DIPLOMSKO DELO

Poslovno komuniciranje Slovenske

obveščevalno–varnostne agencije (SOVA)

Junij, 2013 Jernej Petek

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varnost in policijsko delo

Poslovno komuniciranje Slovenske

obveščevalno–varnostne agencije (SOVA)

Junij, 2013 Jernej Petek

Mentor: red. prof. dr. Iztok Podbregar

ZAHVALA

Mentorju red. prof. dr. Iztoku Podbregarju se iskreno zahvaljujem za strokovno

pomoč, nasvete in moralno podporo pri izdelavi diplomskega dela. Brez njega mi ne

bi uspelo.

Hvala za pomoč osebam, ki so sodelovale pri intervjuju za sodelovanje in strokovno

pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Hvala moji družini in prijateljem za moralno podporo, vzpodbudne besede in pomoč

pri izdelavi diplomskega dela.

Vsem še enkrat iskrena hvala.

3

KAZALO VSEBINE

1 Uvod ................................................................................................................................ 6

2 Metodološko–hipotetični okvir ....................................................................................... 8

2.1 Opredelitev predmeta in ciljev analize ................................................................ 8

2.2 Tezi ............................................................................................................................. 9

2.3 Metodologija dela ..................................................................................................... 9

3 Poslovno komuniciranje ................................................................................................ 10

3.1 Elementi poslovnega komuniciranja .................................................................... 12

3.2 Smeri komuniciranja .............................................................................................. 15

3.3 Vrste komuniciranja ............................................................................................... 16

3.4 Komunikacijske tehnologije.................................................................................. 17

4 Obveščevalno–varnostna dejavnost z vidika komuniciranja ......................................... 19

4.1 Obveščevalna varnostna agencija − v svetu ....................................................... 20

4.1.1 Obveščevalna skupnost Združenih držav Amerike - ZDA ........................... 22

4.1.2 Varnostno–obveščevalni sistem Zvezne republike Nemčije – ZRN ............ 23

4.1.3 Varnostno–obveščevalni sistem Republike Italije ....................................... 23

4.2 Slovenska obveščevalno-varnostna agencija ...................................................... 24

4.3 Obveščevalna dejavnost ........................................................................................ 26

4.4 Varnostna dejavnost .............................................................................................. 28

4.4.1 Varnostno-obveščevalna dejavnost ............................................................... 29

5 Empirični del – vodeni intervjuji .................................................................................... 30

5.1 Analiza zbranih podatkov ...................................................................................... 30

5.1.1 Analiza intervjuja s predstavnikom Sove ..................................................... 30

5.1.2 Analiza intervjuja z informacijsko pooblaščenko ....................................... 33

5.1.3 Analiza intervjuja s poslancem Državnega zbora ....................................... 35

5.1.4 Analiza intervjuja z občanko ......................................................................... 36

6 Ugotovitve – analize intervjujev .................................................................................... 38

7 Zaključek........................................................................................................................ 40

8 Uporabljeni viri .............................................................................................................. 41

9 Priloge ........................................................................................................................... 43

4

POVZETEK

Slovenska obveščevalno-varnostna agencija je samostojna vladna služba. Njene

naloge so določene z zakonom in usmerjene k zaščiti nacionalnih interesov Republike

Slovenije. Razvoj same agencije je danes usmerjen v oblikovanje moderne in

dinamične službe, v kateri pa nimajo samo pomembne vloge uporaba sodobnih

informacijskih metod, tehnologij, temveč je tudi poudarek na poslovni komunikaciji.

Z razvojem demokracije, z oblikovanjem moderne in dinamične agencije, so se tudi

spremenili standardi komuniciranja agencije. Z vidika njenega delovanja agencija

komunicira z vlado, ključni resorji v tem komunikacijskem procesu pa so, Ministrstvo

za notranje zadeve, Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za obrambo.

Komunikacija agencije z različnimi organi se razlikuje po vsebini, intenzivnosti in

obliki komuniciranja. Pravilna in poslovna komunikacija s strani agencije, omogoča

organom pri prinašanju pravilnih odločitev.

V zadnjem desetletju se je tudi spremenil odnos agencije do javnosti. Odnosi z

javnostjo so v današnjem času deležni velike pozornosti. Agencija postaja vse bolj

odprta in dostopna javnosti z različnih vidikov, preko medijev, preko spletnih strani,

preko tiskanih informativnih gradiv, z letnimi poročili, prepoznavna postaja z izdajo

strokovne literature, s strokovnimi članki, vendar pa je kljub njenemu prizadevanju

približevanja in komuniciranja z javnostjo, še vedno dovolj zaprta in strokovna, da ne

prihajajo v javnost informacije, katere bi lahko škodovale nacionalni varnosti

Republike Slovenije in kjer bi se kršile človekove pravice.

Danes je javnost veliko bolj obveščena o agenciji, predvsem z vidika neustreznega

obveščanja javnosti preko medijev, kar pa lahko škoduje sami državi. Nikakor pa

javnost ni dovolj seznanjena in obveščena o delu in namenu SOVE, o določenih

segmentih agencije v smislu njenega varnostnega delovanja in o zakonodaji, katera

jo v njenem delovanju nadzoruje, kar bi pa morala biti, da bi jo javnost v pravem

pomenu tudi razumela. Javnost je tudi predvsem seznanjena z aferami, kadrovanjem

in še z mnogimi informacijami, ki ne podajajo prave podobe in vloge agencije v

javnosti. Verjetno bi se morala politika s svojim vplivom odstraniti iz agencije, da bi

lahko ta delovala po svojih načelih, strokovno in zakonito.

Ključne besede: varnostno–obveščevalna služba, podatek, informacija, javnost

5

SUMMARY – Business communication in Slovene intelligence and security agency (SOVA)

The Slovenian Intelligence-Security Agency is an independent government agency. Its

tasks are laid down by the law and directed to protect the national interests of the

Republic of Slovenia. The development of the agency itself is now focused on the

creation of a modern and dynamic service, in which, however, they do not only have

the important role of using modern information techniques and technologies, but also

with an emphasis on business communication.

In the last decade the attitude of the Agency to the general public has also changed.

Public relations nowdays are receiving much more attention. The Agency is becoming

more open and accessible to the public with a variety of aspects, through the media,

through websites, through printed information materials, annual reports and the

scientific literature. However, despite its efforts of approaching and communicating

with the public, they still remain sufficiently closed and professional, to secure

information, which might be harmful to the national security of the Republic of

Slovenia, and also, the information about violations of human rights.

Todays public is much more informed about the agency, mostly in form of improper

publicity through the media, which can be harmful and may cause some damage to

the country itself. Nevertheless, the public is not sufficiently aware and informed

about the work and purpose of the Agency (SOVA). For instance, on certain segments

of the Agency in terms of its safety performance and on legislation, which provides

control over its operations. This is necessary so that the true meaning and sense of

the establishment and operation of the agency, can be understood. The public is

mostly aware of the scandals, human resources and many other things, which do not

give the right image and the role of the Agency in the public.

There probaly should not be any political involvment in the agency, for it to be

working according to its principles, professionally and legally.

Keywords: security-intelligence service, data, information, the general public

6

1 Uvod

Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA) je osrednja civilna obveščevalno

varnostna služba, oblikovana po mednarodnem priznanju samostojne in suverene

države Slovenije. Naloge in organizacijo slovensko obveščevalne službe ureja Zakon o

slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (ZSOVA) (Zakon o slovenski obveščevalno-

varnostni agenciji, 2006).

Obveščevalno–varnostna dejavnost označuje celoto obveščevalne in varnostne

dejavnosti, torej zbiranje podatkov in ukrepanje.

Slovenska obveščevalno-varnostna agencija je samostojna vladna služba. Njene

naloge so določene z zakonom in usmerjene k zaščiti nacionalnih interesov Republike

Slovenije. Med njene temeljne naloge sodi v prvi vrsti delovanje pri zaščiti

nacionalnih interesov na varnostnem, političnem in gospodarskem področju oziroma

zagotavljanju nacionalne varnosti.

Razvoj agencije je usmerjen v oblikovanje moderne in dinamične službe, v kateri

imajo pomembno vlogo uporaba sodobnih informacijskih metod in tehnologije.

Ključni izziv za sodobne obveščevalne organizacije je, kako spremeniti osnovne

postavke obveščevalne dejavnosti, ki so v glavah ljudi. Kultura tajnosti je bila eno od

ključnih vodil delovanja obveščevalnih služb in to nedvomno ostaja.

V slovenski obveščevalno–varnostni agenciji potekajo štirje osnovni delovni procesi, ki

so med seboj neločljivo povezani in prepleteni. V skladu s potrebami, z zahtevami in

interesi uporabnikov, Slovenska obveščevalno–varnostna agencija usmerja svoje

aktivnosti v pridobivanje obveščevalnih podatkov, njihovo vrednotenje in

posredovanje v razvoj in digitalizacijo, skupne službe pa skrbijo za zadeve splošnega

značaja (www.sova.gov.si).

Delovanje obveščevalno-varnostne agencije temelji na načelu tajnosti delovanja in

omejenosti dostopa do informacij. Z razvojem demokracije in hitrim razvojem spleta

kot medija, se spreminjajo tudi standardi komuniciranja med javnostjo in

obveščevalno–varnostno agencijo. V zadnjem desetletju so številne obveščevalno-

7

varnostne službe naredile korak naprej v tej smeri in počasi pričele komunicirati z

mediji in javnostjo (Podbregar in Hibler, 2006).

Ustava Republike Slovenije v 39. členu v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih

svoboščinah zagotavlja in določa svobodo tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in

pravico vsakogar, da skladno z zakonom dobi informacijo javnega značaja.

Zunanje informiranje in obveščanje javnosti agencija izvaja v skladu z obveznostmi iz

Zakona o Slovenski obveščevalno–varnostni agenciji ter na podlagi določb Zakona o

varovanju tajnih podatkov.

Večina informacij, ki jih agencija posreduje v javnost, obravnavajo vsebine z

obveščanjem, manj pa z varnostnega območja. Njihove informacije v glavnem

uporabljajo tisti, ki kreirajo zunanjo in notranjo politiko, obrambo ter gospodarstvo.

Agencija dosledno omogoča z ustavo ter z zakoni določenih pravic posameznikovih

pravnih oseb glede pridobivanja informacij javnega značaja povezanih z agencijo

oziroma njenimi pristojnostmi, izvaja tudi ustaljene oblike komuniciranja z mediji.

Informacije, ki jih slovensko obveščevalna-varnostna služba posreduje v javnost, so v

obliki spletnih strani, preko tiskanih informativnih gradiv, z letnimi poročili dela

agencije, s strokovnimi predavanji o aktualnih varnostnih temah ter pojavlja se v

javnosti s svojimi predstavniki, kateri so habilitirani strokovnjaki z varnostno–

obveščevalnega področja, imajo določena specifična znanja in so strokovnjaki za

posredovanje informacij v javnost. Predstavniki, ki so pristojni za posredovanje

informacij v javnost so izobraženi na področju komuniciranja v komunikacijskih

sistemih ter dobro usposobljeni na področju poslovnega komuniciranja.

V diplomski nalogi bomo zajeli in opredelili komunikacijske odnose varnostno-

obveščevalne agencije s širšo javnostjo. Javnost so skupine in posamezniki, ki

vplivajo na organizacijo ali pa organizacija vpliva nanje. Delimo jih na: interne

javnosti, finančne javnosti, medije, vplivne javnosti in poslovne partnerje. Odnose z

javnostjo lahko opredeljujemo kot upravljanje komuniciranja, odnosov in interesov

med organizacijo in njenimi javnostmi, z namenom doseči medsebojno razumevanje,

podporo, dobre odnose in ugled organizacije. Opredelili bomo osnovne pojme,

elemente, vrste in smeri poslovnega komuniciranja. Prav tako, bomo opredelili in

predstavili osnovne pojme varnostno-obveščevalne službe z vidika komuniciranj s

širšo javnostjo. Ugotovili bomo povezavo, med poslovnim komuniciranjem varnostno-

obveščevalne agencije in širšo javnostjo.

8

2 Metodološko–hipotetični okvir

2.1 Opredelitev predmeta in ciljev analize

Predmet diplomskega dela je prikazati združenje pojmov poslovnega komuniciranja z

varnostno–obveščevalnimi dejavnostmi, ter predvsem prikazati komunikacijo v takih

dejavnostih s širšo javnostjo. Na teoretični ravni je pri nas zaslediti zelo malo

literature o poslovni komunikaciji Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVE)

z javnostjo.

Cilji diplomskega dela so:

opredelitev osnovnih pojmov poslovnega komuniciranja,

elementi poslovnega komuniciranja,

smeri poslovnega komuniciranja,

vrste poslovnega komuniciranja,

opredelitev osnovnih pojmov varnostno obveščevalnih služb,

predstavitev najpomembnejših - najbolj znanih varnostno obveščevalnih služb

po svetu,

predstavitev varnostno obveščevalnih služb v Sloveniji z vidika komunicira,

ugotoviti povezavo med poslovnim komuniciranjem z varnostno

obveščevalnimi službami.

9

2.2 Tezi

V okvirju diplomskega dela smo si zastavili naslednji dve tezi:

Teza 1: Javnost je primerno obveščena o delovanju Slovenske obveščevalno–

varnostne agencije.

Teza 2: Komuniciranje obveščevalno-varnostnih služb v Sloveniji s širšo javnostjo je

utečeno.

Pri postavljanju tez smo izhajali iz izhodišča, da je komunikacija obveščevalno–

varnostne agencije (SOVA) v Sloveniji dobro organizirana, ter pri svojem podajanju

informacij upošteva in sledi zakonodaji, ki je s tem področjem določena. Navedeni

tezi se nanašata na osnove poslovne komunikacije, pri čemer ne prihaja do zlorabe

podatkov, širša javnost pa je korektno in strokovno obveščena s strani obveščevalno-

varnostne agencije o njenem delovanju in organiziranosti.

