Ekoloska Kriminologija - Veda o Ekoloski Kriminaliteti - Eman Mesko

37

Uvod v ekološko kriminologijo

Ekološka kriminologija – veda o ekološki kriminaliteti

Katja Eman in Gorazd Meško

Okolje in okoljevarstvena problematika sta kot izstopajoča problema sodobne družbe predmet proučevanja ekološke kriminologije. Namen poglavja je na podlagi analize obstoječih virov prikazati prve začetke in razvoj nove veje kriminologije v svetu in v Sloveniji ter izpostaviti te-žave, s katerimi se sooča. Posebej izstopata problem poimenovanja in definiranja ekološke kriminalitete in kriminologije, kar otežuje nadalj-nji razvoj področja. Kriminologija ne zmore sama obvladati celotnega področja ogrožanj okolja, prav tako pa mora priznati pomanjkanje po-sameznih znanj (predvsem naravoslovnih), ki so ključna za učinkovito spopadanje s pojavi ekološke kriminalitete in njenimi posledicami. Eko-loška kriminologija se prilagaja sodobni družbi in temu primerno zelo hitro postaja vedno bolj mednarodna in globalizirana. Izziv ostajajo žr-tve in preprečevanje ekološke kriminalitete.

1 uvod

Sodobni človek se sooča s spoznanjem, da je njegovo preživetje odvisno od ohranitve okolja in da okolje še nikoli do sedaj ni bilo tako zelo ogro-ženo, soočeno z uničenjem. Vse kaže, da sta napredek in razvoj tehnolo-gije dosegla kritične meje izkoriščenosti (uničenosti) okolja, zaradi česar se človek giblje po tanki meji, kjer je potreben le še kanček in človeštvo bo začelo nezadržno drseti pogubi civilizacij nasproti. Kot je zapisal že Pečar (1981: 33), človeštvo ne more obstajati izven narave, saj izhaja iz narave in mora ostati skladno ter v neposrednem stiku z njo, da ne bi iz-umrlo. Ker je vse od srednjega veka dalje med ljudmi prevladalo prepri-čanje, da je človek vladar tega planeta, iz česar izhaja tudi neupravičeno prisvojena pravica do neomejenega izkoriščanja vseh naravnih bogastev (npr. kamnin, prsti, dreves, rastlin in plodov ter ubijanja živali), se da-nes soočamo z nastalimi posledicami. Človek počne vse to zgolj z name-nom zagotoviti si lastno preživetje (idealne pogoje in udobje). Neizmer-

38


na želja po napredku in dobičku je presegla vse meje uravnoteženega izkoriščanja naravnih bogastev, kar se kaže v vedno večjem opustoše-nju, izropanosti in uničenju naravnega okolja. Nezakonito ogrožanje in uničevanje okolja, imenovano ekološka kriminaliteta, je opredeljeno kot ravnanje, ki je v nasprotju s (kazensko)pravnim varstvom okolja. Zaradi specifičnosti, razširjenosti, kompleksnosti in nenehnega spreminjanja obravnavne okoljske problematike se na področju varstva okolja soo-čamo s pomanjkanjem enotne definicije ekološke kriminalitete. Ekolo-ško kriminaliteto lahko opredelimo kot vsako začasno ali trajno pravno opredeljeno odklonsko ravnanje, ki povzroča kakršno koli obliko škode okolju, ali prekine za okolje značilne naravne spremembe. Storilec je lahko kdor koli oziroma vsakdo izmed nas (podjetja in korporacije, in-teresne skupine, organizacije, posameznik, država). Posebnost ekološke kriminalitete so žrtve, ker so poleg ali neposredno prek okolja (biotskih in abiotskih naravnih elementov) ogroženi tudi ljudje.

Nenehno spreminjanje pojavnih oblik ekološke kriminalitete zahteva širitev proučevanega področja, zbuja potrebo po nenehnem spremljanju področja ter dopolnjevanje in spreminjanje že obstoječih opredelitev in spoznanj. Zgodovinski pregled razvoja različnih ved (Rock 1994; Carra-bine et al. 2004; Harrison in Pearce 2000), ki so se ukvarjale s pojavom ekološke kriminalitete (predvsem ekologija, geografija, sociologija in (kri-tična) kriminologija), pokaže, da se te med seboj prepletajo in prekrivajo, kar se odraža tudi pri kriminoloških in drugih teorijah (Barry 1999; Emery in Watson 2004; Hannigan 1995; Beck 1992; Kanduč 1999; Giddens 1997), s katerimi kriminologi in drugi strokovnjaki pristopajo k razlagi tega pojava. V današnjem obdobju razvoja teorije ne morejo več obstati samo znotraj človeške vrste ter se primarno ukvarjati samo s proučevanjem člo-veških (socioloških) odnosov in fenomenov. Področje tovrstnega razisko-vanja se v okviru ekološke kriminologije razširja na celotno okolje,6 kar

6 Pojem okolje v širšem pomenu se nanaša na naravno, kulturno in socialno okolje, v ožjem pomenu le na naravno okolje (Mihalič 1993). Tudi Šinkovec (1986: 156) okolje, ki ga opiše kot zbir elementov, razdeli na fizično okolje, socialno okolje in kulturno okolje. Nadalje opozori, da gre za zelo široko definicijo okolja, ki je precej širša od pojma človekovega okolja (okolje, kjer človek živi, vključno s premoženjem, ki je ozko vezano nanj, njemu pripadajoče živali in rastline) z vidika pravnega reguliranja varstva okolja, vendar je s političnega vidika urejanja in reguliranja omenjenega področja potrebna.

39


je potrebno upoštevati tudi pri oblikovanju novih ali dopolnjevanju že obstoječih kriminoloških teorij o ekološki kriminaliteti. Nadaljnje razi-skovanje potrebuje povezovanje in sodelovanje med različnimi vedami, vključitev sprejemanja in upoštevanja ekoloških meja in parametrov kolektivne človeške dejavnosti.

Da bi bolje razumeli, kaj je vloga ekološke kriminologije, kakšen na-men in naloge ima, kaj ekološka kriminaliteta pravzaprav je, kaj je ka-znivo, na kakšen način in zakaj nastajajo kršitve in kdo vse so storilci ter žrtve ekološke kriminalitete, je potrebno najprej opredeliti osnovne pojme. Pri tem pa se je treba vrniti nazaj, k začetku razvoja ekološke kri-minologije, in pregledati celoten zgodovinski razvoj te veje kriminolo-gije. Odgovore na vprašanje, kdo, zakaj in kako stori kaznivo dejanje zoper okolje, (upravičeno) pričakujemo od kriminologije.

Med kriminologi že od začetka leta 1990 poteka razprava o poime-novanju veje kriminologije, ki proučuje deviacije zoper okolje, pri čemer je diskusija o primernosti poimenovanja, poleg že obstoječih nejasno-sti, vnesla še nova nasprotovanja, kar otežuje spontan razvoj ”nove” veje kriminologije. V zadnjem desetletju so nastale o problemu enotne definicije pojmov ekološke kriminalitete in ekološke kriminologije ob-širne razprave med kriminologi po svetu. Kriminologi razpravljajo o zamenjavi termina ekološka kriminologija (ang. green criminology), ki je v uporabi sedaj, s terminom okoljska kriminologija (ang. environmen-tal criminology), ki je bila prvotno po Brantinghamu in Brantinghamu (1981) postavljena na področje preprečevanja kriminalitete z oblikova-njem okolja oziroma na področje situacijskega preprečevanja krimina-litete. Tovrstna terminološka problematika za slovensko okolje ni tako zelo pomembna, saj je ločnica med pojmoma okoljska kriminologija in ekološka kriminologija dovolj jasna. Vendar pa velikokrat posameznik, ki se podrobneje ne ukvarja s področjem ekološke kriminologije, zelo hi-tro zamenja oba pojma, saj pojem okolje veliko prej poveže z okoljsko kriminologijo, kot pa z ekološko kriminologijo. Na izid in končno od-ločitev kriminologov o tem, ali bomo v prihodnje še vedno uporabljali pojem ”green criminology” ali pa bo po novem pojem ”environmental criminology” opisoval vedo, ki se ukvarja s preučevanjem deviacij zoper okolje, bo potrebno počakati. Vendar ostaja dejstvo, da se deviacije zoper našo skupno biosfero dogajajo vsak dan (Trevors in Saier 2007), zato sta razvoj področja ekološke kriminologije in zaščita okolja zelo pomembna.

40


2 pojem ekološke kriminologije

Z inkriminacijo pojavov zoper okolje je za kriminologijo nastalo novo področje delovanja. To je drugačno od preteklega preučevanja, saj gre, kot poudari Pečar (1981: 41), za novo odklonskost, ki ogroža posebej zavarovane dobrine na poseben način, in tudi za drugačno vzročnost. Kriminološke razprave o ekološki kriminaliteti večinoma niso seman-tične narave, ampak se nanašajo na vprašanje, kako se ta kriminaliteta kaže v praksi, kako se meri, pojasnjuje, preprečuje, regulira, sankcionira ipd. Iz že navedenih razlogov so pojavi ogrožanj človeka posredno pre-ko ogrožanj okolja in zanimanje kriminologije za tovrstne nove oblike kriminalitete vnesli spremembe na področje preučevanj družboslovne vede, ki se s kriminaliteto in storilci kaznivih ravnanj ukvarja v ožjem in širšem smislu. Pri tem išče vzroke za nastanek in obstoj, razširjenost in spreminjanje teh pojavov. Izkazalo se je, da večinoma ne gre za do se-daj normalno relacijo kriminalnega para, ali bolje rečeno odnosa stori-lec − žrtev, človek − človek, ampak se je pri novih oblikah kriminalitete pojavila nekoliko drugačen odnos; človek proti človeku, a preko okolja. Okolje oziroma naravo poleg človeka sestavljajo tudi druga živa bitja (rastline, živali, glive, mikroorganizmi, alge idr.) ter prav tako neživi, snovni svet (zrak, voda, prst, minerali). Pravzaprav pa v večini primerov sploh ni odnosa človek proti človeku, ampak zgolj človek proti naravi. Priznanje narave oziroma delov okolja kot žrtve človekovih kriminalnih dejanj, pa je sprožilo vdor naravoslovnih vidikov na področje krimino-loškega proučevanja, kar je povzročilo neželeno zmedo v poplavi novih, družboslovju slabo poznanih področij, pojavov in pojmov.7 Še težje pri tem pa je določiti, katera od teh spadajo na področje kriminološkega preučevanja. Glede nastalega stanja South (1998: 225) meni, da je nujno potreben premislek o vključevanju ‚zelenih stališč‘, ki zahteva tudi nova teoretična orodja in praktične predloge rešitev.

