II.gimnazija Maribor

Seminarska naloga pri predmetu informatika Mentor oblike: prof. Mirko Pešec Mentor vsebine: prof. Saša Mikić Janja Raner, 1.e Maribor, 22. 1. 2005

KAZALO VSEBINE 1 Uvod…………………..………………………………………………………..…………….4 2 Lepota in osebna higiena……………………….………………………………………….... 5 3 Oblačila, obutev in nakit………………………………..…………………..………………..6 4 Hrana in pijača…………...………………………..…………………………..……………..6 5 Ženitev in otroci……………………………..………………………………..……………...7 6 Papirus……………………………………………..………………………..………………..8 7 Hieroglifi………………………………..…………………………………………..…….….9 8 Himna sončnemu božanstvu………………………………………….…...………………..10 9 Piramide…………………………………………….…………………………………...….11 10 Tutankamon………………….……………………………………………………………12 1) Iskanje izgubljenega faraona…………………………………………………………….13 2) Odkritje pokopne dvorane…………………………………………………………...…..14 3) Pozlačene skrinje in krste v krstah………………………………………………………14 4) Tutankamonova grobnica……………………………………………………....………..16 5) Grobni dodatki za mrtvega kralja………………………………………………….…….16 6) Grobne živali…………………………………………………………………………….17 7) Stražarji kraljevega groba………………………………………………………………..17 8) Zaključek……………………………………………………………...…………………17 11 Mačke v starem Egiptu……………………………………………………………………19 12 Egipčanski bogovi…………………………………………………………………...……21 13 Mumije…………………………………………………………………………………....23 14 Viri………………………………………………………………………………………..25

Stari Egipt

SLIKOVNO KAZALO Slika 1: Namakalni kanali Slika 2: Egipčanski križec ali ankSlika 3: Papirusni zvitek Slika 4: Papirus Slika 5 Slika 6 Slika 7 Slika 8: Egipčanske piramide Slika 9: Tloris Tutankamonove grobnice Slika 10: Tloris z oznakami Slika 11: Mladi faraon Napaka! Vira sklicevanja ni bilo mogoče najti. Slika 13: Relief na zadnji strani faraonovega prestola Slika 14: Grobni dodatekNapaka! Vira sklicevanja ni bilo mogoče najti. Slika 16: Tutankamonova posmrtna maska Slika 17: Arheolog ob sarkofagu Slika 111888::: ZZZnnnaaannnssstttvvveeennniiikkkiii ooobbb mmmuuummmiiijjj iii Slika 111999::: TTTuuutttaaannnkkkaaammmooonnnooovvviii pppooosssmmmrrrtttnnniii

zakladi zzaakkllaaddii

Slika 20: Bastet je branila boga Re-ja pred kačo Apep.Slika 21: Bastet se upodablja kot ženska z glavo udomačene mačke, pogosto z glasbenim instrumentom sistrumom.Slika 22: Mumija je iz grobnice v egipčanskem predelu Beni Hasan, iz obdobja starega kraljestva, četrta dinastija, 2500 pr.n.št.Slika 23: Starodavno mačje pokopališče Slika 24: Amon Slika 25: Anubis Slika 26: Bastet Slika 27: Sekhet Slika 28: Hator

3

Stari Egipt

111... Uvod

Bog je kihnil in nastala je Zemlja. Nato se je neka boginja v nebesih razjokala in njene

solze so se v potoku zlile na zemljo. Stari Egipčani so dejali, da je tako nastal Nil. Nil je najdaljša reka na svetu. Izvira v gorah ob ekvatorju in teče na sever v Sredozemsko morje. Nil je bil že od prazgodovinskih časov nekakšen velikanski vrtnar. Prinašal je s sabo rodovitno blato in pokrival z njim goli pesek. Blato je zraslo deset metrov visoko in Nil je ustvaril deželo, kjer so lahko rasle rastline in živeli ljudje. Zato so Egipt imenovali » Nilovo darilo «. Nilova dolina je široka okoli 20 kilometrov, razširi se le pri delti, kjer se reka pahljačasto razprostre. Na obeh straneh jo obdajajo puščave, ki se nadaljujejo v gorah iz apnenca in peščenjaka. Podnebje je eno samo dolgo podnebje, pokrajina je ravna in povsod enaka. Danes se Egipt razteza tudi na vzhod in zahod, a 99 % ljudi živi na manj kot 4 % ozemlja – na ozkem traku zemlje, kjer je bil starodavni Egipt. Egipčani so živeli v ritmu reke. V pomladi in zgodnjem poletju je Nil upadel do najnižje točke. Žgoče sonce je temperaturo v senci dvignilo na 45°C. Če se je človek dotaknil skale, mu je opekla kožo kot razbeljeno železo. Vroči vetrovi so vse prekrili z drobnim puščavskim peskom. Drevje in grmovje je odmrlo, zemlja je bila izsušena in razpokana, vodnjaki so usahnili. Tedaj pa je Nil kot po čudežu začel naraščati. Kmetje so zaskrbljeno opazovali, kako se je zelena barva vode spreminjala v rdečo. Govorili so, da teče po Nilu kri njihovega boga Ozirisa. Egipčani pa so razlagali to še drugače. Sončni bog Re je sklenil uničiti človeštvo, ker je grešilo proti njemu. Ukazal je boginji nasilja, naj vse pobije. Boginja je morila ljudi, dokler ni bredla po reki krvi. A bog Re si je premislil in se usmilil Egipčanov. Zvaril je 7000 vrčev piva, ga rdeče obarval in razlil po polju, kamor naj bi prišla boginja. Ko se je v bleščeči jutranji svetlobi približala poplavi piva, je mislila, da je kri. Sklonila se je in poskusila tekočino. Bila ji je tako všeč, da jo je kar pila in pila. Pričenjala se je čutiti srečno. Počasi je postala tako pijana, da se je komaj še primajala do božjega bivališča. Popolnoma je pozabila na svoje morilsko poslanstvo. Krvavo rdeče Nilove vode so človeštvo rešile pred uničenjem. Ne, po Nilu ni tekla ne kri, ne pivo. Bila je bogata rdeča ilovica v afriških hribov, ki je nosila ljudem življenje. Nič čudnega, da so se ob poplavi razlezla kmetom usta v širok nasmeh! Stara himna pravi: » Vsa usta se smejijo, da se vidijo vsi zobje. « 15. septembra je voda dosegla najvišjo točko. Njive so bile poplavljene. To je bilo Egipčansko novo leto, dan, ko so praznovali in se obdarovali. Še v reko so metali cvetice, kolače in pivo. Ko so vode odtekle so se rože razcvetele, v reki je mrgolelo rib in gosi in race so se vrnile v močvirja. Suhi vodnjaki so bili spet polni. Egipčan je nadvse cenil dobro Nilovo vodo. Kadar je bil v tujini, je poslal ponjo, da bi znova okusil sladkost domače dežele. Stari Grki so mislili, da je egipčanska zemlja tako bogata, da kmetu ni treba drugega kot posejati žito in čakati na žetev. V resnici pa kmetovo življenje ni bilo tako lahko. Njegova zemlja je bila last države, svetišča ali kakega veleposestnika in na njej je delal kot tlačan, tako da je plačeval delež pridelka lastniku in davke državi. Če je imel polja ob kakem kanalu, je moral izkopavati skale in štore, da bi napravil prostor vodi, kadar je boa prenizka. Ob velikih poplavah mu je voda lahko odnesla hišo, živino in vso družino. Žito je moral zalivati tako, da je ves dan zajemal vodo s šadufom. To je naprava za dviganje vode iz vodnjakov in Nila. Sestoji iz posode, na dolg drog, uravnovešen s protiutežjo na nasprotnem koncu. S potegom

