Higiena,varovanje zdravja in okolja VZO MP 2013-2014.pdf · 2016-01-15 · Higiena,varovanje zdravja in okolja 6 1. S HIGIENO DO ZDRAVJA Higiena je samostojna veja medicine. Je odstranjevanje

Qwertyuiopasdfghjklzxcvbnmqwerty

uiopasdfghjklzxcvbnmqwertyuiopasd

fghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghjklzx

cvbnmqwertyuiopasdfghjklzxcvbnmq

wertyuiopasdfghjklzxcvbnmqwertyui

opasdfghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfg

hjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghjklzxc

vbnmqwertyuiopasdfghjklzxcvbnmqr

tyuiopasdfghjklzxcvbnmqwertyuiopa

sdfghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghjkl

zxcvbnmqwertyuiopasdfghjklzxcvbn

mqwertyuiopasdfghjklzxcvbnmqwert

yuiopasdfghjklzxcvbnmqwertyuiopas

dfghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghjklz

xcvbnmrtyuiopasdfghjklzxcvbnmqwe

rtyuiopasdfghjklzxcvbnmqwertyuiop

asdfghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghj

klzxcvbn

Higiena,varovanje zdravja in okolja

Mateja Petrovčič

2013/14


2

Kazalo 1. S HIGIENO DO ZDRAVJA ........................................................................................................ 6

1.1 DELITEV HIGIENE NA NASLEDNJA PODROČJA: ................................................................ 6

1.2 SOCIALNA HIGIENA .......................................................................................................... 7

1.3 HIGIENA ZDRAVSTVENEGA DELAVCA .............................................................................. 7

1.4 HIGIENA ROK ................................................................................................................... 8

1.4.1 Umivanje in razkuževanje rok .................................................................................. 9

1.4.2 Kdaj razkužujemo roke? ........................................................................................ 10

1.4.3 Kdaj umivamo roke? .............................................................................................. 10

1.4.4 Načini umivanja rok ............................................................................................... 11

1.4.5 Za umivanje potrebujemo ..................................................................................... 11

1.4.6 Osnovna pravila pri higieni rok so: ........................................................................ 11

1.4.7 Razkuževanje rok ................................................................................................... 11

1.4.8 Uporaba rokavic ..................................................................................................... 12

1.4.9 Nega rok ................................................................................................................ 12

2. OKUŽBE V DOMOVIH ZA STAREJŠE OBČANE ................................................................... 13

2.1 DEJAVNIKI ZA OKUŽBE PRI STAROSTNIKIH .................................................................... 13

2.2 NAJPOGOSTEJŠE OKUŽBE PRI STAROSTNIKIH ............................................................... 13

2.3 ODPORNOST NA ANTIBIOTIKE ....................................................................................... 14

3 HIGIENA V BOLNIŠNICI......................................................................................................... 15

3.1 SPLOŠNO HIGIENO V BOLNIŠNICI VZDRŽUJEMO ........................................................... 15

3.2 VZDRŽEVANJE BOLNIKOVE OKOLICE ............................................................................ 16


3

3.3 BOLNIŠNIČNO OKOLJE IN BOLNIŠNIČNE OKUŽBE ......................................................... 17

3.3.1 Povzročitelji okužb .................................................................................................. 19

3.3.2 Povzročitelji bolnišničnih okužb ............................................................................. 21

3.3.3 Najpogostejši vzroki bolnišničnih okužb ................................................................ 21

3.4 DEJAVNIKI,KI VPLIVAJO NA NASTANEK BOLNIŠNIČNIH OKUŽB ................................... 22

4 NALEZLJIVE BOLEZNI, NJIHOVI IZVORI IN POT ŠIRJENJA ...................................................... 23

4.1 NAČINI PRENOSA IN ŠIRJENJA MIKROORGANIZMOV ................................................... 24

4.1.1 Vstopna vrata v telo in širjenje .............................................................................. 25

4.2 VIRULENCA MIKROORGANIZMOV ................................................................................ 27

4.3 DOVZETNOST ORGANIZMA .......................................................................................... 27

4.3.1 Dejavniki, ki lahko povečajo dovzetnost ............................................................... 27

4.4 IMUNOST ...................................................................................................................... 28

4.5 POTEK NALEZLJIVIH BOLEZNI PRI ČLOVEKU .................................................................. 29

4.6 PREPREČEVANJE NALEZLJIVIH BOLEZNI ........................................................................ 30

4.6.1 za preprečevanje nalezljivih bolezni je potrebno, da izvajamo sledeče ukrepe: ... 30

4.6.2 ukrepi za preprečevanje okužb na delovnem mestu: ............................................ 31

4.7 KAKO OBVLADUJEMO IN PREPREČUJEMO BOLNIŠNIČNE OKUŽBE .............................. 32

4.7.1 Bakterije v bolnišničnem okolju ............................................................................ 33

4.7.2 Gramnegativne bakterije ....................................................................................... 34

4.7.3 Kako preprečujemo okužbe z Gramnegativnimi bakterijami? .............................. 34

5 ZAKON O NALEZLJIVIH BOLEZNIH ........................................................................................ 34

5.1. BOLEZNI ČREVESJA ........................................................................................................... 35

5.1 ČREVESNE BOLNIŠNIČNE OKUŽBE ................................................................................ 35

5.2 DEJAVNIKI TVEGANJA ................................................................................................... 36

5.3 NAČIN PRENOSA ........................................................................................................... 36

5.4 UKREPI PRI POJAVU ČREVESNIH NALEZLJIVIH BOLEZNI ................................................ 36


4

5.5 PREPREČEVANJE ČREVESNO NALEZLJIVIH BOLEZNI ...................................................... 37

5.6 NAJPOGOSTEJŠE OKUŽBE ČREVESNO NALEZLJIVIH BOLEZNI ........................................ 37

6 OKUŽBE DIHAL ...................................................................................................................... 38

6.1 BOLNIŠNIČNO PRIDOBLJENA PLUČNICA ........................................................................ 38

6.1.1 Vzroki za bolnišnično pljučnico: ............................................................................. 38

6.1.2 Dejavniki tveganja: ................................................................................................. 39

6.1.3 Vrste bolnišničnih pljučnic ...................................................................................... 39

6.1.4 Preprečevanje bolnišničnih pljučnic ....................................................................... 39

6.1.5 Preprečevanje prenosa mikroorganizmov ............................................................. 39

7. OSEBNA ZAŠČITNA SREDSTVA ............................................................................................. 40

7.1 ZAŠČITNE ROKAVICE ...................................................................................................... 40

7.2 ZAŠČITNA MASKA .......................................................................................................... 42

7.3 ZAŠČITNI PREDPASNIK ................................................................................................... 42

7.4 ZAŠČITNI PLAŠČ ............................................................................................................. 42

7.5 ZAŠČITNA KAPA ............................................................................................................. 43

7.6 ZAŠČITNA PREVLEKA OZIROMA OBUVALO.................................................................... 43

7.7 ZAŠČITNA OČALA ........................................................................................................... 43

8. IZOLACIJE ............................................................................................................................. 43

8.1 POMEN STANDARDNIH UKREPOV IZOLACIJE ................................................................ 44

8.2 KONTAKTNA IZOLACIJA ................................................................................................. 44

8.2.1 Način izvajanja: ....................................................................................................... 45

8.3 KOHORTNA IZOLACIJA ................................................................................................... 45

8.4 IZOLACIJSKI UKREPI ZA BOLNIKE ................................................................................... 45

8.5 UPORABA OSEBNE VAROVALNE OPREME ..................................................................... 46

8.6 STANDARDNE IZOLACIJE ............................................................................................... 46

8.7 ODVZEM KUŽNIN ........................................................................................................... 46


5

8.7.1 Odvzemno mesto brisa: .......................................................................................... 47

8.7.2 Mikrobiološke preiskave: ....................................................................................... 47

8.7.3 Pravilna izbira in odvzem vzorca ............................................................................ 48

8.7.4 Naloge mikrobiološkega laboratorija: .................................................................... 48

9. RAZKUŽILA IN RAZKUŽEVANJE (dezinfekcija) ...................................................................... 49

9.1 POSTOPKI RAZKUŽEVANJA ............................................................................................ 51

9.2 RAZKUŽEVANJE S TOPLOTO ........................................................................................... 52

9.3 RAZKUŽEVANJE S KEMIČNIMI ČISTILI ............................................................................ 52

10 STERALIZACIJA ................................................................................................................... 53

10.1 POSTOPKI STERILIZACIJE .............................................................................................. 54

10.2 KONTROLA STERILIZACIJE ............................................................................................ 55


6

1. S HIGIENO DO ZDRAVJA

Higiena je samostojna veja medicine. Je odstranjevanje negativnih posledic za zdravje. Uči nas

kako si varujemo zdravje in kako preprečujemo bolezni. S preprečevanjem bolezni se ukvarja

tako, da skuša preprečiti in odstraniti škodljive vire iz okolja.

Proučuje zdravstveno stanje prebivalstva, ter pojav in gibanje bolezni v posamezni populaciji in

pri posamezniku v povezanosti z dejavniki življenjskega okolja.

Cilj je razviti najvišjo možno obliko fizične, psihične in socialne blaginje človeka v danih

razmerah. Raziskuje vplive dejavnikov naravnega okolja na biološko vrednost in zdravje

prebivalstva na telesni, psihični in socialni razvoj.

Sodobna higiena nam ponuja rešitve, kako na najbolj uspešen način odstraniti nevarnosti, ki nam

pretijo. Ker je teh zelo veliko, je higiena razdeljena na več področij.

1.1 DELITEV HIGIENE NA NASLEDNJA PODROČJA:

* OSEBNA HIGIENA nas uči kakšne navade moramo imeti, da si zdravje ohranimo. Daje nam

navodila, kako si naj

varujemo in utrjujemo zdravje in kako si krepimo odpornost. V ospredje je postavljen vidik

preprečevanja

nalezljivih bolezni, ter bolezenskih okvar, ki nastanejo kot posledica neprimernega življenja. V

to skupino spada

tudi kulturno estetski vidik, ki v ospredje postavlja estetski videz,lepoto in dostojanstvo

osebnosti.

* HIGIENA OKOLJA: se ukvarja s preprečevanjem in odstranjevanjem negativnih dejavnikov

za zdravje

(stanovanjska higiena, higiena naselja).


7

* KOMUNALNA HIGIENA: se ukvarja s higienskimi problemi naselij in objektov, ki so v

skupni rabi

( javna kopališča,gostinski objekti).

* HIGIENA PREHRANE: proučuje kakovost in količin prehrane različnih skupin prebivalstva.

* MENTALNA ALI DUŠEVNA HIGIENA: svetuje kako naj živimo da ohranimo, okrepimo

oziroma ponovno

pridobimo duševno ravnotežje.

* OTROŠKA HIGIENA: opozarja na nevarnosti v otroški dobi in na pravilno usmerjanje

otrokovega razvoja.

* ŠOLSKA HIGIENA: nas uči kakšna je pravilna telovadba šolarja, o zdravi prehrani šolarja,

kako šolarja zaščitimo

pred nevarnostmi, ki mu grozijo v šoli (pretežka torba, nepravilno sedenje, itd.).

* HIGIENA DELA: zahteva varne delovne pogoje dela za delavca, predpisane varnostne

ukrepe, izobraževanje

delavcev o varnem delu, ter seznanjenje z nevarnostmi v delovnem prostoru.

1.2 SOCIALNA HIGIENA

Obsega področje okolja in prebivalstva v njem. Največ pozornosti namenjamo:

- naravnemu življenjskemu okolju

- svetu tehnike

- delu in prostemu času

- družini, prijateljem in družbi

Vrednote družbe vplivajo na zdravje in dobro počutje posameznikov in populacije. Socialna

higiena si prizadeva za okolje, ki bo zdravju naklonjeno v smislu možnosti izbire zdravih

prehranjevalnih navad, zdravega načina življenja, prostovoljno delo in pomoč ljudem v stiski ter

bolj dejavne vladne in nevladne organizacije v pomoč in podporo pri varovanju in krepitvi

zdravja, ter ugodnim socialnim pogojem.

1.3 HIGIENA ZDRAVSTVENEGA DELAVCA

Zajema:


8

psihično pripravo

- znanje o osebni higieni zdravstvenega delavca in bolnika

- znanje o preprečevanju bolnišničnih okužb

- natančnost

fizična priprava

- delovna obleka (čista, zlikana, priponka, primeren material oblačil, kratki ali tričetrtinski

rokavi).

- delovna obutev (zračna, nedrseča, ortopedska, primerna višina, obuvalo naj ne bi povzročalo

hrupa)

- higiena las(umiti, speti lasje ali kratko pristriženi in urejeni).

- higiena rok (kratki nohti, nelakirani, čisti in brez nakita).

Delovna obleka ima pomen zaščite takrat, kadar jo pogosto menjavamo. Umazano obleko takoj

odvržemo v koš za umazano perilo.

Cilj osebne higiene zdravstvenega delavca je preprečiti prenos bolezenskih klic na bolnika.

1.4 HIGIENA ROK

Higiena rok zdravstvenega osebja je najpomembnejši, najenostavnejši in najcenejši ukrep za

preprečevanje bolnišničnih okužb. Roke so najpogostejši prenašalec klic mikroorganizmov. 90

% klic se prenese z rokami. Zato roke sodijo k glavnim prenašalcem okužb v zdravstvenih

ustanovah. Umivanje rok je osnovni in najenostavnejši ukrep pri preprečevanju širjenja

nalezljivih bolezni, ki se prenašajo s kontaktom. Našo kožo sestavljajo različne mikrobne flore.

Normalno mikrobno floro sestavljajo mikroorganizmi, ki naseljujejo kožo in sluznice zdravih

ljudi. Sestavlja jo veliko različnih vrst bakterij ter posamezne vrste gliv in parazitov.

