Embed Size (px)
DIPLOMSKO DELO
Obraba na podplatih obuval – splošna ali individualna značilnost?
Oktober, 2011 Avtor: Aljaž Viraj
Mentorica: prof. dr. Katja Drobnič Somentor: Andrej Gerjevič
2
Zahvala
Zahvaljujem se mentorici, prof. dr. Katji Drobnič, da me je sprejela pod svoje
mentorstvo ter somentorju Andreju Gerjeviču za pomoč in napotke pri
izdelavi diplomske naloge.
Poleg tega se zahvaljujem še družini za podporo, pomoč in potrpljenje.
3
Kazalo
1 Uvod ................................................................................ 10
2 Sledi obuval ....................................................................... 13
2.1 Pomen sledi obuval .......................................................... 13
2.2 Preiskave sledi obuval ....................................................... 14
3 Anatomija stopala ................................................................ 15
3.1 Funkcionalna anatomija stopala ........................................... 15
3.2 Stopalni loki .................................................................. 16
3.2.1 Notranji stopalni lok .................................................... 17
3.2.2 Zunanji stopalni lok ..................................................... 18
3.2.3 Sprednji stopalni lok .................................................... 19
3.3 Skelet noge ................................................................... 21
3.3.1 Kosti srednjega dela noge ............................................. 22
4 Biomehanika hoje ................................................................ 24
4.1 Biomehanika .................................................................. 24
4.2 Normalna hoja ................................................................ 25
4.3 Biomehanika hoje ............................................................ 26
4.3.1 Faza opore ............................................................... 27
4.3.2 Faza zamaha ............................................................. 28
4.4 Kinematika hoje .............................................................. 28
4.5 Cilji hoje ...................................................................... 30
4.6 Hoja in obraba na podplatih obuval ....................................... 30
4.7 Patologije stopala ............................................................ 31
4.7.1 Pronacija ................................................................. 31
4.7.2 Supinacija ................................................................ 32
4.7.3 Hemiplegia ............................................................... 32
4.7.4 Kladivasti prst (ang. Hammer 2nd Toe) .............................. 32
4.7.5 Calcaneo varus .......................................................... 33
4.7.6 Zatrdel palec (Hallux Rigidus) ......................................... 34
4.7.7 Ekvinovarusno stopalo (ang. Ankle Equinos) ........................ 34
4
4.7.8 Kepasta noga (Talipes Equino Varus) ................................. 34
4.7.9 Upognjeni prsti (ang. Retracted Toes) ............................... 35
4.8 Gibi stopala ................................................................... 36
5 Eksperimentalno delo ........................................................... 41
5.1 Ugotavljanje položaja obrabe na eksperimentalnem vzorcu .......... 42
5.2 Določanje položaja obrabe na odtisih .................................... 44
6 Rezultati in ugotovitve analize položaja obrabe........................... 49
6.1 Odtisi levega podplata ...................................................... 49
6.2 Odtisi desnega podplata .................................................... 50
6.3 Uvrščanje vzorcev obrabe v vrste patologij .............................. 56
6.4 Rezultati razvrščanja odtisov v posamezne vrste patologij ........... 58
7 Verifikacija hipotez ............................................................. 59
8 Zaključek .......................................................................... 62
9 Literatura in viri ................................................................. 63
5
Kazalo slik
Slika 1: Porazdelitev teže v stoječem položaju ................................... 16
Slika 2: Notranji stopalni lok ......................................................... 17
Slika 3: Zunanji stopalni lok .......................................................... 18
Slika 4: Sprednji stopalni lok ......................................................... 19
Slika 5: Skelet noge .................................................................... 21
Slika 6: Notranji del noge ............................................................. 22
Slika 7: Sprednji del narta ............................................................ 22
Slika 7.1: Kosti sprednjega dela narta ...............................................20
Slika 7.2: Kosti sprednjega dela narta ...............................................20
Slika 8: Faza zamaha in faza opore ................................................. 26
Slika 9: Pronacija ...................................................................... 31
Slika 10: Supinacija .................................................................... 32
Slika 11: Kladivasti palec ............................................................. 33
Slika 12: Calcaneo varus pri otroku in calcaneo valgus pri odraslem .......... 33
Slika 13: Normalna gibljivost .........................................................31
Slika 14: Rigidna deformiranost...................................................... 34
Slika 15: Kepasta noga ................................................................ 35
Slika 16: Upognjeni prsti .............................................................. 35
Slika 17: Dorzalna fleksija ............................................................ 36
Slika 18: Plantarna fleksija ........................................................... 36
Slika 19: Supinacija ....................................................................34
Slika 20: Pronacija .................................................................... 37
Slika 21: Odtis bose noge pri supinaciji ............................................ 38
Slika 22: Odtis bose noge pri pronaciji ............................................. 38
Slika 23: Odtis bose noge pri normalnem položaju stopala ...................... 38
Slika 24: Položaj obrabe pri različnih nožnih lokih ............................... 39
Slika 25: Abdukcija .....................................................................36
Slika 26: Addukcija .................................................................... 39
Slika 27: Everzija .......................................................................37
Slika 28: Inverzija ...................................................................... 40
6
Slika 29: Šablona za odčitavanje položaja obrabe ................................ 44
Slika 30: Prvotna šablona ............................................................. 46
Slika 31: Odtis spornega obuvala + šablona ........................................ 47
Slika 32: Del tabele z vsemi odčitanimi zapisi obrabe ........................... 48
Slika 33: Pronacija (pattern 1), upognjeni prsti (pattern 2),
pronacija/kompenziran calcaneo varus (pattern 3), hemiplegija (pattern 4) 57
Slika 34: Kladivasti prst (pattern 5), kepasta noga (pattern 6), ekvinovarusno
stopalo (pattern 7) .................................................................... 57
Slika 35: Zatrdel palec (pattern 8), zatrdel palec (pattern 9), calcaneo
valgus/calcaneo varus (pattern 10) ................................................. 58
7
Kazalo grafov
Graf 1: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje A ....... 51
Graf 2: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje B ....... 52
Graf 3: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje C ....... 53
Graf 4: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje E ....... 54
Graf 5: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje D ....... 55
Graf 6: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje F ....... 55
8
Povzetek
Na kraju kaznivega dejanja lahko storilec pusti vrsto različnih sledi. Razen
krvi, vlaken, las in drugega materiala, so ena izmed sledi tudi sledi obuval, ki
jih je storilec med izvršitvijo nosil. Taka sled je lahko ob pomanjkanju ostalih
sledi zelo pomembna za odkrivanje ene ali več oseb, ki so se nahajale na
kraju kaznivega dejanja. Sled obuvala se v procesu individualizacije primerja
z drugimi obuvali, da bi odkrili morebitno ujemanje. Proces individualizacije
je sestavljen iz več korakov in na njega vpliva več dejavnikov kot na primer
kakovost sledi, količina podrobnosti, itd. Proces individualizacije temelji na
dveh vrstah značilnosti, in sicer splošnih in individualnih značilnostih. Sledi
obuval nastajajo v odvisnosti več različnih dejavnikov, med njimi je
najpomembnejši dejavnik človekova hoja. Hoja je zelo specifična dejavnost
vsakega posameznika, ki se neposredno odraža v značilnostih obrabe na
podplatu obuvala, le-ta pa se neposredno prenese tudi na sled. Zato je
osnovno poznavanje hoje in dejavnikov, ki vplivajo nanjo, še posebej zanimivo
v povezavi s sledmi obuval, saj lahko ta specifičnost nakazuje nekatere nove
prednosti pri primerjavi sledi in zaseženih obuval, točneje, da bi določeno
obuvalo in sled povezali s točno določeno osebo na podlagi njene hoje. Za
boljše razumevanje hoje smo najprej opisali tiste dejavnike, ki imajo
neposreden vpliv na hojo in sicer anatomsko zgradbo stopala in nato še
biomehaniko hoje, s katero smo hojo razčlenili na njene sestavne dele. V
eksperimentalnem delu se je pokazalo, da bi obraba na podplatih obuval, ki
spada med splošne značilnosti, morda lahko bila primerna za uporabo kot
individualna značilnost zgolj v nekaterih primerih, pa še pri teh bi bilo
potrebno upoštevati vse omejitve.
Ključne besede: hoja, sledi obuval, obraba na podplatih obuval, splošne
značilnosti, individualne značilnosti, individualizacija
9
Wear on outsoles of shoes – an individual or general
characteristic? – Summary
There are many different kinds of traces that a perpetrator can leave at a
crime scene such as blood, fibers, hair and other material. Shoeprints are also
one of these traces and they can be very useful in the process of identifying
the person or persons that committed the crime. In a process called
individualization these shoeprints that were collected at the crime scene are
examined and compared with other shoes in order to find a match. This
process is comprised of many steps and is influenced by various factors such
as the quality of the shoeprint and amount of detail in wear being just a few
of them. It is based on two characteristics, namely general and individual
characteristics. In the beginning of the thesis we demonstrated examples of
both of these characteristics and also mentioned the drawbacks that each of
these characteristics has. The way shoeprints are formed is influenced by
different factors, the most important being walking. Walking is a very specific
activity and could therefore be beneficial in the process of comparing
different shoeprints in a way that would enable us to link a certain shoeprint
to a certain individual based on the way this individual walks. We first had to
examine and explain the anatomy of the foot and also the biomechanics of
walking. In the experimental part of the thesis the results showed that wear
on outsoles of shoes, which is a general characteristic, could be used as an
individual characteristic but only in certain cases and with limitations.
Key words: walking, shoeprints wear on outsoles of shoes, general
characteristics, individual characteristics, individualization
10
1 Uvod
Pri vsakem kaznivem dejanju za storilcem ostanejo sledi. Čeprav preiskovalci
sledi ne najdejo, še to ne pomeni, da sledi ni. V preteklosti je imela policija
oziroma preiskovalci veliko manjše možnosti za najdbo sledi, ki jih danes
rutinsko odkrivamo, če ne zaradi manj razvitega strokovnega znanja pa
vsekakor zaradi takrat še neobstoječih tehnik odkrivanja in zavarovanja
nekaterih vrst sledi.
To, da za vsakim storilcem ostanejo sledi je ugotovil že dr. Edmond Locard, ki
je avtor znanega načela v forenziki, ki v poenostavljeni obliki pravi, da vsak
stik pusti sled.