4

Stari Egipt

vrvi se vedro spusti in napolni, potem ga protiutež dvigne in ga izprazni v jarek, po katerem voda priteče na cilj. Včasih voda Nila ne seže dovolj visoko, da bi dosegla vsa polja. Stari Egipčani so rešili to vprašanje s kanali. Ko so se kmetje povezali, da bi zgradili kanal, so napravili prvi korak k civilizaciji in državi. Razvilo se je irigacijsko poljedelstvo.

Slika 1: Namakalni kanali Egipt je postal skupina državic, ki se je delila na dve kraljestvi, severno in južno. Južni ali Gornji Egipt – tako se je imenoval, ker je ležal ob gornjem toku Nila, raztezal se je od prvih brzic pri Asuanu do začetka delte, severni ali Spodnji Egipt pa je obsegal Nilovo delto. Okrog leta 2900 pr. n. št. Je kralj Gornjega Egipta premagal Severno kraljestvo in združil Egipt v eno državo. Prvi faraon, ki ga poznamo je bil Narmer (verjetno je združil obe kraljestvi).

222... Lepota in osebna higiena Egipčani so se, ne glede na sloj, umivali vsako jutro, vsak večer in pred jedjo. Bogataši so si ob koncu obeda splaknili prste v posebni skledi in jih obrisali v platnen prtiček. V hišah so imeli kopalnice in v času Novega kraljestva tudi stranišča na izpakovanje. Kadar so se hoteli okopati so sedli na pručko, suženj pa jih je oblival z vodo in jih zdrgnil s sodo. Po kopeli so se namazilili z oljem, da bi se jim koža ne izsušila. Uporabljali so tudi parfume, ki so jih imenovali » božji vonj «. Z bronasto britvijo so se brili tako moški kot ženske. Obrvi so si pulili s pinceto. Svečeniki so si brili glavo kot obred očiščevanja, vendar je bila Egipčanom všeč glava z močnimi črnimi lasmi. Tako kot mi so se vznemirjali, kadar so jim lasje osiveli ali izpadli. Tako so si barvali lase s henno. Moški in ženske so nosili ravne ali nakodrane, dolge ali kratke lase in jih včasih spletali v kite. Sprva so faraon in plemenitaši na dvoru ob svečanih priložnostih nosili lasulje. Bile so vroče in težke, nosili so jih čez lase. Pri nekaterih obredih je faraon nosil ponarejeno brado. Z dvema trakovoma si jo je privezal za ušesa ali pod lasuljo. Moški in ženske so si sprva mazali oči, ker naj bi to imelo magično moč. Rjavopolta Egipčanka je imela mnogo lepotnih pripomočkov. Za lepotičenje oči in barvanje obrvi je uporabljala lonček z antimonovim prahom in dolgo krtačko. Lica in ustnice si je barvala z rdečo, medtem ko se je gledala v bronastem ogledalu. Imela je stekleničke z oljem za lase, posodice s kremo za obraz in telo in raznovrstne parfume. Česala se je z lesenimi, koščenimi ali slonokoščenimi glavniki in si pripenjala pričesko z lasnicami. Pri roki je imela vedno zalogo henne s katero si je barvala lase, nohte, pa tudi dlani in podplate. Uporabljala je pernato pahljačo z lesenim ali slonokoščenim ročajem. Poznala je tudi bonbone za osvežitev sape.

5

Stari Egipt

333... Oblačila, obutev in nakit

Sprva so vsi Egipčani od kmeta do faraona nosili nekakšen pas okrog bokov, ki so ga zavezovali spredaj. Kasneje so se pojavile tudi tunike in ogrinjala. Ženske so začele nositi lahko, tesno oprijeto haljo od pri do gležnjev. V starem svetu nič ni bilo kos egipčanskemu platnu. Predli so ga iz lanu, ki je dvakrat močnejši od bombaža. Platno se ne umaže tako hitro in prijetno hladi telo. Izdelovati so znali tako gladko in tanko platno, kot je dandanes svila. V času Novega kraljestva so nosili platnena spodnja oblačila, čeznje pa tako tanko tkane platnene obleke, da so bile prozorne. Hodili so bosi ali pa so nosili sandale. Izdelani so bili iz trsja ali usnja in imeli so zakrivljene palce, da nas nekoliko spominjajo na osebe iz Tisoč in ene noči.

Oba spola sta nosila nakit – zlate zapestnice, ogrlice in obročke okrog gležnjev, prstane s turkizi in lazuriti, zaponke v obliki čebel in hroščev. Nakit jim ni pomenil le lepote, ampak tudi čarobno zaščito. To so bili amuleti, ki so odganjali zle duhove, bolezen in smrt.

Slika 2: Egipčanski križec ali ank 444... Hrana in pijača

Egipčanska prehrana je slonela predvsem na kruhu in pivu, ki so ju oba pridelovali iz žita. Dober dnevni obrok so bili za delavca trije hlebci kruha, dva vrča piva in šop čebule. Še šolarji so popili vsak dan do dva vrčka piva. V Nilu so lovili ribe in jedli surove, pražene, kuhane, posušene na soncu ali vložene. Najljubša jed pa jim je bila rejena gos, ki so jo spekli na ražnju nad žarečim ogljem. Pili so kravje mleko in jedli govedino, svinje pa se jim niso zdele čiste in njihovega mesa niso uživali. V kuhinji so uporabljali tudi zelenjavo npr. čebulo, česen in fižol, pa tudi sadje, kot dateljni, smokve, olive in grozdje. Ko so dozorele smokve, so včasih poslali na drevo udomačene opice obirat sadeže. Egipčanski kuhar je cvrl na olivnem olju in sladil puding z medom. Ženske so na velikem mlinskem kamnu drobile žito z manjšim. Moka je padala po nagnjenem mlinskem kamnu v korito. Kruh so delali iz pšenične in ječmenove moke. Pastirji in revni kmetje so mesili testo v lončenih nečkah, pekli v ognju ali v pepelu iz trstja ploščate, okrogle hlebce in jih jemali iz ognja s kratkimi palicami. V boljših hišah so mesili testo v košarah, oblikovali iz njega raznovrstno pecivo in ga pekli na ognjišču ali v glinasti peči. Peč je imela obliko stožca, spodaj je bila širša in na vrhu odprta. V njej so kurili posušen gnoj ali slamo in peki so polagali hlebce na poševne stranice. V veliki hiši, kjer so morali speči vsak dan večjo količino kruha, so ljudje z nogami mesili velikanske količine testa. Blizu pekarne je stala pivovarna, kjer so varili pivo iz ječmena.