2.3 Metodologija dela

V diplomskem delu smo uporabili:

deskriptivno metodo dela pri kateri opisujemo posamezne elemente

varnostno-obveščevalne agencije ter poslovno komunikacijo,

metodo kvalitativne analize besedil in interpretacijo podatkov iz strokovne

literature, strokovnih/znanstvenih člankov ter podatkov, ki so prosto

razpoložljivi na spletu,

vodeni intervju, ki je definiran kot formalni, namerni in vnaprej organiziran

pogovor med dvema ali več osebami, ter analiza in interpretacija vodenega

intervjuja, kateri je vseboval 10 vprašanj odprtega tipa. Intervjuvanci so na

zastavljena vprašanja prosto odgovorili. Posamezne odgovore smo med sabo

primerjali.

10

3 Poslovno komuniciranje

Števančec (2008) je mnenja, da smo vsi del fizičnega in psihološkega okolja, ki nas

obkroža. Čas, v katerem živimo, je obdobje informacij, informacijske družbe, skratka

informacijska doba.

Kavčič (2004) pravi, da je komuniciranje ena bistvenih dejavnosti, ki omogoča obstoj

in razvoj posamezniku in organizaciji. Dejansko je komuniciranje nujen pogoj za vse

psihosocialnega okolja, ki nas obkroža. Med nami in njim poteka medsebojno

vplivanje in interakcija. Del te interakcije z okoljem je tudi komuniciranje. Danes

komuniciranje pojmujemo kot izmenjavanje misli, podatkov, informacij, občutkov in

zaznav ter tudi sporazumevanje.

Poslovno komuniciranje poteka v organizacijah in med organizacijami, v katerih

delujejo udeleženci komuniciranja – pošiljatelji in prejemniki. Smisel organizacij,

ciljnih združb ljudi, je v ciljnem delovanju, v složnem prizadevanju za doseganje

ciljev organizacije. Človek sam pač le malo zmore; skupina ljudi, ki ne sodelujejo, je

le seštevek. Sodelovanje pa zahteva sporazumevanje, sporočanje in odgovarjanje,

skratka – komuniciranje (Možina, Tavčar, Zupan in Kneževič, 2004).

Odnosi z javnostjo so v zadnjem času deležni vedno večje pozornosti, na splošno jih

lahko opredelimo kot upravljanje komuniciranja, odnosov in interesov med

organizacijo in njenimi javnostmi, z namenom doseči medsebojno razumevanje,

podporo, dobre odnose in ugled organizacije.

Javnosti so skupine in posamezniki, vplivajo na organizacijo ali pa organizacija vpliva

nanje.

Delimo jih na:

interne javnosti (zaposleni, vodstvo, potencialno oz. nekdanji zaposleni),

finančne javnosti (banke, delničarji, borze),

medije,

vplivne javnosti (parlament, vlada, občinski svet) in

poslovni partnerji.

11

Obveščevalno–varnostna služba je zaradi specifike svojega dela posebno poglavje v

razmišljanju o odnosih z javnostjo in razvijanju teh odnosov. Kajti prav na tem

področju išče slovensko–obveščevalna agencija zlati rez med dvema diametralno

nasprotnima pojmoma – med tajnim in javnim. Kako torej delovati tajno in javno

hkrati (Podbregar in Hibler, 2006)?

Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA) to področje delovanja razvija in

oblikuje pravzaprav od začetka svojega obstoja. Stike z javnostjo in mediji si

prizadeva vzdrževati in kakovostno razvijati tudi z informacijami na svoji spletni

strani, ki so od vstopa Slovenije v EU objavljene tudi v tujih jezikih. Na novinarska

vprašanja v agenciji odgovarjajo preko Urada vlade za informiranje, ki deluje kot

zbirno mesto, kamor se stekajo zaprosila medijev. SOVA se s svojimi predstavniki v

medijih pojavlja razmeroma redko, vendar so na tem področju v zadnjih nekaj letih

naredili korak naprej. Ker je uspešnost delovanja agencije odvisna od strokovnosti

njenega dela, se vgrajuje tudi načelo strokovnosti v pojavljanje predstavnikov

agencije v medijih – to pomeni, da so nastopi pred mikrofoni strokovno in vsebinsko

motivirani. Odločilno je sporočilo, povezano s področjem delovanja agencije, ki ga v

tej obliki lahko posredujejo v javnost in ne reklamiranje agencije. Izkušnje s takšnim

načinom dela so večinoma pozitivne, res pa je tudi, da lahko ta odnos s

profesionalnim pristopom h komuniciranju med agencijo in mediji razvijejo še v

kakovostnejše sodelovanje.

Pomembno dejstvo, ki obveščevalno–varnostne službe dodatno povezuje v odnos in

komuniciranje z javnostjo, je demokratičen ustroj družbenega sistema z vsemi

vrednotami, ki oblikujejo duh neke družbe in posledično način življenja v njej. V

širšem smislu v ta segment komuniciranja sodi tudi pravica posameznika in z njim

družbe, katere sestavni del je, do informiranosti in seznanjenosti (Podbregar in

Hibler, 2006).

12

3.1 Elementi poslovnega komuniciranja

Različne definicije komuniciranja vključujejo opredelitev, da komuniciranje pomeni

izmenjavanje informacij. Kljub relativno velikemu številu raziskav in avtorjev, ki so

se ukvarjali s problematiko informacij, ni soglasja, kaj je pravzaprav informacija.

Črnčec (2009) je mnenja da, ni moč natančno preučevati fenomena informacije, če

se ne nameni pozornosti tudi zavarovanju informacij. Države namenjajo veliko

denarja za zavarovanje svojih tajnosti, ustanavljajo posebne protiobveščevalne in/ali

varnostne službe, prav tako temu namenjajo veliko pozornost gospodarski subjekti.

Informacijska revolucija, ki je v polnem teku, je poskrbela za povsem novo dimenzijo

razmerja med informacijo in močjo. Novo je to, da je informacija postala oblika

vojskovanja in kot taka enako pomembna kot informacija v vojskovanju samem.

Kavčič (2004) je zapisal, da je informacija nekaj:

kar posameznik, skupina ali organizacija sprejema iz okolja,

kar posameznik, skupina ali organizacija oddaja v okolje,

pomaga posamezniku, skupini ali organizaciji, da se prilagaja okolju,

informacija je vse, kar zmanjšuje negotovost pri odločanju, ter

informacija je namensko sporočilo nekomu.

Če informacije nimamo od kje dobiti in jo kam posredovati, komuniciranja ni. Za

komuniciranje sta torej vedno potrebna dva, tisti, ki informacijo odda, rečemo mu

oddajnik in tisti, ki informacijo prejme, rečemo mu prejemnik. Izziv današnjega časa

ni več le posredovanje in pregledovanje informacij, ampak pridobivanje pomembnih

podatkov. Preden pa nadaljujemo s komunikacijo, pa moramo ločevati med izrazoma

podatek in informacija.

Podatki so prva postaja pri nastajajoči verigi informacij – znanje in so običajno v

obliki črk, besed, številk ali katerih drugih simbolov. Njihovo dešifriranje zahteva

kognitivno sposobnost ter priklic predhodno usvojenih informacij, ki pomagajo dati

pomen podatkom. Preobrazba podatkov v informacijo je proces sprejemanja,

prepoznavanja in konverzije, ki omogoča kognitivna zgodovina in sposobnost

dešifriranja simbolov znotraj določene kulture. Zanimivo je, da lahko točna

13

konverzija podatkov v informacije poteka le, če smo jim sposobni dati vrednost iz

zalog informacij, do katerih imamo dostop.

V poslovnem življenju so ustrezni in pravočasni podatki in informacije ključni za

uspešno delovanje organizacij (Črnčec, 2009).

Osnovna funkcija obveščevalne službe je zbiranje in analiziranje podatkov o

določenih aktualnih problemih, ki jih nato obdelane posredujejo nosilcem političnih

funkcij. V bistvu se metode pridobivanja podatkov, ki jih uporabljajo obveščevalne

službe, vsaj na prvi pogled ne razlikujejo od metod, ki jih poznamo iz človeškega

vsakdana (Koren, 2012).

Glede na dostopnost, podatke delimo v dve osnovni skupini:

na javno dostopni podatki in

tajni podatki.

Javni so vsi tisti podatki, ki so dostopni brez omejitev. Slovenska obveščevalno-

varnostna agencija jih je na svoji spletni strani poimenovala Katalog informacij

javnega značaja.

Katalog informacij javnega značaja zajema:

osnovne podatke organa,

splošne podatke organa in informacije javnega značaja s katerimi organ

razpolaga,

kdo so uradne osebe pristojne za posredovanje informacij javnega značaja,

seznam zakonov in drugih določil s področja delovanja organa,

seznam javnih evidenc, s katerimi Slovenska obveščevalno-varnostna agencija

upravlja,

seznam drugih informatiziranih podatkov in

opis do seznama dostopa do informacij javnega značaja (www.sova.gov.si).

Dostop do informacij javnega značaja je ustavna kategorija, zakon, ki ureja to

področje, Slovenija pa ga je sprejela med zadnjimi. Osnovni namen zakona je

zagotoviti čim večjo obveščenost javnosti o delovanju organov ter omogočiti

uresničevanje dostopa do informacij javnega značaja.

14

Zakon o tajnih podatkih določa skupne osnove enotnega sistema določanja, varovanja

in dostopa do tajnih podatkov z delovnega področja državnih organov Republike

Slovenije, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali

obveščevalno in varnostno dejavnost države, ter prenehanja tajnosti takšnih

podatkov.

Purg (2002) pravi, da je tajnost pomembno obeležje obveščevalne službe in se

nanaša na vse, kar ta izraz vsebuje: obstoj posebne organizacije, zaposlene, posebne

dejavnosti - akcije, sredstva in metode delovanja, prostore ipd. Tajnost predstavlja

enega glavnih objektivnih razlogov znanstvene neraziskanosti pojma in pomena

obveščevalne službe.

Vsak, ki mu je bil zaupan tajni podatek, ali ki se je seznanil z vsebino tajnega

podatka, je odgovoren za njegovo varovanje in ohranitev njegove tajnosti (Zakon o

tajnih podatkih, 2001).

Tajni podatki so torej tisti, ki jih je država ali organizacija razglasila za tajne.

Nekateri podatki so tajni že po zakonu. To zlasti velja za osebne podatke

državljanov, ki so v skladu z zakoni dostopni le določenim pooblaščenim osebam in

državnim institucijam ali organom. S 1. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov se

določajo pravice, obveznosti, načela in ukrepi s katerimi se preprečujejo neustavni,

nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika oziroma

posameznice pri obdelavi osebnih podatkov. Zaposleni v SOVI imajo pooblastilo, za

posebne oblike pridobivanja podatkov.

3. člen Zakona o varovanju osebnih podatkov določa: osebni podatki, ki se

obdelujejo, morajo biti ustrezni in po obsegu primerni glede na namene, za katere se

zbirajo in nadalje obdelujejo.

Poudariti je treba, da lahko državne obveščevalne službe v skladu s pozitivno

zakonodajo uporabljajo posebne metode pridobivanja podatkov (tajno

prisluškovanje, opazovanje, snemanje, sledenje, itn.), kar je zasebnim podjetjem, ki

izvajajo konkurenčno obveščevalno dejavnost, prepovedano in je v nasprotju z

njihovim kodeksom. Omejitve te vrste že narekujejo določeno potrebo po

sodelovanju subjektov javnega in zasebnega sektorja (Črnčec, 2009).

15

Načini pridobivanja obveščevalnih podatkov, t. i. obveščevalni viri, se združujejo v

zvrsti pridobivanja (obveščevalnih) podatkov. Kot neposreden prevod besedne zveze

»ang. collection disciplines« se uporablja tudi zveza discipline zbiranja podatkov v

obveščevalni dejavnosti. Na podlagi tega so opredeljene tri ključne discipline:

zbiranje podatkov z operativnim delom (operativne discipline),

z uporabo tehničnih sredstev (tehnične discipline),

z zbiranjem javno dostopnih podatkov (Šaponja, 1999).

Na področju obveščevalno–varnostne dejavnosti je zagotovo izjemno pomembno, da

je delovanje obveščevalno–varnostnih služb zakonsko kakovostno urejeno, da so

kriteriji za določanje tajnosti jasno opredeljeni ter da se jih v samih službah

dosledno upošteva. Prav tako je za zarisovanje ločnice med tajnim in javnim

pomembno poglobljeno razumevanje obveščevalnega dela ter posledic, ki bi jih lahko

povzročila objava posameznih informacij (Podbregar in Hibler, 2006).

3.2 Smeri komuniciranja

Pri enosmernem komuniciranju potujejo sporočila samo od pošiljatelja (oddajnika) k

prejemniku (sprejemniku), torej le v eno smer. Povratne informacije ni, ne razvije se

dialog. Prednost enosmernega poročanja je v njegovi učinkovitosti. V kratkem času

se lahko posreduje več informacij, ki so lahko bolj urejene. Enosmerno

komuniciranje daje videz urejenosti ter govorimo o sporočanju.

Dvosmerno komuniciranje poteka od pošiljatelja k prejemniku in nazaj. Dvosmerna

komunikacija je kompleksnejša, traja dlje časa in je na zunaj manj urejena.

Slovenska obveščevalno-varnostna agencija, v svoji komunikaciji z javnostjo

uporablja obe smeri.

Enosmerno komunikacijo uporablja takrat, ko njihov informacijski pooblaščenec ali

njihov predstavnik, ki ima pooblastila za podajanje informacij, poda pisno ali ustno

izjavo za javnost. Enosmerna komunikacija se prav tako izraža preko tiskanih

16

informativnih gradiv, ki jih Slovenska obveščevalno-varnostna agencija posreduje v

javnost. V teh primerih ni možnosti razvijanja dialoga ali povratne informacije.