7 Lynch in Stretsky (2007: 266) opozarjata, da je bila kriminologija neverjetno počasna pri svojem odzivanju na pojav problematike ogrožanj okolja in ekološke kriminalitete. Precej pozno je odkrila potrebno reorganizacijo znotraj področja svojega preučevanja in preusmeritve iz strogo klasičnih na nove oblike kriminalitete, kamor spadajo tudi devia-cije zoper okolje. Menita, da je čas, da kriminologi začnejo okoljsko problematiko obrav-navati z vso potrebno resnostjo ter pri tem sodelujejo z drugimi vedami. Ekološka krimi-nologija bi po mnenju avtorjev znala biti način in metoda za t. i. križanje in sodelovanje naravoslovnih in družboslovnih disciplin.

41


Potem, ko je Lynch leta 1900 prvi v kriminološke razprave uvedel pojem zelena kriminologija (orig. green criminology), pri nas imenovana ekološka kriminologija, so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja britan-ski kriminologi (Groombridge 1998; Lane 1998; South 1998) nadaljevali z diskusijami o kriminoloških študijah o ekološki kriminaliteti in poskusih implementacije predloga o oblikovanju ekološke kriminologije. Ne glede na poimenovanje nove veje kriminologije, gre za družboslovno discipli-no, katere predmet preučevanja so deviantna dejanja zoper okolje. Vendar pa je celovit teoretični okvir ekološke kriminologije težko določiti, saj se polje njenega preučevanja nenehno širi. White (2008: 14) je kratek in je-drnat: »Ne obstaja nobena 'zelena' kriminološka teorija kot taka.«. Teoriji se še najbolj približa South (1998: 212), pa še ta se posveča zgolj ekološkim vi-dikom in ne teoriji. White (2003) govori tudi o temah in področjih ekolo-ške kriminologije, Lynch in Stretsky (2003) pa o implikacijah za ekološko kriminologijo. Poskusi jasne definicije so redkost. Tovrstno pomanjkanje natančnih okvirov ekološke kriminologije je eden od vzrokov, ki otežujejo uspešno raziskovanje in proučevanje kaznivih dejanj zoper okolje. Halsey (2004) poda ostro kritiko ekološke kriminologije prav zaradi pomanjka-nja (primerne) definicije. Pri tem izzove kriminologe, da naj zmanjšajo vsa podvajanja in nejasnosti s predlogi okvirov jasne definicije ekološke kriminologije. V teoriji prevladajo poskusi opredelitve teoretičnih okvi-rov ekološke kriminologije; obseg, zanimanje, namen idr. , le redki pa so poskusi neposrednega in celovitega definiranja nove veje kriminologije. White (2008: 8) poudarja, da se ekološka kriminologija v osnovi nanaša na preučevanje ogrožanj okolja, bolje rečeno inkriminacij okolja, okoljevar-stvene zakonodaje ter okoljevarstvenih ukrepov kriminologov. Področje zanimanja ekološke kriminologije obsega incidente in dogodke, pogosto znotraj definiranega geo-političnega področja ter vprašanja globalnih razsežnosti. White (2003: 484) stori korak naprej in opiše tudi obseg eko-loške kriminologije. Meni, da ekološka kriminologija kot predmet nepre-trganega raziskovanja in izobraževanja vključuje teoretične perspektive in strateške poudarke, saj se ukvarja s širokim področjem okolja (zrak, voda, prst) in z okoljem povezanimi zadevami oziroma človeškimi deja-nji (ribolov zaščitenih vrst, onesnaževanje, ilegalno odlaganje odpadkov idr.). Vključuje konceptualne analize, pragmatične intervencije na različ-nih področjih ter multidisciplinaren strateški pristop (ekonomsko, prav-no, socialno in ekološko vrednotenje). Tak pristop vsebuje organizacijske

42


analize in tudi preiskavo uspešnih praks na področju metod nadzorova-nja, ocenjevanja, implementacije zakonodaje in izobraževanja. White (2003) posebej poudari, da mora raziskovanje na tem področju upoštevati tudi lokalna, regionalna, nacionalna in globalna področja ter med njimi nastale razlike. Pozneje White (2008: 14) nadaljuje, da je ekološko kri-minologijo moč razdeliti glede na to, kdo ali kaj je žrtev ekološke kriminalitete. Predlagano delitev ekološke kriminologije povezuje s tremi prevladujo-čimi teoretičnimi smermi: ‚environmental justice‘,8 ‚ecological justice‘9 in ‚species justice‘,10 ki sovpadajo s tremi filozofskimi pristopi: antro-pocentrična, ekocentrična in animalocentrična filozofija (ponazorjeni v Shemi 1), od koder White (2009) izpelje tudi vidike odzivanja na nastala ogrožanja okolja.

Ekološka kriminologija nedvomno predstavlja več kot le preprosto diskusijo o okolju na splošno in o tem, kaj je potrebno narediti za nje-govo ohranitev in zaščito (White 2003: 484). Njen glavni namen je pre-iskovati lastnosti ogrožanj in poškodovanj okolja, kar zajema različne perspektive. Naloge ekološke kriminologije so naslednje (White 2008: 27−28): identificirati menjajoče se definicije in tipe ekološke kriminali-

8 Environmental justice White (2008: 15−16) opiše kot distribucijo okolja oziroma okolij med ljudi pod pogoji dostopa in uporabe specifičnih naravnih virov v določenih geo-grafskih področjih ter vpliva na določene družbene navade in ekološka tveganja za do-ločene populacije (tveganja, ki nastanejo zaradi rase, zaposlitve, spola, starosti idr.). Z drugimi besedami, v središče analiz je postavljen človek, njegovo zdravje in blagostanje ter to, kako sta ta prizadeta zaradi določenih oblik produkcije in potrošnje (Environmental justice lahko pogojno prevedemo kot okoljska pravičnost ali okoljska upravičenost (pravica do zdravega in varnega okolja in naravnih virov) oziroma varstvo okolja). 9 Ecological justice White (2008: 18) ter Smith in Smith (1998: 223) opredelijo kot odnos člo-veških bitij na splošno do celotne preostale žive narave. Obsega zanimanje za zdravje bio-sfere ter bolj specifično za rastline in bitja, ki prav tako poseljujejo biosfero. Glavna skrb ekološke upravičenosti so kakovost celotnega zemeljskega okolja in pravice drugih bitij (posebej živali), da živijo svobodna pred mučenjem, zlorabami in uničenjem habitatov (Eco-logical justice lahko pogojno prevedemo kot ekološka pravičnost ali ekološka upravičenost. Težko jo je razlikovati od okoljske upravičenosti, a temu navkljub obstajajo pomembne razlike). 10 Species justice - Beirne (2007) in White (2008) opredelita tretji del ekološke kriminologi-je, s katero želijo posamezniki vključiti spoštovanje živalskih pravic znotraj široke per-spektive enakosti vseh živih bitij. Posebej izstopajo pojavi diskriminacije ‚nečloveških‘ živali, ker jih ljudje dojemajo in obravnavajo kot sebi inferiorne. Mučenja in zlorabe ži-vali zaradi človeških koristi so že zelo dobro znana zgodba (Species justice lahko pogojno prevedimo kot pravičnost ali enakopravnost vseh živih bitij oziroma varstvo živali in rastlin ali bolje rečeno varstvo habitatov).

43


tete ter interpretacije načinov analiziranja sociološko-pravnih koncep-tov in okvirov proučevanih ekoloških pojavov; identificirati različne tipe ekološke kriminalitete z analizo študij posameznih primerov ter oblikovati uporabno tipologijo ekološke kriminalitete; odgovoriti na vprašanje, kaj sestavlja ekološko kriminaliteto iz pravnega, ekološkega, sociološkega, kriminološkega, kriminalističnega, viktimološkega, na-cionalno-varnostnega vidika ter vidikov mnogih drugih disciplin; pre-učiti lastnosti regulatornih mehanizmov in mehanizmov družbenega nadzorstva ogrožanj okolja za njegovo zaščito; in preučiti lastnosti od-nosa med okoljskimi spremembami oziroma spremembami v okolju in procesom kriminalizacije.

Vse do sedaj napisano o ekološki kriminologiji lahko strnemo v krat-ko definicijo. Ekološka kriminologija je družboslovna veda, ki uporablja multidisciplinarni in interdisciplinarni pristop pri raziskovanju kazni-vih dejanj zoper okolje, povzročene okoljske škode, okoljevarstvene za-konodaje in predpisov, ukrepov za zaščito okolja in družbenih odzivov na povzročene kršitve. Ekološka kriminologija je veliko več kot le razprava o okoljskih vprašanjih. Temelji na kritičnem kriminološkem prepriča-nju, da je potrebno okolje varovati kot eno izmed temeljnih človekovih dobrin in pravic. Namen njenega raziskovanja temelji na preučevanju znanih oblik odklonskega vedenja zoper okolje. Ekološka kriminologi-ja rezultate raziskav, spoznanja in izkušnje o povzročenih spremembah okolja ter posledicah uporablja pri svojem delu in jih z objavami posre-duje vsem zainteresiranim skupinam. Pri tem upošteva dinamiko med človeškim in okoljem, še posebej človeško vedenje do enega ali več ele-mentov naravnega okolja. Poleg tega jo zanimajo človek, kot storilec eko-loške kriminalitete, žrtve (ljudje in druga živa bitja) ekološke kriminali-tete ter možnosti in načini preprečevanja ekološke kriminalitete.

Pri ekološki kriminologiji gre za razmeroma novo vejo kriminolo-gije, ki pa se v zadnjem desetletju razvija veliko hitreje od ostalih krimi-noloških in drugih disciplin. Polje svojega preučevanja širi tako pospe-šeno, kot se spreminjajo oblike ekološke kriminalitete. Kljub hitremu razvoju so ostala nekatera še nedorečena področja in odprta vprašanja, ki ovirajo nadaljnji razvoj nove veje ter jo vedno bolj koncentrirano si-lijo v to, da najprej reši ‹stare› izzive in se šele potem poda v iskanje in reševanje novih.