»Nemogoče je izvršiti kaznivo dejanje, še posebno pa ob uporabi sile, ki ga
kaznivo dejanje zahteva, ne da bi za seboj pustil sledi.« (Locard, 1920 v
Drobnič, 2010)
»Nihče ne more izvršiti dejanja brez intenzitete, ki jo kaznivo dejanje
zahteva ne da bi pustil za seboj številna znamenja, bodisi jih storilec pusti na
kraju dejanja, ali, po drugi strani, storilec odnese s seboj – na telesu ali
obleki – znake, ki kažejo kje je bil oz. kaj je delal.« (Locard, 1932, v Drobnič,
2010)
Storilec že zaradi narave kaznivega dejanja in narave izvedbe, mora, na nek
način, priti v stik z žrtvijo, njenimi stvarmi ali drugimi predmeti, pri čemer
pride do izmenjave informacij med storilcem in stikom. To načelo je nadalje
razširil Paul L. Kirk, ki pravi:
»Kjerkoli stopa (storilcec), česarkoli se dotika, karkoli pusti, čeprav
nezavedno, bo služilo kot neme priče zoper njega. Ne samo nejgovi prstni
odtisi ali odtisi stopal, ampak tudi njegovi lasje, vlakna iz njegovih oblačil,
11
kozarec, ki ga razbije, orodje, ki ga uporablja, čečkarijo, ki jo nariše, kri ali
spermo, ki jo pusti ali odnese – vse te sledi so neme priče proti njemu. to so
dokazi, ki ne pozabljajo. Ne pustijo se zmesti z razburljivostjo trenutka. Niso
odsotni, kot so lahko človeške priče. Ne morejo prepričati same sebe, samo
interpretacija o njih se lahko moti. Edino človeška napaka je, da se jih ne
najde, ne preučuje in ne razume, in s tem se zmanjša njihova vrednost.«
(Kirk,1953 v Drobnič, 2010)
Kar torej vidimo je, da je za uspešno najdbo in odvzem sledi pomembna
zadostna količina znanja in primerna tehnologija, ki to omogoča. Vsak kraj
kaznivega dejanja pripoveduje svojo zgodbo, kar potrebujemo so orodja s
katerimi to zgodbo razberemo in ovrednotimo. Tudi danes nam seveda ne
uspe najti in zavarovati vseh sledi, ki na kraju kaznivega dejanja nastanejo,
ker morda za nekatere sploh še ne vemo, zato bo zanimivo videti kakšne
možnosti odkrivanja bo razvoj omogočil v prihodnje in nam s tem še bolj
povečal možnosti za odkritje storilca. Vsaka sled je pomembna za nadaljnje
preiskovanje saj nas usmerja do cilja, vendar so si sledi med seboj različne,
tako po kvantiteti kot tudi po kvaliteti.
Danes so storilci že toliko informirani, da vedo, da za sabo ne smejo pustiti
prstnih sledi, las, vlaken ali drugega materiala, ki bi jih lahko povezal z
izvršenim kaznivim dejanjem, zato imajo pripravljene protiukrepe; nadenejo
si rokavice, kape in podobno, z namenom zmanjšanja možnosti
»kontaminiranja« kraja dejanja s sledmi, ki bi lahko za njih kasneje postale
obremenilni dokazi. Medtem ko večina storilcev poskrbi vsaj za nekaj
zavarovalnih ukrepov pa večina ne pomisli na obuvala, ki pa so pomembna
sled in nas prav tako lahko pripeljejo do storilca.
Uporabnost sledi obuval pa je odvisna od številnih dejavnikov, ki vsak po svoje
vplivajo na to ali bo sled uporabna za primerjavo ali ne. Več o teh dejavnikih
bo govora v nadaljevanju. Kot v vseh vejah forenzičnih znanosti se tudi na
12
področju sledi obuval preizkuša nove metode, uporablja nova dognanja in
znanja, da bi si tako zagotovili boljše možnosti odkrivanja in kasnejše
primerjave, če je le-ta možna.
Osrednji temi diplomske naloge sta človekova hoja in obraba na podplatih
obuva, ki je posledica načina hoje. Hoja je zelo individualna lastnost vsakega
posameznika, kar pomeni, da obstaja med načinom hoje dveh posameznikov
veliko razlik, saj se skoraj pri vseh posameznikih pojavljajo določene
patologije, ki so bolj ali manj izražene. Te patologije pa nedvomno vplivajo
na položaj obrabe na podplatih obuval, ki jih nosita. Zaradi različnih
obremenitev na različna mesta podplata obuvala se lokacije obrabe pojavljajo
na različnih mestih.
Vprašanje, ki se nam pri tem zastavlja je, ali bi lahko na podlagi položaja
obrabe na podplatih obuval sklepali na način hoje posameznika in ali bi lahko
zgolj na podlagi obrabe določeno sled obuvala povezali s točno določenim
posameznikom. Kar nas torej zanima je ali hoja posameznika ustvari dovolj
specifično obrabo, da bi lahko zgolj na podlagi tega z določeno stopnjo
verjetnosti povezali sled z osebo.
Preden bomo poskušali ugotoviti kakšne so možnosti za potrditev zgoraj
opisanih predpostavk, moramo razjasniti nekatere osnovne pojme. V prvih
poglavjih bomo pobližje spoznali sledi obuval, njihovo vrednost ter
raznolikost. Nato se bomo osredotočili na človekovo hojo, kaj na njo vpliva in
na kakšen način, na biomehaniko hoje, gibe stopala, na koncu pa bomo oboje
združili ter uporabili v eksperimentalnem delu, kjer smo poskušali ugotoviti
ali naše hipoteze držijo ali ne. Osnova za razvrščanje obrabe na odtisih
podplatov obuval, zajetih v eksperimentalnem delu v različne vrste patologij
je članek z naslovom Consensus Obtained in a Delphi Study of Shoe Wear
Pattern Experiences Amongst Podiatrists. Avtorji članka so s pomočjo metode
Delphi poskušali ugotoviti ali med podiatri obstaja enotno mnenje glede
13
posameznih patologij stopala/hoje glede na položaje obrabe, ki se pojavljajo
na podplatih obuval.
2 Sledi obuval
2.1 Pomen sledi obuval
Ker storilci običajno manj pozornosti namenjajo zakrivanju sledi, ki jih
ustvarijo s svojimi obuvali, lahko takšne sledi najdemo, skoraj pri vseh
kaznivih dejanjih. Velik pomen jim pripisujemo pri vlomih, ropih, tatvinah in
drugih premoženjskih deliktih, saj lahko z njimi dokažemo osumljenčevo
navzočnost na kraju kaznivega dejanja, sledi njegovih obuval na določenem
kraju osumljenca postavi na tisto mesto, v nekaterih primerih pa lahko tudi
neposredno kažejo na izvršitev kaznivega dejanja. Poleg tega nam lahko sledi
obuval dajo nekaj informacij v zvezi z načinom storitve, o storilcu samem in
drugo.
Na krajih kaznivih dejanj je poleg storilčevih tudi veliko drugih sledi obuval,
zaradi učinkovitosti in smotrnosti se seveda ne zavarujejo vse te sledi, saj bi
to pomenilo izgubo časa. Izberejo se samo tiste sledi za katere se predvideva,
da jih je pustil storilec. Katere sledi bi to lahko bile, lahko sklepamo na
podlagi njihove lokacije. Kljub vsemu pa je bilo število zavarovanih sledi
obuval daleč višje v primerjavi z drugimi vrstami zavarovanih sledi (Gerjevič,
2004).
Kot rečeno nam sledi obuval lahko nudijo različne informacije, ki nam
pomagajo pri preiskovanju kaznivega dejanja. Z njimi lahko izločimo nekatera
obuvala, ki smo jih pridobili od možnih osumljencev, če ne ustrezajo sledem
najdenim na kraju kaznivega dejanja. S tem lahko prihranimo čas, ki bi ga
izgubili, če bi se še naprej ukvarjali s temi osumljenci. Pomagajo nam lahko
pri rekonstrukciji dogajanja in nas s pomočjo rekonstrukcije tudi opozorijo na
14
druge sledi, ki jih sicer morda ne bi opazili. Lahko tudi povezujemo različna
kazniva dejanja, če se na vseh pojavljajo enake sledi obuval (Gerjevič, 2004).
Opredelimo lahko tudi čas nastanka sledi, ko npr. najdemo sled v žrtvini krvi
ali na razbitem steklu, lahko pa tudi določimo vlogo pri izvršitvi kaznivega
dejanja, kar je še posebej uporabno kadar imamo več storilcev, saj lahko tako
ugotovimo vlogo vsakega izmed njih (Gerjevič, 2004). Kar se še najbolj
navezuje na temo te diplomske naloge pa je, da lahko s sledmi obuval
sklepamo na hojo storilca, opravimo lahko meritve med koraki, širino koraka
in podobno. Kar bi bilo še bolj uporabno pa je, če bi lahko glede na značilnosti
obrabe, ki so lahko vidne na sledeh, sklepali, ali ima storilec katero od
patologij hoje, kar bi lahko omogočilo zmanjšanje kroga osumljencev.
2.2 Preiskave sledi obuval
Cilj pri preiskovanju sledi obuval je ugotoviti ali je sled na kraju kaznivega
dejanja pustilo obuvalo, ki so ga policisti zasegli osumljencu. To preiskovanje
temelji na dejstvu, da se z uporabo obuvala na njegovi površini ustvarjajo
spremembe in značilnosti. Poznamo dve skupini značilnosti, in sicer, splošne
in individualne. Splošne značilnosti se pojavljajo pri več obuvalih na enak
način. Primer splošnih značilnosti so npr. velikost podplata, vzorec podplata,
obraba. Splošne značilnosti niso izključna lastnost samo enega obuvala ampak
se pojavljajo pri več različnih obuvalih.
Obrabo, ki je osrednja tema te diplomske naloge, torej uvrščamo med splošne
značilnosti. Pojavlja se pri vseh obuvalih, vendar njen nastanek ni naključen
kot je to pri individualnih značilnostih, temveč na njen nastanek in na njen
položaj na podplatih obuval vpliva predvsem način hoje, ki pa se zaradi
različnih dejavnikov (kot so npr. anatomske lastnosti stopala, položaj
skočnega sklepa in drugo) pri vsakem posamezniku nekoliko razlikuje. Kar
želimo ugotoviti je ali bi obraba morda lahko bila kaj več kot le splošna
15
značilnost, saj njena pojavnost temelji na individualnih lastnostih
posameznika.
Poleg splošnih pa se, z uporabo obuval, na površini podplatov pojavljajo tudi
individualne značilnosti. Individualne značilnosti so lastne samo enemu
obuvalu in nobenemu drugemu in nastajajo naključno. Ta naključnost je
izredno pomembna, saj brez nje sledi obuval ne bi bile posebno pomemben
dokaz, ker ga ne bi mogli povezati s točno določenimi obuvali in potemtakem
tudi ne z osumljencem. Te značilnosti so zelo različne po obliki, velikosti,
položaju in orientaciji. Primer individualne značilnosti so npr. zareza, razpoka
ali manjkajoči delčki podplata. Pri primerjavi sledi obuval in spornih obuval,
forenzični strokovnjak upošteva obe vrsti značilnosti in na koncu poda svojo
oceno. Več o primerjavi sledi obuval in spornih obuval bomo govorili kasneje.
Ker na nastanek obrabe na podplatu obuval vpliva način posameznikove hoje,
način hoje pa je pogojen z anatomijo spodnjih okončin in še posebej stopala
ter z biomehaniko hoje, bosta v naslednjih poglavjih podrobneje predstavljeni
ti dve področji.
3 Anatomija stopala
3.1 Funkcionalna anatomija stopala
Zaradi izboljšanja prenosa teže ima stopalo tri stopalne loke (notranji,
zunanji in prečni), ki omogočajo tritočkovno oporo. Zaradi prenašanja telesne
teže je postalo izrazito vezivno podprto, potrebno pa je tudi za ohranjanje
ravnotežja. Preko 80% teže se preko kolena prenaša na sprednji del stopala in
le okoli 20% na petnico, pri aktivaciji stopalnih in golenskih mišic, pa je
prenos te sile praktično simetričen, zato je razporeditev sile ob aktivnosti
stopala bistveno boljša, kar zmanjšuje preobremenitev predvsem sprednjega
dela stopala. Stopalo lahko topografsko anatomsko razdelimo na tri dele,
zgornji in srednji del stopala ter prste. Sprednji del sestavlja 7 kosti, srednji
16
del 5 kosti in prste 14 kosti, pri čemer je kostna struktura stopala dvojno
obokana v smislu vzdolžnega in prečnega stopalnega loka, pomembnega za
funkcijo vzravnane hoje in prenosa teže na podlago (Tomažič, Brodnik, 2006).