Vendar v večina primerih Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA)

uporablja dvosmerno komuniciranje z javnostjo. Taki primeri so intervjuji medijev z

informacijskimi predstavniki Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, v obliki

spletne strani, kjer ima Slovenska obveščevalno-varnostna agencija portal, kjer ji

lahko občani in drugi državljani zastavijo vprašanja, na katera jim nazaj posredujejo

odgovor.

Dvosmerna komunikacija poteka tudi na strokovnih predavanjih, kjer Slovensko

obveščevalno-varnostna agencija preko svojega predavatelja posreduje strokovne

teme o aktualnih varnostnih temah in tukaj imajo poslušalci možnost po končanem

predavanju, predavatelju zastaviti vprašanja na predavano temo. Večsmerno

komuniciranje v Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji ni ustaljena praksa.

3.3 Vrste komuniciranja

Komunikacijo lahko razdelimo glede na različne kriterije:

glede na obliko oziroma uporabljene simbole ločimo besedno in nebesedno

komunikacijo,

glede na razdaljo med udeleženci ločimo neposredno ali direktno

komunikacijo (iz oči v oči) in posredno ali indirektno komuniciranje (na

daljavo, preko telefona, faksov, dopisov),

glede na smer komuniciranja ločimo enosmerno, dvosmerno ali večsmerno

komuniciranje,

glede na udeležence v komunikacijskem procesu in glede na uporabljene poti,

po katerih sporočila potekajo, so oblike naslednje:

o Intraosebno ali intrapersonalno komuniciranje (posameznik komunicira

sam s seboj).

o Medosebno ali interpersionalno komuniciranje (neposredno

komuniciranje med dvema osebama, pogovor, sestanek), ta oblika

komuniciranja v varnostno–obveščevalni agenciji je vsakdanja. Znotraj

organizacije je potrebno veliko zaupnega in strokovnega dialoga med

17

sodelavci, da dejavnosti potekajo vsakodnevno nemoteno. Prav tako je

potrebno uresničevati zadane cilje in operativne naloge.

o Skupinsko komuniciranje − tudi ta oblika komuniciranja, je v delovnem

procesu varnostno-obveščevalne službe vsakodnevna; potrebni so

sestanki, delo je timsko. Agencija mora delovati kot celota, kot tim,

da lahko uresniči svoje naloge.

o Organizacijske komunikacije (so predvidene s pravili organizacije,

statusom in vlogami udeležencev). Varnostno–obveščevalna

organizacija ima izdelan protokol podajanja informacij. Direktor je

odgovorna oseba, ki daje pooblastila v delovni organizaciji za dajanje

informacij, hkrati pa je tudi odgovoren, da se spoštujejo vsa pravila in

zakonodaja, ki zadevajo varnostno–obveščevalno organizacijo.

o Javno komuniciranje (komuniciranje prek sredstev množičnega

obveščanja – medijev, informativno, povezovalno in izobraževalno

komuniciranje). Obveščevalno-varnostne dejavnosti so se razvoju novih

medijev in eksplozivni ponudbi podatkov in informacij prilagodile z

novim terminom »javni viri ali odprti izvori«.

Glede na modaliteto ločimo: vizualno, avditorno, kinestetično, olfaktorno in

gustatorno komunikacijo (Fink, Goltnik Urnaut in Števančec, 2009).

3.4 Komunikacijske tehnologije

Komunikacijska tehnologija je eno izmed področij informacijske tehnologije in

zajema snovanje, obdelovanje, razmnoževanje, pomnjenje, zapisovanje sporočil,

kodiranje, prenašanje in dekodiranje sporočil.

Tehnologija poslovnega komuniciranja je sestavni del tehnologije komuniciranja ter

obsega poslovne informacije in sporočila.

Po načinih uporabe ločimo podporne, povezovalne in prikazovalne tehnologije.

18

Podporne tehnologije so:

računalniki, fotokopirni naprave in tiskarske tehnike, s katerimi se lahko

informacije:

o shranjujejo,

o obdelujejo,

o razmnožujejo in

o dopolnjujejo.

Informacije se shranjujejo predvsem v digitalnem zapisu. Povezovalne tehnologije

omogočajo:

prenos zvoka,

prenos slike in zapisov,

prenos slike in zvoka,

prenos predmetov in

prevoz udeležencev.

Uporaba tehnologij poslovnega komuniciranja povečuje uspešnost in učinkovitost

delovanja organizacij (Fink et al., 2009).

Zanesljivo in varno delovanje komunikacijsko–informacijskega sistema je izrednega

pomena za vsako obveščevalno-varnostno službo. Da bi zagotovili varnost teh

sistemov je treba sprejeti fizične, organizacijske in tehnične ukrepe, s katerimi se

zavarujejo komunikacijsko–informacijski sistemi, po katerih se prenašajo, obdelujejo

in hranijo tajni podatki. Hkrati pa mora tak sistem zagotoviti zaupnost, celovitost in

dostopnost do vseh v teh sistemih obravnavanih podatkov.

Za vsak komunikacijsko-informacijski sistem je treba določiti osebo, ki je odgovorna

za načrtovanje in izvajanje varnostne politike (Koren, 2012).

19

4 Obveščevalno–varnostna dejavnost z vidika

komuniciranja

Komunikacijska struktura je zelo pomembna za obstoj in delovanje varnostno–

obveščevalne agencije. Glede na to, katere funkcije izvajajo obveščevalno–varnostne

službe, obstajata dve vrsti povezav in komunikacije z drugimi deli političnih

sistemov: povezave v ožjem smislu − z državo, kjer obveščevalno varnostna agencija

komunicira z državnimi organi, katerih del so in za katere izvajajo funkcije.

Ključni resorji v tem komunikacijskem procesu so Ministrstvo za notranje zadeve,

Ministrstvo za zunanje zadeve in Ministrstvo za obrambo. Te resorje oskrbujejo s

podatki, informacijami in ocenami, pomembnimi za sprejemanje ključnih odločitev.

Povezave v širšem smislu − s civilno družbo. Tukaj gre za povezave z usmerjevalnim

organom (npr. Svet za nacionalno varnost, predsednikom vlade), z organi, pristojnimi

za nadzor in zakonitostjo njihovega dela, kar je državni zbor, ki tudi določa politiko

na obveščevalnem področju.

Obveščevalno–varnostna agencija komunicira tudi z javnostjo, ter tudi z nekaterimi

drugimi resorji, ki sicer niso neposredno povezani z obveščevalno dejavnostjo, lahko

pa zanje pridobijo koristne podatke s tega področja in mednje sodijo:

gospodarsko področje,

znanstveno in tehnološko področje,

varstvo okolja in

veliki poslovni sistemi.

Komuniciranje obveščevalno–varnostne službe med različnimi organi se razlikuje po

vsebini, intenzivnosti in oblikah komuniciranja. Komunikacija pa še poteka s

sodiščem, z računskim sodiščem, z Ministrstvom za finance, z Državnim zborom in z

Varuhom za človekove pravice.

Vlada obravnava temeljna vprašanja z obveščevalnega področja ter politiko in

strategijo delovanja pristojnih organizacij na tem področju. Usmerja in usklajuje

njihovo delo ter spremlja usmeritev (Purg, 1995).

20

4.1 Obveščevalna varnostna agencija − v svetu

V zadnjem desetletju so številne obveščevalno–varnostne službe zahodnih držav v

odnosu z javnostjo naredile velik korak naprej in začele komunicirati z mediji in

javnostjo. Namen komuniciranja z javnostjo je bila tudi demistifikacija

obveščevalnega dela. Demistifikacija zato, ker je to področje bilo zelo dolgo skrbno

varovano in bolj ali manj neprepustno ter je takšno burilo domišljijo in pustilo, da se

je predstava o tej vrsti dejavnosti razvijala sama od sebe brez ozira na dejansko

stanje. Komuniciranje z mediji in preko medijev s širšo javnostjo je tako v zadnjih

letih sicer postopoma, a vztrajno postajalo sestavni del njihovega delovanja, ki strmi

predvsem k razvijanju tvornega odnosa in osveščanju ter informiranju javnosti.

(Podbregar in Hibler, 2006).

Purg (1995) je zapisal: »Legitimnost in legalnost sta pomembna kriterija za delo

obveščevalne službe v vsaki demokratični ureditvi in tudi bistvenega pogoja za

normalno sodelovanje med službami na vseh področjih delovanja. Vsebino, oblike in

metode mednarodnega sodelovanja med obveščevalnimi službami je možno v grobem

razvrstiti na naslednji način:

po vsebini lahko razvrstimo sodelovanje,

pri izmenjavi podatkov, ocen in informacij,

pri vzajemnem izobraževanju in usposabljanju ter

sodelovati pri skupnih projektih na različnih področjih

(tehničnem,operativnem in podobno),

po obliki obstajajo bilateralni in multilateralni stiki (med obveščevalnimi

službami več držav, tudi iz različnih političnih sistemov),

stiki med službami so lahko z vednostjo ali brez vednosti odgovornih državnih

organov (glede na tajnost delovanja imajo obveščevalne službe možnost, da

vzpostavljajo stike − »v smislu tajne diplomacije« med državami, ki sicer

nimajo uradnih stikov).«

Pristop k odnosom z javnostmi v vseh službah ni enak in je deloma pogojen z

umeščenostjo posameznih služb v sistem nacionalne varnosti, tudi z zgodovinskimi

bremeni in pri vzpostavljanju in razvijanju odnosa z javnostjo. Vendar lahko kljub

raznolikosti pogledov na to področje ugotovimo, da se obveščevalne in varnostne

službe prilagajajo demokratičnim standardom in potrebam sodobne družbe po

21

seznanjenosti in po transparentnosti delovanja njenih ustanov. Postopoma

izoblikujejo koncept odnosa z javnostmi ter na tem področju uvajajo nove standarde

(Podbregar in Hibler, 2006).

Slovenija je marca oz. maja 2004 postala članica dveh mednarodnih organizacij,

Evropske unije in zveze NATO. Vključitev v obe organizaciji je bil strateški cilj

Republike Slovenije, neposredno povezan s procesom osamosvajanja (Brezovšek in

Črnčec, 2007).

Republika Slovenija želi zagotoviti svoj temeljni varnostni interes tudi v okviru

članstva v Evropski uniji in zvezi Nato, kot institucionaliziranemu sistemu kolektivne

varnosti.

S tem se vključuje v proces izgradnje evropskega varnostnega sistema, ki se oblikuje

na treh ravneh, nacionalni, multinacionalni ter internacionalni. SOVA je kot

pomembna sestavina nacionalno-varstvenega sistema vpeta v ta proces, pravzaprav

je začetne poteze začela vleči že pred desetletjem z navezovanjem bilateralnih

odnosov s sorodnimi službami članic EU in NATA. Na osnovi dosedanjega in

spremljanja dela agencije v mednarodnem okolju, lahko ugotovimo, da je SOVA v

večini pogledov primerljiva s tujimi službami tako na področju strokovnega dela

(obveščevalno delo), kot tudi na drugih področjih.

Agencija je nedvomno primerljiva glede osnovne dejavnosti, zagotavljanja tajnosti in

obveščevalnega cikla. Primerljivost drži tudi glede obveščevalne in varnostne vsebine

dela. Pri odnosih z organizacijskim okoljem je agencija naredila pomemben razvojni

korak zlasti po sprejemu zakona. Tako na eni strani razvija odnose in komunicira v

nacionalnem okolju ter s tem gradi zaupanje v vseh tipih javnosti, na drugi strani pa

intenzivno in načrtno razvija mednarodno sodelovanje kot posebno dejavnost, kar

poleg tega, da postaja čedalje bolj pomembna oblika pridobivanja podatkov, ugodno

učinkuje na njeno mednarodno prepoznavnost, uveljavljanje in utrjevanje prostora v

mednarodnem okolju, pridobivanje izkušenj, novih strokovnih in organizacijskih znanj

ter navsezadnje možnost primerjanja (Žirovnik, 2004).

22

4.1.1 Obveščevalna skupnost Združenih držav Amerike - ZDA

Je eden največjih, hkrati pa eden mlajših obveščevalnih sistemov. Obveščevalno

skupnost v Združenih državah Amerike sestavlja »sedemnajst organizacij«, ki so

vključene v štiri kategorije:

nacionalne obveščevalne organizacije,

obveščevalne organizacije ministrstva za obrambo,

obveščevalne organizacije vojaških zvrsti in

civilne obveščevalne organizacije.

Sodobni obveščevalni sistem je v večji meri nastal v obdobju 1946−1961. Posebej so

znane naslednje organizacije:

CIA – Central Intelligence Agency. Gre za tipičen primer ofenzive

obveščevalne službe, ki je pristojna za zbiranje podatkov z vseh področij.

Dovoljena ji je obveščevalna dejavnost v tujini, ukvarja pa se tudi s prikritimi

operacijami.

Najpomembnejše direkcije so:

o uprava (za komunikacijo, logistiko, varnost, usposabljanje),

o za znanost in tehnologijo (center za interpretacijo fotografij, urad za

operacije SIGINT, služba za tuje TV informacije),

o za obveščanje (obveščevalne ocene, statistika, ipd),

o za operacije (tajne akcije).

DIA – Deference Intelligence Agency je bila ustanovljena leta 1961. Deluje za

potrebe obrambnega resorja, zadolžena pa je za koordinacijo, usmerjanje in

nadzorovanje vseh obveščevalnih služb.

BIR – Bureau of Intelligence and Research spada pod zunanji resor in zbira

predvsem politične in gospodarske podatke za potrebe delovanje tega resorja.

FBI – Federal Bureau of Investigation je bil ustanovljen leta 1909 in spada pod

pravosodje. Sestavljajo ga trije glavni oddelki – za protiobveščevalno delo, za

23

nadzor političnih nasprotnikov, za preprečevanje kriminala. Pri delu sodeluje

s CIO - vohunstvo, diverzije ipd. (Purg, 2002).

