UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Alpsko smučanje

PRIMERJAVA CELOLETNEGA TRENAŽNEGA PROCESA SLOVENSKE IN

NORVEŠKE ŽENSKE A REPREZENTANCE V ALPSKEM SMUČANJU

DIPLOMSKO DELO

MENTOR: izr. prof. dr. Blaž Lešnik.

SOMENTOR: izr. prof. dr. Matej Supej, univ. dipl. fiz.

Avtor: ANDREJ MOŽINA

Ljubljana, 2016

Ključne besede: trenažni proces, alpsko smučanje, uspešnost, Slovenska A-reprezentanca,

Norveška A-reprezentanca

PRIMERJAVA CELOLETNEGA TRENAŽNEGA PROCESA SLOVENSKE IN

NORVEŠKE ŽENSKE A REPREZENTANCE V ALPSKEM SMUČANJU

Andrej Možina

IZVLEČEK

Kondicijska priprava predstavlja pomemben del športne priprave na vseh ravneh določene

športne discipline in športnikove uspešnosti.

Poleg teoretičnih zakonitosti procesa športne vadbe je potrebno poznati tudi tehnično in

taktično plat smučanja kot tudi mnoge druge dejavnike, ki jih moramo upoštevati pri pripravi

športnika na tekmovanja. V diplomski nalogi so razčlenjene glavne komponente trenažnega

procesa in njegove specifične značilnosti, ki jih je treba upoštevati pri načrtovanju,

organiziranju in izvedbi trenažnega procesa. Na podlagi slednjega je vsebinsko predstavljen

celoletni trenažni proces Slovenske ženske smučarske reprezentance v sezoni 2013/2014 in

Norveške ženske smučarske reprezentance v sezoni 2015/2016. Namen naloge je teoretično

primerjati in ugotoviti razlike v sestavi, količini in intenziteti treningov, ki na koncu pogojujejo

uspešnost posamezne smučarke.

Opozoriti je potrebno, da se sicer primerjata olimpijska sezona (2013/14) in običajna

tekmovalna sezona (2015/16), kar pomeni drugačen pristop pri načrtovanju treningov in

tekmovanj. V olimpijskem letu so le-ti usmerjeni predvsem v pripravo na olimpijske tekme.

Primerjava teh obdobij zato ne more biti povsem enakovredna, vendar se kljub temu lahko

opazijo razlike v delovanju obeh ekip.

Norveška ženska smučarska reprezentanca bistveno kvalitetneje izkoristi čas po zaključku

tekmovalne sezone, to je v mesecu aprilu in maju. Količine treningov, ki jih je opravila

Norveška reprezentanca v tem delu pripravljalnega obdobja, je Slovenska reprezentanca

nadoknadila mnogo kasneje v sezoni.

Key words: training process, alpine skiing, performance, Slovenian Ladies Ski Team,

Norwegian Ladies Ski Team

COMPARISON OF A WHOLE YEAR TRAINING PROCESS BETWEEN SLOVENIAN

AND NORWEGIAN LADIES ALPINE SKI TEAM

Andrej Možina

ABSTRACT

Conditional training presents an important part of sports preparation at all levels in certain sport

disciplines and in athlete´s performance.

In addition to the theoretical principles of sports training process it is necessary to acknowledge

the technical and tactical side of skiing, as well as other factors which need to be taken into

consideration when preparing an athlete for the competition. In my thesis I analyzed the main

phases of the training process and its specific characteristics which must be considered when

planning, organizing and executing the whole training process. Based on these theoretical

findings I analyzed one year training process in alpine skiing for Slovenian ladies Ski team in

season 2013/2014, and compared it to the one year training process of the Norwegian ladies Ski

team in season 2015/2016. The objective of the thesis was to identify the differences in the

structure, quantity and intensity of the training, which ultimately determine the conditions for

a success of a skier.

It should be noted that I compared an Olympic season (2013/14) with a usual racing season

(2015/16), which means that there is a different approach in the planning of training sessions

and competitions. In the Olympic year the training is focused mostly on the preparations for the

Olympic competitions. A comparison of these two not exactly equivalent periods nonetheless

offers a good case study for the analysis of the differences in the training approaches of the two

teams.

The Norwegian ladies Ski team uses significantly better the period after the end of the racing

season, that is April and May. The quantity of the trainings performed by Norwegian ladies Ski

team in this period was reached by Slovenian ladies Ski team much later in the training season.

Vsebina

1. ZGODOVINA SMUČANJA........................................................................................................... 7

1.1. BLOŠKO SMUČANJE ........................................................................................................... 7

2. ALPSKO SMUČANJE DANES ..................................................................................................... 8

2.2. TEKMOVALNE OBLIKE ALPSKEGA SMUČANJA .............................................................. 8

2.2.1. SMUK ................................................................................................................................... 9

2.2.2. SUPERVELESLALOM ........................................................................................................ 9

2.2.4. SLALOM ............................................................................................................................. 10

2.2.5. VELESLALOM .................................................................................................................. 10

3. PROCES ŠPORTNE VADBE ...................................................................................................... 12

3.1. ZAKONITOSTI PROCESA ŠPORTNE VADBE ........................................................................ 14

3.2. PRETRENIRANOST .................................................................................................................... 15

3.3. CIKLIZACIJA ŠPORTNE VADBE ............................................................................................. 16

3.4. MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI ALPSKIH SMUČARJEV ...................................................... 18

3.5. ENERGIJSKE ZAHTEVE SMUČANJA ..................................................................................... 19

3.5.1. MOČ ...................................................................................................................................... 20

3.5.2. KOORDINACIJA ................................................................................................................. 22

3.5.2. HITROST .............................................................................................................................. 24

3.5.3. GIBLJIVOST ........................................................................................................................ 27

3.5.4. RAVNOTEŽJE ..................................................................................................................... 28

3.5.5. NATANČNOST .................................................................................................................... 30

3.5.6. VZDRŽLJIVOST .................................................................................................................. 30

3.6. SPECIFIČNE ZNAČILNOSTI ALPSKEGA SMUČANJA ......................................................... 34

4. METODE ...................................................................................................................................... 36

5. CILJI .............................................................................................................................................. 37

6. Vodstvo in sestava ekipe Slovenija (2013/2014) .......................................................................... 38

6.1. PRIPRAVLJALNO OBDOBJE ............................................................................................ 39

6.2. TEKMOVALNO OBDOBJE ................................................................................................ 41

OCENA TEKMOVALK ................................................................................................................... 43

6.2.1. Ilka ŠTUHEC ................................................................................................................ 43

6.2.2. Maruša FERK ................................................................................................................ 44

6.2.3. Vanja BRODNIK .......................................................................................................... 45

6.3. PROBLEMATIKA IN REŠITVE ......................................................................................... 46

7. Vodstvo in sestava ekipe Norveške (2015/2016) .......................................................................... 47

7.1. PRIPRAVLJALNO OBDOBJE ............................................................................................ 48

7.2. TEKMOVALNO OBDOBJE ................................................................................................ 50

7.3. OCENA TEKMOVALK ....................................................................................................... 52

7.3.1. Lotte SEJERSTED ........................................................................................................ 52

7.3.2. Ragenhild MOWINCKEL ............................................................................................. 53

7.3.3. Mina HOLTMANN ....................................................................................................... 55

7.4. PROBLEMATIKA IN REŠITVE ......................................................................................... 56

8. PRIMERJAVA .............................................................................................................................. 57

8.1. REHABILITACIJA ............................................................................................................... 60

9. SKLEP ........................................................................................................................................... 61

10. VIRI ............................................................................................................................................... 62

KAZALO SLIK

Slika 1: Sprememba športnikove kakovosti, na podlagi tekmovalnih dosežkov, kaže najprej povečanje

(evolucijo), nato ustalitev (plato) na določeni ravni in nazadnje upadanje (stagnacijo) (povzeto po

Ušaj, 2003). ........................................................................................................................................... 13

Slika 2: Pojav katabolne faze v času napora, prehod v anabolno fazo med odmorom in pojav

superkompenzacije (Ušaj, 2003). .......................................................................................................... 14

Slika 3: Standardni odklon (+SD) površinskega EMG na posturalnem testu drže v (a) statični stoji in

(c) anteriorno/postriornemu (AP) rušenju ravnotežja v REF (brez čevljev) in SKI (smučarskih čevljih)

pogojih. Teste so izvajali z odprtimi očmi in sledenjem tarči (EO) ali zaprtimi očmi (EC). GM;

gastrochnemius medialis, TA, tibialis anterior, BF, biceps femoris, VM, vastus medialis. »+« prikazuje

statistično razliko v opori. ..................................................................................................................... 24

Slika 4: : VO2max pred in po končani tekmovalni sezoni ..................................................................... 33

Slika 5: Odziv srčne frekvence med slalomom, veleslalomom, superveleslalomom in smukom, v

primerjavi z maksimalnim kratkotrajnim testom na ergometru. ........................................................... 33

Slika 6: Koncentracija laktata v krvi 20 smučarjev, po vožnji superveleslaloma. ................................ 34

KAZALO TABEL

Tabela 1: Višinske razlike in število vratc, oziroma število zavojev za posamezne discipline v alpskem

smučanju za ženske in moške po uradnih navedbah FIS pravil (Lešnik, 2007; dopolnjeno po FIS,

2015). ..................................................................................................................................................... 11

Tabela 2: Primer enojne in dvojne ciklizacije (osebni arhiv). ............................................................... 17

Tabela 3: Korelacije med spremenljivkami morfološkega podsistema in dejansko uspešnostjo (Lešnik

in Žvan, 2005). ...................................................................................................................................... 19

Tabela 4: Strokovno vodstvo slovenske ženske reprezentance Alpskega smučanja v sezoni 2013/2014

(Osebni arhiv). ....................................................................................................................................... 38

Tabela 5: Članice ekipe slovenske ženske reprezentance Alpskega smučanja v sezoni 2013/2014

(Osebni arhiv). ....................................................................................................................................... 39

Tabela 6: Obseg vrat, ur in tekov namenjenih posameznim disciplinam, število tekem in omejitvenih

dejavnikov v pripravljalnem obdobju Slovenije 2014/2015 (Osebni arhiv). ........................................ 41

Tabela 7: Obseg vrat, ur in tekov namenjenih posameznim disciplinam, število tekem in omejitvenih

dejavnikov v tekmovalnem obdobju Slovenije 2014/2015 (Osebni arhiv). .......................................... 42

Tabela 8: Realizacija rezultatskih ciljev Ilke Štuhec (Osesebni arhiv). ................................................ 43

Tabela 9: Količina opravljenega treninga v prehodnem in tekmovalnem obdobju Ilke Štuhec (Osebni

arhiv). .................................................................................................................................................... 44

Tabela 10: Realizacija rezultatskih ciljev Maruše Ferk (Osesebni arhiv). ............................................ 45

Tabela 11: Količina opravljenega treninga v prehodnem in tekmovalnem obdobju Maruše Ferk

(Osebni arhiv). ....................................................................................................................................... 45

Tabela 12: Količina opravljenega treninga v prehodnem in tekmovalnem obdobju Vanje Brodnik

(Osebni arhiv). ....................................................................................................................................... 46

Tabela 13: Strokovno vodstvo norveške ženske reprezentance Alpskega smučanja v sezoni 2015/2016

(Osebni arhiv). ....................................................................................................................................... 47

Tabela 14: Članice ekipe slovenske ženske reprezentance Alpskega smučanja v sezoni 2013/2014

(Osebni arhiv). ....................................................................................................................................... 48

Tabela 15: Obseg vrat, ur in tekov namenjenih posameznim disciplinam, število tekem in omejitvenih

dejavnikov v pripravljalnem obdobju Norveške 2015/2016 (Osebni arhiv). ........................................ 50

Tabela 16: Obseg vrat, ur in tekov namenjenih posameznim disciplinam, število tekem in omejitvenih

dejavnikov v tekmovalnem obdobju Norveške 2015/2016 (Osebni arhiv). .......................................... 52

Tabela 17: Realizacija rezultatskih ciljev Lotte Sejersted (Osesebni arhiv). ........................................ 53

Tabela 18: Količina opravljenega treninga v prehodnem in tekmovalnem obdobju Lotte Sejersted

(Osebni arhiv). ....................................................................................................................................... 53

Tabela 19: Realizacija rezultatskih ciljev Ragenhild Mowinckel (Osebni arhiv). ................................ 54

Tabela 20: Količina opravljenega treninga v prehodnem in tekmovalnem obdobju Ragenhild

Mowinckel (Osebni arhiv). .................................................................................................................... 55

Tabela 21: Tabela 22: Realizacija rezultatskih ciljev Mina Holtman (Osebni arhiv). .......................... 55

Tabela 23: Količina opravljenega treninga v prehodnem in tekmovalnem obdobju Mine Holtman

(Osebni arhiv). ....................................................................................................................................... 56

Tabela 24: Primerjava reprezentanc v številu vratc v pripravljalnem obdobju (Osebni arhiv). ............ 58

Tabela 25: Primerjava reprezentanc v številu vratc v tekmovalnemu obdobju (Osebni arhiv). ............ 59

7

1. ZGODOVINA SMUČANJA

Zgodovina smučanja ali drugih oblik potovanja na snegu s pomočjo smuči sega v preteklost že

najmanj pet tisočletij. Najstarejši arheološki primer smuči so našli v Rusiji okoli 5000 let pred

našim štetjem.

Beseda »smučanje« izhaja iz stare nordijske besede "skíð", kar pomeni desko iz lesa ali smuči.

Izraz "ski" ima prav tako širši pomen v norveščini, na primer "vedski", ki pomeni lesene deščice

za netenje ognja" ali "skigard", ki pomeni leseno železniško ograjo.

V poznem 19. stoletju se je pomen smučanja spremenil od načina prevoza v popularno športno

aktivnost. O prvih nevojaških smučarskih tekmovanjih so poročali leta 1840 v severnem in

osrednjem delu Norveške. Na prvem nacionalem smučarskem tekmovanju na Norveškem, ki je

potekalo v glavnem mestu Christiania (danes Oslo), je zmagal Sondre Norheim. Rojstvo

modernega smučanja tako pogosto ozanačujejo z letnico 1868 in se šteje kot začetek nove dobe

smučarskega entuziazma. Nekaj desetletij kasneje se je ta šport kot oblika zabave v zimskem

času razširil še na preostali del Evrope in ZDA, kjer so rudarji prirejali smučarska tekmovanja.

Prvo tekmovanje v slalomu je Sir Arnold Lunn organiziral leta 1922 v Mürren-u v Švici.

1.1. BLOŠKO SMUČANJE

»Ako bi bil kdaj vprašan, s katerimi etnografskimi značilnostmi se mora ponašati slovenski

narod, bi med drugim navedel tudi starodavne bloško-vidovske smuči«

Prav tako je Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (leta 1689) smučanju namenil navdušene

besede:

».. Poleg tega poznajo kmetje ponekod na Kranjskem, zlasti pri Turjaku in tam okoli, neki redek

izum, kakršnega nisem videl še nikoli in v nobeni deželi, namreč, da se spuščajo pozimi, ko leži

sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen vzamejo po dve leseni

deščici, četrt palca debeli, pol čevlja široki in približno pet čevljev dolgi.«

Valvasorjev opis je bil v tistem času ena redkih omemb smuči, kar je pozneje pripomoglo k

utrjevanju mnenja, da so bile Bloke z okolico zibelka smučanja v tem delu Evrope. V alpskih

deželah, bogatih s snegom, se je smučanje pojavilo šele konec 19. stoletja kot šport meščanov,

ki je imel korenine v Skandinaviji. S tem pa bloško smučanje ni imelo neposredne zveze na

kar v monografiji Izum smučarske tradicije opozori tudi zgodovinar dr. Borut Batagelj.

8

2. ALPSKO SMUČANJE DANES

Danes je smučanje v primerjavi s preteklostjo povsem drugačno. V kolikor je bil ekonomski

standard tisti, ki je nekdaj dovoljeval ljudem uživanje na smučarskih strminah, je dan danes

infrastruktura že dodobra razvita in omogoča dostop tudi do bolj oddaljenih smučišč širšemu

krogu prebivalstva katera ponujajo različne pojavne oblike smučanja, venar le-to še vedno

ostaja eden najdražjih športov. »Kljub različnim pojavnim oblikam, ostaja alpsko smučanje

ostaja najbolj razširjeno in predstavlja odskočno desko za ukvarjanje z drugimi zvrstmi

smučarskega športa.« (Lešnik, 2007).

Seznam športno rekreativnih dejavnosti s katerimi se ukvarjajo Slovenci je dolg in raznolik. Že

vrsto let so hoja, plavanje, kolesarjenje, alpsko smučanje in planinarjenje na vodilnih mestih po

priljubljenosti. Gre pretežno za dejavnosti, ki potekajo v naravi, kar očitno Slovenci izredno

cenimo. Aktivno preživljanje prostega časa v naravi ima poseben čar in nedvomno pozitivne

učinke na Slovence. Alpsko smučanje ter planinstvo in gorništvo bi lahko poimenovali tudi del

identitete Slovencev (Berčič in Sila, 2007). Že od leta 1973 se pojavljajo na visokih mestih

najbolj priljubljenih športno rekreativnih dejavnosti. Mnogi Slovenci so sprejeli planinstvo kot

temeljno dejavnost ob vikendih, alpsko smučanje pa kot način življenja v zimskem času (Pori

in Sila, 2010).

2.2. TEKMOVALNE OBLIKE ALPSKEGA SMUČANJA

Ustrezna tekmovalna oprema, obvladanje smučarskih tehnik in še mnogo drugih komponent

lahko prispeva k prihranku dragocenih stotink, ki odločajo o uvrstitvah tekmovalcev alpskega

smučanja na najvišji ravni. Tekmovalne oblike smučanja zahtevajo najvišjo raven psiho-fizične

priprave, ki jo je možno doseči le s trdim delom in ustrezno načrtovanim trenažnim procesom.

Same metode treniranja morajo biti prilagojene specifičnim zahtevam posameznika in načinom

gibanja v tehničnih in hitrih disciplinah alpskega smučanja. (Guček in Videmšek, 2002).

Ogromni fizični napori zahtevajo od vrhunskih smučarjev, da ohranijo telo v racionalnem in

aerodinamičnem položaju (DH in SG), ali pa izvedejo hitre menjave v izmeničnemu zaporedju

(GS in SL). Glede na to, da so razlike med zlato in srebrno medaljo na zimskih olimpijskih

igrah v alpskem smučanje izmerjene na stotinko sekunde, je razumevanje katerega koli od

dejavnikov, ki omejujejo delovanje, izjemno pomembno (Ferguson, 2009).

Medtem ko so si discipline navidezno podobne, saj se povsod pojavljajo sklopi palic in vrat, je

glavna razlika vsake discipline v širini razporejenih vrat. Tesneje postavljena vrata pomenijo

hitrejše in krajše zavoje, ki povzročajo pri smučarjih manjše hitrosti. Smuk ima izmed vseh

disciplin najbolj razmaknjena vrata, tako da smučarji prihajajo tudi do najvišjih hitrosti. V

superveleslalomu lahko dobro usposobljeni smučar doseže hitrosti +120 km/h, smukači tudi

okrog 150 km/h, medtem ko slalomisti v povprečju dosegajo hitrosti okrog 50 km/h.

9

Hitre discipline:

• Smuk (Downhill-DH)

• Superveleslalom (Super Giant Slalom-SG)

• Superkombinacija (Super Combine Race-SC)

2.2.1. SMUK

Smuk na trenutke skoraj spominja na hitrostno smučanje. Moški dosegajo hitrosti do 160 km/h

in ženske okrog 130 km/h. To je smučarska disciplina z najdaljšimi progami in največjo

višinsko razliko. Tekmovalci skušajo odsmučati celotno progo v najkrajšem možnem času,

hkrati pa obdržati najbolj optimalen aerodinamični položaj čim dlje časa in minimizirati upor

zraka in podlage. Ker je smukaška proga najdaljša, zahteva od smučarjev tudi največje napore.

