Finžgar, Fran S. - Pod Svobodnim Soncem, 2 Knjiga

Embed Size (px)

DESCRIPTION

Slovenski roman

Citation preview

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    1

    Fran S. Fingar

    Podsvobodnim

    soncemDruga knjiga

    BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

    O M N I B U S

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    2

    BESeDAFran S. FingarPOD SVOBODNIM SONCEMDruga knjiga

    To izdajo pripravilFranko [email protected]

    ISBN 91-7301-089-8

    [email protected]/beseda

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    3

    PRVO POGLAVJE

    Nad Bizancem je no. Zvezde na gosto. nebo blizu. Strgov so odli zadnji igralci. Hladen mir povsod. Le iztabern ob Zlatem rogu blizu Kampa e doni krik in petje,strune in bobenki. Toda Kamp je dale, ob Zlatem rogu jepusto. Patricijev po zlatih palaah ne moti hrup pijanih vo-jakov in proletarcev. Vsa okna spe.

    V carski palai pa bedi veliko okno. elezni Upravda nepozna pokoja.

    Sam, brez tajnika, je zakopan v grmade aktov in zapisni-kov. Od vseh koncev cesarstva se stekajo pergamentni svaljkiin z njimi deujejo milijoni v prazno blagajno, odkar je vdah-nila boja Modrost veliki despojni duhovito misel: svila monopol!

    Upravda je priel najprej razgrinjati zapisnike o bizantin-skih trgovcih. Vse veje in odlineje je poznal osebno ali vsajpo imenu. Zgraal se je, ko je bral vrednostne tevilke. Da jetoliko bogastva samo v Bizancu vtkanega in zapredenega vsvilo, se mu e sanjalo ni. Trgovci, o katerih je sodil, da soberai, revei, ki so hodili pe in ob vojski tarnali, da niti dav-ka ne zmorejo, ti hinavci so morali izroiti kvestorjem veli-kansko bogastvo v dravno blagajno. Justinijanu je bilo licevedro, iz oi mu je sijala radost. Kadar koli je oaran obstalpri velikih tevilkah, vselej se je ozrl skozi okno na stavbo ku-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    4

    pole Hagije Sofije in zamrmral zahvalo Bogu, da je po njegovieni, veliki despojni, tako poskrbel za dragoceno stavbo.

    Hipoma pa se zmrai despotu lice. Pred njim je bil majhenzapisnik, ki je nosil naslov: Trgovec Epafrodit. Nobene tevil-ke, ni o svili, ni bogastva. Suha izjava kvestorjeva: Epafro-dit opustil trgovino s svilo. Vse preiskano, vse prazno. Stat-ve so razdejane, niti zapredka niti krpice svile ni ve prinjem.

    Epafrodit, najbogateji, po vsem carstvu hvaljeni bogata,najugledneji trgovec s svilo ni dal niesar, ni izroil carskiblagajni niti kosmia. Ni mogoe, tu tii prevara; Grk me jeosleparil.

    Justinijan je pogledal e enkrat na pergament. Morda se jezmotil. To bo drug trgovec istega imena. Ne, ne moti se; jasnoje naslovljeno: posestnik vile, lastnik pristania, v preni uli-ci od Osrednje ceste. On je, znani Epafrodit! Spodaj je opaz-ka. Pisana je z drobno pisavo. Justinijan se je moral nagniti ksvetilniku, da je mogel prebrati. Epafroditova izjava, je na-slovil kvestor opazko.

    e bi imel cele gore svile, bi je nikdar krpice ne prodalvsemogonemu despotu , Upravda je grozno namrilobrvi. Njemu Epafrodit ni prodajal doslej in ne bo prodajalposlej.

    Despot je krevito stisnil pergament in izrekel glasno:Ima prav, dobro si povedal, ne bo prodajal, zakaj despotti vzame. Upravda ti vzame, predrzne! Nato je bral dalje.Despotu zvesti hlapec o tem priajo cariin prstan, de-spotov pergament in e kaj drugega, kar je moja last Epa-frodit despotu samo poklanja in je sreen, e dosee z revnim

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    5

    darom, da za trenutek obsije arek radosti lice najvejega de-spota vseh vekov.

    Car ni izpustil pergamenta iz rok. Lice se mu je zjasnilo.Kaj je to? Grka prevara ali vdana zvestoba? Zares, troil jemnogo, prispeval v hipodromu, v vojski, a svile je vendarimel, neizmerno imel. e me je ukanil? Graeca fides*. Despoj-ni povem, modreja je od mene.

    Roka mu je segla po novih aktih.Vtem ko je Upravda delal v pozni noi, tudi despojna ni

    spala. Na barunastem blazinjaku je sedela, ogrnjena s pla-em dvornih straarjev. Oglavnica je bila potisnjena na hr-bet, da so se videli bujni lasje, ki jih je imela spete s tankimzlatim obrokom kakor z majhnim diademom**; v njem so seiskrili dragulji. Na vitkem jonskem stebriu iz hrizopaza jedrala bronasta bakantinja*** peeno uro namesto vinske-ga grozda. Teodora je bila zaverovana v tanko peeno nit, kije tekla skozi drobno grlo v stekleni uri. Krog lepih ustnic jije lealo nekaj krvnikega. Tudi poteze na licu so razodeva-le divjo duo.

    Pred njenimi vrati, zagrnjenimi s teko zaveso, od katereso visele dragocene zlate resice, je del skljuen na tleh ev-nuh Spiridion. ilasto brado je tial med suhi koleni in bu-ljil oi v mrak. Vekrat se je e vipnil v stegno, ker ga jezmagoval spanec, in v mislih klel Teodoro, da je ni tako dol-go.

    Teodori pa se ni mudilo. Pripravljala se je na slast, ki jo bonocoj okusilo njeno srce. Hi medvedarja se je strastno vese-lila vsakega maevanja. Dostikrat je bila e poniana, ko se

    * Grka zvitostt.** Diadem = kIonica, naelek.*** Bakantinja = boginja vina.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    6

    je e potepala po cirkusu. esto jo je sunil od sebe gladiator,ki je ljubil drugo, a njo preziral. Tedaj je vselej teko akala,da so se zaele igre. Na meti je epela in gledala v areno. Ka-dar je zagledala, da je brizgnilo iz rane, da se je pesek pobar-val z rdeo luo in da je padel vznak tisti, ki jo je bil sunil odsebe, je vselej vztrepetala v brezkonni slasti. Majhne roke sose ji skrivile v prstih in rada bi bila zdrknila z mete in la kumirajoemu gladiatorju ter mu zasadila nohte v pobledelolice. In te divje narave, ki se je razvila v brlogih, med gladia-torji in igralci, ni zaduila krona. Razodela se je vselej, kadarje bila aljena, zanievana. Takrat je vselej zakoprnela po ma-evanju; trpljenja je hotela, ob mukah nesrenikov se je ho-tela nasititi. Vendar, odkar jo vena diadem, je nih ni aliltako kruto kakor tisti, katerega je vzljubila, h kateremu je lana dom, ona, despojna, kakor vlauga. Zato raji smrt kakorpa ivljenje brez maevanja!

    Teodora je potegnila oglavnico ez glavo in vstala. Obrazji je gorel kakor loveku, ki se napravi na pot, da izvri veli-ko delo.

    Spiridion je inil pokonci, ko so se zganila vrata, in sledildespojni kakor senca. Tudi on je imel tak pla in glavo si jezakril z oglavnico.

    Hodila sta neslino pod dolgimi arkadami, zavila na desno,zavila na levo, po stopnicah navzdol, ki so se edalje bolj zo-evale. Poslednje so bile vlane in nepometene. Videle so sena njih rne lise kakor sledovi teko ranjenih. Nekajkrat stapostala pri bronastih vratcih, ki jih je evnuh rono odklenilin odpahnil. Stopnic je zmanjkalo. Spiridion je udaril s pestjona duri v steni. Za njimi se je oglasil hripavi jear.

    Odpri!

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    7

    Nikomur!Sveta despojna trka.Hitro so zacvilila vrata in jear je z izbuljenimi omi gledal

    prileca. Spiridion mu je pokazal na carico, ki je snela oglav-nico, da se je v lui zableal diadem. Jear se je zgrudil nakolena.

    Odpri do Oriona!Oriona, Iztoka , je golal jear.Z eblja je snel teke kljue in odel pred njima. Odprl je

    prva, odprl je druga vratca, a pred tretjimi je postal in si niupal vtakniti kljua v kljuavnico.

    Zrak je straen, jasna despojna!Odpri! je viknila nepotrpeljivo.Zapah je zakripal, vratca so se odprla in skoznje je buh-

    nil zrak, smrde po vlagi in plesnobi.Daj mi lu vidva stran!Evnuh je izroil plamenico s tresoo se roko despojni in se

    pokorno umaknil z jearjem.Teodori so se svetile oi kakor dva plamena. Pla je potis-

    nila nazaj preko ramen in krepko stopila po estih lesenih,sprhnelih stopnicah. Obstala je na vlanih tleh. Obok je biltako nizek, da je Teodora zautila na glavi vlane kaplje, ki sojih sproili od stropa njeni lasje.

    Lu je razsvetlila gnusni prostor. Njene oi so iskale rtve,da bi se napile slasti.

    V kotu je slonel, v sami kratki tuniki, otvezen z verigo zavrat in priklenjen na jasli kakor ival Iztok. Roke je imel nahrbtu vklenjene v debele spone, ki so bile prikovane z veri-go na teek kamen. Iz jasli je gledalo nekaj puste zelenjave inobgrizeni kosi repe.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    8

    Kako se zabava, magister peditum? estitam!Despojna je udarila v peklenski smeh.Veriga na jaslih je zaroljala in se nategnila. Iztok je okre-

    nil glavo, spoznal despojno in zakripal z zobmi. Na glavi jeimel e zlepljene lase od rane, ki so mu jo zadali ono no, koso ga na Teodorino povelje zgrabili in zvezali.

    Ali se e spominja, kako si pahnil iz naroja despojno,pljunil na njeno ljubezen in zakrial: Preutnica?

    Iztok ni odgovoril.Ali ti je pola prevzetna sapa, barbar? Zdaj mord ve kdo

    je despojna in kdo si ti, rv, pes barbarski!Iztoku so se skrile miice na rokah, teka veriga je zaro-

    ljala, molal je.Le natezaj, ne utrga! Kar zvarim jaz, dri na veke! Dolg

    as ti je po menihu po Ireni. Haha, udno, barbar, pogan,pa ljubi kranskega meniha! Srbijo te roke, da bi jo objel,carico pa zadavil! Le potrpi, Azbad jo e potolai.

    Ob teh besedah je vzvalovilo v njegovem osrju. Irena vAzbadovih rokah! Strano so zapokale verige, da je Teodoraod strahu zadrgetala, boje se, da jih utrga. Ali vsa njegovasilna mo je omagala pod elezjem. Zato je obrnil glavo, po-gledal z neskonnim zanievanjem na despojno in pljunil vnjeno lice.

    Vlauga! Nesramnica! Kristus, tvoj Bog, o katerem mi jegovorila Irena, te izroi najnijemu peklu, lovaa! Zadnji pesv barbarih je vredneji asti od tebe, ki si na prestolu!

    V Teodori je vzkipela divja kri. Pozabila je dostojanstva,pozabila, da je enska. Pobledela je od ola, planila k Izto-ku in ga s stisnjeno pestjo udarila po glavi. rn curek se jepocedil jetniku iz komaj usahle rane po licu. Teodora ni mo-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    9

    gla izpregovoriti besede, v grlu jo je davilo. In ko je zagleda-la na licu rni curek in na lastni roki krvav made, je zbea-la iz jee. Plamenico je vrgla evnuhu v obraz in beala, da joje komaj dohajal. Iz vseh voglov, iz vseh temnih kotov je vi-dela, da vstajajo sence in krie, da odmeva: Vlauga, nesram-nica! Krist, tvoj Bog, te izroi peklu! Kakor tiso erinij* so seji zdele sence, ki jih je proila trepetajoa plamenica v rokahevnuhovih.

    Zasopla je pribeala v stan. Pla ji je zdrsnil med durmi zramen, sesedla se je na kipee blazine pod svetilnikom. Izzlatih kelihov so pogledovali plamenki in se udili krvave-mu madeu na beli Teodorini roki. Dvigale so se luke inskrivale za robove kelihov na svetilniku, kakor bi jih bilostrah, ker so zagledale na roki vladarice kri nedolnega.

    Drugi dan je govoril Justinijan s Teodoro.Premodra, kaj sodi o trgovcu Epafroditu? Kvestor ni na-

    el kosmia svile pri njem.Pri kom? Pri Epafroditu?Pri njem, moj svetli angel!La! To je la! Epafrodit vara vsemogonega despota.Preiskali so skladia in vilo.Zakopal je v zemljo!In vendar je bil poten doslej. Dravi in dvoru je bil na-

    klonjen. Veliki so njegovi darovi.Pesek v oi, prejasni! Drobtine z bogatinove mize.Torej sodi, da vara despota?Vara, verjemi mi, vara. Naperi pravdo zoper njega. Zaple-

    ni mu vse, e ne dobi svile. Zapri ga!

    * Erinije = boginje preganjalke zloincev.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    10

    Ne smem prenaglo. Moj kodeks prava bi nasprotoval.Nasprotovalo bi ljudstvo v Bizancu. Vri bi nastal, e za-prem nenadoma njega.

