DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varnost in policijsko delo

Privatizacija vodnih virov

Ljubljana, junij 2016 Sara Humar

Mentor: doc. dr. Katja Eman

Zahvala

Ob zaključku pisanja diplomske naloge se za pomoč, nasvete in strokovno

vodenje zahvaljujem mentorici doc. dr. Katji Eman.

Posebna zahvala pa gre tudi moji družini, ki mi je skozi celotno šolanje stala ob

strani in mi izkazovala podporo na vsakem koraku.

3

Kazalo

1 Uvod .............................................................................................. 6

1.1 Metodološki okvir ......................................................................... 7

2 Voda .............................................................................................. 7

2.1 Pomen za človeka ......................................................................... 7

2.2 Problematika vodnih virov ............................................................... 8

2.3 Človekova pravica do vode .............................................................. 9

3 Upravljanje z vodnimi viri ................................................................... 10

3.1 Državno upravljanje ..................................................................... 10

3.2 Skupno upravljanje ...................................................................... 11

3.3 Privatizirano upravljanje ............................................................... 11

4 Privatizacija vodnih virov .................................................................... 13

4.1 Definicija privatizacije vodnih virov .................................................. 13

4.2 Vzroki za privatizacijo vodnih virov ................................................... 14

4.3 Zakonska opredelitev .................................................................... 15

4.4 Primeri privatizacije vodnih virov v drugih državah ................................ 18

4.4.1 Francija: Pariz ...................................................................... 19

4.4.2 Indija: Radžastan ................................................................... 19

4.4.3 Bolivija: Cochabamba in El Alto .................................................. 22

4.4.4 Grčija: Thessaloniki in Atene ..................................................... 25

4.4.5 Afrika: Južna Afrika, Gana in Tanzanija ........................................ 27

4.5 Pozitivne in negativne strani privatizacije ........................................... 30

4.5.1 Pozitivne strani ..................................................................... 31

4.5.2 Negativne strani .................................................................... 31

5 Analiza primera poskusa privatizacije vode v Slovenij .................................. 33

6 Zaključek ....................................................................................... 36

6.1 Ugotovitve in preverjanje hipotez .................................................... 36

6.2 Razprava .................................................................................. 38

7 Uporabljeni viri ................................................................................ 36

4

Povzetek

Človekova tesna povezava z vodo je vidna že od samega začetka obstoja človeštva, vendar

se je pogled nanjo skozi zgodovino spremenil. Medtem ko je bil prost dostop do vode vse

do sodobnih časov nekaj samoumevnega, lahko na vodo v sodobnem svetu gledamo kot na

naravno dobrino, do katere lahko dostopa vsak, ki jo potrebuje, ali pa kot na ekonomsko

dobrino, ki ima svojo prodajno vrednost ter ceno, ki jo določa gospodarski trg. Ravno ta

ekonomski pogled na vodo pa lahko v času, ko je pomanjkanje vode v porastu, poveča

motivacijo zasebnih podjetij za nakup vodnih virov, saj si, glede na to, da smo vsa živa

bitja od vode odvisna, s tem zagotovijo dobiček, kar pa je lahko zelo problematično.

V diplomskem delu so predstavljeni določeni aspekti načina upravljanja z vodnimi viri,

kadar je njihov lastnik zasebno podjetje oziroma organizacija. Tak način upravljanja se

imenuje privatizacija vodnih virov in je ponavadi vpeljan zaradi slabega gospodarskega

stanja države in vodne infrastrukture, pogosto pa privatizacijo vode zahtevajo tudi tuji

finančni investitorji. V zadnjih desetletjih je mogoče opaziti naraščanje števila

privatiziranih vodnih virov, saj naj bi si s tem države izboljševale gospodarsko učinkovitost

in zviševale finančna sredstva. Privatizacija vode je fenomen globalnih razsežnosti, ki ima

ne glede na vzrok privatizacije vode, pogosto enake posledice, to pa je mogoče opazovati

na podlagi primerov, ki razkrivajo delovanje zasebnih podjetij, ki se ukvarjajo s ponudbo

vode. Njihov cilj je dobiček in stranski produkt takšnega upravljanja so pogosto kršitve

človekovih pravic ter škodovanje okolju. Zato je dandanes privatizacija vodnih virov tema

mnogih razprav in podrobnih raziskav o pozitivnih in negativnih učinkih privatizacije

vodnih virov na okolje in življenja ljudi.

Zaradi pomanjkljive zakonodaje ali brezbrižnosti držav, se vodni viri v svetu ne upravljajo

na način, ki bi omogočal trajnostni obstoj vode ter dostop vsakogar do vodnega vira. Da

bi stanje izboljšali, pa bi bilo potrebno vpeljati nove, učinkovitejše sisteme upravljanja,

ki bi delovali v javno dobro, spoštovali človekovo pravico do vode ter zagotavljali odnos

do vode, ki bi dolgoročno varoval njeno kvaliteto in količino.

Ključne besede: voda, privatizacija vodnih virov, upravljanje z vodnimi viri, človekove

pravice.

5

Summary – Privatization of water resources

The tight connection between humans and water can be observed since the beginning of

humanity but the way we view water has changed through the history. Before the modern

ages, the access to water was something we took for granted, but in the modern world

we can view water either as a natural good, to which anyone can have access to, or as an

economic commodity, that has its selling value and a price that is decided on the

economic market. This economic view on water can, in times of growing water scarcity,

increase the motivation of private companies, to buy water resources. Because all living

beings depend on water for survival, the private companies can ensure the rise of their

profits and that can be very problematic.

The diploma deals with certain aspects of water management, when the management is

in the private hands. This way of managing water is called water privatization and is

usually introduced because of the bad economic conditions of a country, but it is also

often demanded by foreign investors. In the last few decades, growing numbers of

privatized water resources can be observed, mostly because water privatization is

supposed to raise economic efficiency and increase financial means. It is a phenomenon

of global dimensions that has, regardless of the cause, very often the same consequences,

which can be seen through many cases that reveal the workings of private companies that

deal with water service. Their goal is profit and that’s why the side effects of this kind

of water management are often violations of human rights and harming of the

environment. Because of that the privatization of water is a subject of many discussions

and researches of positive and negative effects of water privatization on the environment

and the lives of the people.

Because of the lacking legislation or the indifference of countries, the management of

water in the world does not provide sustainability of water resources and access to water

to everyone that needs it. To improve this situation, we would have to introduce new,

more efficient systems of management, that would work as a public good, respect the

human rights and insure the relation to water, that would protect the quality and quantity

of water in the long run.

Key words: water, privatization of water resources, management of water resources,

human rights.

6

1 Uvod

V zadnjih nekaj desetletij so se zaradi globalnega pomanjkanja vode in slabega

upravljanja z vodnimi viri, začeli pojavljati novi načini za učinkovitejše upravljanje vode.

Eden takšnih načinov, ki naj bi slabe sisteme izboljšal, je privatizacija vodnih virov. Zanjo

se ponavadi odločijo države, v katerih sistem upravljanja z vodo ni učinkovit, zaradi slabe

ponudbe, vzdrževanja in izgube vode, ali pa zaradi finančnih problemov, kot so nizki

prihodki in slabo finančno vodenje ter veliko pomanjkanje investicij s strani javnega

sektorja, zato vajeti predajo zasebnim podjetjem in organizacijam (IWA Water Wiki,

2015).

Privatizacija vodnih virov se od privatizacije drugih storitev zelo razlikuje, saj je voda

dobrina, na kateri temelji vse življenje in ravno to je eden od najbolj zaskrbljujočih

faktorjev privatizacije vode (Todurov, 2014). V svetu, v katerem se zaloge vode

konstantno manjšajo, je predaja pravice do nekega vira vode zasebnemu podjetju lahko

zelo problematična, še posebej, ker obstaja možnost, da bo podjetje delovalo le sebi v

prid ter zanemarjalo potrebe vseh prebivalcev.

Voda je bila zaradi svoje pomembnosti dolgo v javnih rokah, zato je pojav privatizacije

vodnih virov za mnoge sporen. Svetovna javnost ima o privatizaciji vode ločena mnenja.

Glavni problem, ki ga pri tem izpostavljajo nasprotniki privatizacije vode, je možnost

kršitve človekovih pravic in osredotočenje zasebnih podjetij le na dobiček, medtem ko

zagovorniki trdijo, da je izboljšanje vodenja sistema distribucije in kvalitete vode možno

izključno z rekonstrukcijo sistema, ki jo izvede zasebna organizacija ali podjetje

(Wisegeek, 2014).

V diplomski nalogi smo ugotavljali, kakšen vpliv ima privatizacija vodnih virov na

upravljanje z vodnimi viri in življenja ljudi, ali pri tem pojavu lahko prihaja do kršenja

človekovih pravic, ali je dobiček motivacija za delovanje zasebnih podjetij na področju

ponudbe vode ter ali je privatizacija vodnih virov na splošno bolj učinkovita, kot

upravljanje vodnih virov s strani države. Zato smo si postavili tudi tri hipoteze, ki jih

bomo skozi diplomsko nalogo preverili.

Hipoteza 1

S privatizacijo vodnih virov so ljudem kršene osnovne človekove pravice.

Hipoteza 2

Privatizacija vodnih virov ima pozitivni učinek na upravljanje z vodnimi viri.

7

Hipoteza 3

Podjetjem, ki se ukvarjajo z vodnimi viri, je primarni cilj pridobivanje dobička.

1.1 Metodološki okvir

Diplomska naloga je bila izdelana na podlagi sekundarnega raziskovanja različnih oblik

virov. Je teoretičnega značaja, pri pisanju pa so nam bile v pomoč študije primerov ter

snov, ki smo jo črpali iz analiz zakonodaje, direktiv Evropske unije, zapisnikov sej

državnih organov ter domače in tuje literature v obliki strokovnih člankov, knjig,

statističnih podatkov, diplomskih del, poročil ustreznih institucij in javno dostopnih

elektronskih virov na svetovnem spletu.

Diplomsko nalogo sestavlja sedem poglavij. Kot podlaga za glavno temo je najprej

opredeljen pomen vode za človeka, trenutna problematika vodnih virov ter človekova

pravice do vode, nato pa sledi opis različnih vrst upravljanja z vodnimi viri. V četrtem

poglavju so opredeljene specifične lastnosti privatizacije vode, kot so definicija

privatizacije vodnih virov, njeni vzroki, zakonska opredelitev, praktični primeri iz petih

različnih držav sveta ter pregled pozitivnih in negativnih strani privatizacije. V petem

poglavju je opisano stanje vodnih virov in upravljanja z vodo v Sloveniji, šesto pa je

zaključno poglavje, namenjeno ugotovitvam, preverjanju hipotez ter razpravi. Sledi še

zadnje poglavje, v katerem so navedeni viri, ki so bili uporabljeni pri izdelavi diplomske

naloge.

2 Voda

2.1 Pomen za človeka

Vsa živa bitja smo odvisna od vode. Že od začetka človeštva ljudje cenijo vodo kot naravno

dobrino, ki nam zagotavlja preživetje. Življenja celotnih civilizacij so bila odvisna od

velikih rek, kot so Nil, Evfrat in Tigris. Sprememba nomadskih plemen v prve civilizacije

pa je bila spremljana tako s spremembo v načinu življenja, kot z interakcijo med ljudmi

in naravnimi viri (IWA Water Wiki, 2015).

Voda je na svoji atomski ravni združenje dveh atomov vodika in enega atoma kisika. V

naravi je to edina snov, ki jo lahko najdemo v treh različnih agregatnih stanjih in sicer

trdem - led, tekočem ter plinastem - vodna para. V najbolj čisti obliki je brez vonja,

8

barve in okusa ter je sestavni del našega telesa, hrane, pijače in produktov, ki jih

uporabljamo vsak dan. Potrebujemo jo za vsakodnevna opravila, kot so osebna higiena,

pridelava hrane ter čiščenje oblačil, posode, avtomobilov. V nekaterih področjih sveta jo

zaradi težkega dostopanja do vodnih virov smatrajo kot zelo dragoceno dobrino, drugje,

kjer jo imajo v izobilju, pa je odnos ljudi do nje pogosto škodljiv in potraten (Freeman,

2007).

Planet Zemlja je kar v 70 % prekrit z vodo, vendar je le majhen del le-te, okoli 2, 5 %,

primeren za pitje, saj je večina vode slane (morja, oceani). Od teh 2, 5 % užitne vode pa

je 1, 5 % vode v trdem agregatnem stanju, kar pomeni, da je le 1 % te dobrine ljudem

dejansko dosegljiv. Če to povzamemo, v svetovnem merilu lahko ugotovimo, da je na

svetu za uživanje uporabne le 0, 007 % vse vode. To pa je, v času klimatski sprememb in

vse večjega pomanjkanja vode, zelo zaskrbljujoče (National Geographic, 2016).

2.2 Problematika vodnih virov

Viri pitne vode v svetu izginjajo. Razlogi za to so različni, od podnebnih sprememb,

naraščanja števila prebivalstva in s tem povečane porabe, ekološke kriminalitete, ki se

kaže z onesnaževanjem voda z emisijami (nevarnih) snovi ter neprestanim izčrpavanjem

in neracionalnim postopanjem z vodo, ki ogroža človeštvo, kar najprej občuti

najranljivejši del prebivalstva (Agencija Republike Slovenije za okolje, 2015).

Pomanjkanje vode prizadene 40 % ljudi na svetu, ta številka pa se konstantno veča.

Preživetje revne populacije je neposredno vezano na naravne vire in, ker se ta populacija

pogosto nahaja v ogroženih območjih, tudi najbolj trpi zaradi uničevanja okolja (UN,

2015).

Pomanjkanje vode je naravni in s strani človeka povzročen fenomen. Trenutno je čiste

vode na zemlji sicer dovolj za 7 milijard ljudi, vendar gre za problem neenakomerne

porazdelitve in distribucije, velika količina vode pa je potratene, onesnažene, ali

upravljane na način, ki ni trajnosten in škoduje okolju (United Nations Department for

Economic and Social Affairs [UNDESA], 2014a). Glavna vzroka za pomanjkanje vode sta

zato naraščanje števila prebivalstva in hiter razvoj (IWA Water Wiki, 2015) ter s tem

posledično onesnaževanje in prekomerno izkoriščanje vodnih virov.

Voda je strogo gledano obravnavana kot obnovljivi naravni vir, ker jo lahko uporabimo

znova in znova ter ima dežni cikel. Izhlapeva, prehaja v ozračje, od koder se s padavinami

vrne nazaj v morja, reke (»modra voda«) in kopno (»zelena voda«) (ARSO, 2015), vendar

lahko vodo kot obnovljivi vir štejemo le kratkoročno, njena obstojnost pa je zato

9

negotova. V naslednjih tisočletjih je predvideno veliko pomanjkanje pitne vode in učinek

tega je viden že danes. Količina pitne vode na zemlji s časom konstanto upada (Stack,

2012), svetovna populacija pa se naglo veča, kar predstavlja velikanski pritisk na vse

naravne vire, tudi obnovljive. Ker več in več ljudi potrebuje dostop do pitne vode, se naše

zaloge talne in podtalne vode porabljajo. V zadnjem stoletju se je poraba pitne vode

povečala za kar šestkrat (ARSO, 2015) in ker se voda porablja hitreje, kakor se lahko

nadomesti, sledi pomanjkanje vode v prihodnosti (Stack, 2012).

Glede na podatke iz poročila Razvojni cilji novega tisočletja 2015 (orig. The Millennium

Development Goals Report 2015) je vidna tudi velika razlika v dostopanju do vodnih virov

med ljudmi živečimi na podeželju in v mestih. Približno 16 % populacije, živeče na

podeželju, ne uporablja izboljšanih vodnih virov. V mestnih območjih je takšne populacije

le 4 % (United Nations, 2015). V današnjih časih je zato vse več govora o človekovi pravici

do vode ter zagotavljanju le-te celotni svetovni populaciji.