4.1.2 Varnostno–obveščevalni sistem Zvezne republike Nemčije – ZRN

V sedanji strukturi so ključne naslednje organizacije:

BND - Bundesnachrichtendienst; ta je leta 1967 imela okoli 5.000 zaposlenih in

je bila prednostno usmerjena proti tedanji ZSSR,

MAD - Millitaerische Abschirmdienst se prednostno ukvarja z nalogami

protiobveščevalnega značaja v okviru nemške vojske,

BfV - Bundesamt fuer Verfassungschutz – Zvezna služba za zaščito ustavne

ureditve,

BKA - Bundes Kriminal AMT – Zvezni kriminalni urad (Purg, 2002).

4.1.3 Varnostno–obveščevalni sistem Republike Italije

O vidni okrepitvi te dejavnosti na tem področju pričajo ustanove, ki so se pojavile v

času fašizma. Leta 1949 je bila ustanovljena vojaška obveščevalna služba SIFAR

(Servizio Informazioni Forze Amata Runite), ki je imela značaj strateške službe na

tem področju. Leta 1965 so SIFAR reorganizirali in jo poimenovali v SID. SID je imela s

posebnim odlokom iz 1966 podrobno opredeljene naloge v domovini in tujini v zvezi z

zagotavljanjem nacionalnih interesov. Leta 1977 je prišlo do reorganizacije SID in

nastali sta dve novi službi – SISMI (Servizio per le Informazioni e la Sigurezza Militrale)

in SISDE (Servizio per le Informazioni e la Sigurezza Democratica). Poleg enotne

obveščevalne službe SISMI obstajajo znotraj treh narodov italijanske vojske še

posebne obveščevalne službe, ki se ukvarjajo z raziskovanjem in preučevanjem tujih

kopenskih sil, z zbiranjem podatkov, pomembnih za potrebe vojaške mornarice in ki

zbirajo podatke za potrebe vojaškega letalstva (Purg, 2002).

24

4.2 Slovenska obveščevalno-varnostna agencija

Po osamosvojitvi Slovenije je bila obveščevalno–varnostna dejavnost v Sloveniji

postavljena na nove pravne in vsebinske temelje. SOVA se je razvila iz VIS (Varnostno

informativna služba), ki je bila ustanovljena v obdobju osamosvajanja Slovenije maja

1991. Leta 1993 je VIS postala samostojna vladna služba. Takratna prednostna naloga

je bila oblikovanje osnovnega programa dela službe. Na programske usmeritve so

odločilno vplivali nekateri dejavniki, na katerem pa je bilo prvo mesto oblikovanje in

usposabljanje službe za delo v samostojni in hitro se razvijajoči državi. Na

programske usmeritve službe pa so vplivale politične razmere na Balkanu in v Evropi,

usmeritev njenega delovanja na gospodarskem področju, opustitev delovanja na

notranjepolitičnem področju in delovanje v okviru zagotavljanja spoštovanja z ustavo

zajamčenih človekovih pravic. Izdelani in sprejeti so bili številni interni akti, nastal

je tudi osnutek Zakona o varnostni-obveščevalni službi. Eno pomembnih področij je

bilo krepitev stikov s tujimi službami in mednarodno sodelovanje. Zunanji odraz

programskih in drugih sprememb v delovanju službe je bilo njeno preimenovanje v

Slovensko obveščevalno–varnostno agencijo – SOVO (Sirše, 1993).

SOVO pri svojem delu vodita dva pravna okvira: eden ji delovanje omogoča, drugi pa

omejuje, saj je v interesu javnosti in posameznikov, da agencija dela zakonito in

učinkovito ter pri začasnem poseganju v človekove pravice ne prekorači svojih

pooblastil. Osnovna pravna podlaga za delo SOVE je Ustava Republike Slovenije,

zlasti njene določbe o varovanju demokratične ureditve, ki temelji na zagotavljanju

človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Temeljni dokumenti, ki urejajo področje

delovanja agencije so:

Zakon o Slovenski obveščevalno–varnostni agenciji,

Zakon o parlamentarnem nadzoru obveščevalnih in varnostnih služb,

Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije,

Zakon o tajnih podatkih.

25

Načelo zakonitosti je eno temeljnih načel, ki velja za vse državne organe in ga SOVA

dosledno spoštuje (SOVA – Zakonske podlage za delo SOVE, 2012).

Obveščevalno-varnostno delovanje SOVE je jasno razvidno iz njenih z zakonom

opredeljenih nalog. V prvem in drugem odstavku 2. člena zakona o SOVI so določene

naslednje naloge agencije:

agencija pridobiva in vrednoti podatke ter posreduje informacije,

posreduje informacije iz tujine, pomembne za zagotavljanje varnostnih,

političnih in gospodarskih interesov države,

posreduje informacije o organizacijah, skupinah in osebah, ki s svojo

dejavnostjo iz tujine ali v povezavi s tujino ogrožajo ali bi lahko ogrozile

nacionalno varnost države in njeno ustavno ureditev.

Delovno področje agencije zajema tako obveščevalno, protiobveščevalno ter

varnostno razsežnost delovanja.

Na obveščevalnem področju gre za pridobivanje podatkov iz tujine, pomembnih za

zagotavljanje varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države. Ker učinkovite

obveščevalne dejavnosti ni mogoče izvajati brez protiobveščevalne podpore in

obratno, se obveščevalno in protiobveščevalno delo v agenciji prepleta tudi na

področju pridobivanja podatkov o organizacijah, skupinah in osebah, ki s svojo

dejavnostjo iz tujine ali v povezavi z njo ogrožajo ali bi lahko ogrozile nacionalno

varnost države in njeno ustavno ureditev (www.sova.gov.si).

Varnostna dejavnost agencije poteka v sodelovanju s pristojnimi državnimi organi in

službami, predvsem s tistimi, katerih osnovna dejavnost je skrb za varnostne zadeve

v državi. Sodelovanje je še zlasti pomembno pri varnostnem preverjanju in

posredovanju podatkov, pomembnih za varnost določenih oseb, delovnih mest,

organov, objektov in okolišev.

Pri opravljanju nalog iz 2. člena Zakon o SOVI agencija sodeluje oziroma izmenjuje

podatke tudi z drugimi obveščevalnimi in varnostnimi službami ter tako prispeva k

zagotavljanju nacionalne in mednarodne varnosti.

Agencija o svojih ugotovitvah obvešča predsednika vlade, kadar gre za zadeve in

njihove pristojnosti, predsednika Republike Slovenije, predsednika Državnega zbora

26

in pristojne ministre, pristojna ministrstva in druge organe državne uprave, ki jim

posreduje tudi podatke z njihovega delovnega področja, da bi lahko predlagali ali

sprejeli določene ukrepe (www.sova.gov.si).

SOVO pri njenem delu nadzorujejo varuh človekovih pravic, pristojno okrožno

sodišče, pristojna komisija državnega zbora, vlada, računsko sodišče, proračunska

inšpekcija in javnost. Poleg zunanjih oblik je v agenciji zagotovljen tudi notranji

nadzor (www.sova.gov.si).

Na področju zaposlovanja veljajo za agencijo določene posebnosti, ki izhajajo iz

določb Zakona o SOVI.

Agencija sodeluje s pristojnimi državnimi organi in službami pri varnostnem

preverjanju ter posreduje podatke, pomembne za varnost določenih oseb, delovnih

mest, organov, objektov in okolišev (ZSOVA, 2006).

4.3 Obveščevalna dejavnost

O obveščevalni dejavnosti je bilo pri nas že precej napisanega. Strokovno in

znanstveno se s tem ukvarja kar nekaj posameznikov v državni upravi in akademskem

okolju. Strokovne in znanstvene literature o aktualnih izzivih v obveščevalni

dejavnosti pa je relativno malo. Obveščevalna dejavnost se dogaja v javnem in

zasebnem sektorju.

Anžič je (1997) ugotavlja, da obveščevalno dejavnost lahko razumemo v širšem in

ožjem smislu pojmovanja. V prvem smislu pomeni dejavnosti pri zbiranju,

analiziranju, združevanju in interpretiranju vseh razpoložljivih podatkov, ki zadevajo

enega ali več vidikov tuje države ali pa področja, ki so predmet zanimanja

obveščevalnih služb.

Zbiranje podatkov je namenska dejavnost in poteka v več oblikah, ki se med seboj

prepletajo (tajno, javno). Analiziranje zajema vključevanje vseh zbranih podatkov in

je namenjeno svojemu končnemu cilju − obveščevalni informaciji.

27

V ožjem smislu, pa obveščevalna dejavnost zajema le tajno zbiranje in analiziranje

podatkov .

Purg (2002: 14-15 ) pravi: »Obveščevalna dejavnost je najširši pojem in bi ga lahko

opredelili kot rezultat zbiranja, analiz, združevanja in interpretacije vseh

razpoložljivih podatkov, ki zadevajo enega ali več vidikov tuje države oziroma

operativnega področja, ki je neposredno ali potencialno pomembno za načrtovanje.

Zbiranje pomeni namensko zbiranje podatkov, ki jih lahko koristijo analitik,

operativni delavec ali naročnik. Zbiranje lahko poteka v več oblikah, ki se med seboj

prekrivajo (javno in tajno pridobivanje podatkov), opravljajo pa ga ljudje ali

tehnična sredstva.«

Tajno zbiranje zajema pridobivanje podatkov, ki v javnosti niso na voljo. Podobno

kot pri javnem zbiranju lahko tudi pri tem načinu uporabljamo človeške in tehnične

vire. Analiza zajema integracijo zbranih podatkov ali neobdelanih informacij iz vseh

virov za izdelavo končne – obveščevalne informacije (Purg, 2002).

Obveščevalna dejavnost se lahko definira v širšem in ožjem pomenu. V širšem

pomenu je »izdelek, ki nastane z zbiranjem, obdelavo, integracijo, analizo,

vrednotenjem in interpretacijo razpoložljivih podatkov v zvezi s tujimi državami ali

območji«. V ožjem pomenu pa: »obveščevalna dejavnost zajema samo zbiranje in

analiziranje podatkov in njihovo transformacijo v obveščevalni produkt.; vendar so

protiobveščevalna dejavnost in tajne operacije prepletene z obveščevalno

dejavnostjo«.

Podbregar (2012) je zapisal, da pri obveščevalni dejavnosti gre za zbiranje podatkov,

pomembnih za nacionalno varnost izven območja naše države.

Z obveščevalno dejavnostjo je povezana protiobveščevalna dejavnost, ki obsega

pridobivanje vseh podatkov in izvajanje aktivnosti z namenom ocenitve tujih

obveščevalnih in varnostnih služb ter onemogočanja delovanja sovražnih služb

(Brezovšek in Črnčec, 2007).

28

4.4 Varnostna dejavnost

Varnost je ključna osnova blaginje človeštva. Od nekdaj sta bili državna suverenost in

varnost bistveni za obstoj države. V zadnjem desetletju so se svetovne varnostne

razmere dramatično spremenile. Medtem ko so stare grožnje zbledele, so njihovo

mesto prevzeli novi strašljivi izzivi, ki so spodbudili nov način razmišljanja o varnosti,

konfliktih in miru.

Anžič (1997) je zapisal, da je varnostna dejavnost dejavnost, ki pretežno temelji na

ukrepanjih (tudi preventivnih), na osnovi »policijskih« pooblastil, vključno tudi s

pravico do uporabe posebnih operativnih metod in sredstev dela. Te pa se razlikujejo

od tistih metod in sredstev dela, ki jih tudi uporabljajo obveščevalne službe. Gre

torej za to, da varnostne službe s svojo dejavnostjo odkrivajo, preiskujejo,

preprečujejo itd., medtem ko obveščevalne službe zbirajo, dokumentirajo in

analizirajo informacije in podatke.

Purg (2002) je definiral varnostno–obveščevalno agencijo takole: »Varnostna

dejavnost pomeni preprečevanje, preiskovanje in odpravljanje določenih oblik

ogrožanja varnosti neke dobrine, v tem primeru države. V primerjavi z obveščevalno

dejavnostjo, ki predvsem pomeni zbiranje podatkov, njihovo analiziranje in

obveščanje, je zagotavljanje varnosti oziroma varnostna dejavnost, predvsem

ukrepanje in sicer pretežno na način ter z metodami in sredstvi, ki se razlikujejo od

načina, metod in sredstev obveščevalne dejavnosti. Varnostno dejavnost kot funkcijo

države opravljajo in druge varnostne službe.«

Obe definiciji sta skoraj identični in vsebinsko zelo povezani z obveščevalno

dejavnostjo.

Podbregar (2012) je zapisal, varnostna dejavnost je tretja zvrst, kjer naše nacionalno

ozemlje ščitimo pred vsemi varnostnimi grožnjami, vključno z nadnacionalnimi

grožnjami, kot so organiziran kriminal, terorizem itd.

Varnostno dejavnost opredeljuje Zakon o obrambi (in tudi drugi zakoni: Zakon o

notranjih zadevah, Zakon o kazenskem postopku, Zakon o policiji itd.).

29

Varnostno dejavnost kot funkcijo države ne opravlja le policija, temveč tudi druge

družbe – SOVA in OVS.

OVS ima na področju svojega delovanja policijska pooblastila in tudi natančno

zakonsko določilo, da odkriva in preprečuje dejavnosti služb vojaških organizacij ter

drugih organov in organizacij, ki ogrožajo obrambne interese države, Slovensko

vojsko ali ministrstvo (Črnčec, 2009).

Vsekakor pa je varnostna služba specializirana dejavnost, ki opravlja naloge, s

katerimi se uresničuje varnostna funkcija (Anžič, 1997).

4.4.1 Varnostno-obveščevalna dejavnost

Podbregar (2012) je razčlenil varnostno–obveščevalno dejavnost na tri zvrsti:

obveščevalno, protiobveščevalno in varnostno.

