Drevo pravljic

Za devetimi gorami, za devetimi vodami, prav na

koncu sveta, kamor niti ptiček ne prileti, je modro

morje. Na koncu tega morja je zelen otok. Na tem

otoku prekrasno zlato drevo. In to zlato drevo ima

dvanajst vej. Na vsaki veji je gnezdo in v vsakem

gnezdu je po petnajst jajc iz čistega kristala.

Le lupinico razbij,

pravljico iz nje izvij!

(Pravljica o drevesu pravljic, češka ljudska)

NapisaliHans Christian Andersen

Kristina Brenkova

Carlo Collodi

Anica Černejeva

Jacob in Wilhelm Grimm

Igo Gruden

Polonca Kovač

Neža Maurer

Ela Peroci

Marlenka Stupica

Leopold Suhodolčan

Bina Štampe Žmavc

Matija Valjavec

Dane Zajc

Oton Župančič

NaslikalaMarlenka Stupica

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821-93-82087.575.056(497.4):929Stupica M.

DREVO pravljic : pravljice in pesmi s podobami Marlenke Stupica / [napisali Hans Christian Andersen ... [et al.] ; izbrali in uredili Andrej Ilc, Pavle Učakar, Irena Matko Lukan ; spremni besedi napisala Judita Krivec Dragan in Milček Komelj ; bibliografijo sestavila Petra Koršič]. - 1. natis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. - (Zbirka Sončnica)

