EVANGELIČANSKI LISTMesečnik Evangeličanske Cerkve AV v Sloveniji Letnik XXXXVIIMarec 2018

Vsem bralkam in bralcem želimo vesele inblagoslovljene Velikonočne praznike!

evangeličanski list2

UvodnikDrage bralke in bralci!

Z vprašanjem o Jezusovi smr-ti na križu si zadajamo zelo težko nalogo, saj moramo najti odgovor, zakaj križ, zakaj trpljenje, zakaj ta smrt. Preroka, ki ga Bog pošilja v svet, ljudje preganjajo, zasmehuje-jo, križajo, umorijo. Križani Bog je bil vedno trd oreh celo za mnoge velike teologe, ki so hoteli razre-šiti vprašanje križa s podobo ali domnevo o trpečem Bogu, ki po-oseblja tudi trpljenje človeka. In verjetno je res, da je prav v tem edinstvenem posegu Boga v našo zgodovino možno razumeti najve-čjo solidarnost, ki nam je blizu tudi v najhujšem trpljenju.

Trpljenje pa nam vedno znova zastavlja številna vprašanja. Spra-šujemo se, zakaj ga je toliko v na-šem svetu. Sprašujemo se, zakaj je Bog mogel dopustiti neizmerno trpljenje, ki so ga povzročila kon-centracijska taborišča, genocid, te-lesno in duševno mučenje mnogo-terih oblik v dosedanji zgodovini in ga dopušča v mnogih oblikah še danes. Ali ga tudi On, Bog, ne more odpraviti, kot ga ne moremo od-praviti mi sami? Mnoga vprašanja se porajajo, mnoga si vedno znova zastavljamo. Ali pa se odločimo, da bomo molčali, se odločili za teo-logijo molka. Hans Küng, švicarski duhovnik, teolog, filozof in pisatelj, pravi: Moje mnenje, ki se je potr-jevalo desetletja, in mu do sedaj nisem našel nobene alternative, ki bi me prepričala, se glasi: »Trplje-nja, prevelikega, nezasluženega, nesmiselnega trpljenja, ni mogoče teoretično razumeti, ampak samo praktično prenašati«. Vendar Küng ne ostaja le pri tej trditvi. Nadalju-je: »V molitvi lahko priznamo: Bog, tudi takrat, ko je trpljenje navide-zno nesmiselno, ostaja skrito nav-zoč. On nas sicer ne varuje pred vsem trpljenjem, pač pa v vsem trpljenju.«

Se v duhu povedanega torej lahko vprašamo, ali je bila Jezu-

sova smrt potrebna in smiselna? Morda bomo najlažje odgovorili takole: Samo Jezusovo obujanje v novo življenje po Bogu in z Bogom, v katero verujemo, lahko da smisel našemu življenju. Ali je to res pravi odgovor, ki ga je mogoče spreje-ti in živeti, pa se mora vsak sam in zase odločiti.

In kako naj bi se odločili? Veru-jem, da ne tako, kot posmehljivo pravi misel, da najbolj kičaste slike najdemo v najrazkošnejših okvir-jih, temveč da bomo dali pouda-rek vsebini. In ta vsebina je lahko naslednja: Bog se na križu približa človeku in ga spravi s seboj. Na-poti se tja, kjer smo mi in z nami živi. Torej v svet in življenje. Vsa bremena in vsi križi, s katerimi se srečujemo, nam kljub mnogim te-žavam in skrbem ne smejo zastre-ti pogleda v prihodnost. Vedno je potrebno iskati nove poti, kajti te nove poti so možne. In kakšne naj bi bile? Gotovo take, na katerih ne bi bilo potrebno nikomur tožiti, da nima nikogar. Ta »nikogar nimam« se namreč pogosto pojavi. Ljudje gremo, najsi si to priznamo ali ne, mnogokrat mimo ranjenih, trpe-čih, bolnih, tako kot so šli mnogi mimo bibličnega ranjenca, ne da bi mu pomagali. Še več, izognili so se mu, dokler do njega ni pri-šel usmiljeni Samarijan in mu po-magal. In Biblija je polna takih ču-dovitih zgodb. Vendar zgodba ne

sme ostati samo zgodba. Doživeti mora potrditev. In prav v duhu te potrditve smo ljudje poklicani, da se odpremo božji ljubezni in po-stanemu njeni glasniki. Res je sicer, da sveta ni mogoče spremeniti v raj ali v nebesa, vendar bi nedvo-mno postal drugačen, če bi kristja-ni bolj resno jemali svojo vero. Bolj resno jemali, več o njej vedeli, bolj človeško živeli. Če bi bilo tako, bi se morda tudi izognili marsikateri pikri pripombi, da večina kristjanov in večina človeštva še dandanes ne ve, kaj je oznanjal Jezus.

Morda imajo tisti, ki tako govo-rijo, prav in morda je to res. Vendar je to le ena plat medalje. Kristusov nauk je še danes živ med ljudmi. Za mnoge je vodilo, da znajo in zmo-rejo lepše in bolj humano živeti, biti solidarni, pomagati, odpušča-ti. In vse to moramo uresničevati, vse to živeti tudi mi. Toda, ali je to samo iluzija, samo pobožna že-lja, samo zgodba brez potrditve v vsakdanjem življenju? Ne! Kajti vse to je bilo uresničevano in živeto prav v tistem in s tistim, ki mora biti in ostati naš kažipot in nam pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje«.

Geza Erniša, urednik

EVANGELIČANSKI LISTmesečnik Evangeličanske Cerkve AV v Sloveniji

Uredništvo Evangeličanskega listaLevstikova ulica 11, 9226 Moravske Toplice

Glavni in odgovorni urednik Geza Erniša, info@eco-mt.si, 041 689 191

Naročnina Evangeličanska Cerkev AV v RSSlovenska ulica 17, 9000 Murska SobotaIBAN: SI56 0249 6009 1997 627, SWIFT: LJBASI2X Namen/rok plačila: "Naročnina Evangeličanskega lista za leto ..."

Tisk: Tiskarna digitalni tisk d.o.o, Murska Sobota

marec 2018 3

Velikonočna poslanica 2018Drage sestre in bratje, kot po-

mladansko prebujanje narave osmisli njeno zimsko mirovanje, tako tudi velikonočni prazniki člo-veku, ki hrepeni po smiselnosti vsakega trenutka življenja, vrnejo smisel in dajo novo upanje. Tudi v tistih trenutkih, ki s trpljenjem in bolečino razodevajo bolj smrt kot življenje.

Kaj vse smo danes pripravljeni storiti, da bi mejo smrti pomaknili vsaj malo naprej. A je vse zaman. Res nas tudi Kristus ne reši telesne smrti, nas pa odreši v njej. Kristus je edini zmogel smrt na križu, ki predstavlja vrhunec zla v korenini, preobraziti v vrhunec dobrega, ki ga Bog želi podariti človeku. Sami,

brez Kristusove smrti in vstajenja, poznamo le življenje zaprto v ego-izem, ki se vedno konča s pora-zom. Velika noč pa oznanja, da je tu Nekdo, ki pozna smrt, ki je za življenje. To je smrt, ki je darovanje življenja iz ljubezni.

Takšne velikonočne pomladi smo tudi letos potrebni vsi: izkori-ščani in ubogi, razočarani in bolni enako kot bogati, srečni in zdravi. Morda je težko povezati veliko noč s trenutnim doživljanjem najra-zličnejših kriz; osebnih, zakonskih, družinskih in družbenih… A spo-ročilo je preprosto: samo človek, ki pozablja nase zato, da bi v lju-bezni prednostno poskrbel za bolj potrebne, kot je sam, lahko prinese

prave rešitve na vseh področjih.Vsem želim blagoslovljene ve-

likonočne praznike, ki naj nas iz zime samoljubne naravnanosti prebudijo v dar drug drugemu iz ljubezni. Danes je bleščeči dan te zmage, ker »...nas je namreč Bog odrešil..., ne zaradi naših del, tem-več zaradi svoje milosti... v Jezusu Kristusu..., ki je uničil smrt in raz-svetlil življenje in nepropadljivost po evangeliju!« (2 Tim 1,10).

Geza Filo, škof Evangeličanske cerkve AV

evangeličanski list4

Misliti s kladivom v rokahTako sicer razmišlja Friedrich Ni-

etzsche, ko razbija okostenele tra-dicionalne oblike dojemanja in vre-dnotenja, še posebej vrednotenja, ki izključuje vsak zgodovinski na-predek. Z miselnim kladivom (So-mrak malikov ali Kako filozofiramo s kladivom) je Nietzsche tako udri-hal in zabijal, da te glasove slišimo še danes: ta svojevrstnež poljskega in protestantskega porekla je kot nepogrešljiv kalilec miru, vendar lažnega miru, ki nas obkroža. Mu je bil pri tem vzor Martin Luter? Če človek opravi svoje poslanstvo s pomočjo kladiva, je to nedvomno bitje, ki je močno, ima namreč la-stnosti moderne duše, ki ji vse uspe spremeniti v zdravje, hkrati pa je vse osredinjeno. Močni člo-vek je po Nietzscheju »mogočen v instinktih močnega zdravja« in kot tak »prebavlja svoja dejanja čisto tako kakor obroke; težki hrani je sam kos«. Močnega človeka dela zares krepkega še nekaj, namreč to, da ga v kakšni poglavitni stvari »vodi nedotaknjen, strog instinkt, da ne stori ničesar, kar mu naspro-tuje, kakor tudi ničesar, kar mu ni všeč« (Volja do moči).