Človeška koža je naseljena z različnimi mikroorganizmi. Kožo rok sestavlja stalna in predhodna

mikrobna flora. Stalna mikrobna flora so tiste vrste mikroorganizmov, ki jih v nekem

starostnem obdobju praviloma vedno najdemo na enakem območju. Je telesu lastna flora, z

zaščitno in varovalno vlogo. Sestavljajo jo gram pozitivne bakterije. Mikroorganizmi stalne

flore se na koži razmnožujejo. Prav tako stalne mikrobne flore ne moremo odstraniti z

umivanjem, z razkuževanjem pa jo lahko odstranimo le delno. Sprememba normalne bakterijske


9

flore nastane, kadar je koža na rokah poškodovana ali vneta. Do poškodovanja kože lahko pride

zaradi uporabe neustreznih mil, razkužil, stika s kemikalijami, ter pri bolezenskih stanjih rok, kot

so izpuščaji, ognojki, ranice, vnetja in podobno. Predhodna ali kontaktna flora je pridobljena z

dotikanjem, prijemanjem predmetov in oseb ali pri prehodu iz enega predela telesa na drugega,

npr. (iz nosno - žrelnega področja na anogenitalno področje). Predhodno mikrobno floro

naseljujejo mikroorganizmi, ki se na koži ne razmnožujejo in se na njej zadržijo le kratek čas.

Ponavadi vsebuje mikroorganizme drugih oseb, okolja in lastne mikroorganizme. Prenaša se

neposredno ali posredno s stikom in dotiki različnih predmetov v okolic, prenos možen tudi

preko osebja in drugih ljudi z direktnim stikom rok. Z razkuževanjem jih lahko odstranimo z rok.

Predstavniki predhodne mikrobne flore praviloma nimajo posebnega pomena, dokler je stalna

mikrobna flora neokrnjena. Kadar pa pride do motenj v sestavi stalne mikrobne flore, pa lahko

predstavniki predhodne mikrobne flore kolonizirajo prizadeto območje, se tam namnožijo in

povzročijo okužbo. Predstavniki normalne mikrobne flore so s človekom v sožitju. Njihova

prisotnost za človeka ni nujno potrebna, vendar pa je na nekaterih območjih zelo koristna pri

ohranjanju zdravja in normalne funkcije organizma. Poleg koristnih učinkov, pa lahko

predstavniki normalne mikrobne flore v nekaterih okoliščinah povzročijo hude okužbe. Če se

struktura kože spremeni bodisi zaradi vnetja ali poškodbe, imajo predstavniki stalne mikrobne

flore prosto pot v tkiva in krvni obtok in se tam spremenijo v patogene bakterije. Sestava

normalne mikrobne flore se med posameznimi anatomskimi območji razlikuje in se tudi s

starostjo spreminja. Odvisna je tudi od fizioloških dejavnikov (telesne površine, vlaga, prisotnost

hranil, antimikrobnih snovi).

1.4.1 Umivanje in razkuževanje rok

Namen umivanja rok je, da z rok odstranimo umazanijo in predhodne mikroorganizme, ki so se

prilepili na kožo pri stiku z osebami in z okoljem. Razkužujemo kadar želimo doseči hitro

mikrobicidno delovanje na mikroorganizme. Razkuževanje preprečuje izstopanje stalne

bakterijske populacije iz globljih plasti kože in preprečuje razmnoževanje mikroorganizmov s

kožnimi luskami. Razkuževanje rok je najučinkovitejše, najhitrejše in najmanj škodljivo za kožo,

kot vse druge oblike higiene rok. Zato je razkuževanje nadomestilo umivanja rok v večini

sodobnih higienskih navodilih, kot standardni način higiene, vendar v primerih, kadar roke niso

vidno onesnažene ali mokre. Cilj razkuževanja rok je odstraniti mikroorganizme s kože,

predvsem predhodno floro ter del stalne flore.


10

1.4.2 Kdaj razkužujemo roke?

- pred in po delu,

- pred negovalnimi postopki,

- pred aseptičnimi in invazivnimi posegi,

- po vsakem negovalnem posegu in postopku,

- pred delom z zdravili,

- pred delitvijo hrane,

- pred in po stiku z bolnikom,

- pred in po hranjenju,

-po delu s pacientom, ki je koloniziran ali okužen z večkratno odpornimi mikroorganizmi.

Higiena rok ščiti bolnika z motnjo imunske obrambe. Z njo preprečujemo kontaminacijo rok

osebja in preko njih prenos mikroorganizmov na bolnika ali onesnaženje pripomočkov,

predmetov, oziroma materialov, ki pridejo v stik s kožo, sluznicami ali so na kakšen drugačen

način vneseni v krvni obtok, možgansko tekočino ali telesne votline bolnika.

1.4.3 Kdaj umivamo roke?

- ob prihodu v službo in odhodu domov,

- po preoblačenju v in iz delovne obleke,

- ob prihodu in odhodu iz oddelka,

- po uporabi stranišča,

- pred razdeljevanjem terapije,

- pred hranjenjem bolnika,

- kadar pridemo v stik s kužninami,

- po uporabi rokavic,

- pred in po malici,

- pred vsakim aseptičnim posegom,

- ob stiku z bolnikovim perilom, posteljno enoto ali izločki,

- pri stiku z predmeti, ki so kakorkoli kontaminirani oziroma okuženi.

Za umivanje rok uporabljamo tekoča, nevtralna in neagresivna mila.


11

1.4.4 Načini umivanja rok

Higiensko umivanje rok s tekočo toplo vodo zajema določeno tehniko osmih gibov. Te

izvajamo z obema rokama pet do desetkrat zapovrstjo. Čas: dvakrat po 1 minuto.

Kirurško umivanje izvajamo pred kirurškimi posegi. Umivamo dlani, zapestje in podlaket do

komolca. Postopek ponovimo dvakrat, čas trajanja je dvakrat po 2 minuti.

Navadno umivanje rok izvajamo ob prihodu in odhodu iz dela, pred aseptičnimi posegi, ob

onesnaženju s krvjo ali bolnikovimi izločki. Čas: 2minuti.

Vmesno umivanje: umivamo le dlan brez zapestja. To umivanje lahko nadomestimo z

razkuževanjem. Čas: 1 minuta.

1.4.5 Za umivanje potrebujemo

- umivalnik z enoročno mešalno pipo, brez mrežice za pršenje,

- umivalnik iz nerjavečega jekla, emajliran oziroma keramičen, dovolj velik in globok,

- tekoče dozirno milo in razkužilo za roke,

- papirnate brisačke za enkratno uporabo,

- koš za smeti na nožni pedal.

1.4.6 Osnovna pravila pri higieni rok so:

- preventivno roke razkužujemo, jih ne umivamo (večkratno umivanje škodi flori kože, ter jo

poškoduje in izsuši).

- razkuževanje rok je najpomembnejši in najbolj varen, ter najcenejši ukrep pred zaščito in

možnostjo prenosa

bolnišničnih okužb.

- pri umivanju pazimo, da se ne dotikamo umivalnika z rokami in obleko.

1.4.7 Razkuževanje rok

… predstavlja pomemben ukrep za preprečevanje prenosa okužb z rokami. Razkuževanje je

metoda, pri kateri v kožo vtiramo alkoholne pripravke. Alkoholi so največkrat v obliki raztopine,

včasih uporabljamo tudi gele ali robčke napojene z alkoholom. Alkoholi niso čistila, so hitro

delujoča razkužila, ki uničujejo bakterije, glive in večino virusov na rokah. Ne uničujejo pa

bakterijskih spor. Higiensko razkuževanje zajema dlan, prste, med prstne prostore, zgornjo stran

rok in nohte. Čas trajanja je 30 sekund do 1 minute. Kadar smo izpostavljeni večjim tveganjem,


12

pa do 3 minute. Bolj kot trajanje je pomembna tehnika, tako da zajamemo vsa področja rok.

Razkužilo za roke naj bo v razdelilniku na komolčno odpiranje, nameščeno ob umivalniku, ob

postelji, ter drugod, kjer pogosto potrebujemo razkužilo. Za uspešno razkuževanje rok moramo

vzeti dovolj razkužila in ga dobro vtreti v suho kožo. Kadar vtiramo razkužilo v mokro kožo, se

zmanjša njegova koncentracija in s tem se posledično zmanjša njegov učinek, kar privede do

odpornosti mikro-organizmov. Mokra koža je tudi veliko bolj prepustna, kar pomeni, da lahko

razkužilo prodira globlje v plasti kože in povzroči alergične reakcije.

1.4.8 Uporaba rokavic

Rokavice zaščitijo osebje pred stikom s krvjo, telesnimi tekočinami, izločki in iztrebki, ter

zaščitijo pacienta pre mikrobno populacijo rok zdravstvenega delavca. Rokavice niso

nadomestilo za razkuževanje ali umivanje rok. Zato rokavic ne umivamo ali razkužujemo. Roke

se lahko okužijo skozi prepustne ali predrte rokavice.

V zdravstvu ločimo kirurške rokavice, sterilne preiskovalne rokavice in nesterilne preiskovalne

rokavice. Rokavice ne nudijo popolne zaščite, predvsem kadar imamo na rokah nakit, dolge ali

umetne nohte. Predrte in onesnažene rokavice zamenjamo takoj. Prav tako moramo rokavice

zamenjati kadar prehajamo iz nečistega na čisti del telesa. Uporabo rokavic je potrebno časovno

omejiti, glede na strokovne kriterije. Po odstranitvi rokavic roke vedno razkužimo. Rokavice

morajo ustrezati standardom in evropskim kriterijem. Vsak par rokavic za enega pacienta ali za

en poseg.

1.4.9 Nega rok

Z uporabo negovalnih sredstev vrnemo koži potrebno vlago in jo zaščitimo pred agresivnim

delovanjem mil in razkužil. Negovalna sredstva uporabljamo vedno ali med odmorom, ali po

odhodu iz delovnega mesta. Roke negujemo z losjonom za nego rok, ki je v razdelilniku ob

umivalniku.


13

2. OKUŽBE V DOMOVIH ZA STAREJŠE OBČANE

Starejših ljudi je iz leta v leto več. Pojavljajo se hude prostorske stiske tako v domovih za

starejše občane, kot na negovalnih oddelkih v splošnih bolnišnicah. Vse več ljudi potrebuje

pomoč zaradi starosti, kroničnih bolezni in funkcionalnih motenj. Tako v Evropi, kot v Sloveniji

se ležalna doba v bolnišnicah močno skrajšuje. Zato se nadaljnje okrevanje in izvajanje nege in

oskrbe nadaljuje ali v domačem okolju, ali zato primernih ustanovah. Zato se tudi tveganje za

okužbe s starostjo povečuje, predvsem zaradi:

- zmanjšanega imunskega sistema,

- oslabljeno delovanje makrofagov,

- izčrpani limfociti T,

- opustitev nekaterih življenjskih navad (prehrana, stanovanjske razmere, čistoča...),

- zanemarjanje higienskih navad.

2.1 DEJAVNIKI ZA OKUŽBE PRI STAROSTNIKIH

- starost,

- manjša obrambna sposobnost mikroorganizma,

- fizikalne in biološke spremembe (sestava kože, sluznice, migetelčni epitelij..),

- funkcionalne motnje (inkontinenca, motnje gibanja),

- številne bolezni (sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja),

- mentalna prizadetost (demenca...),

- motnje požiranja,

- urinska inkontinenca,

- urinski kateter,

- preležanine, razjede zaradi venske stenoze, diabetično stopalo.

2.2 NAJPOGOSTEJŠE OKUŽBE PRI STAROSTNIKIH


14

a) okužbe dihal: raziskave so pokazale da se v domovih za starejše občane pri okužbah zgornjih

dihal največkrat pojavljajo vnetja obnosnih votlin, vnetja srednjega ušesa in vnetja žrela. Med

okužbami spodnjih dihal pa so pogosti bronhitisi, pljučnica in zadnje čase tudi tuberkuloza, ki je

zopet v porastu. Pljučnice pri starostnikih ponavadi potekajo s hujšo klinično sliko, kot pri

mlajših osebah. Zato je pogosteje potrebna hospitalizacija, ki pa je običajno tudi daljša in se na

žalost pogosto konča s smrtnim izidom.

b) okužbe sečil: vzroki za okužbe sečil pri starostnikih predstavljajo različne bolezni in stanja.

Bolezen se lahko pojavi zaradi katetrizacije sečnega mehurja, zaradi možganske kapi,

nepokretnosti, psihične spremenjenosti, predhodnega zdravljenja z antibiotiki in drugo. Med

najpogostejše okužbe sodijo katetrske okužbe. Pogost zaplet, ki se pojavlja je bakterimija. Ker pa

je prepoznavanje okužb sečil pri starostnikih težko, diagnozo potrdimo s preiskavami sedimenta

seča in z urinokulturo. Brez simptomne bakteriurije ne zdravimo.

c) okužbe kože in mehkih tkiv:

Pogoste so bakterijske okužbe

- preležanin

- razjed zaradi slabe prekrvavljenosti

- razjed diabetičnega stopala

- celulitis

Bakterijske okužbe kože in mehkih tkiv nemalokrat povzročajo lokalne in sistemske zaplete kot

je bakterimija in sepsa. Pogoste so tudi virusne okužbe kože in mehkih tkiv (herpes simplex,

pasavec glivične okužbe, kandidioza).

d) okužbe prebavil.

2.3 ODPORNOST NA ANTIBIOTIKE

Odpornost na antibiotike se pojavlja zaradi:

- pogoste rabe antibiotika,

- pogosto zdravljenje v bolnišnicah,

- pogosti stiki z drugimi varovanci, zaradi prostorske stiske,

- pogosta zdravstvena nega (stik z rokami osebja, predmeti in drugo).


15

Zaradi tega pri varovancih pogosto osamimo MRSA ( proti meticilinu odporen Staphylococcus

aureus). MRSA pogosto najdemo v preležaninah in kroničnih ranah.