6

Stari Egipt

Premožni Egipčani so radi prirejali dobro » hišo piva «, kot so imenovali gostijo. Služabniki so pred pare povabljence postavili majhna stojala in postregli z jedjo v skledah in pivom v vrčih. Dober gostitelj je vse okrasil s cvetjem: mizo, vrče za pivo in goste. Služabniki so položili gostom na glavo stožec parfumiranega mazila, podoben veliki porciji našega sladoleda, ki se je tudi raztopil tako kot sladoled. Mazilo je curljalo po lasuljah in oblekah ter puščalo rumene madeže, a zrak je čudovito dišal. Med gostijo so igrali glasbeniki. V času Novega kraljestva so sestavljale egipčanski orkester harfa z dvanajst strunami, visoka kot človek, lira, flavta in dvojna piščal, ki je dajala podobne zvoke kot klarinet, če je imela v ustniku trstiko. Mnoge orkestre so sestavljale samo ženske. 555... Ženitev in otroci

Za egipčanske dečke in deklice je bilo otroštva hitro konec. Deklice so se možile z dvanajstimi ali trinajstimi leti, dečki pa s petnajstimi ali šestnajstimi leti. Faraoni so se poročali še prej. Poroke svojih otrok je pripravil oče. Starši niso marali tega, da bi njihovi otroci zapustili dom, zato so jih navadno poročali s sosedi ali celo z bratranci in s sestričnami. Ker so premoženje in naslove podedovale ženske, se je brat velikokrat oženil s » sestro «. » Sestra « mu je bila vsaka ženska sorodnica, navadno pa sestrična. Faraon pa se je moral poročiti s svojo pravo sestro, da je postal kralj.

Družine so bile velike, posebno pri bogatih ljudeh, ker so si vzeli toliko žena, kot so jih mogli vzdrževati. Revež je imel samo eno ženo – več si jih ni mogel privoščiti.

Faraonov harem, kjer so živele njegove žene, se je imenoval » hiša izoliranih «. princesa, ki je vstopila vanjo, se nikoli več ni vrnila v svet. Ramzes II. Je bil oče sto sedemdesetim otrokom. Čeprav so imeli radi velike družine, je veliko otrok že zgodaj umrlo. Povprečno življenje je trajalo okrog 35 let. Kljub temu so nekateri Egipčani doživeli pozno starost. Pepi II. je postal faraon s šestimi leti in vladal do svoje smrti, v stotem letu starosti. To je najdaljša znana doba vladanja na svetu.

Matere so dojile otroke 3 leta. Skrbno so jih varovale in odganjale od njih zle duhove. Ponoči so jim npr. zavezovale okrog vratu čarodejen zavitek. V njem je bila detelja, čebula, ribje ikre in kosti ter hrbtenica ostriža.

Prva 4 leta so dečki in deklice skakali naokrog goli. Igrali so se med sabo, imeli so tudi igrače, kot so krokodil, ki je premikal čeljusti, pajaca, lutko z gibljivimi rokami ali pa možička na palici, ki je drobil žito, če si potegnil za vrvico. Ko je bil deček star 5 let, je odložil igrače in začel delati ali hoditi v šolo. V starem Egiptu je sin ponavadi prevzel očetove posle. Družine so imele tudi po 8 rodov slikarjev ali brivcev. Oče pa je sina lahko poslal, da se izuči kake druge obrti in plačal rokodelcu za njegovo šolanje. Plačevati pa je moral tudi tiste dni, ko se mu je sin potepal.

Izšolal se je lahko za tesarja, steklarja, usnjarja, kovača, brivca, draguljarja, trgovca, puščičarja, balzamerja, pisarja…

7

Stari Egipt

666... Papirus V močvirju ob Nilu je zrasel papirusov trs do 5 metrov visoko. Delavci so pulili trsje, ga vezali v svežnje in v čolnih vozili na trg. Uporabljali so ga v različne namene. Korenine so služile kot kurivo, stržen so kuhali ali jedli surovega, iz vršičkov so pletli vence za božje kipe, steblo so predelovali v papir, čolne, vrvi, rogoznice, jadra, sandale in druge uporabne predmete. Za izdelavo papirusa so razrezali steblo v dolge trakove. Drugega ob drugega so jih položili na mizo, nad njimi pa drugo plast trakov v nasprotni smeri. Polili so jih z vodo, stolkli z lesenim kladivom in tako sploščeno polo dali sušit na sonce. Če je bila hrapava so jo zgladili s školjko ali s kosom slonove kosti. Zavitek so napravili tako, da so zlepili skupaj več pol. Papirusovi zvitki so bili široki od 15 – 40 centimetrov. Dolgi so bili lahko poljubno. Najdaljši zvitek za katerega vemo je dolg 40 metrov in širok 20 centimetrov. Zvezali so jih z vrvico iz papirusa. Če je bila to pogodba ali pismo je pisec zapečatil vrvico s kosom gline, v katero je vtisnil svoj prstan ali skarabej. Za pisanje so uporabljali tudi druge materiale ( usnje, kamen, glino, slonovo kost, platno, les, kovino… ). Iz trstja so si naredili čopiče ali peresa in pisali s tušem.

Slika 3: Papirusni zvitek Slika 4: Papirus

8

Stari Egipt

777... Hieroglifi

Ko so prišli v Egipt stari Grki, so videli na stenah templjev, grobnic in krst čudno pisavo v slikah. Imenovali so jo “svete zareze” ali hieroglifi. Ta izraz uporabljamo še dandanes. Hieroglife so v templjih vrezovali z dletom. Ko so pisarji s peresom in tušem pisali na papyrus, bi bilo zanje preveč zamudno risati živali, rastline ali ljudi, zato so poenostavili slike v neke vrste pisavo. Le-ta se je kasneje skrajšala v hieratično pisavo. Ki so jo uporabljali za vsakdanje zapiske.

