu obrestna mera za posojilo čez noč ). BS je leta 2002 ob uvedbi posojila čez dan ukinila likvidnostno posojilo za izhod v sili in znižala zahtevani odstotek kritja lombardnega posojila z zastavo BZBS na 110%. S tem se je možnost črpanja posojil po obsegu močno povečala. Namen teh sprememb je nadaljnje usklajevanje z instrumentarijem ECB. Za ECB namreč velja, da je likvidnost ponujena zgolj na osnovi posojila, namenjenega možnosti mejnega zadolževanja (marginal lending facility). Lombardno posojilo BS ima precej značilnosti mejnega zadolževanja pri ECB. Tudi v ECB se instrument uporablja na pobudo kreditne institucije, gre torej za instrument odprte ponudbe, ročnost instrumenta je en dan, oziroma čez noč (over night), obrestna mera pa v obeh primerih predstavlja zgornjo mejo koridorja za gibanje obrestne mere čez noč. 5.2.4 Začasni odkup blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju z obveznim povratnim odkupom Ta instrument Banke Slovenije, imenovan tudi repo deviznih blagajniških zapisov, omogoča bankam, na podlagi vsakodnevne ponudbe Banke Slovenije, začasno prodajo vpisanih blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju do s ponudbo določene kvote pod pogojem, da banka prodane blagajniške zapise obvezno povratno odkupi čez sedem dni. Instrument predstavlja glavni vir refinanciranja. Obrestno mero začasnega odkupa blagajniških zapisov banka licitira, ne sme pa biti nižja od 6,75% letno. Obresti se tako kot za vse instrumente Banke Slovenije obračunavajo linearno. Znesek začasno prodanih blagajniških zapisov mora znašati 110,0% tolarskega zneska, ki ga banka želi pridobiti s prodajo blagajniških zapisov v tujem denarju, pri čemer se upošteva nominalna vrednost blagajniških zapisov in nakupni tečaj Banke Slovenije na dan sklenitve posla. Dvomesečni začasni odkup, ki se izvaja občasno, je bolj namenjen uravnavanju primarnega denarja na daljši rok. Začasni odkup blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju zagotavlja poslovnim bankam stabilen in zanesljiv vir likvidnosti in je najpomembnejši instrument za natančno uravnavanje primarnega denarja. S tem instrumentom v okviru operacij na odprtem trgu Banka Slovenije ponuja bankam likvidnost.

24

V letu 2000 je BS nekoliko spremenila instrumente začasnega odkupa BZBS v tujem denarju. Sredi leta sta začasni nakup BZBS v tujem denarju za 28 dni, ki ga je BS na dnevnih dražbah ponujala bankam od aprila 1994, zamenjala dva nova instrumenta. Prvi nov instrument je bil začasni odkup BZBS v tujem denarju za 7 dni, s katerim imajo banke možnost uravnavanja likvidnosti znotraj meseca, drugi instrument pa je bil začasni odkup BZBS v tujem denarju za dva meseca, s katerim BS uravnava ponudbo denarja na daljši rok. Zaradi obsežnih začasnih nakupov deviz in s tem povezane dobre likvidnosti, se je v letu 2001 stanje tega instrumenta zmanjševalo in konec leta doseglo vrednost nič, v posameznih tromesečjih v letu 2002 pa je bilo povprečno dnevno stanje od 92 mio SIT pa do 458 mio SIT, na zadnji dan leta 2002 pa je bilo stanje začasno odkupljenih BZBS v tuji valuti 1.148 mio SIT. 5.2.5 Obvezna rezerva bank Obvezne rezerve so bile prvič uvedene leta 1913 v ZDA z namenom zagotavljanja likvidnosti bank (Lozej 2001, 47, povz. po Issingu 1996). Z njimi so hoteli doseči, da bi imele banke določen del svojih obveznosti naložen pri centralni banki, saj bi to zagotavljalo zamenljivost knjižnega denarja bank (in drugih vlog) za denar centralne banke. Obvezne rezerve so imetje ali aktiva v denarju centralne banke, ki jih morajo imeti banke. Zahteva jih centralna banka. Njihova velikost je praviloma odvisna od velikosti vlog, ki jih imajo centralne banke na pasivi svoje premoženjske bilance ( Ribnikar 1999b, 261). Obvezna rezerva je najstabilnejši instrument denarne politike, s katerim centralna banka močno vpliva na poslovanje poslovnih bank. Z instrumentom obvezne rezerve centralna banka določa osnovo za obvezno rezervo in višino le-te, s tem pa neposredno vpliva na kreditni potencial poslovne banke. Uporaba tega instrumenta je zelo preprosta. Centralna banka s spremembo višine odstotka obvezne rezerve neposredno vpliva na kreditni potencial bank in na količino knjižnega denarja v obtoku. V primeru zvišanja odstotka obveznih rezerv, morajo banke povečati sredstva izločena na računih pri centralni banki, s čemer se zmanjša količina denarja v obtoku in s tem tudi likvidnost na denarnem trgu. Banke zaradi večjega obsega neobrestovanih naložb (oziroma minimalno obrestovanih) skušajo doseči novo ravnotežje z višjimi obrestnimi merami za ostale naložbe. S tem se zmanjšajo krediti poslovnih bank ali pa banka poveča obseg likvidnih sredstev z najetjem kredita. Aktivo pa lahko zmanjša s tem, da proda kratkoročne vrednostne papirje ali pa zmanjša kredite. Če ti ukrepi povzročijo dejansko zmanjšanje plasiranih kreditov poslovnih bank, je s tem dosežen namen centralne banke, ki je s povečanjem odstotka obveznih rezerv težila k zmanjšanju kreditov. Ravno obratno se dogaja v primeru, ko centralna banka zniža odstotek obvezne rezerve, saj pri bankah nastanejo presežki obveznih rezerv in s tem se poveča kreditni potencial poslovnih bank. Instrument spreminjanja obveznih rezerv ima zelo močno finančno vzvodje in povzroča burne reakcije v finančnem sistemu, zato ga centralne banke v novejšem času redko uporabljajo. Glavna prednost tega instrumenta je, da enako prizadene vse banke in močno vpliva na denarni obtok, največjo pomanjkljivost pa ob zvišanju odstotka obvezne rezerve pomeni

25

takojšnje likvidnostne probleme za poslovne banke z nizkimi presežnimi rezervami. Med slabosti instrumenta obveznih rezerv lahko štejemo tudi (ne)obrestovanje obveznih rezerv. Centralne banke ponavadi za sredstva obveznih rezerv ne plačujejo obresti ali pa so te zelo nizke, kar pomeni, da banke izgubijo obresti, ki bi jih lahko prejele, če bi namesto izločanja sredstev za obvezno rezervo le-ta v istem obsegu plasirale v kredite komitentom. Tako lahko tudi obvezna rezerva postane dejavnik, ki zmanjšuje konkurenčnost bančnega sistema v primerjavi z drugimi finančnimi posredniki. Stopnja obvezne rezerve je zelo učinkovito sredstvo kreditne politike centralne banke, ki pa se kljub preprostosti in objektivnosti redko uporablja. Instrument obvezne rezerve namreč ni elastičen in se ne more spreminjati v zelo kratkih časovnih obdobjih. Razlogi, ki jih naštevajo, so (Crnkovič 1988, 153):

- vsaka sprememba v stopnji obvezne rezerve se močno odraža v kreditnem obsegu bank. Že majhna sprememba koeficienta povzroči veliko spremembo v kreditnem potencialu poslovnih bank,

- pogosto spreminjanje obvezne rezerve ni zaželeno, ker je za poslovanje poslovnih bank potrebna določena stabilnost,

- postopek spremembe je precej neelastičen, ker o njem odločajo organi centralne banke, ki se ne sestajajo vsak dan,

- s spremembo koeficienta se spreminjajo pogoji poslovanja poslovnih bank, - pomemben je demonstracijski učinek.

Področje obveznih rezerv v Sloveniji zakonsko ureja Sklep o obveznih rezervah bank in hranilnic. V zadnjih letih je Banka Slovenije večkrat spremenila regulativo o obveznih rezervah bank, predvsem zaradi prilagajanja instrumenta obvezne rezerve evropskim normam. Obveznik za obvezno rezervo v Sloveniji je banka, hranilnica in hranilno kreditna služba s sedežem v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju banka), ki opravlja bančne storitve skladno z zakonom o bančništvu. Do septembra 2002 so banke izračunavale obveznost obvezne rezerve od stanja vseh vlog v domači valuti. Kot vloge so se upoštevale vse vpogledne vloge, vezane vloge z ročnostjo do enega leta, vključno z vlogami na odpoklic in vlogami z odpovednim rokom, sredstva pridobljena z izdajo vrednostnih papirjev, prejeta posojila od pravnih oseb, razen od bank in hranilnic ter posojila prejeta od prebivalstva. Stopnja obvezne rezerve je bila odvisna od pogodbene ročnosti sredstev bank. Tako so banke izračunavale obvezno rezervo v naslednji višini :

• 12% od vpoglednih vlog in vezanih vlog do 30 dni, • 6% od vlog, vezanih od 31 do 90 dni, • 2% od vlog, vezanih od 91 do 180 dni in • 1% od vlog, vezanih od 181 dni do enega leta.

Za vloge, vezane nad enim letom, ni bilo potrebno izračunavati in izločati obvezne rezerve.

Banka Slovenije je z novembrom 2000 uvedla tudi spremembo načina izpolnjevanja obveznih rezerv. Banke so lahko izpolnjevale obvezne rezerve, izračunane od sredstev

26

NSVS z vpisanimi 60 dnevnimi blagajniškimi zapisi Banke Slovenije v tolarjih. Tako je ostalo vse do naslednje večje spremembe obveznih rezerv septembra 2002. Način in obdobje izpolnjevanja sta se v minulih letih nekoliko spreminjala in prilagajala okoliščinam. Način izpolnjevanja obvezne rezerve bank se je spreminjal predvsem z dveh vidikov (Veselinovič 2002, 27):

- sledil je reformi plačilnih sistemov, tako da bankam od decembra 1998 dalje ni bilo potrebno več izločati sredstev za izpolnitev obvezne rezerve na poseben račun pri CB, temveč je štelo v izpolnjevanje obvezne rezerve bank stanje na poravnalnem računu banke in v blagajni,

- občasno so banke lahko izpolnjevale obvezno rezervo tudi z vpisom blagajniških zapisov v tolarjih skladno s posebnimi določili Banke Slovenije. Do septembra 2002 je bilo možno z vpisanimi 60 dnevnimi blagajniškimi zapisi banke Slovenije v tolarjih izpolnjevati del obvezne rezerve bank, ki je izhajal iz nacionalne varčevalne sheme.