Duh, ki Nietzscheja usmerja, ni-kakor ni zanikujoči duh, in Nietz-sche je veseli glasnik, kajti zavedal se je, da z njim resnica stopa v boj s stoletja trajajočo lažjo. Zelo svo-jevrsten jezik in izražanje, ki trajno privlačita zaradi svoje drugačnosti, in oboje skrajno občutljivo odkri-va poštenost, seveda tam, kjer je. Tako je po njegovem Kant »prav tako kot Luter in Leibniz le cokla več znotraj nemškega ritma po-štenosti« (Primer Wagner). K temu ritmu poštenosti spada vsekakor to, da vera ni izrojena v nasprotje življenja. Če težišča življenja ne po-lagamo v življenje, potem življenju težišče tudi odvzemamo.

Luter je obsojal Cerkev, ki se je izrodila v bolno barbarstvo, saj je kot taka »oblika smrtnega sovra-štva do vsakršne poštenosti, do

vsakršne visokosti duše, do vsa-kršne vzgoje duha, do vsakršne odkritosrčne in dobrotljive člove-škosti«. Po Nietzscheju je Luter vi-del vso »pokvarjenost papeštva«; »parazitizem kot edina cerkvena praksa« izpije »vso kri, vso ljube-zen, vsakršno upanje življenja«, in leta 1545 je v Polemiki o papeškem primatu v »pokorščini, izkazovani papežu« prepoznal celo »hudičevo delo in malikovanje«.

Zelo napačno in zgrešeno je tr-diti, da je Nietzsche antikrist. Vpra-šajmo se, kaj sploh pomeni ta grdi izraz in kdo je antikrist. Nietzsche-jevo odklanjanje cerkvenega, in-stitucionaliziranega krščanstva ni-kakor ne pomeni opuščanja etike, kajti celo vzdevek antikrist, ki ga Nietzsche uporablja za označeva-nje svoje misli, izhaja od Schopen-hauerja in pomeni tole: »Da ima svet zgolj fizični pomen in nikakr-šnega moralnega, je največja, naj-bolj pokvarjena, temeljna napaka, dejansko perverznost mišljenja, in je v svojem bistvu to, kar pooseblja vera antikrista.« Skratka, če v svetu, življenju nisi zmožen dojemati nič etičnega, če sploh nimaš razvitega čuta za kaj etičnega, si pač anti-krist. Toda morali, ki je dolgotraj-no nasilje, tiranija dobrega, skratka etika, ki je ena sama represija, ne moremo pritrjevati.

So torej etične pobude tisti en-kratni vzgibi, ki so določene ljudi pripravili do tega, da so celo s kla-divom v rokah oznanili svetu svojo zavzetost in potrebo po pošteno-sti in pravičnosti? Svoje oznanilo je tudi Luter s kladivom pribil na vrata cerkve v Wittenbergu 31. oktobra 1517 – gre za njegovih 95 zname-nitih tez. Pri tem premagati strah, ponižnost ni majhna stvar, in kako je to moralo biti težko za Lutra, ki je bil še vedno vzgojen v duhu sre-dnjega veka in »je bil v srednjem veku zakoreninjen bolj, kot je ne-katerim prav«. Tu velja posebej omeniti delo z naslovom »Martin Luter«, ki ga je napisal sodobni nemški evangeličanski teolog Vol-ker Leppin (roj. 1966), profesor na univerzi v Tübingenu. Omenjeno delo je pri nas izšlo v prevodu leta 2017, z odlično uvodno študijo na-šega častnega škofa Geze Erniša.

Danes si težko predstavljamo do skrajnosti ponotranjeno poni-žnost. Nietzsche sam je za ceno la-stnega trpljenja razumel vest Evro-pejca, ki si »iz tisoč moralnih gub in skrivališč« želi svobodo; tako »naj bi nekoč, kadar si že bodi, nasto-pil čas, ko se ne bo treba ničesar več bati«, in to bi bil zares napre-dek. Po Nietzscheju je med drugim »protestantizem pomenil ljudsko vstajo v prid poštenosti, zvestobe«

marec 2018 5

(Vesela znanost). Gre za evropsko gibanje, kajti »renesansa kaže pre-bujanje poštenosti na Jugu, kakor reformacija na Severu« (Času ne-primerna premišljevanja). Sorodne pobude po Nietzscheju spremljajo tako renesanso kot protestanti-zem, ki ga povrhu prežema nekaj divjega in plebejskega. Z reforma-cijo želi vsak človek biti svoboden, celo »vsak sam svoj duhovnik« (Volja do moči). In svoboda je pri-klicala nagone, da so se oglasili, postali pogumni in glasni.

S kladivom na cerkvena vrata v Wittenbergu pribite teze že pome-nijo Lutra reformatorja, poudarja Volker Leppin. Luter je 31. oktober 1517 pozneje v svojih spominih ve-dno razumel kot začetek svojega reformatorskega nastopanja. Le-ppinova knjiga je zelo lepo berljiva in z njeno pomočjo razumemo Ni-etzschejev zapis, da je Lutrova po-roka kot pogum za čutnost, ljubko rečeno: »evangeljska svoboda«. Zaroka in poroka z bivšo redovni-co Katharino von Bora je bila junija 1525 in Luter opisuje svoje življe-nje s temi besedami: »Aliquis con-stitutus in coniugium (ko je nekdo sklenil zakonsko zvezo), ima prvo leto čudne misli. Ko sedi za mizo, si misli, prej si bil sam, zdaj je tu še nekdo drug. Ko se v postelji ozre, zagleda dvoje kit, quae prius non

vidit (ki jih prej ni videl«. Samo ka-kšno leto po poroki je Luter pri-znal, da je soproga »ustrežljiva in v vsem poslušna in prijetnejša, kot sem si drzniti upati (Bogu hvala), tako da svoje revščine ne bi hotel zamenjati za Krezova bogastva«. Najbolj ta pravi Nietzschejev ko-mentar k temu bi bil, da »pečat dosežene prostosti« pomeni to, »da se ne sramuješ več sam pred seboj« (Vesela znanost).

Aforizem Veliki dobrotnik Lu-ter v Nietzschejevem delu Jutranja zarja sporoča, da je najpomemb-nejše, kar je naredil Luter, »nezau-panje, ki ga je zbudil do svetnikov in vse krščanske vite contemplati-ve«, to je v poduhovljeno in nede-javno usmerjeno življenje. Zaniče-vanje posvetne dejavnosti in vsega laičnega je bilo Lutru tuje, celo od-vratno, in Nietzsche zato poudarja: »Luter, ki je še tudi potem, ko so ga zaprli v samostan in se je tu zaradi pomanjkanja drugih globin poglo-bil vase in vrtal strašne temačne rove, ostal pošten rudarski sin, je končno opazil, da zamaknjeno sve-to življenje zanj ni mogoče in da ga bo njegova vrojena ,aktivnost‘ v duši in telesu pogubila. Vse predol-go je s samopremagovanjem poiz-kušal najti pot do svetništva«, toda ni šlo, zavestno se je odločil druga-če in si rekel: »Vite contemplative

sploh ni! Pustili smo se prevarati! Svetniki niso nič bolj vredni od vseh nas.« To je bil docela plebej-ski odziv, celo »kmečki način, kako obdržati svoj prav, toda za Nemce takratnega časa edini in pravilni«, zato je v luteranskem katekizmu zapisano, da so »slavljena duhovna dela svetnikov izmišljena«.

Gibanje, ki ga je v marsičem povzročila Lutrova karizma, pa je sčasoma začelo dobivati »od njega neodvisne strukture«, kljub temu da je Luter ostal »osrednji simbol reformacijskega gibanja«, poudar-ja Volker Leppin. Osamljeni in veli-ki ustvarjalec svetove zgodovine je bil človek, ki je v danih okoliščinah svojega časa »postal to, kar je bil: »sin rudarja, papežev sovražnik, znanilec konca, profesor, menih in soprog. Martin Luter.« Tudi to ugotovitev lahko s kladivom pribi-jemo na platnice svetovne zgodo-vine, te zgodovine, ki se je nemara brez kladiva sploh ne da početi in v tem pomenu je tudi zgodovina simbol za nekaj napredujočega, čeprav je Nietzsche Lutra dojemal kot nemogočega meniha (Primer Wagner), »ki je iz vzrokov svoje 'nemogočnosti' napadel cerkev in jo – potemtakem! – prenovil« in to vse do danes.

Cvetka Hedžet Tóth

evangeličanski list6

Naša GolgotaVes postni čas – ki pa se že pri-

bližuje k svojemu vrhuncu – je bil namenjen razmišljanjem in pripra-vam na za človeštvo najbolj po-membno dejanje – Jezusovo žrtev na golgotskem križu.

