Gospod Gnilc in goblini

Gospod Gnilc in goblini

TISK_GOSPOD GNILC IN GOBLINI_PRELOM.indd 1 8/10/11 10:45 AM

Ofucane muštace! Tole je pa čisto čuknjeno …

Gravžarije gospoda Gnilca so bile nominirane

za več knjižnih nagrad, radi pa jih imajo celi kupi ljudi.

Tu je nekaj njihovih mnenj:

flSmešno? Kaj pa drugega … ZaskrbljujoËe enkratno.« Philip Ardagh, Guardian

»Tako smo se krohotali, da nas je vse bolelo.« Sophie, 9 let

»Prava norija, smešno, genialno … najboljša knjiga daleč naokoli, ne glede na to, kateri starostni skupini je namenjena … Stanton

je mojster, šefe.« Danny Baker, Radio BBC London

»Andy Stanton nakopici prismuknjenost in sale v rompompomu, ki izvabi smeh iz vsakega.« Sunday Times

»Resnica je limonov poljubček.« Petek Bolšč

»Strahovito zabavna zgodba.« Bookseller

»Najbolj smešna knjiga, kar sem jih prebral in kar jih še bom … Ko sem jo prebral mami, se je začela krohotati in se je skoraj

polulala, tako smešna je … Ko sem jo prebral, sem jo hotel še enkrat, tako dobra je.« Byrony, 8 let

»Čisto utrgano in slastno odurno.« Junior Education

v v


»Niti pomislite ne, da bi kupili kaksno drugo knjigo, ta je smesna za umret.« Alex, 13 let

»Cudaško, odbito in enkratno.« First News

»Ko je gospod Gnilc stopil na star kos pice … kot bi jezdil na srfu s sirom in paradižnikom, je moj prijatelj Ethan izbruhnil v krohot in me prosil, naj mu preberem še enkrat in še enkrat.«

Theo, 7 let

flGospod Gnilc je najbolj zabavna knjiga, kar sem jih prebrala. Vsa moja družina je jokala od smeha,

ko smo jo brali.« Katy, 9 let

Za kolcanje od smeha pa bo kriva tudi knjiga

Gospod Gnilc in petični piškot.»Divje branje.« Sunday Express

»Druga knjiga o gospodu Gnilcu brni od izvirnosti, duhovitosti in traparij.« Scotland on Sunday

»Predstave, kakšna naj bi bila otroška knjiga, navije do skrajnosti.« Jewish Cronicle

» Gospod Gnilc tudi v drugi zabavni knjigi ni nič manj nagravžen.« First News

v v

v


Naslov izvirnika: MR GUM AND THE GOBLINSPrvič izšlo leta 2007 pri Egmont UK Limited, 239 Kensington High Street,

London W8 6SA

© za besedilo Andy Stanton, 2007© za ilustracije David Tazzyman, 2007

© za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010

Prevedel Boštjan Gorenc

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111-93-32

STANTON, Andy Gospod Gnilc in goblini / napisal Andy Stanton ; narisal David Tazzyman ; [prevedel Boštjan Gorenc]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - (Zbirka Gospod Gnilc)

Prevod dela: Mr. Gum and the goblins

ISBN 978-961-01-1549-6

256896256

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega

avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki,

v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si

Za Toma Ralisa in njegov razred v Osnovni šoli Češnjev sadovnjak


3. knjiga


Spoznajte nekaj meščanov Poprovega Gradca

Poli

Petek Bolšč

Ivan Janez Tretji

Gospod Gnilc

Gospodična Ljubka

Martin PralničarAleš Žnidar

Stara Babica


Kazalo

1 Sredi mrke zime 9

2 Tristo kosmatih 20

3 Na dvoru kralja goblinov 38

4 Tole pa ni bilo lepo, gospod Pralničar! 50

5 Srečanje pri Kamniti mizi 56

6 Mogočna darova 71

7 Trije nemogoči izzivi 83

8 Noč na Goblinščici 101

9 Poli in Petek v votlini 116

10 Pesem iz predora 133

11 Junaki na snegu 137

12 Babilonski sadni bonbon 157

13 Resnica 177



1. poglavje

Sredi mrke zime

Bilo je sredi mrke zime in mestece Poprov Gradec

je prekrivala odeja snega in ledu. Kamor koli si

pogledal, sta bila sama sneg in led. Na drevju – sneg

in led. Na tleh – sneg in led. V Muzeju snega in ledu

– sneg in led. Tako mrzle zime ni pomnil nihče.