Dejstvo je, da tradicionalna obveščevalno-varnostna dejavnost, predvsem pri

pridobivanju podatkov, temelji in deluje na podlagi zakonitih oziroma demokratično

nadzorovanih posegov v človekove pravice.

Varnostno–obveščevalna dejavnost označuje celoto obveščevalne in varnostne

dejavnosti, torej zbiranje podatkov in ukrepanje. Različni avtorji si niso povsem

enotni glede vsebinskih opredelitev obveščevalne, protiobveščevalne in varnostne

dejavnosti. Vse tri so prepletene v pojmu obveščevalno-varnostna dejavnost ali

obveščevalno–varnostne službe.

30

5 Empirični del – vodeni intervjuji

Glede na to, da smo se v diplomski nalogi omejili na poslovno komuniciranje

Slovenske varnostno–obveščevalne agencije, smo za pridobitev podatkov izvedli štiri

vodene intervjuje za pridobitev primarnih podatkov: s strokovnjakinjo

informacijskega področja, z zaposlenim iz SOVE, s parlamentarcem in občanom. Tako

smo dobili vpogled, kako je javnost seznanjena z organizacijo in delovanjem

varnostne–obveščevalne agencije. Natančnejši cilji so bili, kakšna so stališča in

mnenja javnosti o delovanju varnostno–obveščevalne agencije. Pogovor je bil voden

ter posnet z diktafonom in zapisan.

5.1 Analiza zbranih podatkov

Analiza zbranih podatkov je predstavljena v štirih sklopih: prvega predstavlja analiza

predstavnika iz SOVE, drugega predstavlja analiza informacijske pooblaščenke,

tretjega predstavlja parlamentarec in četrtega predstavlja občanka.

5.1.1 Analiza intervjuja s predstavnikom Sove

Predstavnik SOVE trdi: da treba ločiti o tem, kaj je dobro obveščeno. Javnost je

preveč obveščena o SOVI, ampak predvsem v neki negativni konotaciji. Praktično pa

javnost sploh ni obveščena o delu SOVE. Več ali manj se ukvarja z aferami,

malverzacijami, nepravilnostmi, političnim kadrovanjem, sodnimi postopki. To ni

obveščenost, ki bi jo javnost morala imeti o delu SOVE. Torej o kakšni zgledni

obveščenosti javnosti o SOVI, ne moremo govoriti. Mnenja je, da podatkov v javnost

SOVA absolutno ne bi smela dajati, namreč gre za tajno službo. Lahko pa je javnost

seznanjena z normalnimi okviri delovanja, s strukturo v grobih oblikah, o oblikah

nadzora, ki se izvajajo nad SOVO, o nekem ustvarjanju slike o tem, da kljub vseh

takih in drugačnih razpravah v javnosti gre za službo, ki ima nacionalno-varnostni

pomen, da ima svojo zakonodajo, ki preprečuje zlorabe. To so segmenti, o katerih bi

javnost morala biti obveščena, nikakor pa ne o delu, o vsebini svojega dela. Mnenje

predstavnika SOVE glede boljše obveščenosti javnosti zajema več ukrepov; prvi

ukrep, ki bi bil smiseln na tem področju je, da bi naša politika dobila nekaj več

31

kulture, varnostne kulture, občutka za nacionalno varnost, občutka, da je to vseeno

služba, ki jo vsaka normalna država potrebuje. Predvsem pa javnost potrebuje

garancije najvišjih organov oblasti, da ta služba ne krši človekovih pravic. To je tisto,

kar bi se o tej službi v javnosti moralo govoriti, nikakor pa ne o oblikah njenega dela,

delovnih področjih. Namreč gre za neko »konkurenčno prednost«, ki jih mora vsaka

država imeti. In če je to vse javno dostopno, v medijih, na internetu, to postane

»press agencija«, nikakor pa ne obveščevalna služba. O tem, da pa javnost ima

občutek, da je to služba, ki ne posega v temeljne pravice in svoboščine, ki ne krši teh

pravic, ki deluje v interesu države kot celote. To pa bi vsekakor lahko v javnost

večkrat prišlo, kot pozitivno sporočilo, ne pa ustvarjanje afer in stalnih dvomov in

sumov. Če bi javnost več vedela o SOVI in njenem delovanju, bi po mnenju

predstavnika iz SOVE to na njeno delovanje vplivalo zelo negativno. O sami SOVI in o

njenem delovanju pač javnost ne more biti obveščena. To je tajna služba, ki jo

zavezuje zakon o tajnih podatkih. Torej, če bi želeli nekaj od tega posredovati

javnosti, bi se izpostavili kazenskemu pregonu, zaradi izdaje tajnih podatkov.

Kakršnokoli odvezovanje molčečnosti, da nekdo lahko posreduje svoja vedenja, gre

pa lahko zgolj v primerih, ko dokazljivo obstajajo kazniva dejanja, ki jih je potrebno

razčistiti in to pred pravosodnimi organi, nikakor pa ne pred javnostjo. Glede na

zastavljeno vprašanje o mnenju, javnosti nad nadzorom nad delovanjem SOVE

predstavnik odgovori: Kaj je nadzor javnosti? Tukaj bi morda eno drugo področje

osvetlili. Mi smo ta nadzor javnosti pripeljali na to področje nekako v okviru

demokratizacije tajnih služb, tega bivšega »socialističnega« režima. Ampak je to šlo

v neko drugo skrajnost, ko javnost hrepeni in želi dobiti podatke, ki jih pa nikakor ne

potrebujejo za svoje vedenje. Javnost je lahko element nadzora v tem, da se odziva,

tega kar pri nas nimamo (pri nas se stalno operira z nekimi podatki, da »oni«

prisluškujejo). Nadzor javnosti je v tem, če nekdo ima vtis, da se nekaj dogaja zoper

njega ima to pravico tudi izvedeti. Ampak teh pobud ni, vse se pa po medijih potem

melje. Nadzor javnosti je pač v tem, da ko je javnost prepričana, da ta služba deluje

zakonito.

Hipotetično lahko rečemo, da je ena oblika nadzora neko zaupanje, ki jo javnost ima

do teh služb. Ne more pa javnost nadzirati in imeti nadzora nad delovanjem SOVE.

No, javnost pa ima neke vrste nadzor, novinarji so javnost. In s takimi in drugačnimi

poročanji v bistvu pritiskajo na te strukture in na ta način se izvaja neke vrste

nadzor. Ne tisti klasični, neka oblika nadzora pa vendarle je. Ampak to je treba

zadržati v zelo profesionalnih okvirih, upoštevajoč vse varnostne standarde, kar je pa

32

pri nas »znanstvena fantastika«. Pri nas niti novinarska srenja, niti politiki ne znajo

tehtat pomena teh podatkov. In čim se nekaj zve, čim nekaj zagrabijo, potem je to

takoj v medijih. To ni nadzor, to je rušenje, to je destruktivno delovanje, ki ima na

koncu koncev nacionalno varnostne posledice. Glede delovanja zaposlenih iz SOVE je

prepričan, da delujejo zakonito. Če tega zaupanja ne bi bilo, bi to pomenilo konec

pravne države. Zakoni so dokaj jasni. Dopuščajo zelo malo manevrskega prostora za

malverzacije. Treba je zaupati ljudem, ki tam delajo. Za to obstajajo druge oblike

nadzora – strokovnega, parlamentarnega, sodnega. Se pravi instrumentalizirane

oblike nadzora, ki morajo odgovoriti na ta vprašanja ali delavci delujejo zakonito.

Dokler ni eksaktnih pokazateljev, da se je nekaj kršilo je treba zaupati ljudem in

verjeti, da delujejo v skladu z zakoni. Prepričan je, da je delovanje SOVE koruptivno,

da o tem sploh ni treba ugibat, samo obrnemo vse časopise in vidimo, kaj se dogaja v

zvezi s SOVO. Od nastanka afere SOVA in tako naprej, leta 2006/2007 je politika

grobo posegala v obveščevalno strukturo, velikokrat tudi izven svojih pristojnosti,

čeprav se je poskušala na takšne in drugačne oblike, z raznimi sklepi legalizirati.

Ampak dejstvo je, da je SOVA postala nek politični predpražnik. Pa naj gre za

kadrovanje direktorjev, naj gre za prihod raznih strankarsko opredeljenih ljudi v

SOVO. Nič nima proti strankarski opredeljenosti, vendar to ne sme postati

strankarska vojska znotraj obveščevalne službe. Namreč tukaj gre za zelo občutljivo

področje in če se skozi tak način kadrovanja vnaša razdor v tako službo, potem v tej

službi pade en od osnovnih stebrov uspešnega delovanja, to je medsebojno zaupanje.

Namreč, ko si ljudje, ki delajo na tajnih nalogah, med seboj več ne zaupajo, potem

tudi rezultatov ne bo. Potem pridemo v sfero aferaštva, v sfero tega, da se tako kot

recimo bivšemu direktorju, zaradi političnih nesoglasij očitajo kazniva dejanja, ki

definitivno dokazljivo niso kazniva, potem je to samo en inštrument v rokah politike s

katerim se manipulira. Manipulacija z obveščevalnimi službami se pa vedno slabo

konča.

Tajnost se mu zdi obvezna za delovanje SOVE. Tudi tajnost znotraj same službe, ne

samo tajnost navzven. Namreč mi smo se pridružili evropskim integracijam in zvezi

NATO. En temeljni princip, ki smo ga takrat, ko smo vzpostavljali ta sistem in

prilagajali evropskemu pravnemu redu in določilom NATA, je tako imenovani »need

to know principle«, to se pravi potreba po vedenju. Kar pomeni, da tudi znotraj

obveščevalne službe vsak, ki je v tej službi, ve samo tisto, kar nujno potrebuje za

opravljanje svojih nalog. To ni novinarska agencija, kjer si lahko vsak prebere, kaj

kolega piše. To ni neko podjetje, kjer vsak predstavi celotnemu kolektivu svoje

33

poglede in svoje plane. Zadeve morajo biti tajne in to tajnost je potrebno še

zaostriti. S tem se tudi prepreči odtekanje podatkov v javnost. Mnenja je, da

informacije, katere poda SOVA v javnost sigurno niso vse resnične. Iz agencije - iz

SOVE lahko prihajajo informacije, ki so resnične, ki zahtevajo recimo trezno presojo

nadzornih organov in ugotavljanja ali dejansko prihaja do kakršnihkoli kršitev. Velika

večina podatkov, ki iz tega prihajajo so pa čiste dezinformacije, odnosno

manipuliranje z javnostjo in zaradi doseganja političnih ciljev, nekih prednosti,

postavljanja svojih ljudi na določena delovna mesta. Meni, da SOVE v tem primeru

nikakor ne moremo izvzeti iz splošnega stanja v družbi, kjer so indeksi korupcije zelo

visoki. Če bi imel možnost vpliva na spremembo delovanja SOVE, je mnenja da, je

treba SOVO vrnit nazaj v okvire strokovnega dela. Umaknit jo iz časopisov, umakniti

jo iz dnevnih razprav, razprave o SOVI omejiti na pristojne organe, to se pravi na

parlament, na vlado, na komisijo za nadzor nad obveščevalno-varnostnimi službami.

To so mesta, na katerih je treba o teh zadevah razpravljati. In predvsem SOVO

postaviti na neke temelje strokovne službe, ne pa poligona na katerem se ponovno

išče neke konkurenčne prednosti, na katerem se zaposluje svoje ljudi, ki jih drugam

ne moreš postaviti. In seveda racionalizirati delo, sploh z vsemi varčevalnimi ukrepi,

bi se verjetno dalo marsikaj spremeniti tudi organizacijsko. Ne samo v SOVI, tudi

širše v nacionalno varnostnem sistemu, vključujoč s kriminalistično službo. Verjetno

bi bile na tem področju potrebne korenitejše reforme, ampak meni, da stanje v

državi, politično stanje, še leta in leta ne bo dojelo resnosti tega področja in da bi se

korenito rešili strokovnega postavljanja te službe. Vedno je to poligon za

zadovoljevanje nekih lastnih ambicij tako, da je težko govoriti o kakršnih koli

spremembah v tem trenutku.

5.1.2 Analiza intervjuja z informacijsko pooblaščenko

Mnenje informacijske pooblaščenke je, da temeljite analize obveščenosti javnosti o

delu SOVE ne pozna, tudi Pooblaščenec v času svojega delovanja ni obravnaval veliko

zahtev, ki se nanašajo na podatke SOVE, nekaj pa le. Po tem, kar lahko razbere iz

medijev in spletne strani SOVE, pa ocenjuje, da bi bila lahko javnost bistveno bolje

obveščena o delu SOVE ne glede na naravo njenega dela, ki zahteva ustrezno

varovanje tajnih podatkov. Meni, da bi lahko SOVA ne glede na svoje naloge, ki

vključujejo tudi ustrezno varovanje in ravnanje s tajnimi podatki, lahko o javnih

34

podatkih, ki niso tajni (v skladu z zakonom o tajnih podatkih) bistveno bolje

obveščala javnost. Opaža, da se v Sloveniji pod »krinko« tajnih podatkov pogosto

skuša znižati prepotrebno raven transparentnosti, kar je zelo narobe.

Konkretno ni podala predloga, kaj bi se lahko storilo, da bi javnost bila bolje

obveščena o delovanju SOVE, po njenem mnenju o tem lahko odločajo samo za to

pristojni ljudje v SOVI, a ne dvomi, da je kup splošnih podatkov o delovanju agencije

in njenem aktualnem delu, ki bi jih ta lahko posredovala javnosti. Pove, da če bi

javnost bila bolje obveščena, bi bilo manj nepreverjenih »zgodbic« in bi imela

agencija boljšo javno podobo.