ISBN 978-961-01-1286-01. Andersen, Hans Christian, 1805-1875 2. Ilc, Andrej

252212736

Vsebina

UVODNA BESEDA, Judita Krivec Dragan . . . 9

PASTIR, Matija Valjavec . . . 19

ČREP, NA TLEH JE LONČEK, Oton Župančič . . . 44

KROPARJI, Oton Župančič . . . 46

NA KRASU, Igo Gruden . . . 48

OB ZAHODU SONCA, Igo Gruden . . . 51

SONČEK ČEZ HRIBČEK GRE, slovenska ljudska . . . 52

KRUH BI RAD PEKEL, slovenska ljudska . . . 54

GRIL GODE, slovenska ljudska . . . 56

PLEŠI, PLEŠI, ČRNI KOS!, slovenska ljudska . . . 58

OČALA TETE BAJAVAJE, Ela Peroci . . . 60

PRAVLJICE ŽIVE V VELIKEM STAREM MESTU, Ela Peroci . . . 67

RDEČA KAPICA, Jacob in Wilhelm Grimm . . . 87

TRNULJČICA, Jacob in Wilhelm Grimm . . . 107

SNEGULJČICA, Jacob in Wilhelm Grimm . . . 123

MOJ DEŽNIK JE LAHKO BALON, Ela Peroci . . . 149

GASILEC . . . 172

PLESKAR . . . 173

SLAŠČIČARKA . . . 174

IGRALKA . . . 175

V PRVEM RAZREDU, Kristina Brenkova . . . 176

PRVIČ V LJUBLJANO, Kristina Brenkova . . . 180

PO PETIH MESECIH VESELJAČENJA OSTRŽEK ZAČUTI,

DA MU RASTEJO OSLOVSKA UŠESA IN DA POSTAJA PRAVI

OSLIČEK Z REPOM, Carlo Collodi . . . 185

BOLNIK, Leopold Suhodolčan . . . 194

POT SKOZI GOZD, Leopold Suhodolčan . . . 198

PRAVLJIČNO DREVO, Leopold Suhodolčan . . . 201

DELFINA SREČA LISICO ZVITOREPKO, Kristina Brenkova . . . 204

ČETRTKOVA ALI SREČNA CESTA, Kristina Brenkova . . . 208

O TREH GRAHIH, slovenska ljudska, zapisala Eva Zökševa . . . 212

PALČICA, Hans Christian Andersen . . . 221

PRI DEDKU IN BABICI, Kristina Brenkova . . . 253

PAV, Bina Štampe Žmavc . . . 258

DEŽ, Dane Zajc . . . 261

LUNIN PLES, Neža Maurer . . . 262

ŠKRATELJČKI, Anica Černejeva . . . 262

KRESNICA PODNEVNICA, Polonca Kovač . . . 265

NA KOLENU, Oton Župančič . . . 285

ZLATO V BLATNI VASI, Oton Župančič . . . 286

BREZA IN HRAST, Oton Župančič . . . 288

VONJAVE, BARVE, GLASOVI, Kristina Brenkova . . . 290

NA BENEDIKOVEM VRTU, Kristina Brenkova . . . 297

ČUDEŽNO DREVO, Marlenka Stupica . . . 301

GRDI RAČEK, Hans Christian Andersen . . . 317

ZVEZDNI TOLARJI, Jacob in Wilhem Grimm . . . 343

SPREMNA BESEDA, Milček Komelj . . . 358

OD KOD JE KAJ . . . 372

O MARLENKI STUPICA . . . 379

NAGRADE IN PRIZNANJA (IZBOR) . . . 379

BIBLIOGRAFIJA ILUSTRIRANIH KNJIG

MARLENKE STUPICA, Petra Koršič . . . 380

Iz revije CICIBAN, 1994/2

/ U V O D N A B E S E D A / 9

Uvodna beseda

Marlenka Stupica. Umetnica, ki je nikakor ne moremo spregle-

dati, ko v galeriji zadnjega stoletja ogledujemo ključne podobe slo-

venske likovne umetnosti. Pa ne zato, ker tiste, ki smo odraščali ob

njenih ilustracijah, omemba njenega imena vedno znova navda s po-

sebnim občutkom topline in nostalgije; temnolasa gospa živahnih oči

in čudežnih rok, ki smo jo nekoč občudovali na televiziji, ko je vrtela

svinčnik kot čarobno paličico, in si skoraj nismo upali pomisliti, da jo

kdaj tudi zares srečamo, je že zdavnaj postala simbol ilustracije. Pa ne

le tiste, ki verbalno nepismenemu posamezniku odpira vrata v svetove

tisočerih zgodb in mu kasneje, ko osvoji pisano besedo, to obarva z

letnimi časi, simbolnimi pomeni in razpoloženjem, temveč celotnega

področja z zavidljivo, vse do antičnih časov segajočo tradicijo. Včasih

smo mu rekli knjižno slikarstvo, ki je skupaj s freskami in tabelnimi

podobami zvesto shranjevalo čas in prostor tako za svoje kot za pri-

hodnje rodove.

Marlenka Stupica je bila ena prvih diplomantk Akademije za li-

kovno umetnost v Ljubljani in ob profesorjih, ki so se še šolali v sve-

tovljanskem predvojnem Zagrebu, je lahko spoznavala sočasno umet-

nost mednarodnega prostora. Čeprav smo imeli tudi Slovenci sijajno

zgodovino knjižne ilustracije, za kar imajo velike zasluge predvsem

umetniki iz skupine Vesna s svojo findesièclovsko estetiko, je bil na-

stop Marlenke Stupica prelomen za razvoj področja v drugi polovi-

ci dvajsetega stoletja. Skupaj s sodobnicama Ančko Gošnik Godec in

Marjanco Jemec Božič je ob slikarjih, katerim so ilustracije pomenile


10 / D R E V O P R AV L J I C /

le občasen odklon od velikih formatov, podobam v knjigah, namenje-

nih otrokom in mladini, posvetila celoten opus ter uveljavila povsem

nov položaj in vlogo ilustracije. Te prve mojstrice, ki so po pol stole-

tja obudile strastno zanimanje za pravljice, so v javnosti, tudi strokov-

ni, radi poimenovali kar pravljičarke.