2.3 Človekova pravica do vode

Ker je tako velikega pomena za preživetje vsakega posameznika, bi morala biti voda brez

diskriminacije vsakomur dostopna, saj je to človekova pravica, kar pomeni, da imamo vsi

državljani pravico do vode, ki je čista, količinsko zadostna za osebno in domačo uporabo

(osebna higiena, kuhanje, pitje, sanitarije), cenovno dostopna ter zagotovljena s strani

države (Amnesty International, 2015), a vendar gre za naravno dobrino, ki ni vsem dana

oziroma dostopna v enakem deležu.

Da bi človekovo pravico do vode bolje razumeli, je potrebna razlaga določenih aspektov

oziroma pogojev te pravice (United Nations Department for Economic and Social Affairs

[UNDESA], 2014b).

Zadostna količina: voda mora biti priskrbljena za vsakega posameznika stalno in v

zadostni količini za osebno uporabo ter tudi za gospodinjstvo. V porabo vode je

torej vključeno pitje vode, osebne sanitarije, čiščenje oblačil, priprava hrane,

osebna in gospodinjska higiena. Po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije

(WHO) posameznik na dan potrebuje med 50 in 100 litri vode za zagotavljanje

izpolnitve najosnovnejših potreb.

Varnost: voda mora biti za vsakodnevno uporabo varna, kar pomeni, da ne sme

vsebovati mikroorganizmov, kemičnih substanc in radiološke nevarnosti, ki bi

ogrožala posameznikovo zdravje. Meritve varnosti pitne vode so običajno

10

definirane s strani državnih in/ali lokalnih standardov za kvaliteto pitne vode.

Smernice za kvaliteto pitne vode Svetovne zdravstvene organizacije dajejo osnovo

za razvoj državnih standardov, ki, če so implementirani pravilno, zagotavljajo

varnost pitne vode.

Sprejemljivost: voda bi morala biti sprejemljive barve, vonja in okusa za vsako

osebno in gospodinjsko uporabo. Vsi vodni objekti in storitve morajo biti kulturno

primerni, upoštevati morajo potrebe obeh spolov, življenjskega cikla in

zasebnosti.

Fizična dostopnost: vsakdo ima pravico do vode in sanitarij znotraj ali v neposredni

bližini gospodinjstva, izobraževalne ustanove, delovnega mesta in zdravstvene

inštitucije. Po podatkih s strani Svetovne zdravstvene organizacije je vir vode

lahko oddaljen največ 1. 000 metrov od doma, zbiranje vode pa ne sme presegati

30-ih minut.

Cenovna dostopnost: voda in vodne storitve ter objekti morajo biti cenovno

dostopni vsem. Program Združenih narodov za razvoj (UNDP) predlaga, da stroški

za vodo ne bi smeli presegati 3 % dohodkov gospodinjstva.

Zagotavljanje pravice do vode je poleg gospodarskega in finančnega stanja, geografskih

značilnosti ter količini dostopnih vodnih virov v neki državi, v veliki meri odvisno tudi od

tega, na kakšen način država z vodo upravlja, o čemer je govora v naslednjem poglavju.

3 Upravljanje z vodnimi viri

Zagotavljanje dostopa do čiste, pitne vode je kritičnega pomena za reševanje globalnega

problema varnosti voda. Dostop je v veliki meri odvisen od uspešnosti sistema distribucije

in s tem tudi od metode upravljanja z vodnimi viri (Water for all, 2015).

3.1 Državno upravljanje

Državno upravljanje z vodnimi viri je javno in omogoča vsem članom skupnosti dostop do

čiste vode po ugodnih cenah, vendar je ravno to dejstvo razlog, da je takšno upravljanje

lahko neučinkovito. Zaradi nizke tarife prihaja do pomanjkanja finančnih sredstev za

obstojnost celotnega sistema. Brez dobička država ni zmožna vzdrževati in izboljševati

vodne infrastrukture. Prav tako je onemogočena gradnja novejših poslopij,

11

implementacija novih tehnologij, izboljševanje in širjenje ponudbe pa je lahko

upočasnjeno tudi zaradi birokracije, ki jo ti postopki vključujejo. Kljub negativnim

stranem je upravljanje s strani države, za razliko od privatiziranega upravljanja,

odgovorno in je primorano zagotavljati spoštovanje človekovih pravic, še posebej pravico

do vode. To pravico pa zagotavlja ravno s ponudbo vode po tarifi, ki je dostopna vsem

prebivalcem, kljub temu, da takšno obratovanje ni dobičkonosno (Water for all, 2015).

3.2 Skupno upravljanje

Pri skupnem upravljanju z vodnimi viri člani skupnosti sami zbirajo finančna sredstva za

gradnjo vodnih infrastruktur ter si delijo stroške obratovanja s plačevanjem nekakšne

članarine. Takšen sistem je pogosta rešitev na podeželju, kjer so stroški za izgradnjo

infrastruktur potrebni za dostop do vode večji kot potencialni dobiček zasebnih podjetij

ali države in se jim iz tega razloga ne izplača investirati. Izziv, ki ga predstavlja skupno

upravljanje z vodnimi viri, je pridobitev zadostnih finančnih sredstev ter izobraževanje

članov skupnosti za tovrstno upravljanje. Skupno upravljanje je najučinkovitejše, če

sodelujejo vsi prebivalci skupnosti, saj s tem omogočajo večjo količino zbranih sredstev,

sodelovanje pa je popolnoma prostovoljno. Motivacija za vzpostavitev takšnega sistema

je zanesljiv dostop do čiste, pitne vode po nizki tarifi za vse tiste, ki jo potrebujejo. Kot

prednost oziroma korist skupnega upravljanja se lahko izpostavi tudi ekonomsko

izboljšanje v regiji, saj finančna sredstva ostajajo v lokalni skupnosti, sodelujoči pa prav

tako ohranijo nadzor in oblast nad infrastrukturo in upravljanjem. Primer uspešnega

skupnega upravljanja je Avra Water Cooperative, ki je neprofitna organizacija v

ameriškem mestu Tucson (Arizona). Prebivalci mesta so zbrali sredstva in kupili potrebno

infrastrukturo, ki je upravljana s strani izvoljenih prostovoljcev. Celoten sistem temelji

na demokratičnih načelih, voda pa je priskrbljena po najnižji možni ceni. V svetu so

skupna upravljanja zelo uspešna. Okoli 1 milijarda ljudi je vključenih v članstvo takšnega

sistema, več kot 100 milijonov ljudi pa je tam dejansko zaposlenih (Water for all, 2015).

3.3 Privatizirano upravljanje

Privatizacija vodnih virov naj bi ponujala prednosti kapitalizma in tržnega gospodarstva,

ki do največje možne stopnje povečajo učinkovitost. Na območjih, kjer je prisoten

problem pomanjkanja vode, je ravno učinkovitost uporabe in distribucije zelo pomembna.

Iz ekonomskega vidika so zasebna podjetja motivirana za raziskovanje in izvrševanje novih

tehnologij, ki znižajo stroške in povečujejo uspešnost, z namenom zviševanja profita.

Višja cena za vodo v bogatejših območjih privede do zvišanja dobička, kar teoretično

12

pomeni, da je razpoložljiv kapital za ohranjanje in izboljševanje infrastrukture večji, to

pa vodi v višjo kvaliteto ponudbe. Realno gledano pa lahko podjetja preprosto uporabijo

te dodatne prihodke za povečanje dobička in plačevanje delničarjev. Privatna podjetja

pogosto zaračunavajo strankam več kot državno-upravljani sistemi distribucije vode, s

tem pa močno obremenjujejo revne. V določenih primerih so ljudje v celoti prikrajšani

za dostop do vodnega vira. Kot dodaten problem se pojavlja še slaba kakovost vode ter

selektivno omogočanje dostopa do vode in s tem kršenje človekove pravice do vode

(Water for all, 2015).

V svetu obstaja več različnih modelov privatizacije vodnih virov, ki se delijo glede na

stopnjo privatiziranosti (Kumar, 2012).

Pogodba o opravljanju storitev: pri tem modelu javne oblasti obdržijo splošne

odgovornosti nad delovanjem in vzdrževanjem sistema in s pogodbo za 1-3 leta

prenesejo le določena dela na zasebna podjetja. Ta dela vključujejo odčitavanje

vodnega števca, zaračunavanje, vzdrževanje objektov itd. Slaba lastnost takšnega

upravljanja je pomanjkljiva transparentnost postopkov obratovanja. Pogodbe so

pogosto dogovorjene ločeno od javnosti, ponavadi pa se pojavlja tudi pomanjkanje

predpisov in nadzora.

(Design), Build, Operate, Own and Transfer ali (D)BOOT model: gre za model

privatizacije, ki je ponavadi vpeljan za razvoj infrastruktur, ki potrebujejo veliko

finančne pomoči. Od privatnega upravljavca je zahtevano financiranje, gradnja,

upravljanje in vzdrževanje objekta za določeno časovno obdobje (običajno več kot

20 let). Ko se pogodba izteče, se lahko obnovi, ali pa se infrastruktura preda

lokalnim oblastem. Ta model prevladuje v razvijajočih se državah, kot so npr.

Indija in Bolivija.

Odsvojitev: vlada ali javna avtoriteta podeli polno lastništvo in odgovornost

vodnega sistema (vključujoč z vodnimi viri) zasebnemu upravljavcu pod nadzornim

režimom, da bi povečala in izboljšala storilnost. Pogodba tega modela je

obnovljiva in podpisana za dolgo časovno obdobje (10-20 let). Ker gre za predajo

ogromne količine moči in pravic na privatne korporacije, je takšna oblika

privatizacije vode tudi najbolj tvegana.

V naslednjem poglavju je privatizacija vodnih virov predstavljena iz tako teoretičnega

kot praktičnega vidika. Poleg same podrobnejše opredelitve privatizacije vode in vzrokov

za uvedbo zasebnega lastništva vodnih virov, je raziskana tudi zakonodaja, ki ureja to

13

področje na svetovni, evropski in nacionalni ravni. Da bi ugotovili učinkovitost

privatizacije vodnih virov in vpliv le-te na prebivalce ter njihovo okolico, so v

nadaljevanju opisani tudi primeri privatizacije voda iz petih držav sveta, ki služijo kot

podlaga za ugotavljanje dejanskih pozitivnih in negativnih strani privatizacije vode.

4 Privatizacija vodnih virov

4.1 Definicija privatizacije vodnih virov

Privatizacija je proces, ki se pojavlja že od časov antične Grčije in Rima. Je pojav, s

katerim naj bi države okrepile gospodarsko učinkovitost, konkurenčnost in s tem vplivale

na splošno uspešnost gospodarstva v državi. Proces privatizacije se sicer lahko aplicira na

mnogo različnih storitev in subjektov, vendar pa je potrebno poudariti nevarnosti, ki jih

prinaša privatizacija dobrin in so za človeka življenjsko pomembne (Todurov, 2014).

Za razliko od zraka, ki ga dihamo, in je zaenkrat še brezplačen, v današnjih časih vodo

plačujemo (neposredno z računi ali posredno z davki in dajatvami). Gre za simbolično

ceno, ki pokriva predvsem stroške dobave in čiščenja, saj zaradi porazdelitve in rasti

prebivalstva voda ni vsakomur neposredno dostopna. V sodobnem svetu, v katerem vlada

kapitalizem in neoliberalizem, pa je ravno plačevanje davkov in dajatev za vodo dalo

privatnikom in zasebnim organizacijam idejo, da bi vodo privatizirali in z njo ustvarjali

dobiček ter izboljševali gospodarstvo (Flaška, 2015).

Zagotavljanje čiste pitne vode je izjemno drago. Potrebne so masivne investicije v

infrastrukturo, vodovode, črpalke in čistilne naprave. To posledično pomeni, da oblasti v

nekaterih državah ne zmorejo oziroma ne želijo financirati investicije v infrastrukturo in

s tem javnosti ne zagotavljajo potrebne in cenovno dostopne ponudbe vode. V takšnih

primerih se lahko privatizacija izkaže kot možna alternativa dosedanjemu sistemu

(Columbia Water Center, 2008). Vodni viri so dandanes večinoma v javni lasti in lasti

subjektov, kot so npr. lokalne oblasti, ko pa se ti javni viri prenesejo na zasebna podjetja,

ta pojav imenujemo privatizacija vodnih virov (Wisegeek, 2014). Privatizirano upravljanje

z vodnimi viri torej vključuje prenos nadzora nad vodo oziroma upravljanja z vodo na

privatnike.

Iz teoretičnega vidika privatizacija vodnih virov združuje prednosti učinkovitosti

delovanja podjetja z odgovornim upravljanjem s strani nacionalne vlade. Čeprav se

14

projekti privatizacije vodnih virov med seboj razlikujejo glede na privatno-zasebna

razmerja, je temeljni cilj večine precej standarden. Ta cilj vključuje izboljševanje

ponudbe vode za javnost, širjenje ponudbe na večja območja in doseganje oziroma

preseganje zastavljenih standardov kvalitete vode, ki jih poda Svetovna zdravstvena

organizacija. Najbolj opazna razlika med cilji privatnih in javnih upravljavcev z vodnimi

viri, je dobiček, ki ga privatna podjetja s to dejavnostjo pridobivajo, in ki v določenih

primerih ustvarja konflikt z idejo enakopravne distribucije vode vsem prebivalcem

(Columbia Water Center, 2008). Stalen boj med zaznavanjem vode kot ekonomske

dobrine, katere uporaba in distribucija je določena s strani dobička, in vode kot osnovne

človekove pravice, pa kaže na dihotomijo med ekonomsko učinkovitostjo in osnovno

blaginjo človeštva (IWA Water Wiki, 2015).

Že od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja so mednarodne finančne institucije in

mednarodne organizacije izvajale finančni pritisk nad državami in jih s tem prisiljevale v

privatizacijo vodnih virov. Oblikovalo se je pet velikih organizacij (Suez, Agbar, RWE,

Veolia in Saur), ki so do leta 2001 imela v lasti 71 % globalnega vodnega trga (Megaloudi,

2013). V praktičnem smislu je to pomenilo, da so samo največja tri podjetja, Suez in

Vivendi oziroma Veolia Environment iz Francije ter RWE-AG iz Nemčije, v letu 2004 vodo

nudile skoraj 330 milijonom ljudi v več kot 100 državah, kar je šestkrat večja količina kot

desetletje pred tem (Barlow in Clarke, 2004). Da bi bolje razumeli, kako je takšna

situacija nastala, pa je potrebno podrobneje raziskati vzroke privatizacije vode.

4.2 Vzroki za privatizacijo vodnih virov

Voda je postala ekonomski vir, ki ga upravljajo sile trga. Vlade držav, ki same niso zmožne

začeti in vzdrževati projektov, ki bi obvladovali težave pomanjkanja vode, prenašajo

pravice do upravljanja vodnih virov na privatnike, ki te težave izkoriščajo. Dostop,

vzdrževanje in distribucija čiste vode lahko predstavlja pereč problem, še posebej v

državah v razvoju. Pokrivanje stroškov obratovanja potrebnih infrastruktur, ki

zagotavljajo pitno vodo prebivalcem, pa je pogosto nemogoče (Columbia Water Center,

2008). Države, ki so privatizirale vodo, so kot razlog enotno navedle (IWA Water Wiki,

2015):

slabo kvaliteto in slabo administracijo vode,

neučinkovitost in neefektivno ponudbo,

nezmožnost širjenja ponudbe vode in

potrebo po zmanjšanju finančnega pritiska na državno blagajno.