Da pa bi javnost lahko imela kakršenkoli nadzor nad SOVO, bi bilo najprej smiselno

razmisliti o ustreznejšem poročanju o njenem delovanju ter o delu in ugotovitvah že

pristojnih nadzornih mehanizmov, ki nadzorujejo njeno delo. V nadaljevanju pa tudi

o učinkovitosti teh nadzornih mehanizmov in morebitni potrebi po dodatnem

nadzoru. Upa, da delavci SOVE delujejo popolnoma v skladu z vsemi zakoni.

Predvsem pa upa, da delujejo slovensko pravosodje in mehanizmi nadzora in da se v

primeru nezakonitosti te ustrezno sankcionirajo. Problem namreč običajno niso

posamezne nezakonitosti (če seveda ne gre za sistematične kršitve), ampak

neustrezen nadzor in neukrepanje ob pojavu kršitev. Da se v SOVI pojavlja koruptivno

delovanje ter delovanje pod pritiskom politike, za takšno oceno nima dovolj

informacij, zato bi bilo z njene strani neustrezno podajanje takšnih sodb. Brez dvoma

pa je vsakomur povsem jasno, da si vsakokratna vlada želi imeti vpliv na tajno

službo, saj po navadi prvi »odleti« prav direktor SOVE. Upa pa, da na nižjih nivojih

politike ni čutiti. A se boji, da so ti njeni upi preveliki.

Glede tajnosti in delovanja SOVE je odgovorila, vprašanje ni ali tajnost da ali ne,

ampak kaj je zakonito tajno, za katere informacije pa ni nobenega razloga, da bi bile

tajne oz. je celo škodljivo, če se določene informacije prikriva javnosti.

O resničnosti informacij, ki pridejo v javnost je mnenja, da nedvomno v zvezi z

vsakim državnim organom ter organizacijo lahko iz različnih razlogov prihaja do

neresničnih navedb bodisi zaradi »malomarnega« dela novinarjev, bodisi zaradi

namernega širjenja netočnih informacij s strani posameznikov, ki jim novinarji sveto

zaupajo ali pa imajo skupaj s svojim informatorjem določeno nalogo za izpolniti. Prav

35

z neustreznim obveščanjem javnosti pa se spodbuja nastanek neresničnih informacij,

ki so lahko celo škodljive.

V delovanju SOVE bi informacijska pooblaščenka z vidika transparentnosti njenega

delovanja za začetek nedvomno izboljšala spletno stran agencije, v nadaljevanju pa

zagotovo razmislila o tem, o katerih vsebinah bi lahko potrebno obveščati javnost in

na kakšen način. Predvsem pa si moramo zapomniti nekaj: »Le določene informacije

so lahko tajne za določen čas, ne morejo pa biti vse informacije tajne ves čas.«

5.1.3 Analiza intervjuja s poslancem Državnega zbora

Parlamentarec je mnenja, da je javnost dobro obveščena o delu SOVE. Povedal je, da

je nekdanja ministrica za obrambo, dr. Ljubica Jelušič, zapisala: »Obveščevalne

službe delajo dobro, kadar jih ni v medijih«. Z njeno trditvijo, se strinja. Dodal je še,

da je povsod po svetu praksa, da se zaradi narave njihovega dela, obveščevalne

agencije ne izpostavljajo v javnosti.

Ne strinja se, da bi SOVA morala dati več podatkov v javnost, saj razpolaga s tajnimi

podatki, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo in zunanje zadeve, ki jih je treba

zavarovati. Zato je pomembno, da te informacije ne pridejo v javnost. Meni, da ni

potrebe, da bi javnost bila boljše obveščena o delu SOVE.

Po njegovem ne bi na delovanje SOVE vplivalo preveč dobro, če bi javnost vedela več

o njenem delovanju. Obveščevalne službe namreč morajo večino svojega dela

opraviti v tajnosti; razkritje virov, metod, sredstev ali celo uspešnega pridobivanja

informacij, lahko resno ogrozi njegovo učinkovitost, še pomembneje – z razkritjem

informacij bi lahko resno ogrozili nacionalno varnost.

SOVO nadzorujejo Vlada Republike Slovenije, Računsko sodišče, Ministrstvo za

finance, Državni zbor (Komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb) in Varuh

človekovih pravic. Preko omenjenih organov je tako v nadzor v agencijo vključena

tudi javnost.

Prepričan je, da delavci SOVE delujejo popolnoma v skladu z vsemi zakoni. Načini

dela varnostno–obveščevalnih služb pogosto zbuja dvome v zakonitosti in strokovnosti

njihovega dela, zato je država vzpostavila različne oblike nadzora. Menim, da se v

36

SOVI ne pojavlja delovanje pod vplivom politike. Ljudje, ki prihajajo na katero koli

mesto v obveščevalni službi, se v omenjeni agenciji ne smejo zaposliti na podlagi

političnih in klientilističnih merilih. Seveda pa je zloraba agencije v ožje politične

namene vedno mogoča – temu se izogibamo s funkcionalnimi nadzornimi mehanizmi.

Meni, da je tajnost pri delovanju SOVE, zaradi narave njenega dela nujno potrebna.

Informacije, ki jih agencija zbira in pridobi so bistvene za prepoznavanje in

analiziranje tveganj in nevarnosti za nacionalno varnost. Prav tako je tajnost

pomembna zaradi sodelovanja s tujimi obveščevalnimi službami.

Mnenja je, da informacije, ki pridejo v javnost niso vse resnične. Uhajanje informacij

iz obveščevalne službe navadno služijo »merjenju moči« na gospodarskem in

političnem parketu. Velja pa poudariti, da je uporaba tajnih podatkov v politične

namene nezakonita.

V zvezi z delovanjem SOVE se največkrat pojavljajo špekulacije glede zaposlovanja,

katero naj bi potekalo po ozkih političnih kriterijih, zato je mnenja, da so potrebne

predvsem spremembe in če bi imel možnost, bi omejil politično kadrovanje.

5.1.4 Analiza intervjuja z občanko

Mnenje občanke je, da javnost ni dobro obveščena o delu in delovanju SOVE, meni

pa, da so določeni ljudje dobro obveščeni, vendar ni definirala, kateri so ti ljudje.

Takega mnenja pa je zato, ker meni, da morajo nekateri podatki ostati tajni,

predvsem tisti, ki zadevajo varnost državljanov, zato varnostno–obveščevalna

agencija v javnost ne poda informacij, za katere smatra, da jih javnost ne sme

izvedeti.

Kot državljanka, nima vpliva, da bi javnost bila bolje obveščena o delovanju

agencije. Pristojne osebe v agenciji igrajo ključno vlogo kdaj in kako obvestiti

javnost v zvezi z agencijo. Nima preveč vedenja in znanja o delovanju SOVE, prav

zato pa je mnenja, da bi se SOVA lahko približala javnosti, če bi se vsaj dvakrat na

leto s svojim poročilom delovanja predstavila javnosti. Javnost bi tako vedela, kaj in

kako SOVA deluje.

37

Mnenja je, da zaposleni v SOVI ne delujejo povsem skladno z zakoni, da znotraj

agencije prihaja do nasprotij, navzkrižnega delovanja, saj so v javnost prišli podatki,

ki ne bi smeli. Meni tudi, da zaposleni v SOVI delujejo koruptivno in pod vplivom

politike. V taki ustanovi ne bi smeli biti zaposleni ljudje, ki so kakorkoli politično

opredeljeni. Kakor je javnost obveščena, se ob vsaki menjavi vlade, menja tudi

vodstvo SOVE in meni, da je tako dejanje neskladno.

Glede delovanja agencije se ji tajnost zdi zelo pomembna, predvsem iz vidika

varnosti državljanov in same države. Glede informacij, ki jih poda agencija v javnost,

pa je mnenja, da niso vedno resnične, na tako dejanje pa ima vpliv politika, politične

razmere in politične želje. Po njenem mnenju bi v SOVI morali biti zaposleni ljudje,

ki nimajo »črne preteklosti«, ki so politično neopredeljeni, ima zadosti znanja in so

izobraženi, predvsem pa, da jim drugi ne vsiljujejo svoje misli in ideje.

Občanka ve, da v Sloveniji obstaja SOVA, glede na njeno samopredstavitev v javnost,

pa nima vpogleda in ne znanja o njenem delovanju. Znanje je samo površinsko. Ves

čas prevladuje njeno mnenje, da je delovanje SOVE politično in pod vplivom politike.

Ker pa je zaupanje v politiko v Sloveniji slabo, je potemtakem tudi zaupanje v

delovanje agencije ter v njene zaposlene slabo.

38

6 Ugotovitve – analize intervjujev

Na podlagi izvedenih intervjujev smo ugotovili, da ima javnost veliko informacij o

Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. Ali so te informacije, ki so posredovane v

javnost predvsem preko medijev, pa se nam zastavijo vprašanja: Ali so resnične? Ali

je to res podoba agencije, katera bi naj delovala skladno z zakoni in katere je

osnovno poslanstvo nacionalno varovanje interesov Republike Slovenije.

Na podlagi izvedenih intervjujev ter na podlagi primarnih virov, strokovne literature,

strokovnih člankov in spletne strani ugotavljamo, da je javnost informirana veliko

bolj o aferah agencije, o kadrovanju in menjavi položajev in o vplivu politike, kot pa

o njenem osnovnem namenu, to je nacionalno varovanje Republike Slovenije,

zagotavljanje človekovih pravic, zakonodaje in spoštovanje človekovih pravic.

O samem delu, je zelo malo znanega, širša javnost je o tem malo obveščena. Zelo

dobro pa je javnost obveščena o delovanju agencije v negativnem smislu. Javnost

premalo ve, da agencija deluje tajno, da je to tajna služba, da je znotraj države

vzpostavljen nadzor nad njenim delovanjem, premalo je poudarka osveščenosti

javnosti z nacionalnega varovanja države, mediji pa so tisti, ki jo predstavljajo

povsem v drugi luči in tako javnosti ostajajo v spominu negativne sopomenke, ne pa

dejanski pravi pomen agencije.

Tako našo tezo »Javnost je primerno obveščena o delovanju Slovenske obveščevalne–

varnostne agencije ovržemo.

Ker so v javnosti povsem druge informacije in ne tiste, katere bi pokazale pravo

podobo obveščevalno – varnostne agencije.

Sama komunikacija obveščevalno-varnostne agencije z javnostjo je utečena. Preko

spletnih strani, kjer lahko javnost pride do vseh tistih informacij, ki so javnega

značaja in ne škodujejo nacionalni varnosti Republike Slovenije. Od vsakega

posameznika je odvisno ali se želi informirati o delovanju agencije ali sprejeti samo

tisto, kar posredujejo mediji v javnost. Mogoče nevedenje javnosti izhaja prav iz

nezainteresiranosti, da bi si pridobila informacije, ki jih agencija posreduje preko

39

svojih spletnih strani o svojem delovanju. Tako bi javnost imela dovolj informacij o

delu, pomenu in organiziranosti agencije.

Agencija se v javnosti pojavlja tudi s svojimi predstavniki povsem dovolj, saj vendar

gre za tajno službo, katera operira s tajnimi podatki. Zavezuje jo zakonodaja in prav

tako inštitucije, katere izvajajo nadzor nad njenim delom. Tako tezo: Komuniciranje

obveščevalno varnostnih služb v Sloveniji s širšo javnostjo je utečeno potrjujemo, saj

javnost ima informacije o agenciji, kontinuirano je javnost obveščena preko spletnih

strani. Obstajajo interna informativna gradiva o agenciji, veliko je strokovnih

srečanj, kjer se agencija aktivno vključuje s svojimi predavatelji, res pa je, da je

zelo malo napisane literature o komunikaciji agencije z javnostjo in je potrebno prav

na tem področju dati poudarek.

Agencija se pojavlja s svojimi predstavniki v javnosti takrat, ko je to potrebno in

poda informacije v javnost, katere so javnega značaja in s tem ne ogroža nacionalne

varnosti Republike Slovenije in ji s tem ne škoduje, hkrati pa še vedno deluje po

svojem načelu »Tajno«.

40

7 Zaključek

Ključni izziv za sodobne obveščevalne organizacije je, kako spremeniti osnovne

postavke obveščevalne dejavnosti, ki so v glavah ljudi. Kultura tajnosti je bila eno od

ključnih vodil delovanja obveščevalnih služb in to nedvomno danes tudi ostaja.

Slovensko obveščevalno–varnostno agencijo pri svojem delu vodita dva pravna okvira:

prvi ji omogoča njeno delovanje, drugi pa jo omejuje, saj je v interesu javnosti in

tudi posameznikov, da agencija deluje zakonito in učinkovito ter pri začasnem

poseganju v človekove pravice ne prekorači svojih pooblastil.

Slovensko obveščevalno–varnostno agencijo (SOVO) pri njenem delu nadzorujejo

varuh človekovih pravic, pristojno okrožno sodišče, pristojna komisija državnega

zbora, vlada, računsko sodišče, proračunska inšpekcija in tudi javnost. Poleg zunanjih

oblik je v agenciji zagotovljen tudi notranji nadzor, tako da ne more prihajati do

nezakonitih informacij v javnost, ki bi škodovale nacionalni varnosti.

V zadnjem desetletju so številne tuje obveščevalno-varnostne službe in tudi naša

SOVA naredile velik korak naprej in sicer smeri komuniciranja z mediji in javnostjo.

Večina informacij, ki jih agencija posreduje v javnost, obravnavajo vsebine z

obveščanjem, manj pa vsebine z varnostnega območja, kajti le-te bi lahko škodovale

nacionalni varnosti Republike Slovenije. Njihove informacije v glavnem uporabljajo

tisti, ki kreirajo zunanjo in notranjo politiko, obrambo ter gospodarstvo.

Agencija dosledno omogoča z ustavo ter z zakoni določenih pravic posameznikovih

pravnih oseb glede pridobivanja informacij javnega značaja povezanih z agencijo

oziroma njenimi pristojnostmi. Izvaja tudi ustaljene oblike komuniciranja z mediji.

