Finžgar, Fran S. - Pod Svobodnim Soncem, 1 Knjiga

Embed Size (px)

DESCRIPTION

A Novel

Citation preview

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    1

    Fran S. Fingar

    Podsvobodnim

    soncemPrva knjiga

    BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

    O M N I B U S

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    2

    BESeDAFran S. FingarPOD SVOBODNIM SONCEMPrva knjiga

    To izdajo pripravilFranko [email protected]

    ISBN 91-7301-088-X

    [email protected]/beseda

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    3

    PRVO POGLAVJE

    Od vzhoda, severa in zapada so se zgrinjali vojaki. Danna dan so se vraali na znojnih konjiih sli v gradie innaznanjali starosti Svarunu, da so dobro opravili. Potem soposedali po dvoriu in polegali krog ognjev. Hlapci so jim re-zali kose peenih kotrunov z ranja; Ljubinica, staroste Sva-runa lepa hi, jim je toila medu in obdarovala vsakega s ko-ukom iz bele jagnjeevine. Sin Iztok pa je za slehernimposlancem odjezdil iz gradia in hitel prihajajoim voja-kom naproti.

    Svetovit te je navdahnil, stareina, vile so vas pospremi-le, hrabri vojaki, da ste pregazili movirja, da ste preplezaligorska sedla in prili do gradia staroste mojega oetaSvaruna, ki vas zahvaljuje in pozdravlja!

    Tako je nagovarjal mladi Iztok, Svarunov sin, ete Slove-nov, ki so se zbirale v dolini krog gradia. Vsak trenutek sose pobliskavala kopja iz hrastovega gozda, v poznem veeruso zagorevale plamenice in Iztok se ni utrudil. Vsako etoje pozdravil v imenu staroste, vsakega stareino povedel vgradie, kjer so dobili prigrizkov in poitka pa prijaznih be-sed in pozdravov veliko.

    Dolina krog gradia se je napolnila s otori. Po ravnini jeplapolalo ponoi jezero ognjev, donele so bojne pesmi, me-ketali ovni in ovc, mukali so junci, ko so jih gonili v zakol.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    4

    Naokrog pa so porezgetavali konji in mulili usahlo travo. Za-kaj v del je prila pozna jesen.

    V gradiu se je izprehajal po okopu Svarun, sivoglavi sta-rosta Slovenov. Ljubinica mu je bil stkala iz belega lanumehko haljo. Za okrog ledij mu je bil seila gorkih jagnjee-vin, a stara plea mu odela z najlepo ovnovo koo.

    Ko se mu je oko potopilo v morj ognjev, so se zravnalairoka, od let upognjena plea. Dvignil je pest in zamahnilproti jugu.

    Hilbudij, Hilbudij tat nae svobode! Ti mo Bizantin-cev, ti naa groza, oj, tale ogenj te pore, tale ogenj opali tvojeorle Hilbudij, hlapec rnih besov! Svarun, siv in star inupognjen, stisne svoja ledja z jermenom od bivola in najtejime obesi nanj pa pojde na vojsko zoper tebe, da zasijeSlovenom zopet svobodno sonce!

    Obe pesti je dvignil starec, miice na rokh so se vzvalovi-le, oko je odsevalo kakor ognji iz doline.

    Poasi pa so se pesti razklenile, odprte rok so se dvignilee vie; ozrl se je s pepelastim obrazom proti vzhodu in s tre-soim se glasom vzdihnil:

    Svarog, usmili se nas! Perun, udari ga! Morana, prizane-si meni, prizanesi vojakom! Groblje belih kosti mojih sinovlee od jastrebov raztroene po deeli, koder hodi Hilbudij.Morana, usmili se, dosti ima rtev!

    Svarunu se je utrnila solza in kanila na belo brado, prvasolza za prvega sina in e druga in tretja in deveta zadevetega sina, katere so mu poklali mei Hilbudijevih voja-kov. Starosta se je stresel, koleno je klecnilo in v bridki alo-sti je sdel na okope.

    Oe, ne jokaj! Poglej ognje! Prili so mladi vojaki, pri-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    5

    nesli so loke, ki proijo strelice kakor Perun z neba silne blis-ke. Oe, mi zmagamo! Perun je z nami!

    Iztok je dvignil oeta.Mord e ti, edini moj Nemo sta odla z okopov.V dolini so ognji zamiali, hrup je potihnil, meketanje ov-

    nov je umolknilo, na nebu so gorele mirne zvezde.Razarilo se je krasno jutro. Spomladi vstajajo take zore.

    Svarun se je dvignil z leia, ki je bilo pogrnjeno z mehkimkrznom. Na njegovem obrazu se je svetilo nekaj jutrnjega,kakor bi legla vesela lu preko sivih skal. Veselo je pozdravildan, veliko upanje se mu je zbudilo v srcu.

    Jeseni pa tako jutro! Vse solzno od same rdee radosti,kakor bi Devana hodila po panikih in mimo brsteega ita.Sreo oznanja tako jutro, ki je doloeno daritvi.

    Starosta se je dvignil in krepko udaril z drobnim kijem poleseni steni.

    Hipoma je stal pred njim mladec, moan, golih, rjavih prsi,dolgih, rdekastih las. Ob pasu mu je visel na lanenem ko-nopcu kozlovski rog.

    Krok, pozovi rogove, vedi jih na okope, glasno zatrobite,da se zbero vojaki krog rtvenika. Bogovi so se mi nasmeh-nili iz zarje. Hitimo z obetom!

    Krok je odel; ni preteklo, da bi obrnil plug na ozrah in gazastavil za novo brazdo, pa je zagrmelo in zabualo krog inkrog po okopu. Sunkoma kakor udarci so peli zakrivljeni koz-lovski rogovi vsa dolina je tonila v jeki; glasovi rogov sopluli do gor po orumenelem hrastju in bukovju.

    V dolini se je zganilo, kakor bi posijalo veselo sonce na ne-izmerno mravljie. Izpod otorov so se usipali vojaki; pri-penjali so si mee z debelimi jermeni, tule, natrcane s

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    6

    strelicami, so si obeali mladci na plea, z levico so segali polokih. Moje kakor hrasti, porasli po irokih prsih, so izdira-li dolga kopja iz mehke zemlj in sulice so zableale v son-cu. Stareine so klicali svojce, rjave grue na pol golih borcevso se zgrinjale krog vojvod. Vsaka grua je bil pisana odkouhovine, ki jim je visela ob ledjih in ez plea. Beli jagnjii,rni ovni, rjavi medvedje, lisice in risi, bobrovina in vidrnadlaka, pa tudi belo pranje vse se je druilo in valovalo.

    e enkrat so zadoneli rogovi z okopov, sto in sto vzklikovstoterih starein jim je odgovorilo iz doline. Tedaj so se zdra-mile grue, kakor bi na morj udaril vihar, in vsi ti pisani va-lovi so se zganili in zapluli proti majhni groblji, na kateri jeotresala mogona lipa rumeno listje z vej in ga stlala na rt-venik, kjer je gorel ogenj.

    Ukresala sta ga Iztok in Ljubinica. Njuni lici sta bili sloves-ni, rok sta drala prekriane na prsih in zrla v plamene naoltarju. Ko je zahrumelo v dolini, ko so se zganile ete voja-kov, se je ozrl Iztok od ognja. Njegovo oko je kar arelo odveselja. Ljubinica se je okrenila proti vzhodu; na njenemsnenobelem platnu so vztrepetali sonni arki, ki so se jiusuli na bujne, z jesenskim cvetjem prepletene las. Pogledaliso ji v oi, pa so vztrepetali od sramu. Zakaj odsvit teh oi jebil isteji kakor samo vinje sonce. Njene ustnice so se pre-mikale in prosile bogove za vrle vojake.

    Krok je zatrobil z visokim, slovesnim glasom. Vse glav sose obrnile proti gradiu. Skozi mono zatvornico se je prika-zal z okopov starosta Svarun. Bela halja se je lila po visokipostavi do tal. Ponosna in mogona je bil ta postava. Hrbetni bil upognjen, z dvignjeno glavo je stopal krepko pred zbo-rom najstrejih starein. Bili so brez meev sveeniki. Za

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    7

    trenutek je zaumelo in vzkliknilo med vojaki, pa takoj vseumolknilo v globoki pobonosti. Svarun, stareina in sve-enik, se je blial rtveniku.

    Vsi stareine so stopili okrog oltarja in podjali Svarunuobetov, da bi jih poloil na ogenj.

    Vsul je v plamene najlepe penice, na erjavico je izlildehteega olja, ki so ga prinesli azijski trgovci izza rnegamorj; hlapci so zaklali belo jagnje, stareine so ga poloili nagrmado. Darove so objeli zublji, visoko se je dvigal ogenj, vejena lipi so se pripogibale, naokrog je zadialo. Vsi so z velikimspotovanjem odstopili od ognja. Samo Svarun je ostal: sivaglava se mu je sklonila na prsi, da se je lice do malega skrilov dolgo, belo brado. Molk Vsak list, ki je padel z lipe, se jeslial. Noben vojak ni krtnil z meem, kopje ni udarilo obkopje, tetiva na loku ni brenknila. Kakor vkopana je stala voj-ska krog groblje.

    Tedaj je Svarun razprostrl rok. Visoko jih je dvignil; voj-aki so pripognili glav.

    Dadbog mogoni, ki odpira roko in seje setve in pol-ni hrame, ki plodi rede ovc in pita goved, usmili se nas!Ne daj, da bi bili prazni tvoji rtveniki, ko bi nam sovranikpoteptal njive, ugrabil goved, odgnal ovc. Usmili se nas! Ve-les, ki uva panike, odvrni sovrano kopito od zelenih trat!Perun, sproi strelo in grom, ukroti bese, nadeni Morani vrv,da nam prizanese dovolj ji bodi naih mrtvih sinov! Sve-tovit, ki gleda z enim samim oesom po vsej zemlji, pokainam sovranika, da ga uzro nae strelice, da ga zadene kop-je in mu nae sekire razkoljejo glavo. Usmili se nas!

    Svarun je umolknil; rok so se mu tresle, s hrepeneo pro-njo mu je plulo oko proti soncu.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    8

    Kar potegne pi, lipa zaumi, listje se ospe na oltar, na sve-enike. Vojska se zgane in vztrepeta. Kakor da se je zveselilavsa dolina in da hoe zavriskati. Zamolkel krik jekne iz mno-ice. Svarun se veselo obrne proti vojski.

    Bogovi so nas uli!Obrazi so se zjasnili, rok so se oklenile meev in kopij,

    zavralo in zaumelo je, kakor bi planil ogenj v suho goavo.Bogovi so nas uli! Z nami pojdejo, da nam pokaejo nje-

    ga, ki je zaslonil pot rodu Slovenov; ki nam je obsenil svo-bodno sonce in se usedel kakor ris na Donavo, da bi pil kriSlovenov. In pije jo e tri leta. ez Donavo hodi predrzni Hil-budij in ie nae govedi in naih ovc, kolje nae svobodnesinove in jih vklepa. Porenemu Bizantincu dii naa zem-lja. Toda veste, bratje, da smo Sloveni vajeni zemlj pridobi-vati, ne pa dajati. Zato prisezimo maevanje sinovom in naizemlji, maevanje bogovom, ki jih Bizanc zaniuje. Doklerje kaj sonca, dokler je kaj kopij in strelic in meev, se Slovenne poda! Smrt Hilbudiju!

    Starec je umolknil, kakor bi mu gnev zadrgnil grlo. Vojskaje molala pa samo trenutek. Nato je zagrmelo, kakor bi iz-bruhnil vulkan iz osrja zemlj. Gozdi kopij so se dvignili,polni tuli so zaroljali, tetive na lokih so zabrnele; visoko nadglavami so se bliskali mei. e bi mignil, bi se utrgala ta voj-ska kakor plaz. Gole prsi bi se postavile kakor zid, bizantin-ski oklepi bi jeali pod sunki kopij, ki jih proijo te stranemiice. Krik je donel do neba, vse se je gibalo, kakor bi trga-la zver verigo in hlepela, da plane in zmendra vse, kar srea.Svarunovo lice pa se je smehljalo, sonni arki so veselo tre-petali v njegovih belih kodrih.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    9

    DRUGO POGLAVJE

    Donava se je lesketala v medli meseini. Valila se je inplazila, kakor bi se vila velikanska svetloluskinasta i-val skozi visoko trstje in bievje. Neslino je polzlo mogo-no vodovje. Da ni vasih pljusknilo iz vode, da se ni ob bre-gu pripogibalo jelevje in trstje, bi lovek ne sodil, da je toiva voda.

    Nekaj sto korakov od Donave se je dvigal na majhni viinimogoen etverovogelnik. Debeli hlodi so stali navpik, v njihpodnoju je bil zemlja razkopana in nakopiena v visokenasipe. Nad hlode so se dvigale mrtve sence, na vogalih ve-je, po sredi nasipov manje, in segale dale po razriti zemlji.Med temi mrtvimi sencami bili so nizki stolpii so sepremikale e manje sence, nemirne, ive. Bliale so se dru-ga drugi, ali preden so se sreale, so se neslino obrnile in sezopet oddaljevale. In kadar so se zasukle, se je zablealo zglav ali s prsi ali pa se je posvetilo nad glavo kakor iskra intrepetalo posrebreno od meseca, ko je la senca po okopu.