5.2.5.1 Obvezna rezerva od septembra 2002 dalje V januarju 2002 je Banka Slovenije z namenom usklajevanja instrumenta obveznih rezerv z ureditvijo ECB in spodbujanja razvoja denarnega trga iz osnove za obračun obveznih rezerv izvzela repo posle, sklenjene med bankami in komitenti na podlagi državnih kratkoročnih vrednostnih papirjev. Od tovrstnih poslov začasne prodaje vrednostnih papirjev se tudi v Evropskem monetarnem sistemu ne obračunavajo obvezne rezerve. Poleg tega je bilo bankam omogočeno poenostavljeno spremljanje osnove za obračun obveznih rezerv za obročna varčevanja. Dosedanji način spremljanja po načelu tekočih dospelosti je bil nadomeščen z načinom spremljanja po povprečni ročnosti. Dodatno pa je bila vzpostavljena še evidenca o stanju vlog z ročnostjo od enega do dveh let. V naslednjem koraku je Banka Slovenije s septembrom 2002 uvedla nekatere spremembe, ki so se nanašale predvsem na izračun obveznosti bank in manj na način izpolnjevanja obveznih rezerv. Obdobje za izračun osnove in obdobje za izpolnjevanje le-te sta ostala nespremenjena in sicer so osnovo za izračun obvezne rezerve predstavljala povprečna stanja vlog v obdobju od 22. dne v preteklem mesecu do 21. dne v tekočem mesecu, obdobje v katerem so morale banke izpolnjevati izračunane obvezne rezerve pa je bilo od 27. dne v preteklem mesecu do 26. dne v tekočem mesecu. Velika vsebinska sprememba je bila širitev osnove za izračun obvezne rezerve tudi na devizne vloge, tako da je osnova zajela vse tolarske in devizne obveznosti bank, razen obveznosti do Banke Slovenije in do bank, ki so prav tako obveznice za izpolnjevanje obvezne rezerve. Nove stopnje obveznih rezerv so bile od septembra 2002 dalje sledeče:

• 7% od tolarskih vlog, repo poslov ( razen repo poslov s kratkoročnimi državnimi vrednostnimi papirji ) in sredstev, zbranih z izdajo vrednostnih papirjev z ročnostjo do 90 dni,

• 2% od tolarskih vlog, repo poslov (razen repo poslov s kratkoročnimi državnimi vrednostnimi papirji) in sredstev, zbranih z izdajo vrednostnih papirjev z ročnostjo od 91 dni do dveh let ter vlog v tujem denarju z ročnostjo do dveh let,

27

• 0% od vlog, repo poslov in sredstev, zbranih z izdajo vrednostnih papirjev z ročnostjo nad dve leti, repo poslov s kratkoročnimi državnimi vrednostnimi papirji in sredstev, zbranih v okviru nacionalne stanovanjske varčevalne sheme.

Sprememba je poleg novih, nižjih stopenj in razširitve osnove prinesla tudi spremenjene razrede ročnosti in nov način obravnavanja sredstev nacionalne stanovanjske varčevalne sheme (NSVS).

Sredstva zbrana v okviru NSVS se obravnavajo enako kot to v Evropski centralni banki, ki za sredstva, pridobljena na podlagi dolgoročnih projektov, katerih pogoji so opredeljeni v nacionalni zakonodaji, razvršča med dolgoročna, ne glede na njihove tehnične lastnosti. Za tovrstna sredstva se uporablja 0 odstotna stopnja obvezne rezerve ( Plut 2002, 14).

Leta 1999 uvedena NSVS je pomenila nov produkt na slovenskem finančnem trgu, prek katerega se je precejšen del sredstev prebivalstva preusmeril v dolgoročno obliko varčevanja. Odziv varčevalcev je bil izjemen. Za ilustracijo naj bo podatek, da je približno 26 tisoč varčevalcev, med katerimi jih je bilo (na podlagi ankete Stanovanjskega sklada) okrog 60% starih do 40 let, 60.750 ponujenih lotov dobesedno razgrabilo. 90% pogodb je bilo sklenjenih za dobo petih let, povprečni varčevalni znesek je znašal približno 26 tisoč tolarjev. Zaradi določb varčevalnih pogodb, ki urejajo prenehanje varčevanja in so določale, da lahko varčevalec prekine pogodbo tudi pred iztekom pogodbene dobe brez odpovednega roka, so bila sredstva, zbrana v okviru prve sheme NSVS, z vidika obvezne rezerve, uvrščena med obveznosti z 12% stopnjo obveznih rezerv. To pa je bankam, ki so sodelovale pri projektu NSVS precej povečalo stroške tako zbranih virov.

Zakon o NSVS, ki je bil sprejet tik pred izvedbo druge sheme NSVS jeseni 2000, je določal, da se sredstva, zbrana na podlagi NSVS obravnavajo kot dolgoročna in niso del osnove za izračun obveznih rezerv. Po zakonu to velja tudi za pogodbe, sklenjene pred sprejemom zakona o NSVS, s čemer se Banka Slovenije ni strinjala in je vztrajala pri zahtevi, da banke ta sredstva obravnavajo po ročnosti, ki jo dejansko odležijo na računu ali v primeru odpovednega roka po dolžini le-tega. Banke so morale še naprej za sredstva zbrana v prvi shemi NSVS izločati obvezno rezervo v višini 12%, za sredstva zbrana v okviru druge in naslednjih shem pa je veljala 2 odstotna stopnja obvezne rezerve, ker so določila pogodb o sklenjenem varčevanju po NSVS vsebovala tudi 100- dnevni odpovedni rok. S tem so se znižali oportunitetni stroški bank iz naslova obveznih rezerv.

Glede izpolnjevanja obveznih rezerv in obrestovanja v septembru 2002 ni bilo večjih sprememb, saj so ostala v veljavi določila o načinu izpolnjevanja obveznih rezerv s povprečnim stanjem na poravnalnem računi in v blagajni v določenem obdobju. Banke so morale imeti še vedno dnevno na poravnalnem računu sredstva v višini najmanj 50% izračunane obvezne rezerve za preteklo obdobje. Tudi obrestovanje sredstev obvezne rezerve je ostalo nespremenjeno in sicer Banka Slovenije obrestuje sredstva bank na poravnalnem računu po letni obrestni meri 1%, kar je precej pod tržnimi obrestnimi merami. Poleg tega omejuje tudi višino obrestovanih sredstev, saj so le-ta obrestovana le do višine izračunane obvezne rezerve za preteklo obdobje.

Septembra 2002 uvedene spremembe obveznih rezerv so sicer prinesle večje vsebinske spremembe pri načinu izračunavanja in izpolnjevanja obveznih rezerv, niso pa povzročile

28

večjih sprememb pri višini obveznih rezerv celotnega bančnega sistema. Tako so izračunane obvezne rezerve za mesec julij 2002 v celotnem slovenskem bančnem sistemu znašale 103.474 mio SIT, po novem načinu izračuna v mesecu septembru 2002 pa 102.248,5 mio SIT. Znižala se je efektivna stopnja obveznih rezerv, ki je avgusta 2002 znašala 4,96%, septembra pa 2,91%. Ta stopnja obveznih rezerv pa je še vedno precej nad efektivno stopnjo obveznih rezerv v Evropski uniji, kjer je v mesecu juliju 2002 znašala 1,18% (povz. po Veselinovič 2002,28). 5.2.5.2 Obvezna rezerva od septembra 2003 dalje Do vstopa Slovenije v Evropsko unijo je potrebno nadaljnje prilagajanje instrumentov Banke Slovenije instrumentom ECB. Tako je Banka Slovenije s septembrom 2003 uvedla nove spremembe pri načinu izračunavanja in izpolnjevanja obveznih rezerv. Osnova za izračun obvezne rezerve je ostala vsebinsko nespremenjena, znižala pa se stopnja obvezne rezerve za tolarske obveznosti z ročnostjo do 90 dni iz dosedanjih 7% na 4,5%. Obveznikom se je ukinila možnost izpolnjevanja obveznih rezerv s stanjem gotovine v blagajni, tako da izpolnjujejo obvezno rezervo samo s stanjem sredstev na poravnalnem računu pri Banki Slovenije V razred s stopnjo 0% so se poleg repo poslov na podlagi kratkoročnih državnih vrednostnih papirjev uvrstili tudi repo posli na podlagi dolgoročnih državnih vrednostnih papirjev, vsi pa se izvajajo z namenom likvidnostnega financiranja. Ta sprememba je bila uvedena z namenom spodbujanja razvoja denarnega trga v Sloveniji. S tem namenom je bila že sprejeta okvirna pogodba za začasno prodajo kratkoročnih vrednostnih papirjev. Banka Slovenije želi razširiti obseg vrednostnih papirjev, ki so podlaga za repoje, tudi na dolgoročne. Ker gre tu za zavarovano obliko posojila, so pomembni zlasti pri daljših ročnostih posojil. V evro območju se repo posli uporabljajo kot ena glavnih oblik uravnavanja likvidnosti. Banka Slovenije še ni uvedla obveznosti za izračunavanje in izpolnjevanje obveznih rezerv za izdajatelje elektronskega denarja. V ECB so obvezniki za izračunavanje in izpolnjevanje obveznih rezerv tudi kreditne institucije, ki se ukvarjajo z izdajanjem elektronskega denarja. Pri nas bo ta obveznost lahko uvedena šele po sprejetju novele zakona o plačilnem prometu. Spremenjen način obračunavanja in izpolnjevanja obveznih rezerv je prinesel večje ugodnosti bankam, ki imajo v svoji pasivi večji delež kratkoročnih tolarskih sredstev z ročnostjo do 90 dni, saj se znižana stopnja obvezne rezerve na ta sredstva predstavlja le še dobrih 64 % prejšnje 7 odstotne stopnje obveznih rezerv. Ukinitev izpolnjevanja obveznih rezerv z gotovino v blagajni in znižanje stopnje obvezne rezerve za tolarske obveznosti do 90 dni sta se skoraj nevtralizirala. Stanje na poravnalnih računih bank je bilo zaradi te spremembe v povprečju nižje za 1,5 mrd SIT (1,7%). Dejansko povprečno dnevno stanje na poravnalnih računih bank je bilo v tem obdobju 91 mrd SIT (BS, Centralnobančne operacije). To je za banke pomenilo manj potrebnih likvidnih sredstev na poravnalnem računu in izboljšanje likvidnostnega položaja bank.

29

V našem sistemu obveznih rezerv je v primeru neizpolnjevanja kršitelj kaznovan s plačilom zakonitih zamudnih obresti za znesek manka za celotno obdobje izpolnjevanja, ravno tako je s plačilom zamudnih obresti kaznovan v primeru nedoseganja minimalnega dnevnega stanja na poravnalnem računu za dneve, ko le-ta ni bil dosežen, za vsak dan izračunano nadomestilo se obrestuje do konca meseca po lombardni obrestni meri Banke Slovenije. Poleg denarne kazni Banka Slovenije lahko kršitelja v primeru neizpolnjevanja kaznuje tudi z nedenarnimi kaznimi, npr. z omejitvijo pri uporabi instrumentov, omejitvijo rasti obsega plasmajev, omejitvijo plačil v tujino ali omejitvijo zadolževanja v tujini, s predlogom suspenza odgovorne osebe ali drugimi ukrepi, ki jih določa zakon. 5.2.5.3 Pričakovane spremembe obvezne rezerve Banka Slovenije bo morala najkasneje do vstopa v EMU sprejeti še nekatere spremembe instrumenta obveznih rezerv. Stopnjo obvezne rezerve za tolarske obveznosti z dospelostjo do 90 dni bo potrebno znižati s sedanjih 4,5% na 2% kot znaša v ECB. Obrestovanje obveznih rezerv ostaja neusklajeno. Banka Slovenije obrestuje obvezne rezerve po 1- odstotni letni obrestni meri, medtem ko so v EMU obrestovane po tržni obrestni meri. Banke se z Banko Slovenije dogovarjajo tudi o možnosti spremembe načina obrestovanja obveznih rezerv, saj je zadnja sprememba z izločitvijo stanja blagajn povzročila, da bodo banke za vsak dan sproti, ko ne bodo dosegale 100% izračunane obvezne rezerve, morale v naslednjih dneh imeti na poravnalnem računu sorazmerno višje stanje, ki pa ne bo obrestovano. Drugi problem je v tem, da višina osnove celotnega bančnega sistema mesečno narašča. Ob sedanjem določilu, da se obrestujejo sredstva za obvezno rezervo na poravnalnem računu le do višine izračunane obvezne rezerve za preteklo obdobje, to pomeni, da sredstva, ki jih bodo banke morale držati na poravnalnem računu zaradi višje osnove za obvezno rezervo v naslednjem obdobju, tako ali tako ne bodo obrestovana. Banka Slovenije namerava v prihodnje obrestovanje obveznih rezerv spremeniti tako, da se ne bo več obrestovalo dnevno stanje na poravnalnih računih bank in hranilnic pri Banki Slovenije, temveč bo obrestovano povprečno stanje v obdobju izpolnjevanja do višine obveznosti za obvezne rezerve v preteklem mesecu . V prihodnosti bo potrebno prilagoditi obdobje izračuna in obdobje izpolnjevanja obveznih rezerv. V ECB se osnova izračunava na zadnji dan koledarskega meseca, izpolnjevanje obveznih rezerv pa se računa kot povprečje od 24. dne v tekočem mesecu do 23. dne v naslednjem mesecu. Ločeno poročanje dnevnih podatkov za osnovo za obvezno rezervo, ki je v veljavi pri nas, je smiselno, dokler se bo obveznost izračunavala kot dnevno povprečje določenega obdobja, oziroma dokler obveznost rezerv pomeni obremenitev za banke. Potrebna bo ukinitev določila, da morajo imeti obvezniki dnevno na računu pri Banki Slovenije najmanj 50% obveznih rezerv, izračunanih za preteklo obdobje izpolnjevanja. Vsi repo posli se bodo morali upoštevati v skupini, za katero velja 0-odstotna stopnja obveznih rezerv. Pogodbe z odpovednim rokom se bodo pri izračunu obveznih rezerv

