Željko Oset - sazu.si

&
Prievanje
4
eljko Oset Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti Razvoj najvišje znanstvene in umetniške ustanove (1945–1992) & France Bernik Tranzicija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (Prievanje)
Uredniški odbor Peter Štih, Kajetan Gantar, Alojz Kralj, Matija Gogala, Niko Grafenauer, Marjan Kordaš
Glavna in odgovorna urednika Uroš Skaleri, Peter Štih
Jezikovni pregled Jernej upani
Logotip Ranko Novak
Ljubljana, 2017
Elektronska izdaja
URL povezava http://www.sazu.si/publikacije.html
S knjigo, katere izid se je iz tehninih razlogov premaknil v zaetek leta 2017, se Slovenska akademija znanosti in umetnosti pridruuje obeleevanju 25. obletnice samostojnosti Republike Slovenije.
CIP - Kataloni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana
001.32(497.4)(091)(0.034.2)
OSET, eljko Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti Razvoj naj-
višje znanstvene in umetniške ustanove [Elektronski vir] : (1945-1992) / eljko Oset, & Tranzicija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti : prievanje / France Bernik. - El. knjiga. - Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2017
Nain dostopa (URL): http://www.sazu.si/publikacije.html
ISBN 978-961-268-047-3 (pdf) 1. Slovenska akademija znanosti in umetnosti 2. Bernik, France: Tranzi- cija v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti 289342208
5
17
27
Od Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani do Slovenske akademije znanosti in umetnosti
29
Podpredsedniki in glavni tajniki
6
57
Preobrazba SAZU (1945–1952) Od konca vojne do sprejema zaasne uredbe septembra 1945
70
86
100
108
113
Razprava o (neuspešni) reorganizaciji SAZU in njeni »majhni« inštituti (1958–1961)
119
126
Poglobitev delavskega samoupravljanja na SAZU po sprejemu Zakona o raziskovalni dejavnosti (1970)
132
Odnosi med vodstvom SAZU in DS SAZU po sprejemu Zakona o zdruenem delu (1974)
137
144
149
Zgodovina Slovenske akademije znanosti in umetnosti
7
163
Narodni akademijski savez Kraljevine SHS/Jugoslavije (1927–1941)
175
Svet akademij znanosti in umetnosti FLRJ/SFRJ (1960–1991)
184
Volitve lanov izven Slovenije, (zunanjih) dopisnih lanov 201
Volitve astnih lanov 212
Gronje z izkljuitvijo 220
Prievanje
256
asopisni viri 266
272
Seznam kratic
AJ Arhiv Jugoslavije ARS Arhiv Republike Slovenije AS FLRJ Akademijski svet Federativne ljudske republike Jugoslavije AZU Akademija znanosti in umetnosti BIH Bosna in Hercegovina CK KPJ Centralni komite Komunistine partije Jugoslavije CK KPS Centralni komite Komunistine partije Slovenije CK ZKS Centralni komite Zveze komunistov Slovenije DS SAZU Delavska skupnost Slovenske akademije znanosti in umetnosti DS ZRC SAZU Delavska skupnost Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti FLRJ Federativna ljudska republika Jugoslavija FSPN Fakulteta za sociologijo, politologijo in novinarstvo IK CK KPS Izvršni komite centralnega komiteja Komunistine partije Slovenije IK CK ZKJ Izvršni komite centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije IO KPJ Izvršni odbor Komunistine partije Jugoslavije IS LRS Izvršni svet Ljudske republike Slovenije IS SRS Izvršni svet Socialistine republike Slovenije JAZU Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti Kraljevina SHS Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev LRS Ljudska republika Slovenija MC Marksistini center MO Medakademijski odbor NOB Narodnoosvobodilni boj NUK Narodna in univerzitetna knjinica NVS Narodna vlada Slovenije OECD Organisation for Economic Co-operation and Development (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) PEN Poets-Essayists-Novelists (mednarodno zdruenje knjievnikov, pesnikov, esejistov in pisateljev) PoRS Posebne raziskovalne skupnosti RK SZDL Republiška konferenca Socialistine zveze delovnega ljudstva RSS Raziskovalna skupnost Slovenije SANU Srpska akademija nauka i umetnosti ljudstva SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti SBL Slovenski biografski leksikon
10
SFRJ Socialistina federativna republika Jugoslavija SL KBU Slubeni list Kraljevske banske uprave SNOS Slovenski narodnoosvobodilni svet SRS Socialistina republika Slovenija SUZUP Savezna uprava za unapredenje proizvodnje (Zvezna komisija za napredek proizvodnje) SZDL Socialistina zveza delovnega ljudstva TO OF Temeljna organizacija Osvobodilne fronte TOZD Temeljna organizacija zdruenega dela UDBA Uprava dravne bezbednosti UL LRS Uradni list Ljudske republike Slovenije UL SNOS Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta UL SRS Uradni list Socialistine republike Slovenije UNESCO United Nations Educational, Scientific and Cultural Organisation (Organizacija zdruenih narodov za izobraevanje, znanost in kulturo) ZDA Zdruene drave Amerike ZIS FLRJ Zvezni izvršni svet Federativne ljudske republike Jugoslavije ZKJ Zveza komunistov Jugoslavije ZRC SAZU Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti
11
Nekaj misli knjigi na pot
Slovenska akademija znanosti in umetnosti, v gradivu najpogosteje imeno- vana Akademija, je kot kulturna, znanstvena institucija v obdobju po drugi svetovni vojni doivela precejšnje spremembe. To obdobje, prieto z osvoboditvijo in komunistinim prevzemom oblasti ter postopnim zmanjševanjem avtonomije Akademije, se je v Sloveniji konalo z demokratizacijo drube z uvedbo vestran- karskega sistema, s postopnim uveljavljanjem pluralnosti medijev, z osamosvojitvijo Slovenije, ki je stopila na pot evroatlantskih povezav, v okviru SAZU pa s pri- zadevanjem akademikov za vnovino pridobitev avtonomije. Ideal, ki je bil javno predstavljen konec leta 1986, se je pravno-formalno uresniil s sprejetjem Zakona o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti julija 1994, dejansko pa se je uveljavil e pred osamosvojitvijo, vzporedno z demokratizacijo slovenske drube. Sedaj veljavni temeljni normativni akt doloa, da je Slovenska akademija znanosti in umetnosti najvišja nacionalna znanstvena in umetnostna ustanova in hkrati av- tonomna ustanova znanstvenikov in umetnikov.
Ker Akademijo predstavlja predsednik, sem za dolonico konca obdobja v knjigi sprejel volitve ojega vodstva SAZU maja 1992. Pri tem sem upošteval bi- stvene razlike med obema predsednikoma, Janezom Milinskim in Francetom Bernikom, v njunih pogledih na prisotnost Akademije v javnosti z odzivanjem na aktualna, tudi politina vprašanja in na mednarodno sodelovanje. Še bolj izrazi- to diametralno nasproten pa je njun pogled na razpad Jugoslavije in osamosvojitev Slovenije. Za Milinskega je to razpad, simbolni konec mladostniških upov in sanj, unienje trdega dela gradnje socialistine skupnosti in skupnosti jugoslovanskih narodov, za Bernika pa je to obdobje novih upov, izpolnitve tisoletnega sna slovenskega naroda o samostojni slovenski dravi, s imer postane suveren in v celoti prevzame odgovornost za lastno sreo ter na ta nain samostojno odloa o svojem sodelovanju z narodi v sosešini in v svetu.
Spremenljivka v zgodovini SAZU je torej stopnja avtonomije, ki je vplivala na odloanje o izvolitvah znanstvenikov in umetnikov za lane, o programu in o med- narodnem sodelovanju ipd. Uradno je prišlo neposredno po drugi svetovni vojni do na videz le malenkostne spremembe. Doloilu iz ustanovne uredbe o avtono- mnem razmerju Akademije do dravne uprave je bil dodan pridatek, da je Aka- demija »podrejena neposredno Narodni vladi Sloveniji, kateri vsako leto polaga raun o svoji delavnosti«. Bistvena novost je torej opredelitev finannega nadzora in nasploh financ, to je povezano z enormno poveano finanno podporo oblasti SAZU. Jasno nakazana je bila namera vzpostavitve nadzora nad Akademijo, ven-
12
dar je oblast starejšim akademikom dopustila, da nadaljujejo z raziskovalnim delom, ustanovijo inštitute in vzgojijo akademski narašaj po najstrojih svetov- nih znanstvenih kriterijih, torej novo akademsko elito.
Vse vzhodnoevropske drave so morale na »zahtevo« Sovjetske zveze svojo znanstveno politiko oblikovati po sovjetskem zgledu, to je pomenilo predvsem in- stitucionalne reforme: akademije znanosti naj bi bile središa znanstvenega dela, na univerzah, ki so v prostoru zahodno od sovjetsko-poljske meje pred drugo svetovno vojno temeljile na Humboldtovem konceptu raziskovanja in pouevanja, pa naj bi potekalo zgolj visokošolsko izobraevanje visoko kvalificiranih kadrov. Nova strategija ni neposredno spreminjala poloaja raziskovalnih in razvojnih oddelkov v podjetjih, ki so prav tako predstavljali pomemben del raziskovalnega dela. Celoten koncept je bil zaokroen z ideološkimi gesli o pomenu znanja in znanosti za oblikovanje nove in pravinejše socialistine drube.
Jugoslavija je imela zaradi osvoboditve z lastno, domao vojsko v vzhodnem bloku v nastajanju posebno mesto in vlogo, eprav je jugoslovansko vodstvo v Sovjetski zvezi videlo svetel zgled. Poseben pa je bil tudi poloaj Slovenije znotraj Jugoslavije oziroma slovenske vlade, ki je elela neposredno po osvoboditvi izko- risti fluidno povojno stanje. Pri tem je posebej izstopal predsednik slovenske vlade Boris Kidri, ki je elel pustiti trajen peat. V kulturnih vprašanjih je s politiko izvr- šenih dejstev elel onemogoiti vzpostavitev predvojne jugoslovanske kulturne politike. Uspelo mu je postaviti temelje za razvoj znanstvenega središa v Ljubljani, ki bi bilo primerljivo z zagrebškim in beograjskim.
Boris Kidri, poln politine vneme, je elel, tudi zaradi slabih izkušenj s pred- vojno jugoslovansko kulturno politiko, s politiko izvršenih dejstev postaviti (kulturne) institucije, ki jih center ne bi mogel odpraviti. Spodbujal je nacionalizem, to je presegalo povojne manifestacije slavljenja zmage nad okupatorjem. S tem se je nacionalizem pokazal javno, v zadovoljstvo slovenskih kulturnikov, ki so bili dotlej kljuni nosilci prizadevanj za razvoj slovenske narodne identitete. Zaradi tega je glavni tajnik Akademije Fran Ramovš septembra 1945 predlagal, da bi Akademi- ja smela zadrati oznako »Slovenska«. Toda zaradi pristajanja na deklarativno rešitev narodnega vprašanja in posledinega izganjanja nacionalizma iz javnega ivljenja, v katerega se je tudi po akademijskih kanalih postopoma vraal dobro desetletje kasneje, je slovenska vlada predlog zavrnila. Indikativno je, da je bila to edina bistvena pripomba na predlog zaasne uredbe o Akademiji septembra 1945, ki jo je pripravil glavni tajnik.
V Slovensko akademijo znanosti in umetnosti je bila preimenovana tri leta kasneje, ko je postalo nacionalno vprašanje v odnosu z drugimi pomembnimi politinimi vprašanji in gospodarskimi problemi ter siceršnjimi zagatami pri vzpostav- ljanju socialistine drube drugotno, manj pomembno. Nacionalno vprašanje je ostalo prvenstveno politino vprašanje! Oblast pa je zahtevala, da se znanstveniki s politinimi vprašanji ne ukvarjajo. Lahko so previdno kritizirali, vendar pa niso
Nekaj misli knjigi na pot
13
smeli prestopiti meje, recimo z mobiliziranjem nacionalnih ustev. Tudi Josip Vid- mar, vseskozi klen zagovornik slovenske nacionalne posebnosti, je v šestdesetih letih odlono zavraal predloge akademikov, da bi se SAZU javno zavzela za pravice slovenšine. Problematiko je oznaeval za politino vprašanje. Namesto tega pa se je SAZU osredotoila na znanstveno delovanje, na izvedbo temeljnih znanstvenih projektov, od Slovenskega pravopisa, Slovarja slovenskega knjinega jezika, Slo- venskega biografskega leksikona do raziskovalnega dela v okviru dolgoronega in- terdisciplinarnega programa Naravna in kulturna dedišina slovenskega naroda.
Slovenska oblast je do leta 1950 svojo pozornost pri politinem nadzoru v slovenskem okolju namenjala predvsem ljubljanski univerzi, Akademiji bistveno manj. Slednja se je v prvih povojnih letih zadovoljila z izbranimi javnimi manife- stacijami za novi red, s poglobitvijo notranje organiziranosti, z izvolitvijo politikov za lane – Josipa Broza in Edvarda Kardelja za astna lana ter Borisa Kidria, Josipa Vidmarja in Borisa Ziherla za redne lane –, ter odvzemom lanstva za oblast »moralno-politino« neprimernim akademikom (Leonid Pitamic, Todor Pa- vlov, Aleš Ušeninik, France Veber, Rihard Zupani).