Golgota je takrat, pred dva tisoč leti, postala simbol zmage. Pa ne kakršnekoli. Zmage življenja nad smrtjo in zmage ljubezni nad vsem negativnim, kar lahko zaznamuje življenjsko pot človeka.

Golgotski grič in na njem tri kri-že imamo pred očmi tudi še danes. Takrat in v današnjem času pa je najbolj izstopal in se nam vtisnil v spomin in opomin tisti na sredi, na katerega so pribili nedolžnega Človeka – Jezusa iz Nazareta, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem od mr-tvih postal resničen Kristus – Od-rešenik.

Njega, kot obljubljenega Mesi-jo so napovedovali že starozavezni preroki. Čakali so sicer mogočne-ga kralja, ki bi odrešil obubožano izraelsko ljudstvo, toda rodil se je, živel in deloval kot najbolj preprost človek. Iz te preprostosti pa se je rodila neverjetna moč čiste ljube-zni in brezmejnega zaupanja v mo-gočnega Boga – nebeškega Očeta. Še več: v Jezusu se je ljudstvu dal spoznavati prav On – Močni, Vse-mogočni Bog, ki se je razodel – ne v moči in slavi, ampak kot človek, podoben enemu izmed stvaritev svojih rok.

Tudi v tem se srečujemo s težko razumljivo Božjo veličino, ko se On – Bog sklanja h grešnemu ljudstvu in v osebi svojega Sina Jezusa celo trpi na križu. Na Golgoti. Opljuvan, zasmehovan, nerazumljen, a brez kančka sovraštva in želje po ma-ščevanju.

Jezus – Bog je celo prosil za ti-ste, ki so padli na izpitu človeškosti!

Od takrat, ko se je nad Golgoto stemnilo in je Jezus izdihnil in ko so mnogi spoznali, da je na križu resnično umrl Božji Sin in ko je po-tem na tretji dan vstal! od mrtvih,

se je nebo začelo jasniti in Božje stvarstvo – ljudje so bili objeti z neverjetno močjo Ljubezni, katere smo deležni vsi, ki smo krščeni v to Božje ime.

Golgota je postala simbol tr-pljenja in zmage. Verujemo v to zmago?

Zaradi tega lahko, ko trpimo tudi sami govorimo o naših križih in naših Golgotah. Križ nam je tr-pljenje, Golgota pa vera v zmago …

Pomislimo, koliko milijonov lju-di nosi na svoji poti življenja sicer neviden, pa vendar križ. Koliko pa jih je pripravljenih in v srcih tako močnih, da ga ponesejo do Golgo-te? – do zmage?

Zato – na Golgoto, kjer je umrl Odrešenik, ponesimo in pred Njim odložimo vse svoje dvome, bolezni telesa in tesnobe ter strahove duše in duha.

Naša Golgota – to so vse pre-vare, nerazumevanja, laži, nepo-štenosti, nevera, zavist, napuh, pohlep, vse solze zapuščenih, osa-mljenih, pa solze na ličkih prestra-šenih otrok, ki morajo prenašati neumne in odvečne »igre« v voj-nah med močnimi in pohlepnimi »voditelji« raznih držav. Golgota so tudi vse bombe in atomska, kemič-na in druga orožja, ki sejejo strah in ne nazadnje so Golgota tudi vsi tisti, ki nas sovražijo zaradi Božjega imena, ki ga sicer kot pečat nosi-mo na svojih srcih, vendar pa svoje krščanstvo tajimo, zanemarjamo in se ga brez vsakršnega spoštovanja – sramujemo!

Vse to so te naše Golgote, ki nam kvarijo radost nad življenjem. Zgradili pa smo si jih sami. Kdaj iz njih sestopimo in jih zamenjamo za ljubezen, katera je zmagala na križu …?

Jana Kerčmar

Pesem o velikem petku!

Kjer Jezus naš je bil razpet, tam Bog prikaže se nam spet, na Golgoti prelil je kri, tam zame vir je milosti. O Golgota, kraj žalosti, tam tekla Jezusa je kri. O Golgota kraj žalosti, tam tekla Jezusa je kri.

Svet trese se, dan se stemni, saj smrtne muke Bog trpi, sedaj je vse dopolnjeno, odprta pot nam je v nebo. O Golgota, kraj žalosti, tam tekla Jezusa je kri. O Golgota kraj žalosti, tam tekla Jezusa je kri.

Kako je to, o Jezus moj, da zame šel si v smrtni boj? Srce zdaj ve, kaj storil si, na križu tam na Golgoti. O Golgota, kraj žalosti, tam tekla Jezusa je kri. O Golgota kraj žalosti, tam tekla Jezusa je kri..

marec 2018 7

Nekaj zanimivosti o življenju Poncija Pilata Jezusovega sodnika

Poncij Pilat je bil od leta 26 do leta 36 cesarski namestnik v Judeji in je po položaju predsedoval obravnavi proti Jezusu ter ukazal njegovo usmrtitev. Zato ga vsi štir-je evangeliji podrobno opredelju-jejo, omenjajo pa ga tudi apostol-ska dela in Pavlovo prvo pismo Timoteju. Tudi judovska zgodovi-narja Jožef Flavij in Filon Aleksan-drijski ter rimsli zgodovinar Tacit potrjujejo, da je Pilat opravljal to službo.

Pilatova naloga kot rimskega namestnika je bila pobirati tribu-te in davke. Za vzdrževanje reda je lahko uporabil enote pehote in konjenice, ki so bile nastanjene v Judeji. V primeru večjih nemirov pa je bil odgovoren njegov predstoj-nik , legat v Siriji, ki je razpolagal s štirimi legijami. Pilat je imel glavni stan in bivališče v Cezareji in ne v Jeruzalemu.

O Pilatovi življenjski poti preden je postal namestnik v Judeji, vemo le malo. Verjetno je služil v rimski vojski in imel vplivne prijatelje v Rimu. Splošno znan je postal šele zaradi predsedovanja na obravnavi proti Jezusu. To je edini dokaz, da je Pilat v Judeji opravljal sodniško službo, Jožef Flavij pa potrjuje, da je smel izrekati smrtne obsodbe.

O obravnavi proti Jezusu najpo-drobnejše poroča Janezov evange-lij. Opisuje sedem prizorov, ki so se zgodili v pretoriju in izven njega. Pilat je opisan kot človek, ki je bil zvest le silam tega sveta. Vsi štirje evangeliji poročajo, da je bil Jezus obtožen upora, to pa je bil presto-pek, ki so ga takrat strogo kazno-vali. Toda evangeliji Pilata pred-stavljajo tudi kot moža, ki je bil prepričan o Jezusovi nedolžnosti, a je mislil, da mora jetnika obsoditi.

Obravnavo na splošno označu-jejo kot nezakonito, toda večino tedaj veljavnih procesnih pravil so spoštovali. Veliki duhovnik Kajfa

in njegovi tovariši so neodvisno drug od drugega pri namestniku, ki je bil sodnik, vložili obtožbo. So-dnik je naložil preiskavo, ker je bilo predpisano, da je treba v pri takšni obtožbi izreči sodbo. Tožilci so za-devo obravnavali pred sodnikom, ta pa je odredil zaslišanje, in sicer v fazi obravnave, ko je obtoženec odklonil, da bi se branil.

Iz Janezovega evangelija je raz-vidno, da je Pilat večkrat poskusil Jezusa osvoboditi, toda tožilci so mi zagrozili: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj.« Jn 19,12) Tožilci so potemtakem najbrž proti Pilatu pripravljeni celo zahtevati preiska-vo v Rimu, ker naj bi škodoval dr-žavi.

Prav to se je zgodilo nekaj let pozneje. Zgodovinar Jožef Flavij poroča, da je Pilat zatrl oborožen upor skupina Samarijanov, ki so se zbrali na gori Garizim, da bi tam izkopali skrite Mojzesove posode. Napad iz zasede je zahteval šte-vilne žrtve in mnogo upornikov so pozneje usmrtili. Zastopstvo iz Samarije je proti temu protestiralo pri legatu v Siriji in Pilat je bil nato odstavljen ter poslan v Rim, kjer ga je čakala cesarska preiskava.

Ko je bil Pilat marca leta 37 rav-no na poti v Rim, je cesar Tiberij

umrl. Po poznejših zapiskih sodeč je Tiberijev naslednik Kaligula Pi-lata spoznal za krivega, ta pa naj bi po krajšem času v pregnanstvu v francoskem mestu Vienne storil samomor. Iz poznejšega časa je Pi-latova pripoved, v kateri so z boga-to domišljijo sestavljena poročila o Jezusovi obravnavi. Po tem spisu naj bi Jezus po smrti sestopil v pe-kel, da bi rešil duše, ki so bile tam ujete. V nekaterih književnih delih, nastalih po Svetem pismu, najde-mo trditev, da Pilat ni priznal samo Jezusove nedolžnosti, ampak tudi njegovo božanskost, in koptski kri-stjani Pilata celo častijo kot svetni-ka.

