DIPLOMSKO DELO

Obraba na podplatih obuval – splošna ali individualna značilnost?

Oktober, 2011 Avtor: Aljaž Viraj

Mentorica: prof. dr. Katja Drobnič Somentor: Andrej Gerjevič

2

Zahvala

Zahvaljujem se mentorici, prof. dr. Katji Drobnič, da me je sprejela pod svoje

mentorstvo ter somentorju Andreju Gerjeviču za pomoč in napotke pri

izdelavi diplomske naloge.

Poleg tega se zahvaljujem še družini za podporo, pomoč in potrpljenje.

3

Kazalo

1 Uvod ................................................................................ 10

2 Sledi obuval ....................................................................... 13

2.1 Pomen sledi obuval .......................................................... 13

2.2 Preiskave sledi obuval ....................................................... 14

3 Anatomija stopala ................................................................ 15

3.1 Funkcionalna anatomija stopala ........................................... 15

3.2 Stopalni loki .................................................................. 16

3.2.1 Notranji stopalni lok .................................................... 17

3.2.2 Zunanji stopalni lok ..................................................... 18

3.2.3 Sprednji stopalni lok .................................................... 19

3.3 Skelet noge ................................................................... 21

3.3.1 Kosti srednjega dela noge ............................................. 22

4 Biomehanika hoje ................................................................ 24

4.1 Biomehanika .................................................................. 24

4.2 Normalna hoja ................................................................ 25

4.3 Biomehanika hoje ............................................................ 26

4.3.1 Faza opore ............................................................... 27

4.3.2 Faza zamaha ............................................................. 28

4.4 Kinematika hoje .............................................................. 28

4.5 Cilji hoje ...................................................................... 30

4.6 Hoja in obraba na podplatih obuval ....................................... 30

4.7 Patologije stopala ............................................................ 31

4.7.1 Pronacija ................................................................. 31

4.7.2 Supinacija ................................................................ 32

4.7.3 Hemiplegia ............................................................... 32

4.7.4 Kladivasti prst (ang. Hammer 2nd Toe) .............................. 32

4.7.5 Calcaneo varus .......................................................... 33

4.7.6 Zatrdel palec (Hallux Rigidus) ......................................... 34

4.7.7 Ekvinovarusno stopalo (ang. Ankle Equinos) ........................ 34

4

4.7.8 Kepasta noga (Talipes Equino Varus) ................................. 34

4.7.9 Upognjeni prsti (ang. Retracted Toes) ............................... 35

4.8 Gibi stopala ................................................................... 36

5 Eksperimentalno delo ........................................................... 41

5.1 Ugotavljanje položaja obrabe na eksperimentalnem vzorcu .......... 42

5.2 Določanje položaja obrabe na odtisih .................................... 44

6 Rezultati in ugotovitve analize položaja obrabe........................... 49

6.1 Odtisi levega podplata ...................................................... 49

6.2 Odtisi desnega podplata .................................................... 50

6.3 Uvrščanje vzorcev obrabe v vrste patologij .............................. 56

6.4 Rezultati razvrščanja odtisov v posamezne vrste patologij ........... 58

7 Verifikacija hipotez ............................................................. 59

8 Zaključek .......................................................................... 62

9 Literatura in viri ................................................................. 63

5

Kazalo slik

Slika 1: Porazdelitev teže v stoječem položaju ................................... 16

Slika 2: Notranji stopalni lok ......................................................... 17

Slika 3: Zunanji stopalni lok .......................................................... 18

Slika 4: Sprednji stopalni lok ......................................................... 19

Slika 5: Skelet noge .................................................................... 21

Slika 6: Notranji del noge ............................................................. 22

Slika 7: Sprednji del narta ............................................................ 22

Slika 7.1: Kosti sprednjega dela narta ...............................................20

Slika 7.2: Kosti sprednjega dela narta ...............................................20

Slika 8: Faza zamaha in faza opore ................................................. 26

Slika 9: Pronacija ...................................................................... 31

Slika 10: Supinacija .................................................................... 32

Slika 11: Kladivasti palec ............................................................. 33

Slika 12: Calcaneo varus pri otroku in calcaneo valgus pri odraslem .......... 33

Slika 13: Normalna gibljivost .........................................................31

Slika 14: Rigidna deformiranost...................................................... 34

Slika 15: Kepasta noga ................................................................ 35

Slika 16: Upognjeni prsti .............................................................. 35

Slika 17: Dorzalna fleksija ............................................................ 36

Slika 18: Plantarna fleksija ........................................................... 36

Slika 19: Supinacija ....................................................................34

Slika 20: Pronacija .................................................................... 37

Slika 21: Odtis bose noge pri supinaciji ............................................ 38

Slika 22: Odtis bose noge pri pronaciji ............................................. 38

Slika 23: Odtis bose noge pri normalnem položaju stopala ...................... 38

Slika 24: Položaj obrabe pri različnih nožnih lokih ............................... 39

Slika 25: Abdukcija .....................................................................36

Slika 26: Addukcija .................................................................... 39

Slika 27: Everzija .......................................................................37

Slika 28: Inverzija ...................................................................... 40

6

Slika 29: Šablona za odčitavanje položaja obrabe ................................ 44

Slika 30: Prvotna šablona ............................................................. 46

Slika 31: Odtis spornega obuvala + šablona ........................................ 47

Slika 32: Del tabele z vsemi odčitanimi zapisi obrabe ........................... 48

Slika 33: Pronacija (pattern 1), upognjeni prsti (pattern 2),

pronacija/kompenziran calcaneo varus (pattern 3), hemiplegija (pattern 4) 57

Slika 34: Kladivasti prst (pattern 5), kepasta noga (pattern 6), ekvinovarusno

stopalo (pattern 7) .................................................................... 57

Slika 35: Zatrdel palec (pattern 8), zatrdel palec (pattern 9), calcaneo

valgus/calcaneo varus (pattern 10) ................................................. 58

7

Kazalo grafov

Graf 1: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje A ....... 51

Graf 2: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje B ....... 52

Graf 3: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje C ....... 53

Graf 4: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje E ....... 54

Graf 5: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje D ....... 55

Graf 6: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje F ....... 55

8

Povzetek

Na kraju kaznivega dejanja lahko storilec pusti vrsto različnih sledi. Razen

krvi, vlaken, las in drugega materiala, so ena izmed sledi tudi sledi obuval, ki

jih je storilec med izvršitvijo nosil. Taka sled je lahko ob pomanjkanju ostalih

sledi zelo pomembna za odkrivanje ene ali več oseb, ki so se nahajale na

kraju kaznivega dejanja. Sled obuvala se v procesu individualizacije primerja

z drugimi obuvali, da bi odkrili morebitno ujemanje. Proces individualizacije

je sestavljen iz več korakov in na njega vpliva več dejavnikov kot na primer

kakovost sledi, količina podrobnosti, itd. Proces individualizacije temelji na

dveh vrstah značilnosti, in sicer splošnih in individualnih značilnostih. Sledi

obuval nastajajo v odvisnosti več različnih dejavnikov, med njimi je

najpomembnejši dejavnik človekova hoja. Hoja je zelo specifična dejavnost

vsakega posameznika, ki se neposredno odraža v značilnostih obrabe na

podplatu obuvala, le-ta pa se neposredno prenese tudi na sled. Zato je

osnovno poznavanje hoje in dejavnikov, ki vplivajo nanjo, še posebej zanimivo

v povezavi s sledmi obuval, saj lahko ta specifičnost nakazuje nekatere nove

prednosti pri primerjavi sledi in zaseženih obuval, točneje, da bi določeno

obuvalo in sled povezali s točno določeno osebo na podlagi njene hoje. Za

boljše razumevanje hoje smo najprej opisali tiste dejavnike, ki imajo

neposreden vpliv na hojo in sicer anatomsko zgradbo stopala in nato še

biomehaniko hoje, s katero smo hojo razčlenili na njene sestavne dele. V

eksperimentalnem delu se je pokazalo, da bi obraba na podplatih obuval, ki

spada med splošne značilnosti, morda lahko bila primerna za uporabo kot

individualna značilnost zgolj v nekaterih primerih, pa še pri teh bi bilo

potrebno upoštevati vse omejitve.

Ključne besede: hoja, sledi obuval, obraba na podplatih obuval, splošne

značilnosti, individualne značilnosti, individualizacija

9

Wear on outsoles of shoes – an individual or general

characteristic? – Summary

There are many different kinds of traces that a perpetrator can leave at a

crime scene such as blood, fibers, hair and other material. Shoeprints are also

one of these traces and they can be very useful in the process of identifying

the person or persons that committed the crime. In a process called

individualization these shoeprints that were collected at the crime scene are

examined and compared with other shoes in order to find a match. This

process is comprised of many steps and is influenced by various factors such

as the quality of the shoeprint and amount of detail in wear being just a few

of them. It is based on two characteristics, namely general and individual

characteristics. In the beginning of the thesis we demonstrated examples of

both of these characteristics and also mentioned the drawbacks that each of

these characteristics has. The way shoeprints are formed is influenced by

different factors, the most important being walking. Walking is a very specific

activity and could therefore be beneficial in the process of comparing

different shoeprints in a way that would enable us to link a certain shoeprint

to a certain individual based on the way this individual walks. We first had to

examine and explain the anatomy of the foot and also the biomechanics of

walking. In the experimental part of the thesis the results showed that wear

on outsoles of shoes, which is a general characteristic, could be used as an

individual characteristic but only in certain cases and with limitations.

