Diplomsko delo PET PORABSKIH LJUDSKIH PESMI · 2017. 11. 27. · 4 Harmonska analiza 45 10. 7. 5 Interpretacijska analiza 45 11 ZAKLJUČEK 46 12 VIRI IN LITERATURA 47 12. 1. Viri

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za glasbeno pedagogiko

Diplomsko delo

PET PORABSKIH LJUDSKIH PESMI

Mentor: red. prof. mag. Tomaž Svete

Kandidat: Primož Kramberger

Maribor, 2011

Lektorica: Vlasta Praprotnik, prof. slovenščine

Prevajalec: Andreja Vidmar, prof. angleščine

Pet porabskih ljudskih pesmi III

ZAHVALA

Za pomoč in podporo pri nastajanju diplomskega dela se zahvaljujem

družini, red. prof. mag. Tomažu gre zahvala za strokovne nasvete in

nesebično podporo, dekletu Darji pa za vztrajno spodbujanje.

Za strokovno pomoč se zahvaljujem tudi Vlasti Praprotnik, prof.

slovenščine in Andreji Vidmar, prof. angleščine.

Zahvala velja tudi vsem prijateljem, učiteljem, glasbenikom, s katerimi sem

imel v življenju priložnost sodelovati. Tudi oni so pomagali oblikovati moj

pogled, veselje in odnos do glasbe.

Pet porabskih ljudskih pesmi IV

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisani Primož Kramberger, rojen 13. 7. 1987 v Mariboru, študent

Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer glasbena pedagogika,

izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Pet porabskih ljudskih pesmi

pri mentorju red. prof. mag. Tomažu Svetetu avtorsko delo. V diplomskem

delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

Primož Kramberger

Maribor, 2011

Pet porabskih ljudskih pesmi V

Povzetek

Diplomsko delo je teoretično. Posveti se opisu ljudske glasbe in ljudske

pesmi na splošno, nekaj besed je namenjenih začetku razvoja

etnomuzikologije ter začetkom zbiranja ljudske glasbe v Sloveniji in na

Madžarskem. V nekaj besedah je predstavljeno Porabje, pokrajina, iz

katere izhajajo prirejene pesmi, ter življenje in delo skladatelja Uroša

Kreka, katerega priredbe analiziram v diplomskem delu. Sledijo analize in

interpretacije besedil originalov, iz katerih sem v diplomskem delu izhajal.

Delo se temeljito posveti oblikovni, ritmični, melodični, harmonski in

interpretacijski analizi avtorskih priredb, primerjavi z originali in priredbami

skladatelja Uroša Kreka.

V diplomskem delu so uporabljene naslednje metode: deskriptivna,

zgodovinska, komparativna ter metoda analize in sinteze.

KLJUČNE BESEDE:

Pet porabskih ljudskih pesmi

etnomuzikologija

ljudska glasba

Uroš Krek

Jaz pa pojdem na Gorenjsko

Komi se drema

Micika v püngradi

Pravo sem ti

Snočkaršnja noč nam prav luštno veselo

Pet porabskih ljudskih pesmi VI

Abstract

This diploma paper is theoretical. It discusses folk music and folk songs in

general. A few words are dedicated to the early development of

ethnomusicology and the beginnings of collecting folk music in Slovenia

and Hungary. Furthermore it presents Porabje, the region of origin of the

adapted songs, and the life and work of the composer Uroš Krek, whose

adaptations are analysed in the diploma paper. After this we focus on the

analysis and interpretation of the lyrics, which originate from the

aforementioned folk songs. In full detail we later focus on the

morphological, rhytmic, melodic, harmonic and interpretational analysis of

adaptations, compared with the originals and the adaptations of Uroš Krek.

In the process of writing, different methods were used: the descriptive

method, the historical method, the comparative method and the method of

analysis and synthesis.

KEY WORDS:

Five folk songs from Porabje

ethnomusicology

folk music

Uroš Krek

Jaz pa pojdem na Gorenjsko [I'm leaving for Gorenjska]

Komi se drema naj ide spat [He who is tired, should go to sleep]

Micika v püngradi [Micika in the garden]

Pravo sam ti dostakrat [I often told you]

Snočkaršnja noč nam prav luštno veselo [Yesterday's night was so joyful

and happy]

Pet porabskih ljudskih pesmi VII

Kazalo1 UVOD 12 NAMEN 23 RAZISKOVALNE HIPOTEZE 24 METODOLOGIJA 2

4.1 Raziskovalne metode 24. 2 Uporabljeni viri 2

5 LJUDSKA GLASBA 35. 1 Ljudska pesem 35. 2 Začetki etnomuzikologije 65.3 Zbiranje ljudskih pesmi in razvoj etnomuzikologije v Sloveniji 75. 4 Etnomuzikologija na Madžarskem 10

6 PORABJE 127 UROŠ KREK 16

7. 1 Življenjepis 167. 2. Dela 17

7. 2. 1 Orkestralna glasba 177. 2. 2 Komorna glasba 17

7. 3 Krekov opus 187. 3. 1 Orkestralna glasba 187. 3. 2 Glasba za solista in orkester 197. 3. 3 Zborovska glasba 197. 3. 4 Komorna glasba 207. 3. 5 Solistična glasba: 21

8 PET PORABSKIH LJUDSKIH 228. 1. Besedila in interpretacija besedil 22

8. 1. 1 Jaz pa pojdem na Gorenjsko 238. 1. 2 Komi se drema 248. 1. 3 Micika v püngradi 258. 1. 4 Pravo sem ti 268. 1. 5 Snočkaršnja noč nam prav luštno veselo 27

9 ANALIZE LASTNIH PRIREDB V PRIMERJAVI Z ORIGINALI 289. 1. Jaz pa pojdem na Gorenjsko 28

9. 1. 1 Oblikovna analiza 289. 1. 2 Ritmična analiza 289. 1. 3 Melodična analiza 289. 1. 4 Harmonska analiza 299. 1. 5 Interpretacijska analiza 29

9. 2 KOMI SE DREMA 299. 2. 1 Oblikovna analiza 299. 2. 2 Ritmična analiza 309. 2. 3 Melodična analiza 309. 2. 4 Harmonska analiza 309. 2. 5 Interpretacijska analiza 31

9. 3 MICIKA V PÜNGRADI 319. 3. 1 Oblikovna analiza 319. 3. 2 Ritmična analiza 319. 3. 3 Melodična analiza 329. 3. 4 Harmonska analiza 329. 3. 5 Interpretacijska analiza 32

9. 4 PRAVO SEM TI DOSTAKRAT 339. 4. 1 Oblikovna analiza 33

Pet porabskih ljudskih pesmi VIII

9. 4. 2 Ritmična analiza 339. 4. 3 Melodična analiza 339. 4. 4 Harmonska analiza 339. 4. 5 Interpretacijska analiza 34

9. 5 SNOČKARŠNJA NOČ NAM PRAV LUŠTNO VESELO 349. 5. 1 Oblikovna analiza 349. 5. 2 Ritmična analiza 349. 5. 3 Melodična analiza 359. 5. 4 Harmonska analiza 369. 5. 5 Interpretacijska analiza 36

10 ANALIZA PRIREDB V PRIMERJAVI S PRIREDBAMI SKLADATELJAUROŠA KREKA 37

10. 1 Besedilna analiza ciklusa 3710. 2 JAZ PA POJDEM NA GORENJSKO 37

10. 2. 1 Oblikovna analiza 3710. 2. 2 Ritmična analiza 3810. 2. 3 Melodična analiza 3810. 2. 4 Harmonska analiza 3810. 2. 5 Interpretacijska analiza 39

10. 3 KOMI SE DREMA, NAJ IDE SPAT 3910. 3. 1 Oblikovna analiza 3910. 3. 2 Ritmična analiza 4010. 3. 3 Melodična analiza 4010. 3. 4 Harmonska analiza 4010. 3. 5 Interpretacijska analiza 41

10. 4 MICIKA V PÜNGRADI ROUŽE BERE 4110. 4. 1 Oblikovna analiza 4110. 4. 2 Ritmična analiza 4110. 4. 3 Melodična analiza 4110. 4. 4 Harmonska analiza 4210. 4. 5 Interpretacijska analiza 42

10. 5 PRAVO SAM TI DOSTAKRAT 4210. 5. 1 Oblikovna analiza 4210. 5. 2 Ritmična analiza 4310. 5. 3 Melodična analiza 4310. 5. 4 Harmonska analiza 4310. 5. 5 Interpretacijska analiza 44

10. 6 SNOČ NAM JE TA NOČ TAK LÜŠTNO VESELA 4410. 6. 1 Oblikovna analiza 4410. 6. 2 Ritmična analiza 4410. 7. 3 Melodična analiza 4510. 7. 4 Harmonska analiza 4510. 7. 5 Interpretacijska analiza 45

11 ZAKLJUČEK 4612 VIRI IN LITERATURA 47

12. 1. Viri 4712. 2 Literatura 4712. 2 Internetni viri 4912. 3 Viri slikovnega materiala 49

13 PRILOGE 49Priloga 1 : Originalne skladbe 49Priloga 2 : Lastne priredbe 49

Pet porabskih ljudskih pesmi IX

Priloga 3 : Uroš Krek: Pet porabskih ljudskih 49

Kazalo slikSlika 1:Porabje 13

Kazalo tabelTabela 1: Jaz pa pojdem na Gorenjsko 23Tabela 2: Komi se drema 24Tabela 3: Micika v püngradi 25Tabela 4: Pravo sem ti 26Tabela 5: Snočkaršnja noč nam prav luštno veselo 27

Pet porabskih ljudskih pesmi 1

1 UVODDelo z zborom predstavlja pomemben del mojega študija, saj sem poleg

sodelovanja in vodenja oddelčnega zbora na revijah in nastopih

korepetiral več osnovnošolskih zborov, sodeloval pri snemanju zgoščenke,

v letu 2010 pa sem prevzel vodenje Mladinskega pevskega zbora Sv.

Martin.

Profesorjem glasbe v osnovni šoli predstavlja delo z mladinskim oz.

otroškim pevskim zborom pomembno področje dela. Delo z otroki,

sodelovanja na šolskih in občinskih prireditvah, revijah in tekmovanjih

zahtevajo od učitelja glasbe/zborovodje veliko mero strokovnih

sposobnosti: od muzikalnost, glasbeno-teoretično podkovanost,

poznavanje pevskega inštrumenta in tudi organizacijske spretnosti. Sam

sem mnenja, da mora v učiteljev/zborovodjev repertoar strokovnih

sposobnosti spadati tudi sposobnost prirejanja skladb za različne zasedbe,

od zborovskega petja do komornih vokalno-inštrumentalnih zasedb. V tej

sposobnosti se združuje znanje več predmetov iz študijskega časa:

osnove kontrapunkta in harmonije, oblikoslovje, poznavanje dela z

zborom.

Tako sem si za temo diplomskega dela izbral ljudske pesmi, ki sem jih iz

originalnih dvoglasnih zapisov (z eno izjemo) priredil za štiriglasni mešani

pevski zbor. Pesmi iz Porabja sem izbral predvsem zaradi patriotskega

motiva, saj v času globalizacije, ki požira nacionalne identitete manjših

narodov, počasi izginja zavest o pripadnosti, ki pa jo je ljudska pesem

znala zmeraj krepiti in ohranjati živo. Na dvojezičnih območjih je izginjanje

zavedanja pripadnosti toliko bolj pospešeno, saj ponekod le še cestni

napisi oz. napisi na starejših zgradbah spominjajo na prisotnost drugega

naroda, v tem primeru Slovencev.

Po nasvetu mentorja, mag. Tomaža Sveteta, sem za primerjavo izbral

priredbe istih skladb slovenskega skladatelja in akademika Uroša Kreka, ki

se je tudi sam posvečal zbiranju ljudskih pesmi.


2 NAMENNamen diplomskega dela je za mešani pevski zbor ustrezno prirediti

izbranih pet ljudskih skladb, jih analizirati ter nato primerjati s priredbami

skladatelja Uroša Kreka. Spoznati želim skladateljsko delo ter se z njim

izraziti.

3 RAZISKOVALNE HIPOTEZEPredvidevam, da bom v prirejanju skladb za mešani pevski zbor uspešen.

Delo s skladbami se bo od primera do primera razlikovalo. Predvidevam

tudi, da bom z opravljenim delom razširil svoje glasbeno obzorje, spoznal

zametke skladateljskega dela, se približal posebnostim Porabja,

pridobljeno znanje pa nekoč uspešno prenesel na svoje učence.