Poseben pomen imajo tudi dolgi skoki preko prelomnic (50 in več metrov), ki jih morajo

smučarji premagati z ustrezno tehniko tako, da so čim krajši čas v zraku. Pri nevtralizaciji

prelomnic smučarji najpogosteje uporabljajo način nizke preže pri kateri nizko spustijo roke in

pomaknejo težišče telesa naprej, pri tem pa let čim bolj skrajšajo s spuščanjem najprej ene noge

naprej in nato še druge. Kasneje se je začela uporabljati tudi druga bolj zahtevna tehnika, ki jo

je uvedel L. Alphand, s katero skuša smučar preiti prelomnico s pred-skokom in tako skrajšati

čas leta, ter minimizirati izgubo hitrosti. Med previsi proge se uporabljajo skoki kot način

hitrejšega premagovanja razdalj. Proga je postavljena brez vmesnih vratc in je zasnovana s

številnimi previsi in skoki ter zavoji, ki na določenih mestih napravijo progo tehnično bolj

zahtevno.

Uspešnost hitrih disciplin je skupek izkušenosti, kondicijske pripravljenosti, poguma,

sposobnosti ohranjanja visoke koncentracije in talenta.

2.2.2. SUPERVELESLALOM

To je najmlajša disciplina tekmovalnega smučanja in je kombinacija smuka in veleslaloma.

Tukaj so potrebni daljši, hitri in zelo tehnični zavoji okrog vrat. Prav tako je čas proge krajši

kot pri smuku in daljši od tiste, ki se uporablja v veleslalomu.

Zaradi večjih hitrosti in obremenitev sta neodvisno delovanje nog ter optimalen nadzor

razporejanja teže na zunanjo in notranjo smučko še kako pomembna. Zavoji so daljši in bolj

odprti, zato lahko smučarji dosegajo višje hitrosti. V primerjavi s tehničnimi disciplinami

morajo biti smuči daljše in imeti manj izraziti stranski lok od tistih, uporabljenih za tehnične

discipline. Prav tako najdemo razlike pri palicah, saj so le-te pri hitrih disciplinah daljše zaradi

boljšega odriva na startu in aerodinamične , da se lahko prilagajajo smučarju in služijo

vzdrževanju ravnotežja skozi zavoje. Razlika med smukom in superveleslalomom je tudi v tem,

da mora biti pred tekmo v smuku izveden najmanj en uradni trening, v Sg pa se pred tekmo

opravi le ogled proge.

10

2.2.3. SUPERKOMBINACIJA

Tekma v superkombinaciji je sestavljena iz dveh voženj in sicer ene vožnje smuka ali

superveleslaloma in ene vožnje slaloma. Prvo je na vrsti SG oz. DH, nato sledi vožnja SL.

Najkrajši skupen čas obeh voženj da zmagovalca. Uspešno tekmovanje v SC odraža dobro

znanje in spretnost v vseh disciplinah, tako hitrih kot tehničnih.

Tehnične discipline:

• Slalom (Slalom)

• Veleslalom (Giant Slalom)

2.2.4. SLALOM

Slalom je izmed vseh smučarskih disciplin tista, ki zahteva največ tehničnega znanja. Tukaj so

proge najkrajše, razdalje med vratci so najmanjše in zato so potrebni hitri dinamični zavoji.

Posledično so pri slalomu hitrosti najnižje. Slalomisti morajo kar najhitreje presmučati progo

in se pri temu prilagajati spremembam ritma vratc in terena ter biti pripravljeni na

nepričakovane hitre reakcije in spremembe smeri. Slalomske smuči so v primerjavi z drugimi

disciplinami najkrajše in imajo najizrazitejši stranski lok, saj so namenjene izvajanju kratih in

hitrih zavojev. Zaradi same dinamike discipline morajo biti smuči izdelane iz ustreznih

materialov, da omogočajo hitro odzivnost kot posledico primernega torzijskega upora in

togosti.

Sama tehnika se je skozi leta smučanja zelo spremenila. Napredek je opazen predvsem v drži

zgornjega dela telesa, kjer je zaščitno funkcijo odmikanja količkov prevzela zunanja roka in

posledično minimizirala premikanje težišča med enim in drugim količkom, ter tako skrajšala

pot zavoja smuči. Slalomist mora razviti pravi občutek za postavitev smuči na robnike v zavoju,

razbremenjevanja smuči, prenašanju teže (večji del na zunanjo) in ponoven prehodu na robnik

bodoče zunanje noge ob zaključku zavoja. Zelo pomembno vlogo igra tudi stabilen trup telesa,

ki v rahlem predklonu zagotavlja smučarju bolj uravnotežen in stabilen položaj.

2.2.5. VELESLALOM

Veleslalom je na splošno podoben slalomu, kjer morajo biti kontrolna in smerna vratca

postavljena v skladu s FIS (Federation Internacionale de Ski) pravili. Proga se glede na

zahtevnost terena lahko postavlja bolj zaprto ali odprto in tako od tekmovalcev zahteva stalno

pripravljenost in prilagajanje. Tekmovalci morajo imeti dovolj tehničnega znanja in morajo biti

ustrezno psihofizično pripravljeni. Uporabljajo se krajše proge z večjim številom vrat. Smučar

opravi dve vožnji na dveh različno postavljenih progah istega pobočja. Zaradi večjega števila

11

vrat, se hitrosti v primerjavi s superveleslalomom in smukom pomembno zmanjšajo, so pa še

vedno okoli 70-80 km/h. Nizek položaj telesa omogoča smučarju minimalno spreminjanje

položaja težišča, položaj rok pred telesom, pa zaščitno funkcijo pri odmikanju količkov z

notranjim ramenom. Razklenjene smuči v zavoju, oster robnik in pravilen potisk kolen

omogočajo idealno izvedbo veleslalomskega zavoja.

Tabela 1: Višinske razlike in število vratc, oziroma število zavojev za posamezne discipline v alpskem

smučanju za ženske in moške po uradnih navedbah FIS pravil (Lešnik, 2007; dopolnjeno po FIS, 2015).

Disciplina Spol OI/SP WC COC FIS

Smuk Ž VR 450 - 800m

ŠV glede na teren

RMV glede na konfiguracijo in preglednost terena

(DH) M VR 800 - 1100 m 500 - 1100 m

ŠZ glede na teren

Slalom Ž VR 140 - 220 m 120 - 200 m

ŠV od 30 do 35% VR in +/- 3 direktne menjave

RMV od 0.75 cm do 15 m

(SL) M VR 180 - 220 m 140 - 220 m

ŠV od 30 do 35% VR in +/- 3 direktne menjave

Veleslalom Ž VR 300-400 m 250 - 400 m

ŠZ od 11 do 15% VR (št. zavojev oz. sprememb smeri)

RMV min. 10m

(GS) M VR 300-450 m 250 - 450 m

ŠZ od 11 do 15% VR (št. zavojev oz. sprememb smeri)

Super-

veleslalom Ž VR 400 - 600 m 350 - 600 m

ŠZ 6 % VR 7% VR

RMV min. 35 m

(SG) M VR 400 - 600 m 350 - 600 m

ŠZ 6 % VR 7%

Legenda:

OI - olimpijske igre Ž - ženske RMV - razdalje med postavljenimi vratci

SP - svetovna prvenstva M- moški VR - višinska razlika proge

WC - svetovni pokal ŠV - število vratc

COC - celinski pokal ŠZ - število zavojev

FIS - tekmovanja FIS

12

3. PROCES ŠPORTNE VADBE

Definicijo športne vadbe po Dietrich Haareju:

»Športna vadba, je zgrajen proces športnega izobraževanja, ki z načrtnim in sistematičnim

delovanjem učinkuje na tekmovalno zmogljivost, ki omogoča športniku najvišje tekmovalne

dosežke v določeni športni disciplini.«

Gre za proces izobraževanja in vzgoje med trenerjem in športnikom, ki mora potekati usklajeno

in harmonično med obema osebama, da je lahko proces uspešen.

S pomočjo načel športne vadbe si pomagamo orientirati vsakič, ko želimo oblikovati nek proces

športne vadbe:

Načelo aktivnega in zavestnega vključevanja v vadbeni proces

Trener mora na začetku športnika vzeti pod svoje okrilje in ga na področju športa vzgajati in

izobraževati. Poleg vloge trenerja, s postavljanjem cilja vadbe in vodenjem procesa, prevzame

trener tudi vlogo učitelja, ki vodi športnika skozi proces in ga uči organiziranosti, značilnosti

procesa, analize vadbe,…ipd. Skozi proces postaja športnik trenerju aktivni sodelavec, ki

postopoma prevzema nekatere trenerjeve obveznosti in aktivno sodeluje pri iskanju rešitev.

Kasneje postaja športnik vedno bolj samostojen, sposoben izvajanja dela procesa samostojno,

trener pa mu postane prijatelj, sodelavec in svetovalec.

Načelo vsestranskega razvoja

Športnika mora trener obravnavati celostno in uporabiti širok nabor sredstev za razvoj njegovih

sposobnosti. Postopoma izloča tista sredstva, ki niso več dovolj učinkovita, hkrati pa išče

načine, kako z največjim številom sredstev vplivati na razvoj tistih značilnosti in lastnosti, ki

pogojujejo uspešnost športnika. Potrebno je zagotoviti dobro osnovno biološko podlago

vsestranskih sposobnostih, ki so največkrat skriti faktor uspešnosti na kasnejših velikih

tekmovanjih.

Načelo individualizacije pristopa k procesu športne vadbe

Ljudje smo si med seboj različni, zato mora trener splošno kondicijsko pripravo prilagoditi

vsakemu športniku posebej glede na njegove sposobnosti in posebnosti. Načelo zahteva

konstantno spremljanje športnikovega razvoja z različnimi testiranji in merjenji ter strukturirati

vadbene enote tako, da si uspešno sledijo ena za drugo. Posebno pozornost je potrebno nameniti

obdobju mladostnikov v katerem je potrebno proces prilagoditi biološkemu razvoje glede na

spol in druge posebnosti tega obdobja.

Načelo specializacije

Zajema obdobje specializacije športnikov v povezavi s specifičnimi značilnostmi športne

panoge. Glede na značilnosti določene športne panoge otroke ali mladostnike počasi začenjamo

uvajati v obdobje specializacije, kjer posvetimo večjo pozornost tehniki in taktiki določene

discipline. Pri tem mora trener paziti, da še vedno nameni zadostno količino procesa splošni

13

pripravi svojih športnikov. Potrebno je zagotoviti postopen prehod in se tako izogniti

pomanjkanju v razvitosti osnovne športne podlage.

Načelo cikličnosti in spremenljivosti

Organizem izpostavljamo različnemu ritmu

ciklov in tako izzovemo večjo učinkovitost.

Ne glede na raznolikost vadbe, se bodo

sposobnosti na začetku izboljševale, kasneje

pa dosegle nek nivo in ob neprimernemu

razmerju napora in odmora, prešle v

stagnacijo. Pomembno je, da trener

športnika z vadbo najprej izpostavi naporu,

ga obremeni, nato pa izpostavi manjši

obremenitvi ali odmoru, in dovoli organizmu

prilagoditev na dani napor. Upoštevati je

potrebno namen ciklizacije, saj le tako

dosežemo optimalni odziv organizma z

večjo zmogljivostjo in uspešnostjo.

Načelo rastoče obremenitve

Načelo postopnega obremenjevanja je pomembno tako za rekreativce kot vrhunske športnike.

Postopoma se iz večanja števila vadbenih enot preide na povečanje intenzivnosti in trajanja, kot

tudi do večjega števila vadbenih enot dnevno. Pomembno je, da športnika konstantno

izpostavljamo obremenitvam glede na cilje obdobja in zagotovimo dovolj velik dražljaj za

povečevanje zmogljivosti. Trener ne sme dopustiti športniku pasivnega odmora po

nepotrebnem, saj je upad sposobnosti prevelik, da bi ga lahko dovolj hitro nadoknadili in

zagotovili športnikovo uspešnost.

Načelo sistematičnosti

Zajema trenerjev sistematični in logični izbor vaj v določenemu zaporedju s katerimi zagotovi

ustrezno preobremenitev športnika glede na njegove sposobnosti in biološki razvoj. Pomembno

je prehajanje iz splošnih k bolj specifičnim vajam, od lažjih k težjim in upoštevati pravilno

zaporedje ter psihomotorične lastnosti športnika.

Načelo racionalnosti

Načelo zajema uporabo minimalne količine in intenzivnosti vadbe za doseganje maksimalnih

rezultatov, kar pa je nemogoče brez individualizacije in upoštevanja trenerjevih načel

načrtovanja, izvedbe nadzora in ocenjevanja uspešnosti razvoja športnika.

Elitni športniki, katerih namen je tekmovati na svetovni ravni, trenirajo vse leto po natančno

strukturiranemu kondicijskemu programu. Tekmovanje predstavlja najboljšo obliko testiranja

športnikove pripravljenosti. Kljub natančno strukturiranemu programu je nemogoče izločiti

vpliv zunanjih dejavnikov med pripravami ali tekmovanjem, zato je velikokrat potrebno

modificirati program glede na zahteve tekmovanj in športnikove trenutne fizične in psihološke

Slika 1: Sprememba športnikove kakovosti, na podlagi tekmovalnih dosežkov, kaže najprej povečanje (evolucijo), nato ustalitev (plato) na določeni ravni in nazadnje upadanje (stagnacijo) (povzeto po Ušaj, 2003).

14

sposobnosti, da ga tako pripeljemo do najboljše psihofizične pripravljenosti. Poleg tega

dolgotrajno visoko intenziven trening lahko pripelje do neučinkovite regeneracije in

pretreniranosti. Zato je pozorno spremljanje fizičnih zmogljivosti v celotnem obdobju

usposabljanja bistvenega pomena za vrhunske športnike iz naslednjih razlogov (Lin in Chan,

2008):

1. Za proučevanje učinkovitosti kondicijskega programa

2. Za motivacijo atletov med procesom

3. Za povratno informacijo športnikom o napredku

4. Da bi se atleti bolje zavedali pomena različnih obdobij programa

5. Da se atleta lahko oceni o splošni pripravljenosti na tekmovanja

6. Za določitev stopnje napredka v času rehabilitacije

7. Za prepoznavanje šibkosti športnika

8. Za ugotavljanje učinkovitosti počitka

3.1. ZAKONITOSTI PROCESA ŠPORTNE VADBE

Proces športne vadbe se postopoma prilagodi naporu, racionalnejši uporabi goriv in

učinkovitejšemu delovanju. Telo se odzove na določeno obremenitev, izpopolni delovanje

svojih organov in ostalih struktur, da zagotovi uspešno delovanje celotnega organizma.

ZAKON KATABOLNE in ANABOLNE FAZE

Za katabolno fazo je značilno

razgrajevanje molekul v organizmu, ki

nenehno sodelujejo pri različnih fazah

presnove. Zanima nas razgradnja, ko

telo izpostavimo športnemu naporu in

mora telo porabiti ustrezno količino

goriva, da ustvari zadosti energije in

opravi mehansko delo. Daljše

izpostavljanje organizma naporu

pripelje do faze utrujenosti, zato je

potrebno zagotoviti tudi fazo odmora

imenovano anabolna faza. V tem času

prevladuje sinteza porabljenih snovi. Pri športu težimo k temu, da začne telo proizvajati večjo

količino snovi od porabljene, kar imenujemo superkompenzacija. Tako lahko telo postopoma

izpostavljamo večjim naporom.

Slika 2: Pojav katabolne faze v času napora, prehod v anabolno fazo med odmorom in pojav superkompenzacije (Ušaj, 2003).

15

ZAKON HOMEOSTAZE

Homeostazo razumemo kot najmanjšo spremembo ali motnjo v notranjem okolju organizma na

dani dražljaj. Homeostaza je vzpostavljena v času mirovanja. O homeostatskem odzivu

govorimo, ko organizem izpostavimo dovolj dolgemu trajanju obremenitve. Med naporom se

razmerje ATP (Adenozin trifosfat) in ADP (Adenozin difosfat) poruši, hkrati pa se sprožijo

številni drugi procesi, ki skušajo to razmerje ponovno vzpostaviti na račun drugih sprememb.

Med naporom se nam začne povečevati frekvenca srca, poraba kisika, utripni volumen srca,

krvni pretok, izločanje ogljikovega dioksida (CO2),….idr. S časoma postanejo te spremembe,

tako izrazite, da moramo napor prekiniti. Prične se kopičiti laktat v krvi, porušeno je kislinsko

bazično ravnovesje ipd.

ZAKON PRIMERNEGA DRAŽLJAJA

Organizem je potrebno izpostaviti takšnemu dražljaju, s katerim izzovemo največji učinek na

razvoj sposobnosti.

ZAKON PRILAGAJANJA

Ločimo prilagajanje organizma med in po naporu. Organizem mora najti najbolj optimalen

način, kako prilagoditi delovanje sistemov, da za to porabi najmanj energije in lahko dlje časa

premaguje napor. Tako določena obremenitev postaja vedno manjši napor, zato je potrebno

postopoma povečevati količino obremenitve in organizmu dovoliti dovolj časa za prilagajanje.

3.2. PRETRENIRANOST

Izraz »pretreniranost« je termin, ki ga povezujemo s pojmom pregorelosti. Pojavi se, ko je čas

med naporom in odmorom neuravnovešen, posledica pa je dolgotrajna utrujenost športnika. Le-

ta je nenehna stalnica vrhunskega športa, saj je športnik pod velikim pritiskom izvajanja težkih

vadbenih enot z željo čim uspešnejšega nastopa na tekmovanjih. Tako se poleg vedno daljše in

zahtevnejše vadbe začnejo krajšati odmori, pojavi se utrujenost, preko katere lahko športnik

zapade tudi v depresijo (Lin in Chan, 2008).

Pretreniranost je stanje podaljšane utrujenosti zaradi prekomernega treninga. Pretreniran

športnik v začetni fazi dosega 5-15% slabše rezultate kot ponavadi (Ackland, 2003).

Pri vrhunskih športnikih bi lahko kratkotrajno obdobje (manj kot 4 tedne) netreniranosti

pripeljalo do hitrega padca VO2max (maksimalna aerobna kapaciteta) in volumna krvi.

Volumen srca in maksimalni srčni volumen se zmanjšata, medtem ko povišan srčni utrip pri

isti obremenitvi ne more nadomestiti izgube.

Zmanjšanje volumna krvi je najpomembnejši vzrok za upad VO2max po krajšem obdobju

izpada iz trenažnega procesa.

16

Primerni fiziološki in biokemični testi različnih obdobij usposabljanja so potrebni za

zagotovitev uspešnega izvajanja trenažnega procesa vrhunskih športnikov. Nujno potrebno je

vzpostaviti osebni profil rezultatov testov za vsakega športnika, saj so pričakovane velike

individualne razlike. Poleg testov sposobnosti, ki jih trenerji najbolj poznajo, je potrebno

analizirati nivoje hormonov, predvsem testosterona in kortizola, v različnih obdobjih

trenažnega procesa, saj lahko podata dragocene informacije o fiziološkem odzivu in stresu

športnika (Lin in Chan, 2008).

3.3. CIKLIZACIJA ŠPORTNE VADBE

Učinek sredstev in metod lahko pričakujemo le takrat, ko so le te pravilno uporabljene znotraj

trenažnega procesa in upoštevajo značilnosti motoričnih sposobnosti ter specifik alpskega

smučanja. Pri temu je potrebno upoštevati cilje tekmovalca, njegov način življenja in njegove

telesne sposobnosti.

Vadbo je potrebno oblikovati tako, da kar najbolj učinkovito spreminja omejitvene dejavnike

in tako omogoča napredek tekmovalca ter njegovo spremljanje. Za vsako motorično sposobnost

je značilna druga oblika specifičnega načina razvoja, ker pa človeško telo deluje kot celota in

nikoli ne potrebuje samo ene sposobnosti za opravljanje gibanja, je nujno potrebno program

vadbe sestaviti tako, da vplivamo na razvoj vseh sposobnosti in se izognemo utrujenosti ali

pretreniranosti.