Key words: walking, shoeprints wear on outsoles of shoes, general

characteristics, individual characteristics, individualization

10

1 Uvod

Pri vsakem kaznivem dejanju za storilcem ostanejo sledi. Čeprav preiskovalci

sledi ne najdejo, še to ne pomeni, da sledi ni. V preteklosti je imela policija

oziroma preiskovalci veliko manjše možnosti za najdbo sledi, ki jih danes

rutinsko odkrivamo, če ne zaradi manj razvitega strokovnega znanja pa

vsekakor zaradi takrat še neobstoječih tehnik odkrivanja in zavarovanja

nekaterih vrst sledi.

To, da za vsakim storilcem ostanejo sledi je ugotovil že dr. Edmond Locard, ki

je avtor znanega načela v forenziki, ki v poenostavljeni obliki pravi, da vsak

stik pusti sled.

»Nemogoče je izvršiti kaznivo dejanje, še posebno pa ob uporabi sile, ki ga

kaznivo dejanje zahteva, ne da bi za seboj pustil sledi.« (Locard, 1920 v

Drobnič, 2010)

»Nihče ne more izvršiti dejanja brez intenzitete, ki jo kaznivo dejanje

zahteva ne da bi pustil za seboj številna znamenja, bodisi jih storilec pusti na

kraju dejanja, ali, po drugi strani, storilec odnese s seboj – na telesu ali

obleki – znake, ki kažejo kje je bil oz. kaj je delal.« (Locard, 1932, v Drobnič,

2010)

Storilec že zaradi narave kaznivega dejanja in narave izvedbe, mora, na nek

način, priti v stik z žrtvijo, njenimi stvarmi ali drugimi predmeti, pri čemer

pride do izmenjave informacij med storilcem in stikom. To načelo je nadalje

razširil Paul L. Kirk, ki pravi:

»Kjerkoli stopa (storilcec), česarkoli se dotika, karkoli pusti, čeprav

nezavedno, bo služilo kot neme priče zoper njega. Ne samo nejgovi prstni

odtisi ali odtisi stopal, ampak tudi njegovi lasje, vlakna iz njegovih oblačil,

11

kozarec, ki ga razbije, orodje, ki ga uporablja, čečkarijo, ki jo nariše, kri ali

spermo, ki jo pusti ali odnese – vse te sledi so neme priče proti njemu. to so

dokazi, ki ne pozabljajo. Ne pustijo se zmesti z razburljivostjo trenutka. Niso

odsotni, kot so lahko človeške priče. Ne morejo prepričati same sebe, samo

interpretacija o njih se lahko moti. Edino človeška napaka je, da se jih ne

najde, ne preučuje in ne razume, in s tem se zmanjša njihova vrednost.«

(Kirk,1953 v Drobnič, 2010)

Kar torej vidimo je, da je za uspešno najdbo in odvzem sledi pomembna

zadostna količina znanja in primerna tehnologija, ki to omogoča. Vsak kraj

kaznivega dejanja pripoveduje svojo zgodbo, kar potrebujemo so orodja s

katerimi to zgodbo razberemo in ovrednotimo. Tudi danes nam seveda ne

uspe najti in zavarovati vseh sledi, ki na kraju kaznivega dejanja nastanejo,

ker morda za nekatere sploh še ne vemo, zato bo zanimivo videti kakšne

možnosti odkrivanja bo razvoj omogočil v prihodnje in nam s tem še bolj

povečal možnosti za odkritje storilca. Vsaka sled je pomembna za nadaljnje

preiskovanje saj nas usmerja do cilja, vendar so si sledi med seboj različne,

tako po kvantiteti kot tudi po kvaliteti.

Danes so storilci že toliko informirani, da vedo, da za sabo ne smejo pustiti

prstnih sledi, las, vlaken ali drugega materiala, ki bi jih lahko povezal z

izvršenim kaznivim dejanjem, zato imajo pripravljene protiukrepe; nadenejo

si rokavice, kape in podobno, z namenom zmanjšanja možnosti

»kontaminiranja« kraja dejanja s sledmi, ki bi lahko za njih kasneje postale

obremenilni dokazi. Medtem ko večina storilcev poskrbi vsaj za nekaj

zavarovalnih ukrepov pa večina ne pomisli na obuvala, ki pa so pomembna

sled in nas prav tako lahko pripeljejo do storilca.

Uporabnost sledi obuval pa je odvisna od številnih dejavnikov, ki vsak po svoje

vplivajo na to ali bo sled uporabna za primerjavo ali ne. Več o teh dejavnikih

bo govora v nadaljevanju. Kot v vseh vejah forenzičnih znanosti se tudi na

12

področju sledi obuval preizkuša nove metode, uporablja nova dognanja in

znanja, da bi si tako zagotovili boljše možnosti odkrivanja in kasnejše

primerjave, če je le-ta možna.

Osrednji temi diplomske naloge sta človekova hoja in obraba na podplatih

obuva, ki je posledica načina hoje. Hoja je zelo individualna lastnost vsakega

posameznika, kar pomeni, da obstaja med načinom hoje dveh posameznikov

veliko razlik, saj se skoraj pri vseh posameznikih pojavljajo določene

patologije, ki so bolj ali manj izražene. Te patologije pa nedvomno vplivajo

na položaj obrabe na podplatih obuval, ki jih nosita. Zaradi različnih

obremenitev na različna mesta podplata obuvala se lokacije obrabe pojavljajo

na različnih mestih.

Vprašanje, ki se nam pri tem zastavlja je, ali bi lahko na podlagi položaja

obrabe na podplatih obuval sklepali na način hoje posameznika in ali bi lahko

zgolj na podlagi obrabe določeno sled obuvala povezali s točno določenim

posameznikom. Kar nas torej zanima je ali hoja posameznika ustvari dovolj

specifično obrabo, da bi lahko zgolj na podlagi tega z določeno stopnjo

verjetnosti povezali sled z osebo.

Preden bomo poskušali ugotoviti kakšne so možnosti za potrditev zgoraj

opisanih predpostavk, moramo razjasniti nekatere osnovne pojme. V prvih

poglavjih bomo pobližje spoznali sledi obuval, njihovo vrednost ter

raznolikost. Nato se bomo osredotočili na človekovo hojo, kaj na njo vpliva in

na kakšen način, na biomehaniko hoje, gibe stopala, na koncu pa bomo oboje

združili ter uporabili v eksperimentalnem delu, kjer smo poskušali ugotoviti

ali naše hipoteze držijo ali ne. Osnova za razvrščanje obrabe na odtisih

podplatov obuval, zajetih v eksperimentalnem delu v različne vrste patologij

je članek z naslovom Consensus Obtained in a Delphi Study of Shoe Wear

Pattern Experiences Amongst Podiatrists. Avtorji članka so s pomočjo metode

Delphi poskušali ugotoviti ali med podiatri obstaja enotno mnenje glede

13

posameznih patologij stopala/hoje glede na položaje obrabe, ki se pojavljajo

na podplatih obuval.

2 Sledi obuval

2.1 Pomen sledi obuval

Ker storilci običajno manj pozornosti namenjajo zakrivanju sledi, ki jih

ustvarijo s svojimi obuvali, lahko takšne sledi najdemo, skoraj pri vseh

kaznivih dejanjih. Velik pomen jim pripisujemo pri vlomih, ropih, tatvinah in

drugih premoženjskih deliktih, saj lahko z njimi dokažemo osumljenčevo

navzočnost na kraju kaznivega dejanja, sledi njegovih obuval na določenem

kraju osumljenca postavi na tisto mesto, v nekaterih primerih pa lahko tudi

neposredno kažejo na izvršitev kaznivega dejanja. Poleg tega nam lahko sledi

obuval dajo nekaj informacij v zvezi z načinom storitve, o storilcu samem in

drugo.

Na krajih kaznivih dejanj je poleg storilčevih tudi veliko drugih sledi obuval,

zaradi učinkovitosti in smotrnosti se seveda ne zavarujejo vse te sledi, saj bi

to pomenilo izgubo časa. Izberejo se samo tiste sledi za katere se predvideva,

da jih je pustil storilec. Katere sledi bi to lahko bile, lahko sklepamo na

podlagi njihove lokacije. Kljub vsemu pa je bilo število zavarovanih sledi

obuval daleč višje v primerjavi z drugimi vrstami zavarovanih sledi (Gerjevič,

2004).

Kot rečeno nam sledi obuval lahko nudijo različne informacije, ki nam

pomagajo pri preiskovanju kaznivega dejanja. Z njimi lahko izločimo nekatera

obuvala, ki smo jih pridobili od možnih osumljencev, če ne ustrezajo sledem

najdenim na kraju kaznivega dejanja. S tem lahko prihranimo čas, ki bi ga

izgubili, če bi se še naprej ukvarjali s temi osumljenci. Pomagajo nam lahko

pri rekonstrukciji dogajanja in nas s pomočjo rekonstrukcije tudi opozorijo na

14

druge sledi, ki jih sicer morda ne bi opazili. Lahko tudi povezujemo različna

kazniva dejanja, če se na vseh pojavljajo enake sledi obuval (Gerjevič, 2004).

Opredelimo lahko tudi čas nastanka sledi, ko npr. najdemo sled v žrtvini krvi

ali na razbitem steklu, lahko pa tudi določimo vlogo pri izvršitvi kaznivega

dejanja, kar je še posebej uporabno kadar imamo več storilcev, saj lahko tako

ugotovimo vlogo vsakega izmed njih (Gerjevič, 2004). Kar se še najbolj

navezuje na temo te diplomske naloge pa je, da lahko s sledmi obuval

sklepamo na hojo storilca, opravimo lahko meritve med koraki, širino koraka

in podobno. Kar bi bilo še bolj uporabno pa je, če bi lahko glede na značilnosti

obrabe, ki so lahko vidne na sledeh, sklepali, ali ima storilec katero od

patologij hoje, kar bi lahko omogočilo zmanjšanje kroga osumljencev.