44


3 razvoj ekološke kriminologije skozi zgodovino

Edinstven in splošno sprejet pojem o tem, kaj je kriminologija, po mnenju Kostantinović-Ilićeve, Ristanovićeve in Kostićeve (2009: 46) ne obstaja. Določanje pojma kriminologije je staro toliko, kot je stara kriminologija kot veda, toda kljub temu splošno sprejeta definicija ni bila potrjena. Pravnik Raffaele Garofalo (1885; v Kostantinović-Ilić et al. 2009: 47) je pojem kriminologije opredelil kot nauk o zločinu, pri čemer je izhajal iz latinskih pojmov logos (veda, nauk) in crimen (kriminaliteta, zločin). Kriminologija je veda o kaznivih dejanjih in njihovih storilcih in posebna znanstveno raziskovalna disciplina, ki jo posamezni kriminologi (Reid 2004; Adler et al. 2007; Akers 2000) imenujejo tudi znanost o kriminaliteti. Pri opredeljevanju je treba upoštevati vpliv različnih usmeritev preučevanja, ki se lahko usmerja na kaznivo dejanje, storilca, okoliščine, vzročnost nastan-ka in razvoja kaznivega ravnanja, žrtve ali na vidike odzivanja na kriminaliteto (Newburn 2007: 6). Sutherland (1949; v Sutherland in Cressey 1974) je kriminologijo pri opredeljevanju sociologije prava11 opredelil kot vedo, ki je sestavljena iz preučevanja socialnih pro-blemov kriminalitete, vključujoč procese tvorjenja in kršenja prava, in kot reakcijo družbe na ta fenomen.12 Razvoj kriminologije se je nada-

11 Sociologijo prava v ameriških učbenikih pojmujejo kot del kriminologije. Sutherland (1949; v Sutherland in Cressey 1974) je utemeljil kriminologijo kot vedo o nastajanju in izvrševanju zakonov ter vedo o družbenem odzivu na kriminaliteto. Sociologija prava proučuje vlogo družbenih sil pri nastajanju pravnih norm ter njihov povratni učinek na družbo. Sutherland in Cressey (1974: 339) sta podala zelo široko definicijo kriminologije, pri če-mer sta disciplino razdelila na tri področja, upoštevajoč oblikovanje prava, kršenje pra-va in socialno odzivanje na obnašanje, ki krši pravo. Z drugimi besedami, kriminologi-ja obsega: sociologijo prava, ki je poskus sistematičnih analiz pogojev, pod katerimi se razvije kazensko pravo; kriminalno etiologijo, ki je poskus znanstvenih analiz vzrokov kriminalitete, lastnosti kaznivih dejanj in njihovih storilcev; penologijo, ki obravnava nadzor nad storilci kriminalitete; in odziv na kriminaliteto (represija in preventiva).12 Po Sutherlandu (1949; v Sutherland in Cressey 1974) kriminologija obsega preučevan-je nastajanja zakonov, kršenja zakonov in družbenega odziva zoper kršitelje zakonov. Meško (2010) Sutherlandovo opredelitev kriminologije razdeli na sklope in opiše, da ta vključuje sociologijo prava (nastajanje norm, zakonov in drugih podzakonskih aktov), kršenje zakonov (etiologijo in fenomenologijo deviantnih pojavov) in odzive zoper krši-telje zakonov (neformalni in formalni odzivi, ki jih lahko uvrstimo v t. i. varstvoslovne

45


ljeval in z njim so se vrstile tudi njene definicije. Masters in Robertson (1990) ter Siegel (2001) so kriminologijo opredelili kot vedo, ki se s kri-minaliteto in storilci kaznivih ravnanj ukvarja v ožjem in širšem smislu, pri čemer išče vzroke za nastanek in obstoj, razširjenost in spreminjanje teh pojavov. Za Pečarja (1988: 30) je kriminologija nauk o pojmovanju in omejevanju kriminalitete. Kostantinović-Ilićeva, Nikolić-Ristano-vićeva in Kostićeva (2009) opredeljujejo kriminologijo kot samostojno, teoretično-empirično, interdisciplinarno družbeno vedo o fenomenolo-ških značilnostih in vzrokih kriminalitete.

Kriminologija je pravna in empirična veda, ki uporablja spoznanja empiričnih raziskav in rezultate izkušenj (Pečar 1994; Newburn 2007; Meško 2010), kar se je še posebej pokazalo pri preučevanju in pojasnje-vanju razlogov za izvrševanje kaznivih dejanj zoper okolje. Od začetka pojava kriminologije pa vse do danes se je oblikoval pomemben konsenz, da vključuje uporabo znanstvenih metod pri študiju sprememb v kazen-skem pravu, vzrokov kriminalitete in odzivov na kriminaliteto (Akers 2000: 341). Opredelitev in razumevanje kriminologije sta pomembna, ker je kritična kriminologija,13 poleg ekologije in sociologije, ena izmed prvih znanstvenih ved, ki so opozorile na onesnaževanje okolja (in ob-stoj ekološke kriminalitete).

Človeštvo je bilo po koncu I. in še bolj II. svetovne vojne pa vse do danes priča kompleksnemu razvoju in napredku, ki sta vplivala na spre-minjanje družbe in tudi na spreminjanje kriminalne dejavnosti. Okolje

študije, ali po Mešku (2010: 23) študije kazenskega pravosodja v najširšem pojmovanju: policija-tožilstva-sodišča, institucije za izvrševanje kazenskih sankcij in preprečevan-je kriminalitete). Kriminologija po Mešku (2010: 23−24) zajema preučevanje nastajanja družbenih norm, vzrokov za kršenje družbenih norm, preučevanje pojavnih oblik krši-tev kazenskega zakonika in odklonskosti nasploh ter spremljanje formalnih in nefor-malnih odzivov družbe zoper kršitelje zakonov.Tudi Newburn (2007) pri opredelitvi kriminologije izhaja iz Sutherlandove (1939; v Ne-wburn 2007) definicije, pri čemer izpostavi, da so za kriminologe pomembne tri velike smeri, ki sestavljajo predmet kriminologije: študije kriminalitete; študije storilcev kri-minalitete; in študije kazensko-pravosodnega in kazenskega sistema. Newburn (2007) opozori tudi, da je Sutherland (1939; v Newburn 2007) razpravljal o tem, da je cilj kri-minologije razvoj osnove splošnih in preverjenih načel in drugih vrst znanja o procesih nastajanja zakonov, kriminalitete in razpravah o preprečevanju.13 Kritične, radikalne ali marksistične teorije so v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja predstavljale radikalne izzive, ki so jih kriminologi postavili nasproti tradici-onalnim kriminološkim teorijam in metodam. Izvirale so iz socioloških problemov v kapitalističnih, političnih in ekonomskih sistemih (Akers, 2000).

46


je zelo specifično in pomembno za preživetje človeka in posledice ogro-žanja/uničevanja okolja so drastične (izumiranje rastlin in živali, zbo-levanje ljudi, naravne nesreče kot posledica klimatskih sprememb idr.). Prav zato je od prvih zametkov nasprotovanja sociologov in radikalnih kriminologov onesnaževanju okolja pa do danes ekološka kriminalite-ta postala predmet vsakodnevnih razprav, tema diskusij mednarodnih konferenc in znanstvenih simpozijev, razprav in sestankov političnih voditeljev ter celo razlog za nastanek posebne veje kriminologije, ime-novane ekološka kriminologija (ang. green criminology).14

Angleški kriminologi so prvi poskusili opredeliti ekološko krimi-nologijo kot ‚zeleno kriminologijo‘, pri čemer je bilo ključno definirati pomen termina ‚zelen‘. Za Lyncha (1990), Clifforda in Edwardsa (1998), Groombridga (1998), Lana (1998), Southa (1998) ter Lyncha in Stretskeya (2003) so dejanja ekološke kriminalitete socialne konstrukcije pod vpli-vom socialnih okolij in socialnih odnosov v družbi, kjer sta pomembni dve skupini: korporacijski akterji in ekološki pravni aktivisti ali gibanja (Lynch in Stretskey, 2003: 218). Biti ‚zelen‘ dandanes v družbi pomeni več kot pa le vrednote in odnos do varovanja okolja, saj označuje tudi politič-no držo, ekonomski tržni slogan izdelkov ali ugled posameznega pod-jetja idr. Prav to pa na področje znanstveno-raziskovalnega dela vnaša

14 V zvezi s poimenovanjem nove veje kriminologije je potrebno opozoriti na razliko-vanje med dvema pomembnima poimenovanjema kriminologije, pri katerih prihaja do napačnega interpretiranja in razumevanja. Prisoten je problem ‘zamenjave’ pome-na pojmov ekološka kriminologija in okoljska kriminologija. Tovrstno poimenovanje v Sloveniji ne predstavlja tako velikega problema, kot se je pojavil v angleško govorečih državah, kjer ima termin ‘environmental criminology’ dva različna pomena. Tako lah-ko nepoznavalec področja kriminologije omenjeni pojem izmenično prevaja povsem narobe. Slovenski prevod je lahko ekološka kriminologija in okoljska kriminologija, pri čemer ločimo dve različni veji kriminologije. Ekološka kriminologija, redko imenova-na zelena kriminologija (glej Bučar-Ručman 2009), predstavlja vejo kriminologije, ki se ukvarja s preučevanjem kriminalitete zoper okolje in z njo povezanimi pojavi. Lynch (1990) je prvi uporabil in uvedel termin ‘zelena kriminologija’, ki ga je v slovenskem pro-storu nadomestil pojem ekološka kriminologija. Okoljska kriminologija je prav tako veja kriminologije, ki pa se v nasprotju z ekološko kriminologijo, kot navaja Kanduč (1999: 328), ukvarja s preučevanjem prostorskih – fizičnih in socialnih – določevalnic vzorcev kriminalnega vedenja. Eden njenih pionirjev, Ray Jeffery, je z uporabo behaviorizma vnesel model preprečevanja kriminalnega vedenja s preoblikovanjem zunanjega pros-tora (oziroma ‘okolja’). Brantingham in Brantingham (1981) pri okoljski kriminologiji izpostavljata označevanje kriminalnih žarišč na zemljevidih, prav tako pa je okoljska kriminologija tesno povezana s situacijskim preprečevanjem kriminalitete.

47


elemente političnih ideologij in drugih trendov, kar negativno vpliva na delo kriminologov in omejuje nepristranskost raziskovalnega dela.

Potem, ko je Lynch (1990) v kriminološke razprave vpeljal pojem zelena kriminologija, so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja britan-ski kriminologi (Groobridge 1998; Lane 1998; South 1998) iz diskusij o kriminoloških študijah o ekološki kriminaliteti, katere povzročitelji so bogati in vplivni posamezniki, razvili predlog o oblikovanju ‚zelene kri-minologije‘, katere predmet preučevanja so zločini zoper okolje. Carabi-ne in kolegi (2004: 28) so opredelili štiri glavne naloge ‚zelene‘ oziroma ekološke kriminologije: 1) zaznati obstoj zelenih zločinov v vseh oblikah ter razviti osnovne tipologije in razlike; 2) začrtati različne smeri na tem področju in oceniti nastale zaplete in politične vplive; 3) povezati zelene zločine z družbenimi neenakostmi; 4) oceniti vlogo zelenih družbenih gibanj pri doseganju družbenih sprememb.