So knjige, v katerih avtor tako prepričljivo nagovarja bralca, da ta

na koncu verjame, da mu je zgodbo pripovedoval osrednji junak in

ne pisatelj, ki ga je ustvaril. So tudi ilustratorji, katerih likovne in-

terpretacije zmorejo tako usodno zaznamovati izbrano literarno delo,

da osvojenih vidnih predstav skoraj nikoli več ni mogoče zamenjati

z novimi. Upodobitve nekaterih pravljic in pesmic, ki jih je vse od

petdesetih let minulega stoletja v knjigah in revijah objavljala Mar-

lenka Stupica, so generacijam ljubiteljev teh posebnih knjižnih zvrsti

postale že splošno prepoznavni simboli večinoma prastarih, celo ar-

hetipskih vsebin. Tako za nas Sneguljčica bratov Grimm ne more biti

katerakoli deklica, temveč le Marlenkina otroško lepa punčka dolgih

črnih las, rdečih ličk, obdana z drobcenimi igrivimi škratki v značilnih

rdečih škorenjčkih. Elegantna v modri obleki in ozaljšana le z zlato

verižico, je tudi svojevrsten portret umetničine hčerke Marije Lucije,

ki je bila opisu princeske v znameniti pravljici nenavadno podobna.

Tudi nežno, le za palec veliko vilinsko Palčico ter romantičen bider-

majerski park Grdega račka – belega laboda – kar nekako samo umevno

povežemo z Andersenovim nenavadnim svetom, iz katerega je črpal

obe pripovedi. Kdo ve, če je Astrid Lindgren videla prebrisano Piko

Nogavičko tako, kot nam jo je narisala Marlenka Stupica: okroglo-

lično gospodično z vpadljivimi rdečimi lasmi, zmeraj spetimi v dva

čopka? Pa naš znameniti Črni kos, ki je nared za ples, čeravno bos, a

v praznični opravi z obveznim modrim cilindrom na glavi? Nikoli ga


ni mogoče pozabiti, pa tudi Barčice, ki po morju plava …, Sončka, ki

čez hribček gre …, Grila, ki gode, da miška rajat hiti …, Ptic, ki po-

jejo, da preženejo vse meglice …, ne. Marsikateri ilustrator si jemlje

veliko svobode pri likovni interpretaciji besedila, a Marlenka Stupica

sodi med tiste, ki mu vedno zvesto sledijo. Kljub temu pa so njene

podobe, pa naj imamo v mislih prave miniaturne slike ali le drobne

vinjete, ob mojstrski risbi in popolni kompoziciji nepozabne zaradi

tankočutnosti, s katero se loteva vsakega detajla posebej. Ukvarjanja z

ilustracijo nikoli ni razumela onkraj svojega modusa vivendi; od nek-

daj je ljubila svet pravljic, saj so ji pokrajine brezkončne domišljije

omogočile ohranjanje otroka v sebi, kot je nekoč dejala tudi sama.

Pravljice so na neki način res nabor arhetipskih vzorcev značajskih

lastnosti in vedenja posameznika ter družbe, ki ga določa, a v sebi

skrivajo toliko raznolikih barvnih odtenkov in razpoloženj, da še da-

nes ostajajo neizčrpna zakladnica podob in občutenj. Ne dajo nam

pozabiti, da so jih ustvarjali in iz roda v rod prenašali mnogi, večino-

ma anonimni pripovedovalci skozi dolga stoletja človeške zgodovine.