3.2 Stopalni loki
Noga je kot obok, ki ga podpirajo trije loki oprti na tri točke. Loki stopalu
omogočajo prožnost, ta pa je pomembna pri absorpciji sil, ki delujejo nanj in
mu omogočajo, da svojo obliko prilagodi podlagi (Calais-Germain, 2007).
V stoječem položaju se sila teže porazdeli med tremi točkami, kar je
prikazano na sliki 1.
- Spredaj in na notranji strani je
to glavica prve stopalnice, ki nosi
skoraj vso preostalo težo.
- Spredaj in na zunanji strani je
glavica pete stopalnice, ki je
drobna kostna struktura in lahko
prenaša le malo teže.
- Grča petnica zadaj je
masivna struktura, ki lahko nosi
največ teže.
Slika 1: Porazdelitev teže v stoječem položaju (vir: Calais-Germain, 2007)
17
3.2.1 Notranji stopalni lok
Slika 2 prikazuje notranji
stopalni lok. Sestavljajo ga
- petnica,
- skočnica,
- navikularna kost,
- prva klinasta kost in
- prva stopalnica.
Slika 2: Stopalni lok (vir: Calais-Germain, 2007)
Njegovo obliko vzdržujejo talokalkanearni ligament, kalkaneonavikularni
ligament in drobni ligamenti, ki povezujejo klinasto kost z navikularno in s
stopalnico. Od mišic pa ga vzdržujejo abduktorna mišica palca noge,
zadajšnja golenska mišica, dolga mečnična mišica, dolga flektorna mišica
palca noge, ki ima trojno vlogo. Funkcije mišice notranjega stopalnega loka so
prikazane na sliki 2.1. Mišice raztegujejo medialni lok kot napeto struno loka
(1), podpirajo petnico s svojim potekom pod sustentakulumom (2) in drži
skočnico na mestu s kito, ki zavije v njegovem zadnjem delu (3) (Calais-
Germain, 2007).
Slika 2.1: Funkcije mišice notranjega stopalnega loka (vir: Calais-Germain, 2007)
18
3.2.2 Zunanji stopalni lok
Zunanji lok (slika 3) je nižji od notranjega. Viden je na skeletu noge, na nogi
pa ni tako očiten, ker prostor pod njim izpolnjujejo mišice stopala (Calais-
Germain, 2007). Sestavljajo ga: -petnica, kuboidna kost, peta stopalnica.
Slika 3: Zunanji stopalni lok (vir: Calais-Germain, 2007)
Podpirata ga dva ligamenta med petnico in kuboidno kostjo, dolgi plantarni
ligament in plantarni calcaneocuboidni ligament, ter kratka mečnična mišica
in dolga mečnična mišica, ki ima dvojno vlogo saj podpira petnico in kuboidno
kost (Tanja Rauter Pungartnik, n.d.).
19
3.2.3 Sprednji stopalni lok
Najbolj je očiten na polovici dolžine stopalnic. Na sliki 4 je predstavljen s
trakovi. V srednjem delu noge je ta prečni stopalni lok višji na notranji strani
stopala (navikularna kost) kot na zunanji (kuboidna kost) (Calais-Germain,
2007).
Slika 4: Sprednji stopalni lok (vir: Calais-Germain, 2007)
Skočnica je preko zgornjega skočnega sklepa povezana z golenico in mečnico.
Spodnja dela teh kosti tvorita maleolarno vilico, ki objema sklepno površino
skočnice. Dodatno je zgornji skočni sklep podprt z močnim vezivnim
aparatom, ki ga kot najpomembnejšega na notranji strani predstavlja
deltoidna vez, na zunanji strani pa trije stabilizatorji, ki povezujejo sklepno
vilico in piščal s stopalom (Tomažič, Brodnik, 2006).
Spodnji skočni sklep zaradi svoje specifične oblike omogoča predvsem gibe v
poševni osi v smislu dviga notranjega (supinacija) in zunanjega (pronacija)
dela stopala. Ostale kosti stopala, čolničasta kost, klinaste kosti in kvadratna
kost so manjše od skočnice in petnice ter tvorijo zgornji del stopala. Sklepi
20
srednjega dela stopala in prstov, so zelo čvrsti v smislu amfiartroz in grajeni
tako, da so možni le majhni, nihajni gibi, razen v medčlenih sklepih prstov, ki
dovoljujejo dokajšnje gibe upogiba in iztega (Tomažič, Brodnik, 2006).
Za aktivno funkcijo stopala in gležnja je pomemben še obsežen mišično –
tetivni aparat, ki ga lahko delimo na sprednjo, zunanjo in zadnjo skupino, pri
čemer sprednjo sestavljajo mišice in tetive upogibalke stopala, stransko
peronealne mišice in zadnjo mišice iztegovalke stopala. Na sprednji strani
gležnja je funkcionalno najpomembnejša tetiva sprednje golenske mišice, ki
poteka pred notranjim maleolom in narašča na čolničasti kosti in je zato
najpomembnejša za upogib in supinacijo stopala, pri čemer ji pri supinaciji
pomaga mišica in tetiva postikusa, ki leži za notranjim maleolom ter tetivi
mišice dolge upogibalke palca in prstov, ki skrbita tudi za izteg prstov
(Tomažič, Brodnik, 2006).
Na sprednji strani ji pri dorzifleksiji stopala pomagata še dolga iztegovalka
prstov in palca ter tretji peroneus. V zunanji skupini sta ostala dva peroneusa,
ki ležita za zunanjim maleolom, naraščata na kosteh stopala in sta odgovorna
za pronacijo gležnja. V zadnji skupini je troglava mišica goleni, preko Ahilove
tetive pripeta na petnico (Tomažič, Brodnik, 2006).
21
3.3 Skelet noge
Skelet noge je prikazan na sliki 5. Spredaj so tanke kosti, ki so razporejene v
vzporednih kostnih stebričkih (preštevamo jih od 1. do 5. v smeri od notranje
proti zunanji strani). Vsak kostni stebriček sestavljajo stopalnica (stopalna,
metatarzalna kost) in prstnice (falange).
Slika 5: Skelet noge (vir: Calais-Germain, 2007)
Od zadaj sta dve veliki kosti, ki sta razporejeni druga nad drugo; skočnica in
petnica, ki sestavljata zadajšnji del narta. Med sprednjim in zadnjim delom je
razporejenih pet manjših kosti, ki tvorijo srednji del noge oz. spodnji del
narta: navikularna kost, kuboidna kost in tri klinaste kosti.
Na nogi lahko od zunanje proti notranji strani opisujemo dva »viličasta dela«,
zunanji in notranji del, ki sta prikazana na sliki 6. Zunanji del noge, ki sledi
petnici in se nadaljuje z dvema kostnima stebričkoma. Ta del sprejema in nosi
težo telesa. Notranji del noge, ki sledi skočnici se nadaljuje s tremi kostnimi
stebrički. Ta del deluje kot odrivni del stopala – začenja nov korak (Calais-
Germain, 2007).
22
Slika 6: Zunanji in notranji del noge (vir: Calais-Germain, 2007)
3.3.1 Kosti srednjega dela noge
Na sliki 7 je obarvan sprednji del narta, ki je sestavljen iz kosti, ki so
prikazane na sliki 7.1. Pred petnico in skočnico najdemo pet malih kosti, eno
na zunanji, štiri na notranji strani, ki sestavljajo področje sprednjega dela
narta.
Slika 7: Sprednji del narta Slika 7.1: Kosti sprednjega dela narta
(vir: Calais-Germain, 2007 ) (vir: Calais-Germain, 2007)
23
Pred skočnico je na notranji strani navikularna kost (čolnič). Ima obliko
polmeseca, konveksni del je obrnjen naprej. Na njegovem notranjem delu je
grčica, na katero se pripenja golenska mišica. Na sliki 7.2 so podrobneje
prikazane kosti sprednjega dela narta.
Slika 7.2: Kosti sprednjega dela narta
(vir: Calais-Germain, 2007)
Nadaljevanje petnice na zunanji strani je kuboidna kost. Ta kost ne ustreza
svojemu imenu, ker je bolj podobna trikotni prizmi kakor kocki. Na njenem
zunanjem robu je zareza ki je na sprednji ploskvi podaljšana v žlebič. V
sprednjem delu se z dvema fasetama (majhni sklepni površini) stika v sklepu s
4. in 5. stopalnico. Na sliki 7.2 je zgoraj levo. Ostale tri kosti so imenovane
klinaste kosti, so trikotne oblike, položene vzdolžno druga zraven druge.
Sprednji del narta je področje, kjer je mnogo majhnih kosti povezanih med
seboj v sklepih. Ti omogočajo minimalne premike med njimi, ki se seštevajo
in tako tvorijo področje stopala, ki je dokaj prožno in se lahko prilagaja
podlagi (Calais-Germain, 2007).
24
4 Biomehanika hoje
4.1 Biomehanika
Biologija je veda o živi naravi in zakonitostih življenjskih procesov rastlin,
živali in človeka.
Mehanika je področje fizike, ki se ukvarja z gibanjem in ravnotežjem teles
pod vplivom sil (Krajnik, 2003).
Ko oboje združimo, dobimo biomehaniko, ki je v najširšem pomenu mehanika
žive narave, za ortopedijo pa je še posebej pomemben del, ki se ukvarja s
človekovim ravnotežjem ter gibalnim sistemom. Za človeško telo, ki je
kompleksen organizem, veljajo tako zakoni biologije kot tudi zakoni
mehanike. Biomehanika kot veda je razmeroma mlada disciplina, če jo
primerjamo z drugimi področji, ki uporabljajo mehaniko. Računalniki, razvoj
številnih merilnih tehnik, zajemanje in obdelava podatkov z računalniki pa so
povzročili velik razvoj v tej disciplini (Krajnik, 2003).
Biomehanika povezuje različne znanosti kot so: matematika, fizika,
anatomija, fiziologija, medicina ter številne druge (Winterm 1979). To ji daje
interdisciplinarni predznak, saj uporablja znanje iz vseh naštetih področij.
Biomehanika se ukvarja z analizo gibanja, ki ga omogoča človeški skelet in
mišice. Če razumemo zakone gibanja posameznih segmentov skeleta in vlogo
mišic pri tem gibanju, lahko to razumevanje uporabimo pri analizi gibanja
kompleksnejših sistemov, torej več segmentov skeleta povezanih v gibanju
(Krajnik, 2003).
Biomehaniko lahko razdelimo na dve osnovni področji; statiko in dinamiko.
Prva se ukvarja s silami, ki so v ravnovesju, drugo pa se ukvarja s primeri, ko
so sile, ki delujejo na telo neuravnovešene (Krajnik, 2003).
25
Biomehaniko gibanja bi lahko definirali kot interdisciplino, ki opisuje,
analizira in ovrednoti človeško gibanje. V njej je zajetih več različnih vrst
fizičnega gibanja – od hoje fizično hendikepiranih do učinkovitosti gibanja pri
vrhunskih športnikih. Principi, ki jih pri tem uporabljamo so pri vseh primerih
enaki. Edino kar se spreminja od primera do primera je specifična gibalna
naloga in nivo preciznosti, ki ga želimo za to gibalno nalogo opazovati.