30

upoštevale po originalni ročnosti. V skupino, ki ustreza ročnosti odpovednega roka, se bodo preknjižile šele, ko bo do odpovedi pogodbe dejansko prišlo. Vse doslej ugotovljene bistvene razlike med sistemoma obveznih rezerv ECB in Banke Slovenije predstavlja spodnja tabela. Tabela 3: Primerjava glavnih sestavin sistema obvezne rezerve med ECB in Banko Slovenije Sestavina obvezne rezerve ECB Banka Slovenije Glavne funkcije

Stabilnost kratkoročnih obrestnih mer

Varovanje likvidnosti bančnega sistema

Obvezniki

Kreditne institucije in njihove podružnice

Banke, hranilnice in hranilno kreditne službe

Obdobje izračuna osnove

Po stanju obveznosti na zadnji dan preteklega meseca

Od 22. dne v preteklem mesecu do 21. dne v tekočem mesecu

Način izpolnjevanja obvezne rezerve

Povprečno stanje na računu ob koncu dneva mora biti enako ali večje od obveznosti

Povprečno stanje na računu konec dneva mora biti enako ali večje od obveznosti

Obdobje izpolnjevanja

Od 24. v preteklem mesecu do 23. v tekočem mesecu

Od 27. v preteklem do 26. v tekočem mesecu

Obrestovanje

Obrestna mera za operacije refinanciranja do višine obveznosti

Obrestna mera določena s sklepom znaša 1% letno do višine obveznosti

Vir: Bradeško,Plut 2001, 50 5.3 INSTRUMENTI POLITIKE DEVIZNEGA TEČAJA Pri instrumentih politike deviznega tečaja ločimo dva instrumenta in sicer nakup in/ali prodajo deviz ter začasni nakup in/ali prodajo deviz, ki se označuje s tujko »swap« posel. Ribnikar (2001, 70-71) o uporabi besede »swap« pravi, da je slovenska beseda za »swap« zamenjava, ki ne pomeni isto kot začasni nakup ali »repo« in dodaja, da pri »swap« poslih (torej pri valutnih zamenjavah) višino terminskega tečaja določa terminski trg in ne centralna banka ali bančni uslužbenci. Vendar glede na razširjeno uporabo besed »swap« in »repo« posli v Sloveniji tudi sam uporablja takšno terminologijo. Med instrumente politike deviznega tečaja uvrščamo:

• začasni odkup deviz z obveznim povratnim odkupom čez sedem dni, • začasno prodajo deviz z obvezno povratno prodajo čez sedem dni, • začasni odkup deviz z obveznim povratnim odkupom čez 270 dni, pri čemer je

bankam dana možnost dokončne prodaje deviz ob zapadlosti posla in • dokončni ( terminski) odkup in prodajo deviz.

31

5.3.1 Nakupi in prodaje deviz pri Banki Slovenije Uporaba instrumentov denarne politike je bila v preteklosti pod vplivom naraščajoče potrebe po sterilizaciji. Začasni odkup deviz za sedem dni je bil tako najpomembnejši vir likvidnosti. Banka Slovenije z začasnim odkupom ali prodajo deviz in z dokončnimi deviznimi transakcijami vpliva na količino deviz na trgu in s tem uravnava devizni tečaj. Instrumenta začasnega odkupa in prodaje deviz služita tudi uravnavanju odprte devizne pozicije bank. Banka Slovenije občasno daje bankam tudi možnost začasnega odkupa deviz z obveznim povratnim odkupom čez 270 dni z možnostjo, da banke ob dospelosti posla začasno prodane devize dokončno prodajo Banki Slovenije. Ta ponudba Banke Slovenije je praviloma »odprta« teden dni. Tako imajo banke, ki z Banko Slovenije sklepajo sedemdnevne swap posle možnost, da jih nadomestijo z 270-dnevnimi swapi, kar pomeni, da banke problematiko presežne ponudbe deviz lahko rešujejo dolgoročno in se izognejo vsakodnevnemu sklepanju obsežnih poslov z Banko Slovenije. Banka Slovenije dodatno posega na trg tujega denarja tudi prek deviznih blagajniških zapisov, ki sicer spadajo med instrumente bonitetne kontrole bank. Le-ti so zaradi svoje ročnosti namenjeni sterilizaciji na deviznem trgu. V letu 1996 je BS odkupovala devize od bank v sanaciji in za izpolnjevanje obveznosti iz plačilnega prometa za državo. Vsem bankam je ponudila dva instrumenta in sicer tridelno ponudbo, ki so jo sestavljali hkrati nakup deviz, začasni nakup deviz z obveznostjo povratnega odkupa in iz vpisa BZBZ v tujem denarju za 180 dni. Ta ponudba je bila istega leta tudi ukinjena. Drugi instrument je bil nakup deviz s pravico, ki ga je BS ponudila bankam sredi leta. BS je vsak mesec s posebno ponudbo odkupovala določeno količino deviz od bank, hkrati pa bankam, ki so sodelovale in bile pri ponudbah uspešne, zagotovila možnost za dodatno prodajo deviz v naslednjih šestih mesecih. V letu 1997 je BS na deviznem trgu odkupovala več in prodajala manj deviz, vse na podlagi ponudb, poslanih vsem bankam. Največ deviz je BS nakupila z nakupom deviz s pravico in z vpisom BZBS v tujem denarju. Pomen začasnih transakcij s tujim denarjem se je v primerjavi s prejšnjimi leti povečal v letu 2000 in sicer po eni strani zaradi skrajšane ročnosti instrumentov začasne prodaje in nakupa (z dveh mesecev na en teden), po drugi strani pa zaradi njihove bolj pospešene uporabe. Prodaja deviz pri BS je bila v letu 2001 in 2002 najpomembnejši vir likvidnosti za bančni sistem. BS je devize odkupovala le začasno, najpomembnejši instrument pa je bil začasni odkup deviz z obveznim povratnim odkupom čez 7 dni. Na začetku novembra 2002 so imele banke tudi možnost začasnega odkupa deviz z obveznim povratnim odkupom čez 270 dni, pri čemer je bila bankam dana tudi možnost dokončne prodaje deviz ob zapadlosti posla. Povprečno stanje začasno prodanih deviz v predhodnem tromesečju pa je bilo tudi pogoj in omejitev za možno višino vpisa tolarskih blagajniških zapisov za 360 dni, ki jih je BS ponudila bankam v jeseni leta 2002 in začetku leta 2003.

32

Grafikon 2: Reodkup deviz od leta 1996 do 2002

Reodkup deviz

0

100.000

200.000

300.000

400.000

500.000

600.000

1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002

v m

io S

IT

Vir: Letna poročila Banke Slovenije 1996-2002 5.3.2 Signaliziranje in pogojevanje tečajev Banka Slovenije na podlagi pogodbe o sodelovanju bank pri posegih na trgu tujega denarja občasno signalizira tečaje. Banke, ki so podpisnice pogodbe o sodelovanje pri posegih na trgu tujega denarja morajo sklepati posle po tečajih, ki jih signalizira Banka Slovenije. Le-ta v obdobju interveniranja določa izhodiščni tečaj, ki so ga banke podpisnice, ob upoštevanju največje marže, dolžne uporabljati pri poslih kupoprodaj na deviznem trgu. V obdobjih, ko Banka Slovenije izhodiščnega tečaja ne določi, so banke proste pri oblikovanju nakupnih oziroma prodajnih tečajev. Banka Slovenije podpisnicam pogodbe daje stalno možnost začasnega nakupa in prodaje deviz, občasno pa tudi možnost dokončnega nakupa in prodaje. Posli se sklepajo po izhodiščnem tečaju, v obdobju, ko le-ta ni določen, pa po povprečnem tržnem tečaju, ki se izračunava dnevno na podlagi opravljenih poslov na deviznem trgu in je objavljen na spletnih straneh Banke Slovenije. 5.4 OBRESTNE MERE INSTRUMENTOV BANKE SLOVENIJE O obrestnih merah instrumentov odloča Svet Banke Slovenije, potrdi jih guverner. Banka Slovenije postopoma znižuje obrestne mere svojim instrumentom. Pri odločanju o obsegu sprememb upošteva potrebo po ohranjanju realnih obrestnih mer na ravni, ki še naprej zagotavlja ustrezno denarno politiko tako glede nadaljnjega zniževanja inflacije kot tudi zagotavljanja nominalne konvergence obrestnih mer v procesu približevanja ERM 2 in EMU. V tabeli 4 so prikazane zadnje veljavne obrestne mere instrumentov BS in obrestne mere, ki so veljale na začetku letošnjega leta. Lombardna obrestna mera in obrestna mera depozita čez noč skupaj tvorita koridor, pri čemer je lombardna obrestna mera zgornja, obrestna mera depozita čez noč pa spodnja meja tega koridorja. V skladu s približevanjem EMU se koridor oži, oziroma postaja razlika med najvišjo in najnižjo obrestno mero vse manjša. Lombardno obrestno mero je BS v letu 2003 znižala šestkrat in sicer bolj

33

agresivno v prvem polletju, ko je obrestno mero za lombardno posojilo trikrat znižala kar za 0,75 odstotone točke, medtem ko je obrestna mera za depozit čez noč ostala nespremenjena, v drugem polletju sta sledili dve znižanji lombardne obrestne mere po 0,25 odstotne točke in eno znižanje v višini 0,50 odstotone točke, kar je pomenilo skupno znižanje te obrestne mere za 3,25 odstotnih tošk. Obrestna mera za depozit čez noč se je v drugem polletju v treh znižanjih (enkrat 0,50 in dvakrat 0,25 odstotne točke) znižala skupaj za 1 odstotno točko in znaša 3,00% letno. Tabela 4: Obrestne mere instrumentov Banke Slovenije Instrument Višina OM na dan

01.01.2003 Veljavna OM na dan 08.12.2003

Depozit čez noč Lombardno posojilo Blagajniški zapisi Banke Slovenije v tolarjih -za 60 dni -za 270 dni Začasni odkup BZ v tujem denarju za 7 dni, izklicna Začasni odkup deviz za 7 dni, cena Začasna prodaja deviz za 7 dni, cena Obrestovanje OR