4 METODOLOGIJA

4.1 Raziskovalne metodePri pisanju svoje naloge sem uporabil naslednje metode:

deskriptivno

zgodovinsko

komparativno in

metodo analize in sinteze.

4. 2 Uporabljeni viri

Pri izdelavi diplomske naloge z naslovom Pet porabskih ljudskih pesmi,

sem uporabil primarne in sekundarne vire.


5 LJUDSKA GLASBA

Ljudska glasba se je po ustnem izročilu prenašala iz roda v rod. V zadnjih

1500 letih je bila večinoma preganjana zaradi različnih razlogov od

cerkvenih in državnih oblasti. Toda ljudstvo je vztrajalo pri svojem izročilu z

neverjetno žilavostjo in tako so se nam kljub vsem prepovedim ohranili

ostanki davnega izročila kot nekake okamenine iz prazgodovinskih časov.

Že iz poročil grških in rimskih zgodovinarjev je mogoče izvedeti da so

imela tudi barbarska nomadska plemena svojo ljudsko glasbeno umetnost.

To razkrivajo tudi cerkvene prepovedi, ki so v prvih stoletjih po

preseljevanju narodov prepovedovale poganske običaje ljudstev, njihove

pesmi in plese kot nekaj nedostojnega. Kakšna je bila ta glasba, je seveda

nemogoče izvedeti, saj notne pisave še niso poznali (Vodušek, 2003, str.

252).

5. 1 Ljudska pesemLjudska pesem je stoletja sestavni del vsakdana preprostega človeka.

Imela je - in še vedno ima, čeprav v manjši meri - velik pomen za

zadovoljevanje njegovih glasbeno estetskih potreb, pa tudi za izražanje

želja, prizadevanj in težav (Dravec, 1981, str. 29–31).

Valens Vodušek pod pojmom „pesem“ zajema tudi izštevalnice,

oponašanja, novoletne kolede, ritmizirano ljudsko prozo (stare molitve,

vabljenja svatov itd.) ter celo tradicionalne pojave, ki pesemskih prvin v

samem besedilu nimajo, npr. vzklikanje in pastirske klice. Tudi sámo

ljudstvo oz. ljudskost dojema zelo široko, saj iz njega ne izključuje

srednjih in višjih družbenih slojev, otrok in njihove folklore. Kot pogoj, da je

pesem ljudska, izključuje ustni prenos, saj so se ljudske pesmi širile tudi s

prepisovanjem besedil v osebne rokopisne pesmarice (Vodušek, 2003, str.

37-38). Ljudsko pesem torej opredeli tako:

„Ljudska pesem zajema vse tiste pesemske pojave, razširjene med

manjšimi ali večjimi družbenimi skupinami, za katere je pri samem

nastanku-ustvarjanju ali pri povzemanju-urazširjanju značilna pretežno

spontana, ne zavedno premišljena, nešolana in imrovizatorična dejavnost

– nasproti pretežno zavedni, organizirani, šolani in fiksirani dejavnosti ob

nastanku in reprodukciji umetne poezije oz. glasbe“ (prav tam, str. 38).


K temu doda kasneje tudi pogoj minimalne dobe kroženja v neki družbeni

skupini.

Za Bartóka so bile posamezne ljudske melodije primeri najvišje umetniške

popolnosti, ki so v svojih majhnih razmerjih enako popolne kot široko

zasnovane glasbene mojstrovine. Zanj so bili to primeri, kako se v najkrajši

obliki z najskromnejšimi sredstvi lahko izrazi glasbena misel v svoji

svežini, na najpopolnejši mogoč način (prav tam, str. 27).

Pesmi se po vsebini in snovi razvrščajo v posebne skupine:

1. rodoljubne

2. delovne

3. vinske in zdravice

4. ženitovanjske

5. šaljive

6. vojaške

7. pesmi v zvezi z naravo

8. ljubezenske

9. pripovedne

10.mrliške

11.obredne

12.otroške

13.razne.

1. Rodoljubne pesmi so manjša skupina pesmi z vsebino pogostovzvišenega značaja. Pojejo o mladeničih, ki so ponosni, da so

Slovenci, domovino so pripravljeni braniti in zanjo žrtvovati tudi

življenje. Pojejo o lepem, bistrem in milem slovenskem deklet. O

lepoti kmečkega doma in žalosti mladeniča, ki mora zapustiti

domovino...

2. Delovne pesmi pojejo o delu v goricah (rezanje, kopanje,škropljenje), o delu na polju, travniku in doma po žetvi. O odhajanju

ljudi v tujino, njihovih upih in razočaranju v novi deželi…

3. Vinske in zdravice so pesmi, ki jih pojo ob kozarcu vina in so obtakih priložnostih tudi nastale; zdravice, napitnice izražajo želje za

dobro zdravje, skorajšnjo ženitev ...

4. Ženitovanjske pesmi izražajo željo po ženitvi, pripravah na svatbo,


poteku svatbe, nevestinem slovesu ...

5. Šaljive pesmi izražajo različna, predvsem vedra razpoloženja, npr.satiro na sosednjo vas, zbadljiva opažanja o posameznikih, smešne

zgodbice iz zakonskega življenja, pesmi o živalih ...

6. Vojaške pesmi so zajete iz vojaškega življenja o novačenju,odhodu k vojakom, slovesu od družine in ljubice, fantovem strahu

da bo umrl v vojski ...

7. Pesmi v zvezi z naravo , njihova vsebina je močneje povezana znaravo in dogajanjem v njej. Tako govorijo o zelenih travnikih,

pticah pod nebom, čebelah na cvetu ...

8. Ljubezenske pesmi izražajo ljubezen v vseh razvojnih stopnjah, odnaivnega medsebojnega draženja, prek ljubezenske igre do

realističnih oblik ljubezni.

9. Pripovedne pesmi imajo poudarek na zgodbi, zato so daljše. Potematiki so legendarne, pripovedujejo o družinskih dogodkih ali pa

je njihova snov ljubezen. Nekatere pojejo o raznih nesrečah, ki so

se dogodile v teh krajih in se končale s smrtjo. Poleg opisa dogodka

se ponesrečenec v njih poslavlja od družine in znancev, na koncu

pa jih opominja, naj vzamejo njegovo usodo za opomin.

10.Mrliške pesmi razmišljajo o smrti in posmrtnem življenju. Nekatereše danes pojo in imajo svojo vlogo tudi pri pogrebu, toda ne tako

ustaljeno, da bi jih imeli za pogrebne.

11.Obredne pesmi so večinoma novoletne, svečniške, jurjevske,pustne, vezane na praznične dni v letu.

12.Otroške pesmi so večinoma uspavanke, ki jih matere pojootrokom, ter šaljive otroške pesmi, ki jih pojejo med igranjem.

13.Med razne pesmi se uvrščajo tiste, ki jih zaradi vsebine in snovitežko postavimo v katero drugo skupino, ali pa so sestavljene iz več

pesmi in je njihova vsebina neenotna (Dravec, 1981, str. 29-31).


5. 2 Začetki etnomuzikologije„Etnomuzikologija kot posebna znanost je pravzaprav otrok našega časa,

čeprav segajo njene korenine ali vsaj zametki daleč v preteklost.“ (Kumer,

1988, str. 9).

Prvi zametki etnomuzikologije se tako pojavijo že v obdobju od 16.-

18.stol., in sicer v obliki zapisov napevov iz Brazilije (Jean de Léry), Čila in

Peruja (Frézier), Kitajske (patra du Halde in Amyot) ter z razpravami in s

študijami o indijski (Jones) in egipčanski glasbi (Villoteau). Omeniti je treba

tudi zapise evropskih ljudskih napevov iz Švice (Rousseau), Španije, Italije

in Nemčije (Eximeno) (Leydi, 1995, str. 18-21). Za ljudsko pesem je zelo

pomemben nemški teoretik Herder, ki je v nemško izrazoslovje uvedel

izraz „Volkslied“, že med leti 1778/79 pa je v dveh delih izdal zbirko

Volkslieder (Kumer, 1988, str. 78). Za začetnika etnomuzikologije kljub

temu velja Alexander J. Ellis (1814-1890), ki je po iznajdbi merjenja

intervalov s centi leta 1885 objavil razpravo o glasbenih lestvicah raznih

narodov (On te Musical Scales of Various Nations). V Nemčiji je istega leta

začel izhajati časopis Vierteljahrschrift für Musikwissenschaft, v katerem je

leta 1886 C. Stumpf objavil razpravo o indijanski glasbi (prav tam, str. 21).

Etnomuzikologijo, tedaj imenovano primerjalna muzikologija ali eksotična

glasba, so v začetku opisovali z izrazi, ki so poudarjali opisni in strukturalni

značaj, pa tudi geografska področja, ki bi jih morala pokrivati. Opredelili so

jo kot vedo, ki se ukvarja z glasbo ljudstev zunaj zahodne civilizacije, njen

glavni cilj pa je primerjalno proučevanje vseh značilnosti neevropske

glasbe (Merriam, 2000, str. 4-5). Poleg omenjenih Ellisa in Stumpfa so

pomembni utemeljitelji etnomuzikologije še Erich M. Von Hornbostel, Béla

Bartók, Frances Densmore, Alan P. Merriam in drugi (Berger, 1968, str.

79). Nova znanost, ki je imela v začetku dvoje središč, Dunaj in Berlin, je

dobila ime primerjalna muzikologija. Na Dunaju je bil leta 1900 pri

znanstveni akademiji ustanovljen Phonogrammarchiv, katerega so leta

1902 ustanovili še v Berlinu. Ti dve ustanovi sta zaradi različne

usmerjenosti svojih sodelavcev kmalu pomenili tudi dve različni šoli

(Kumer, 1988, str. 21). Prvi korak k sistematičnemu raziskovanju napevov

v Evropi je leta 1903 napravil Finec Itmari Krohn. Njegov sistem je z


manjšo modifikacijo prevzel Madžar Béla Bartók, ki še danes sodi med

največje etnomuzikologe. Etnomuzikološke raziskave so se v svetu in

Evropi razmahnile šele po letu 1945 (Vodušek, 2003, str. 32-33). Kot prvi

cilj raziskave glasbene folklore postavlja Bartók čim bogatejšo zbirko

ljudskih melodij sosednjih kultur, urejeno po določenem znanstvenem

sistemu (prav tam, str. 28).

„Izraz etnomuzikologija je prvi uporabil Holandec Jaap Kunst (1891-

1963) v podnaslovu svoje knjige Musicologica: a Study of the Nature of

Ethno-musicology, its Problems, Methods, and Representative

Personalities (Amsterdam, 1950) (Kumer, 1988, str. 25).“

5.3 Zbiranje ljudskih pesmi in razvoj etnomuzikologije vSlovenijiMed Slovenci se je zanimanje za domače ljudsko ustvarjanje

zbudilo ob koncu 18. oz. v začetku 19. stoletja. Zapisi pesmi iz časa pred

tem obdobjem so nastali bolj ali manj po naključju, ne pa iz zbirateljskih

motivov. To velja tako za nabožne pesmi v protestantskih pesmaricah kot

za omembe petja, godcev in plesa pri Valvasorju (prav tam, str. 41).

Tako je prva znana tiskana beseda v našem jeziku refren ljudske

uporniške pesmi iz leta 1515: „Le vkup, le vkup, le vkup, - Le vkup, uboga

gmajna!“. Tem besedam sledijo Trubarjeva koledniška kitica „Mi smo prišli

pred vrata“, Alasieva trikraljevska kolednica „Ta svetla zvezda, ta je zašla“

in drugi zapisi, pri katerih ni najti motivov iskanja (Kumer, Matičetov,

Merhar, Vodušek, 1997, str. VII). Prvo zbirko slovenskih ljudskih pesmi je

napisal ljubljanski redovnik p. Dizma Zakotnik na pobudo nemškega

jezuita in pesnika Denisa, ki je pozval slovanske narode k zbiranju starih

pesmi. V zbirki so bile pesmi o Pegamu in Lambergarju, kralju Matjažu,

povodnem možu, vendar se zbirka sama ni ohranila (Kumer, 1988, str.

41). Posredno sta se nam v Linhartovi nemški priredbi iz leta 1780 ohranili

dve, od drugih treh vemo samo naslove (Kumer, Matičetov, Merhar,

Vodušek, 1997, str. VII).