    Bizantinski vojaki so straili Hilbudijev tabor. V tabor jegledala luna. Ni se ni ganilo v njem. Noben ogenj ni gorel,noben konj zahrzal; bil je sama gosta mnoica ez kole indrogove napetih volovskih ko in debelih ponjv. Vojaki sobili izmueni, kakor bi bili prili iz boja.

    V zgodnjem jutru tistega dne so bile namre zapele trom-be. Vsakdo se je moral obloiti, kakor bi el v dolgotrajen boj.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    10

    Niso nosili samo meev, sulic, ita, vsak je imel lopato alisekiro, vsak vreo s penico in jemenom, ki bi ga zadostova-lo za dva tedna. Hilbudij je jezdil pred njimi na pohod, vedeljih je na hrib, zapodil v dolino, po movirju, posekati so mo-rali majhen gozd, hlode zvaliti na kup, nakopati zemlj in vnajkrajem asu izvriti mogono pregrado. Ko so se vrnili naveer v tabor, si mnogi niti jemena niso namleli, da bi kuhaliveerjo. Popadali so kakor snopi po otorih in zatisnili trud-ne oi.

    Samo eden ni bil truden, tribun Hilbudij, poveljnik. e us-njatega oklepa ni odloil. Na irokem jermenu, ki je bil oko-van z bronastimi ploicami, mu je visel kratek me ob boku.Za nekaj asa je legel na bivolovo koo. Nato je malomarnopoveerjal penini monik, ki mu ga je v glinasti skodeli pri-nesel mlad Got. Ko pa je vse pospalo, trudno kakor pobitivojaki na bojiu, je Hilbudij vstal in el v jasno meseino naokope, se naslonil ob stolpi, gledal preko Donave in razmi-ljal.

    Preteklo je tretje leto, odkar ni slekel oklepa. Oistil je Tra-kijo in Mezijo divjih barbarov monih Slovenov in Antov.Usipali so se poprej ez Donavo kakor roji kobilic, ropali inzasunjevali bizantinske podlonike, da se je tresel pred nji-mi sam Bizanc. Ali on jih je pregnal preko Donave, da so seposkrili po irokih poljanah v visoko travo in zlezli v dolinein gozdove kakor pregnana zver. Koliko plena, volov in ovc,sunjev, krepkih in postavnih, je e dal odgnati po cesti v Bi-zanc! Ali Bizanc je kakor morj. Vse pogoltne, pa je vednolaen, nikdar ne pravi dovolj, kakor peklensko brezno. Justi-nijan je deloven cesar, ali samogolten ko zmaj. Vendr, nje-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    11

    govo relo bi se e napolnilo, ko bi ne vladal ob njem e nek-do drug Teodora!

    Ko se je Hilbudij domislil imena cesarice, je stisnil pest insegel po roniku mea.

    Teodora, gizdalinka, preutnica, igralka v cirkusu ha,taka cesarica! In tribun mora prednjo na kolena in ji poljub-ljati nogo, tisto nogo, ki je vredna, da bi jo ivo odagali, kerjo nosi na pota zloinov. Oj, ljuba mi je jemenova kaa,ugodneja bivolova koa na slami za leie, mileje so mistrelice Slovenov kakor en sam tako ponievalen poljub nanogo taki carici! Junake preganja, ker so poteni, gizdaline, kismrde po diavah, sprejema v razkonih dvoranah in obsipas astmi. Kje smo, kaj bo z nami?

    Hilbudij je alostno naslonil glavo ob lesen stebr in gle-dal na valove Donave, ki so pluli mimo dalje.

    Kaj je to?Hilbudij je okrenil glavo, razmreni kodri, ki so bili zlep-

    ljeni od potu, so se stresli.Drugi signal in e tretji in etrti.Vse strae so se oglasile. Tabor je oivel. Zavralo je, pred

    Hilbudijevim otorom, sredi pretorija* so se zbrali stotniki.Poveljnik je el s trdim korakom, navajenim zmag, poasi

    in mirno do stranika nad vrati. Stranik mu je pokazal zroko, da se blia eta jezdecev .

    Sli iz Bizanca. Zatrobi, da vojaki leejol Potem pojdi inodpri!

    Ob glasu trombe je tabor takoj umolknil, vsi stotniki so seumaknili izpred Hilbudijevega otora. Sam pa je stopil polestvi z okopa in se napotil skozi vrata akat jezdecev. Niti

    * Pretorij = prostor za posvetovanje vojakih poveljnikov.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    12

    plamenic ni ukazal prigati. Zakaj no je bil jasna, da so sespoznali obrazi pri mesenem svitu.

    Pred Hilbudijem je razjahal stotnik Azbad. Njegov oklepse je lesketal v zlatu, lahki lem je bil okraen s pisanimi ka-menki. Njegov rebec je bil rejen, sedlo dragoceno, na uzdiso se svetile pozlaene zapone. Poznalo se mu je, da je iz ce-sarjevega hleva.

    Azbad je pozdravil poveljnika Hilbudija s pravo dvornouglajenostjo. Hilbudij pa mu je odzdravil krepko in kratkokakor vojak, ki mu je ljuba teka roka ko pokloni. Pospremilga je do svojega otora in mu rekel sesti na hrastov hlod, predkaterim je stal surovo obtesan ploh miza. Nato je samukresal ogenj in prigal loneno svetilko, ki je visela srediotora, ter el ven dajat povelja.

    Azbad se je ozrl po otoru. Mei, kopja, sulice, nekaj okle-pov, ki so imeli na prsih vdrtine od sovranih sulic; po neka-terih so bili e sledovi krvi. Azbad se je zaudil. Krog ustnicmu je zaigral smeh. Tak poveljnik! si je mislil. To je sta-novanje za barbara, ne pa za bizantinskega vojskovodjo.

    Ko se je Hilbudij vrnil, je Azbad e stal sredi otora.Sedi, stotnik! Truden si. Ukazal sem, da vam speko janj-

    ca za veerjo. Ali ste dolgo potovali?tirinajst dni!Hilbudij ni odgovoril. Pomenljivo ga je pogledal in si mislil:

    e bi bilo to res, bi se tvoja oprava ne bleala tako in rebecbi ti bil zmedll!

    Prinaa li vanih novic?Jasnost njegovega velianstva, gospod in cesar Justinijan,

    te, svojega hlapca, pozdravlja in ti izroa tole pismo.Hilbudij je takoj odprl cesarjev list in stopil prav pod le-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    13

    erbo, da je videl brati. Njegov obraz se ni za piico izpre-menil. Azbadu se je zdelo neizmemo razaljenje, da je povelj-nik s takim hladom in mirom bral vrst iz cesarjeve pisarne.Ko je tribun pergament prebral, ga je poloil na mizo in mir-no sdel.

    Azbad ni bil radoveden, ker mu je bilo znano, kaj eli ce-sar. Ali jezilo ga je, da Hilbudij ni rhnil besede.

    Kdaj se vrne?Jutri. Mudi se mi.e nocoj dobi odgovor.Hilbudij ga je premotril z ivimi omi, kakor bi mu hotel

    rei: Ne mudi se ti od tod! Ali slama in volovska koa ti neprija. Ustavi se raji onkraj Hema, kjer lahko mogono po-veseljai v varnih mestih; doma pa pove dvorjanom v ce-sarjevi palai, kako si stradal po barbarskih deelah.

    Ne zameri, tribun, tako stanovanje je za poveljnikavendr preberako recimo prebarbarsko!

    Aleksander je bil mogoen vojskovodja, pa je spal na go-lih tleh. Zame, ki me je poslal Bizanc, da kot pokoren hlapecpometem barbarske smeti z nae zemlj, je tako stanovanjee predobro. al mi je le, da ne morem tebi postrei z dama-anskimi preprogami in s perzijskimi diavami. Sicer pavedi, da je v ostrogu Hilbudiju veliko bolj ve duh po esnuin ebuli, kakor pa smrad po azijskih diavah!

    Stotnik se je vgriznil v ustnico.Razumem te; lovek se navadi na to divje ivljenje. Kdor

    pa pride iz boanske carjeve palae, mu ni zameriti, e se obprvem pogledu zavzame.

    Hilbudijev oproda je prinesel veerjo. Azbad se je lotil

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    14

    dehtee peenke in jo pridno zalival z vinom, ki je stalo vvru pred njim.

    Med veerjo je napisal Hilbudij cesarju en sam stavek:Gospod in cesar, dobi, kar zahteva, e ne padem v bo-

    ju.Pergament je zvil, ga zapeatil s tekim bronastim prsta-

    nom, na katerem je bil vrezan velik kri s sulico, ter izroilpismo Azbadu.

    Poslanca je silno jezilo, ker ni zvedel niti rke od Hilbudi-ja.

    Ali poveljnik se ni menil za njegove vdene poglede. Vo-il mu je lahko no in mu prepustil svoj otor za stanovanje.Sam pa je odgrnil ponjavo v otoru najblijega astnika, le-gel k njemu in trdno zaspal.

    Ko se je zgrnilo platno za Hilbudijem, se je Azbad zani-ljivo nasmehnil.

    Bedak! Res te obuduje Bizanc, res te je imenoval cesarzadnji stebr cesarstva na severu, ali kljub temu si bedak. esi vrl vojak, prav. Udari, zmagaj, potem pa pridi vendr v ble-ei Bizanc, se pozabavaj, napij in nauij in se zavleci natozopet v ta pasji brlog. Ali tako bedak! Niti ene nima s se-boj in v vsem ostrogu nobenega dekleta. Bedak, hahaha

    Drugo jutro je Azbad rono odjezdil, nose drobno pismos seboj.

    Hilbudij je takoj po poslanevem odhodu ukazal vojakom,naj poostr skrhane mee, napolnijo za tri tedne malhe z i-tom in vzamejo s seboj ves svineni elod za prae; brzostrel-ci naj si napolnijo tule s puicami. Na veer jim je ukazalpripeti plavajoi most preko Donave, preiskati in popraviti

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    15

    mostnice, zabiti nove zagozde na oplene, kjer so se zrahlja-li, in biti nared opolnoi.

    Nihe ni zinil, nihe premiljeval. Vse se je zgodilo, ka-kor bi iz Hilbudijevega srca tekla ista kri v vse rok, ista mi-sel v vsako glavo. Nihe ni radovedno izpregovoril in povpra-al z besedico. Pogledali so na dvignjeno glavo poveljnika, navzbokle prsi pod oklepom, na trdo zapeti jermen krog njego-vega pasu in vsak je vedel, da jih aka hudo delo.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    16

    TRETJE POGLAVJE

    Tisti dan po daritvi je Svarun ukazal, naj poivajo vsi bo-jevniki. Zaklati je velel pitanih volov in celo redo, ovc,da so se gostili in praznovali. Iz gradia je privedla Ljubini-ca veselih deklet, ki so vojakom stregle, jim toile medu vroenice in kozarce ter prepevale in plesale ves ljubi dan vvelikem veselju.

    Sredi taboria je sedl na hrastovem hlodu godec Rado-van. Povsod je bil znan, doma nikjer. Potoval je od roda doroda Slovenov, bil na plunko in pel junake pesmi, zlagal pri-godnice in pripovedoval vesele zgodbe. Do Baltikega morjje priel, prezimil e trikrat v Bizancu in sedaj ga je vedla potzopet v Bizanc. Zvedel je namre po trgovcih, ki so prili kHunom po krzno in konje, da se pripravlja Carigrad to zimona velike veselice. In ob takih asih so od vseh krajev vrelibarbari v Bizanc. Bili so postopai, kruha in zabave lani lju-dje, ki so dobro vedeli, da so bogatim gospodom potrebni.Treba je bilo razglaati njih slavo po ulicah, vpiti v cirkusu,delati javno mnenje po beznicah in predmestnih gnezdih.Zato so tudi iveli kakor ptice, katerim potresa bogata rokaobilnega zrnja iz visokega okna

    Radovan je sedl torej sredi taboria in udarjal na veselestrune. Zavit je bil v dolgo haljo in ez ledja prevezan z be-lim konopcem. e nikoli mu jih ni stisnil jermen, da bi obe-sil nanj me. Njegovo bogastvo je bil plunka, pa tudi nje-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    17

    govo oroje. Hvalil se je, da so ga Bizantinci e ujeli in ga za-prli, misle, da je vohun. Celo cesar Upravda se je zanimalzanj in ga dal privesti predse.

    S plunko sem priel, je pripovedoval, pred Upravdo.Povem vam, da Perun ni lepi od tega cesarja. Zablealo semi je, ko sem stopil predenj, in zvrtelo, kakor bi na pol pijanpogledal v sonce. Pa je rekel cesar:

    ,Za koga vohuni? Od kod je tvoj rod?,Poten in pravien sem in na Krista verujem!Mladci so se mu zasmejali.,Na Krista verujem, sem rekel in se prekrial.,Tvoj rod, tvoj rod je zahteval Upravda.,Sloven sem, miroljuben in ponien!,Sloven! Torej vohun tistih barbarov, ki plenijo po nai

    zemlji.,Nisem, na Krista, da nisem tisti Sloven. Od severnega

    morj sem doma, na plunko godem, ljudi tolaim po svetu.e nikoli ni prijela za me moja roka.

    ,Udari na plunko!In sem udaril. Upravdi se je raztajalo srce kakor kotru-

    nova maoba na ranju. Pa mi je rekel: ,Poten si, kakor sopotene tvoje strune. Pojdi svojo pot!

    el sem. Ali zvedel sem, da je sliala mojo plunko samaTeodora, carica, ki je takrat skrivaj odgrnila zagrinjalo in po-gledala name. Sama pri sebi je rekla: ,Kako lep lovek, ta Ra-dovan!