    Ne boj se sodrge! Spomni se znamkovnega upora*. Kdose je bal? Ti, despot, in vojvoda Belizar! Teodora se ni bala.Krvi sem zahtevala, s prestola nisem hotela in kdo je zma-gal nad drhaljo?

    Ti, mogona, samo ti. Sicer bi Justinijan begal danes potujini kakor plaha zver.

    Torej ne boj se drhali in zapri Epatrodita!Ne bojim se, doklr si ti ob meni, ne bojim se drhali, toda

    bojim se krivice. Zato naperim strogo pravdo zoper njega, onpa bodi svoboden, doklr ne iztee stvar natanno po zako-niku.

    Tvoja vest je vest nedolne deklice. Apostol si in svetecboji. Delaj torej po vesti, toda asa ne trati, sicer te Grk eenkrat ukani!

    Pred Teodoro se je pojavil nenadoma rni curek, ki se jepocedil po licu Iztoka nedolnega. Vsa njena satanska na-rava ni zmogla, da bi ne pretresla groza njene due, ko se jedomislila, da preganja tudi Epafrodita po nedolnem, dasitolikrat ni skoparil z zlatom, ko je lo za dvor. Zato ni daljesilila v Justinijana, da bi zaprl Grka. Tesno ga je objela.

    Delaj torej po vesti, apostol, svetec boji!Justinijan pa je delal po zakonih.

    Tistega popoldne je zdihoval Radovan v peristilu in jokal ka-kor dete pred Epafroditom.

    * Upor (l. s32) je dobil svoje ime po posebni znamki nika, po kateriso se uporniki spoznavali.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    11

    Otmi ga, na bogove, na Krista, otmi ga! Rei Iztoka, od-kupi ga z zlatom. Suenj ti bom.

    Odkar sta Epafrodit in Radovan zvedela od Spiridiona, kajse je zgodilo z Iztokom, sta hodila po vrtu kakor plahi senci.Radovan se je valjal po travi in prejokal vse dneve. Vr vinaje stal nedotaknjen v njegovem stanovanju. Epafrodit ni go-voril, ni veleval, ni raunal. V elo so se mu zagrizle tako gro-zne gube, da so sunji beali pred njim. Pa je bil nepotrebennjihov beg in strah. Nikogar ni kaznoval, nikogar otel. Vsemu je bilo pogodu, ker se ni menil za nobeno stvar. Ko bi gabili obsodili pod me, bi bil veer pred smrtjo z jearjem vkocke igral, tako neupogljiv je bil njegov duh. Ker pa je zma-gala v igri despojna, ga je tako potrlo, da se mu je zdela smrtradost v primeri s to bolestjo. Stoiko mirno, brezutno jeakal, kdaj se pojavijo palatinci ter zaseejo vilo in njega od-eno v jeo.

    Minil je teden, nikogar ni bilo. Grku se je prielo zopet svi-tati v potrtem duhu. Na mah je oivel, kakor da se je polede-nel otajal na soncu.

    Radovane!Poklical je godca izpod pinije, kjer je obupan vzdihal in

    klical bogove na pomo.Radovane, pojdi z menoj v peristil. Zdi se mi, da vzhaja

    lu na vzhodu.Godec je el za njim; neprenehoma ga je stresalo kakor

    loveka, ki se ustavlja joku.Ko sta bila skrita ob umeem vodometu, je izpregovoril

    Grk: Radovane! akal sem palatincev. Ni jih. Dobro zna-menje. Teodorina maevalnost je nasiena. S tem se mi je

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    12

    prigala lu na vzhodu mojega upanja. Morda otmem Izto-ka.

    Tedaj je starec pokleknil predenj in prosil: Otmi ga, nabogove, na Krista, otmi ga!

    Tako velika je moja alost in taka ljubezen do tvojega si-na, da vse zastavim zanj. Ti pa moli, ne jokaj! Ne gani se miod tod! Kar nenadoma se mi je za bliskalo v glavi. Dosihmalje bila sama no. Sedaj poskusim.

    Otmi ga, otmi ga! je blebetal starec in po bradi so se mutoile solze.

    V tistem trenutku javi Numida, da so prili carski sodniasesorji. Takoj za njim se je priglasil praetor fiscalis* in Epa-froditu naznanil, da je naperjena zoper njega pravda z naj-vijega dvora. Ker upa ves sodni dvor svetovalcev, da se do-kae njegova nedolnost, hoe sam Upravda pospeiti sodnoobravnavo. On pa ostane svoboden in custodia libera nadziran.

    Epafrodit je z vdanostjo najzvestejega dravljana sprejelpraetorjevo izjavo in obljubil, da takoj odene alno oblekotoencev, katero upa, oprt na najjasneje dokaze svoje ne-dolnosti, imprej zamenjati s slovesno stolo opravienja.Isto je ponovil praetor, se mu dostojno priklonil in ga nazvalexcellens eminentia tua**, da se zgodi, kakor je pravino.

    Upam na Krista in nate, sublimis magnificentia!Nato sta se poslovila po vseh najnatannejih egah puh-

    lega Bizanca.Epafrodita je sicer iznenadil ta obisk, potrl ga ni.Zopet se je zdramil njegov poniani duh. Kakor spoit orel

    * Najviji sodnik v davnih zadevah.** Odlina vaa prevzvienost izrazi poaenja po tedanji egi.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    13

    je razpel peruti in drzneji so bili krogi, ki jih je rtala njegovamisel.

    Teodora, tudi ti si bila trudna od zmage kakor jaz od po-raza. Sedaj si se spoila v slasti maevanja. Tvoja roka segapo meni, Epafrodit pa ti nastavi no, da se obree

    Tlesknil je krepko z rokami. Suenj se je priklonil prednjim.

    Numida, osedlaj mi konja. Hitro!Trgovec si je kot toenec razmril lase v znamenje alosti,

    se preoblekel, ogrnil preprost popotni pla in odjezdil sko-zi mesto preko Kampa v vojanico.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    14

    DRUGO POGLAVJE

    Ko se je Epafrodit vrnil iz vojanice, se je e mrailo. Nje-govo lice pa je bilo jasno, oi so mu arele, v licih je plulanervozna rdeica. Poiskal je Radovana.

    Sedel je zgrbljen v Iztokovi sobi, naslonjen s komolci nakolena. Oi so mu alostno strmele na marmorni pod.

    Na mizi je stala jed nedotaknjena in vr z vinom.Ko je starec zagledal Epafrodita, se je hitro sklonil in raz-

    krilil roke ter vzkliknil: O, gospod!Zakaj ne je, oka, zakaj ne pije?Epafrodit je segel po vru in ejen odpil nekaj poirkov.O, gospod, gospod, kako bi jedel, kako bi pil, ko mi je pa

    alost zadrgnila grlo. Ves dan te ni bilo; stokrat sem vpraalNumido po tebi, na bogove, stokrat, mord e vekrat. In te-be ni bilo od nikoder. In ko se je zmrailo, sem obupal in sezbal. Sedaj e ti, gospod. e tebe so zgrabili! Zamial je zad-nji arek upanja in mislil sem, da mi utone srce v solzah.

    Upaj, Radovane!Upam. Zakaj tvoje lice je polno upanja.Dobro sem opravil pri Slovenih.Pri Slovenih v vojanici?Dvajset najboljih vojakov je pripravljenih jutri opolno-

    i.Da otmo Iztoka?Da zbee z njim. Otmem ga sam.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    15

    Radovan je zdrsnil s sedea, pokleknil in objel Epafrodito-va kolena. Razkutrana brada se mu je stresala v joku, v oiso mu stopile solze in jecljal je s tresoim se glasom: O, go-spod, gospod!

    Oka, vstani! Jej in pij! Zakaj teka pot te aka. Junakibodo jezdili kakor veter. Konji so e kupljeni, izborni konji,da jih ne presee carski hlev.

    Radovan je poasi vstal in segel po trgovevi roki, da bi jopoljubil. Epafrodit mu jo je odmaknil in pokazal na vr: Pij,stare, okrepaj se! Jutri opolnoi poljubi Iztoka na Krista,da ga poljubi. In e ga ne bo, vedi, da tudi Epafrodita ni ve.Sedaj moli, jej in pij in se ne gani iz sobe!

    Epafrodit se je hitro okrenil in odel.Radovan je stal na kamnitnem tlaku, solza se mu je posu-

    ila, po dolgem asu je segel zopet po vru, zaepetal obilneobete bogovom in pil, poln sree in upanja.

    Epafrodit je odposlal takoj Numido s tajnim pismom vcarsko palao do evnuha Spiridiona. Povabil ga je opolnoina razgovor. Vedel je za trdno, da evnuh pride, naj mu gre zaglavo. Zakaj lakomnik ni poznal nevarnosti, kjer je slutil do-bro plailo.

    Ko se je zgrnila no brez meseine, je zagomezelo po Epa-froditovi vili, po vrtu med pinijami in oljkami do pristania.Brez plamenic, brez besed, brez sandal so se gibale rne sen-ce v vilo in iz nje preko vrta v pristan ter se takisto brez be-sed, brez lui, z neslinimi, bosimi koraki vraale v vilo.Upognjene in skljuene so se nizale sence po stezah do mor-ja, nagnjene naprej, se tiho hrope vraale, kakor bi plule pozraku. Po morju je vasih pridrsela rdea lu mimo prista-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    16

    nia. Ali njeno oko se ni ozrlo na trgovev vrt, se ni ustavi-lo.

    Prela je polno. Propontida je zaspala, drobni valovi so jozazibali, rdee oi na barkah so zamiale.

    Takrat so se od oljnega gaja premaknili na morje tirjeteki olni. Valovi so jim segali do roba in bela pena je va-sih pljusknila v oln. Kakor bi se tirje tatovi plazili po trebu-hu skozi zeleno loko, so polzele obloene barke po morju inse tiho bliale Epafroditovi jadrnici.

    V peristilu je sedel Epafrodit, truden in upehan. Zavedal seje, da je prevzel vnovi igro s Teodoro, in sedaj na ivljenje insmrt. Jasno je util, da je njegova ljubezen do Iztoka in Irenevelika. Toda moneji je bil njegov ponos. Ni lo ve za to, daotme barbara, ki mu res dolguje dolg ivljenja. lo je za to, daukani Teodoro, da prevari samega Upravdo in nato izgine kotzmagalec s smehom na ustnicah. Vse bogastvo, zlato in sre-bro, umetnine, kakrnih ni poznal carski dvor, skoraj vso te-ko blagajno, vse je izroil olnom, vse zaupal valovom. In toje izvel kot toenec; najmanji sum naj zbudi nocojnja no,v jutro bo zaplenjena njegova ladja in njegovi lahtni kamnise zablee na elu Teodore, iz njegovih dragocenih milefior-skih a bo napajala despojna dvorne gizdaline, njegova te-ka elezna skrinja, polna bizantincev, bo izginila v nenasit-nem relu dravne blagajne. On sam pa utegne dobiti veri-go na vrat in se naseliti pod carskim dvorom v Iztokovi so-seini.

    Ko se je Epafrodit jasno domislil nevarnosti, ga je streslo;slial je udarce srca in ob sench mu je kovalo.

    Nazaj! e je as! Nikdar! Smrti se uklonim, Teodori nik-dar! Grk bizantinski hotnici! Nikdar!

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    17

    Stisnil je ustnice, namril obrvi, iz oi mu je zasijala toli-ka odlonost, da bi se ne umaknil za las, ko bi mu nastavilkrvnik no na srce.

    Stoino mirno je segel v srebrno katlico, ki je bila polegnjega na kamnitni klopi, vzel iz nje pest dateljnov in metalpeke v tolmunek krog vodometa, kjer so se igrale zlate ri-bice.

    Kljub temu se je oziral edalje bolj nemiren skozi implu-vij na nebo. Raztrgani oblaki so hiteli prek njega. Zvezde sokazale, da je polno e davno minila.

    Zakaj ga ni? je premiljal Epafrodit. Ve, da sem toen;mord si ne upa. In brez njegove pomoi? Kdo najde pot doIztoka? Dvajset vrlih palatincev, Slovenov, dovolj moi, daprodremo s silo. Toda kam? Teodorine jee so skrivnost vse-mu Bizancu. Kleti evnuh!

    Jezno je vrgel v tolmun celo pest dateljnov, da je vodaokropila rob belega marmora.

    Takrat se je pojavil Numida.Vse je na jadrnici, vaa svetlost!Nisi zapazil nikjer sumljivega olna, skrite sence?Nikjer, prejasnost! Morje kakor umito, pristan na drob-

    no ogledan nikogar!Kako da ni Spiridiona? Si vpraal vratarja?Vpraal, izbornost!Ni nih trkal?Ni se ganilo pred vrati!Epafrodit je pomolal. Numida je videl senco na njegovem

    elu. Tesno je prekrial rok na prsih.Kar zaujeta oba po atriju hitre korake, ki so se naglo blia-

    li.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    18

    Epafrodit je vstal, Numida je stopil h korintskemu stebruob vhodu.

    Star suenj je zasopel planil v sobo in zdrsnil po kolenihpred Epafrodita.

    Izdajalec! Premogoni, izdajalec!Epafrodit je rahlo pobledel. Toda vprio sunjev je zatajil

    nemir in vpraal: Izdajalec? Kdo je? Kje si ga videl?Po morju je priel s ajko, pa smo ga zgrabili.Ali vam je utekel?Ni, premogoni! Zvezan je in usta mu tie, da ne krii.Numida, ponj! Sem ga privedi!Sunja sta hitro odla, Epafrodit je hodil po mozaiku in

    bobnal s prsti po elu. e je izvohala moj namen, potem jeresnica, da obuje s satanom, kakor trdi ljudstvo.