Poskočnice je zbiral tudi baron Žiga Zois, na njegovo pobudo pa še

Valentin Vodnik, ki je nabral okrog 150 pesmi. V letih 1811-1819 je nastala

zbirka Vodnikovega učenca, graščaka Jožefa Rudeža, vendar se je

ohranila le ena melodija. Naslednjo večjo zbirko je leta 1819 pripravila

Filharmonična družba, katere gradivo je bilo fotokopirano, hrani pa ga

Inštitut za slovensko narodopisje SAZU. Zbiranje na začetku 19. stol je

bilo sicer predvsem odmev romantičnih teženj, za katere so bili dovzetni

predvsem mlajši slovenski izobraženci, med katerimi so bili Janez Primic,

Urban Jarnik, Andrej Smole ter Stanko Vraz, ki je že leta 1833 nameraval

izdati zbirko, izšel pa je le en zvezek besedil z naslovom „Narodne pesni

ilirske“. Zbiranja so se lotili tudi takratni dijaki Josip Jurčič, Anton Breznik,

Anton Jeglič, Radivoj Poznik, ki je v okolici Krope celo ustanovil dijaško

društvo za zbiranje ljudskega izročila „Narodna ušesa“. Pobudo za načrtno

zbiranje pesmi je dala tudi Slovenska matica, takrat najvišje kulturne

ustanove v Sloveniji, ki je nameravala izdati slovenske ljudske pesmi.

Ureditev izdaje so najprej hoteli zaupati graškemu profesorju, slavistu

Gregorju Kreku, ki pa je delo odklonil. Za gradivo se je kasneje zavzel

Krekov naslednik Karel Štrekelj, ki je imel v načrtu izid vseh do takrat

natisnjenih ali zapisanih ljudskih pesmi. V Ljubljanskem zvonu je tako leta

1887 objavil „Prošnjo za narodno blago“ in od vseh strani so mu začeli

pošiljati zapise, ki jih je sproti urejal in pripravljal za tisk. Po Štrekljevi

zaslugi smo Slovenci dobili sistematično urejeno zbirko ljudskih pesmi z

okrog 300 melodijami, kakršne niti veliki narodi niso imeli. Zbornik je izšel

v štirih zajetnih knjigah. V prvi so pripovedne pesmi, v drugi ljubezenske s

poskočnicami; tretja vključuje božično-novoletno-trikraljevske in druge

koledniške, nabožne, kresne, svatovske, plesne in pivske pesmi z

zdravicami; v četrti so najprej vojaške in rokodelske pesmi, sledijo pesmi o

samskem in zakonskem stanu, otroške in šaljive pesmi. Po Štrekljevi smrti

leta 1912 je skrb za izdajo prevzel Joža Glonar, ki je v uvodu 4. knjige

opisal zgodovino nastajanja tega velikega dela (Kumer, 1988, str. 41-46).

V tem času so že nastajali najstarejši do sedaj znani zvočni zapisi

slovenske ljudske glasbe, ki jih je naredil Madžar Béla Vikár. Posnetki, za

katere Slovenci dolgo nismo vedeli, sodijo med najstarejše evropske

posnetke ljudske glasbe sploh. Vikár je verjetno že v prvih letih terenskega


snemanja prišel tudi v Prekmurje, kjer je v kraju Tišina posnel vsaj šest

valjev s trinajstimi slovenskimi pesmimi, ki sta jih zapela Anuška Horvat in

Ferenc Džuban. Ni znano, ali so to vsi Vikárjevi posnetki slovenskih

ljudskih pesmi, saj ni bilo mogoče dobiti podatkov ali poročil o snemanjih v

tem obdobju, kot tudi ni mogoče ugotoviti, ali se je kaj valjev poškodovalo

oz. izgubilo. Vikár je v skladu z dogovorom Narodnega muzeja v

Budimpešti temu predal tudi valje s slovenskimi posnetki in dokumentacijo.

Besedila pesmi in spremne podatke je napisal Vikár sam, transkripcije

melodij pa naj bi naredil vratar v knjižnici Narodnega muzeja, István

Kereszty. Na vseh kartonih s slovenskim gradivom je mogoče opaziti

Bartókove sledove urejanja, saj je urejal in sistematiziral gradivo za objav

ter z zelenim črnilom pripisal opombe k besedilom pesmi. Pogosta

Bartókova opomba „manjka besedilo“ je pomenila pomanjkljivo napisane

kartone, vendar se sam ni trudil dopolniti besedila, saj je bila zanj

najpomembnejša urejenost melodij (Kunej, 2008, str. 73-77).

Druge najstarejše zvočne zapise slovenske glasbe je posnela ruska

zbirateljica in folkloristka Jevgenija E. Linjova. Ta je v letu 1913 z možem

nekaj časa prebivala v Sloveniji. Po nekaterih podatkih je na Gorenjskem

in v Beli krajini naredila prek sto posnetkov slovenskih ljudskih pesmi. Na

podlagi zbranih podatkov je bilo izvedenih več snemanj Linjove na Bledu,

med katerimi so snemanje večglasnega moškega petja železniških

delavcev, snemanje cerkvenih pesmi v izvedbi dekliškega zbora.

Snemanje v Beli krajini je potekalo v dveh delih: v Vinici ali Črnomlju ter v

Adlešičih (prav tam, str. 83-90). Njeni rokopisi in posnetki, katerih vzorce

hranijo tudi v Ljubljani, so shranjeni v folklornem oddelku pri akademiji

znanosti v Leningradu1 (Kumer, Matičetov, Merhar, Vodušek, 1997, str. IX).

Prvi posnetki domačih zapisovalcev so nastali pomladi leta 1914 v

Beli krajini, v okviru zbiralne akcije Narodna pesem v Avstriji, naredil pa jih

je Juro Adlešič (Kunej, 2008, str. 111-112). V vsaki od takratnih avstrijskih

dežel so organizirali odbor, ki je vodil zbiranje, predsedniki deželnih

odborov so sestavljali osrednji odbor pod predsedstvom J. Pommerja.

Predsednik slovenskega odbora je bil Štrekelj, v odsotnosti ga je zastopal

podpredsednik Matej Hubad. Slovenski delež v vseavstrijskem

1 Danes Sankt Petersburg.


prizadevanju je bil po Štrekljevi zaslugi zgleden, saj je znal delo

organizirati, sestaviti navodila in vprašalne pole za zbiralce pesmi. Leta

1913 je odbor kupil fonograf, ki ga je Adlešič nato uporabil v Beli krajini.

(Kumer, 1988, str. 48-49). Iz dokumentacije lahko ugotovimo, da je Adlešič

31. maja 1914 snemal v kraju Adlešiči, naslednji dan pa v kraju Preloka.

Ohranjen spisek posnetih pesmi nosi naslov Belokranjske narodne pesmi.

Posnetih je bilo 38 pesmi, od katerih št. 11 in 38 nimata naslova (Kunej,

2008, str. 135-138). Čeprav se je velik del zbirke uničil in izgubil,

predstavlja ohranjenih 19 voščenih valjev najstarejše izvirne zvočne

zapise v arhivu GNI ZRC SAZU (prav tam, str. 111-112).

Sistematično zbiranje in raziskovanje slovenske ljudske glasbe se

je znova pričelo leta 1934 v Folklornem inštitutu pri Glasbeni matici. Po

letu 1945 je novoustanovljeni inštitut, Glasbeno-narodopisni inštitut (GNI),

ki spada pod Znanstveno-raziskovalni center (ZRC) Slovenske akademije

znanosti in umetnosti (SAZU) začel z zbiranjem ljudskih pesmi in leta 1970

izdal prvo knjigo zbirke Slovenske ljudske pesmi. Do danes je bilo zbranih

skoraj 55000 enot, vse od zapisov, posnetkov oz. verzij različnih

slovenskih ljudskih pesmi (Klemenčič, 2002, str. 140).

5. 4 Etnomuzikologija na MadžarskemZapisovanje ljudske glasbe na Madžarskem se prične v prvi polovici 19.

stoletja ko I. Bartalus v zbirki Magyar népadalok objavi čez 700 melodij. Že

leta 1896 je s fonografom začel snemati Béla Vikar, najpomembnejša

raziskovalca in zbiralca pa sta bila Bela Bartók in Zoltán Kodály (Kumer,

1988, str. 337). Preučevanje, obdelavo in zbiranje folklore na Madžarskem

sta postavila na znanstvene temelje (Andreis, 1966, str. 862).

Bela Bartók je bil Madžarski skladatelj in muzikolog, ki mu je raziskovanje

vzodnoevropske ljudske glasbe - ob skladateljskem delu - pomenilo

življenjsko nalogo (Kumer, 1988, str. 27). Rodil se je leta 1881, študij na

budimpeški akademiji je kot virtuozni pianist in obetaven skladatelj končal

leta 1903 (Wade-Mathews, Thompson, 2006, 448). Za ljudsko glasbo ga je

navdušil Zoltán Kodály, s katerim sta zbirala in snemala ljudske melodije v

deželah, ki so pred prvo svetovno vojno pripadale Madžarski (Kumer,

1988, 27). Že leta 1906 je izšla njegova prva zbirka ljudskih pesmi, leto

pozneje pa je postal profesor klavirja na budimpeški akademiji. (Wade-


Mathews, Thompson, 2006, 448). Leta 1913 je Bartók še kot profesor

klavirja odpotoval v Afriko, da bi tam študiral arabsko glasbo. Kasneje, leta

1934, je učiteljevanje opustil, da bi se lahko popolnoma posvetil znanosti.

Leta 1940 je zaradi vojne odpotoval v ZDA, kjer je leta 1945 tudi umrl. Na

njegovi uvodni študiji zbirke madžarskih ljudskih pesmi, ki je izšla leta

1924, so kasneje gradili vsi poznejši madžarski etnomuzikologi. Uredil in

izdal je več zbirk, kot predavatelj na univerzi v Budimpešti je vzgojil

etnomuzikologe, ki nadaljujejo njegovo delo (Kumer, 1988, str. 27-31).

Zoltán Kodály (1882) je bil strokovnjak za ljudsko glasbo ter pomemben

učitelj, ki je napisal ogromno glasbenega učnega gradiva, prav tako kot

Bartók pa je dosegel mednarodno opaznost madžarske glasbe. Na

Univerzi v Budimpešti je doktoriral iz madžarskih ljudskih pesmi. Od leta

1905 je zbiral in snemal ljudske pesmi ter se, kakor Bartók, s katerim je

pogosto sodeloval, posvetil izdajanju antologij in priredb ljudskih pesmi

(Wade-Mathews, Thompson, 2006, 449).


6 PORABJEPorabje je slovenska pokrajina med Muro in Rabo, ki geografsko sodi v

del Goričkega, to je v severno Prekmurje. Leta 1922 je bilo po sklepu

pariške mirovne konference priključeno k Madžarski. Središče Porabja je

Monošter, vasi z večjim deležem slovenskega prebivalstva pa so: Gornji

Senik, Dolnji Senik, Slovenska ves, Štévanovci, Sakalóvci, Ritkarovci,

Andovci in Vérice (Capuder, 2002/03, str. 189). Nekoč so k Porabju

prištevali tudi danes že skoraj povsem pomadžarjene vasi Čretnik,

Farkašovci, Trošnik in Žida. Ob koncu druge svetovne vojne so na

območje Porabja prišle enote jugoslovanske vojske, vendar so se morale

pod pritiskom Sovjetske zveze umakniti in meja je ostala nespremenjena

(Gams, Vrišer, 1998, str. 294-296).


Slika 1: Porabje

Prebivalci današnjega Prekmurja in Porabja so do leta 1920 živeli

skupaj v zgodovinski pokrajini Slovenska okroglina oz. krajina. V zahodno

regijo karpatskega bazena so se Slovenci sicer naselili še pred prihodom

Madžarov, saj so se v deželi med Rabo in Dravo, ki je sicer spadala k

Pribinovi kneževini v Spodnji Panoniji, z Obri pojavili v drugi polovici 6.

stoletja. Ob koncu 8. stoletja je območje prišlo pod frankovsko oblast,

skozi vse 9. stoletje pa so se na mesto pregnanih Obrov tja naseljevali

Slovenci iz Karantanije. Prek tega območja je potekal obmejni obrambni

pas zahodne meje Ogrske. Ozemlje je spadalo pod madžarsko oblast,

vendar ni bilo enakopravno z drugimi madžarskimi območji. Do vključitve k


madžarskim županijam in cerkveno-upravnim okvirom je prišlo leta 1091,

ko je kralj Ladislav zasedel Slavonijo. Slovenske vasi med Muro in Rabo

so od 11. stoletja spadale k županijama Vas in Zala ter k zagrebški škofiji.