Grki so dali egipčanski pisavi primerno ime, saj so Egipčani sami imenovali “sveta pisava”. Nastala je verjetno iz svetih in magičnih razlogov. Verjeli so, da ima že samo izgovarjanje nekega imena magično moč. Če si izgovoril božje ime, si lahko dobil moč cello nad bogom. Če si narisal bika, ki je bil ena od oblik boga Pta, si pozval njegovega duha in Pta te je zaščitil. Ker so imeli faraona za boga, se je pojavilo vprašanje, kako bi zapisali njegovo ime.

V času faraona Narmerja so svečeniki našli odgovor na to vprašanje. V Nilu živi riba z imenom nar. Če je Egipčan narisal le ribo, je slika pomenila le ribo, če je narisal dleto je narisal le to in nič drugega. A dletu so rekli mer in ribi nar. Pri bogovih, tu je odgovor! Uporabiti je bilo treba izgovorjavo besed in ne njihovega pomena. Na paleti, na kateri je Narmer drobil svojo barvo za oči, je neki umetnik vrezal prve znane hieroglife. S tem, da je povezal ribo nar z dletom mer, je napisal ime faraona Narmerja.

Tabela 1: Nekaj egipčanskih hieroglifov

Znak Izgovorjava Pomen

j/y par trstov ali par potez

v/u mladič prepelice

a egipčanski jastreb

m sova

H pleteni stenj

k posteljica ali sito

dž kobra

d roka s/z preganjeno blago, zapah

9

Stari Egipt

888... Himna sončnemu božanstvu

V egiptovski pesniški zapuščini prevladujejo himne, posvečene Amonu, Ozirisu, reki Nil in božanskim vladarjem, faraonom. Za himne je značilen čustveno vzvišen in svečan ton. Ehnatonova Himna sončnemu božanstvu Atonu je ena prvih pesmi v novo egiptovskem jeziku. Besedilo je povezano z imenom faraona Amenofisa IV. (vladal je od 1367 do 1350 pr. n. št.), oziroma njegovim poskusom uveljaviti v egiptovski religiji zoper tradicionalne bogove, zlasti zoper najvišjega boga Amona, novo načelo monoteizma. Za najvišjega in edinega boga je razglasil Atona, boga sonca in si po njem nadel tudi ime Ehnaton (tudi Ahn-aton ali Eh-en-aton, kar pomeni všečen Atonu, ki je poosebljenje sonca ali sončne oble).

Himna, ki je bila verjetno kultna pesem nove verske skupnosti, se je ohranila v več verzijah. Sestavil ji je morda faraon sam ali kdo drug po njegovem naročilu. Izvajali so jo v templjih ob spremljavi glasbil. Iz Teb, središča Amonovega kulta, je prenesel prestolnico v današnjo Tell el Amarno; tu je najbrž nastala velika himna Atonu, sončnemu božanstvu, zato imenovana tudi himna soncu. Ehnatonova verska reforma je po njegovi smrti propadla.

Slika 5 Slika 6 Slika 7

10

Stari Egipt

999... Piramide

Zahodno od Kaira, natančneje na obrobju Gize, leži umetno izravnana površina. Tu so si v različnih časovnih obdobjih faraoni postavljali svoja posmrtna domovanja piramde. Keopsova piramida je bila največja, zato jo lahko imenujemo tudi Velika piramida, naslednja v vrsti je Mikerinosova in najmanjša Kefrenova. Vsem trem piramidam so dali zgodovinarji ime po faraonih. V dobi ko so Egiptu vladali faraoni so imele te piramide drugačna imena. Keopsova piramida se je imenovala Khut, to v prevodu pomeni Piramida v kateri sonce vzhaja in zahaja. Drugo po vrsti so imenovali Wur, kar pomeni Velika piramida. In nato še tretja najmanjša, ki se je imenovala Neter r Mer, kar pomeni Božja piramida.

Slika 8: Egipčanske piramide

GROBOVI BOGOV Prvi egipčanski faraoni so se imeli za žive bogove, ki bodo nekega dne zapustili zemljo, da bi se pridružili drugim bogovom predvsem bogu sonca Reju. Sončni bog je vsak dan prepotoval nebo in ponoči potoval skozi nevarno temo podzemlja. V pripravljanju na posmrtno življenje so si faraoni gradili bivališča na robu puščavske planote in jih strateško postavljali med življenje prinašajoči Nil in zahodno obzorje, kamor je vsako noč izginjalo sonce. Sprva so bile te hiše smrti prave palače s sobanami in shrambami. Obkrožale so jih manjše grobne hiše za dvorjane, ki bodo še po svoji smrti še naprej služili svojemu kralju. V obdobju po 2700 pr. n. št. je kralj Džoser v Sakkari južno od Gize dal zgraditi prvo piramido ki je bila stopničasta, ki naj bi predstavljala stopnišče v nebo. naslednji kralji so razvili piramide gladkih oblik, pravo veličino pa so dosegli graditelji v času Keposa, Kefrena in Mikerinosa.

11

Stari Egipt

UGANKA VELIKE PIRAMIDE Velika piramida se razlikuje od drugih tudi po tem, da ima hodnike in dvorane visoko v notranjosti. Vhod tik nad templjem v središču severne stranice vodi v ozek hodnik, ki se strmo spušča do skalne izbe pod piramido. Od tega hodnika se odcepi drugi, ki vodi navzgor najprej v majhno izbo, zdaj imenovano kraljičina izba, in potem v veliko galerijo. To je notranji poševni hodnik, dolg 47,5 in visok 8,5 metra. velika galerija pelje v zavojih do največje, to je kraljeva dvorana, v kateri je sarkofagu podobna skrinja. Notranjost piramide je ostala nedotaknjena 3000 let, ko jo je leta 820 po n. š. odkril Abdullah al Mamun s svojimi možmi, je bil navzgor vodeči hodnik zatrpan z granitnimi kladami. Izsilili so si pot mimo zaprek, dosegli kraljevo dvorano in ugotovili, da je kraljevi sarkofag prazen. Še danes nihče ne ve za trdno, kakšen je bil namen Velike piramide. Če ni bil grob za truplo faraona Keopsa, kaj je potem bila? Kdo je zatrpal hodnike, kako in čemu? Na nobonega od teh vprašanj žal ne vemo zanesljivega odgovora. 111000... Tutankamon

Dva povsem različna človeka se ukvarjata z dvema povsem različnima dejavnostima. Prvi, angleški plemič George Edward Stanhope Herbert, peti grof Carnarvonski ( lord Carnarvon ), drugi pa Howard Carter, skromen risar, ki za borno plačo prerisuje hieroglife pod pekočim egiptovskim soncem. Samo eno jima je bilo skupno : oba sta bila Angleža.

Howarda Carterja je leta 1907 za izkopavanja najel bogat angleški aristokrat in vnet amaterski egiptolog, lord Carnarvon. Leta 1907 sta začela z deli prav v Dolini kraljev, najpomembnejšem kraju za egiptovsko arheologijo, kjer pa, tako so bili vsi prepričani, ni bilo moč odkriti ničesar pomembnejšega več.