    Samo ta misel mu je vstala v trenutku, ko je util, kakosega Teodorina roka zopet po njegovem osnutku, kako po-kajo niti, kako se ovija mrea, nastavljena despojni, krog nje-govega vratu.

    Nestrpno je akal, kdo bi bil izdajalec.Preteklo je komaj nekaj minut, ko vstopi Numida in z njim

    vred zakrinkan evnuh Spiridion. Pla je bil raztrgan inna ustnicah so bile kaplje krvi.

    Snel je raztlaeno krinko, katero so mu hoteli strgati sun-ji.

    Prihuljeno in nezaupno se je ozrl po Numidi, ki je odhajal.Mogoni, klanja se ti Spiridion, ker si ga klical. Toda tvoji

    ljudje so razbojniki. Do krvi so me, poglej!Evnuh je pritisnil prste na krvaveo ustnico in pokazal ma-

    de Epafroditu.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    19

    Zmota, grda zmota! Epafrodit plaa vsako kapljico krvi zzlatom. Zakaj si priel po morju?

    Prejasni, najpravineji, zmreni so tvoji lasje! Kako hu-dobni so, ki te toijo!

    Grk je dobro razumel, da je Spiridion s tem razodel, zakajni priel pri vratih do njega.

    Torej si nisi upal po Osrednji cesti?Custodia libera, prejasni, zakaj so ljudje tako zlobni!

    Morda je svobodna pot, mord ni, kdo ve. Iz kamna ti zrastesenca in te prime z dolgo roko za vrat. Ni se ne ve. Zato semel po morju in tvegal ivljenje zate, samo zate, gospod. Go-vori, zakaj me klie tvoja dobrotljivost na cesto, po kateri ho-dita jea in smrt.

    Sedi, Spiridion!Evnuh ga je pogledal z veliko nejevero v oeh.Sedi in pij, Spiridion. Epafrodit je pravien. Zgodila se ti

    je krivica, poravnam jo.Evnuh je bojee sedel in se stresel vselej, kadar se je ob

    plapolajoi lui zganila senca vitkih stebrov.Prejasnost, govori, hitro povej; zakaj ne vem, me li ua-

    ka zora e ivega.Evnuh se je zael e bolj tresti in plaiti. e je zautil zunaj

    um, se je dvignil, prihulil in iskal kotika, kamor bi skoil inse skril.

    Epafrodit pa je mirno sedel. Njegove drobne oi so poi-vale na Spiridionu in mu govorile: Le igraj, le igraj, lakom-nik! Tudi to igro ti plaam.

    Ne boj se, zadosti je zvitosti v tvoji glavi! e bi ti vrat tiale v zanki, izmakne glavo, poznam te.

    e tii, gospod, in zanka se zadrguje. Pomisli: custodia li-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    20

    bera! Jaz pa pri tebi opolnoi! Govori, prosim te, sicer zbe-im.

    Dobro. Posluaj. Storil si mi nekajkrat majhno uslugo inse nisi kesal.

    Nisem se, gospod!Storil mi bo e eno in veselil se bo ivljenja do smrti.

    Hoe?Hoem, e ne bo e jutri konec mojega ivljenja.Ne bo ga!Grk se je nagnil k evnuhu in uprl bodee oi v njegovo po-

    tuhnjeno lice.Spiridion, pomni, da si mi ti zastrupil in zagrenil ivljenje,

    ker si mi naznanil, da je Iztok v jei.Evnuh je zinil, da bi odgovoril. Toda sreega pogleda se

    je ustrail in poslual z razprtimi ustnicami.Iztok je meni ivljenje. On me je neko otel roparske ro-

    ke. Zato zahteva pravica in hvalenost, da ga sedaj otmemjaz. Zato mi pokae jutri ob prietku prve polnone straepot do Iztokove jee.

    Evnuh je odskoil, kakor bi ga z bodalom sunil; spail jeobraz, se zgrabil za glavo in zajeal: Ne morem, ne morem!Milost, gospod! Ne ubijaj me!

    Skljuil se je prav do tal, zrl izpod ela na Grka in otresalz rokami.

    Ne more? je izpregovoril Epafrodit resno.Ne morem! Izdahnem, tisti trenutek izgubim duo. O mi-

    lost, milost, ne pogubljaj me!Grk ga je gledal resno, mole.Nato se je dvignil, stopil trdo predenj, postavil suhi kaza-

    lec desnice kviku in izgovoril z odlonostjo, ki ji ni odpora:

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    21

    Spiridion, Epafrodit ti veleva, mora, e ne, je po tebi!Skopljenec je vztrepetal in se sesedel na tlak.

    Odgovori! Zvezde hite jutri opolnoi me poaka obmorju na carskem vrtu in me povede do Iztoka.

    Krog in krog je obrnil lakotnik glavo na dolgem vratu inpremotril ves peristil.

    Kaj mi plaa, gospod? Tiho, komaj razumljivo je vpra-al Spiridion.

    Tiso zlatih bizantincev.Evnuhu so se posvetile oi.Tiso tiso, je jecljal. Njegova dua je obutila vso

    slast tolikega bogastva. Prste je skril in jih pritisnil k srcu,kakor bi dral zlato v roki.

    Odgovori!Poakam te, pokaem pot in nato umrem, gospod

    vem, da umrem.Prisezi na Krista!Prisegam na Krista: jutri opolnoi na carskem vrtu. Epa-

    frodit je hitro odel v spalnico. Evnuh je gledal za njim in tels prsti: Tiso zlatih bizantincev, tiso, tiso

    Trgovec se je vrnil in mu izroil teko monjo; evnuhoviprsti so se je krevito oprijeli.

    N, to je za nocoj, majhna nagrada! Plailo dobi jutri!Toda straa je na vrtu, straa pri vratih. Mene izpusti tebe

    ne, gospod!Ni tvoja skrb! akaj me dobodi kljue do hodnika, dru-

    go izvedem sam. Pojdi in pomni prisege. Sicer Epafrodit je prehodil nekajkrat peristil. V obrazu se mu je

    arila radost zmage. Evnuh mu je prisegel. Zlato mu je vko-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    22

    valo duo. Privede ga do Iztoka padle bodo kocke opolnoiin despojna zaigra!

    Vesel je hitel v spalnico. Napisal je idu Abiataru pismo,naj mu jutri opoldne izroi kupno vsoto in opolnoi lahkonastopi vse pravice, ker Epafrodita ne bo ve v Bizancu.

    e je mislil lei, poslednji v svoji vili, ko se nenadoma do-misli e neesa.

    Iz skrbno skrite skrinjice je vzel pergament z Justinijano-vim podpisom. Razgrnil ga je predse in s spretno roko napi-sal v slogu in nainu najvije pisarne, da mu je dovoljen obiskv jei pri Orionu. Pergament je zopet zvil in ga vtaknil v sre-brno puico ter mu pridejal Teodorin prstan.

    Za vsak primer, je pomislil, ko je legel. e enkrat je pre-motril ves nart. Zunaj je umela Propontida v rahlih valovih,zadnji pod njegovim oknom.

    Drugo dopoldne se je Epafrodit napotil iz vile sam, brezsunjev, brez bleska, pe, v alni obleki, z razmrenimi lasmipo Bizancu. Po forih ga je pozdravljalo ljudstvo z glasnimivzkliki soutja. Imenitni meani so mu z iskrenostjo izraalisoutje, tolpa je glasno kriala in pritiskala roke v alosti naprsi, ko je videla dobrotnika iz hipodroma toenega. Epafro-dit je vdano in ponino poveal glavo, toda ive oi so mot-rile mnoice in se udile. Zakaj, da je toliko soutja, epravsamopridnega, v Bizancu, ni mislil. V srcu se mu je celo zbu-dila preerna skunjava, da bi stopil pod arkade na Teodozi-jevem trgu in izpregovoril tolpi o Iztoku, o sebi. Vrgel bi med-nje nekaj peri srebra in nastal bi upor, da bi Justinijan pom-nil, kdaj je naperil pravdo zoper njega. Toda previdno je pre-magal skunjavo in obiskal najsloviteje sodne svetnike inprisednike ter prosil pravice in milosti v pravdi.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    23

    Dasi se je zgrinjala kriea tolpa za njim, koder je hodil, niulo njegovemu pogledu dvoje sumljivih bitij, ki sta ga kakorpo nakljuju sledili iz ozke ulice po Osrednji cesti. Pohvalil jev duhu Spiridionovo modrost, ker ni priel do njega pri vra-tih, ampak po morju. Zato se Epafroditu ni mudilo z obiski.

    Ponino je akal pri vratih svetnikov kakor reven klient, daje potratil ve asa in speljal tajna vohuna im dalje od vile.

    Zakaj Numida je doma sprejemal v hlev kupljene arabce inkapadoane, oklepe in leme, ki so bili pripravljeni za beg.

    Minilo je poldne, ko se je vrnil.Pri vratih ga je akal Numida, se mu globoko priklonil in

    ga gledal z omi, polnimi veselja.Grk ga ni vpraal, ni rhnil besedice. Ugodno poroilo, da

    so konji v hlevu in oroje skrito, je govorilo sunjevo lice.Rahlo mu je prikimal in odel v atrij, kjer ga je akal id Abia-tar. Vrtel je oi, se stiskal za prsi in ogoren govoril besedesoalja Epafroditu. Previdno se je ozrl po kotih in z gnevompriel: O Babilon, ki si oropal sveti tempelj, gnal nae oe-te v sunost, o Babilon, ti si bil jagnje, jagnje, Upravda pa jevolk. O, do kosti me je ogulila krivina postava, do kosti, inmi ugrabila, kar sem v trudnih noeh krvavo prihranil. In ti,vzvienost, toen, ti, ljubezen Bizanca, ti, dobri bedak, ki sisipal despotu z obema rokama, to je plailo!

    Zato odhajam.Odhaja? Nikar! Ves Bizanc je s teboj. V triumfu se vrne

    od pravde.Epafrodit je star, triumfov ne mara. Zmago naj slave suhe

    listine. Sedaj razume kupno pogodbo!Ti gleda deset let v prihodnost!Ima pergament s seboj?

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    24

    S seboj in denar tudi. Pretej!Zaupam ti. elim sree na poti ivljenja. Opolnoi bo vse

    tvoje. Dotlej e moli, da izginem. Naj ti tekne poceni bogast-vo. Listine so pravnomone, da jih ne izpodbije noben zako-nik.

    Naj te spremlja angel Tobijev!Abiatar se je poslovil. Njegovi pogledi so objemali stebri-

    a in pouivali krasoto vile in vrta.Popoldne je Epafrodita razburjalo. Sonce ni hotelo utoniti

    v Propontidi. V sebi je util elezno odlonost.Vsa notranjost, vsak ivec, vse misli vse je bilo napeto

    kakor mona tetiva, na kateri poiva strelica, da zleti in zade-ne v srce. Hodil je nemirno po atriju, se poslavljal od kras-nega peristila; postaval je pred kipom Atene, z utripajoimsrcem je dal slovo Merkurju. Izprehajal se je na videz otoenpo vrtu.

    Vsa sluinad je tavala kakor preplaena, zbegana, brezdela, brez misli. Leglo je nekaj tekega na vso vilo, na vrt, napristanie. Vse je akalo nekaj velikega, vse je nekaj slutilo.Radovan je pomaljal dolgo brado skozi priprta vrata, gledalna sonce, epetal molitve, bogovom obetal vnovi in vnovihekatombe pod lipo Svarunovega gradia in se stresal v hre-penenju in akanju.

    Poasi je zakrvavelo morje. Mogona sonna obla se je do-taknila valov, potapljala se in sunkoma utonila.

    Tedaj je pozval Epafrodit vse sunje v prostrani peristil.V vseh oeh je bila vdanost, na vseh licih alost in soutje,

    ko so zagledali gospoda v alni obleki.Epafrodit je stopil mednje. Na licu mu je kraljevala sloves-

    nost, v oeh ljubezen.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    25

    Z levico je odpahnil goste gube plaa, v desnici se je zas-vetil kri, ves posut z dragulji. Vsi svetilniki so plameneli, daso temnele prve zvezde, ki so se prigale nad impluvijem.

    e nikoli se ni zdel Epafrodit sunjem tako svean, takovelik in tako mogoen kakor apostol. Neznana sila, strahin upanje, jim je zlomila koleno, vse se je ponialo in poklek-nilo. Tedaj je dvignil Epafrodit desnico s kriem: V imenuKrista, z zarjo jutrinjega dne ste vsi svobodni!

    Mnoica je ostrmela in onemela. Poasi se je izvil iz njevzdih, kakor bi vzdihnile prsi, s katerih se je odvalila skala. Pokolenih so drseli k Epafroditu. Solze so kapale na njegovenoge, ko so mu poljubljali sandale.

    Numida pa je delil s periem srebrne statre.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    26

    TRETJE POGLAVJE

    Bliala se je polno.Epafrodit je slonel v spalnici na mehkem barunu,odet v najslovesnejo obleko. ivot mu je bil maziljen, da jedialo skozi dragoceni bisus, glava je izgubila sliko toenega.Vse je bilo vzorno, sijajno, kakor bi bil namenjen do despo-ta. Grk je jasno videl, da se blia ura zmage ali smrti. Hotel jezmagati ali umreti v sijaju, ki ga je spremljal e dolga leta.