Na osnovni ravni je ime dodeljeno široki veji človeškega gibanja, kineziologija
(Krajnik, 2003).
Kineziologija združuje vidike psihologije, gibalnega učenja in fiziologije vadbe
kakor tudi biomehanike.
Za lažje razumevanje vsebin, bomo omenili tudi pojma kinetika in kinematika,
ki prav tako spadata na področje biomehanike. Kinematika je geometrija.
Opisuje gibanje telesa v času in prostoru, podaja njegove hitrosti in pospeške.
Kinetika pa se ukvarja s silami, ki so povzročile gibanje (Krajnik, 2003).
4.2 Normalna hoja
Definicij normalne hoje je več. Ena od njih je: »hoja je gladko, visoko
usklajeno, enakomerno valujoče recipročno gibanje, ki s potrebno hitrostjo
premika telo v želeni smeri, in to navadno z namenom doseči določeno mesto
ob določenem času« (Gros, 1995).
Človekova hoja se je razvila iz štirinožne v dvonožno ali bipedalno, kar
pomeni, da glavno vlogo opravljata spodnji okončini. Ta razvojna značilnost je
spremenila težišče in povzročila funkcionalno prilagoditev oblike in delovanja
stopal. Zaradi bipedalne hoje morata nogi opravljati dve glavni nalogi, in sicer
prenašanje teže celotnega telesa in prilagajanje podlagi ter izvajanje
zapletenih dinamičnih gibov koraka, ki so nujni za hojo. Za to dvoje pa sta
26
potrebni čvrstost in gibčnost, skelet stopala sestavlja 26 kosti, povezuje jih 31
sklepov, premika pa jih 20 nogi lastnih mišic, vendar o tem več kasneje.
Pri hoji igrajo pomembno vlogo še glava, trup in zgornji okončini s katerimi
vedno znova vzpostavljamo ravnotežje (Calais-Germain, 2007).
Normalna stopala imajo naslednje lastnosti (Travnik, 1988):
- normalno mišično ravnotežje
- odsotnost bolečine
- petnica je v nevtralnem položaju glede na vzdolžno os goleni, izravnan in z
drugimi prsti vzporedenin gibljiv palec ter tritočkovna obremenitev podplata
4.3 Biomehanika hoje
Osnovni element hoje je korak. Koraki so aktivnost, ki nastajajo med
kontaktom pete ene spodnje okončine in naslednjim kontaktom pete druge
spodnje okončine. Cikel hoje sta zaporedna koraka. Celoten cikel je prikazan
na sliki 8. Na koncu vsakega cikla telo zavzame položaj, ki ga je imelo na
začetku cikla (Gros, 1995).
Slika 8: Faza zamaha in faza opore
(vir: Gros, 1995)
27
Faza opore se začne s kontaktom pete s podlago in se konča takrat, ko se
palec odmakne od tal. Nihajna faza pa se začne z odmikom od tal in se konča
z dotikom pete. Faza opore je daljša in pri normalni hoji traja 60% časa cikla,
nihajna pa le 40%. Kadar opisujemo hojo, moramo upoštevati tudi hitrost hoje
in kadenco ( število korakov v eni minuti). Hitrost lahko naravno povečamo z
večjo kadenco ali daljšimi koraki. Takrat se vse faze hoje krajšajo, pri čemer
se najmanj skrajša faza zamaha, to pa zato, ker se podaljša korak (Gros,
1995).
4.3.1 Faza opore
Fazo opore pa lahko še podrobneje razčlenimo in sicer, ima faza opore še
nadalnjih 5 podkategorij; udarec s peto, zgodnja oporna faza, poznejša
oporna faza, dvig pete in odmik prstov (Foot Education, 2009 in Matjačić,
2006).
Udarec s peto: - začne se v trenutku, ko se peta dotakne podlage in traja
dokler ni celotno stopalo v stiku s podlago
Zgodnja oporna faza: - začne se, ko je celotno stopalo v stiku s podlago.
Konča pa se, ko se center gravitacije telesa prenese preko vrha stopala. Telo
ima sicer center gravitacije v predelu medenice. Glavni namen zgodnje faze
ploskosti stopala je delovanje stopala kot amortizerja, ki vpije težo telesa, ko
se le-to opre na stopalo.
V obdobju med 0 – 15% cikla hoje noga sprejema težo telesa, prijemališče
reakcijske sile se pomika od pete pod stopalom naprej.
Poznejša oporna faza: - ko center gravitacije telesa preide nevtralno pozicijo,
govorimo, da je oseba v poznejši fazi ploskosti stopala. Konča se, ko se peta
28
dvigne s podlage. V tej fazi se stopalo iz amortizerja spremeni v trdnejši
vzvod, s katerim požene telo naprej.
V gležnju je v tem obdobju negativna moč, kar pomeni, da gleženj absorbira
energijo. V celoti gledano je skozi to obdobje bilanca moči in energije
približno enaka nič.
Dvig pete: - začne se takrat, ko se peta začne dvigati od podlage. Stopalo zdaj
deluje kot čvrst vzvod. Med to fazo so zanimive tudi sile, ki grejo skozi
stopalo, velikokrat so to dvo- ali trikratniki človekove telesne teže.
Odmik prstov: - začne se, ko se prsti dvignejo od podlage. To ponazarja
začetek nihajne faze.
4.3.2 Faza zamaha
Začetni zamah: - v fazi zamaha se stopalo odmakne od tal, tako da na nogo v
zamahu več ne deluje reakcijska sila podlage. V gležnju praktično ni
momenta, ki bi ga povzročale mišice.
Osrednji zamah: - za fazo osrednjega zamaha je značilno gibanje dvojnega
nihala, ki ga predstavljata golenica in stegnenica. V golenici, stegnenici in
gležnju ni momenta, kar pomeni, da ni generiranja in ne absorpcije energije.
Končni zamah: - gleženj je v nevtralnem položaju in je pripravljen na začetek
faze opore. Koleno se giblje v ekstenzijo, kolk pa se zaustavlja v fleksiji
(Matjačić, 2006).
4.4 Kinematika hoje
Kinematika hoje analizira obsege gibov posameznih delov telesa in njihove
medsebojne odnose. Dogajanje spremljamo v sagitalni, frontalni n
29
transverzalni ravnini. Največ sprememb se dogaja v sagitalni ravnini. Ko se s
peto dotaknemo tal, je stopalo v srednjem položaju, koleno je ekstendirano
ali rahlo flektirano, kolčni sklep je flektiran za približno 30 stopinj. Ko s celim
podplatom stopimo na tla, to je v zgodnji oporni fazi, je stopalo frontalno
flektirano za 10 stopinj. Ker se nato koleno flektira za približno 20 stopinj,
stopalo potuje v smeri dorzalne fleksije, s pomikom goleni naprej. Nato sledi
gib ekstenzije kolka in kolena (Gros, 1995).
V srednjem delu faze opore je kolk ekstendiran, koleno rahlo flektirano,
stopalo pa v nakazani dorzalni fleksiji. Ko kolk prehiti peto, dobi spodnja
okončina smer nazaj in potisne telo naprej. Takrat se telo pomakne prek
srednje črte. Kolk se retroflektira, dorzalna fleksija stopala se poveča do 10
stopinj, koleno je ekstendirano. V zadjem delu faze opora, se pravi od dviga
pete pa do dviga prstov od podlage, stopalo ponovno potuje iz dorzalne
fleksije v smeri proti plantarni, koleno pa se flektira za 40 stopinj. Sledi odriv,
ki požene telo. Potisk telesa je reakcija tal na odriv (Gros, 1995).
Plantarna fleksija stopala se še nekoliko poveča, enako tudi fleksija v
kolenskem sklepu (60-70 stopinj). Ta del nihajne faze se imenuje akceleracija
oz. pospeševanje. Nato sledi nihaj. Kolk gre v smeri fleksije, koleno proti
ekstenziji, stopalo proti srednjemu položaju. Sledi deceleracija. Kolk se še
nekoliko skrči, koleno se ekstendira, stopalo je v nevtralnem položaju. Cikel
hoje se nato ponovi (Gros, 1995).
Ne smemo pa pozabiti, da je za hojo pomembno tudi gibanje zgornjih
okončin. Njihovo gibanje je povezano z gibanjem trupa. Ko se premakne
spodnja okončina se premakne tudi nasprotna roka, rama se pri tem premakne
za 32˚ poleg tega je ekstenzija (kot se veča) veliko večja kot pa fleksija (kot
se manjša). Pri gibanju rok sodeluje tudi komolec, ki se z ekstenzijo in
fleksijo skupno premakne do nekje 64˚ (Soderberg, 1996).
30
4.5 Cilji hoje
Poznamo pet ciljev hoje in sicer (Foot Education, 2009):
- pognati telo v želeni smeri, z želeno hitrostjo
- porabiti čim manj energije za dosego prvega cilja. Telo to doseže, da sledi
čimbolj ravni liniji, kot je to mogoče. Energetsko najbolj učinkovita je tista
hoja, med katero se zelo malo premikamo vertikalno (gor in dol)
- povzročiti čim manj bolečine. Naši možgani se s tem soočijo na različne
načine. Eden izmed njih je, da bolj obremenijo zdravo nogo
- noga deluje kot amortizer in razprši silo telesa
- noga postane čvrst vzvod in konča korak, ter tako omogoči pogon naprej
4.6 Hoja in obraba na podplatih obuval
S hojo se na podplatu obuvala začne ustvarjati obraba. Veliko ljudi ima
različne patologije hoje, od pronacije, supinacije, ploskega stopala do raznih
drugih patologij. Vsaka od njih ustvarja na notranjost čevlja svojevrsten
pritisk, ki se z uporabo prenaša na podplat obuvala v obliki obrabe. Tako bi
bilo logično pomisliti, da enake patologije dajejo enake vzorce obrabe,
vendar so Vernon, Parry in Potter (2003) s svojo raziskavo pokazali, da ni
nujno, da določena patologija hoje ustvari točno določen vzorec obrabe na
podplatu obuval različnih oseb. Čeprav ni sporno, da ima patologija hoje vpliv
na položaj obrabe na podplatu obuvala, pa je potrebno povedati, da moč
patologij variira in tudi, da bi lahko vzorce obrabe različnih patologij označili
kot delo samo ene. To kaže na to, da so razne patologije hoje zgolj eden
izmed dejavnikov, ki vplivajo na pojavnost obrabe in ne edini povzročitelj
obrabe.
Večji vpliv na pojavnost obrabe kot anatomija, morfologija stopala in
patologije hoje, ki ima samo lokalen vpliv, bi naj tako imela funkcija oziroma
način uporabe obuvala.
31
Uporabnost obrabe na podplatih obuval za individualizacijo je tako dokaj
problematična. Če specifični vzorci obrabe ne obstajajo, potem jih ni mogoče
izolirati in ovrednotiti. Nasprotno pa velika variacija vzorcev obrabe pomeni,
da bi nekatere kombinacije lahko bile dovolj specifične in bi v postopku
primerjave sledi in podplatov obuval omogočale stopnjo individualizacije
(Vernon, et al., 2003).