V postinformbirojevskem obdobju je oblast pristopila bolj aktivno, s promo- viranjem kandidatov, ki jih je oznaevala za ideološko bolj primerne. Drubeno kontrolo pa naj bi vršili izvoljeni visoki politini predstavniki (recimo Josip Vid- mar). Politini cilji so prišli do izraza ob reformiranju jugoslovanske akademske skupnosti po letu 1950 kot odzivu na hudo gospodarsko krizo. Soasno z raciona- lizacijo, zmanjševanjem sredstev za znanost, se je zaradi zunanjega pritiska na Jugoslavijo krepilo nezaupanje do domaih znanstvenikov, strokovnjakov brez jasne politine pripadnosti novemu redu. Oblast je sicer razpolagala z obremenil- nim gradivom zoper nekatere akademike, vendar je bila to pripravljena spregle- dati, e sta bila izpolnjena dva osnovna cilja: ustanovitev raziskovalnih oddelkov in vzgoja naslednikov. Posebej je to veljalo za mednarodno uveljavljene naravo- slovce, pod pogojem, da so se jasno ogradili od politike. V veljavi so bili posebni standardi za kršanske socialiste in sredince – oboji so bili deleni še posebnega nezaupanja, e so ostali zvesti predvojni politini opredelitvi ali pa e so se »pre- hitro« prilagodili novemu redu.
S asom se je poloaj SAZU sicer spreminjal, vendar je Akademija v slovenski kulturi obdrala zelo pomembno vlogo. Vseskozi se je krevito borila za ohranitev inštitutov, posebej izrazito manjših, ki so bili v letu 1981 zdrueni v Znanstvenoraz- iskovalno središe Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Inštituti so postali bistveni del identitete povojne Akademije, to se je odrazilo v njenem krevitem boju, ob spremembah raziskovalne sfere po letu 1990, posebej po sprejetju Zakona o zavodih, za ohranitev ustanoviteljskih pravic nad ZRC. Za akademike je bilo to tudi osebno pomembno vprašanje, saj so v inštitutih preiveli veino raziskovalne poti in so eleli prispevati k njihovemu nadaljnjemu razvoju, pa tudi zadrati vpliv v nekdanji delovni skupnosti.
14
Monografija temelji na arhivskem gradivu, predvsem iz Arhiva Slovenske akademije znanosti in umetnosti, in relevantni literaturi. Arhivskega gradiva za to obdobje je res ogromno, zato je bila selekcija nujna. Raziskovanje je bilo še veji izziv zaradi še zmeraj neustrezno urejenega arhivskega gradiva, zato sem se odloil, da bom iz Arhiva SAZU uporabil predvsem zapisnike sej skupšin in predsedstva, za doloena obdobja pa tudi ostalo razpololjivo gradivo. Gradivo slovenskih ar- hivov in Arhiva Jugoslavije uporabljam za predstavitev oblikovanja raziskovalne politike, vprašanja odnosa med oblastjo in SAZU ter razvoja inštitutov SAZU.
Zahvaljujem se vodstvu SAZU za zagotovitev ugodnih pogojev za raziskovanje zgodovine najvišje slovenske znanstvene in umetniške ustanove. Posebna zahvala pa gre akademiku Petru Štihu, pobudniku priprave zgodovine SAZU, zgodovinar- ju, ki je kot luciden sogovornik in kritien bralec podal številne pripombe in pri- speval k izboljšavi besedila. Odgovornost za zapisano pa je vedno avtorjeva. Prav lepa hvala vsem mojim sogovornikom, prijateljem in kolegom, ki so me spodbuja- li in me zalagali z nasveti. Dodatno spodbudo za raziskovanje sem dobil, ko sem lahko sproti razširjal nove informacije, pripovedoval anekdote iz akademskih lo- gov ter oblikoval poglede, ki sem jih vkljueval v druge vzporedne projekte. Med temi bi posebej izpostavil spominski zbornik o Maksu Samcu in zbornik o Izidorju Cankarju. Bilo je sicer naporno, a prineslo je obilo novih spoznanj, novih nartov, morda pa tudi zrelost, zaradi esar je to lahko dobra popotnica za raziskovanje slovenske kulturne zgodovine v širokem asovnem loku.
Šentjur, 16. september 2016
15
16
17
Znaaj SAZU
Strukturni razvoj Akademije moramo razumeti dvotirno: kot razvoj repre- zentativne in razvoj raziskovalne institucije. Akademija je bila ob ustanovitvi z imenovanjem 18 ustanovnih lanov, ki so se prvi uradno sestali 12. novembra 1938, izkljuno reprezentativna institucija, saj sta bili prvi delovni komisiji ustanovljeni šele jeseni 1942, ob poglobitvi notranje organizacije. Z njuno ustanovitvijo se je vodstvo demonstrativno uprlo pritiskom italijanskih okupacijskih oblasti in njihovim zahtevam za harmonizacijo ustanovnih normativnih aktov slovenske Akademije s podobnimi akti italijanskih akademij. Vodstvo je trdilo, da je Akademija javni zavod, ki ima lastnosti pravne osebe po javnem in privat- nem pravu, s priznano avtonomijo v odnosu do dravnih organov, zato dravi »pritie« zgolj varovanje njenega poloaja.1
Po drugi svetovni vojni je Akademija v skladu z eljami nove komunistine oblasti postala hibridna ustanova, ki je pridobila funkcijo osrednjega slovenskega znanstvenoraziskovalnega središa. Zato njen razvojni lok po drugi svetovni vojni v bistveni meri zaznamuje snovanje (s konstantno reformatorsko vnemo) raziskovalne politike, ki je postavila koordinatni prostor, znotraj katerega so bile sprejete kljune odloitve vodstva Akademije.2
Kljuna znailnost, ki spremlja razvoj Akademije, je konstantni reformni diskurz s predlogi za spremembe notranje organiziranosti, ki so prihajali od po- budnikov zunaj akademijskih forumov, in s pogostim sprejemanjem novih normativnih aktov. Skratka, raziskovalna politika je šla iz reforme v reformo, z njo pa tudi Akademija.3 Stalnica pa vseskozi ostaja prizadevanje vodstva Akademije za zagotovitev ustreznih pogojev za raziskovalno delo akademikov in raziskovalcev v njenih inštitutih, na strani oblasti pa stalno nezadovoljstvo z reformiranim stanjem, ki je povezano z utopinim iskanjem primerne oblike organiziranosti v brezrazredni komunistini drubi.4 Iskanje rešitve, ki bi vzpostavila novo obliko svobode kot zavesti, ki se s skupinskim nadzorom nad ekonomskimi in drube-
1 . Oset: Zgodovina SAZU, str. 61–119. 2 Arhiv SAZU, Predsedstvo 1938–1952; A. Gabri: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 300–318; prim. . Oset: Samec postane vnovi lan SAZU, str. 165–178. 3 Prim. J. Prini in N. Borak: Iz reformo v reformo. 4 Prim. B. Tromly: Making the Soviet Intelligentsia, str. 3.
18
nimi silami bojuje zoper slepe sile trga, se je s samoupravljanjem spremenilo v dolgotrajno usklajevanje interesov, sprejete pa so bile nedomišljene rešitve. Ide- ološko izhodiše je bilo teoretino preprosto – racionalno nartovanje –, vendar je njeno udejanjenje postalo nikoli dokonan kolosalen projekt.5
Kljuna usmeritev neposredno po drugi svetovni vojni je bil poskus posne- manja sovjetske politike in razdelitve znanstvenega in pedagoškega dela med akademijami znanosti in univerzami ter širše transformacije drube v skladu s komunistino ideologijo. Zato so bili uspešni veliki (naravoslovni) inštituti, ki so pridobili sredstva iz zveznih skladov in so sodelovali pri izvajanju petletnega plana, manj pa manjši, preteno humanistini inštituti. Zaradi neuspešne gospodarske politike in velikega števila sorodnih inštitutov je bilo po letu 1952 za velike inštitute uvedeno »samovzdrevanje«; to je pomenilo, da so morali inšti- tuti sredstva za svoje delovanje pridobiti na trgu, torej okrepiti svoje sodelovanje z gospodarstvom. Od velikih inštitutov se je priakovalo, da bodo prispevali k hi- trejšemu prenosu znanja v gospodarstvo in da bodo za podjetja vzgojili ustrezen strokovni kader.6
V drugi polovici petdesetih let je bila zasnovana konkretna in koherentna strategija raziskovalne politike z uvedbo nove oblike financiranja in razširitvi- jo drubenega upravljanja za veino raziskovalnih inštitutov. Kljub nartom so se statusnemu preoblikovanju izognili raziskovalni inštituti, ki so bili takrat del oje Akademije, torej inštituti, ki so danes del ZRC SAZU. Vnema za uveljavitev vseh zasnovanih in uzakonjenih sprememb je popustila zaradi upora veine akademske elite proti izvajanju visokošolske reforme, tudi deklariranih podpor- nikov oblasti. Zato je predsedniku Josipu Vidmarju uspelo dosei, da drubeno upravljanje pri inštitutih oje Akademije ni bilo uvedeno – to bi dejansko pomenilo njihovo odcepitev – in da se je Akademija veinsko še naprej financirala neposredno iz republiškega prorauna. Drubeno upravljanje pa je bilo uvedeno pri t. i. velikih inštitutih Akademije (Kemini inštitut Boris Kidri, Inštitut za elektriško gospodarstvo in Inštitut za turbinske stroje), e pred tem pa so bile 1. januarja 1955 prinesene ustanoviteljske pravice pri Inštitutu Joef Stefan od Aka- demije na Zvezno komisijo za nuklearno energijo.7
Akademiji pa je bilo prepušeno kandidiranje za sredstva na razpisih za projekte republiškega Sklada Borisa Kidria.8 Dele sredstev, ki jih je v tej obliki po- deljeval Sklad Boris Kidri, je bil skromen, primerljiv z obsegom sredstev, ki jih je iz zveznih skladov prejel Institut Joef Stefan. V sredini šestdesetih let pa si je Edvard Kardelj zamislil, da bi vlogo usmerjanja raziskovalne dejavnosti v Slove-
5 A. Walicki: A Panoramic View, str. 32–33. 6 A. Gabri: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 300–318; . Oset: Samec postane vnovi lan SAZU, str. 165–178. 7 Prav tam; Letopis SAZU: šesta knjiga, str. 78–79. 8 A. Gabri: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 300–318; prim. B. Grafenauer: ivljenje univerze od 1945 do 1969, str. 148–152.
19
niji, skupaj z izvedbo financiranja, kot najprimernejša obstojea samoupravna skupnost prevzela SAZU. Zaradi nasprotovanja gospodarstva, ki se je balo izgube dravne podpore za razvojne oddelke v podjetjih, je bila nato ustanovljena Razi- skovalna skupnost Slovenije.9
Akademiji je uspelo pomembno vlogo pri usmerjanju raziskovalne politike pridobiti šele na zaetku osemdesetih let, v obdobju gospodarske krize in ob pripravi dolgorone strategije razvoja drube za obdobje 1986–2000. Oblast, posebej pa predsednik slovenske vlade Anton Vratuša, sicer lan Akademije, je takrat priakovala, da bo SAZU z delegiranjem svojih lanov v panone ekspertne komisije pripravila nabor ukrepov in strategijo razvoja raziskovalne dejavnosti. Prevladalo je spoznanje, da Slovenija zaradi majhnosti oziroma velikosti svoje akademske skupnosti ne more biti uspešna na vseh podrojih, zato mora glede na obstojee ekonomske monosti in svetovne trende premišljeno izbrati ciljna znanstvena podroja, v katera bo vlagala. Na voljo je bilo manj javnih sredstev, jasno so se pokazale zadrege samoupravnega sistema s prizadevanji za zmanj- šanje sredstev za »neproduktivne«, istoasno pa je na Zahodu vse bolj prodiral diskurz informacijske revolucije, ki naj bi spremenila pogoje ekonomskega delovanja in ivljenja. Takrat so bile v okviru dolgorone strategije sprejete rešitve, ki še danes v bistveni meri zaznamujejo slovensko akademsko skupnost: merjenje uspešnosti z ekonometrinimi kazalci, nartovanje uvoza strokovne literature in (dragih) raziskovalnih aparatur, kljuen pa je projekt 2000 mladih raziskovalcev. V ekonomsko tekih asih je SAZU dosegla poveanje sredstev za znanost, predvsem zaradi izvajanja projekta 2000 mladih raziskovalcev, s katerim je priš- lo do razširitve in pomladitve znanstvene srenje, ki je bila tako bolje pripravljena na razvojne izzive ob zaetku osamosvojitve in tranzicije.10
9 SAZU, Predsedstvo 1964–1971. 10 SAZU, Predsedstvo 1979–1980, 1981–1983; ARS, AS 1592, š. 158, št. 6/1987; ARS, AS 1592, š. 164, Poroilo s posvetovanja MC in SAZU o raziskovalni in razvojni politiki (28. 3. 1988).
Znaaj SAZU
Poslanstvo SAZU
V ustanovni uredbi je naloga Akademije doloena, kot sledi: »[D]a goji znanost in podpira razvoj umetnosti, da povzroa in podpira raziskavanja na tem torišu in objavlja znanstvena dela.« Raziskovanje naj bi potekalo na podroju kulturne, literarne in politine zgodovine ter zgodovine umetnosti in prava in na podrojih jezikoslovja, prava, etnografije in prirodoslovnih ved, pri emer naj bi se Akademija osredotoila predvsem na ozemlje kraljevine Jugoslavije. Poleg tega naj bi izdajala dela svojih lanov, pa tudi nelanov.11