Cliffordova (1998: 10) v uvodni razpravi o ekološki kriminaliteti opozori, da je ta relativno novo področje preučevanja znotraj krimino-logije. Začetek razvoja ekološke kriminologije postavi v obdobje okrog leta 1970. Mnenja kriminologov o začetku in začetniku ekološke krimi-nologije so deljena. Koser Wilsonova (1999: 155) meni, da so kriminolo-gi izrazili interes za pojave ekološke kriminalitete šele takrat, ko jih je okoljska politika vključila v kazenske sankcije kot del kazenskopravne-ga sistema. Z drugimi besedami, šele razvoj okoljevarstvenega prava je poleg okoljevarstvenih gibanj ‚spodbudil‘ zanimanje kriminologije za tovrstne inkriminacije zoper okolje in tamkajšnje ‚prebivalce‘. A razvoj okoljevarstvenega prava sega v posamezni državi različno daleč nazaj v zgodovino, zato je določitev bolj natančnega začetka razvoja toliko tež-ja. V Ameriki zaznamo pojav in razvoj okoljevarstvenega prava vse od konca II. svetovne vojne in velike ekspanzije okoljevarstvenih zakonov leta 1970. V Evropi se pravno varstvo okolja, s poudarkom na vodstvu Velike Britanije, pojavi zelo zgodaj. Konec 19. in v 20. stoletju se poja-vijo prvi zakoni o varstvu okolja v posameznih evropskih državah in drugod po svetu (Šturm 1996: 176). 1876 Velika Britanija sprejme zakon o varstvu voda pred onesnaževanjem; 1911 Belgija sprejme zakon o var-stvu narave; 1956 Velika Britanija varstvo zraka uredi z zakonom; 1966 Švedska kot prva sprejme celostni zakon o varstvu okolja. Švedski sle-dijo še druge države: 1973 Romunija, 1974 Japonska, 1976 Madžarska in Francija. ZDA so leta 1970 sprejele nacionalni zakon o okolju, Nemška

48


demokratična republika je varstvo okolja uredila z ustavnimi določbami leta 1968, Kitajska pa leta 1982. V državah se je poleg notranjega prav-nega urejanja varstva okolja pojavila potreba po sodelovanju z drugimi državami (bilateralni, multilateralni in regionalni sporazumi). Odgovor na vse to je bila prva svetovna konferenca o okolju15 leta 1972 v Stock-holmu. V 1980-ih se je ekološka problematika preselila tudi v politične sfere, čemur je sledila tudi sprememba zakonodaje, ki pa še vedno traja. V Sloveniji je bilo področje varstva okolja v preteklosti urejeno najprej z zvezno zakonodajo nekdaj skupne jugoslovanske države. Prenos pri-stojnosti na posamezne republike se je začel po letu 1965 (Strojin 1987; Šinkovec 1986). Leta 1972 Slovenija dobi ‚Zeleno knjigo o okolju‘, ki je predstavljala nekakšen prvi okoljski program (Pličanič 2003), nastala pa je kot posledica konference v Stockholmu. Pregled virov pokaže, da razvoj oziroma začetki ekološke ali zelene kriminologije ne sovpadajo v celoti z razvojem okoljske kazenske zakonodaje, ampak se je začel isto-časno ali večinoma nekoliko pozneje.

Mnenja o začetkih in oblikovanju ekološke kriminologije so deljena. Pregled virov razkrije dva različna izvora in smeri razvoja ekološke kri-minologije. Pri tem je potrebno izpostaviti in upoštevati zelo pomemb-no dejstvo, ki se nanaša na način dela oziroma raziskovanja. Že Halsey in White (1998: 345) sta izpostavila, da kriminologi svoje definicije o predmetu svojega proučevanja (kriminalnosti) najpogosteje oblikujejo na dva načina: pravno-proceduralni način določa parametre oziroma lastnosti kriminalnosti oziroma določa, katera dejanja so pravno nedo-pustna (prepovedana) tako, da izhaja iz praks, ki so pravno predpisa-ne; sociološko-pravni pristop pa kot kriminalne opredeljuje primere, ki so lahko določeni v obstoječih kazenskopravnih predpisih ali tudi ne (moralno nedopustna dejanja). Z drugimi besedami, ločimo strogo

15 Predstavniki držav so sprejeli Deklaracijo o človekovem okolju. Ker so države poleg not-ranjega pravnega urejanja varstva okolja želele na bilateralni, multilateralni in regional-ni ravni sodelovati z drugimi državami, so bila s Stockholmsko deklaracijo oblikovana temeljna načela ravnanja držav pri varovanju okolja ter postavljena izhodišča in temelji za nadaljnji razvoj mednarodnega prava okolja. Ta konferenca slovi po načelu sic utero tuo ut alinenum non laedes, ki pomeni, da imajo države suvereno pravico izkoriščati svoja naravna bogastva skladno s svojo politiko varstva okolje in so odgovorne za to, da zago-tovijo, da dejavnosti pod njihovo pristojnostjo in nadzorom ne povzročijo škode okolju drugih držav ali območjem zunaj njihovih meja (Kiss in Shelton 1991).

49


pravni oziroma legalistični in sociološko-pravni pristop. Pri določanju področja delovanja kriminologov je treba upoštevati oba pristopa. Še posebej takrat, ko gre za polje proučevanja ekološke kriminologije kot razmeroma mlade veje kriminologije, kjer se še vedno poraja mnogo odprtih vprašanj. Poleg problema enotne definicije ekološke krimino-logije in ekološke kriminalitete kot njenega predmeta preučevanja sta vroča predmeta razprave tudi razvoj in še posebej izvor ekološke krimi-nologije kot veje zelo pomembne družboslovne znanstvene discipline. Poleg številnih drugih razlogov (nova in nerazvita veja kriminologije, nejasne ločnice med družboslovjem in naravoslovjem, vdor novih idej in teorij idr.) je bilo vse to še do nedavnega povod za razmeroma majhno zanimanje kriminologov za področje ekološke kriminalitete in njihovo zadržano, včasih tudi pred javnostjo skrito, razmišljanje o tovrstni pro-blematiki.

Članki in monografske publikacije ter druge objave o ekološki kri-minologiji in kriminaliteti so bili vse do zadnjih petih let prava redkost. Lynch, McGurin in Fenwick (2004) ter Lynch in Stretsky (2007) so bili do tovrstnega pomanjkanja (kriminološkega) proučevanja ekološke kri-minalitete kritični in so članke o preučevanju teh novih in slabo znanih oblik kriminalitete opisali kot dejansko neobstoječe. Njihovo kritiko so potrdili tudi Zilney et al. (2006), ki so opravili raziskavo o pogostosti prisotnosti kriminologije v objavah s področja ekološke kriminologije in kriminalitete. Na podlagi izbora 9-ih ključnih besed (ekološki rasizem, okoljska pravičnost, okoljska nepravičnost, okoljska enakost, okoljska neenakost, ekološka/zelena kriminologija, eko-kriminologija, ekolo-ška kriminaliteta in ekološka kazniva dejanja) so v sodelovanju s stro-kovnjaki s področja ekološke kriminologije, med katerimi sta bila tudi Lynch in Stretsky, opravili pregled. Pregled je temeljil na primarni bazi SSCI objav, kateri so dodali še bazo Povzetkov družboslovnih ved (ang. Social Sciences Abstracts) ter bazo Povzetkov kazenskega pravosodja (ang. Criminal Justice Abstracts). Pregled je obsegal več kot 1725 revij ter zajel 50 družboslovnih disciplin v časovnem obdobju od leta 1970 do 2003. Izbor je za nadaljnjo analizo izločil 425 člankov, od tega jih je le 10 (2,4 odstotka) spadalo v področje ekološke kriminologije. Ugotovili so, da je bilo v obdobju več kot 30-ih let objavljenih zgolj 10 znanstvenih prispevkov s področja ekološke kriminologije, kar je presenetljivo malo. Število objav v raziskavi v določenem obdobju prikazuje Graf 1.

50


Graf 1: prikaz števila znanstvenih objav s področja ekološke kriminologije (Zielney et al. 2006).

Kot prikazuje Graf 1, je študija Zielneyeve in kolegov (2006) jasno pokazala pomanjkljivo zastopanje kriminologije na področju okoljske problematike, predvsem ekološke kriminalitete. V zadnjih šestih letih, prav od zadnjega leta v študiji obravnavanega obdobja pa vse do danes (2003−2009), zaznamo velik preobrat v zanimanju kriminologov za po-dročje ekološke kriminalitete in tudi neverjetno povečanje števila razi-skav in objav na področju ekološke kriminologije.

Že od začetkov raziskovanja na področju ekološke kriminalitete in kriminologije se kriminologi soočajo s problemom opredelitve podro-čja. V zvezi s tem Halsey in White (1998: 346) poudarjata pomembnost opredelitve področja kriminološkega proučevanja oblik ekološke kri-minalitete. Iz tega izhajajo vsa nadaljnja raziskovanja. Halsey in White (1998) prav tako opozorita, da ravno na področju ekološke kriminalitete, ali bolje rečeno ogrožanj okolja, poleg pravno opredeljenih kaznivih de-janj naletimo tudi na mnoga ‹normalna družbena ravnanja›. Ta so sprva zgolj moralno sporna z vidika družbe ali zgolj posamezne družbene sku-pine, sčasoma pa se pojavijo na seznamu pravno nedovoljenih ravnanj. Nekoč ‹normalno› početje je sedaj pravno strogo regulirano in določeno. V največ primerih je prepovedano (sežiganje odpadkov doma, gnojenje in škropljenje njivskih površin, skladiščenje strupenih odpadkov, odvoz gradbenih materialov na gozdne ceste itd.), za kršitev pa je predpisana sankcija. Poleg tega zaznavamo na področju ogrožanj okolja nenehno

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

3,5

Štev

ilo

obja

v

Znanstvene objave s področja ekološke kriminologije

0

0,5

1

1,5

2

2,5

3

3,5

Štev

ilo

obja

v

Znanstvene objave s področja ekološke kriminologije

51


spreminjanje in dopolnjevanje okoljevarstvene (kazenske) zakonodaje.Okolju grozijo številne raznovrstne nevarnosti, ki so delo človeka,

ali bolje rečeno, posledica njegovega početja. Inkriminacije zoper naravo so že radikalni kriminologi v 60-ih letih prejšnjega stoletja pojmovali kot kriminaliteto zoper okolje.16 Radikalna ali kritična kriminologija17 izhaja iz radikalnega izročila družboslovne misli. Zanjo je človek (njegova rast, moč in razvoj) merilo vseh stvari, saj je biti radikalen že za Marxa pomenilo zgrabiti stvar pri njenem izvoru, ta pa je za marksiste v človeku samem.18