    Prislukal je oprezno, se li oglase z ulice na pol pijani, napol veseli glasovi vojakov, ki se vraajo iz tabern. Ob enajstihbi se morali oglasiti pred portalom njegove vile. Ko je zao-brnil peeno uro, je postajal razburjen. Vsaka minuta ga jerazdraila. Bil je preblizu cilja, na vrhuncu do zmage ali dosmrti. Ena sama minuta, ena nepremiljena beseda, ukazastnika, ki bi odpoklical in premenil strae, doloene za tono, bi mu lahko razbil ves nart, z vrha bi ga pahnil v brez-no, da bi izteka e kdaj priel tako blizu namena.

    Minute so ginile, vsa stoika, mirna narava, ves njegovmoni duh je vztrepetaval. Vstal je. Segel je po temnem pla-u, si s svileno ruto ovil glavo, eznjo potegnil oglavnico inel iz spalnice v atrij.

    Prihajajo! mu je poepetal Numida.Epafrodit je bil tako vznemirjen, da ni slial od dale pri-

    hajajoega petja, smeha, trdih korakov.S forov se slii um!

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    27

    Ni s forov, prejastnost! Fori so e davno umolknili.Tedaj je tudi Epafrodit razloil um veselih vojakov, ki so

    prihajali iz tabern.Ali si videl, kam sta se vtaknila carska ovaduha, ki straita

    mojo vilo?Pred vestibulom svetnika Joanesa sedita in dremljeta.Ugodno, je pomislil Epafrodit. Vojaki pridejo neopae-

    ni v moje hleve.Tedaj se je priblial vratom smeh, krik, dovtipi, popevke in

    nerodni koraki kakor vinjenih. Nekdo se je zaletel v duri, daje zabobnelo. Epafrodit in Numida sta razloila besede: Te-gale imajo tudi v precepu! Sploen smeh.

    Epafrodit je pomeiknil.To je stari Sloven. Izvrstno igra.Poasi so se glasovi oddaljili, umirali, se e enkrat odzvali

    utihnili in izginili.Epafrodit in Numida sta krenila na vrt. Suenj je odhitel.Ali skokoma se je vrnil za nekaj minut in naznanil: Go-

    spod, Sloveni e sedlajo konje! Vsi so prili neopaeni!Ali sta olna pripravljena? Orodje? Mei? Mrzliavo je

    vpraeval Grk.Vse, gospod!Spustila sta se po stezi k morju.Majhen oln, ki ga je gnal krepak suenj, je spolzel po mo-

    rju. Za njim je v razdalji tiho veslal veji.Ko so bili v Propontidi, je Epafrodit molil, stisnjen v rni

    pla: Gospod, pomagaj, otmi ga!Veslai so tako spretno zasajali vesla v morje, da ni pljusk-

    nilo, ni zaumelo. Kakor skrivnostni senci sta drsela olna po

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    28

    gladini, ki ni plivkala in se ni ganila kakor v strahu, polnemakanja.

    Zvezda nad kupolo sv. Sofije je pokazala natanno polno,ko so v carskem vrtu pritisnili k bregu. Veliki oln se je skrilv visoko bievje, nih v njem se ni ganil. Iz malega sta sto-pila na suho Numida in Epafrodit.

    Vrh marmornih stopnic se je izluila izza cipres temnapostava.

    Epafroditu je plalo srce.Postava je zganila z roko in za njo sta la po vijugastih

    stopnicah med pinijami, cipresami, mandeljni in palmamiEpafrodit in Numida.

    Kar senca obstane in poaka Epafrodita.Stoj! Straa! Ne d nam dalje!Naprej! poepeta Epafrodit in stopi odlono proti pala-

    tincu, ki je stal kakor kip sredi steze.Spiridion se je prihulil in skril za oleander.Ko palatinec zagleda Epafrodita, se hipoma obrne in od-

    koraka, kakor bi nikogar ne videl.Spiridion ostrmi. Plano gre za njim, sklone glavo k trgov-

    cu in mu ree z glasom, ki je razodeval strah in grozo: Go-spod, ti si arovnik!

    Sem, toda samo nocoj! Strae so ovraene. Ne vidijonas!

    Spiridion se je tega razveselil in verjel z vso duo, da jeEpafrodit arovnik. Pogumneje je stopil predenj v svesti, dajih ne zalotijo. Hkrati pa se je neizmerno bal Epafrodita. Kobi mu ta rekel sedaj: Ne dobi ne enega zlatega bizantinca vplailo, ne upal bi se upreti arovniku in bi mu tiho pokorenizpolnil vsako eljo.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    29

    Prili so do druge strae ob vratih, ki dr z vrta v palao.Motno je odsevalo od lema v brezmeseni noi. Kakor sivasenca se je svetil me v roki vojaka.

    Spiridion je odpahnil duri, nalahko, da niso zakripale vteajih. Vojak se ni ganil, ni dvignil mea in jim ni zastavilpoti. Kakor iz kamna je stal, brez ivljenja.

    Spiridion je bil sedaj preprian o arovniki moi Epafro-ditovi.

    V strahu pred njim, pa drzen v zaiti tolike arovnikemoi trgoveve, je privel hitro oba po temnih hodnikih, postopnicah in zvitih pomolih, kakor v labirintu, do zadnjihvrat, do stanu jearjevega.

    Tu se je Spiridion ustavil.Gospod, ali oara jearja?Njega ne morem.Izgubljeni! je zacvilil evnuh.Odpri! je veleval Epafrodit.Izgubljeni! je jeal evnuh in se krial, ko je odklepal.Prigi plamenico!Numida je potegnil izpod plaa drobno luko in ugal

    plamenico.Spiridion je pokazal s prstom na jearjeva vrata in trepe-

    taje poenil za vlaen slop ob zidu.Poakam! Poakam! Pojdita sama!Numida udari na jearjeva vrata.Odpri!Nikomur!Veliki despot zemlje in morja ti veleva!Sivi jearjev obraz se je zasvetil v vratih ob aru plameni-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    30

    ce. Epafrodit je razgrnil pla, da je jear ostrmel ob sijajujasnega gospoda.

    Velik gospod si, se je priklanjal jear, nisi pa despot! Nemorem!

    Beri!Epafrodit je potegnil iz srebrne cevke Justinijanov podpis

    nad katerim je ponaredil carsko dovoljenje, da sme do Ori-ona.

    Jear je slabo ital, a je vendar spoznal Justinijanov podpis.Poklonil se je do tal pergamentu in snel kljue.

    Da nisi v dvomih, e en dokaz! Pozna prstan?Od despojne? se je zaudil jear in se vnovi priklonil

    prstanu.Zaroljali so skrivljeni kljui, zakripali zapahi, zakrulila

    vrata, prva, zajeala druga in tretja.Toda samo ti, gospod, o tem pokazal je Numido ni

    pisano na pergamentu!Samo jaz, je odgovoril Epafrodit in vzel plamenico Nu-

    midi, katerega je pomenljivo pogledal.V Grku se je vse razplamenelo od razburjenja. Njegov raz-

    vajeni voh ni obutil groznega zraka, ki je pritisnil vanj izjee. Samo en korak e do zmage, ena minuta, kratka in od-loilna. Zautil je v stari in ibki roki mo, da bi prijel no ins silno mojo sunil vsakogar v prsi, ki bi mu sedaj branil docilja.

    Ko je zagledal Iztoka, je prebledel. Ustnice so se mu tres-le, v oeh ga je zaskelelo kakor od solza. Zaroljala je veriga,ko je Iztok obrnil vanj pogled. Mrak je leal na njegovih oehkakor alostna blaznost.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    31

    Epafrodit je stal sredi jee, plamenica je trepetala v njegovidesnici, besede ni mogel iztisniti iz grla.

    Tedaj je zunaj nekaj votlo zabobnelo, kakor bi padlo truplona tlak. Epafrodit se je osvestil v grozi, v jeo je planil Numi-da s krvavo tuniko.

    Iztoku se je zdanilo, spoznal je Numido, spoznal Epafro-dita.

    Vkovani roki je sklenil in dvignil pa izpregovoril zamolklo,kakor iz groba: Bogovi! O, otmite me! Na Krista, vajinegaBoga, pomagajta!

    Ko je Numida v svitu lui ugledal svojega ljubljenega go-spoda, kako je prikovan na jasli, kako je shujano in udrtonjegovo lice, je na glas zajokal, se zgrudil k njegovim nogamin poljubil okrvavljene lenke, koder ga je rezala elezna spo-na.

    Hitro, Numida! je velel Epafrodit.Dasi vajen svile in baruna, mehkih preprog in dehteih

    sob, je Grk pokleknil v nesnago poleg Iztoka. Numida je se-gel v nedrje in odmotal zavitek z jeklenim orodjem.

    Zaumele in zakrtale so pile. Razvajenemu trgovcu se jepocedil pot curkoma po maziljenem elu. Toda ni odnehal.umelo in kripalo je z neuakljivo naglico po eleznih ob-rokih krog lenkov ob rokah, ob nogah. Poasi so se zareza-vale krbine, obroki so odnehavali, Numida jih je z orjakosilo razkrehnil, osvobojena je bila noga, desna, leva, za njoroki. Iztok jih je dvignil in iztegnil. Zapokalo je v zastalih inokorelih lenkih. Priela sta na vratu. Obro je bil debel. asje bliskovito beal.

    Pustita obro! izpregovori Iztok.Vsa sila, ki se pojavi v boju na ivljenje in smrt, se je zbu-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    32

    dila v Iztoku. Zgrabil je za precej ibko verigo, s katero je bilprikovan na jasli, otrple miice na nogah so se zdramile invzvalovile, hrbet se mu je skljuil, ile na vratu nabreknile,

    Nikar! Prepiliva verigo! vzklikne Epafrodit.Tedaj je poilo, slab udek v verigi je odnehal in Iztok je od-

    skoil na sredo jee, dre v tresoi se roki kos verige, ki se jedrala obroa na vratu. Kolena so se mu poibila in sesedel seje na mokro prst.

    Zopet je segel Numida v nedrje ter mu ponudil iz stekle-nice arabske ganjice. Iztok je drhte nastavil k ustnicam inizpil. Dvignila se je v njem vsa mo in naglo je vstal brez opo-re.

    Beimo! veli Epafrodit in zgrabi plamenico, ki je bilavtaknjena v vlano zemljo.

    Odhitel je po trdih stopnicah, Iztok za njim, dre v rokiverigo, da ni zvenkala. Pred jearjevimi vrati so vsi opreznopreskoili mlako krvi. Epafrodit se je ozrl samo mimogredena jearjevo truplo, ki je lealo vznak z izbuljenimi omi. Vsrcu mu je e tial Numidov no. Grka je strelsla groza in be-al je, da je gasnila plamenica.

    Ko so pribeali do kraja, kjer je epel Spiridion, je velel le-temu Epafrodit: Zapri!

    Ne bom, ne utegnem! Beimo!Skoraj po vseh tirih kakor plaha ival je tekel Spiridion in

    jih vodil po ovinkih in stopnicah. Epafroditu se je zdelo, daje pot dalja kakor prej, da so hodniki oji, stopnice vse opol-zle. Ozrl se je na evnuha in se za trenutek ustrail.

    Zmotil si se! Pot je udna, Spiridion!Ne boj se, bolj skrita je, bolj varna!

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    33

    Tedaj je trgovec videl, da tlai Spiridionov hrbet teka vre-a. Povpraal bi, pa ni utegnil.

    Nenadoma so stali izven ozidja v gostem mirtovem grmi-ju.

    Spiridion je zgrabil plamenico, ji uduil lu z roko in jovrgel v grm.

    Kje smo? izpregovori Epafrodit.Spiridion je poloil prst na usta, pokazal s kazalcem kviku

    in zaepetal: Teodora!Privedel jih je bil po skrivnem potu prav pod cariinim ok-

    nom na vrt.V kratkih, neslinih korakih so bili na znani stezi, pri vra-

    tih, kjer so prej vstopili. Ko jih je zagledala senca vojaka, se jezganila in la tiho za njimi. Prili so do druge strae, tudi tase je okrenila in jim sledila. Preden so prili do morja, so seodkrhnile od temnih grmov e tri sence in vse so kakor brezvolje, gnane s arovniko silo, krenile na stezo za begunci.

    Ko so se zasvetili v temi beli stebrii ob stopnicah k mor-ju, je Epafrodit polglasno izpregovoril: Hvala tebi, KristeSpasitelj!

    Ali v tistem trenutku so se oglasili trdi koraki, iz teme jeudaril svetel me in po vrtu se je razleglo z glasom zapove-dujoega astnika: Kdo? Stoj!

    Zalotil jih je nadzirajoi astnik, ki je priel ob nenavadniuri na vrt do stra.

    Epafrodit je odskoil pred ostrino mea, zrak je zasial,udarec ni zadel. Bliskovito se je dvignil sivi pramen svetlegajekla, da bi udaril po Iztoku, ki je v goli tuniki el za Epafro-ditom. Ali takisto bliskovito so se vzpele iz grmovja temnesence trgovevih sunjev, ki so bili pripluli z velikim olnom

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    34

    in akali v zasedi, ako bi bilo treba pomoi. Napadli so odzadaj astnika in ga podrli.

    V oln! krikne Epafrodit in potegne Iztoka za seboj postopnicah. Skoila sta vanj tudi Numida in Spiridion.