Povojna uredba iz septembra 1945, sicer zaasna, je pri doloanju poslanstva sledila ustanovni. Pomembno novost, ki je pomenila novo vlogo Akademije v slovenski kulturi, pa sta predstavljali navedbi o »skrbi« za znanstveni narašaj in »za pravilno upravljanje, obravnavanje in usmerjanje znanstvenih ali umetniških prizadevanj«. Zaasna uredba je napovedovala ustanavljanje raziskovalnih inšti- tutov s primernim številom znanstvenih sodelavcev. Jasno je poudarjeno sodelovanje Akademije z domaimi in tujimi akademijami, znanstveniki ali umetniškimi zavodi in društvi. Nakazano je bilo, da bodo za uresniitev poslanstva Akademije uveljavljeni znanstveniki sprva dobili znanstvene sodelavce (aspirante), nekaj pa jih bodo usposobili v novih znanstvenih oddelkih (inštitutih). Po koncu usposabljanja naj bi kandidati pridobili doktorat znanosti.12 Velikopotezna zasnova v smislu notranje organizacije se je uveljavljala le poasi, s preobrazbo prvih oddelkov, ustanovljenih neposredno po vojni, v raziskovalne inštitute, doktorski študij na SAZU pa je bil uveden šele konec leta 1949; izvajal se je do leta 1956.13
Maja 1948 je bil sprejet prvi zakon v zgodovini SAZU, ki je potrdil njen status najvišje znanstvene in umetnostne ustanove v Sloveniji, ki zdruuje najpomemb- nejše znanstvenike in umetnike. Akademija je ohranila ustanovitveni ustroj, eprav so obstajali narti o njeni razdelitvi na akademijo znanosti in akademijo umetnosti.14 Nad nartovano razdelitvijo se je najbolj navduševal Boris Ziherl, na SAZU so bili do predloga zadrani, sprejeli so ga na znanje.15 Nehote se je uresnii-
11 SL KBU, 7. 9. 1938, str. 733–735. 12 UL SNOS in NVS, 19. 9. 1945, str. 161–163. 13 . Oset: Kemini inštitut (Borisa Kidria), str. 195–204. 14 UL LRS, št. 23/48, str. 211–213. 15 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, m.7–9.
21
la napoved predsednika Sovjetske akademije znanosti, izreena junija 1945 v Mo- skvi, da bodo morali jugoslovanski akademiki poiskati lastno pot, oblikovati lastno raziskovalno politiko, ne samo kopirati sovjetske modele in vzore. Medvrstino sporoilo sovjetskega predstavnika z lucidnim opozorilom na pretirano ugodno predstavitev poloaja sovjetskih znanstvenikov in znanosti gostom v asu zmago- vitega navdušenja po koncu vojne je Kidri javno zapisal skupaj z vsemi orisi fanta- stinih pogojev znanstvenikov za znanstveno delo v prvi dravi socializma.16
Osnutek zaasne uredbe, ki jo je sestavil glavni tajnik Fran Ramovš avgusta 1945.17
16 F. Kidri: Znanost v Sovjetski zvezi, str. 33–40. 17 SAZU, Razna pošta, š. 6, Zaasna uredba.
Poslanstvo SAZU
22
Za glavno nalogo Akademije je bilo v Zakonu o SAZU maja 1948 doloeno, »da z vsemi svojimi silami in sredstvi prispeva k napredku in razvoju znanosti in umetnosti«. Akademija pa naj bi to dosegla z usmerjanjem svojega dela na »naj- vanejše probleme vseh znanstvenih in umetnostnih podroij, zlasti tistih, ki so pomembna za Slovenijo in Jugoslavijo«, s prouevanjem naravnega bogastva proizvodnih sil drave ter »oba ekonomska in kulturna dognanja in si prizadeva za njih vsestransko racionalno izrabo, s podpiranjem znanstvenega in umetni- škega dela ter nartnega usposabljanja novega znanstvenega narašaja in do- datnega usposabljanja obstojeega.« SAZU bo svoja spoznanja javno objavljala, dajala »strokovna mnenja in reševala znanstvene in umetnostne probleme na zahtevo vlade LRS«. Status najvišje znanstvene in umetniške ustanove pa je dodatno utrdilo doloilo o skrbi za razvid dela znanstvenih in umetniških zavodov in ustanov v Ljudski republiki Sloveniji, kar pa se pozneje ni uresniilo.18
Zakon o SAZU, objavljen maja 1949 v Uradnem listu Ljudske republike Slovenije.19
18 UL LRS, št. 23/48, str. 211–213. 19 UL LRS, št. 16/49, str. 122.
23
e naslednje leto, maja 1949, je bil sprejet nov Zakon o SAZU, ki pa ni prinašal novosti v delokrogu najvišje znanstvene in umetnostne ustanove v Ljudski republiki Sloveniji, kajti sprejeto je bilo naelo, da morajo biti v zakonu zgolj osnovna doloila, ki so nato podrobneje opredeljena v podrejenem podzakonskem aktu, Statutu SAZU.20 Dokument, ki ga je nato slovenska skupšina sprejela julija 1949, je SAZU dodatno doloil sodelovanje z jugoslovanskimi akademijami v »Svetu Akademij Federativne ljudske republike Jugoslavije« in jugoslovanskimi znanstvenimi in umetniškimi akademijami ter z znanstvenimi in umetniškimi usta- novami drugih jugoslovanskih narodov. Podrobneje je sodelovanje z jugoslovanskimi institucijami uredil statut, ki je jugoslovansko in mednarodno sodelovanje oznail za nujno »zaradi prouevanja in reševanja splošnih znanstvenih in ume- tniških problemov«.21
eprav je v prvi polovici petdesetih let potekala ivahna razprava o reformiranju poloaja akademij znanosti na jugoslovanski ravni, pripravljeni pa so bili tudi predlogi zveznega zakona o akademijah in o strokovnih društvih, je bil vsebinsko prenovljen Zakon o SAZU sprejet »šele« novembra 1971.22 Medtem je bila marca 1965 sprejeta novela zakona, ki je formalno uvajala delavsko samoupravljanje na SAZU.23
Beograjska, zagrebška in ljubljanska akademija so se v petdesetih letih po- enotile v uporu zoper namero zveznih oblasti, da bi jih izenaila z znanstvenimi društvi iz republik, ki niso imele lastne akademije znanosti. Vnovi je ideja o sprejetju novega zakona oivela na zaetku šestdesetih let, potem ko sta nov zakon dobili zagrebška in beograjska akademija. S pripravo novega zakona so v slovenski vladi odlašali, ker se je zatikalo pri izvajanju reforme visokega šolstva oziroma kar celotne akademske skupnosti. Predvideno je bilo, da bo SAZU izgu- bila vse raziskovalne oddelke, s imer bi postala zgolj (narodno)reprezentativna institucija.24
Pripravo novega zakona na zaetku šestdesetih let je zavrla razprava o sprejetju nove zvezne in posledino slovenske republiške ustave. Nova slovenska ustava, sprejeta leta 1963, je doloala, da se morajo vsi pravni akti v Sloveniji z njo uskladiti v roku dveh let. Prelomna novost v ustavi je bila razširitev »samoupravljanja delovnih ljudi« na celotno drubeno tkivo. Zaradi nerešenega vpra- šanja o decentralizaciji Jugoslavije oziroma vprašanja financiranja znanstvenih institucij iz zveznih skladov pa je slovenska vlada pripravila novelo zakona, ki je bila sprejeta marca 1965. Novela je doloala »pravice samoupravljanja delovnih
20 Prav tam. 21 Letopis SAZU: tretja knjiga, str. 23–38. 22 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, m. 2–8. 23 UL SRS, št. 11/65, str. 186–187. 24 SAZU, Predsedstvo 1953–1963, m. 6–13; prim. . Oset: Samec postane vnovi lan SAZU, str. 174–176; B. Grafenauer: ivljenje univerze od 1945 do 1969, str. 148–152.
Poslanstvo SAZU
24
ljudi v administraciji in v strokovnih enotah akademije«. SAZU je tako dobila novo, drugo obliko samoupravljanja, s imer sta nastali dve loeni samoupravni skupnosti, skupnost akademikov in samoupravna delavska skupnost.25
Med predstavniki obeh samoupravnih skupnosti je vladala napetost, ki se je odkrito pokazala ob prenovi stavb SAZU konec šestdesetih in na zaetku sedemdesetih let. Predsednik Vidmar je bil preprian, da je dovolj, e se posvetuje samo s sebi enakimi, lani SAZU.26 Njegov naslednik, predsednik Milinski, je v odnosu do samoupravne delavske skupnosti nastopal bolj pomirljivo, eprav se je teiše odloanja trudil ohraniti v predsedstvu SAZU kot izvršnem organu skupšine.27
Nov zakon o SAZU se je priel pripravljati neposredno po sprejetju omenjene novele zakona. Edvard Kardelj si je zamislil, da bi SAZU postala znanstveno sre- diše, forum, ki bi usmerjal in usklajeval samoupravne interese na znanstvenem podroju ter skrbel za izvedbo financiranja slovenske znanosti.28 Slednjemu so se odlono in tudi uspešno uprli predstavniki gospodarstva, ki so se ustrašili, da bodo razvojni oddelki v gospodarskih drubah ostali brez javnih sredstev. Zato je novembra 1971 Zakon o SAZU v nasprotju z izhodišnimi tezami samo podrobneje doloil vlogo SAZU pri sodelovanju v raznih samoupravnih panonih strokovnih telesih, pri oblikovanju »politike znanstvenega in umetnostnega delovanja ter pri reševanju temeljnih vprašanj znanosti in umetnosti v naši drubi in v pri- zadevanjih, da najpomembnejši znanstveni in umetniški doseki dobe ustrezno drubeno potrditev«. Zakon pa je omogoil posebne pogoje za zaposlitev (upoko- jenih) lanov, s imer je odprl monost za pomladitev inštitutov in na personalni ravni olajšal uveljavljanje novih samoupravljavskih praks.29
Samoupravljavski diskurz se je v popolnem zamahu uveljavil ob pripravi Sta- tuta SAZU, kar je bistveno podaljšalo postopek njegovega sprejemanja. Glavni tajnik Gorazd Kušej je aprila 1973 ob sprejemanju predloga dokumenta pojasnil, zakaj je prišlo zakasnitev pri sprejemanju Statuta SAZU. Zakon je namre doloal, da mora biti statut sprejet v enem letu po uveljavitvi zakona. Zaradi »velike in zahtevne naloge, ki ni mogla biti opravljena v doloenem roku in zato je predsedstvo prosilo za odlog«. Obseg statuta, ki ga je pripravljala interna komisija pravnikov, pa je rasel in rasel. Konna verzija je tako imela 150 lenov, od tega jih je tretjina urejala delavsko samoupravljanje na SAZU. Statut je bil nato sprejet marca 1975.30
25 UL SRS, št. 11/65, str. 186–187; SAZU, Predsedstvo 1964–1971, mapa 1–2. 26 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, m. 1–3. 27 SAZU, Predsedstvo 1976–1978. 28 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, m 1–2. 29 SAZU, Predsedstvo 1964–1971, m. 6–8. 30 SAZU, Predsedstvo 1972–1975, m. 1–4.
25
Izsek iz razprave v IS SRS o sprejetju novega temeljnega normativnega akta SAZU, 13. 7. 1971.31
Še bolj je SAZU postala podobna ostalim drubenopolitinim organizacijam z novim Zakonom o SAZU, sprejetim novembra 1980. Med kljunimi nalogami SAZU sta bila navedena skrb za znanost in umetnost ter sodelovanje »pri obravnavi aktualnih drubenih vprašanj«. To naj bi SAZU dosegla s sodelovanjem »pri idejni opredelitvi temeljnih vprašanj znanosti in umetnosti, razvijanjem marksistine teorije in metodologije na razlinih podrojih znanosti in umetnosti ter s povezovanjem znanstvenikov in umetnikov, ki s svojim teoretinim znanjem in praktinih izkušnjam lahko vplivajo na ustvarjalno uporabo marksistinih spoznanj na posameznih podrojih znanosti in umetnosti«. Doloeno je bilo sodelovanje z marksistinimi centri, zlasti z marksistinima centroma ljubljanske in mariborske univerze in Marksistinim centrom pri Centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije.32 Še pred sprejetjem zakona je bil za izvajanje teh nalog ustanovljen Inštitut za marksistine študije, ki naj bi deloval kot nekakšna ideolo- ška komisija, kot marksistini center SAZU, ki naj bi usmerjal raziskovalno delo Akademije. Mali novoustanovljeni inštitut, ki je bil podrejen neposredno vodstvu SAZU in je uival njegovo podporo, pa tej nalogi ni bil kos, niti ni njegov vodja resno poskusil realizirati stremljenj slovenske politike. Upravnik Boris Majer je inštitut raje usmeril v znanstvenoraziskovalno smer, predvsem z izdajanjem zbranih del vodilnih slovenskih marksistinih teoretikov.33 Sasoma je inštitut, ki se je leta 1988 preoblikoval v Filozofski inštitut, postal eden od obiajnih raziskovalnih inštitutov, zdruenih v ZRC SAZU.
31 ARS, AS 223, š. 3043, Zapisnik 67. seje (13. 7. 1971). 32 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981. 33 SAZU, Predsedstvo 1979–80.
Poslanstvo SAZU
26