15

Privatizacijo sprejemajo kot orodje za zmanjševanje bremena javnih finančnih sredstev

in hkrati s tem za izboljševanje ponudbe vode (IWA Water Wiki, 2015).

Lobiji, ki podpirajo privatizacijo, med katere sodijo velike finančne organizacije, kot so

Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, so zato sprožili agresivno kampanjo za

privatizacijo vode, ki traja že več kot 30 let (Columbia Water Center, 2008). Privatizacijo

vode vsiljujejo kot pogoj za velika posojila predvsem revnim državam, ki so same

nezmožne podati učinkovito in dovolj razširjeno ponudbo vode. Privatizacija vodnih virov

naj bi po mnenju Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada izboljševala

učinkovitost upravljanja z vodnimi viri in pozitivno vplivala na celotno državno

gospodarstvo (Public Citizen, 2003). Predstavniki velikih podjetij, kot je npr. predsednik

uprave podjetja Nestlé, Peter Brabeck-Letmathe, pa so mnenja, da bo ravno privatizacija

vode razrešila globalno krizo pomanjkanja vode ter da pravica do vode ni človekova

pravica, saj je voda ekonomska dobrina (Samson, 2013). S tem se strinjajo tudi

zagovorniki privatizacije vode, ki verjamejo, da je potrebno z vodo ravnati kot z vedno

bolj dragoceno dobrino, ki bi morala biti prodajana po ceni, ki odraža njeno vrednost, ali

pa bo njen velik del po nepotrebnem izgubljen (IWA Water Wiki, 2015) in takšen odnos do

vode naj bi zagotavljala privatizacija vodnih virov.

4.3 Zakonska opredelitev

Ker je voda vitalnega pomena za naše preživetje, je njena zaščita z zakonodajo zelo

pomembna. Večina svetovnih držav pravice do vode nima zapisane v ustavi, ampak jo

urejajo drugi zakoni in predpisi, kar je posledica večje količine vode in manjšega

zanimanja ekonomskega trga za vode vire v preteklosti (Strokovna skupina za pravico do

pitne vode, 2016). Med redke države, ki so dodatno zaščitile svoje vodne vire, spadajo

Italija, ki je z referendumom odločno nasprotovala privatizaciji vode, Nizozemska, ki je

leta 2006 z novo zakonodajo uvedla prepoved privatizacije vode (Ogrinec, 2016) in

Bolivija, ki je z vpisom pravice do vode v ustavo prepovedala privatizacijo vodnih virov

(Council on Hemispheric Affairs [COHA], 2013). Obstaja pa možnost, da se bo tem

naprednim državam pridružila tudi Slovenija.

Organizacija upravljanja z vodo in upravljanje z vodnim viri sta v Sloveniji definirana v

Zakonu o vodah (ZV-1, 2002). Kot glavni cilji upravljanja z vodnimi viri so v zakonu (ZV-

1, 2002: 2. člen) poleg zagotavljanja dobrega stanja voda in z vodo povezanih ekosistemov

ter varstva pred škodovanjem voda, navedeni tudi ohranjanje in uravnavanje količin voda

ter spodbujanje trajnostne rabe voda v različne namene, pri čemer pa je potrebno

16

upoštevati dolgoročno varovanje virov ter kakovost vode. Zakon dodeljuje tudi organe, ki

so pristojni za upravljanje z vodo: »Upravljanje z vodami in vodnimi ter priobalnimi

zemljišči je v pristojnosti države, razen tistih nalog, za katere je po tem zakonu pristojna

lokalna skupnost.« (ZV-1, 2002: 4. člen).

Čeprav je v Sloveniji pravica do vode urejena z zakonom, je leta 2014 državni svet

predlagal vpis pravice do vode v ustavo, kar bi še dodatno zavarovalo vodne vire in

zagotavljalo oskrbo z vodo s strani neprofitne javne službe. Razlog za to je bil strah pred

privatizacijo ter dejstvo, da je zakone mogoče lažje in hitreje spreminjati kot ustavo.

Zaradi razpada koalicije in razpusta državnega zbora do razprave in glasovanja takrat ni

prišlo. Aprila 2015 so stranke SD, Zaab, ZL in Desus zopet podale predlog za vpis pravice

do vode v ustavo, vendar so naletele na novo oviro, saj stranka SMC predloga ni podprla

(Eržen, 2015; Tavčar, 2015).

Marca 2016 je skupina strokovnjakov vpis pravice do vode v ustavo Republike Slovenije

soglasno podprla, kot razlog pa je navedla, da sedanje ustavne določbe, ki urejajo pravico

do vode, le-te ne ščitijo dovolj. Strokovnjaki v skupini so mnenja, da je vpis potreben

tudi zato, ker je možno pričakovati, da bodo v prihodnosti mednarodne korporacije in

finančne institucije vršile pritisk nad Slovenijo, da bi dopustila privatizacijo tudi na

področju vodnih virov (Zgonik, 2016). Predlagali so, da se v ustavo (Ustava Republike

Slovenije, 1991) doda nov člen (70. a člen):

»Vsakdo ima pravico do pitne vode. Vodni viri služijo prednostno in trajnostno

oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev. Vodni viri, ki

služijo oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev, niso

tržno blago. Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev

zagotavlja država preko neprofitne javne službe, tako da vodne vire za ta namen

izkorišča sama neposredno ali izkoriščanje prenese v neposredno upravljanje

samoupravnim lokalnim skupnostim.« (Strokovna skupina za pravico do pitne vode,

2016).

Naslednji korak do dejanskega vpisa pravice v Ustavo je pridobitev podpore političnih

strank, tako koalicije kot opozicije, pri tem pa je najbolj vprašljiva podpora stranke SDS,

predsednik katere je to idejo javno zavrgel (Zgonik, 2016).

V podporo predlogu za vpis pravice do vode v ustavo, je Civilna iniciativa za Slovenijo in

svobodo konec januarja 2016 javnosti predstavila peticijo, ki je omogočala prebivalcem

Slovenije, da izrazijo svoje mnenje na tem področju, podpisalo pa jo je več kot 53. 000

prebivalcev (Zgonik, 2016). Peticijo so predali predsedniku državnega zbora Milanu

17

Brglezu ter jo poslali predsedniku vlade Miru Cerarju. Boju za vpis pravice do vode v

ustavo so se pridružila tudi mnoga društva in združenja, kot so Evropska Slovenija, Misli

svobodno, Društvo Svetilnik, Inštitut dr. Janeza Evangelista Kreka, Društvo Pravnik, Mladi

za spremembe in IBEX – mladi za svobodno prihodnost (Leskovšek, 2016).

Ker pa je Slovenija članica Evropske unije, se mora državna zakonodaja prilagajati

evropski, ki teži k poenotenju določenih aspektov zakonodaje vseh članic, kar je doseženo

z uvedbo različnih direktiv in drugih zakonskih aktov. To postane zaskrbljujoče, ko na

vsebino in sprejemanje aktov začnejo vplivati subjekti iz določenih panog, katerim bi ti

akti koristili (Evropska državljanska pobuda, 2015). Eden takšnih primerov je bil predlog

Evropske komisije za direktivo o podeljevanju koncesij. Direktiva, ki bi med drugim

urejala tudi privatizacijo vodnih virov držav članic Evropske unije, naj bi nastala, oziroma

bila oblikovana pod vplivom lobiranja določenih koncernov, ki se s privatizacijo že

ukvarjajo in bi s tem imeli možnost še večjega dobička (Vaupotič, 2013).

Januarja 2013 je Evropski parlament podal soglasje predlogu smernice Evropske komisije

o podeljevanju komisij na evropski ravni. Kljub zagotavljanju Evropske komisije, da s to

smernico ne bo ogrožena avtonomija lokalnih skupnosti na področju vodne oskrbe, je kar

devet9 evropskih držav podalo vsebinske zadržke. Pojavljati se je začelo mnenje, da je

predlog direktive za podeljevanje koncesij usklajen z željami oziroma finančnimi motivi

velikih organizacij oziroma institucij. Poleg tega pa je bila, glede na izkušnje iz

preteklosti, javno vidna zaskrbljenost za kakovost in ponudbo vode ter nevarnost vpliva

multinacionalk na šibkejše države (Portugalska in Grčija) (Inštitut za javne službe, 2013).

Po celotni Evropi so se pričeli protesti proti sprejemu direktive, ki bi s privatizacijo

ogrožala javno ponudbo vode. V ta namen je bila ustanovljena tudi Evropska državljanska

pobuda (orig. European Citizens’ Initiative - ECI): Voda je človekova pravica (Water is a

Human Right), kateri je s podpisom pokazalo podporo več kot 1, 6 milijonov prebivalcev

Evropske unije in nevladnih organizacij, kar je vzbudilo pozornost Evropske komisije.

Zaradi velikega javnega ogorčenja, je evropski komisar Michel Barnier podal izjavo, da je

najboljša rešitev izvzetje vode iz te sporne direktive (European Citizens’ Initiative, 2015).

Zbiranje podpisov se je kljub temu nadaljevalo. Na koncu je bilo zbranih 1. 884. 790

podpisov, s tem pa je postala Evropska državljanska pobuda: Voda je človekova pravica

prva uspešno izpeljana evropska državljanska pobuda (WATER is a Human Right, 2013).

Poleg nacionalnih in evropskih zakonov imajo veliko vlogo tudi nekatere mednarodne

konference in sklepi pomembnih svetovnih organizacij, na katerih je prišlo do ključnih

18

dogovorov in dognanj na področju zaščite vodnih virov in njihovega upravljanja. Med

pomembnejše konference in ostale dokumente sodijo naslednje.

Konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju (1992 v Rio de Janeiru): dogovor

o celostnem upravljanju s čisto vodo kot z ranljivim virom ter vključevanju načrtov

in programov za upravljanje z vodo v nacionalne ekonomske in socialne politike

(IWA Water Wiki, 2015).

Mednarodna konferenca o vodi in okolju (Dublin, 1992): predlaganje novih

pristopov k ocenjevanju, razvoju in upravljanju vodnih virov (IWA Water Wiki,

2015). Voda je predstavljena iz ekonomskega vidika kot dobrina na ekonomskem

trgu, kar spodbudi privatizacijo vodnih virov (Udovč, 2014).

Skupščina Združenih narodov (Resolucija 64/292, 28. 6. 2010): nazorno

reorganiziranje človekove pravice do vode in sanitarij ter potrditev, da sta ravno

ti dve pravici ključni za realizacijo vseh človeških pravic. Skupščina je pozvala vse

države in mednarodne organizacije k finančni pomoči za države v razvoju in s tem

k omogočanju varne, čiste ter fizično in finančno dostopne vode za njihove

državljane (United Nations Department for Economic and Social Affairs [UNDESA],

2014b).

Najbolj učinkovit način za preučevanje vpliva zakonodaje na varovanje človekove pravice

do vode pri privatiziranem upravljanju z vodnimi viri v praktičnem smislu in delovanje

zasebnih podjetij na tem področju, je analiza primerov iz različnih držav sveta. V

nadaljevanju so zato zbrani primeri iz petih držav sveta, ki so vodne vire privatizirale.

4.4 Primeri privatizacije vodnih virov v drugih državah

Medtem ko je privatizacija v zadnjih desetletjih zelo pogost ukrep za dvigovanje

gospodarske učinkovitosti in zmanjševanje dolgov držav, se je po celotnem svetu pojavil

nov globalni fenomen vračanja upravljanja vode iz privatiziranega lastništva v javne roke

držav ali lokalnih skupnostih (angleško – remunicipalisation). To se zgodi s predčasno

prekinitvijo pogodbe med lokalno skupnostjo in zasebno organizacijo ali po pretečeni

pogodbi, ki se jo nato ne obnovi. Med leti 2000 in 2014 je bilo zabeleženih preko 180

takšnih primerov v 35-ih državah sveta, število pa nenehno narašča (Transnational

Institute, Public Services International Research Unit, 2014). Med leti 2001 in 2013 je

odstotek zasebnega lastništva vodnega trga v svetu padel iz 71 % na 34 % (Megaloudi,

2013). Pojavljati so se začeli odmevni primeri na vseh celinah, spremembo upravljanja

19

vodnih virov pa so doživela mnoga velika mesta kot so Accra, Berlin, Budimpešta, Buenos

Aires in Pariz. Že samo v Evropi je ta ukrep izvedlo kar osem držav (Bulgarija, Francija,

Nemčija, Madžarska, Španija in Švedska) (Transnational Institute, Public Services

International Research Unit, 2014).

Predstavljeni primeri privatizacije vode so bili izbrani zaradi pomembnih izkušenj in

specifičnega poteka privatizacije, njene prekinitve oziroma ukinitve ter borbe proti

privatizaciji, ki je bila pogosto nasilnega značaja z vidnim kršitvami človekovih pravic in

osnovnih svoboščin.

4.4.1 Francija: Pariz

Med najpomembnejše in nepričakovane evropske primere sodi francosko mesto Pariz.

Francija je država z najdaljšo tradicijo privatizirane ponudbe vode in dvema največjima

privatnima upravljavcema z vodnimi viri na svetu, Veolia in Suez, ki sta bila od leta 1984,

s 25-letnima pogodbama tudi ponudnika vode v Parizu (Transnational Institute, Public

Services International Research Unit, 2014). Leta 2010 pa je mestni svet Pariza določil,

da se pogodba ne bo podaljšala. Ta presenetljiva odločitev je bila sprejeta na podlagi

mnogih raziskav, ki so dokazovale, da je zasebno lastništvo vode manj učinkovito od

javnega. Cena vode se je namreč v času zasebnega upravljanja vode v Parizu podvojila

(Marn, 2013).

Napredek je bil po spremembi sistema viden že po le enem letu, saj je bil skupni prihranek

kar 35 milijonov evrov in na podlagi tega je bilo omogočeno znižanje cene vode za kar 8

%. To dejstvo pa je vzpodbudilo tudi več kot 40 drugih francoskih lokalnih skupnosti, da

se uprejo dolga leta privatiziranemu sistemu upravljanja z vodnimi viri (Marn, 2013).

4.4.2 Indija: Radžastan

Kaladera ja vasica v indijski zvezni državi Radžastan, v kateri je Coca Cola leta 1999 na

rodovitni zemlji, v bližini številnih zbiralnikov vode in namakalnih kanalov, ustanovila

tovarno za polnjenje steklenic (Kumar, 2012). Zaradi pomanjkljive zakonodaje, ki bi

regulirala izčrpavanje podtalnice, so lahko ljudje oziroma organizacije, kot je Coca Cola,

že z lastništvom majhnega dela zemlje privatizirali celotne vodonosnike. S tem se je

začelo masovno izčrpavanje čiste podtalne vode. Na dan je bilo izčrpanih okoli 1,5

milijonov litrov vode, kar pa je pustilo velike posledice na okolico in življenja v tej vasi

(Jayaraman, 2002).

Komaj šest mesecev po ustanovitvi polnilnice steklenic so vaščani in kmetovalci, živeči v

okolici, začeli opažati spremembe v kvantiteti in kvaliteti vode iz vodnjakov. Voda je

20

postajala vedno bolj belkaste barve in slanega okusa do te mere, da ni bila več užitna za

kopanje, pitje in kuhanje, saj je povzročala zdravstvene težave. Vzrok temu je bilo veliko

izčrpavanje vode in s tem hitrejše raztapljanja apnenca in gline, ki je povzročilo

povečanje količine kalcija in magnezija v vodi, poleg tega pa je po ocenah vaščanov

rudarjenje vode v tolikšnih količinah povzročilo izsušitev zemlje kar 2. 000 osebam v

območju 1, 2 kilometra od polnilnice steklenic. Takšno pomanjkanje vode je imelo resen

vpliv na življenja prebivalcev, ne le iz zdravstvenih in gospodinjskih razlogov, vendar tudi

zato, ker se mnogi od njih preživljajo s poljedelstvom, za katerega je potrebna zadostna

količina vode. Po vodo so morali hoditi v sosednje vasi ali pa uporabljati onesnaženo vodo

iz vodnjakov (Jayaraman, 2002). Medtem ko so vaščani bili vsakodnevni boj za preživetje,

je Coca Cola odpadno vodo iz proizvodnje tovarne očistila in uporabila za zalivanje

zelenice tovarne ali pa jo zlivala v lokalni potok, kamor pritekajo vse odpadne vode iz

gospodinjstev v vasi (Woods, 2006).