Tako agencija na eni strani razvija odnose in komunicira v nacionalnem okolju ter s

tem gradi zaupanje v vseh tipih javnosti, na drugi strani pa intenzivno in načrtno

razvija mednarodno sodelovanje kot posebno dejavnost.

Na osnovi dosedanjega dela agencije in spremljanja dela agencije v mednarodnem

okolju, lahko ugotovimo, da je agencija (SOVA) v večini pogledov primerljiva s tujimi

službami tako na področju strokovnega dela (obveščevalno delo) kot tudi na drugih

področjih kot so poslovna komunikacija in komunikacija agencije z javnostjo.

41

8 Uporabljeni viri

Anžič, A. (1996). Vloga varnostnih služb v sodobnih parlamentarnih sistemih –

nadzorstvo. Ljubljana: Enotnost. Anžič, A. (1997). Varnostni sistem Republike Slovenije. Ljubljana: Uradni list

Republike Slovenije. Born, H. (2006). Parlamentarni nadzor nad varnostnim sektorjem: načela, mehanizmi

in praksa. Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije. Brezovšek, M. in Črnčec, D. (2007). Demokratična uprava in tajnost podatkov.

Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Črnčec, D. (2009). Obveščevalna dejavnost v informacijski dobi. Ljubljana: Defensor.

Fink, I., Števančec, D. in Goltnik Urnaut, A. (2009). Poslovno Komuniciranje.

Pridobljeno na http://www.leila.si/dokumenti/pok_2009.pdf

Grizold, A. (1999). Obrambni sistem Republike Slovenije. Ljubljana: Visoka

policijsko-varnostna šola. Kavčič, B. (2004). Osnove poslovnega komuniciranja. Ljubljana: Ekonomska

Fakulteta. Koren, B. (2012) Metode zbiranja podatkov v obveščevalno-varnostni dejavnosti. V I.

Podbregar (ur.) Obveščevalno-varnostna dejavnost: procesi, metode, nadzor (str. 28 -112). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Možina, S., Tavčar, M., Zupan, N. in Kneževič, A. N. (2004). Poslovno komuniciranje:

evropske razsežnosti. Maribor: Obzorja, založništvo in izobraževanje. Podbregar, I. in Hibler, J. (2006). Obveščevalno-varnostna dejavnost in odnosi z

javnostmi. V B. Lobnikar (ur.), VII. dnevni varstvoslovja, Raznolikost zagotavljanja varnosti (str. 5). Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

Purg, A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. Ljubljana: Visoka policijsko-

varnostna šola. Purg, A. (1995). Obveščevalne službe: povezave med obveščevalnimi službami,

političnimi sistemi in državno suverenostjo v luči iskanja modela sodobnega obveščevalnega sistema Republike Slovenije. Ljubljana: Enotnost.

Sirše, J. (24. 2. 2012). 1993 - Preobrazba VIS v SOVO. sova.gov.si. Pridobljeno na

http://sova.gov.si/index6549.html?sv_path=1104,1875 Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalnovarnostnih služb. Ljubljana: Ministrstvo

za notranje zadeve, Visoko policijsko-varnostna šola. Števančec, D. (2008). Poslovno komuniciranje. Murska Sobota: Ekonomska šola, Višja

strokovna šola.

42

Zakon o slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. (2006). Uradni list RS, (81/06). Zakon o tajnih podatkih. (2001). Uradni list RS, (87/01). Zakon o varstvu osebnih podatkov. (2004). Uradni list RS, (86/04). Žirovnik, J. (2004). Slovenska obveščevalno-varnostna agencija – del mednarodne

obveščevalne skupnosti – izzivi in perspektive. V B. Lobnikar (ur.), V. slovenski dnevni varstvoslovja (str. 105-109). Ljubljana: Fakulteta za policijsko-varnostne vede.

43

9 Priloge

Zapis intervju z zaposlenim in SOVE,

Zapis intervju z informacijsko pooblaščenko,

Zapis intervju s parlamentarcem,

Zapis intervju z občanko.

INTERVJU Z ZAPOSLENIM V SOVI:

V1: Ali menite, da je javnost dobro obveščena o delu SOVE in zakaj?

O1: Tu je treba ločiti o tem, kaj je dobro obveščeno. Javnost je preveč

obveščena o SOVI, ampak predvsem v neki negativni konotaciji. Praktično pa

javnost sploh ni obveščena o delu SOVE. Več ali manj se ukvarja z aferami,

malverzacijami, nepravilnostmi, političnim kadrovanjem, sodnimi postopki.

To ni obveščenost, ki bi jo javnost morala imeti o delu SOVE. Torej o kakšni

zgledni obveščenosti javnosti o SOVI, tu ne moremo govoriti.

V2: Ste mnenja, da bi SOVA morala dati v javnost več podatkov? Zakaj?

O2: Ne, nikakor ne. Podatkov v javnost SOVA absolutno ne bi smela dajati,

namreč gre za tajno službo. Lahko pa je javnost seznanjena z normalnimi

okviri delovanja, s strukturo v grobih oblikah, o oblikah nadzora, ki se izvajajo

nad SOVO, o nekem ustvarjanju slike o tem, da kljub vseh takih in drugačnih

razpravah v javnosti gre za službo, ki ima nacionalno varnostni pomen, da ima

svojo zakonodajo, ki preprečuje zlorabe. To so segmenti, o katerih bi javnost

morala biti obveščena, nikakor pa ne o delu, o vsebini svojega dela. Mislim,

da kakršna koli potreba po večjem posredovanju podatkov v javnost ni na

mestu.

44

V3: Kaj bi se lahko spremenilo, da bi bila javnost boljše obveščena?

O3: Prvi ukrep, ki bi bil smiseln na tem področju je, da bi naša politika dobila

nekaj več kulture, varnostne kulture, občutka za nacionalno varnost, občutka,

da je to vseeno služba, ki jo vsaka normalna država potrebuje. Predvsem pa

javnost potrebuje garancije najvišjih organov oblasti, da ta služba ne krši

človekovih pravic. To je tisto, kar bi se o tej službi v javnosti moralo govoriti,

nikakor pa ne o oblikah njenega dela, delovnih področjih. Namreč gre za neko

˝konkurenčno prednost˝, ki jih mora vsaka država imeti. In če je to vse javno

dostopno, v medijih, na internetu, to postane ˝press agencija˝, nikakor pa ne

obveščevalna služba. O tem, da pa javnost ima občutek, da je to služba, ki ne

posega v temeljne pravice in svoboščine, ki ne krši teh pravic, ki deluje v

interesu države kot celote. To pa bi vsekakor lahko v javnost večkrat prišlo,

kot pozitivno sporočilo, ne pa ustvarjanje afer in stalnih dvomov in sumov.

V4: Kako bi po vašem mnenju na delovanje SOVE vplivalo, če bi javnost

vedela več o njej in njenem delovanju?

O4: Zelo negativno. O sami SOVI in njenem delovanju javnost ne more biti

obveščena. To je tajna služba, ki jo zavezuje zakon o tajnih podatkih. Torej,

če bi želeli nekaj od tega posredovati javnosti, bi se izpostavili kazenskemu

pregonu zaradi izdaje tajnih podatkov. Kakršnokoli odvezovanje molčečnosti,

da nekdo lahko posreduje svoja vedenja, gre pa lahko zgolj v primerih, ko

dokazljivo obstajajo kazniva dejanja, ki jih je potrebno razčistiti in to pred

pravosodnimi organi, nikakor pa ne pred javnostjo.

V5: Kaj bi se lahko storilo, da bi tudi javnost lahko imela kakršen koli nadzor

nad SOVO?

O5: Kaj je nadzor javnosti? Tukaj bi morda eno drugo področje osvetlil. Mi

smo ta nadzor javnosti pripeljali na to področje nekako v okviru

demokratizacije tajnih služb, tega bivšega ˝socialističnega˝režima. Ampak je

to šlo v neko drugo skrajnost, ko javnost hrepeni in želi dobiti podatke, ki jih

pa nikakor ne potrebujejo za svoje vedenje. Javnost je lahko element nadzora

v tem, da se odziva, tega kar pri nas nimamo (pri nas se stalno operira z

nekimi podatki, da ˝oni˝ prisluškujejo). Nadzor javnosti je v tem, če nekdo

45

ima vtis, da se nekaj dogaja zoper njega ima to pravico tudi izvedeti. Ampak

teh pobud ni, vse se pa po medijih potem melje. Nadzor javnosti je pač v

tem, da ko je javnost prepričana, da ta služba deluje zakonito. Hipotetično

lahko rečemo, da je ena oblika nadzora neko zaupanje, ki jo javnost ima do

teh služb. Ne more pa javnost nadzirati in imeti nadzora nad delovanjem

SOVE. No, javnost pa ima neke vrste nadzor, novinarji so javnost. In s takimi

in drugačnimi poročanji v bistvu pritiskajo na te strukture in na ta način se

izvaja neke vrste nadzor. Ne tisti klasični, neka oblika nadzora pa vendarle je.

Ampak to je treba zadržati v zelo profesionalnih okvirih, upoštevajoč vse

varnostne standarde, kar je pa pri nas ˝znanstvena fantastika˝. Pri nas niti

novinarska srenja, niti politiki ne znajo tehtat pomena teh podatkov. In čim se

nekaj zve, čim, nekaj zagrabijo, potem je to takoj v medijih. To ni nadzor, to

je rušenje, to je destruktivno delovanje, ki ima na koncu koncev nacionalno

varnostne posledice.

V6: Ste mnenja, da delavci SOVE delujejo popolnoma v skladu z vsemi

zakoni?

O6: Jaz sem prepričan, da ja. Če tega zaupanja ne bi bilo, bi to pomenilo

konec pravne države. Zakoni so dokaj jasni. Dopuščajo zelo malo manevrskega

prostora za malverzacije in tako naprej. Treba je zaupati ljudem, ki tam

delajo. Za to obstajajo druge oblike nadzora – strokovnega, parlamentarnega,

sodnega. Se pravi instrumentalizirane oblike nadzora, ki morajo odgovoriti na

ta vprašanja, ali delavci delujejo zakonito. Dokler ni eksaktnih pokazateljev,

da se je nekaj kršilo je treba zaupati ljudem in verjeti, da delujejo v skladu z

zakoni.

V7: Menite, da se tudi v SOVI pojavlja koruptivno delovanje oziroma

delovanje pod pritiskom politike? Zakaj?

O7: Ja, to sploh ni treba ugibat, samo obrnemo vse časopise in vidimo, kaj se

dogaja v zvezi s SOVO. Od nastanka afere SOVA in tako naprej, leta 2006/2007

je politika grobo posegala v obveščevalno strukturo, velikokrat tudi izven

svojih pristojnosti, čeprav se je poskušala na takšne in drugačne oblike, z

raznimi sklepi legalizirati. Ampak dejstvo je, da je SOVA postala nek politični

46

predpražnik. Tako, kot si vsakokratna oblastna garnitura obriše noge in išče

podatke, s katerimi bi si zagotavljala konkurenčno prednost pred drugimi

strankami. Pa naj gre za kadrovanje direktorjev, naj gre za doliv raznih

strankarsko opredeljenih ljudi v SOVO. Nič nimam proti strankarski

opredeljenosti, vendar to ne sme postati strankarska vojska znotraj

obveščevalne službe. Namreč tukaj gre za zelo občutljivo področje in če se

skozi tak način kadrovanja, kot se trenutno, kar se je dogajalo v preteklosti,

vnaša razdor v tako službo, potem v tej službi pade en od osnovnih stebrov

uspešnega delovanja, to je medsebojno zaupanje. Namreč, ko si ljudje, ki

delajo na tajnih nalogah, med seboj več ne zaupajo, potem tudi rezultatov ne

bo. Potem pridemo v sfero aferaštva, v sfero tega, da se tako kot recimo

bivšemu direktorju, zaradi političnih nesoglasij očitajo kazniva dejanja, ki

definitivno dokazljivo niso kazniva, potem je to samo en inštrument v rokah

politike s katerim se manipulira. Manipulacija z obveščevalnimi službami se pa

vedno slabo konča.

V8: Se vam tajnost zdi nujno potrebna za delovanje SOVE in zakaj?

O8: Obvezno. Tudi tajnost znotraj same službe, ne samo tajnost navzven.

Namreč mi smo se pridružili evropskim integracijam in zvezi NATO in tako

naprej. En temeljni princip, ki smo ga takrat, ko smo vzpostavljali ta sistem in

prilagajali evropskemu pravnemu redu in določilom NATA, je tako imenovani

˝need to know principle˝, to se pravi potreba po vedenju. Da tudi znotraj

obveščevalne službe vsak, ki je v tej službi ve samo tisto kar nujno potrebuje

za opravljanje svojih nalog. To ni novinarska agencija, kjer si lahko vsak

prebere, kaj kolega piše. To ni neko podjetje, kjer vsak predstavi celotnemu

kolektivu svoje poglede in svoje plane. Zadeve morajo biti tajne in to tajnost

je potrebno še zaostriti. S tem se tudi prepreči odtekanje podatkov v javnost

in vse tisto, kar sva v prvih vprašanjih obdelovala.

V9: Ste mnenja, da so vse informacije, ki pridejo v javnost, resnične?

O9: Ne, sigurno niso vse resnične. Spet se bom vrnil nazaj na politizacijo te

službe. Torej iz agencije - iz SOVE lahko prihajajo informacije, ki so resnične,

ki zahtevajo recimo trezno presojo nadzornih organov in ugotavljanja ali

47

dejansko prihaja do kakršnihkoli kršitev. Velika večina podatkov, ki iz tega

prihajajo so pa čiste dezinformacije, odnosno manipuliranje z javnostjo in

zaradi doseganja političnih ciljev, nekih prednosti, postavljanja svojih ljudi na

določena delovna mesta. Mislim, da SOVE v tem primeru nikakor ne moremo

izvzeti iz splošnega stanja v družbi, kjer so indeksi korupcije zelo visoki.

V10: Kaj bi vi spremenili v delovanju SOVE?