Pogosto se pojavljajo odporni sevi na Gramnegativne bacile, ki jih osamimo najpogosteje iz

seča. V seču se pojavlja predvsem ESBL, pseudomonas aeruginosa in ancinetobaktri.

Odpornost proti antibiotikom predstavlja velik problem pri zdravljenju okužb in pri premestitvi

varovancev v bolnišnico ali drugo ustanovo, kajti odporni sevi se raznesejo po oddelku, kjer se

širijo in prenašajo naprej na druge prostore in varovance. Zato je preprečevanje pojavljanja in

širjenja odpornih sevov večplastno. Najprej moramo preprečevati okužbe tako, da ohranimo

dobro prehranjenost varovancev in vzdržujemo dobro telesno kondicijo. Svetujemo cepljenje in

ukrepe za preprečevanje okužb. Preprečujemo neustrezno rabo antibiotikov in omejimo njihovo

uporabo. Veliko pozornost moramo posvečati tudi prenosu odpornih bakterij med varovanci

tako, da ohranjamo primerne higienske ukrepe in izvajamo zdravstveno vzgojno delo.

3 HIGIENA V BOLNIŠNICI

Namen higienskih ukrepov je prekiniti pot mikroorganizmom, ki bi lahko infekcijo povzročili. S

tem želimo zaščititi bolnika in sebe v okolju. Krog infekcij bomo prekinili, če bomo ukrepe

izvajali neprekinjeno in brez napak. Prizadevanje za higiensko okolje je naloga vseh zaposlenih.

Za uspešno izvedbo potrebujemo načrt in znanje. Pri delu povezujemo teoretična znanja s

praktičnimi. Načrt mora vsebovati higienska navodila in pregleden načrt razkuževanja

3.1 SPLOŠNO HIGIENO V BOLNIŠNICI VZDRŽUJEMO

… z uporabo:

* čistil,

* tople vode,

* namenskih krp.

Razkužila in razkužilna čistila uporabljamo za higieno visoko zzaahhtteevvaanniihh področij ob

sistematičnem odstranjevanju nečistoč. Razkužila so lahko v obliki tekočine, pene ali gela.

Delujejo na osnovi inaktivacije mikroorganizmov ali zaviranja rasti. Alkoholno razkužilo je

lahko sestavljeno iz več vrst alkoholov ali pa so dodana antiseptična sredstva (Klorheksidin

glukonat, kvarterne amonijeve soli in triclosan in drugo).


16

V bolnišnici so prostori, kjer je potrebno upoštevati posebna navodila in pravila. Te prostore

imenuje aseptični prostori. Upoštevamo pravila asepse in sterilizacije. Predvsem v operacijskih

prostorih, porodnih sobah, intenzivnih sobah in izolacijskih prostorih. Te prostore moramo

čistiti, razkuževati in sterilizirati.

Z vlažnim prebrisavanjem lahko odstranimo do 80% mikroorganizmov iz gladkih površin. Na

očiščeni in suhi površini mikroorganizmi nimajo pogojev za življenje.

3.2 VZDRŽEVANJE BOLNIKOVE OKOLICE

V neposredno bolnikovo okolico sodi:

* bolniška postelja,

* klicna naprava,

* zgornja površina ob posteljne mizice in nočne omarice,

* površina aparatur v rabi,

* infuzijsko stojalo,

* drugi predmeti in naprave ob bolniški postelji.

V širšo bolnikovo okolico sodijo:

* površine vozičkov,

* delovne površine,

* voziček za perilo,

* obroči vreč za umazano perilo in odpadke.

Bolnikova onesnažena in kužena okolica je lahko vzrok za okužbo osebja in okolice. Zato je

potrebno vsakodnevno čiščenje predmetov in površin.

Včasih je bila za higieno odgovorna oddelčna medicinska sestra, danes je to naloga delavcev, ki

skrbijo za čistočo ustanove. Medicinska sestra izvaja nadzor in obenem tudi preveri kakovost

opravljenega dela. Največji del nadzora pa upravljajo ljudje, ki so izobraženi za higieno

(higieničarka / higieničar) in so zaposleni v zdravstveni ustanovi.


17

Dnevno čiščenje zajema čiščenje nočne omarice, stojal, tal, umivalnika, kljuk in odpadnih posod.

Tedensko in mesečno čiščenje zajema čiščenje oken, vrat, stenskih oblog, radiatorjev, in svetil.

Letno čiščenje pa zajema vzdrževalna dela, čiščenje odtokov in čiščenje za omarami.

Sobe se čistijo in razkužujejo dvakrat na dan. Dopoldan po jutranji negi in popoldan po obiskih.

Med sanitarne prostore prištevamo umivalnico, stranišča in kopalnico. Te prostore dvakrat

dnevno čistimo in razkužujemo, vmes tudi po potrebi. Zaradi stalne vlage je potrebno te prostore

redno prezračevati. KKooppaallnnoo kkaadd oozziirroommaa pprroossttoorr zzaa ččiiššččeennjjee po vsaki uporabi, za vsakim

bolnikom očistimo in razkužimo.

Dekontaminacija površin in njihovo čiščenje:

1. Onesnaženje s telesnimi tekočinami: pobrišemo odvečno tekočino, pokrijemo s papirnato

krpo, polijemo razkužilo in

očistimo.

2. Onesnaženje z izločki: pokrijemo s papirnato krpico, polijemo z razkužilom in očistimo.

Čiščenje po odpustu bolnika:

Odstranimo, očistimo in razkužimo vse predmete v širši okolici. Za ostalo čiščenje površin

poskrbi čistilni servis.

3.3 BOLNIŠNIČNO OKOLJE IN BOLNIŠNIČNE OKUŽBE

Okolje je večinoma manj pomemben dejavnik v prenosu okužbe, vendar ne smemo zanemariti

njegove vloge v posameznih bolnišničnih okoljih ali zdravstvenih dejavnostih, ter pri dovzetnih

bolnikih, ki imajo zmanjšane obrambne sposobnosti. Okolje v bolnišnici lahko spodbuja hitro

rast mikroorganizmov (temperatura, vlaga) in tako predstavlja rezervoar okužbe, ter ima

pomembno vlogo pri epidemijah. V primerjavi z različnimi okolji v zdravstvu, je problem večji v

bolnišničnem okolju, ker so ogrožene predvsem določene skupine bolnikov. Bolniki so v stiku s

selekcionirano mikrobno populacijo zaradi zdravljenja s široko spektralnimi antibiotiki.

Pojavljajo se odporni mikroorganizmi, ki lahko kolonizirajo kožo in sluznice bolnika,

kolonizacija pa poveča možnost okužbe. PPooggoossttaa iinn ddoollggoottrraajjnnaa hhoossppiittaalliizzaacciijjaa bboollnniikkaa ddooddaattnnoo

iizzppoossttaavvlljjaa ttvveeggaannjjuu ttaakkoo zzaa kkoolloonniizzaacciijjoo kkoott zzaa ookkuužžbboo


18

BBoollnniiššnniiččnnaa ookkuužžbbaa jjee vvssaakkaa bboolleezzeenn ppoovvzzrrooččeennaa zz mmiikkrroooorrggaanniizzmmii,, kkii jjoo jjee ddoobbiill ppaacciieenntt mmeedd

zzddrraavvlljjeennjjeemm iinn bbiivvaannjjeemm vv bboollnniiššnniiccii oozz.. zzddrraavvssttvveennii uussttaannoovvii iinn ššee nnii bbiill vv iinnkkuubbaacciijjii zzaa iissttoo

bboolleezzeenn.. MMeedd bboollnniiššnniiččnnee ookkuužžbbee ssooddiijjoo vvssee ttiissttee bboolleezznnii,, kkii jjiihh jjee ppaacciieenntt ddoobbiill vv bboollnniiššnniiccii,, aa

ssee jjee kklliinniiččnnaa sslliikkaa ppoojjaavviillaa ppoo ooddppuussttuu ppaacciieennttaa.. ((ookkuužžbbaa kkiirruurršškkee rraannee--3300 ddnnii ppoo ooppeerraacciijjii,,

vvssaaddkkii-- 1122 mmeesseecc ppoo ooppeerraacciijjii))..

Neustrezna arhitektura zgradbe lahko omogoča križanje čistih in nečistih prostorov in poti, s

čimer je omogočena kontaminacija in razmnoževanje bakterij v bolnikovem neposrednem

okolju.

Možnost prenosa več kot 20 mikroorganizmov je s krvjo in krvnimi pripravki, če ni ustreznega

nadzora pri pripravi ali pred uporabo.

Pomanjkanje zdravstvenega osebja ali prenatrpanost bolniških prostorov poveča verjetnost

prenosa okužb in epidemij zaradi tesnejšega stika med bolniki in opuščanja higienskih navad in

načel, predvsem higiene rok.

Bolnišnične okužbe so dober pokazatelj kakovosti v zdravstveni ustanovi. Najpogostejše

posledice bolnišničnih okužb;

* daljša hospitalizacija

* večja obolevnost, umrljivost

* višji stroški zdravljenja

* nezadovoljstvo pacienta

V zadnjem časovnem obdobju so B.O. v porastu. Bolj dovzetni za B.O. so;

starejši, pacienti

pacienti s hudo kronično boleznijo,

pacienti po obsežnih operacijah,

imunsko oslabljeni pacienti,

nedonošenčki.

Dejavniki tveganja s strani pacienta;

Dolžina hospitalizacije


19

Osnovne bolezni

Imunsko stanje pacienta

Starost

Preostali dejavniki tveganja;

Operativni posegi

Žilni katetri

Urinski katetri

Umetno predihavanje

Antibiotično zdravljenje

Citostatiki, imunosupresivna zdravila

3.3.1 Povzročitelji okužb

Bakterije

Virusi

Glive

Praživali

Paraziti

Bakterije so živa bitja, vidna z mikroskopom, ki merijo od 1-4 mikrometre. Za rast in

razmnoževanje potrebujejo ustrezno vlago in toploto (4-42 stopinj C). v 18-20 urah iz

posamezne bakterijske celice zraste bakterijska kolonija. Po obliki ločimo okrogle bakterije-

koki, paličaste bakterije- bacili, zvite-spirili in spirohete. Razdelimo jih na gram pozitivne

bakterije ( stafilokoki in streptokoki), in gram negativne bakterije (E. coli, Pseudomonas

Aeroginosa, enterobakterije). Glede na okolje v katerem živijo pa ločimo aerobne bakterije- za

življenje potrebujejo kisik (Stafilokoki, Pseudomonas A) in anaerobne bakterije, za življenje ne

potrebujejo kisika (Clostridium perfingens). Novorojenček je ob rojstvu sterilen, šele kasneje se

ustvari zanj lastna mikrobna populacija.

Virusi so patogeni, zgrajeni preprosteje kot ostale celice. Razmnožuje se lahko samo v živih

celicah, saj nima potrebnih celičnih mehanizmov za lastno razmnoževanje mnogo virusov

povzroča nalezljive bolezni, saj s svojim delovanjem negativno vplivajo na gostiteljsko celico.


20

Sestavljeni so iz nukleinske kisline (DNK, RNK), katero obdaja beljakovinska ovojnica-

kapsida.

Glive so heterotrofni organizmi, ki živijo saprofitsko, parazitsko in simbiotsko. Pri ljudeh lahko

povzročijo glivične okužbe kože in organov (pljuča, možgani) okužbe notranjih organov so

pogostejše pri osebah z oslabljenim delovanjem imunskega sistema, pri HIV pacientih, pri

pacientih na imunosupresivih po presaditvah organov. Nekatere glive so normalen del kožne ali

sluznične flore in zdravim ljudem ne povzročajo težav. Težave nastanejo le, kadar se glive

preveč razrastejo ( antibiotiki, pade imunskega sistema).

Praživali so prostoživeče živali, ki skupaj z bakterijami razgrajujejo celulozo. Prehranjujejo se z

razpadajočimi organskimi snovmi ali pa so plenilci drugih praživali. Parazitske praživali

povzročajo težke bolezni (malarija, spalna bolezen). Imajo sposobnost preživetja v neugodnih

življenjskih razmerah, v obliki cist, ali mirujoče tvorbe s trdnim ovojem.

Parazit živi v skupnosti z drugimi organizmi- v ali na gostitelju in ima od njega korist, gostitelj

pa trpi škodo. Človeku nevarni so amebe, bičkarji, trosovci, migetalkarji, ki se prenašajo

izključno z hrano in vodo. Gliste, trakulji, metljaji in črvi so paraziti, ki največkrat povzročijo pri

ljudeh prebavne težave. Paraziti povzročajo mnoge bolezni. Pijejo telesne- vitalne sokove,

uničujejo celice in organizme in ob tem izpuščajo strupene sokove. Povzročajo težave z

imunskim sistemom, bolečine v mišicah, kosteh, dehidracijo, menstrualne težave, nihanje

krvnega sladkorja. Povzročajo številne bolezni; astma, rak, anemija, vnetje jeter, bolezni srca,

glavobol, artritis, anoreksijo itd. preventiva proti okužbi z praživali je ustrezna higiena rok, telesa

in zaužite hrane ter tekočine. V prehrano vključimo čim manj sladkorja, skrbimo za ustrezno

čistočo hišnih ljubljenčkov, prekuhavanje živil.

Okužba je vdor in razmnoževanje mikroorganizmov v telesu. Bolnišnične okužbe nastanejo med

bivanjem v bolnišnici pri čemer znaki niso prisotni ob sprejemu bolnika. Pri bolniku se lahko

pojavijo znaki okužbe že med samim bivanjem, največkrat pa po odpustu iz bolnišnice.

Najpogosteje prizadene težko bolne in oslabele, ter starejše bolnike. Bolnišnične okužbe se lahko

pojavijo tudi pri zdravstvenih delavcih, ki se okužijo pri delu.