Leta 2002 so se pričeli javni protesti domačinov, katerim so se pridružili tudi podporniki

iz drugih delov države. Aprila 2002 se je pred tovarno Coca Cole zbralo 2. 000 protestnikov

in zahtevalo zaprtje tovarne ter prekinitev izčrpavanja vode. Čeprav je policija že prvi

dan protestov aretirala več vaščanov in organizirala skupino za stalni nadzor tovarne, je

od tega dne dalje pred stavbo vsakodnevno stavkalo vsaj 50 ljudi, vendar žal brez uspeha.

Obratovanja polnilnice, ki je bila pod konstantnim varovanjem policije, ni ustavila niti

vodna kriza, ki se je z začetkom poletja začela krepiti. Razmere so se potencirale do te

mere, da je policija junija 2002, po 48-ih dnevih protestiranja nasilno aretirala 130

protestnikov, od tega 30 žensk (nad petimi ženskami je bilo izvajano tudi spolno nasilje)

ter 9 otrok in dojenčkov (Jayaraman, 2002).

Vlada do dneva masovne aretacije ni izvedla nobenega nadzora izčrpavanja v okolici

tovarne, predstavniki polnilnice steklenic pa so zanikali krivdo za vse spremembe vode v

okolici (Jayaraman, 2002). Coca Cola je torej, kljub dokazanem upadu vodnih zalog,

zanikala kakršen koli vpliv na padec ravni vode v vodnjakih in posledice na kvaliteto vode

ter kot razlog izpostavila težke vremenske razmere z močno sušo (Woods, 2006).

Leta 2009, deset let po odprtju tovarne za polnjenje steklenic, se stanje ni spremenilo.

Kljub rekordni suši in vročini je vsakodnevno masovno izčrpavanje še vedno potekalo,

zaščiteno s strani lokalnih oblasti. Predstavniki Coca Cole so še vedno trdno vztrajali, da

njihovo izčrpavanje ne škoduje okolju in da tovarna ni glavni krivec za pomanjkanje vode.

Predstavili so tudi svoje delovanje na področju ponovne napolnitve podtalnih zalog. V

podtalnico naj bi namreč vračali tudi do 15-krat večje količine vode, kot jo porabijo.

21

Zagotovili so, da je pomanjkanje vode v primerjavi z drugimi območji manjše ter da

največji problem predstavljajo kmetovalci, ki bi morali za svoj pridelek vodo uporabljati

bolj učinkovito. Tega dejstva pa ni podprla neodvisna raziskava, ki jo je leta 2008 izvedel

prestižni Inštitut za okoljske raziskave (orig. The Environmental Research Institute – TERI)

iz mesta New Delhi. Raziskava je nakazala, da bo polnilnica s svojim obratovanjem še

naprej eden od vzrokov za poslabšanje situacije in vir pritiska nad lokalno skupnostjo.

Glavna priporočila inštituta so bila, da Coca Cola prestavi svoj obrat na območje bolj

bogato z vodo ali dobavlja vodo v svojo tovarno iz drugih vodonosnikov (Devraj, 2009).

Leta 2014 je doktor Karnani, izredni profesor na Univerzi v Michiganu, prestavil ugotovitve

svoje raziskave, ki je bila rezultat njegovega obiska v Kaladero. Ugotovil je, da za načrte

o ponovni napolnitvi podtalnih zalog ni nikakršnih dokazov, prav tako pa s strani Coca

Cole niso bili vgrajeni merilni sistemi povratne vode, ki bi omogočali nadzor nad njeno

količino. Zanikal je tudi trditve, da je poraba vode za obratovanje polnilnice steklenic

minimalna in ima zelo majhen vpliv na sistem podtalne vode (Coke's Rajasthan plant CSR

claims lack merit: Study, 2014).

Dejstvo je, da se je raven vode v vodnjakih vaščanov spustila iz 6-ih metrov globine, kot

je bilo zabeleženo v letu 1999, na 152 metrov, kar kažejo podatki iz leta 2014. Preživetje

prebivalcev tega območja je v veliki meri odvisno od kmetijstva, ki pa je v takšnih pogojih

skorajda nemogoče. Pravico lokalnega prebivalstva do podtalne vode bi morali spoštovati

in ji dati prednost pred potrebami industrije, kar je še posebej pomembno na območjih,

kot je Radžastan, kjer je prekomerno izkoriščanje vodnih virov podzemne vode razglašeno

kot kritično (Coca Cola- Opens Unhappiness in Kaladera, Rajasthan, 2014).

Novembra 2015 je indijska vlada (CGWA) sprejela nove smernice, ki so močno okrepile

predpise, ki urejajo industrijsko porabo podtalnice v Indiji. Smernice so vitalnega

pomena, saj se nanašajo na vse industrijske obrate, ne glede na to, kdaj so bili

ustanovljeni (New Groundwater Regulations to Impact Pre-Existing Coca-Cola, Pepsi

Plants, 2015). Posledice novih smernic pa so bile vidne že kmalu.

Aprila 2016 je bila proizvodnja tovarne Coca Cole v Radžastanu in še dveh zveznih državah

ustavljena. Po besedah tiskovnega predstavnika tovarne je razlog za to nenaklonjenost

trga do te panoge gospodarstva, zopet pa je zanikal tudi povezanost tovarne z izčrpavanje

vseh zalog podtalnice in zagotovil, da nasprotovanja aktivistov niso bila razlog za

zaustavitev proizvodnje (Coca Cola v Indiji ustavila del proizvodnje, 2016).

Coca Cola se je dokazala kot neetično podjetje brez sramu, katerega žene izključno

pridobivanje čim večjega dobička, brez ozira na dobrobit prebivalstva, njihov način

22

življenja ali okolja v katerem živijo. Pozitivne spremembe indijskih oblasti na področju

zaščite skupnega vira podtalne vode pred pretiranim izkoriščanjem in vztrajnost

aktivistov pa lahko služijo kot sporočilo drugim podjetjem z istim načinom delovanja, da

je voda pravica, ki se je ljudje nočejo in ne morejo odreči (Coca-Cola Forced to Abandon

$25 Million Project in India, 2014).

4.4.3 Bolivija: Cochabamba in El Alto

Bolivija je ena najrevnejših držav v Južni Ameriki. Cochabamba, tretje največje bolivijsko

mesto, pa je staro mesto v Andih, ki trpi zaradi kroničnega pomanjkanje vode. Pred letom

1999 je tam vodo upravljala lokalna javna služba SEMAPA. Takrat večina revnejšega

prebivalstva ni imela urejenega vodovoda. Vodo so po precej višji ceni pridobivali od

prodajalcev iz tovornjakov in ročnih vozičkov, čistoča te vode pa je bila dvomljiva. Glavni

odjemalci javne službe so bile industrije in soseske srednjega razreda. V očeh Svetovne

banke je bilo iz teh razlogov mesto Cochabamba popoln kandidat za privatizacijo vode

(Finnegan, 2002). Zaradi slabih finančnih razmer v državi je Mednarodni denarni sklad

(orig. The International Monetary Fund) leta 1998 Boliviji odobril posojilo v vrednosti 138

milijonov dolarjev, za boljše nadziranje inflacije in podporo gospodarske rasti. V sklopu

s tem posojilom je Mednarodni denarni sklad uvedel tudi strukturne reforme za celotno

državo, ki so bile pogoj za prejem posojila. Bolivija je s prevzemom tega posojila privolila

v prodajo vseh še preostalih javnih podjetij, kar je vključevalo tudi rafinerije nafte in

lokalno vodno agencijo SEMAPA (Sadiq, 2002).

Vlada Bolivije je v sklopu programa privatizacije izvedla dražbo vodnih sistemov

Cochabambe. Zanimanje je pokazal le en ponudnik: Aguas del Tunari - mednarodno

združenje podjetij. Nadzorni partner tega združenja je bil International Water, britansko

podjetje v lasti Bechtel-a. Zaradi pomanjkanja konkurence je bila bolivijska vlada

primorana prodati vodne sisteme v mestu Cochabamba za ceno dveh in pol milijard

dolarjev in pogodbo trajajočo 40 let. S tem je podjetje prevzelo nadzor nad občinsko

vodno mrežo in vsemi manjšimi sistemi (industrijski, kmetijski, stanovanjski), imelo pa je

tudi edino pravico do vse obstoječe vode v območju, kar vključuje tudi vodonosnike. Na

podlagi novih zakonov o vodah, ki jih je bolivijski parlament sprejel v tistem času, je

imelo vodno podjetje pravico namestiti merilce porabe vode in zaračunavati njeno porabo

tudi na vodnjakih, ki sploh niso bili zgrajeni s strani oziroma s pomočjo države, temveč s

strani prebivalcev samih ter prebivalcem postavitev merilnikov še zaračunati (Finnegan,

2002).

23

Prvi prebivalci mesta, ki so začeli opozarjati na možne nevarnosti, ki jih prinaša

privatizacija v tem okrožju, so bili izobraženi prebivalci (predvsem inženirji in

okoljevarstveniki) ter združenja kmetovalcev, ki so bili odvisni od namakalnih sistemov.

Pričeli so javno izpostavljati svojo zaskrbljenost, število njihovih podpornikov pa je raslo

(soseska združenja, različni sindikati, študenti). Pojavila se je široka koalicija imenovana

Zadruga za obrambo vode in življenja (orig. Coördinator for the Defense of Water and

Life, oziroma La Coordinadora), vodja katere je bil Óscar Olivera in začela se je tako

imenovana vojna za vodo (»Water War«) (Finnegan, 2002). Protestniki so v začetku leta

2000 s cestnimi zaporami zaprli mesto za štiri dni in izkazali svoje nasprotovanje

privatizaciji občinske vode in dvigu tarife, ki se je podvojila in ponekod celo potrojila,

medtem ko je podjetje Aguas del Tunari bolivijski vladi napovedalo le 35-odstoten dvig

cen zaradi širjenja ponudbe vode in posodabljanja vodne infrastrukture v mestu.

Naveličani nedejavnosti vlade so prebivalci v sklopu koalicije nadaljevali z miroljubnim

protestom na mestnem trgu, ki pa je bil skažen z nasiljem s strani policistov. Nad

demonstratorji je bil uporabljen solzivec, s katerim so poškodovali 175 ljudi (2 sta

oslepela) (Sadiq, 2002). Aretirali so skoraj 200 ljudi (Finnegan, 2002).

Marca istega leta je La Coordinadora izvedla neuradni referendum za prekinitev pogodbe

s privatnim podjetjem. Zbrali so skoraj 50. 000 glasov in objavili, da 96 % ljudi potrjuje

nestrinjanje s privatizacijo, vendar oblasti tega niso upoštevale. Aprila so se zopet pričeli

protesti na glavnem trgu mesta Cochabamba, nadaljevala pa so se tudi pogajanja z

lokalnimi oblastmi. Voditelji Zadruge za obrambo vode in življenja so bili takrat ob

prihodu na sestanek z guvernerjem sicer aretirani, vendar kmalu izpuščeni (Finnegan,

2002).

Protesti so izbruhnili tudi v drugih delih države. Večina glavnih avtocest je bila blokiranih,

zato je predsednik Bolivije Hugo Banzer razglasil vojno stanje v državi. Vse ceste v mesto

so bile zaprte, vlada pa je prepovedala tudi predvajanje programa lokalnemu radiju in

televizijskim postajam. Na dan razglasitve je bil mestni trg spet poln protestnikov, nad

katerimi je policija zopet uporabila solzivec (Finnegan, 2002), a nasilje se je še

stopnjevalo. Policist ostrostrelec v civilnih oblačilih z imenom Robinson Iriarte de la

Fuente, je začel streljati v neoboroženo množico protestnikov in policija je nadaljevala

svoje napade z živimi naboji ter solzivcem. Umrlo je 6 oseb, poškodovanih in zadržanih

pa je bilo več deset oseb (Sadiq, 2002).

Pritiski jezne množice so naraščali do stopnje, ko vodilnim v podjetju Aguas del Tunari

policija ni bila več zmožna zagotoviti varnosti, zato so zbežali iz mesta. Župan Reyes Villa

24

je zaradi množičnega nasprotovanja javnosti in predvidevanja nadaljnjih nevarnih

protestov opustil podporo temu podjetju. Svojo vpletenost v to problematično

privatizacijo vode je zanikala tudi Svetovna banka. Vlada je podjetje Aguas del Tunari

obvestila, da je zaradi umika iz mesta njihova pogodba o lastništvu vode prekinjena in

Óscar Olivera je razpustil svojo Zadrugo za obrambo vode in življenja. Parlament in

strokovnjaki so začeli sestavljati nov zakon, ki bi varoval človekovo pravico do vode,

upravljanje z vodo v mestu Cochabamba pa je bilo vrnjeno javnemu podjetju SEMAPA, ki

je na tem področju delovalo že pred privatizacijo (Finnegan, 2002).

Čeprav je bila ukinitev privatizacije vode v Cochababmi velik dosežek za prebivalce tega

območja, je stanje vodnih virov in za distribucijo potrebne infrastrukture zelo slabo.

Ravno zato dobiva Bolivija finančno pomoč od Inter-American Development Bank. Leta

2005 sta bila dokončana tunel in kanal iz reke Misicuni, kar je sicer povečalo količino vode

za uporabo v mestu Cochababma, še vedno pa količina ni zadostna - polovica prebivalstva

ostaja brez vodovoda (Schiffler, 2015).

Pet let po dogodkih v mestu Cochabamba se je v 200 kilometrov oddaljenem mestu El

Alto in sosednjem La Pazu prebujal nov upor proti privatizaciji vode, ki se je zgodila v

sklopu privatizacij po prejemu posojila s strani Svetovne banke. Privatno združenje

podjetij, ki so prevzeli nadzor nad vodnimi viri v tem območju se je imenovalo Aguas del

Illimani, ki je bilo last francoskega velikana vodnih podjetij Sueza in sklopa delničarjev,

med katere je sodila tudi veja Svetovne banke (Shultz, 2004).

Po privatizaciji so cene vode narastle za 35 %. Nove družine, ki so želele priključiti svoje

domove na vodne sisteme privatnega podjetja Aguas del Illimani, so morale za to plačati

več kot 445 dolarjev, kar presega šestmesečni dohodek minimalne plače v državi. Še bolj

sporna pa je bila ugotovitev zagovornikov pravice do vode in oblasti v mestu, da je več

kot 200. 000 ljudi, živečih na obrobju občine, brez možnosti dostopanja do vode, ker se

je podjetje odločilo, da svojih storitev ne bo razširilo. Podjetje je to trditev zanikalo,

vendar potrdilo, da je število ljudi brez dostopa do vira vode okoli 30. 000, za katere pa

domnevno ni primorano razširiti ponudbe. Družine, živeče na obrobju mesta, so se morale

zanesti na vodo iz vodnjakov, za katero strokovnjaki trdijo, da je onesnažena z

industrijskimi odpadki in ravno to pomanjkanje čiste vode je bil glavni vzrok bolezni otrok

v Boliviji. Skoraj vsak deseti otrok iz tega razloga ni doživel 5-ih let. (Shultz, 2004).