V Monoštru je leta 1182 madžarski kralj Béla III. ustanovil cistercijanski

samostan, kateremu so delovno silo za obdelovanje zemlje predstavljali že

naseljeni ali na novo priseljeni Slovenci iz Prekmurja, slovenskega

štajerskega in sosednjega hrvaškega ozemlja. Ustanovili so naselja, ki so

se v Porabju ohranila do danes. V 17. stoletju so v mnogih krajih od

Murske Sobote do Monoštra pobirali dajatve tako ogrski fevdalci kot tudi

Turki, ki so na Gornji Senik vdrli leta 1640. V 18. stoletju so današnje

porabske vasi sodile v upravni okvir Slovenske okrogline, kjer je bilo pet

večjih gospostev, deset porabskih vasi pa je spadalo k trem zemljiškim

gospostvom. Večina vasi je spadala k cistercijanom v Monoštru, prebivalci

Ritkarovcev so bili podložniki Nádasdyjev v Gornji Lendavi, prebivalci

Dolnjega in Gornjega Senika ter Trdkove pa so spadali h gospostvu

družine Batthyány v Dobri. Iz odgovorov na 9 vprašanj popisovalcev je

razvidno, da so porabski in prekmurski Slovenci na Goričkem v 18. stoletju

živeli v slabih naravnih in gospodarskih razmerah, zlasti pod gospostvom

cistercijanov. Do leta 1920 so prebivalci Slovenske krajine živeli v tipičnih

panonskih ilovnatih in lesenih hišah, pokritih s slamo. Najpomembnejša

kmetijska panoga je bila poljedelstvo, medtem ko so bile živinoreja,

rokodelstvo in obrt le dopolnilne dejavnosti. Zaradi madžarskega dednega

prava so bila zemljišča zelo razdrobljena, zato se je v začetku 20. stoletja

pričelo izseljevanje v Ameriko. Od konca 19. stoletja so v porabske župnije

prihajale mohorjanske knjige, ki so širile knjižno slovenščino, od 20.

stoletja pa tudi prekmurski Kalendar najsvetejšega Srca Jezušovega,

mesečnik Marijin list in tednik Novine (Mukič, 1997, str. 145-150).

Po sprejetju trianonske mirovne pogodbe se je začela ločena

zgodovina Porabja. Odkar so porabske Slovence ločili od Prekmurcev, so

se pričele spremembe in razlike v vsakdanji kulturi. Pozitivno je na

narodnostno zavest in asimilacijo vplivalo odprtje mejnega prehoda

Martinje-Gornji Senik (prav tam, 145-150). Slovenski jezik v družinah se

trudijo ohraniti razne kulturne skupine, Zveza Slovencev na Madžarskem

ter radijske in televizijske oddaje (Capuder, 2002/03, str. 189). Za

slovensko Porabje je zaradi slabih naravnih razmer, maloštevilnih delovnih


mest, prometne odročnosti in drugih dejavnikov značilno nazadovanje

prebivalstva. Vasi se hitro praznijo in mnogo hiš ostaja praznih, ali pa so v

njih ostali starci, medtem ko polja in travnike prerašča gozd. Po

Madžarskem popisu iz leta 1990 se je v Železni županiji, ki ji slovensko

Porabje upravno pripada, za slovensko narodnost opredelilo 1633 ljudi, za

materni jezik je slovenščino navedlo 2252 ljudi, slovenski jezik pa naj bi

govorilo 2984. Slovenci so med svetovnima vojnama predstavljali polovico

prebivalstva slovenskega Porabja, po drugi svetovni vojni do leta 1970 je

delež Slovencev padel na tretjino, leta 1980 in 1990 pa je znašal le še

četrtino. V vaseh je bilo po drugi svetovni vojni približno 70% Slovencev,

ker pa se je število Madžarov zmanjševalo hitreje, se je začel delež

Slovencev počasi dvigati in je leta 1990 znašal 77% prebivalstva v vaseh,

kar predstavlja tri petine vseh Slovencev v slovenskem Porabju. Preostali

dve petini Slovencev živita v Monoštru, kjer Slovenci sestavljajo eno

sedmino vseh prebivalcev (Gams, Vrišer, 1998, str. 294-296).

Danes živi v Porabju še približno 3000 Slovencev, redki krajevni

napisi pa spominjajo na to, da smo na dvojezičnem ozemlju (Capuder,

2002/03, str. 189).


7 UROŠ KREK

7. 1 ŽivljenjepisSkladatelj Uroš Krek se je rodil 21. maja 1922 v Ljubljani. Po diplomi na

klasični gimnaziji in študiju slavistike se je popolnoma posvetil kompoziciji;

diplomiral je leta 1947 pri L. M. Škerjancu na Akademiji za glasbo v

Ljubljani (Leksikon Jugoslavenske Muzike, 1984, str. 472). Skladati je

začel že zelo zgodaj, hranil je skladbo iz časa srednje šole, ki sicer ni

izvedena. Iz leta 1945 je obstajalo nekaj izvedenih klavirskih del, ki pa so

izgubljena (Križnar, Pinter, 1997, str. 108). Poleg kompozicije je študiral

tudi dirigiranje pri prof. Danilu Švari (Matičič, 2008, str. 160-162). Od leta

1947 je bil urednik za simfonično glasbo, 1950-1958 urednik glasbenega

programa Radio Ljubljana; zatem 2 je bil znanstveni sodelavec za

etnomuzikologijo na Glasbeno-narodopisnem inštitutu SAZU. Od 1967 je

bil profesor kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Krek je bil od

leta 1977 član JAZU3 ,4 v Zagrebu in od 1979 član SAZU v Ljubljani.

(Leksikon Jugoslavenske Muzike, 1984, str. 472). Leta 1988 je postal

častni član Slovenske filharmonije, od 1993 član Evropske akademije

znanosti in umetnosti Salzburg, leta 1995 pa je postal zaslužni profesor

Univerze v Ljubljani (Matičič, 2008, str. 160-162). Leta 1952 in 19925 je

prejel Prešernovo nagrado, filmske nagrade v Pulju (1975) in Celju (1976),

Župančičevo nagrado (1978), ter številne nagrade RTV (1967, 1971, 1972,

1974, 1975) (Križnar, Pinter, 1997, str. 254). Po končanem skladateljskem

študiju se je Krek oddaljeval od kompozicijske šole, iz katere je izšel. To je

bil čas, ko se v tujini in kmalu nato še pri nas niso razvalovili najnovejši

glasbeni tokovi, ko je vsak skladatelj iskal tla pod nogami ter obenem stik

z glasbeno tradicijo, ki je bila zaradi druge svetovne vojne prekinjena. Od

tod tudi izhaja Krekova zasidranost v domačih tleh (Rijavec, 1979, str.

125). Prepustil se je zvočnemu svetu formalne preglednosti, vedrine in

neživljenjskega klasicizma (Prokofjev, Britten), poleg tega je sprejel delne

in novejše folklorne in kompozicijsko-tehnične rešitve (Bartók). Kot

pretežno instrumentalni ustvarjalec se je Krek v glavnem držal klasičnih

principov, poleg tega ima posluh tudi za dodekafonske postope in druga

2 Od 1959 do 1967 (Matičič, 2008, str. 160-162).3 Jugoslovanska Akademija Znanosti in Umetnosti4 Kasneje HAZU5 Za življenjski opus (Krek, 1999).


sodobna kompozicijska iskanja (Leksikon Jugoslavenske Muzike, 1984,

str. 472). Umrl je 3. maja 2008.

7. 2. Dela

7. 2. 1 Orkestralna glasbaNa področju orkestralne glasbe sodi Krekova Simfonietta (1951) med eno

izmed klasičnih del slovenske ustvarjalnosti. Izrazno resnejši in harmonsko

bolj zaostreni so njegovi Mouvements concertants (1955-67), v katerih

zadnji peti stavek, passacaglia v ožjem pomenu, ustvarja lokrijsko prežeto

idejo. Briljantna Sonatina za godala (1956) se gotovo dopolnjuje v

Rapsodičnem plesu (1959), medtem ko je Koncert za rog in godala (1960)

zasnovan resneje. Inventiones ferales za violino in godala (1963)

označujejo nadaljevanje introvertiranosti ciklusa Mouvements concertants,

saj se prepuščajo glasbenemu razmišljanju o življenju in smrti – lirsko

(Lento), uporniško in dramatično (Risoluto) in na koncu z odstopom

(Lento). Sinfonia per archi (1973) ima tri stavke – Klic, Prebujenje, Odziv –

ki bi lahko v neglasbenem okolju predstavljali zaprt krog trajnega procesa

nastajanja, razvijanja in ponovnega oživljanja. Zvok predstavlja sintezo

umetnikovih in istočasno preverjenih izraznih sredstev, vse od aleatorike in

harmonskih grozdov, ki že mejijo na hrup. Ker frazo narekuje utrip, prihaja

do neenakomernega gibanja, do zaostajanja in pohitevanja, ki je daleč od

nekdanjega enakomernega neoklasičnega utripanja (prav tam, str. 472).

7. 2. 2 Komorna glasbaMedtem ko za nekatera orkestrska dela lahko trdimo, da so zasnovana

komorno, pride to toliko bolj do izraza na komornem področju, ki mu je

Krek posvetil mnogo svojih del, od Sonate za violino in klavir (1946) do

kasnejše Théme varié za pozavno in klavir (1968). V zadnjem času

izstopajo Episodi concertanti za pihalni kvintet (1970), poskus

elementarnega združevanja narave s koncertno glasbo (Leksikon

Jugoslavenske Muzike, 1984, str. 472). Izdelan dialog dveh enakovredno

obravnavanih instrumentov, ki proti svojemu vrhuncu vse bolj stremi za

arhaičnimi elementi slovenske narodne glasbe, je Krek ustvaril v svoji

Sonati za dve violini (1972). Polna burkave ironije je „mala simfonija“ za

kvintet trobil La journée d'un bouffon (1973). Duo za violino in violončelo je


še ena izmed Krekovih prefinjenih in uravnoteženih godalnih kompozicij.

Novejšega datuma so Sonata za klarinet in klavir (1977), Trio za violino,

violo in violončelo (1977) in Godalni kvartet (1980), s katerimi je z uporabo

različnih zasedb dodatno poglobil svojo prejšnjo kompozicijsko izkušnjo

(prav tam, str. 473).

Čeprav je Krek postavljal človeški glas nekoliko v ozadje, je ob več

zborovskih vseeno potrebno omeniti dvoje del: Pet narodnih za visoki glas

in klavir (1963) in Staroegiptovske strofe za tenor in orkester (1967).

Medtem ko prvo kompozicijo v obliki svojevrstnega "šopka", zraslega iz

slovenske province, prežema oster determinizem, druga z besedilom in

zvokom izraža potrditev ljubezni in življenja (prav tam, str. 473).

7. 3 Krekov opus6

Krek je pisal pretežno instrumentalne, vokalno-instrumentalne ter vokalne

skladbe. Komponiral je za mnogo odličnih izvajalcev: za violiniste Jelko

Stanič, Igorja Ozima, Primoža Novšaka, Majo Cerar, za Ljubljanski godalni

trio, Godalni sekstet iz Züricha, za Ansambel zagrebških solistov, Komorni

orkester Radia Zagreb in ostale.

7. 3. 1 Orkestralna glasba

Simfonietta za simfonični orkester (1951),

Mouvements concertants za godalni orkester (1955, rev. 1967),

Sonatina za godala (1956),

Rapsodični ples za simfonični orkester (1959),

Sinfonia per archi za veliki godalni orkester (1973),

Judita - uvertura za simfonični orkester (1978),

Dedicatio - passacaglia na melodiko Gallusovega moteta Miserere mei,

Deus za simfonični orkester (1989).

6 Vir: Spletna stran Društva Slovenskih skladateljev; www.dss.si, dne 10. avgust 2011


7. 3. 2 Glasba za solista in orkester

Koncert za violino in orkester (1949, rev. 1961),

Koncertantna glasba za fagot in godalni orkester s harfo in timpani (1954),

Koncert za rog in godalni orkester (1960),

Inventiones ferales za violino in godalni orkester (1962),

Concertino za piccolo in orkester (1967),

Staroegiptovske strofe za tenor, godalni orkester in dve harfi (1967),

Koncertna fantazija za klarinet in orkester (1978),

Koncert za violončelo in orkester (1984),

Koncertni diptihon za violončelo in orkester (1985),

Canticum Resianum za mezzosopran in komorni orkester (1988),

Dve epizodi iz dnevnika Josepha Haydna: I. Caro maestro za sopran in

komorni orkester (1996) in II. Tako odhaja dan za dnem za tenor in

komorni orkester (1997),

Contrabbasso concertante za komorni godalni orkester (1998),

Pet ljudskih pesmi za alt in orkester (b.d.).