    Odrini!ajka se je zagugala na valovih.Padli stranik je zakrial na pomo. Begunci v olnu so sli-

    ali tek stra od raznih postojank prostranega vrta. Zazven-kalo je jeklo, zapokali lemi, krik, hru, padanje in pljuskanjevod. Pet straarjev Slovenov, ki niso zabranili Epafrodituvhoda, ki so mu na begu sledili in bili takisto namenjeni po-begniti z Iztokom, vsi so priskoili na pomo vrlim sunjem.

    Iztok se je stresal v olnu od koprnenja, da bi udaril tudisam. Prsti na desnici so se mu krili, kakor bi iskali ronika,pa so otipali le konec verige, ki mu je visela od vratu.

    Vsi so molali v vroici. Epafrodit je nastavljal uho, da bipo hrupu razbral izid boja. Udarci so ponehavali, kri je utih-nil, bolesten stok se je priplazil zdaj zdaj po morju do njego-vih ues.

    Zmaga! izpregovori prvi Numida.Veslaj! zapove ostro Epafrodit.Numida je zgrabil veslo in pomagal monemu sunju.ajka je letela kakor postrv.Ko ni bilo niesar ve sliati, se je sklonil Iztok do Epafro-

    ditove roke in jo dvignil k ustnicam. Grk je zautil dve gorkikaplji, ki sta mu kanili iz oi junaka na drobno desnico.

    Gospod, brezmejen je moj dolg!Plaal sem ti svojega!Iztok mu je vnovi poljubil roko, pomolal in nato s tre-

    soim se glasom vpraal: Kje je Irena?

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    35

    Vsa dua, srce, vse ivljenje je trepetalo iz te besede.Oteta, Iztok! Ni je v Bizancu!Iztok se je uklonil, da so se drgetajoa kolena dotaknila

    poda v olnu, in poloil glavo na mehki bisus Epafroditove-ga naroja.

    Kristus naj ti plaa, bogovom rtvujem zate, jaz ti ne mo-rem plaati!

    Grka je ganilo. Z obema rokama je prijel Iztokovo glavo.Iztoe, kakor herko ljubim Ireno, kakor biser jo bom u-

    val zate. Ne vprauj, kje biva. Zakaj tvoje srce bi pozabilo na-se in lo za njo v pogibel. Tako mi Krista, objame jo. ZaupajEpafroditu! Ona je vredna boje ljubezni, zato jo varujeBog!

    Jo varuje Bog Zamiljeno, z vero in dvomom, je ponovil Iztok zadnje be-

    sede.Vsi so obmolknili. Z vseh lic je odsevala skrivnost, svea-

    nost in upanje.Le Numida se je smehljal od areega veselja in se skrbno

    oziral po velikem olnu.Dospeli so v pristan Grkove vile. Numida je gledal nazaj in

    z omi prebadal nono temino.Prihajajo, je rekel glasno, ko so stopali iz olna.ele tedaj se je zganil na dnu olna epei Spiridion. Zobje

    so mu klepetali od silnega trepeta, vreo z denarjem je pri-tiskal krevito k sebi.

    Gospod, plailo! so bile prve besede, ki jih je izpregovo-ril.

    Kako se vrne? Zakaj si priel?Plailo, gospod, plailo mi daj, potem pobegnem.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    36

    Pobegne? se zaudi Epafrodit.Ne morem nazaj, ne upam si. Ko si ti otemal Iztoka verig,

    sem zagledal smrt. Zbeal sem po denar, kar sem si ga mu-koma prihranil. Stisnil je vreo e tesneje k srcu. In sedajuteem, gospod. Daj mi plailo! Tiso, si rekel, tiso zlatih.

    Dobi, e ve dobi. Hoe z menoj?Prosim, milost mi izkai.Numida, Spiridiona naj prepeljejo na jadrnico! Tam

    dobi plailo in pobegne z menoj!Vtem se je priblial veliki oln, katerega so gnali zmagal-

    ci z velikansko mojo. Nekaj sunjev je padlo. Sloveni voja-ki niso bili ranjeni.

    Br na konje!Spustili so se vsi po strminj proti hlevu. Tam jih je akalo

    petnajst vrlih palatincev, Slovenov, v krasni opravi jezdecev.Dvaindvajset osedlanih in obrzdanih konj je hrzalo in tolklos kopiti.

    Med vojaki je bil tudi Radovan. Na glavi pozlaen lem naprsih srebrn oklep.

    Epafrodit se je godcu veselo nasmehnil, ko ga je zagledalv bojni konjeniki opravi, kako je iroko razkoraen nerodnostal in akal.

    Ko je opazil starec Iztoka, bledega, v sprhneli tuniki, z ve-rigo krog vratu, je zletel k njemu in si ga pritisnil z nerodni-mi rokami na prsi, da je roljala veriga po oklepu, in golal vsolzah: Iztoe, Iztoe! Sinko moj, kako teko sem te reil!

    Preteklo je nekaj kratkih hipov. Iztoka je kril oklep magistrapeditum, zlati orel se mu je svetil na prsih, ob pasu mu je

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    37

    poleg mea visela drobna roenica. s kamenki iz Hilbudijeveelade. Kljub burni zadregi je ni pozabil.

    Po Osrednji cesti so udarile podkve v granit, pri odrinskihvratih je zaklical Iztok, magister peditum, geslo, katero so muizdali beei Sloveni palatinci.

    Straa je odprla, pozdravila, konjenica je inila v divjemdiru iz Bizanca v svobodo.

    Isti as se je dvignilo sidro, jadra so se napela, zmagalecEpafrodit je odplul na iroko morje.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    38

    ETRTO POGLAVJE

    Po Iztokovem in Epafroditovem begu se je e v rano ju-tro razburil ves Bizanc. Kakor poar v preriji, v katerobuti orkan, je zaplamenela skrivnostna povest pretekle noiin se raztoila po mestu. Kakor skelea iskra je zadela klien-te pred vrati islanih konsiliarijev in pretorjev, bogatih sena-torjev in zvitih trgovcev. Kakor tule demon je segla do Kam-pa, na ognjie drhali ob Zlatem rogu, se razplamenela poforih in preplula veletok ljudstva na prostrani Osrednji cesti.Iztok, Epafrodit, so epetale strahoma usahle ustnice ug-lednih meanov, ko so se komaj prebudili iz spanja. Iztok,Epafroditje zakriala mnoica, zaljubljena v ti imeni. Iztok,najslavneji strelec v cirkusu, lepi centurio; Epafrodit, naj-dareljiveji gostitelj ljudstva pri hipodromskih igrah! Mno-ico je zgrabila zavest, da je utonila za vselej slast, ki bi ji jopripravil ob prihodnjih igrah Sloven Iztok, da se ji je zaprloza vselej dareljivo perie Epafroditove roke. Ta ljubezen,porojena iz surove sebinosti, je pozabila na Bizanc, pozabi-la, da visi nad njo koena roka mogonega despota, ki groz-no mauje vsako nedostojno besedo zoper svoje veliastvoin zoper bleei se nimb svete despojne. Mnoica je poza-bila nase. Raztrgane, na pol gole tolpe so vrele skozi uma-zano ulico s Suenjskega trga na Konstantinov forum. Carskacesta je valila krieo drhal izpod arkad Tetrapilona na Teo-dozijevem trgu. Stranka zelenih je raztrosila dobro plaane

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    39

    hujskae med ljudstvo, da je krialo na despojno, pretilo car-ski palai s pestmi in jo zmerjalo: Morilka!

    Gnea je naraala; kakor povodenj je pokrila marmorniKonstantinov forum in obgrnila velikanska poslopja carskepalae. Kakor bi se dvigali kriai iz zemlje, je naraalo ljud-sko valovje. Bili so tisoi med njimi, ki jim ni bilo mar Iztokain Epafrodita. Ali trenutek je bil ugoden, da so lahko dali du-ka notranjemu rtu in svobodno kriali in zabavljali na des-pojno in despota.

    Carska palaa, komaj zdramljena iz spanja, se je razburi-la. Azbad je bil obveen ob prvem jutru, kaj se je zgodiloponoi. Sam je prijezdil v palao, besnel nad centuriji, bialvojake in takoj poslal oddelek Herulov in Germanov, naj po-veejo in odeno v jeo vse none strae. Bal se je despojnein despota in hotel ukreniti vse, da se stvar ne izve. Ko pa jeul odposlance iz vojanic, da je ez no izginilo dvajset naj-boljih Slovenov palatincev, da je ponoi jezdila konjenicaskozi odrinska vrata in ukanila strae, je bil zbegan; krial jepovelje za poveljem, da astniki niso vedeli, katero bi prejizpolnili. In sedaj nenadoma burja na ulici. Dvorjanice so tre-petale v strahu, skopljenci so se plazili kakor sence, prihulje-ni, trepetajoi. Zatiskali so si uesa in se skrivali po hodnikih.Zunaj je pljuskalo valovje, kriki so navduevali tolpo, divjiudarci so se oglasili na vrata carske palae.

    Teodora se je prebudila in pozvala Spiridiona. Udarila jeprvi s slonokoenim kladivcem na ploo, udarila drugi,udarila tretji, da se je kladivce razpoilo. Evnuha ni bilo. Pri-tekle so trepetajoe sunje; padle na kolena in vzdihovale:Upor! Hrup! Groza na ulici! Palao razdero!

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    40

    Teodora je pobledela, stisnila ustnice, rni senci svilenihobrvi sta se vzbpili.

    Po Azbada! je kriknila. Sunje so zbeale iz sobe, sredinje je obstala Teodora. Razpueni lasje so se v temnih valo-vih usipali ez plea in preko valujoih, razburjenih prsi.Rahlo se je tresla po vsem ivotu, iz oi so ji gorele iskre po-guma in samozavesti.

    Azbad je v hipu kleal pred njo in iskal z ustnicami bele-ga olenka. Despojna pa mu je odmaknila nogo, pozabilavse dvorne ceremonije, topotnila po mehki preprogi in uka-zala: Udari! Kaj akate?

    Jasna despojna, morje ljudstva straa preibka. Azbadje slovkoval z drhteim glasom in se ni upal ozreti v despoj-no, ki je stala kakor Amazonka z dvignjeno pestjo pred njim.

    Udari, sem velela! Kolji in presekaj se skozi drhal ter iipomoi na Kampu! Hodi!

    Azbad je takoj ukazal oprostiti zvezane palatince in z vsostrao udaril iz palae. Njegov lepi rebec se je vzpel in za-prhal, ko ga je pognal v mnoico. Krepki Heruli so nastavilikopja, osti so odprle studence krvi, drhal se je preklala, div-je tuljenje se je razlegalo po irokem foru. Azbad je sekal bli-skovito z gizdalinskim meem, katerega konica je komaj do-segala glave v gnei. Ko ga je mnoica spoznala, ga je obsulas too kamenja in opeke, ki so jo grabili iz skladia, priprav-ljeno za cerkev sv Sofije. Koder je vrtal klin Herulov in Ger-manov, se je mnoica umikala. Ker pa so od zadaj pritiskaletevilne tolpe, umikajoi se niso mogli beati, ljudsko valovjejih je stisnilo na palatince. Pobesneli ljudje so grabili kopjavojakom in jih lomili, rebcu so trgali uzde, porezali povod-ce. Azbad je udrihal, da so rdei curki brizgali krog njega,

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    41

    Konj se je splail in podivjal. Predrznei so drali Azbada zastremena, vlekli ga za noge in kriali: Na tla s preutnikom!Teodorin ljubej je! Iztoka je pahnil v jeo! Epafrodita je umo-ril! Smrt mu!

    Azbadu je omahovala roka, levica je iskala grive razbrzda-nega konja. Bil je izvrsten jezdec, ali omahoval je v sedlu; kri-al je povelja, toda palatinci niso mogli do njega. Z zo bmi jihje grizla gnea, kopja so bila polomljena, zaradi navala pamnogi e do meev niso mogli, da bi jih potegnili iz nonic.Azbad je vztrepetal ob zavesti, da je izgubljen. e ga poteg-nejo s konja, ga zmendrajo in udue. Zabodel je ostroge ko-nju v boke, plemenita ival je bolestno zarezgetala, se pogna-la v skok in preko teles in glav divjala, kakor bi plula po mor-ju.

    Tedaj so se nenadoma oglasile trombe teke konjenice.Drhal je onemela. Po Carski cesti se je zablealo od oklepov,mnoica je kriknila in pljusknila vsaksebi.

    Belizar! Belizar!Togota se je izpremenila v plahost, vse postranske ulice,

    vsa Solzna dolina, Sunji trg, vse je goltalo mnoice in Beli-zar, ni ne enkrat udaril z meem. V nekaj trenutkih je bil trgprazen, gluh; drhal se je nenadoma poskrila, kakor je bila ne-nadoma zrasla iz tal.

    e isto popoldne je sklical Upravda na posvet najuglednejesenatorje, povabil Belizarja in Azbada. Na seji je bila tudi Te-odora.

    Videli in uli ste v jutro, da se je dvignila drzna mnoicain navalila na palao svetega despota. Krmil sem narod, ka-kor krmi Bog ptice pod nebom; in ptice hvalijo Stvarnika,

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    42

    narod pa se je uprl in psoval gospoda zemlje in morja. Govo-rite, kje tii vir zla, kdo je uvalec, ki je zapeljal mnoico! Nasv. Trojico, umre naj!

    Krog senatorjev je dolgo molal v globokem spotovanju.Ko so z molkom naznanili, kako svete so jim besede, ki soprile iz ust despota, se je dvignil siv senator, upognil kolenodo tal in izpregovoril: Jasni despot, zmagalec Afrike! Uporje dvignil Epafrodit! Senatorji so pridrevali sapo in zrli vJustinijana kakor na boanstvo.