4,00% 10,50% 8,25% 9,50% 9,00% 4,50% 2,50% 1,00%

3,00% 7,25% 6,00% 6,75% 6,75% 3,00% 1,50% 1,00%

Vir:http://213.250.51.72/html/financni_podatki/dnevni/pregled_obrestnih_mer.asp /08.12.2003/ Grafikon 3: Gibanje obrestne mere lombardnega posojila in depozita čez noč pri Banki Slovenije v letu 2003

Gibanje obrestne mere za lombardno posojilo in depozit čez noč pri Banki Slovenije v letu 2003

-

1,00

2,00

3,00

4,00

5,00

6,00

7,00

8,00

9,00

10,00

11,00

12,00

jan.03

feb.03

mar.03

apr.0

3

maj.03

jun.03

jul.03

avg.0

3

sep.0

3

okt.0

3

nov.0

3

dec.0

3

obre

stna

mer

a v

%

lombardno posojilo depozit čez noč

Vir:http://213.250.51.72/html/financni_podatki/dnevni/pregled_obrestnih_mer_arhiv.asp / 08.12.2003/

34

5.5 INSTRUMENTI BONITETNE KONTROLE 5.5.1 Blagajniški zapisi Banke Slovenije v tujem denarju Blagajniški zapisi v tujem denarju so posebnost instrumentarija Banke Slovenije. Banka Slovenije ima z bankami sklenjeno pogodbo o računu vrednostnih papirjev za zavarovanje terjatev Banke Slovenije. Račun vrednostnih papirjev za zavarovanje (v nadaljevanju RVPZ) je račun banke pri Banki Slovenije na katerega banka prenese izdane blagajniške zapise Banke Slovenije v tujem denarju, ki jih lahko uporablja za zavarovanje terjatev Banke Slovenije iz instrumentov denarne politike in instrumentov stabilnosti plačilnega sistema. Banka Slovenije vodi evidenco o stanju na RVPZ, poleg tega vodi tudi evidenco o prostih in zastavljenih blagajniških zapisih na tem računu. Banka Slovenije banko dnevno obvešča o stanju blagajniških zapisov na RVPZ. Banke lahko vpisujejo blagajniške zapise v svojem imenu in za svoj račun na podlagi sklepa o izdaji blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju. Banka, ki želi vpisati blagajniške zapise, pošlje Banki Slovenije ponudbo za vpis najkasneje tri delovne dni pred dnevom valutacije. Blagajniški zapisi se vpisujejo v nominalnih zneskih po 25.000 EUR oziroma 40.000 USD in večkratnik tega zneska. Blagajniški zapisi se vplačujejo z diskontom, izplačujejo pa se v nominalni vrednosti. Pri izračunu se uporablja linearna metoda z upoštevanjem 360 dni v letu. Diskontirana vrednost blagajniškega zapisa se izračuna po naslednji formuli: NV______ DV = ( 1 + p x d ) 360 pri čemer je: DV - diskontirana vrednost enega lota NV - nominalna vrednost enega lota p - obrestna mera d - število dni Za zavarovanje terjatev do Banke Slovenije se lahko uporabijo le prosti blagajniški zapisi, ki so na RVPZ. V okviru le-teh banka lahko zastavi posamezne lote blagajniških zapisov iz več različnih evidenčnih številk po lastni presoji. Ročnosti blagajniških zapisov v evrih ali ameriških dolarjih so 60, 90 ali 120 dni. Obrestne mere se prilagajajo obrestnim meram na tujih denarnih trgih in se trenutno gibljejo za USD na ravni 0,99 do 1,04% letno, za EUR pa med 1,99 in 2,02% letno. Blagajniški zapis v tujem denarju v aktivi premoženjske bilance bank je osnova za različna posojila, ki jih lahko dobijo banke pri Banki Slovenije z zastavo teh vrednostnih papirjev. Lahko jih zastavijo za pridobitev lombardnega posojila ali jih začasno prodajo Banki Slovenije. Blagajniški zapisi v tujem denarju z ročnostjo do 120 dni so se vštevali v izpolnjevanje deviznega minimuma, sedaj pa predstavljajo prvovrstne terjatve bank, ki jih poslovne banke lahko štejejo v likvidnostni lestvici v prvi in drugi razred, ne glede na dejansko dospelost. Poleg tega višina vpisanih blagajniških zapisov Banke Slovenije v

35

tujem denarju predstavlja zgornjo mejo, do katere se lahko pri izračunu količnikov likvidnostne lestvice, v izračunu upoštevajo tudi terjatve bonitete A z dospelostjo nad 180 dni. Grafikon 4: Devizni minimum in blagajniški zapisi v tujem denarju na zadnji dan v letu

Devizni minimum in blagajniški zapisi v tujem denarju (v mio SIT)

0100.000200.000300.000400.000500.000600.000700.000800.000

1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002

devizni minimum BZBS v tujem denarju

Vir: Letna poročila Banke Slovenije od 1996 do 2002 5.5.2 Posebno likvidnostno posojilo s sodelovanjem bank Ta instrument je namenjen bankam v likvidnostnih težavah, ki se jim nepredvideno zmanjša možnost financiranja likvidnostnega primanjkljaja s pridobivanjem vlog oziroma z zadolževanjem na medbančnem trgu in ki nimajo ustreznih vrednostnih papirjev za pridobitev likvidnostnega posojila neposredno pri Banki Slovenije. Takšna banka lahko dobi likvidnostno posojilo Banke Slovenije s sodelovanjem ene ali več bank. Sodelujoča banka, podpisnica pogodbe o sodelovanju pri posebnem likvidnostnem posojilu s sodelovanjem bank, mora pri Banki Slovenije zastaviti vrednostne papirje Banke Slovenije ali Republike Slovenije, banka v likvidnostnih težavah pa sodelujoči banki zastavi prvovrstne druge vrednostne papirje ali terjatve bonitete A. Posojilo s sodelovanjem bank je Banka Slovenije uvedla avgusta 1996 med ukrepi za zmanjšanje in natančnejše spremljanje likvidnostnega tveganja v bančnem sistemu. Ob tem je bilo tedaj bankam predpisano še usklajevanje ročnosti virov sredstev in naložb ter poročanje o največjih deponentih in tokovih tolarske likvidnosti. Razmerja med Banko Slovenije in banko posrednico so urejena z enoletno pogodbo o sodelovanju pri posebnem likvidnostnem posojilu. S pogodbo se banka posrednica obveže,na poziv in po določeni obrestni meri in zapadlosti, najeti pri Banki Slovenije posebno likvidnostno posojilo do zneska pripravljenosti. Banka posrednica nora imeti za ta namen prost ustrezen portfelj vrednostnih papirjev, za kar ji Banka Slovenije plača pogodbeni znesek povračila stroškov, določen v odstotku od zneska pripravljenosti (v začetku leta 1996 je bil ta odstotek določen v višini 7%, leta 1997 v višini 3%, od leta 1998

36

dalje pa znaša 1,5% od zneska pripravljenosti). Banka Slovenije tudi določi obrestno mero, ročnost in prejemnico posredovanega posojila in portfelj njenih vrednostnih papirjev za zavarovanje. Pogodba tudi omejuje razliko med obrestnima merama posojila Banke Slovenije in posredovanega posojila. Banka Slovenije lahko določi višjo obrestno mero posojila banki prejemnici, če ta svojim komitentom priznava pasivne obrestne mere, ki so višje od tistih, ki jih pri spremljanju obrestnih mer upošteva Banka Slovenije kot sprejemljive. Če višje pasivne obrestne mere svojim komitentom priznava banka posrednica, ta ni upravičena so povračila stroškov za pripravljenost. Mehanizem tega posojila doslej še ni bil sprožen. 5.5.3 Razvoj likvidnostne lestvice Po propadu Komercialne banke Triglav je Banka Slovenije leta 1996 uvedla nadzor ter spremljanje preoblikovanja ročnosti sredstev. Do takrat je pozornost usmerjala predvsem na ocenjevanje kreditnega tveganja v bankah, ob tem dogodku pa se je pokazalo, da je potrebno v bankah nameniti več pozornosti tudi drugim vrstam tveganj. Vzrok propada Komercialne banke Triglav je bil prav v neustrezni sestavi sredstev in neusklajenosti ročnosti aktive in pasive. Zaradi nespoštovanja potrebe po usklajenem uresničevanju temeljnih načel bančnega poslovanja (varnost, likvidnost in donosnost) je banka težko oziroma ni izpolnjevala svojih obveznosti do upnikov in ni mogla zagotavljati obvezne rezerve, kar je v končni fazi pripeljalo do propada banke. Od tedaj dalje Banka Slovenije ureja strukturo ročnosti in s tem relativno likvidnost aktive ali premoženja bank. 5.5.3.1 Devizni minimum Devizni minimum (najmanjši znesek deviznih rezerv ali premoženja v tujem denarju bank) je bil instrument za zagotavljanje splošne likvidnosti v plačilih do tujine in za izpolnjevanje obveznosti iz deviznih vlog prebivalstva in deviznih vlog tujih oseb. Do 15. februarja 2002 je Banka Slovenije bankam mesečno pošiljala obveznost deviznega minimuma, ki so jo morale banke izpolnjevati. Mesečni znesek deviznega minimuma je bil bankam prvotno določen glede na obseg plačilnega prometa s tujino ( 35% povprečnega mesečnega plačilnega prometa s tujino v zadnjem tromesečju), deviznega varčevanja prebivalstva in stanj na deviznih računih tujih oseb ( 100% od vlog na vpogled, 75% od vlog, vezanih do treh mesecev, 35% od vlog vezanih od treh mesecev do enega leta in 5% od vlog, vezanih nad 1 leto. Metodologija izračuna se je spremenila aprila 1997, ko so se začela pri izračunu upoštevati celotna stanja vpoglednih deviznih računov tujih oseb ( pred tem le 90%), od julija dalje pa se pri izračunu ni več upoštevala neto prodaja tuje gotovine iz naslova menjalniškega poslovanja. Od marca 1998 dalje so morale banke pri izračunu deviznega minimuma upoštevati k deviznemu varčevanju prebivalstva tudi tiste tolarske vezave, ki so bile pogojene s prodajo deviz od poteku vezave. Januarja 1999 je bila metodologija deviznega minimuma spremenjena in sicer je bil devizni minimum določen glede na obseg deviznega varčevanja, pogojenega tolarskega varčevanja in višino sredstev tujih oseb v tujem denarju (100% vlog na vpogled, 95% vlog, vezanih do treh mesecev, 75% vlog vezanih od treh mesecev do enega leta in 35% vlog vezanih nad eno leto). Banka Slovenije v letu 2000 ni spreminjala metodologije izračuna deviznega minimuma, v septembru pa je sprejela sklep o devizni likvidnostni lestvici, ki naj bi zagotavljala

37

učinkovito spremljanje in merjenje devizne likvidnosti bank v letu 2002, na prehodu iz mesečnega na dnevno poročanje o količnikih likvidnosti. V letu 2001 se metodologija deviznega minimuma ni spremenila. S Sklepom o najmanjšem obsegu likvidnosti, ki jo mora banka zagotavljati, sprejetim oktobra 2001, je BS poenotila spremljanje tolarske in devizne likvidnosti. Veljati je začel s 1.januarjem.2002, od 1.julija dalje pa so morale banke začeti poročati dosežene količnike likvidnosti dnevno. S tem je bila ukinjena tudi obveznost deviznega minimuma. Banke so izpolnjevale devizni minimum z neto dobroimetji na računih v tujem denarju pri tujih bankah in mednarodnih finančnih institucijah, stanjem kratkoročnih terjatev v tujem denarju do domačih in tujih bank, s tujo gotovino in čeki, kratkoročnimi terjatvami v tujem denarju do Banke Slovenije, blagajniškimi zapisi Banke Slovenije v tujem denarju in z naložbami v prvovrstne tuje dolžniške vrednostne papirje. Banke so morale izpolnjevati najmanj 60% deviznega minimuma z vpisom blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju. Poleg deviznega minimuma so morale banke imeti še določeno neto dnevno pozicijo (razlika med deviznimi dobroimetji in kratkoročno zadolženostjo doma in v tujini), ki je morala znašati najmanj 75% deviznega minimuma. 5.5.3.2 Odprta devizna pozicija

Obstajajo tri stanja devizne pozicije (Regally 1990,9):

• izravnana devizna pozicija je takrat, ko je devizna pozicija enaka nič in ne moremo govoriti o tečajnem tveganju

• odprta devizna pozicija s presežkom (long position) je takrat, ko imamo presežek na deviznih računih pri tujih bankah, rečemo, da smo »dolgi«,

• odprta devizna pozicija s primanjkljajem (short position) je »kratka« pozicija, ko imamo primanjkljaj na deviznih računih pri tujih bankah.