»Ciklizacija je razvrščanje vadbenih količin v takšno zaporedje, ki omogoča najizrazitejše

vadbene učinke« (Ušaj, 2003).

Pomen ciklizacije je, da upošteva tudi čas bioloških ciklov, ki potekajo v telesu (čas

regeneracije, adaptacija na napor …). Glavna vloga treneja je načrtovanje in strokovno vodenje

trenažnega procesa in analiziranje pridobljenih podatkov.

Vadbena enota (VE)

Je osnovna enota ciklizacije, v kateri moramo natančno določiti cilj vadbe, intenzivnost,

trajanje, vrsto in zaporedje vaj, odmore in uporabljena sredstva. Ena vadbena enota traja od

začetka katabolne faze napora do pričetka napora druge vadbene enote.

MIKROCIKEL

Traja en teden, ker se je športniku najlažje orientirati na razporejenost vadbenih enot v svojem

normalnem tedenskem ciklu. Ta del ciklizacije je potrebno natančno strukturirati, saj moramo

točno določiti, s kakšno vadbeno metodo, intenzivnostjo in trajanjem bomo vplivali na razvoj

določene sposobnosti. Upoštevati je potrebno vrsto obdobja, ustreznost odmorov in

ponovljivost vadbene enote, da z njo dosežemo želeni učinek. Navadno vadbeno enoto

ponovimo 2-3 krat znotraj enega mezocikla. Glede na količino vadbe, ločimo mikrocikle s

17

poudarkom na količini in razbremenilne mikrocikle. V smislu intenzivnosti ločimo nizko,

srednje in visoko intenzivne ter razbremenilne (regeneracijske) mikrocikle, ki jih oblikujemo

na podlagi cilja vadbe ali želimo razvijati moč, vzdržljivost, koordinacijo… Posebno pozornost

moramo nameniti regeneraciji športnika, saj neustrezni prekratki odmori lahko pripeljejo

športnika do nenapredovanja ali preutrujenosti.

Vadbeno obdobje (MAKROCIKEL)

Vadbeno obdobje tvorijo 3 do 4 mezocikli. Najpreprostejše oblike makrocikla, ki jih poznamo,

so pripravljalno obdobje, predtekmovalno obdobje, tekmovalno obdobje in prehodno obdobje.

V pripravljalnemu obdobju je poudarek na splošni pripravi športnika, ki hkrati vsebuje tudi

kakšno manj pomembno tekmovanje, nato sledi specifična priprava v predtekmovalnem

obdobju. V tekmovalnem obdobju se posvetimo pripravi športnika na najpomembnejša

tekmovanja, kjer vidimo, ali je bila priprava znotraj prvih dveh obdobij učinkovita. Sledi še

prehodno obdobje, ki običajno traja en mesec in je namenjeno aktivnemu počitku in uspešni

regeneraciji.

Enoletni tekmovalni cikel

Uporabimo ga kot osnovno izhodišče koledarskega leta in traja ravno tako dolgo kot ena

tekmovalna sezona, ne glede na njen začetek. Oblikovanje ciklizacije podredimo razporeditvi

različno pomembnih tekmovanj.

Najpogostejši strukturi sta enojna in dvojna ciklizacija.

Tabela 2: Primer enojne in dvojne ciklizacije (osebni arhiv).

ENOJNA CIKLIZACIJA

DVOJNA CIKLIZACIJA

1. Pripravljalno obdoje I

1. Pripravljalno obdobje

2. Pripravljalno obdobje II

2. Predtekmovalno obdobje

3. Predtekmovalno odbobje

3. Tekmovalno obdobje I

4. Tekmovalno obdobje

4. Prehodno obdobje I

5. Prehodno obdobje

5. Tekmovalno obdobje II

6. Prehodno obdobje II

Tabela 1 prikazuje razporejenost specifičnih obdobji znotraj enoletnega tekmovalnega cikla.

18

Pri enojni ciklizaciji sta dva pripravljalna odboja zato, da lahko postopoma preidemo iz večje

količine vadbe v prvemu delu na večjo intenzivnost v drugemu. Tako zagotovimo daljše

obdobje intenzivnejših treningov in učinkovito pripravljanje osnovne biološke podlage

športnika. Pri prehodu v predtekmovalno obdobje je vadbe še vedno visoko intenzivna, a se

tudi osredotoča na specifične značilnosti in sposobnosti športne discipline.

Ta način ciklizacije se je za vrhunske športnike izkazal za neučinkovitega, zato se je zaradi

pomanjkanja visoko intenzivne vadbe uvedel način dvojne ciklizacije. V pripravljalnem

obdobju ohranjamo metode izboljšave osnovne biološke podlage, namen prvega

predtekmovalnega in tekmovalnega obdobja pa je doseg športne forme tekmovalca s strogo

specifično intenzivno vadbo. Sledi prehodno obdobje, v katerem imamo še možnosti popravkov

splošnih in specifičnih sposobnosti, nato pa se začne drugo tekmovalno obdobje, ki je

pomembnejše od prvega, in drugo prehodno obdobje.

Za alpsko smučanje je značilna enojna ciklizacija, saj imajo smučarji in smučarke običajno eno

daljše tekmovalno obdobje med novembrom in marcem, preostali del sezone pa se prilagodi

pripravi na tekmovalno obdobje. Z vidika organizacije je športna priprava alpskega smučarja

med najbolj zahtevnimi, saj je potrebno upoštevati, da morajo tekmovalci za dobro uspešnost

preživeti določeno število ur na snegu, sneg pa je pogojen s klimatskimi spremembami

podnebja. Tako morajo alpski smučarji potovati na različne konce sveta, kjer so snežne razmere

primerne tako za trening kot tekmovanja.

Olimpijski cikel

Olimpijske igre potekajo na vsaka štiri leta, zato je prav tako dolg tudi olimpijski cikel, torej

zajema štiri tekmovalne sezone. Glavni cilj takšne ciklizacije je najboljša priprava športnika na

najpomembnejše tekmovanje v karieri vsakega športnika. Redko kdo se uvrsti na olimpijsko

tekmovanje, zato je uporaba takšne ciklizacija zelo redka. Uporabljajo jo običajno tisti, katerih

stopnja pripravljenosti je že tako visoka, da pričakujejo tekmovanje na tako elitni prireditvi.

Takšen cikel bistveno ne spreminja cikla tekmovalne sezone, je pa odvisno od športnika, ali se

odloči sodelovati na vseh pomembnih tekmovanjih ali si vzame leto ali dve le za specifično

pripravo na olimpijske igre, vmes pa sicer nastopa na tekmovanjih za dosego potrebne norme

za uvrstitev na OI.

3.4. MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI ALPSKIH

SMUČARJEV

V povezavi morfoloških značilnosti in motoričnih sposobnosti z uspešnostjo v alpskem

smučanju sta Lešnik in Žvan (2005), ugotovila devet statistično pomembnih povezav. Glede na

razvojno stopnjo tekmovalcev, starih 13 ali 14 let, so bile ugotovljene povezave kar štirih

spremenljivk morfološke podsistema (AV-telesna teža, AT-telesna višina, ADN-dolžine noge

in APPSL-premer gležnja) z uspešnostjo v alpskem smučanju. To je razvidno iz dejstva, da

sodobna smučarska tehnika zahteva ustrezne telesne značilnosti smučarjev. Le-te, skupaj z

19

ustrezno psihomotorično pripravo, povečujejo možnosti doseganja boljših rezultatov na

tekmovanjih.

Tabela 3: Korelacije med spremenljivkami morfološkega podsistema in dejansko uspešnostjo (Lešnik in Žvan, 2005).

AT AV ADN APKOLL APSSL AOSL AKGT AAKGSL POINTS

POINTS 0.43* 0.53** 0.50* 0.19 0.43* 0.23 0.12 -0.16 1

Pri povezavi med spremenljivkami osnovnih in posebnih motoričnih funkcij je bilo

uveljavljenih pet statistično pomembnih povezav v zvezi z uspešnostjo na tekmovanjih. Razlike

so se pojavile pri MMEN3SM-trojni skok na mestu, MMENSDM-skok v daljino, MMRTDT-

upogib trupa in MMENS20-20-m sprint z visokim startom in v ravnotežju MRSOSPT -

ravnotežje na T-plošči.

Alpski smučarji ne kažejo preddispozicij za določeno vrsto mišičnih vlaken, saj ni statično

značilnih razlik v procentu tipa vlaken pri rekreativcih, razen v nekoliko višjem odstotku

počasnejših vlaken tipa I v mišici Vastus Lateralis (Erikssona idr., 1976). Pomanjkanje raziskav

na področju tipa vlaken elitnih smučarjev nam onemogoča določitev predispozicij za uspešnost

v vseh petih disciplinah alpskega smučanja. Kljub temu pomanjkanje specifičnega tipa vlaken

pri alpskih smučarjih potrjujejo ugotovitve neselektivnega glikogenskega izčrpavanja,

prevladovanja aerobnega ali anaerobnega izkoriščanja energije, prav tako tudi izvajanja

počasnih, pretežno ekscentričnih mišičnih kontrakcij za alpsko smučanje. Kljub očitno velikim

energetskim potrebam je edinstvena značilnost alpskega smučanja sposobnost proizvodnje

velike sile, še posebno v času ohranjanja počasnih ekscentričnih kontrakcij mišic(Tesch, 1995).

3.5. ENERGIJSKE ZAHTEVE SMUČANJA

Alpsko smučanje sestavljajo kompleksna gibanja, njihova učinkovitost pa je odvisna od

lastnosti in sposobnosti posameznika. Zato ta šport uvrščamo v skupino kompleksnih športnih

panog, ki so ne glede na raven udejstvovanja, pogojene s pripravljenostjo organizma na napore,

ki so tipični za športne panoge, kakršno je smučanje. Tako pomembni del kvalitetnega smučanja

predstavljajo dodobra razvite gibalne sposobnosti, ki se med seboj prepletajo in povezujejo ter

skupaj omogočajo gladko in kontrolirano gibanje. (Lešnik)

Danes poznamo šest glavnih motoričnih sposobnosti: moč, hitrost, koordinacija, ravnotežje,

natančnost in gibljivost. Le-te, glede na energetski ali informacijski tip sposobnosti uvrščamo

lahko uvrščamo med:

1. sposobnost za regulacijo energije (energetska komponenta gibanja) ki omogoča

optimalen izkoristek energijskih potencialov pri izvedbi gibanja

20

2. sposobnost za regulacijo gibanja (informacijska komponenta gibanja) ki je odgovorna

za oblikovanje, uresničevanje in nadziranje izvedbe gibalnih nalog v prostoru in času.

Med energetske komponente gibanja uvrščamo moč in hitrost, medtem ko med glavne

motorične sposobnosti informacijske komponente uvrščamo koordinacijo, gibljivost,

natančnost in ravnotežje. Čeprav naj bi med naše motorične sposobnosti spadala tudi

vzdržljivost, jo raje opredeljujemo kot funkcionalno sposobnost, saj je pogojena z učinkovitim

delovanjem dihalnega in krvožilnega sistema. Lešnik in Žvan trdita, da je za napredovanje v

kompleksnem športu kot je smučanje, odgovornih še dodatnih 5 pojmov sodobnega alpskega

smučanja, ki bi jih lahko kar označili kot specialne sposobnosti, med katere uvrščamo

ritmičnost, natančnost, hitrost, mehkobo in pravočasnost.

Glede na dejstvo, da smučanje zahteva natančne, dobro naučene motorične vzorce gibanja, ki

se opirajo na relativno nizke frekvence aktiviranja motoričnih enot in ustvarjanje majhnih

popravkov sil, ne preseneča, da rekreativni smučarji običajno menijo, da so njihove noge

neučinkovite prve dni na smučarskih strminah (Ferguson, 2009).

3.5.1. MOČ

Moč je sposobnost učinkovitega izkoriščanja sile mišic pri premagovanju zunanjih sil. Potrebno

je razlikovati med mišično jakostjo in mišično močjo. Mišična jakost je fizikalna količina, ki

izraža sposobnost mišice, da proizvaja silo. Mišična moč pa predstavlja delo, ki ga je

posamezna mišica sposobna opraviti v določenem času. Pri zdravih mišicah je ujemanje med

jakostjo in močjo običajno izrazito veliko (r>0,80), pri mišičnih poškodbah ali motnjah

aktivacije mišice, pa se to razmerje lahko poruši (Pistotnik, 2003).

Pistotnik (2003), je moč razdelil na:

- statično moč

- repetitivno moč

- eksplozivno moč

Skoraj podobno je Ušaj razdelil moč glede na delež aktivne mišične mase, in sicer na splošno

in lokalno, tip mišičnega krčenja pa na statično (izometrično) ali dinamično (ekscentrično,

koncentrično, ekscentrično-koncentrično). Za nas najpomembnejša pa je delitev glede na

silovitost, kjer ločimo med največjo (maksimalno) močjo, hitro (eksplozivno) močjo in

vzdržljivostjo v moči.

Mišica je organ, ki zmore kemično energijo preko krčenja in sproščanja pretvoriti v mehansko

delo s porabo ustreznih goriv. Najbolj pogosto uporabljeno gorivo je adenozitrifosfat (ATP) in

Kreatinfosfat (CrP), ki omogoča njegovo obnovo. Manj učinkovita z vidika obnove sta glikogen

iz jeter in proste maščobne kisline, zato pri treningih moči prevladujeta ATP in CrP.

21

Omeniti je vredno tudi tipe mišičnih vlaken, saj je pomembno, da vemo katere tipe mišičnih

vlaken je potrebno razvijati glede na specifike športne panoge. Poznamo naslednja mišična

vlakna:

a) tipa I (opravljajo tipično vzdržljivostno, počasno krčenje, prevladujejo aerobni procesi

in najkasneje atrofirajo)

b) tipa IIa (prevladujejo aerobni procesi in je hitreje krčljivo kot vlakno tipa I)

c) tipa IIb (je najhitreje krčljivo vlakno, posledično se najhitreje utrudi in prevladujejo

anaerobni-laktatni procesi)

Ugotovljeno je, da imajo antropometrične spremenljivke statistično pomemben pozitivni vpliv

na različne dimenzije moči, katerim je nadrejen mehanizem za regulacijo intenzivnosti mišične

kontrakcije in pretežno negativen vpliv na dimenzije, katerim je nadrejen mehanizem za

regulacijo trajanja mišične kontrakcije (Agrež, 1975).

Lešnik in Žvan (2007) trdita, da je za premagovanje velikih obremenitev in obvladovanja

tehnike potreben zadosten delež mišične moči. Z vidika generiranja moči v alpskem smučanju,

predstavljajo osnovo sonožna in enonožna odrivna moč (k2=0.80), statična moč (k2=0.50) in

repeptitivna moč nog (k2=0.50).

Agrež (1975) je ugotovil, da se lahko z testom šprinta na 20 metrov predvidi uspešnost smučarja

v slalomu. Pri slalomu je značilno hitro povezovanje zavojev z ustreznim nastavkom robnikov

smuči in eksplozivnim prehajanjem med obremenitvijo in razbremenitvijo smuči. Očitno je, da

se pri ustvarjanju potrebne energije za uspešno motorično manifestacijo slaloma in šprinta na

20 metrov vključujejo iste mišične skupine, znotraj mišic pa vlakna eksplozivnega tipa. Torej

je kar 37% variance uspešnosti v alpskem smučanju pogojene z eksplozivno močjo nog in le

delno z repetitvno močjo.

Panizzoloa in drugi (2010) so v raziskavi primerjali aktivacijo ekstenzorjev in fleksorjev kolena

v kontrolnih pogojih (na snegu), na tekočem traku (Skimagic®) in simulatorju smučanja

(Skier’s Edge®). Rezultati kažejo, da so se vse mišice manj aktivirale med vadbo na simulatorju

Edge, kot na Skimagic, v primerjavi s kontrolnimi pogoji. To je lahko posledica nižjega napora

od tistega, izpostavljenega na snegu in nižjih stopenj vibracij, povzročenih preko zunanjega

okolja (sneg ali tekoči trak), ki vplivajo na aktivacijo mišic. Aktivnost EMG fleksorjev kolena

je bila na simulatorju zelo nizka. To je zato, ker je priometrični donos potiska po prvi fazi

potiska predvsem pasivno izveden preko elastičnih trakov naprave. Tako se je razlika, v

primerjavi s smučanjem na snegu, izražene v celotni aktivnosti mišic na tekočem traku

Skimagic® zmanjšala za 39,6%, in za 56,7% na simulatorju Edge®.

Vadba za moč je danes nepogrešljiv del športne priprave smučarja. Ker so prisotne nizke kotne

hitrosti (smučarji ohranjajo smučarsko prežo večino časa vožnje), so sposobni razviti dosti

večjo ekscentrično moč kot koncentrično. Zagotovo je pomemben razvoj obeh vrst kontrakcij

in izredno pomembno je, da se v trenažni proces vključi specifični razvoj ekscentrične moči

nog v času treniranja z utežmi. Berg in Tech (1994) pravita, da je potrebno izvajati vaje

22

ekscentrično-koncentričnega tipa pri nizkih kotnih hitrostih, kar bi lahko vplivalo na specifični

prirastek moči smučarjev.

Pri opazovanju mišične aktivacije med ekscetrično in koncetrično kontrakcijo bi bilo poleg

merjenja časa trajanja aktivacije in kotne hitrosti potrebno razumeti tudi intenzivnost aktivacije.

Mišica, ki je kratek čas v ekscentrični kontrakciji z visoko aktivacijo, ne sme biti trenirana kot

mišica, ki je na primer kratek čas v ekscentrični kontrakciji, vendar z nizko stopnjo aktiviranja

(Petrone in Marcolini, 2009).

3.5.2. KOORDINACIJA

Koordinacija je ena izmed bolj posebnih gibalnih sposobnosti, ki je pod večjim vplivom

psihičnih dejavnikov, inteligentnosti in delovanjem celotnega živčnega sistema. Predstavlja

sposobnost učinkovitega načrtovanja in oblikovanja gibalnega programa ter njegovo

uresničevanje z izvedbo kompleksnih gibalnih nalog. Ušaj (2003) jo je označil kot sposobnost

kar najbolj usklajenega gibanja na splošno ter v nepredvidljivih (športne igre), zapletenih

(gimnastika,.) in zelo zahtevnih motoričnih situacijah (tek čez ovire…).

Koordinirano gibanje zahteva dobro usklajeno delovanje centralno živčnega sistema (CŽS),

preko katerega že na osnovi priučenih gibalnih vzorcev oblikujemo ali preoblikujemo številne

informacije o gibu v nove, kvalitetnejše odgovore. Posledično človek porabi toliko energije za

opravljanje gibanja, kolikor jo je nujno potrebne. V kolikor ima mišice bolj vzburjene, se

posledično pojavi večja mišična napetost in človek porabi za gib več energije. Tako Pistotnik

(2015), označuje koordinacijo kot tisto obliko gibanja, pri kateri si gibalni vzorci sledijo v

nekem zaporednemu načinu in oblikujejo gladko, želeno izvedbo gibanja. Koeficient dednosti

še ni natančno ugotovljen, vendar se predvideva da je sorazmerno visok (h2=0.80). Poleg

koeficienta je koordinacija pod velikim vplivom CŽS in drugih pisholoških dejavnikov

(stabilnost, pravočastnost, racionalnost, izvirnost,…)

Pistotnik (2015) deli koordinacijo na naslednje oblike:

- sposobnost timinga (sposobnost izvedbe gibanja v točno določenem času, ki je

najustreznejši)

- sposobnost koordinacije spodnjih okončin (sposobnost usklajenosti spodnjih okončin

pri izvedbi gibanja)

- sposobnost realizacije celostnih programov gibanja (sposobnost oblikovanja celostnega

vzorca gibanja na podlagi obdelave informacij)

- sposobnost eksploatacije gibalnih informacij (sposobnost oblikovanja novih gibalnih

vzorcev iz informacij v spominu)

- sposobnost gibalnega reševanja prostorskih problemov (sposobnost korekcije gibalnih

vzorcev na podlagi informacij iz okolja)

23

- sposobnost gibalne realizacije ritmičnih struktur (sposobnost izvedbe gibanja v točno

določenemu zaporedju)

V primerjavi z razdelitvijo pojavnih oblik koordinacije po Ušaju (2003) je poleg skupnih oblik

kot so usklajenost zgornjih in spodnjih okončin, ritmičnega izvajanja gibalnih nalog in

pravočasne izvedbe, Ušaj razdelil koordinacijo še na sposobnost hitrega spreminjanja smeri,

natančnega vodenja gibanja, natančnega zavedanja gibanja, reševanje nalog z nedominantnimi

okončinami in hitrega opravljanja zapletenih in nenaučenih nalog.