7. 3. 3 Zborovska glasba

Kolo za mešani zbor (1949),

Variacije na narodno pesem Marko skače za moški zbor (1959),

Deset koroških pesmi za moški zbor (1959),

N'coj je pa ena lepa noč (1966),

Sijaj mi sončece za moški zbor (1968),

Lirična suita za mešani zbor (1969),

Stara velikonočna pesem za mešani zbor in orgle (1971),

Pet porabskih ljudskih pesmi za mešani zbor (1971-1972),

Dečva moja je foušarca za mešani zbor (1974),

Štiri pesmi na besedilo Jožeta Udoviča za mešani zbor (1974),

Dječje oči za mešani zbor (1976),

Šamenari Jožo za mešani zbor (1978),

Liberte za moški zbor (1981),

Škrinja orehova za mešani zbor (1981),


Mlini življenja za mešani zbor (1984),

Poletna pesem za mešani zbor (1984),

Domov bom šel za moški zbor (1984),

Aj zelena je vsa gora za mladinski zbor (1985),

Samotno ugibanje za mešani zbor (1987),

Three Autumn Songs za mešani zbor (1991),

Čelo in zarja za mešani zbor (1991),

Salmo XLII: Desiderium exulis za mešani zbor (1991),

Prekmurska za ženski zbor (1992),

Smrti za moški zbor (1992),

Vester Camenae za mešani zbor na besedilo Q. H. Flaccusa (1994-1997),

Jutranja pesem za mešani zbor, kvintet trobil in zvonove po Adamu

Bohoriču (1996),

Vöra bije za mešani zbor (1998).

7. 3. 4 Komorna glasba

Sonata za violino in klavir (1946),

Humoreska za violino in klavir (1952),

Pet ljudskih pesmi za visoki glas in klavir,

Theme varie za pozavno in klavir (1970),

Episodi concertanti za flavto, oboo, klarinet, rog in fagot (1971),

Solo sonata za dve violino (1972),

La journee d'un bouffon - mala simfonija za kvintet trobil (1973),

Duo za violino in violončelo (1975),

Sonata za klarinet in klavir (1976),

Trio za violino, violo in violončelo (1977),

Godalni kvartet (1979),

Sonatina za klarinet in klavir (1980-81),

Pesmi za Evo za mezzosopran in klavir na poezijo Jožeta Udoviča (1981),

Kolovrat - tri skladbe za kvintet trobil (1984),

Sonata za violončelo in klavir (1984),

Espressivo za flavto in klavir (1985),

Preludij za flavto, klarinet in klavir (1985),


Contrapunctus IX po J. S. Bachu za kvintet trobil (1985),

Jeux pour quatre za kvartet trombonov (1986),

Ena peissen za kvintet po Adamu Bohoriču (1986),

Tri pesmi na ljudsko izročilo za srednji glas in klavir (1986),

Canto za violo in harfo (1986-87),

Plesni motivi za godalni kvartet (1987),

Appassionato za flavto in klavir (1989),

Streichsextett na temo Franka Martina (1990),

Vigoroso za violino in klavir (1991),

Invocation za oboo in klavir (1992),

Impromptu pastoral za klarinet in klavir (1993),

Sarabanda za Natašo za klarinet in klavir (1993),

Cantus gratias agentis za sopran, trobento in orgle (1994),

Seconda sonata za violino in klavir (1994),

Capriccio notturno za violino in harfo (1996),

Mala suita za pet violin in violo (1996).

7. 3. 5 Solistična glasba:

Sonatina za oboo solo (1971),

Meditacije za orgle (1974, rev. 1977),

Sur une melodie za klavir (1977),

Trije impromptuji za violino solo (1985).

Skladateljeva dela so tiskana v Edicijah Društva slovenskih skladateljev

(Ljubljana), Breitkopf&Härtel (Wiesbaden), Peters (Leipzig), Pizzicato

(Videm) ter Helvetia (Basel) (Križnar, Pinter, 1997, str. 255).


8 PET PORABSKIH LJUDSKIH

8. 1. Besedila in interpretacija besedilKrek je v ciklus združil pet Porabskih ljudskih pesmi, in sicer:

1. Jaz pa pojdem na Gorenjsko

2. Komi se drema

3. Micika v püngradi

4. Pravo sem ti

5. Snočkaršnja noč nam tak luštno veselo.

Sam sem melodije prvih štirih pesmi vzel iz knjig Füčkaj, füčkaj, fantiček

moj: Sto ljudskih pesmi iz Porabja, ter Füčkaj, füčkaj, fantiček moj 2: Še

sto ljudskih pesmi iz Porabja, Frančka in Dušana Mukiča. Pesem

Snočkaršnja noč nam tak luštno vesela ni vključena v pesmarici, tako sem

jo poiskal v GNI SAZU. Objavljena je bila v knjigi Slovenske narodne

pesmi iz Prekmurja, nabral in priredil jih je Rihard Orel, založila Glasbena

matica v Ljubljani, 1936, str. 44.

Iz teh virov so vzeta tudi besedila pesmi.


8. 1. 1 Jaz pa pojdem na GorenjskoJaz pa pojdem na Gorenjsko

Jaz pa pojdem na Gorenjsko,

gor na Ober Štajersko.

Nišče drug ne pojde z menom

sam' té drauvne ptičice.

Une d' meni paut kazale,

s perjom senco delale.

Delaj, delaj lub'ca pušlič,

z rausmarin' zelenoga.

Jaz bom ti ga naredila,

s skuzami obrisala.

Al' po Nemškom al' po Kranjskom,

gor na Ober Štajersko.

Jaz pa pojdem na Gorenjsko

Jaz pa pojdem na Gorenjsko,

gor na Gornjo Štajersko.

Nihče drug ne pojde z menoj,

samo te drobne ptičice.

One bodo meni pot kazale,

s perjem senco delale.

Delaj, delaj ljubica šopek,

iz rožmarina zelenega.

Jaz bom ti ga naredila,

s solzami obrisala.

Ali po Nemškem ali po Kranjskem,

gor na Gornjo Štajersko.

(prevedel Primož Kramberger)

Tabela 1: Jaz pa pojdem na Gorenjsko

Pesem predstavlja poleg takratnega tudi današnje stanje v Porabju, saj

govori o odhodu iz Porabja na Gorenjsko, Gornjo Štajersko. Fant zapušča

pokrajino kot tudi ljudi, saj nihče, razen drobnih ptičic, ki mu bodo kazale

pot, ne gre z njim. Žalujoča ljubica mu bo v slovo naredila rožmarinov

šopek, ki ga bo obrisala s solzami. Fantu ni mar, ali bo šel po nemški ali

slovenski poti, le na Gornjo Štajersko.

Krek uporabi prve tri kitice.


8. 1. 2 Komi se dremaKomi se drema

Komi se drema, naj ide spat,

meni se ne drema, jaz nebom šeu.

Šadiradirom, šadiradirom,

meni se ne drema, jaz ne bom šeu.

Jaz ga bom čakala, varjala,

svojoga dragoga lübila.


svojoga dragoga lübila.

Če ga ne bode, da 'de paunauči,

jaz bom ga čakala cejlo dugo nauč.


jaz bom ga čakala cejlo dugo nauč.

Če ga ne bode, da de bejli den,

jaz bom se jaukala cejli dugi den.


jaz bom se jaukala cejli dugi den.

Komi se drema

Komu se drema, naj gre spat,

meni se ne drema, jaz ne bom šel.


meni se ne drema, jaz ne bom šel.

Jaz ga bom čakala, čakala,

svojega dragega ljubila.


svojega dragega ljubila.

Če ga ne bo, ko bo polnoč,

jaz bom ga čakala celo dolgo noč.


jaz bom ga čakala celo dolgo noč.

Če ga ne bo, ko bo beli dan,

jaz bom se jokala celi dolgi dan.


jaz bom se jokala celi dolgi dan.


Tabela 2: Komi se drema

Pesem se prične s preprostim fantovim nagovorom, verjetno med

ponočevanjem; „Komu se drema, naj gre spat, meni se ne drema, jaz

nebom šel“. V drugi kitici izvemo, da ga dekle medtem doma čaka in še

vedno ljubi. Pripravljena ga je čakati vso noč in morda še tudi naslednji

dan, čeprav tega ne potrdi. Naslednji dan se bo jokala, morda v

obžalovanju ali že prebolevanju.

Krek uporabi samo prvo kitico.


8. 1. 3 Micika v püngradiMicika v püngradi

Micika v püngradi rauž'ce beré,

fantič paj mimo gre pa njoj veli,

trgaj mi raužice, delaj mi pušliček,

te boš ti moja vsikdar.

Jaz pa že rauž'ce natrgano mam,

pušlič bi delala, paj ga ne znam,

sviler bom kupila, pušlič bom delala,

pridi si po n'ga zvečer.

Lubi je prišo, na podaukna je stau,

lub'ca nej stejla odgovor dati,

čakaj ti lubica, ti boš se jaukala,

jaz bom se s tébe smejau.

Nej sta minaula nej mejseca dva,

lub'ca zanosila sineka dva,

sineka zibala, bridko se jaukala,

daj bi se zmisliu na njau.

Micika v püngradi

Micika na vrtu rožice nabira,

fantič pa mimo gre in ji govori,

trgaj mi rožice, delaj mi šopek,

takrat boš ti moja za vedno.

Jaz pa že rožice natrgane imam,

šopek bi delala, pa ga ne znam,

svilo bom kupila, šopek bom delala,

pridi si ponj zvečer.

Ljubi je prišel, pod oknom je stal,

ljubica ni hotela odgovora dati,

čakaj ti ljubica, ti boš se jokala,

jaz bom se tebi smejal.

Nista minila ne meseca dva,

ljubica zanosila sinka dva,

sinka zibala, bridko se jokala,

da bi se spomnil na njo.


Tabela 3: Micika v püngradi

Izvemo, da je dekletu ime Micika. Na vrtu je nabirala rože, medtem ko

pride mimo fant, ki želi šopek od nje. Micika pravi, da ima rožce že

natrgane, vendar šopka ne zna narediti. Kupila bo svilo, po šopek pa naj

se fant vrne zvečer. Prišel je pod okno, vendar dekle ni hotelo odgovoriti.

Fant odide rekoč: »Le počakaj, boš že videla, na koncu se bom jaz tebi

smejal.« Čez manj kot dva meseca je dekle res zanosilo z dvema

sinovoma, po porodu pa je obžalovalo in upalo, da bi se fant spomnil na

njo.

Krek uporabi prvi dve kitici.


8. 1. 4 Pravo sem tiPravo sem ti

Pravo sem ti dostakrat,

da sem prišo k tebi spat.

Ne oženi se, ne oženi-ženi se,

le počakaj ti namé.

Nej s' me stejla čakati,

paj si se oženila.

Ti s' oženjena, premočno žalostna,

jaz paj ledičen veseu.

Jaz paj pojdem kama koli ščem,

lub'co najdem kakšno koli ščem.

Enkrat lepšo, devetkrat jakšo,

kak si ravno luba ti.

Pravo sem ti

Pravil sem ti velikokrat,

ko sem prišel k tebi spat.

Ne poroči se, ne poroči se,

le počakaj ti name.

Nisi me hotela čakati,

pa si se poročila.

Ti si poročena, premočno žalostna,

jaz pa samski vesel.

Jaz pa pojdem kamorkoli hočem,

ljubico najdem, kakršnokoli hočem

Enkrat lepšo, devetkrat boljšo,

kot si ravno ljuba ti.


Tabela 4: Pravo sem ti

Fant je dekletu velikokrat govoril, naj se ne poroči, naj ga počaka. Ne

izvemo razloga za čakanje, morda zaradi odhoda na Gorenjsko, vojaščine,

dela ali česa podobnega. Dekle ga ni poslušalo in se je kljub temu

poročilo, zdaj pa možitev obžaluje, medtem ko je fant samski, česar se

tudi veseli, saj gre kamorkoli hoče. Odločen je tudi, da si najde lepšo in

boljšo ljubico, kot je bila prva.

Krek uporabi vse kitice.