2.2 Preiskave sledi obuval

Cilj pri preiskovanju sledi obuval je ugotoviti ali je sled na kraju kaznivega

dejanja pustilo obuvalo, ki so ga policisti zasegli osumljencu. To preiskovanje

temelji na dejstvu, da se z uporabo obuvala na njegovi površini ustvarjajo

spremembe in značilnosti. Poznamo dve skupini značilnosti, in sicer, splošne

in individualne. Splošne značilnosti se pojavljajo pri več obuvalih na enak

način. Primer splošnih značilnosti so npr. velikost podplata, vzorec podplata,

obraba. Splošne značilnosti niso izključna lastnost samo enega obuvala ampak

se pojavljajo pri več različnih obuvalih.

Obrabo, ki je osrednja tema te diplomske naloge, torej uvrščamo med splošne

značilnosti. Pojavlja se pri vseh obuvalih, vendar njen nastanek ni naključen

kot je to pri individualnih značilnostih, temveč na njen nastanek in na njen

položaj na podplatih obuval vpliva predvsem način hoje, ki pa se zaradi

različnih dejavnikov (kot so npr. anatomske lastnosti stopala, položaj

skočnega sklepa in drugo) pri vsakem posamezniku nekoliko razlikuje. Kar

želimo ugotoviti je ali bi obraba morda lahko bila kaj več kot le splošna

15

značilnost, saj njena pojavnost temelji na individualnih lastnostih

posameznika.

Poleg splošnih pa se, z uporabo obuval, na površini podplatov pojavljajo tudi

individualne značilnosti. Individualne značilnosti so lastne samo enemu

obuvalu in nobenemu drugemu in nastajajo naključno. Ta naključnost je

izredno pomembna, saj brez nje sledi obuval ne bi bile posebno pomemben

dokaz, ker ga ne bi mogli povezati s točno določenimi obuvali in potemtakem

tudi ne z osumljencem. Te značilnosti so zelo različne po obliki, velikosti,

položaju in orientaciji. Primer individualne značilnosti so npr. zareza, razpoka

ali manjkajoči delčki podplata. Pri primerjavi sledi obuval in spornih obuval,

forenzični strokovnjak upošteva obe vrsti značilnosti in na koncu poda svojo

oceno. Več o primerjavi sledi obuval in spornih obuval bomo govorili kasneje.

Ker na nastanek obrabe na podplatu obuval vpliva način posameznikove hoje,

način hoje pa je pogojen z anatomijo spodnjih okončin in še posebej stopala

ter z biomehaniko hoje, bosta v naslednjih poglavjih podrobneje predstavljeni

ti dve področji.

3 Anatomija stopala

3.1 Funkcionalna anatomija stopala

Zaradi izboljšanja prenosa teže ima stopalo tri stopalne loke (notranji,

zunanji in prečni), ki omogočajo tritočkovno oporo. Zaradi prenašanja telesne

teže je postalo izrazito vezivno podprto, potrebno pa je tudi za ohranjanje

ravnotežja. Preko 80% teže se preko kolena prenaša na sprednji del stopala in

le okoli 20% na petnico, pri aktivaciji stopalnih in golenskih mišic, pa je

prenos te sile praktično simetričen, zato je razporeditev sile ob aktivnosti

stopala bistveno boljša, kar zmanjšuje preobremenitev predvsem sprednjega

dela stopala. Stopalo lahko topografsko anatomsko razdelimo na tri dele,

zgornji in srednji del stopala ter prste. Sprednji del sestavlja 7 kosti, srednji

16

del 5 kosti in prste 14 kosti, pri čemer je kostna struktura stopala dvojno

obokana v smislu vzdolžnega in prečnega stopalnega loka, pomembnega za

funkcijo vzravnane hoje in prenosa teže na podlago (Tomažič, Brodnik, 2006).

3.2 Stopalni loki

Noga je kot obok, ki ga podpirajo trije loki oprti na tri točke. Loki stopalu

omogočajo prožnost, ta pa je pomembna pri absorpciji sil, ki delujejo nanj in

mu omogočajo, da svojo obliko prilagodi podlagi (Calais-Germain, 2007).

V stoječem položaju se sila teže porazdeli med tremi točkami, kar je

prikazano na sliki 1.

- Spredaj in na notranji strani je

to glavica prve stopalnice, ki nosi

skoraj vso preostalo težo.

- Spredaj in na zunanji strani je

glavica pete stopalnice, ki je

drobna kostna struktura in lahko

prenaša le malo teže.

- Grča petnica zadaj je

masivna struktura, ki lahko nosi

največ teže.

Slika 1: Porazdelitev teže v stoječem položaju (vir: Calais-Germain, 2007)

17

3.2.1 Notranji stopalni lok

Slika 2 prikazuje notranji

stopalni lok. Sestavljajo ga

- petnica,

- skočnica,

- navikularna kost,

- prva klinasta kost in

- prva stopalnica.

Slika 2: Stopalni lok (vir: Calais-Germain, 2007)

Njegovo obliko vzdržujejo talokalkanearni ligament, kalkaneonavikularni

ligament in drobni ligamenti, ki povezujejo klinasto kost z navikularno in s

stopalnico. Od mišic pa ga vzdržujejo abduktorna mišica palca noge,

zadajšnja golenska mišica, dolga mečnična mišica, dolga flektorna mišica

palca noge, ki ima trojno vlogo. Funkcije mišice notranjega stopalnega loka so

prikazane na sliki 2.1. Mišice raztegujejo medialni lok kot napeto struno loka

(1), podpirajo petnico s svojim potekom pod sustentakulumom (2) in drži

skočnico na mestu s kito, ki zavije v njegovem zadnjem delu (3) (Calais-

Germain, 2007).

Slika 2.1: Funkcije mišice notranjega stopalnega loka (vir: Calais-Germain, 2007)

18

3.2.2 Zunanji stopalni lok

Zunanji lok (slika 3) je nižji od notranjega. Viden je na skeletu noge, na nogi

pa ni tako očiten, ker prostor pod njim izpolnjujejo mišice stopala (Calais-

Germain, 2007). Sestavljajo ga: -petnica, kuboidna kost, peta stopalnica.

Slika 3: Zunanji stopalni lok (vir: Calais-Germain, 2007)

Podpirata ga dva ligamenta med petnico in kuboidno kostjo, dolgi plantarni

ligament in plantarni calcaneocuboidni ligament, ter kratka mečnična mišica

in dolga mečnična mišica, ki ima dvojno vlogo saj podpira petnico in kuboidno

kost (Tanja Rauter Pungartnik, n.d.).

19

3.2.3 Sprednji stopalni lok

Najbolj je očiten na polovici dolžine stopalnic. Na sliki 4 je predstavljen s

trakovi. V srednjem delu noge je ta prečni stopalni lok višji na notranji strani

stopala (navikularna kost) kot na zunanji (kuboidna kost) (Calais-Germain,

2007).

Slika 4: Sprednji stopalni lok (vir: Calais-Germain, 2007)

Skočnica je preko zgornjega skočnega sklepa povezana z golenico in mečnico.

Spodnja dela teh kosti tvorita maleolarno vilico, ki objema sklepno površino

skočnice. Dodatno je zgornji skočni sklep podprt z močnim vezivnim

aparatom, ki ga kot najpomembnejšega na notranji strani predstavlja

deltoidna vez, na zunanji strani pa trije stabilizatorji, ki povezujejo sklepno

vilico in piščal s stopalom (Tomažič, Brodnik, 2006).

Spodnji skočni sklep zaradi svoje specifične oblike omogoča predvsem gibe v

poševni osi v smislu dviga notranjega (supinacija) in zunanjega (pronacija)

dela stopala. Ostale kosti stopala, čolničasta kost, klinaste kosti in kvadratna

kost so manjše od skočnice in petnice ter tvorijo zgornji del stopala. Sklepi

20

srednjega dela stopala in prstov, so zelo čvrsti v smislu amfiartroz in grajeni

tako, da so možni le majhni, nihajni gibi, razen v medčlenih sklepih prstov, ki

dovoljujejo dokajšnje gibe upogiba in iztega (Tomažič, Brodnik, 2006).

Za aktivno funkcijo stopala in gležnja je pomemben še obsežen mišično –

tetivni aparat, ki ga lahko delimo na sprednjo, zunanjo in zadnjo skupino, pri

čemer sprednjo sestavljajo mišice in tetive upogibalke stopala, stransko

peronealne mišice in zadnjo mišice iztegovalke stopala. Na sprednji strani

gležnja je funkcionalno najpomembnejša tetiva sprednje golenske mišice, ki

poteka pred notranjim maleolom in narašča na čolničasti kosti in je zato

najpomembnejša za upogib in supinacijo stopala, pri čemer ji pri supinaciji

pomaga mišica in tetiva postikusa, ki leži za notranjim maleolom ter tetivi

mišice dolge upogibalke palca in prstov, ki skrbita tudi za izteg prstov

(Tomažič, Brodnik, 2006).

Na sprednji strani ji pri dorzifleksiji stopala pomagata še dolga iztegovalka

prstov in palca ter tretji peroneus. V zunanji skupini sta ostala dva peroneusa,

ki ležita za zunanjim maleolom, naraščata na kosteh stopala in sta odgovorna

za pronacijo gležnja. V zadnji skupini je troglava mišica goleni, preko Ahilove

tetive pripeta na petnico (Tomažič, Brodnik, 2006).

21

3.3 Skelet noge

Skelet noge je prikazan na sliki 5. Spredaj so tanke kosti, ki so razporejene v

vzporednih kostnih stebričkih (preštevamo jih od 1. do 5. v smeri od notranje

proti zunanji strani). Vsak kostni stebriček sestavljajo stopalnica (stopalna,

metatarzalna kost) in prstnice (falange).