    Ponosno je pogledal po dekletih, ki so stale krog njega. Alite so se mu glasno zasmejale, Radovan pa je udaril na stru-ne in zaele so veseli raj.

    Jutro nato, ko se je nehalo gostovanje, je razposlal Svarun

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    18

    spretne mladenie na ogledi. Naroil jim je, naj se na veervrnejo in povedo, kje bi se sledila Hilbudijeva vojska. Pre-prian je bil, da bo prekorail Bizantinec Donavo pred zimo,da si nabere plena za ostrog. Zato je sklenil pozvedeti za nje-gov pohod in ga zgrabiti iz zasede. Naroil je vsem, naj po-brusijo sekire, priostr kopja in mee. Strelci so se morali va-diti ves dan, da so proili strelice na bue, ki so jih potaknilina kole.

    Med mladci, ki so li pozvedovat, je bil tudi najmlaji inedini e ivi Svarunov sin Iztok. Nerad mu je dovolil oe.Slednji se je vdal, ali mladec si je moral izbrati e tri tovarie.Vsi drugi so odli pe po dolinah, gozdovih in planjavah. Sa-mo Iztok in tovarii so zasedli iskre konjie. Imeli so nalog, daprodro najdalje proti jugu, naravnost proti Donavi, kjer sovedeli, da je Hilbudijev tabor.

    Kolikokrat je odjezdil mladi Iztok nad divjega merjasca,kajkrat se je plazil sam za medvedom, mnogokrat je zapihalris nad njegovo glavo, ko je leal opoldne pri redi ovc, alie nikoli mu ni utripalo srce tako kakor danes. Prvikrat v boj-ni slubi! Ni mu rad dovolil Svarun; ko pa mu je poveril naj-vanejo slubo, mu je odkazal pot naravnost proti sovrago-vemu gnezdu.

    Ljubinica je izgubila e devet bratov bala se je za Izto-ka, a bil je ponosna nanj. Poznala ga je, kako drzen je in lo-kav, kako izboren strelec, moan borec; vedela je, da se pri-me njegove rok sekira in me, pastirski koroba in lok. laje zato veselo sam po risovo koo, pogrnila z njo hrbet bra-tovemu konju in stopila na okope, ko je Iztok odhajal.

    Z mladci je jezdil poasi skozi otore. Ko so prihajali mimozadnje grue borcev, so konji prhnili: kakor bi se spustili tir-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    19

    je rni vrani v prostrano polj, so planili jezdeci v daljavo inkmalu so se izgubile tiri rne lise in izginile v rjavih bilkahvisoke trave.

    Iztok je divje jezdil. Hrepenenje ga je priganjalo, drzen jebil, da bi bil planil skokoma pred samega Hilbudija, mu po-molil pest v lice ter zakrial: Stremo te! Prvikrat je util boj-ni pas krog ledij, prvikrat, da mu ni iskalo oko zverjadi, am-pak hlepelo, da bi zagledalo bleee leme Bizantincev. Bur-no mu je plalo srce v prsih, util je mogono silo v rokh; sti-snil je tu in tam povodce tako trdo, da je konj zasmral, ukri-vil vrat in se pognal v divjem skoku po dolini. Zdelo se mu je,da tako prijazno, tako polno svobode e nikoli ni sijalo son-ce. Ali to svobodno sonce bi rad zasenil Hilbudij, krenik,njemu in njegovemu rodu, ki prosto goni rede po daljnihstepah, ki svoboden ie plena, koder hoe. Iztok se je trdnonadejal, da bodo mladci, katere popelje v boj on, pomendraliBizantince in pregnali oblak, ki se je obesil pred jasno soncenjegovih dedov.

    Konji so se uznojili, sonce je stalo visoko. Majhen potok,ob katerem so jahali, se je izlil iz soteske, porasle z gostimgozdom. Pred Iztokom se je irila dolga planota, po kateri seje upogibala trudna jesenska trava.

    Pridral je konja in poakal spremljevalcev.Razjahati moramo! e jezdimo po tej planoti, nas uteg-

    nejo zapaziti bizantinski ogleduhi. Potem je vse izgubljeno.Zato odvedimo konje v gozd, tam jih eden strai in napasi,drugi trij pa se prerijemo po travi in grmovju do tistegalegrika, ki se dviga iznad planote. Oe mi je rekel, da se vidi odondod Donava in onkraj reke Hilbudijev ostrog.

    Iztok, dale je gri. Komaj e do noi prispemo do njega.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    20

    Moramo! Rado, ti uvaj konje, dokler se ne vrnemo! enas e ne bo, ko lee no, nam jahaj naproti; tuli ko volk, dase snidemo!

    Iztok je govoril kot poveljnik, ki ima oblast. Nihe mu niugovarjal. Poskakali so s konj. Rado je prijel za uzde in zavilz ivalmi za gri, da bi jih skril in na varnem napasel.

    Ti gre na levo, ti na desno, jaz po sredi! Vrh gria se sni-demo!

    Hitro so se loili. Brez stez in brez ceste je bil ravn. Vi-soka trava jo je krila, tu in tam se je razpenjalo grmievje. Ni-kjer ni bilo sledu konjskih kopit. Hilbudij e dolgo ni jahaltod. Mladci so se zarili med travo in se plazili naprej, pre-vidno in hitro kakor mladi lisjaki. Komaj so bili nekaj sto ko-rakov oddaljeni, e bi ne bil nihe razloil, da lazijo po traviloveka bitja. Vasih so popolnoma izginili, vasih se je ka-kor v vetru zamajala visoka trava.

    Iztok je ril silno hitro naprej. Pot mu je polzel po obrazu,pa se ni zmenil. Po pleih ga je esto oprasnila bodea veja;e zautil ni. Trgal je spotoma zelene bilke in sone liste terjih veil, da si je tolail ejo. Dihal je globoko, nosnice so muplale, kakor bi pihal mlad merjasec skozi dobravo.

    Ustavil se je pri samotnem drevesu, ki ga je nalomil ezleto vihar. Zlezel je v njegove veje in sdel, da bi si za trenu-tek oddahnil. Oko mu je iskalo gria. Bil je e blie, vendr jebil ravnina e kakor morj med njim in hribcem. Ali pogummu ni upadel. Oi so se mu svetile kakor sokolu; predrl bi bilrad s pogledom gri in zazrl iroko reko in za njo Hilbudijevtabor.

    Kar se nekaj zablei pod griem. Kakor bi svetel plamen

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    21

    vignil in hitro ugasnil. Iztok se vzpne skozi veje, zaseni zroko ot in gleda v daljavo.

    Zabliskalo se je vnovi in zopet in zopet. Ni dolgo gledal,da je natanno razloil tri jezdece, ki so jahali proti njemu.Lesketali so se oklepi, svetili se lemi.

    Iztok je zavigal kakor ptica ujeda, da je opozoril tovariana nevamost. Oglasila sta se mu. Pomudil se je e nekoliko vgostih vejah, jezdeci so se v hitrem diru gnali proti njemu.Srce mu je prvi trenutek vzplalo. Za pasom je imel samo kra-tek no in pomislil je, kako ga razsekajo Bizantinci, e gadob. Dobro, ko je jesenska trava upognjena, da ne opazijozlepa njegovega sledu. Legel je na trebuh in se kakor kaaplazil po tleh proti gostemu robidovju. Veliko, nizko grmovjeje lealo kakor zplata sredi stepe. Zaril se je po vseh tirih vgoo. Do tja s konjem ne pride nihe.

    Srce mu je tolklo od neuakljivega hrepenenja. Zamislil sije e, da mord ugledajo njegovo sled, da razjahajo in ga po-iejo v skrivaliu. Segel je za pas po no in natanno pre-udaril, kako bo planil nad prvega in mu zarinil rezilo v gol-tanec; druga dva se preplaita, vtem pa bo on e pri konjih,enega zasede v skoku in odvihra preko stepe. Tako se je vi-vel v to misel, da je vzboknil hrbet kakor maka in hrepeneeakal plena.

    e so se ula koplita. Zamolklo so donela po suhi ravnini.Vedno blie so prihajali. Tu so! Iztok je videl skozi majhnoliso v grmovju bleeo opravo, zahotelo se mu je boja in ko-maj komaj, da se ni dvignil ter zakrial nanje.

    Jezdeci pa so v lahnem diru li kar mimo, ul je pogovor,razloil ime Hilbudij, sicer pa ni razumel niesar, ker so govo-rili grki. Poasi so se oddaljevali udarci kopit. Iztok se je v

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    22

    grmu oprezno in neslino dvigal, tako dolgo, da je priraslanjegova kodrasta glava skozenj, kakor bi se dvignila sonni-ca, in se ozrla za odhajajoim bleskom konjikov.

    e zavijejo v gozd in dob nae konje!Te misli se je prestrail. Kakor kip je stal sredi grma in ni

    se mu rodila pametna misel. Ali polagoma se je umiril. Konji-ki so krenili na desno k potoku. Napojili so konje, prebredlivodo in se spustili na drugem bregu poasi v klanec. Iztok seni ganil, dokler niso izginili v goo.

    Lahko bi bil pozval sedaj tovaria, da bi se vrnili do konj inodli naglo domov pravit, da bizantinska vojska ni dale. To-da Iztoka je gnalo dalje. Mord za onim hribom tabori Hilbu-dij! Pretel bo njegove vrst, se vrnil in naznanil vano po-roilo o vojski.

    Vil se je kakor maka in se gnal po najviji travi, se skrivalza grmievje, se plazil po vseh tirih, pa zopet leal, kadar jebil dosti v zavetju.

    Sonce je tonilo, ko je stal pred griem zmuen in truden,da so se mu tresle miice na stegnih.

    Ali sta tovaria prila?Zaskovikal je.Oglasilo se je prav blizu na desni in levi prav tako skovi-

    kanje.V kratkem jih je zdruila temna loza. Plezali so neslino po

    strmi rebri in, e preden je izginilo sonce, so bili vrh gria.Posluajo. Vse tiho. Nekaj ptiev se je splailo z vej, dale ne-kje je zakruncal divji prai.

    Uleejo se na zemljo in nastavijo uho na prst.Topot! Topot! Kopita! Vsi hkrati so to izgovorili. Iztok

    vstane in spleza na drevo.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    23

    Donava!Vzkliknil je skoraj glasno.Pred seboj je videl prostrano ravnino. Oklepal jo je v sonce

    are okvir iroka reka. Tam za ognjenim okvirom, prav namestu, kjer je leala ez vodo dolga rna proga most seje dvigal iz temne lise dim.

    Tabor vidim!Tovaria sta se razveselila; kakor divja maka sta se ogla-

    sila in zaudila.Iztok se je oziral, od kod klopotanje kopit. e enkrat so se

    vneli sonni arki in area ploskev je izginila. Prav takrat jetudi Iztok zapazil troje luk, ki so se bliale hribu. V silnemskoku so se vraali jezdeci pozvedovalci in se drevili kroghribca v ravnino, da bi imprej dospeli v tabor.

    Iztok je vesel in sreen zlezel z drevesa.e so konjiki ovohali nae gradie?Strano gonijo! Vana poroila neso. Vrnimo se!Poakajmo e in odpoijmo se nekoliko! Mesec vzide, Ra-

    do nam privede konje naproti, mord e kaj zasliimo in za-gledamo.

    Mladci so legli na mah, vgriznili v kose ovjega sira, si po-iskali sladkih koreninic in govorili tiho junake besede.

    Naglo je legal mrak na zemljo. Na vzhodu se je e dvigalmesec, e ves bled. Njegovo prepalo lice se je e balo sonniharkov, ki so jemali v rdeih plamenih slovo po nebu. Topotkonj je e zdavnaj obmolknil.

    Pojdimo! Svarun je naroil, da se vrnimo z nojo, sta sili-la mladca.

    Iztok pa ni hotel. Z mladeniko svojeglavnostjo se je vese-lil, da zapoveduje prvikrat v ivljenju. Zato se ni zmenil za

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    24

    oetovo naroilo. Hrepenel je po slavi in e vanejih novic bibil rad prinesel v tabor .

    Ne gremo e! e pride Rado s konji, poakajte me, jaz papojezdim za onimi tremi prav do mosta.

    Pomisli, Bizantinec ga strai! Ujamejo te.Iztok se je na glas zasmejal, da sta se tovaria ozrla.Morana ti prizanesi! Iztok, ne tvegaj! Stribog naj popih-

    ne tvoj preerni smeh Hilbudiju na uho! Besi naj dvignejovolkodlake v umi, pa nam zaskoijo pot in nas zvodijo!

    Tovari, ki je tako govoril, je nehote segel z roko za vrat,kamor mu je obesila mati tri mogone merjaeve okle, da biga varovali urokov in besov.

    Iztok se je prevalil vznak in na licu mu je obsvetila medlameseina smeh, poln dvoma. Morana besi volkodlaki,so epetale ustnice. Da bi mu ti mogli kodovati? Vera oetov pa vendr Zakaj se jih ne boji Hilbudij? Zaklopil je oi,na elo si je poloil sklenjene rok in molil z vroim vzdihomk Svetovitu, naj ga potolai on, ki hkrati zre na vse tiri vetro-ve, ki vidi v temni noi in gleda v jasno sonce, pa se mu neskalijo oi

    Tratratra!Vsi trij planejo kviku. Vnovi:Tritratritra , Od dale so se ule trombe.Iztok je bil v trenutku vrh drevesa. Napenjal je sokolje oi,

    zapiil jih je v rno liso za Donavo. kjer je prej videl dim. Me-sec je razaril okolico. Zazrl je v motni lui, da se usipljejo stistega vzvienega prostora svetlikajoe se luke. Vedno vejih je proti reki se zibljejo.