V alpskem smučanju vse bazira na časovno usklajenem izvajanju gibanja, zato lahko trdimo,

da pravi »timing« pogojuje uspešnost odpeljane proge. Agrež (1975) je pri raziskavi vpliva

koordinacije v alpskem smučanju uporabil model »timinga« in gibalnega reševanja prostorskih

problemov. Ugotovil je, da obstaja velika povezanost med koordinacijskimi dimenzijami in

vijuganjem med vratci. Smučar mora časovno pravilno oceniti začetek izvajanja zavoja, pot

njegovega gibanja in prilagoditi gibanje postavitvi vratc in terenu.

Nadzor in upravljanje drže (posturalna kontrola) sta v tesni povezavi z ravnotežjem. V raziskavi

mehaničnih učinkov smučarskih čevljev na telesno držo so bili smučarji izpostavljeni statični

pokončni drži in nestabilnim programom vibracijske plošče (anteriorno / posteriorno, medialno

/ lateralno). Noe in drugi (2007) prikazujejo, kako izkušenost alpskih smučarjev omogoča

ustrezno izkoriščanje mehanske podpore smučarskih čevljev. Preko reorganizacije mišične

koordinacije in izkoriščanja le določene aktivacije mišic v spodnjih okončin smučarji korigirajo

programe za nadzor drže.

Opazne so statistične razlike v aktivaciji GM, TA in VM, ki je v AP pogojih zaradi konstantnih

zunanjih motenj večja. Smučarji so morali stalo preoblikovati gibalne vzorce in ob hkratnem

okularno-vestibularnem refleksu z zaprtimi očmi prilagajati ravnotežje in aktivacijo glavnih

mišic trenutni situaciji (Noe idr., 2007).

24

Slika 3 prikazuje primerjavo statične stoje in spremembe v gibanju (anteriorno/postreiorno).

Center pritiskovne točke se v smučarskih čevljih nahaja bližje prednjemu delu stopala za boljšo

podporo. Opazne so spremenjene aktivacije glavnih mišic okrog skočnega in kolenskega

sklepa.

3.5.2. HITROST

Hitrost je sposobnost in kvaliteta izvedbe gibanja v najkrajšem možnem času ali z največjo

frekvenco. Opredeljuje sposobnost največje hitrosti generiranja sile za opravljanje določenih

cikličnih gibanj (tek, plavanje…ipd.) kot posledico delovanja lastnih mišic. Predstavlja skupek

elementov, ki med seboj povezani oblikujejo kompleksno sposobnost. (Pistotnik, 2003; Ušaj,

2003). Pojavne oblike hitrosti:

1. Hitrost odziva

2. Hitrost posamičnega giba

3. Najvišja frekvenca gibov

4. Štartna hitrost

5. Najvišja hitrost

Čoh in Bračič (2010), sta med elemente hitrosti uvrstila še agilnost in hitrost zaustavljanja.

Hitrost odziva ali reakcije

Slika 3: Standardni odklon (+SD) površinskega EMG na posturalnem testu drže v (a) statični stoji in (c)

anteriorno/postriornemu (AP) rušenju ravnotežja v REF (brez čevljev) in SKI (smučarskih čevljih) pogojih. Teste so

izvajali z odprtimi očmi in sledenjem tarči (EO) ali zaprtimi očmi (EC). GM; gastrochnemius medialis, TA, tibialis

anterior, BF, biceps femoris, VM, vastus medialis. »+« prikazuje statistično razliko v opori.

25

Je tisti del, ki se zgodi prvi s časovnega poteka komponent hitrosti. Poznamo hitrostni odziv na

pričakovani signal in nepričakovani signal. Pri prvem gre za klasični start v športu, pri drugem

pa za hitrost odziva v nepričakovanih okoliščinah, kot so npr. borilni športi.

Hitrost reakcije je odvisna od hitrosti procesa, ki je sestavljen iz naslednjih faz:

1. koncentracija-motivacija,

2. zaznava dražljaja (senzomotorni, vidni, slušni)

3. prenos signala v centralni živčni sistem

4. oblikovanje optimalnega odgovora

5. prenos signala do ciljnih mišic in

6. gibalni odgovor

Športnika treniramo tako, da čim bolj skrajšamo čas petstopenjskega modela procesiranja

informacij od dražljaja, prepoznavanja, izbire in programiranja reakcije, do same izvedbe giba

(Čoh in Bračič, 2010). Reakcijski čas imenujemo tisti čas, ki preteče od vzburjenja čutilnih

organov do motoričnega odziva. Ker se v športu znajdemo v pričakovanih ali nepričakovanih

situacijah, ravno tako delimo vrste reakcijskih časov. Znotraj teh situacij pa oblikujemo

enostavne, kompleksne ali izbirne reakcijske čase. Na reakcijski čas vpliva mnogo dejavnikov:

- motivacija

- trening

- starost

- spol

- trenutno stanje organizma

- uživanje prepovedanih substanc (alkohol, droge…)

- bolezenska stanja

- utrujenost

- vrsta in intenzivnost dražljaja (slušni, vidni, taktilni, bolečina,…)

- tip reakcijskega časa (enostavni, kompleksni,izbirni….)

- osebnostne značilnosti

- stanje budnosti

- anticipacija in

- okolje

26

Hitrost posamičnega giba

Predstavlja elementarno obliko hitrosti. Mednjo uvrščamo najhitrejše izvedbe enkratnih gibov,

kot so zamahi, brce, odrivi ipd. Odvisna je od tehnike giba, mišične aktivacije in reakcijskega

časa.

Najvišja frekvenca gibov

Opišemo jo lahko kot najhitrejše ponavljajoče frekvence gibanja. Ni samostojna oblika hitrosti,

ampak se dopolnjuje z ostalimi pojavnimi oblikami. Sposobnosti alfa motoričnih živčnih vlaken

upravljajo in omogočajo čim hitrejši prehod med aktivacijo in sproščanjem določene mišične

skupine. Optimalna tehnika je odvisna od zadostne gibljivosti za izvajanje amplitude gibov in

moči za generiranje velikih sil.

Štartna hitrost:

Je sposobnost najhitrejšega pospeševanja (akceleracije) do maksimalne hitrosti iz mirovanja.

Lahko si jo predstavljamo kot start sprinterjev ali v drugi obliki kot pospeševanje po

opravljenemu delu, npr. prodoru, preigravanju, zadetku, obrambi…

Najvišja hitrost

se pojavlja v gibanjih, ki trajajo dovolj dolgo (3-6s), da se lahko maksimalna hitrost sploh lahko

razvije. V alpskem smučanju je različno povezana s specifikami določene discipline,

(značilnosti terena, razdalja med vratci, zavoji, psihična pripravljenost, aerodinamični položaj

smučarja…ipd.)

Agilnost

je sposobnost hitrih sprememb gibanja v prostoru in času. Gre za kombinacijo sposobnosti

pravilne koordinacije, hitrosti in moči, ob ustrezni nevro-mišični kontroli. V splošnem poznamo

specifični tip agilnosti (kjer hitrost prilagodimo specifičnim značilnostim športne panoge) in

kompleksni tip agilnosti (dinamično ravnotežje, hitrostna koordinacija…ipd.). Glede na način

gibanja pa lahko agilnost razvijamo v frontalni, lateralni ali horizontalno-vertikalni smeri.

Če sedaj pomislimo na vse discipline alpskega smučanja, lahko vidimo, da je hitrost

nepogrešljiva prav pri vsaki izmed njih. Njene pojavne oblike v alpskem smučanju sta Lešnik

Žvan (2007) izpostavila kot:

– hitrost reakcije (hitrost odziva na določen dražljaj)

– hitrost enostavnega giba (premik telesnega segmenta v najkrajšem možnem času)

– hitrost alternativnih gibov (sposobnost ponavljanja hitrih gibov z enako hitrostjo in

amplitudo).

Njen koeficient prirojenosti je 0,95, kar pomeni, da jo je s pomočjo treningov možno izboljšati

le za 5 odstotkov.

27

Moč predstavlja osnovo, na kateri gradimo mišično pripravljenost smučarja za lažje

obvladovanje tehnike in premagovanje visokih obremenitev. Tako je smučarska motorika

odvisna od repetetivne (koeficient prirojenosti 0,50), statične (koeficient prirojenosti 0,50) in

eksplozivne moči (koeficient prirojenosti 0,80) (Lešnik, 2003).

Eksplozivna moč nog, skok iz počepa profesionalnih smučarjev, je primerljiva z močjo elitnih

košarkarjev ali odbojkarjev (Gross idr., 2009).

Agrež (1975) ugotavlja 48% povezanost med uspešnostjo v alpskem smučanju in hitrostjo

frekvence gibov spodnjih okončin. V primerjavi s trupom in rokami ni bilo ugotovljenih razlik.

Za alpsko smučanje je to velikega pomena, saj gre za merilo obvladovanja alpske smučarske

tehnike čim hitrejšega gibanja med vratci. To gibanje označuje kot sposobnost povezovanja

zavojev s čim višjo frekvenco.

Korelacija med VO2max in uspešnostjo smučanja je v prevladovanju mišičnih vlaknih tipa I

kvadricepsa. Smučarji se zanašajo na vzdržljivost teh vlaken, ki so nujno potrebna za

dolgotrajno, sub-maksimalno kontrakcijo mišice pri nizkih kotnih hitrosti (Gross idr., 2009).

Alpsko smučanje velja kot disciplina s številnimi eksplozivnimi gibanji. Jasno pa je, da sta

kotni hitrosti kolenskega in kolčnega sklepa relativno nizki, med ekscentrično in koncentrično

akcijo zavoja. Gibljeta se med 30°in 38°s-1 in sta le malo višji pri disciplini slalom.

Meritve EMG aktivnosti kvadricepsa so pokazale, da je bilo med maksimalno zavestno

kontrackijo (MVC) 67% ekscentrične in 48% koncentrične faze znotraj enega zavoja na

slalomu. Ne glede na disciplino je moč ekscetrične kontrakcije značilno višja v primerjavi s

koncentrično kontrakcijo. Tako se zdi, da je velik vnos kisika med smučanjem, glede na

pretirano uporabo ekscentričnih kontrakcij, nekoliko presenetljiv pojav, ki ga ni mogoče zlahka

pojasniti (Tech, 1995).

V svoji diplomski nalogi je Žvan (1977) pripisal hitrosti kar 23% delež uspešnosti v alpskem

smučanju. Zaradi specifičnega okolja in opreme je potrebno upoštevati različne dejavnike

smučarske opreme in izkušnje samega smučarja za definiranje hitrosti. Izmed različnih vrst

hitrosti, je Žvan (1997) izpostavil hitrost reagiranja na ovire ter hitrost izvedbe motorične

naloge, ki sta še posebej pomembni v slalomu.

3.5.3. GIBLJIVOST

Gibljivost je tista sposobnost, ki je odvisna od konstitucionalnih značilnosti telesa.

Gibljivost nam omogoča izvajanje gibov z veliko amplitudo, ta način pa nam omogoča

delovanje sile na daljši poti, bolj racionalno premagovanje ovir in manjšo frekvenco gibov pri

enaki hitrosti.

Kakšno gibljivost bo lahko posameznik pokazal v določenemu trenutku je nekoliko odvisno od

dednosti, v določeni meri pa tudi od nekaterih drugih dejavnikov. Koeficient dednosti je pri

gibljivosti razmeroma nizek (h2=0.50), kar pove, da lahko v veliki meri vplivamo na njen

28

razvoj. Tako je gibljivost pogojena z različnimi sistematičnimi dejavniki, ki jih delimo na

notranje in zunanje.

Med notranje dejavnike uvrščamo:

- obliko in zgradbo sklepov ter obsklepnih struktur ( vezivno tkivo, kite in ligamenti)

- telesna temperatura (s višjo temperaturo telesa se povečuje gibljivost struktur in obratno

pri ohlajanju)

- pomanjkanje mišične moči (nesorazmerje v gibljivosti močnejših in šibkejših mišičnih

skupin, dolžina mišice)

- ostala tkiva (živci, koža ipd.)

- spol in starost (ženske so bolj gibljive od moških; otroci so bolj gibljivi od staršev)

- stres in druga negativna čustvena stanja (večja togost mišic)

Med zunanje dejavnike pa prištevamo:

- prehrano (ustrezen vnos maščobnih kislin, vitaminov in mineralov ter tekočine)

- temperatura okolja (vpliva na temperaturo telesa)

- obdobje dneva (najboljša gibljivost okrog 12. in okrog 18. ure)

Glede na topološke kriterije razlikujemo ali raztezamo zgornji del telesa, trup ali spodnji del

telesa. Na podlagi tega lahko določimo, ali raztezamo preko zunanje sile, bremena ali s pomočjo

lastne mišične sile, torej ločimo pasivno in aktivno raztezanje. Glede na strukturo telesa pa

lahko ločimo splošno gibljivost in specifično gibljivost športne panoge, pri kateri je potrebno

določenim tkivom posvetiti več pozornosti in tako zagotoviti ustrezno pripravljenost športnika.

Zavedati se moramo, da gibljivost ne pripomore k bistvenemu izboljšanju tekmovalne

uspešnosti. Razvijati jo je potrebno zaradi boljše funkcionalnosti mišičnih in skeletnih struktur

in zaradi zmanjšanja tveganja za poškodbe pri nepredvidljivih gibanjih na snegu. Prav tako je

v svoji raziskavi Agrež (1975) ugotovil, da povečana gibljivost smučarja ne pogojuje

uspešnosti, saj se smučar nikoli ne znajde v ekstremnih položajih sklepa, ki jih ne bi mogla

zagotoviti normalna gibljivost mišic samega sklepa. Torej lahko povzamemo, da za smučanje

ni potrebna hiper-mobilnost, ampak povsem normalna gibljivost človeka, ki pa jo je potrebno

ves čas vzdrževati.

3.5.4. RAVNOTEŽJE

Ravnotežje je sposobnost hitrega oblikovanja kompenzacijskih gibov, ki so sorazmerni z

odkloni telesa v stabilnem položaju, kadar se le ta ruši.

29

Statično gledano smo v ravnotežju takrat, kadar smo v ravnovesju sil in navorov. Podobno velja

tudi v dinamičnih primerih, le, da smo takrat lahko v kakšnem času tudi »neuravnoteženi«, kar

v nadaljevanju lahko nadomestimo z ustreznimi silami in navori. Te sile in navore pa

vzpostavljamo z ustreznimi gibi telesa, ki vplivajo posredno ali neposredno (Supej, osebni arhiv

2016).

Sila, ki je potrebna za ohranitev ravnotežnega položaja, mora biti sorazmerna zunanji sili, ki je

izzvala odklone telesa, saj se v nasprotnem primeru ravnotežje poruši. (Pistotnik, 2015).

Za ustrezno oblikovanje informacij je potreben ustrezen nabor informacij preko vestibularnega

aparata, ki se nahaja v srednjem ušesu. Pri tem nam pomagajo še drugi pomožni organi, kot so

čutilo sluha in vida, kinestetična čutila in taktilni receptorji kože, preko katerih sledi obdelava

informacij v centru za ravnotežje v malih možganih:

- Čutilo za sluh (preko zvokov ohranjamo ravnotežni položaj; čutilo postane veliko bolj

pomembno, ko nam je odvzet naš vid)

- Čutilo za vid (preko opornih točk zaznavamo položaj telesa)

- Kinestetični receptorji (tetivni in mišični receptorji regulirajo velikost sile, potrebne za

korekcijo giba)

- Taktilni receptorji v koži (omogočajo informacije sile pritiska na podlago in odklona

težišča glede na vrsto podlage)

- Ravnotežni organ (vestibularni aparat; preko čutilnih dlačic v polkrožnem kanalu zazna

premike glave)

- Center za ravnotežje (sprejme vse informacije naštetih receptorjev in oblikuje

korekcijske programe v ohranjanju ravnotežja glede na naklone)

Obstajali naj bi dve obliki ravnotežja:

a) Sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja

Smer delovanja težišča se mora skladati z mejami podporne ploskve. Ob stalnih motnjah

zunanjih dražljajev morajo receptorji nenehno oblikovati korekcijske programe, s katerimi

zadušijo motnje in ohranjajo telo v ravnotežnemu položaju.

b) Sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja

Oblikovanje korekcijskih programov za vzpostavitev ravnotežja po hitro zaustavljenih gibanjih

preko ostalih pomožnih receptorjev. V vestibularnem aparatu se po zaustavljanju ravnotežni

položaj poruši zaradi gibanja tekočine v polkrožnih kanalih in bi brez delovanja ostalih

receptorjev prišlo do padca.

Ravnotežje je potrebno razvijati v vseh dimenzijah. Pri smučanju se osredotočamo na

dinamično ravnotežje, saj gre za ohranjanje oziroma vzpostavljanje ravnotežnega položaja med

drsenjem na smučeh (levo-desno, naprej-nazaj). Gre za sposobnost kontrole nihanja težišča

30

smučanja v mejah, ki pri določenih hitrostih še omogočajo ravnotežni položaj smučarja.

Neustrezni položaj se kaže bodisi v prevelikemu nagibu telesa naprej oziroma nazaj ob pojavu

novo oblikovanih smuči (Lešnik, 2007).

3.5.5. NATANČNOST

Natančnost je sposobnost določitve prave smeri in intenzivnosti pri zadajanju ciljev ali gibanju

v prostoru. Pomembna je pri zadajanju različnih ciljev, še bolj pomembna pa pri izvedbi gibanja

po natančno določeni tirnici (Pistotnik 2015).

Domnevno naj bi pojavne oblike natančnosti delili na (Pistotnik, 2015):

- sposobnost natančnega vodenja objekta (nenehno popravljanje smeri objekta za uspešen

doseg cilja)

- Sposobnost natančnega zadevanja vrženega objekta (na podlagi informacij telesa in

okolja oblikujemo vzorec giba za čim bolj uspešno zadevanje predmeta)

V tekmovalnem smučanju je natančnost definirana v smislu gibanja po najustreznejši in s tem

najhitrejši poti glede na postavljena vrata, če pa imamo za izhodišče rekreativno smučanje, pa

govorimo o natančnosti izvedbe določenega smučarskega gibanja. Bolj ko smo natančni, bolje

bomo izvedli zavoj, pridobili hitrost in bomo v povezavi z drugimi sposobnostmi, bili na koncu

proge uspešnejši (Lešnik, 2007). S tem se strinja tudi Pistotnik (2015), ki pravi, da je pojavnost

natančnosti v alpskem smučanju najbolj razvidna pri vodenju zavojev med vratci.

3.5.6. VZDRŽLJIVOST

Vzdržljivost je definirana kot človekova sposobnost, ki omogoča premagovanje dolgotrajnega

napora. (Štrumbelj, 1994). Je funkcionalna sposobnost, ki omogoča opravljanje gibanja, brez

da bi se kvaliteta izvedbe pri tem zmanjšala (Lešnik, 2007). Za vzdržljivost pri smučanju niso

pomembni samo treningi v aerobnem območju ampak predvsem število preživetih dni na

smučiščih, kjer lahko smučarji trenirajo gibanja, značilna za posamezne discipline (Lešnik,

2007).

Bompa (1994) je v svoji knjigi razdelil vzdržljivost na:

a) Splošna vzdržljivost

Z njo opredeljujemo človekovo sposobnost dolgega premagovanja napora, pri katerem

sodelujejo velike mišične skupine in drugi telesni sistemi. Lahko trdimo, da je splošna

vzdržljivost pogoj in osnova za nadaljnje napredovanje in razvoj drugih motoričnih sposobnosti

športnika. Ker lahko dobro vzdržljiv športnik izvede večjo količino treninga, ima za tem tudi

boljšo regeneracijo in lažje premaguje utrujenost.