Pravljice so stare kot človeštvo, a prav posebne pozornosti so bile

deležne v devetnajstem stoletju, ko se je s formiranjem narodov po-

večalo tudi zanimanje za njihovo zgodovino in dediščino. Jeziko-

slovci, zgodovinarji in ljubitelji so strastno zbirali in preučevali to na

novo odkrito ljudsko bogastvo, ki je skozi domišljijo osmišljalo ab-

straktnost časa in vsebine v njem. Devetnajsto stoletje je čas vélikih

pravljičarjev in vélikih, usodnih zgodb iz davnih dni. Jacob in Wil-

helm Grimm, Hans Christian Andersen in Ernst Theodor Amadeus

Hoffman so med najbolj znamenitimi avtorji, ki so povzeli čudovite,

kdo ve koliko stare pravljice ljudskih pripovedovalcev svojih dežel in

jih zapisali v obliki, v kakršni jih danes pozna skoraj ves svet; ne kot


nemške ali danske, temveč kot pripovedi obče človeških usod, ki si

jih danes lastimo vsi mi. Zagledanost v preteklost, še posebej v skriv-

nostni srednji vek, je podobno kot velik del umetnosti tistega časa

zaznamovala tudi estetiko knjižne ilustracije. Potovanje v čas, ki so

ga skrivali temni gozdovi, globoki tolmuni, zapuščeni gradovi ali le

še razvaline nekdanje veličine, ter v kamen in slike vtisnjene podobe

daljnih junakov so od nekdaj privlačili tudi Marlenko Stupica. Kljub

temu da se je njena, po eleganci in subtilnosti že od začetka prepoznav-

na likovna govorica sijajno prepletla z literarnimi mojstrovinami no-

vejšega datuma (Astrid Lindgren, Oton Župančič, Kristina Brenkova,

Ela Peroci …), se je njen večplastni in v sebi zadostni svet še posebej

manifestiral v ilustracijah Grimmovih in Andersenovih pravljic, ki so

ji večinoma omogočale tudi za to likovno zvrst zelo velike formate, v

poznejših ponatisih za t. i. velike slikanice.