Predpisana omejitev s strani Banke Slovenije je določala, da so morale banke, ki opravljajo posle s tujimi plačilnimi sredstvi, zaradi zavarovanja pred deviznim tveganjem, v skladu s sklepom o neizravnanih aktivnih in pasivnih postavkah banke v tujem denarju, dnevno izračunavati odprto devizno pozicijo, ki ni smela presegati 20% kapitala banke, povprečna mesečna odprta devizna pozicija banke pa ni smela presegati 10% kapitala banke. Sklep o neizravnanih aktivnih in pasivnih postavkah je prenehal veljati 30. junija 2002. 5.5.3.3 Devizna in tolarska likvidnostna lestvica

S Sklepom o obvezni uskladitvi rokov dospelosti naložb z roki dospelosti sredstev ( Uradni list RS, št. 41/96) je Banka Slovenije bankam predpisala oblikovanje treh razredov naložb z določenimi roki dospelosti, za vsak razred pa je določila tudi razmerje med zneskom naložb glede na znesek sredstev z določenimi roki dospelosti. Poročilo o doseženem razmerju naložb prvega, drugega in tretjega razreda so banke posredovale Banki Slovenije enkrat mesečno (najkasneje osmi delovni dan v mesecu) po stanju na zadnji dan v preteklem mesecu. V nadaljevanju je Banka Slovenije septembra 2000 sprejela Sklep o devizni likvidnostni lestvici, v mesecu juliju 2001 pa je dotedanji Sklep o obvezni uskladitvi rokov dospelosti naložb z roki dospelosti terjatev nadomestila s Sklepom o tolarski likvidnostni lestvici.

38

S Sklepom o devizni likvidnostni lestvici (Uradni list RS, št. 87/00) so bile banke in hranilnice dolžne poročati o usklajenosti deviznih naložb z deviznimi obveznostmi po preostali dospelosti v dveh razredih in sicer v razredu od 0 do 30 dni (prvi razred) in od 0 do 180 dni (drugi razred). Poleg teh dveh razredov obstaja še tretji oziroma kontrolni razred, ki obsega ročnost od 0 do ∞. Devizni likvidnostni količnik kot razmerje med aktivnimi in pasivnimi postavkami v tuji valuti je moral znašati najmanj 1 v obeh razredih. Banke so bile dolžne pošiljati podatke o devizni likvidnostni lestvici od aprila 2001 do 1. januarja 2002 mesečno, najkasneje deseti delovni dan v mesecu po stanju na zadnji delovni dan preteklega meseca. S 1. julijem 2001 je začel veljati tudi Sklep o tolarski likvidnostni lestvici (Uradni list RS, št. 54/01). Tako kot pri devizni, sta se tudi pri tolarski likvidnostni lestvici izoblikovala dva razreda. V prvi razred so bile uvrščene naložbe in obveznosti s preostalo dospelostjo do 30 dni, v drugi razred pa naložbe in obveznosti s preostalo dospelostjo do 180 dni. Količnik tolarske likvidnosti posameznega razreda je razmerje med vsoto naložb in vsoto obveznosti posameznega razreda glede na preostalo dospelost in mora znašati v vsakem razredu najmanj 1. V času od začetka veljavnosti sklepa so bile banke dolžne pošiljati mesečno poročilo po stanju na zadnji koledarski dan preteklega meseca. S 1. julijem 2002 je stopil v veljavo sklep Banke Slovenije, ki predpisuje dnevno poročanje o količnikih likvidnosti banke. S 1. januarjem ne govorimo več o devizni oziroma tolarski likvidnostni lestvici, temveč o enotni likvidnostni lestvici, ki je sestavljena iz tolarskega in deviznega dela. 5.5.3.4 Enotna likvidnostna lestvica Banka Slovenije skrbi za splošno likvidnost bank. V skrbi za stabilnost bančnega sistema je Svet Banke Slovenije je oktobra 2001 sprejel Sklep o najmanjšem obsegu likvidnosti, ki jo mora banka zagotavljati (Uradni list RS, 82/2001). Banka Slovenije je tako poenotila spremljanje tolarske in devizne likvidnosti. Sklep določa dnevno poročanje bank o doseženih količnikih likvidnosti od 1. julija 2002 dalje. Banka Slovenije je s tem predpisom korenito posegla na področje uravnavanja likvidnosti bank Podobno kot dotlej veljavna sklepa zahteva od bank spremljanje terjatev in obveznosti po preostali dospelosti, torej po načelu dejanskih denarnih tokov, bistveno pa se spreminja način uravnavanja strukturne likvidnosti slovenskih poslovnih bank. Slovenski bančniki so predpis označili kot zelo konzervativen, količnik likvidnosti pa kot preoster in preveč restriktiven z vidika dosedanje poslovne prakse (Škrinjar 2002, 13). 5.5.3.5 Metodologija predpisa Banka Slovenije določa:

• način izračuna količnikov likvidnosti • najmanjši obseg devizne likvidnosti • obveznost poročanja bank

Količniki likvidnosti se računajo kot razmerja med naložbami in obveznostmi bank. Merila za razvrščanje poslov so:

• valuta (tolarski ali devizni posli)

39

• preostala dospelost, na podlagi katere se posli razvrščajo v dva razreda in sicer prvi razred, ki obsega posle z zapadlostjo v 30 dneh od dneva poročanja in drugi razred, ki obsega posle s preostalo dospelostjo od 0 do 180 dni.

• predpisane postavke poročila o količnikih likvidnosti, ki posle deli v skupine glede na njihovo likvidnost.

Banke izračunavajo količnike ločeno za tolarski in devizni del v prvem in v drugem razredu. V prvi razred se vključujejo naložbe in obveznosti s preostalo zapadlostjo do 30 dni, v drugi razred pa tiste s preostalo zapadlostjo do 180 dni. Količnik v vsakem razredu mora dnevno znašati najmanj 1,0. Pri tem se upoštevajo vsi tokovi, tako tisti, ki izhajajo iz bilančnega kakor tisti iz zunajbilančnega dela bilance banke. Banke upoštevajo naložbe po naslednjih kriterijih (Sklep o najmanjšem obsegu likvidnosti, ki jo mora banka zagotavljati, Uradni list RS, št 82/2001):

• po preostali dospelosti • samo naložbe, ki so v skladu s sklepom o razvrstitvi aktivnih bilančnih in

zunajbilančnih postavk bank in hranilnic razvrščene v skupini A in B- ne glede na obliko naložbe (vrednostni papir ali druga naložba) in ne glede na to, ali je dolžnik rezident ali nerezident,

• samo znesek naložb, s katerimi banka prosto razpolaga, • od zunajbilančnih postavk se upoštevajo samo terminski posli, pogodbeno najete

kreditne linije ter nečrpani del najetih kreditov.

Sklep tudi določa, da lahko banke, ne glede na princip preostale dospelosti, upoštevajo v obeh razredih, torej v prvi in drugi razred svoje najkvalitetnejše naložbe. Sem spadajo naložbe v tuje tržne dolžniške in lastniške vrednostne papirje namenjene trgovanju, katerih bonitetna ocena je najmanj BBB (Fitch ali Standard & Poor´s ) ali vsaj Baa2 (Moody´s) in pod pogojem, da z njimi upravljajo same. Med takšne naložbe sodijo tudi naložbe v dolžniške vrednostne papirje, ki jih je izdala Republika Slovenije (obveznice RS) ter naložbe v dolžniške vrednostne papirje Banke Slovenije in druge vrednostne papirje oziroma terjatve, na podlagi katerih lahko banke pri Banki Slovenije pridobijo likvidna sredstva. Delnice podjetij in kapitalski deleži v podjetjih v Republiki Sloveniji se ne uvrščajo v poročilo. V drugi razred tolarskega dela lestvice se vključijo tudi tolarske naložbe s preostalo dospelostjo nad 180 dni, ki so v skladu s sklepom o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic razvrščene v skupino A. Banka omenjene naložbe v celoti izkaže v poročilu v tretjem razredu (postavka A110), pri izračunu količnikov za drugi razred tolarskega dela pa se te naložbe upoštevajo največ v višini vpisanih blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju, pri izračunu količnikov prvega razreda pa se te naložbe lahko dodatno upoštevajo in sicer največ do višine 30% vpisanih blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju. Obveznosti morajo banke upoštevati po preostali dospelosti, pri čemer se od zunajbilančnih postavk upoštevajo terminski posli, odprti nekriti akreditivi, pogodbene odobrene kreditne linije bankam in nečrpani del odobrenih kreditov v višini 100%, pogodbeno odobrene kreditne linije nebankam, razen kreditnih linij odobrenih za kritje

40

odprtih akreditivov v višini 20% in izdane garancije, jamstva, stand by akreditivi, odobreni limiti za osebne račune in kartice po preostali dospelosti v višini 5%. Sredstva, zbrana v okviru nacionalne stanovanjske varčevalne sheme, se v izračun vključujejo na osnovi pogodbenega določila o možnosti predčasnega dviga, kar pomeni, da je potrebno zbrana sredstva na podlagi prve sheme iz leta 1999, ki varčevalcu dopuščajo možnost takojšnjega dviga sredstev v celoti, upoštevati kot vpogledna sredstva in jih posledično uvrstiti v prvi in drugi razred lestvice. Sredstva iz naknadnih razpisov pogodbeno dopuščajo možnost dviga sredstev v roku 100 dni, zato se v celoti upoštevajo v drugem razredu lestvice, v prvi razred pa jih banka uvrsti 30 dni pred zapadlostjo. Preostala dospelost je definirana kot obdobje med datumom za katerega se izračunava količnik likvidnosti, in datumom dospetja posamezne naložbe ali obveznosti. To pomeni, da se v dnevno poročilo vključuje stanje vseh naložb (določenih s sklepom) in obveznosti banke, ki bodo zapadle, neodvisno od tega, ali gre za zakonsko ali pogodbeno obveznost, ter ali je sklenjeni posel že vključen tudi v knjigovodskih izkazih ali ne. V obeh razredih likvidnostne lestvice morajo banke dosegati količnik 1,0, kar praktično pomeni, da morajo imeti vse kratkoročne vire sredstev naložene v obliki kratkoročnih naložb. Banka Slovenije je bankam, ki so podpisale posebno pogodbo o sodelovanju pri posegih na trgu tujega denarja, omogočila, da izpolnjujejo le skupni količnik likvidnosti v prvem in drugem razredu. Sklep predpisuje tudi doseganje minimalnega obsega deviznih likvidnih naložb in obveznega vpisa blagajniških zapisov Banke Slovenije v tujem denarju. Banke so dolžne v drugem razredu (od 0 do 180 dni) deviznega dela likvidnostne lestvice dnevno zagotavljati vsoto terjatev v tujem denarju do Banke Slovenije, Republike Slovenije, tujih in domačih bank, naložb v tuje vrednostne papirje in tuje gotovine v višini, ki je enaka najmanj 80% bilančnih obveznosti v drugem razredu deviznega dela po stanju na zadnji delovni dan preteklega meseca, oziroma po spremembi sklepa v februarju 2002 najmanj 80% mesečnega povprečja bilančnih obveznosti v drugem razredu deviznega dela preteklega koledarskega meseca. Blagajniški zapisi Banke Slovenije v tujem denarju morajo predstavljati najmanj 45% deviznih bilančnih obveznosti v drugem razredu. To dnevno obveznost morajo banke izpolnjevati od vključno 15. v tekočem mesecu do 14. v prihodnjem mesecu. Ta del sklepa nadomešča do 15. februarja 2002 veljaven predpis o najmanjšem znesku deviz (deviznem minimumu), čeprav precej spreminja metodologijo izračuna obveznosti in način izpolnjevanja te obveznosti. Dnevno poročilo o doseganju količnikov likvidnosti te o deviznih likvidnih naložbah posredujejo banke Banki Slovenije naslednji delovni dan najkasneje do 12. ure. Banka mora za potrebe kontrole Banke Slovenije hraniti zadnjih deset dnevnih poročil o doseganju količnikov likvidnosti banke ter dokumentacijo, na podlagi katere je banka