Bistveni poudarki zakona so bili poglobitev samoupravnih praks, snovanje samoupravnih interesnih skupnosti, v katere naj bi se vkljuevali lani SAZU, in vnovini drubeno-politini angama lanov SAZU.34 Na ta nain so se vsaj na videz na steaj odprla vrata za vnovini vstop znanstvenikov na politino pri- zoriše. Po drugi svetovni vojni je bil tovrstni angama izrazito nezaelen, celo ostro kaznovan.35 Najve je slovenska oblast od SAZU priakovala pri oblikovanju raziskovalne in umetniškoustvarjalne politike in ocenjevanju raziskovalnega in umetniškoustvarjalnega dela ter pri podpiranju znanstvene in umetniške dejavnosti Slovencev v tujini. Zakon je SAZU posebej naloil skrb za naravno in kulturno dedišino slovenskega naroda in za razvoj slovenskih jezika in kulture.36
Leto dni kasneje, novembra 1981, je bil na skupšini SAZU sprejet statut, ki je nakazal novo organizacijsko obliko za akademijske inštitute, v prvih petnajstih letih poznane pod oznako »inštituti oje Akademije«. Na podlagi izhodišnih doloil zvezne in republiške ustave, Zakona o zdruenem delu in Zakona o raziskovalni politiki in raziskovalnih skupnostih ter analize o izvajanju raziskovalnih ak- tivnosti v okviru multidisciplinarnega programa Naravna in kulturna dedišina slovenskega naroda, objavljene leta 1979, je bilo izvedeno preoblikovanje SAZU, ki je pri starejših akademikih, posebej Josipu Vidmarju, povzroilo hudo jezo. Sprejeti statut je doloal ustanovitev Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.37
Razprava o novem zakonu se je znotraj Akademije priela v letu 1987, z zahte- vami po odpravi politinega nadzora ob volitvah lanov in ojega vodstva SAZU, torej v boju za pridobitev popolne avtonomije. Zaradi dinaminega asa z izjemno hitrim spreminjanjem pravnega okvira je Akademija pripravila številne predloge zakona, vsebinski del te dolgo trajajoe razprave pa se je priel po sprejetju Zakona o javnih zavodih, ki je doloal preoblikovanje vseh samoupravnih raziskovalnih organizacij v javne raziskovalne zavode, vkljuno s preoblikova- njem ZRC SAZU. Vodstvo SAZU je temu odlono nasprotovalo, zaposleni raziskovalci so bili sprva veinsko za osamosvojitev ZRC, pozneje pa so si premislili in podprli prizadevanja vodstva SAZU za ohranitev statusa Akademije kot edinega ustanovitelja ZRC SAZU.38 Po za SAZU zadovoljivi rešitvi statusa ustanoviteljstva ZRC SAZU je bil julija 1994 sprejet Zakon o SAZU, v katerem pa so naloge SAZU veinsko ostale podobne kot v prejšnjem zakonu, z izjemo izraanja politinih stališ. Je pa SAZU vnovi formalno pridobila tako eleni status avtonomne ustanove in status najvišje slovenske znanstvene in umetniške ustanove.39
34 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981. 35 A. Puhar: Izidor Cankar; M. Jeraj in J. Melik (ur.): Kazenski proces proti rtomirju Nagodetu in soobtoenim; A. Vode: Skriti spomini; P. Vodopivec (ur.): Usoda slovenskih demokratinih izobraencev; . Koncilija: Politi- no sodstvo, str. 158–320. 36 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981. 37 Letopis SAZU: 32. knjiga, str. 21–40. 38 . Oset: SAZU in njeno sooanje z »drubeno krizo«, str. 176–183. 39 Zakon o SAZU, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/zakon.html, pridobljeno 10. 7. 2009.
Poslanstvo SAZU
Od Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani do Slovenske akademije
znanosti in umetnosti
Pobudniki ustanovitve Akademije, ki so eleli pridobiti narodnoreprezen- tativno institucijo in forum, v katerem bi realizirali nacionalno pomembne projekte (recimo Slovar slovenskega knjinega jezika), so ocenjevali, da ima- jo zaradi jugoslovanske kulturne politike z bolj ali manj odkrito tenjo po odpravi slovenske kulturne posebnosti veje monosti za ustanovitev slovenske akademije, e uporabijo nacionalno nevtralno oznako: Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Ivan Hribar se je zaradi te odloitve jeseni 1937 hudo- val nad Ramovšem. Starosta slovenske politike, z ugledom na kraljevem dvoru in v jugoslovanskem prostoru, je predlagal uporabo nacionalne oznake in tudi preimenovanje zagrebške jugoslovanske akademije v hrvaško, vendar je pri tem preseneen naletel na nepopustljivost na strani srbske politike, ki je imela v kra- ljevski Jugoslaviji vodilno vlogo.40
elja po preimenovanju v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti se je uresniila novembra 1943, na pobudo predsednika Milana Vidmarja jo je izved- la Rupnikova civilna uprava.41 Vodstvo Akademije je novo ime upoštevalo tudi po vojni, eprav mu je nova oblast odvzela pravno veljavnost. Nastal je zaplet pri potrjevanju zaasne uredbe, ki jo je sestavil glavni tajnik Fran Ramovš. Glavni tajnik, sicer dober znanec predsednika vlade, je predlog uredbe pripravil na osnovi svojega preuevanja uredb bolgarske, sovjetske in beograjske akademije, nacionalni oznaki pa oitno ni posvetil posebne pozornosti.42 Ob sprejemanju
40 . Oset: Zgodovina SAZU, str. 48–79. 41 Slubeni list šefa Pokrajinske uprave v Ljubljani, št. 91/43, str. 445. 42 SAZU, Razna pošta, š. 6, Zaasna uredba.
28
uredbe je bilo namre narodno vprašanje v Jugoslaviji uradno e rešeno, kar se v slovenskem primeru odraa v izganjanju nacionalizma iz politinega diskurza. rtanje doloila, ki je doloalo nacionalno oznako slovenske akademije, ob re- dakciji uredbe na slovenski vladi predstavlja jasno lonico v javnem ivljenju pri opredeljevanju slovenske nacionalne zavesti neposredno po osvoboditvi.43
V naslednjem temeljnem normativnem aktu je bila za Akademijo vnovi predvidena nacionalno nevtralna oznaka, vendar je predsedniku SAZU France- tu Kidriu predsednika slovenske vlade Miho Marinka uspelo prepriati, da je dovolil preimenovanje v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, ki je postalo uradno s sprejetjem Zakona o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti maja 1948.44
43 A. Gabri: Leto 1945 in slovenska kultura, str. 155–170. 44 SAZU, Predsedstvo 1948–1952, m. 10.
Od Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani do Slovenske akademije znanosti in umetnosti
29
Notranja organiziranost SAZU
Akademija je notranje lenjena v razrede, ki so se oblikovali po širših znanstvenih podrojih oziroma podrojih umetnosti, kar omogoa ali vsaj olaj- šuje interdisciplinarni pristop k obravnavi problemov v razredu. Ustanovna uredba iz avgusta 1938 je doloala, da ima Akademija štiri razrede: filozofsko- filološko-historini razred, pravni razred, matematino-prirodoslovni razred in umetniški razred.45 Ob povojni preobrazbi Akademije je prišlo do bistvenih sprememb v prvem in drugem razredu, nartovano pa je bilo tudi preoblikovanje umetniškega razreda v samostojno akademijo znanosti; najmanj pozornosti je bilo tako namenjene naravoslovnemu razredu, ki ga je slovenska oblast doje- mala kot osrednji razred za izvedbo zamišljene vloge Akademije z ustanovitvijo raziskovalnih inštitutov. Z zaasno uredbo je bil kot samostojni razred ukinjen pravni razred, uradno preimenovan v razred za narodno gospodarstvo in pravne vede. V naslednjem normativnem aktu SAZU pravni razred ni ve omenjen. Edini preostali pravnik v Akademiji, Janko Polec, je po ukinitvi samostojnega pravniškega razreda in sprejetju Statuta SAZU postal lan prvega razreda, razreda za zgodovinske in drubene vede.46 Peti razred je nastal julija 1949 z razdelitvijo naravoslovnega razreda na dva samostojna razreda, današnja razdelitev pa je bila uveljavljena spomladi 1976, ko se je medicinski oddelek preoblikoval v samostojni razred za medicinske vede. Razredi, ki zdruujejo lane sorodnih znanstvenih oziroma sorodstvenih vej, so se lahko delili na oddelke.47
Razredi so forum za reševanje strokovnih vprašanj in personalne proble- matike. Njihova pristojnost je bila izvajanje nalog SAZU za doloeno podroje znanosti ali umetnosti. Pri tem so bili razredi samostojni. Nadrejenemu organu, predsedstvu, v katerem so imeli svojega predstavnika, pa so poroali o odloitvah in pošiljali predloge v potrditev. Ustanovna uredba je dodelila lanstvo v razredu le rednim lanom, dopisni lani v lanskem sestavu (v današnji termi-
45 SL KBU, 7. 9. 1938, str. 733–735. 46 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, m. 7–9. 47 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981.
30
nologiji izredni lani) so se sicer lahko udeleevali sej, vendar niso imeli glaso- valne pravice. lanstvo in glasovalno pravico so formalno pridobili z Zakonom o SAZU maja 1948, popolno enakopravnost pa so dosegli po sprejetju Zakona o SAZU (1971), ki je dopustil njihovo izvolitev na izvršna mesta v samoupravnih or- ganih Akademije, z izjemo funkcij ojega vodstva SAZU. Postali so lahko tajniki razredov, s imer so po funkciji postali del predsedstva SAZU. Med rednimi in dopisnimi (izrednimi) lani pa je še nadalje ostalo razlikovanje v višini mesene lanske nagrade.48
Dopušena je bila ustanovitev oddelkov za uresnievanje strokovnih nalog z ojih podroij znanosti ali umetnosti. Najbolj znan je primer medicinskega oddelka, ki je bil leta 1953 ustanovljen kot sekcija in leta 1971 nadgrajen v oddelek, ki se je pet let pozneje preoblikoval v samostojen razred. Dolgotrajnost prizadevanj je povezana s spreminjanjem statuta, ki ga je morala potrditi slovenska izvršna oblast, in nasprotovanjem obstojeih razredov. Vseskozi je latentno prisotno vprašanje o doloanju števila novih kandidatov, lanov in o soglasju med razredi o kandidatih. Najbolj izrazito je bilo to v Akademiji prisotno v drugi polovici osemdesetih let, ob pobudah za preoblikovanje obeh oddelkov v prvem razredu, oddelka za zgodovinske vede in oddelka za drubene vede, v samostojna razreda. Ker je to obdobje omejevanja izvolitev rednih in dopisnih (izrednih) lanov, veina lanov predlogu ni bila naklonjena, je pa vodstvo SAZU dovolilo, da oba oddelka v izvolitev predlagata po enega (dopisnega) izrednega lana. Od sprejetja Zakona o SAZU leta 1971 pa je bil naelnik oddelka po funkciji lan predsedstva.49
Zakon o SAZU iz leta 1971 je z namenom povezovanja obeh oblik samoupravljanja na SAZU dopušal ustanovitev posebnih razrednih znanstvenih skupnosti, ki naj bi delovale v okviru razredov in oddelkov in v katere bi bili vkljueni lani danega razreda in znanstveni delavci enot SAZU. Nartovane razredne skupnosti naj bi skrbele za posvetovanje o programu znanstvenoraziskovalnega dela, spremljale naj bi njegovo uresnievanje in sodelovale pri izvolitvi znanstvenih svetovalcev. Tako zamišljene skupnosti bi postale samostojen forum, ki bi ome- jeval vpliv akademikov v inštitutih Akademije, zaradi esar znanstvene skupnosti niso zaivele.50
O smiselnosti posebnih razrednih skupnosti so vnovi razpravljali ob sprejemanju Zakona o SAZU v letih 1979 in 1980, v kontekstu statusnega preoblikovanja raziskovalnih inštitutov SAZU in ob oblikovanju dolgorone raziskovalne politike, za katero je bila zadolena Akademija. Po nalogah so se nartovanim razre- dnim skupnostim pribliale ekspertne skupine, ki so bile v okviru SAZU zadole- ne za analizo poloaja slovenske znanosti.51
48 Prav tam. 49 Prav tam. 50 Prav tam. 51 Prav tam.
31
Razred je vodil tajnik, v ustanovni uredbi in poslovniku imenovan razredni naelnik, v zaasni uredbi pa razredni sekretar. V preostalih normativnih aktih po drugi svetovni vojni je imenovan razredni tajnik ali preprosto samo tajnik, ki je bil po funkciji tudi predstavnik razreda v izvršnem organu skupšine, predsedstvu. Izjemoma ga je nadomešal namestnik ali še redkeje vršilec dolnosti, v primeru izrednih razmer, ob smrti tajnika, ob hudih sporih v razredu ali ob odsotnosti ustreznega kandidata.52 Tako je Anton Kuhelj, sicer podpredsednik SAZU, tretji razred kot vršilec dolnosti tajnika vodil vse od smrti Maksa Samca od julija 1964 do februarja 1978. V maloštevilnem razredu za matematine, fizikalne, ke- mijske in tehnine vede so zaupali svojemu lanu kot uspešnemu organizatorju, ki je bil v vodstvu SAZU zadolen za oblikovanje stališe do slovenske raziskovalne politike. Administrativne obveznosti ga je z izvolitvijo za polnopravnega tajnika razbremenil Robert Blinc, ki je bil po njegovi smrti izvoljen za podpredsednika SAZU, sicer pa je tudi prevzel skrb za oblikovanje stališ Akademije do slovenske raziskovalne politike.53