O Pilatovem zasebnem življenju vemo le, da je bil poročen. Med obravnavo mu je soproga sporoči-la, da je zaradi nekih sanj o jetniku skrajno vznemirjena, zato ga je ro-tila: »Nič ne imej s tem pravičnim.« (Mt 27,19) Pilat je ni poslušal, am-pak je dal prinesti vodo in si v zna-menje nedolžnosti v njej umil roke, »Jezusa pa je dal bičati in ga je iz-ročil, da bi bil križan« (Mt 27,26).

Po knjigi Kdo je kdo v Svetem pismu pripravil Geza Erniša

evangeličanski list8

Prve besedeNi vedno lahko in prijetno ime-

ti prve besede. A vse na tem svetu ima svoj začetek in konec. Tudi naše življenje…razprostrto čez vzpone in padce od prvega do zadnjega dne. Vemo, da so si naši straši za-pomnili naše prve besede… In živi-mo in vzgajamo v upanju in veri, da si bodo naši otroci zapomnili naše zadnje besede…. Pa vendar je vse brez pomena, če z vsemi svojimi besedami: izrečenimi in neizreče-nimi, zapisanimi in nezapisanimi, premišljenimi in nepremišljenimi…. Ne živimo in ne oznanjamo Edine Prave Učlovečene Božje Besede!

Morda veste kdo vas je držal za roko, ko ste napravili svoj prvi ko-rak… In morda - ob uri, ki pride - ne boste vedeli kdo vas drži za roko, ko ste napravili svojega zadnjega… A to sploh ni pomembno, če vaši koraki ne hodijo po Božjih poteh... Če ob trenutkih počitka ne prislu-škujete, kje odmeva Božji korak.

Verjetno ga ni med nami, ki ne bi vztrepetal ob spominu na prvi poljub….prvi objem… prvi dotik… A večina nas verjetno tudi trepe-ta pred trenutkom, ko bomo za-dnjič poljubili… zadnjič objeli… in se zadnjič dotaknili… Pa vendar so vsi spomini in strahovi le prah in pepel, če se odeti v figovo listje - vse življenje skrivamo pred Bož-jim Poljubom… Božjim objemom… Božjim Dotikom ! Lahko si le pred-stavljamo, kaj smo ujeli v svoj prvi pogled, ko smo prvič odprli oči… In prav tako si lahko le predstavljamo, kaj bomo ujeli v svoj zadnji pogled,

preden bomo zatisnili oči… A če v življenju iščemo Božji Pogled, če se na svet in na ljudi okrog sebe tru-dimo gledati skozi Božje oči, potem smo lahko prepričani, da bomo v večnosti zrli Njega, ki nas »varuje kot zenico v očesu«! (Ps 17,8)

Bog ve, kaj je bila naša prva mi-sel… in Bog ve, kaj bo naša zadnja… A če živimo tako, da je Bog naša prva in zadnja misel… če z Njim za-čenjamo in končujemo svoje dne-ve, svoja leta… svoje prve in zadnje reči… potem smo lahko trdni v veri, da Bog misli na nas. In kakršna koli že je bila prva misel, spočeta ver-jetno že v materinem telesu, prav gotovo pa v njenem naročju… če smo živeli Božjo besedo, če smo iskali Gospodovo Pot, če smo se prepustili ljubečemu Božjemu Ob-jemu in Pogledu… potem nas bo naša zadnja misel brez dvoma po-peljala v Božje Naročje… v Njegovo Telo!

Vse na tem svetu ima svoj zače-tek in konec. Tudi naše življenje… razprostrto čez vzpone in padce od prvega do zadnjega dne. Mor-da se nam zdi, da si lahko lastimo prvo besedo, a Njemu, ki je Zače-tek in Konec, Alfa in Omega, pripa-da zadnja beseda.

Za Vas zapisal prijatelj vere

Sad življenjaPod mrzlo belo blazinozapoznelega snegaprebuja se novo življenje.

V srcih nežnih mladostniškihdrhti čas pomladni,rodi se hrepenenje.

Starec pa, na klopci sedeč,zre v življenja daljavo –čakajoč na od muk bolečin odre-šenje.

Življenje …

Od najnežnejših klicev otroštvapreko iskric odraščanjado let zrelih plodov podarjanjaza novo pomlad zori.

V njej vzcvetela bo ljubezenNjega, ki na Golgoti je seme posejal,da deležni bi je bilion in jaz in ti, mi vsi.

Dragoceno je to seme!Dražje od najžlahtnejšega zlata.V srcih, če ga zalivamo,sad življenja vrednegaenkrat bo rodilo,ki ne uniči ga nitinekoč grobarja lopata …

Jana Kerčmar

Velikonočna veraLjubezen ni le močna kakor smrt,

ampak smrt premaga in jo preoblikuje v novo raven udeležbe pri večnem Božjem življenju.

(George A. Maloney)

marec 2018 9

O veri in upanjuVera je nadčutna in je onkraj ču-

tnega. Vera v prihodnost je upanje. Oboje je neizogibno povezano in je duhovna moč čutnega sveta. Člove-kovo telo je materialna osmislenost njegove duše, ki biva v njegovi biti in mu daje napotila za delovanje ču-tnega. Duša je nematerialna stvar-nost in je ne moremo zaznavati s čutili, kljub temu pa ureja človekovo mišljenje in delovanje. Ne moremo je dokazovati ali locirati, čeprav se je ustalilo védenje, da sta duša in srce nekje skupaj ali celo eno in isto. Srce kot eden izmed telesnih orga-nov to nikakor ni, le v prenesenem pomenu kot o sinonimu za dušo se more o tem govoriti. Kajti tudi srce je materialni svet, ki je torej čuten, človekova duhovnost pa je drugi del človeškega bitja, in oboje sku-paj je unikum, celota, ki je ena od več milijard edinstvenih in nepono-vljivih posameznikov, ki sestavljajo človeški rod.

Krščanska vera uči, da telo na-stane iz nič (je pepel) in v nič odi-de. A neizogibno je potem vpraša-nje, ali je tudi z dušo tako. Človek je sicer lahko radoveden, a na to vprašanje si ne more odgovoriti. Svet pred spočetjem in po smrti na zemlji je za človekovo dojemanje nedosegljiv, ker je to vprašanje že duhovna sfera. Človek si lahko raz-laga le materialni, torej čutni svet, vse kar pa je zunaj tega, je duhovni svet. Materialni svet dokazujemo, v duhovni svet pa verujemo. Duhov-ni svet je nad materialnim, tako kot je ideja pred dejanjem. Če tega ni, je instinkt, kar pa že razumevamo zunaj tistega, kar nas uči Mojzes v Genezi (1, 26).

Vera in upanje sestavljata celo-to, ki se v njej oblikujeta v energijo, potrebno za delovanje človekove materialne in duhovne intenzite-te. Človek lahko deluje le v priho-dnjem času, saj preteklosti ne more spreminjati. Poskusi spreminjanja preteklosti tako, da jo polepšujejo ali črnijo, torej jo prilagajajo svojim

trenutnim, morda tudi daljnose-žnim idejam, potrebam ali pričako-vanjem, so zmeraj le odraz sebič-nosti in ozkosti, torej nezdravemu egoizmu, kar zmeraj odstopa od resnice, ki je le ena, kajti dejanje ali misel, ki je bila, je stvar preteklosti. Dveh ali več resnic ni, kakor tudi ni polresnic, kajti vse, kar odstopa od resnice, je le laž. Da je laž hud greh, nam je znano tudi iz Desetih Bož-jih zapovedi, Sirah pa o njej takole pravi: »Grd madež na človeku je laž; stalno je v ustih nevzgojenih.« (Sir 20,24)

Vera je človekova neizogibna stvarnost. Verovanja in vere so zelo različne, a vse govorijo o Stvarstvu, ki je svet. Nekateri govorijo le o naravi in njenih naravnih silah. Te opisujejo in odkrivajo njihove za-konitosti in jih razlagajo, torej pri-znavajo, da so. Drugi govorijo, da verujejo le v sebe. Najbolj ozko o tej razsežnosti razmišljajo t.i. ateisti, ki pravijo, da ne verujejo v nič. A Moj-zes pravi: »V začetku je Bog ustva-ril nebo in zemljo.« (Mz 1,1) Mojzes torej razloži, da je vse nastalo iz nič in hkrati pove, kdo je počelo tega nastanka, oziroma, da je materialni svet le rezultat duhovnega.

Velika noč ponuja človeku prilo-žnost, da o tem intenzivno premi-šljuje, čeprav je razmišljanje zmeraj možno in koristno. Spoznavanje resnic daje človeku vera, ki je moč upanja. Ker je človek utelešenje Božjega stvarstva, je minljivo, in upanje je naš načrt za bivanje. Na-črti so časovno lahko zelo različni, a zmeraj nam kažejo pot za bivanje v prihodnjem času. Ti načrti sežejo najdlje le do našega materialnega konca, a vere in upanja za bivanje po tem si ne moremo načrtovati. Vera in upanje, ki nas nagovarjata, da naj na zemlji delamo dobro, sta tudi vera in upanje za življenje po tem. Vstali Kristus nam nudi podo-bo tega življenja in če dvomimo v to, potem tudi dvomimo v lastno življenje, kajti vsakršen dvom o tem

nam pove le to, da je naša vera pra-zna.