41

navedena poročila pripravila. Banka mora biti tudi sposobna pojasniti večje spremembe posameznih postavk poročila za daljše časovno obdobje. Priloga 1 prikazuje sestavo poročila o količnikih likvidnosti banke, predpisanega z Navodilom za izvajanje sklepa o najmanjšem obsegu likvidnosti, ki jo mora banka zagotavljati. 5.5.3.6 Pomen in posledice uveljavitve enotne likvidnostne lestvice Obvladovanje in kontrola likvidnostnega tveganja je tako za banke same kot za centralno banko ključnega pomena, zato je spremljava posameznih likvidnostnih kazalnikov nujna. V bančnem prostoru pa so nekatere metodološke podrobnosti likvidnostne lestvice odprle vrsto vprašanj. Banke so poročale Banki Slovenije o izpolnjevanju sklepa od januarja do julija 2002 enkrat mesečno, od 1. julija dalje pa poročajo vsak dan. Uveljavitev sklepa je pomenila za banke velike spremembe ne samo vsebinsko, temveč tudi v tehnološkem smislu. Priprava tovrstnega poročila po načelu preostale zapadlosti zahteva kompleksno tehnološko podporo, obenem pa tudi dodatno vsebinsko kontrolo. Kakovost spremljanja likvidnostnega tveganja je ob takšnem spremljanju likvidnostnega tveganja res večja, verodostojnost in zanesljivost podatkov pa sta manjši, saj morajo banke poleg pravilnega evidentiranja poslovnih dogodkov glede na pogodbeno zapadlost, zagotoviti še spremljavo le-teh po preostali zapadlosti. Po drugi strani pa predpis omejuje bankam eno njihovih temeljnih poslovnih funkcij, to je transformacija ročnosti virov sredstev in naložb. Sklep zahteva namreč popolno pokrivanje obveznosti, ki lahko zapadejo v 30 ali 180 dneh, z naložbami izterljivimi v enakem časovnem obdobju. Predvsem je to vprašljivo pri pokrivanju obveznosti, ki izhajajo iz zbranih vpoglednih sredstev prebivalstva in pravnih oseb, saj je verjetnost, da bodo vsa vpogledna sredstva morala biti na voljo v roku 30 dni praktično nična. Takšen način spremljanja likvidnosti poslovnim bankam tudi omejuje možnost dolgoročnih naložb, predvsem nebančnemu sektorju, saj banke v primeru tovrstne dolgoročne naložbe poslabšajo količnik likvidnosti, v primeru naložb v prvovrstne naložbe države ali Banke Slovenije pa ne. Sklep zavezuje banke, da imajo velik delež svojih deviznih naložb v obliki vlog pri tujih bankah in še posebej pri Banki Slovenije. S tem omejuje devizno kreditiranje domačega gospodarstva, ki v pogojih povečane tuje konkurence na področju kreditiranja domačih podjetij poslabšuje konkurenčni položaj domačih bank. Po eni strani pa je odločitev Banke Slovenije razumljiva, saj so poslovne banke prevzele ves plačilni promet v državi, s čemer je njihova odgovornost za poslovanje po temeljnih bančnih načelih (varnost, donosnost , likvidnost) še toliko večja. In kaj banke lahko storijo za doseganje oziroma izboljšanje količnikov likvidnosti? Na naložbeni strani količnike lahko izboljšajo z omejevanjem dolgoročnega kreditiranja in spodbujanjem kratkoročnih plasmajev z zapadlostjo do 180 dni ali investiranjem v domače in tuje vrednostne papirje ustrezne bonitete.

42

Na strani obveznosti je ena možnost spodbujanje dolgoročnega varčevanja. Vendar današnje razmere temu niso v prid. Obrestne mere za varčevanje v bankah so vse nižje, predvsem za dolgoročno varčevanje. Glede na trend zniževanja splošne ravni obrestnih mer je opazno prej nasprotno, torej znižanje dolgoročnega in povečevanje kratkoročnega varčevanja v bankah, če ne že selitev sredstev v druge oblike varčevanja kot so vrednostni papirji in vzajemni skladi. Druga možnost, ki ostane bankam je najemanje dolgoročnih posojil v tujini in plasiranje tako pridobljenih sredstev v kratkoročne naložbe, to pa le še povečuje devizne presežke v bančnem sistemu. Povprečni količnik likvidnosti vseh bank je na dan 31. decembra 2002 znašal v prvem razredu 1,11 in v drugem razredu 1,09 (Letno poročilo Banke Slovenije 2002), kar kaže, da so banke uspele zadostiti zahtevam Banke Slovenije. . Na območju EMU ECB ne predpisuje likvidnostne lestvice. Spremljanje in nadzor nad likvidnostjo bank je v pristojnosti posameznih centralnih bank, zato se njihovi predpisi med seboj nekoliko razlikujejo. Nekatere evropske države (npr. Velika Britanija) se nagibajo k sistemom spremljanja denarnih tokov v določenih obdobjih npr. od 0 do 8 dni in od 0 do 30 dni (t.i. mismatch aprroach). Prilivi in odlivi se med seboj odštejejo, rezultat se nato izračuna kot odstotek od zbranih depozitov. Za vsako banko posebej se glede na značilnosti njenega poslovanja določijo natančni količniki. Druge države so za spremljanje likvidnosti bank izbrale zapadlost bančnih aktivnih in pasivnih postavk oziroma likvidnostno lestvico (maturity ladder). V nemškem sistemu je takšen predpis »Grundsatz II«, ki predpisuje, da banke pri izračunu količnikov likvidnosti upoštevajo postavke v domači in tuji valuti skupno, količnik 1 pa morajo banke izpolnjevati samo v prvem razredu, to je od 0 do 30 dni. Količnike za ostale razrede, ki jih banke lahko poljubno določijo, si banke izračunavajo le informativno, tako da dobijo oceno o pričakovanjih za prvi razred, Podatke o izpolnjevanju količnika morajo banke pošiljati Landeszentralbank le zadnji dan v mesecu, izračunavajo pa ga le štirikrat mesečno, to je 7., 15., 22. in zadnji dan v mesecu. Na aktivni strani lahko banka med naložbami 100 odstotno upošteva le vrednostne papirje, za katere lahko v vsakem trenutku dokaže, da so likvidni ( kot dokaz šteje kotacija na borzi). Ostale vrednostne papirje lahko upošteva le 90 odstotno. Na pasivni strani je bistvena razlika s slovenskim predpisom v obravnavi stanj na računih oziroma vpoglednih vlog. Stanja na računu bank se upoštevajo le 40 odstotno, stanja na računu preostalih komitentov pa le 10 odstotno. Prav tako se z 10 odstotnim ponderjem upoštevajo hranilne vloge, ki imajo odpovedni rok vsaj tri mesece, pri zunajbilančnih postavkah pa se vse kreditne linije upoštevajo 20 odstotno, garancije, poroštva in akreditivi pa 5 odstotno (povz. po Žgajnar 2002, 19-22).

43

6 SLOVENIJA IN EMU 6.1 POLOŽAJ BANKE SLOVENIJE IN POSLOVNIH BANK V EMU Slovenija bo s 1. majem prihodnjega leta postala članica EU. Temu sledi sodelovanje Slovenije v sistemu deviznih tečajev ERM 2 (predvidoma z letom 2005) in nato, čez najmanj dve leti, članstvo v EMU in prevzem skupne valute evro. Ob vstopu v EU se bo zmanjšala avtonomnost denarne politike Do vstopa v ERM 2 pa je potrebno pripraviti pogoje za stabilizacijo tečaja tolarja. Če želi Slovenije prevzeti evro v začetku leta 2007, mora inflacija dosegati raven, določeno z maastrichtskimi kriteriji, najpozneje v sredini leta 2005. Ustrezen inflacijski cilj, ki bi to omogočal, je po oceni Banke Slovenije doseganje medletne stopnje rasti cen v višini 3,5% ob koncu leta 2004 in v letu 2005 v višini maastrichtskega kriterija, ki trenutno znaša 2,8%. Prevzem skupne valute evro pomeni izgubo monetarne suverenosti. Izguba lastne valute je boleča že zaradi njenega simbolnega in prestižnega pomena. Izguba možnosti vodenja neodvisne monetarne politike pomeni, da država ne more več izbirati usmeritve denarne politike, ampak se mora podrediti usmeritvam skupne denarne politike. Izguba deviznotečajne politike pa pomeni, da s prehodom na skupno valuto, država ne morene more več uporabljati deviznega tečaja kot instrumenta uravnavanja mednarodne konkurenčnosti gospodarstva.. Tako kot ostale nacionalne centralne banke tudi Banka Slovenije ne bo več samostojna in denarno suverena, temveč bo le ena izmed agentov ECB. Lahko bo sodelovala pri izvajanju skupno določene monetarne politike na svojem območju v skladu z navodili ECB. Samostojnost pa bo ohranila na nekaterih drugih področjih kot je na primer nadzor bančnega poslovanja. Tudi slovenske banke se bodo morale prilagoditi in se pripraviti na sodelovanje v skupni evropski denarni politiki. ECB jih bo morala najprej priznati kot primerne partnerice, ki bodo lahko sodelovale pri operacijah skupne evropske denarne politike. Le te bo ECB izvajala na slovenskem denarnem trgu preko Banke Slovenije. Banke se bodo morale predvsem usposobiti za sodelovanje pri repo poslih na odprtem trgu, v okviru katerih se bodo oskrbovale z likvidnostjo pri nacionalni centralni banki. Slovenske finančne institucije bodo, če bodo želele postati t.i. sodelujoče stranke (counterparty), morale izpolniti splošne kriterije primernosti (eligibility criteria), ki veljajo po vsem Evrosistemu. Pogoj, da finančna institucija postane sodelujoča stranka, je vključenost v sistem obveznih rezerv Evrosistema. Takrat lahko sodeluje pri operacijah odprtega trga in dostopa do instrumentov odprte ponudbe preko NCB države članice EMU, v kateri je ustanovljena. Sodelujoča stranka naj bi bila finančno zdrava institucija in naj bi izpolnjevala vse kriterije, ki jih določajo pogodbe in uredbe pristojne centralne banke. Splošni pogoji primernosti veljajo le za začasne transakcije, za dokončne transakcije pa ni nobenih vnaprej določenih omejitev. ECB in NCB delujejo na finančnih trgih, tako da kupujejo in prodajajo finančna aktiva (underlying assets), dokončno ali začasno, vendar morajo vse kreditne operacije temeljiti