Ob Rdeči kapici iz leta 1953 že lahko govorimo o knjižni izdaji, ki

ima poleg vseh drugih kvalitet, značilnih za dobro ilustrirano slikani-

co, že status zbirateljskega umetniškega artefakta. V minimalističnem

pristopu, prefinjeni filigransko krhki risbi in pretehtani uporabi barve

ni težko prepoznati umetničinega poznavanja in obvladanja aktualne-

ga slikarstva tistega časa, obenem pa izrazite slutnje nekega novega,

drugačnega pristopa k ilustraciji. Podobe v njenih knjigah zmorejo

znova prevzeti vlogo zrcala, v katerem se ogleduje družba in čuti duša

umetnika, ne glede na to, da je vsaj neposredni motivni svet vezan

na literarno predlogo. Marlenka Stupica vedno zvesto sledi besedilu,

celo doslednemu opisu dogodkov in oseb v njem, toda zaradi posebne

palete barv, drobnih detajlov, ki imajo velikokrat simbolni pomen, ter

predvsem razpoloženja, zaradi katerega so ji pravljice še posebej ljube,

njene upodobitve daleč presegajo enoznačne likovne razlage. Zlatola-

sa Rdeča kapica je svetla deklica, ki z milino in zaupljivostjo svojega

otroškega sveta premaguje zle sence neke druge, čeprav neizbežne pa-

ralelne stvarnosti. V pretežno črno-beli pokrajini, z izjemo globoke-

ga gozda, kjer je umetnica z načinom zeleno v zelenem in z majhno

hišico med ogromnimi drevesi dosegla dramatično vzdušje, je punčka

s kontrastno rdečo kapico še posebej poudarjena tako na formalni kot

na pomenski ravni. Če je Marlenka Stupica tu izhajala iz domačega

etnološkega izročila, kar lahko sklepamo iz kmečke oprave glavnih

oseb in elementov stavbarske dediščine, se je v Trnuljčici, ki je izšla leto

kasneje, poklonila poznogotski kostumografiji in arhitekturi ter v

svoji domišljiji ustvarila barvito pripoved, postavljeno v razkošno ple-

miško okolje. Zbledelim spominom na pravljične prizore potovanja

Svetih treh kraljev, lovskih pohodov, družabnosti plemenitih gospa

in vitezov s konca srednjega veka, v katerih so takratni slikarji tako

radi naslikali še pokrajino z gradovi, luno in soncem ter dodali, včasih

namerno skrili številne mikavne nadrobnosti iz vsakdanjega živ ljenja,

je Marlenka Stupica prispevala celo galerijo atraktivnih oseb, vilin-

skih dam, konjenikov, glumačev in piskačev v domiselnih barvitih

kostumih in pokrivalih. Ta zadnja zagotovo sodijo med detajle, ki jim

je vedno veljala prav posebna pozornost, saj jih lahko občudujemo v

številnih ilustracijah, med katerimi ne smemo spregledati poljan klo-

bukov iz knjige Moj dežnik je lahko balon (1962) pisateljice Ele Peroci.

Neizmerna domišljija je dobila krila tudi v čudežnih prizoriščih iz

narave, kjer je umetnici večinoma zadostovala le ena temeljna barva,

da je v širokem razponu odtenkov naslikala posamezne prizore, kot je

nepozabni poletni gozd z ribnikom, panoramski pogled na pokrajino

z jezdeci in gradom, ki ga je v svoj neprebojni objem uklenilo trnje,



ter v nenavadno perspektivo postavljena sobica v modrem z usodnim

vretenom in hudobno vilo v njej.

Leta 1956 je prvič izšla znamenita Sneguljčica, in čeprav od zadnje

Grimmove pravljice ni minilo dosti, je Marlenka Stupica presenetila s

povsem novimi podobami svoje, takrat že širše uveljavljene slikarske

pripovedi. V njih se je do popolnosti razživela njena velika ljubezen

do risanja podrobnosti, ki jih je bila vedno zmožna prepoznati v nara-

vi ali v stvaritvah človeških rok ter jih združiti v nove, izrazito oseb-

noizpovedne domišljijske kompozicije. Tako nas na eni strani očarajo

na simbole reducirani in v nedoločeno belino postavljeni odlomki,

ki bi jih lahko primerjali s pesmico, na drugi pa osupnemo nad celo-

stranskimi, na razkošne starinske tapiserije spominjajočimi slikarija-

mi. Morda lahko tudi zato vedno znova ogledujemo prizore v gozdu,

ki na pomenski ravni, vsej dramatiki dogodkov navkljub, odsevajo

tisti svetli, dobri in optimistični princip sveta, ali srhljivo vijolično

čumnato kraljice čarovnice, definirano z množico atributov mračnega

in zlohotnega drugega pola življenja. Poleg Sneguljčice in palčkov,

omenjenih že v uvodnem delu, so se v našo zavest najbrž za zmeraj

vtisnili tudi ploskovito obravnavani, poosebljeni predmeti: čudežno

zrcalo, zastrupljeno jabolko, glavnik in pas, s katerimi so sile zla sku-

šale premagati pravičnost.

Sedemdeseta in osemdeseta leta so bila v slikarstvu naklonjena bar-

vi in pomenskim, pogosto v literaturi utemeljenim izhodiščem. Tudi

predstavni svet Marlenke Stupica se je vzporedno s splošnimi strem-

ljenji k novi podobi razvijal v vse bolj velikopotezne, slikovite in

tudi z barvo določene likovne interpretacije pravljic, kjer je osrednje

mesto zavzel Andersen. Palčica iz leta 1976 že prerase filigransko krh-

ko, predvsem z mojstrsko linijo ustvarjeno figuro. Še vedno poetično

in vilinsko eterično deklico, ki se tako sijajno poda v mikrokozmos

malih bitij, ki žive v podrasti in med cvetlicami, kot so žuželke, ptice

pevke in varuhi cvetja, avtorica pričara s prefinjeno in transparentno

barvno paleto, kjer lahko ohranja svojevrstne študije o monokromnih

možnostih posameznih barv. Še vedno prevladujeta zelena in bela,

a mednju se vse bolj tihotapijo tudi modrikasti in rožnati toni, ki

ustvarjajo zračne pejsaže z rečnimi in morskimi nabrežji.