    Hilbudij prihaja z vojsko!Iztok je planil z drevesa, v divjem teku so se zapodili po

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    25

    bregu in skokoma beali naravnost proti griu, kjer so bilikonji.

    Da bi priel Rado! je siknil Iztok in se pognal ez grm.uj, volk je zatulil!Rado prihaja. Blizu je e! Hitro proti njemu!Vsi trij so se drevili s podvojeno silo v smeri, od koder so

    uli volje tuljenje. Oglasil se je zdaj pa zdaj kdo izmed njih,volk se jim je odzival, blie in blie so prihajali drug druge-mu. Kmalu so zauli hrzanje konj in um trave. Oddihali sose in li korakoma. Od dale so e videli rne sence, ki so sehitro gugale po ravnini.

    Iztok se je ustavil.Tovarii! Ne skuajte se z mojim konjem. Veste, da je naj-

    bolji, kar jih je v taboru. Do jutra lahko prijezdite v gradie,jaz pa moram biti prej tam, da se hitro dvignejo bojevniki ingremo nad Hilbudija!

    Komaj jim je to sporoil, e so zahrzali konji tik pred nji-mi. Iztok je planil kakor ptica na svojega vranca. Ta se je vzpelin obrnil na zadnjih nogh, ko je zautil gospodarjevo rokona brzdah. Zavihrala je griva in kakor misel sta zletela prekopoljan. Nekaj krati je konji ponehaval v skoku, kakor bivpraeval, emu ta pogon. Ali Iztok ga je stisnil s koleni, daje globoko zahropel, povodci so se nategnili in tedaj je ivalrazumela, da ta jea ni ala, da je treba planiti na ivljenje insmrt.

    Izborni konji oetu ga je bil podaril hunski poglavar je povesil glavo, nozdrvi so se mu razirile, bela pena je letelav kosmih po zraku, drevesa so beala mimo in tonila kakorbliskavica v daljavi. Na njegovem hrbtu pa je sedl Iztok znaprej nagnjenim ivotom, kakor bi leal na konjskem vra-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    26

    tu. Ni se ni ganilo na njem. Kakor prirasel je tial na konju,samo dolgi kodri so pluli v zraku in risovo krzno je veslalo zrepom po konjskem hrbtu.

    Iztoku se je zdelo, da se vlee pot e enkrat tako dolgo ka-kor podnevi. Ozrl se je vasih z bojeim pogledom na zvez-de, ali ni polno e minila. A zopet je stisnil konja, mu po-epetal v uesa besedo, polno hvale. in ljubezni in lo jeskokoma ez drn in strn.

    Dolgo je e jahal ob potoku v soteski. Zdaj zdaj je upal, dazagleda ognje ali potok se je zasukal na levo in za ovinkome vedno gluha uma. Konj je zael pogosto hrzati in prhati.Iztok je util, da napenja zadnje sile. Kaj, e se zgrudi? Mo-ral ga je ustaviti, da je el korakoma dalje. Lkotnice so muplale, vse kite so se tresle od napora, z globoko sklonjeno gla-vo je el in hropel. Od trebuha se mu je cedil pot.

    Iztok je skrbno meril okolico. Predivje je zjutraj jahal in seni menil, kaj je krog njega. Zato se ni mogel domisliti nobe-nega drevesa, nobene kotanje. ki bi mu povedala, kako daleje e do gradia. Torej naprej!

    Objel je konju vrat, mu pritisnil lice prav k uesu in muobljubil najlepega ita, e se podviza in ga imprej prinesev otorie.

    Vranec je udaril dvakrat s kopitom prav silno ob tla, pa sezopet zleknil iztegnil vrat in beal kakor vihar.

    Zopet ovinek. Iztok je zapazil nekaj ognjev v daljavi.Gradie! je vzkliknil. Stisnil je konja, tla so zabobnela,

    hrestale so suhe veje, ognji so se bliali.e kratka ravnica, soteska se je odprla na iroko kotlino. Z

    besno divjostjo se je spustil konj, ves uznojn in spenjen, ka-kor od snega opadel. Zauli so ga straniki. Plamenice so se

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    27

    dvignile in premikale. Kakor bi pal iz oblaka, je treil Iztokna sredo taboria.

    Hilbudij! Hilbudij prihaja!Divje je zakrial, vsi otori so se prebudili, zavralo in za-

    umelo je med vojaki, rogovi so zatrobili. Iztokov vranec paje zatrepetal in se s krevitimi utripi zgrudil ob ognju; iz noz-drvi mu je brizgnila vroa kri.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    28

    ETRTO POGLAVJE

    Ko je Azbad odel iz Hilbudljevega otora, je bilo e vsevojatvo na delu. Stotniki in astniki so nadzorovali po-samezne grue, Hilbudij si je sam ogledal vse teko in lahkooboroene pece, konjici je veleval sam in presojal opremo;marsikateremu vojaku je preskusil sulico in me, je li dostinabruen.

    Vsi so mislili, da odidejo opolnoi ez Donavo. Konji so bilinakrmljeni in osedlani, vojaki so z vsem orojem sloneli naslami in rahlo dremli.

    Toda Hilbudij ni hotel na slepo udariti v deelo Slovenov.Razposlal je najhitreje jezdece ez Donavo, da pozvedo, kjebi bil Svarun in njegove rede. Kajti za te mu je lo.

    Justinijan mu je bil sporoil, da vojskovodja Belizar zapo-red zmaguje Vandale, da je zasedel mesto Kartagino v Afri-ki, da zbira vandalski kralj Gelimer zadnje ostanke svoje voj-ske, ki jo bo vrli Belizar gotovo v kratkem porazil. Zato na-merava koj po novem letu napraviti velikansko slavje v Bi-zancu in sprejeti vojskovodjo Belizarja v sveanem triumfu.V ta namen potrebuje denarja in ivil. Hilbudij naj priskrbi denarja ne more pa pa zadosti drobnice in govedi, dapogost na dan zmagoslavja vojatvo in ljudstvo v Bizancu.Udari naj torej hitro na Slovene, jim pobere ivino in jo upotinaglo po cesti v Bizanc. Podpisal se je cesar: Justinijan, zma-galec Alanov, Vandalov, vladar Afrike.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    29

    Hilbudija pismo ni razveselilo. Res je rtil barbare Slove-ne, pa je bil dosti plemenit, da se mu je zdel tak roparski po-hod vse preponievalen za pravega vojaka. Dokler je pokorilSlovene roparje, dokler je imel opravka z veliko vojsko, takodolgo se je veselil bojnega viharja. Ali Sloveni so sedaj ukro-eni. Mirno pasejo rede po svoji zemlji, emu bi jih napadal,pastirje, on, vojak in vojskovodja.

    Zaradi teg Hilbudij ni bil vesel pohoda. Pokorno je slualcarsko povelje, v srcu pa iskreno elel, da bi mu ne bilo tre-ba klati pastirjev, marve da bi naletel na mogoen odpor priSlovenih.

    Razposlal je torej prednje strae ez Donavo in akal tistono in e drugi dan sporoil. Vojska je akala v taboru in gle-dala temne sence na poveljnikovem elu. Zveer so se vrnilizadnji pozvedovalci. Nobeden prejnjih ni nael sledu. Ali titrij, ki so jezdili mimo Iztoka, so ujeli v hosti mladega Slo-vena. Dolgo jim ni hotel odgovarjati. Pa vojaki so ga pripeliza noge in za rok med dve drevesi, zanetili ogenj pod njego-vim trebuhom in mu gali ledja z areimi ogorki. V silnihboleinah je Sloven razodel, da je za goro Svarunovo gra-die, da ima Svarun zbrane velike rede in da skriva v gra-diu mnogo bogastva. Sloven ni hotel izdati, da so te redevojaki, vsi zdrueni Sloveni in Antje, ne pa rede ovc inkrav. Upal je preslepiti Hilbudija, da bi v svoji drznosti nepovedel s seboj vsega tabora in bi ga Sloveni tem lae zma-gali. Ko je na pol mrtvi Sloven Svaruna na videz izdal, mu jesunil Bizantinec me v srce in ogledniki so odjahali v tabor.

    Hilbudij se je razveselil novice. Odbral je oddelek najbolj-ih pecev, konjice pa je vzel le za silo s seboj, da bi v potre-bi pohitela v tabor po ostalo vojsko.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    30

    Razveselil se je, ker je zvedel za gradie, e bo vsaj nekajjunakega dela. Tudi po Svarunu, glavarju Slovenov se mu jezahotelo.

    est stotnikov je takoj razporedilo ete. Hilbudij je el votor in si pripasal teki me; na glavo si je del najteji in naj-lepi lem. Treba je bilo glavo zavarovati pred kamni, ki bodopadali ez okope z gradia. lem je bil razdeljen na pet polj,ki so bil posrebrena in loena z zlatimi sponami. Na pred-njem polju se je svetil kri, sestavljen iz dragih kamnov. Nalevi strani je bil vrezan golobek z oljkovo vejico, na desnivisea krona. Pod kriem sta se bleali zlati rki alfa in ome-ga.

    Ko je prijezdil iz tabora, so e stale ete pred mostom. Za-mahnil je z roko, vrst so se pIemaknile, plohi na mostu sovotlo zabobneli.

    Hilbudij je hotel dospeti ponoi preko ravnine do soteske,da bi ga Sloveni ne zapazili in ne odgnali red v skrite ume,kjer bi jih bilo teko zasei. Prepovedal je med potjo trombe,velel je paziti na ite in mee, da bi se ne zadevali drug obdrugega in ne delali hrupa. ete so z lahno nogo bredle viso-ko travo, ki se je drobila in mekala pod njihovimi koraki.Bojevniki so tiho epetali in si pripovedovali vesele vojne do-godke. Na vseh licih veselje in brezskrbnost, kakor bi li vgoste. Zakaj verovali so v nepremagljivega Hilbudija, ki jihvodi e tri leta od zmage do zmage

    V taboru Slovenov so se zbrali takoj po prihodu Iztoka sredinoi vsi stareine s Svarunom v posvt. Zborovali so dolgo.Niso se mogli zediniti. Nekateri so svtovali, naj se vsa voj-ska poskrije v gradiu, zaene vanj goved in drobnico, da bi

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    31

    imeli zadosti hrane, ostalo ivino pa naj odeno dale pro vskrivne gozdove in soteske, kamor Hilbudij ne pojde. Za tomisel so se vnemali stareine Antov. Sloveni s Svarunom vredpa so zahtevali, naj se takoj dvignejo ete in hit po strmihpotih Hilbudiju nasproti ter ga zajamejo iz zasede. Mnenja sosi nasprotovala, as je beal.

    Tedaj se dvigne stareina Radogost in izpregovori:Moje, zvezde beijo na zaton, Hilbudij jaha nad nas mi

    pa besedujemo in akamo bizantinskih meev nad svoje re-pinje. Svetujem vam, naj se pozove Iztok, plemeniti mladec,naega staroste Svaruna sin, s katerim so bogovi. Stopi najsredi med nas, pa naj govori modro besedo. Svetovit mu jepokazal sovraga v noni temi, Svetovit mu navdahne modrobesedo in nae sive glav se uklonijo arki misli mladenia,kateremu gori jasna lu v glavi.

    Zaudili so se vsi, zaudil sam Svarun. Da bi stopil mladecv zbor starein nikoli teg! Spogledovali so se, pa se niheni dvignil, da bi ugovarjal, nihe, da bi prigovarjal.

    In Radogost zane vnovi:Pa se udite! In molite! Ali reem vam: Bogovi hoejo

    besedo Iztokovo!Bogovi hoejo , je zavralo in zamrmralo v zbo-

    ru. Radogost je odel sam po Iztoka.Skoro plah, s ponino priklonjeno glavo je stopil Iztok v

    slovesni zbor. Svarun je povzel besedo:Sin moj, mole te je poklical zbor veljakov in izkuenih

    bojevnikov iz slavnega rodu Antov in takisto Slovenov mole, pravim, ker nas je pretresel nasvet stareine Radogo-sta, da ti, mladec, ki ima sulico krvavo samo od krvi merjas-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    32

    cev in medvedov, da ti ree besedo, e ti jo vdahne Svetovit,kako naj sprejmemo Hilbudija.

    Iztok je sklenil rok in se globoko priklonil.Jahal sem kot vihar. Spremljevalcev e ni za menoj. Kdo

    mi je podpiral konja, e ne bogovi? Zakaj se mi je zgrudil do-ma in ne dale v soteski, da bi naa vojska mimo spala in nezvedela, kako se blia bes vseh Slovenov, Hilbudij? Svetovitje prigal mesec, da sem videl blesk vojske, Morana je zbea-la v hosto, da ni zatela mojega konja rtvujem ji najlepegaovna in e ste me poklicali vi, mislim, da vas je nagnil samPerun. In jaz vam pravim: stareine in veljaki, hrabri bojev-niki, udarimo z vso vojsko hitro proti Hilbudiju. Od tirihstrani ga zgrabimo in dosti mora biti naih sekir, da razkolje-jo vse ite, dosti kopij, da prevrtajo oklepe, dosti meev, darazsekajo leme na glavah Bizantincev.