21

Okužbe povzročajo mikroorganizmi, ki so del bolnikove normalne kožne flore, zato tako okužbo

imenujemo endogena ali notranja okužba. Endogen pomeni nastal v telesu. Kadar pa okužbo

povzročijo mikroorganizmi iz okolja, to imenujemo eksogen oziroma zunanja okužba. Okužbe se

lahko prenesejo tudi po medicinskih aparatih, kirurških instrumentih in vseh pripomočkih za

nego, ter preko rok medicinskega osebja. Zato je pomembno in potrebno čiščenje in

razkuževanje rok in okolice.

Normalna mikrobna populacija oziroma stalna mikrobna flora je varovalna in nas ščiti pred

škodljivimi mikro-organizmi.

Predhodna oziroma začasna populacija je populacija mikroorganizmov, ki pridejo na kožo in

sluznice po naključju.

Naselitev ali kolonizacija je pristnost in razmnoževanje mikroorganizmov na koži in sluznicah

brez vidnih sprememb.

Infekcija ali okužba je prodiranje mikroorganizmov v tkiva. Sprememba se imenuje bolezen.

Patogeni oziroma virulentni mikroorganizmi so mikroorganizmi, ki povzročajo bolezen.

Oportunistični mikroorganizmi povzročajo bolezen pri ljudeh, z zmanjšano imunsko

odpornostjo.

3.3.2 Povzročitelji bolnišničnih okužb

- MRSA (proti meticilinu odporen Staphylococcus aureus)

- VRE (proti vankomicinu odporni enterokok)

- ESBL (enterobakterije, ki izločajo širokospektralne beta laktamaze)

- večkratno odporne po gramu negativne bakterije

- pnevmokoki z zmanjšano občutljivostjo proti penicilinu

- Staphylococcus aureus z zmanjšano občutljivostjo za vankomicin (VISA)

3.3.3 Najpogostejši vzroki bolnišničnih okužb

- pomanjkljivo umivanje in razkuževanje rok

- pomanjkljivo čiščenje in razkuževanje predmetov in prostorov

- zmanjšana odpornost ali imunost bolnika (starostniki, novorojenčki z nizko porodno težo,

rakavi bolniki...)

- opekline

- operativni posegi


22

- transplatacije

- intenzivni oddelki

- katetri, stome

- nepravilna raba antibiotikov

- pomanjkljivo znanje in neupoštevanje znanja o bolnišnični higieni

- čas bivanja v bolnišnici oziroma zdravstveni ustanovi

- zaprti prostori z množicami bolnih ljudi.

3.4 DEJAVNIKI,KI VPLIVAJO NA NASTANEK BOLNIŠNIČNIH

OKUŽB

a) s strani bolnika so to dejavniki, ki povečajo njegovo dovzetnost za okužbe:

- starost (nedonošenčki, majhni otroci, starostniki)

- osnovne oziroma kronične bolezni (sladkorna bolezen, debelost)

- imunsko stanje bolnika

- resnost bolezni

b) dejavniki zaradi medicinskih postopkov:

- kirurški posegi,

- žilni katetri,

- urinski katetri,

- umetno predihavanje,

- antibiotično zdravljenje,

- citostatiki in druga imunosupresivna zdravila.

c) dejavniki okolja:

- trajanje zdravljenja v bolnišnici

- pogostost bolnišnične okužbe je odvisna od vrste oddelka. Saj so okužbe pogostejše na

oddelkih z intenzivno nego.

d) dejavniki pri povzročitelju (mikrobu)

- število in virulenca mikroba

- odpornost prosti antibiotikom in drugim proti mikrobnim zdravilom.


23

4 NALEZLJIVE BOLEZNI, NJIHOVI IZVORI IN POT

ŠIRJENJA

Nalezljive bolezni spremljajo človeka od vsega začetka. Najbolj so se razširile v srednjem veku.

Bile so posledica življenjskih in (ne) higienskih navad tiste dobe. Širile so se počasi, brez ovir in

pomorile v nekaterih področjih sveta tudi do tri četrtine prebivalstva.

Danes nalezljive bolezni dokaj dobro poznamo in jih dobro obvladujemo. Uspelo nam je

spoznati povzročitelje, odkriti zdravila in spoznati poti širjenja. Žal pa imajo mikrobi to lastnost,

da se zelo hitro spreminjajo in se prilagajajo na učinke zdravil, ter proti njim vedno pogosteje

razvijajo odpornost. Zaenkrat še poznamo učinkovite ukrepe da zatiramo in uničujemo mikrobe,

preden so sposobni povzročiti nastanek bolezni. To uspešno preprečujemo s cepljenjem,

antibiotiki, higienskimi ukrepi in z osveščanjem ljudi. Žal pa nimamo izdelanega načrta in

rešitve kaj bomo storili, ko ti ukrepi ne bodo več učinkoviti, ali ko bodo mikroorganizmi postali

biološko orožje (antraks).

Nalezljive bolezni so tiste bolezni, ki se prenašajo iz človeka na človeka ali iz živali na človeka.

Povzročajo jih: virusi, bakterije, praživali in zajedavci.

Eksogena (zunanja) okužba je okužba od zunaj. Največkrat iz okolja, lahko pa tudi od živali ali

drugega človeka. Vir okužbe ni nujno tudi rezervoar okužbe. Vir okužbe lahko predstavljajo tudi

osebje, rane ali celo prah (spore klostridijev). Okužimo se lahko na različne načine.

Najpogosteje s kontaktom oziroma dotikom, ki je lahko neposreden ali posreden. Okužba se

lahko prenese tudi preko zraka, s krvjo ali preko okuženih prenašalcev. Povzročitelji okužbe

vstopajo v telo na različnih mestih, zato ločimo različna vstopna mesta povzročitelja v telo.

Endogena (notranja) pomeni, da jo povzročajo mikroorganizmi, ki so že prisotni v normalni

mikrobni populaciji, ali pridejo od drugod in vstopijo v organe in tkiva, kjer jih normalno prej ni


24

bilo, ter tako povzročijo bolezen. Endogeni vir okužbe predstavljajo koža, nos, žrelo,

nazofarinks, črevo in vneta rana.

Osebe, ki nosijo v svojem telesu povzročitelje bolezni, so nosilci mikroorganizmov ali

klicenosci. Ti ne kažejo znakov bolezni a izločajo in nosijo v sebi bolezenske mikrobe. Ko

nalezljivo bolezen ozdravijo, praviloma niso več kužni. Nekateri pa po preboleli bolezni še kar

izločajo kužne mikroorganizme. Nevarnost predstavlja to, da klicenosci ne vedo, da so izvor

okužbe, dokler tega ne potrdijo mikrobiološke raziskave.

Kontaminacija je predhodno onesnaženje predmetov, tekočin, naprav in tudi rok z

mikroorganizmi.

Kolonizacija je prisotnost in razmnoževanje mikroorganizmov na koži in sluznicah bolnikov in

osebja v bolnišnicah. Ni pa vidnih sprememb ali znakov bolezni. Bolezen nastane, ko se

mikroorganizmi ne le namnožijo, temveč tudi povzročajo vidne spremembe pri bolniku.

Virulenca je stopnja patogenosti mikroorganizma.

Sporadičnost: bolezen se pojavlja posamično.

Človek se sreča v življenju z veliko mikroorganizmi, a zboli le malokrat. Če zboli en sam človek,

gre za sporadično bolezen.

O epidemiji govorimo, ko zboli več ljudi za isto bolezen.

Pandemija je, ko zboli za enako bolezen več ljudi po svetu.

Endemija pa je okužba, ki stalno tli na nekem kontinentu, kjer se vedno znova pojavlja bolezen

pri posameznikih.

Pri živalih imamo dogovorjene izraze: enzootija, epizootija in panzootija.

Zoonoze so bolezni pri živalih. Vektor ali prenašalec je členonožec, ki prenaša bolezen s človeka

na človeka ali iz živali na žival. Zoonoze se prenašajo iz živali na žival ali iz živali na človeka.

Prenašajo se z dotikom med ljudmi in živalmi (kmetje, veterinarji) ali preko živil živalskega

izvora.

4.1 NAČINI PRENOSA IN ŠIRJENJA MIKROORGANIZMOV

Bolezenske klice so razširjenje povsod v našem okolju, več pa jih najdemo tam, kjer imajo

ugodne razmere za razmnoževanje. Izvor patogenih klic je vedno klicenosec (človek ali žival).

Da bolezen ne zamre, je potrebna stalna veriga okužb. Za nastanek nalezljivih bolezni je


25

pomemben medsebojni vpliv človeka in nekaterih pogojev, da se bolezen lahko razvija. Ti pogoji

so: izvor okužbe, pot širjenja, vstopno mesto v telo, število in napadalnost klic in dovzetnost za

bolezen.

Da mikroorganizem lahko pride do gostitelja in se tam razmnožuje, ter povzroči bolezen, najprej

potrebuje vstopna vrata, kjer lahko vstopi v telo. Najpogosteje so vstopna vrata zgornja dihala in

prebavila. Tudi stik, dotik in okužba preko krvi lahko predstavljajo vstopna vrata.

Obolenja delimo na skupine po tem, kako se najpogosteje prenašajo:

- kapljične nalezljive bolezni (gripa, TBC, angina, pljučnica),

- črevesne nalezljive bolezni (salmonela, hepatitis A, kolera),

- bolezni, ki se širijo z dotikom (garje, glivice, spolno prenosljive bolezni),

- bolezni katere prenaša mrčes (klopni meningitis, rumena mrzlica),

- bolezni, ki se prenašajo s krvjo ali izločki (hepatitisi, HIV).

Načini širjenja:

Neposredno (direktno): z rokami (dotik), poljubljanje, spolni odnosi, oblačila, osebni in

higienski pripomočki.

Posredno (indirektno): preko zraka, vode, živil, s prsti, preko insektov, z živalmi in okuženimi

predmeti.

4.1.1 Vstopna vrata v telo in širjenje

* oralna pot: skozi usta. Najpogosteje z okuženo hrano, zdravili, predmeti, predvsem pa z

umazanimi rokami.

* fekalno-oralna pot: povzročitelji se izločajo z blatom ali urinom in nato vstopijo v telo skozi

usta, preko okuženih rok

ali predmetov.

* zračna ali aerogena pot: povzročitelj okužbe v telo vstopi skozi dihala (kapljična infekcija).

Povzročitelji se po zraku

prenašajo direktno pri kašljanju, poljubljanju, govorjenju, pljuvanju s kapljicami, (aerosoli) in s

prašnimi delci.

* okužba preko kože, sluznice, rane: prenos povzročitelja je mogoč direktno z dotikom kože

oziroma sluznice.


26

* transmisivne infekcije: infekcije pri katerih se patogeni mikroorganizmi prenašajo z ugrizi ali

piki insektov, lahko pa

tudi z okuženimi iglami preko vboda skozi kožo.

Okužbe s kapljicami iz dihal nastanejo neposredno pri kašljanju in kihanju. Nekatere bolezni se

širijo tudi s poljubljanjem. Določene pa prenesemo z rokami, ker se dotikamo nosu in ust, s slino

in izločki dihal. Velike kapljice so težje in hitreje padejo na tla. Majhne se že v zraku lahko

posušijo, najmanjše kapljice pa v zraku lahko dlje časa lebdijo in predstavljajo potencialni vir

okužbe. Pri kihanju in kašljanju nastanejo drobne kapljice, ki se razpršijo do 3 metre daleč po

okolici. V zraku dlje časa lebdijo tudi virusi. Bakterija kot je Mycobacterium tuberculosis, je

odporna proti sušenju in lahko preživi dolgo časa na predmetih, površinah, posteljnini in v prahu,

od koder predstavlja vir okužbe. Za širjenje tovrstnih vrst mikrobov so ugodni zaprti, topli in

vlažni prostori, kjer se zadržuje veliko ljudi (šole, kinodvorane, nakupovalni centri, javne

ustanove, bolnišnice in drugo).

Črevesne bolezni se prenašajo z okuženo vodo, hrano in umazanimi rokami. Črevesne bakterije

pri razmnoževanju izločajo toksine, ki predstavljajo dodatno nevarnost, saj povzročajo

zastrupitve s hrano.

Najpogosteje je okužena mesna hrana, jajca, mleko, majoneza, sladoled in podobno, če ne

poskrbimo za pravilno higieno in konzerviranje ter shranjevanje živil. Zato moramo živila

shranjevati v hladnih, temnih prostorih, ne preveč vlažnih in ne zračnih. Najprimernejša sta

hladilnik in omare v shrambi. Hrano moramo dobro prekuhati in speči, saj visoka toplota uniči

vse mikroorganizme. Pripravljene hrane nikoli ne pustimo več ur ali dni stati na sobni

temperaturi. Nevarno je tudi uživanje surovih izdelkov in živil (biftek, suho meso). Meso je

lahko oporečno že pri živi živali (trihinoza, trakulja). Lahko pa se okuži na poti od klavnice do

mize. Mesarji, trgovci in kuharji pa okužbe lahko prenesejo tudi z umazanimi rokami.

Pogrevanje hrane ni najbolj zaželeno, saj se določeni mikrobi lahko razmnožijo veliko bolj, kot

sicer.

Vodovodna pitna in površinska voda morata biti ustrezni mikrobiološko kontrolirani. Če pride

do kakršnega koli onesnaženja moramo vodo prekuhavati ali jo zamenjati z ustekleničeno.

Posebej nevarne so okužbe vode s fekalijami (trebušni tifus, zlatenica, kolera). Zaradi tega so

vode v večjih zajetjih pod stalnim nadzorom. Vodovodna voda lahko vsebuje različne

mikroorganizme, vključno s človeškimi patogeni (legionela, pseudomonas aurigenoza).


27

Okužbe preko sluznic se največkrat prenašajo iz rodil ali sečil pri spolnem odnosu ali pri

porodu. Nekateri virusi pa vstopajo v telo preko očesne veznice (HIV, adenovirus, brucella,…).

S kožo se bolezni in okužbe prenašajo pri neposrednem stiku. Skozi kožne pore in poškodovano

kožo vstopajo mikroorganizmi. Določene bolezni lahko z vbodom prenašajo tudi členonožci

(komarji, klopi). Bolezni se prav tako prenašajo tudi preko živalskega ugriza.