16 Radikalna ali kritična kriminologija se je na podlagi Marxovih in Engelsovih revoluci-onarnih misli razvila v 60-ih letih v Ameriki in malce pozneje pri nas v Evropi. Iz kritič-ne teorije izhaja, da tradicionalna kriminaliteta ni najnevarnejša družbena odklonskost, saj so, kot je zapisal Kanduč (1992), ekološka, politična in podjetniška kriminaliteta veli-ko bolj nevarne. Radikalni kriminologi se osredotočajo bolj na družbene in ekonomske razmere, manj pa na posameznika in njegove lastnosti (Reid 2004: 211). Med drugim so zelo veliki nasprotniki onesnaževanja okolja, zato vedno bolj opozarjajo na neustavljivi porast ekološke kriminalitete.17 Radikalno ali kritično kriminologijo Kanduč (1992: 103) imenuje ‘kriminologijo vsakdanjega življenja’, ki se ukvarja s pojavi, ki ogrožajo temeljne človekove dobrine (zdravje, življenje, svobodno razpolaganje s časom ipd.) in pravice, ki izhajajo iz ges-la francoske revolucije ‘libérté, égalité, fraténité’. V razvoju radikalne kriminologije je moč prepoznati zelo raznovrstne teoretske vplive; od konfliktne – kritične – radikalne – marksistične kriminologije do psihološke kriminologije (Kanduč 1994: 13). 18 Marxovo in Engelsovo pisanje v 19. stoletju izraža prepričanje, da družbeni konflikt med dvema glavnima družbenima razredoma (kapitalisti in proletarci) odtujuje navadne ljudi od njihovih služb in prav tako vodi do njihove odtujitve od narave same. Bila sta edina, ki sta bila marginalno zaskrbljena zaradi ekološke degradacije kot take, čeprav so njune ana-lize družbene strukture in družbenih sprememb postale izhodiščna točka za različne so-dobne teorije o okolju in tudi druge (Kirn 1985: 10−11; Hannigan, 1995). Za Marxa in Engelsa je bil edini odgovorni dejavnik za široko izčrpavanje in uničevanje okolja (predvsem zeml-je) onesnaževanje z industrijo, kapitalizem ter odtujevanje ljudi od njihovega naravnega okolja (selitev kmetovalcev v mestne tovarne), s katerim so bili nekoč združeni. Rešitev sta videla v strmoglavljenju dominantnega sistema proizvodnje – kapitalizma in zamenjavo v ustanovitvi in vzpostavitvi racionalnega človeškega ekološko povezanega družbenega reda (Hannigan 1995: 18−19). Sodobna marksistična teorija je poudarjala vlogo kapitalis-tov in države pri pospeševanju ekološkega uničenja. Politiki in birokrati so bili označeni kot predani branilci kapitalističnih investitorjev in delodajalcev (Lash et al. 1996). Marx in Engels sta se zavzemala za vzpostavitev novega odnosa med ljudmi in naravo (Kirn 1985), čeprav ni povsem jasno, kak odnos sta pravzaprav imela v mislih. Motila ju je antropo-centrična usmerjenost človeka in prevzemanje vladarstva nad naravo, še posebej zaradi tehnološkega napredka v kapitalizmu in njegovega nenehnega izčrpavanja narave zgolj zaradi dobička. Marx se je do neke mere res zavzemal za ‚humanizacijo narave‘ (ang. hu-manization of nature), saj je zavračal skrajne posege v škodo narave (Hannigan 1995: 19). Posamezni sociologi (Schnaiberg in Gould 1989; Lash et al. 1996; Barry 1999; Beck 1992; Ca-rabine et al. 2004; Hannigan 1995) tudi danes opozarjajo na to, da bi humanizacija narave lahko vodila v skrajnost, kot je npr. uničenje ali iztrebljenje človeku nevarnih bitij.

52


V ospredje so postavljene temeljne človeške dobrine (življenje, zdravje, pogoji eksistence; zrak, voda, rodovitna prst itd.), ki so močno odvisne od normalnega ali bolje rečeno zdravega življenjskega okolja. Iz bistva kritične kriminologije izhaja, da so to stvari, do katerih ima človek pra-vico in mu pripadajo. Radikalna kriminologija postane kritična, ko so prav te pravice človeku kršene ali kratene. Kot del kriminalitete belega ovratnika so se pojavile deviacije zoper okolje, kar je vodilo do tega, da so bile tovrstne oblike kriminalitete izpostavljene kritični kriminološki misli. Ta je sprva sicer izhajala iz izredne moči bogatih poslovnežev v družbi, a se je do danes nekoliko razširila in spremenila, kar pa je pred-met prihodnjih delitev in razprav radikalno-kritične kriminologije. Ra-dikalni kriminologi so med drugim tudi zelo veliki nasprotniki onesna-ževanja okolja in vedno bolj opozarjajo na neustavljivi porast ekološke kriminalitete. Kanduč (1994: 116) opredeli dve temeljni razsežnosti kri-tične kriminologije: 1) določitev ‚problema‘ z vidika človeka; in 2) preuči-tev le-tega v človekovem družbenem kontekstu. Njen ključni kriminalno politični problem je moč, ki je različno ter neenakomerno razporejena in je obenem tudi razlog, da številni ‚škodljivi pojavi‘ (strukturno nasilje, gospodarska, politična in ekološka kriminaliteta ipd.) ostajajo neinkri-minirani (Kanduč 1992: 103; van Swaaningen 1997).

Središče kritične kriminologije je ostal človek, in kot poudari tudi Koser Willsonova (1999: 155), kriminologi zaradi družboslovne usmer-jenosti niso uspeli razumeti biološko-ekoloških dimenzij obravnavanih inkriminacij, ampak so se osredotočili zgolj na konflikt na relaciji človek − človek. Z naravoslovnega vidika bi lahko povzeli, da so izpustili (ne)člo-veški del narave. Zunaj kriminoloških okov se je v t. i. zelenih ali okolje-varstvenih krogih oblikoval nekoliko drugačen pogled na inkriminacije zoper okolje. V tem pogledu je ‹okolje› žrtev in ‹človeški pohlep› storilec. Oblikuje se veja kritične kriminologije, ki jo Commoner (1990), Ehrlich in Ehrlich (1991) ter tudi Lynch in Stretesky (2007) imenujejo eko-kritič-na kriminologija. Predmet njenega preučevanja se iz človeka razporedi tudi na celotno okolje, kjer žrtev inkriminacij zoper okolje ni več samo človek, ampak tudi okolje. Za razliko od zgolj kritično-kriminološkega pristopa, eko-kritična kriminologija v svoje analize zajame ne-človeško naravo. Pri tem pa narave ne gleda več iz človeške perspektive, kot izvor virov surovin in odpadnih lukenj, ampak iz naravoslovne perspektive, kjer je človek samo del naravnega ekosistema. Lynch in Stretesky (2007)

53


eko-kritični kriminologiji pripisujeta iskanje vzrokov okoljskih proble-mov v političnih in kulturnih vidikih posameznikovega življenja, pri čemer Koser Wilsonova (1999) opozori na zelo pomembno razliko med ekološko kriminologijo in eko-kritično kriminologijo. Ključno razliko vidi v tem, da je zadnja popolnoma predana političnim perspektivam in odnosu človeka do okolja. Ekološka kriminologija je razširila polje preu-čevanja in vanj vključuje vsakršno analizo, ki obsega uničenje ali poško-dovanje narave, ki vpliva na rastline, živali in tudi na ljudi.

Za Sutherlandom (1949; v Sutherland in Cressey 1974) in Lynchem (1990) najdlje v zgodovino ekološke kriminologije segajo razprave Alba-nesa in Pursleya (1993) ter Franka in Lyncha (1992), ki ekološko krimina-liteto definirajo kot del korporacijske kriminalitete. Njihova definicija je povezana oziroma izvira iz Sutherlandove (1949) opredelitve kriminali-tete belega ovratnika, v kateri je opozoril na oblike deviacij zoper okolje. Koser Wilsonova (1999) poudarja, da se opredelitev kriminalitete belega ovratnika močno opira na perspektive kritične kriminologije. Prav tako je Lynch (1990) zeleno kriminologijo v njeni prvi opredelitvi povezal s posledicami modernega industrijskega kapitalizma (korporacijske kri-minalitete) in jo na ta način umestil v okvire radikalne kriminologije.

Drug vir začetka razvoja ekološke kriminologije posamezni krimi-nologi (Halesy in White 1998; White 2003; Lynch in Stretsky 2003; 2007; Zilney et al. 2006; Clifford in Edwards 1998; Carrabine et al. 2004; South 1998) pripisujejo ekološki sociologiji in okoljevarstvenim gibanjem ozi-roma filozofskim smerem in njihovim vidikom družbe. V 70-ih letih 20. stoletja so se ameriški sociologi bolj usmerjeno osredotočili na okolje in ustanovili celo nacionalno sociološko združenje, katerega del je zajemal ekološko sociologijo. Sledila je poplava esejev o okolju, ekološka socio-logija pa se je širila naprej v Kanado, potem v Evropo in dalje. V Evropi se je pod vplivom ‚zelenih‘ oblikovala tudi politična sila. Veliko zgodnjih del o ekoloških temah se je ukvarjalo z ekološkimi gibanji in zagovar-janjem varstva okolja. Vodilna je bila Anglija, sledila ji je Nizozemska, za njo pa še Švedska, Francija in Nemčija. Nove ekološke paradigme so vpeljale ekocentričen pristop do okolja. V 1990-ih je v Evropi in drugod po svetu ekološka sociologija postala le ena izmed socioloških speciali-zacij (Hannigan 1995: 10−12). Prehitele so jo posamezne druge znanstve-ne vede in discipline, čeprav velikokrat sodelujejo z njo, jo povzemajo ali

54


nadgrajujejo njena osnovna spoznanja. Tako kot pri ekološki krimino-logiji, se je tudi pri ekološki sociologiji pojavil problem definiranja, kaj je pravzaprav glavni objekt preučevanja in (sociološkega) raziskovanja na področju ekologije in ekološke problematike. Hannigan (1995: 13) kot glavna razloga za tako stanje navaja usmerjenost v vzroke za ekološko uničenje ter pojav ekološkega zavedanja in gibanj. Ekološki sociologi so se bolj kot v diskusije o teorijah in teoretičnih pristopih usmerili v ta-kojšnje odzive in reševanje nastalih posledic ekološkega onesnaževanja. Nastala ločnica je pomembna za razvoj ekološke kriminologije.