31

b) Specifična vzdržljivost

Ta oblika vzdržljivosti je vezana na specifične značilnosti športne panoge. Šele na dobri podlagi

splošne vzdržljivosti je učinkovito razvijati specifično vzdržljivost, v našem primeru alpskega

smučanja.

Slabša vzdržljivost, zlasti pri otrocih in ostalih začetnikih, je lahko eden izmed pogostih

vzrokov za nenapredovanje ali celo poškodbe. Tako v mlajših tekmovalnih kategorijah že

nekoliko daljša proga predstavlja velik problem vzdržljivosti, zato je potrebno skozi ustrezno

zasnovan trenažni proces psihofizične priprave doseči dovolj visoko stopnjo aerobne

vzdržljivosti, ki bo zadovoljevala visoke potrebam daljših obremenitev alpskega smučanja

(Lešnik, 1996).

Z vidika intenzivnosti in trajanja napora lahko govorimo o petih tipih vzdržljivosti:

1) Hitrostna vzdržljivosti:

Ta vrsta vzdržljivosti prevladuje pri naporih, ki trajajo od nekaj sekund pa do največ 2 minuti.

Prevladujejo anaerobni energijski procesi, kjer telo najprej izkoristi zaloge CrP (Kreatinfosfat),

preostali del napora pa glikogen iz mišic. Ta se razgrajuje do laktata oz. mlečne kisline, kisikov

dolg pa se veča. Moč in hitrost igrata glavno vlogo, najpomembnejša pa je ustrezna izbira

intenzivnosti napora, ki nam dovoljuje počasnejše kopičenje laktata in kasnejšo utrujenost.

2) Srednje dolgotrajnia vzdržljivost

Zagotavlja energijo pri naporih, ki trajajo med 2 in 6 minutami. Še vedno prihaja do kisikovega

dolga, saj je intenzivnost višja kot pri dolgotrajni vzdržljivosti, le da manjkajoči del energije

tukaj zagotovijo aerobni procesi, ki so odvisni od intenzivnosti napora. Definitivno je delež

aerobnih procesov in izkoristek kisika eden izmed pogojev za pravo uspešnost.

3) Dolgotrajna vzdržljivost

Je dominantna sposobnost, kjer prevladujejo aerobni procesi, trajanje napora pa je več kot 8

minut. Ti procesi so edini sposobni obnovljanja energije, ki jo omogoča razpoložljivost kisika

in njegova presnova v mišice za opravljanje dela. Za gorivo uporabljajo glikogen, glukozo,

aminokisline, glicerol in nazadnje proste maščobne kisline, ki skupaj določajo trajanje

energijskih procesov in hitrost obnove energije. Tako določajo zgornjo mejo aerobnega napora,

ki ga v praksi merimo z maksimalnim prevzemom (porabo) kisika med naporom (VO2max).

Tudi tukaj je strateškega pomena čustvena stabilnost, saj je potrebno predvideti, s kakšno

intenziteto je potrebno, oziroma lahko posameznik preteče določeno razdaljo.

4) Super dolgotrajna vzdržljivosti (traja več kot eno uro v nizki intenzivnosti).

Z dolgotrajno vzdržljivostjo sta si kar podobni, različni sta si le v intenzivnosti. Tukaj so

prisotni izključno aerobni procesi, kjer napor dosega 70% VO2max in kopičenje laktata v krvi

ni tako izraženo. Super dolgotrajna vzdržljivost zahteva specifične sposobnosti posameznika, s

katerimi uspešno premagujejo to vrsto napora.

32

5) Vzdržljivost v moči

6) Je specifična vrsta vzdržljivosti, kjer lahko govorimo o lokalni vzdržljivosti ali

vzdržljivosti v moči. Gre za kontinuirano premagovanje submaksimalnega bremena (40

– 60% 1RM), s katerim povzročimo izčrpanost mišice in njeno prilagajanje na obseg

napora.

Vsi energijski kemični procesi (CP-ATP, glikoliza in oksidacija) potekajo istočasno. Glede na

vrsto in intenzivnost napora, pa se spreminja njihov delež celotne proizvodnje energij (Lenasi,

2005).

Glede na specifične značilnosti športne panoge je potrebno vse komponente vzdržljivosti skozi

sezono ustrezno razvijati, da dosežemo maksimalno pripravljenost in uspešnost smučarja,

hkrati pa se izognemo pretreniranosti in utrujenosti.

Pri tem igra pomembno vlogo tako motiviranost posameznika za opravljanje aktivnosti kot tudi

njegova aerobna vzdržljivost. Ker lahko že nekoliko daljša proga predstavlja velik problem

mlajših smučarjev, je pomembno vključiti ustrezne psihofizične priprave, pri katerih je

potrebno doseči prag aerobne vzdržljivosti, ki bo zadovoljeval zahteve daljših smučarskih

obremenitev (Lešnik, 2007).

Na področju vzdržljivosti v alpskem smučanju si veliko raziskav nasprotuje, kateri mehanizmi

prevladujejo in zagotavljajo glavni vir energije za uspešno vožnjo smučarja.

Koutedakis in drugi (1993) ugotavljajo, da v primerjavi z rekreativnimi smučarji pri vrhunskih

športnikih ne prihaja do povišanja VO2max zaradi že dobro razvite aerobne zmogljivosti pred

in po tekmovalni sezoni. Raziskave, bazirane na tehničnih športih, kjer je uspešnost pogojena

predvsem s spretnostjo športnika, so pokazale celo zmanjšanje oziroma ni bilo sprememb v

aerobni zmogljivosti med pripravljalnim in tekmovalnim obdobjem. VO2max je bil opazno

nižji po tekmovalnem obdobju pri vrhunskih alpskih smučarjih in sabljačih z mečem.

Lin in Chan (2008) pa skozi meta analizo zgornje raziskave predvidevata, da so bili ti atleti

izpostavljeni intenzivnemu treningu daljše časovno obdobje in so posledično razvili relativno

visoke stopnje aerobne vzdržljivosti, potrebne za njihovo športno panogo. Možno je, da so ti

športniki dosegli svoj genetski potencial aerobne zmogljivosti. Poleg tega naj bi ti športniki v

"tehničnih" športih porabili veliko časa za izpopolnjevanje specifičnih tehnik, s čimer se

zmanjša obseg treninga aerobne zmogljivosti. Zatorej lahko ohranijo nivo aerobne

zmogljivosti, namesto da povečujejo svojo aerobno kondicijo pred in med tekmovalno sezono.

33

Čeprav je aerobna zmogljivost ostala nespremenjena med pripravljalnim in prehodnim

obdobjem kondicijske priprave, raziskovalci povezujejo povečanje absolutnega in relativnega

VO2max s pomembnim regresijskim naraščanjem razmerja med opravljenim delom in

prevzemom kisika v prehodnem obdobju. Tako

se zdi, da so na metabolični odziv smučarjev

vplivale dodatne okoliščine (Gross idr., 2009).

Zanimivo je, da sta bila ugotovljena višji

absolutni in relativni maksimalni privzem

kisika (VO2max; Slika 4) po koncu smučarske

sezone (4.47 + 0.37 L-min-1, 55.2 + 5.2 mL-kg-

1 –min-1), v primerjavi s testiranjem v

pripravljalnem obdobju ((4.23 + 0.40 L-min-1 ,

52.7 + 3.6 Ml-kg-1 –min-1). Poleg VO2max sta

bila ugotovljena tudi znižana srčna frekvenca

glede na submaksimalni prag intenzivnosti in

izboljšane pliomterične sposobnosti.

Najpomembnejša ugotovitev je, da med tekmovalno smučarsko sezono ni prišlo do poslabšanja,

ampak celo do izboljšanja! Kljub poročanju starejših študij (Koutedakis idr.,), kjer naj bi prišlo

do zmanjšanja VO2max, je to v današnjem modernem času zelo malo verjetno. Spremembe v

tehniki in samih materialih smuči zahtevajo od smučarja večje napore zaradi centrifugalne sile

med zavoji, kar posledično vodi do zvišanega VO2max.

Eden od dejavnikov, ki je domnevno vplival na VO2 odziv smučarjev, je izvajanje trenažnega

procesa na visoki nadmorski višini, izveden v poletnih in jesenskih mesecih. To obdobje je

posnemal »low-train high model«, kjer smučarji trenirajo prekinjajoče (35 - 40 dni, v povprečju

15 - 20 h/teden) na vrhu ledenika s 3500 m nadmorske višine. Prekinjajoče izpostavljanje

hipoksiji je vplivalo na visoko rast submaksimalne aerobne učinkovitosti, očitne z zmanjšanjem

porabe kisika za opravljeno delo. Tako sklepajo, da sodobno alpsko smučanje zagotavlja dovolj

odzivov kardiovaskularnega sistema, da lahko smučarji vzdržujejo aerobno vzdržljivost med

tekmovalno sezono (Gross idr., 2009).

Za razliko od zgornjih raziskav (Tech, 1995), pri

smučarjih niso bile ugotovljene najvišje vrednosti

aerobne kapacitete, saj so vrednosti (55 – 60

ml/kg/min) primerljive z ostalimi smučarji na državni

ravni alpskega smučanja.

Organizem smučarja se na višino drugače prilagodi,

kot organizem vzdržljivostnega športnika, katerega

namen je povečati VO2max. Posledice naj bi bile

opazne na splošni vzdržljivosti, ki ni povezana z

vzdržljivostjo na snegu. Tech povzema, da je le malo

verjetno obravnavati vzdržljivost kot dejavnik uspeha

Slika 4: : VO2max pred in po končani tekmovalni sezoni

Slika 5: Odziv srčne frekvence med slalomom, veleslalomom, super-veleslalomom in smukom, v primerjavi z maksimalnim kratkotrajnim testom na ergometru.

34

v alpskem smučanju. Anaerobna komponenta vzdržljivosti je na drugi strani izrednega pomena

(Slika 5), saj že po samem startu v posamezni discipline, frekvenca močno naraste, takrat pa

pričnejo delovati anaerobni mehanizmi.

Široka paleta rezultatov kopičenja laktata (Slika 6) naj

bi bila v razliki sposobnosti za proizvodnjo laktata, saj

so meritve pokazale skoraj identične vrednosti po

dveh vožnjah. Višje vrednosti laktata so bile

pričakovane pri vrhunskih športnikih, vendar se zdi,

da količina kopičenja laktata ni povezana s stopnjo

uspešnosti. Veicsteinas idr. (1984) so izračunali, da v

slalomu in veleslalomu 60% energije zagotovijo

anaerobni procesi, kjer so natančneje definirali, da

40% celotnega energijskega prispevka izvira iz

laktatnih metabolizmov. To pomeni, da je anaerobna

vzdržljivost pomemben element alpskega smučanja.

Kaj se pa dogaja z glikogenom med treningi smučanja? Koncentracija glikogena se je po dnevu

ali nekaj dneh intenzivnih treningov slaloma in veleslaloma zmanjšala na kar 50% telesne

zaloge pred začetkom treningov. Izpraznjenih naj bi bilo 20% mišičnih vlaken, kjer ni bilo

ugotovljenih razlik v osiromašenosti vlaken tipa I in tipa II. V kolikor bi smučarji zagotovljali

zadosten vnos ogljikovih hidratov, naj izpraznjene zaloge ne bi predstavljale velikega

problema. Vendar iz neznanega razloga izpraznjenost zalog predstavljajo velik problem med

smučarji v času treniranja. Nizke ravni glikogena negativno vplivajo na zmogljivost in

uspešnost. To bi pomeni omejeno zmogljivost pridobivanja energije s pomočjo anaerobnih

virov zato je potrebno izvesti trening z optimalno porabo energije (Tech idr., 1978).

3.6. SPECIFIČNE ZNAČILNOSTI ALPSKEGA SMUČANJA

Kot že omenjeno, je sam potek učenja smučanja izredno pomemben za uspešnost izkušenega

smučarja, še bolj pa za smučarja začetnika. Lešnik in Žvan (2007) sta te značilnosti učenja

kompleksne alpske tehnike razdelila na naslednjih pet značilnosti:

Hitrost v smučanju delimo na izvedbo v hitrosti (s katero hitrostjo smučar izvaja gibanje) in

hitrost izvedbe (akcij, ki omogočajo izvajanje določene smučarske vaje). Oba načina sta

odvisna od smučarjeve moči in sheme gibalnih vzorcev v spominskih centrih. Na podlagi

znanja kasneje prilagajamo tudi hitrost.

Natančnost izvedbe zahteva čim bolj prilagojeno izvedbo gibanja idealnemu. Je splet

sposobnosti, ki odloča o slabi ali dobri izvedbi elementa smučanja. Vpliva na uspešnost

tekmovalca pri izpeljavi zavoja in omogoča bolj sproščeno smučanje rekreativca.

Slika 6: Koncentracija laktata v krvi 20 smučarjev, po vožnji super-veleslaloma.

35

Ritmičnost je zaporedno ponavljanje smučarskih gibov v določenem tempu. Kot pravita Lešnik

in Žvan (2007): »Smučar ritem ujame ali pa ga ne ujame«. Profesionalnim smučarjem ritem

določa postavljenost proge, rekreativci pa si ga določijo sami.

Pravočastnost je sposobnost izvedbe giba v točno določenem časovnem intervalu, ki je

optimalen. Tekmovalcu to omogoča pridobitev hitrosti in najhitrejšo vožnjo proge,

rekreativnemu smučarju pa tehnično lepo izveden zavoj.

Mehkoba predstavlja vrhunec smučarske tehnike. Dojemamo jo z našim vidom, kot nekaj

lahkotnega in skladnost gibanja, ki zajema vse omenjene značilnosti in nas prepričuje o njihovi

soodvistnosti.

36

4. METODE

Metode dela

Diplomska naloga je monografskega tipa. Temelji na proučevanju domače in tuje literature.

Podatki za analizo trenažnih procesov so pridobljeni iz poročila Slovenske ženske smučarske

reprezentance za leto 2013/14 (osebni arhiv) in poročila Norveške ženske smučarske

reprezentance za tekmovalno leto 2015/16 (osebni arhiv).

37

5. CILJI

Cilji proučevanja

– Analizirati posamezna obdobja trenažnega procesa in dosežene rezultate slovenske in

norveške ženske smučarske reprezentance

– Primerjava in iskanje razlik v izvedbi procesa med obema reprezentancama

– Izpostaviti prednosti in slabosti priprav Slovenske in Norveške smučarske reprezentance

38

6. Vodstvo in sestava ekipe Slovenija (2013/2014)

Strokovno vodstvo:

Tabela 4: Strokovno vodstvo slovenske ženske reprezentance Alpskega smučanja v sezoni 2013/2014 (Osebni arhiv).

Ime in Priimek Vloga zunanjega

sodelavca

Strokovni vodja alpskih disciplin: Blažič Dušan

Odgovorni trener za tehnične/hitre

discipline:

Denis Šteharnik / Andrej Možina

Pomočnik trenerja za

tehnične/hitre discipline:

Robert Žan / Voršič Jernej

Trener EC: Igor Zagernik

Kondicijski trener: Kristan Gašper

Pomočnik trenerja za kondicijo:

Fizioterapevt: CMŠ (po potrebi)

Pomočnik in servis: Cerer Miha / Šepec Jure/ Igor

Plešivčnik

Zunanji sodelavec: Črnko Darja

Zunanji sodelavec: Anže Kristan/ Matjaž Turel Zdravnik

Zunanji sodelavec: Psiholog

39

Sestava ekipe:

Tabela 5: Članice ekipe slovenske ženske reprezentance Alpskega smučanja v sezoni 2013/2014 (Osebni arhiv).

Ime in Priimek Letnica

rojstva

Klub Status

Ana Drev 1985 SK Velenje A

Ilka Štuhec 1990 SK Branik Maribor A

Maruša Ferk 1988 SK Blejska Dobrava A

Katarina Lavtar 1988 SK Radovljica B

Ana Bucik 1993 SK Gorica B

Tina Robnik 1991 SK Luče B

Vanja Brodnik 1989 SK Olimpija A

6.1. PRIPRAVLJALNO OBDOBJE

Pripravljalno obdobje je potekalo od maja do novembra 2013 in je bilo razdeljeno na tri dele:

1. del pripravljalnega obdobja (maj, junij, julij):

Namenjen je bil količinski vadbi (spomladanski »dril«) in testiranju nove opreme.

Tokrat smo se pripravljalnega dela lotili malo drugače. Celotni A (teh. ekipa + ekipa za hitre

discipline) in B ekipa sta se v pripravljalnem delu skoraj ves čas pripravljali skupaj. Ker smo

se tudi za to sezono odločili, da gremo na tritedenski trening v Ushuaio, smo bili zaradi

pomanjkanja finančnih sredstev prisiljeni predhodno odpovedati trening v Kaunertalu in

Hintertuxu in smo zato izvedli samo 3 dni treninga v Hintertuxu. Tako so naše smučarke v

drugem delu pripravljalnega obdobja (Ushuaia), pričele z manjšo količino treninga kot ostale

reprezentance. Zaradi izbire prenizkega ledenika (Hintertux), kar je posledica pomanjkanja

sredstev v primerjavi z dragim treningom v Zermattu in posledično slabšimi razmerami na

ledeniku, so naše smučarke prišle v Ushuaijo z slabšo štartno osnovo.

40

2. del pripravljalnega obdobja (avgust, september):

Večinoma je bil izveden v Ushuai. Po daljši smučarski pavzi smo pričeli s prostim smučanjem

in uvodnimi treningi skozi postavitve. Osnovna pripravljenost smučark ni bila zadovoljiva, saj

smo morali za tehnično vadbo porabiti veliko več časa od načrtovanega. Opravili smo nekaj

situacijskih treningov, nato pa se posvetili količinski vadbi. Pogoji na smučišču za treninge so

bili dobri, saj nam je uspelo zamenjati kar nekaj terenov. Žal so bile vožnje tekmovalk

zadovoljive šele na koncu priprav zaradi pomanjkanja velike količine dobro izvedenih zavojev

pred tem. Treninge v Ushuai štejemo kot uspešne, vendar bi morali priti v Južno Ameriko bolje

pripravljeni. Tako bi lahko pričeli na višjem nivoju in izkupiček bi bil še boljši. Ekipa za hitre

discipline je v Ushuai ostala samo 10 dni, nato pa šla naprej v La Parvo. Menimo, da je bilo za

tekmovalke (Štuhec, Ferk in Brodnik) premalo 10 dni treninga v Ushuaiji za utrjevanje

naučenega smučarskega znanja. V bodoče bi morale opraviti vsaj 14 dni tehničnega treninga

(slalom in veleslalom).

Treningi so se nato nadaljevali v La Parvi. Tu je bil poudarek na hitrih disciplinah, kjer smo

opravili 11 dni treningov (16 vadbenih enot). Razmere so bile dobre kljub pomanjkanju snega.

Za popestritev monotonih treningov smo se udeležili tekem v »South America Cup-u«. V La

Parvi smo odlično sodelovali z Švicarsko in Avstrijsko smučarsko reprezentanco in opravili kar

nekaj primerjalnih treningov.

3. del pripravljalnega obdobja (oktober, november):

Tretji del je bil namenjen predvsem situacijskemu treningu in testiranju opreme. V tem delu

predtekmovalnega obdobja so se že pričela tekmovanja svetovnega pokala. V nadaljevanju se

je program realiziralo skoraj v celoti, vse do prve tekme za svetovni pokal v Soeldnu. Želja je

bila opraviti še kakšen dan več treninga v Soeldnu na progi za svetovni pokal, saj se nam je

zdela prva tekma nove sezone zelo pomembna, predvsem zaradi samozavesti tekmovalk in

izboljšanja štartne pozicije. Količina vadbe se je zmanjšala, intenzivnost povečala, postavitve

in tereni pa so bili podobni tistim na tekmovanjih. Treninge smo izvajali v Hintertuxu, Soeldnu,

Molltalu in Leviju.