S krvjo se lahko okužimo pri raznih poškodbah, vbodih, krvavitvah, ugrizih in posegih v

zdravstvu in zobozdravstvu. Določene okužbe se lahko prenesejo tudi pri nepravilnem ravnanju

in napakah pri transfuziji.

Nekateri posebno napadalni povzročitelji tropskih bolezni lahko pridejo v telo skozi

nepoškodovano kožo. Poškodovana, razpokana ali suha koža omogoča prost vstop mnogim

klicam in povzročiteljem tetanusa, vraničnega prisada in stekline. Medicinski posegi v

neustreznih razmerah, vbrizgavanje mamil v žilo, tetoviranje in poškodbe z okuženimi predmeti

lahko povzročijo množičen vdor mikrobov v telo.

4.2 VIRULENCA MIKROORGANIZMOV

Ko povzročitelj pride v telo, je nadaljnje dogajanje odvisno od števila in napadalnosti mikrobov.

Nekatera obolenja lahko povzroči že majhno število klic (šigela 300 klic). Za druge je potrebno

veliko večje število mikrobov (salmonele 100.000). Čimbolj je klica napadalna, manj jih je

potrebno za nastanek bolezni, zato pa povzročijo huda obolenja. V laboratoriju lahko

napadalnost klic spreminjajo, jih oslabijo in tako pripravljajo učinkovita cepiva.

4.3 DOVZETNOST ORGANIZMA

Še tako napadalni povzročitelji nekaterih živalskih bolezni ne morejo izzvati bolezni pri človeku,

ker je zanje naravno odporen. Dovzeten pa je za številne druge bolezni (norice, gripa,

škrlatinka...). Dovzetnost organizma za obolenje je odvisno od številnih dejavnikov in se lahko

spreminja.

4.3.1 Dejavniki, ki lahko povečajo dovzetnost

Dejavniki tveganja:

- lakota

- stradanje

- hud mraz


28

- neugodne stanovanjske razmere

- pomanjkanje vitaminov, mineralov in rudnin ter beljakovin

- velike telesne obremenitve

- stres

- naravne katastrofe

- visoka starost

- hude poškodbe

- splošna slaba vzdržljivost in drugo

- kronične bolezni

Na splošno obrambo vplivajo: zdrava koža, sluznice, normalna črevesna flora, itd.

Močna pregrada za razmnoževanje mikrobov v telesu so tudi: limfni sistem, levkociti, vranica in

jetra.

4.4 IMUNOST

Imunost je odpornost proti določenim nalezljivim boleznim, ki smo jih že preboleli. Človek ne

more pridobiti nekaterih živalskih nalezljivih bolezni, zato to imenujemo naravna oziroma

vrstna imunost. Imunost lahko pridobimo če bolezen prebolimo (norice) ali s cepljenjem.

Imunost po preboleli bolezni je lahko doživljenjska, po cepljenju pa kratkotrajna, zato so

potrebne revakcinacije. Dojenček ima prirojeno imunost.

Naravna odpornost organizma

Organizem ima dedno pogojene in pridobljene načine, ki mu omogočajo, da se upre mikrobom.

- prehrana je pomemben dejavnik, ki vpliva na obrambne mehanizme telesa. Stradanje in

pomanjkanje vitaminov

zmanjšuje odpornost.

- telesne površine (zdrava kožna flora)

- sluznica žrela in prebavne poti: želodčna sluznica s svojim kislim sokom uspešno ubija

mikrobe. Hitra peristalitika in

debela plast sluzi v tankem črevesju preprečujeta prehajanje bakterij iz črevesne vsebine v kri.

- sluznica dihal je pokrita z migetalkami, ki potiskajo sluz proti grlu navzgor od koder jo

izkašljamo.


29

Imunost

- naravna: fizične pregrade (koža, migetalke na steni sluznic)

- pridobljena: aktivna in pasivna

* Aktivna:

- tiho prebolevanje

- cepljenje

- je doživljenjska

* Pasivna:

- je začasna

- dojenje

- preko placente

4.5 POTEK NALEZLJIVIH BOLEZNI PRI ČLOVEKU

Velikokrat se zgodi, da bolezenski dejavniki premagajo telesno obrambo. Takrat človek zboli.

Nalezljiva bolezen poteka v petih fazah:

1. okužba je vdor in razmnoževanje mikrobov v telesu;

2. inkubacija oziroma inkubacijska doba, je čas od okužbe do pojava prvih bolezenskih znakov;

3. znaki in simptomi (slabo počutje, povišana telesna temperatura);

4. okrevanje je čas, ko je bolezen premagana, telo potrebuje čas, da si opomore;

5. zapleti (okvara srca, ledvic, revmatizem).

Izid bolezni je lahko:

- popolno ozdravljenje (enako stanje kot pred boleznijo). Bolezenske klice so uničene ali pa jih

bolnik izloči;

- bolnik ozdravi, vendar je še vedno klicenosec;

- bolnik lahko ozdravi a ostanejo posledice bolezni, poškodovan ima lahko en ali več organov;

- smrt.


30

Povzročitelji bolezni delajo škodo na različne načine; bakterije povzročajo bolezenske

spremembe zaradi toksinov, ki pridejo v telo. Strupe nekatere bakterije izločajo-eksotoksini

(davica, tetanus, botulizem) ali pa se ko bakterija odmre strupi izločijo v telo-endotoksini.

Virusi okvarijo celice in tkiva, ker potrebujejo celice za lastno razmnoževanje, celice pogosto

odmrejo.

Zajedavci (paraziti) izkoriščajo gostitelja za svojo rast, velikokrat pa izločajo tudi strupe in s tem

ovirajo delovanje telesa.

Odziv organizma na delovanje povzročitelja bolezni je lahko lokalen, kar povzroči razna vnetja,

pojavi se rdečina, bolečina, ipd. Množična okužba preko krvi in dihal pa izzove splošen odziv

organizma (povišana telesna temperatura, pospešeno dihanje in bitje srca, mrzlica, bolečine,

izpuščaji, ipd).

4.6 PREPREČEVANJE NALEZLJIVIH BOLEZNI

Preprečevanje in zdravljenje nalezljivih bolezni in okužb ima družbeni, zdravstveni in

ekonomski pomen. Zato so vse te dejavnosti urejene z zakonodajo. Le ta predvideva ukrepe,

metode in sredstva. Opredeljuje obveznosti in dolžnosti posameznih družbenih dejavnikov in

skrbi za enotnost ukrepov in postopkov v vsej državi.

V boju proti nalezljivim boleznim skrbimo za:

- hitro odkrivanje bolezni

- preprečevanje širjenja bolezni (prijava bolezni, osamitev, iskanje izvora okužbe in njegova

sanacija)

- povečanje odpornosti pri populaciji (cepljenja, zdrava prehrana, gibanje)

- hitro in učinkovito ukrepanje in zdravljenje obolelih.

4.6.1 za preprečevanje nalezljivih bolezni je potrebno, da izvajamo sledeče ukrepe:

- preskrba z neoporečno vodo

- pravilno odstranjevanje odplak in smeti

- sanitarno vzdrževanje javnih poslopij in prometa

- neoporečna prehrana, proizvodnja in promet z živili

- skrb za ekonomski standard in življenjsko raven


31

- osveščanje in zdravstvena vzgoja ljudi

- opravljanje preventive DDD: * dezinfekcija oziroma razkuževanje je postopek uničevanja vseh

vegetativnih oblik

mikroorganizmov ne pa

tudi njihovih spor;

* dezinsekcija je postopek s katerim uničujemo insekte;

* deratacija je postopek s katerim uničujemo glodavce.

4.6.2 ukrepi za preprečevanje okužb na delovnem mestu:

- umivanje in razkuževanje rok ob stiku z bolnikom in njegovimi telesnimi izločki, tekočinami in

iztrebki,

- zaščita poškodovane kože rok z neprepustnim obližem in uporabo lateks rokavic,

- pravilna uporaba osebnih zaščitnih sredstev,

- upoštevanje pravil higiene,

- čiščenje in razkuževanje pripomočkov za nego in oskrbo bolnika ter njegove okolice,

- preprečevanje gibanje zraka s prepihom pri delu,

- pravilno rokovanje z umazanim perilom in pravilen transport le tega,

- pripomočkov za osebno higieno in nego, posteljno perilo in ostalo, ne odlagamo na bolniško

posteljo,

- predmetov, ki prihajajo v stik s tlemi, ne smemo odlagati na bolniško posteljo,

- čiščenje, sterilizacija in razkuževanje kontaminiranih pripomočkov,

- sortiranje odpadkov in dekontaminacija kužnih odpadkov,

- odlaganje ostrih predmetov v zbiralnike iz materiala, ki ga ni mogoče prebosti. Tako

preprečujemo tudi nadaljnje

poškodbe s temi predmeti,

- izolacija okuženih bolnikov,

- cepljenje proti okužbam,

- racionalna poraba antibiotikov,

- strokovno izvajanje postopkov zdravstvene nege,

- ustrezna zasedenost delovnih mest,

- redno izobraževanje in motivacija osebja,

- evidenca bolnišničnih okužb.


32

Za ostre predmete, ki so najnevarnejši za prenos okužbe z mikroorganizmi in ki se prenašajo s

krvjo, so posebni predpisi. Igle, skalpele in drugo uporabimo le enkrat. Nato jih zavržemo v zato

namenjene kontejnerje, ki so narejeni iz trde plastike.

4.7 KAKO OBVLADUJEMO IN PREPREČUJEMO BOLNIŠNIČNE

OKUŽBE

Sistem obvladovanja bolnišničnih okužb:

- standardni higienski ukrepi,

- ukrepi izolacije,

- uporaba osebne varovalne opreme,

- pravilno izvedeni postopki diagnostike, zdravljenja, nega in rehabilitacije,

- čiščenje, dezinfekcija in sterilizacija,

- varovanje zaposlenih,

- izobraževanje.

1. odstranjevanje virov okužbe iz bolnišničnega okolja:

- sterilizacija instrumentov,

- sterilizacija infuzijskih tekočin,

- sterilizacija krvi in krvnih proizvodov,

- čiščenje in dezinfekcija okolja.

2. obvladovanje virov okužbe:

- prepoznavanje asimptomatičnih povzročiteljev bolezni

3. onemogočiti prenos povzročiteljev iz vira na gostitelja:

- razkuževanje in umivanje rok,

- uporaba osebne varovalne opreme,

- aseptične tehnike,

- prezračevanje,

- filtracija zraka,


33

- izolacija bolnikov.

4. povečanje odpornosti gostitelja:

- aktivna imunizacija s cepljenjem,

- pasivna imunizacija,

- preventivna zaščita s proti mikrobnimi zdravili,

- dobra oskrba bolnikov (preprečevanje RZP, fizioterapija,...).

4.7.1 Bakterije v bolnišničnem okolju

* Gramnegativne bakterije najdemo v tekočinah in tam kjer je dovolj vlage:

- E.coli,

- enterobakterije (Klebsida),

- Pseudomonas aeruginosa.

* Acinetobaktri preživijo v vlažnem in suhem.

* Grampozitivne bakterije so bolj odporne na izsušitev, zato jih najdemo v suhem okolju

(obleka, posteljnina in površine

v neposredni okolici bolnika).

- enterokoki,

- stafilokoki (S.aureus, S.epidermis,...),

- klostridiji.

Grampozitivne in Gramnegativne bakterije se razlikujejo v celični steni. Zunanja membrana je

pri zunanjih Gram negativnih bakterijah bistveno tanjša, zato so bolj občutljive za izsušitev, kot

Grampozitivne bakterije, ki imajo ancinetobakter.

Zelo odporni na zunanje vplive so:

- enterokoki,

- sporogeni bacili,

- praživali.

Najbolje preživijo mikrobi zaščiteni s krvjo, sluzjo ali telesnimi izločki.


34

4.7.2 Gramnegativne bakterije

Ko smo v preteklosti obvladovali probleme grampozitivnih bakterij (penicilin), so se pojavile

težave z Gramnegativnimi bakterijami, kajti nastali so idealni pogoji za razmnoževanje

gramnegativnih bakterij (toplo, vlažno okolje v bolnišnicah, antibiotiki in bolj občutljivi bolniki).

Pri človeku se gramnegativne bakterije lahko pojavijo:

- v črevesju,

- na koži in sluznicah,

- v urinskem traktu,

- v žrelu in nosu,

- v sistemu umetnega predihavanja.

Po zdravljenju z antibiotiki se določene vrste, za antibiotik odpornih bakterij, zelo razmnožijo.

V bolnišničnem okolju najdemo te bakterije predvsem v:

- kadi,

- pipah,

- posodah za umivanje,

- nočnih posodah in straniščih,

- respiratorni opremi,

- brisačah in krpah.

4.7.3 Kako preprečujemo okužbe z Gramnegativnimi bakterijami?

Okužbe se preprečuje z:

- higieno rok,

- vzdrževanjem čistoče na instrumentih,

- zagotavljanjem čistega okolja,

- čistočo ran, urinskih katetrov in z pazljivostjo pri umetni ventilaciji.

5 ZAKON O NALEZLJIVIH BOLEZNIH

…opredeljuje in določa nalezljive bolezni in bolnišnične okužbe, ter predpisuje ukrepe za

njihovo preprečevanje in obvladovanje.


35

Vsak posameznik ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi

okužbami. Po dolžnosti je dolžan varovati sebe in druge pred bolnišničnimi okužbami.

Organiziranost in odgovornost glede obvladovanja bolnišničnih okužb v zdravstveni ustanovi

vodijo:

- strokovni direktor,

- KOBO (komisija za obvladovanje bolnišničnih okužb),

- ZOBO (zdravnik za obvladovanje bolnišničnih okužb),

- SOBO (medicinska sestra za preprečevanje bolnišničnih okužb).

Strokovni svet bolnišnice izvaja notranji nadzor (pregleda letno poročilo).