Mandat tajnika je bil ob ustanovitvi enoleten, po vojni se je podaljšal na dve leti, od leta 1975 pa je bil štirileten. Dolina mandata je bila formalnost, kajti to funkcijo so lani opravljali dlje asa, praviloma ve desetletij, pogosto do smrti. Do bistvenih premikov je prišlo z monostjo kandidature dopisnih lanov za taj- nike razreda (1971), zaradi esar se je poveala rotacija, delno tudi zaradi angai- ranosti lanov izven SAZU, svoje pa je prispevala tudi poveana birokratizacija, ki je svoj višek dosegla v drugi polovici sedemdesetih let z izjemno dolgimi in po- gostimi sejami, kar je onemogoalo raziskovanje in zasledovanje drugih oseb- nih afinitet.54
Akademija je v letu 1947 upala, da bo lahko samostojno pripravila nov zakon, zato je jeseni 1947 zbrala in preuila zakone sovjetske, bolgarske in srbske akademije znanosti ter upoštevala Ziherlovo stališe o postopnem preoblikovanju razreda za umetnost v samostojno akademijo umetnosti. Zgledovanje po sovjetski akademiji se je v predlogu zakona odraalo v novi razporeditvi razredov: razred za matematine in tehnine vede, razred za prirodoslovne in medicinske vede, razred za jezik in literaturo, razred za zgodovinske in drubene vede.55 Za lane umetniškega razreda (Fran Saleški Fingar, Oton upani, Anton Lajo- vic in Joe Plenik) so predvideli, da postanejo lani razredov, najblijih njihovemu delovnemu podroju. Pri tem so imeli v mislih Ziherlovo napoved ukinitve razreda za umetnost in ustanovitve samostojne akademije umetnosti. Posebne
52 Prav tam. 53 SAZU, lani SAZU, www.sazu.si/clani/umrli.html, pridobljeno 7. 5. 2016. 54 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981. 55 Prvi predlog zakonodajnega odbora ima: prvi razred za prirodoslovne in matematine vede, drugi razred za tehnine vede, tretji razred za medicinske vede, etrti razred za literarne in jezikoslovne vede, peti razred za sociološke vede, šesti razred za vede o likovni in glasbeni umetnosti. – ARS, AS 231, š. 80, št. 24926/1947.
32
razprave o statusu pravnikov Leonida Pitamica in Janka Polca in njuni preraz- poreditvi niso imeli, lahko pa sklepamo, da so ju nameravali uvrstiti v razred za zgodovinske in drubene vede, v katerega je bil pozneje, po sprejetju statuta julija 1949, uvršen Janko Polec.56
Predlog zakona je soasno z Akademijo pripravljal tudi Oddelek za zakono- dajo in organizacijo dravne uprave v Ljubljani, ki je za Akademijo predvidel na- slednjo strukturo: razred za prirodoslovne in matematine vede, razred za tehnine vede, razred za medicinske vede, razred za literarne in jezikoslovne vede, razred za sociološke vede, razred za vede o likovni in glasbeni umetnosti. Tretji predlog zakona pa je pripravilo slovensko Prosvetno ministrstvo, ki je pri tem upoštevalo oba predloga zakona ter zakona beograjske in zagrebške akademije. V tem predlogu je bila predvidena naslednja struktura: razred za matematine in tehnine vede, razred za prirodoslovne in medicinske vede, razred za jezik in literature, razred za zgodovinske in drubene vede ter umetniški razred. Pred- log zakona je dopušal, da skupšina z dvotretjinsko veino ustanovi nov oziroma ukine obstoje razred ali pa zdrui dva razreda. Ob usklajevanju predloga zakona na vladi spomladi 1948 pa je bila sprejeta odloitev, da se to podroje ure- di v statutu.57
S Statutom SAZU, potrjenim julija 1949, se je tretji (naravoslovni) razred raz- delil na dva samostojna razreda. SAZU je tako imela pet razredov: razred za zgodovinske in drubene vede, razred za filološke in literarne vede, razred za matematino-fizikalne in tehnine vede, razred za prirodoslovne in medicinske vede, razred za umetnost (besedno, glasbeno in likovno).58 S tem je bila vzpostavljena nova razdelitev, ki je ostala nespremenjena za dobri dve desetletji, do prekate- gorizacije medicinskega oddelka ob sprejetju Statuta SAZU (1975) v samostojni razred za medicinske vede.59
Po sprejetju statuta, ki je doloal pet razredov, je prišlo do nove razporeditve lanov predvsem v naravoslovnem razredu ter do novih volitev tajnikov. Pri vei- ni lanov je bila prerazporeditev skoraj samoumevna. Izjema je bil dopisni lan Franc Ksaver Lukman, ki mu je predsedstvo ponudilo, naj se sam odloi, ali eli biti dopisni lan v prvem ali drugem razredu. Lukman se je odloil za drugi razred, saj je Inštitut za literaturo oziroma France Kidri kot glavni urednik vodil redakcijo Slovenskega biografskega leksikona, kar je bil Lukmanov kljuni delovni interes.60
56 SAZU, Glavna skupšina 1938–1951, Zapisnik seje glavne skupšine AZU (20. 12. 1947). 57 ARS, AS 231, š. 80, št. 24926/1947; ARS, AS 231, š. 80, št. 24926/1947. 58 SAZU, Glavna skupšina 1938–1951, Zapisnik glavne skupšine SAZU (30. 9. 1949). 59 SAZU, Glavna skupšina 1973–1976, Zapisnik redne letne skupšine SAZU (20. 3. 1975). 60 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik izredne seje predsedstva SAZU (4. 6. 1949).
33
Redni Redni Dopisni Redni
Škerjanec
Nova razporeditev lanov po razredih po sprejetju Statuta SAZU in izvedbi volitev decembra
1949.61
34
Prizadevanja za ustanovitev medicinskega razreda so bila zelo dolgotrajna. Prve zamisli o oblikovanju so obstajale e leta 1953, delno zaradi velike elje akademikov medicincev po okrepitvi obsega jugoslovanskega raziskovalnega sodelovanja na podroju medicine, delno pa tudi zaradi podpore vlade njihovim nartom.62 Njihova prizadevanja so bila zaradi bolezni in smrti lanov ter spora med Brecljem in Tavarjem neuspešna. Sprva so bili zdravniki akademiki organizira- ni v posebno sekcijo, ta pa se je po sprejetju Zakona o SAZU leta 1971 preobliko- vala v poseben oddelek za medicinske vede v razredu za prirodoslovne in medicinske vede. Doloila o ustanavljanju in zdruevanju razredov ter širšo strukturo pa je urejal statut, ki ga je Akademija zaradi odprtih vprašanj o obliki delavskega samoupravljanja in procesa sprejemanja nove ustave pripravljala tri leta. V tem procesu pa se je mono spremenilo stališe do preoblikovanja oddelka v samostojni razred za medicinske vede. Zaradi nenaklonjenosti predsedstva ustanovitvi samostojnega razreda ob pripravi statuta je jeseni 1974 odstopil naelnik oddelka za medicinske vede Janez Milinski. Protest je bil uinkovit.63
Zakon o SAZU iz leta 1971 pa je kot novost uvedel oblikovanje oddelkov znotraj razredov. Neposredno po sprejetju zakona, kot sem zapisal zgoraj, je bil ustanovljen oddelek za medicinske vede v etrtem razredu. Devet let pozneje so se za notranjo lenitev na dva oddelka odloili v prvem razredu, ko sta bila ustanovljena oddelek za zgodovinske vede in oddelek za drubene vede. Ob ustanovitvi oddelkov je bilo predvideno preoblikovanje obeh oddelkov v samostojna razreda.64
Ker so bili poleg ojega vodstva (predsednik, podpredsednika in glavni tajnik) tajniki razredov in naelniki oddelkov lani predsedstva, so bila zasedanja precej mnoina. Dodatno se je število lanov predsedstva povealo z Zakonom o SAZU (1994), ko so bili vanj izvoljeni trije predstavniki iz lanskega sestava.65
62 ARS, AS 223, š. 813, 1. seja Odbora za prosveto in kulturo (9. 3. 1953). 63 UL SRS, št. 42/71, str. 1053–1056; SAZU, Predsedstvo 1972–1975, mapa 13, Zapisnik redne seje predsedstva SAZU (9. 10. 1974); SAZU, Predsedstvo 1975–1978, mapa 1, Zapisnik redna seje predsedstva (16. 3. 1976): J. Milin- ski: Leta za pet drugih, str. 187–208. 64 SAZU, Predsedstvo 1979–1980, mapa 5–7. 65 Zakon o SAZU, SAZU, http://www.sazu.si/o-sazu/zakon.html, pridobljeno 10. 7. 2009.
35
1938
31. 1. 1940) •
• France Kidri;
1. 7. 1942) •
• Milan Vidmar (10. 10. 1940 –
16. 6. 1942) •
Fran S. Fingar (28. 1. 1939 – 30. 9. 1949)
September 1945
pravne vede
Umetniški razred
Fran S. Fingar (28. 1. 1939 – 30. 9. 1949)
1949
vede
vede
Milan Vidmar (30. 9. 1949 –
9. 10. 1962)
8. 10. 1955)
• Valentin Logar
Anton Kuhelj, v. d. tajnika
Anton Melik (8. 10. 1955 –
8. 6. 1966) •
19. 5. 1981)
26. 11. 1966) •
25. 3. 1976)
vede
marec 1982) •
Alojzij Fingar
Valentin Logar
• Janko
1984) •
• France Bernik
Anton Kuhelj,
1980) •
Ivan Rakovec
• Stanko
• Ernest Mayer
Bratko Kreft (26. 11. 1966 – 25. 3. 1976)
• Anton
Franc Novak
Tabelarini prikaz notranje lenitve SAZU in tajnikov posameznih razredov.66
66 Povzeto po letopisih Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Organi Akademije Skupšcina
Organi Akademije so skupšina, predsedstvo in predsednik. Najvišji organ je skupšina, ki odloa o smernicah znanstvenega delovanja, izvoli predsednika, glavnega tajnika, lane, odloa o izkljuitvi lanov itd. Do leta 1980 so bila zasedanja vsaj enkrat letno, potlej pa sta bili letni skupšini vsaj dve; na prvi, finanni skupšini, praviloma v februarju, so potrdili zakljuni raun za minulo koledar- sko leto in sprejeli finanni nart za tekoe leto, na drugi pa se je praviloma od- loalo o splošnih zadevah, na dve leti o volitvah novih lanov, na tri ali štiri leta, odvisno od doloila o mandatu ojega vodstva, pa tudi o volitvah najvišjih funkcionarjev. Zelo redke so bile v zgodovini Akademije izredne skupšine, z izjemo zaetnega obdobja, ko so bile pogoste slavnostne in alne skupšine.67
Skupšina SAZU iz druge polovice sedemdesetih let, ki so se je poleg lanov udeleili tudi njeni sodelavci.68
67 Povzeto po letopisih Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 68 SAZU, Fototeka.
38
Skupšino so kot organ upravljanja sestavljali vsi redni in dopisni (izredni) lani SAZU, vendar so imeli do Zakona o SAZU iz leta 1971 glasovalno pravico samo redni lani. Dopisni lani so se skupšine lahko udeleili, e jih je nanjo povabil predsednik ali v njegovem imenu namestnik, vendar so imeli zgolj posve- tovalni glas. V osemdesetih letih pa so na zasedanja kot del strategije za okrepitev mednarodnega sodelovanja prieli vabiti tudi zunanje dopisne lane.69
Seja skupšine, ki jo je lahko sklical izkljuno predsednik, je bila sklepna ob prisotnosti veine lanov. Za sprejetje statuta, izvolitev novih lanov ali iz- kljuitev lana oziroma izvolitev vodstva Akademije je bila do leta 1982 potrebna dvotretjinska veina navzoih lanov, poslej pa absolutna veina vseh rednih in dopisnih lanov, medtem ko je v ostalih primerih zadostovala relativna veina.70
Predsedstvo
Predsedstvo je izvršilni organ skupšine, ki izvaja odloitve in smernice skupši- ne. Ustanovna uredba ga je poznala pod nazivom predsedništvo, zaasna uredba kot prezidij, Zakon o SAZU (1949) pa je doloil obstojei naziv – predsedstvo. Ob ustanovitvi so organ sestavljali predsednik, glavni tajnik in tajniki razredov, po sprejetju Zakonu o SAZU v letu 1971 tudi naelniki oddelkov, po oblikovanju funkcije podpredsednika z Zakonom o SAZU maja 1949 tudi podpredsednik, od sprejetja Statuta SAZU (1975) dva podpredsednika. Mandat predsednika, glavnega tajnika in podpredsednika je bil do leta 1971 trileten, nato je bil podaljšan na štiri leta, prvotno dolino mandata pa je vnovi uvedel Zakon o SAZU julija 1994. V prvem desetletju so bile seje predsedstva redne, pogoste, praviloma ena seja na dva meseca, pozneje pa so postale redkejše in daljše. V drugi polovici sedemdesetih let so lahko seje, obiajno v dveh ali treh delih, trajale tudi deset ur in ve. Po letu 1980 pa so se seje predsedstva vnovi skrajšale na obiajne tri ure, k emur je bistveno pripomogel novi glavni tajnik Joe Goriar, ki je poskrbel za kakovostno pripravo strokovnega gradiva in asovno ome- jil branje zapisnika ter drugih strokovnih prilog. Pomemben vpliv na zmanjšani obseg dela je imela nesporno tudi poglobitev samoupravljanja na SAZU z ustanovitvijo ZRC SAZU in razdelitvijo delavske skupnosti SAZU z osnovanjem samostojne delavske skupnosti za ZRC SAZU. Potrjevanje sklepov v predsedstvu, ki so jih sprejeli organi ZRC SAZU, pa je postalo bolj ali manj formalnost. Predsedstvo je zadralo vpliv v ZRC SAZU v najveji meri preko svojih lanov, ki so bili predsedniki znanstvenih svetov inštitutov, lani drugih organov upravljanja in predvsem raziskovalci.71