S tem obdobjem nismo bili zadovoljni, saj so imele tekmovalke še veliko rezerve. Na Moeltalu

se ni dalo kvalitetno pripraviti za nadaljevanje. Nujno bi bilo potrebno iti v dvorano na treninge

slaloma in v Skandinavijo na vsaj 8 do 10 dni kvalitetnega treninga. To pomeni treninge na

kvalitetnem terenu, proga mora biti preparirana z vodo, saj se samo na ta način konkurenci

lahko sledi. Seveda pa so za to potrebna dodatna sredstva. Treningi v nadaljevanju so bili zelo

dobri. V Leviju in kasneje v Vail-u. V Cooper Mountain-u se je pojavila možnost dvodnevnega

treninga superveleslaloma in smuka, kar smo odlično izkoristili.

41

Tabela 6: Število vrat, ur in tekov namenjenih posameznim disciplinam, število tekem in omejitvenih dejavnikov v

pripravljalnem obdobju Slovenije 2014/2015 (Osebni arhiv).

Legenda:

GS- "giant slalom"; veleslalom DH- "Downhill"; smuk

SG- "Super-G"; super-veleslalom SL- Slalom

V tabeli 6 lahko nazorno vidimo pregled vratc in tekov, namenjenih posamezni disciplini. GS

je bilo namenjenih največ ur, zato so bile smučarke v tej disciplini tudi najbolj pripravljene. V

primerjavi s slalomom, kjer je bilo izvedenih le 86 tekov, jih je bilo v veleslalomu še enkrat

več, 179. V času pripravljalnega obdobja je bilo izvedenih 9 tekem za popestritev treningov.

Večino pripravljalnega obdobja smo imeli srečo z vremenom in razmerami na progah ter

skupno opravili 178 ur treningov. Od načrtovanih 156 dni smučarskih treningov na različnih

podlagah nam je uspelo opraviti 120 dni, kar predstavlja 76,9% uspešnost. Z obsegom

izvedenih treningov nismo zadovoljni, saj bi bilo potrebno začeti s treningi takoj po koncu

prejšnje sezone in opraviti količinski trening. Povedati je treba, da nam je to po koncu sezone

2013/14 v veliki meri uspelo.

6.2. TEKMOVALNO OBDOBJE

Obdobje je bilo razdeljeno na dva dela.

1. del tekmovalnega obdobja je bil podrejen nastopom na svetovnem pokalu.

Po potrebi smo tekmovalke pošiljali na tekmovanja evropskega pokala in FIS tekmovanja v

smislu dviga forme za nastop na svetovnem pokalu. Odločitev, da se je takoj po Leviju odšlo v

Ameriko, se je izkazala za pravilno. Tam smo opravili zelo dobre treninge, kar se je kasneje

poznalo tudi na rezultatih. Program tekmovanj za svetovni pokal v tehničnih disciplinah je bil

zelo specifičen, saj je bilo do konca meseca decembra na sporedu kar 8 tekmovanj. Do

Olimpijskih iger v Sochiju, ( 17.2.), pa samo še tri. To pomeni, da brez kvalitetnega

pripravljalnega dela ni bilo možno dosegati vrhunskih rezultatov v decembrskem

tekmovalnemu delu.

Do OI v Sochiju so tekmovalke izvajale treninge po programu, razen Ferkove, ki je bila v

pomanjkanju treninga slaloma zaradi velikega števila tekem hitrih disciplin.

42

2. del tekmovalnega obdobja: pa je bil podrejen nastopom na OI v Sochi-ju.

Z rezultati na OI v Sochiju nismo bili zadovoljni. Nekaj težav je povzročala zelo topla zima,

tako da skoraj nobenega treninga ni bilo mogoče opraviti na domačem terenu. Treningi so tako

potekali večinoma v tujini, kjer smo se povezovali z Italijansko in Švedsko reprezentanco.

Medtem, kolikor je koledar za svetovni pokal dopuščal, so tekmovalke izvajale lažje situacijske

treninge ali obnovitvene cikluse. Po finalu svetovnega pokala v Lenzerheideju so tekmovalke

pričele tekmovati na FIS tekmovanjih in državnih prvenstvih. Z večjo količino teh tekmovanj

so tekmovalke pridobile priložnost izboljšati svoje dotedanje FIS točke oziroma FIS range.

Po zaključnih tekmah na državnem prvenstvu je sledil krajši oddih, nato pa nadaljevanje

količinske vadbe (osem dni) na Krvavcu, do 24. aprila 2014. V nadaljevanju, smo imeli namen

opraviti šest dni treninga v mesecu maju na Moltalu, nato pa še osem dni v Hintertuxu, ki ga

nismo uspeli uresničiti zaradi primanjkljaja finančnih sredstev za dokončanje sezone. Za tem

je sledila daljša smučarska pavza.

Tabela 7: Število vrat, ur in tekov namenjenih posameznim disciplinam, število tekem in omejitvenih dejavnikov v

tekmovalnem obdobju Slovenije 2013/2014 (Osebni arhiv).

43

OCENA TEKMOVALK

6.2.1. Ilka ŠTUHEC

Je tekmovalka, ki bi v bodoče lahko nastopala v vseh smučarskih disciplinah svetovnega

pokala. Za to sezono smo se odločili, da smo jo začasno umaknili iz treninga slaloma, saj je

tako imela več časa za trening veleslaloma. To se je pokazalo za pravo odločitev. Prvič se ji je

uspelo uvrstiti v finale veleslaloma, v superveleslalomu pa je dosegla celo četrto mesto in

napredovala tudi v smuku.

V težkih tehničnih zavojih je tekmovalka v primerjavi s konkurenco zmanjšala časovno izgubo,

kjer je izgubljala v prejšnjih sezonah. Pred tekmo v Soeldnu je imela bolečine v hrbtu, zato je

izpustila 10 dni treninga.

Žal jo je ustavila poškodba kolena na smuku v Zauchensee-ju. Po tej poškodbi je sledila pavza

in rehabilitacija. V nadaljevanju je bilo vse podrejeno nastopu na OI v smuku, superveleslalomu

in super kombinaciji, tako da je za trening tehničnih disciplin ostalo zelo malo časa. Ilka zaradi

poškodbe sploh ni vedela ali bo lahko nastopila na OI. Bila je 18 dni odsotna od snežnih

treningov, zato od nje nismo pričakovali posebnega rezultata. Kolikor je bila sposobna

treniranja na snegu, je bil njen trening usmerjen na rezultat v smuku in superveleslalomu.

Pri njej se je pokazalo, da se je z večjo količino treninga veleslaloma pokazal napredek v obeh

hitrih disciplinah in seveda tudi v veleslalomu. V bodoče se ji bo lahko začelo dodajati treninge

slaloma za super kombinacijo in ob ustreznemu napredku še specialne treninge slaloma.

Tabela 8: Realizacija rezultatskih ciljev Ilke Štuhec (Osebni arhiv).

Ime in priimek Načrtovani cilj Realizacija cilja Realizacija (Da/Ne)

Ilka Štuhec VSL uvrstitev v finale

SM uvrstitev do 20. mesta

WCSL

SG uvrstitev do 20. mesta

WCSL

OI DH 15. mesto

OI SG 6. mesto

23. mesto WC Beaver

Creek

NE

DA

DA

NE

DA

28.mesto (poskodba,

izpustila 3 tekme)

17. mesto

10. mesto

13. mesto

Glede na poškodbo kolena en mesec pred nastopom na OI je dosegla odlično 10. mesto na

smuku in 13. mesto na superveleslalomu. Jasno je, da bi se bila popolnoma zdrava sposobna

boriti za uvrstitev do 6. mesta.

44

Tabela 9: Količina opravljenega treninga v prehodnem in tekmovalnem obdobju Ilke Štuhec (Osebni arhiv).

6.2.2. Maruša FERK

Njena prioriteta so bile hitre discipline. Slalom je trenirala premalo za dober rezultat. Zagotovo

bi bila sposobna veliko boljših rezultatov v slalomu, vendar bi morala tej disciplini posvetiti

veliko več čas kot ga je sicer. Proti ostalim vrhunskim slalomistkam je imela premalo

prevoženih vrat.

Maruša je v tem obdobju tekmovala v zelo nenavadni kombinaciji disciplin. Nastopala je v

smuku, superveleslalomu, slalomu ter seveda super kombinaciji. Takšnih tekmovalk je na svetu

zelo malo. Menimo, da bi bilo bolje, v kolikor bi nastopala v smuku, superveleslalomu in

veleslalomu. S tem bi več časa porabila za treninge veleslaloma, ki bi ji pripomogel k

izboljšanju tako v smuku kot v superveleslalomu. Sedaj pa tekmuje v vseh disciplinah brez

veleslaloma in ji tako zmanjkuje časa za pripravo na slalom treninge in tekmovanja. Zavedati

se mora, da od treningov slaloma pridobi le malo v hitrih disciplinah.

Prepričani smo, da če bi se malo bolj posvetila treningu veleslaloma, bi še bolj napredovala v

hitrih disciplinah. Preostanek časa bi tako porabila za trening slaloma in izboljšala nastop na

super kombinaciji. Torej, za hitre discipline ima dovolj tehničnega treninga, v kolikor pa bi

želela napredovati v tehničnih disciplinah, bi potrebovala več treninga v obeh tehničnih

disciplinah.

Med ogrevanjem na dan tekmovanja v slalomu v Courchevelu jo je po tretji vožnji zelo močno

uščipnilo v predelu vrata. Na tekmovanju žal ni mogla nastopiti. Magnetna resonanca je

pokazala, da gre za lažjo poškodbo. Slaloma tako ni trenirala štiri tedne in tega manjka skozi

sezono ni nikakor mogla nadoknaditi.

Z njeno formo v slalomu nismo bili zadovoljni, saj za tekmovanja ni bila optimalno

pripravljena. Treba je vedeti, da je Maruša tekmovalka za hitre discipline, saj tam dosega boljše

rezultate. Slalom je trenirala le toliko, kolikor ji je to dopuščal čas. Zaradi tega se je težko

primerjala s specialistkami v tehničnih disciplinah.

45

Tabela 10: Realizacija rezultatskih ciljev Maruše Ferk (Osesebni arhiv).

Ime in priimek Načrtovani cilj Realizacija cilja Realizacija (Da/Ne)

Maruša Ferk

SL WCSL do 30. mesta

DH WCSL do 30. mesta

SG WCSL do 30. mesta

OI SL 15.mesto

Napredek v GS

SL WCSL 50 .mesto

DH WCSL 32. mesto

SG WCSL 33. mesto

OI SL 19 .mesto

NE

NE

DA

Na olimpijadi je v slalomu dosegla 19. mesto, v smuku 18. mesto, superveleslalomu pa

16.mesto, vendar je bil cilj uvrstitev do 15. mesta. Od vseh disciplin se je najbolje odrezala v

super kombinaciji, kjer je dosegla skupno 10. mesto, kar je bil dober rezultat, vendar je bila

glede na pripravljenost sposobna uvrstitve okoli 5. mesta, a je pregorela v želji po odmevnem

rezultatu.

Tabela 11: Količina opravljenega treninga v prehodnem in tekmovalnem obdobju Maruše Ferk (Osebni arhiv).

6.2.3. Vanja BRODNIK

Zaradi kroničnih bolečin v predelu hrbta je v tej sezoni opravila zelo malo tehničnega treninga.

Na 10 dnevnem treningu v Ushuai je kazala dober napredek, vendar v nadaljevanju zaradi

bolečin ni mogla slediti obremenitvam ostale ekipe.

Vmes se je poškodovala na tekmi svetovnega pokala v Val d Iseru. Doživela je pretres

možganov in poškodbo kolena, tako da je morala predčasno zaključiti sezono. V smuku je bila

sicer sposobna uvrščanja med 30 najboljših.

46

Tabela 12: Količina opravljenega treninga v prehodnem in tekmovalnem obdobju Vanje Brodnik (Osebni arhiv).

6.3. PROBLEMATIKA IN REŠITVE

Zaradi skupnega programa vseh ženskih ekip smo imeli premalo individualnega programa. V

bodoče bi bilo potrebno tekmovalkam nuditi več podpore na individualnem nivoju treniranja

posameznih disciplin.

To bi bilo nujno potrebno v svetovnem pokalu, saj so najuspešnejši tekmovalci in tekmovalke

tisti z individualnimi programi. Tako se je v slovenski reprezentanci že dogajalo in sicer samo

v tehnični ekipi. Ena tekmovalka je tekmovala v veleslalomu samo na svetovnem pokalu, druga

pa na EC in WC. To zahteva povsem prilagojen program. Če se k temu doda še drugo tehnično

disciplino, pa nekatere nastopajo samo v EC pokalu, nekatere v WC in EC, nekatere pa ga samo

trenirajo.

Vmes morajo smučarke tekmovati še na FIS tekmovanjih, nekatere pa potrebujejo samo

trening. Vse skupaj je zelo težko časovno uskladiti in kaj hitro lahko ugotovimo, da so trenerske

ekipe premajhne. V kolikor k temu prištejemo še ekipo za hitre discipline in njihove

individualne potrebe, nastane prava zmešnjava. Prav v tem delu imamo rezerve in potrebujemo

kvalitetne poligone doma in v tujini, kjer lahko treniramo cel dan in s tem zadostimo vsem

potrebam tekmovalk.

Kot smo že omenili, smo se za to sezono pripravljali nekoliko drugače. Vsa ženska ekipa

svetovnega in evropskega pokala se je pripravljala skupaj. To pa ima dobre in slabe lastnosti.

Ob odsotnosti Ane Drev zaradi poškodbe je bila perspektivnost ekipe za hitre discipline odločno

na njihovi strani. Zato smo tudi tej ekipi nudili več podpore. Edino smiselno je bilo povečati

kvaliteto in obseg treninga v veleslalomu. Trening veleslaloma je koristil vsem tekmovalkam

ne glede na njihovo perspektivnost v posamezni disciplini.

Do prvih točk v svetovnemu pokalu je prišla nova tekmovalka, Ilka Štuhec. Perspektivnost

veleslalomske ekipe je bila velika. V načrtu smo imeli zgraditi dobro veleslalomsko ekipo, kar

menimo da nam je tudi uspelo.

Povsem drugače je bilo v slalomu. Za slalom nam je primanjkovalo kvalitetnih tekmovalk.

Takrat nismo imeli specialistk za slalom, kar je v svetovnem pokalu stalnica. Trenutno je bila

edina tekmovalka Maruša Ferk, ki se je bila sposobna uvrstiti v finale svetovnega pokala,

vendar ni specialistka za slalom. Na slalomski ekipi je potrebno graditi v bodoče. Namen za v

prihodnje je bil tekmovalkam postopoma dodajati to disciplino, vendar ne na račun izgube mest

v drugih disciplinah.

47

7. Vodstvo in sestava ekipe Norveške (2015/2016)

Strokovno vodstvo:

Tabela 13: Strokovno vodstvo norveške ženske reprezentance Alpskega smučanja v sezoni 2015/2016 (Osebni arhiv).

Ime in priimek Vloga zunanjega sodelavca

Strokovni vodja alpskih

disciplin:

Claus Riiste

Odgovorni trener za

tehnične/hitre discipline:

Tim Gfeller/Andrej Možina, Eivind

Ooestengen

Pomočnik trenerja za

tehnične/hitre discipline:

Trener EC: Erik Skaslen

Kondicijski trener: Daniel Tangen

Pomočnik trenerja za

kondicijo:

Fizioterapevt: Maren Stjernen, Susanne Elfving

Pomočnik in servis: Sebastjan Petrič/Tor Schjetnee

Zunanji sodelavec: Robert Reid, Matthias Gilgien Razvoj materialov in opreme

Zunanji sodelavec: Mark Strauss Zdravnik

Zunanji sodelavec: Psiholog

48

Sestava ekipe:

Tabela 14: Članice ekipe slovenske ženske reprezentance Alpskega smučanja v sezoni 2013/2014 (Osebni arhiv).

Ime in priimek Letnica rojstva Klub Status

Nina Loeseth 1989 Spjelkavik IL A

Lotte Sejersted 1991 Stabaeck IF A

Ragenhild Mowinckel 1992 Sp.Kl.rival A

Mina Holtman 1995 Baerums Skiklub A

7.1. PRIPRAVLJALNO OBDOBJE

Pripravljalno obdobje je trajalo od aprila do oktobra 2015. Prav tako je bilo razdeljeno na tri

obdobja:

1. del pripravljalnega obdobja (april, maj)

Namenjen je bil količinski vadbi in tehniki (spomladanski dril) ter testiranju nove opreme, saj

so bile razmere še vedno zimske. Izvajali smo ga v Kvitfjellu, Aal-u in kampu hitrih disciplin

v Roldalu. Opravili smo vse predvidene aktivnosti na snegu tako količinsko kot tehnično in

prišli do večine odgovorov pri opremi tekmovalk. Prvi in tretji sklop sta bila namenjena hitrim

disciplinam, v drugem sklopu pa je prevladoval trening tehničnih disciplin. V tretjem sklopu, v

Roldalu, je bil poudarek naglide* zavojih in ostalih elementih hitrih disciplin: skokom (vseh

možnih kombinacij), prehodom preko terena, valovom idr. Menimo, da je to osnova in hkrati

najpomembnejši trening za vsakega tekmovalca. V tem obdobju, ko je tekmovalec še vedno v

relativno visoki formi in so zimske razmere odlične, je potrebno postaviti temelje za napredek

in razvoj posameznika. Tako se mora načrtovanje tega obdobja pričeti že po novem letu!

2. del pripravljalnega obdobja (julij, avgust, september)

Drugi del pripravljalnega obdobja je bil v glavnem izveden na Novi Zelandiji, kasneje pa na

evropskih ledenikih. Letos smo se pripravljalnega dela lotili malo drugače. Celotna A (Teh.

ekipa + ekipa za hitre discipline) in B ekipa sta se v pripravljalnemu delu pripravljali skoraj v

celoti skupaj.

Po daljši odsotnosti smo pričeli s prostim smučanjem in uvodnimi treningi skozi postavitve v

Folgefonni konec julija. Trening je bil kljub nekoliko toplejšemu vremenu uspešen in je

omogočil dobro predpripravo na napore na Novi Zelandiji. Poudarek je bil na tehniki in

49

disciplini veleslalom. Hkrati smo v dveh dneh opravili tudi testiranja različnih možnosti štartnih

korakov s pomočjo zunanjega sodelavca in GPS naprave. Opravljenih je bilo sedem dni

treninga od načrtovanih osem. Razmere so bile zaradi velike količine snega na ledeniku za to

obdobje odlične, je pa bilo potrebno porabiti ogromno soli za utrjevanje snega. Trening je bil

predvsem usmerjen v veleslalom, nekaj slaloma in en dan superveleslaloma. Vse to je bila

priprava za enomesečni trening na Novi Zelandiji, ki je potekal od 12. avgusta do 12. septembra

2015.

Pogoji za trening so bili odlični, saj nam je uspelo preizkusiti različne terene. Trening smo

začeli v Roundhilu (9 dni), kjer smo startali z enostavnimi postavitvami in velikimi količinami

ponovitev. Prav tako smo opravili tri dni treninga specialnih elementov na dolgih smučeh (glide

zavoji, faze drsenja – pozicija na smučeh). Po treningu v Roundhilu smo imeli dva dni prosto

in se preselili v Wonaco. V bližini mesta sta dve primerni smučišči (Trebelcone, Cadrona) za

težji trening veleslalomske in slalomske discipline. Tereni so bili umetno zasneženi in

pripravljeni z vodo (balken). Treningi so potekali v sodelovanju z avstrijsko žensko A in moško

B reprezentanco. V začetku smo imeli veliko problemov, saj je bila težavnost terena in podlage

izredno velika. Tekmovalke so potrebovale tri dni adaptacije. Na koncu smo bili z vožnjami

zadovoljni, vendar žal samo na koncu. Manjkala je velika količina dobro izvedenih zavojev. V

nadaljevanju smo se prestavili za dva dni v Cadrono, kar se je izkazalo za dobro potezo, saj so

se tekmovalke nekoliko sprostile in uživale v lažjih terenih in postavitvah. Nadaljevanje je

sledilo v Mount Hutt-u, kjer je vedno visoko tveganje zaradi hitrih sprememb vremena in

nenadnega orkanskega vetra. V devetih dneh smo opravili štiri dni smuka, dva dni

superveleslaloma in en dan veleslalom treninga. Zadnji dan je trening odpadel zaradi ogromne

količine novo zapadlega snega, tako da so tekmovalke le prosto smučale.