5.1. BOLEZNI ČREVESJA

Bolnišnične črevesne okužbe so zelo nalezljive, hitro se širijo in povzročajo epidemije.

Mnogokrat zanjo zbolijo tudi zaposleni.

Diareja oziroma driska, pomeni spremenjeno konsistenco blata, poveča se vsebnost vode, blato

je lahko kašasto ali tekoče. Da lahko govorimo o diareji so potrebni najmanj 3 ali več iztrebljanja

dnevno.

Bolnišnični gastroenteritis je driska z nenadnim začetkom, ki traja več kot 12 ur, z bruhanjem ali

brez, z vročino nad 38 stopinjami cezija, pri hospitaliziranem bolniku, ki pred sprejemom v

bolnišnico teh težav ni imel.

5.1 ČREVESNE BOLNIŠNIČNE OKUŽBE

Črevesne bolnišnične okužbe povzročajo:

- bakterije (salmonele, Staphylococcus aureus, in nekateri klostridiji),

- virusi (norovirusi, rotavirusi, adenovirusi, virus hepatitisa A),

- praživali in paraziti (gliste, kriptosporidiji).

Okužimo se lahko z:

~ hrano ali vodo,

~ posrednim ali neposrednim stikom in prenosom,

~ preko zraka,


36

~ okužbe zaradi diagnostičnih postopkov,

~ antibiotično zdravljenje,

~ bolniki z zmanjšamo imunsko sposobnostjo.

5.2 DEJAVNIKI TVEGANJA

- starost,

- okvara imunosti,

- motiliteta črevesja,

- spremembe črevesne flore,

- osnovne bolezni (levkemija, limfom,...),

- število bakterij,

- virulenca bakterij,

- zdravljenje v intenzivni enoti ,

- hranjenje po nazogastrični sondi.

5.3 NAČIN PRENOSA

Način prenosa okužbe je:

- fekalno-oralna pot,

- aerogeni prenos,

- preko rok delavcev.

Izvor je lahko bolnik ali zdravstveni delavec. Nezadostno in nepravilno umivanje rok in

nezadostna sterilizacija ali dezinfekcija bolnikove opreme povečata možnost okužbe.

5.4 UKREPI PRI POJAVU ČREVESNIH NALEZLJIVIH BOLEZNI

Pri pojavu črevesnih nalezljivih boleznih moramo:

- ugotoviti etiologijo bolezni,

- izvor okužbe,

- pot okužbe,

- izvesti izolacijo bolnikov,

- uporabiti osebna zaščitna sredstva,

- osebje z diarejo naj ostane doma,

- zdrave bolnike čimprej odpustimo,


37

- previdni smo pri prenosu opreme in transportu iz enega oddelka na drugega.

5.5 PREPREČEVANJE ČREVESNO NALEZLJIVIH BOLEZNI

Za preprečevanje črevesno nalezljivih bolezni

- je potrebno dosledno, natančno umivanje rok s tekočo vodo in milom,

- potrebno je higiensko in varno odstranjevanje fecesa pri bolnikih,

- paziti moramo na higieno stranišč,

- potrebno je strokovno in higiensko ravnanje s hrano in živili,

- ločiti moramo čisti in nečisti del.

5.6 NAJPOGOSTEJŠE OKUŽBE ČREVESNO NALEZLJIVIH BOLEZNI

Med najpogostejše okužbe črevesno nalezljivih bolezni sodijo naslednje:

Salmonela, ki je Gramnegativna aerobna bakterija. Povzroča akutni enterokolitis, bakterimijo in

drugo. Večina okuženih nima kliničnih znamenj bolezni in le krajši ali daljši čas izloča

salmonelo. Med najbolj ogrožene bolnike sodijo novorojenčki, majhni otroci, psihiatrični

bolniki, oslabljeni in starejši. Salmonela se širi kontaktno z dotikom od bolnika do bolnika,

posredno in neposredno. Rizična so določena živila (jajca, majoneza, sladoled in druga

podobno). Svoj rezervoar imajo salmonele v živilih, izvor okužbe pa je lahko človek. Da

povzročijo bolezen je potrebno veliko število klic, drugače pa je pri malih otrocih, ki zbolijo že

pri infekciji z majhno količino klic.

Inkubacija traja 6- 48 ur. Znaki obolenja so bolečine v trebuhu, bruhanje, driska in vročina. V

času bolezni je pacient kužen, klice lahko izloča tudi dlje časa, toda ne več kot 3 mesece. Okužbe

s salmonelo preprečujemo z osebno higieno, pravilnim ravnanjem s hrano ( pravilna toplotna

obdelava živil-. Nad 70 stopinj, pogrevanje hrane ni priporočljivo).

Okužbe z E. Coli; E. Coli je normalno prisotna v našem črevesju, kot del normalne črevesne

flore. Gre za gramnegativno bakterijo, ki ni sposobna tvorbe spor. Za uničenje E. Coli v

materialu zato zadoščajo običajni postopki kot je pasterizacija in sterilizacija. Prvi znaki ki

kažejo na okužbo so driska, ki je lahko ali blaga, ali močnejša, bolečine v trebuhu, slabost in

bruhanje, povišana telesna temperatura. Da zmanjšamo možnost okužbe moramo poskrbeti za

dobro toplotno obdelavo mesa in ostalih živil, temeljito pranje sadja in zelenjave, ustrezna

osebna higiena ( umivanje rok).


38

Rota virusi; okužbe so v Sloveniji zelo pogoste. Virus je prisoten povsod, najbolj se izrazi

pozimi. Najpogostejši znaki okužbe so slabost, bruhanje in driska. Od leta 2006 je v Sloveniji na

voljo tudi cepivo. Najbolj ogroženi pri tej okužbi so otroci. Je krajša od 48 ur in ni daljša od 4

dni. izločanje rotavirusa se prične med drugim in četrtim dnem po okužbi, traja pa najmanj 6 dni.

možna je ponovna okužba. Večina otrok se okuži pri treh letih starosti. Velik problem

predstavlja dehidracija in je leta največkrat povezana s smrtjo pri otrocih. Najpogosteje se

prenaša preko okuženih rok. V redkih primerih se prenese s hrano in vodo. Inkubacijska doba so

pomembni povzročitelji akutnih diarej. So najpogostejši povzročitelji drisk pri malih otrocih do 3

leta starosti.

6 OKUŽBE DIHAL

Do okužbe dihal pride, ko mikroorganizmi premagajo obrambne mehanizme dihal. Ločimo

okužbe zgornjih ( nosna votlina, žrelo, grlo) in spodnjih (pljuča, pljučni del bronhusa) dihal.

Med najpogostejše okužbe zgornjih dihal spadajo; prehlad ali nahod (virusno obolenje), angina

(Streptococcus), faringitisi, ainuzitisi, vnetje tonzil. Pri spodnjih okužbah dihal je najpogostejša

pljučnica. Pljučnice najpogosteje povzročijo patogene bakterije. Te okužbe so tudi najnevarnejše.

6.1 BOLNIŠNIČNO PRIDOBLJENA PLUČNICA

- visoka stopnja obolevnosti in visoka stopnja smrtnosti,

- najvišja med bolnišničnimi okužbami, predvsem med bolniki, ki so umetno predihavani je

bolnišnična pljučnica dvajset

krat pogostejša.

6.1.1 Vzroki za bolnišnično pljučnico:

Med najpogostejše vzroke sodijo:

a) endogene okužbe

- zmanjšana mehanična obramba v dihalih,

- zmanjšana humoralna obramba (protitelesa),

- zmanjšana celična obramba,

- poseljenost zgornjih dihal s patogenimi mikrobi.

b) eksogene okužbe:


39

prenos mikroorganizmov od bolnika na bolnika, preko rok osebja, preko dihalnih pripomočkov

in opreme.

6.1.2 Dejavniki tveganja:

- starost,

- zmanjšana obrambna sposobnost,

- osnovne bolezni (kronične pljučne bolezni, sladkorna bolezen, itd.),

- kolonizacija sluznic zgornjih dihal z povzročitelji,

- umetno predihavanje,

- stik z respiratorno opremo in pripomočki (dihalne cevke, itd.),

- enteralno hranjenje,

- kirurški posegi in poškodbe,

- motnje zavesti,

- imobilizacija.

6.1.3 Vrste bolnišničnih pljučnic

* bakterijske,

* bolnišnično pridobljena legionarska bolezen,

* bolnišnično pridobljena asperglioza,

* virusne bolnišnične pljučnice.

6.1.4 Preprečevanje bolnišničnih pljučnic

- usposabljanje in izobraževanje negovalnega in zdravstvenega osebja,

- preprečevanje prenosa mikrobov,

- spremljanje bolnišnično pridobljenih pljučnic,

- zmanjševanje dejavnikov tveganja,

- cepljenje proti pnevmokoknim okužbam,

- povečanje odpornosti bolnikom,

- preprečevanje pljučnic po operaciji.

6.1.5 Preprečevanje prenosa mikroorganizmov

- higiena rok,


40

- ukrepi standardne izolacije,

- ustrezno izvedeni postopki zdravstvene nege,

- odstranjevanje izločkov iz dihalnih poti,

- sterilizacija in razkuževanje pripomočkov in opreme,

- po potrebi respiratorna in aerogena izolacija.

7. OSEBNA ZAŠČITNA SREDSTVA

Namen uporabe osebnih zaščitnih sredstev je zaščita zdravstvenih delavcev in bolnika pred

okužbami z bolezenskimi mikroorganizmi.

Med osebna zaščitna sredstva spadajo:

~ zaščitne rokavice,

~ zaščitna maska,

~ zaščitni predpasnik,

~ zaščitni plašč,

~ zaščitno pokrivalo,

~ zaščitno obuvalo oziroma prevleka za čevlje,

~ zaščitna očala.

7.1 ZAŠČITNE ROKAVICE

Uporabljamo jih v zdravstveni negi, pri diagnostiki in pri zdravljenju. Zato morajo biti narejene

iz kakovostnega materiala. Pomembna je njihova pravilna uporaba. Uporabljamo jih namensko,

za enkratno uporabo in jih takoj po uporabi zavržemo. Če jih ne menjavamo, lahko prenesemo

okužbe in bakterije v okolico in na bolnike. Uporaba rokavic lahko povzroči alergije in vzdraži

kožo. V takem primeru uporabljamo manj alergene materiale. Pred in po uporabi rokavic si

moramo vedno razkužiti roke, saj so rokavice prepustne.

Rokavice uporabljamo, kadar prihajamo v stik z bolnikovimi kužninami, izločki in iztrebki.

Obvezna je uporaba rokavic, pri izolaciji in pri osebni higieni, pri ustni negi, intimni negi, pri

negi nog in nohtov in kadar so prisotni izpuščaji ali druge kožne bolezni. Obvezna je uporaba

vedno, kadar prenašamo ali pospravljamo kužni material, pripomočke ter pri čiščenju in

razkuževanju predmetov in prostora. Rokavice uporabljamo tudi kadar imamo sami poškodovane


41

roke, ali kožne izpuščaje na rokah. Rokavic med delom nikoli ne peremo, ali razkužujemo za

ponovno uporabo!

Rokavice so narejene iz različnih materialov, kot so:

- PVC,

- latex rokavice,

- sintetična guma.

Ločimo še:

- nesterilne preiskovalne latex rokavice,

- sterilne preiskovalne latex rokavice,

- sterilne kirurške,

- zaščitne gumijaste.

Ko rokavice naročamo moramo vedeti kakšnega materiala so:

- standardne rokavice (velikosti oznake S, M, L, XL),

- dobra prilagodljivost roki in optimalen otip skozi rokavico,

- rokavice brez pudra im smukca,

- primerno pakiranje, ki omogoča čim bolj enostavno uporabo.

Pred uporabo si razkužimo roke. Rokavice vedno oblačimo na suhe roke. Ko delo opravimo, jih

snamemo, takoj zavržemo in zopet razkužimo roke. Ko jih odstranjujemo jih obrnemo narobe.

Rokavice niso nadomestilo za umivanje in razkuževanje, niti jih ne nosimo po žepih. Z njimi ne

prijemamo kljuk, telefonov in kartotek. En par uporabimo le za enega bolnika in le za eno delo.

Isti par rokavic nikoli ne uporabljamo za druge paciente. Rokavice moramo zamenjati pri delu,

če le ta traja več kot 1 ali 2 uri in kadar so onesnažene s krvjo, izločki, ali kadar se strgajo.

Uporaba je strogo namenska in jih uporabljamo za en poseg ali en postopek pri bolniku.

Rokavice nadenemo na čiste, suhe in razkužene roke tik pred posegom. Zamenjamo jih po

onesnaženju s krvjo ali telesnimi izločki, po poškodbi ali raztrganju.

Nepravilna raba rokavic daje občutek lažne varnosti in ne preprečuje širjenja okužb. Rokavice

osebje ne ščitijo pred vbodi in vrezi.


42

7.2 ZAŠČITNA MASKA

…ščiti pred širjenjem mikroorganizmov z aeroslom iz ust osebja ali bolnika. Uporabljamo jo,

kadar je bolnik v izolaciji, pri hudih pljučnih obolenjih, pri bolnikih ki nimajo imunskega

sistema, in kadar smo sami prehlajeni. Nosimo jo v operacijskih prostorih, porodnih sobah, v

prostorih kontaktne izolacije. Namestimo jo tudi pri prevezah ran, pri negi imunsko oslabljenih

in pri zdravstveni negi infekcijskega bolnika. Pravilno masko uporabljamo takrat, ko imamo

pokrit ves nos, usta in brado. Maske so za enkratno uporabo. Menjavamo jo na dve uri ali takoj

ko se maska zmoči. Preden masko namestimo si vedno razkužimo roke. Pravilno jo obrnemo, jo

razpremo in ko jo namestimo, jo na korenu oblikujemo. Ko jo snamemo, se dotikamo le trakov.

7.3 ZAŠČITNI PREDPASNIK

…je plastificiran, namenjen za enkratno uporabo. Je neprepusten za vlago in tekočino.