4.7 Patologije stopala
4.7.1 Pronacija
Pri pronaciji (slika 9) se med gibanjem stopalo obrača navznoter. Ob dotiku s
tlemi se opiramo na celo stopalo, zaradi prenosa sile telesa pa se peta obrne
navznoter. Pritisk je večji na notranjem delu stopala. Zmerna pronacija celo
pomaga pri normalnem funkcioniranju stopala, če pa pride do prekomerne
pronacije pa se lahko nožni lok zniža, kar pomeni da je stopalo plosko
(Walker, 2011).
Slika 9: Pronacija (vir: http://www.steenwyk.com/conditions.php)
32
4.7.2 Supinacija
Supinacija (slika 10) je obratna pronaciji. Med gibanjem se stopalo, po tem ko
pride v stik s tlemi, obrne navzven. To pomeni, da ima stopalo visok notranji
stopalni lok in pritisk je večji na zunanjem delu stopala. Supinacija se naravno
pojavi pri odrivni fazi pri teku, vendar prekomerna supinacija zelo
obremenjuje mišice in ligamente, ki skrbijo za stabilizacijo gležnja, kar lahko
povzroči zvin (Walker, 2011).
Slika 10: Supinacija (vir: http://www.steenwyk.com/conditions.php)
4.7.3 Hemiplegia
Hemiplegia je nezmožnost gibanja določenih mišičnih skupin na eni strani
telesa. Če jo povzroči možganska kap, prizadene mišice obraza, rok in nog.
Intenziteta te patologije je lahko različna, včasih celo samo začasna. Oseba s
hemiplegijo ima lahko težave s hojo in ravnotežjem, saj so mišice na eni
strani telesa šibke in zategnjene (Vega, 2008 in BrainandSpinalCord.org).
4.7.4 Kladivasti prst (ang. Hammer 2nd Toe)
Ta patologija se lahko pojavi na drugem, tretjem ali četrtem prstu. Prst se
zvije pri srednjem členku in spominja na kladivo, od tod tudi ime. Sprva so
taki prsti še fleksibilni, vendar se, če jih ne zdravimo, lahko spremenijo v
33
otrdele in takrat pomaga samo še operacija. Kladivasti palec, na sliki 11,
povzroča nepravilna obutev ali pa neravnotežje v mišični aktivnosti (American
orthopaedic foot & ankle society, 2000).
Slika 11: Kladivasti palec (vir: http://www.nlm.nih.gov/medlineplus/ency/imagepages/9360.htm)
4.7.5 Calcaneo varus
Je mešanica dveh patologij, talipes calcaneus in talipes varus. Stopalo je
obrnjeno proti kolenu, obrnjeno in adducirano. Peta je pomaknjena navznoter
(slika 12). Calcaneus valgus je enak, z razliko, da je peta obrnjena navzven.
(Lippincott Williams in Wilkins, 2006).
Slika 12: Calcaneo varus pri otroku in calcaneo valgus pri odraslem (vir: http://cirrie.buffalo.edu/encyclopedia/en/article/350/)
34
4.7.6 Zatrdel palec (Hallux Rigidus)
Gre za pogosto okvaro, sploh pri moških. Prizadene sklep, ki se nahaja na
začetku palca na nogi (slika 13) Povzroča bolečino in zatrdelost v sklepu in
sčasoma je palec vedno težje skrčiti (slika 14). Ker palec uporabljamo vedno,
ko hodimo, plezamo ali celo stojimo, je lahko zato ta težava zelo velika.
Hallux rigidus povzroča nepravilna biomehanika in strukturne anomalije
stopala. Pri ljudeh, ki ob hoji pronirajo, obstaja velika verjetnost, da se bo
razvila ta patologija (Foot health facts, 2010 in Herman, Antolič, Pavlovič,
2006).
Slika 13: Normalna gibljivost Slika 14: Rigidna deformiranost (vir: http://www.foothealthfacts.org/footankleinfo/hallux-rigidus.htm)
4.7.7 Ekvinovarusno stopalo (ang. Ankle Equinos)
Za to patologijo je značilno, da je petnica z njenim zadnjim delom obrnjena
navzgor in navznoter, sprednji del stopala pa je še dodatno ukrivljen. Poleg
tega gleženj ne dosega polne gibljivosti, zato pri hoji telo, popravlja oziroma
»kompenzira«, kar privede do nadaljnjih problemov s stopali, hrbtom, itd.
(Foot Health Facts, 2009).
4.7.8 Kepasta noga (Talipes Equino Varus)
Prizadene lahko eno ali obe nogi. Za to deformacijo je značilno, da je
sprednji del stopala v supinaciji in aduktusu, zadnji del v ekvinusu, petnica pa
v varusu, kar lahko vidimo na sliki 15. Poenostavljen povedano je pri tej
35
patologiji stopalo obrnjeno navznoter (proti palcu) in supinira (obrnjeno na
svojo zunanjo stran) (South California Orthopedic Institute).
Slika 15: Kepasta noga (vir: http://www.drfoot.co.uk/babies_feet.htm)
4.7.9 Upognjeni prsti (ang. Retracted Toes)
Sklepi v prstih na nogi so abnormalno upognjeni. Konci prstov se ne dotikajo
tal, zaradi kite na vrhu stopala, ki jih držijo upognjene (slika 16). Patologija
lahko povzroča bolečine na podplatu stopala. Vzroki za to so lahko nepravilna
obutev, ploska stopala, visok nožni lok, dedne lastnosti, idr. (Malvern Podiatry
Surgery).
Slika 16: Upognjeni prsti (vir: http://www.walkwithoutpain.com.au/what-are-claw-toes-hammer-toes-
mallet-toes-retracted-toes-podiatry-faqs-57/)
36
4.8 Gibi stopala
Opisani so gibi noge kot celote, iste gibe lahko izvajamo v različnih regijah
noge izolirano (Calais-Germain, 2007).
Pogled s strani (sagitalna ravnina):
Gib proti hrbtišču noge se imenuje dorzalna fleksija (slika 17). Amplituda tega
giba je večja, če je koleno iztegnjeno (Calais-Germain, 2007).:
Slika 17: Dorzalna fleksija (vir: Calais-Germain, 2007)
Gib proti podplatu se imenuje plantarna fleksija ali tudi ekstenzija (slika 18).
Slika 18: Plantarna fleksija
(vir: Calais-Germain, 2007)
37
Gib, ki usmeri podplat navznoter (dvigne notranji rob stopala) se imenuje
supinacija (slika 19). Supinaciji nasproten gib pa je pronacija (slika 20), ki
usmeri podplat navzven (dvigne zunanji rob stopala). Pomemben dejavnik, ki
vpliva na razporeditev teže je položaj in oblika golenice. Notranja rotacija
golenice povzroči pronacijo in preobremenitev prve vrste stopalnih kosti.
Zunanja rotacija pa povzroči supinacijo in preobremenitev zunanjih stopalnih
vrst (Travnik, 1998).
Slika 19: Supinacija Slika 20: Pronacija (vir: Calais-Germain, 2007) (vir: Calais-Germain, 2007)
Na slikah 21 in 22 je prikazan odtis bose noge na podlago pri supinaciji in pri
pronaciji. Vidimo, da se od normalnega, ki je prikazan na sliki 23, oba
razlikujeta. Pri supinaciji je tako obremenjen zunanji del pete ter predel
stopalnic, kar vpliva na položaj obrabe na podplatih obuval. Obraba bi seveda
začela nastajati na območjih, ki so izpostavljena večjemu pritisku.
38
Slika 21: Odtis bose noge pri supinaciji (vir: http://www.tek.si/userfiles/image/Oprema/supinacija.JPG)
Pri pronaciji pa je ravno obratno. Pritisk je večji po celotni površini stopala,
zato bi bila obraba na tem podplatu obuvala drugačna.
Slika 22: Odtis bose noge pri pronaciji (vir: http://www.tek.si/userfiles/image/Oprema/pronacija.JPG)
Slika 23: Odtis bose noge pri normalnem položaju stopala (vir: http://www.tek.si/userfiles/image/Oprema/normalen_nozni_lok.jpg)
Slika 24 prikazuje položaj obrabe pri vseh treh položajih stopala. Vidimo, da
pri supinaciji obraba poteka po zunanjem robu podplata, kar je skladno z
zgornjo sliko odtisa bose noge. Pri pronaciji je obraba obratna in se nahaja na
39
notranjem delu podplata. Pri pravilnem položaju stopala pa se obraba
pojavlja v sredini zgornjega dela podplata. Velikokrat na sledeh obuval
nimamo tako jasne slike, temveč se pri večini pojavljajo različne kombinacije
obeh pojavov.
Slika 24: Položaj obrabe pri različnih nožnih lokih (vir: http://www.tek.si/userfiles/image/Oprema/obraba_copata.jpg)
Abdukcija (slika 25) je gib, ki premakne sprednji del stopala navzen.
Addukcija (slika 26) pa je obratna abdukciji in premakne sprednji del stopala
proti ravnini telesa (CALAIS-GERMAIN, 2007):
Slika 25: Abdukcija Slika 26: Addukcija (vir: Calais-Germain, 2007) (vir: Calais-Germain, 2007)
40
Običajno so vse tri vrste gibanj samodejno povezane.
Gib, ki povezuje abdukcijo, pronacijo in dorzalno fleksijo se imenuje everzija
(slika 27). Gib, ki povezuje addukcijo, supinacijo in plantarno fleksijo pa
imenujemo inverzija, ki je prikazan na sliki 28. (Calais-Germain, 2007).:
Slika 27: Everzija Slika 28: Inverzija (vir: Calais-Germain, 2007) (vir: Calais-Germain, 2007)
Tak način gibanja pogojujejo oblike kostnih površin in orientacija osi gibanja.
Vsi ti gibi pa vplivajo na položaj in obliko obrabe na podplatih obuval.
Gibanje, ki prevladuje v spodnjem skočnem sklepu je pronacija – supinacija
(Calais-Germain, 2007).
41
5 Eksperimentalno delo
Z eksperimentom smo preverjali naslednje hipoteze:
1. Na podlagi položaja, obsega in oblike obrabe na podplatu obuvala ni
mogoče sklepati, da je to lastnost samo ene osebe, razen morda v
posameznih primerih
2. Obraba obuvala je splošna značilnost in ne individualna značilnost
3. Enake patologije stopala lahko povzročijo različne vzorce obrabe
Zanimalo nas je torej, ali lahko točno določeno obuvalo preko njegove obrabe
povežemo s točno določeno osebo in njegovim načinom hoje. Ker je človekova
hoja zelo specifična stvar morda ustvarja specifično obrabo na obuvalu, kar bi
forenzični stroki dalo novo orodje v procesu primerjave sledi in podplatov
obuval.
Ta specifičnost človekove hoje pa zahteva podrobnejši pogled, če jo želimo
razumeti in spoznati elemente, ki vplivajo na njeno različnost. Anatomija
stopala daje okvir oziroma postavlja meje gibanja, zaradi zgradbe kosti,
sklepov in njihove postavitve in zato tudi vpliva na način hoje. Pri nekaterih
vplivajo na način hoje tudi različne poškodbe ali hibe, ki so lahko pridobljene
ali pa prirojene, zato je potrebno poznati zgradbo stopala in spoznati njegove
omejitve ter način delovanja.