Trening na Novi Zelandiji štejemo kot uspešen, vendar menimo, da je bila količina treninga

hitrih disciplin in elementov le-teh premajhna. Trening tekmovalk hitrih disciplin mora biti v

tem obdobju obsežnejši in res specialen, ker se le tako lahko doseže zastavljene cilje.

Menimo, da je bilo za tekmovalke (Sejersted, Mowinkel in Holtman) veliko premalo samo štiri

dni treninga smuka v Mount Hutt-u, kjer smo vsega skupaj naredili približno 29 voženj na smuk

smučeh, dolžina proge pa je bila približno 55s.

3. del pripravljalnega obdobja (oktober, november)

Tretji del je bil namenjen predvsem situacijskemu treningu in finalnemu testiranju opreme.

V nadaljevanju smo program realizirali skoraj v celoti, do prve tekme svetovnega pokala v

Soeldnu. Na start smo poslali tri tekmovalke od štirih (Loeseth, Sejersted in Mowinckel). Cilj

je bil uvrstitev vseh treh v drugo vožnjo. Mina Holtman (4. tekmovalaka), se je osredotočala na

testiranje opreme (Vollkel) in opravila veliko število voženj z novimi smučmi.

Zaradi slabe izkušnje iz preteklih let smo izpustili trening smuka in superveleslaloma na

ledeniku Pitztal, ter se usmerili predvsem v trening veleslaloma. Tako je bil planiran lažji

trening hitrih disciplin na ledeniku Solden. Četrti dan treninga je prišlo do poškodbe Mine

Holtman. Zlomila si je desno nogo nad smučarskim čevljem. Tako je bila zanjo sezona končana

še pred začetkom le-te.

50

V tednu pred tekmo svetovnega pokala smo uspeli trenirati na sicer kratkem a politem in

utrjenem terenu v Pitzatalu, kar zahteva ogromna sredstva za pripravo (prevoz vode z

helikopterjem na ledenik), ki pa na Norveškem za enkrat še niso problem. Količina vadbe se je

zmanjšala, intenzivnost povečala, postavitev proge in teren pa sta bila podobna kot na

tekmovanju. V Pitztalu in Kobdalisu smo trenirali na tekmovalni pripravi snega (voda-balken),

v Pitztalu le 19 vrat relativno položnega terena (Solden je sicer zelo strm), kar ni bilo najboljše,

pa še to le en dan. Trening v Kobdalisu je omogočil dobro pripravo za slalom v Leviju, kjer pa

je bila tekma kasneje odpovedana zaradi pomanjkanja snega. Treninge smo izvajali v Saas Fe-

ju, Soeldnu, Pitztalu in Kobdalisu.

Tabela 15: Število vrat, ur in tekov namenjenih posameznim disciplinam, število tekem in omejitvenih dejavnikov v

pripravljalnem obdobju Norveške 2015/2016 (Osebni arhiv).

V tabeli 15 lahko nazorno vidimo pregled vratc in tekov namenjenih posamezni disciplini. V

pripravljalnemu obdobju ni bilo izvedenih nobenih timingov-meritev časa (razen testiranj

opreme) na treningih. Od načrtovanih 161 dni smučarskih treningov na različnih podlagah smo

uspeli opraviti 147 dni, kar predstavlja 91% uspešnost.

7.2. TEKMOVALNO OBDOBJE

Je potekalo od decembra 2015 do marca 2016. To obdobje je bilo razdeljeno na dva dela.

1. del tekmovalnega obdobja je bil podrejen nastopom svetovnega pokala do novega leta.

Medtem (kolikor je koledar za svetovni pokal dopuščal) smo izvajali lažje situacijske treninge

oziroma obnovitvene cikluse. Zelo dobro je bil izkoriščen čas po zadnji tekmi v Val d Iseru

(19.12.2015) in pred naslednjo tekmo v Zauchensee-ju (namesto St.Antona/premalo snega),

kjer smo opravili specialen trening smuka na Norveškem (Hemsedal). V Alpah je bilo praktično

nemogoče trenirati zaradi pretople zime in posledično slabih razmer.

2. del tekmovalnega obdobja je bil namenjen nastopom od novega leta do finala v Sant

Moritzu. V sezoni 2015-16 ni bilo na sporedu nobenega večjega tekmovanja (SP, OI),

tako so bila v ospredju tekmovanja za svetovni pokal (SP).

51

Sezono smo začeli le z dvema tekmovalkama, ker se je mladinska svetovna prvakinja v smuku

(Holtmann) na treningu poškodovala. Cilj je bil vrniti tekmovalko Lotte Sejersted po poškodbi

iz prejšnje sezone zopet med vodilne smukačice (najboljših 15), pri drugi tekmovalki-

Ragenhild Mowinckel pa, kot primarni cilj, izboljšati uvrstitve v veleslalomu in zadržati nivo

smučanja v hitrih disciplinah.

Temu primerno je bil usmerjen tudi zadnji trening pred začetkom tekmovanj v smuku v Lake

Louisu. Sejersted je opravila polni trening v Copper Mountainu, Mowinckel pa je imela ob tem

še obsežen trening veleslaloma. Plan za Lotte je bil zastavljen tako, da se ponovno privaja na

tekme v smuku in izkoristi treninge in tekme za pridobivanje nujno potrebne samozavesti in

občutkov do novega leta. Stvari so se odvijale po naših predvidevanjih, s tem da ji je uspela res

dobra tekma v superveleslalomu v Lake Louisu, kjer je osvojila 5. mesto. V smuku je bila na

prvi tekmi 34. in na drugi tekmi 17. To ji je zelo dvignilo motivacijo ob prihodu na naslednjo

tekmo v Val d Iseru. Potrebno je vedeti, da se je Lotte preteklo sezono poškodovala prav na

tekmi v Franciji in da so ji še vedno ostale določene psihične zavore. Na prvem treningu je

postavila 10. čas vožnje z eno večjo napako in je zato imela za tekmo velike obete. V želji je

pregorela in izgubila vse občutke ter smučala pregrobo in na silo. Edina možna rešitev je bila,

da smo jo po slabih vožnjah v Val d Iseru poslali nazaj na treninge na Norveško, kjer je našla

mir in čas za dvig forme. Vrnila se je po novem letu v Zauchensee, kjer je bila zopet pripravljena

odpeljati vrhunske vožnje. Na žalost je na prvi tekmi storila napako, padla in si poškodovala

desno koleno ter strgala prednjo križno vez (ACL).

Ragenhild je imela večji poudarek na veleslalomu, medtem ko naj bi ji superveleslalom in smuk

služila bolj kot dopolnitev k le-temu. Izkazalo se je, da prevelika specializacija ni nujno

prednost, saj je imela Ragenhild slab uvod v sezono v veleslalomu in se je zato začela

udejstvovati tudi tekem v hitrih disciplinah. Zaradi fokusa na veleslalom in posledično

premajhni količini treninga hitrih disciplin je bila bistveno slabše pripravljena v

superveleslalomu in še posebej v smuku. To je zahtevalo potrpežljivost z naše strani in

izkoriščanje uradnih treningov v smuku na naslednjih tekmah za pridobivanje nujno

prepotrebne samozavesti in pravih občutkov. Dejstvo je, da je Ragenhild izpustila vse treninge

in dve tekmi smuka v Lake Luisu - to je bilo planirano že na začetku pripravljalnega obdobja.

S tem je pravzaprav izpustila 25% tekem v smuku in na koncu sezone tudi zaradi tega izpadla

iz najboljših 30 po WCSL lestvici. Po povratku v Evropo smo se začeli bistveno bolj posvečati

hitrim disciplinam in poizkušali zmanjšati zaostanek za konkurenco. Njene vožnje so postale

nekje na sredini sezone že podobne tistim iz prejšnjih sezon. Kar je najbolj zanimivo, so se

izboljševali tudi njeni veleslalomski rezultati do sedmega mesta na tekmi v Jasni. Na koncu se

je Ragenhild kljub zelo slabem začetku sezone uspelo uvrstiti v finale v Sant Moritzu v dveh

disciplinah (veleslalom in superveleslalom), kar pomeni, da je bila med najboljših 25 na svetu.

Po finalu svetovnega pokala v St. Moritzu so tekmovalke pričele tekmovati na FIS tekmovanjih

in državnih prvenstvih. Z večjo količino teh tekmovanj so tekmovalke dobile priložnost

izboljšati svoje dotedanje FIS točke oz. FIS range.

Po zaključnih tekmah za državnem prvenstvu, je sledil krajši oddih tekmovalk, potem pa

nadaljevanje s količinsko vadbo (20 dni-trije sklopi) v Kvitfjellu, Roldalu, Hemsedalu, do 5.

maja. Nato so imele tekmovalke na sporedu daljšo smučarsko pavzo.

52

Ker se je Mina Holtman poškodovala še pred začetkom tekmovanj svetovnega pokala, za njo

ni ocene sezone.

Tabela 16: Obseg vrat, ur in tekov namenjenih posameznim disciplinam, število tekem in omejitvenih

dejavnikov v tekmovalnem obdobju Norveške 2015/2016 (Osebni arhiv).

7.3. OCENA TEKMOVALK

7.3.1. Lotte SEJERSTED

Njena prioriteta so hitre discipline. Hkrati je odlično tehnično podkovana smučarka, tako da

ima zagotovo določen potencial tudi v tehničnih disciplinah, kot tudi v super kombinaciji. Pred

leti je bila tudi že uvrščena med najboljših 30 na tekmi svetovnega pokala v slalomu, kar kaže

na njeno vsestranskost. Prav tako kaže velik potencial tudi v veleslalomu. Njena največja

pomanjkljivost je njena neučakanost, hkrati pa tudi smučanje na 120%, tako na treningih kot

tudi tekmah in kot posledico le-tega doživlja večkratne padce in na žalost tudi poškodbe.

Z izboljšanjem FIS točk, je zagotovo sposobna uvrščanja med najboljših 15 v veleslalomu na

tekmah svetovnega prvenstva. Njen slalom je dovolj dober, da bi lahko dosegla dobre uvrstitve

tudi v super kombinaciji. Vse kar bi potrebovala je, da pravilno izkoristi svoj potencial in izpelje

nekaj zaporednih sezon brez poškodb.

Prepričani smo, da če bi se bolj posvetila treningu veleslaloma, bi še bolj napredovala v hitrih

disciplinahr in bi imele discipline kombinacija, smuk, superveleslalom in veleslalom več

smisla. Preostanek časa bi porabila za trening slaloma in bila tako uspešnejša v super

kombinaciji.

Lotte se je težje poškodovala 9.1.2016 na tekmi sprint smuka v Zauchenseju. Kot smo že prej

omenili je utrpela poškodbo kolena. Operacija je bila izvedena 1.3.2016 in pred njo je

dolgotrajna rehabilitacija. Motivacija je njen zaveznik in ponovna poškodba je ni odvrnila od

njenih tekmovalnih ciljev.

53

Tabela 17: Realizacija rezultatskih ciljev Lotte Sejersted (Osesebni arhiv).

Ime in priimek Načrtovani cilj Realizacija cilja Realizacija (Da/Ne)

Lotte Sejersted VSL uvrstitev do 15.mesta

WCSL TOP 30

SM uvrstitev do 6. mesta

WCSL TOP 15

SG uvrstitev do 6. mesta

WCSL TOP 15

Ne

Ne (dosegla je 17.

mesto)

Da (dosegla je 5.

mesto)

Ne – poškodba

9.1.2016

Lotte je zagotovo sposobna uvrščanja med najboljše tekmovalke v smuku in superveleslalomu.

Trenutno je glavno vprašanje, kakšne posledice ji je pustila že druga težja poškodba v zadnjih

2 letih. Pred tem je imela hud pretres možganov in še ena poškodba te vrste bi pomenila konec

kariere. Vsekakor bi Lotte morala nekoliko zmanjšati stopnjo tveganja pri smučanju.

Tabela 18: Količina opravljenega treninga v prehodnem in tekmovalnem obdobju Lotte Sejersted (Osebni arhiv).

7.3.2. Ragenhild MOWINCKEL

Je tekmovalka, sposobna nastopati v vseh disciplinah svetovnega pokala.

Za to sezono smo se odločili, da ji začasno zmanjšamo količino superveleslalomskega in smuk

treninga, da bo imela več časa za trening veleslaloma in posledično boljše uvrstitve v tej

disciplini. To se je pokazalo za napačno odločitev.

Njena pričakovanja v veleslalomu so bila uvrstitve do šestega mesta, hitri disciplini pa naj bi ji

služili bolj kot dopolnitev veleslalomu. Po začetnih neuspehih na tekmah veleslaloma (odstop

in prepočasna za uvrstitev med najboljših 30), se ji je sesul svet. Spremenila se je odločitev

celotnega strokovnega dela ekipe (tekmovalka, trenerji, serviser), saj je od takrat naprej

nastopala v vseh disciplinah, z izjemo klasičnega slaloma. Že kmalu je dosegla dober rezultat

v super kombinaciji v Val d Iseru, kjer je bila šesta in kaj kmalu se je njena krivulja rezultatov

obrnila navzgor. Z večjo količino treningov superveleslaloma in smuka je pridobila na

samozavesti in sigurnosti ter se po novem letu redno uvrščala med najboljših 20 v veleslalomu

54

in med najboljših 15 v superveleslalomu. To ji je na koncu prineslo uvrstitev v finale v St.

Moritzu v omenjenih disciplinah. V smuku je končala kot 31. v sezoni, ker je zaradi napačnega

načrtovanja izpustila dve tekmi na začetku sezone in tako izpadla iz trideseterice najboljših

smukačic.

Ragenhild je doživela padec na tekmi smuka v Garmisch Partenkirchnu, kjer je na srečo utrpela

le odrgnine po obrazu in udarec v koleno. Nekaj dni kasneje je na treningu slaloma dobila

udarec v glavo z slalomskim količkom, vendar je to ni oviralo do takšne mere, da bi morala

izpustiti naslednjo tekmo v Crans Montani. Preostanek sezone je bila zdrava.

Tabela 19: Realizacija rezultatskih ciljev Ragenhild Mowinckel (Osebni arhiv).

ime in priimek načrtovani cilj Realizacija cilja Realizacija (Da/Ne)

Ragenhild

Mowinckel

VSL uvrstitev do 6. mesta

WCSL TOP 15

SM uvrstitev do 15. mesta

WCSL TOP 30

SG uvrstitev do 6. mesta

WCSL TOP 15

7.mesto – Jasna

WCSL –top 20

18. mesto

WCSL top 31

15. mesto

WCSL top 25

NE

NE

NE

NE

NE

NE

Mowinckel je velik talent in zagotovo tekmovalka, ki potrebuje celosten trening tako

veleslaloma, kot tudi superveleslaloma in smuka, saj je tekmovalka, ki ima velik potencial v

vseh štirih disciplinah, tudi v super kombinaciji.

Letošnja sezona je bila za njo razočaranje, saj je imela velika pričakovanja, še posebej v

veleslalomu. Start sezone se ji ni ponesrečil in postala je nervozna. Zaradi odločitve

strokovnega tima se ji je spremenila prioriteta, tako da je začela zopet tekmovati v smuku,

superveleslalomu in super kombinaciji. Njen trening mora biti dokaj enakomerno razdeljen med

hitre discipine in veleslalom. Letošnje leto je bilo to razmerje 70/30 v korist veleslaloma. Ostali

dve disciplini sta bili podhranjeni, zato so se rezultati stopnjevali šele proti koncu sezone, ko

je nadomestila primanjkljaj treningov ostalih disciplin.

V smuku, superveleslalomu in super kombinaciji je sposobna uvrstitev med najboljših 15,

medtem ko je v veleslalomu sposobna uvrstitev med najboljših šest.

55

Tabela 20: Količina opravljenega treninga v prehodnem in tekmovalnem obdobju Ragenhild Mowinckel (Osebni arhiv).

7.3.3. Mina HOLTMANN

Mina je mlada tekmovalka (1995), ki kaže največji potencial v hitrih disciplinah (1. mesto v

smuku, MSP; mladinsko svetovno prvenstvo 2015), hkrati pa je zelo dobra tudi v vseh ostalih

disciplinah. Njen trening je bil še vedno usmerjen v širino in trening vseh disciplin, seveda z

nekoliko večjim poudarkom na smuku. Zanjo je bilo planirano udeležba na tekmah evropskega

pokala in občasen prihod na tekme svetovnega pokala v smuku. Na žalost je težka poškodba

noge konec oktobra preprečila njen hitri razvoj v vrhunsko tekmovalko. Mina ima izjemno

voljo in potencial, zato bomo o njej še zagotovo slišali.

Tabela 21: Tabela 22: Realizacija rezultatskih ciljev Mina Holtman (Osebni arhiv).

ime in priimek načrtovani cilj Realizacija cilja Realizacija (Da/Ne)

Mina Holtman VSL uvrstitev do 15.mesta

WCSL TOP 30

SM uvrstitev do 15.mesta

WCSL TOP 30

SG uvrstitev do 15. mesta

WCSL TOP 30

Ne – poškodba 29.10. Ne- poškodba 29.10.

Mina se je težje poškodovala v pripravljalnem obdobju na ledeniku Solden na treningu *glide*

zavojev. Pri padcu je prišlo do kompliciranega zloma desne noge. Operirana je bila v UKC v

Innsbruck-u. Kasneje je pričela z rehabilitacijo v Oslu v Olympiatoppen. V februarju je bila

prvič na snegu po poškodbi in seveda je bila njena sezona v celoti izgubljena.

56

Tabela 23: Količina opravljenega treninga v prehodnem in tekmovalnem obdobju Mine Holtman (Osebni arhiv).

7.4. PROBLEMATIKA IN REŠITVE

Zaradi skupnega programa vseh ženskih ekip in predvsem zaradi zadostnega števila podpornega

osebja in finančne podpore zveze imajo tekmovalci na Norveškem res vse pogoje, da lahko

izkoristijo svoj tekmovalni potencial. Prav tako smučarska zveza vlaga ogromna sredstva v

znanstvene sodelavce (Reid, Gilgien) na področju razvojev materialov (tkanine za tekmovalne

drese), v področje biomehanike, meritve z GPS napravami in še in še. Le tako lahko sledijo

večjim nacijam. Seveda pa se hkarti tudi pri njih pojavlja problem natalitete in posledično

premajhnega števila otrok, ki bi trenirali smučanje v konkurenci bolj tradicionalnih zimskih

športnih panog (smučarski teki, biatlon, skoki).

V bodoče bodo morali tekmovalkam nuditi še več podpore na individualnem nivoju po

disciplinah. To je najnovejši trend v svetovnem pokalu alpskega smučanja. Najuspešnejši so

tekmovalci in tekmovalke z individualnim programom znotraj večjih ekip.

57

8. PRIMERJAVA

V primerjavi količine opravljenega treninga v pripravljalnem obdobju lahko vidimo, da je

norveška reprezentanca v prednosti. Svoje priprave na novo sezono je začela takoj po končani

sezoni svetovnega pokala, se posvetila testiranju opreme in izpopolnjevanju tehnike. Treningi

so potekali vse do 5. maja, ko so slovenske tekmovalke uspele izpeljati le peščico treningov.

Ko so norveške smučarke pričele z enomesečno pavzo junija, je slovenska reprezentanca

končno pričela s treningi, kjer pa so bili opravljeni samo trije treningi na Moltallu.