Slika 5: Skelet noge (vir: Calais-Germain, 2007)

Od zadaj sta dve veliki kosti, ki sta razporejeni druga nad drugo; skočnica in

petnica, ki sestavljata zadajšnji del narta. Med sprednjim in zadnjim delom je

razporejenih pet manjših kosti, ki tvorijo srednji del noge oz. spodnji del

narta: navikularna kost, kuboidna kost in tri klinaste kosti.

Na nogi lahko od zunanje proti notranji strani opisujemo dva »viličasta dela«,

zunanji in notranji del, ki sta prikazana na sliki 6. Zunanji del noge, ki sledi

petnici in se nadaljuje z dvema kostnima stebričkoma. Ta del sprejema in nosi

težo telesa. Notranji del noge, ki sledi skočnici se nadaljuje s tremi kostnimi

stebrički. Ta del deluje kot odrivni del stopala – začenja nov korak (Calais-

Germain, 2007).

22

Slika 6: Zunanji in notranji del noge (vir: Calais-Germain, 2007)

3.3.1 Kosti srednjega dela noge

Na sliki 7 je obarvan sprednji del narta, ki je sestavljen iz kosti, ki so

prikazane na sliki 7.1. Pred petnico in skočnico najdemo pet malih kosti, eno

na zunanji, štiri na notranji strani, ki sestavljajo področje sprednjega dela

narta.

Slika 7: Sprednji del narta Slika 7.1: Kosti sprednjega dela narta

(vir: Calais-Germain, 2007 ) (vir: Calais-Germain, 2007)

23

Pred skočnico je na notranji strani navikularna kost (čolnič). Ima obliko

polmeseca, konveksni del je obrnjen naprej. Na njegovem notranjem delu je

grčica, na katero se pripenja golenska mišica. Na sliki 7.2 so podrobneje

prikazane kosti sprednjega dela narta.

Slika 7.2: Kosti sprednjega dela narta

(vir: Calais-Germain, 2007)

Nadaljevanje petnice na zunanji strani je kuboidna kost. Ta kost ne ustreza

svojemu imenu, ker je bolj podobna trikotni prizmi kakor kocki. Na njenem

zunanjem robu je zareza ki je na sprednji ploskvi podaljšana v žlebič. V

sprednjem delu se z dvema fasetama (majhni sklepni površini) stika v sklepu s

4. in 5. stopalnico. Na sliki 7.2 je zgoraj levo. Ostale tri kosti so imenovane

klinaste kosti, so trikotne oblike, položene vzdolžno druga zraven druge.

Sprednji del narta je področje, kjer je mnogo majhnih kosti povezanih med

seboj v sklepih. Ti omogočajo minimalne premike med njimi, ki se seštevajo

in tako tvorijo področje stopala, ki je dokaj prožno in se lahko prilagaja

podlagi (Calais-Germain, 2007).

24

4 Biomehanika hoje

4.1 Biomehanika

Biologija je veda o živi naravi in zakonitostih življenjskih procesov rastlin,

živali in človeka.

Mehanika je področje fizike, ki se ukvarja z gibanjem in ravnotežjem teles

pod vplivom sil (Krajnik, 2003).

Ko oboje združimo, dobimo biomehaniko, ki je v najširšem pomenu mehanika

žive narave, za ortopedijo pa je še posebej pomemben del, ki se ukvarja s

človekovim ravnotežjem ter gibalnim sistemom. Za človeško telo, ki je

kompleksen organizem, veljajo tako zakoni biologije kot tudi zakoni

mehanike. Biomehanika kot veda je razmeroma mlada disciplina, če jo

primerjamo z drugimi področji, ki uporabljajo mehaniko. Računalniki, razvoj

številnih merilnih tehnik, zajemanje in obdelava podatkov z računalniki pa so

povzročili velik razvoj v tej disciplini (Krajnik, 2003).

Biomehanika povezuje različne znanosti kot so: matematika, fizika,

anatomija, fiziologija, medicina ter številne druge (Winterm 1979). To ji daje

interdisciplinarni predznak, saj uporablja znanje iz vseh naštetih področij.

Biomehanika se ukvarja z analizo gibanja, ki ga omogoča človeški skelet in

mišice. Če razumemo zakone gibanja posameznih segmentov skeleta in vlogo

mišic pri tem gibanju, lahko to razumevanje uporabimo pri analizi gibanja

kompleksnejših sistemov, torej več segmentov skeleta povezanih v gibanju

(Krajnik, 2003).

Biomehaniko lahko razdelimo na dve osnovni področji; statiko in dinamiko.

Prva se ukvarja s silami, ki so v ravnovesju, drugo pa se ukvarja s primeri, ko

so sile, ki delujejo na telo neuravnovešene (Krajnik, 2003).

25

Biomehaniko gibanja bi lahko definirali kot interdisciplino, ki opisuje,

analizira in ovrednoti človeško gibanje. V njej je zajetih več različnih vrst

fizičnega gibanja – od hoje fizično hendikepiranih do učinkovitosti gibanja pri

vrhunskih športnikih. Principi, ki jih pri tem uporabljamo so pri vseh primerih

enaki. Edino kar se spreminja od primera do primera je specifična gibalna

naloga in nivo preciznosti, ki ga želimo za to gibalno nalogo opazovati.

Na osnovni ravni je ime dodeljeno široki veji človeškega gibanja, kineziologija

(Krajnik, 2003).

Kineziologija združuje vidike psihologije, gibalnega učenja in fiziologije vadbe

kakor tudi biomehanike.

Za lažje razumevanje vsebin, bomo omenili tudi pojma kinetika in kinematika,

ki prav tako spadata na področje biomehanike. Kinematika je geometrija.

Opisuje gibanje telesa v času in prostoru, podaja njegove hitrosti in pospeške.

Kinetika pa se ukvarja s silami, ki so povzročile gibanje (Krajnik, 2003).

4.2 Normalna hoja

Definicij normalne hoje je več. Ena od njih je: »hoja je gladko, visoko

usklajeno, enakomerno valujoče recipročno gibanje, ki s potrebno hitrostjo

premika telo v želeni smeri, in to navadno z namenom doseči določeno mesto

ob določenem času« (Gros, 1995).

Človekova hoja se je razvila iz štirinožne v dvonožno ali bipedalno, kar

pomeni, da glavno vlogo opravljata spodnji okončini. Ta razvojna značilnost je

spremenila težišče in povzročila funkcionalno prilagoditev oblike in delovanja

stopal. Zaradi bipedalne hoje morata nogi opravljati dve glavni nalogi, in sicer

prenašanje teže celotnega telesa in prilagajanje podlagi ter izvajanje

zapletenih dinamičnih gibov koraka, ki so nujni za hojo. Za to dvoje pa sta

26

potrebni čvrstost in gibčnost, skelet stopala sestavlja 26 kosti, povezuje jih 31

sklepov, premika pa jih 20 nogi lastnih mišic, vendar o tem več kasneje.

Pri hoji igrajo pomembno vlogo še glava, trup in zgornji okončini s katerimi

vedno znova vzpostavljamo ravnotežje (Calais-Germain, 2007).

Normalna stopala imajo naslednje lastnosti (Travnik, 1988):

- normalno mišično ravnotežje

- odsotnost bolečine

- petnica je v nevtralnem položaju glede na vzdolžno os goleni, izravnan in z

drugimi prsti vzporedenin gibljiv palec ter tritočkovna obremenitev podplata

4.3 Biomehanika hoje

Osnovni element hoje je korak. Koraki so aktivnost, ki nastajajo med

kontaktom pete ene spodnje okončine in naslednjim kontaktom pete druge

spodnje okončine. Cikel hoje sta zaporedna koraka. Celoten cikel je prikazan

na sliki 8. Na koncu vsakega cikla telo zavzame položaj, ki ga je imelo na

začetku cikla (Gros, 1995).

Slika 8: Faza zamaha in faza opore

(vir: Gros, 1995)

27

Faza opore se začne s kontaktom pete s podlago in se konča takrat, ko se

palec odmakne od tal. Nihajna faza pa se začne z odmikom od tal in se konča

z dotikom pete. Faza opore je daljša in pri normalni hoji traja 60% časa cikla,

nihajna pa le 40%. Kadar opisujemo hojo, moramo upoštevati tudi hitrost hoje

in kadenco ( število korakov v eni minuti). Hitrost lahko naravno povečamo z

večjo kadenco ali daljšimi koraki. Takrat se vse faze hoje krajšajo, pri čemer

se najmanj skrajša faza zamaha, to pa zato, ker se podaljša korak (Gros,

1995).

4.3.1 Faza opore

Fazo opore pa lahko še podrobneje razčlenimo in sicer, ima faza opore še

nadalnjih 5 podkategorij; udarec s peto, zgodnja oporna faza, poznejša

oporna faza, dvig pete in odmik prstov (Foot Education, 2009 in Matjačić,

2006).

Udarec s peto: - začne se v trenutku, ko se peta dotakne podlage in traja

dokler ni celotno stopalo v stiku s podlago

Zgodnja oporna faza: - začne se, ko je celotno stopalo v stiku s podlago.

Konča pa se, ko se center gravitacije telesa prenese preko vrha stopala. Telo

ima sicer center gravitacije v predelu medenice. Glavni namen zgodnje faze

ploskosti stopala je delovanje stopala kot amortizerja, ki vpije težo telesa, ko

se le-to opre na stopalo.

V obdobju med 0 – 15% cikla hoje noga sprejema težo telesa, prijemališče

reakcijske sile se pomika od pete pod stopalom naprej.

Poznejša oporna faza: - ko center gravitacije telesa preide nevtralno pozicijo,

govorimo, da je oseba v poznejši fazi ploskosti stopala. Konča se, ko se peta

28

dvigne s podlage. V tej fazi se stopalo iz amortizerja spremeni v trdnejši

vzvod, s katerim požene telo naprej.