Velike barvne površine, kjer se nekoč jasna obrisna linija prosto-

ra, figur in predmetov v njem v mehkih prehodih vse bolj staplja z

barvo, postanejo še izrazitejše v Grdem račku (1993). Motivni svet je z

izjemo dveh prizorov posvečen živalim in čudoviti naravi, ki jo umet-

nica spremlja skozi vse štiri letne čase: v od sonca razvajenem poletju,

ko se iz jajc skupaj z rumenimi račkami izleže čuden labodji mladič,

v melanholični jeseni, ko se jate ptic v žarkem poznem soncu z list-

jem, ki ga odnaša veter z dreves, selijo na jug, v beli zimi, doživeti v

preprosti izbici, polni ljubkih otrok, ter v ključnem prizoru pravega

zmagoslavja pomladi. Preobrazbo grdega račka v elegantnega bele-

ga laboda je Marlenka Stupica poudarila v vrhunski, bidermajersko

slikoviti podobi ozelenelega mestnega parka z razcvetelim španskim

bezgom, smetanastimi labodi, ki se ogledujejo na mirni gladini ribni-

ka, ter praznično napravljenimi otroki, spominjajočimi na meščanske

portrete iz obdobja romantike. Ob sprehodu skozi očarljiva prizori-

šča, kjer seveda ne manjka drobnih posebnosti, ni težko spoznati, da

je nekdanjo srednjeveško miniaturo kot metaforično izhodišče ne-

opazno zamenjala romantična bidermajerska slika. Tudi v naslednjih

letih Marlenka Stupica skrbno preučuje pokrajino. S figurami, ki so

postopoma pridobivale na občutenju telesnosti, je prizorišče vedno

bolj prepričljivo določala iluzija prostora. In če so v Grdem račku barve



mešali letni časi, jih v Zvezdnih tolarjih iz leta 2000 dnevni. Sirota do-

brega srca, ki spominja na lik Rdeče kapice izpred pol stoletja, se na

pot odpravi zjutraj in se šele zvečer, ko zasvetijo zvezde na nebu, usta-

vi v temnem gozdu. Kot posebna zanimivost v pripovedi se pojavi

veter, s katerim ilustratorka pojasni prošnjo otroka, ki mu je deklica

podarila svojo kapico, da ga ne bi več zeblo v glavo.

Marlenka Stupica je ustvarila izjemen opus, a nikoli se ni ponavlja-

la in nikoli zares ustavila. Kakor da ji prav velika ljubezen do pravljic

ne dopušča pozabljenja otroške radovednosti in silovitosti pri odkri-

vanju zakladnice univerzalnega človeškega duha. Zato ostaja odprta

za sanje. Kdo ve, če se v tej njeni sanjavosti ne skriva pravi odgovor na

vprašanje, zakaj se lahko vedno znova loteva istih besedil, a jih zmore

vsakič drugače narisati in pobarvati. Njene najbolj znane slikanice so

bile deležne večkratnih izdaj in le redkih se njena domišljija in roke

niso dotaknile, ko so se znova pojavile pred njenim pogledom. Ver-

jamem, da v njeni domišljiji ostajajo še mnogi skriti kotički, v katere

nam še ni odprla vrat, morda le priprla, kot v Čudežnem drevesu iz leta

1995, kjer si je tako podobe kot besede izmislila sama in tako vsaj v

okruških povzela bistvo svojega umetniškega kreda. Med listi vseh

njenih knjig in revij je zapisanih še veliko čudovitih podob, veliko

preveč, da bi jih v tem trenutku lahko odpirali. Spomnila sem se le ne-

katerih; brez njih bi bila naša osebna knjižnica žalostno izpraznjena,

ne glede na to, da smo otroška leta morda že zdavnaj pustili za sabo.