9


V krčmah in gostilnah so možakarji posedali

okrog žgočih kaminov na drva, srkali medico in si pri-

povedovali zgodbe o večno slavnih junakih, kot so

Kajježebil in Tisti dolgin v srajci, ki je fental vse tiste

zmaje. V hišah so matere spravljale svoj naraščaj v

postelje in ga mirile z nežnimi uspavankami o krvoloč-

nih levih in krokodilih. V drobni koči ob livadi je ždel


11

hobit, bral Gospodarja prstanov in si grel stopala v

mikrovalovki. Res je bilo sredi mrke zime.

Ob tej pozni uri so bile ulice Poprovega Gradca

mirne, toda prav zdaj se je zaslišalo stopinje, ko so tri

mračne postave zavile na glavno ulico. In zdaj vam

bom povedal, kdo so bile te postave, saj sem jih že sre-

čal – in mogoče jih poznate tudi vi.

Vodja je bil Petek Bolšč, moder starec, ki je

poznal skrivnosti časa in prostora. Nosil je leščerbo, ki


12

je osvetljevala ledene tlakovce s srhljivo rumeno sve-

tlobo. Za njim je stopala devetletna deklica po imenu

Poli. Tudi ona je nosila leščerbo, ki je sijala smelo in

pošteno, tako kot njeno čisto krepko srce. Zadnji pa je

stopicljal mali Aleš Žnidar, ravnatelj Šole svetega

Pterodaktila za ubožne. Bil je možicelj iz lecta z elek-

tričnimi mišicami in je v višino meril samo 15,24 cen-

timetra. Aleš Žnidar je bil zdaleč premajhen, da bi

nosil leščerbo, vendar je prebarval želod s fluorescenč-

no barvo, kar je bilo skoraj enako dobro.


»Kasno je, prijatelja,« je šepnil Petek Bolšč, ko

so cerkveni zvonovi odbili deseto uro, rjoveč v zimsko

noč kot nebrzdani orehovi rogljički. »Morali bi kreniti

domov, zakajti le živ krst ve, kakšne nenavadne prika-

zni se klatijo sredi mrke zime.«

»Nenavadne prikazni so prazen ništrc, prijazni

Petek,« se je zahihital Aleš Žnidar. »Menim, da si pre-

več časa prebil v krčmah, vlekoč na ušesa puhle zgod-

be pijanih tepcev!«

13


14

»Hej,« je rekla Poli. »Zakaj gobcata čudno kot

tisti fosili iz starodavnih knjig? Saj gremo samo na

burek.«

Toda tedaj je veter prinesel tarnanje, ki se je sli-

šalo, kot bi po šolski tabli potegnil z razglašeno oper-

no pevko. Poli in Aleš Žnidar sta poskočila od strahu,

Petek pa je od groze napravil ducat sklec.

je zadrhtel. »Kaj je bilo to?«

>>BRRR!<<’


»Nimam pojma,« je pogoltnila slino Poli. »Am-

pak zvok tega zvoka mi ni niti malo všeč.«

»Kaj, če …« je zacvilil Aleš Žnidar in se hrabro

polulal od strahu. »Kaj, če je gospod Gnilc?«

Ob omembi tega imena so vsi obmolknili, saj ni

nič tako hudo kot gospod Gnilc, niti če po nesreči

čmokneš v vulkan, poln učiteljic zgodovine. Kajti

gospod Gnilc in njegov prijatelj, tisti pridanič Ivan

Janez Tretji, sta bila najhujša zločinca, kar jih je kdaj

15


videl Poprov Gradec. Zagrešila sta nekaj najbolj neza-

slišanih reči vseh časov, med njimi tudi naslednje:

1. Ogromnega pasjega orjaka sta skušala zastrupiti do

smrti in uničenja.

2. Ubogemu malemu Alešu Žnidarju sta skušala ukra-

sti milijardo funtov.

3. Nešteto drugih reči, ki se jih zdaj ne spomnim.

16


17

TAAAAAARNNNN

»Ampak Aleš Žnidar, gospoda Gnilca že celo

večnost ni nihče videl,« je rekla Poli.

»Nikdar ne veš, mogoče se je vrnil,« je mrko

odvrnil Petek. »Kakor pravi znamenito reklo: 'Mogoče

se je vrnil.' Raziščimo!«

In trije prijatelji so se odpravili ugotovit, kaj je

kaj, njihove leščerbe pa so polne upanja bingljale v

temi. Z vsakim korakom je bilo tarnanje glasnejše,

dokler …


»Prihaja iz uličice za slaščičarno gospodične

Ljubke,« je rekel Petek, in brž ko je izgovoril te bese-

de, se je v ozkem prehodu prikazala zgrbljena postava,

ki se je opotekala proti njim z iztegnjenimi rokami kot

mumija. Seveda ne kot prijazna sorta mumije. Kot tista

sorta s prašnimi starimi povoji, ki te ponoči preganja

po muzeju, ker si jo izkopal iz njene piramide, ker si

znanstvenik in znanstveniki to pač počnejo.