Za popolnejše razumevanje človekove hoje pa ne smemo pozabiti na
biomehaniko hoje, ki hojo razčleni na njene sestavne dele, kar nam omogoča
podrobnejšo analizo in nas morebiti opozori na stvari, za katere niti nismo
vedeli, da bi lahko igrale vlogo pri hoji in posledično pri obrabi na podplatih
obuval. Tako anatomija kot biomehanika hoje vplivata na tisto kar nas pri
42
našem raziskovanju zanima, to je obraba na podplatih obuval. Če želimo
razumeti zakaj je obraba na podplatih obuval takšna kot je in se nahaja na
poziciji, kjer se nahaja, moramo poznati spoznanja obeh ved.
Forenzična znanost nikoli ne preneha z iskanjem novih načinov analiziranja
dokazov, iskanja dokazov in izpopolnjevanja obstoječih tehnik. S širjenjem
znanja in različnih tehnik odkrivanja sledi si tako veča možnosti uspeha na
področju pregona kriminala, kar ji posledično zagotavlja eno ključnih vlog na
tem področju. Obraba na podplatih obuval je tako en del mozaika, ki nam na
koncu pomaga pri vzpostavljanju povezave med storilcem in kaznivim
dejanjem.
5.1 Ugotavljanje položaja obrabe na eksperimentalnem vzorcu
V eksperimentu smo kot vzorec uporabili 100 primerjalnih odtisov podplatov
različnih vrst obuval. Šlo je za primerjalne odtise petdesetih parov obuval, ki
smo jih izbrali med odtisi v računalniški zbirki SICAR (ang. Shoeprint
Identification, Capture and Retriwal), ki jo uporabljajo v Nacionalnem
forenzičnem laboratoriju v Ljubljani. Gre za primerjalne odtise podplatov
obuval, ki so bili zaseženi različnim osumljencem kaznivih dejanj v Sloveniji.
Med približno 1300 odtisi v zbirki smo izbrali petdeset parov tistih odtisov, pri
katerih smo ocenili, da so značilnosti obrabe toliko vidne, da bomo njen
položaj lahko relativno natančno opredelili. Za nobeno od obuval, katerih
odtise smo zajeli v vzorcu, nam ni bilo znano koliko časa so bila v uporabi. Gre
za eno od pomanjkljivosti raziskovanja, saj se intenzivnost obrabe ter obseg
obrabe na podplatu obuval s časom njegove uporabe veča. Glede na
intenzivnost obrabe, ki je bila vidna na primerjalnih odtisih, bi o času uporabe
lahko zgolj ugibali ter jo kvečjemu lahko opredelili le kot bolj intenzivno ali
manj intenzivno.
43
Namesto vzorca stotih posameznih odtisov smo se odločili za odtise petdesetih
parov, saj smo želeli ugotoviti tudi, če pri isti osebi obstajajo razlike pri
položaju obrabe na levem in desnem podplatu.
Da bi lahko ugotavljali kje se pojavlja največ obrabe na podplatih obuval smo
morali najprej najti način s katerim bi lahko relativno natančno zapisali
območje na katerem se obraba pojavlja. Za ta namen smo izdelali in uporabili
šablono v obliki podplata obuvala, ki je prikazana na sliki 29. V sprednjem
delu smo jo razdelili na 3 območja, ki smo jih označili s črkami A, B in C.
Ravno tako smo jo razdelili na tri dele v petnem delu, ki smo jih označili s
črkami E, D in F.
Območje A označuje predel pod palcem, območje B označuje predel pod
ostalimi prsti in območje C predel pod glavicami stopalnic in stopalnicami.
Vsako od teh območij smo nadalje razdelili na več kvadrantov, ki smo jih
označili s številkami. Površina posameznega kvadranta obsega približno 1cm2.
Območje A smo tako razdelili na 19 kvadrantov, območje B na 23 kvadrantov
in območje C na 58 kvadrantov. Predel pete pa smo razdelili na 3 območja in
sicer, D, E in F.
D in E območji sta zavzemali lateralni in medialni del pete, F pa zadnji del.
Območji D in E smo dodatno razdelili še na tri dele in jih označili s številkami
od 1 do 3. D in E sta območji, kjer se obraba na peti najpogosteje in
najhitreje pojavi. Na petnem delu se prične obraba zmeraj najprej pojavljati
na zunanjih robovih in se s časom uporabe prične širiti v notranjost pete.
Ravno obratno je v srednjem delu, kjer se običajno začne obraba najprej
pojavljati v sredini podplata in se nato širi navzven. Dodatna razdelitev
področij D in E torej odraža intenzivnost obrabe, ki kaže na čas uporabe
obuval – višja številka kaže na daljši čas uporabe. Območje F smo razdelili na
dva dela, ki smo ju označili s številkama od 1 do 2.
44
Slika 29: Šablona za odčitavanje položaja obrabe
5.2 Določanje položaja obrabe na odtisih
Šablono smo postavili čez sliko odtisa podplata in odčitali obrabo, ki smo jo v
obliki številk zapisali v Excel tabelo. Šablono smo lahko poljubno povečali ali
pomanjšali, jo premikali in obračali ter jo na ta način povsem prilagodili
velikosti in položaju vsakega posameznega odtisa iz katerega smo odčitali
obrabo. Iz približno 1300 odtisov podplatov v računalniški zbirki smo tako
izbrali 100 takšnih, ki so se nam zdeli najbolj primerni, da bi lahko iz njih
odčitali obrabo. Zapis položaja obrabe za en par obuval je bil zaradi majhne
45
površine kvadrantov v šabloni kar precej obsežen, vendar pa je omogočal
dokaj natančno reprodukcijo obrabe na podlagi zapisa.
Sprva smo namreč položaj obrabe na odtisih zapisovali s pomočjo drugačne
šablone, ki je prikazana na sliki 30, na kateri so bili kvadranti večji in jih je
bilo manj. Območje A je imelo 6 kvadrantov, območje B 5 kvadrantov in
območje C 8 kvadrantov. Večja površina kvadrantov je sicer omogočala krajši
zapis, vendar pa je imela neželeno posledico. Namreč, ko smo želeli preveriti
kako natančno lahko reproduciramo položaj obrabe na odtisih, če jo narišemo
iz zapisanih koordinat, smo videli, da je natančnost premajhna in
reproducirana obraba ni bila dovolj podobna realni obrabi na odtisu, ki smo ga
odčitali. Zaradi te pomanjkljivosti smo šablono modificirali tako, da so bili
kvadranti v posameznih območjih manjši.
46
Slika 30: Prvotna šablona
Poleg daljšega zapisa odčitanih kvadrantov je pri novi šabloni prišlo tudi do
spremembe pri predelu pete. Prejšnja območja so sicer ostala, vendar smo
področji D in E v novi šabloni razdelili vsako na tri območja in jih označili s
številkami od 1 do 3. Tako je bilo možno natančneje zapisati tudi obseg
obrabe na peti.
47
Na sliki 31 je prikazano kako je potekalo odčitavanje položajev obrabe na
enem od odtisov.
Slika 31: Odtis spornega obuvala + šablona (vir: Nacionalni forenzični laboratorij)
Čez odtis je postavljena šablona, primer zapisa položaja obrabe pa je bil v
tem primeru takšen:
A: 3-11, 13-19
B: 10, 14
C: 2-16, 21-27, 32-37, 46, 47
Peta: E3
48
Po zapisovanju položajev obrabe na odtisih podplatov obuval smo dobili veliko
število podatkov, ki smo jih nato razporedili v razpredelnico v programu Excel
(slika 32). S pomočjo tega programa smo lahko ugotavljali frekvenco
pojavljanja posameznih kvadrantov v katerih se pojavlja obraba. Tabelo je
bilo potrebno napisati tako, da se je dalo iz nje narediti frekvecno
pojavljanja, kar je pomenilo, da je bilo potrebno vsak kvadrant zapisati v
novo vrstico, sicer funkcija frekvence v excel-u ne bi delovala.
Slika 32: Del tabele z vsemi odčitanimi zapisi obrabe
Ker je celotna tabela zelo velika, je na tem mestu ni mogoče v celoti
prikazati. Iz te tabele smo nato dobili frekvenco pojavljanja obrabe na
posameznih območjih odtisov. Ker je celotna tabela precej velika bo v
49
nadaljevanju opredeljenih pet najbolj pogostih pozicij pojavljanja obrabe na
levem in desnem podplatu.
6 Rezultati in ugotovitve analize položaja obrabe
6.1 Odtisi levega podplata
Na levem podplatu se je v območju A obraba največkrat pojavila v kvadrantu
7 in sicer kar 16-krat. Sledi kvadrant 10, kjer se obraba pojavi 15-krat, nato
kvadrant 6 z 14-krat, kvadranta 13 in 17, oba z 12-krat, ter na koncu še
kvadrant 3 z 6-krat.
Na območju B se je obraba največkrat pojavila v kvadrantu 6 in to 9-krat,
sledi kvadrant 15 z 8-krat, nato kvadranta 4 in 14, oba z 7-krat, kvadranti 3, 5
in 7 po 6-krat, kvadranti 8, 12, 15, 19, 20, 21 pa po 5-krat.
Na območju C je bilo obrabo največkrat opaziti v kvadrantih 24 in 25, pri obeh
se je pojavila kar 33-krat, sledita kvadranta 26 in 36 z 32-krat, nato kvadranta
23 in 35 z 28-krat in kvadrant 37 z 25-krat.
V petnem delu smo namesto petih najbolj pogostih območij, izbrali tri, ker je
območje veliko manjše. Na levem podplatu se je na petnem predelu obraba
največkrat pojavila na območju E3, 26-krat, sledi območje E2 z 13-krat, ter
kot tretje najpogostejše območje D2 z 6-krat.
Iz rezultatov torej vidimo, da se obraba največkrat pojavlja na območju
palca, ter nekoliko nižje. Na predelu ostalih prstov se obraba pojavlja na
večjem območju, tam kjer so prsti in stopalnice. Na predelu pod prsti pa je
obrabe največ na sredini. Petni del je bil največkrat obrabljen na zunanji
strani.
50
6.2 Odtisi desnega podplata
Na območju A je na vrhu lestvice petih najpogostejših položajev obrabe
kvadrant 7 (11-krat), sledijo kvadranti 5, 8, 10, 11 (vsi 10-krat), na tretjem
mestu sta kvadranta 13 in 17 (oba 9-krat). Kvadranta 6 in 9 sta se pojavila 8-
krat, ter na koncu še kvadrant 4 (7-krat).
Območje B je bilo največkrat obrabljeno v kvadrantu 3 (12-krat), nato
kvadrant 6 (10-krat), sledita kvadranta 7 in 11 (oba 9-krat), kvadranta 8 in 12
(8-krat) ter na koncu kvadranti 4, 5, 13, 16, 17 (vsi 6-krat).
Na območju C je bilo največ obrabe v kvadrantu 25 (34-krat), nato kvadrant
26 (33-krat), kvadrant 24 (32-krat), kvadrant 14 (31-krat) ter na koncu še
kvadrant 15 (30-krat).
V petnem delu desnega podplata je na vrhu lestvice kvadrant E3 (21-krat),
nato kvadrant E2 (18-krat) in F2 (6-krat).
Podobno kot pri odtisih levega podplata se je tudi pri odtisih desnega
podplata obraba največkrat pojavila na območju A - na področju palca, ter
pod njim proti zunanjemu robu. Na območju B je obraba zopet podobna kot
pri odtisih levega podplata. V območju C pa se je obraba največkrat pojavila
na sredini tega območja. Na petnem delu je največ obrabe na zunanjem delu
pete.