V gležnju je v tem obdobju negativna moč, kar pomeni, da gleženj absorbira

energijo. V celoti gledano je skozi to obdobje bilanca moči in energije

približno enaka nič.

Dvig pete: - začne se takrat, ko se peta začne dvigati od podlage. Stopalo zdaj

deluje kot čvrst vzvod. Med to fazo so zanimive tudi sile, ki grejo skozi

stopalo, velikokrat so to dvo- ali trikratniki človekove telesne teže.

Odmik prstov: - začne se, ko se prsti dvignejo od podlage. To ponazarja

začetek nihajne faze.

4.3.2 Faza zamaha

Začetni zamah: - v fazi zamaha se stopalo odmakne od tal, tako da na nogo v

zamahu več ne deluje reakcijska sila podlage. V gležnju praktično ni

momenta, ki bi ga povzročale mišice.

Osrednji zamah: - za fazo osrednjega zamaha je značilno gibanje dvojnega

nihala, ki ga predstavljata golenica in stegnenica. V golenici, stegnenici in

gležnju ni momenta, kar pomeni, da ni generiranja in ne absorpcije energije.

Končni zamah: - gleženj je v nevtralnem položaju in je pripravljen na začetek

faze opore. Koleno se giblje v ekstenzijo, kolk pa se zaustavlja v fleksiji

(Matjačić, 2006).

4.4 Kinematika hoje

Kinematika hoje analizira obsege gibov posameznih delov telesa in njihove

medsebojne odnose. Dogajanje spremljamo v sagitalni, frontalni n

29

transverzalni ravnini. Največ sprememb se dogaja v sagitalni ravnini. Ko se s

peto dotaknemo tal, je stopalo v srednjem položaju, koleno je ekstendirano

ali rahlo flektirano, kolčni sklep je flektiran za približno 30 stopinj. Ko s celim

podplatom stopimo na tla, to je v zgodnji oporni fazi, je stopalo frontalno

flektirano za 10 stopinj. Ker se nato koleno flektira za približno 20 stopinj,

stopalo potuje v smeri dorzalne fleksije, s pomikom goleni naprej. Nato sledi

gib ekstenzije kolka in kolena (Gros, 1995).

V srednjem delu faze opore je kolk ekstendiran, koleno rahlo flektirano,

stopalo pa v nakazani dorzalni fleksiji. Ko kolk prehiti peto, dobi spodnja

okončina smer nazaj in potisne telo naprej. Takrat se telo pomakne prek

srednje črte. Kolk se retroflektira, dorzalna fleksija stopala se poveča do 10

stopinj, koleno je ekstendirano. V zadjem delu faze opora, se pravi od dviga

pete pa do dviga prstov od podlage, stopalo ponovno potuje iz dorzalne

fleksije v smeri proti plantarni, koleno pa se flektira za 40 stopinj. Sledi odriv,

ki požene telo. Potisk telesa je reakcija tal na odriv (Gros, 1995).

Plantarna fleksija stopala se še nekoliko poveča, enako tudi fleksija v

kolenskem sklepu (60-70 stopinj). Ta del nihajne faze se imenuje akceleracija

oz. pospeševanje. Nato sledi nihaj. Kolk gre v smeri fleksije, koleno proti

ekstenziji, stopalo proti srednjemu položaju. Sledi deceleracija. Kolk se še

nekoliko skrči, koleno se ekstendira, stopalo je v nevtralnem položaju. Cikel

hoje se nato ponovi (Gros, 1995).

Ne smemo pa pozabiti, da je za hojo pomembno tudi gibanje zgornjih

okončin. Njihovo gibanje je povezano z gibanjem trupa. Ko se premakne

spodnja okončina se premakne tudi nasprotna roka, rama se pri tem premakne

za 32˚ poleg tega je ekstenzija (kot se veča) veliko večja kot pa fleksija (kot

se manjša). Pri gibanju rok sodeluje tudi komolec, ki se z ekstenzijo in

fleksijo skupno premakne do nekje 64˚ (Soderberg, 1996).

30

4.5 Cilji hoje

Poznamo pet ciljev hoje in sicer (Foot Education, 2009):

- pognati telo v želeni smeri, z želeno hitrostjo

- porabiti čim manj energije za dosego prvega cilja. Telo to doseže, da sledi

čimbolj ravni liniji, kot je to mogoče. Energetsko najbolj učinkovita je tista

hoja, med katero se zelo malo premikamo vertikalno (gor in dol)

- povzročiti čim manj bolečine. Naši možgani se s tem soočijo na različne

načine. Eden izmed njih je, da bolj obremenijo zdravo nogo

- noga deluje kot amortizer in razprši silo telesa

- noga postane čvrst vzvod in konča korak, ter tako omogoči pogon naprej

4.6 Hoja in obraba na podplatih obuval

S hojo se na podplatu obuvala začne ustvarjati obraba. Veliko ljudi ima

različne patologije hoje, od pronacije, supinacije, ploskega stopala do raznih

drugih patologij. Vsaka od njih ustvarja na notranjost čevlja svojevrsten

pritisk, ki se z uporabo prenaša na podplat obuvala v obliki obrabe. Tako bi

bilo logično pomisliti, da enake patologije dajejo enake vzorce obrabe,

vendar so Vernon, Parry in Potter (2003) s svojo raziskavo pokazali, da ni

nujno, da določena patologija hoje ustvari točno določen vzorec obrabe na

podplatu obuval različnih oseb. Čeprav ni sporno, da ima patologija hoje vpliv

na položaj obrabe na podplatu obuvala, pa je potrebno povedati, da moč

patologij variira in tudi, da bi lahko vzorce obrabe različnih patologij označili

kot delo samo ene. To kaže na to, da so razne patologije hoje zgolj eden

izmed dejavnikov, ki vplivajo na pojavnost obrabe in ne edini povzročitelj

obrabe.

Večji vpliv na pojavnost obrabe kot anatomija, morfologija stopala in

patologije hoje, ki ima samo lokalen vpliv, bi naj tako imela funkcija oziroma

način uporabe obuvala.

31

Uporabnost obrabe na podplatih obuval za individualizacijo je tako dokaj

problematična. Če specifični vzorci obrabe ne obstajajo, potem jih ni mogoče

izolirati in ovrednotiti. Nasprotno pa velika variacija vzorcev obrabe pomeni,

da bi nekatere kombinacije lahko bile dovolj specifične in bi v postopku

primerjave sledi in podplatov obuval omogočale stopnjo individualizacije

(Vernon, et al., 2003).

4.7 Patologije stopala

4.7.1 Pronacija

Pri pronaciji (slika 9) se med gibanjem stopalo obrača navznoter. Ob dotiku s

tlemi se opiramo na celo stopalo, zaradi prenosa sile telesa pa se peta obrne

navznoter. Pritisk je večji na notranjem delu stopala. Zmerna pronacija celo

pomaga pri normalnem funkcioniranju stopala, če pa pride do prekomerne

pronacije pa se lahko nožni lok zniža, kar pomeni da je stopalo plosko

(Walker, 2011).

Slika 9: Pronacija (vir: http://www.steenwyk.com/conditions.php)

32

4.7.2 Supinacija

Supinacija (slika 10) je obratna pronaciji. Med gibanjem se stopalo, po tem ko

pride v stik s tlemi, obrne navzven. To pomeni, da ima stopalo visok notranji

stopalni lok in pritisk je večji na zunanjem delu stopala. Supinacija se naravno

pojavi pri odrivni fazi pri teku, vendar prekomerna supinacija zelo

obremenjuje mišice in ligamente, ki skrbijo za stabilizacijo gležnja, kar lahko

povzroči zvin (Walker, 2011).

Slika 10: Supinacija (vir: http://www.steenwyk.com/conditions.php)

4.7.3 Hemiplegia

Hemiplegia je nezmožnost gibanja določenih mišičnih skupin na eni strani

telesa. Če jo povzroči možganska kap, prizadene mišice obraza, rok in nog.

Intenziteta te patologije je lahko različna, včasih celo samo začasna. Oseba s

hemiplegijo ima lahko težave s hojo in ravnotežjem, saj so mišice na eni

strani telesa šibke in zategnjene (Vega, 2008 in BrainandSpinalCord.org).

4.7.4 Kladivasti prst (ang. Hammer 2nd Toe)

Ta patologija se lahko pojavi na drugem, tretjem ali četrtem prstu. Prst se

zvije pri srednjem členku in spominja na kladivo, od tod tudi ime. Sprva so

taki prsti še fleksibilni, vendar se, če jih ne zdravimo, lahko spremenijo v

33

otrdele in takrat pomaga samo še operacija. Kladivasti palec, na sliki 11,

povzroča nepravilna obutev ali pa neravnotežje v mišični aktivnosti (American

orthopaedic foot & ankle society, 2000).

Slika 11: Kladivasti palec (vir: http://www.nlm.nih.gov/medlineplus/ency/imagepages/9360.htm)

4.7.5 Calcaneo varus

Je mešanica dveh patologij, talipes calcaneus in talipes varus. Stopalo je

obrnjeno proti kolenu, obrnjeno in adducirano. Peta je pomaknjena navznoter

(slika 12). Calcaneus valgus je enak, z razliko, da je peta obrnjena navzven.

(Lippincott Williams in Wilkins, 2006).