69 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981. 70 Prav tam. 71 Prav tam.
39
Oblikovanje neformalnega ojega predsedstva (v današnji terminologiji izvršil- nega organa) je vplivalo na redkejše sklicevanje sej predsedstva. Na takšen kolegij, neformalno zasnovan leta 1954, je predsednik Josip Vidmar vabil najoje sodelavce (podpredsednika in glavnega tajnika), obasno pa tudi druge lane ali funkcio- narje SAZU, deloval pa je kot posvetovalno telo. Oje predsedstvo je uradni organ kot posvetovalno telo postalo z Zakonom o SAZU iz leta 1980. Krog vabljenih se je sasoma razširil še na vodjo sveta DS SAZU in upravnega direktorja, ki je skrbel za pisanje zapisnika in poroal o realizaciji sklepov. Praviloma so zasedanja potekala enkrat na dva tedna, eprav je zakon predvideval tedensko sestajanje skupine, ki pomaga predsedniku pri vodenju SAZU. Na sejo je bilo dopustno vabljenje lanov predsedstva in vodje raziskovalne delovne organizacije SAZU za poroanje o konkretnem strokovnem vprašanju, vendar so to monost redko izkoristili.72
Teiše dela v ojem predsedstvu je bilo na odloanju o konkretnih organizacijskih vprašanjih, imenovanju razlinih komisij, adaptaciji prostorov ter vprašanju tiska.73
Predsednik SAZU
Predsednik, med septembrom 1945 in majem 1948 imenovan tudi prezident, je predstavljal Akademijo navzven, v normativnih aktih je bil doloen kot individualni organ; skliceval in vodil je seje predsedstva in skupšine, skupaj s svojim namestni- kom podpisoval diplome, vse obvezne izjave in dopise. Skrbel je za izvajanje sklepov skupšine in predsedstva. V prvem desetletju je bil njegov namestnik glavni tajnik, nato pa je to postal podpredsednik.74 Ko je SAZU leta 1975 dobila funkcijo drugega podpredsednika, je predsednik na oba tudi formalno prenesel del svojih nalog, za vsak primer posebej pa je doloil svojega namestnika.75 Nadomešanje je prišlo v poštev pri daljših, predvsem bolezenskih odsotnostih ali v asu poletnega odmora.76
Ustanovna uredba je doloala, da skupšina izvoli tri kandidate, ki jih na sezna- mu, poslanem Prosvetnemu ministrstvu rangira glede na izkazano podporo, Pros- vetno ministrstvo pa izvede imenovanje. Za prvega predsednika je bil kot prvopos- tavljeni kandidat imenovan Rajko Nahtigal, njegov naslednik Milan Vidmar pa je bil tretjepostavljeni kandidat.77
Po osvoboditvi se je junija 1945 iztekel mandat predsedniku Milanu Vidmarju, vendar se je vodstvo SAZU odloilo, da volitve novega predsednika odloi do vrnitve 72 Prav tam. 73 Prav tam. 74 Prav tam. 75 SAZU, Skupšina 1973–1976, Zapisnik skupšine SAZU (20. 3. 1975). 76 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981. 77 . Oset: Zgodovina SAZU, str. 110–113.
Organi Akademije
40
Franceta Kidria iz Sovjetske zveze. Zaradi nejasnosti, kdo bo imenoval predsednika – republiško ali zvezno prosvetno ministrstvo –, je v zaasni uredbi doloilo, da predsednika izvolijo redni lani SAZU na skupšini.78 Vnovino vlogo politike pri imenovanju predsednika Akademije je uvedel Statut SAZU iz julija 1949, ki je doloal, da izvolitev obvelja, ko jo potrdi »Prezidij Ljudske skupšine LRS«.79 Sta- tut SAZU iz leta 1975 pa je doloal, da postane izvolitev predsednika veljavna, »e ji skupšina SR Slovenije v enem mesecu ne ugovarja«. Vnovi je bila aktivnejša vlo- ga politike pri imenovanju predsednika doloena na zaetku osemdesetih let, ko je skladno s poglobitvijo samoupravljanja v slovenski drubi pristojnost za izdajanje soglasja za kandidaturo prevzela Socialistina zveza delovnega ljudstva. Soglasje za kandidaturo so potrebovali tudi kandidati za podpredsednika in glavnega tajnika.80
Predsednik Akademije je lahko postal redni lan, ki je uival poseben ugled in spoštovanje med lani. Dodaten politini pogoj pa postavlja zadnji statut iz socialistine dobe, ki doloa, da morajo biti lani ojega vodstva, torej predsednik, oba podpredsednika in glavni tajnik, »aktivni in ustvarjalni pri razvijanju in uve- ljavljanju samoupravnih socialistinih odnosov in [da] se pri svojem javnem delu zavzemajo za humane drubene odnose«.81
Akademijo so po drugi svetovni vojni vodili France Kidri (oktober 1945 – april 1950), Fran Ramovš (maj 1950 – september 1952), Josip Vidmar (oktober 1952 – marec 1976) in Janez Milinski (marec 1976 – maj 1992).82
Predsedniki SAZU Janez Milinski, Josip Vidmar in France Bernik, ki so Akademijo vodili pol stoletja (1952–2002), na simpoziju o Otonu upaniu julija 1978.83
78 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, m. 7. 79 SAZU, Gradivo za zgodovino SAZU po Letopisih SAZU od l. 1938 do l. 1981. 80 Prav tam. 81 Prav tam. 82 Povzeto po letopisih Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 83 SAZU, Fototeka SAZU.
41
Vsak predsednik oziroma vodstvena ekipa je imela svoj slog vodenja. Pri tem so do izraza prihajale osebnostne karakteristike, organizacijske sposobnosti, komunikacijske vešine ter pogajalske kompetence in politini vpliv.
Na splošno je mogoe rei, da je predsednik Kidri pri vodenju Akademije tes- no sodeloval z Ramovšem, glavnim tajnikom z velikim organizacijskim talentom, kar je Kidri znal in elel izkoristiti, saj sta bila zelo dobra prijatelja. Kidrievo vodenje v precejšnji meri zaznamuje pomembni politini poloaj njegovega sina Borisa, ki so ga v Akademiji razumeli kot adut za uveljavljanje svojih zahtev.84 France Kidri je v okviru Akademije oziroma ob njeni preobrazbi in ustanovitvi Inštituta za literature (predhodnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede) jeseni 1947 videl predvsem zelo dobre monosti za delo, za dokonanje vsaj nekaterih zastavljenih znanstvenih projektov. Naklonjen je bil preoblikovanju Akademije po sovjetskem modelu, predvsem zaradi priakovanih ugodnih pogojev za delo, seveda pa je bil kritien do posegov v akademsko avtonomijo in do premajhnega upoštevanja Akademije in njenih lanov.85
Kidrievo vodenje zaznamuje poglobitev notranje organizacije z ustanovitvijo raziskovalnih inštitutov, v uradniškem delu pa z ustanovitvijo upravne in znanstvene pisarne jeseni 1949, s imer sta bila predsednik in seveda tudi glavni tajnik nekoliko razbremenjena vseh upravnih poslov in komunikacije z inštituti.86 Zaradi hitre rasti velikih inštitutov je bila v zaetku leta 1952 sprejeta odloitev o njihovi avtonomiji pri vsakdanjih upravnih odloitvah in raunovodstvu. e pred tem pa je vodstvo upravnikom velikih inštitutov prepušalo skrb za vodenje gradnje novih prostorov in za pridobivanje sredstev iz zveznih skladov.87
Prve povojne volitve predsednika je zaznamovala dilema, kdo naj imenuje predsednika: ali slovensko republiško ali zvezno prosvetno ministrstvo. To vpra- šanje je bilo del širšega urejanja razmerja med Beogradom in Ljubljano ter dile- me ali vsaj preverjanja avtonomije slovenske vlade pri vodenju kulturne politike. Na Akademiji so z izvolitvijo Kidria upali, da bo s tem ustanova pri oblasti uspe- šnejša in bo lae preivela teke mesece po osvoboditvi, saj je bil njegov sin Boris predsednik slovenske vlade. Zato so z izvedbo volitev poakali do njegove vrnitve iz Sovjetske zveze, kamor je odpotoval kot predstavnik Akademije, eprav se je
84 Prim. SAZU, Glavna skupšina 1938–1951, Zapisnik skupšine SAZU (19. 5. 1950). 85 Biblioteka SAZU, R 57/IV-24:38; SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 11. 1949). 86 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 11, Zapisnik seje predsedstva SAZU (16. 11. 1949). 87 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (15. 1. 1952).
Organi Akademije
42
mandat obema vodilnima funkcionarjema iztekel junija in julija 1945.88 Je pa v Kidrievi odsotnosti skupšina sklenila naziv predsednika preimenovati v prezi- denta in predsedništvo v prezidij, s imer so eleli akademiki simbolno nakazati pripravljenost za sprejetje sovjetskega modela znanstvene politike z vodilno vlogo Akademije in poudariti »izjemen poloaj vodilnega funkcionarja Akademi- je«.89 Do vnovinega preimenovanja organov je prišlo z Zakonom o SAZU maja 1949 – sprememba naziva prezident v predsednik, prezidij v predsedstvo, gene- ralni sekretar v glavni tajnik.90
Kidri, tako reko idealni kandidat za predsednika, je bil med akademiki priljubljen, saj je bil na volitvah za predsednika leta 1942 izvoljen kot drugi kandidat.91 Njegova primernost je bila nesporna tudi za oblast: rtev okupatorja, mednarodno priznan znanstvenik, ki je bil naklonjen najvejemu slovanskemu narodu. Bistveno okolišino, s katero je Kidri postal nesporni kandidat za predsednika, je podpredsednik Boidar Lavri na alni slovesnosti ob njegovi smrti 12. aprila 1950 strnil v misel: »Oarjen z medvojnim trpljenjem je uival tako avto- riteto, da je bil kos vsem teavam in vsem zahtevam naše znanstvene ustanove«.92 Ne samo zaradi Kidrieve zaasne odsotnosti, ampak tudi zaradi zadrege glede uradnega imenovanja je bil za predsednika izvoljen šele oktobra 1945. V slovenski vladi so eleli dobiti novega predsednika v skladu z ustanovno uredbo, ki pa je doloala, da je predsednik imenovan »s kraljevim ukazom na predlog ministra prosvete izmed treh lanov«.93 Zato so tehtali, kdo naj prevzame pravice suverena – regentski svet ali prosvetni minister suverene oblasti SNOS –, kar predstavlja lakmusov papir uveljavitve federativne ureditve. Na Akademiji so bili naklonjeni potrditvi s strani prosvetnega ministra v Ljubljani, saj so zaradi izkušenj v pred- vojnem asu eleli, da bi ostali pod pristojnostjo novoustanovljenega slovenskega ministrstva.94
Prvi so volitve predsednika izvedli na skupšini 25. julija 1945, v skladu z ustanovno uredbo, ki je doloala izvolitev treh kandidatov za predsednika. Skupšina je kot kandidate za predsednika izvolila Franceta Kidria, Milana Vidmarja in Rajka Nahtigala; vsi trije so prejeli 13 od 14 glasov. Ob tem velja poudariti, da sta tako Kidri kot Vidmar v prvem in drugem krogu glasovala za Ramovša. Aktualni predsednik Milan Vidmar je izvolitev na drugo mesto razumel kot izkaz zaupanja
88 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik II. seje predsedništva SAZU (15. 6. 1945); prim. F. Kidri: Zna- nost v Sovjetski zvezi, str. 33–40. 89 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik II. seje predsedništva SAZU (15. 6. 1945); prim. ARS, AS 1402, š. 156, Cvetko Dragotin. 90 UL LRS, št. 16/49, str. 122–123. 91 SAZU, Glavna skupšina 1938–1951, Zapisnik I. glavne skupšine AZU (6. 2. 1942). 92 SAZU, Glavna skupšina 1938–1951, Zapisnik alne seje SAZU za predsednikom Francetom Kidriem (12. 4. 1950). 93 SL KBU, 7. 9. 1938, str. 733–735. 94 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik III. seje prezidija SAZU (25. 8. 1945).
43
za opravljeno delo, potrditev, da je bilo vodenje Akademije med vojno ustrezno. Na skupšini bi morali izbrati tudi glavnega tajnika, saj se je Ramovšu iztekel mandat. Predhodno so spremenili poslovnik z vkljuitvijo doloila, da glavnega tajnika na predlog predsednika izvoli skupšina.95 Kljub temu izbor glavnega tajnika ni bil izveden, saj je vodstvo glasovanje odloilo do uradnega imenovanja predsednika. Zaradi odsotnosti predsednika vlade Borisa Kidria je proces imenovanja na slovenskem prosvetnem ministrstvu zastal. Kljub temu je France Kidri vodenje Akademije dejansko prevzel e konec avgusta 1945.96
France Kidri.97
Naposled je bilo vprašanje imenovanja predsednika elegantno rešeno z dolo- ilom v zaasni uredbi, da »Akademiji naeluje prezident, ki ga izvolijo redni lani Akademije na glavni skupšini«.98 Skladno z zaasno uredbo so 2. oktobra 1945 za predsednika soglasno izvolili Kidria. Strinjanje s predlogom so lani izrazili s ploskanjem, vendar so »tradiciji na ljubo« izvedli volitve, na katerih je Kidri prejel 14 glasov, Ramovš pa enega.99