    Epafrodit? Toenec? In custodia libera? Azbad, magisterequitum, glej, da bo ta grki hujska e danes v vozi!

    Senator, ki je kleal pred prestolom, je prosil z omi dov-oljenja, da izgovori.

    Nadaljuj, islana starost!Naj milostno dovoli hlapcu vzvieni despot, da mu dam

    tele listine, ki mi jih je izroil v jutro suenj od Epafrodita.Senator je segel v nedrje in pokazal pergamente.Silenciarij, vzemi in preberi! Tajnik je odpeatil pismo ki

    je bilo naslovljeno na Upravdo.Mogoni despot Tajnik je utihnil, roka se mu je tresla. Justinijan je upiral

    vanj bodee oi, suhe roke so se trdo oprijemale obslona naprestolu.

    Silenciarij, preberi! Vem, da odmeva iz pisma lajanje psa.Za to se despot ne meni! Dalje!

    Mogoni despot, nenasitna poast, krvoss ljudski!Senatorji so se stiskali za prsi, si maili uesa in se na iroko

    prekrievali preko ramen. Teodori je pobledelo lice, zlatinimb je trepetal na glavi, bager na vzburjenih prsih je drhtel.

    Nehaj! je kriknila silenciariju.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    43

    Beri! je ponovil s suhim glasom despot.Sveta despojna naj se prepria, kako je z njo boja mod-

    rost. Ko bi jo bil slual in zaprl Epafrodita, bi ne bruhal tasmrad iz njegovih ust. Odpusti, despojna!

    Silenciarij je nadaljeval:

    Na veer pred svojo smrtjo prihajam k tebi, kri barbarska, dase poslovim. V isti vdanosti sem troil, bedak, milijone za des-pota. Za plailo me preganja. Zakaj? Ker ti vlada slovita hot-nica, ker te je omreila preutnica, hi medvedarja. Tudi njejsem poklanjal darov, da je pila iz ae zmagoslavja na moj ra-un. Ko pa sem zael z njo boj, ko sem otel kakor Suzano istoIreno, ko je Krist Pantokrator navdahnil barbara Iztoka, da jepahnil iz naroja lovao Teodoro, mi je prisegla pogubo. Spre-jel sem to obsodbo. Toda prej sem iztrgal iz jee Iztoka in gavrnil barbarom. Danes ti je brkone mnoica pokazala, kdo jeEpafrodit in koga bolj ljubi, tebe ali mene. Ti ima me, jazimam ljubezen. S to lepo zavestjo konavam svojo pot. Mojineni ivci, rojeni na grki zemlji lepe umetnosti, ne prenaajove tvojega nasilja. Ko bo bral to pismo, vedi, da sem potop-ljen z najboljo jadrnico in z vsemi umetninami vred na dnugrkih vod. e te vlee sla, pridi ponje. Moje posestvo pa jepred letom prodano po svetem pravu trgovcu Abiataru. Storilsem to iz usmiljenja, da si ti ne oskruni grabeljivih rok. Prav-ne listine so priloene.

    Epafrodit.

    Vsi senatorji so se skrivili v grozi. Azbad je pobledel in za-rdeval. Justinijanovo lice je porumenelo kakor vosek, Teodo-ra pa je omahnila na prestolu in omedlela. Despot sam jo je

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    44

    prestregel, dvignil v naroje, ozrl se na senatorje in s suhimglasom, ki se mu je treso se trgal iz grla, izpregovoril: Sa-tan je posodil eljusti psu, da je ugriznil na smrt nedolno,sveto despojno!

    Sunji so dvignili prestol in odnesli Teodoro. Sam despotjo je spremil.

    Ko so poloili onesveeno carico na svilen blazinjak v nje-ni sobi, je pokleknil Justinijan ob njej in ji poloil roko naelo. epetaje je klical sveto Trojstvo, rotil apostole, naj otmoTeodoro.

    Poasi je odprla oi.Justinijan je vzkliknil: Deo gratias!Ne boj se, mo se mi vraa. O, da je uel klevetnik!Mea culpa, jasna despojna! Ko bi te bil poslual!Teodora je trudoma dvignila roko in ga objela.Ker si apostol, moj predobri! Ali verjame kleveti?Bogu verjamem in tebi, ker s teboj je On.Iztoka sem zaprla, da otmem tebe. uval je zoper despo-

    ta in sedaj je otet, otet po lisjaku, o graeca fides!Boja modrost otme tebe in po tebi mene. Pravica boja

    naj plaa samomorilcu na dnu pekla!Ne verjemi, despot! Graeca fides!Teodora je zatisnila oi.Ne verjamem, despojna, ker ti veli. Izgrebemo lisjaka!Tedaj je vstopil dvorni zdravnik. Carica mu je odkimala z

    roko, da ga ne potrebuje.Zaspim.Zaspi in pozabi! Ko se je vrnil Justinijan v zbor senatorjev, je Teodora takoj

    vstala. Omedlevico je le hlinila.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    45

    Torej je zmagal satan satan v njem. Prekletstvo temuGrku!

    Hodila je razburjena po dragocenih preprogah. Ustnice sose ji tresle. Glavo je povesila, v uesih so ji umele grozne be-sede iz Epafroditovega pisma. Kakor ponievalni udarci zumazano roko v lice so se ji zdela ta odkritja, polna resnice.Poizkuala je mirno razbrati, kar je ula iz pisma. Preutnica hotnica barbar! To nesramnost je zaluil njej, despojni,v obraz zviti Epafrodit. In to aljenje je poslual zbor senator-jev. Krivili so se sivi moje in si zatiskali uesa. Hinavci! Nji-hovo srce pa se je radovalo, ko je brizgalo blato na njen sve-ti nimb. Kako si zabrie ta made? Ali bodo senatorji molali?Tajna seja je. Ba, tajna! To se pravi, da bo vsak, ko se vrnedomov, tajno poepetal skrivnost na uho svoji eni in e prejsvoji ljubavnici. Te gredo v Zevskipove kopeli in bodo podveer takisto tajno pripovedovale prijateljicam in drugo jutrobo govoril o pismu Bizanc na forih, seveda ne javno, ampakgovoril bo.

    Teodora je mislila, toda ni iznala zatvornice, ki bi zaprlajez, preko katerega zaumi Epafroditova kleveta.

    Naj govore, je dejala, Upravda ne verjame, za to mi je,za drugo se ne menim.

    Pikra porogljivost pohotnice, ki je prebredla morje blata,ji je obsenila poteze na licih.

    Ustnice ji niso ve trepetale, rahlo so se razirile in na-smehnile.

    Ko sem otel kakor Suzano isto Ireno, tudi to je zapisalEpafrodit, je razmiljevala dalje.

    Otel? Kako otel? Mar je ni ve med dvorjanicami? Mor-da je menii utekel z barbarom?

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    46

    Ta misel jo je bolj zapekla kakor Epafroditova oitanja. Vesstrup ljubosumja ji je prepojil duo. Ves strah pred carjem,vsa sramota pred Bizancem, vse je skopnelo kakor sneenkosmi v junem soncu. Sesedla se je na blazine in z vso vro-jeno ji duhovitostjo snovala takoj narte, kako bi se mae-vala Ireni, kako dosegla Iztoka.

    Vtem je Upravda v tajni seji mirno razpravljal dalje vanadravna vpraanja. Govoril je o monopolu svile, o stavbah,vodovodih, zlasti o cerkvi svete Sofije. Nobenega svetovalcani bilo, ki bi se bil drznil z najmanjo besedico ugovarjati. Obkoncu seje pa se je dvignil despot in slovesno razglasil

    Znano je vesoljnemu svetu, da je iskala preganjana kra-ljica Gotov, Amalasunta, zatoia in tolabe pri meni. Des-pot zemlje jo je sprejel, poslual njeno tobo o krivicah in jiobljubil pomo. Toda krivica je la v slubi hudega duha pre-ko pravice in nabrusila noe zavratnim morilcem. Padla jekraljica umoril jo je narod podlonikov. Zato pa je nalogadespota, ki ji je obljubil pomo, ki si je izbral za geslo ivljenja,Boj krivici, brambo pravu!, da mauje zaradi tega njeno kri.Slovesno izroam poveljnitvo armade v izkueno roko Beli-zarju, ki naj kaznuje smrt Amalasunte in osvobodi Italijo iz-pod jarma morilcev.

    Vsi senatorji so se priklonili. Belizar je vstal in pokleknilpred Upravdo ter sprejel zlato verigo v znak vojne oblasti,Justinijan je razprostrl nadenj roke in molil k sveti Sofiji, daga navdahne in obseni z duhom zmagalca.

    Ob tem slovesnem trenutku javi dvorjan, da je prijezdilbrzi sel iz Odrina in eli oddati list jasnemu despotu. Poiljaga magister peditum Orion.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    47

    Azbada je oblila rdeica ob tem poslanstvu. Senatorji sodvignili glave in osupli strmeli na Upravdo.

    Magister peditum Orion?Upravda se je ozrl na Azbada.Govori, odlinost, kdo je ta magister peditum Orion? Ne

    spominjam se ga!Azbadu so se jeili lasje v strahu. Iztoka sta imenovala Teo-

    dora in on cesarski ukaz je bil ponarejen zato, da bi laeuniila Iztoka. e zve Upravda, zadene kazen samo njega.Teodora se opravii.

    Magister equitum, emu pomilja?Naj bom zadnji suenj v hipodromu, e kaj vem o tem

    imenu. Brzi sel se moti.Prinesite pismo!Silenciarij je el iz dvorane, Upravda je sedel na prestol

    naslonil glavo v koene prste in gledal proti zavesi, kamor jeizginil silenciarij. Vse je molalo. Senatorji so si z dragoceni-mi tunikami pokrili usta, da bi se ne ulo dihanje. Ves Bizancje vedel, da je Iztoka car imenoval za magistra palatinskihpecev. Vojaki so raznesli novico e tisti veer po mestu. Insedaj Upravdovo vpraanje. Izpod ela so opazovali Azbada,ki mu je ginila rdeica in se prelivala v bledost obupnega stra-hu. Vsi so slutili, da je vmes roka carice.

    Silenciarij se je vrnil s pismom. Z levico mu je namignilUpravda. Razpeatil je zavoj in ponudil pergament carju. De-spot je zamahnil z roko in velel: Kaj pie? Beri!

    Jasni despot!Ker se nisem utegnil posloviti, zato se poslavljam sedaj. Dolgu-jem ti zahvalo, ker sem se v vrstah tvojih vojakov izuril. Zato

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    48

    sprejmi za plailo priloeno roenico. V njej so kamenki iz Hil-budijeve elade. Vedi, da ga je podrla puica z mojega loka.Sedaj se vraam preko Hema k oetu pod svobodno sonce, kimi ga je hotela ugasiti za veke medvedarka Teodora. Po nagra-do za to njeno ljubeznivost pridem sam in z menoj vojska Slo-venov. Zahvali za ta obisk despojno.

    Iztok.

    Justinijan se ni ganil. Na suhi dlani je poivala glava, naobrazu ni zatrepetala nobena, miica. Gledal je preko sena-torjev na steno, kjer je bila slika svetih Treh kraljev pred He-rodom.

    Poasi je izpregovoril, ne da bi dvignil glavo in trenil zomi.

    Pekl se je odprl danes in izbruhnil eto satanov. Todadespota ne uniijo. Kristus Pantokrator jih zatre. Belizar, vsiSloveni morajo v Italijo na vojsko! Azbad naj odbere nekajHerulov, ki naj slede ubeglim Slovenom in temu magistrupeditum Upravda se je nasmehnil preko Hema. e jihdohite, naj jih posekajo. e jim uteko, naj gredo do Hunov inpoiejo Tunjua, ki naj se takoj oglasi v Bizancu!

    Ko so senatorji zapuali dvorano, je poepetal evnuh Az-badu, da mora br k despojni.

    Slual je. Toda v grozi se je tresel. Komaj je uel jezi Uprav-de, ker ni despot povpraeval dalje o Orionu in je imel vsesamo za zvijao Slovena, e mora k Teodori. Teak bo rauno Iztokovem begu.

    Ponino je dvignil oi v despojno, ko je kleal pred njo inji poljubljal nogo. Toda hitro jih je povesil. Zakaj v njenihoeh ni videl milosti.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    49

    Kje je Irena?Pobegnila.Z Iztokom!Ne, sveta despojna. Teden dni poprej.Zakaj je nisi poiskal?Izginila je, kakor bi utonila v morju. Brez sledu.Ii jo, zvedi zanjo, plauj vohune, sicer se mi ne prikai

    ve! Kako si strail Iztoka!Izdajstvo v hii! Spiridion je izginil z Grkom. Podkupljen

    je bil od trgovca.Tudi njega ii in ii Epafrodita, ki se ni utopil, nikdar.

    Ne verjamem lisjaku!Za Epafroditom je poslal jasni despot jadrnico.Tega te nisem vpraala! Pojdi!Po tleh je drsel Azbad od despojne in odel pobit in po-

    nian kakor zadnji suenj, ko ga pretepe gospodar z biem.Ko je priel iz palae, so e gorele zvezde na nebu. Divje jegonil rebca preko trgov na Kamp v vojanice, da bi nad ne-dolnimi palatinci izbruhal srd zaradi ponianega napuha.