8. 1. 5 Snočkaršnja noč nam prav luštno veseloSnočkaršnja noč nam prav luštno

veselo

Snočkaršnja noč nam prav luštno veselo,

kedar nam luna prav lejpo svejtila.

Fantje so k Mickam šli, lejpo so

prepejvali

one so rade poslušale nji.

Snočkar sam nekaj pri Micki pozabu,

fajf'co tobaka pri njej sem pokadu.

Fajf'co za zglavnik djau, zjutraj pa rano

vstau,

te' san prišev brez fajf'ce domov.

Micika, Micika, zdrava ostani,

najine lübezni kad ne pozabi.

Podaj mi desno roko, srčice mi pravi to:

naj'na lübezen na veke naj bo.

Snočkaršnja noč nam pravluštno veselo

Včerajšnja noč nam prav luštno

veselo,

kadar nam je luna prav lepo svetila.

Fantje so k Mickam šli, lepo so

prepevali

one so rade poslušale njih.

Včeraj sem nekaj pri Micki pozabil,

pipico tobaka pri njej sem pokadil.

Pipico za zglavnik dal, zjutraj pa

zgodaj vstal,

tako sem prišel brez pipice domov.

Micika, Micika, zdrava ostani,

najine ljubezni nikoli ne pozabi.

Podaj mi desno roko, srce mi pravi

to:

najina ljubezen na veke naj bo.


Tabela 5: Snočkaršnja noč nam prav luštno veselo

Pesem govori o ponočevanju, ko so fantje ponoči dekletom prepevali, te

pa so jih rade poslušale. Fant je včeraj pri Micki pozabil pipico tobaka, saj

jo je po kajenju dal za zglavnik, zjutraj pa zgodaj vstal. V zadnji kitici

izvemo, da sta Micika in fant skupaj, verjetno poročena.

Krek uporabi prvo in tretjo kitico.


9 ANALIZE LASTNIH PRIREDB V PRIMERJAVI Z ORIGINALI

9. 1. Jaz pa pojdem na Gorenjsko

9. 1. 1 Oblikovna analizaGre za skladbo, ki po mojem mnenju spada v več kategorij, saj bi jo lahko

uvrstili med vojaške (slovo od družine oz. ljubice), ljubezenske (ljubica),

morda celo rodoljubne, saj fantič povzdiguje Gorenjsko. V originalu ima

šest dvovrstičnih kitic, ki se ponovijo v obliki A B B. Tudi sam sem uporabil

šest kitic z enakim zaporedjem ponavljanja. Pesem ima 14 taktov, priredba

pa s ponovitvijo 22 taktov.

Skladbo v originalu začneta oba glasova skupaj, v delu B se razdelita na

zgornji in spodnji glas v razdalji terce. V moji priredbi začne bas, ki se mu

v naslednjih treh taktih zaporedoma pridružijo tenor, alt in sopran. Pojejo

nato do konca vsi štirje glasovi.

9. 1. 2 Ritmična analizaPesem je v originalu pisana v dvodobnem taktu (2/4) in tudi sam sem

uporabil dvočetrtinski takt. Tempo skladbe je v moji priredbi malo hitrejši v

primeru z originalom, kjer je četrtinka = 90. V moji priredbi je četrtinka

enaka 120 oz. allegro7.

Ritmično je zelo razgibana. Večinoma je pisana v osminkah, pojavijo se

četrtinke, osminske in četrtinske pavze ter ritmična posebnost četrtinka s

piko.

9. 1. 3 Melodična analizaPisana je v F-duru, alteriranih tonov ni. Melodija skladbe teče

enakomerno, ustavi se v vsaki kitici na zadnji zlog dela A. V originalu

začneta glasova unisono, v refrenu se razdelita, glavno melodijo poje

sopran, alt mu poje spodnjo terco.

V moji priredbi začne pesem s kvartnim postopom iz tona f navzdol bas, ki

se mu unisono z isto figuro postopoma skozi drugi in tretji takt priključita

tenor in alt, v četrtem taktu na tonu g1 (g) še sopran. Skupaj tako zapojejo

tudi četrtinke c1-d1-c1 (c-d-c), ki predstavljajo neke vrste kadenco, ta pa je

7 It. allegro: veselo, hitro (Wade-Mathews, M. in Thompson, W., 2006, str. 71).


samo nakazana, saj zbor poje unisono in harmonije ni. Homofon odpev

pojejo vsi glasovi, glavna melodija je dodeljena sopranu. Drugo melodijo v

prvem delu refrena poje tenor v razdalji decime, v drugem delu refrena jo s

terco prevzame alt.

9. 1. 4 Harmonska analizaOriginal ni harmoniziran, večglasje je v terci, ki pa ne pomeni dokončne

definicije funkcij, o katerih bi načeloma govorili. Prvi del tudi v moji priredbi

ni harmoniziran, nahajamo se v F-duru, kar utrjujejo ponavljajoči se toni f

na prvo dobo, končamo na tonu c, ki sicer predstavlja dominanto, vendar

ga tukaj ne moremo označiti za to. V taktu 7 smo na T8, sledita D9 in D710

v taktih 8 in 9 ter nova T v taktu 10. V taktu 11 sledi Tp11, nato pa D in D7 v

taktih 12 in 13 ter končna T v ozki legi v zadnjem taktu.

9. 1. 5 Interpretacijska analizaPriredba pesmi Jaz pa pojdem na Gorenjsko se v primerjavi z originalom

začne zelo energično, pesem je hitrejša. Dinamika in agogične

spremembe niso posebej predpisane, želel sem ohraniti ljudsko

interpretacijo, brez vsiljevanja lastne zamisli. Ponovitev refrena bi se tako

izvajala tišje, kot odmev, proti koncu skladbe bi malo upočasnili.

9. 2 KOMI SE DREMA

9. 2. 1 Oblikovna analizaPesem bi uvrstil v ljubezensko, to nam sicer pokaže šele druga kitica, kjer

izvemo, da ljubica čaka svojega dragega. Originalno besedilo ima štiri

kitice, ki se ponovijo v obliki A B B. Oblike nisem spreminjal, ohranil sem

tudi vse štiri kitice. Original in moja priredba imata s ponovitvami 24 taktov.

Skladbo v originalu začneta oba glasova, prvi glas poje sopran, melodija

alta je v razdalji terce do sekste. V moji priredbi začnejo vsi glasovi hkrati.

Melodijo poje sopran, ostali glasovi ga homofono spremljajo. Alt začne v

razdalji kvinte do soprana, ki se mu nato približa v interval terce, s katero

8 T- tonika9 D- dominanta10 D7 – dominantni septakord11 Tp – tonična paralela


ga – z nekaj izjemami - spremlja skozi vso pesem. Tenor prične terco višje

od basa, ki v vsej pesmi vztraja na osnovnih tonih akordov.

Odpev z vzklikom „Šadiradirom“ pričnejo ženski glasovi v taktu 9, v taktu

10 jim moški s ponovitvijo vzklika odgovorijo, nato ga zapojejo vsi štirje

glasovi hkrati. Sledi še zaključna ponovitev drugega dela kitice, s katero

se pesem konča.

9. 2. 2 Ritmična analizaPesem je v originalu in tudi v moji priredbi pisana v dvočetrtinskem taktu.

Je zmerno hitra pesem, lahko bi jo šteli že med počasnejše. Tempo

skladbe je v obeh primerih četrtinka = 90 oz. andante12, ki da skladbi neko

mirnost, saj govori o času spanja.

Ritmično ni preveč razgibana, v obeh primerih se pojavijo osminke in

četrtinke ter četrtinske pavze.

9. 2. 3 Melodična analizaPesem je pisana v C-duru, alteriranih tonov ni. Melodija teče enakomerno.

V originalu začneta glasova hkrati in se do konca skladbe ne ločita.

Tudi v moji priredbi začnejo vsi glasovi hkrati, vendar se v delu B, tj.

refrenu, razcepijo – odpev „Šadiradirom“ zapojejo najprej ženske, nato

moški ter končno vsi hkrati.

Razdalje med ženskimi oz. moškimi glasovi se v vsej pesmi, z izjemo

zadnjih taktov, izmenjujejo v oddaljenosti glede na manjkajoče akordične

tone. Ko je tenor od basa oddaljen za terco (in vmes ne manjka akordičen

ton), je sopran od alta oddaljen za kvinto ali oktavo (torej so med njima

manjkajoči akordični toni) in obratno. V taktu 13 in 15 se pojavita izjemi,

saj zbor zapoje e-mol (Sp) v ozki legi (13) oz. D7, prav tako v ozki legi

(15).

9. 2. 4 Harmonska analizaPesem ima v originalu predpisane akorde za spremljavo z inštrumentom –

C (T), G7 (D7), F (S)13, ki predstavljajo povsem osnovne funkcije.

Priredba začne na T, v tretjem taktu sledi Sp in nato D v četrtem taktu. V

taktu 5 se vrnemo na Sp iz nje pa nazaj na D in D7 v taktu 6, sledijo T, D, T

12 It. andante: mirno, s hojo, počasi (Wade-Mathews, M. in Thompson, W., 2006, str. 71).13 S- subdominanta


v taktih 7 in 8. Odpev se v taktu 9 začne na D, sledita S in T v taktih 11 in

12, tema pa Dp14, Sp15, D in D7, ki vodi v končno T v ozki legi v zadnjem

taktu.

9. 2. 5 Interpretacijska analizaPesem nima predpisane dinamike, kot tudi ne agogičnih sprememb. Je

najpočasnejša med priredbami, glede na to, da poje o času spanja, bi jo

izvajali tišje v primerjavi z ostalimi pesmimi. Ponovno bi se ponovitev dela

B, tj. refrena, izvajala kot odmev.

9. 3 MICIKA V PÜNGRADI

9. 3. 1 Oblikovna analizaPesem bi po mojem mnenju lahko uvrstili med ljubezenske, saj govori o

fantu in dekletu, ki mu noče odpreti okna, da bi prišel k njej. Kasneje to

obžaluje, saj ljubica zanosi, fant pa je pozabil nanjo. Original ima štiri kitice

s ponavljajočimi refreni, torej obliko A B B. Obdržal sem vse te lastnosti

pesmi, le da sem v začetku dodal besedo „Micika“, ki jo dvakrat zapojejo

moški. Original ima 22 taktov, moja priredba pa zaradi dodanih uvodnih

dveh 24 taktov.

Original začneta oba glasova hkrati, sopran poje glavno melodijo, alt pa

drugi glas v razdalji terce. V moji priredbi pa, kot rečeno, začneta bas in

tenor, nato se priključijo še ženske. Pesem je do konca nato štiriglasna

9. 3. 2 Ritmična analizaOriginal in priredba sta pisana v 5/8 taktovskem načinu. Lahko bi rekli, da

spada pesem med hitrejše pesmi. Tempo skladbe je v originalu osminka =

150, v moji priredbi pa je pesem veliko hitrejša, saj sem osminki dal hitrost

kar osminka = 280, ker sem skušal izraziteje poudariti ritem.

Ritmično sta obe verziji razgibani, saj se pojavijo četrtinke, osminke in

četrtinke s piko ter četrtinske in polovinske pavze.

14 Dp – dominantna paralela15 Sp – subdominantna paralela


9. 3. 3 Melodična analizaPesem je v D-duru, alteriranih tonov ni. Melodija teče enakomerno, v

originalu začneta sopran in alt hkrati v razdalji terce, v kateri pojeta vso

pesem. V priredbi z dvakratnim ponavljanjem besede „Micika“ začnejo

moški glasovi v razdalji kvinte, v drugem taktu kvarte. Ženski glasovi se

pridružijo v tretjem taktu. Pesem je homofona, glavno melodijo, ki je z

izjemo tona g v taktu 14 identična originalu, ima sopran. Alt in tenor ga

spremljata z izmenjavanjem druge melodije v razdalji terce (decime),

medtem ko bas poje osnovne tone akordov oziroma funkcij.

V odpevu se, z izjemo zadnjega takta, pojavlja postop treh tonov v obsegu

terce (prim: alt, takt 11, d-e-fis).

9. 3. 4 Harmonska analizaOriginal vsebuje predpisane akorde – D (T), A7 (D7)in G (S), namenjene

spremljavi z inštrumentom.