V juliju se je norveška reprezentanca posvetila predvsem treningu veleslaloma in slaloma, v

kolikor je preostal čas, pa še superveleslalomu in v celem mesecu uspela opraviti 24 ur treninga,

medtem ko jih je Slovenija uspela le devet. Za razliko od naše države je imela Norveška

možnost opraviti GPS testiranja, kjer se je ugotavljalo pojavljanje izgube hitrosti v izpeljavi

zavoja bodisi zaradi drugačne linije zavoja ali izgube aerodinamičnega položaja smučarke. Prav

tako se je testiralo štartno hitrost in pospeševanja iz štarta, v odvisnosti od različnih drsalnih

korakov tekmovalke. S pomočjo teh natančnih podatkov je bilo lažje odpraviti napake,

popraviti ritem korakov starta, ravnotežnega položaja v zavojih, izbrati boljšo linijo zavojev

ipd. Tudi Slovenska reprezentanca je posvetila pozornost štartnemu pospeševanju na treningu

v Ushuaiji, kjer smo prišli do podobnih ugotovitev kot Norveška reprezentanca dve leti kasneje,

le da so bile meritve opravljene brez GPS naprav.

Avgusta so slovenske tekmovalke nadoknadile nekaj zaostanka, saj jim je uspelo opraviti večje

število načrtovanih treningov. Še vedno je bil poudarek na veleslalomu, saj pripomore k

največjemu izboljšanju vseh disciplin, nato je po številu tekov sledil superveleslalom in slalom,

smuka pa še ni bilo na programu. Medtem ko so slovenske tekmovalke posvetile večino časa

veleslalomu, so v tem mesecu Norvežanke največ ur opravile slalomskega treninga. Tukaj lahko

opazimo razliko med Norvežankami in Slovenkami, ki je nastala na začetku sezone, saj so

morale slovenske tekmovalke nadoknaditi primanjkljaj v veleslalomu, Norvežanke pa so se

lahko zaradi zadostnega števila ur v veleslalomu posvetile že slalomu. Prav obe reprezentanci

sta imeli možnost sodelovati z drugimi, tako je Norveška sodelovala na treningih z avstrijsko

reprezentanco, slovenska pa s švicarsko.

V septembru so se Norvežanke večinoma posvetile smuku, kjer so opravile kar 29 tekov (46,5

km) na različnih terenih, ostali čas pa posvetile veleslalomu. Tako so v tem mesecu opravile 30

ur treningov, kar predstavlja 6 ur več kot Slovenke. Slovenke so tem času še vedno porabile čas

za dopolnjevanje tehnike veleslaloma, slaloma in superveleslaloma in šele kasneje povečale

količino treningov smuka.

Slovenske smučarke so zaradi zaostanka v količini tehničnega treninga ohranjale visoko

količino treningov vseh štirih disciplin. Tako so prešle tudi na smuk, kjer so v primerjavi s

septembrskimi smukaškimi treningi Norvežank zaradi slabih pogojev uspele opraviti le 21

tekov, kar predstavlja 37,8 kilometra. Na drugi strani so se Norvežanke posvečale drsenju in

veleslalomu ter specifičnemu dopolnjevanju tehnike.

58

Novembra je potrebna že bolj natančno strukturirana smučarska priprava, saj si tekme

svetovnega pokala začnejo slediti bolj pogosto. V samem številu treningov se ne razlikujeta

veliko, saj jih je Norveška opravila 38, Slovenija pa 34. Statistika podatkov nam kaže, da je več

vratc in tekov Slovenija opravila v veleslalomu in slalomu, medtem ko jih je Norveška v smuku

in skoraj dvakrat več v superveleslalomu.

Tabela 24: Primerjava reprezentanc v številu presmučanih vrat v pripravljalnem obdobju (Osebni arhiv).

PRIPRAVLJANO OBDOBJE

Število vratc

SLO NOR Razlika

GS 5749 9328 3579

SG 1722 2512 790

DH 53,4 km 80 km 26,6km

Drsenje 37,3 km 104 km 66,7km

SL 4825 7143 2318

Ure 178 266,5 88,5

Tabela 24 prikazuje, razliko med reprezentancama v številu presmučanih vrat v pripravljalnem

obdobju po posameznih disciplinah. Očitno je, da so prvi meseci (april, maj) pripravljalnega

obdobja na snegu ključni za vzpostavitev dobre osnovne smučarske podlage in psihofizične

pripravljenosti, na podlagi katere se lahko gradi specifično smučarsko tehniko in taktiko. Skozi

celotno pripravljalno obdobje je Slovenija skušala nadoknaditi zaostanek. Smučarkam je tako

na koncu zmanjkalo določeno število ustreznih treningov v primerjavi s konkurenco.

Pripravljenost je bila dokaj ustrezna, a specifičnih treningov je bilo po mojem mnenju premalo.

V decembrskemu delu tekmovalne sezone je Norveška reprezentanca opravila bistveno več

treningov veleslaloma in slaloma v primerjavi z Slovensko reprezentanco. Osredotočenje

Slovenke ekipe je bilo na superveleslalomu in smuku, čeprav je število treningov in tekov še

vedno manjše od skandinavske ekipe. Ta je v decembru opravila 46 ur treningov, medtem ko

jih je slovenska ekipa polovico manj, 25. Res pa je tudi, da so ti podatki različni zaradi

različnega koledarja tekem v izbranih sezonah. Žal si je na 3. tekmi svetovnega pokala v

slalomu Maruša Ferk poškodovala vratni predel vretenc in še bolj zaostala v količini

opravljenega treninga slaloma, katerega ni mogla nadoknaditi do konca sezone. Na tekmi

smuka v Val d Iseru je prišlo do poškodbe desnega kolena Vanje Brodnik, zaradi katere je

izpustila preostanek sezone.

59

Po novem letu sta si bile v januarju reprezentanci v količini treningov zelo podobni. Norveška

je opravila vsega skupaj 43 ur treningov, kjer se je posvečala v večini veleslalomu in slalomu,

Slovenija pa s 37 urami treningov bolj superveleslalomu in smuku. Lotte Sejersted je utrpela

pretrganje sprednje križne vezi na tekmi smuka v Zauchenseeju in je morala sezono predčasno

zaključiti. To je že njena druga težka poškodba v zadnjih dveh letih.

V februarju je morala slovenska reprezentanca podrediti treninge pripravam na Olimpijske igre

v Sochi-ju in je vsega skupaj opravila 28 ur treningov, mešano za vse discipline. Največ

pozornosti je potrebovala Ilka Štuhec, ki si je vračala po poškodbi. Kljub resnosti poškodbe in

operaciji, smo ji vseeno dovolili nastop na OI v Sochiju, kjer bi lahko dosegla še boljše

rezultate, če bi bila popolnoma zdrava. Tako tega meseca ne moremo primerjati z norveško

reprezentanco, saj je bila le-ta sposobna opraviti večje število treningov (14) in se osredotočati

le na popravke pred naslednjo tekmo svetovnega pokala, ne pa tudi na OI.

V zadnjemu mesecu sezone se je količina treningov norveške reprezentance zmanjšala le na 18

ur, medtem ko se je pri slovenski reprezentanci povečala na 27 ur treningov.

V sezoni 2013/2014 je bila zelo topla zima in slovenska reprezentanca ni mogla opraviti

kvalitetnih treningov doma, zato je morala iskati ustrezne terene v tujini, za kar pa so potrebna

velika finančna sredstva. Slovenija je majhna država in nima na voljo takšnih pogojev in

sredstev, kot jih ima Norveška. Norveška je velesila, ki denar vlaga v razvoj športnikov in

športnih centrov, hkrati pa ima na voljo še številne ledenike. To je velika prednost vseh

skandinavskih ekip ne samo norveške ekipe, saj imajo možnost res kvalitetnih treningov doma,

medtem ko morajo drugi improvizirati (se posebej manjše ekipe in reprezentance - tudi

Slovenska).

Tabela 25: Primerjava reprezentanc v številu prevoženih vrat v tekmovalnemu obdobju (Osebni arhiv).

TEKMOVALNO OBDOBJE

Število vratc

SLO NOR Razlika

GS 4632 2426 2206

SG 527 1478 951

DH 87,97 74,5km 13,47km

SL 6133 3822 2311

Ure 172 152 20

60

Obe reprezentanci sta iskali možnosti treninga z drugimi reprezentancami za boljšo

medsebojno primerjavo smučark.

V kolikor primerjamo število treningov veleslaloma, jih je skozi celotno sezono Norveška

opravila kar 11754 prevoženih vrat, medtem ko jih je Sloveniji uspelo 10381, kar predstavlja

88% vseh veleslalomskih treningov Norveške reprezentance. Količina veleslalomskega

treninga predstavlja bazo vsem tehničnim in hitrim disciplinam, saj bi moralo 50% vseh

treningov predstavljati disciplina veleslalom, ki pripomore k izboljšanju celotne tehnike

smučarja. Iz tabele je možno razbrati tudi, da je Slovenska reprezentanca opravila veliko večjo

količino treninga v glavnem delu sezone, kar je verjetno posledica manjka v pripravljalnem

obdobju. Še posebej se to vidi v količini treninga veleslaloma in slaloma v tekmovalnem delu

sezone.

8.1. REHABILITACIJA

Veliko tekmovalk, tako slovenskih kot norveških, se je med obema sezonama poškodovalo,

zato bom povzel tudi sam potek rehabilitacije.

Ko je prišlo do poškodbe Lotte Sejersted, je bila odločitev odgovornega zdravnika, da jo takoj

odpeljejo na Norveško, kjer je čez 3 dni pričela z pospešeno rehabilitacijo. Odločitev je bila,

da mora najprej okrepiti mišice poškodovane noge, nato pa je sledila operacija poškodovanega

kolena. Operirana je bila 1. marca, torej skoraj 2 meseca po nastanku poškodbe. Seveda je bilo

s tem konec njene sezone in začetek postopne vrnitve. Rehabilitacija na Norveškem se dogaja

znotraj strokovno usposobljenega športnega inštituta, imenovanega Olympiatoppen. Znotraj

inštituta delujejo vsi najboljši zdravniki, kirurgi, fizioterapevti, kondicijski trenerji in drugi

strokovni delavci na področju vrhunskega športa, ki sinhrono delujejo in omogočijo športniku

najboljši potek rehabilitacije. Da ne bi prišlo do ponovitve poškodbe iz istih ali podobnih

razlogov, obstajajo vrednosti in merila, ki jih mora športnik glede na tekmovalni rang doseči,

da je po poškodbi ponovno sposoben izjemnih naporov, ki jih zahteva vrhunski šport. Pravila

so zelo natančna, saj v kolikor športnik meril ne izpolni, mu ne dovolijo povratka v ekipo, tudi

če to pomeni, da norveška reprezentanca v določeni disciplini ne bi imela nobenega

predstavnika na tekmovanju. Za razliko od tega je v Sloveniji dokaj dobro poskrbljeno za

športnika v prvi fazi poškodbe, torej takrat, ko športnik ali športnica potrebuje hitro in

prednostno obravnavo same poškodbe pri zdravnikih. Razlika nastane v fazi rehabilitacije, saj

so naši športniki prepuščeni lastni iznajdljivosti in finančnim zmožnostim, ki jih imajo sami.

Ko je bila pokodovana Maruša Ferk, je bila takoj operirana, vendar je bila njena rehabilitacija

odvisna predvsem od nje same, kolikokrat si bo na primer sama lahko privoščila fizioterapijo.

Vsekakor bi bilo potrebno v Sloveniji razmisliti o ustanovitvi rehabilitacijskega centra

prvenstveno namenjenega vrhunskim športnikom pod okriljem olimpijskega komiteja

Slovenije, kjer bi združili najboljše strokovnjke (zdravniki, psiholologi, fizioterapevti, fiziatri,

kondicijski trenerji, nutricisti, itd...).

61

9. SKLEP

Iz primerjave izhaja, da Norveška ženska smučarska reprezentanca bistveno kvalitetneje

izkoristi čas po zaključku tekmovalne sezone, to je v mesecu aprilu in maju. Količine treningov,

ki jih je opravila Norveška reprezentanca v tem delu pripravljalnega obdobja, je Slovenska

reprezentanca dosegla in nadoknadila mnogo kasneje v sezoni. Razlika se kaže tudi v številu

strokovnih oseb, ki sodelujejo v trenažnem prosecu. Tukaj je Norveška zveza v prednosti, saj

imajo na razpolago več sredstev. Prednost Norveške reprezentance je tudi trening na domačih

smučiščih na katerih so bistveno boljše snežne razmere kot v Sloveniji. Pa vendar, če

primerjamo rezultate obeh reprezentanc, vidimo, da ni bistvene razlike. Tako Norvežanke kot

Slovenke dosegajo zelo dobre uvrstitve, ne pa vrhunskih. Kaj je razlog za to? Na to vprašanje

ni enoznačnega odgovora. Za vrhunski rezultat je potrebna visoka notranja motivacija, tako

trenerjev kot tekmovalcev, talent, dobri tereni za trening, ustrezni programi, prilagojeni

individualnim potrebam tekmovalcev, smiselno razporejanje časa med naporom in počitkom,

psihološka priprava, ustrezna prehrana, kvalitetna rehabilitacija,…

Menim, da v Sloveniji potrebujemo reprezentačni poligon, kjer bi lahko vse selekcije trenirale

nemoteno skozi celo zimo, še posebej spomladi, ki je po mojem mnenju najpomembnejši del

sezone. Takoj po zaključku tekmovalnega obdobja bi bilo potrebno izkoristiti dobre razmere

in opraviti količinsko obsežen trening v pripravi na novo sezono.

62

10. VIRI

Agrež, F. (1976). Povezanost motoričnih in morfoloških dimenzij z uspešnostjo v alpskem

smučanju (Raziskovalno poročilo). Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani,

Visoka šola za telesno kulturo, Inštitut za kineziologijo.

Berg H. E., Tesch A. (1996). A gravity-independent ergometer to be used for resistance training

in space. Aviat Space Environ Med., 65(8):752-756.

Bompa, T.O. (1994). Theory and Methodology of Training: The Key to Athletic Performance.

Dubuque (Iowa, ZDA): Kendall/Hunt Publishing Company.

Bosco C, Cotelli F, Bonomi R, Mognoni P, Roi GS.(1994). Seasonal fluctuations of selected

physiological characteristics of elite alpine skiers. European Journal of Applied

Physiology and Occupational Physiology . 69(1):71–74.

Chapman, R, F., Jonathon, L. Stickford, L., J. in Levine, D., B. (2009). Altitude training

considerations for the winter sport athlete. Experimental Physiology, 95(3); 411–421

Čoh in Bračič (2010). Razvoj hitrosti v kondicijski pripravi športnika. Univerza v Ljubljani:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Eriksson A , Ekholm J , Hultén B , Karlsson E in Karlsson J. (1976). Anatomical, histological,

and physiological factors in experienced downhill skiers. The Orthopedic Clinics of North

America, 7(1):159-165

Ferguson, R., A. (2009). Limitations to performance during alpine skiing. Experimental

Physiology, 95(3); 404–410

Flørenes, W., T., Heir, S., Nordsletten, L. in Bahr, R. (2010). Injuries among World Cup

freestyle skiers. British Journal of Sports Medicine, 44; 803-808.

Gross, M., Breil, F., Lehmann, D., A. in Vogt, M. (2009). Seasonal Variation of V˙O2max and

the V˙O2-Work Rate Relationship in Elite Alpine Skiers. Medicine and science in sports

and exercise 41(11):2084-2089

Guček, A. in Videmšek, D. (2002).Smučanje danes-gradivo za usposabljanje. Združenje

učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije, Ljubljana.

Hortobagyi, T., Houmard, J.A., Stevenson, J.R. , Fraser, D.D., Johns, R.A. in Israel, R.G.

(1993). The effects of detraining on power athletes. Medicine and Science in Sports and

Exercise,25; 929-935.

Houmard, J.A., Hortobagyi, T., Johns, R.A., Bruno, N.J., Nute, C.C., Shinebarger, M.H. in

Welborn, J.W. (1992). Effect of short-term training cessation on performance measures

in distance runners. International Journal of Sports Medicine, 13; 572-576.

63

Koutedakis Y, Boreham C, Kabitsis C, Sharp NC.(1992). Seasonal deterioration of selected

physiological variables in elite male skiers. International Journal of Sports Medicine,

13(7):548–551.

Koutedakis, Y., Ridgeon, A., Sharp, N. C. C. in Boreham, A. C. G. (1993). Seasonal variation

of selected performance parameters in épée fencers . British Journal of Sports Medicine,

27(3); 171-174

Lasan, M. (2002). Stalnost je določila spremembo – fiziologija. Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Lešnik, B., Žvan, M. (2007). Naše smučine – teorija in metodika alpskega smučanja. Ljubljana:

SZS – ZUTS.

Lešnik, B. (1996). Vrednotenje modela uspešnosti mlajših dečkov v alpskem smučanju.

Magistrska naloga, Ljubljana: Fakulteta za šport.

Lin, Y. in Chan, C. (2008). Monitoring the training effect in different periods in elite athletes.

International Journal of Sport and Exercise Science, 1(1); 15-22

Neumayr, G., Hoertnagl, H., Pfister, R., Koller, A., Eibl, G., Raas, E. (2003). Physical and

Physiological factors associated with success in professional alpine skiing. International

Journal of Sports Medicine, 24 (8), 571-575.

Noe, F., Amarantini, D. in Paillard, P. (2007). How experienced alpine-skiers cope with

restrictions of ankle degrees-of-freedom when wearing ski-boots in postural exercises.

Journal of lectromyography and kinesiology: official journal of the International Society

of Electrophysiological Kinesiology, 19(2):341-346

Panizzoloa,F.,A., Petronea, N. in Marcolin, G. (2010). Comparative analysis of muscle

activation patterns between skiing on slopes and on training devices. Procedia

Engineering, 2(2); 2537-2542

Petrone, N. in Marcolin, G. (2009). Analysis of combined emg and joint angular velocity for

the evaluation of eccentric/concentric contraction in skiing. Pridobljeno 20.5.2016:

https://ojs.ub.uni-konstanz.de/cpa/article/view/3258/3060

Pistotnik, B. (2015). Osnove gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Pori, M. in Sila, B. (2010). S katerimi športno rekreativnimi dejavnostmi se Slovenci najraje

ukvarjamo? Revija ŠPORT, 38 (1); 105-108.

Supej, M. (2008). Differential specific mechanical energy as a quality parameter in racing

alpine skiing. Journal of applied biomechanics, 24 (4), 121-129.

Supej, M., Holmberg H.-C. (2010). How gate setup and turning radii influence energy

dissipation in slalom ski racing. Journal of applied biomechanics, 26 (4), 454-464.

64

Strojnik, V. (2007 – 2011). Živčno-mehanske osnove gibanja. Vadba za moč in gibljivost.

Zapiski in gradivo s predavanj pri predmetu Kondicijsko treniranje, smer Športno

treniranje. Neobjavljeno delo.

Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov: pedagoško-psihološki in biološki vidiki

kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport

Tech, A. (1995). Aspects on muscle properties and use in competitive Alpine skiing. Medicine

and Science in Sports and Exercise, 27(3):310-314.

Tesch P , Larsson L , Eriksson A , in Karlsson J. (1978). Muscle glycogen depletion and lactate

concentration during downhill skiing. Medicine and Science in Sports and Exercise,

10(2):85-90.

Ušaj, A. (2003). Osnove športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Veicsteinas, A., Ferretti, G., Margonato, V., Rosa, G. in Tagliabue, D. (1984). Energy cost of

and energy sources for alpine skiing in top athletes. Journal of Applied Physiology,

56(5), 1187-1190.

Žvan, M. (1977). Povezanost nekaterih spremenljivk psihomotorične hitrosti z uspešnostjo v

alpskem smučanju. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Žvan, M., Lešnik, B., Čoh, M. (13.7.-16.7. 2005). The connection between morphological and

motor dimensions and the successfulness in alpine skiing. Prispevek predstavljen na 10.

letnem kongresu ECSS v Beogradu. Pridobljeno 28.11.2011, iz http://www.smas.org/2-

kongres/papers/4031.pdf