»Čakajta malo,« se je namrščila Poli. »Zadnje

cajte nismo nič šarili po piramidah. To ziher ni mumi-

ja. Lejta,« je vzkliknila, »to je gospodična Ljubka! In

vsa je prebutana in izmaličena!«

18


19

»Ne!« je od gorja zavpil Petek, saj je bila gospo-

dična Ljubka njegova žena in jo je imel rad kot kloba-

sice na žaru. »NE!« je zavpil v mrzlo, mrzlo noč.

»NEEE!«


20

2. poglavje

Tristo kosmatih

A, ojej, res je bila gospodična Ljubka, lastnica

slaščičarne in v glavnem na splošno dobričina.

Bližala se jim je, se na pol slepa spotikala ob prazne

škatle za pice in ves čas potrto tarnala. Petek je nemu-


21

doma stekel k njej ter ji ponudil pomoč in uteho in

lešnike – ona pa se mu je nezavestna zgrudila v objem.

Bilo je zelo dramatično in še kaj.

»Kaj se ti je pripetilo?« je zahlipal Petek in sti-

skal gospodično Ljubko k ušesu. »Kakšno gorje te je

doletelo, o, preljuba ženka?«

»Ne trati sape, Petek,« je svetoval Aleš Žnidar.

»Gospodična Ljubka je pretresena in lešniki ne bodo

dovolj, da bi nama razkrila svojo grozovito zgodbo.

Odnesimo jo nekam, kjer se bo lahko odpočila.« Tako


22

so junaki odnesli gospodično Ljubko v bližnjo krčmo.

Nad vrati je visel napis:

Krčma pri tristo kosmatih

Demonom, prikaznim, duhovom, vedomcem in ajdom vstop najstrožje

prepovedan.In čarovnicam tudi.

Ter otroškim lutkam, ki oživijo in te preganjajo.

Vampirji dobrodošli.Če dobro premislimo, tudi vampirji niso zaželeni.


qqq

Poli je odrinila težka lesena vrata in skupaj so

vstopili. V krčmi je bilo toplo in prijetno in veseli so

bili, da niso več na mrazu – toda ob njihovem prihodu

je vse nenadoma potihnilo. Možakarji so prenehali

prepevati radostne pesmi in si nadeli prestrašene izra-

ze.

»DEMONI!« je vzkliknil eden izmed njih, posko-

čil in uperil tresoč se prst v prišleke. »Horda demonov

je prišla požret naše kosti!«

23


24

»Drži kot pribito, Jaka!« je zavreščal drugi.

»Primaruha, da so demoni!«

In tedaj jih je zgrabila panika. Skrivali so se pod

stole, pod mize, v šilca medice – kamor koli se je dalo.

Nekdo se je našemil v igralni avtomat ter se postavil v

kot, kjer je prekrit s češnjami izkašljeval kovance.

»Pismo, vi možakarji pa res nimate treh čistih,«

je ogorčeno rekla Poli. »Nismo demoni.«

»Niti malo ne?« je zaskrbljeno vprašal neki

možakar.


25


26

»Ne,« je odločno rekla Poli. »Preveč medice ste

spili, pa so se vam možgani spremenili v žolco in

napolnili s čudno domišljijo. Pojdite domov, možakar-

ji, in se naspite. Pa da se ne bi kdo name izgovarjal, če

ga bo jutri bolela betica, čemur se ne bi niti malo čudi-

la.«

»V redu, devetletna deklica,« so dejali možakar-

ji, »očitno si zaradi nečesa ti šefica.« In so odšli

domov.


27

»Opravičujem se vam za obkladanje z demoni,«

je dejal Krčmar, ko je Poli in prijatelje odpeljal v zgor-

nje nadstropje. »Toda čeprav so bili pijani, so se moža-

karji imeli pravico bati. V tem groznem času, ko se

naokoli klatijo duhovi in prikazni, nikoli ne veš, KDO

bo stopil skozi vrata. Prejšnji teden je prišel zloben

okostnjak in se pokakal na preprogo. Kako sovražim


28

mrko zimo!« je vzkliknil. Krčmar je junakom odprl

vrata spalnice z lesenim podom, se priklonil in izginil

v pritličje.

Petek je nadvse previdno stresel gospodično

Ljubko na posteljo. Poli je prinesla krpo in nežno obri-

sala sluz z brhkega obraza gospodične Ljubke. Aleš

Žnidar pa ji je skočil na brado in ji nežno nitkal brhke

zobe.

»Jaz bom prvi stražil,« je rekel Petek in povlekel

stol k postelji. »Če se zbudi, bom prebudil tudi vaju.


Do tedaj pa je ne smemo motiti. RESNICA JE

LIMONOV POLJUBČEK!« je zavpil na ves glas,

kakor mu je bilo v navadi.