Pesem se začne s tonoma d in a, ki se spusti v g, torej T5-4. Z vstopom

ženskih glasov se potrdi T, ki se v vsej kitici izmenjuje z D7. V taktu 9 tenor

namesto pričakovanega d1 zapoje cis1, ki sestavi T716. Tenor ton ponovi

in odskoči na a, manjkajoči cis1, zdaj v D, prevzame alt. V odpevu se

poleg T in D7 pojavi še S, ki predstavlja vrhunec, ko se zbor razpoje.

9. 3. 5 Interpretacijska analizaPriredba pesmi je v primerjavi z originalom veliko bolj energična, saj je

predpisana hitrost skoraj dvakrat višja. Dinamika in agogika nista posebej

predpisani, v obeh primerih se ponavljajoči refren poje tišje.

S hitrim tempom pesmi sem skušal poudariti ritmično posebnost 5/8 takta,

saj mislim da v počasnejši originalni verziji ne pride dovolj do izraza. S T7

v taktu 9 sem skušal presekati ustaljeno izmenjavo T in D7. Posebnost je

vsekakor tudi postop v razdalji terce, ki se v odpevu pojavi v vseh

glasovih, razen v basu.

16 T7 – tonični septakord


9. 4 PRAVO SEM TI DOSTAKRAT

9. 4. 1 Oblikovna analizaPesem spada med ljubezenske, saj govori o fantu, ki je dekletu govoril, naj

ga čaka. Dekle ga ni poslušalo, fant pa lahko zdaj gre kamorkoli hoče.

Original ima tri kitice z refreni, ki se ponavljajo v obliki A B B. V tem

pogledu je moja priredba enaka. Original ima 14 taktov, priredba pa 12,

obe pesmi se začneta s predtaktom.

Original začneta glasova unisono, v refrenu poje alt drugo melodijo

sopranu v razdalji terce. V moji priredbi začne bas, v drugem delu kitice se

mu pridruži tenor. Ženski glasovi se priključijo v refrenu in z moškimi pojejo

do konca.

9. 4. 2 Ritmična analizaObe verziji sta pisani v tridobnem taktovskem načinu (3/4). V moji priredbi

je hitrost izvajanja malo hitrejša, saj je pri originalu četrtinka = 70, v

priredbi pa četrtinka = 114. Lahko bi rekli, da je original v tempu adagio17,

priredba pa v moderatu18.

V pesmi so šestnajstinke, osminke, četrtinke, četrtinske in osminske

pavze.

9. 4. 3 Melodična analizaPesem je pisana v F-duru, alteriranih tonov ni. Melodijo originala začneta

oba glasova unisono, kasneje se v refrenu razdelita v razdaljo terce, v

kateri sta do konca pesmi.

Priredbe s prvo polovico kitice pričnejo basi, v drugi polovici se v razdalji

terce pridružijo tenorji. Odpev pojejo vsi glasovi hkrati. Sopranu je dodeljen

prvi glas, izraziteje ga spremlja tenor z drugim glasom v razdalji decime,

alt je zelo statičen, tudi bas se drži osnovnih tonov akordov.

9. 4. 4 Harmonska analizaOriginal ima ponovno dodane enostavne akorde za spremljavo: F (T), B

(S) in C7 (D7).

Pri priredbah so kitice eno oz. dvoglasne, tako da o harmoniji ne moremo

z zanesljivostjo trditi. Glede na ljudskost se lahko držimo izmenjave T-S-T,

17 It. adagio – počasi (Wade-Mathews, M. in Thompson, W., 2006, str. 71).18 It. moderato – umirjeno (prav tam, str. 76).


vendar bi potencialna spremljava lahko harmonijo dogradila še vsaj z Dp

in Sp, ki bi prisotnost ljudskosti povsem zmanjšali. O prvi T lahko govorimo

z vstopom ženskih glasov. Iz T se dvakrat premaknemo na D7, pa spet na

T, s katero se skladba konča.

9. 4. 5 Interpretacijska analizaPesem nima predpisane dinamike in agogičnih sprememb, ponovno bi se

ponovitev refrena izvajala tišje.

Moški solo na začetku poudarja besedilo, ki ga prav tako govori fant, ki ga

dekle ni hotelo čakati. Tretjo kitico bi moški morda začeli hitreje oz.

živahneje, saj v njej končno izvemo, da fant, kljub temu da morda obžaluje

njeno odločitev, optimistično gre naprej in si poišče novo ljubico, ki bo od

prejšnje boljša v vseh pogledih.

9. 5 SNOČKARŠNJA NOČ NAM PRAV LUŠTNO VESELO

9. 5. 1 Oblikovna analizaPesem je edina, ki ni vzeta iz zbirke Füčkaj, füčkaj, fantiček moj, saj ni

vključena v pesmarico. Poiskal sem jo na GNI v Ljubljani.

Uvrstil bi jo med ljubezenske pesmi, saj vse kitice omenjajo fanta in dekle.

Original ima tri kitice z obliko A A B A'. V priredbi sem uporabil vse tri kitice,

ki se ne ponavljajo, pač pa si sledijo in nadaljujejo iz ene v drugo. Iz

originala sem vzel samo melodijo soprana, ki se skozi pesem skoraj ne

spremeni. Original ima 16 taktov, priredba pa 55 taktov.

V originalu začnejo vsi štirje glasovi hkrati in tako pojejo vso pesem.

Priredbo pričnejo ženske, pri katerih poje prvo melodijo sopran, alt pa ga

spremlja z „m“. Pri tem se mu v taktu 5 pridruži tenor, v taktu 9 pa še bas.

Sredi skladbe se pojavi tudi delitev basov in altov, to se ponovi tudi na

koncu skladbe.

9. 5. 2 Ritmična analizaOriginal nima predpisane hitrosti, temveč navodilo „Grede, toda ne

prepočasi“. To bi lahko razložili kot andantino, tj. nekoliko hitreje kot

andante, kar pomeni mirno, s hojo, počasi. V priredbi sem uporabil hitrost

četrtinka = 160, allegro, saj mislim, da je pesem glede na besedilo precej

vesela.


Ritmično ima sopran ves čas enako dogajanje, medtem ko se pri ostalih

glasovih ritem vedno bolj gosti – npr. alt začne s polovinkami s piko,

kasneje pride preko vseh vmesnih vrednosti do osmink, enako se zgodi

tudi pri basu in tenorju.

V pesmi so osminke, četrtinke, četrtinke s piko, polovinke, polovinke s

piko, četrtinske in polovinske pavze.

9. 5. 3 Melodična analizaPesem je v A-duru. Melodija je pri sopranu enostavna, ostali glasovi jo

povečini spremljajo.

Pesem je zamišljena kot en velik crescendo19, tako v dinamičnem kot tudi

ritmičnem in melodičnem smislu, poveča se tudi število glasov. Pričnejo

ženski glasovi; sopran poje melodijo z besedilom, alt ga spremlja s

povsem statičnim „M“ na tonu e1 v pp20. V taktu 5 se jima na tonu a z „M“

pridruži tenor, v taktu 9 bas in šele z njegovim vstopom se tenor in alt

premakneta. Besedilo, ki predstavlja tudi tonsko aktivnejše petje, zapojejo

ti glasovi prvič šele z besedo „prepejvali“, nato se vrnejo na „m“, tokrat v

p21. V drugi kitici se alt pridruži sopranu z besedilom v celoti, medtem ko

se bas in tenor še vračata na „m“. V taktu 28 dobita besedilo v celoti tudi

moška glasova, ko se končno tudi premakneta iz prej ritmično statičnih

polovink oz. četrtink. Od ritmično enakega petja prvič odstopi bas na

zadnji dobi 29. takta, čeprav utrip skladbe ostaja nespremenjen. Kasneje

se to zgodi tudi tenorju in altu. V taktu 33 so vsi glasovi končno dinamično

enakovredni, zaradi melodije naj bi vseeno prevladoval sopran. V smislu

večanja gostote zvoka se sprva dodajajo osminke (bas, takta 34-35, tenor

in alt takti 37-40), v taktih od 41-47 pa tudi glasovi (alt 1 in 2, bariton).

Čeprav se bas v taktih 39 in 40 ustavi s polovinko in je v celotnem zboru

pisan rahel decrescendo, to navidezno nazadovanje zapolnita dodani alt

oz. bariton, kasneje pa je k temu dodan povratek na f, ki ga v taktu 47

zapoje vseh 6 glasov. V taktu 49 se s 4 glasovi, pisanimi v ozki legi in v p,

povsem vrnemo v stanje majhnosti, podobno tistemu na začetku, vendar

19 It. crescendo – naraščanje glasnosti, glasneje (Wade-Mathews, M. in Thompson, W.,2006, str. 72).

20 It. pianissimo – zelo tiho (prav tam, str. 77).21 It. piano – tiho, nežno (prav tam, str. 77).


že v taktu 51 sledi crescendo do mf22 z dodanim baritonom, sledi f23 z

ločenimi soprani in alti, ter ff24, ki ga v zadnjem taktu poje 7 glasov.

9. 5. 4 Harmonska analizaPesem začnemo na T, ki je dokončno potrjena z vstopom tenorja na tonu

a. Ko se priključi bas, se premaknemo na Tp in D, ki ju z dodano T

ponovimo s skupnim „pejvali“. S, na kateri ljudska pesem doseže svoj

vrhunec, sem se poskušal čimdlje izogibati, tako se v 19. taktu se pojavi

prva Sp, prva S pa šele v taktu 39, v tretji kitici. Naslednja S se za kratek

čas pojavi v taktu 43, ponovno, tokrat najočitneje, pa v predzadnjem taktu,

ko pridemo tudi do vrhunca skladbe.

9. 5. 5 Interpretacijska analizaV originalu je kar precej dinamike in dinamičnih sprememb, zanimivo je, da

se del B izvaja tišje kot deli A. Na koncu vsake kitice je napisan rit.25, ki

predstavlja logičen zaključek kitic.

Priredba je mišljena kot velik crescendo. To skušam sprva doseči s

postopnim dodajanjem glasov z mirno melodijo. Ta se kasneje postopoma

razvija in gosti, narašča tudi jakost. Ko prvič pridemo do f, se v basu začne

spremljava v osminkah, ki jo nadgradita alt in tenor. V taktu 41 se dinamika

spusti iz mf na f, vendar to zapolnim z dodajanjem alta in baritona. Na f se

vrnemo v taktu 45, ki ga v taktu 47 zapoje vseh 6 glasov. Iz prvega

vrhunca se vrnemo v p in samo štiri glasove, iz katerih pa v taktih od 49 do

55 ponovno zrastemo v uporabo vseh 7 glasov (loči se še sopran) ter ff, s

katerim se skladba zaključi.

22 It. mezzoforte – polmočno, polglasno (Wade-Mathews, M. in Thompson, W., 2006, str.76).

23 It. forte – močno, glasno (prav tam, str. 74).24 It. fortissimo – zelo močno, zelo glasno (prav tam, str. 74).25 It. ritardando – počasneje (prav tam, str. 78).


10 ANALIZA PRIREDB V PRIMERJAVI S PRIREDBAMISKLADATELJA UROŠA KREKA

10. 1 Besedilna analiza ciklusaKrek skladbe z izpuščanjem kitic tematsko poveže v zgodbo o

odhodu iz Porabja in ljubezni do Micke. V prvi pesmi „Jaz pa pojdem na

Gorenjsko“ uporabi skladatelj prve tri kitice v primerjavi z originalom. Tako

izvemo, da fant odhaja na Gorenjsko in da nihče, razen drobnih ptičic, ki

mu bodo kazale pot, ne gre z njim. V drugi pesmi „Komi se drema, naj ide

spat“ uporabi Krek prvo kitico, ki verjetno poje o ponočevanju – Komu se

drema, naj gre spat, meni se ne drema, jaz ne bom šel. Tretja pesem

„Micika v püngradi rouže bere“ vsebuje prvi dve kitici, v katerih spoznamo

Miciko, ki na vrtu trga rožice, medtem ko pride mimo fant – verjetno

potujoč na Gorenjsko. Veli ji, naj mu natrga rožce in izdela šopek. Micika

odvrne, da ima rožce že natrgane, vendar šopka ne zna izdelati. V

naslednji pesmi „Pravo sam ti dostakrat“ uporabi skladatelj vse tri kitice.

Fant je dekletu, ko je prenočeval pri njej, velikokrat govoril, naj se ne

oženi, naj ga počaka. Dekle ga ni poslušalo in se je poročilo, to obžaluje,

medtem ko je fant samski, vesel. Lahko gre kamorkoli hoče, našel si bo

tudi enkrat lepše, devetkrat boljše dekle. Zadnja pesem „Snoč nam je ta

noč tak lüšno vesela“ govori o ponočevanju. Fantje so prepevali dekletom,

ki so jih z veseljem poslušala. Kljub temu fant ni pozabil ljubezni z Miciko,

srce mu govori, naj njuna ljubezen vztraja na veke.