Slika 12: Calcaneo varus pri otroku in calcaneo valgus pri odraslem (vir: http://cirrie.buffalo.edu/encyclopedia/en/article/350/)

34

4.7.6 Zatrdel palec (Hallux Rigidus)

Gre za pogosto okvaro, sploh pri moških. Prizadene sklep, ki se nahaja na

začetku palca na nogi (slika 13) Povzroča bolečino in zatrdelost v sklepu in

sčasoma je palec vedno težje skrčiti (slika 14). Ker palec uporabljamo vedno,

ko hodimo, plezamo ali celo stojimo, je lahko zato ta težava zelo velika.

Hallux rigidus povzroča nepravilna biomehanika in strukturne anomalije

stopala. Pri ljudeh, ki ob hoji pronirajo, obstaja velika verjetnost, da se bo

razvila ta patologija (Foot health facts, 2010 in Herman, Antolič, Pavlovič,

2006).

Slika 13: Normalna gibljivost Slika 14: Rigidna deformiranost (vir: http://www.foothealthfacts.org/footankleinfo/hallux-rigidus.htm)

4.7.7 Ekvinovarusno stopalo (ang. Ankle Equinos)

Za to patologijo je značilno, da je petnica z njenim zadnjim delom obrnjena

navzgor in navznoter, sprednji del stopala pa je še dodatno ukrivljen. Poleg

tega gleženj ne dosega polne gibljivosti, zato pri hoji telo, popravlja oziroma

»kompenzira«, kar privede do nadaljnjih problemov s stopali, hrbtom, itd.

(Foot Health Facts, 2009).

4.7.8 Kepasta noga (Talipes Equino Varus)

Prizadene lahko eno ali obe nogi. Za to deformacijo je značilno, da je

sprednji del stopala v supinaciji in aduktusu, zadnji del v ekvinusu, petnica pa

v varusu, kar lahko vidimo na sliki 15. Poenostavljen povedano je pri tej

35

patologiji stopalo obrnjeno navznoter (proti palcu) in supinira (obrnjeno na

svojo zunanjo stran) (South California Orthopedic Institute).

Slika 15: Kepasta noga (vir: http://www.drfoot.co.uk/babies_feet.htm)

4.7.9 Upognjeni prsti (ang. Retracted Toes)

Sklepi v prstih na nogi so abnormalno upognjeni. Konci prstov se ne dotikajo

tal, zaradi kite na vrhu stopala, ki jih držijo upognjene (slika 16). Patologija

lahko povzroča bolečine na podplatu stopala. Vzroki za to so lahko nepravilna

obutev, ploska stopala, visok nožni lok, dedne lastnosti, idr. (Malvern Podiatry

Surgery).

Slika 16: Upognjeni prsti (vir: http://www.walkwithoutpain.com.au/what-are-claw-toes-hammer-toes-

mallet-toes-retracted-toes-podiatry-faqs-57/)

36

4.8 Gibi stopala

Opisani so gibi noge kot celote, iste gibe lahko izvajamo v različnih regijah

noge izolirano (Calais-Germain, 2007).

Pogled s strani (sagitalna ravnina):

Gib proti hrbtišču noge se imenuje dorzalna fleksija (slika 17). Amplituda tega

giba je večja, če je koleno iztegnjeno (Calais-Germain, 2007).:

Slika 17: Dorzalna fleksija (vir: Calais-Germain, 2007)

Gib proti podplatu se imenuje plantarna fleksija ali tudi ekstenzija (slika 18).

Slika 18: Plantarna fleksija

(vir: Calais-Germain, 2007)

37

Gib, ki usmeri podplat navznoter (dvigne notranji rob stopala) se imenuje

supinacija (slika 19). Supinaciji nasproten gib pa je pronacija (slika 20), ki

usmeri podplat navzven (dvigne zunanji rob stopala). Pomemben dejavnik, ki

vpliva na razporeditev teže je položaj in oblika golenice. Notranja rotacija

golenice povzroči pronacijo in preobremenitev prve vrste stopalnih kosti.

Zunanja rotacija pa povzroči supinacijo in preobremenitev zunanjih stopalnih

vrst (Travnik, 1998).

Slika 19: Supinacija Slika 20: Pronacija (vir: Calais-Germain, 2007) (vir: Calais-Germain, 2007)

Na slikah 21 in 22 je prikazan odtis bose noge na podlago pri supinaciji in pri

pronaciji. Vidimo, da se od normalnega, ki je prikazan na sliki 23, oba

razlikujeta. Pri supinaciji je tako obremenjen zunanji del pete ter predel

stopalnic, kar vpliva na položaj obrabe na podplatih obuval. Obraba bi seveda

začela nastajati na območjih, ki so izpostavljena večjemu pritisku.

38

Slika 21: Odtis bose noge pri supinaciji (vir: http://www.tek.si/userfiles/image/Oprema/supinacija.JPG)

Pri pronaciji pa je ravno obratno. Pritisk je večji po celotni površini stopala,

zato bi bila obraba na tem podplatu obuvala drugačna.

Slika 22: Odtis bose noge pri pronaciji (vir: http://www.tek.si/userfiles/image/Oprema/pronacija.JPG)

Slika 23: Odtis bose noge pri normalnem položaju stopala (vir: http://www.tek.si/userfiles/image/Oprema/normalen_nozni_lok.jpg)

Slika 24 prikazuje položaj obrabe pri vseh treh položajih stopala. Vidimo, da

pri supinaciji obraba poteka po zunanjem robu podplata, kar je skladno z

zgornjo sliko odtisa bose noge. Pri pronaciji je obraba obratna in se nahaja na

39

notranjem delu podplata. Pri pravilnem položaju stopala pa se obraba

pojavlja v sredini zgornjega dela podplata. Velikokrat na sledeh obuval

nimamo tako jasne slike, temveč se pri večini pojavljajo različne kombinacije

obeh pojavov.

Slika 24: Položaj obrabe pri različnih nožnih lokih (vir: http://www.tek.si/userfiles/image/Oprema/obraba_copata.jpg)

Abdukcija (slika 25) je gib, ki premakne sprednji del stopala navzen.

Addukcija (slika 26) pa je obratna abdukciji in premakne sprednji del stopala

proti ravnini telesa (CALAIS-GERMAIN, 2007):

Slika 25: Abdukcija Slika 26: Addukcija (vir: Calais-Germain, 2007) (vir: Calais-Germain, 2007)

40

Običajno so vse tri vrste gibanj samodejno povezane.

Gib, ki povezuje abdukcijo, pronacijo in dorzalno fleksijo se imenuje everzija

(slika 27). Gib, ki povezuje addukcijo, supinacijo in plantarno fleksijo pa

imenujemo inverzija, ki je prikazan na sliki 28. (Calais-Germain, 2007).:

Slika 27: Everzija Slika 28: Inverzija (vir: Calais-Germain, 2007) (vir: Calais-Germain, 2007)

Tak način gibanja pogojujejo oblike kostnih površin in orientacija osi gibanja.

Vsi ti gibi pa vplivajo na položaj in obliko obrabe na podplatih obuval.

Gibanje, ki prevladuje v spodnjem skočnem sklepu je pronacija – supinacija

(Calais-Germain, 2007).

41

5 Eksperimentalno delo

Z eksperimentom smo preverjali naslednje hipoteze:

1. Na podlagi položaja, obsega in oblike obrabe na podplatu obuvala ni

mogoče sklepati, da je to lastnost samo ene osebe, razen morda v

posameznih primerih

2. Obraba obuvala je splošna značilnost in ne individualna značilnost

3. Enake patologije stopala lahko povzročijo različne vzorce obrabe

Zanimalo nas je torej, ali lahko točno določeno obuvalo preko njegove obrabe

povežemo s točno določeno osebo in njegovim načinom hoje. Ker je človekova

hoja zelo specifična stvar morda ustvarja specifično obrabo na obuvalu, kar bi

forenzični stroki dalo novo orodje v procesu primerjave sledi in podplatov

obuval.

Ta specifičnost človekove hoje pa zahteva podrobnejši pogled, če jo želimo

razumeti in spoznati elemente, ki vplivajo na njeno različnost. Anatomija

stopala daje okvir oziroma postavlja meje gibanja, zaradi zgradbe kosti,

sklepov in njihove postavitve in zato tudi vpliva na način hoje. Pri nekaterih

vplivajo na način hoje tudi različne poškodbe ali hibe, ki so lahko pridobljene

ali pa prirojene, zato je potrebno poznati zgradbo stopala in spoznati njegove

omejitve ter način delovanja.

Za popolnejše razumevanje človekove hoje pa ne smemo pozabiti na

biomehaniko hoje, ki hojo razčleni na njene sestavne dele, kar nam omogoča

podrobnejšo analizo in nas morebiti opozori na stvari, za katere niti nismo

vedeli, da bi lahko igrale vlogo pri hoji in posledično pri obrabi na podplatih

obuval. Tako anatomija kot biomehanika hoje vplivata na tisto kar nas pri

42

našem raziskovanju zanima, to je obraba na podplatih obuval. Če želimo

razumeti zakaj je obraba na podplatih obuval takšna kot je in se nahaja na

poziciji, kjer se nahaja, moramo poznati spoznanja obeh ved.

Forenzična znanost nikoli ne preneha z iskanjem novih načinov analiziranja

dokazov, iskanja dokazov in izpopolnjevanja obstoječih tehnik. S širjenjem

znanja in različnih tehnik odkrivanja sledi si tako veča možnosti uspeha na

področju pregona kriminala, kar ji posledično zagotavlja eno ključnih vlog na

tem področju. Obraba na podplatih obuval je tako en del mozaika, ki nam na

koncu pomaga pri vzpostavljanju povezave med storilcem in kaznivim

dejanjem.