Januarja 2005, pet let od prve vojne za vodo v Cochabambi, so se prebivalci mesta El Alto

uprli proti privatnemu podjetju, s tri dnevnim protestom in blokadami cestišč. Da bi se

izognil dogodkom izpred petih let je takratni predsednik Bolivije Carlos Mesa napovedal

25

prekinitev pogodbe z Aguas del Illimani, vendar samo zagotavljanje ni pomirilo množice

protestnikov. Zveza sosedskih svetov El Alta je skupaj z delavci centralne regije El Alta

(orig. Trabajadores Central Obrera Regional de El Alto), sindikalisti in domorodnimi

prebivalci (Aymara), živečimi predvsem na obrobnih območjih, nadaljevala z blokadami,

protesti in stavkami. Prenehali so šele, ko je bil razglašen vrhovni odlok 27973 s točno

določenim datumom za prekinitev pogodobe z Aguas del Illimani (Environmental Justice

Atlas, 2015a).

Zaradi ukinitve privatiziranega programa upravljanja z vodo in umiku privatnega podjetja

iz države, je morala Bolivija plačati popolno kompenzacijo za povrnitev dolgov Inter-

American Development Bank in Andean Development Coorporation (CAF) ter povrniti 5,5

milijonov dolarjev delničarjem Aguas del Illimanija (Environmental Justice Atlas, 2015a).

Podjetje Bechtel, delni lastnik združenja Aguas del Tunari, ki je kupilo pravico do vode v

Cochabambi, pa je tožilo državo Bolivijo za 50 milijonov ameriških dolarjev zaradi prisilne

prekinitve pogodbe za privatizacijo vode, vendar je tožbo kmalu zatem opustilo (COHA,

2013).

Posledica protestov v Boliviji so bile tudi radikalne spremembe v strukturi in ideologiji

oblasti, kar se je pokazalo v izvolitvi novega predsednika in vlade leta 2006, ki strmi k

socializmu in je v ustavo zapisala človekovo pravico do vode in s tem prepoved

privatizacije vode ter vrnitev vode v roke državljanov. To pa na žalost ni rešilo problema

pomanjkanja vode v državi in omejenega dostopa prebivalcev do vodnih virov na

podeželju in obrobju mest. Nevladne organizacije, kot je Water for People, so zato razvile

lokalne iniciative, s katerimi so do neke mere povečevale dostop do čiste vode na

podeželju (COHA, 2013).

4.4.4 Grčija: Thessaloniki in Atene

Grčija je ena od držav, ki jo je ekonomska kriza najbolj prizadela. Doživela je propad

ekonomskega sistema, od katerega si sama ni mogla opomoči, zato ji je na finančno

pomoč priskočila Trojka (Evropska komisija, Evropska centralna banka, Mednarodni

denarni sklad), vendar pod pogojem, da sprejme drastične ukrepe, ki so vključevali tudi

privatiziranje mnogih javnih podjetij (Petitjean, 2014).

Javne službe, ki so upravljale z vodo v mestih Thessaloniki (služba EYATH) in Atene (služba

EYDAP), so postale tarča privatnih podjetij. Obe javni službi sta bili dobičkonosni in med

najbolj aktivnimi potencialnimi kupci je bilo francosko podjetje Suez Environmental, ki

je odkrito uživalo v priložnostih, ki so se pojavile kot posledica katastrofalne ekonomske

krize. Pogajanja o pogojih prodaje javnih služb EYDAP in EYATH, med agencijo TAIPED,

26

ki je bila pristojna za privatizacijo v državi, Trojko in potencialnimi investitorji, so

potekala ločeno od javnosti. To pomanjkanje transparentnosti je mogoče delno pojasniti

z dejstvom, da je grška oblast prenesla vse svoje delnice agenciji TAIPED, ki je zato imela

popolno oblast nad privatizacijo v celotni državi in ni bila več zakonsko odgovorna

grškemu parlamentu. Prvotno naj bi bila privatizacija teh dveh javnih služb le delna,

vendar je glasovanje parlamenta leta 2012 omogočilo prodajo vseh deležev, ki jih je imela

država v lasti (Petitjean, 2014).

Leta 2011, ko je grška vlada napovedala privatizacijo vode, se je začelo tudi gibanje

civilne družbe proti privatizaciji. Ena prvih, v ta namen ustanovljenih skupin, je bila

Iniciativa 136. Ideja Iniciative 136 je bila ustanovitev kooperativnega podjetja, ki bi bilo

v lasti uporabnikov, cilj te ideje pa je bilo bolj demokratično in kooperativno (skupno)

upravljanje z vodnimi viri. Ime je dobila po količini denarja (136€), ki je potrebna za

strošek enega hidrometra. Vsak prebivalec, ki je imel na domu hidrometer, je imel

možnost sodelovanja pri skupnem upravljanju v nekem območju, občini, regiji. Vsa

skupna upravljanja v posamezni regiji so skupaj tvorila neprofitno Državljansko unijo za

vodo. Unija se je potegovala za 51 % delež javne službe EYATH v mestu Thessaloniki vse

do junija 2013, ko je agencija TAIPED objavila, da je Unija izključena iz druge faze

procesa, saj naj ne bi izpolnjevala pogojev, javnosti pa ni želela podati točnega razloga

za izključitev (Environmental Justice Atlas, 2015b).

Ko se je zavedanje o posledicah privatizacije razširilo med širšo javnostjo, je leta 2013

nastala koordinacijska skupina državljanov in zainteresiranih strani, imenovana S. O. S.

te to Nero. Začela se je intenzivna kampanja za osveščanje javnosti in lokalnih oblasti ter

boj proti privatizaciji, katere del so bile že ustanovljene skupine in različna združenja,

politične stranke, državljani, akademiki, sindikati in občinske oblasti. Marca 2014 je bila

sprejeta prošnja skupine S. O. S. te to Nero za referendum v mestu Thessaloniki, ki bi

dokazal nasprotovanje ljudstva do privatizacije vodnih virov. Sprožena je bila velika javno

informativna kampanja. Dva dni pred referendumom pa je državna oblast prepovedala

volitve, zato so člani gibanja civilne družbe in prostovoljci iz celotne Grčije sami

organizirali referendum in prešteli glasove. 98 % prebivalcev, ki so oddali svoj glas, je

glasovalo proti privatizaciji vode in občinske oblasti so prevzele upravljanje z vodo zopet

v svoje roke (Environmental Justice Atlas, 2015b). Teden dni po referendumu je grški

državni svet odločil, da je privatizacija vode v Atenah nezakonita in prenos lastništva je

bil blokiran. Sodišče je razsodilo, da so bile s privatizacijo vode kršene človekove pravice

ter da ima država dolžnost zaščititi državljane pred takšnimi kršitvami pravic (Bieler,

2014).

27

Načrti grške oblasti o privatizaciji vode so se spremenili. Privatizacija obeh javnih služb

je bila ustavljena. Zadnje obvestilo za javnost je omenjalo alternativne scenarije, kot je

odkup javne službe EYATH s strani javne službe EYDAP, ali prodajo manjšega deleža

privatnim podjetjem. Grška oblast ima zaradi prejetja finančne pomoči s strani Trojke

sicer dolžnost za nadaljevanje privatizacije več javnih podjetij, vendar bo tudi v

prihodnje, privatizacija vode v mestih Atene in Thessaloniki doživela veliko opozicijo, ne

le s strani celotne grške populacije, temveč tudi drugih evropskih držav (Environmental

Justice Atlas, 2015b).

4.4.5 Afrika: Južna Afrika, Gana in Tanzanija

Afrika je celina, ki se že od nekdaj bori s slabimi življenjskimi razmerami in velikim

pomanjkanjem vode. Pregovarjanja o tem, ali bi morala biti voda smatrana kot ključna

dobrina za življenje, do katere naj bi imel dostop vsak, ali pa bi vodo morali postaviti na

ekonomski trg ter z njo ustvarjati profit oziroma tako izboljšati kvaliteto ponudbe vode,

so tam zelo pogosta. Privatizacija vode v Afriki poteka s precej mešanimi rezultati. Ravi

Narayanan, direktor nevladne organizacije Water Aid, je v intervjuju za Africa Live leta

2003 pojasnil, da so rezultati odvisni od nadzora nad upravljanjem z vodnimi viri.

Problemi nastanejo v predelih Afrike, kjer pogoji delovanja privatnih podjetij niso

nadzorovani s strani nadzorstvene avtoritete (World Bank pushes private water, 2003).

Južna Afrika, država z zelo neenakimi razmerami za njene prebivalce, se je po uspešnem

boju proti rasnemu apartheidu osvobodila mnogih spornih državnih predpisov, kar pa je

omogočilo tudi večjo svobodo na trgu ter s tem privatizacijo vode (Bond, 2004). Pritisk za

privatizacijo se je še povečal po tem, ko sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad

zaostrila pogajanja z vlado Južne Afrike. Marca 1993 je oblast sprejela normativni

gospodarski model, ki je vključeval privatizacijo, zmanjšanje porabe sredstev,

liberalizacijo in striktne fiskalne ukrepe (Chirwa, 2004). Mestne uprave so pričele

obnavljati javne vodne službe z namenom, da bi postale bolj privlačne potencialnim

privatnim kupcem. Glavno vlogo pri prevzemu upravljanja vodnih virov pa je imela

podružnica multinacionalnega podjetja Suez, Johannesburg Water (Bond, 2004).

Privatizacija naj bi nudila učinkovito in cenovno dostopno ponudbe vode in s tem zviševala

gospodarsko uspešnost države, a težave z določenimi aspekti tega novega modela

distribucije vode so bile opazne kmalu. Med glavnimi problemi se je pojavilo

neupoštevanje eko-socialnih faktorjev, kot so javno zdravje in gospodarske ter ekološke

prednosti države. Državni uradniki so sicer trdili, da so bile v sklopu novega programa

upravljanja vodnih virov, vodne storitve razširjene do te mere, da od 13 milijonov ljudi

28

dostopa do vode ni imelo le 5 milijonov, statistika pa te trditve zavrača in navaja veliko

višje številke. Okoli 10 milijonov ljudi ni imelo dostopa do vodnih storitev privatnih

podjetij. V mnogih revnih skupnostih si vode po tarifi, ki jo je ponujalo zasebno podjetje,

enostavno niso mogli privoščiti. Sledila so odklapljanja gospodinjstev, ki niso bila zmožna

plačati računov in prebivalci so bili prisiljeni piti vodo iz onesnaženih rek. Temu je

posledično leta 2000 sledila največja epidemija kolere v Afriki (Bond, 2004). Preko 100.

000 ljudi je zbolelo, vsaj 100 prebivalcev pa je umrlo. Oblasti so reagirale burno in prisilile

privatno podjetje, da zagotovijo vsaj 24 litrov čiste vode na dan vsakemu prebivalcu.

Podjetje je tem ukazom močno nasprotovalo, vendar ukrepe upoštevalo. To pa še vedno

ni ustavilo nadaljnjega odklapljanja vode revnim (Megaloudi, 2013). Vsako gospodinjstvo

je na podlagi teh ukrepov prejemalo 6. 000 litrov vode na mesec brez zaračunanih

stroškov, kar je glede na velikosti gospodinjstev premalo. Ta brezplačna voda je pomenila

tudi, da je nadaljnja poraba vode bila možna le po zelo visokih in še manj dostopnih

tarifah (Bond, 2004). Količina porabljene vode je bila nadzorovana s predplačniškimi

merilci, ki so, po brezplačni količini 6. 000 litrov na mesec, dostop do vode zaprli. Velike

posledice takšnega načina distribucije vode so bile jasno vidne, ko je v soseski Phiri, v

mestu Johannesburg prišlo do požara v eni od kolib in je bil, zaradi slabega pritiska v

vodovodu ter nato še popolne blokade vode, izid požara tragičen. Koliba je bila požgana

do tal, kasneje pa so prebivalci ugotovili, da sta v njej spala dva majhna otroka, ki požara

nista preživela (Henderson, 2010).

Kmalu po privatizaciji vode v Južni Afriki, je bilo ustanovljeno gibanje Anti-Privatization

Forum, ki se je borilo proti okupaciji vode, s strani zasebnih podjetij. Po celotni državi

so se pričeli protesti in javna nasprotovanja takšnemu režimu (Bond, 2004) in ko je v letu

2006 pogodba podjetju Suez v mestu Johannesburg potekla, je v Južni Afriki končno

prevladala volja ljudstva, saj je bilo upravljanje z vodo vrnjeno v pristojnosti lokalnih

oblasti (Suez Environnement, 2010).

V Gani, prvi neodvisni državi podsaharske Afrike, se je priprava privatizacije vode pričela

že leta 1980, ko sta svojo pomoč pri državnih finančnih težavah ponudila Svetovna banka

in Mednarodni denarni sklad. Pogoj za posojilo je bila ekonomska rekonstrukcija z

odpuščanji v državni službi Water and Sewage Corporation (GWSC), ki je takrat upravljala

z vodo ter velikim poudarkom na pokrivanju stroškov. Takšen sistem pod vplivom Svetovne

banke je vodil v kar 95 % povišanje cen vode do leta 2001. Potreba po vodi se je zmanjšala

iz 45 litrov na osebo na dan na 20 litrov na osebo na dan. Ponudba vode se je med letoma

1992 in 1998 zmanjšala iz 46 % na 30 %, ocene strokovnjakov v letu 2002 pa so razkrile,

29

da ima dostop do vode 66 % ljudi živečih v mestih in le 37 % ljudi živečih na podeželju

(Environmental Justice Atlas, 2016).

Zahteve Svetovne banke po privatizaciji ponudbe vode so se pričele uresničevati s

podporo novo izvoljene vlade. New Patriotic Party, stranka, ki je takrat prišla na oblast,

je organizirala javno ponudbo za javno-zasebno partnersko pogodbo in leta 2001 imela

devet potencialnih kupcev vodnih virov. Proces dejanske privatizacije se je pričel pet let

kasneje, ko je upravljanje ponudbe vode prevzelo nizozemsko - južnoafriško podjetje

Aqua Vitens Rand Ltd. (Environmental Justice Atlas, 2016).

Kot opozicija je leta 2001 v glavnem mestu Gane Accra nastalo gibanje National Coalition

Against the Privatisation of Water, ki je prejelo podporo s strani članov južnoafriškega

gibanja South Africa’s Anti-Privatisation Forum in sindikatov občinskih delavcev, kot tudi

podporo aktivista iz mesta Cochabamba (Bolivija), ki je sodeloval v tamkajšnjih bojih

proti privatizaciji. Nasprotnikom privatizacije vode so se pridružile tudi državne in

mednarodne nevladne organizacije. Ozaveščanje javnosti, medijska aktivnost, javne

kampanje in protesti so postali nekaj vsakdanjega. Leonard Shang Quartey, organizator

ene od nevladnih organizacij, ki se je borila proti privatizaciji vode, je javno oznanil, da

je kljub vztrajanju Svetovne banke, kakršna koli oblika privatizacije v Gani

nesprejemljiva. Opozoril pa je tudi, da bi bilo namesto poskusov privatiziranja, bolj

učinkovito okrepiti državno službo za upravljanje z vodo (Environmental Justice Atlas,

2016).

Ko se je pogodba zasebnemu upravljavcu vode iztekla, ni bila obnovljena. Razlog za to je

bilo neučinkovito delovanje na skoraj vseh področjih. Podjetje Aqua Vitens Rand Ltd. ni

zmanjšalo neprofitne vode, ni povečalo in razširilo ponudbe vode, ni izboljšalo finančne

situacije, ki bi znižala ceno vode, prav tako pa, kljub odpuščanju delavcev, ni bilo vidnega

izboljšanja v finančnem smislu, zato je glavni upravljavec vode v Gani postala državna

služba Ghana Water Company Ltd. (Environmental Justice Atlas, 2016).