Dolina leži na levem bregu Nila, nekaj deset kilometrov od starega mesta Teb, ki mu danes pravijo Luksor. Težko bi bilo najti bolj zapuščen in pust kraj. Prav tu je bilo pokopanih trideset kraljev starega Egipta, najbogatejše in najpremožnejše dežele teh daljnih časov. V določenem trenutku so faraoni opustili rabo, da so si – kot grobnice – zgradili velikanske piramide in razkošna svetišča, in se dali pokopati v skritem kraju. Če hočemo to razumeti, moramo najprej vedeti, da je egipčanska vera predpisovala zapreti v grob vse, kar je služilo telesu rajnkega, ki so, tako so verovali, živeli druga življenja. Kraljevi grobi so tako postali velikanske shrambe, v katerih ni bila le hrana in obleka, temveč tudi veliko sijajnih predmetov in draguljev, zlata in drugih kamnov. Velikansko faraonovo grobnico so pokopali z njim vred. Veličastno okrašene, v sijaju blesteče grobnice so bile za vedno zapečatene. Nihče več naj ne bi videl teh zakladov.

Tatvine so bile zelo številne. Prav tako se je neki velik faraon, Tutmosis I.,odločil, da prekine z izročilom. Izbral je skriven kraj, na katerega ne bi nihče pomislil : Dolino kraljev. Dal je v skalo vsekati grob, ki ga od zunaj ni bilo moč videti. Odrekel se je veličastnosti, da bi svoje zaklade ohranil skrite. Dolina kraljev je postala dolina roparjev. Vsi varnostni ukrepi so se pokazali za nekoristne. Tatovi so odkrili vhode, pokopane pod skalami in peskom, stopili so v sijajna podzemska domovanja in prišli od tam bogati. Ko so tisoče let po pokopu zadnjega faraona arheologi kopali v Dolini, so našli vse grobnice starodavnih kraljev, toda vse do zadnje prazne. Stene in njihove sijajne freske so bile nedotaknjene, v grobu pa ni ostal niti en sam predmet. Ampak, ali so zares odkrili vse grobnice ?

12

Stari Egipt

1) ISKANJE IZGUBLJENEGA FARAONA

O tem, ali so zares našli vse grobnice ni nihče dvomil. Samo Carter je bil prepričan, da Dolina kraljev lahko hrani veliko presenečenje. Radovednost mu je zbujala podoba Tutankamona, manj pomembnega faraona XVIII.dinastije, ki je vladal od leta 1358 do 1349 pr.n.št.. Toda Carterja je razjedal dvom : kje je bil Tutankamon pokopan ? V Dolini kraljev prav gotovo. Toda zakaj njegov grob ni omenjen v nobenem dokumentu ? Carter je bil prepričan, da je Tutankamonov grob dobro skrit v dolini. Toda leta in leta ni našel ničesar. Lorda Carnarvona se je lotevala malodušnost. Zapravil je na kupe denarje, zaradi skromnih rezultatov pa se je osmešil. In tako se je leta 1922 odločil, da financira zadnjo sezono izkopavanj. Leto poprej so bili odkriti nekateri predmeti, ki so nosili bodisi žig Tutankamona, bodisi žig Doline kraljev.

28.oktobra 1922 je Carter začel zadnjo sezono odkopavanj. Delovišče je bilo v bližini groba velikega faraona Ramzesa VI. ; grob so našli že davno poprej. Edini odločni optimisti so bili delavci. Da bi se počutil manj sam, je Carter prinesel s sabo kanarčka. Ljudje na delovišču so ga izbrali za svoj talisman in so mu pravili “zlati ptiček”. bili so prepričani, da prinaša srečo in da bo to velik dogodek pospremil dela.

Imeli so prav. 4.novembra zjutraj je najmlajši od delavce, neki fantič, s krampom zadel ob nekaj trdega v pesku. Začel je mrzlično kopati in spravil na dan v skalo vsekanostopnico, štiri metre stran od Ramzesovega groba. delavci so spravili na dan še eno stopnico, zatem še eno, pa še eno... Zdaj ni bilo več dvoma : šlo je za stopnišče, ki je peljalo v globino griča. Ko so našli deset stopnic, se je Carter znašel v stopničastem podzemnem hodniku, visokem tri in širokem skoraj dva metra. Pri dvanajsti stopnici so bila vrata, vsa popisana z hieroglifi. Toda na vratih ni bilo nobenega kraljevega pečata. Carterja je to zmedlo, vendar se je potolažil z mislijo, da ta grobnica – naj je bila že karkoli – ni bila odprta celih tri tisoč let. Carter je lordu Carnarvonu brzojavil v London : “ Naposled čudovito odkritje : veličasten in nedotakn-jen grob ! Čestitke ! ”

23.novembra je lord Carnarvon prispel v Egipt. Pred tem je prišlo do čudnega dogodka, ki je silno prizadel ljudi na delovišču. Carterjevega ptička, ki so mu pripisovali zasluge za odkritje, je požrla kobra. Delavci so bili prepričani, da jim bo sreča obrnila hrbet.

Slika 9: Tloris Tutankamonove grobnice

13

Stari Egipt

2) ODKRITJE POKOPNE DVORANE

Februarja leta 1923 je bila veža končno izpraznjena. Zdaj je nastopil trenutek resnice; bodo za zapečatenimi vrati našli kraljevo mumijo ? Žal so bili tudi na teh vratih sledovi vlomilcev.

17.februarja je Carter ob prisotnosti manjše skupine gostov začel odstranjevati mavec na vratih. Po desetih minutah je naredil dovolj

veliko luknjo, da je skoznjo lahko posvetil s svetilko. Zagledal je nekaj nadvse

nenavadnega : le meter od vrat je bila masivna stena iz zlata, ki je zakrivala celoten

pogled v notranjost.

Bila je ogromna skrinja, 5 metrov dolga, 3,30 metrov široka in 2,73 metra visoka,

prevlečena z zlatom in okrašena z bleščečo modro fajanso. Okrog nje so bila posmrtna

darila, na severni steni je stalo sedem nebesnih veslačev, s katerimi je kralj lahko

preplul podzemne vode.

Slika 10: Tloris z oznakami

Ko sta se Carter in Caravnon prebijala skozi ozki prehod med skrinjo in steno pokopne dvorane, sta opazila, da so njene stene poslikane. Poleg tega sta presenečeno ugotovila, da so v vzhodni steni vrata v naslednji prostor, ki ga straži grozeč črni kip boga Anubisa s šakalovo glavo. Tudi soba, ki jo je Carter poimenoval “zakladnica”, je bila polna dragocenosti, kot so majhni čolnički, kipci, pozlačena kravja glava ( simbol boginje Hathor ), miniaturna kašča, vaze in šatulje1, polne zapestnic, prstanov, obeskov in uhanov iz zlata, ametistov, turkizov, karneolov in drugih dragih kamnov.