5.1 Ugotavljanje položaja obrabe na eksperimentalnem vzorcu

V eksperimentu smo kot vzorec uporabili 100 primerjalnih odtisov podplatov

različnih vrst obuval. Šlo je za primerjalne odtise petdesetih parov obuval, ki

smo jih izbrali med odtisi v računalniški zbirki SICAR (ang. Shoeprint

Identification, Capture and Retriwal), ki jo uporabljajo v Nacionalnem

forenzičnem laboratoriju v Ljubljani. Gre za primerjalne odtise podplatov

obuval, ki so bili zaseženi različnim osumljencem kaznivih dejanj v Sloveniji.

Med približno 1300 odtisi v zbirki smo izbrali petdeset parov tistih odtisov, pri

katerih smo ocenili, da so značilnosti obrabe toliko vidne, da bomo njen

položaj lahko relativno natančno opredelili. Za nobeno od obuval, katerih

odtise smo zajeli v vzorcu, nam ni bilo znano koliko časa so bila v uporabi. Gre

za eno od pomanjkljivosti raziskovanja, saj se intenzivnost obrabe ter obseg

obrabe na podplatu obuval s časom njegove uporabe veča. Glede na

intenzivnost obrabe, ki je bila vidna na primerjalnih odtisih, bi o času uporabe

lahko zgolj ugibali ter jo kvečjemu lahko opredelili le kot bolj intenzivno ali

manj intenzivno.

43

Namesto vzorca stotih posameznih odtisov smo se odločili za odtise petdesetih

parov, saj smo želeli ugotoviti tudi, če pri isti osebi obstajajo razlike pri

položaju obrabe na levem in desnem podplatu.

Da bi lahko ugotavljali kje se pojavlja največ obrabe na podplatih obuval smo

morali najprej najti način s katerim bi lahko relativno natančno zapisali

območje na katerem se obraba pojavlja. Za ta namen smo izdelali in uporabili

šablono v obliki podplata obuvala, ki je prikazana na sliki 29. V sprednjem

delu smo jo razdelili na 3 območja, ki smo jih označili s črkami A, B in C.

Ravno tako smo jo razdelili na tri dele v petnem delu, ki smo jih označili s

črkami E, D in F.

Območje A označuje predel pod palcem, območje B označuje predel pod

ostalimi prsti in območje C predel pod glavicami stopalnic in stopalnicami.

Vsako od teh območij smo nadalje razdelili na več kvadrantov, ki smo jih

označili s številkami. Površina posameznega kvadranta obsega približno 1cm2.

Območje A smo tako razdelili na 19 kvadrantov, območje B na 23 kvadrantov

in območje C na 58 kvadrantov. Predel pete pa smo razdelili na 3 območja in

sicer, D, E in F.

D in E območji sta zavzemali lateralni in medialni del pete, F pa zadnji del.

Območji D in E smo dodatno razdelili še na tri dele in jih označili s številkami

od 1 do 3. D in E sta območji, kjer se obraba na peti najpogosteje in

najhitreje pojavi. Na petnem delu se prične obraba zmeraj najprej pojavljati

na zunanjih robovih in se s časom uporabe prične širiti v notranjost pete.

Ravno obratno je v srednjem delu, kjer se običajno začne obraba najprej

pojavljati v sredini podplata in se nato širi navzven. Dodatna razdelitev

področij D in E torej odraža intenzivnost obrabe, ki kaže na čas uporabe

obuval – višja številka kaže na daljši čas uporabe. Območje F smo razdelili na

dva dela, ki smo ju označili s številkama od 1 do 2.

44

Slika 29: Šablona za odčitavanje položaja obrabe

5.2 Določanje položaja obrabe na odtisih

Šablono smo postavili čez sliko odtisa podplata in odčitali obrabo, ki smo jo v

obliki številk zapisali v Excel tabelo. Šablono smo lahko poljubno povečali ali

pomanjšali, jo premikali in obračali ter jo na ta način povsem prilagodili

velikosti in položaju vsakega posameznega odtisa iz katerega smo odčitali

obrabo. Iz približno 1300 odtisov podplatov v računalniški zbirki smo tako

izbrali 100 takšnih, ki so se nam zdeli najbolj primerni, da bi lahko iz njih

odčitali obrabo. Zapis položaja obrabe za en par obuval je bil zaradi majhne

45

površine kvadrantov v šabloni kar precej obsežen, vendar pa je omogočal

dokaj natančno reprodukcijo obrabe na podlagi zapisa.

Sprva smo namreč položaj obrabe na odtisih zapisovali s pomočjo drugačne

šablone, ki je prikazana na sliki 30, na kateri so bili kvadranti večji in jih je

bilo manj. Območje A je imelo 6 kvadrantov, območje B 5 kvadrantov in

območje C 8 kvadrantov. Večja površina kvadrantov je sicer omogočala krajši

zapis, vendar pa je imela neželeno posledico. Namreč, ko smo želeli preveriti

kako natančno lahko reproduciramo položaj obrabe na odtisih, če jo narišemo

iz zapisanih koordinat, smo videli, da je natančnost premajhna in

reproducirana obraba ni bila dovolj podobna realni obrabi na odtisu, ki smo ga

odčitali. Zaradi te pomanjkljivosti smo šablono modificirali tako, da so bili

kvadranti v posameznih območjih manjši.

46

Slika 30: Prvotna šablona

Poleg daljšega zapisa odčitanih kvadrantov je pri novi šabloni prišlo tudi do

spremembe pri predelu pete. Prejšnja območja so sicer ostala, vendar smo

področji D in E v novi šabloni razdelili vsako na tri območja in jih označili s

številkami od 1 do 3. Tako je bilo možno natančneje zapisati tudi obseg

obrabe na peti.

47

Na sliki 31 je prikazano kako je potekalo odčitavanje položajev obrabe na

enem od odtisov.

Slika 31: Odtis spornega obuvala + šablona (vir: Nacionalni forenzični laboratorij)

Čez odtis je postavljena šablona, primer zapisa položaja obrabe pa je bil v

tem primeru takšen:

A: 3-11, 13-19

B: 10, 14

C: 2-16, 21-27, 32-37, 46, 47

Peta: E3

48

Po zapisovanju položajev obrabe na odtisih podplatov obuval smo dobili veliko

število podatkov, ki smo jih nato razporedili v razpredelnico v programu Excel

(slika 32). S pomočjo tega programa smo lahko ugotavljali frekvenco

pojavljanja posameznih kvadrantov v katerih se pojavlja obraba. Tabelo je

bilo potrebno napisati tako, da se je dalo iz nje narediti frekvecno

pojavljanja, kar je pomenilo, da je bilo potrebno vsak kvadrant zapisati v

novo vrstico, sicer funkcija frekvence v excel-u ne bi delovala.

Slika 32: Del tabele z vsemi odčitanimi zapisi obrabe

Ker je celotna tabela zelo velika, je na tem mestu ni mogoče v celoti

prikazati. Iz te tabele smo nato dobili frekvenco pojavljanja obrabe na

posameznih območjih odtisov. Ker je celotna tabela precej velika bo v

49

nadaljevanju opredeljenih pet najbolj pogostih pozicij pojavljanja obrabe na

levem in desnem podplatu.

6 Rezultati in ugotovitve analize položaja obrabe

6.1 Odtisi levega podplata

Na levem podplatu se je v območju A obraba največkrat pojavila v kvadrantu

7 in sicer kar 16-krat. Sledi kvadrant 10, kjer se obraba pojavi 15-krat, nato

kvadrant 6 z 14-krat, kvadranta 13 in 17, oba z 12-krat, ter na koncu še

kvadrant 3 z 6-krat.

Na območju B se je obraba največkrat pojavila v kvadrantu 6 in to 9-krat,

sledi kvadrant 15 z 8-krat, nato kvadranta 4 in 14, oba z 7-krat, kvadranti 3, 5

in 7 po 6-krat, kvadranti 8, 12, 15, 19, 20, 21 pa po 5-krat.

Na območju C je bilo obrabo največkrat opaziti v kvadrantih 24 in 25, pri obeh

se je pojavila kar 33-krat, sledita kvadranta 26 in 36 z 32-krat, nato kvadranta

23 in 35 z 28-krat in kvadrant 37 z 25-krat.

V petnem delu smo namesto petih najbolj pogostih območij, izbrali tri, ker je

območje veliko manjše. Na levem podplatu se je na petnem predelu obraba

največkrat pojavila na območju E3, 26-krat, sledi območje E2 z 13-krat, ter

kot tretje najpogostejše območje D2 z 6-krat.

Iz rezultatov torej vidimo, da se obraba največkrat pojavlja na območju

palca, ter nekoliko nižje. Na predelu ostalih prstov se obraba pojavlja na

večjem območju, tam kjer so prsti in stopalnice. Na predelu pod prsti pa je

obrabe največ na sredini. Petni del je bil največkrat obrabljen na zunanji

strani.

50

6.2 Odtisi desnega podplata

Na območju A je na vrhu lestvice petih najpogostejših položajev obrabe

kvadrant 7 (11-krat), sledijo kvadranti 5, 8, 10, 11 (vsi 10-krat), na tretjem

mestu sta kvadranta 13 in 17 (oba 9-krat). Kvadranta 6 in 9 sta se pojavila 8-

krat, ter na koncu še kvadrant 4 (7-krat).

Območje B je bilo največkrat obrabljeno v kvadrantu 3 (12-krat), nato

kvadrant 6 (10-krat), sledita kvadranta 7 in 11 (oba 9-krat), kvadranta 8 in 12

(8-krat) ter na koncu kvadranti 4, 5, 13, 16, 17 (vsi 6-krat).

Na območju C je bilo največ obrabe v kvadrantu 25 (34-krat), nato kvadrant

26 (33-krat), kvadrant 24 (32-krat), kvadrant 14 (31-krat) ter na koncu še

kvadrant 15 (30-krat).

V petnem delu desnega podplata je na vrhu lestvice kvadrant E3 (21-krat),

nato kvadrant E2 (18-krat) in F2 (6-krat).