Predvsem je treba SOVO vrnit nazaj v okvire strokovnega dela. Umaknit jo iz

časopisov, umakniti jo iz dnevnih razprav, razprave o SOVI omejiti na

pristojne organe, to se pravi na parlament, na vlado, na komisijo za nadzor

nad obveščevalno - varnostnimi službami. To so mesta, na katerih je treba o

teh zadevah razpravljati. In predvsem SOVO postaviti na neke temelje

strokovne službe, ne pa poligona na katerem se ponovno išče neke

konkurenčne prednosti, na katerem se zaposluje svoje ljudi, ki jih drugam ne

moreš postaviti. In seveda racionalizirati delo, sploh z vsemi varčevalnimi

ukrepi, bi se verjetno dalo marsikaj spremeniti tudi organizacijsko. Ne samo v

SOVI, tudi širše v nacionalno varnostnem sistemu, vključujoč s kriminalistično

službo. Verjetno bi bile na tem področju potrebne korenitejše reforme,

ampak mislim, da stanje v državi, politično stanje, še leta in leta ne bo dojelo

resnosti tega področja in da bi se korenito rešili strokovnega postavljanja te

službe. Vedno je to poligon za zadovoljevanje nekih lastnih ambicij, tako, da

je težko govoriti o kakršnih koli spremembah v tem trenutku.

48

INTERVJU Z INFORMACIJSKO POOBLAŠČENKO:

V1: Ali menite, da je javnost dobro obveščena o delu SOVE in zakaj?

O1: Temeljite analize obveščenosti javnosti o delu SOVE ne poznam, tudi

Pooblaščenec v času svojega delovanja ni obravnaval veliko zahtev, ki se

nanašajo na podatke SOVE, nekaj pa le. Po tem, kar lahko razberem iz

medijev in spletne strani SOVE, pa ocenjujem, da bi bila lahko javnost

bistveno bolje obveščena o delu SOVE ne glede na naravo njenega dela, ki

zahteva ustrezno varovanje tajnih podatkov.

V2: Ste mnenja, da bi SOVA morala dati v javnost več podatkov? Zakaj?

O2: Nedvomno bi lahko SOVA ne glede na svoje naloge, ki vključujejo tudi

ustrezno varovanje in ravnanje s tajnimi podatki, lahko o javnih podatkih, ki

niso tajni (v skladu z zakonom o tajnih podatkih) bistveno bolje obveščala

javnost. Opažam, da se v Sloveniji pod 'krinko' tajnih podatkov pogosto skuša

znižati prepotrebno raven transparentnosti, kar je zelo narobe.

V3: Kaj bi se lahko spremenilo, da bi bila javnost boljše obveščena?

O3: Konkretno lahko o tem odločajo samo za to pristojni ljudje v SOVI, a ne

dvomim, da je kup splošnih podatkov o delovanju agencije in njenem

aktualnem delu, ki bi jih ta lahko proaktivno posredovala javnosti.

V4: Kako bi po vašem mnenju na delovanje SOVE vplivalo, če bi javnost

vedela več o njej in njenem delovanju?

O4: Domnevam, da bi bilo manj nepreverjenih 'zgodbic' in bi imela agencija

boljšo javno podobo.

V5: Kaj bi se lahko storilo, da bi tudi javnost lahko imela kakršen koli nadzor

nad SOVO?

O5: Najprej bi bilo smiselno razmisliti o ustreznejšem poročanju o njenem

delovanju ter o delu in ugotovitvah že pristojnih nadzornih mehanizmov, ki

nadzorujejo njeno delo. V nadaljevanju pa tudi o učinkovitosti teh nadzornih

mehanizmov in morebitni potrebi po dodatnem nadzoru.

49

V6: Ste mnenja, da delavci SOVE delujejo popolnoma v skladu z vsemi

zakoni?

O6: Upam, da da. Predvsem pa upam, da delujejo slovensko pravosodje in

mehanizmi nadzora in da se v primeru nezakonitosti te ustrezno sankcionirajo.

Problem namreč običajno niso posamezne nezakonitosti (če seveda ne gre za

sistematične kršitve), ampak neustrezen nadzor in neukrepanje ob pojavu

kršitev.

V7: Menite, da se tudi v SOVI pojavlja koruptivno delovanje oziroma

delovanje pod pritiskom politike? Zakaj?

O7: Za takšno oceno nimam dovolj informacij, zato bi bilo z moje strani

neustrezno podajanje takšnih sodb. Brez dvoma pa je vsakomur povsem jasno,

da si vsakokratna vlada želi imeti vpliv na tajno službo, saj po navadi prvi

"odleti" prav direktor SOVE. Upam pa, da na nižjih nivojih politike ni čutiti. A

se bojim, da so ti moji upi preveliki.

V8: Se vam tajnost zdi nujno potrebna za delovanje SOVE in zakaj?

O8: Vprašanje ni ali tajnost da ali ne, ampak kaj je zakonito tajno, za katere

informacije pa ni nobenega razloga, da bi bile tajne oz. je celo škodljivo, če

se določene informacije prikriva javnosti.

V9: Ste mnenja, da so vse informacije, ki pridejo v javnost, resnične?

O9: Nedvomno v zvezi z vsakim državnim organom ter organizacijo lahko iz

različnih razlogov prihaja do neresničnih navedb bodisi zaradi 'malomarnega'

dela novinarjev, bodisi zaradi namernega širjenja netočnih informacij s strani

posameznikov, ki jim novinarji sveto zaupajo ali pa imajo skupaj s svojim

informatorjem določeno nalogo za izpolniti.. Prav z neustreznim obveščanjem

javnosti pa se spodbuja nastanek neresničnih informacij, ki so lahko celo

škodljive.

50

V10: Kaj bi vi spremenili v delovanju SOVE?

O10: Z vidika transparentnosti njenega delovanja bi za začetek nedvomno

izboljšala spletno stran agencije, v nadaljevanju pa zagotovo razmislila o tem,

o katerih vsebinah bi lahko potrebno proaktivno obveščati javnost in na

kakšen način. Predvsem pa si moramo zapomniti nekaj: Le določene

informacije so lahko tajne za določen čas, ne morejo pa biti vse informacije

tajne ves čas.

INTERVJU S PARLAMENTARCEM:

V1: Ali menite, da je javnost dobro obveščena o delu SOVE in zakaj?

O1: Menim, da je javnost dobro obveščena. Nekdanja ministrica za obrambo,

dr. Ljubica Jelušič, je zapisala, da obveščevalne službe delajo dobro, kadar

jih ni v medijih. Moram reči, da se z njo strinjam. Povsod po svetu je praksa,

da se zaradi narave njihovega dela, obveščevalne agencije ne izpostavljajo v

javnosti.

V2: Ste mnenja, da bi SOVA morala dati v javnost več podatkov? Zakaj?

O2: Sem mnenja, da ne. SOVA razpolaga s tajnimi podatki, ki se nanašajo na

javno varnost, obrambo in zunanje zadeve, ki jih je treba zavarovati. Zato je

pomembno, da te informacije ne pridejo v javnost.

V3: Kaj bi se lahko spremenilo, da bi bila javnost boljše obveščena?

Kot že rečeno, menim, da ni potrebe po tem, da bi bila javnost o delu SOVE

boljše obveščena.

V4: Kako bi po vašem mnenju na delovanje SOVE vplivalo, če bi javnost

vedela več o njej in njenem delovanju?

O4: Ne preveč dobro. Obveščevalne službe namreč morajo večino svojega dela

opraviti v tajnosti; razkritje virov, metod, sredstev ali celo uspešnega

pridobivanja informacij, lahko resno ogrozi njegovo učinkovitost, še

51

pomembneje – z razkritjem informacij bi lahko resno ogrozili nacionalno

varnost.

V5: Kaj bi se lahko storilo, da bi tudi javnost lahko imela kakršen koli nadzor

nad SOVO?

O5: SOVO nadzorujejo Vlada Republike Slovenije, Računsko sodišče,

Ministrstvo za finance, Državni zbor (Komisija za nadzor obveščevalnih in

varnostnih služb) in Varuh človekovih pravic. Preko omenjenih organov je tako

v nadzor v agencijo vključena tudi javnost.

V6: Ste mnenja, da delavci SOVE delujejo popolnoma v skladu z vsemi

zakoni?

O6: Da. Načini dela varnostno – obveščevalnih služb pogosto zbuja dvome v

zakonitosti in strokovnosti njihovega dela, zato je država vzpostavila različne

oblike nadzora. Zato menim, da SOVA in delavci SOVE delujejo povsem v

skladu z vsemi zakoni.

V7: Menite, da se tudi v SOVI pojavlja koruptivno delovanje oziroma

delovanje pod pritiskom politike? Zakaj?

O7: Menim, da se v SOVI ne pojavlja delovanje pod vplivom politike. Ljudje, ki

prihajajo na katero koli mesto v obveščevalni službi, se v omenjeni agenciji ne

smejo zaposliti na podlagi političnih, klientelističnih ali nepotističnih merilih.

Seveda pa je zloraba agencije v ožje politične namene vedno mogoča – temu

se izogibamo s funkcionalnimi nadzornimi mehanizmi.

V8: Se vam tajnost zdi nujno potrebna za delovanje SOVE in zakaj?

O8: Menim, da je tajnost pri delovanju SOVE, zaradi narave njenega dela

nujno potrebna. Informacije, ki jih agencija zbira in pridobi so bistvene za

prepoznavanje in analiziranje tveganj in nevarnosti za nacionalno varnost.

Prav tako je tajnost pomembna zaradi sodelovanja s tujimi obveščevalnimi

službami.

52

V9: Ste mnenja, da so vse informacije, ki pridejo v javnost, resnične?

O9: Ne. Uhajanje informacij iz obveščevalne službe navadno služijo ˝merjenju

moči˝ na gospodarskem in političnem parketu. Velja pa poudariti, da je

uporaba tajnih podatkov v politične namene nezakonita.

V10: Kaj bi vi spremenili v delovanju SOVE?

O10: V zvezi z delovanjem SOVE se največkrat pojavljajo špekulacije glede

zaposlovanja, katero naj bi potekalo po ozkih političnih kriterijih, zato

menim, da so potrebne predvsem spremembe, s katerimi bi omejili politično

kadrovanje.

INTERVJU Z OBČANKO:

V1: Ali menite, da je javnost dobro obveščena o delu SOVE in zakaj?

O1: Javnost ni dobro obveščena o delu SOVE, sicer pa določeni ljudje so. To

pa menim zato, ker sem mnenja, da nekateri podatki morajo ostati tajni, zato

tudi ne dajo v javnost vseh zadev, ki jih smatrajo, da ne smejo priti v javnost.

V2: Ste mnenja, da bi SOVA morala dati v javnost več podatkov? Zakaj?

O2: Morda bi morala dati več tistih podatkov, ki ne ogrožajo varnost Slovencev

in Slovenije, kajti ta agencija deluje od zunaj in spremlja dejavnosti od

politične do koruptivnih dejavnosti,… Nekatere stvari pač morajo biti skrite.

V3: Kaj bi se lahko spremenilo, da bi bila javnost boljše obveščena?

O3: Tega ne morem povedati kot navaden državljan, ampak bi se morali

pristojni odločati o tem, kdaj lahko nas, navadne državljane, obveščajo.

V4: Kako bi po vašem mnenju na delovanje SOVE vplivalo, če bi javnost

vedela več o njej in njenem delovanju?

O4: Mislim, da javnost ne bi bila preveč zadovoljna z dejavnostmi SOVE, saj

niti slučajno nam ni jasno, kakšne vse pristojnosti ima SOVA. Kljub temu, da

kot mi je znano, obstaja v politiki komisija, ki spremlja delo SOVE in odloča

ali dela po zakonodaji oziroma pravnih pristojnostih.

53

V5: Kaj bi se lahko storilo, da bi tudi javnost lahko imela kakršen koli nadzor

nad SOVO?

O5: Bilo bi dobro, da bi bila javnost o nekaterih stvareh dobro obveščena. Na

primer, da bi dajali poročila o delovanju dva krat letno o delovanju SOVE in

na tak način bi javnost vedela, kaj SOVA dela in kako deluje.

V6: Ste mnenja, da delavci SOVE delujejo popolnoma v skladu z vsemi

zakoni?

O6: Ne, sploh ne. Mislim, da se v SOVI vse preveč krat dogajajo neka

nasprotja, navzkrižna delovanja, saj smo že več krat slišali, da so v javnost

pricurljali podatki, ki ne bi smeli.

V7: Menite, da se tudi v SOVI pojavlja koruptivno delovanje oziroma

delovanje pod pritiskom politike? Zakaj?

O7: Ja, vsekakor. V SOVI ne bi smeli biti politično opredeljeni ljudje, kar pa

pri nas niti slučajno ni, saj se pri vsaki zamenjavi vlade tudi v SOVI kaj dogaja

in se menjajo ljudje, vodstvo. Zato sem mnenja, da je tako dejanje

neskladno. Če mene vprašate, kaj bi v tej smeri naredila, bi sigurno nastavila

ljudi, ki niso niti najmanj povezani s politiko.

V8: Se vam tajnost zdi nujno potrebna za delovanje SOVE in zakaj?

O8: Tajnost se mi zdi potrebna, ker nekatere stvari morajo biti tajne in ne

smejo priti v javnost. Že zaradi varnosti države in državljanov.

V9: Ste mnenja, da so vse informacije, ki pridejo v javnost, resnične?

O9: Ne bi rekla. Se zna zgoditi, da niso resnične že zaradi tega, ker ima

politika v veliki meri besedo zraven in da se podatki prilagajajo glede na

politične razmere in politične želje.

V10: Kaj bi vi spremenili v delovanju SOVE?

O10: Morali bi biti izključno ljudje, ki nimajo črne preteklosti, ki nimajo veze

s politiko, ki so dovolj izobraženi in dovolj mislijo s svojo glavo.