Nadenemo ga pri bolnikih, ki so v izolaciji, ki obilno izločajo, pri nekaterih medicinsko-

tehničnih postopkih, pri kopanju in tuširanju bolnika, v operacijskih dvoranah, pri nekaterih

postopkih čiščenja. Če uporabljamo predpasnik v prostorih kontaktne izolacije, strogo

upoštevamo navodila, en predpasnik za nega bolnika. Predpasnik mora biti obešen na stojalu z

umazano stranjo navzven. Če stojalo stoji izven sobe, se predpasnik po uporabi obrne z umazano

stranjo navznoter.

Kadar rokujemo s hrano oziroma pri delitvi obrokov nadenemo predpasnik, ki je iz blaga in je

namenjen samo hranjenju in razdeljevanju hrane.

7.4 ZAŠČITNI PLAŠČ

…je namenjen enkratni uporabi. Ima dolga rokava in se zaveže na hrbtu. Ščiti pred križnimi

okužbami. Je neprepusten za tekočine. Oblečemo ga kadar negujemo ali izvajamo negovalne in

medicinsko-tehnične postopke pri bolniku v izolaciji. V operacijskih dvoranah uporabljamo

drugačen zaščitni plašč. Po večini iz blaga. Kadar sodelujemo pri operacijah, kjer je možnost

stika z bolnikovimi tekočinami, čez tekstilni plašč nadenemo še gumijastega. Po uporabi zaščitni

plašč slečemo tako, da se ga ne dotikamo v celoti. Prijemamo le za trakove.


43

7.5 ZAŠČITNA KAPA

Pri uporabi zaščitne kape dolge lase vedno spnemo. Lasje morajo biti čisti in ne smejo padati na

čelo. Vsi lasje morajo biti skriti pod kapo. Ko kapo odstranjujemo, primemo na zunanjem delu

za elastiko, jo dvignemo z lasišča in odvržemo v koš. Razkužimo si roke.

7.6 ZAŠČITNA PREVLEKA OZIROMA OBUVALO

Namenjena je enkratni uporabi. Najpogosteje se uporablja v operacijskih prostorih, prostorih

sterilizacije, porodnih sobah in oddelkih za intenzivno nego. Z njimi ne hodimo po drugih

oddelkih ali hodnikih. Ko zapustimo prostor, jih snamemo in zavržemo. Zaščita ne sme

prepuščati vlage in umazanije. Namestimo jih preden vstopimo v sobo oziroma prostor. Po

uporabi jih takoj odvržemo v koš in si razkužimo roke.

7.7 ZAŠČITNA OČALA

Uporabljamo jih pri bolnikih, ki imajo kužne izločke in telesne tekočine (HIV). Največkrat se

uporabljajo v laboratorijih in v operacijskem bloku. Priporočena je uporaba zaščitnih očal v

prostorih za patologijo.

Pod delovnimi oblačili in haljami ter drugimi zaščitnimi sredstvi ne nosimo zasebnih oblek

ali jopic.

8. IZOLACIJE

Ker je vsak bolnik potencialni vir okužbe, so potrebne izolacije. Z izolacijo preprečujemo

prenos infekcijskih bolezni in kolonizacijo z epidemiološko pomembnimi mikrobi. Izolacija je

niz ukrepov. Mednje sodi tudi higiena rok, uporaba osebne varovalne opreme in način

namestitve bolnika. Cilj izolacije je preprečiti prenos okužbe na bolnika, obiskovalce in na

zaposlene.

Ukrepi osamitve preprečujejo prenos okužbe z enega bolnika na drugega. Ločimo:

* standardne ukrepe, katere izvajamo pri vseh bolnikih, ves čas obravnave v zdravstveni

ustanovi,


44

* izolacija vezana na način prenosa (aerogena, kapljična in kontaktna izolacija),

* ukrepi zaščitne izolacije.

8.1 POMEN STANDARDNIH UKREPOV IZOLACIJE

Ukrepi so enotni za vse postopke pri diagnostiki, zdravljenju, negi in rehabilitaciji bolnika ne

glede na diagnozo bolezni.

Standardni ukrepi so:

- higiena rok,

- uporaba osebnih zaščitnih sredstev,

- odstranjevanje in razkuževanje okuženih pripomočkov,

- čiščenje in razkuževanje bolnikove okolice,

- ustrezno ravnanje z umazanim perilom,

- preprečevanje poškodb z ostrimi predmeti,

- uporaba ustnikov, ambuja in drugih sistemov nadihavanja, namesto umetnega dihanja usta na

usta,

- namestitev bolnika z neustreznimi higienskimi navadami in kužnega bolnika v enoposteljno

sobo.

Ukrepe izvajanja izolacije opravljajo vsi, ki imajo stik z bolnikom.

8.2 KONTAKTNA IZOLACIJA

Ukrepe za kontaktno izolacijo izvajamo za preprečevanje prenosa okužbe s stikom. Izvajamo JO

poleg standardnih ukrepov ob sumu ali dokazani okužbi pri:

- MRSA,

- VRE,

- ESBL,

- drugih odpornih mikrobih,

- respiratornih sincijskih virusih pri otrocih in novorojenčkih,


45

- driskah,

- okužbah s Clostridium difficle,

- abcesih, in obširnih preležaninah.

8.2.1 Način izvajanja:

- standardni ukrepi,

- razkuževanje rok,

- enoposteljna soba,

- kohortna izolacija,

- higienska navodila glede ravnanja z materialom,

- transport bolnika,

- čim manj premeščanja,

- označbe na vratih sob in dokumentaciji,

- opozoriti vse na izolacijo, ki prihajajo v stik z bolnikom,

- razdalja med bolniškimi posteljami mora biti najmanj 1.5 m,

- pripomočke in opremo razkužujemo neposredno po uporabi, če je le mogoče se poslužujemo

uporabe enkratnih

materialov.

Cilji kontaktne izolacije so preprečiti prenos nalezljivih bolezni ali epidemiološko pomembnih

infekcij, katere prenašamo z neposrednim stikom.

8.3 KOHORTNA IZOLACIJA

V isto sobo lahko namestimo dva ali več bolnikov z enakim povzročiteljem.

Izolacijski ukrepi so zapleteni in povzročajo dodatne stroške. Da lahko izvedemo izolacijo je

potrebna mikrobiološka potrditev na sum okužbe. Za izvedbo potrebujemo veliko več opreme

kot pri standardnih ukrepih, predvsem opremo za enkratno uporabo. Izolacija predstavlja tudi

časovno obremenitev zdravstvenega delavca.

8.4 IZOLACIJSKI UKREPI ZA BOLNIKE

Ukrepi so lahko:


46

- neprijetni, mučni in težko sprejemljivi za bolnika, njihove svojce in za zdravstvene delavce,

- kršijo lahko osnovne bolnikove pravice.

Zato se moramo držati pravila da v prvi vrsti ne škodujmo bolniku. Potrebno je spoštovati

njegove pravice in avtonomnost. Delati moramo v dobro bolnika in pravično razporejati dobrine,

čas in sredstva, kajti dostop do kakovostne zdravstvene oskrbe je osnovna človekova pravica.

Samovoljno omejevanje človekovih pravic je dopustno le kadar je nujno zaradi spoštovanja

pravic drugih oseb, kadar je ogroženo življenje in kadar je ogrožen splošni red in splošna

dobrobit ljudi. Omejitve morajo biti za vse enake.

Zdravstveni delavec, ki dela z bolnikom v izolaciji ima večje tveganje za okužbo, strah za lastno

varnost, strah za prenos okužbe na družino. Čuti večjo dolžnost do bolnika in zato zanj vse

skupaj predstavlja še večje obremenitve.

8.5 UPORABA OSEBNE VAROVALNE OPREME

Uporaba glede na način prenosa okužb, poleg standardnih ukrepov, ki so:

- zaščita za sluznice oči, nosu in ust pri možnosti prenosa okužbe preko zraka,

- rokavice, zaščita za delovno obleko,

- maska,

- očala,

- halja,

- kapa,

- zaščita za čevlje.

8.6 STANDARDNE IZOLACIJE

- razkuževanje in umivanje rok,

- uporaba osebne varovalne opreme ob stiku s krvjo, telesnimi tekočinami, izločki in iztrebki,

- razkuževanje in čiščenje pripomočkov, opreme in bolnikove okolice, ki bi lahko bila

kontaminirana,

- pravilno odstranjevanje onesnažene opreme, pripomočkov, perila in ostrih predmetov.

8.7 ODVZEM KUŽNIN


47

Nadzorne brise odvzamemo pred začetkom zdravljenja, pri fistuli ali pred vstavitvijo

peritonealnega katetra, ter pred načrtovanimi operacijami in vstavitvijo žilnih katetrov.

Odvzamemo jih tudi pri hemipolastikah in artroplastikah.

8.7.1 Odvzemno mesto brisa:

- bris obeh nosnic,

- bris žrela,

- bris kožne gube ali rane,

- bris perianalnega predela.

8.7.2 Mikrobiološke preiskave:

- vzorci živil,

- vzorci pitne, kopalne in površinskih voda,

- brisi snažnost predmetov splošne rabe,

- preiskave na sterilnost različnih vzorcev iz okolja.

Vzorce preiskujejo glede na prisotnost bakterij in glede na kakovost (skupno število

mikroorganizmov). V primeru suma na okužbo ali na zastrupitev vzorce preiskujejo na

povzročitelja okužb in zastrupitev.

Medicinska mikrobiologija zajema identifikacijo povzročiteljev okužb (bakterije, glive, virusi,

paraziti). Ugotavlja občutljivost za proti mikrobna zdravila (antibiotiki in antimikotiki).

Pomembno vlogo ima tudi pri epidemiološkem raziskovanju in ugotavljanju sorodnosti

mikroorganizmov. Izvaja serološke metode za ugotavljanje protiteles in antigenov, ter

molekularne metode za identifikacijo, tipizacijo in ugotavljanje lastnosti mikroorganizmov.

Virusne okužbe diagnosticirajo tako da viruse vzgojijo na celičnih kulturah v oplojenih jajcih in

tako zaznajo viruse posredno. Nato opazujejo učinek, ki ga imajo na celice. Nato morajo

dokazati še prisotnost antigenov na površini celice in nukleinsko kislino. Ugotavljajo tudi

prisotnost protiteles IgG, IgM, IgA.

Zato je vsak vzorec, ki ga odvzamemo pri človeku dragocen in enkraten ter nenadomestljiv.

Napak pri odvzemu in transportu kužnin se ne da popraviti niti z najbolj kvalitetnim delom v

laboratoriju niti z najsodobnejšo opremo.


48

Preden kužnino odvzamemo je pametno, da se posvetujemo z mikrobiologom predvsem v

primerih, kadar so preiskave redke, kadar je oseba hudo bolna, ob sumu na zelo občutljive

mikrobe (Trihomonas vaginali) ali kadar imamo opravka z zelo kužnim materialom.

8.7.3 Pravilna izbira in odvzem vzorca

* material za odvzem kužnine (sterilna posodica, bris, transportno gojišče),

* potrebno je izbrati ustrezno mesto, način in čas odvzema ter predvsem količina vzorca,

* odvzem izvede le usposobljeni zdravstveni delavec, z aseptično tehniko.

Ker pa biološki vzorec predstavlja tveganje za tistega, ki z njim rokuje moramo z vsemi vzorci

ravnati kot da so kužni in pri vsakem odvzemu vzorcev obvezno uporabljamo zaščitno varovalno

opremo.

Preden kužnino odnesemo v laboratorij moramo preveriti ali je ustrezno označena, in sicer:

- ime, priimek,

- datum rojstva,

- vrsta kužnine,

- mesto odvzema,

- vrsta preiskave,

- datum odvzema.

Kužnino pravilno shranjujemo in jo čimprej pošljemo oziroma odnesemo v mikrobiološki

laboratorij, skupaj z ustrezno izpolnjenim spremnim listom.

Pogoste napake, ki se pojavljajo so napake pri osebnih podatkih, pri datumih rojstva in naslovih,

pozabljamo pripisati oziroma opozoriti na morebitno nosečnost, na to ali bolnik že uživa

antibiotik in vrsto antibiotika.

8.7.4 Naloge mikrobiološkega laboratorija:

Pred-analitična faza (izbira kužnine , čas odvzema, mesto odvzema, pravilen odvzem, količina

vzorca).


49

Analitična faza (usposobljeno osebje, aseptična tehnika in ustrezna embalaža).

Po-analitična faza (izvid, interpretacija izvida in analize rezultatov).

9. RAZKUŽILA IN RAZKUŽEVANJE (dezinfekcija)

Razkuževanje je postopek, ki zmanjšuje število mikroorganizmov. Uničimo vse vegetativne

oblike mikroorganizmov. Uporabljamo ga za zmanjševanje števila mikroorganizmov, ki bi lahko

povzročili okužbe v zdravstvu. Izvajamo ga za zaščito oseb, ki imajo opravka z določenimi

predmeti in pripomočki kjer je možnost večjega onesnaženja z mikroorganizmi. Izvajamo pa ga

lahko tudi za zaščito manj odpornih oseb.

Na splošno poznamo dva načina razkuževanja:

- razkuževanje s toploto,

- uporaba kemičnih razkužil.

Termično razkuževanje in prednost pred kemičnim:

- ker poteka strojno s pomočjo termodezinfektorjev,

- delovanje je avtomatsko,

- imamo možnost kontrole,

- ni nevarnih substanc,

- je manj delovno intenzivno.

Slabe strani:

- večja investicijska sredstva,

- nekateri materiali ne prenesejo visokih temperatur.

Kemična razkužila delujejo na mikroorganizme na različne načine. Večino delujejo na celično

steno in na encime. Pri dolgotrajni uporabi teh razkužil se razvije odpornost.

Kadar izbiramo kemična razkužila moramo biti pozorni na: - učinkovitost,

- varnost,

- uporabnost.