Človek je nagnjen k različnim slabostim, kajti zmeraj je na preiz-kušnji med dobrim in zlom. Osnov-ni greh nas spremlja od rojstva do smrti in nas nenehno usmerja k dobrim delom, ki so pravzaprav le vera in upanje v prihodnost. Ko smo slabi, smo zmeraj na preizkušnji. Ker so naše slabosti skušnjave, ki nam nenehno ponujajo vabljive rešitve, se jim tem težje upiramo, čim manj je v nas vere in upanja.

V Matejevem evangeliju lahko o tem preberemo: »Tedaj je Duh od-vedel Jezusa v puščavo, da bi ga hu-dič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal na-posled lačen. In pristopil je skušnja-vec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« (Mt 4, 1-4)

Jezus je prestal še druge nadalj-nje preizkušnje. Matejev opis teh preizkušenj nam ponuja vodilo za naše delovanje. Med drugim nam sugerira tudi misel o prikrivanju naših slabosti z nadomeščanjem materialnih dobrin. Ob velikih kr-ščanskih praznikih smo zmeraj bolj nagnjeni k materialnemu, in ta pre-izkušnja je tem močnejša, čim manj duhovnosti je v nas. Nadomeščanje duhovne misli s kopičenjem mate-rialnih dobrin je preizkušnja, ki jo je Jezus prestal in nam je s svojo držo ponudil zgled. Četudi intenzivno, z različnimi dejanji izkazujemo svojo vero, je to lahko le zunanja obli-ka naše vernosti. Osnovno počelo naše vere je edino vera v Kristusovo vstajenje, onkraj vsakega dvoma, si-cer smo ujeti v lastno laž, iz katere potem izhajajo vse morebitne dru-ge laži, in zmotno je prepričanje, da je greh z odpustkom tudi zares iz naše duše izbrisan. In tega ne zve-mo vse do naše zadnje preizkušnje.

Aleksander Ružič

evangeličanski list10

Zgodba z močnim sporočilom»Ne bom oprostila, je dejala

žena. »Zapomnila si bom do konca življenja!«

»Odpusti«, jo je naprosil angel! »Odpusti, lažje ti bo.« »Nikoli, je uporno stiskala ustnice.« To se ne da oprostiti, nikoli! »Ne vem, ka-kšna kazen bi sploh lahko bila do-volj velika za njih,« je odgovorila žena. »Vsakdo mora plačati za svoje odločitve. Prej ali slej«, je tiho rekel angel. »To je neizbežno. Zato odpu-sti! Odvrzi bremena iz sebe. Sedaj si daleč od tistih, ki so te razočarali.« »Ne, ne morem, ne želim. Za njih ni opravičila,« ni želela poslušati na-svetov angela. »Dobro to je tvoja stvar. Kje nameravaš shraniti svojo zamero?« jo vpraša angel. »Tukaj in tukaj,« se je dotaknila srca in glave. »Prosim te draga moja, bodi pazlji-va,« jo naprosi angel. »Strup zame-re je zelo nevaren. Ustvari kamen v tebi, ki te povleče na dno, in plamen besa, ki uničuje življenje. «Žena ga je prekinila. »To je kamen spomina in hvaležna sem besu, on je na moji strani.« Tako se je njena zamera na-selila točno tam, kjer je dejala – v glavi in v srcu.

Takrat je bila mlada in zdrava, gradila je svoje življenje, po njenih venah je tekla vrela kri, pljuča pa so dihala zrak svobode. Poročila se je, rodila otroke, imela prijatelje. Vča-sih se seveda jezila na druge, a ve-činoma jim je odpustila. Včasih se je ona opravičila in so ji opravičili. A vendar se je trudila, da nikoli ni po-zabila na svojo zamero iz otroštva. Potisnila jo je globoko, globoko daleč v sebi. Nekako je že pozabila na njo. Minilo je mnogo let… Nato se je zgodilo…

»Mož me je prevaral. Z otroci imam stalne borbe. Denar me nima rad. Kaj naj naredim?«, je vprašala starega psihologa, h kateremu je prišla na posvet glede svojih ži-vljenjskih težav. On jo je pazljivo poslušal in opazil, da nezavedno veliko govori o svojem otroštvu. Jezila se je in prenašala zamero iz

otroških let v današnji čas. A sama tega ni opazila.

»Potrebno je, da se očistite«, jo je pomirjal. »Razvile so se vaše za-mere. Na njih pa so se nabrale še kasnejše zamere, kot polipi na ko-ralnem grebenu. Ta greben je postal prepreka na poti pretoka življenjske energije. Zaradi tega imate teža-ve v življenju. Na grebenu so ostri robovi, ki ranijo vašo bežno dušo. Znotraj grebena pa so se naselile različne emocije, ki zastrupljajo kri in privlačijo slabe izkušnje. « Da, ne-kaj podobnega občutim«, je kimala žena. »Od časa sem nervozna, vča-sih me duši depresija, včasih bi vse kar ubila. Dobro, moram se očistiti. A kako?«

»Odpustite prvo in najbolj po-membno zamero iz otroštva«, ji je svetoval psiholog. »Tako greben ne bo več imel temelja in bo razpa-del.« »Ni govora«, je vzkliknila žena. »Imam prav, da sem jezna!«

»Želite imeti prav ali biti srečni?« Jo je vprašal psiholog. Žena ni od-govorila, vstala je in odšla s svojim koralnim grebenom.

Minilo je nekaj let in žena je po-novno iskala pomoč za svoje teža-ve, tokrat pri zdravniku. Zdravnik je gledal njene rezultate preiskav, listal analize in bil tiho. »Zdravnik, zakaj ste tiho?« se ni mogla vzdržati žena. »Imate družino?« jo je vprašal. »Starši so mi umrli, z možem sva se ločila, imam otroke in vnuke. Zakaj vas to zanima?« » Poglejte, imate tumor.« Ji pokaže sliko lobanje in pokaže kjer ima tumor. »Sodeč po analizi, tumor ni v redu. To pojasnju-je vaše stalne glavobole, nespeč-nost, hitro utrujenost. Najhujše je, da ima tumor tendenco hitre rasti. Povečuje se in to ni dobro.« »In kaj sedaj, moram takoj na operacijo?« je prestrašeno vprašala. »Ne, po-glejte, tole so vaši EKG posnetki iz prejšnjih let. Imate zelo slabo srce, ki ne more delovati s polno močjo. Ne morete zdržati operacije. Zato moramo najprej zdraviti srce, nato

pa….« Ni zaključil, ko je žena ugo-tovila, da do »nato« morda ne bo nikoli prišla. Ali srce ne bo zdržalo, ali bo tumor zrastel…

»Tudi analiza krvi ni preveč do-bra. Hemoglobin je nizek, levkociti visoki… Predpisal vam bom zdravi-la. A vi morate pomagati sami sebi. Potrebujete pripeljati organizem v relativno dobro stanje in se hkra-ti pripraviti na operacijo.« »Vendar kako?« jo je zanimalo. Pozitivne emocije, topli odnosi, komunikaci-ja z družino. Zaljubite se na koncu koncev. Prelistajte album s slikami, spomnite se srečnega otroštva. Po-skušajte oprostiti vsem, še pose-bej staršem. To je vedno dobro za dušo. V moji praksi je ogromno pri-merov, ko je odpuščanje ustvarilo čudeže.« Resno«? Ironično vpraša žena. »V medicini obstaja ogromno pripomočkov, inštrumentov, zdravil, kvalitetna nega, oskrba…. Odpušča-nje pa je zdravilo, ki je brezplačno in brez recepta.«

Oprostiti ali umreti? Umreti in ne odpustiti? Ko je vprašanje življenja in smrti, se je potrebno odločiti, na katero stran bomo gledali. Žena je razmišljala. »Bolezen v glavi. Boleči-na srca.« Spomnila se je pogovora z angelom. »Kje boš shranila svojo zamero? »Tukaj in tukaj, v srcu in v glavi….« Sedaj je tam bolezen… Morda je zamera naraščala in si želela še več. Padlo ji je na pamet, da vrže iz doma svojo gostiteljico. Neumna zamera ni vedela, da telo tega ne bo zdržalo in bo umrlo.