Razprave o teorijah so vodile do iskanja različnih povezav med člo-vekom in okoljem. Halsey in White (1998) sta sociološkim pogledom na ogrožanja okolja dodala še filozofske, ker menita, da je način človeškega dojemanja okolja pomembno vplival na razvoj kriminoloških prouče-vanj inkriminacij zoper okolje in tudi razvoj zelene kriminologije. Za-nju so pomembni glavni elementi treh filozofskih smeri, ali bolje reče-no smeri v znanosti: antropocentrizem, biocentrizem in ekocentrizem. Koncept človeka omenjenih filozofskih smeri se zdi Halseyu in Whitu (1998: 348) pomemben za razvoj ekološke kriminologije, zato sta ključne lastnosti obravnavanih smeri zbrala in razvrstila ter primerjala med se-boj, kot to prikazuje spodnja tabela.

tabela 1: pogled filozofskih smeri antropocentrizma, biocentrizma in ekocentrizma na razmerje in odnos med človekom in okoljem

(Halsey in White 1998: 348).

antropocentrizem Biocentrizem Ekocentrizem

pojmovanje človeka

Biološko, mentalno in moralno superioren nad vsemi drugimi bitji

Moralno in etično ena-kovreden vsem drugim bitjem

Socialno in etično od-govoren za integriteto (ne)človeških bitij

odnos do naravnega okolja

Instrumentalna upo-raba okolja zgolj zaradi pridobivanja koristi

Resnična vrednost okolja in temu prime-ren, spoštljiv odnos

Dialektičen odnos do okolja

ideološke osnove za izvajanje aktivnosti

Lastni interes Biotični interes Socio-ekološki interes

Glavni cilj družbe v povezavi z okoljem

Maksimizacija eko-nomske svobode in koristi produkcija/potrošnja

Lastno uresničevanje, osnovano na bioloških in ekoloških zanimanjih in dobrobitih narave

Uresničevanje kolek-tivnih človeških potreb z ohranjanjem naravne stabilnosti

55


Iz zgornje tabele je razvidno, da je antropocentrično dojemanje člo-veka in okolja povzročilo pospešen razvoj biocentričnega in še posebej ekocentričnega dojemanja okolja ter odnosa med človekom in okoljem ter upiranju maksimizaciji lastnih interesov in ekonomskih uspehov. Halsey in White (1998: 367) poudarjata, da gre za dimenzije, ki pomemb-no vplivajo na razumevanje odnosa med človekom in okoljem. Tega ne moremo zanemariti pri opredelitvi inkriminacij zoper okolje, pri čemer je pomembno razviti ekološko dojemanje povzročene kriminalitete in njenega nadzorovanja. Z drugimi besedami, na razvoj ekološke krimi-nologije so pomembno vplivale vse tri smeri. Zaradi antropocentričnega odnosa človeka do okolja so tovrstne oblike kriminalitete sploh nasta-le, biocentirčen in ekocentričen odnos do okolja pa oblikujeta nadaljnje oblikovanje in razvoj zelene kriminologije. Tudi White (2008: 24) v raz-pravi o tehtanju ogrožanja okolja združuje tri vidike: ekocentričnega, animalocentričnega ter humanocentričnega, pri čemer je izpostavljen odnos človeka do okolja oziroma rastlin in živali, kar prikazuje spodnja Shema 1. Iz tega izhaja, da so filozofske smeri v znanosti pomembno vplivale na oblikovanje in še vedno vplivajo na razvoj ekološke krimino-logije. Pri tem je ključen njihov vidik odnosa med človekom in okoljem, ali bolje rečeno, odnos človeka do okolja.

način odločanja

Visoko centralizirani organi moči

Zanašanje na strokov-no znanje

Pripadnost demokraciji

primarni indikator človeške blaginje

Ekonomski uspeh Duhovno zavedanje Socio-ekološka blaginja

priljubljena ekološka strategija

Trajnostni razvoj in ekonomsko učinkovita izraba virov

Pravični menedžment in množično ohranjan-je divjine

Bioregionalizem in ekološko ravnovesje

vrsta in vloga okoljevar-stvenih za-konov

Državno-admini-strativni zakoni, ute-meljeni na principih liberalistične in neo-klasicistične politične ekonomije

Centralno administra-tivni zakoni, utemel-jeni na ideji moralne enakovrednosti vseh živih bitij

V dobro skupnosti usmerjeni administra-tivni zakoni, utemeljeni z bioregionalnimi zade-vami in povezani s širši-mi globalnimi pogoji

sociološko-ekološki izidi odnosa do okolja

Poglabljanje družbenih neenakosti in razširje-ni ekološki problemi

Ohranjanje družbenih neenakosti in nobenih pomembnejših eko-loških problemov

Družbena enakost in ekološki trajnostni razvoj

56


slika 1: tri filozofske smeri in odnos človeka do okolja (prirejeno po White 2008).

Sčasoma je nastal razkol v ekološki sociologiji, ki je povzročil obli-kovanje dveh različnih smeri. Nasprotno od teoretičnih razprav so se oblikovala različna okoljevarstvena gibanja, katerih cilj je bil takojšen odziv in reševanje nastalih posledic inkriminacij zoper okolje ter tudi preprečevanje nadaljnjega nezakonitega in namernega uničevanja oko-lja. Pri tem White (2003: 485−486) govori o odzivih na ogrožanja oko-lja. Odzive je analiziral in jih na podlagi njihovega različnega uvrščanja razdelil med tiste, ki so skladni z obstoječo okoljsko zakonodajo in so usmerjeni v uporabo kazenskih sankcij zoper storilce ekološke krimina-litete, ter na drugi strani tiste, ki namesto kazenskih sankcij postavljajo v ospredje regulatorne strategije, katerih cilj je ohraniti in izboljšati va-rovanje narave. Zgolj prvo skupino odzivov lahko povežemo z razvojem ekološke kriminologije, čeprav obe skupini spadata v področje Helseye-vega in Whitovega (1998) biocentričnega in ekocentričnega koncepta od-nosa med človekom in okoljem.

Animalocentričnafilozofija

človek = žival

kriminologijaEkološka definicija Ekološka

kriminaliteta

Ekocentričnafilozofija

človek = narava

narava

Antropocentričnafilozofija

človek

57


Razvoj ekološke sociologije kot izvora ekološke kriminologije lah-ko povežemo s Sutherlandovo (1949) opredelitvijo sociologije prava kot dela kriminologije, vede o nastajanju in izvrševanju zakonov ter vede o družbenem odzivu na kriminaliteto. Že iz tega izhaja tesna povezanost med sociologijo in kriminologijo, ki se je še posebej izrazila (tudi) pri pre-učevanju ekološke problematike. Pokazala je, da je ponekod zelo težko, skorajda nemogoče, potegniti jasno ločnico med ekološko sociologijo in ekološko kriminologijo. To se izraža tudi pri prvih začetkih in oblikova-nju ekološke kriminologije kot nove veje, saj je bil njen razvoj prepleten s področjem ekološke sociologije. Nekako sproti, od začetka 1970 pa do 1990, vzporedno s sociološkim zanimanjem za okoljsko problematiko se je razvil tudi kriminološki pristop. Ni povsem jasno, kdaj, je pa zagoto-vo, da sta vpliv filozofskih smeri v znanosti ter velik razmah vztrajnih in upornih okoljevarstvenih gibanj pomembno vplivala na usmerjeno zanimanje klasične kriminologije za okoljsko problematiko ter hitrejši razvoj ekološke kriminologije kot veje družboslovne vede o zločinih.

Iz analize virov izhajata dve smeri oblikovanja in razvoja ekološke kriminologije. Prva izhaja iz radikalne kritične kriminologije, kjer je povzela marksistični odnos do okolja. Čez čas se oblikuje celo eko-kri-tična kriminologija, ki se usmeri v politične in kulturne vidike življenja (bogatega) posameznika. Danes je eko-kritična kriminologija le del eko-loške kriminologije. Druga izhaja iz sociologije oziroma pozneje obli-kovane ekološke sociologije. V sklopu sociološkega proučevanja družbe in posameznikovega odnosa do okolja se je kot del sociologije prava po-javilo tudi proučevanje okoljevarstvene zakonodaje in ukrepov, ki se je razširilo in rezultiralo v pojavu ekološke kriminologije kot samostojne znanstvene discipline. Obe, oziroma vse tri smeri razvoja: radikalno--kritična, sociološko-teoretična in sociološko-filozofska, so se združi-le v ekološko, danes znano tudi kot zeleno oz. ekološko kriminologijo. Smo šele na začetku razvoja te nove veje kriminologije, ki pušča za seboj mnoga nedorečena vprašanja. Vzporedno z nenehnim družbenim ra-zvojem in tehnološkim napredkom se sooča z novimi ‚zakaj‘, za katere poskuša najti ustrezen ‚zato‘.

Pregled razvoja in oblikovanja ekološke kriminologije skozi zgodovino razkrije različne vplive drugih ved. Spoznamo ovire, s katerimi se krimino-logi soočamo še danes, pomanjkljivosti, ki jih je potrebno odpraviti, in zelo

58


veliko pomembnost konsenza in sprejetja enotne definicije. Kljub temu da je v vsaki državi razvoj ekološke kriminologije potekal po drugačnem vzor-cu, njen predmet v osnovi ostaja isti; to so deviacije zoper okolje, pa najsi bo to na individualni, lokalni, regionalni, nacionalni ali globalni ravni.

3.1 razvoj ekološke kriminologije v sloveniji O razvoju ekološke kriminologije pri nas se da napisati bore malo. Naj-starejše slovensko delo s tega področja sega v leto 1981, ko je Pečar (1981) s poskusom opredelitve pojma ekološke kriminalitete in ekološke krimi-nologije opozoril na pojav novih oblik kriminalitete. Podal je etiološko delitev v Sloveniji zaznanih oblik ekološke kriminalitete, opredelil vlo-go kriminologije in njej sorodnih ved ter naloge nadzorstvenih organov. Kljub zapisanim predvidevanjem za prihodnost je zamrlo zanimanje za ekološko kriminologijo. V slovenskem kriminološkem okolju predstavlja ključni problem neverjetno nizko zanimanje kriminologije in krimino-logov za pojave ekološke kriminalitete in področje ekološke kriminolo-gije pri nas. Pregled pokaže relativno hiter razvoj okoljevarstvenega pra-va na eni strani ter izredno nizko zanimanje slovenskih kriminologov za preučevanje kriminalitete zoper okolje. Šele v zadnjih nekaj letih se pojavljajo ponovna pisanja o ekološki kriminologiji kot novi znanstve-ni disciplini v okviru kriminologije v Sloveniji, ki se še posebej razvija v okviru raziskovalnih projektov na Inštitutu za varstvoslovje.

Graf 2: prikaz števila znanstvenih objav s področja ekološke kriminologije v sloveniji

0

2

4

6

8

10

12

14

Štev

ilo

obja

v

Znanstvene objave na področju ekološke kriminalitete in ekološke kriminologije

59


Ne prej kot v zadnjih petih letih, torej od leta 2007 naprej, bi v slo-venskem prostoru lahko govorili o ponovnem (prenovljenem) razvoju oziroma nadaljevanju razvoja ekološke kriminologije. Poleg prvih študij o organizirani ekološki kriminaliteti (Dobovšek in Goršek 2007; Eman 2010a; Klenovšek in Meško 2011; Odar in Dobovšek 2011) so se razisko-valci ukvarjali tudi z analizo odkritih pojavnih oblik kaznivih dejanj zoper okolje, oblikovali njihovo razvrstitev in poskuse definiranja eko-loške kriminalitete in ekološke kriminologije (Eman 2008; Eman in Me-ško 2009; Bučar-Ručman 2009, Eman et al. 2009). Poleg tega je ves čas potekala aktualna razprava o družboslovnih in naravoslovnih vidikih različnih oblik okoljskega ogrožanja zraka, vode in tal oziroma rodovi-tne prsti (Meško et al. 2011a), o slovenski politiki varstva okolja (Sotlar, Tičar in Tominc 2011) in primernih ukrepov situacijskega preprečevanja ekološke kriminalitete (Meško et al. 2011b). Pri pregledu literature, ana-lizi podatkov in opravljenih raziskav so se pojavila različna vprašanja, kot npr. , ali ekološka kriminaliteta predstavlja resno grožnjo (nacional-ni in globalni) varnosti (Fritz 2011; Mitar 2011; Ivanuša et al. 2011; Eman 2010b). V zadnjem obdobju kriminološkega preučevanja okoljskih vpra-šanj je bil v Sloveniji zaznan prehod iz osnovnih (npr. problem defini-ranja in zgodovinski razvoj) na bolj specifične teme in probleme, kot so: poročanje medijev o ekološki kriminaliteti (Eman in Meško 2011a), psihološki učinki onesnaženega okolja na človeka (Areh in Umek 2011), pravno varstvo okolja (Rakar in Tičar 2011; Eman in Meško 2011b), in analiza kriminalnih žarišč z uporabo geografskih informacijskih siste-mov (Eman et al. 2011).