Graf 1 prikazuje kolikokrat se je pri analiziranih odtisih v območju A pojavil
določen kvadrat na levem in na desnem podplatu. Tako lahko vidimo, koliko
se obraba na levem podplatu razlikuje od desnega. Višja kot je krivulja,
večkrat se je obraba pojavila na tej poziciji.
Kvadrantov, ki bi se pojavili samo enkrat ali pa samo na enem od poplatov na
tem območju ni. Drugih bistvenih razlik v krivuljah ni opaziti, kar pomeni, da
med levim in desnim podplatom na območju A ne prihaja do velikih
51
odstopanj. K temu pripomore tudi majhnost tega območja, saj je najmanjše
izmed vseh treh in zajema samo območje palca in majhen prostor okoli njega,
zato na tako omejenem prostoru ne more priti do večje diferenciacije v
obrabi. Ta ugotovitev zmanjšuje možnosti za ugotovitev kateremu človeku
pripada določeno obuvalo, ker so razlike med posameznimi obuvali, vsaj v
območju A, premajhne. Obraba se v območju A ni pojavila na 23 levih in 27
desnih podplatih analiziranih odtisov. Število takšnih podplatov, pri katerih ni
bilo obrabe ne na levem in desnem odtisu je 42.
Graf 1: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje A
Graf 2 prikazuje pojavnost obrabe v posameznih kvadrantih območja B. Tukaj
je več razlik kot pri ostalih dveh območjih, A in C. Od kvadranta 1 in nekje do
kvadranta 10 lahko vidimo podobno gibanje krivulj levega in desnega podplata
nato pa pri kvadrantu 11 pride do razhajanj, ko se na desnem podplatu obraba
pojavi opazno večkrat kot na levem.
Ta trend se nadaljuje tudi pri naslednjih kvadrantih, še bolj opazno je to
razhajanje pri kvadrantu 14. Na kvadrantu 18 se gibanje obeh grafov umiri in
se pri naslednjih dveh kvadrantih spet razmahne in je do konca, z razliko
kvadranta 21, spet zelo različno. Na območju B nismo opazili obrabe na 28
52
levih in 28 desnih analiziranih odtisih, skupno 56. Število odtisov, pri katerih
je bila odsotnost obrabe na levem in hkrati na desnem odtisu je 46.
Graf 2: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje B
Graf 3 prikazuje pojavnost obrabe v posameznih kvadrantih območja C, ki je
tudi največje med vsemi. Kot vidimo sta si grafa levega in desnega podplata
še najbolj podobna prav na območju C. Ni opaziti kakršnihkoli omembe
vrednih razlik in odstopanj, kar pomeni, da se obraba na tem področju
pojavlja zelo podobno pri večjem številu odtisov, podobno kot pri območju A.
Na območju C obrabe nismo opazili na 13 analiziranih odtisih, kar kaže na to,
da je tukaj obraba bolj pogosta kot pri območjih A in B. Število odtisov, ki na
podplatih niso imeli obrabe ne na levem in ne na desnem odtisu je 8.
53
Graf 3: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje C
V predelu pete so bila vsa tri območja skoraj enako velika, nekoliko manjše je
samo območje F. Krivulje so si pri vseh treh območjih precej podobne, saj so
območja majhna in ne more prihajati do večjih odstopanj.
Graf 4 prikazuje pojavnost obrabe v območju E. Tako na odtisih desnega kot
na odtisih levega podplata se je obraba največkrat pojavila v kvadrantu E3
(26-krat na odtisih levih podplatov in 21-krat na odtisih desnih podplatov), kar
pomeni na zunanji strani podplata in sega v sredino petnega dela obuvala. To
nam ob upoštevanju, da se na ostalih območjih (A, B in C) največ obrabe
pojavlja na področju palca in na področju stopalnic, pove, da se v
preučevanem vzorcu največkrat pojavlja kombinacija položajev obrabe, ki
kažejo na pronacijo.
54
Graf 4: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje E
Graf 5 prikazuje pojavnost obrabe v območju D. Obraba se je tukaj največkrat
pojavila v kvadrantu D2 (11-krat), vendar občutno manjkrat kot na območju E
(31-krat). Tudi sicer tukaj obraba ni bila tako izrazita, saj je manjkrat prešla
v kvadrant D3, ki sega dlje v sredino pete, medtem ko je na območju E obraba
velikokrat opazna tudi v E3.
55
Graf 5: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje D
Graf 6 prikazuje pojavnost obrabe v območju F. Obraba se je največkrat
pojavila v kvadrantu F2 (10-krat), globlje v notranjost ni segala nikoli.
Graf 6: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje F
56
Število analiziranih odtisov pri katerih na območjih D, E in F ni bilo obrabe je
3. Obraba na peti je tako bolj pogosta kot pri vseh treh območjih A, B in C.
6.3 Uvrščanje vzorcev obrabe v vrste patologij
Osnova za razvrščanje je članek z naslovom Consensus Obtained in a Delphi
Study of Shoe Wear Pattern Experiences Amongst Podiatrist, v katerem so z
metodo delphi poskušali ugotoviti ali med podiatri obstaja konsenz glede
povezave med posamezno vrsto patologije in položajem obrabe na podplatih
obuval. Metoda delphi ima dva namena. Prvi je napovedati, drugi pa oceniti
neznane parametre. Uporabljamo jo za določitev konsenza pri napovedovanju
razvoja na mnogih področjih, najpogosteje na področju znanosti in
tehnologije. Običajno je sestavljena iz treh krogov anketiranja, pri čemer naj
bi v vsakem krogu dobili bolj kvalitetne ugotovitve in na koncu konsenz. Če do
njega ne pride, nadaljujemo s krogi anketiranja, dokler ne dosežemo
stabilnosti.
V izhodiščnem članku je opredeljenih 10 vzorcev obrabe, za katere so različni
podiatri podali svoja mnenja. Vsi vzorci obrabe, ki kažejo na posamezno
patologijo stopala, so prikazani na slikah 33, 34 in 35. Istih sto odtisov, pri
katerih smo analizirali položaje pojavljanja obrabe, smo poskusili razvrstiti v
te patologije. V tej študiji so se podiatri na koncu povsem strinjali za 5 od 10
vzorcev in sicer za pronacijo (ang. pronation, pattern 1), upognjene prste
(ang. retracted toes, pattern 2), hemiplegijo (ang. hemiplegia, pattern 4),
ekvinovarusno stopalo (ang. ankle equinos, pattern 7) in za zatrdel palec (ang.
hallux rigidus, pattern 8). Za nekatere druge niso uspeli doseči dovolj visoke
stopnje strinjanja. Tako so bili za vzorec 3 mnenja, da bi takšno obrabo lahko
povzročili dve patologiji, in sicer, pronacija in kompenziran calcaneo varus, za
obe se je strinjalo 40% sodelujočih. Malo višje strinjanje, 60%, so dosegli za
vzorec 10, kjer so bili spet mnenja, da bi takšno obrabo lahko povzročili dve
različni patologiji, in sicer calcaneo valus in calcaneo varus.
57
Precej višjo stopnjo strinjanja so dosegli pri patologijah ekvinovarusnega
stopala (vzorec 6), kladivasti palec (vzorec 5) in zatrdel prst (vzorec 9), kjer
se je strinjalo 80% sodelujočih. Vzorca 8 in 9 predstavljata enako patologijo,
zatrdel palec, vendar pa se položaj obrabe na podplatih nekoliko razlikuje,
kar kaže na to, da lahko položaj obrabe variira, čeprav je patologija enaka.
Slika 33: Pronacija (pattern 1), upognjeni prsti (pattern 2), pronacija/kompenziran calcaneo varus (pattern 3), hemiplegija (pattern 4)
Slika 34: Kladivasti prst (pattern 5), kepasta noga (pattern 6), ekvinovarusno stopalo (pattern 7)
58
Slika 35: Zatrdel palec (pattern 8), zatrdel palec (pattern 9), calcaneo valgus/calcaneo varus (pattern 10)
V zgoraj naštete vrste patologij smo na podlagi položaja obrabe lahko
razvrstili le 20 od 100 odtisov. Število uspešno razvrščenih podplatov v
kategorijo 10 različnih vzorcev je tako relativno majhno. Ujemanje smo
opazili pri 5 parih obuval (opredeljena patologija na desnem in levem
podplatu je bila enaka) in pri 10 posameznih podplatih. Število bi bilo
verjetno višje, če bi imeli več kot 10 različnih referenčnih vzorcev, saj je bila
obraba na odtisih velikokrat lepo vidna, vendar ni ustrezala nobeni izmed
desetih zgoraj omenjenih patologij.
6.4 Rezultati razvrščanja odtisov v posamezne vrste patologij
Vzorec (pattern)
Št. ujemanj
Uspelo nam je kategorizirati 20% odtisov, kar pomeni, da je bil za
kategorizacijo v povprečju primeren vsaki 5. podplat. Največ podplatov je
ustrezalo vzorcu 3 (pronacija/kompenziran calcaneo varus), in sicer 8-krat
(8%), sledi vzorec 8 (zatrdel palec), ki se je pojavil 7-krat (7%), vzorec 5
1 2 3 4 5 6 7 8 9 10
0x 1x 8x 0x 2x 0x 0x 7x 1x 1x
59
(kladivasti palec) se je pojavil zgolj 2-krat (2%), po enkrat (1%) pa so se
pojavili vzorci 2 (upognjeni prsti), 9 (zatrdel palec) in 10 (calcaneo
valgus/calcaneo varus).
7 Verifikacija hipotez
Hipoteza 1: Na podlagi položaja, obsega in oblike obrabe na podplatu obuvala
ni mogoče sklepati da je to lastnost samo ene osebe, razen morda v
posameznih primerih
Z uporabo obuval se na površini podplata začne pojavljati obraba. Pri
nekaterih ljudeh se ta obraba pojavi prej, spet pri drugih kasneje. Pri vseh pa
je obraba, ki nastane na podplatih obuval, posledica več soodvisnih
dejavnikov. Sami smo se osredotočili na patologijo hoje in ali posamezne vrste
patologij ustvarijo dovolj specifično obrabo, da bi to isto obrabo lahko
povezali s točno določeno oseb. Analizirali smo 100 odtisov podplatov, ki smo
jim najprej s šablono odčitali in zapisali obrabo. Iste odtise smo na podlagi
položajev obrabe poskušali tudi kategorizirati v 10 vrst patologij. Število
uspešno kategoriziranih odtisov je bilo relativno majhno (20%), predvsem
zaradi majhnega števila vrst patologij med katere smo jih kategorizirali.
Velikokrat je bila obraba na odtisih lepo vidna, vendar pa ni ustrezala nobeni
od desetih patologij. Vidnost obrabe na odtisih pa je odvisna tudi od vzorca
podplata. Nekateri vzorci podplata namreč ne omogočajo dobre vidnosti
obrabe na odtisih.
Patologija hoje pa ni edini dejavnik, ki vpliva na nastanek obrabe na podplatu
obuval, eden od zelo pomembnih dejavnikov je tudi funkcija, oziroma način
uporabe obuvala. Sicer pa ne moremo vedno pričakovati, da bomo lahko
ugotovili za katero patologijo bi naj šlo, saj obraba na odtisih ni zmeraj dovolj
izrazito vidna. Veliko različnih dejavnikov, ki vplivajo na pojav obrabe, pa ima
lahko za posledico tudi to, da lahko na podplatu nastane obraba, ki bi jo po
60
analizi hoteli kategorizirati kot določeno vrsto patologije v resnici pa je ta
obraba rezultat nekega drugega dejavnika.