    Ti si govoril, moje, govorite vi!Na ta Svarunov poziv se dvigne vojni svet v en glas:Nad Hilbudija! Iztok je velik!Vsi so se takoj razprili po taboru. Vsak je zbral svoje bor-

    ce. Vrhovno povelje je vodil Svarun. Ob njem so se zbrali naj-moneji junaki. Od pasa gori so bili vsi goli. Ne enega ni bi-lo, ki bi bil brez obrunka na irokih prsih. Vsi so se e estovojevali z veliko hrabrostjo. Ta zid slovenskih prsi je imel na-logo, da se napoti po dolini in udari Hilbudiju v lice ter muzabrani pot do gradia. Oboroeni so bili s tekimi kopji, kiso jih metali do trideset in ve korakov s tako silo, da so pre-drla vsak it in prevrtala vsak oklep. Na debelih jermenih sojim viseli mogoni mei, mnogi so imeli tudi sekire. Le malojih je nosilo majhne ite. Vsi so hodili pe, samo starec Sva-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    33

    run je jezdil. Edino on je imel ez jagnjeevino na prsih ok-lep iz konjskega roga dar Hunov.

    Najtejo nalogo so poverili Iztoku. Prideljeni so mu bili vsimladci, ki naj bi jih vodil hitro po stranskih stezah, po brego-vih in gostem lesu ter napadel Hilbudijevo vojsko s strelica-mi iz zasede. Mlade se je gnetla krog Iztoka. Imeli so polnetule puic, poskuali so tetive na lokih in drhteli od poe-lenja po boju. Vsak je imel za pasom kratek no, da bi ga ra-bil, e bi se spoprijel od blizu z bizantinskimi praarji.

    En oddelek je vodil Radogost, najvrleji stareina. Ti soimeli za glavno oroje kij, bojno kladivo, ki je strano gospo-darilo po lemih nasprotnikov. Kogar je zadel kij na glavo,vsak se je zgrudil, e ne mrtev, vsaj omamljen. Ti so imelinalogo, udariti ele sredi boja, ko se prine zmenjava innastane gnea.

    Drugo vojsko je vodil Krok: trobilce. Imeli so raznovrstnooroje pa veliko rogov. Niso bili prida vojaki, pa pa pre-drzni izzivai, hlapci in pastirji, pretepai na poljanah, ki najbi z nenadnim hrupom, tuljenjem in trobenjem zbegali so-vranika. Poverili so jim tudi zelo vano nalogo uvajev. Zatoso morali najzanesljiveji splezati na vse viine in straiti, aline bo Hilbudij premenil smeri ter udaril preko hriba nad gra-die. Zakaj dobro so vedeli, da se Bizantinci ogibajo soteskin da izpeljujejo celo ceste raji ez gore kakor po ozkih do-linah, da so varni pred zasedami.

    Ko so bile vse ete urejene, je opravil Svarun molitev; natoje dal znamenje in voji so se razkropili po umah brez hrupa,brez krika in ropota, kakor bi jih pogoltnili temni gozdovi.Sam se je premaknil zadnji. Pa tudi njegova eta je lezla obstraneh, bredla po potoku, da ni puala sledu za seboj. Sva-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    34

    run je bil po toliko vojskah zelo previden. Dobro je vedel, dapolje Hilbudij pred seboj pozvedovalce na hitrih konjih. ebi ti izsledili izhojeno pot v travi, bi se Hilbudij takoj okrenilin jih kako prevaril ter iznenadil.

    Ko je v jutro vstajala zarja je la Ljubinica iz gradia in vsemladenke z njo, zbrale so se pod lipo ter darovale Perunulepa jagnjeta za zmago oetov. Gradie je uvala majhna po-sadka, med njo godec Radovan, ki je epel na okopih, stiskalplunko pod pazduho in strahoma poslual, kaj bo. Bal se jekrvi, vojni krik je alil njegovo pevsko uho, kakor je samtrdil. Preudaril je natanno, kam pobegne z urnimi koraki, epribeijo sli in naznanijo poraz Slovenov.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    35

    PETO POGLAVJE

    Hilbudij je prekorail ez no ravnino in se naslonil v ju-tro s svojimi vojaki ob poboje hriba, ob katerem se jeodpirala soteska do gradia Slovenov. Vse ete so se poskrilev gosto hrastije. Prepovedal je ukresati ogenj, da bi si varilivojaki jemenovo juho. Zato so jedli mrzlo, nekateri suhe ri-be, drugi prekajeno meso, in prigrizovali esen.

    Hilbudij je sklenil poakati popoldneva, potem pa krenitiv sotesko, da bi mogel e v jutro zgrabiti gradie Slovenov.e malo ni mislil, da ne bo zmagal. Tudi zasede se ni bal. Balse je samo za vojake. Vsakega se mu je zdelo koda. Zakajvsak teh utrjenih in izolanih mo mu je zalegel za deset no-vincev.

    Zategadelj je pozval predse vrtega jezdeca, nekega barbara Traana. Priel se mu je pred letom ponujat v vojako slu-bo. Hilbudiju je ugajal; in res se je izuril, da mu ga ni bilo pa-ra.

    Tega je poklical Hilbudij. Njegova polt je bil temna, lasjerdekasti, postava velika, prav kakor kakega Slovena. Ukazalmu je, naj slee opravo bizantinskega vojaka in natakne krat-ke prtene hlae, kakrne so nosili Sloveni. Takisto naj razsed-la konja in naj jezdi kakor divji pastir oprezno po soteski. Ra-zumel je precj dobro jezik Slovenov. Naj vpraa, mu je rekel,e naleti na kakega Slovena, po ovcah ali konjih, e da je

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    36

    poslanec azijskega trgovca, ki bi priel na kupijo. Ali oprez-no naj gleda, so li v dolini sledovi po vojnih etah.

    Traan se je hitro prelevil iz bizantinskega konjika v bar-barskega pastirja in malomamo odjezdil. Z glavo je gugal nalevo in desno in pel pastirsko pesem. Vajeti je pustil, da sovisele konju na vratu. Kakor bi se ne menil za ves svet, takoje jahal Traan ogleduh. Ali njegove lisije oi so opazlle vsa-ko sled v travi in predirale gosto grmovje po bregovih. Zapa-zil je konjsko sled. Skobalil se je s konja in trgal kislico, ki jerasla ob potoku. Zveil je liste, brskal po travi, kakor bi iskale drugih zeli. Toda meril je le skoke, katere je delal pre-teklo no Iztokov konj.

    Leno je zlezel zopet na konja in jahal dalje. Vasih je pog-nal v dir, pa zopet prenehal in skrbno opazoval. Vsepovsodta razkoraena, iztegnjena sled konja, ki se je drevil v divjihskokih. edalje bolj sumljivo se mu je zdelo, hitreje je gugalz glavo in e skrbneje so se mu svetile lisije oi. Vendr nimogel niesar drugega izslediti. Vse grmovje je spalo, po goz-du se je tu in tam osulo listje, ko je sedla divja ptica na vejo.Kar pridri konja. Pred njim lei v potoku mrtva ival. Zopetzleze na tla in stopi blie.

    Konj! Hitro je bil v vodi. Od vseh strani ga je pregledal, anobenega sledu, da bi bil brzdan. To je divja mrha! Volcj sojo preganjali pa je poginila in se zvalila v potok. Od tod tistiskoki!

    Vesel je zlezel na konja; pogledal je e nekoliko dalje, paveliki skoki so se izgubili. Iztok je jezdil le-tam po vodi.

    Pa se je varal Traan. Ta konj je poginil enemu izmed Iz-tokovih tovariev. Gnal se je za Iztokom, ali ival mu je ope-ala in se zgrudila. Zadavil jo je z jermenom, pobral s seboj

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    37

    brzde, zvalil konja v vodo, sam pa izginil v goo in se plazilpo lesu dalje. Druga dva tovaria nista la za njim v sotesko,ampak sta krenila v hrib, da bi dospela preko gore v gradie.

    Traan je vesel obrnil konja in odjahal v najhujem diru,da bi sporoil poveljniku Hilbudiju, kar je nael: vse mirno,nobenih sovranikov.

    Toda sredi pota, kjer je dolina najoja, se dvigne pred njimiz trave loveka postava. Traan je potegnil konja, da se jevzpel na zadnje noge. Hoj, pastirek, kaj dela?

    Ovc iem; sto ovc mojega oeta se je izgubilo. Tri dnijih iem. Ali si jih videl? Od kod tvoja pot?

    Hej, mladec, ovc iem kakor ti. Ali jaz jih iem za kup-ce iz Bizanca. Kouhov bi radi, usnja potrebujejo, ali ve zamoa med Sloveni, ki bi imel naprodaj teh rei?

    Moj oe Svarun ima dan hod od tod gradie. V njem sogrmade dragega krzna, gore bivolskih ko, lahtnega kame-nja mnogo. Rad bi prodal, pa ne more, ker lei za Donavo ti-sti pes, tisti Hilbudij, in ne utegnemo naprodaj z bogastvom.Pripelji trgovce, ej, skupili boste, da se vam ne sanja, e sepotrudite semkaj!

    Pastirek, hodi z Dadbogom, poii ovc, Veles s teboj inpovej oetu, da pridejo bogati kupci. Dobro bodo plali

    Traan je bliskoma odjezdil, za njim je zvedavo gledal pa-stir in mahal z dolgo ibo. Ko se je jezdec skril v daljavi zaovinkom, se je pastir glasno zasmejal, vrgel ibo pro, stisnilpest in zapretil: Le pridite, besi, po krzno! Oderemo vas, daponesete v Bizanc mehove iz lastne koe.

    Nato je planil v gozd kakor divja maka. Bil je Iztok.Ko je Svarun ukazal odhod, je prva izginila eta gibkih lo-

    kostrelcev z Iztokom na elu. Popeli so se naravnost v reber.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    38

    Vili so se med grmovjem kakor risi za plenom, plezali prekopein, po strminah so lezli po vseh tirih kakor potuhnjenazverjad. Hodili so oprezno in varno, da suha veja ni poila; vnobenem tulu niso zaroljale strelice, niti hropli niso glasno,dasi jih je vodil poglavar hitro, kakor bi beal mlad volk polesu. Ko so dospeli na greben, so se na iroko razprili, poto-nili med visoko travo in robidovje ter v temi mesec je zael gazili uspeno dalje. Ko se je zasvitalo, se je popel Iztokpoasi na sivo skalo in zrl krog sebe. Vse tiho, kakor bi ne bilonikogar v lesu. Le vasih je majceno zaumelo, kakor biprhutnil divji jereb iz listja, le tu in tam se je potegnila sen-ca preko jase, pa hitro zopet utonila v mraku drevja.

    Iztok se je smehljal. Oko mu je arelo ko sokolu, pritrdil sije jermen, na katerem je oprtiv nosil tul, zlezel s skale in eldalje.

    Pol jutra je e prevozilo sonce, ko se je ustavil mladi etnikin z jastrebjim piskom naznanil, da so prili na doloeno me-sto. Stal je v gostem hrastovem gozdu na strmem poboju,kjer je bil dolina najoja. Na pisk so prirasle iz tal postavetovariev, iz vsakega grma, izza vsakega debla, iz trave, ezskale in iz kotanj, vsepovsod so se dvigali vrli mladci.

    Iztok jih je brez besed vedel navzdol. Noben kamenek seni sproil, da bi se zakotalil v dolino. Tonili so neslino postrmini in kmalu dospeli do mladega, gostega lesa. Od ondodje bil najbolja razdalja za strelice, ki bi jih proili v dolino.

    Ukazal jim je, naj se raztegnejo v dolgi trojni vrsti po rebriin poleejo v travo in grmievje. Vsi naj akajo njegovega po-velja. Dokler on ne sproi, se ne sme nihe ganiti.

    Nato si je sam narezal vej, jih zataknil vrh mahovite ska-le, zlezel podnje in poenil v skrito opazovalie.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    39

    Od ondod je bil zagledal jezdeca, Hilbudijevega poslanca.Prvi hip je mislil, da je eden njegovih verajnjih spremljeval-cev, in skoro bi se bil dvignil izza umetnega grma in ga pokli-cal. Ali njegovo oko je spoznalo visokega konja, kakrne soimeli Bizantinci. Sloveni niso jezdili takih. Zbudila se mu jesumnja. Roka se je sam od sebe krivila, da bi segla za pleepo strelico in jo poslala tujcu za vrat. Pa se je premagal. Hi-tro je odpel jermen, tul mu je zdrknil s hrbta, poleg njega jepoloil lok, bojni no je pa skril za kratke hlae iz jagnjee-vine. Vsi bojni znaki so izginili in Iztok je zdrsnil tiho po bre-gu. Na dnu si je odlomil ibo in akal jezdeca.

    Priakal ga je in Traana lokavo preprial, da je Svarun vgradiu brez vojske. Upal je za trdno, da se Hilbudij napotipo soteski.

    Ko se je Traan vrnil do Hilbudija in mu sporoil, kar jevidel, se poveljniku elo ni zvedrilo. Nezadovoljen je bil, kerpo imel brkone premalo boja, a plenitev mu je bil zoprna.

    Ropanje po egi barbarov, cesarju na ljubo, da napasenekaj lanih tolp, ki se pridrv ez zimo v mesto. Za neum-ni cirkus, za veselice se troijo milijoni!