Opisan pregled pokaže nazorno sliko poteka celotnega razvoja ekološke kriminologije v svetu in pri nas, ki je umeščena v okvire na-stanka in razvoja kriminologije kot vede. Prvi začetki razvoja ekološke kriminologije so bili v začetku 1970-ih (v Sloveniji začetek 1980-ih), pa se kljub skoraj štiri desetletja dolgem razvoju in oblikovanju nove veje kriminologije soočamo s pomanjkanjem jasno oblikovanih pojmov, de-finicij in ustreznih kriminoloških teorij. Takšno stanje zelo otežuje na-daljnji razvoj in ovira vsakršno usmerjeno kriminološko raziskovanje, saj se zatakne in včasih celo konča že pri opredelitvi osnovnih pojmov ekološke kriminologije. V Sloveniji lahko vseeno govorimo o razvoju nove veje kriminologije.

60


4 Ekološka kriminologija danes in jutri

Neizogibna povezanost naravnega okolja in človeka oziroma ekološke kriminalitete z družbo in njenim načinom življenja vodi razmišljanje veliko dalje od problema opredelitve odnosa človek – okolje. Ekološka kriminaliteta je neločljivo povezana z okoljem in kot taka tudi vedno večja grožnja posameznikovi in tudi nacionalni in globalni varnosti. Dandanes je varnost dobrina oziroma ustavno zagotovljena pravica, ka-mor je uvrščena tudi pravica do čistega in zdravega naravnega okolja. Varnost je predmet raziskovanja in preučevanja varstvoslovja − vede o zagotavljanju varnosti. Varstvoslovje poudarja procese, ki pripeljejo do relativno objektivnih (in subjektivnih) občutkov varnosti na različnih področjih. V našem primeru gre za okoljevarstveno problematiko in v tem primeru vzpostavitev varnega življenjskega okolja, ki ljudem omo-goča zdravo življenje in dopušča prihodnost našim generacijam. Med varstvoslovne študije sta uvrščeni tudi kriminologija in njena nova veja, ekološka kriminologija, ki se ukvarja z okoljevarstveno problematiko. Zatorej je z vidika že omenjenih terminoloških razlogov in pogoste za-menjave pojmov ekološke in okoljske kriminologije morebiti primerno razmišljati o uvedbi novega, povsem drugačnega termina, ki bi enako celovito in morda celo bolj jasno predstavil – določal novo vejo krimino-logije. Dodaten razlog za tovrstno razmišljanje je tudi obstoj ekološkega modela oziroma ekološke teorije čikaške kriminološke šole, ki poleg že obstoječe zmešnjave zaradi pojma okoljske oziroma ekološke krimino-logije zmedo še poveča. Zaradi zmanjšanja tovrstnih podvajanj in bolj jasne umestitve kriminološke veje, ki proučuje okoljevarstveno proble-matiko, v obstoječo shemo varstvoslovja kot vede o zagotavljanju varno-sti, bi bilo dobro razmisliti o sprejetju na podlagi konsenza potrjenega univerzalnega termina. Tako bi se izognili neljubemu podvajanju in bi vključili vse varnostne vidike na področju okoljskega ogrožanja.

Ekološka kriminologija je veja kriminologije, katere predmet in

namen so preučevanja ogrožanj okolja, okoljevarstvene zakonodaje ter okoljevarstvenih ukrepov. Uvrščamo jo med znanstveno raziskovalne discipline, katerih naloga je preučevanje zaznanih pojavov in oblik od-klonskega vedenja zoper okolje. Raziskuje vzroke za nastanek deviacij zoper okolje. Rezultate raziskav in izkušnje o povzročenih spremembah

61


okolja in posledicah uporablja pri svojem delu. Zanimajo jo človek kot storilec ekološke kriminalitete, žrtve ekološke kriminalitete ter možno-sti in načini preprečevanja tovrstnih pojavov. Problem se poraja pri opre-delitvi pojma ogrožanja (poškodovanja ali uničenja) okolja, ki združuje pravno opredeljena kazniva dejanja zoper okolje in tudi zgolj za posa-mezno družbo nesprejemljiva, moralno sporna ravnanja (opredeljena s sociološko definicijo ekološke kriminalitete). Resno vprašanje ostaja, kaj vse naj bi pravzaprav bilo definirano kot resen zločin oziroma kaznivo ravnanje in ogrožajoče vedenje zoper okolje. Pri ekološki kriminaliteti zaznavamo posebnosti, kajti v primerjavi z ostalimi oblikami krimina-litete kaznovanje storilcev ni več tako primarnega pomena (drug razlog za tako stanje je tudi težka izsledljivost storilcev ekološke kriminalitete zaradi njenih posebnosti), temveč je ključnega pomena preprečevanje ekološke kriminalitete, še posebej možnosti onemogočanja storilcev ter zmanjševanja potencialne ekološke in družbene škode. Kriminologi bi morali biti bolj aktivno vključeni v preiskovanje ekološke kriminalite-te in iskanje bolj učinkovitih sistemov nadzora in metod preprečevanja dejanj ekološke kriminalitete. Nerazdružljiva povezanost ekološke kri-minalitete z družbo in načinom življenja dodobra otežuje tovrstna pri-zadevanja. V ospredju ostaja odnos človek – okolje.

Kot se skozi obdobja spreminja kriminaliteta, se temu primerno spreminja (prilagaja) tudi kriminologija. Po mnenju Kangaspunte in Marshalla (2009) je za kriminologijo današnje dobe značilno naslednje: 1) kriminologija se eksplicitno zanima za normativno vedenje (upošte-vanje norm in pravil); 2) kriminologija pripisuje osrednjo vlogo pomenu neenakosti, moči in politiki v procesu kriminalizacije (kriminaliteta je na politiki temelječ pojav); 3) v zadnjem četrtletju je kriminologija razvila veliko zanimanje za viktimizacijo, še posebej različni distribuciji ogroža-nja, izhajajočega iz družbene in ekonomske neenakosti; 4) iz študij kri-minalitete in deviantnosti so se razvile ekspertize o raziskovanju družbi škodljivega vedenja (npr. ulična kriminaliteta, viktimizacijske študije ipd.); 5) kriminologija je kot steber povzela na dokazih temelječo politi-ko, usmerjeno v preprečevanje in nadzorovanje nezakonitega vedenja; 6) kriminologija zelo hitro postaja vedno bolj mednarodna in globalizirana; in 7) področja pravičnosti in človekovih pravic so postala osrednja tema-tika raziskovanja in pisanja številnih kriminologov. Kriminologija tako

62


kot druge družboslovne vede sledi načelom znanstvenega raziskovanja. Učenje in zavedanje o možnih posledicah lahko prodreta do vsakega po-sameznika. Stroge predpisane kazni in cenejši oziroma bolj dostopni na-čini razgrajevanja škodljivih odpadkov so nekatere predlagane rešitve za odzivanje na še bolj pomembno preprečevanje ekološke kriminalitete. V katero smer bo zapihal veter družbenega dogajanja, bo pokazal čas, o tem pa bodo razpravljali strokovnjaki prihodnjih generacij. Popolnoma jasno je, da ekološka kriminologija sama ne zmore obvladati celotnega podro-čja ogrožanj okolja. Nehote mora priznati pomanjkanje posameznih znanj (predvsem naravoslovnih), ki so ključna za učinkovito spopadanje s pojavi okoljskih ogrožanj. Pomembne so relacije med posameznimi di-sciplinami, ki jih je treba še določiti in uokviriti, ker drugače prekrivajo raziskovalna področja drugih disciplin ter tako ustvarjajo podvajanje in zmedo. Pomembno je identificirati vse ključne znanstvene discipline, ki posegajo na področje ekološke kriminalitete. Skupaj z drugimi veda-mi je treba določiti okvire sodelovanja in načine multidisciplinarnega pristopanja ekološke kriminologije k reševanju posameznih ekoloških problemov. Rock (1994: 68) je že dolgo tega opozoril, da kriminologija potrebuje nove ideje in smeri. S tega vidika je potrebna racionalizacija nove veje kriminologije, ki se bo odmaknila od glasnih okoljevarstvenih gibanj. Potrebna sta podroben premislek o uzakonitvi posameznih prav-nih norm in bolj specifična določitev polja njenega preučevanja. Z drugi-mi besedami, natančneje je treba opredeliti nedovoljena dejanja (oziro-ma zločinov) zoper okolje. Eden od prvih predlogov je resen premislek o tem, kako pravzaprav poimenovati to novo vejo kriminologije, da bo zaobjela res celotno področje obravnavane problematike − zelena, ekolo-ška ali okoljevarstvena kriminologija. Prav tako je treba začeti z iskanjem odgovorov na osnovna vprašanja: kdo, kje, kaj, zakaj, kako in smiselno na-daljevati s tokom, ki se bo porajal v okviru trenutnega družbenega doga-janja, saj živimo v času nenehnih sprememb. Pri tem pa je vedno treba upoštevati tudi nasprotne vidike in kritike ter pogledati problem(e) še z druge perspektive. Zatorej je edino logično, da začnemo pri nadaljevanju našega proučevanja ekoloških problemov pri kritikah področja obravna-vane veje kriminologije, kot je to naredil že Halsey (2004) v eseju ‚‘Aga-inst ‚Green‘ Criminology‘‘. Pri tem je potrebno izpostaviti, da: »posame-znik ne more izbrati določenega ekološkega problema in pričakovati, da bo le-ta kar tako samoumevno ustrezal vsem aspektom kriminološke teorije in prakse« (White

63


2003: 293). Pravzaprav je ravno obratno; ekološka kriminologija se mora prilagajati proučevanim pojavom ekološke kriminalitete.

literaturaAdler, F. , Mueller, G. O. W. in Laufer, W. S. (2007). Criminology. Boston: McGraw

Hill. Akers, R. L. (2000). Criminological Theories: Introduction, Evaluation and Application.