Še en primer spodletele privatizacije vode, ki je bila prav tako vsiljena s strani Svetovne

banke, je afriška država Tanzanija. Privatizacija vodnih virov v mestu Dar es Salaam je

bila, tako kot v mnogih drugih revnih državah, pogoj za finančno posojilo Svetovne banke

in Velike Britanije leta 2003 (Cronin, 2005).

Upravljanje z vodnimi viri je prevzelo podjetje City Water, katerega lastnik je bilo

britansko podjetje Biwater International, nemško podjetje Gauff Ingenieure in tanzanijski

investitiorji Superdoll Trailer Manufacturers Limited (Cronin, 2005).

30

V pogodbi o privatizaciji je bilo zapisano, da je podjetje City Water primorano investirati

8, 5 milijonov dolarjev v vodni sistem v prvih dveh letih, kar se ni zgodilo. Investiranih je

bilo le 4, 1 milijonov dolarjev (Cronin, 2005). Od tega je bilo za prepričevanje skeptične

javnosti o pozitivnih učinkih privatizacije namenjenih več kot 800. 000 dolarjev (Naficy,

2013), to pa je denar, ki bi npr. zadostoval za izgradnjo novega cevovoda v mestu, saj so

bile cevi zgrajene že v 50-ih letih prejšnjega stoletja (Cronin, 2005). Privatno podjetje je

namesto investiranja v vodno infrastrukturo, preusmerjalo dobiček in si s tem ustvarjalo

profit. Lokalno prebivalstvo dostopa do vodo sploh ni imelo, računi za vodo pa so nenehno

prihajali. Zaradi pomanjkanja vode so morali prebivalci uporabljati onesnaženo vodo iz

vodnjakov in oblasti v mestu Dar es Salaam so se, zaradi tako slabih razmer, le dve leti

po sklenitvi pogodbe, odločile le-to predčasno prekiniti in vrniti upravljanje z vodnimi viri

v javne roke (Naficy, 2013).

Britanski lastnik podjetja City Water, Biwater International, je po tem zahteval

kompenzacijo zaradi kršitve pravic investitorjem in prekinjene pogodbe, vendar je leta

2008 International Center for the Settlement of Investment Disputes (ICSID) določil, da

kljub temu, da so bile investitorjem kršene določene pravice, Biwater International ni

upravičen do kompenzacije, saj je bila prekinitev pogodbe zaradi neučinkovitega

delovanja podjetja neizogibna (Chowla in Molina, 2008).

Čeprav je ta odločitev edina pravična in pomeni zmago za prebivalstvo Tanzanije, pa je

stanje vodnih sistemov v tej državi še vedno v zelo slabem stanju (Chowla in Molina,

2008). Predplačniški metri nadzorujejo porabo, to pa zelo pogosto vodi v veliko

pomanjkanje vode. Ljudje morajo zaradi visokih stroškov izbirati med vodo in drugimi

dobrinami potrebnimi za vsakdanje preživetje. Lokalni aktivisti se zato borijo za

odpustitev dolga, ki ga Tanzanija dolguje Svetovni banki ter preusmerjanje tega denarja

v izboljševanje vodne infrastrukture in celotnega sistema ponudbe vode v državi (Naficy,

2013).

4.5 Pozitivne in negativne strani privatizacije

Mnenja glede privatizacije so v svetu precej deljena. Javnost se po eni strani z njo strinja,

po drugi pa ji absolutno nasprotuje. Argumenti za in proti so različni, saj je privatizacija

vode globalen in kompleksen pojav, ki prinaša tako pozitivne kot negativne posledice,

njihovo razmerje pa močno vpliva na kakovost življenja ljudi in na okolje v katerem živijo.

31

4.5.1 Pozitivne strani

Glede na opisane primere lahko sklepamo, da ima privatizacija vodnih virov, v praktičnem

smislu, precej malo pozitivnih lastnosti. Ko ugotavljamo pozitivne strani tega pojava

lahko govorimo predvsem o teoretičnih ciljih privatizacije vode, ki bi lahko pod

določenimi pogoji, potencialno izboljševali ponudbo vode in zaščito vodnih virov.

Po mnenju zagovornikov privatizacije vodnih virov, državno upravljanje z vodo spodbuja

potratnost, medtem ko privatizacija dovoljuje tržnim silam (oskrba in potreba) dvig

tarife, po kateri se voda prodaja, kar pa omogoča zmanjšanje porabe vode in

promoviranje zaščite ter varovanje vode (Kumar, 2012). Na takšen način naj bi

privatizacija posameznika prisilila k varčni uporabi vode in s tem pripomogla k

trajnostnemu odnosu do vode (IWA Water Wiki, 2015).

Poleg tega zagovarjajo privatizacijo tudi na podlagi domneve, da bo odprtje tega sektorja

zasebnim ponudnikom prineslo potrebni kapital za nadgradnjo in razvoj potrebne

infrastrukture ter pripomoglo h gospodarskemu napredku. Privatizacija naj bi z

razširjanjem ponudbe omogočala dostop do pitne vode večini prebivalstva (Kumar, 2012).

Med pomembnejše pozitivne učinke privatizacije vode pa sodijo tudi zmanjšanje

pomanjkanja vode na zemlji s prečiščevanjem umazane, neuporabne vode v čisto in pitno

ter nudenje velikih količin delovnih mest v revnejših predelih sveta, kjer obratujejo

zasebna podjetja (Kumar, 2012).

4.5.2 Negativne strani

Najbolj sporna problema, ki jih lahko prinese privatizacija vodnih virov, sta previsoka

cena za revnejšo populacijo, z namenom pridobitve čim večjega dobička ter izkoriščanje

preobremenjenih virov v industrijske namene (proizvodnja ustekleničene vode, osvežilnih

pijač) (Flaška, 2015). Na podlagi raziskav pa lahko opazimo poleg že omenjenih tudi

mnoge druge negativne lastnosti oziroma posledice privatizacije vode.

Visoka cena vode in osredotočanje podjetij na dobiček.

Privatizacija vode zelo pogosto vodi v dvig cen vode, kar je vidno skoraj v vsaki državi,

kjer je voda privatizirana. Razlog za to so znatni stroški, povezani z nadgradnjo sistemov

za izkoriščanje, čiščenje in distribucijo. Za takšne drage projekte si vodne korporacije

izposojajo zasebni denar, ki je predmet visokih obrestnih mer, svoje stroške pa povrnejo

z zaračunavanjem strankam. S tem so stroški kapitala, obresti ter davki na kapital

razdeljeni čez vse potrošnike. Tako je potrošnik prisiljen nositi breme višjih plačil za

32

posojila zasebnim podjetjem. Zaradi podražitve vode, ki sledi privatizaciji, je le-ta skoraj

vedno finančno nedostopna revnim. Glede na evidence je razvidno, da so države, ki imajo

najhujšo vodno krizo, tudi države z najnižjim bruto domačim proizvodom in s tem države,

kjer prebivajo najrevnejši prebivalci sveta. Če privatne organizacije ustvarijo monopol

nad viri vode v teh deželah, obstaja možnost, da bo voda dostopna le tistim, ki si jo lahko

privoščijo. V primerjavi s tem pa so vodni sistemi v lasti lokalnih skupnosti ali države,

zaradi javnega financiranja neobdavčeni, kar ustvarja nizke stroške za takšne projekte in

posledično nižjo ceno vode (Kumar, 2012).

Pojavlja se tudi problem dostopnosti do vodnih virov revnih prebivalcev in tistih, ki

prebivajo na obrobjih ali težko dostopnih lokacijah. Na svetu vsakodnevno brez

izboljšanega vira pitne vode živi 663 milijonov ljudi in kar 80 % teh ljudi prebiva na

podeželju (World Health Organization, 2015). Privatne družbe, ki upravljajo z vodnimi

viri enostavno nimajo finančne motivacije oziroma spodbude za opravljanje storitev v

takšnih regijah. Pogosto se osredotočajo na urbane centre in območja z razvitim

gospodarstvom ter večjo populacijo, saj tam pridobijo več dobička. Poslujejo izključno v

dobrobit lastnega podjetja ter so pogosto bolj zaskrbljene za svoje delničarje in dobiček,

kot pa za svoje stranke in osnovne človekove pravice, kakršna je pravica do vode (Water

for all, 2015).

Rudarstvo vode (Water mining).

Eden najpogostejših razlogov za nasprotovanje privatizaciji vode, je grožnja škodovanju

okolja z rudarjenjem vode (izčrpavanje podtalne vode), s strani vodnih korporacij. Te

korporacije so odgovorne le svojim delničarjem, njihov osnovni namen pa je pridobivanje

dobička. Ko voda postane ekonomski proizvod in korporacija dobi edino pravico do nekega

telesa vode, ji to dovoljuje izčrpavanje brez kakršnih koli omejitev. Če velike družbe, ki

imajo v lasti vodni vir, vodo iz njega črpajo hitreje, kot pa se lahko nadoknadi, in s tem

povzročijo veliko pomanjkanje vode v okolici, imajo državni organi in populacija, ki jo ta

izguba vodnega vira prizadene, zelo malo pravnih možnosti, da bi to preprečili (Kumar,

2012).

Ogrožanje kvalitete vode.

Zasebne korporacije lahko z namenom zmanjšanja stroškov in zviševanja profitov

ustvarjajo kompromise pri kakovosti vode. To je vidno tako v razvitih državah kot tudi

državah v razvoju. Slaba kvaliteta vode se kaže v okužbah z bakterijami kot je E-coli,

spremembi v barvi in okusu vode, povečanih količinah kalcija, magnezija in drugih

33

kemijskih elementov ter prisotnosti pesticidov. Privatizacija, ki jo Svetovna banka in

Mednarodni denarni sklad promovirata, temelji na odprtih ekonomskih trgih ter

nasprotuje kakršnemu koli nadzoru javnosti oziroma drugih državnih institucij nad

kakovostjo obratovanja podjetij (Kumar, 2012). Zasebna podjetja pa lahko, kljub temu

da je kakovost vode urejena s strani države, oblikujejo lobije, ki izvajajo pritisk na

zakonodajalce in na takšen način izsiljujejo spremembe standardov kvalitete vode (Water

for all, 2015).

Korupcija in pomanjkanje transparentnosti.

Ogromni potencialni dobički in dolgoročni monopoli dobrine, ki je tako pomemben vir za

preživetje živih bitij, nedvomno poveča motivacijo privatnih korporacij za nelegalno

ukrepanje, da bi si zagotovile pogodbe v tem sektorju. Pogajanja med predstavniki držav

in zasebnih podjetij o privatizaciji vodnih virov se pogosto izvajajo popolnoma ločeno od

javnosti, to pomanjkanje transparentnosti pa omogoča zvišanje stopnje koruptivnosti.

Uslužbenci večjih podjetij, ki se ukvarjajo s privatizacijo vode, so že bili obsojeni

podkupovanja uradnih državnih uslužbencev (Kumar, 2012). Podjetja Suez in Veolia ter

njune podružnice so dokazano podkupovale mnoge državne uslužbence, ki so bili nato

obtoženi na sodiščih v Franciji, Italiji in Združenih državah Amerike (European Federation

of Public Service Unions [EPSU], 2012). Vivendi, še eden od multinacionalnih podjetij, ki

dominira na trgu vodnih virov, pa je bilo samo leta 2001 kar trikrat spoznano za krivega

podkupovanja in donacij političnim strankam, da bi delovale v korist podjetja in ne

javnega interesa (India Resource Center, 2002).

Količina negativnih strani privatizacije vode je v primerjavi z pozitivnimi precej visoka,

kar je še posebej zaskrbljujoče, ker gre za dobrino brez katere življenje ni mogoče. Da

bi ugotovili, ali obstaja možnost, da bi te negativne strani privatizacije imele vpliv tudi

na prebivalce in okolje v Sloveniji, je potrebno preučiti stanje vodnih virov in upravljanja

z vodo v Sloveniji, ravno to pa je tema naslednjega poglavja.

5 Analiza primera poskusa privatizacije vode v Sloveniji

Kar se tiče bogastva z vodnimi viri, je Slovenija kot majhna država ena najbogatejših v

Evropi. Vsako leto se v slovenskih rekah in potokih pretoči okoli 34 milijard kubičnih

metrov vode. Ta količina sicer ni prostorsko enakomerno porazdeljena po celotni državi,

34

je pa, glede na prebivalca, skoraj štirikrat večja od evropskega povprečja (Svetovni dan

voda: Slovenija po količini vode ena najbogatejših evropskih držav, 2015).

V Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1-UPB, 2006) je zapisano, da je oskrba s pitno vodo v

Sloveniji obvezna občinska gospodarska javna služba (149. člen), kar pomeni, da je ni

mogoče kategorizirati kot svobodno tržno dejavnost. S tem naj bi se zagotavljalo

dostopanje do te dobrine vsem prebivalcem pod enakimi pogoji (Gantar, 2013). Glede na

Zakon o gospodarskih javnih službah je možno gospodarsko javno službo izvajati na več

različnih načinov in sicer kot javni gospodarski zavod, javno podjetje, režijski obrat ali

podeljevanje koncesij. Že od leta 1993 pa velja, da lahko javno službo opravljajo tudi

fizične in pravne osebe, pod pogojem da izpolnjujejo zahteve za opravljanje dejavnosti

določene gospodarske javne službe s koncesijo (Zakon o gospodarskih javnih službah,

1993), kar pa ne pomeni, da svoje storitve nudijo kot svobodno tržno dejavnost (Gantar,

2013). Da na podelitev koncesije privatnemu podjetju ne moremo gledati kot na

privatizacijo vode, pa je opozorilo tudi Ministrstvo za finance, ki je za spletni portal RTV

Slovenija MMC pojasnilo, da so cene komunalnih storitev v Sloveniji regulirane s strani

države, zato ne more prihajati do nekontroliranega povišanja tarife vode (Voda v Sloveniji

je že "sprivatizirana", 2013).

V Sloveniji večina javnih gospodarskih služb svoje storitve oskrbe z vodo izvaja v javnih

podjetjih ali v podjetjih, katerih edini lastnik je občina. Znanih pa je tudi več primerov,

v katerih oskrbo s pitno vodo izvaja privatno podjetje s koncesijsko pogodbo. Najbolj znan

primer je Pivovarna Laško v občini Laško, ki je koncesijo pridobila v letu 1998 in leta 2009

pogodbo podaljšala še za nadaljnjih 15 let (Gantar, 2013). Nato pa je bila leta 2015

sklenjena pogodba o prodaji pivovarne Laško (in s tem tudi pivovarne Union) nizozemski

multinacionalni korporaciji Heineken. S prodajo pivovarne je tuje podjetje prevzelo tudi

lokalni vodovod in oskrbo s pitno vodo v Laškem, občina pa o prodaji sploh ni bila

obveščena. Poleg privatiziranega vodovoda je v občini Laško v zasebni lasti tudi čistilna

naprava. Njen lastnik je nemška korporacija WTE Wassertechnik s koncesijo do leta 2036.

Prebivalci Laškega so bili takrat primorani za oskrbo s pitno vodo plačati korporaciji

Heineken kar 30 % več kot prebivalci v sosednji občini Celje, za čiščenje vode pa

korporaciji WTE 2, 8-krat več kot v občini Ljubljana (Mekina, 2015a). Konec marca 2016

je bila zato na seji občinskega sveta občine Laško sprejeta odločitev, da se koncesija za

upravljanje z vodovodom, ki je bila v lasti Heinekena, prenese nazaj na občino (Oskrba z

vodo z ramen Pivovarne Laško nazaj na občino, 2016).