    Legel je jezen na travo. Vojaki so ga strahoma gledali in sepogovarjali samo epetaje.

    Sredi poldneva Hilbudij vstane in da povelje za odhod.Teko oboroene ete z velikimi iti, sulicami in mei,

    vse v eleznih oklepih so korakale spredaj. Za njimi je ja-hal Hilbudij, ob njem nekaj konjice, da bi ji dal hitra povelja,e bi bilo treba. Zadaj so li lokostrelci in praarji, ki so bilizelo nevarni v boju iz daljave. Na okroglih palicah so imelipritrjene usnjate prae, s katerimi so nedosegljivo spretno

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    40

    metali podolgaste, na koncu priostrene svinenice, imeno-vane elode; kogar je elod dobro zadel, ni ve ganil v boju.

    Vojska se je poasi premikala po globeli. Sonce se je nia-lo in se z izredno gorkimi jesenskimi arki upiralo etam vhrbet. Hilblidij je jahal zamiljen. Malomarno mu je visellem na rdeem jermenu po hrbtu. Tudi drugi jezdeci inmnogo pecev je odpelo jermene in spustilo leme. Leti so seveselo svetlikali in na kamenkih Hilbudijevega kria so ple-sali pisani sonni trakovi.

    Pod milim nebom grobna tihota. Vojaki so mole stopalidrug ob drugem. Le um korakov je donel po globeli in po-tok je enakomerno curljal.

    Sonce se je polagoma blialo zatonu. Dolina se je stisnila,sence so se zgrnile nad ete. Bliali so se tesni soteski.

    V mladih Slovenih, ki so preali na rebri, je kipela kri. uliso um, vasih je zaroljal me. Vsaka roka je segla po stre-lici in jo poloila na lok, prsti so krevito drali za krto, ki jee sedela v tetivi. Kmalu so zapazili skozi presledke v grmihprve oddelke. Razburjenje je kipelo, treba je bilo velike sile,da se ni utrgal ta plaz mladih, boja in krvi ejnih Slovenov.Iztok je epel na skali okamenel. Mogoni lok je stal po-konci, najbolja strelica je sedela na tetivi, miice na desniciso se vzvalovile, srce mu je plalo, da se je tresel jermen naprsih, ki je nosil tul. Teko oboroene ete so bile e podnjim. Lahko bi bil sproil, ali oko mu je iskalo Hilbudija, is-kalo ga je in zasledilo. Na ovinku se prikae prvi jezdec v le-pem oklepu s lemom na hrbtu. Za njim jezdijo drugi po dvain dva.

    Poveljnik! Hilbudij! Sam jezdi, brezskrbno in zamiljeno.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    41

    Vedno bolj se blia Iztoku. e petdesetkrat stopi konj, voj-skovodja bo pod njim.

    Iztok prime trdneje za lok, tetiva se prine napenjati, lokse krivi e deset korakov.

    Iztok se dviga izza vej, lok je upognjen do skrajnosti.Drink, tetiva je zapela, po zraku je zasiala strelica, spodaj paje kriknil s straanskim glasom Hilbudij Kyrie leison!, za-krilil z rokami po zraku, segel k sencu, kjer je tiala ost, paomahnil in padel s konja. V tistem trenutku je zavigalo inzaumelo v bregu, oblak strelic se je utrgal in posul Bizantin-ce. Razlegal se je krik, da je vztrepetala gor, Hilbudijevi vo-jaki so padali in z divjim krikom pulili strelice iz ran. Ali hi-poma je bilo zmenjavi konec. Stotniki so velevali, vojska seje strnila, iti so se nagnili kot streha nad eto, strelice so po-kale in odletavale od bronastih nabuhov na itih. Kakorsneni plug se je obrnila vojska, vsa pokrita s iti, in nasta-vila svoj rilec proti napadalcem pa navalila vkreber. Praarjiin lokostrelci so se usuli ez potok na nasprotni breg; cepaliso in padali; ker so strelice predirale lahke oklepe, ali dreviliso se v hrib, da bi vrnili od ondod napadalcem s svinenimelodom. Prvi iti so bili e blizu, dvajset korakov pod Izto-kom, nobena strelica se ni ve prijela, svinec je deeval odnasprotnega brega; marsikateri mladec je kriknil, lok mu jepadel iz rok, sam se je zgrudil in zakotalil po bregu. Iztok jeizprevidel, da morajo beati. Ali tedaj zabu divji rogovi nanasprotni strani.

    Krok, pomisli Iztok.Svineni de je hipoma ponehal, razleglo se je rjovenje in

    kriki, tru in ropot. Krok je kakor divji merjasec udaril z bre-ga na praarje in lokostrelce. Klin Bizantincev, ki je prodiral

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    42

    proti Iztoku, se je ustavil; spoznali so, da so obkoljeni. Kro-kova divja drhal se je spopadla z lahko oboroenimi, nastalje svitek, klobii lovekih trupel so se kotalili po brdu, klali,grizli in bodli drug drugega, na dnu v potoku so se premeta-vali in davili, voda je rdela od krvi. Bizantinci so zatrobili,trobente so velevale umik. Vsa stisnjena se je teko oboroe-na eta obrnila nad njo streha itov in zbeala v doli-no. A tam so se e prikazale mogone postave Svarunove e-te. Kopja so sviala po zraku in vrtala luknje v elezno stre-ho itov. Zael se je boj moa proti mou. Sekire so treska-le po itih in jih klale, mei so se pomakali v kri in bliskovi-to vigali po telesih Slovenov. Vsa dolga dolina je bil zamo-tana veriga besneih vojakov, ki so se z grozno silo bili in kla-li. V sredo te gnee je pribesnel e Radogost. Kiji so se dvigaliin strano telebali po bropastih lemih. Bil je hrup in krik,vzdihi in rjovenje, venket meev, tru lomeih se kopij.

    Iztok je planil s strelci naprej po bregu. Konjica se je prav-kar utrgala izmed gnee in hotela beati. Posuli so konje sstrelicami, da so se grudili pod jezdeci. Mladci pa so planiliz nomi za njimi, glava za glavo je padla pod urnim meemizbornih konjikov, ali ez mrlie so tiali drugi, podrli Bi-zantince na tla in jih zaduili s teo svojih trupel.

    No je legla na zemljo. Po travi so tekle kalue krvi, vzdi-hi so jeali do neba, Sloveni pa so peli divje davorije, da jedonelo pod jasno svobodno nebo.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    43

    ESTO POGLAVJE

    Zmagovalci so zapalili ognje in se zbrali v veliklh tolpahokrog njih. Z ogorki so iztikali potem po dolini in iskalisvojcev, katerih so pogreali.

    Morana je strano gospodarila. Potok se je na ve krajihzajezil, toliko mrliev je lealo v njem. e mrtvi so se davili,stiskali noe v rokh, tiali v zobeh kose lovekega mesa, kiso jih odtrgali, ko so se bili zagrizli v sovranika. Kroka sodobili v jarku, krog njega deset poklanih praarjev. Eden jeleal na njem, v njegovem srcu je tial Krokov no. Velikaalost je obla Svaruna, ko so prinesli na smrt ranjenega Ra-dogosta. Preko prsi mu je zevala dolga rana, dvakrat je edihnil pri ognju in ugasnil. Bil je najsloviteji stareina Antov.

    Sloveni so zmagali, pa plali zmago s potoki krvi. ZakajHilbudijevi vojaki so se besno borili; bili so dobro oboroe-ni in zavrovani. Zlomila jih je samo mogona sila Slovenov,sicer bi si bili presekali pot skozi ete in uli.

    Vsi Bizantinci so padli! tako so sodili etniki in stareine.Svarun ni verjel. Trikrat je imel presekan oklep iz konjskegaroga, zmuen je bil, pa ni miroval. Obhodil je vse mrlie, telBizantince in zmajeval z glavo.

    Ve bi jih moralo biti, Hilbudij ima monejo vojsko! Vtaboru jih je pustil, e ne, so ubeali.

    Zato ljudem ni dal pokoja.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    44

    V gradiu so e zvedeli za zmago in hitro poslali tevilnokonj, da bi povezli ranjence nanje in jih prenesli domov.

    Svarun je odbral dvajset dobro oboroenih vojakov, jimukazal na konje in jih e v noi pognal ez ravn proti mostu.Velel jim je, naj se poskrijejo in varno uvajo most. e zalo-t potoma beguna, naj ga umor, e bi hotel kdo proti mostu,naj ga takisto napadejo in hitro pokonajo. e zve posadka vtaboru o porazu Hilbudija, razdere most in vojska Slovenovbi ne mogla ez Donavo.

    Nato so pobrali ranjence in jih odvedli na konjih v gradi-e. Med njimi je bilo kakih petdeset e ivih in onemoglihbizantinskih vojakov. Te so odgnali v sunost.

    Ko so bojevniki poivali, je slonel Svarun sam ob ognju inrazmiljal. Jasno mu je bilo, da je treba osvojiti tabor. Todatabor Hilbudijev! To je trdnjava, katero bi kupil samo z iv-ljenjem polovice vojske. Premiljeval je, elo se mu je guban-ilo, s prsti je brodil po beli bradi, ki je bil vsa okropljenas krvjo. Tu in tam so se zakrohotali mladenii ob ognju, tamso zapeli pesem, Svarun pa se je kljuil bolj in bolj v dve gub.Ni se mu rodila pametna zvijaa, kako bi zasegel tabor, da bine rtvoval preve ljudi.

    Svetovit, vdahni mi modro ukano! Samo eno e polji vmojo sivo glavo, saj potem leem poivat. Samo eno e Glava mu je zlezla isto nizko, da je elo naslonil na ronikmea, ki je bil zaboden pred njim v tla. Trudne oi so se za-klopile, po spanju je hrepenelo telo, ali dua je bil nemirna,polna skrbi. Bolj in bolj se je poizgubljal um in krik okrognjega, ognji so ugaali, nebo se je na vzhodu arilo v tankirdei progi.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    45

    Kakor bi se utrgal arek te lui z neba in inil v glavo Sva-runa. Od veselja je vzkliknil in hitro vstal.

    Takoj so zapeli rogovi, vsa vojska se je dvignila in gnetla vgosto rto. Stareine so obkolile Svaruna.

    Bratje, stareine Slovenov, veljaki med Anti, vrli voja-ki, je izpregovoril Svarun.

    Bogovi so bili z nami, Perun je po pravici udaril oholegaHilbudija, tatu nae svobode, udaril njegovo vojsko, da troh-n sedaj njihova trupla, v hrano jastrebov in lisic. Ali padlo jekomaj pol njegove vojske. Udariti moramo na gnezdo za Do-navo, razsuti moramo tabor, sicer pridejo drugi Hilbudiji innas vnovi pokoljejo in oropajo. Toda Bizantinec sedi kakorzmaj v gnezdu. Poznate njegove okope, raztopljeno smolo,silna kopja in mee, urne kakor blisk. Ve ko pol vojske sirazbije glavo ob zakopih pa jih e ne vzamemo.

    Razderimo most in se vrnimo k redam! svetuje starAnt.

    Ne, brat! Most je na. Ne smemo si odlomiti veje, na ka-teri stojimo. Po mostu pojdejo nai voji, da si povrnemo, karso nam ugrabili. Zato moramo razsuti tabor!

    Udarimo nanj! Izstradajmo vojsko Bizantincev! Segimojih v gnezdu!

    Navduenje se je oglasilo v zboru. Zadaj so dvigali vojakikopja in mee, s sekirami so mahali nad glavami.

    Da, v tabor udarimo, a nae glav bodo cele, Morana bosedela in od dale gledala zmago!

    Vsi so iroko odprli oi, s hrepeneimi usti so strmeli vSvaruna. Vsa gnea se je e bolj stisnila in posluala.

    Bratje, Svetovita zahvalite! Podaril je moji sivi glavi uka-no!

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    46

    Vesel krik je inil skozi mnoice.Hitro slecite vse bizantinske vojake, nadenite sebi le-

    me in prnje, ite obesite na rok, pa naprej nad tabor!Vsi so ostrmeli. Nihe si ni upal izpregovoriti. V tako ne-

    rodni opravi! Svarun je blazen! Usmili se ga, Svetovit!Nihe se ni ganil z mesta. Ali Svarun zapove odlono e

    enkrat: lemena na glavo, oblecite oklepe!Vsi borci so se razprili in planili nad mrtva trupla Bizan-

    tincev. Snemali so jim leme, odpenjali oklepe in odpasovalilepe, okovane jermene.

    Iztok je poiskal Hilbudija. Leal je vznak na travi, v roki jedral Iztokovo strelico, ki si jo je bil potegnil iz senc inumrl. Vrl junak je bil in Iztoku se je porodila iskrena elja, dabi tudi on in njegovi tovarii jezdili tako oboroeni, da bi nebilo treba akati v zasedi sovranika, marve bi ga zgrabili nairoki poljani. O, drugano bi bilo Iztokovo veselje, ko bi sesam, oboroen, takisto seel s Hilbudijem na zelenem travni-ku. Pa bi se zaletela konja drug v drugega, dvoje kopij bi za-pokalo in se polomilo, potem bi potegnila mee, pa udarecna udarec, da bi se iskre kresale. Obema bi curljal pot po elu,oba bi krvavela, a nazadnje bi mu Iztok preklal lem in Hil-budij bi se zvrnil na zemljo. Da, to bi bil zmaga!