    V nizkih tabernah, mimo katerih je jezdil, so pa popivaliEpafroditovi sunji, svobodni in veseli, da so dobremu go-spodarju izpolnili zadnjo eljo ter v jutro nahujskali narod vdivji upor zoper carja in carico.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    50

    PETO POGLAVJE

    Iz dalje se je svitalo jutro. Zvezde so postajale redkeje,moan vzhodnik je pihal po Propontidi. Epafrodit je stalnepremino e vedno na krovu in slonel na ograji jadrnice.Pretekla so desetletja, odkar ni prebil bogati trgovec tolikoduevnega in telesnega napora. Toda njegovim oem se e nizahotelo spanca. Dramila ga je zavest, da se vozi zmagalec izBizanca. Nebo je svetilo z milijardami luk njegovemu zma-goslavju, umea Propontida mu je z valovi vzklikala: Mno-ga leta!

    Dolga, stisnjena barica je letela. Veter je polnil jadra, daso se jambori krivili. Ob straneh pa so e udarjala v morjedolga vesla pod miiavimi rokami najboljih sunjev, ki jihje bil vzel Epafrodit s seboj. V zaetku vonje je bil tako raz-burjen, da ni bilo prostora nobeni drugi misli kakor misli nabeg in reitev. Neprestano je veleval Numidi, naj hitrejeudarja s kladivom takt veslaem. Obetal jim je plailo in na-grado povrhu, e uteejo carskim zasledovalcem. Preprianje bil, da ni v bizantinskih vodah hitreje jadrnice mimo nje-gove. Toda kljub temu, da je letela z ugodnim vetrom in podvesli, se mu je zdelo, da leze poasno in da utegne vsak hipzazreti za seboj rdee oko carske barke, ki ga ujame in odve-de v smrt.

    ele ko se je svitalo jutro in so prebrodili nad pol Propon-tide in ko najbolje oko ni zapazilo nobene zasledujoe bar-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    51

    ke, se je Epafrodit pomiril. Dovolil je veslaem pol ure odmo-ra in obilen zajtrk. Tudi njemu je prinesel Numida ostrig inmrzlih prepelic ter vr starega vina. Trgovec se je zavil vpla, zakaj mrazilo ga je v hladni jutranji sapi. Jedel je sslastjo, napor in skrb sta ga uejala, da je toil izredno mno-go iz vra. Ko se je okrepal, so se mu umirjevale misli, budilase mu je samozavest, da je zmagal despojno, otel Iztoka insebe. Na vzhodu se je boila zarja. Trgovec se je ozrl proti Bi-zancu, ki je pogledom e davno utonil v morju. Obutil je ne-nadoma tesno bolest v srcu.

    Bizanc! tirideset let je bival v njem, zaslovelo je njegovoime, z Justinijanom je kockal netetokrat, preden je e zaca-roval. Tisoe je izgubljal nala, da je prestolonaslednik Up-ravda imel novce za razkono ivljenje. Danes pa mora bea-ti, dasi ni storil krivice. Beati mora, ker je branil Ireno, ker jeotel ivljenje tistemu, kateremu je dolgoval sam ivljenje.

    O, Bizanc, kako si ostuden, je izpregovoril na glas. Se-daj moram pro od tebe, moram. Ukaz usode! Toda el bi bilbrez tega povelja, ker je gnus do razmer tako grenak, da bi gamoja leta ve ne prebolela.

    Epafrodit je zaklopil oi kakor na nebu zvezde ob vzhodujutra. Zavil se je e tesneje v pla in se udobno naslonil namehkem stolu. Valovi so se penili ob bokih ladje in mu zazi-bali otone misli v sladek uitek zmage in maevanja.

    ivo se je vglobil v carigrajsko jutro. Slial je um mnoi-ce, ki so jo nahujskali njegovi osvobojeni sunji. Videl je blediobraz duhovite despojne, ki si je grizla ustnice v gnevu, da joje ukanil Grk in ji iztrgal plen iz rok. Smeh se mu je kroilokrog ustnic, ko je gledal v duhu suho lice despota, beroe-ga njegovo pismo, ki ga je moralo ualiti do smrtne grenkosti.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    52

    Sporoil mu je, da gre v smrt, da se potopi sredi morja. Sto lajo ni upal Epafrodit ustaviti preganjanja in stikanja zaseboj! Predobro je poznal Bizanc, kjer se je moralo vednoverjeti nasprotno, kar si povedal. In e bi verjel Upravda, neverjela bi nikdar despojna. elja po maevanju bo dvignilasidro najboljim barkam in razkropile se bodo po vsem Egej-skem morju ter ga iskale. Epafrodit se je skoraj glasno na-smehnil. Njegov nart je bil na piico zarisan. Odlono je raz-grnil volneno togo, vstal, se ozrl proti vzhajajoemu soncu inz dvignjenimi prsmi potegnil vase hladni zrak. Zasenil je oiz dlanjo. Na obzorju se ni ganila nobena bela perut hiteeladje.

    Umirjen in zadovoljen je poklical Numido in mu zapove-dal, naj krmar okrene ladjo, ko prebrodijo Helespont, protiseverozapadu, v smeri otoka Samotrake. e zazro pred sebojladjo, naj se ji ne ognejo. Ob njej naj plovejo dalje in razvijejonjegov prapor. e pa bi se bliala barka za njimi, naj mu ta-koj naznani.

    Nato je el v spalnico in zaspal kakor truden vojvoda pozmagoviti bitki.

    Bliala se je tretja polno, odkar so bili na morju. Spati nismel nih, tako se je glasilo povelje. Epafrodit je stal na kro-vu in strmel v no, da bi zagledal lu v pristaniu trdnjaveToper. Zakaj krmar je trdil, da jih zagledajo o polnoi. Vonjaje bila ves as ugodna. Sreali so nekaj bark, ki so plule v Bi-zanc. Vse so poznale Epafroditovo jadrnico in vse so jo spot-ljivo in navdueno pozdravljale. Epafrodit se jim je nalablial, ker je hotel, da potoma povedo carskim ladjam, kamje beal. Preraunal je natanno, da morajo ladje preganjal-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    53

    ke zakasniti en dan ob najhitreji vonji. Toliko asa pa muje zadoalo, da nart izvede in izbrie vsako sled za seboj.

    Opolnoi se je oglasil suenj na jarbolu: Lui!Toper, je ponovil krmar in se priklonil Epafroditu. Takoj

    so prieli povezovati jadra. Vesla so le polagoma udarjala vvodo in gnala jadrnico v pristan. Preden so prili v soseinobark, je ukazal Epafrodit: Sidro!

    Velika vretena so zakripala, maek se je potopil in zapiilv dno, ladja se je stresla, nekoliko nagnila in obstala. V mor-je so spustili olniek. Vanj sta sedla Epafrodit in Numida,motvo je ostalo na ladji in poleglo. Edini evnuh Spiridion nizaspal. Vse noi in dneve je prebedel na barki. Zaril se je v kotpod krovom, pokril s plahtami vrei z denarjem in preepelna njih v groznem strahu. e nas ulove? Zamial je vselejob sami misli in se stisnil v klobi ter objel svoj zaklad. Ka-dar se mu je vrnil zopet pogum; ko je na ladji vse poivalo inso doneli le udarci tolkaa veslaem, je odgrnil umazaneplahte, odvezal vreo s tiso zlatimi bizantinci ter s slastjotipal po zlatnikih, preteval jih s potnimi rokami in spualtiho na kupek. e mu je iz tresoe se roke zdrknil zlat in jetanko zacingljalo, je vselej vztrepetal. Vso duo mu je objelanedosena sladkost ob tem glasu, hkrati pa mu je grozenstrah zgrabil mozeg, da je pokril z vsem telesom svoj zakladin prislukal dolge trenutke, e ni glas koga zbudil in priva-bil dolgo roko, ki bi se iztegnila iz mraku in segla po denar-ju. Ko je prebil strah, je tel dalje, pretel do zadnjega, spra-vil, tesno zavezal vreo in priel razmiljati, esa bi se lotil.Priskoparil je toliko, da bi lahko brez dela ivel. Ali kako bimogel posegati v kup, ki bi kopnel in ginil. Ne. Sklenil je, da

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    54

    v Toperu izstopi in odide v Solun ter neznan zane majhnotrgovino.

    Zato je tako silno hrepenel, da bi se mogel izkrcati. TodaEpafrodit je el, z njim Numida, motvo spi brezskrbno spa-nje, on pa bedi, aka in se trese. Naj seda jle pridejo ladje izBizanca Zadrgetal je ob tej misli in se ozrl skozi okroglolino izpod krova.

    Kakor bi ga speklo, je odmaknil obraz.Poasi se je dvignil in pritisnil samo eno oko k lini.Zastokal je, zajeal in se zvil nad svoj zaklad. Otrpnil mu

    je razum, stisnil ga je tolik strah, da se je od drgetanja stre-sal pod njim.

    Kmalu je slial, da je nekaj trilo ob barko. Dvignil je gla-vo in prislukoval. Jadrnica se je rahlo gugala. Zopet je poteg-nil dolgi vrat proti lini in pogledal.

    Ob ladji je stala kupijska barka, sklopljena z mostom zEpafroditovo ladjo. Na mostu je videl ljudi, ki so stopali iztuje barke na krov. Zaslial je nad seboj stopinje. Usta so semu razprla v krik. Toda glasu ni bilo iz grla, zajeal je in ob-jel zaklad in mie akal smrti.

    Ladja se je zibala, umirjevala, stopinje nad njim so priha-jale in odhajale, vraale se zopet in utihnile. Spiridion je bilpo vsem telesu oblit od strane groze. e enkrat se je nagni-la jadrnica, zaroljale so verige, nato vse tiho. Pod vesli jepljuskalo morje. Drgetajo kakor topolov list se je vzpel navreah in pogledal skozi lino. Tuja ladja se je oddaljila in vtemi izginila. Evnuh se je oddahnil in v zahvalo molil vero.

    Takoj nato pa se je ladja vzburila. Pod krovom so se zasve-tile lui, vsi sunji sedaj svobodni sluabniki krmar, Nu-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    55

    mida in Epafrodit, vse se je zbralo na krovu prav tik evnuho-vega leia.

    Epafrodit je obstal sredi njih. Odet je bil v navadno, pre-prosto obleko popotnega prekupca. Vse lice je bilo izpreme-njeno, rjavo maziljeno, kakor od sonca ogorelo, da ga je Spi-ridion komaj spoznal.

    Konana je pot, konana vaa sluba, je zael Epafrodits tihim glasom. Sunji so se pripogibali, nekateri iz vrojenenavade poklekali.

    Stojte, svobodni ste. Vsakemu sem pripravil plailo zatrud, da lahko poije, potem poie slednji slube koder ko-li.

    Nekateri so zaeli glasno ihteti.Vsi veste, kaj se je zgodilo v Bizancu, vsi veste, da visi

    smrt nad menoj.Ihtenje je postajalo glasneje, nekateri so dvigali pesti in

    stiskali eljusti.Hvala vam, zvesti ste mi bili in upam, da ob slovesu ne bo

    med vami izdajalca.Dvigali so se prsti kakor za prisego. Ali vse glave so se ok-

    renile v kot na Spiridionovo leie. Tudi Epafrodit se je ozrlna evnuha.

    Tegale sumite? Spiridion, ali res?Evnuh se je zakolebal na kolena, dvigal visoko prste in po-

    navljal prisego na Krista, na Oeta in Sv. Duha.Zasee te smrt tukaj, pekl tamkaj, ako si izdajalec!Spiridion se je tresel in se rotil na sv. Trojstvo, da nikdar.Torej zaupam vsem! Moje dragocenosti so na kupijski

    barki. Jadrnica je prazna. Trgovec, moj prijatelj, jih popelje vAtene. Jaz sedaj izstopim v Toper, izstopite tudi vi in v jutro

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    56

    raztrosite po mestu vsi alostno novico, da je sklenil Epafro-dit potopiti se z brzo jadrnico vred. Ko vzide sonce, priveslaj-te in zavrtajte ladjo, da se pogrezne. alujte za menoj, da pre-motite ljudi. Zakaj tukajnji prefekt gotovo naznani takoj vBizanc, da sem se res potopil, ladje, ki me brez dvoma zasle-dujejo, priplovejo sem in se vrnejo. Sled bo izbrisana, mojeivljenje oteto in varno. e me kdo srea, naj me ne pogleda,naj me ne pozdravi. Ali mi storite e to zadnjo uslugo, vi, svo-bodni moje?

    Vsi so se stisnili k njemu, iskali njegovih rok, jih poljubljaliin govorili grozne prisege ter klicali vse strele iz nebes, vespekl iz zemlje na izdajalca

    Ob sonnem vzhodu se je gnetla mnoica ljudi na obreju.Ves Toper se je izpraznil. Epafroditovo ime ni bilo neznanoastnikom in prefektu samemu ne. Ljudi je prignala radoved-nost, kako utone lepa barica in pokoplje samomorilca.Osvobojeni sunji so begali po mestu, na glas jokali, si ruvalilase, se grizli v ustnice do krvi in vili roke ob nesrei svojegagospoda, katerega preganja po krivici silni Upravda. Nekateriso nala vprio vojakov zabavljali na despota, da so jih pri-jeli in odgnali v kazen.

    Ko je nenavadna novica prila v stan prefekta Rustika, joje izvedela tudi Irena, ki je bila prila sreno iz Bizanca pokopnem k stricu in bivala s slukinjo Cirilo v preprostem, napol barbarskem mestu sreneja kakor na gnilem dvoru.