35

Pojavlja se tudi vprašanje, zakaj je korporacija Heineken sploh kupila pivovarno Laško.

Glede na to, da ima Heineken v lasti 165 pivovarn v 70 svetovnih državah, je mogoče

predvidevati, da je bil cilj nakupa Pivovarne Laško predvsem pridobitev izvirov čiste

kvalitetne vode. Nizozemski velikan si je s tem nakupom zagotovil ogromno količino vode.

Iz štirih vrtin na področju pivovarne Union in osmih vrtin pivovarne Laško lahko do leta

2035 črpa 118 litrov vode na sekundo, kar količinsko predstavlja kar 60 % slovenske vode,

ki je namenjena za živilsko industrijo (Mekina, 2015a). Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da

je bila to že tretja prodaja slovenskega podjetja, ki ima v lasti vodne vrtine, tujemu

privatnemu podjetju v zadnjih 6-ih letih. Leta 2011 je bilo namreč prodano podjetje

Fructal, leta 2014 pa Radenska (Rugelj, 2015). Od 29 vrtin, ki so na območju Slovenije, in

iz katerih voda se uporablja za živilsko industrijo, je kar 17 največjih in najkvalitetnejših

vrtin prešlo v roke tujim korporacijam (Mekina, 2015a).

Primer Laškega, kjer so bile vidne velike razlike v cenah med občino s privatiziranim

upravljanjem oskrbe z vodo, in občinami z neprofitno ponudbo oskrbe vode s strani

lokalnih javnih podjetij, nikakor ni osamljen v Sloveniji. V Kamniku, kjer občanom pitno

vodo ponuja delniško podjetje Kamnik, za ponudbo plačujejo 0, 71 evra na kubični meter.

To je v primerjavi z občinami, ki imajo približno enako gostoto prebivalstva, kot sta npr.

občini Celje in Murska sobota, dvakrat višja tarifa. V občini Krško s privatnim

upravljavcem, podjetjem Kostak, d. d., je cena vode za 30 % višja, kot v po velikosti

primerljivi občini Ptuj (Mekina, 2015a). V Mariboru pa za čiščenje vode kot posledica

sprivatizirane čistilne naprave, občani plačujejo kar 4, 6 krat več kot v občini Ljubljana

(Mekina, 2015b). Glede na to, da bo v bližnji prihodnosti pravica do vode morda zapisana

v ustavo, bi bile koncesije privatnih podjetij v 16 slovenskih občinah teoretično

neustavne. V praktičnem smislu je zato predvideno obdobje prilagajanja oziroma

prehodno časovno obdobje, ki bi ublažilo učinke ustavnih sprememb. Ker so koncesije

privatnikom ponavadi podeljujejo za precej dolgo časa, jih ni mogoče zlahka in brez

sodnih postopkov prekiniti. To pomeni, da bodo v najslabšem primeru, kljub vpisu pravice

v ustavo, koncesije v veljavi do uradnega izteka pogodbe med podjetnikom in občino

(Zgonik, 2016).

Ko primerjamo primer privatizacije vode v Sloveniji z drugimi opisanimi primeri, lahko

opazimo več razlik. V prvi vrsti je potrebno poudariti, da za razliko od Bolivije, držav v

Afriki in Indije, Slovenija ni deležna težav s pomanjkanjem vode, saj je bogata z vodnimi

viri. Prav tako poskus privatizacije pri nas ni bil spremljan z nasilnimi protesti, borbami

na ulicah in množičnimi aretacijami. Slovenija tudi ni ena od držav, ki bi bila ekonomsko

tako zelo oslabljena, da bi bila zato primorana privatizirati vodne vire, kot večina držav

36

v opisanih primerih, čeprav je bilo zviševanje državnega premoženja na takšen način tudi

ena od idej predstavnikov države (Eman, 2013). Občutiti pa je pritisk tujih podjetij ter

finančnih institucij, ki se za slovenske vodne vire zelo zanimajo. Zaradi pomanjkanja vode

v svetu, velika multinacionalna podjetja vztrajno iščejo nove vire, ki bi jih lahko kupila.

V nekaterih primerih se to zgodi, ko država, zaradi zelo slabih ekonomskih razmer, določi

privatizacijo vodnih virov, včasih, kot v Sloveniji, pa se to zgodi na prikrit način, ko npr.

tuje podjetje (Heineken) kupi domače podjetje (Pivovarna Laško), ki ima v lasti vodni vir

ter si ga s tem prilasti. Katja Eman je v intervjuju za www.varensvet.si opozorila ravno

na to ter poudarila, da moramo svoje vire zaščititi in biti pozorni na takšne oblike

kupovanja virov (Kovačič, 2016).

6 Zaključek

6.1 Ugotovitve in preverjanje hipotez

Kot cilj diplomske naloge smo si zastavili, ugotoviti kakšen vpliv ima privatizacija vode na

življenja ljudi ter na kakšen način delujejo zasebna podjetja, ki se ukvarjajo s ponudbo

vode.

Privatizacija vode je kompleksen pojav, ki v teoriji predstavlja veliko olajšanje za države

v finančni krizi. V praktičnem smislu pa lahko ta pojav opazujemo na podlagi mnogih

primerov iz celotnega sveta, ki pričajo o dejanski problematiki privatizacije vode. Prva

hipoteza diplomske naloge je bila namenjena ugotavljanju, ali obstaja možnost, da

privatizacija vode vodi v kršenje človekovih pravic. Podatki o tej problematiki so najbolje

razvidni v izbranih, opisanih primerih, iz katerih lahko razberemo več kršitev človekovih

pravic: kršitve pravice dostopanja do vode zaradi izsuševanja virov ali zaradi previsokih

cen, ogrožanje zdravja ljudi s ponudbo onesnažene vode, selektivna ponudba vode le v

območjih z bogatejšimi prebivalci, kjer je dobiček večji ter zelo nasilno, nehumano

obravnavanje prebivalcev, ki so se proti privatizaciji vode borili. Vsa dejanja so bila

storjena zavestno in z odobravanjem organov oblasti, ki svojega ljudstva niso obvarovali

in so na prvo mesto postavili zasebna podjetja. Potrebno pa je poudariti tudi, da je

privatizacija velikokrat pogoj za pridobitev finančne pomoči, ki jo ponujajo velike

finančne institucije, kot je Svetovna banka. Gre za izsiljevanje in izkoriščanje revnih

držav, ki v takšnih primerih pogosto nimajo izbire in so svoje vodne vire primorane

37

privatizirati. Glede na te podatke prvo hipotezo potrjujemo - s privatizacijo vodnih virov

so ljudem kršene osnovne človekove pravice.

V povezavi s prvo hipotezo smo pri drugi ugotavljali, ali ima privatizacija pozitiven učinek

na samo upravljanje z vodnimi viri. Zanimala so nas predvsem odstopanja kvalitete vode,

cena, širjenje ponudbe vode ter stanje infrastrukture. Med cilje privatizacije vodnih virov

lahko štejemo večanje obsega ponudbe, izboljševanje zastarele ali gradnja nove

infrastrukture in varovanje vode. Doseganje teh ciljev (vzdrževanje, obnova in gradnja

novih objektov) pa zahteva velike količine denarnih sredstev, ki jih zasebna podjetja sicer

imajo (Columbia Water Center, 2008), vendar posledično, za povrnitev stroškov finančnih

investicij v infrastrukturo, ta ista podjetja dvignejo ceno vode do te mere, da si je

določen del populacije ne more več privoščiti (Kumar, 2012) in to je tudi bistvo

naslednjega problema: tudi če je izboljšana ponudba vode razširjena na veliko večje

območje, kjer obstaja pomanjkanje vode, je cena vode v mnogih primerih previsoka, da

bi prebivalci to ponudbo lahko koristili (Woods, 2006). Kot dodatni zaskrbljujoči faktor se

je v mnogih primerih izkazala slaba kvaliteta vode, ki jo ponujajo zasebna podjetja.

Povečane količine določenih kemijskih elementov, kot sta kalcij in magnezij ter prisotnost

nevarnih bakterij, ogrožajo zdravje ljudi (Kumar, 2012). Če vsa ta dejstva povzamemo

lahko sklepamo, da ima privatizacija vode teoretično, glede na njene cilje, potencial

pozitivno vplivati na upravljanje z vodnimi viri, v praktičnem smislu pa zasebna podjetja

svoje cilje pogosto ne dosežejo, zato menimo, da privatizacija vodnih virov na upravljanje

z vodnimi viri ne vpliva pozitivno in s tem tudi zavračamo drugo hipotezo.

Na podlagi tretje hipoteze smo raziskovali, v kolikšni količini zasebnim podjetjem

motivacijo predstavlja dobiček. Hipoteza se glasi, da je podjetjem, ki se ukvarjajo z

vodnimi viri, primarni cilj pridobivanje dobička in jo glede na naslednje ugotovljene

podatke potrjujemo. Vsako podjetje je ustanovljeno z namenom pridobivanja dobička iz

neke gospodarske panoge, njegova motivacija pa je ekonomska - vztrajno nadgrajevanje

tehnologij in procesov delovanja, ki bi stroške znižali in omogočali uspešnost ter s tem

zvišali profit. Takšna miselnost je direktno prenesena tudi na ponudbo vode, ko zasebno

podjetje pridobi pravico upravljanja z nekim vodnim virom. Profit si zasebniki zagotovijo

z dvigom cene vode in, ker se privatna podjetja in organizacije zavedajo, da bo določen

del populacije nezmožen plačevati vodo po tej tarifi, se zavestno odločajo investirati v

območja, kjer je gospodarska uspešnost višja in populacija večja ter bogatejša (Water for

all, 2015). Takšno selektivno delovanje onemogoča revnejši populaciji, živeči na

podeželju ali obrobju mest enakopraven dostop do vode, kar pa je razvidno tudi iz

podatkov World Health Organization (2015), ki ugotavlja, da 80 % ljudi živečih brez

38

izboljšanega vira pitne vode, živi ravno na podeželju. Ta dejstva razkrivajo resnično

motivacijo zasebnih podjetij. Njihova prioriteta je pridobivanje čim večjega dobička, s

tem pa zanemarjajo potrebe prebivalcev in kršijo njihovo pravico do vode (Water for all,

2015).

6.2 Razprava

Izbira načina upravljanja z vodnimi viri je ena izmed pomembnejših odločitev vsake

države, ki močno vpliva na dobrobit prebivalcev in samo funkcionalnost države.

Kadar je upravljanje z vodnimi viri v javnih rokah, je njegov cilj omogočanje vsem

državljanom enakovreden dostop do čiste vode, po ceni, ki je za njih dosegljiva.

Upravljanje z vodnimi viri na takšen način sicer ni dobičkonosno, je pa v interesu javnosti,

saj naj bi bilo tako zagotovljeno spoštovanje človekovih pravic do vode. Nizka cena vode

pa je pogosto razlog za pomanjkanje finančnih sredstev za izboljševanje in nadgrajevanje

vodne infrastrukture, kot so cevovodi in čistilne naprave, ter širjenje ponudbe vode na

bolj odročna območja (Water for all, 2015) in ravno to so razlogi, zaradi katerih se države

ponavadi odločijo za privatizacijo vodnih virov. Glede na primere pa lahko trdimo, da

reorganizacija upravljanja vode s strani zasebnega podjetja večinoma ne pomeni

izboljšanja ponudbe vode. Ko državno upravljanje z vodnimi viri primerjamo s

privatiziranim lahko namreč ugotovimo, da je glavna razlika med njima dobiček (Columbia

Water Center, 2008), ki je pridobljen s strani privatnih podjetij, ko v težnji po čim večjem

profitu izčrpavajo ogromne količine vode in jo prodajajo po močno zvišanih cenah, pri

tem pa pogosto prihaja do ogrožanja okolja in zdravja ljudi.

V procesu privatiziranja vodnih virov ter s posledicami privatizacije vode, je bilo glede

na študije primerov kršenih mnogo človekovih pravic. Ljudje po celem svetu so bili

zatirani, ignorirani, poškodovani, nekateri pa so celo izgubili življenje, na kar je opozorila

tudi ena najbolj aktivnih zagovornic pravice do vode Maude Barlow, v intervjuju za CNN,

s stavkom: «Ko dobrino, kot je voda, povežemo z motivom pridobivanja dobička, bo nekaj

ljudi umrlo.« (Evans, 2010), to pa predstavlja enega največjih in najbolj kontroverznih

problemov, ki jih privatizacija vode lahko povzroči.

Vsa ta dejstva so v javnosti ustvarila dva pola: podpornike in nasprotnike privatizacije

vodnih virov. Med podpornike lahko štejemo predvsem bogatejše posameznike, velika

mednarodna podjetja oziroma organizacije ter svetovne finančne institucije, ki v

39

privatizaciji vodnih virov vidijo velike dobičke. Nasprotniki pa so državljani, nevladne

organizacije in društva, ki si ne morejo predstavljati, da bi si vodo, ki je na njihovem

ozemlju, lastilo neko privatno podjetje, ki bi lahko ceno konstantno zviševalo in jim

onemogočalo dostop do pitne vode. Svoje nasprotovanje so v preteklosti že večkrat javno

izrazili s protesti, podpisovanjem peticij in podpiranjem civilnih iniciativ.

Menimo, da je naloga in odgovornost vsake države, da zaščiti svoje prebivalce pred

takšnimi potencialnimi kršitvami človekovih pravic z uveljavljanjem bolj stroge in

regulirane zakonodaje na tem področju. Eden takšnih aktualnih ukrepov je predlog za

vpis pravice do vode v slovensko ustavo, ki bi bil po našem mnenju najbolj učinkovit način

za zaščito bogatih naravnih virov, ki bi lahko postali tarča izkoriščanju s strani privatnikov.

S tem bi bilo zagotovljeno, da je v vsakem primeru človekova pravica do vode v Sloveniji

na prvem mestu. Menimo, da je prodaja podjetij, kot so Pivovarna Laško, Fructal in

Radenska, ki imajo v lasti vodne vrtine, nesprejemljiva, saj to tujim podjetjem daje

pravico do velike količine slovenske vode. Če bodo slovenski organi oblasti tudi v

prihodnje delovali tako brezbrižno in takšne nakupe dovoljevali ali celo spodbujali, če

slovenske vodne vire ne bomo dodatno zaščitili in če k temu dodamo še klimatske

spremembe (možna dolga sušna obdobja), smatramo, da se lahko zgodi, da bomo tudi

slovenski prebivalci v prihodnosti občutili pomanjkanje vode.

Dosedanji sistemi upravljanja vodnih virov pogosto niso učinkoviti, predvsem zaradi

pomanjkanja finančnih sredstev, osredotočenja le na dobiček ter kršenja človekovih

pravic. Čeprav je upravljanje s strani države delno odgovorno za nastanek in stanje vodne

krize na svetu, pa je jasno razvidno, da privatizacija ni rešitev in v večini primerov le

stopnjuje in poslabša že nastale probleme. Potrebno je najti alternativne modele, ki

nudijo nepristranske, trajnostne in učinkovite načine upravljanja vodnih virov (Kumar,

2012). V prihodnosti bi morali nameniti več poudarka skupnemu iskanju možnih novih

alternativ, ki bi združile prednosti državnega upravljanja, kot so spoštovanje človekove

pravice do vode in ponudba vode po dostopni ceni ter prednosti privatiziranega

upravljanja vodnih virov, kot so izboljševanje infrastrukture, trajnostno obravnavanje

vode in širjenje ponudbe, s sodelovanjem privatnega in zasebnega sektorja.