    Skoraj alosten mu je snel oklep in si ga nadel krog prsi.Kaka mo v Hilbudiju! Silneje prsi od Iztokovih! In ko je od-pel oklep, je pogledal Hilbudiju pod prteno srajco. Kake braz-gotine, vse kriem razsekana koa! Bil je velik junak!

    Iztok si je nadel opravo z globokim spotovanjem do ubi-tega sovranika. Truplo je zavlekel potem v grmovje in gapokril ez in ez. Takega junaka ne smejo trgati zveri in uje-de.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    47

    Ko se je vojska Slovenov prelevila, so opremili tudi pravtoliko konj z bizantinskimi sedli in brzdami. Iztok je zasedelkonja, vojska pa ga je veselo pozdravljala in se norevala izHilbudija.

    Ker je bilo za vse bojne oprave premalo, se je vzporedilaeta v sredo. Tako se je glasilo povelje.

    Svarun je ukazal, naj takoj odrinejo, ali kreniti morajo nadesno, da jih zakrije hribec pred Donavo Tam se odpoijejoin v mraku se napotijo ez most nad tabor.

    V gradie je poslal hitre sle, naj prieno za njimi ovnov ingovedi ter prineso mehove medu in penice, da bi se dostoj-no gostili po zmagi.

    Vojska je krenila po soteski. Smeh, krohot in divje ale sojo spremljale. Nerodno so se gibali Sloveni v teki bojni opra-vi. lemi so jim viseli po strani. Niti eden ni bil gladek. Vsi soimeli vdrtine, razklane spone, potrgane jermene. Oklepi sokazali udarce, od kopij prevrtane luknje, vsi umazani od krviin prsti. Neokretno so se gugali Sloveni po ravnini. Ko bi jihbil tedaj zalotil padli Hilbudij le z enim samim maniplom* bibil poel neokretno vojsko do zadnjega moa.

    Iztoku se je zdelo, da je vklenjen. Bil je izvrsten jezdec, to-da teki it mu je prizadeval toliko neugodnosti, da bi ga bilpri prvem navalu vrgel na tla, sam pa telebnil iz sedla kate-rega ni bil vajen.

    Preden je vojska pregazila ravnino, se je mnogih polotilanejevolja. Snemali so leme; nekateri so jih skrivaj metali vjarke, drugi so odpenjali oklepe, ki so jih do krvi ulili na go-lih telesih. Samo da bi si bil drznil ugleden stareina zakriati,bi bil vzbuknil upor, ustavili bi se bili, se uprli Svarunovemu

    * Vojaki oddelek tretjina kohorte, dve stotniji, 120 oseb,

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    48

    povelju in pometali vso opravo v jarke in kalue. Mnogi so seozirali in zavidali lagodno hojo svobodnih vojakov, ki so seneprestano smejali omahujoim lemom in godrnjajoim vo-jakom v oklepih.

    Toda vselej so se ustraili bliskovitega pogleda Svarunove-ga. Ponosno je jezdil v opravi konjika, poleg njega je nosilvojak Hilbudijev prapor, divjega merjasca na pozlaenemdrogu. Ukrotili so divjo strast po svobodnih kretnjah, umolk-nili in teptali visoko travo; da bi imprej dospeli do cilja in seosvobodili bremena. Zakaj vsi so bili prepriani, da je Svar-un zaradi zmage od veselja ponorel, ker jih je tako obreme-nil. Dolga senca je leala od gria po ravnini, ko je vojska do-spela v podnoje. Brez reda, v divjih skokih, so se bojevnikizagnali v grmovje in polegli v rumeno listje in suho travo.leme so metali z glav, oklepe so s truem butali ob tla.Smeh in krik se je razlegal pod griem po vsej goi. Bil jeneurejena in nebrzdana eta svobodnih ljudi, pijanih odzmage.

    Tedaj pridrvi na konju med starce Svarun. Namrgodenoelo, kakor jeznega Peruna, oi vse v ognju. Na noge! Oble-cite oklepe, leme na glavo! Ali ste vojaki? Tolpa zdivjana!Posluh Svarunu, starosti, sicer me vrzite s konja in preboditeme in srce mi izpulite pa ga obesite na vejo za vabo volku inlisici! Bolje bo oetnemu srcu v revesu zveri ko v prsih, ki najvodijo vojske s takimi ljudmi. Na bese, sramota nad vas!

    Iztok je planil med mladce in govoril Svarunovo povelje. Zdvignjeno roko je veleval, njegove besede so padale med Slo-vene kakor kladivo, pod katerim vse klone.

    Vrve je potihnil, trume so se dvigale. Zdelo se jim je, dajih davi sama Morana za glasne goltance. Svarun je bil kakor

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    49

    groze bog, ki utegne treiti z ognjem mednje, in Iztok sejim je zdel za evelj viji in njegova plea so bil kakor hrib.

    Ko ugasne sonce poglejte, sence so e podaljane tedaj se dvignemo in pojdemo do mosta, pa ez in nad tabor.Preden bo polno, boste zahvalili Svetovita, ki mi je vdahnilukano!

    Vojaki e zdaj niso razumeli, kaj misli. Mnogo upornihmisli se je dvigalo, ko so povzovali leme na glav in pripe-njali oklepe. Z vpraujoimi omi so buljili v starosto, ki jihje uvral v red prave bizantinske vojske.

    Sence so se iztegnile, zatrepetale in izginile. Sonce je uto-nilo.

    Naprej!Iztok je jezdil prvi.Mole je korakala eta za eto. Spredaj teko oboroeni, v

    sredini svobodni Sloveni, zadaj lokostrelci in praarji. Bil jemolk, pod nogmi je hrumela stepa. V sivem mraku so za-gledali Donavo, irok, globok pas preko ravnine. Na pasurna proga. Proti njej je obrnil Iztok konja.

    Pripravite kopja, sekire in mee!Iztok se je okrenil in sporoil povelje. lo je epetaje od ust

    do ust. Jermeni so izpustili sekire, roaji meev so tiali vkrevito stisnjenih rokh, kopja so se povesila. V vojakih seje zbudila strast, ukresal se je ogenj in elja po boju.

    Za rno progo se je dvigal etverokot, iz katerega je puh-tel dim. Iztok je zamahnil z meem proti dimu. Vse oi soobvisele na taboru.

    Zmrailo se je popolnoma. Siva megla, kot tanica, je pri-plula navzdol po Donavi. Sto korakov so bili e od mosta.Dve temni senci sta se premikali pred njim. Straa, pomisli

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    50

    Iztok. Sklone se na levo, sklone na desno in epetaje naroa.Hitreje je nato stopil konj, vojaki so pritiskali za njim.

    Dojezdil je tik pred most. Meseca e ni bilo. Straa se jedostojno umaknila na desno in levo in pozdravila ,Hilbudi-ja. Ali e sta poila dva oklepa, mogoni sulici, zagnani z vsosilo, sta predrli uvajema prsi. Zgrudila sta se in kriknila. To-da krik je zagluil hrup na mostu. Grmeli so plohi pod nog-mi vojske, ki je hitela ez reko.

    Tedaj se veselo oglasijo trombe z okopov. V taboru se dvig-nejo plamenice, vrata se na steaj odpro.

    Takrat je v trenutku razumela vsa vojska Slovenov Svaru-novo ukano. Bizantinci so mislili, da se vraa zmagoviti Hil-budij z ujetniki.

    Sloveni so se zagnali divje na most, zakriali in zatulili daje zajealo ozraje, in udarili z groznim navalom na tabor.

    Iztok je bil e med vrati. Straa je ostrmela. Vrgla je plame-nice ob tla, najhrabreji Sloveni so se zapodili skozi dveri.Udarile so sekire, pokali oklepi, tolkli in klali mei. Nastala jegrozna zmenjava. Sklavenoj, Sklavenoj*! je bualo po ta-boru.

    Na sredi pretorija pred Hilbudijevim otorom je bil blis-koma zbrana eta. v taboru se je pojavil Hilbudijev duh. Hi-poma so se dvignili mei, telesa so zakrili iti in nastala jenepredirna stena, ob katero je butalo valovje Slovenov. Sva-run se je zmotil, ker je mislil, da bodo Bizantinci neoboroe-ni. Kadar koli je Hilbudij odjezdil na pohode, je morala bitiposadka no in dan pripravljena, da bi mu priskoila na po-mo, e bi bil sila. In zato se je razvnel tako grozen boj, ka-kor ga e ni doivel nihe izmed vseh vojakov.

    * Sloveni (grko)

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    51

    Ko so Sloveni zunaj tabora zasliali krik in stok in lomlje-nje oepov, so se zagnali na okope, lezli drug na drugega inse pehali preko lesenega zidu. Od vseh strani so se drevili vta bor in se valili na sredo v strano ivo kopo, ki je trlela odsulic, se svetila od meev kri je brizgala, trupla so se grma-dila na tleh. Spotikali so se in padali borci drug ez drugegav gorko mlako krvi. Mogona stena bizantinskih vojakov jepokala, se preklala, se zopet strnila in grozno sekala z meikrog in krog. Vedno veji hudournik je treskal vanjo, stena seje zaela umikati, nenadoma se nagne, Sloveni pritisnejo, ste-na pade. Toda v istem hipu se odpro vrata na zapadni stranitabora, skoznje vdre bizantinska konjica, ki jo je itila doslejiva stena. Zarezala se je v tolpo nagih Slovenov, mei so sepogrezali v ivote, na levo in desno so padala trupla, konji-ca si je presekala pot in odvihrala proti jugu v nono temino.

    Stokanje, vzdihi, hropenje in grgranje se je razlegalo po ta-boru. Sloveni so drli ez okope in v divji gonji pehali drugdrugega v jarke. Kdor e ni zasegel boja, je hrepenel po krvi,bil po mrtvih truplih in divjal v besni omotici.

    Trobili so rogovi, stareine so klicali, gnali ljudi in jih tolkli.Vse je pobesnelo, vse zdivjalo in bati se je bilo, da se medseboj pokoljejo.

    Svarun je velel zagati plamenice. Tudi mesec se je poa-si splazil na nebo. Na okopih je mrgolelo golih ljudi z dvig-njenimi sulicami, z mei nad glavo, s kiji in sekirami v rokh.Sredi tabora pa je leala strana rtev Morane, vzdihujoa inhropea, polita s krvjo in posuta z zlomljenimi kopji in sskrhanimi mei. A na dnu rtev je leal junak, nada sloven-ske vojske, pokrit s trupli Iztok.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    52

    SEDMO POGLAVJE

    Minila je polno, okoli Hilbudijevega tabora pa je roh-nel vik in krik. Krog in krog so goreli ognji, ob njih jebuala vojska kakor na pol blazna. Tabor je bil isto oropan.S otorov so potrgali volovske koe in ponjave ter jih razvleklipo rvni. Razgrinjali so jih po tleh in se valjali po njih, se pre-tepali zanje, jih vlaili drug drugemu izpod telesa in jih trgalina kosce. Oplenili so itnico in zalogo suhega mesa. Pulili sose za gnjati, raztresali ito, se preganjali od ognja do ognja inrazgrajali vsi omoteni od slavne zmage.

    Le modri stareine in stari vojaki so sedeli resno ob Sva-runovem ognju. Videli so, kaj poenjajo mladci, kako razgra-jajo pastirji in ljudje, divji kakor volkovi, zavistni in nevo-ljivi in pripravljeni na veno zabavljanje in pretep. Nihe seni dvignil, da bi jih krotil in miril.

    Poznali so dobro svoj zarod. Kakor mladi turi so rasli vgozdu pod svobodnim soncem. Komaj so se skolebali iz na-roja materam, e so gonili jagnjeta v goo in na panike ternoevali pri njih in se bali samo teke rok stareine, katere-ga so spotovali njihovi oetje, ker so ga sami izvolili in seprostovoljno podali njegovi oblasti.

    Stareine niso pogreali nobenega tovaria. Mladina je na-skoila prva, pustili so ji krvavo delo in ostali izveine zunajtabora. Toda na njih licih je bilo vendr veliko in ponosnoveselje nad zmago.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    53

    Samo Svarun je bil alosten, tako alosten, da se je skljuilv dve gub ponosni starosta, zmagalec tako drzovitegaHilbudija. Edina opora njegova, Iztok, ki je dokazal v tej voj-ski, da bo vreden sin slavnega rodu Svarunov, ta sin je lealkakor mrtev blizu ognja pod platnenim otorom.

    Ko je ponehal boj, oe ni miroval, dokler niso izvlekli izpodgrmade mrliev sinovega trupla. Udrle so se mu solz, ko sodvignili Iztoka, vsega v krvi. Svarun se je zgrudil nanj in serazjokal.

    Nenadoma se je dvignil.Ni e mrtev! Srce je vztrepetalo!V oeh mu je zaarelo upanje.Ponesli so mladca iz tabora, razpeli otor in ga poloili

    vanj. Svarun je poklical vraa, ki je bil mogoen v rodu Slo-venov in aen pa spotovan kot velik prerok, ki mu bogo-vi razodevajo skrivnosti.