Treba je dodati, da smo pri kategoriziranju velikokrat naleteli na težave, saj
je obraba na odtisih sicer podobna položaju obrabe, ki jo povzroča določena
patologija, vendar ne povsem, kar otežuje kategorizacijo. Temu bi se dalo
izogniti z večjim številom referenčnih vzorcev obrabe, ki bi naj bile značilne
za posamezno patologijo. Tako bi lahko kategorizirali obrabo na več odtisih.
Spet pa se pri tem pojavi naslednja težava, namreč kakšna obraba je značilna
za določeno patologijo. Izmed 10 vzorcev obrabe, so se strokovnjaki
popolnoma strinjali le za 5 vzorcev. To pomeni, da bi lahko za isto obrabo na
podplatu obuvala, dva strokovnjaka opredelila dve različni patologiji.
Med enakimi patologijami lahko obstaja več variacij položaja obrabe, kar smo
videli pri vzorcu 8 in vzorcu 9, kjer gre za enako patologijo, vendar različen
položaj obrabe. Variacija patologij je pomembna lastnost, saj lahko določena
obuvala povežemo z določenimi osebami samo takrat, če med obuvali več
ljudi obstajajo pomembne razlike, tako kot denimo pri primerjanju prstnih
odtisov, kjer celoten proces sloni na dejstvu, da niti dva človeka nimata
enakih prstnih odtisov. Če to ne bi držalo, potem bi težko z gotovostjo trdili,
da določen prstni odtis pripada točno določeni osebi. Sicer lahko trdimo, da
ima vsak človek povsem specifično hojo, vendar bi težko trdili, da so vse
patologije, ki se pojavljajo povsem specifične, ravno tako pa obstaja težava v
tem, da v večini primerov na sledeh obuval ni možno dovolj natančno razbrati
značilnosti obrabe. Med njimi lahko prihaja do variacij, vendar se tudi zgodi,
da imata dva človeka enaki patologiji, ki povzroča zelo podobno obrabo na
njunih podplatih. Težko bi bilo najti elemente obrabe, ki bi povsem ločile eno
patologijo od druge, če bi oba imelo isto patologijo.
Glede na položaj, obseg in obliko obrabe v večini primerov ni mogoče
sklepati, da je to lastnost samo ene osebe, ker na nastanek obrabe vpliva več
61
dejavnikov, nekateri bolj (način/namen uporabe obuvala), drugi manj (čas
stika med podlago in čevljem), poleg tega pa je med strokovnjaki velikokrat
težko doseči enotno mnenje katera patologija povzroča kakšno obrabo.
Kot smo videli v našem eksperimentu, smo lahko kategorizirali le 20% odtisov,
kar je vseeno relativno vzpodbudna številka. Pri določenih primerih, predvsem
tistih, pri katerih gre za patologije z visoko stopnjo strinjanja podiatrov in je
obraba lepo vidna, pa bi verjetno lahko povezali neko osebo s točno določeno
obrabo na podplatu, glede na njegovo patologijo hoje. Pri tem bi bilo
potrebno vseeno upoštevati vse omejitve, ki jih takšno povezovanje ima.
Hipoteza je potrjena.
Hipoteza 2: Obraba obuvala je splošna značilnost in ne individualna značilnost
Splošne in individualne značilnosti imajo med seboj kvalitativne razlike.
Individualne značilnosti nastajajo naključno in so lastne samo enemu obuvalu,
kar jih naredi izredno dragocene v procesu individualizacije. Na drugi strani
pa imamo splošne značilnosti, ki so kot preliminarno sito, skozi katerega se
izločijo tiste sledi, ki nikakor ne morejo pripadati določenim obuvalom, saj se
ne ujemajo niti v splošnih značilnostih. Po opravljenih primerjavah in
kategorizaciji smo mnenja, da obraba še vedno spada pod splošne značilnosti
in je ne moremo uvrstiti med individualne. To pomeni, da je hipoteza
potrjena.
Hipoteza 3: Enake patologije lahko povzročijo različne vzorce obrabe
To hipotezo potrjuje že popolno strinjanje strokovnjakov glede dveh vzorcev
obrabe, ki so jih povezali z eno patologijo. To sta vzorca 8 in 9, kjer gre pri
obeh za patologijo zatrdelega palca (Hallux rigidus) pa na podplatih vseeno
kažeta dva različna vzorca obrabe. Vzorca obrabe si sicer nista povsem
različna, v določenih pozicijah sta si dokaj podobna, vendar pa med njima
62
vseeno obstajajo razlike. To pomeni, da enake patologije lahko povzročijo
različne obrabe. Hipoteza je potemtakem potrjena.
8 Zaključek
Forenzična znanost si ne sme privoščiti zaostajanja za vsemi oblikami
kriminala, zato si z novim znanjem in spoznanji ter različnimi metodami
prizadeva za kvaliteten prispevek v boju zoper kriminal. Za to ima na voljo
veliko različnih orodij, od DNK analize, do analize vlaken, barv in drugih
materialov, balistiko, daktiloskopijo in še mnogo drugih. Med njenimi orodji je
tudi preiskava sledi obuval in v okviru tega analiza obrabe na podplatih
obuval. Kot v vsaki drugi znanosti, se tudi forenzični strokovnjaki nenehno
trudijo, da bi odkrili nove tehnike odkrivanja, zavarovanja in analiziranja sledi
in seveda izpopolnjujejo že obstoječe tehnike, ki jih dopolnjujejo z novimi
spoznanji in metodami.
Tudi na področju sledi obuval je tako veliko novih idej in razmišljanj kako bi si
lahko s sledmi obuval še pomagali in na kakšen način bi jih lahko uspešno in z
čim večjo gotovostjo povezali z določeno osebo.
Ena od teh idej je, da bi obrabo na podplatih obuval povezali z določeno
osebo na podlagi njene hoje. To bi bila pomembna pridobitev, saj je praktično
nemogoče uporabljati obutev ne da bi se ta obrabljala in bi, v kolikor bi bila
obraba individualna značilnost, prispevala k večji uspešnosti v procesu
individualizacije sledi. Z eksperimentalnim delom smo ugotovili, da ob
trenutnem znanju in ob trenutno razpoložljivih tehnikah zavarovanja sledi in
tehnikah analize sledi obrabo na podplatih obuval zaenkrat še ne moremo
upoštevati kot individualno značilnost. Kot individualno značilnost bi jo morda
lahko opredelili samo v posameznih primerih, pa še takrat ob upoštevanju
okoliščin, ki bi takšno opredelitev dopuščale.
Na tem področju še ni bilo storjenih veliko raziskav tako, da si lahko v
prihodnosti obetamo še številne druge, ki bodo morda ponudile nova
spoznanja in rešitve.
63
9 Literatura in viri
American Academy of Orthopaedic Surgeons. (2000). Hammer Toe.
Pridobljeno dne 2.9.2011 na
http://orthoinfo.aaos.org/topic.cfm?topic=a00160
Antolič V, Vengust R., Drobnič M. (1998). Kinematika stopala. V Herman S.
(ur.), Bolezni in deformacije stopala pri otroku in odraslem (str. 15-22).
Ljubljana: Ortopedska klinika.
Blandine Calais Germain. (2007). Anatomija gibanja: uvod v analizo telesnih
tehnik. Ljubljana: Zavod EMANAT.
BrainandSpinalCord.org. (2011). Spastic hemiplegia. Pridobljeno dne
2.9.2011, na http://www.brainandspinalcord.org/cerebral-
palsy/types/spastic-hemiplegia.html.
Drobnič K. (2010). Osnove forenzičnih znanosti (Učno gradivo za 3. letnik UNI
programa, 2. predavanje). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Eduard A. (2004). Anatomski atlas in človeško telo. Barcelona: Parramon
Ediciones.
Foot Education. (2009). Biomechanics of Walking (Gait). Pridobljeno
22.7.2010, na http://www.footeducation.com/biomechanics-of-walking-
gait#Five-Primary-Goals-of-Walking
Foot Health Facts. (2009). Equinus. Pridobljeno dne 3.9.2011, na
http://www.footphysicians.com/footankleinfo/Equinus.htm
64
Foot Health Facts. (2010). Hallux Rigidus. Pridobljeno dne 3.9.2011, na
http://www.foothealthfacts.org/footankleinfo/hallux-rigidus.htm
Gerjevič A. (2004). Načini iskanja in zavarovanja sledi obuval. V Maver D.,
Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika (str. 575-583). Ljubljana: Uradni
list republike Slovenije.
Gerjevič A. (2010). Preiskave sledi obuval. V Drobnič K., Osnove forenzičnih
znanosti (Učno gradivo za 3. letnik UNI programa, 5. predavanje).
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Gros N. (1995). Normalna hoja in osnove za ocenjevanje patološke hoje.
Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo.
Herman, S., Antolič, V. in Pavlovčič, V. (2006) Ortopedija. Ljubljana: Tiskarna
Pleško.
Krajnik J. (2003). Biomehanika. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za
rehabilitacijo.
Malvern Podiatry Surgery (n.d.). Retracted Toes. Pridobljeno dne 2.9.2011, na
http://www.malvernsurgeries.co.uk/conditions/retracted-toes.html
Matjačić Z. (2006). Osnove biomehanike bipedalne hoje. Ljubljana: Inštitut
Republike Slovenije za rehabilitacijo.
Popovič M. (2003). Osnove funkcionalne anatomije lokomotornega sistema.
Ljubljana: DZS.
65
RightDiagnosis. (2006). Introduction: Talipes calcaneovarus. Pridobljeno dne
2.9.2011, na
http://www.rightdiagnosis.com/medical/talipes_calcaneovarus.htm
Soderberg G.L. (1996). Kinesiology: Application to pathological motion.
Baltimore: Williams & Wilkins.
South California Orthopedic Institute. (n.d.). Clubfoot. Pridobljeno dne
3.9.2011, na http://www.scoi.com/clubfoot.htm
Tanja Rauter Pungartnik. (n.d.). Funkcionalna anatomija stopala. Pridobljeno
dne 5.8.2011, na
http://www.google.com/url?sa=t&source=web&cd=1&ved=0CBwQFjAA&
url=http%3A%2F%2Fwww.zfrm.si%2Fuploads%2Fmedia%2FFUNKCIONALNA_
ANATOMIJA__STOPALA_-
_skraj_ano.ppt&ei=GQuXTu67GcjHtAaxuJyBBA&usg=AFQjCNEYB-
37ESUA9EP_aIGfll1V57vf1Q&sig2=4VzTYLrNUdgCen-6vCWVjg
Tomažič T., Brodnik T. (2006). Funkcionalna anatomija in klinični pregled
gležnja in stopala. V Vogrin M. (ur.), Gleženj in stopalo v ortopediji (str.
9-34). Maribor: Splošna bolnišnica Maribor.
Travnik L. (1998). Funkcionalna anatomija stopala. V Herman S. (ur.), Bolezni
in deformacije stopala pri otroku in odraslem (str. 7-14). Ljubljana:
Ortopedska klinika.
Walker, B. (2011). What is Pronation and Supination. Pridobljeno dne
2.9.2011, na
http://www.thestretchinghandbook.com/archives/pronation-
supination.php
66
Winter D.A. (1979). Biomechanics of human movement. New York: John Wiley
& Sons.