40

7 Uporabljeni viri

Agencija Republike Slovenije za okolje. (2015). Vode. Pridobljeno na

http://www.arso.gov.si/vode/

Barlow, M. in Clarke, T. (2004). Water Privatization. Global Policy Forum. Pridobljeno na

https://www.globalpolicy.org/component/content/article/209/43398.html

Bieler, A. (28. 7. 2014). The struggle against water privatisation: Victory for Greek union

and social movements. Blogspot.si. Pridobljeno na

http://andreasbieler.blogspot.si/2014/07/the-struggle-against-water.html

Bond, P. (2004). The battle over water in South Africa. AfricaFiles.Org. Pridobljeno na

http://www.africafiles.org/article.asp?ID=4564

Chirwa, D. M. (2004). Water privatisation and socio-economic rights in South Africa. Law,

Democracy and Development, 8(2). Pridobljeno na

http://www.ldd.org.za/images/stories/Ready_for_publication/V8-

2_Water_privatisation.pdf

Chowla, P. in Molina, N. (26. 9. 2008). The World Bank and water privatisation: public

money down the drain. Bretton Woods Project. Pridobljeno na

http://www.brettonwoodsproject.org/2008/09/art-562458/

Coca Cola- Opens Unhappiness in Kaladera, Rajasthan. (2. 8. 2014). Thealternative.in.

Pridobljeno na http://www.thealternative.in/society/coca-cola-opens-

unhappiness-kaladera-rajasthan/

Coca Cola v Indiji ustavila del proizvodnje. (14. 2. 2016). Delo.si. Pridobljeno na

http://www.delo.si/svet/ekonomija/coca-cola-v-indiji-ustavila-del-

proizvodnje.html

Coca-Cola Forced to Abandon $25 Million Project in India. (25. 8. 2014). India Resource

Center. Pridobljeno na http://www.indiaresource.org/news/2014/1027.html

Coke's Rajasthan plant CSR claims lack merit: Study. (26. 2. 2014). Business Standard.

Pridobljeno na http://www.business-standard.com/article/companies/coke-s-

rajasthan-plant-csr-claims-lack-merit-study-114022600387_1.html

Columbia Water Center. (2008). Thirsty for Change: Considering Water Privatization in

Developing Nations. Pridobljeno na

http://water.columbia.edu/files/2011/11/Siegfried2008ThirstyForChange.pdf

Council on Hemispheric Affairs. (2013). On Water Scarcity and the Right to Life: Bolivia.

Pridobljeno na http://www.coha.org/on-water-scarcity-and-the-right-to-life-

bolivia/

41

Cronin, J. (18. 5. 2005). Tanzania ditches private water supplier. BBC News. Pridobljeno

na http://news.bbc.co.uk/2/hi/business/4558725.stm

Devraj, R. (1. 10. 2009). DEVELOPMENT-INDIA: Farmers Vs Coca-Cola in Water Wars. Inter

Press Service. Pridobljeno na http://www.ipsnews.net/2009/10/development-

india-farmers-vs-coca-cola-in-water-wars/

Eman, K. (2013). Vpliv ekonomske krize na gibanje ekološke kriminalitete v Sloveniji – ko

pomanjkanje finančnih sredstev spodbudi ogrožanje okolja. V G. Meško (ur.),

Kriminaliteta, nered in družbeno nadzorstvo v času ekonomske krize–kriminološke

refleksije (Zbornik povzetkov) (str. 15). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Environmental Justice Atlas. (2015a). Privatisation of water in La Paz, Suez-Aguas del

Illimani, Bolivia. Pridobljeno na https://ejatlas.org/conflict/privatisation-of-

water-suez-aguas-del-illimani-bolivia

Environmental Justice Atlas. (2015b). Water and Sewerage Anti-Privatization movement

in Thessaloniki, Greece. Pridobljeno na https://ejatlas.org/conflict/water-and-

sewerage-anti-privatization-movement-in-thessaloniki

Environmental Justice Atlas. (2016). Water Privatization, Ghana. Pridobljeno na

https://ejatlas.org/conflict/water-privatization-ghana

Eržen, B. (16. 4. 2015). Zapis pravice do vode v ustavo obsojen na propad. Zurnal24.si.

Pridobljeno na http://www.zurnal24.si/zapis-pravice-do-vode-v-ustavo-clanek-

248624

European Citizens’ Initiative. (2015). EU Commission backs down after successful “Water

is a human right” ECI – Water now excluded from EU directive. Pridobljeno na

http://www.citizens-initiative.eu/eu-commission-backs-down-after-successful-

water-is-a-human-right-eci-water-now-excluded-from-eu-directive/

European Federation of Public Service Unions. (2012). Why water is a public service:

exposing the myths of privatization: A report commissioned by EPSU to Public

Services International Research Unit (PSIRU). Pridobljeno na

http://www.right2water.eu/sites/water/files/u/u4/20022012-epsuwater.pdf

Evans, T. (8. 1. 2010). 'Water justice' advocate: Don't privatize. Cnn.com. Pridobljeno na

http://edition.cnn.com/2010/TECH/science/01/07/water.justice/

Evropska državljanska pobuda. (2015). Osnovne informacije. Pridobljeno na

http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/basic-facts

Finnegan, W. (8. 4. 2002). Leasing the Rain. The New Yorker. Pridobljeno na

http://www.newyorker.com/magazine/2002/04/08/leasing-the-rain

Flaška. (2015). Privatizacija vodnih virov. Pridobljeno na

http://www.flaska.si/privatizacija-vodnih-virov

42

Freeman, S. (18. 10. 2007). How Water Works. HowStuffWorks. Pridobljeno na

http://science.howstuffworks.com/environmental/earth/geophysics/h2o2.htm

Gantar, P. (16. 2. 2013). Voda kot posel? Pridobljeno na http://www.zares.si/voda-kot-

posel/

Henderson, J. (3. 10. 2010). Water privatization in South Africa: Prepaid meters.

Thehealthculture.com. Pridobljeno na

http://www.thehealthculture.com/2010/11/water-privatization-in-south-africa-

prepaid-meters/

India Resource Center. (20. 8. 2002). Water Privatisation, Corruption and Exploitation.

Pridobljeno na

http://www.indiaresource.org/issues/water/2003/waterprivatizationpsi.html

Inštitut za javne službe. (2013). Predlog direktive za podeljevanje koncesijskih pogodbe

– privatizacija oskrbe z vodo? Pridobljeno na http://www.javne-sluzbe.si/predlog-

direktive-za-podeljevanje-koncesijskih-pogodbe-privatizacija-oskrbe-z-vodo/

IWA Water Wiki. (2015). The impact of Privatisation on the sustainability of Water

Resources. Pridobljeno na

http://www.iwawaterwiki.org/xwiki/bin/view/Articles/THEIMPACTOFPRIVATISA

TIONONTHESUSTAINABILITYOFWATERRESOURCES

Jayaraman, N. (2002). No Water? Drink Coke! India Resource Center. Pridobljeno na

http://www.indiaresource.org/campaigns/coke/2003/nowaterdrinkcoke.html

Kovačič, A. (30. 3. 2016). Doc. dr. Katja Eman, Fakulteta za varnostne vede Univerza v

Mariboru. Varensvet.si. Pridobljeno na http://www.varensvet.si/doc-dr-katja-

eman-fakulteta-za-varnostne-vede-univerza-v-mariboru/

Kumar, K. N. (2012). Water Privitization : Causes And Consequences. Golden Research

Thoughts, 2(3). Pridobljeno na http://aygrt.isrj.org/UploadedData/1480.pdf

Leskovšek, M. (16. 2. 2016). Predsednik DZ prejel peticijo podpornikov privatizacije. SIOL

net. Pridobljeno na http://www.siol.net/novice/slovenija/predsednik-dz-prejel-

peticijo-podpornikov-privatizacije-113286

Marn, U. (1. 2. 2013). Plenilska doktrina. Mladina. Pridobljeno na

http://www.mladina.si/120104/plenilska-doktrina/

Megaloudi, F. (3. 8. 2013). When Water Is for Sale: What Water Privatisation Really Means.

The Huffington Post. Pridobljeno na http://www.huffingtonpost.co.uk/fragkiska-

megaloudi/water-privatisation-what-it-really-means_b_3381233.html

Mekina, B. (15. 5. 2015a). Naša voda korporacijam. Mladina. Pridobljeno na

http://www.mladina.si/166430/nasa-voda-korporacijam/

43

Mekina, B. (24. 12. 2015b). Privatizacija vode. Mladina. Pridobljeno na

http://www.mladina.si/171671/privatizacija-

vode/?utm_source=ref&utm_medium=web&utm_campaign=facebook

Naficy, S. E. (9. 9. 2013). World Bank's private water schemes devastate Tanzanian

communities. Corporate Accountability International. Pridobljeno na

https://www.stopcorporateabuse.org/blog/world-banks-private-water-schemes-

devastate-tanzanian-communities

National Geographic. (2016). Freshwater Crisis. Pridobljeno na

http://environment.nationalgeographic.com/environment/freshwater/freshwate

r-crisis/

New Groundwater Regulations to Impact Pre-Existing Coca-Cola, Pepsi Plants. (16. 11.

2015). India Resource Center. Pridobljeno na

http://www.indiaresource.org/news/2015/1026.html

Ogrinec, D. (26. 1. 2016). Bomo izgubili pravico do lastne vode? Zarja. Pridobljeno na

http://revijazarja.si/clanek/zgodbe/56a5efcb9f74d/bomo-izgubili-pravico-do-

lastne-vode

Oskrba z vodo z ramen Pivovarne Laško nazaj na občino. (30. 3. 2016). Slovenska tiskovna

agencija (STA). Pridobljeno na https://www.sta.si/2247660/oskrba-z-vodo-z-

ramen-pivovarne-lasko-nazaj-na-obcino

Petitjean, O. (28. 3. 2014). Forced Privatizations in Greece: Suez Eyes Taking Over the

Water Services of Athens and Thessaloniki. Multinationals Observatory.

Pridobljeno na http://multinationales.org/Forced-Privatizations-in-Greece

Public Citizen. (2003). IMF and World Bank Push Water Privatization and Full Cost

Recovery on Poor Countries. Pridobljeno na

https://www.citizen.org/documents/IMF-WB%20promote%20privatization.pdf

Rugelj, S. (22. 4. 2015). Kaj imajo skupnega Fructal, Radenska, Laško in Union? SIOL net.

Pridobljeno na http://www.siol.net/siol-plus/kolumne/kaj-imajo-skupnega-

fructal-radenska-lasko-in-union-163006

Sadiq, S. (2002). Timeline: Cochabamba Water Revolt. Public Broadcasting Service.

Pridobljeno na http://www.pbs.org/frontlineworld/stories/bolivia/timeline.html

Samson, K. (27. 6. 2013). The Privatization of Water: Nestlé Denies that Water is a

Fundamental Human Right. Global Research. Pridobljeno na

http://www.globalresearch.ca/the-privatisation-of-water-nestle-denies-that-

water-is-a-fundamental-human-right/5332238

44

Schiffler, M. (2015). Water, Politics and Money: A Reality Check on Privatization.

Pridobljeno na http://link.springer.com/chapter/10.1007%2F978-3-319-16691-

9_2

Shultz, J. (19. 12. 2004). The Second Water War in Bolivia. ZNet. Pridobljeno na

https://zcomm.org/znetarticle/the-second-water-war-in-bolivia-by-jim-shultz/

Stack, B. (3. 30. 2012). Is water a renewable resource? Our new climate. Pridobljeno na

http://ournewclimate.blogspot.de/2012/03/is-water-renewable-resource.html

Strokovna skupina za pravico do pitne vode. (2016). Mnenje o predlogu za začetek

postopka za spremembo Ustave Republike Slovenije z osnutkom ustavnega zakona

- pravica do pitne vode (EPA 463-VII). Ljubljana: Civilna iniciativa za Slovenijo in

svobodo. Pridobljeno na http://voda.svoboda.si/.../2/2016/03/kon%C4%8Dno-

mnenje.pdf

Suez Environnement. (2010). Johannesburg Management Contract. Pridobljeno na

http://www.suez-environnement.fr/wp-

content/uploads/2010/07/water_stories_johannesburg_fr_bd_21-06-10.pdf

Svetovni dan voda: Slovenija po količini vode ena najbogatejših evropskih držav. (22. 3.

2015). 24ur.com. Pridobljeno na

http://www.24ur.com/novice/slovenija/svetovni-dan-voda-slovenija-po-kolicini-

vode-ena-najbogatejsih-evropskih-drzav.html

Tavčar, B. (13. 3. 2015). Pravica do vode še čaka na zapis v ustavo. Delo.si. Pridobljeno

na http://www.delo.si/novice/okolje/pravica-do-vode-se-caka-na-zapis-v-

ustavo.html

Todurov, M. (24. 9. 2014). Privatizacija 2.0. Vzpon. Pridobljeno na

http://vzpon.vzajemci.com/novice/gospodarstvo/11603/privatizacija_2_0

Transnational Institute, Public Services International Research Unit. (2014). Here to stay:

water remunicipalisation as a global trend. Pridobljeno na

https://www.tni.org/files/download/heretostay-en.pdf

Udovč, M. (2014). Varnostne implikacije privatizacije vodnih virov (Diplomsko delo).

Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

United Nations Department for Economic and Social Affairs (UNDESA). (2014a). Water

Scarcity. Pridobljeno na http://www.un.org/waterforlifedecade/scarcity.shtml

United Nations Department for Economic and Social Affairs (UNDESA). (2014b). The human

right to water and sanitation. Pridobljeno na

http://www.un.org/waterforlifedecade/human_right_to_water.shtml

45

United Nations. (2015). The Millennium Development Goals Report 2015. Pridobljeno na

http://www.un.org/millenniumgoals/2015_MDG_Report/pdf/MDG%202015%20Su

mmary%20web_english.pdf

Ustava Republike Slovenije. (1991). Uradni list RS, (33/91).

Vaupotič, V. (26. 6. 2013). Privatizacija vode gre (za zdaj) na smetišče zgodovine.

Dnevnik.si. Pridobljeno na

https://www.dnevnik.si/1042595512/svet/privatizacija-vode-gre-za-zdaj-na-

smetisce-zgodovine

Voda v Sloveniji je že "sprivatizirana". (14. 2. 2013). MMC RTV SLO. Pridobljeno na

http://www.rtvslo.si/slovenija/voda-v-sloveniji-je-ze-sprivatizirana/302338

Water For All. (2015). Water Management Systems. Pridobljeno na

http://12.000.scripts.mit.edu/mission2017/water-management-systems/

WATER is a Human Right. (2013). Right2water: First ever European Citizens Initiative to

make it ! Pridobljeno na http://www.right2water.eu/news/right2water-first-

ever-european-citizens-initiative-make-it

Wisegeek. (2014). What Is Water Privatization?. Pridobljeno na

http://www.wisegeek.com/what-is-water-privatization.htm

Woods, B. (2006). A World Without Water (Dokumentarni film). Pridobljeno na

http://topdocumentaryfilms.com/the-world-without-water/

World Bank pushes private water. (14. 8. 2003). BBC News. Pridobljeno na

http://news.bbc.co.uk/2/hi/africa/3148837.stm#top

World Health Organization. (2015). Progress on Sanitation and Drinking Water: 2015

Update and MDG Assessment. Pridobljeno na

http://www.wssinfo.org/fileadmin/user_upload/resources/JMP-Update-report-

2015_English.pdf

Zakon o gospodarskih javnih službah. (1993). Uradni list RS, (32/93).

Zakon o varstvu okolja. (2006). Uradni list RS, (39/06).

Zakon o vodah. (2002). Uradni list RS, (67/02).

Zgonik, S. (18. 3. 2016). »Vsakdo ima pravico do pitne vode«. Mladina. Pridobljeno na

http://www.mladina.si/173176/vsakdo-ima-pravico-do-pitne-vode/