Vlogo oblasti pri imenovanju predsednika je vnovi vpeljal Zakon o SAZU, sprejet maja 1948, ki je doloal oblikovanje novega prezidija dva meseca po uveljavitvi zakona, kar je pomenilo novo izvedbo volitev predsednika, glavnega tajnika in tajnikov razredov. Predsednik Kidri je zaradi nejasnosti prosil Prezidij Ljudske skupšine, da za SAZU izdela ustrezno pravno navodilo za izvedbo volitev. Na SAZU so bili v zadregi, saj zakon ni doloal potrjevanja izvolitve vodilnih funkcionarjev s strani oblasti, eprav je bilo to doloilo v prvotnem predlogu zakona. Po Kidrievem protestu je bilo to doloilo marca 1948 umaknjeno, vkljue-
95 SAZU, Glavna skupšina 1938–1951, Zapisnik glavne skupšine SAZU (25. 7. 1945). 96 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 7, Zapisnik III. seje prezidija SAZU (25. 8. 1945). 97 SAZU, Fototeka SAZU. 98 UL SNOS in NVS, 19. 9. 1945, str. 161–163. 99 SAZU, Glavna skupšina 1938–1951, Zapisnik glavne skupšine AZU (2. 10. 1945).
Organi Akademije
44
no pa je bilo doloilo o potrjevanju izvolitev novih lanov. Akademija je prejela navodilo, naj izvede volitve v skladu z dotedanjo prakso. Kmalu po izvolitvi za predsednika 24. julija 1948 je France Kidri zaradi slabega zdravja razmišljal, da bi odstopil in predal vodenje Akademije Franu Ramovšu, sam pa bi pred smrtjo dokonal izbrane raziskovalne projekte.100
Njegovo petletno predsedovanje Akademiji zaznamuje poglobitev notranje organizacije z ustanovitvijo raziskovalnih inštitutov in komisij ter sorazmerno uspešnim zastopanjem elja akademikov pri oblasti. Njegov angama in doseg njegovega vpliva najbolje orisuje izjava Antonu Peterlinu (prosil ga je, da bi pri Borisu Kidriu dosegel ustanovitev nartovanega fizikalnega inštituta Akademije v okviru Univerze v Ljubljani): »Posluš'te, Peterlin! e jaz nisem mogel prepriati svojega sina, ga tudi Vi ne boste. Vzemite to, kar se Vam ponuja«.101
Fran Ramovš (1950–1952)
Precej podobno, z dogovarjanjem med akademiki, je potekal tudi izbor Kidri- evega naslednika po njegovi smrti aprila 1950. Formalno je sicer postopek vodil podpredsednik Lavri. Na njegovo pobudo je vsak razred predlagal tri kandidate za predsednika, predsedstvo pa je nato nominacije pregledalo in se informiralo pri »dravni oblasti, ali je proti kakemu kandidatu kak ugovor«.102 Veina akademikov je na predsedniškem mestu videla Ramovša, ki je bil poznan kot dolgo- leten borec za ustanovitev Akademije in pokonna, srna osebnost z bogatimi organizacijskimi izkušnjami. Kljub slabemu zdravstvenemu stanju in upadu naklonjenosti slovenskih oblasti do Akademije je Ramovš pristal na kandidaturo. Maja 1950 je bil prepreljivo izvoljen, s imer je postal etrti predsednik in hkrati zadnji predsednik iz generacije, ki je po prvi svetovni vojni poskrbela za instituci- onalizacijo slovenske znanosti.103
Ramovšev mandat je bil sorazmerno kratek, vendar se je v njem veliko doga- jalo: teave s tiskom, notranja izgradnja inštitutov, zaetek razprave o reorganizaciji znanstvenoraziskovalne dejavnosti ter seveda okrepljen pritisk oblasti na Akademijo.104 Slovo izjemnega znanstvenika je v sredini septembra 1952 potekalo ob izjemnem medijskem in policijskem pritisku na Akademijo, zato je ve kot zanimivo brati soasne dnevniške zapise in udbovske beleke. Njegov pogreb je zelo odmeval, tudi zato, ker se je Ramovš pred smrtjo odloil za slovo s cerkvenim
100 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Zapisnik seje prezidija AZU (23. 3. 1948); SAZU, Glavna skupšina 1938–1951, Zapisnik redne skupšine SAZU (24. 7. 1948); Biblioteka SAZU, R 57/IV-24:40. 101 A. Gabri: Znanstvena politika v Sloveniji, str. 309. 102 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 10, Zapisnik seje predsedstva SAZU (9. 3. 1950). 103 J. Rotar: Korespondenca, str. 123–126. 104 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12–13.
45
obredom, eprav je pred drugo svetovno vojno veljal za katoliški cerkvi nenaklo- njenega izobraenca.105 Vodstvo se je odloilo za dravni pogreb, ki je prvi potekal po novem vzorcu, kot izkljuno civilni obred, vendar je prišlo do indikativne- ga zapleta. Civilnemu obredu slovesa je neposredno sledil cerkveni obred, zaradi esar je nastal muen zaplet – nekateri pogrebci so prieli odhajati, veina pa je ostala. Takšen zaplet bi bil verjetno vše Ramovšu, ki je o svojem slovesu razmi- šljal hudomušno – znancem je med drugim pripovedoval, da bi bil rad pokopan ob etrti uri zjutraj.106 S cerkvenim pogrebom naj bi tabor katoliških izobraencev, ki je bil po udbovski oceni po Ramovševi zaslugi številno zastopan na Akade- miji, dosegel pomembno simbolno zmago. Sledila je ostra reakcija oblasti, pritisk na sodelavce, ki jih je hujših posledic rešil novi predsednik Josip Vidmar.107
Fran Ramovš.108
Po Ramovševi smrti je septembra vodenje Akademije zaasno vnovi prevzel podpredsednik Lavri, ki je vodil postopek izbora novega predsednika. To zanj ni bilo ni novega, saj je to nalogo opravil e po smrti Kidria.109 Na seji predsedstva 11. oktobra 1952 je predlagal, podobno kot v postopku aprila 1950, da opravi- jo o potencialnih kandidatih tajniki v razredih razpravo. A drugae kot leta 1950 Lavri ni predlagal, naj vsak razred predlaga tri kandidate, kajti ravno to je takrat prispevalo k dogovoru starejših akademikov za skupnega kandidata – Frana Ra- movša. Res pa so bile razmere oktobra 1952 povsem drugane, saj je SAZU zaradi politinega pritiska in teavnega finannega poloaja potrebovala kandidata, sprejemljivega za oblast.110
105 Prim. V. Mole: Iz knjige spominov, str. 468. 106 ARS, AS 1931, II, št. 26, str. 50258–9. 107 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50279. 108 Letopis AZU: prva knjiga, str. 103. 109 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 12, Zapisnik seje predsedstva SAZU (19. 4. 1950). 110 SAZU, Predsedstvo 1938–1952, mapa 14, Zapisnik seje predsedstva SAZU (27. 10. 1952).
Organi Akademije
Josip Vidmar (1952–1976)
Vprašanje novega predsednika se je pogosto pojavljalo v stališih, ki jih je v vrstah katoliških izobraencev poleti in jeseni 1952 pridobila Udba. Kot potenci- alni kandidati za novega predsednika so bili v teh zabelekah omenjeni glavni tajnik Milko Kos, Anton Melik in Josip Vidmar. Med »komentatorji« je bil za najbolj primernega kandidata zaradi znanstvenega dela oznaen Milko Kos, eprav so ob tem ocenjevali, da bo za mesto predsednika SAZU potekal zakulisni spopad med Antonom Melikom in Josipom Vidmarjem. Najbolj neposreden je bil Ed- vard Kocbek, ki ni dvomil, da bo novi predsednik postal Josip Vidmar.111 Kocbek je ocenjeval, da naj bi bila to za Vidmarja nadomestna visoka javna funkcija, saj mu je v sklopu nartovane ustavne reforme zaradi ukinitve prezidija Skupšine LRS grozila izguba visokega poloaja.112 Odraa pa to Kocbekovo stališe v veliki meri tudi njegovo hudo zamero do Vidmarja in njegovega ravnanja ob izidu knjige Strah in pogum.113
Postopek izbora kandidatov za predsednika znotraj Akademije je slabo doku- mentiran, vendar so bila v predsedstvu SAZU jasno opredeljena priakovanja do novega predsednika – od njega so priakovali, da mu bo uspelo zagotoviti sredstva za delovanje SAZU in njenih inštitutov. Kot takšen kandidat je na skupšini 27. oktobra 1952 nastopil Josip Vidmar. Na glasovanju je bilo oddanih 23 glasov, od katerih jih je bilo 22 namenjenih Josipu Vidmarju in en Milanu Vidmarju, za katerega je verjetno glasoval ravno brat Josip. Ob izvolitvi je Josip Vidmar poudaril, da bi si izvolitev prej zasluili »mnogoteri pomembni znanstveniki v okviru naše Akademije«. V nadaljevanju pa je dodal, da bo »ob pomoi celokupne Akademije na mestu predsednika in na poloaju, ki ga ima biti Akademiji v korist ter storiti zanjo vse, kar bo v njegovi moi«.114
Stanje ob volitvah novega predsednika dobro zajame razmislek Milka Kosa, ki je izvolitev Josipa Vidmarja oznail za »najboljšo rešitev v danih okolnostih«, saj je veljal za podpornika Akademije. »Kak starejši akademik bi bil v mnogo tejem poloaju«, je poznavalsko ocenjeval Kos.115 Še bolj vsebinsko bogato je mnenje Rudolfa Kolaria, zabeleeno po njegovi izvolitvi januarja 1953. »Vidmar edini kae razumevanje za potrebe Akademije in nam tudi skuša ustrei, kolikor more. Toda tudi on ima zavezane roke. Ko je šlo za Šolarja, smo ga obvestili o nevarnos- ti, ki grozi inštitutu, poslušal je in molal, konno pa rekel, da razume teave, a
111 AS 1931, š. 565, Komentarji o dr. Šolarju (št. 100). 112 Prav tam, Kaj sodijo o Šolarjevem problemu (št. 102). 113 E. Kocbek: Dnevnik 1952, str. 30–31, 50, 128–129, 192–192; prim. J. Vidmar: Obrazi, str. 512–520. 114 SAZU, Glavna skupšina 1952–1955, Zapisnik glavne skupšine SAZU (27. 10. 1952). 115 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50265.
47
se boji, da se ne da ni narediti.«116 Vidmar sam je bil po objavi Kocbekovih novel v zapletenem poloaju, Kardelj ga je namre opozoril, da bi »bil as, da zane pisa- ti kritike«, vendar je Josip o tem zgolj razmišljal.117 Za kratek as, neposredno po njegovi izvolitvi, pa je Udba poslala svojega sodelavca v idilo njegove domae vile, kar nakazuje na nezaupanje partijskega vrha v predsednika Akademije.118
Josip Vidmar.119
Še bolj je Josip Vidmar skrb za gmotno korist in urejanje odnosa Akademi- je z oblastjo kot kljuni nalogi poudaril na naslednji skupšini junija 1953.120 Njegovo zavzemanje za materialni poloaj Akademije dobro odraajo njegove številne intervencije pri predsednikih IS LRS/SRS. Zavzel se je tudi za izvolitev nekaterih akademikov in zaposlitev znanstvenikov – z besedami šefa ideološke komisije CK ZKS Janeza Vipotnika –, ki »so bili izkljueni iz našega kulturnega ivljenja«.121 Zasebno pa je bil kritien do doloenih sodelavcev iz »klerikalnih vrst«, ki so se druili med sabo, kar je pri Udbi sproalo ugibanja o njihovi pod- talni dejavnosti. V tem kontekstu moramo razumeti njegovo izjavo udbovskemu zaupniku Andreju 9. februarja 1953: »V Akademiji znanosti bo treba še mnogo pomesti in preistiti.«122
Njegov slog vodenja Akademije, ki so ga sodobniki oznaevali za aristokratske- ga ali vsaj zelo odlonega, se je razvil postopoma.123 Najdlje sta z Josipom Vidmar- jem v predsedstvu sodelovala Milko Kos (do marca 1972) in France Stele (do oktobra 1972). Na svojih poloajih so ostali tudi predstavniki SAZU v Akademijskem svetu FLRJ (France Stele na mestu sekretarja AS FLRJ, Milko Kos, Milan Vidmar kot de-
116 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50278. 117 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50235. 118 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50279. 119 SAZU, Fototeka SAZU. 120 SAZU, Glavna skupšina 1952–1955, Zapisnik glavne skupšine SAZU (2. 6. 1953). 121 ARS, AS 223, š. 642, Nekaj pripomb. 122 ARS, AS 1931, II, š. 26, str. 50279. 123 J. Vidmar: Obrazi, str. 327.
Organi Akademije
48
legata SAZU ter Anton Peterlin kot glavni urednik Znanstvenega biltena, ki je kot institucija AS FLRJ domoval v Ljubljani pri SAZU). Zaradi ohranitve kadrovske- ga statusa oziroma kontinuitete vodenja SAZU, ki je bila nujna, kar je dokazovala dilema o statusu Fizikalnega in Keminega inštituta v predsedstvu oktobra 1952, je predsednik Vidmar svoj poloaj gradil predvsem z uspešnimi pogajanji z oblastjo.124 Pomembna okrepitev vpliva predsednika Vidmarja je bila mini reforma, s katero je bilo leta 1954 (neformalno) ustanovljeno oje predsedstvo kot izvršni organ predsedstva, v katerega sta bila poleg predsednika vkljuena glavni tajnik Milko Kos in podpredsednik Boidar Lavri (do smrti novembra 1961, nasledil ga je Anton Kuhelj, ki je bil na tem mestu do smrti julija 1980; marca 1975 je drugi podpredsednik postal Boris Ziherl, ki je ostal na tem mestu do smrti februarja 1976).125
Pravi test vpliva in verodostojnosti predsednika Vidmarja je bil proces uvedbe drubenega upravljanja in s tem »osamosvojitve« velikih inštitutov – Keminega inštituta Borisa Kidria, Inštituta za elektriško gospodarstvo in Inštituta za turbinske stroje konec leta 1958 – ter upokojevanja upravnikov inštitu