    Vra je slekel Iztoku oklep, odpel lem in skrbno umivalokrvavljeno telo ter iskal rane. Pritiskal je uho na srce in za-dovoljno kimal.

    ivi, Svarun, tvoj Iztok ivi!Rane pa ni mogel zaslediti.Udarjen? Omamljen? je mrmral vra.Hilbudijev lem, ki ga je imel Iztok, je bil presekan in

    zmlinen.Omamljen je! Na glavo je udarjen s silno mojo. Iztok se

    zbudi, upaj, oe, in obljubi darov bogovom!Svarun je sklenil rtvovati najlepega junca, e se sin pre-

    budi in ozdravi.Vra je velel oetu, naj gre iz otora in ga pusti samega pri

    Iztoku.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    54

    Svarun je spotljivo poslual in se vrnil k stareinam terepel v mogoni bolesti nemo med momi.

    Trenutki so se mu vlekli in plazili brezkonno. Oziral se jena zvezde, gledal po mesecu, pa vse se mu je zdelo prikovanona nebo, Ni se ni ganilo. V stranem dvomu in akanju jemislil starec, da premine, preden sine jutro. Kadar se je kdopriblial ognju, e je zadonel vesel vzklik, se je stresel, pri-vzdignil glavo in se ozrl. Upal je, da prihaja vra z veselimsporoilom. A ni ga bilo.

    Stareine so polegli in pozaspali. Takisto se je raztegnilo natravo pol vojske, ognji so pogaali. Le buanje mladine, div-je pesmi, prepir in prerivanje se ni poleglo.

    Svarun si je tial uesa in trpel v usodnem akanju. Lezelje edalje bolj v dve gub, kakor bi se pogrezal hrib in izginjalv tla.

    Pobledele so zvezde, ugaale in ginile na sivem nebu. Te-daj se dotakne Svaruna rahla roka.

    Starec je vztrepetal.Vra ga je klical, na njegovem obrazu je bilo veliko veselje.Svarun, slavni starosta, tvoj rod ne umre, slava bogovom,

    Iztok pije vodo!Starosta je planil pokonci in odhitel v otor. Iztok ga je ve-

    selo pogledal, krog ustnic mu je igral smeh. Oe je pokleknilk sinu in jecljal:

    Iztoe, Iztoe, moj otrok Ko je priplulo sonce, so tudi mladci obnemogli. Najhuji

    razgrajai so pocepali. Nikogar niso prebudili sonni arki,vsa ravn je bil pokrita s speimi telesi kakor z mrtveci. Edi-ni Svarun je hodil pred Iztokovim otorom, iztegal rok inhvalil Sonce ter epetal molitve.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    55

    Proti poldnevu so se zaela dvigati telesa, med vojaki jezaumelo in trudne ete so zopet oivele. Od severa pa se jepremikala proti Donavi dolga vrsta obloenih konj, redeovc so meketale. Prihajali so iz gradia z jedmi in pijao.

    Mnogo mladcev jim je lo ez most naproti, kmalu so pri-gnali konje in ivino v tabor. Z njimi je prilo mnogo deklet,sredi je jezdil ovenanega konja Radovan s plunko v rokh inbil nanjo novo zmagoslavno pesem, da so strune jeale.

    Raztovorili so ito in med, pograbili ovne in jih zaeli klati.Vse leie se je izpremenilo v velikansko slavnost. Povsodvrisk in smeh, petje in ples.

    Radovan se je utaboril med dekleti, katerim so se pridruilimladi borci. Na starem parobku je sdel, godel, kar so daliprsti in strune, in pripovedoval vesele dogodke s svojega po-tovanja. Mladina se mu je smejala, da je zvenela dobrava odobjestnega veselja.

    Hej, Radovane, zakaj si tial v gradiu? el bi z nami pabi bil godel, ko smo kovali Bizantince!

    Krepak mladeni je podrail godca.Zahvali mater, da se nisi rodil deset let prej. Zakaj za to

    eljustanje bi bil poveznil plunko, mojo dragoceno plunko natvojo repinjo, da bi ne ganil ve z jezikom. Tako pa si mladin predrzen kakor rebe Radovan ti odpua!

    Pa bi bil opasal me, skril plunko v hio k dekletom in joudaril z nami.

    Nisem je udaril z vami, to je res. Ali res je tudi, da takotuljenje, kakor ga zaenete vi, mladi volkovi, za vselej ogluimoja uesa. Kdo bi mi potem ubiral strune? Mord ti, ko je esrobotna trta prenena za tvoje oslovske uhlje? Kdo bi redil

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    56

    Radovana, e bi ne mogel s plunko po svetu? Ti, kajne, ko ekozjega mleka nima, da bi ga dal lanemu psetu. Moli, u!

    Vsi kriem so se zasmejali in Radovan je ponosno zaigralin zapel veselo pesem. Ali mladcem se je budila sl po Rado-vanovi jezi.

    Kaj si pa delal v gradiu, ko smo se mi bili za svobodo?Dekleta je begal!Deklice so se zveselile.Oho, oho, Radovan, ali ti pokaemo!e so vae ljube tako malo vredne, da bi se obeale na

    moje stare kosti, jih e ne maram ne!Pa si zadnji lagal, da je sama carica rekla, kako si zal.Carica Teodora je pa modra enska, tepci! In pa tisto je

    bilo pred leti, ko e nisem imel razoranega ela in gosjegaperja v bradi!

    Ej, da bi bil Hilbudij potrkal na gradie, ali bi bil tekelRadovan v umo kakor jazbec v jzbino! koda, da je prejpadel in ti ni napravil tega veselja.

    Beal? Kdaj sem beal? Pa povejte, deklii, ali nisem s-del no in dan na okopih in strail gradie kakor ris v bukovikobalji?

    epel si na okopih, Radovan, pa si se tresel.Seveda sem se tresel od poelenja, da bi svetu pokazal

    kak junak je godec Radovan, e je sila.Brenk brenk brenk.Zapela je plunka, deklice so si podale rok in vse se je zavr-

    telo okrog veselega godca.Ko so se oddahnili, je odbral Radovan nekaj mladcev in

    odel z njimi v tabor.Dobimo, gotovo dobimo, poznam Bizantince! Brez tiste

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    57

    boanske pijae niso. Med, ni ne reem, tudi ol dobra pi-jaa, ampak vino

    Radovan se je poeljivo obliznil.Na potovanjih kriem sveta je e vekrat godel v taborih

    Bizantincev. Vojaki tudi v taborih niso zatajili strasti, s kakr-no so takrat vsi ljubili gledalie in cirkus. Vsak potepukiskaka, na pol prismojen pevec, gobezdavi glumai in razuz-dane plesalke, vse je bilo islano in dobro plaano. To je Rad-ovan vedel, zato se je kaj rad pridruil pokrajinskemu tabo-ru, kjer se mu je vedno zelo dobro godilo. Zato je tudi vedel,da ima vsak tabor klet za vino.

    Radovan je iskal kleti. Sicer je bilo vse razvaljeno in razde-jano. Le posamezni koli so trleli kviku in vmes je leala po-mendrana penica in jemen.

    Tukaj bo! itnica je bil tod vino ni dale!Zaeli so pridno iskati, valili so hlode in vlaili pro mrt-

    va trupla, ki so leala nepokopana.Radovan je previdno trkal z nogo ob tla. Nenadoma je vot-

    lo zadonelo. Stoj, mladec bedasti, sem, sem! Klet je tukaj!Moja peta je ve vredna ko vai nosovi!

    Odvalili so nekaj brun, odpahnili prevrnjeno telgo nadveh kolesih, posnaili prostor in pokazale so se desk majh-nih vrat v tleh. Priklonili so se, zgrabili s krepkimi rokami,zapahi so poili in pod njimi se je odprla jama, v katero jedrala strma in ozka lestva.

    Radovan je smuknil prvi v odprto klet. Veselo je zakrial inzavriskal, prijel prvi loneni vr ter nagnil pa pil, da je pijaaglasno klokotala, ko je vrela po grlu. Zaloga je bil dokaj obil-na. Visoki, podolgovati vri z monimi rokami, gani iz rjave

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    58

    gline, so sloneli drug ob drugem pri steni. Od stropa je vise-lo na vrveh mnogo mehov, napolnjenih z vinom.

    Sloveni so dvignili vino iz kleti. Vsak je zgrabil vr in ga od-nesel. Radovan pa je cijazil velik meh, ki ga je v kleti pregriz-nil, da je poskusil kapljo. In bil je izvrstna.

    Ko so drugi zvedeli za klet in vino, je vse drlo v tabor. Su-vali so se v odprtino, pili kar iz vrev, dvigali jih ven in nosi-li k ognjem, kjer so se cvrli kotruni.

    Zaelo se je pitje in pijanevanje; rajanje in petje, prepiriin pretepi, dokler niso na no omagali na pol trudni, na polvinjeni in pospali kakor brezduni. Sam Radovan je zadremals plunko na kolenih, se zagugal in se zleknil po tleh in si zazglavje dal plunko, ki je imela potrgane strune.

    Ko je mlada vojska divjala in se pulila za vino, je leal Iz-tok pred otorom. Poleg njega je postavila Ljubinica lepo ro-enico najboljega medu; sam je sedla k njegovim nogam inmu zrla v lice.

    Iztok, sam Perun te je otel Morani. Najlepe jagnje semmu rtvovala, ko si odel. Perun je milostljiv.

    Brat jo je hvaleno pogledal. Na licu se mu je zmrailo inposvetilo kakor vera in dvom. Dvignil se je in podprl ob ko-molec. .

    Nikar, bratec, mord je bolje, e lei. Vra je tako nasve-toval!

    Ne boj se, Ljubinica! Boleine so majhne.Segel si je vrh glav.Iztok, pripoveduj, kako si se bojeval? Izpod mrliev so te

    potegnili in ti ivi! Perun je velik!Mrano je v mojem spominu. Vem dobro, da sem prvi

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    59

    vdrl skozi vrata v tabor. Za menoj kakor ovni mladci iz nae-ga gradia.

    In vsi so padli!Vsi so padli? Oj, Morana!Tebi je prizanesla, zahvalimo jo!Ljubinica, ne ve, kako se bor Bizantinci! Steno so nare-

    dili pred menoj iz itov in izza njih so vigali mei kakorstrele. Udarjal sem, ali lemi so bili kakor naklo. Me se mi jekrhal in prelomil. In tedaj me je zadelo oroje na glavo, zavr-telo se mi je, omahnil sem in zagrnil me je plaz tovariev.

    Glej no, na glavo, in e rane nima! O, velik je Perun!Duica, da nisem imel lema, bi me ne bili oteli bogovi.lema?Hilbudijev lem, ki je v otoru. Prinesi mi ga!Iztok je vzel razklani lem v naroje in ga dolgo ogledoval.Kako lep je, z lahtnim kmenjem posut.Smrti me je otel, Ljubinica.Izluil je z noiem bisere iz kria.Pol tvojih, pol mojih, sestra. Na zlate obroke jih naberi

    in nosi v kodrih okrog senc.Za spomin na brata!Jaz pa za spomin na vojsko!Vsul je kamenke v majhen, s srebrom okovah roiek ki

    ga je nosil na pasu talisman slavne vraarice.

    Veer se je plazil na zemljo. Iz zemlj so kipele megle.Vsa vojska je e molala.Le Iztok je e bedel v otoru, si podpiral razbolelo glavo in

    premiljal.Sloveni smo zmagali. Res. A pravzaprav je zmagala oe-

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    60

    tova modrost. Ukana je zmagala, ne mi. In vendr treh bise lotil takole na pai, treh in tirih Bizantincev vsak Slovenali Ant! Ali to oroje in to bojevanje! emu nam divja mo?

    Spomnil se je povesti, da je neko majhen rod Slovenovprodal Bizantincem gradie, mnogo her v sunost, gove-di in ovc, da so odkupili sebe. In ko so prili bizantinski vo-jaki po izgovorjeno odkupnino, so en pljuvale svojim mo-em v obraz in kriale:

    Takihle poniglavcev ste se zbali? Sramota! Ali ste voja-ki?

    Iztok je premiljal, kakna eta bi bili zdrueni Sloveni ebi se znali vojskovati. Potrkali bi samemu Bizancu na vrata.Koliko manj je bilo Hilbudijeve vojske! In napadli so jo iz za-sede, ukanili tabor, pa je ve Slovenov med mrlii kakor sov-ranikov. In nocoj naj pride sto konjikov s Hilbudijem na e-lu, pa poanjejo in razpode veliko vojsko Slovenov na vsevetrove. Tolpa bi zatulila, vsako povelje bi bilo zaman, pe-ica bi zmogla tisoe.

    Iztoku se je ualilo. Prvikrat se je pomeril v boju, pa se iz-olal, da divja, krepka sila e ni vse. Zavedel se je, da bo mo-ral v kratkem zagospodariti namesto Svaruna, da uaka ezleta mord ast staroste, da bo vodil vojske

    Teka glava mu je zdrknila z rok na leie, temne misliso hrepenele in blodile po prihodnosti.

  • BESeDAPOD SVOBODNIM SONCEM

    61

    OSMO POGLAVJE

    Drugega jutra je sklical Svarun vse stareine, veljake instare, izkuene bojevnike v bojni posvt. Zaukazal jered in mir v vojski. Seli so se sivoglavi moje in Svarun jespregovoril

    Moje stareine, slavni bojevniki, konana je vojska in nikonana. Perun je velik, zagrmel je, ko smo mu rtvovali podlipo, pa se je dral svoje gromke besede. Sovrag je poteptan,sije nam svobodno sonce, proste so nae rede. Sloven je to,kar je bil nekdaj in kar mora biti na veke. Hvala Perunu, podlipo mu zakoljemo zahvalnih obetov!

    A pravim vam, vojska ni konana. Kdo bi pual sredi nji-ve plug