10. 2 JAZ PA POJDEM NA GORENJSKO

10. 2. 1 Oblikovna analizaKrekova priredba porabske ljudske pesmi Jaz pa pojdem na Gorenjsko bi

se najlajžje uvrstila med rodoljubne pesmi, saj – v primerjavi z originalom

in mojo priredbo – uporabi le prve tri kitice, tako da ne izvemo za ljubico, ki

mu bo naredila pušlic. Kitice so razporejene v obliki A B B, pesem pa ima

s ponavljanjem 13 taktov.

Medtem ko v moji priredbi glasovi vstopajo postopoma, pričnejo Krekovo

priredbo vsi štirje glasovi hkrati, unisono. V šestem taktu pojejo le ženski

glasovi, že v sedmem se priključijo moški in tako ostane tudi do konca.


10. 2. 2 Ritmična analizaPesem je v moji priredbi pisana v 2/4 taktu, ki ga do četrtega takta

uporablja tudi Krek, od petega takta naprej pa je v Krekovi priredbi pesem

v štiričetrtinskem taktu. Pesem je precej počasnejša od moje priredbe, saj

je predpisana hitrost izvajanja četrtinka = 88, kar bi ustrezalo zmernemu

andantu.

Po uporabi ritmičnih vrednosti se skladbi ne razlikujeta, tudi Krek namreč

uporabi vrednosti, ki so enake originalu.

10. 2. 3 Melodična analizaTudi Krekova priredba je pisana v F-duru, brez alteriranih tonov. Melodija

teče enakomerno, v obeh primerih glavno melodijo poje sopran.

Z unisonim postopom začnejo vsi glasovi hkrati, v moji priredbi pa vsi

glasovi skupaj zapojejo šele v četrtem taktu. Odpev začnejo ženski

glasovi, v taktu 7 pa se priključijo moški.

Krek se pri vodenju glasov ne drži povsem pravil, saj mu je vodilo

ljudskost, kar se kaže v poudarjeni uporabi „ljudskega“ drugega glasu.

Tako večkrat pride do podvajanj sopran-tenor in alt-bas, prim. takti 7, 9,

medtem ko harmonije z akordičnimi toni niso popolne.

V tem primeru skladbo Jaz pa pojdem na Gorenjsko v tercah S-A in T-B

tudi zaključi, kar zboru, ki skladbo izvaja, lahko predstavlja težavo.

Govorili bi lahko tudi o antifonalnem principu znotraj enega zbora, saj se

kitica in odpev melodično povsem razlikujeta, družita ju enako besedilo in

princip vprašanje-odgovor. Pri moji priredbi tega ni mogoče reči, saj se

glasovi dodajajo postopoma. Ko vsi končno zapojejo, se gostota zvoka

povečuje z nastopom večglasja.

10. 2. 4 Harmonska analizaZačetek pesmi je unison, tako da lahko harmonijo določimo le okvirno.

Vodilo nam je ljudskost pesmi, iz česar sledi, da razne paralele, ki se,

čeravno bi teoretično prav tako lahko obstajale v tej pesmi, v ljudski glasbi

ne nahajajo prav pogosto. Skladatelj s podvajanjem glasov izpostavlja

ljudsko dvoglasje oz. izjemoma troglasje, popolne harmonije se pojavijo

redko. Nahajamo se v F-duru, glasovi začnejo s tonom f1 (f), najverjetneje

se nahajamo na T. Uvod se konča na tonu c1 (c), ki je dominanta F-dura,


torej se na D uvod najverjetneje tudi konča. Tudi nadaljevanje pesmi je

harmonsko precej ohlapno. Sopran, ki poje melodijo, in alt začneta na

tonih c2 in g1, iz česar lahko sklepamo, da smo na D F-dura. Še ob vstopu

moških glasov z istimi toni oktavo nižje (c1 in g) je harmonija C-dura samo

nakazana, saj manjka terca. Šele v sredini takta 7 se prvič pojavijo štirje

toni, ki tvorijo harmonijo B-dura, t.j. S F-dura. V taktu 8 se prvič in zadnjič

popolnoma postavimo na T, tej pa ob koncu takta sledi D65. Zadnji takt

vsebuje podvojene tone, ki nakazujejo D in T F-dura.

V primerjavi z mojo priredbo je Krekova pesem harmonsko precej bolj

ohlapna, saj postavlja ljudske elemente pred pravila o harmoniji. Tako

lahko mestoma celo dobimo občutek, da je skladba še vedno dvoglasna,

čeprav sodelujejo vsi štirje glasovi. Moja priredba tega ne dopušča.

10. 2. 5 Interpretacijska analizaTako moja kot Krekova verzija nimata predpisane dinamike in agogičnih

sprememb, interpretacija je povsem prepuščena zboru oz. zborovodji.

Krekova priredba je veliko počasnejša, umirjena, to ji odvzame

energičnost v primerjavi z mojo priredbo.

10. 3 KOMI SE DREMA, NAJ IDE SPAT

10. 3. 1 Oblikovna analizaPesem bi težko uvrstili v katero od zgoraj navedenih kategorij, saj uporabi

Krek le del besedila: „Komi se drema, naj ide spat, meni se ne drema, jaz

nebom šel“. Tako ne izvemo, da bo ljubica fanta čakala in se za njim

jokala, kar nam pove moja priredba.

Pesem je zelo kratka, saj vsebuje samo 9 taktov.

Skladbo začnejo sopran, alt in tenor, bas se priključi v drugem in četrtem

taktu. Odpev pričnejo ženski glasovi, v drugi polovici takta se jim priključijo

moški. Ponovna delitev pride v predzadnjem, osmem taktu, ki ga začnejo

vsi glasovi, brez basa. V primerjavi z mojo priredbo se v tem pogledu pri

Kreku veliko več dogaja, saj ima skoraj vsak naslednji takt drugačno

zastopanost glasov kot prejšnji. V moji priredbi se to zgodi samo v taktih 9

in 10, ko se izmenjajo ženski in moški glasovi.


10. 3. 2 Ritmična analizaTako Krekova kot moja priredba imata predpisano hitrost četrtinka = 90.

Skladba zato deluje umirjeno, počasi, čeprav je za odtenek hitrejša kot Jaz

pa pojdem na Gorenjsko. Pisana je v štiričetrtinskem taktu, posebnost pa

je takt 6, ki je v dvočetrtinskem taktovskem načinu.

Je zelo razgibana, saj uporabi skladatelj vrednosti od šestnajstinke do

polovinke ter posebnost osminke s piko. Uporabljene so tudi polovinske in

četrtinske pavze. Moja verzija je glede tega veliko bolj monotona, saj

uporabljam samo osminke in četrtinke.

10. 3. 3 Melodična analizaPesem je pisana v E-duru, brez alteriranih tonov. Melodijo poje sopran,

ostali glasovi ga spremljajo.

Melodija skladbe je mirna, sproščujoča, prekine jo punktiran odpev

„šadiradirom“.

Skladatelj se drži ljudskosti pri vodenju glasov – sopran in alt sta razen v

nekaj izjemah ves čas v razdalji terce, v kateri tudi končata. Ponovno se

dogaja, da so melodije ponekod povsem podvojene, npr. sopran-tenor v

taktu 1, sopran-tenor in alt-bas v taktih 4 in 6. Mislim, da utegne pri izvedbi

zboru to predstavljati težavo, saj morajo biti glasovi na teh mestih povsem

izenačeni po jakosti in intonaciji, še bolj pa v izgovorjavi.

10. 3. 4 Harmonska analizaSkladba se začne na T v ozki legi, temu sledi prvi pravi akord šele ob

koncu drugega takta, T6 in D, na katerem se drugi takt konča. V taktih 3-4

skladatelj poudarja dvoglasje, saj se hkrati, tudi ko pojejo moški, ne

pojavita več kot dva različna tona. Najverjetneje se nahajamo na D oz.

kasneje T. Enako se zgodi v taktih 5 in 6, kjer nam skladatelj s

polovinkama dis2 in h1 pri ženskah ter fis v moških glasovih nakaže, da se

nahajamo na D, temu sledi dvoglasje dis-h, verjetno D. Zadnji

„šadiradirom“ v taktu 7 se prične na S6 in konča s S oz. T. Tudi v zadnjih

dveh taktih je poudarjeno ljudsko dvoglasje, na funkcije pridemo le trikrat,

t.j. Sp6 in T6 ob koncu takta 8, ter preko D7 do T na koncu skladbe.

Tudi ta skladba je v primerjavi z mojo harmonsko precej ohlapnejša, saj

skladatelj pogosto izpušča akordične tone, medtem ko je v moji priredbi


harmonsko strukturo veliko lažje določiti.

10. 3. 5 Interpretacijska analizaSkladatelj ni predpisal dinamike in agogike. Prvi „šadiradirom“ bi se izvajal

malo glasneje kot drugi, saj bi k temu vodila že sama oblika melodije.

Veliko pozornosti bi bilo treba posvetiti ritmu, saj morajo biti šestnajstinke v

tako kratki pesmi, da pridejo do izraza, izvedene zelo natančno.

Interpretacijsko bi bila zaradi tega moja priredba lažja kot Krekova, kateri

se je tudi zaradi kratkosti potrebno še bolj intenzivno posvetiti.

10. 4 MICIKA V PÜNGRADI ROUŽE BERE

10. 4. 1 Oblikovna analizaKrekovo priredbo bi prav tako kot mojo lahko uvrstili med ljubezenske, saj

fant nagovarja dekle, naj mu naredi šopek. Dekle mu odvrne, naj pride

ponj zvečer. Skladatelj uporabi samo dve kitici, ki so razporejene v dele A

A B B.

Pesem ima z vsemi ponovitvami 26 taktov.

Začnejo vsi štirje glasovi hkrati. Ločijo se samo v prvem taktu refrena, tj.

taktu 5, ki ga pojejo samo ženski glasovi.

10. 4. 2 Ritmična analizaKrekova priredba je pisana v 5/8 taktovskem načinu. Predpisana hitrost je

osminka = 130, kar je več kot dvakrat počasneje od moje priredbe,

osminka = 280. Zbor lahko Krekovo priredbo veliko bolj poje in se

melodično izrazi, to pri moji priredbi zaradi hitrosti ne pride tako do izraza.

Skladatelj uporablja četrtinke, osminke in četrtinke s piko ter četrtinske in

polovinske pavze.

10. 4. 3 Melodična analizaPesem je v E-duru, alteriranih tonov ni. Melodija teče enakomerno in

prosto. Zanimivo je, da skladatelj v drugem in tretjem taktu refrena sicer

tekočo melodijo soprana in tenorja ustavi, ko alt in bas ponovita besedo

rožice oz. kupila. To se ponovi v taktih 9 in 10, ko se ustavijo vsi glasovi,

razen soprana.


Zaradi drugačne tonalitete zveni skladba svetleje kot moja priredba, ki je v

D-duru.

10. 4. 4 Harmonska analizaHarmonijo lahko v pesmi Micika v püngradi rouže bere določimo dokaj

natančno, saj se Krek drži harmonije. Tako so prisotni vsi akordični toni,

podvajanj, ki so se dogajale v prejšnjih pesmih, ni.

Pesem se začne na T, ki se v kitici izmenjuje z D oz. D7. Kitica se konča

na D. Refren pričneo ženski glasovi s toni gis1-h1 in kasneje e1, ki skupaj

tvorijo T. Iz nje preidemo na S, ki predstavlja v ljudski glasbi vrhunec,

možnost, da se pevci razpojejo. To se tudi zgodi, saj jim da Krek možnost

na precej ugodnih legah, kar velja predvsem za alt in bas. Iz Sp7 v taktu 8

pridemo na T, na kateri z izjemo Sp7 v predzadnjem taktu, ostanemo do

konca.

10. 4. 5 Interpretacijska analizaPesem Micika v püngradi rouže bere se kljub 5/8 taktovskem načinu poje

precej ugodno, lihi ritem pri Krekovi prired

Documents

Diplomsko delo PET PORABSKIH LJUDSKIH PESMI · 2017. 11. 27. · 4 Harmonska analiza 45 10. 7. 5 Interpretacijska analiza 45 11 ZAKLJUČEK 46 12 VIRI IN LITERATURA 47 12. 1. Viri