1 mala škatlica z dragocenostmi

14

Stari Egipt

3) POZLAČENE SKRINJE IN KRSTE V KRSTAH Naslednja ključna faza je bila odpiranje pozlačene

skrinje, čeprav je minilo kar nekaj let (predvsem zaradi dolgotrajnih pogajanj z egiptovsko vlado o podaljšanju

dovoljenja za izkopavanja), preden je delo končno steklo.

V prvi skrinji je bila druga skrinja iz zlata, pokrita z mrtvaškim prtom. Tkanina je bila preperela, navzdol

viseče robove so natrgale prišite kovinske ploščice. Ko so odprli to skrinjo, se je pokazala tretja in v njej četrta, in ko so vznemirjeni arheologi odprli še to, so zagledali orjaški rumen sarkofag iz kremena, bil je nedotaknjen,

skoraj neresničen, varovala pa ga je boginja z razprostrtimi krili in rokami.

Preden se je Carter lahko osredotočil na sarkofag, so morali vse štiri skrinje previdno dati narazen, kar je bil

dolg in zahteven postopek.

Slika 11: Mladi faraon

Nazadnje so s pomočjo škripčevja dvignili še granitni pokrov in znotraj sarkofaga zagledali lanen mrtvaški prt. Ko pa so prt odvili, se je vanje s pokrova krste v človeški obliki zastrmel zlati obraz deškega kralja. Znotraj te krste sta bili namreč še dve podobno veliki krsti. Najmanjša krsta je bila, na začudenje vseh prisotnih, iz čistega zlata. Konec oktobra leta 1926 so nazadnje dvignili še pokrov poslednje krste in kraljeva mumija je bila prvič po 3300 letih odkrita. Tutankamonov žalostni in spokojni obraz, ki ga je pokrivala maska iz tolčenega zlata, je bil v ostrem nasprotju s temno, lepljivo snovjo, s katero so na debelo premazali truplo.

Mlado čelo je bilo okrašeno z obema kraljevskima simboloma, s kačo in jastrebom, z znamenjem Gornjega in Spodnjega Egipta. Na prsih prekrižane roke so držale kraljeve insignije2: ukrivljeno palico in pahljačo z vložki iz temno modre fajanse. “ Kar pa nas je od vseh dragocenosti najbolj presunilo ”, je zapisal Carter, “ je bil majhen, ganljiv šopek, zadnji pozdrav mlade vdove ljubljenemu možu. Ob ubogih, posušenih cvetlicah, katerih barve so, kljub temu da so obledele, še vedno sijale v nekdanji lepoti, je zbledel ves blišč in lesket. ”

Tako za Howarda Carterja, ki je deli nadaljeval še v tridesetih letih, kot za lorda Carnarona, ki je leta 1923 umrl za pljučnico, je bilo odkritje grobnice življenjski uspeh.

Slika 12: Sarkofag

2 simboli

15

Stari Egipt

4) TUTANKAMONOVA GROBNICA

Mrtvega faraona so pokopali sredi njegovih vladarskih znamenj. Tutankamonov grob jih je bil poln. Mnoge predmete – kakor njegov prestol – so prinesli sem iz vladarske palače. Vsi pa nam pričajo o kraljevi oblasti, čeprav mladi Tutankamon najbrž ni nikoli videl bojišča, je vendar na majhnem predmetu upodobljen kot vojščak, kot se je za faraona spodobilo. Med predmeti neosebnega značaja najdemo tudi kaj takega, kar nas spominja na kraljevo osebno življenje. Tak je tudi relief na hrbtu naslonjala prestola, na katerem mlada kraljica Ankesenamun skrbno ureja soprogovo oblačilo.

Slika 13: Relief na zadnji strani faraonovega prestola

5) GROBNI DODATKI ZA MRTVEGA KRALJA

Ko so duhovniki Tutankamonovo mumijo pokopali, so tudi poskrbeli, da bi faraon imel ob sebi vse udobje in prijetnosti prejšnjega življenja. Grob so opremili z več kot stotimi košarami sadja, da bi se nahranili. Dodali so pernate pahljače za hladilo in kipe služabnikov, da bi mu stregli, namizni okras in lep vrč z oljem. Dve okrašeni bodali naj bi morda služili ob kakem kraljevem vojaškem pohodu in prav tako tudi dva bojna vozova ter zložljiva postelja.

Razen teh tradicionalnih predmetov opreme, so bili v grobu še spominki iz kraljeve mladosti, med drugimi tudi slikarska škatlica in čedna skrinjica z igračami.

Slika 14: Grobni dodatek

16

Stari Egipt

6) GROBNE ŽIVALI

Egipčani so mnoge živali častili po božje in jih redili v templjih. Na posteljah in nosilih je levja glava in levji rep, stale pa so na rezljanih levjih nogah. Hatorina krava, ki so jo uporabili na posteljni končnici, ima v faraonovem grobu posebno mesto, kajti v egipčanski umetnosti so jo včasih uporabljali kot kraljevo dojiljo. Še imenitnejši je bil šakal, ki je varoval Tutankamonovo mumijo; utelešal je Anubisa, boga balzamiranja in varuha umrlih.

7) STRAŽARJI KRALJEVEGA GROBA

Slika 15: Stražar grobnice

Mrtvega Tutankamona niso varovali samo bogovi v živalski podobi, ampak tudi taki v človeški obliki. Dva kipa vladarja samega – faraoni so vendar veljali za bogove! – sta stražila vhod v grobno celico. Napisi slavijo mladega faraona, kot “dobrega boga, na katerega smo lahko ponosni, vladarja, ki ga moramo častiti”. V najbolj odmaknjeni celici groba so kot mogočne varuhinje, ki so hranile kraljeve življenjsko pomembne organe, stale štiri lepe boginje : boginja Izida kot varuhinja jeter, boginja Neftis kot varuhinja pljuč, Niet – varuhinja želodca in Sekhet, varuhinja drobovja. Ti organi so ležali v ločenih posodah, srce je ostalo v mumiji.

8) ZAKLJUČEK

Danes si večino Tutankamonovih zakladov ogledamo v kairskem muzeju. sama grobnica je prazna, v njej je le sarkofag z eno izmed zlatih krst, v katerih počiva faraonova mumija. Grobnica je mogoče videti pusta in gola, toda še vedno učinkuje kot sveti prostor.