44

na primernem zavarovanju. Te zahteve varujejo Evrosistem pred potencialnim finančnim tveganjem. Vse kreditne operacije ESCB temeljijo na (finančni) aktivi, ki jo priskrbijo sodelujoče stranke. Le-ta mora zadovoljiti določene kriterije, da postane ustrezna finančna aktiva (eligible assets). Za zavarovanje so sprejemljivi instrumenti, izdani s strani zasebnih ali javnih izdajateljev. Prva kategorija se imenuje »tier one« ali aktiva prve vrste, ki jo določa ECB. Ti dolžniški instrumenti morajo biti visoke bonitete iz držav Evrosistema in denominirane v evrih. Druga kategorija »tier two« ali aktiva druge vrste so druga aktiva, tržna in netržna, ki je posebnega pomena za nacionalni finačni trg in bančni sistem.. Kriterije primernosti določi NCB v skladu z minimalnimi kriteriji primernosti določenih s strani ECB. V Sloveniji so bodo kot primerni lahko uporabljali le kakovostni vrednostni papirji z visoko boniteto, kot so državni vrednostni papirji, vrednostni papirji centralne banke in visoko kvalitetnih poslovnih bank in drugih finančnih institucij. Z uporabo takih vrednostnih papirjev se bankam zmanjša kreditno tveganje, poleg tega se zaradi hitrega kroženja vrednostnih papirjev v denarnem sistemu zmanjša tudi likvidnostno tveganje. V času vstopanja v EU se slovenski finančni trg v celoti odpira konkurenci, hkrati pa slovenske finančne institucije skušajo najti posle na trgih drugih članic EU. Konkurenca na slovenskem finančnem trgu bo vse večja. Za uveljavitev in ohranitev ustreznega mesta posamezne finančne institucije in tudi posamezne banke, bosta med drugimi dejavniki še pomembnejšo vlogo kot doslej igrala tudi poznanost in predvsem ugled. To pomeni v očeh komitentov prednost pred drugimi, imeti vpliv in moč, ki se v končni fazi pretvarja v finančno uspešnost institucije- banke. 6.2 PRILAGODITEV INSTRUMENTARIJA BANKE SLOVENIJE IN SODELOVANJE V SKUPNI EVROPSKI DENARNI POLITIKI Centralne banke večine razvitih držav v zadnjih letih intenzivno spodbujajo razvoj tržno naravnanih instrumentov denarne politike, širijo njihov izbor, povečujejo fleksibilnost pri upravljanju likvidnosti bank in zmanjšujejo vlogo obvezne rezerve. Tudi Banka Slovenije v zadnjih letih svoj instrumentarij posodablja, racionalizira in skrbi za razvoj in delovanje denarnega trga. Ribnikar (1999, 44) opozarja, da imajo banke na voljo preveč instrumentov, ki jim omogočajo prost dostop do primarnega denarja ali znebiti se odvečne likvidnosti z nakupom blagajniških zapisov, in Banka Slovenije ima na voljo premalo instrumentov za nadzor nad količino denarja v obtoku. Tako razvejan instrumentarij, ki bankam omogoča dostop do Banke Slovenije, preprečuje razvoj medbančnega denarnega trga in onemogoča uveljavitev posrednih ali tržnih instrumentov denarne politike. Banka Slovenije je nabor instrumentov v zadnjih letih precej spremenila, predvsem zaradi želje po večji preglednosti in racionalnosti, ter ga prilagodila instrumentariju ECB. Tako je v začetku leta 2001 odpravila blagajniške zapise v tujem denarju z ročnostjo 180, 270 in 360 dni. Odpravila je tudi 2-dnevne tolarske blagajniške zapise, ki jih je nadomestila z možnostjo depozita čez noč ter 12- dnevne tolarske blagajniške zapise. Ukinila je tudi 3-

45

dnevno likvidnostno posojilo, ki so ga banke lahko črpale ob zastavi teh blagajniških zapisov. Instrumentarij denarne politike Banke Slovenije je deloma že posodobljen in racionaliziran. Najkasneje do vstopa v EMU bo Slovenija morala sprejeti instrumentarij ECB, zato mora že sedaj nameniti več pozornosti oblikovanju reverzibilnih instrumentov monetarne politike, ker se v primeru presežkov denarnega trga zahteva intenzivnejša aktivnost centralne banke in aktivnejša politika odprtega trga za umik denarja iz obtoka. Na podlagi izkušenj držav članic EMU in dosedanjih izkušenj Banke Slovenije lahko sklepamo, da bo tudi v prihodnje favorizirana politika odprtega trga Banke Slovenije, predvsem zaradi fleksibilnosti prilagajanja trenutnim potrebam denarnega trga in ciljem centralne banke. Pri tem bo Banka Slovenije izvajala (Festić 2002, 6):

• operacije glavnega refinanciranja na temelju standardne ponudbe, • dolgoročna refinanciranja na temelju standardne ponudbe • fine regulacije ad hoc, hitro in bilateralno, • strukturne operacije ad hoc in na temelju standardne ponudbe, kadar bo želela

uravnavati strukturno pozicijo denarnega trga nasproti finančnemu sektorju. V drugi, pristopni fazi, se bo delovanje Banke Slovenije bistveno spremenilo. Pričakujemo lahko zmanjševanje instrumentov administrativne narave in večjo vlogo tržnih instrumentov (politika odprtega trga). Z dokončnim vstopom Slovenije v EMU (tretja faza) pa bodo glavna skupina instrumentov gotovo postali instrumenti politike odprtega trga, katerih temeljna značilnost je tržna usmerjenost in glavna refinanciranja, ki so ključni instrument operacij na odprtem trgu v Evrosistemu. Glavna refinanciranja predstavljajo poglavitni vir ponudbe likvidnosti evropskemu bančnemu sistemu. Za posle glavnih refinanciranj bo pri nas potrebno določiti še sodelujoče stranke (counterparties) in izbrati finančne instrumente, ki bodo ustrezna finančna aktiva oziroma bodo primerni za zavarovanje pri operacijah odprtega trga.

46

7 SKLEP Z monetarno osamosvojitvijo je Slovenija dosegla popolno monetarno suverenost, ki temelji na lastni nacionalni valuti, lastni centralni banki, lastnem tečajnem sistemu in neodvisni denarni politiki (Lavrač 1995, 31). V primerjavi z bančnimi sektorji drugih držav je slovenski bančni sektor majhen, šibak, plitev, hkrati pa zelo razpršen. Po formalnem zaključku sanacije oziroma zdravljenja slovenskih bank kot prve faze njihovega preoblikovanja, poteka v drugi fazi ponovno povezovanje in krepitev bank s ciljem povečanja njihove konkurenčne sposobnosti preko privatizacije in institucionalnega kapitalskega povezovanja. Slovenski bančni sistem pa je pred novim izzivom, ki ga predstavlja vstop v Evropsko unijo, v sistem deviznih tečajev ERM 2 in končno vstop v EMU in prevzem skupne valute evro. Banke in bančni sistem se bodo morali prilagoditi pogojem delovanja, ki jih narekuje Evrositem, predvsem bo potrebno v večji meri uporabljati tržne instrumente in poskrbeti za razvoj sekundarnega trga vrednostnih papirjev. Instrumentarij Banke Slovenije obsega instrumente denarne politike, s katerimi Banka Slovenije povečuje ali zmanjšuje količino denarja v obtoku oziroma povečuje in zmanjšuje likvidnost denarnega trga. Instrumenti za izdajanje dodatne količine primarnega denarja so posojila Banke Slovenije in začasni odkup (repo) deviznih blagajniških zapisov Banke Slovenije, instrument obvezne rezerve, depozit čez noč in tolarski blagajniški zapisi Banke Slovenije pa so namenjeni umiku primarnega denarja iz obtoka. Drugo vrsto instrumentov predstavljajo instrumenti politike deviznega tečaja, preko katerih Banka Slovenije vpliva na devizni tečaj in sicer tako, da z nakupi in prodajami deviz ( ki so lahko začasni ali dokončni) spreminja ponudbo oziroma povpraševanje na deviznem trgu. V Sloveniji je najbolj uporabljeni instrument začasni nakup deviz z obvezno povratno prodajo čez 7 dni (currency swap), ki je glavni vir likvidnosti in glavni mehanizem refinanciranja, s katerim Banka Slovenije obenem vpliva na količino deviz na trgu in uravnava devizni tečaj. Tretjo vrsto pa predstavljajo instrumenti bonitetne kontrole bank, med katere spadajo blagajniški zapisi Banke Slovenije v tujem denarju, ki so obenem namenjeni tudi sterilizaciji, posebno likvidnostno posojilo s sodelovanjem bank in likvidnostna lestvica, ki je v letu 2002 z obveznostjo dnevnega izračunavanja količnikov likvidnosti postala pomemben dejavnik nadzora bank. V instrumentariju monetarne politike evroobmočja je najpomembnejša politika odprtega trga, ki obsega instrumente glavnega refinanciranja, dolgoročnega refinanciranja, operacije finega uravnavanja in struktrurne operacije. Poleg tega obsega instrumentarij ECB še trajne ugodnosti bank in obvezne rezerve. Evrositem zagotavlja likvidnost bančnega sistema z glavnim refinanciranjem, ki se izvaja preko repo poslov in igra glavno vlogo pri usmerjanju obrestnih mer, upravljanju z likvidnostjo trga in signalizira položaj denarne politike. Glavna refinanciranja se vršijo decentralizirano peko NCB, posojilo je vedno dano proti zavarovanju, kar varuje Evrositem pred potencialnim finančnim tveganjem.

47

Prilagajanje ureditvi ECB bo na področju tolarskih blagajniških zapisov nekoliko zahtevnejše. ECB strukturno prilagajanje izvaja preko repoja ali izdajanja dolžniških vrednostnih papirjev, medtem ko je primarna funkcija tolarskih blagajniških zapisov sterilizacija in posledično zmanjšanje presežka strukturnega položaja denarnega trga. Njihova vloga se je v zadnjem času zaradi kapitalskih pritokov iz naslova privatizacije, tujih prevzemov in znižanja stopnje obvezne rezerve še povečala. Strukturni položaj denarnega trga naj bi se spremenil od stanja presežka k stanju primanjkljaja. Z razvojem finančnega trga naj bi se povečala pomembnost instrumentom denarnega trga, instrumenti za absorbcijo likvidnosti naj bi postali manj pomembni, kar pomeni, da se bo povečal pomen operacij odprtega trga, medtem ko bodo instrumenti odprte ponudbe postali marginalni.