Spomnila se je svojih začetkov zamere – teh iz otroštva. Očeta in mame, ki sta ves čas delala ali se prepirala. Nista je imela rada tako kot si je ona to želela. Nič ni po-magalo: niti petice v šoli, pohvale, izpolnjevanje njihovih zahtev, niti protest ali upor. Potem sta se starša razšla, vsak je ustvaril svojo družino, v kateri ni bilo mesta za njo. Pri 16 – letih so jo poslali v šolo v drugo mesto, vročili so ji karto, kovček s stvarmi, nekaj denarja za začetek in

marec 2018 11

to je vse. In od tega trenutka je po-stala neodvisna in se odločila: »Ne bom jima oprostila.«

Zamero je nosila v sebi celo ži-vljenje, prisegla si je, da bo zamera z njo umrla, in zdi se, da se prav to sedaj dogaja. »Imam otroke, vnu-ke…Prehitro je za umiranje. Moram oprostiti,« se je odločila. »Vsaj po-skusiti.«

»Starši, odpuščam vam za vse, «je rekla nesigurno. Besede so zve-nele patetično in neiskreno. Nato je vzela papir in napisala: Draga starša! Nisem več jezna. Odpuščam vama za vse. V ustih je imela gren-kobo, srce je bilo zaprto in glava jo je še bolj bolela. Močno je stisnila roke in pisala: » Odpuščam vama.« Nikakršno olajšanje ni prišlo, zraslo je samo vznemirjenje. »Ne tako,« ji je zašepetal angel. »Reka vedno teče v eno smer. Oni so starejši , ti si mlajša. Oni so bili prvi, ti za njimi. Nisi jih rodila ti, ampak oni tebe. Oni so ti dali možnost, da se pojaviš na tem svetu. Bodi jim hvaležna za to!« »Hvaležna sem«, reče žena. »In re-snično si želim, da jima oprostim.«

»Otroci ne smejo soditi svojim staršem. Njim ne odpuščamo. Od njih iščemo odpuščanje. »Zakaj?« ga je vprašala. »Ali sem jim naredila kaj slabega?« »Sebi si naredila ne-kaj slabega. Zakaj si pustila v sebi to zamero. Zakaj te boli glava? Kakšen kamen nosiš v prsih? Kaj zastruplja tvojo kri? Zakaj tvoje življenje ne teče kot deroča reka, temveč je kot

struga posušenega potoka? Žališ imeti prav ali biti zdrava?« »Ali je to vse zaradi jeze na starše? Me je ta jeza tako zrušila?« ji je postajalo vse bolj jasno.

»Opozoril sem te, jo je opomnil angel. Angeli vedno opozarjamo: ne skladiščite zamer, ne nosite jih s seboj, saj zastrupljate sami sebe. Mi opozarjamo! Če človek izbere zamero, se nimamo pravice vme-šavati. Če si želi odpustiti, mu lahko pomagamo.«

»Ali lahko še vedno zrušim ta koralni greben ali je že prepozno?« »Nikoli ni prepozno poskusiti, je ne-žno rekel angel. »Vendar moji star-ši so že davno umrli. Sedaj nimam nikogar, da bi ga prosila za odpu-ščanje.« »Odpusti vseeno. Slišali te bodo. Tudi če te ne bodo, to ne de-laš zaradi njih, temveč zaradi sebe.«

»Draga starša. Oprostita mi, prosim vaju, če kaj ni bilo v redu. Oprostita za vse.«

Nekaj časa je govorila, nato pa je utihnila in poslušala sebe. Ni bilo čudeža – srce boli, glava boli, nika-kršnih posebnih občutkov, vse je bilo kot vedno. » Še jaz sama sebi ne verjamem,« je priznala. »Toliko let je minilo…«

Poskušaj drugače,« ji je svetoval angel. »Ponovno postani otrok.« »Kako?« » Poklekni na kolena in se obrni k njima kot v otroštvu: mama, oče.«

Žena je malce oklevala in se spustila na kolena. Sklenila je dlani,

pogledala navzgor in rekla: »Mama. Oče. In še enkrat: »Mama, oče….«

Oči so se ji široko odprle in na-polnile s solzami. » Mama, oče…. To sem jaz vajina hči…. Oprostita mi… oprostita mi.

Njene prsi so se tresle, nato so solze tekle v potokih. Ponavljala je: »Oprostita mi. Prosim vaju, opro-stita mi. Nisem imela prav, da vaju sodim. Mama, oče…«

Preteklo je malo časa, da so se potoki solz posušili. Izčrpana je se-dela na tleh.

»Kako si?« jo je vprašal angel. »Ne vem, ne razumem. Zdi se mi, da sem tako prazna, lahkotna, olaj-šana,« je dejala.

Ponavljaj to, vsakodnevno, to je kot kura, kot kemoterapija. Ali, če želiš namesto kemoterapije. Da, bom.

V prsih je čutila pulz, pekoč ob-čutek in tople valove… Morda so to koščki grebena, ki razpadajo.

Po dolgem času je bila dobro. Nič je ni bolelo. Niti glava in ne srce. Tako je torej, ko iz sebe opustiš dav-no pozabljene zamere in jezo…

Drage bralke in bralci, če je ob-javljena zgodba ruske avtorice Irine Konstantinove - Seminove, kakor koli in komur koli prinesla vsaj nekaj lepega, vzpodbudnega in dragoce-nega v njegovo življenje, potem je prav, da smo jo objavili tudi v na-šem mesečniku.

Geza Erniša

Evangeličansko-luteranska cerkvena občina Trst, vas prav prisrčno vabi k svečani Božji službi ob priložnosti umestitve našega novega duhovnika dr. ALEKSANDRA ERNIŠE. Božja služba bo v nedeljo 15. aprila 2018 ob 16. uri v luteranski cerkvi Largo O. Panfili 1 v Trstu. Po Božji službi sledi manjša pogostitev.

Hvaležen sem našemu Gospodu Kristusu Jezusu,ki mi je dal moč: s tem da me je postavil v službo,

me je namreč imel za vrednega zaupanja.(1 Timotej 1,12)

VABILO K SVEČANEMU BOGOSLUŽJU

Prezbiterij cerkvene občine

evangeličanski list12

Húsvéti gondolatok

Húsvét a feltámadás ünnepe, életnaptárunk megszokottsága is lehet, magának a feltámadásnak megkapó misztériuma azonban messze túlnőtt a hétköznapi me-gszokások keretén. Körülöttünk és körünkben reng a világ. A halál ka-szál, városok dőlnek romokba, pótolhatatlan értékek pusztulnak el, a jövőbe vetett hit és remény a porba zsugorodik össze és az em-ber lassan már emberi mivoltát is szégyelli. Golgotára cipeljük saját

keresztfánkat. Pedig mi re-ménykedtünk egy jobb jövőben, egy jobb emberiségben. S most ri-adt szemmel tekintünk a ködbe, mely mögött vesztünket sejtjük.

Kívánom neked Kedves Olva-só, hogy a húsvét két ünnepna-pján testileg is, lelkileg is jól érezd magad, legyen alkalmad pihenni, és kölcsönösen gyakorolni a sze-retetet családban, rokonságban, barátok körében. Csak egyről ne felejtkezzél el. Arról, hogy a húsvét

két napja nem két szabadnap, ha-nem ünnep, éspedig kettős, tehát különösen fontos ünnep, ame-lynek két évezred óta egyetlen, de minden egyébnél jelentősebb üzenete van, az, hogy Krisztus Fel-támadott! Ez az üzenet azt jelenti, hogy minden halandó, bűnös em-bernek van Megváltója, aki minden bűnös halálos ítéletét elszenvedte, és az örök életet megszerezte.

Mitja Andrejek

Lám csak jó az ember, aki képes adni!Ki szűkös világban, ember tud maradni!

Aki nem vagyont gyűjt, nem halmoz kincseket,Ki a kevésből is képes adni neked!

És nem is vár hálát, minek, hiszen tudja,szeretetből épült a mennyország útja.

Menni sem kell rajta, állhatsz rajta szépen.A mennyország ott van az ember szívében.

(Aranyosi Ervin)

marec 2018 13

V SPOMIN

11. marca je minilo že dolgih 20 let, od-kar potujemo brez našega požrtvoval-nega očeta, starega in prastarega očeta, brata in sorodnika

Dervarič Ludvikaiz Radovec 27.

(2.1.1924 – 11.3.1998)

11. februarja pa je minilo ravno tako že petnajst let, odkar žalujemo za mladim življenjem našega marljivega moža, oče-ta, tasta, starega očeta, svaka in soro-dnika

Zadravec Alojzaiz Radovec 27.

(27.12.1949 – 11.2.2003)

»Vse kar se moramo odločiti je, kaj storiti s časom, ki nam je dan.« (J.R.R. Tolkien)

Navkljub minevanju časa ne mineva naša hvaležnost in naši plemeniti spomini na naša draga družinska člana. Za vse nas, njune najdražje, sta namreč bila veliki vir dobrote, zadovoljstva, veselja ter ostalih lepot, ki jih ljudje doživljamo takrat, ko prije-tno prebivamo skupaj. Hvala vsem, ki se ju skupaj z nami radi spomnite v molitvi, naredite postanek ob njunem počivališču na pokopališču v Radovcih ter ga ozaljšate s cvetlico ali svečo.Spominjajo se ju: vsi njuni najdražji in vsi, ki so ju imeli radi

»In obljuba, ki nam jo je dal sam, je večno življenje.« (1 Jn 2, 25)

V SPOMIN

»Spomin je kot pesem, ki v srcih odzvanja. Spomin je kot cvet, ki nenehno poganja.

Spomin je svetloba, ki dušo obliva. Spomin je ljubezen, ki v srcih prebiva.«

Minevajo 3 leta, odkar nas je v komaj 46. letu za vedno zapustil dragi mož,

oče, zet, svak, sin in brat

Boris Berkeiz Lucove.