17

Stari Egipt

“ Za trenutek ”, je zapisal srečni arheolog, ki je te stare krste odprl, “ je čas izgubil svoj pomen... Zrak, ki smo ga vzdihovali, tisočletja nespremenjen, so dihali le tisti, ki so položili mumijo k zadnjemu počitku.

Slika 16: Tutankamonova posmrtna maska Slika 17: Arheolog ob sarkofagu

V odročno dolino ob Nilu so se egiptovski faraoni s svojimi bogatimi zakladi umaknili v posmrtno življenje. Med dragotinami je bila tudi majhna svetilka z napisom : “ Jaz sem tisti, ki varuje rajnke. ” Ali je to faraonovo prekletstvo za tiste, ki skrunijo njegov posmrtni mir ?˝ ...

Slika 18: ZZZnnnaaannnssstttvvveeennniiikkkiii ooobbb mmmuuummmiiijjjiii Slika 19 ::: TTTuuutttaaannnkkkaaammmooonnnooovvviii pppooosssmmmrrrtttnnniii

zzzaaakkklllaaadddiii

18

Stari Egipt

111111... Mačke v starem Egiptu

Pred 5000 leti so mačke udomačili in sprejeli v egipčanska gospodinjstva. Bile so cenjeni in razvajeni hišni ljubljenčki in zelo dragocene. Ubijale so podgane, miši in kače ter jim preprečevale, da bi ogrožale skladišča in farme.

Izvor domače mačke, rodovniške ali ne, je deloma še zavit v skrivnost, ni pa sporno, da so Egipčani častili mačke, prepovedali njihov izvoz iz Egipta ter ustanovili templje, kjer so jih častili.

Okoli 1500 pr.n.št. so mačke v Egiptu postale svete. Mačke so si v starem Egiptu pridobile visok družbeni status zaradi svoje sposobnosti varovanja skladišč žita, požetega v porečju Nila. Številne freske pričajo, da so Egipčani uporabljali mačke tudi pri lovu.

Bast ali Bastet je bila boginja, zaščitnica mačk v starem Egiptu. Krasili so jih z zlatim nakitom. Središče čaščenja boginje Bastet je bil Bubastis. Bastet predstavlja sončno boginjo in toplo, življenjske podarjajočo energijo sonca. To je boginja ognja, rojstva in rodovitnosti, užitka, sreče, plesa, zaščiti proti bolezni in zlim duhovom, intuicije, zdravilstva in poroke. Njen kult se pojavlja že zelo zgodaj, njej v čast so prirejali praznovanja. Občudovali so jo zaradi gibčnosti in moči.

Slika 20: Bastet je branila boga Re-ja pred kačo Apep.

Slika 21: Bastet se upodablja kot ženska z glavo udomačene mačke, pogosto z glasbenim instrumentom sistrumom.

19

Stari Egipt

Vsi Egipčani, plemeniti in navadni ljudje, so lahko imeli mačko, vendar je bila ta razglašena za last faraona. Ta zakon je bil proglašen iz praktičnih razlogov - faraon ni mogel skrbeti za vsako mačko, zato je dovolil navadnim ljudem, da jim ponudijo zatočišče in skrbijo zanje. V zameno za to prijaznost je faraon omogočil ljudem davčno olajšavo, saj so mačke lahko prijavljali kot člane družine, podobno kot ljudi, za katere so skrbeli. Ljudje so verjeli, da imajo mačke neposredni vpliv na njihovo življenje in dogodke v njem: poroko, zdravje, pomembne odločitve.

Ko je mačka umrla, so vsi v gospodinjstvu žalovali po zapletenih ritualih. Vsi člani družine so si obrili obrvi, kar je bil znak, da je preminula družinska mačka. Morda so obrvi simbolizirale mačje krzno, ali pa je polmesečasta oblika obrvi spominjala tudi na mesec, ki je bil povezan z mačkami. Mačje truplo so najprej odnesli k duhovniku, ki je truplo pazljivo pregledal, da bi ugotovil morebitni (ne)naravni vzrok smrti. Ker so bile vse mačke last faraona, je bila namerna ali nenamerna usmrtitev mačke, celo po nesreči, zločin, ki se je kaznoval s smrtjo storilca ali vpletenega. Če je hišo zajel ogenj, so najprej rešili mačke.

Slika 22: Mumija je iz grobnice v egipčanskem predelu Beni Hasan, iz obdobja starega kraljestva, četrta dinastija, 2500 pr.n.št.

Egipčani so svoje mačke mumificirali. Duhovnik je imel s tem postopkom nalogo izročiti in posvetiti mačko boginji Bastet. Sodobne preiskave nekaterih mumij so dokazale tudi pokvarjenost duhovnikov, ki so kljub prepovedim očitno včasih tudi pobijali mačke, da so iz njih napravili mumijo in s tem zaslužili, saj so jih ljudje kupovali za naklonjenost boginje Bastet. Vendar pa je bila zagrožena kazen za to početje, če te je kdo zalotil, smrt. Nekatere mačje mumije so imele na obrazu tanko zlato prevleko, ki so jo verjetno naročile imenitnejše družine. Na pokopališču v Egiptu so našli so okoli 300.000 mačjih mumij.

Slika 23: Starodavno mačje pokopališče

20

Stari Egipt

Ko so Egipt prevzeli Rimljani, je bilo s prepovedjo izvoza mačk iz Egipta konec. Rimljani so odkrili, da je evropsko podnebje zelo ugodno za gojenje žita, ki so ga potrebovali za hrano svoje vojske in gotovo so za stražarje tega žita uporabili tudi mačke iz Egipta. 111222... Egipčanski bogovi Tabela 2: Razpredelnica nekaterih egipčanskih bogov

Bogovi Njihov opisAmon kralj bogov (navadno upodobljen z dvema zlatima peresoma na glavi) Anubis varuh umrlih (upodobljen je s šakalovo glavo) Apis bog plodnosti (v podobi črnega bika) Aton bog sonca, življenja in ljubezni Hator boginja neba, ljubezni in veselja (upodobljena s kravjo glavo) Hor bog sonca in neba, sin Ozirisa in Izide (upodobljen kot sokol) Izida boginja plodnosti (upodobljena s sončevo ploščo med kravjimi

rogovi) Maat boginja resnice in pravice Nut boginja neba, mati Ozirisa, Izide in Seta Oziris bog sonca in plodnosti, Horov oče, Izidin mož in brat, sodnik mrtvih

v podzemlju Ptah stvarnik sveta, zaščitnik umetnikov in rokodelcev Raa bog sonca, najvišji bog starega Egipta Serapis bog rodovitnosti, vladar podzemlja Set bog vojne in teme (upodobljen kot bojevnik z živalsko glavo) Tueris boginja rojstva (upodobljena z glavo povodnega konja) Nehebka boginja večnosti (upodobljenja s kačjo glavo) Sebek bog zla (upodobljen s krokodiljo glavo) Bes pritlikavi bog zabave Sekhet boginja nasilja (upodobljena z levjo glavo)

21

Stari Egipt

Slika 24: Amon Slika 25: Anubis

Slika 26: Bastet Slika 27: Sekhet Slika 28: Hator

22

Stari Egipt

111333... Mumije Smrt stoji danes pred menoj, kot lotosov vonj, kot občutek ob obali sedečega pijanca. Smrt stoji danes pred menoj, kot nebo brez oblaka. (pogovor razočaranega z dušo, papirus Berlin 3024, odlomek) Redki ljudje so bili dovolj bogati, da so zavarovali svoja trupla in svoje duše z njimi – s tonami granita, kot so to napravili faraoni in bogati plemenitaši. Vsi pa so si lahko privoščili preprosto zaščito – balzamiranje.