48

POVZETEK Banka Slovenije je emisijska in centralna banka Republike Slovenije. Njeni glavni nalogi sta skrb za stabilnost domače valute in splošno likvidnost plačil v državi in do tujine. Banka Slovenije je nevladna in neodvisna institucija in vodi samostojno denarno politiko, katere temeljni cilj je zagotavljanje stabilnosti cen. Banka Slovenije je tudi nadzorni organ bančnega sistema. Izvajanje nalog in doseganje ciljev zagotavlja z instrumenti denarne politike, instrumenti politike deviznega tečaja in z instrumenti bonitetne kontrole bank. Vstop Slovenije v Evropsko unijo prihodnje leto pomeni spremembe tudi na tem področju. Slovenija bo morala najmanj dve leti sodelovati v sistemu menjalnih tečajev ERM2, z vstopom v Evropsko monetarno unijo (predvidoma leta 2007) pa bo Slovenija izgubila svojo monetarno samostojnost in prevzela evro kot skupno valuto. Spremenila se bo tudi vloga Banke Slovenije, ki bo postala ena izmed nacionalnih centralnih bank evroobmočja, njeno delovanje pa bo potekalo v skladu s smernicami in navodili Evropske centralne banke. Ob tem bo morala Banka Slovenije prevzeti tudi instrumentarij ECB, v katerem prevladujejo operacije odprtega trga. Obstajajo štiri kategorije instrumentov politike odprtega trga: glavna refinanciranja, dolgoročnejša refinanciranja, fina uravnavanja in strukturne operacije. Vsi instrumenti morajo biti ustrezno zavarovani, s čimer varujejo države evroobmočja pred potencialnim finančnim tveganjem. Preostala instrumenta ECB sta še trajne ugodnosti bank in obvezne rezerve. Ključne besede: centralna banka, Evropska monetarna unija, stabilnost cen, denarna politika, instrumenti centralne banke, politika odprtega trga, zavarovanje, trajne ugodnosti bank, obvezne rezerve. ABSTRACT Banka Slovenije is the bank of issue and the central bank of Republika Slovenija. Its primary task is to take care of the stability of the domestic currency and to ensure the liquidity of payments within the country and with foreign countries. Banka Slovenije is non-governmental independent institution leading an independent monetary policy with price stability as its basic goal. Banka Slovenije is also the supervisor of the banking system. It assures the implementation of its tasks and reaching its aims with the use of monetary policy instruments, exchange rate policy instruments and with instruments of prudential control. Slovenian entrance in the European Union next year will cause some changes in that area. Slovenia will have to participate in the ERM II system of exchange rates at least for two years, finally, after actual entrance to the European Monetary Union (probably in 2007), Slovenija will lose its monetary independance and will take over the Euro as a single value. The role of Banka Slovenije will change too. It will become one of the national central banks of Eurozone and it shall act in accordance with the guidelines and instructions of the ECB. Banka Slovenije will have to take over the instruments of ECB where the open market policy is the most important. There are four categories of open market policy instruments: main refinancing operations, long term refinancing opeartions, fine tunning operations and structural operations. All these instruments must have adequate insurance to protect the Evrozone from potential financial risks. Additional instruments of ECB are standing facilities and minimum reserves. Key words: central bank, European monetary Union, price stability, monetary policy, instuments of the central bank, open market policy, collateral, standing facilities, minimum reserves.

49

SLOVAR TUJK Collateral Zavarovanje Currency swap Valutna zamenjava Deposit facility Možnost deponiranja sredstev / depozit čez noč Economic target / Objective Končni cilj Eligible assets Ustrezna finančna aktiva, primerna za zavarovanje Interest rate swap Obrestna zamenjava Intermediate target Bližnji / vmesni cilj Fine tunning operations Fine regulacije Futures Terminska pogodba Long term refinancing Dolgoročna refinanciranja Main refinancing operations Glavna refinanciranja Marginal lending facility Možnost obrobnega zadolževanja / posojilo čez noč Maturity ladder Likvidnostna lestvica Minimum / required reserves Obvezne rezerve Open market policy Politika odprtega trga Repurchase agreement Repo posel Reverse transaction Začasna transakcija Standing facilities Trajne ugodnosti / odprte ponudbe Structural operations Strukturne operacije Tier one / two Aktiva prve / druge vrste Underlying assets (finančna) aktiva, (ki jo lahko NCB kupujejo / prodajajo) KRATICE BS Banka Slovenije BZBS Blagajniški zapisi Banke Slovenije ECB Evropska centralna banka EMU Evropska monetarna unija ESCB Evropski sistem centralnih bank EUR Evro NCB Nacionalna centralna banka NSVS Nacionalna stanovanjska varčevalna shema RVPZ Račun vrednostnih papirjev za zavarovanje SIT Slovenski tolar SITIBOR Obrestna mera za dane medbančne depozite preko noči USD Ameriški dolar TBZ Tolarski blagajniški zapisi TBZ60 Tolarski blagajniški zapisi Banke Slovenije za 60 dni TBZ270 Tolarski blagajniški zapisi Banke Slovenije za 270 dni TBZ360 Tolarski blagajniški zapisi Banke Slovenije za 360 dni

50

LITERATURA

1. Bohnec, Darko. 2001.Trg denarja v Sloveniji. Banke in denarna politika. Portorož,

131-145

2. Bole, Renata. 2002. Denarna politika in plačilni sistemi. Prikazi in analize X(2). Ljubljana. Banka Slovenije: 23-43

3. Bradeško, Jože. A.Plut. 2001. Obvezne rezerve v Sloveniji in približevanje EMU.

Prikazi in analize IX(2). Ljubljana. Banka Slovenije : 31-50

4. Brenčič, Vera, in P.Dolenc. 2002. Avkcije in načini zvečanja njihove uspešnosti. Bančni vestnik 51 (11), 8-12

5. Crnkovič, Rudi. 1988. Gospodarske finance. Maribor: Ekonomsko poslovna

fakulteta

6. Čokl, Vida. 2000. Integracija nadzora finančnega sistema (2). Bančni vestnik 49 (10), 43-46

7. Del Fabro Delević, Snježana. 2002. Denarna in bančna statistika v Sloveniji.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta

8. ECB – European Central Bank. 2001. The Monetary Policy of the ECB. Frankfurt am Main

9. ECB – European Central Bank. . 2002. The Single Monetary policy in the Euro

Area. General documentation on Eurosystem monetary policy instruments and procedures (April 2002). Frankfurt am Main

10. Filipič, Drago in T. Markovič-Hribernik. 2000. Osnove financ. Maribor:

Ekonomsko poslovna fakulteta 11. Festić, Mejra. 2002. Monetarna politika Slovenije in evropska monetarna unija.

Bančni vestnik 51(4), 2-8 12. Rose, S. Peter. 1986. Money and Capital Markets: The financial System and

Economy. 2nd ed. Plano, Teksas : Business Publications inc.

13. Jernejčič, Marko. 1997. Medbančni denarni trg v Sloveniji. Bančni vestnik 46(5), 35-37

14. Kavčič, Marija. 1999. Regulacija in nadzor bank. Ljubljana: Ekonomska fakulteta 15. Kopše, Brigita. 2003. Značilnosti monetarne politike v Evropski monetarni uniji.

Bančni vestnik 52(1-2), 28-33

51

16. Košak, Marko. 1996. Denarni trg in njegov pomen za denarno politiko: splošne značilnosti ter posebnosti v Sloveniji. Ljubljana: Ekonomska fakulteta

17. Košak, Tomaž. 1999. Likvidnostna kriza ali zgolj težave pri izpolnjevanju obvezne

rezerve?. Prikazi in analize VII (2). Ljubljana: Banka Slovenije

18. Kovač, Matjaž. 1999. Strategija vključevanja Republike Slovenije v EMU na področju prostega pretoka kapitala in monetarne politike. Naše gospodarstvo 3-4: 244-250

19. Lavrač, Vladimir. 1995. Priprave na oblikovanje Evropske ekonomske in

monetarne unije ter Slovenija. Strategija gospodarskega razvoja Slovenije- Splošni pogoji za gospodarski razvoj. Zavod za makroekonomske analize in razvoj. Ljubljana

20. Lozej, Matija 2001. Obvezne rezerve bank. Bančni vestnik 50(11), 47-52

21. Lenardič, Majda. 2002. Regulativa na področju likvidnosti bančnega sistema.

Bančni vestnik 51(4), 36-37

22. Menkhoff, Lukas. 1997. Monetary Policy Instruments for European Monetary Union. Berlin: Springer

23. Plut, Alenka. 2002. Nacionalna stanovanjska varčevalna shema in obvezne rezerve

bank. Bančni vestnik 51(6), 14-16

24. Prohaska, Zdenko. 1994. Uvod v finančne trge. Ljubljana: Ekonomska fakulteta

25. Prohaska, Zdenko. 1999. Finančni trgi. Ljubljana: Ekonomska fakulteta

26. Razinger, Tanja. 2003. Likvidnost poslovnih bank ter enotna likvidnostna lestvica. Ljubljana : Ekonomska fakulteta

27. Regally, Tomaž. 1990. Devizni trg. Ljubljana: Ekonomska fakulteta

28. Ribnikar, Ivan. 1999a. Instrumenti denarne politike Evropske centralne banke ali

Evrosistema. Bančni vestnik 48(9), 12-15

29. Ribnikar, Ivan. 1999b. Monetarna ekonomija I. Ljubljana: Ekonomska fakulteta .

30. Ribnikar, Ivan 1999c. Instrumenti denarne politike Banke Slovenije. Bančni vestnik 48(12), 41-44

31. Ribnikar. Ivan. 1999d. Strukturni položaj denarnega trga v Sloveniji. Bančni

vestnik. Ljubljana 48 (6), 47-49 32. Ribnikar, Ivan. 2000. Instrumenti politike deviznega tečaja Banke Slovenije.

Bančni vestnik 49(1-2), 69-72

52

33. Strašek, Sebastjan in Egon Žižmond. 1998. Ekonomska politika. Maribor:

Ekonomsko poslovna fakulteta

34. Škrinjar, Ladi. Količniki likvidnosti in nacionalna stanovanjska varčevalna shema. Bančni vestnik 51(11), 13-15

35. Veselinovič, Nataša. 2002. Sprememba predpisa o obveznih rezervah slovenskih

bank. Bančni vestnik 51(11), 27-30

36. Žgajnar, Irena. 2002. Likvidnost v Evropski monetarni uniji. Bančni vestnik 51(9),19-22

53

VIRI 1. ECB - European Central bank Annual Report 2002. Dostopno na: http://www.ecb.int/pub/pdf/ar2002en.pdf / 27.10.2003/

2. BS – Banka Slovenije. Letna poročila 1996-2002. 3. BS- Banka Slovenije. Centralnobančne operacije /04.12.2003/

. 4. Navodila za upravljanje z likvidnostjo v bankah (1998): dostopno na

http://www.bsi.si/html/zakoni_predpisi/nbp/za%20upr.z%20likvidnostjo.pdf /27.10.2003/

5. Uradni list RS. 1996. Sklep o obvezni uskladitvi rokov dospelosti naložb z roki

dospelosti sredstev 41/96 6. Uradni list RS. 2000. Sklep o devizni likvidnostni lestvici 87/00.

7. Uradni list RS. 2000.2001. Zakon o NSVS 86/00, 79/01.

8. Uradni list RS.2001. Sklep o tolarski likvidnostni lestvici. 54/01

9. Uradni list RS. 2001. Sklep o najmanjšem obsegu likvidnosti, ki jo mora banka

zagotavljati 82/01. 10. Uradni list RS. 2002. Zakon o Banki Slovenije 58/02.

11. Uradni list RS. 2003. Sklep o spremembi sklepa o najmanjšem obsegu likvidnosti,

ki jo mora banka zagotavljati 15/03.

12. Uradni list RS. 2003. Zakon o bančništvu 110/03.

13. ZBS- Združenje bank Slovenije-GIZ, Ljubljana. Povprečje SITIBOR: dostopno na http://www.zbs-iz.si/slo/financni_podatki/smom/sitibor-Average.htm /06.12.2003/

14. internet naslovi : Banka Slovenije : http://www.bsi.si

Evropska centralna banka: http://www.ecb.int

Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR): http://www.sigov.si/zmar/zmar.html

Ministrstvo za finance Republike Slovenije: http://www.gov.si/mf/