V mislih se sprehajamo skozi pretečena skupna leta, kjer je bilo veliko lepega, pa tudi težkega. Njegova moč, volja, vsestransko razdajanje in poštenost sta pustila v nas neizbrisne sledi. Hvala vsem, ki se dragega Borisa spominjate in ga z nami spoštljivo nosite v svojih srcih ali mu namenite postanek ob njegovem preranem grobu, namenite svečo, cvet ali tiho molitev.

Spominjajo se ga: vsi njegovi najdražji.

»Zakaj obdale so me nesreče, ki jim ni števila; zajele so me moje krivde, da ne morem več videti; več jih je kakor las na moji glavi, moje srce me je zapustilo.« (Psalm 40,13)

V SPOMIN

Spomini so kot iskre, ki pod pepelom tlijo,a ko jih razgrneš, vedno znova zažarijo.

Barbarič Francaiz Polane.

(22.4.1937 - 24.2.2008)

Imeti rad je najlepše darilo neba in zemlje. Ko izgubiš, kar si imel rad, izgubiš kakor da vse, ostanejo pa trpeča duša in srce, ki zelo boli. Dne 24. februarja je minilo 10 let, odkar smo nenadno ostali brez dobrega moža, očeta, tasta, starega očeta, brata, botra in so-rodnika. Dragemu ostajamo hvaležni za vse, s čimer je bogatil in lepšal naše skupno potovanje. Iskrena hvala vsem, ki se ga skupaj z nami spominjate, mu name-njate rožo, svečo in z plemenitim spominom postanete ob njego-vem počivališču v Polani.

Z ljubeznijo in hvaležnostjo se ga spominjajo: vsi njegovi najdražji.

»Dobro je človeku, ki je usmiljen, zakaj na veke ne bo omahnil, pravični človek ostane v večnem spominu.« (Psalm 112,5+6)

Ni smrt tisto, kar nas loči, in življenje ni, kar druži nas, so vezi moč-nejše, brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.

V SPOMIN

Od nas sta se pred časom poslovila draga starša

Bencak Štefan(1930-2011) in

Bencak Erika(1935-2016)iz Lemerja.

Na svoji življenjski poti sta se draga starša razdajala in tlakovala vsem svojim dragim poti lepše prihodnosti. Za vso skrb, dobroto in potrpežljivost do slednjega dne jima ostajamo globoko hvaležni. Že končane so naše skupne poti, v spominu pa so ostale kot biser dni, ki tečejo in kot upanje prihodnjega. Hvala vsem, ki se skupaj z nami spominjate dragih staršev.

Z hvaležnostjo se ju spominjajo: Hčerka Blanka z možem Dežijem, vnukinji Daniela in Andreja ter pravnukinje Lana, Vita, Brina, Kaja in Maša.

»Bog je človeka ustvaril za neminljivost in ga naredil za podo-bo svojega lastnega bitja.« (Knjiga modrosti 2,23)

TV - RadioPetek - 30. marec - Veliki petek• 18.00 TV Slovenija in Radio Ars, Prenos bogoslužja

iz Gornjih Slaveč

Verske oddaje

evangeličanski list14

ZAHVALA

10. marca se je sklenilo življenjsko potovanje dragega in dobrega moža, očeta, tasta, starega in prastarega očeta ter sorodnika

Dervarič Jožefaiz Motovilec 72.

(7.7.1930 – 10.3.2018)

»Vse naše sanje se lahko uresničijo, če imamo pogum, da jim sledimo.«

(Walt Disney)

Našemu dragemu je bilo namenjeno malo manj kot 88 življenjskih let, v katerih je smel delati, ustvarjati in požrtvovalno skrbeti za našo družino. Za vse za nas storjeno in od njega prejeto smo hvaležni dobremu Stvarniku, ki nas je po dragem skozi leta obilno blagoslavljal. Na teh blagoslovih smemo hvaležno skupaj graditi naprej. Hvala vsem, ki ste nam v težkih trenutkih slovesa stali ob strani, darovali vence, sveče in v dobrodelne namene ter se od dragega v lepem številu in spoštljivo poslovili na pokopališču v Motovilcih.Žalujoči: vsi njegovi najdražji in vsi, ki so ga imeli radi

Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne pogla-varstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu. (Rim 8, 38-39)

V SPOMIN

11. marca mineva šest let neizmerne žalosti in bolečine, ko je za vedno za-spala naša nadvse draga, dobra, skrbna in marljiva žena, mama, stara mama, ta-šča, sestra in teta

Erika ÜLLEN, roj. ŠkaličIz Martjanec 79

»Nikoli ne boš odšla …. ujeta si v naša srca z najlepšimi spomi-ni in vsak naš korak tiho spremljaš v tišini.« Zahvaljujemo se tudi vsem, ki z nami v srcu nosite našo lju-bljeno in ljubečo »momo« ali se v znak spomina ustavite ob njenem grobu.Spominjajo se je vsi njeni najdražji, ki jo zelo pogrešajo.Jezus reče: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veru-je, bo živel tudi če umre.« ( Jn 11, 25 )

ZAHVALA

V letu Gospodovem 5. februarja se je za več-no ustavilo srce dragega očeta, dedka, pra-dedka in sorodnika, ter soseda in prijatelja

Koloman Lainšček iz Berkovec 10roj. 3. junija 1931

Sila teme, hladen veter zimskega dne je iz-trgal iz našega skupnega doma našega dragega in za njim je ostal samo prazen prostor in spomin v hiši. Človek odide zmerja prehitro in v vseh njegovih, v nas, ki ostajamo, pa nastanejo globoke brazde žalosti, a tudi mnogi spomini, besede, dejanja, ki so bogatile naš skupen prostor. Hvaležni smo za vsak tak trenutek za vsak sleherni dan. Zato ne sme biti ničesar, kar bi nas odvrnilo od zaupanja v Boga. Ta ljubezen nas je napolnjevala, naj tudi ta ljubezen dragega, naprej ohranja v prijetnem spominu. Zato mora biti naše zaupanje v Njega. Z žalostjo ob slovesu, pa vendar s hvaležnim srcem, da je smel bi-vati tukaj med nami, se zahvaljujemo vsem ki ste ga obiskovali, mu namenili pozornost, že v času bolezni, kakor tudi ob slovesu in bili v teh težkih trenutkih v pomoč ter nam izrekli sožalje, njemu pa izka-zano spoštovanje z darovi cvetja, vencev in sveč ali darov za druge dobrodelne namene. V spominu ožaloščenega srca, ga bodo naprej nosili, hčerka Majda z Emilom, vnuk Zlatko in pravnuk Martin, ter vsi ostali žalujoči.

»Vemo namreč, da je tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom«. (2. Kor4,14)

V SPOMIN

Mesec marec nas v mislih vrača nazaj, ko smo se morali veliko prej kot smo pričakovali, pred enim letom ločiti od nam dragega moža, očeta, dedka, ta-sta, brata, strica, svaka in bratranca

Sinic Ferijaiz Vanče vasi

Praznino, ki je nastala z njegovim odhodom, čutimo vsak dan znova in se je ne da nadomestiti. Velika pa je tudi naša hvale-žnost za vse, kar smo z njim lepega doživeli. Preko spominov in del, ki nam jih je zapustil, še vedno skrivnostno živi med nami.Z ljubeznijo se ga spominjamo vsi njegovi najdražji, ki ga zelo pogrešamo.»Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker ljubimo. Kdor ne ljubi, ostane v smrti.« (1 Jn 3, 14)

ZAHVALA

15. februarja se je v zavetje božje bližine preselilo življenje naše dobre in skrbne mame, stare mame in sorodnice

Sukič Eme, roj. Vučakiz Zenkovec (živeče v Poznanovcih 11)

(23.2.1931 – 15.2.2018)

»Vsak dan je darilo.« (neznan avtor)

Po marljivem prepotovanju vseh bivanjskih dob, si je naša dra-ga, utrujena od potovanja ter ranjena od bolezni, legla k več-nemu počitku. Hvaležni ji ostajamo za vso izkazano dobroto ter žrtvovanje za nas. S prijetno mislijo se bomo radi vračali v skupne trenutke, ko smo bili po njej obilno, z mnogim bla-goslovljeni. Hvala vsem za izrečeno sožalje, darovano cvetje, sveče in vse darove v dobrodelne namene ter za spoštljivo in slovo v lepem številu na pokopališču v Zenkovcih.Žalujoči: vsi njeni najdražji in vsi, ki so jo imeli radi»Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev. To je moj Bog, zato ga bom hvalil, Bog mojega očeta, poveli-čeval ga bom.« (2 Mz 15, 2)

marec 2018 15

Vljudno naprošamo vse uporabnike bolniških postelj, da jih čimprej vrnejo v skladišče EHO Podpornice v Tešanovcih, ko jih več ne potrebujejo.