Judita Krivec Dragan


Pastir m a t i j a v a l j a v e c

/ P A S T I R / 21

Je živela revna mati,

ni imela več nikogar,

le še sineka edinca.

Ta je pasel kravo dimko

po gozdovih in po lazih,

zraven je suhljad nabiral

in prodajat nosil v mesto.

Za denar, ki ga dobil je,

kupil je pri peku kruha.

In tako je s tem zaslužkom

živel sebe in še mater.

Neki dan, kot ponavadi,

nesel je suhljad v mesto,

jo prodal in kupil kruha.

Ko pa se domov je vračal,

je naletel na pastirje,

ki pretepali so psička.

Kužek se mu je zasmilil

in pokaral je pastirje:

»Čujte, ne tepite psička,

raje ga darujte meni!«

»Kaj nam daš, če ti ga damo?«

so vprašali ga pastirji.

»Kaj čem dati?« on jim reče,

»saj nič nimam, le ta kruhek.«


»No, pa naj bo kruh v zameno,«

privolili so pastirji.

Dal jim je svoj hlebček kruha,

a pastirji njemu psička.

Ko domov prišel je, vpraša

mati ga tako kot zmeraj:

»Si prinesel nama kruha?«

»Nisem, ker sem kupil psička

in zanj moral hlebček dati.«

Jezno ga pokara mati:

»Joj, še psa je nama treba!

S čim ga bova pa redila,

ko še nama manjka hrane?«

»Eh, bo že šlo,« sinek reče.

»V hosti bom nabral suhljadi,

jo prodal meščanom v mestu

in za novce kruha kupil

pa bo spet pri hiši hrane

zame in za vas in psička.«

Šel je in nabral suhljadi,

jo lepo prodal meščanom

in za novce kruha kupil,

materi domov ga nesel.

Spotoma mu spet zgodi se,

da je prišel do pastirjev,

ki so tepli majhno mačko.

K njim je stopil pa jim rekel:

»Čujte, ne tepite mucka,

raje meni ga prodajte!«

»Koliko pa daš za mačka,

saj poceni ga ne damo?«

»Tale kruhek, če bo dosti.«

»No, naj bo, ker sam si reven,«

so pastirji privolili

in za kruh mu dali mucka.

Mati ga doma pobara

ponavadi, kakor zmeraj:

»Si prodal suhljad v mestu,

si prinesel nama kruha?«

»Nisem, ker sem kupil mucka

in zanj moral ves kruh dati.«

Zopet ga pokara mati:

»Lepo reč si spet zakuhal!

Midva lakoto trpiva

pa rediva naj še mačka!«

»Mati, bo že, ne skrbite!

Spet bom v hosto šel po drva

in za novce kruha kupil

pa lepo ga bomo jedli

vi in jaz in pes in mucek.«

/ P A S T I R / 23


Šel je in nabral suhljadi,

v mesto butaro odnesel

in za novce kruha kupil,

materi domov ga nesel.

Ali spet ga pot pripelje

med pastirje, ki so tepli

s palicami majhno kačo.

Njemu kača se zasmili,

gre k pastirjem in jim reče:

»Ne tepite uboge kače,

raje meni jo prodajte!«

Mu odgovore pastirji:

»Kaj pa daš za to golazen?«

»Kaj bi dal, ko pa nič nimam!«

Mu zabrusijo pastirji:

»Kače mi zastonj ne damo!

Mar ne veš, da so Zastonjka

že pred leti pokopali?

Če pa daš nam hlebec kruha,

si lepo odnesi kačo!«

Dal je kruh, dobil je kačo

in ubral pot proti domu.

Med potjo pa po človeško

kača se oglasi, reče:

»Ljubi dečko, lepa hvala!

Zlih pastirjev si me rešil

in življenje mi ohranil.

Veš, še tole te zaprosim:

moji materi me nesi,

v našo hišo, v skalno duplo!