Oči gospodične Ljubke so se nenadoma odprle in

sedla je kvišku kot presenečena panda, ki so jo v trgo-

vini zalotili pri kraji bambusa.

»Kaaaa? Uu? Žbong?« je zabrbljala in se zmede-

no ozirala naokoli. »Kje sem?«

»Ne boj se, gospodična L.,« je vzkliknil Petek.

»Zakaj to sem jaz, tvoj ljubi možek.«

29


30

»O, živjo, Petek,« je šibko rekla gospodična

Ljubka. »Kaj se dogaja?«

Toda nenadoma je zajela sapo in si v grozi pote-

gnila rjuho k licu.

»Gora Goblinščica!« je zamrmrala v migetajo-

čem soju sveče. »Zdaj se spomnim!«

»Povej nam svojo zgodbo, ženkica moja najdraž-

ja,« je rekel Petek in ljubeče pritisnil svoj nos ob nje-

nega. »Ali bi jo lahko zapela?« je neučakano vprašal.

»Zdaj ni čas za pesmi, ljubezen moja,« je odvrni-


la gospodična Ljubka. »Poleg tega sem vsa šibka in

slabotna. Kar normalno bom povedala.«

»Bljah,« je kuhal mulo Petek – toda gospodična

Ljubka je bila odločena, da bo zgodbo povedala po

svoje.

»Takole je bilo,« je začela. »Saj veste, da vedno

iščem nenavadne zeli za svoje slaščice? No, najboljše

rastejo na gori Goblinščici. Tako sem se danes zgodaj

zjutraj povzpela nanjo, da bi jih nabrala. Toda iznena-

da je privršal snežni vihar. Videla nisem niti prst pred

31


32

nosom – in tedaj so me nenadoma napadla neznana

bitja! Grizla so me in praskala in mislila sem, da je po

meni, vendar se mi jih je nekako uspelo otresti in jim

uiti. Zatem se ne spomnim ničesar, zdaj pa sem tukaj

živa in zdrava, juhuhu.«

»Se ti kaj sanja, kaj so bila ta bitja?« je vprašala

Poli.

»Čisto nič,« je rekla gospodična Ljubka. »Zato

pa so bila neznana bitja. Ampak, kot sem omenila, se

je to zgodilo na gori Goblinščici tik pred Goblinsko

votlino, kjer teče urna in modra Goblinska reka.«


33

»Hmmm,« je zamišljeno dejal Petek in si vihal

znamenite namišljene detektivske brke … »Gora

Goblinščica … Goblinska votlina … Hmmm … Gob lin-

ska … Goblinska … Vse kaže na eno

stvar, gospodična Ljubka,« je

zmagoslavno naznanil.

»Jazbeci so te napadli.

Tolpa divjih jazbe-

cev, ki so poblazneli

zaradi mrzle zime in

preveč sladkorja!«


34

»Dobili jih bomo v pest!« je vzkliknila Poli in

pomolila glavo skozi okno proti Goblinščici. »Ej! Jazbeci!« je zavpila za vsak primer, če slučajno sli-

šijo na zelo daleč tako kot kiti ali telefoni. »Tokrat ste šli predaleč, vi progasti pobalini! Prišli bomo in vas stresli iz hlač!«

Ves ta čas je Aleš Žnidar sedel v pepelniku na

mizici ob postelji in pozorno poslušal. In zdaj je prišel

čas, da se oglasi. Zakaj vedel je vse o svetu narave in


35

zaradi tega je bil ravnatelj Šole svetega Pterodaktila za

ubožne.

»Mislim, da niso bili jazbeci,« je rekel. »Poglejte,

jazbeci se na plan prikažejo pretežno ponoči, gospo-

dično Ljubko pa so napadli podnevi. Poleg tega jazbe-

ci večinoma napadajo manjše sesalce, kot so hermeli-

ni, voluharji in svizci (vrsta velike talne veverice).

Skoraj nikoli ne napadejo gospodične Ljubke. Veste,

kdo mislim, da je bil?«


36

»Jazbeci?« je vprašal Petek, ki je sedel na ušesih.

»Ne,« je rekel Aleš Žnidar, »mislim, da so bili

goblini.«

»Goblini?« je zgroženo zašepetala Poli.

»Goblini?« je preplašeno zaječala gospodična

Ljubka.

»Goblini,« je resnobno prikimal Aleš Žnidar,

izza oblaka pa se je prikazala luna, da se je mesečina

razlila po sobi kot dolg okostnjakov prst. In zazdelo se


jim je, da se je visoko na Perkmadeljščici nekdo gro-

zovito zakrohotal. Najbrž je bilo to le v njihovih gla-

vah, ampak so se vseeno naježili.

37


Documents

Gospod Gnilc in goblini