Željko Oset - sazu.si

Text of Željko Oset - sazu.si

Željko Kumar – Mladenovac

Željko Ciganović

12. BJELOVARSKI SALON FOTOGRAFIJE “ŠUMA OKOM · PDF fileSerija: Zlatna rijeka. 58 Željko GUBIJAN more, kamen, šuma Suton. 59 Željko GUBIJAN Kontrola kvalitete. 60 Željko GUBIJAN

Željko Pržulj - Izmedju Dva Potopa

Oset Bernarda magistrska naloga koncna verzija · 2012. 8. 2. · UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA MANAGEMENT KOPER Bernarda Oset Koper, 2012 Mentor: prof. dr. Mirko Marki č Magistrska

Simon Claus Nathalie De Hauwere, Paula Oset Garcia, … Claus Nathalie De Hauwere, Paula Oset Garcia, Bart Vanhoorne, Francisco Souza Diaz, Tjess Hernandez Flanders Marine Institute

Created by Željko Čidić

Željko Novinc ELEKTROTEHNIČKE INSTALACIJE

Željko Pržulj - Gorstak u tenama

Željko Marković

Željko Senković - Aristotelova eudaimonia

Oset General Catalogue 2014

Željko Oset Zgodovina

enb6L e!UC6 oset(!enb6L e!UC6 oset(! Title POPingNetz Printing Author cm Created Date 3/30/2018 10:36:23 AM

OSET rider 2013 (Example Work)

3.1.Briketiranje - Željko Cumbo

Željko KRALJ: Korupcija u policiji

Mr.sc. Željko Šundov drd

OSET PrelimProgram 2018 - Home - OSET · ORTHOPAEDIC SUMMIT EVOLVING TECHNIQUES OSET 2018 We would like to invite you to participate in the Orthopaedic Summit 2018: Evolving Techniques

seminarski Željko, arheologija

Željko POROBIJA:Ontoloski dokaz

Dr Željko Fajfrić Kotromanići

Željko Andreic – Mehanika fluida 2008

StructuralTherm oset Com pounds ª M eetN ew … · 2016-04-15 · StructuralTherm oset Com poundsª M eetN ew IndustrialRequirem ents > Larry Landis,ID ICom posites International

Željko Kaluđerović - Tales - radonačelnik filozofije

the MX - SuperMoto - OSET Electric Bikes...OCTOBER 30th 2014 -OSET Bikes officially launched its new Motocross bike –the MX-10. Although many have asked and expected OSET to dress’

Povijest-teologije1 Skripta- Željko Porobija

Željko Kovač dr vetd

2016 Trenhaile MDI OSET Final.key

JOSE OSET Y CIA es una empresa familiar ubicada en

Documents

Željko Oset - sazu.si

Text of Željko Oset - sazu.si