Reveže so mumificirali na najcenejši način. Nasolili so njihova trupla z natrijevim karbonatom ali sodo ali pa jih prepojili s smolo. Nanje so položili nekaj čarodejnih predmetov in povili trupla v platno. Družine so jih pokopale v kaki votlini ali v pesku. Pustili so jim sandale in palico, da bi telo lažje potovalo po težki poti v onostranstvo. Mačke, pse, bike in krokodile so včasih lepše pokopali. Celo mlade muce so nasolili, povili in položili v bronaste ali lesene zabojčke v obliki mačke.

Če si človek ni mogel sam zgraditi grobnice, je lahko najel prostor v javni grobnici, ki so jo zgradili in upravljali svečeniki. Tu so položili njegovo mumijo vrh drugih. Pomemben mož pa je hotel imeti lastno grobnico in prvovrstno mumificiranje. Sledimo takemu možu – pisarju Aniju, ki je živel v času nove države, od smrti do grobnice.

Ko je Ani umrl, so odnesli njegovo truplo v mumifikacijsko delavnico. Glavni balzamer in njegovi pomočniki so se lotili dela ter pri tem prepevali magične obrazce. Najprej so odstranili iz trupla notranje organe, jih umili v dišečem palmovem vinu, namazali s smolo in povili s platnom. Vse razen srca so dali v štiri posode (alabastrne), vsako od njih je varovala ena boginja. Skrbele so za to, da bo vsak organ kasneje še naprej opravljal svoje funkcije. Možgane so potegnili ven skozi nosnice, jih posušili in pozneje pokopali s truplom. Truplo so položili v lesen zaboj in zasuli s sodo. Slednja je vodo izsušila iz telesa.

Po sedemdesetih dneh so vzeli izsušeno truplo iz zaboja. Lobanjo so napolnili s sodo in mavcem ter v očesne votline vstavili oči iz temne steklovine. Srce so dali nazaj v telo in v prsno in trebušno votlino natlačili s smolo prepojene cunje. Na prsi so položili zlato ploščico z vgraviranim magičnim očesom in na prst nataknili Anijev prstan s skarabejem. Na verižico okrog vratu so obesili še enega skarabeja. Nato so truplo namazali z mazili in smolo.

Končno so Anijevo mumijo od glave do nog povili v platno, tako, da so ji roke počivale na trebuhu. Na povojih so bile napisane magične besede, ki naj bi pokojnika obvarovale pred demoni, nad srce pa so položili kamnitega skarabeja. Pod podplate so dali platnene blazinice, ker je morala mumija stati pokonci. Še enkrat so jo povili in povezali s platnenimi trakovi.

Izdelovalci krst so medtem naredili leseno kopijo Anijevega obraza. Ko je truplo še ležalo v soli je umetnik nanjo narisal pokojnikov portret. Napravili so še dve krsti in jih zunaj in znotraj poslikali s podobami bogov in Anijevim imenom. Vanje so položili mumijo ter jo odnesli v njegovo hišo od koder je šel na pot pogrebni sprevod.

Ob vhodu v grobnico so krsto postavili pokonci. Žalujoči so se poslovili od njega in krsto so spustili v prostor, določen za grob. Ob krsto so postavili vrče s pokojnikovimi organi.

Dodali so mu papirusove zvitke z verskimi pesmimi, imenovane tudi Knjiga mrtvih. Ko so žalujoči in svečeniki odšli iz grobnice, so zidarji zaprli vhod s kamnito ploščo in ga zapečatili. Anijeva duša je v grobnici oživila mumijo, nato pa zletela iz grobnice kot sokol s človeško glavo in začela potovanje na zahod – deželo mrtvih. Končno je dospela do sodne dvorane Ozirisa, boga mrtvih. Tu je pred poroto dvainštiridesetih duša izpovedala, da Ani ni

23

Stari Egipt

zagrešil 42 grehov: »Nisem storil zla ljudem, nisem grdo ravnal z živino… Nikomur nisem povzročil bolezni, nikogar nisem pripravil do solz, nisem ubijal.« Nato je duša recitirala verz iz Knjige mrtvih, s katerim je prisegla, da je Ani dajal kruha lačnim, vode žejnim, obleke golim, in da je pomagal ubežnikom.

Anubis je na tehtnici primerjal Anijevo srce in pero resnice. Toth, bog z glavo ibisa in zaščitnik pisarjev, je čakal na poročilo s paleto in peresom v roki. Če se tehtnica ni uravnovesila, je dušo požrla zver s krokodiljo glavo, spredaj podobna levu in zadaj povodnemu konju. Ani je bil za vedno mrtev. Vendar se mu tega ni bilo treba bati. Kaj mu ni dal balzamer na srce čarobnega skarabeja? To je preprečilo srcu, da bi zakričalo resnico, če je kdaj grešil.

Resnica ni bila težja kot srce, tehtnica je bila v ravnovesju. Anubis je dobro novico sporočil Tothu in ta jo je zapisal. Anijevo dušo so peljali k velikemu Ozirisu. Postala je utelešen duh in odšla v nebesa.

24

Stari Egipt

111444... Viri:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Hieroglifi. 29. 1. 205, 16. 22. http://pero17.tripod.com/coolpetersite/id11.html. 29. 1. 2005, 17. 46. http://images.google.com/imgres?imgurl=http://aby.over.net/photo/bastet.jpg&imgrefurl=http://aby.over.net/012zgodovina.htm&h=270&w=147&sz=14&tbnid=MujXe1IwkHgJ:&tbnh=107&tbnw=58&start=12&prev=/images%3Fq%3Dbastet%26hl%3Den%26lr%3Dlang_sl%26sa%3DG%26as_qdr%3Dall. 29. 1. 2005, 19. 28.

Winer, B.: Življenje v starem svetu. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968. Ventura, P., Ceserani, G. P.: Tutankamon. Ljubljana: DOMUS, 1989. Canby, C.: Razkrita preteklost. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981. Kruščič, M.: Stare culture. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984.

25