    Epafrodit, moj reitelj, varuh Iztokov? je izpregovorilaIrena na pol epetaje Cirili, ki je prihitela k njej z usodno no-vico. Zaradi dolge vonje po Solunski cesti iz Bizanca do To-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    57

    pera ji je neno lice nekoliko zagorelo in utrujenost e ni iz-ginila z njega.

    Slonokoeni glavnik, s katerim naj bi ji ravnala Cirila zlatelase, ji je padel iz tresoe se roke. Dolgi, razpueni prame-ni mehkih kodrov so se ji usuli po ramenih, po beli jutranjiprtenini preko prsi. Vsi spomini, vsa iskrena ljubezen do Iz-toka in iz nje porojena hvalenost do Epafrodita so se zbudiliz vroim plamenom v njenem srcu. Lica so ji zagorela v sr-nem ognju, ustnice so se ji tresle.

    Bogorodica, naj ne umre pravinik! Cirila, jaz ga otmem,moram, iz hvalenosti, iz ljubezni do svojega Iztoka. Hiti! Vnaglici ji je sunja spela lase s srebrno zalasnico, jo odela pre-ko tunike z lepo stolo in ji pomagala obuti mehke sandale.Nato sta li obe k stricu, prefektu Rustiku. Stric je e zvedelo nameri Epafrodita. Vojaki so ga obvestili, da so ujeli nekajsunjev, ki so glasno alili velianstvo despota. Leti da so po-vedali, zakaj gre Epafrodit sam v smrt Justinijan ga dolipo krivem, naperil je pravdo zoper njega, on pa mu hoeubeati s samomorom. Prefekt, Bizantinec skozi in skozi, si jehitro domislil, da ga bogato nagradi sam Upravda, e otmeEpafrodita in mu ga izroi ivega. Ravnal se je pravkar zdo-ma, da bi naglo ukrenil vse potrebno in zajel ladjo, preden sepotopi. Tedaj je prila Irena.

    Na Krista, otmi ga, striek!Irena je dvignila tresoe se roke, v oeh so ji igrale solze

    vsa je trepetala. Rustik se je zavzel.Irena, ti joka? emu? On je zoprnik jasnega despota e-

    mu solze za takega, solze dvorjanice?Irena ni bila doslej povedala stricu e niesar, kar se je zgo-

    dilo z njo v Bizancu. Rekla je samo, da eli ostati dalje asa pri

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    58

    njem na deeli, ker ji ni bilo dobro v carski palai. Rustik joje sprejel z velikim veseljem in bil zelo ponosen, da biva prinjem sorodnica dvorjanica.

    Epafrodit mi je storil veliko dobroto v Bizancu. Povem tiodkrito, stric, vzljubila sem magistra peditum. Toda zadela gaje nemilost despojne in unien bi bil neko, ko je bil z menoj,da ga ni otel ta Epafrodit s svojimi sunji. In tudi mene bi bilioneastili in pahnili v nesreo najeti razbojniki.

    Rustik se ni zaudil. Pomial je na eno oko in se nasmeh-nil. A, tiica, si e doivela zanimive ljubezenske spletke nadvoru. E, ivi se v Bizancu, ivi! Poznam despojno! Tvojopronjo izpolnim. Ne bo poival ta Grk v morju. Naj mu po-steljeta despot in despojna. Upravda ima trde postelje za kri-vinike.

    Rustik se je prestopil, da bi naglo odel in prestregel trgov-evo namero.

    Ne sme, stric! Otmi ga in daj mu svobodo. Glej, jaz mudolgujem ivljenje.

    Irena je zastavila stricu pot in se ga oklenila. Toda prefektjo je prijel rahlo za roke, jih dvignil od vratu in el mimo njeproti izhodu.

    Otrok moj, prva ljubezen prvi spomini! Pozabi, kozaljubi drugi tedaj se dobi drug prijatelj, ki te otme zakaj ta mora v Bizanc pred despota, ki sem mu prisegel zve-stobo!

    Rustik je odel s trdimi koraki moa, ki je navajen veleva-ti. Irena je prebledela; iztegnila je tresoo se desnico za stri-cem, kakor bi ga hotela pridrati, ustaviti: Nikar! Usmili seme. Otmi ga!

    Toda trdi koraki so e odmevali po marmoru, vasih je tril

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    59

    me in zaroljala veriga na jeklenih prsih prefektu. Stric jeodhajal, da bi ujel Grka in ga izroil pravici.

    Ireni se je upognila hrepenea desnica, obe roki je pritisni-la na vroe elo. Cirila jo je objela krog pasu, omahujoo vsilni bolesti.

    V svoji sobi se je zgrudila pred ikono.Prizanesi, o Kriste! Odpusti, otmi, otmi!Hipoma je umolknila. Za trenutek je uprla oi v ikono Bo-

    gorodice. Obraz ji je zaarel.Cirila, nocoj ga otmem iz jee!Prejasna gospodarica, teko delo!Ni astnika pri posadki, ki bi ne izpolnil dvorjanici sled-

    nje elje. Videla ga bom e nocoj, govorila z njim o Iztoku,mord mu je sporoil, kje biva, ali je mord pozabil na mojoljubezen.

    Prejasna; on te ne pozabi!Da, on ne pozabi moje ljubezni. O, Epafrodit gotovo ve,

    kje biva sedaj. Strao podkupiva in potem zbeiva k njemu.Cirila, k njemu, k mojemu edinemu!

    Irenino srce se je razgorelo v koprnenju.Hitro na obal, Cirila. Videti ga moram; tudi Epafrodit me

    mora videti. Moje oi mu bodo govorile: Ne boj se! Irena ti vrne dolg.

    V pristanu se je ljudstvo razmikalo ob prihodu prefekta. Dvacenturija sta vodila oddelke vojakov za njim. Hitro so zasedlipripravljene olne in se uprli v vesla ter gnali proti jadrnici,ki se je svetila dale pred luko v arkih vzhajajoega sonca.Med mnoico je nastal zauden um, ko je sam prefekt sedelv lep olni in s tirimi astniki odrinil na morje.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    60

    Otmo ga! Ne utone! Dobi ga v pest Upravda! koda lepebarice! Kaj bi jo potapljal? Naj bi beal, galebi je ne dohite,tako je urna. In denar ima, pa tii v smrt!

    Vse to je ul, pomean med mnoico, Epafrodit. Nih seni menil za preprostega potnika, spoznal ga ni v Toperu ni-h. Ko je trgovec videl, da so olni odrinili in vedel, zakaj soodrinili, ga je spreletel strah. e jih Numida ne opazi, e do-spo do ladje, preden odmai zavrtane luknje, je prertanaprevara. Prefekt razpolje vse vojatvo na lov za njim. Kakobi ubeal? Iz Bizanca pridejo carski zasledovalci in pogon bibil usoden.

    Epafrodit se je ozrl. Rad bi se bil preril iz mnoice. Ali gne-a je bila kakor zid teles. edalje bolj so se bliali olni brzijadrnici, tiji molk je trepetal nad ljudstvom. epetaje, pol-glasno so govorili drug drugemu opazke na uho.

    Na krovu je! je zavralo med ljudmi.Na rilcu brze jadrnice se je prikazala postava v bleei se

    opravi in z belim praporcem mahala kakor v pozdrav priha-jajoim.

    Poslavlja se, Grk! je izpregovoril tik za Epafroditovimhrbtom slok Herul, ki je dial po konjskem potu.

    Prefekt se je dvignil! Vojaki veslajo hitreje! Dobe ga!Epafrodit je zautil mravlje po hrbtu.

    O, Numida, se je jezil v srcu, grom te ubij! Kaj aka?Izda me! Odmai!

    Tedaj je zletelo belo praporce preko ograje v morje. Ble-ea postava je izginila s krova. Epafrodit je pridreval sapo.Vojaki so gonili na smrt med ljudstvom grobna tiina.

    Kar se nagne visoka jambora na jadrnici. Ljudstvo naobreju vzklikne: Tone! Potaplja se!

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    61

    Na krovu se prikae suenj v kratki tuniki, pa krii in vijez rokami.

    Hitro si se preoblekel, Numida! Dobro igra! Imenitendeko!

    Epafrodit ga je hvalil v srcu, groza je ponehavala. Barka seje nagnila isto na stran, voda je udarila pod krov skozi od-prte line, valovje se je razburilo in razpenilo, suenj je planils krikom s krova v morje in se prijel olnika, ki je plesal obbarki. Vojaki so dvignili vesla in olna sta obstala. Na obrejuse je razlegal krik, smeh, zaumeli so valovi, barka je utoni-la.

    Ljudstvo se je razkropilo; Epafrodit je obstal sam, z radost-jo v srcu, da je izvel do piice svoj nart, pa spet z grenkostjo,ker je morala poginiti barka ljubica, da je s poginom zabrisalasled pred preganjalci. Ko je tako zatopljen obslonel na kam-nu, ga je nekdo potegnil za rokav.

    Spiridionove oi so se zasvetile pred njim. Veliko veselje jebilo na evnuhovem obrazu.

    Gospod! je spregovoril, ko se je previdno ozrl po okoli-ci.

    Gospod, videl sem svetlo dvorjanico Ireno.V Toperu ? se je razveselil Epafrodit.Tukajle, tamle pod platano je objokovala tvojo smrt.Objokovala? Je li tudi ona zvedela?Kaj bi ne? Ni dojenka v Toperu, da bi ne izgovarjal tvo-

    jega imena. Potrudili smo se, gospod, zelo potrudili.Plakala je, pravi?Na glas! Bridko, da so mi solze stopile v oi. Morda je

    omedlela, zakaj videl sem astnike, ki so jo obkroili, prineslinosilnico in odli z njo.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    62

    Sirotka, angel boji! e danes jo potolaim. Greh ima,kdor ne otare solz s teh nebekih oi.

    Epafrodit je govoril ganjen in ponosen. Vsa dua mu jevnovi zaplamenela za Ireno in zazdelo se mu je, kakor bi gabil Bog oblagodaril in ga varoval zadnje dneve edino zato, daizvri najlepo nalogo svojega ivljenja, da zdrui dvoje ple-menitih src, Iztoka in Ireno.

    Greh ima, pravi, gospod. In res ga ima in imel bi ga jaz,tako velikega, da bi me sam patriarh ne otel pekla, ko bi ti nebil naznanil.

    Zahvalim te. Razodel si mi hvalenost svetle dvorjanice.Epafrodit ji vse povrne. Kam sedaj, Spiridion?

    V Solun; ker si nehal ti, zanem s trgovino jaz!elim sree, modrost ima. Morda se e vidiva. Morda te

    bom e potreboval!Na slubo, prejasni, vedno na slubo, tebi do smrti.Epafrodit je zagledal Numido, ki je plul s olniem vtric

    s prefektom in glasno objokoval smrt svojega gospoda. Slialje, da je govoril Rustiku, kako ga je ljubil, da je hotel z njimvred v smrt, pa se je zbal, ker ni pravien in ist kakor ne-dolni Epafrodit. Grk se je hotel izogniti Numidi, da bi nezbudil pozornosti. Zato je zavil v mesto. Kakor senca mu jesledil evnuh. Ko sta prila pod platano, je ponovil Spiridion:Vidi, gospod, tukaj je plakala prejasna.

    Tedaj se je Epafrodit ozrl, segel v nedrje in mu smehljajese izroil nekaj zlatov.

    Ne maram plaila za to, res ne maram. Toda zlatih bizan-tincev je samo devet sto devetindevetdeset za tiso sva sezmenila, ne zameri zato sprejmem, gospod, samo zato, naKrista, da ne laem.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    63

    Epafrodit je el mirno dalje in mu namignil z roko, naj seloi od njega.

    e isti veer je Irena zvedela po Numidi vso resnino brid-koveselo povest o Iztoku in o Epafroditovi ukani. V blaen-stvu se je topila pred ikono Bogorodice. In ko se je izmolila vhvalnem psalmu, je vstala s cvetjem na licih, z ognjem v oeh.Njeno srce je prekipevalo od ljubezni. Objela je sluabnicoCirilo, jo stiskala na prsi, ji poljubljala oi in ustnice ter po-navljala kakor omotina: On ivi! Moj Iztok ivi in me lju-bi! Pome pride, edini, predobri junak junakov!

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    64

    ESTO POGLAVJE

    Po travi so leali razsedlani konji, zleknjeni, kakor bi bilipocepali. Krila jih je plast sivega prahu. Po bokih so epolzele tu in tam debele kaplje potu in se mesile s prahom vumazane jagode. Udrte lakotnice izbornih ivali so trudnoplale. Kljub plemeniti krvi so komaj vzdrali silno dirko, vkatero jih je gnal beei Iztok in njegovi Sloveni.

    Padala je veerna rosa. V dolini je umel Tonzus od zaho-da na severu so epetali vrhovi dreves po rebri Hema.

    Oteti smo, slava Perunu!Tako je izpregovoril Iztok, ko je odpel jermen pri lemu in

    ga poloil v travo.Samo orlova perut bi nas bila dohitela in delfin bi bil pri-

    plul za nami po morskih valovih; ker pa Bizantinci niso neorli in ne delfini, zato leemo brez skrbi to no in poijemo.

    Star Sloven, z razsekanim obrazom, je vrgel teki oklep natla in se zleknil poleg njega na zeleno grivo.

    Mladi vojaki so se lotili brana in skrbeli za veerjo. ZakajEpafrodit ni pozabil, da bodo begunci l