Third Edition. Los Angeles, CA: Roxbury Press.Areh, I. in Umek, P. (2011). Psihološki učinki onesnaženega okolja. Varstvoslovje,

13(1), 30−38Barry, J. (1999). Environment and Social Theory. London: Routledge. Beck, U. (1992). Risk Society: Towards A New Modernity. Beverly Hills: Sage. Beirne, P. (2007). Confronting animal abuse: law, criminology, and human-animal rela-

tionships. Portland: Willan Publishing.Brantingham, P. J. in Brantingham, P. L. (1981). Environmental criminology. Bever-

ly Hills: Sage.Bučar-Ručman, A. (2009). Okoljska kriminaliteta skozi pogled zelene krimino-

logije. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 60(2), 118−130.Carrabine, E. , Lee, M. , Plummer, K. , South, N. in Iganski, P. (2004). The Greening

of Criminology. Criminology: A Sociological Introduction. London: Routledge. Clifford, M. (ur.) (1998). Environmental Crime: Enforcement, Policy, and Social Respon-

sibility. Gaithersburg, Md.: Aspen Publishers. Clifford, M. in Edwards, T. D. (1998). Defining ‚Environmental Crime‘. V M. Clif-

ford (ur.) Environmental crime: enforcement, policy, and social responsibility, (str. 121−145). Gaithersburg, Md.: Aspen Publishers.

Commoner, B. (1990). Making Peace with the Planet. New York: Pantheon.Dobovšek, B. in Goršek, J. (2007). Ekološka kriminaliteta – ogrožanje živalskih

in rastlinskih vrst. Varstvoslovje, 9(1/2), 47−57.Ehrlich, P. in Ehrlich, A. H. (1991). Healing the Planet. New York: Addison-Wesley.Eman, K. (2008). Uvod v fenomenološko analizo ekološke kriminalitete. Var-

stvoslovje, 10(1), 220−239.Eman, K. (2010a). Organizirana ekološka kriminaliteta – nekoč teoretični po-

jem, danes preteče dejstvo. V Zbornik 3. konference kazenskega prava in krimino-logije 2010 (str. 95−104). Ljubljana: GV založba.

Eman, K. (2010b). Novi „stari“ varnostni izzivi − 23. letni simpozij ACUNS (The Academic Council of the United Nations), 3.−5. junij 2010, Dunaj, Avstrija. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 61(3), 344−345.

Eman, K. in Meško, G. (2009). Ekološka kriminologija – poskus opredelitve in razprava. Varstvoslovje, 11(3), 357−381.

64


Eman, K. in Meško, G. (2011a). Media reporting about environmental crime in the Republic of Slovenia. V International Scientific Conference Security in the Post-conflict (Western) Balkans, Transition and Challenges Faced by the Republic of Macedonia: Book of Abstracts, 27−28 May 2011, Ohrid (str. 12). Skopje: Faculty of Security.

Eman, K. in Meško, G. (2011b). The issues of the protection of the environment through criminal law in the Republic of Slovenia. V International Scientific Conference Security in the Post-conflict (Western) Balkans, Transition and Chal-lenges Faced by the Republic of Macedonia: Book of Abstracts, 27.−28. May 2011, Ohrid (str. 13). Skopje: Faculty of Security.

Eman, K. , Meško, G. in Fields, C. B. (2009). Crimes Against the Environment - Green Criminology and Research Challenges in Slovenia. Varstvoslovje, 11(4), 574−592.

Eman, K. , Meško, G. in Ivančič, D. (2011). Ekološka kriminaliteta v Pomurju. 12. dnevi varstvoslovja: Zbornik (str. 14). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Emery, A. in Watson, M. (2004). Organisations and Environmental Crime: Le-gal and Economic Perspectives. Managerial Auditing Journal, 19(6), 741−759.

Frank, N., in Lynch, M. J. (1992). Corporate crime, corporate violence. New York: Harrow and Heston.

Fritz, M. (2011). Okolje kot dejavnik (ne)stabilnosti. Varstvoslovje, 13(1), 72−83.Giddens, A. (1997). Sociology. Cambridge: Polity Press. Groombridge, N. (1998). Masculinities and Crime against the Environment.

Theoretical Criminology, 2(2), 249−267.Halsey, M. (2004). Against ‚Green‘ Criminology. The British Journal Criminology,

44(6), 833−853.Halsey, M. in White, R. (1998). Crime, Ecophilosophy and Environmental Harm.

Theoretical Criminology 2(3), 345−371.Hannigan, A. J. (1995). Environmental Sociology. A social construction perspective.

London: Routledge.Harrison, P. in Pearce, F. (2000). AAAS atlas of population and environment. Berke-

ley: University of California Press. Ivanuša, T. , Banutai, E. in Podbregar, I. (2011). Fizična zaščita oboroženih in

drugih varnostnih sil kot kritična infrastruktura. Varstvoslovje, 13(1), 84−90.Kanduč, Z. (1992). Radikalna kriminologija – kriminologija vsakdanjega življe-

nja. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 43(2), 103−115.Kanduč, Z. (1994). Nekateri vidiki radikalne narave ‚radikalne‘ kriminologije.

Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 45(2), 113−128.Kanduč, Z. (1999). Okolje, priložnosti, nadzor in kriminalno vedenje. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 50(4), 324−333.Kangaspunta K. in Marshall, I. H. (ur.) (2009). Eco-Crime and Justice: Essays on En-

vironmental Crime. Turin: UNICRI.

65


Kirn, A. (1985). Pasti razvoja: Ekološke študije. Ljubljana: Komunist. Kiss, A. in Shelton, D. (1991). International environmental law. London: Graham &

Trotman.Klenovšek, A. in Meško, G. (2011). International Waste Trafficking – Prelimi-

nary Explorations. V G. Meško, D. Dimitrijević, in C. B. Fieds (ur.), Under-standing and Managing Threats to the Environment in South Eastern Europe (str. 79-100). Dodrecht: Springer.

Koser Wilson, N. (1999). Eco-Critical Criminology – An Introduction. Criminal Justice Policy Review 10(2), 155−160.

Kostantinović Ilić, S. , Nikolić Ristanović, V. in Kostić, M. (2009). Kriminologija. Niš: Pelikan Print.

Lane, P. (1998). Ecofeminism Meets Criminology. Theoretical Criminology, 2(2), 235−248.

Lash, S. , Szerszynski, B. in Wynne, B. (1996). Risk, environment and modernity: to-wards a new ecology. London: Sage.

Lynch, J. M. in Stretsky, B. P. (2003). The Meaning of Green: Contrasting Crimi-nological Perspectives. Theoretical Criminology, 7(2), 217−238.

Lynch, M. (1990). The greening of criminology: a perspective for the 1990‘s. The Critical Criminologist, 2, 11−12.

Lynch, M. J. , McGurrin, D. in Fenwick, M. (2004). Disappearing Act: The Repre-sentation of. Corporate Crime Research in Criminological. British Journal of Criminology, 44(2), 319–341.

Lynch, M. L. in Stretesky, P. (2007). Green criminology in the United States. V P. Beirne in N. South (ur.), Issues in green criminology: confronting harms against environments, humanity and other animals, (str. 217−238). Cullompton: Willan Pub.

Masters, R. in Robertson, C. (1990). Inside Criminology. New York: Prentice.Meško, G. (2010). Kriminologija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.Meško, G. , Bančič, K. , Eman, K. in Fields, C. B. (2011b). Situational Crime-Pre-

vention Measures to Environmental Threats. V G. Meško, D. Dimitrijević in C. B. Fields (ur.), Understanding and Managing Threats to the Environment in South Eastern Europe (str. 41−67). Dordrecht: Springer.

Meško, G. , Dimitrijević D. in Fields C.B. (ur.) (2011a). Understanding and Mana-ging Threats to the Environment in South Eastern Europe. Dordrecht: Springer.

Mihalič, T. (1993). Problematika okolja in ukrepi ekološke politike v turizmu. Doktorsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

Mitar, M. (2011). Nekatere dileme v razmerjih med varstvom okolja in varnostjo sodobne družbe. Varstvoslovje, 13(1), 20−29.

Newburn, T. (2007). Criminology. Cullompton: Willan Pub.

66


Odar, V. in Dobovšek, B. (2011). Organizirana ekološka kriminaliteta. Varstvo-slovje, 13(1), 53−71.

Pečar, J. (1981). Ekološka kriminaliteta in kriminologija. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 34(1), 33−45.

Pečar, J. (1988). „Kriminološko“ javno mnenje. Zbornik znanstvenih razprav, 48, 105−125.

Pečar, J. (1994). Kriminologija in družba. Teorija in praksa, 9/10, 830−838.Pličanič, S. (2003). Temelji ekološkega prava. Ljubljana: Cankarjeva založba.Rakar, I. in Tičar, B. (2011). Nekatera vprašanja upravnopravnega varstva okolja

v Republiki Sloveniji. Varstvoslovje, 13(1), 5−19.Reid, S. T. (2004). Crime and Criminology. Florida: Florida State University. Rock, P. (1994). History of criminology. Dartmouth: Aldershot.Schnaiberg, A. in Gould, K. A. (1989). Environment and Society: The Enduring Con-

flict. New York: St. Martin‘s Press.Siegel, L. J. (2001). White-Collar and Organized Crime. Horne, S. Criminology:

Theories, Patterns and Typologies. Wadsworth: Thomson Learning.Smith, R. L. in Smith, T. M. (1998). Elements of ecology, 4th Edition. Menlo Park:

Benjamin Cummings.Sotlar, A. , Tičar, B. in Tominc, B. (2011). Slovenian Environmental Policy

Analysis: From Institutional Declarations to Instrumental Legal Regulati-on. V G. Meško, D. Dimitrijević in C. B. Fields (ur.), Understanding and Mana-ging Threats to the Environment in South Eastern Europe (str. 11−39). Dordrecht: Springer.

South, N. (1998). A Green Field for Criminology?: A Proposal for a Perspective. Theoretical Criminology 2(2), 211−233.

Strojin, T. (1987). Uvod v pravo okolja. Ljubljana: Delavska enotnost. Sutherland, E. H. (1949). White Collar Crime. (Third edition). New Heaven: Yale

University.Sutherland, E. H. in Cressey, D. R. (1974). Principles of Criminology. Philadelphia:

Lippincott.Šinkovec, J. (1986). Splošno o varstvu okolja. Ljubljana: Delavska skupnost. Šturm, L. (1996). Izhodišča za pravno varstvo okolja. V L. Šturm (ur.), Upravni

zbornik, (str. 173-189) Ljubljana: Inštitut za javno upravo. Trevors, J. T. in Saier, M. H. (2007). Climate Change: New Trends and Projecti-

on. Water, Air, and Soil Pollution. Pridobljeno dne 15. 5. 2008 na http://www.springerlink.com/content/m0nkk16460k7k641/fulltext.pdf

van Swaaningen, R. (1997). Critical criminology: Visions from Europe. London: Sage Publications Ltd.

67


White, R. D. (2003). Environmental Issues and the Criminological Imagination. Theoretical Criminology, 7(4), 483−506.

White, R. D. (2008). Crimes Against Nature: environmental criminology and ecological justice. Cullompton: Willan Pub.

White, R. D. (2009). Environmental Crime: A Reader. Cullompton: Willan Publis-hing.

Zilney, L. A. , McGurrin, D. in Zahran, S. (2006). Environmental Justice and the Role of Criminology: An Analytical Review of 33 Years of Environmental Justice Research. Criminal Justice Review, 31(1), 47−62.

Documents

Ekoloska Kriminologija - Veda o Ekoloski Kriminaliteti - Eman Mesko