50

Podatke o navedenih lastnostih mora priskrbeti proizvajalec. Testiranje razkužila je določeno po

evropskih normah.

Razkužila ne delujejo enako uspešno na različne vrste nalezljivih bolezni. Večina slabo deluje na

parazite, delovanje na glive in plesni pa je različno, glede na kemično sestavo razkužila.

Delovanje na viruse je odvisno od vrste virusov. Splošno velja, da so virusi brez ovojnine bolj

odporni na razkužila, kot virusi z ovojnico. Med bakterijami so najbolj odporne sporogene

bakterije. Različno razkužila delujejo tudi na Gram pozitivne in Gram negativne bakterije.

Posebnost predstavljajo prioni, ki povzročajo bolezen norih krav, saj so odporni proti večini

razkužil in niti sterilizacija jih ne uniči.

Podatki o varnosti razkužil morajo vsebovati podatke o toksičnosti, alergogenosti, mutagenosti in

biorazgradljivosti, ter o kontraindikacijah. Pomembno je, da je napisana uporabnost in ali

razkužilo povzroča poškodbe materialov, kakšen je način uporabe, kakšna je stabilnost razkužila

in nenazadnje tudi cena razkužila.

Razkužila delimo v več vrst. Glede na kemično sestavo in uspešnost delovanja:

- alkoholi,

- halogeni,

- fenoli,

- oksiadansi,

- aldehidi,

- kvarterne amonijeve skupine,

- digvanidi.

Razkuževanje v zdravstvu pomeni enega od pomembnih načinov za zmanjšanje nevarnosti

prenosa mikroorganizmov. Vedeti pa moramo kaj razkužujemo in s čim. Razkuževanje je

uspešno predvsem na čistih površinah. Razkuževanje talnih površin največkrat ni potrebno.

Ročno razkuževanje s kemičnimi razkužili se umika strojnemu postopku čiščenja in razkuževanj

obenem, kar predstavlja manjšo obremenitev za zaposlene in boljšo kvaliteto postopkov.


51

9.1 POSTOPKI RAZKUŽEVANJA

Poznamo fizikalne in kemične postopke. Odločilni faktorji uspešnega razkuževanja so:

- temperatura pri fizikalnem razkuževanju,

- koncentracija razkužila pri kemičnem postopku,

- in čas delovanja pri obeh načinih.

Med fizikalne metode razkuževanja sodi:

- uporaba toplote,

- prekuhavanje v vreli vodi pri 100°C,

- UV žarki.

Kemične metode razkuževanja:

- metoda, ko material vlagamo v razkužilo,

- metoda brisanja z razkužilom.

Lastnosti dobrega razkužila:

- uniči čim več vrst, ter čim večje število mikroorganizmov,

- je brez vonja,

- koža in sluznica ga dobro prenašajo,

- je prijazno do okolja, kovin in tekstila,

- ni strupeno,

- je poceni in enostavno za uporabo.

Kako izvajamo kemično dezinfekcijo?

Za to potrebujemo: - razkužilo,

- posodo za razkužilo,

- merilno posodo,

- uro.

Razkužilo pripravimo po navodilih proizvajalca, v točno določeni koncentraciji. Čas učinkovanja

prav tako predpiše proizvajalec. Najprej natočimo vodo primerne temperature, nato dodamo


52

dezinfekcijsko sredstvo. V času učinkovanja mora biti posoda zaprta s pokrovom, da nismo

izpostavljeni neprijetnemu vonju in vdihavanju hlapov.

Glede na vrsto dezinfekcije, moramo ustrezno uporabljati osebna zaščitna sredstva: rokavice,

masko, zaščitna očala in predpasnik.

9.2 RAZKUŽEVANJE S TOPLOTO

Vročino so za uničevanje mikroorganizmov uporabljali že v preteklosti, kajti vročina je hitro

delujoča in zelo učinkovita. Skupaj z vodo koagulira beljakovine v celicah. Zato je ta način

razkuževanja najcenejši in najmanj škodljiv. Razkužujemo lahko z vročo vodo ali vodno paro na

različne načine segrevanja.

Pasterizacija je segrevanje pod vreliščem vode, največkrat se uporablja za razkuževanje mleka in

pijač. Tak način uniči vse vegetativne oblike mikroorganizmov.

Prav tako uničimo vse vegetativne oblike mikroorganizmov s kuhanjem v vreli vodi ali

segrevanjem v vodni pari nad 100 stopinjami. Ampak postopek mora trajati vsaj 10 minut.

Priporočljivo in bolj zanesljivo je 30 minut, kjer uničimo tudi manjšo količino bakterijskih spor.

Za razkuževanje s toploto uporabljamo pralne in pomivalne stroje, ki pri najnižji temperaturi

dosežejo od 65 do 85 stopinj, termodezinfektorji pa dosežejo od 93 do 95 stopinj in jih

uporabljamo predvsem za razkuževanje predmetov.

9.3 RAZKUŽEVANJE S KEMIČNIMI ČISTILI

Antiseptiki so razkužila, ki jih uporabljamo za odstranjevanje mikroorganizmov iz kože in

sluznic. Dekontaminacijo uporabljamo za odstranjevanje mikroorganizmov iz okolja in s

predmetov. Snov ki ubija mikroorganizme je mikrobicidna. Mikrobistatična je snov, ki ne ubije

mikroorganizmov, ampak le zavira njihovo delovanje.

Kaj vpliva na učinkovitost razkužil?

- koncentracija kemičnega sredstva,

- čas delovanja,

- število prisotnih mikroorganizmov,

- prisotnost krvi, sluzi, gnoja, umazanije in druge organske snovi.


53

Učinkovitost razkužil v praksi je bistveno drugačna kot sicer. Saj nanjo vplivajo čistoča

delovnih in drugih površin, čas in temperatura, ter vrsta in gostota mikroorganizmov. Kemična

razkužila uporabljamo kadar želimo prekiniti pot prenosa okužbe.

10 STERALIZACIJA

Je pomemben člen pri nadzoru obvladovanja bolnišničnih okužb. Sterilizacija omogoča visoko

stopnjo varnosti. Pred okužbami ščiti tako bolnika, kot zdravstvene delavce.

Sterilnost je odsotnost vseh živih mikroorganizmov, bakterij in njihovih spor ter nezmožnost

reproduciranja bakterij. Sterilizacija je postopek s katerim uničimo več kot 100.000.000 spor

odpornih mikroorganizmov.

Preden začnemo postopek sterilizacije mora biti predmet čist, suh in primerno zavit. Ker so

delovna sredstva iz različnih materialov in različnih vzdržljivosti, moramo najprej izbrati

pravilno vrsto in postopek sterilizacije. Za materiale, ki so termo stabilni, izberemo sterilizacija s

paro. Za material, ki ni termo labilen, izberemo kemični način sterilizacije.

Da bomo pri sterilizaciji uspešni, moramo upoštevati sledeče:

- vse kar steriliziramo moramo dobro predhodno mehansko očistiti,

- instrumenti morajo biti odprti,

- vse instrumente dajemo v sete,

- material mora biti pravilno zapakiran v set in biti ustrezno označen,

- paketi s perilom ne smejo presegati 6.5 kg,

- seti in paketi morajo biti v sterilizacijsko komoro vloženi tako, da omogočajo dostop

sterilizacijskim sredstvom iz vseh

strani

- redni nadzor nad sterilizacijo.


54

10.1 POSTOPKI STERILIZACIJE

a) fizikalni postopki

b) fizikalno-kemični postopki

a) fizikalni postopki in metode

… so namenjeni materialom, ki prenesejo visoke temperature, nad 121 do 180°C . Pod to metodo

prištevamo sterilizacijo s paro, s suhim vročim zrakom, in sterilizacijo z ionizirajočimi sevanji.

Sterilizacija s paro (avtoklaviranje) je postopek, pri katerem material steriliziramo s paro pod

določenim pritiskom, določen čas in pri določeni temperaturi. Ta način je najboljši in najbolj

zanesljiv način sterilizacije. S tem načinom steriliziramo predvsem gume, tekstil, instrumente,

gaze, stekla, raztopine, les in papir. Čas trajanja sterilizacije je približno 20 minut pri 121°C, pri

134°C pa 5 minut. Ta način sterilizacije ne pušča nobenih toksičnih odpadkov in omogoča

enostaven nadzor. Ker je postopek kratkotrajen, lahko opravimo več dnevnih ciklusov.

Sterilizacija s suhim vročim zrakom poteka pri temperaturi 160-180°C in traja 90-120 minut. Ta

oblika sterilizacije je primerna za sterilizacijo olj, praškov, laboratorijskega materiala in

instrumentov. Vendar se ta oblika opušča.

Sterilizacija z ionizirajočim sevanjem izvajajo predvsem v tovarnah.

b) fizikalno-kemični postopki

… so namenjeni sterilizaciji materialov, ki niso termolabilni. Temperatura ne preseže 80 °C.

Zato je potrebno dodajati kemična sredstva v plinskem stanju (etilen oksid, formaldehid in

sterilizacija s plazmo).

Sterilizacija z etilen oksidom poteka pri temperaturi 56°C, čas izpostavljenosti je 120 minut,

celoten postopek pa traja 5 ur. Po končanem postopku je potrebno prezračevanje v posebnih

komorah najmanj 24-36 ur.


55

Sterilizacija s formaldehidom: poteka pri temperaturi 60- 80°C, čas izpostavljenosti je 90 minut,

celoten postopek pa traja do 7 ur. Pri tem postopku prezračevanje ni potrebno.

Sterilizacija s plazmo je zelo hitra in zelo učinkovita metoda. Temperatura ne preseže 45°C. Ta

način je najprimernejši za sterilizacijo endoskopov, optičnih kablov, elektronskih naprav in

kamer.

Napake, ki se lahko pojavijo pri sterilizaciji so:

* izbira napačnega postopka,

* nezadostno čiščenje,

* neprimerna ovojnina,

* napake pri polnjenju komore,

* napake pri skladiščenju.

10.2 KONTROLA STERILIZACIJE

S kontrolo ocenimo ali so bili izpolnjeni vsi pogoji, ki so potrebni za uspešno sterilizacijo.

Kontrolo izvajamo s fizikalnimi, kemičnimi in biološkimi metodami.

a) fizikalna metoda

S to metodo nadzorujemo temperaturo, tlak, čas, koncentracijo plina in odmerek radioaktivnega

sevanja. Kontrola poteka s posebnimi instrumenti, kjer se vrednosti odčitavajo neposredno na

aparaturah in se dokumentirajo z diagrami in računalniškimi izpisi.

b) kemični postopek

… uporabljamo kemične indikatorje, ki merijo in registrirajo parametre postopka sterilizacije na

principu reakcije in interakcije kemičnih substanc. Rezultate odčitamo glede na spremembe

indikatorjev. Ločimo 2 vrsti indikatorjev:

zunanji indikator nam pove ali je bil določen predmet izpostavljen postopku sterilizacije ali ne.

Notranje kemične indikatorje pa vstavimo v vsak zavoj. Izbiramo multiparametrske indikatorje,

ki merijo čas, temperaturo in tlak. Rezultate lahko odčitamo takoj po končanem postopku

sterilizacije.

c) biološka kontrola sterilizacije


56

… pri tej metodi uporabljamo spore določenih mikroorganizmov. Tako za postopke sterilizacije

s formaldehidom in s paro uporabljamo spore Bacillusa stearothermophiliusa, za sterilizacijo s

suhim vročim zrakom in etilen oksidom pa spore bacillusa subtilisa. Spore so pripravljene v dveh

oblikah. Prva oblika so papirnati trakovi s sporami. Po sterilizaciji spore inkubirajo v roku 7-10

dni pri temperaturi 55°C v mikrobiološkem laboratoriju. Če spore v tem času ne porastejo je bila

sterilizacija ustrezno izvedena. Druga oblika so spore prav tako na traku, vendar v dvojni

epruveti z gojiščem. Po končanem postopku sterilizacije zlomimo notranjo epruveto in spore

inkubiramo pri temperaturi 56°C 48 ur. Rezultat se določa glede na spremembe na gojišču.

Biološki indikatorji so najbolj zanesljivi pokazatelji uspeha sterilizacije, vendar so dragi in

rezultati niso takoj na voljo. O poteku sterilizacije moramo voditi evidenco in dokumentacijo.

Da bomo uspešno opravljali in izvedli pravilne postopke steralizacije moramo imeti znanje in

izkušnje. Ne smemo pozabiti niti na strokovno izobraževanje in uvajanje novitet, kar pa je

seveda vse pogojeno tudi s financami. Zato nam je prioriteta racionalna raba materiala in

natančno izvedeno delo, brez napak.


57

SLOVARČEK

Patogenost: sposobnost mikroorganizmov, da povzročijo neko bolezen.

Trihinoza: bolezen ljudi in živali, katero povzročajo ličinke.

Revakcinacija: ponovno cepljenje.

Toksin: strup.

Dekontaminacija: onesnaženje.

Citostatiki: zdravila z delovanjem na novotvorbe.

Imunosupresivna zdravila: zavirajo normalno delovanje imunskega sistema.

RZP: razjeda zaradi pritiska.

Makrofagi: tip belih krvničk.

Limfociti T: pomembne celice imunske odpornosti.

Stenoza: bolezensko zožanje cevastih organov.

Bakterimija: povečano število bakterij v urinu.

Sepsa: nevarno stanje, ki ga povzročajo bakterije in glive.

Enterokolitis: akutna črevesna bolezen.

Endokarditis: vnetna bolezen, ki prizadene srčne zaklopke.

Glumerulonefritis: vnetje ledvičnih filtrirnih enot.

Asepsa: stanje popolne odsotnosti katerekoli oblike mikroorganizmov in njihovih spor.

Documents

Higiena,varovanje zdravja in okolja VZO MP 2013-2014.pdf · 2016-01-15 · Higiena,varovanje zdravja in okolja 6 1. S HIGIENO DO ZDRAVJA Higiena je samostojna veja medicine. Je odstranjevanje