Moja mati bo vsa srečna

te bogato obdarila,

ker si ljubo hčer ji rešil.

Ti zlata bo ponujala,

ti srebra hotela dati,

vendar se lepo zahvali,

reci: ‚Ljuba kačja mati,

jaz zlata, srebra ne maram!‘

Prosi jo, naj da ti prstan,

ki je v hiši na zapečku.

Prstan ta je pravo čudo:

malo s prstom ga potrkaš

in v hipu je pred tabo

dvanajst mladih korenjakov,

vprašajo te, kaj ukažeš.

Prej kakor do pet našteješ,

že zgodi se, kar si želel.

Je pastir ustregel kači,

njeni materi jo nesel

v skalno duplo in ji rekel:

/ P A S T I R / 25


»Mati, tu imate hčerko!

Kupil sem jo od pastirjev,

ki so šibali jo, tepli,

ona pa me je prosila,

naj jo k vam domov odnesem!«

Kačja mati vsa presrečna

reče: »Dečko, bog ti vrni!

Kaj bi dala ti v zahvalo?

Glej, zlata, srebra dva kupa:

kolikor želiš, naberi!

Če kaj drugega te mika,

kar se najde v naši hiši,

samo reci in izberi,

vse ti bom z veseljem dala!«

A pastir zlata ne mara,

za srebro se sploh ne zmeni.

Sem in tja po hiši hodi

in si vsako reč ogleda.

Slednjič reče: »Kačja mati,

tale prstan meni dajte,

ki leži tam na zapečku!«

Pa mu reče mati kača:

»Veš, ta prstan ni nič vreden,

raje si zlata naberi!«

»Njega nočem, mati kača!

Če kaj daste, prstan dajte;

za vse drugo lepa hvala!«

Kaj je mogla mati kača?

»Kar sem rekla, obljubila,

to velja in bom spolnila:

tu je prstan, pa ga vzemi!«

Se pastir lepo zahvali,

pot ubere proti domu.

Ga doma pobara mati

ponavadi, kakor zmeraj:

»Kod si hodil tako dolgo?

Jojmene, kako sem lačna,

ali si prinesel kruha?«

»Náa, mati, kruha nimam.

Brez skrbi, ne boste lačni,

jedli boste kot grofica!«

Vzame prstan, obenj trkne

in že v hipu stopi preden

dvanajst mladih korenjakov:

»Vaša milost, kaj bi rada?«

»Takih brž jedi na mizo,

kot imajo jih bogati

na največji letni praznik!«

Komaj reče, že šibi se

miza od jedi, pijače.

Ej, kako so se gostili

/ P A S T I R / 27


mati, on in pes in maček.

Bogme, še nikoli niso

toliko dobrot užili.

Zdaj pastir ni pasel dimke,

ni nabiral v hosti dračja,

da bi ga prodajal v mestu.

Bogme, ni bilo mu treba,

ko imel je vsega dosti.

To življenje v izobilju

pa zbudi mu čudne misli

in mu porodi načrte,

kot jih prej ni niti sanjal:

kar na lepem se zaljubil

je v mlado cesarično

in poslal k cesarju mater,

naj ga vpraša, če bi hčerko

svojo njemu dal za ženo.

Svetli cesar je pa rekel:

»Mati, le domov pojdite

in tako povejte sinu,

kaj mu je naročil cesar:

če iztrebi mi gozdove,

ki okrog gradu stojijo,

da se spremenijo v polje,

ki pognalo bo pšenico,

da bo jutri zgodaj zrela,

in če iz nje kolače speče,

da jih jedel bom za zajtrk –

potlej dam mu hčer za ženo!

Če pa tega ne napravi,

bogme, se slabo mu piše,

ker se fantalin je drznil

reči svojemu cesarju,

naj mu hčerko da za ženo!«

/ P A S T I R / 29

Documents

Drevo pravljic