Informacije: Jože Rituper - 041 705 003

ZAHVALA

Dotrpela in v večnost zaspalaje draga mama

Zlatka Aranka Granfol18. 10. 1929 – 28. 2. 2018

Hvala vsem, ki ste jo pospremili na njeni zadnji poti, darovali cvetje in sveče ter za dobrodelne namene. Iskrena hvala g. Leonu Novaku za opravljen pogrebni obred.Žalujoči sin Stanko z ženo Jožico.Kaj je naše življenje drugega kakor predigra v veliko simfoni-jo, katere prvo noto je zaigrala smrt. (Alphonse de Lamartine)

Darilanadaljevanje s strani 16EHO-PODPORNICAOb slovesu od Sukiče Eme iz Zenkovec (živeče v Poznanovci 11) so darovali:- Poredoš Miran z družino, Bodonci – 20,00- Gašparič Štefan z družino, Poznanovci –

40,00- Vučak Štefan z družino, Murska Sobota –

20,00

Marta Sapač z družino iz Beznovec, na spomin Hedvike Fras iz Krajne – 20,00Anica Pinter, Nemčavci – namesto cvetja na grob Tadeje Šnepf iz Bodonec – 30,00

Nada Pitz, M. Sobota – namesto cvetja na grob Aranke Zlatke Granfol iz M. Sobote – 30,00

Družina Vučina in Kreft, M. Sobota – namesto cvetja na grob Aranke Zlatke Franfol iz M. Sobote – 60,00

Olga Verban, Tropovci – darilo – 30,00

Družina Čarni, M. Sobota – darilo – 30,00

Ob pogrebu Nemec Irene iz Tešanovec- Družina Hujs – Crnčič, Mor. Toplice – 30.00- Nemec Bojan z družino iz Tešanovec, – 30.00- Nemec Vlado z družino iz Tešanovec, – 30.00- Nemec Vojko z družino iz Gančan, – 30.00- Družina Nemec iz Martjanec – 20.00- Kuhar Štefan z družino iz Mor. Toplic – 30.00

TISKOVNI SKLAD:Branko Cipot z družino iz Polane 48 namesto cvetja na grob Zlatice Granfol iz Murske Sobote, 70.00

VabilaNedelja, 22.april 2018Evangeličanska C.O. Križevci ter ŽPZ P.T. Vas vlju-dno vabimo, na koncert ob 25. obletnici delova-nja našega zbora, ki bo v nedeljo 22. aprila 2018 ob 16. uri v Evangeličanski cerkvi v Križevcih. Program bodo popestrili še posebnimi glasbeni gostje.

Petek, 6. aprila 2018Predavanje dr. Aleksandra Erniše, katero bo v pe-tek, 6. aprila ob 19.00 uri v Spominskem domu Števana Kuzmiča v Puconcih. Tema predavanja PRIDIGA IN LUTERANSKI NAUK.

Sobota, 14. april 2018Evangeličanski večer, 14. aprila ob 19.00 v domu Števana Kuzmiča v Puconcih. Tema Refleksija do-godkov ob 500. obletnici začetka reformacije.

K vsem omenjenim dogodkomste vsi prav prisrčno vabljeni !

ZAHVALA

20. februarja je mnogo prehitro prenehalo biti srce našega do-brega in požrtvovalnega brata, svaka, strica in sorodnika

Car Jožefaiz Poznanovec 30.

(22.3.1958 – 20.2.2018)

»Smrt je izziv, ki nam pravi, naj ne izgu-bljamo časa in naj takoj zdaj povemo, da

se imamo radi.« (Leo Buscaglia)

Čeprav za vse nas prekratko, je pridno in marljivo potovanje na-šega dragega pustilo med nami in v našem bivanju trajne sledi. Hvaležni mu ostajamo za venomer odprto roko, ki je bila v velik blagoslov za nas, njegove najdražje. Hvala vsem darovalcem za darovano cvetje, sveče in darove v dobrodelne namene, za vse besede sožalja ter za spoštljivo in slovo v lepem številu na poko-pališču v Poznanovcih.Žalujoči: vsi njegovi najdražji in vsi, ki so ga imeli radi

»Vem za tvoja dela, za tvojo ljubezen, za tvojo vero, za tvoje služenje in za tvojo stanovitnost.« (Raz 2,19)

evangeličanski list16

DarilaEHO-PODPORNICAOb pogrebu Ane Lesic iz Trdkove 25 so namesto cvetja in sveč na grob pokojne darovali:

- soseda Karel in Irena, Trdkova 26 – 25,00- družina Gubič-Šeruga, Trdkova – 25,00- sin Albin Lesic, Trdkova 25 – 50,00- Alojz Čuk, Trdkova – 50,00- sin Franc z družino, Lucova – 50,00- Herman Čerpnjak, Trdkova 78a – 20,00- Štefan Grabar z družino, Lucova – 40,00- David Filip Čuk, Avstrija – 25,00- Emilija Panker, Lucova 37 – 50,00- družina Zakoč, Čepinci 135a – 30,00- družina Eöry, Lucova 40 – 30,00- Franc Gubič, Trdkova – 20,00- družina Lang, Trdkova 78 – 20,00- Jože in Hilda Bunderla, Kuzma 15b – 30,00- družina Andrejek, Trdkova 76 – 30,00- družina Panker, M. Toplice – 50,00- hčerka Marija z družino, Avstrija – 50,00- družina Andrejek, Trdkova 99 – 30,00- Marija in Tedo Časar, Logatec – 30,00- Zdenko in Renata Časar, Logatec – 30,00- Emil Čuk z družino, Šalamenci 38 – 30,00- družina Kardoš, Lucova 23 – 50,00- vnukinja Elizabet, Riegersburg – 50,00- druž. Belec, Lucova 22 – 20,00- Franc Kranjec z družino, Nuskova 63 – 30,00- sodelavci sina Franca iz podjetja Boxmark,

Avstrija – 30,00- Zorica Novak z družino, Lucova 21 – 30,00- družina Cör, Bakovci – 20,00- druž. Sukič, Dankovci – 20,00- Drago Kranjec, Dol. Slaveči – 30,00- Danica in Mihaela, Šalovci – 20,00- Etelka Čahuk, Križevci – 50,00

Terezija Tratnjek, Gaberje – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 20,00

Marija Prelec, M. Sobota – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 50,00

Adrijana Kuzmič, Grad 135 – namesto cvetja na grob Marije Sukič od Grada – 100,00

Družina Gorza, Čepinci 96 – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 20,00

Stanko Bico, Rakičan – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 50,00

Ob pogrebu Horvat Karela iz Veščice so namesto cvetja in sveč na grob pokojnega darovali:

- Branko Števanec, Vanča vas 14a – 40,00- družina Gomboc, Zrim, Šolar, Veščica – 80,00- družina Kuzma-Koltaj, Puževci 8 – 30,00

- družina Kovač-Bencik, Černelavci – 30,00- Franc Ülen, Rankovci 12 – 20,00- Lidija Debelak z družino, Krajna 31 – 20,00- družina Pelcar, Veščica 21 – 20,00- PGD Veščica – 30,00- družina Maučec, Gančani 123 – 20,00- družina Jančar, M. Črnci 11 – 20,00- Jože Ratnik z družino, Vanča vas 14b – 20,00- Karel Ratnik z družino, Tišina 33a – 20,00- družina Celec, M. Črnci 15 – 20,00- Jože Čarni z družino, Tešanoci 5a – 20,00- Joža Čarni, M. Sobota – 20,00- družina Zelko, Pačarovci 90 – 20,00- družina Kampuš, G. Radgona – 20,00

Ob slovesu od Dervarič Jožefa iz Motovileci- Družina Rogan – Gaber, Sotina – 20,00- Družina Kuzmič, Gornji Slaveči – 20,00- Žena Terezija, Motovilci – 20,00- Sin Jože z družino, Motovilci – 20,00- Družina Kuzmič, Nuskova – 50,00- Družina Buček, Serdica – 50,00- Družina Kuhar Ernesta, Motovilci – 20,00- Družina Makari, Motovilci – 20,00- Družina Kuzmič, Motovilci – 20,00- Družina Bačič, Sotina – 20,00- Družina Ficko, Motovilci – 20,00- Družina Cmor – Gomboc, Motovilci – 20,00- Družina Mencingar, Nuskova – 20,00- Družina Mencingar, Motovilci – 20,00- Dervarič Milan, Dolnji Slaveči – 30,00- Frumen Gizela, Dolnji Slaveči – 30,00- Sin Drago z družino, Motovilci – 20,00- Vnukinja Nataša z družino, Gornji Slaveči – 20,00- Družina makari Daniela, Motovilci – 20,00- Donoša Hermina, Grad – 20,00- Hčerka Erika z družino, Avstrija – 20,00- Marič Milan z družino, Bodonci – 20,00- Hčerka Joža z družino, Sotina – 20,00- Družina Zadravec, Radovci – 50,00- Družina Škodnik, Gederovci – 20,00- Družina Rogač, Kupšinci – 30,00- Družina Kozar, Boreča – 20,00- Družina Lang, Trdkova – 20,00- Družina Fujs – Andrejek, Prosečka vas – 20,00- Družina Grah Branka, Motovilci – 20,00- Družina Skledar, Cankova – 20,00- Družina Lesic, Trdkova – 20,00- Potočnik Drago, Dolnji Slaveči – 20,00- Družina Salaj, Trdkova – 20,00- Lesic Jože, Trdkova – 10,00- Družina Bence – Gungl, Sveti Jurij – 30,00

nadaljevanje na strani 14