Podobno kot pri odtisih levega podplata se je tudi pri odtisih desnega

podplata obraba največkrat pojavila na območju A - na področju palca, ter

pod njim proti zunanjemu robu. Na območju B je obraba zopet podobna kot

pri odtisih levega podplata. V območju C pa se je obraba največkrat pojavila

na sredini tega območja. Na petnem delu je največ obrabe na zunanjem delu

pete.

Graf 1 prikazuje kolikokrat se je pri analiziranih odtisih v območju A pojavil

določen kvadrat na levem in na desnem podplatu. Tako lahko vidimo, koliko

se obraba na levem podplatu razlikuje od desnega. Višja kot je krivulja,

večkrat se je obraba pojavila na tej poziciji.

Kvadrantov, ki bi se pojavili samo enkrat ali pa samo na enem od poplatov na

tem območju ni. Drugih bistvenih razlik v krivuljah ni opaziti, kar pomeni, da

med levim in desnim podplatom na območju A ne prihaja do velikih

51

odstopanj. K temu pripomore tudi majhnost tega območja, saj je najmanjše

izmed vseh treh in zajema samo območje palca in majhen prostor okoli njega,

zato na tako omejenem prostoru ne more priti do večje diferenciacije v

obrabi. Ta ugotovitev zmanjšuje možnosti za ugotovitev kateremu človeku

pripada določeno obuvalo, ker so razlike med posameznimi obuvali, vsaj v

območju A, premajhne. Obraba se v območju A ni pojavila na 23 levih in 27

desnih podplatih analiziranih odtisov. Število takšnih podplatov, pri katerih ni

bilo obrabe ne na levem in desnem odtisu je 42.

Graf 1: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje A

Graf 2 prikazuje pojavnost obrabe v posameznih kvadrantih območja B. Tukaj

je več razlik kot pri ostalih dveh območjih, A in C. Od kvadranta 1 in nekje do

kvadranta 10 lahko vidimo podobno gibanje krivulj levega in desnega podplata

nato pa pri kvadrantu 11 pride do razhajanj, ko se na desnem podplatu obraba

pojavi opazno večkrat kot na levem.

Ta trend se nadaljuje tudi pri naslednjih kvadrantih, še bolj opazno je to

razhajanje pri kvadrantu 14. Na kvadrantu 18 se gibanje obeh grafov umiri in

se pri naslednjih dveh kvadrantih spet razmahne in je do konca, z razliko

kvadranta 21, spet zelo različno. Na območju B nismo opazili obrabe na 28

52

levih in 28 desnih analiziranih odtisih, skupno 56. Število odtisov, pri katerih

je bila odsotnost obrabe na levem in hkrati na desnem odtisu je 46.

Graf 2: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje B

Graf 3 prikazuje pojavnost obrabe v posameznih kvadrantih območja C, ki je

tudi največje med vsemi. Kot vidimo sta si grafa levega in desnega podplata

še najbolj podobna prav na območju C. Ni opaziti kakršnihkoli omembe

vrednih razlik in odstopanj, kar pomeni, da se obraba na tem področju

pojavlja zelo podobno pri večjem številu odtisov, podobno kot pri območju A.

Na območju C obrabe nismo opazili na 13 analiziranih odtisih, kar kaže na to,

da je tukaj obraba bolj pogosta kot pri območjih A in B. Število odtisov, ki na

podplatih niso imeli obrabe ne na levem in ne na desnem odtisu je 8.

53

Graf 3: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje C

V predelu pete so bila vsa tri območja skoraj enako velika, nekoliko manjše je

samo območje F. Krivulje so si pri vseh treh območjih precej podobne, saj so

območja majhna in ne more prihajati do večjih odstopanj.

Graf 4 prikazuje pojavnost obrabe v območju E. Tako na odtisih desnega kot

na odtisih levega podplata se je obraba največkrat pojavila v kvadrantu E3

(26-krat na odtisih levih podplatov in 21-krat na odtisih desnih podplatov), kar

pomeni na zunanji strani podplata in sega v sredino petnega dela obuvala. To

nam ob upoštevanju, da se na ostalih območjih (A, B in C) največ obrabe

pojavlja na področju palca in na področju stopalnic, pove, da se v

preučevanem vzorcu največkrat pojavlja kombinacija položajev obrabe, ki

kažejo na pronacijo.

54

Graf 4: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje E

Graf 5 prikazuje pojavnost obrabe v območju D. Obraba se je tukaj največkrat

pojavila v kvadrantu D2 (11-krat), vendar občutno manjkrat kot na območju E

(31-krat). Tudi sicer tukaj obraba ni bila tako izrazita, saj je manjkrat prešla

v kvadrant D3, ki sega dlje v sredino pete, medtem ko je na območju E obraba

velikokrat opazna tudi v E3.

55

Graf 5: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje D

Graf 6 prikazuje pojavnost obrabe v območju F. Obraba se je največkrat

pojavila v kvadrantu F2 (10-krat), globlje v notranjost ni segala nikoli.

Graf 6: Pojavnost obrabe na levem in desnem podplatu za območje F

56

Število analiziranih odtisov pri katerih na območjih D, E in F ni bilo obrabe je

3. Obraba na peti je tako bolj pogosta kot pri vseh treh območjih A, B in C.

6.3 Uvrščanje vzorcev obrabe v vrste patologij

Osnova za razvrščanje je članek z naslovom Consensus Obtained in a Delphi

Study of Shoe Wear Pattern Experiences Amongst Podiatrist, v katerem so z

metodo delphi poskušali ugotoviti ali med podiatri obstaja konsenz glede

povezave med posamezno vrsto patologije in položajem obrabe na podplatih

obuval. Metoda delphi ima dva namena. Prvi je napovedati, drugi pa oceniti

neznane parametre. Uporabljamo jo za določitev konsenza pri napovedovanju

razvoja na mnogih področjih, najpogosteje na področju znanosti in

tehnologije. Običajno je sestavljena iz treh krogov anketiranja, pri čemer naj

bi v vsakem krogu dobili bolj kvalitetne ugotovitve in na koncu konsenz. Če do

njega ne pride, nadaljujemo s krogi anketiranja, dokler ne dosežemo

stabilnosti.

V izhodiščnem članku je opredeljenih 10 vzorcev obrabe, za katere so različni

podiatri podali svoja mnenja. Vsi vzorci obrabe, ki kažejo na posamezno

patologijo stopala, so prikazani na slikah 33, 34 in 35. Istih sto odtisov, pri

katerih smo analizirali položaje pojavljanja obrabe, smo poskusili razvrstiti v

te patologije. V tej študiji so se podiatri na koncu povsem strinjali za 5 od 10

vzorcev in sicer za pronacijo (ang. pronation, pattern 1), upognjene prste

(ang. retracted toes, pattern 2), hemiplegijo (ang. hemiplegia, pattern 4),

ekvinovarusno stopalo (ang. ankle equinos, pattern 7) in za zatrdel palec (ang.

hallux rigidus, pattern 8). Za nekatere druge niso uspeli doseči dovolj visoke

stopnje strinjanja. Tako so bili za vzorec 3 mnenja, da bi takšno obrabo lahko

povzročili dve patologiji, in sicer, pronacija in kompenziran calcaneo varus, za

obe se je strinjalo 40% sodelujočih. Malo višje strinjanje, 60%, so dosegli za

vzorec 10, kjer so bili spet mnenja, da bi takšno obrabo lahko povzročili dve

različni patologiji, in sicer calcaneo valus in calcaneo varus.

57

Precej višjo stopnjo strinjanja so dosegli pri patologijah ekvinovarusnega

stopala (vzorec 6), kladivasti palec (vzorec 5) in zatrdel prst (vzorec 9), kjer

se je strinjalo 80% sodelujočih. Vzorca 8 in 9 predstavljata enako patologijo,

zatrdel palec, vendar pa se položaj obrabe na podplatih nekoliko razlikuje,

kar kaže na to, da lahko položaj obrabe variira, čeprav je patologija enaka.

Slika 33: Pronacija (pattern 1), upognjeni prsti (pattern 2), pronacija/kompenziran calcaneo varus (pattern 3), hemiplegija (pattern 4)

Slika 34: Kladivasti prst (pattern 5), kepasta noga (pattern 6), ekvinovarusno stopalo (pattern 7)

58

Slika 35: Zatrdel palec (pattern 8), zatrdel palec (pattern 9), calcaneo valgus/calcaneo varus (pattern 10)

V zgoraj naštete vrste patologij smo na podlagi položaja obrabe lahko

razvrstili le 20 od 100 odtisov. Število uspešno razvrščenih podplatov v

kategorijo 10 različnih vzorcev je tako relativno majhno. Ujemanje smo

opazili pri 5 parih obuval (opredeljena patologija na desnem in levem

podplatu je bila enaka) in pri 10 posameznih podplatih. Število bi bilo

verjetno višje, če bi imeli več kot 10 različnih referenčnih vzorcev, saj je bila

obraba na odtisih velikokrat lepo vidna, vendar ni ustrezala nobeni izmed

desetih zgoraj omenjenih patologij.

6.4 Rezultati razvrščanja odtisov v posamezne vrste patologij

Vzorec (pattern)

Št. ujemanj

Uspelo nam je kategorizirati 20% odtisov, kar pomeni, da je bil za

kategorizacijo v povprečju primeren vsaki 5. podplat. Največ podplatov je

ustrezalo vzorcu 3 (pronacija/kompenziran calcaneo varus), in sicer 8-krat

(8%), sledi vzorec 8 (zatrdel palec), ki se je pojavil 7-krat (7%), vzorec 5

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

0x 1x 8x 0x 2x 0x 0x 7x 1x 1x

59

(kladivasti palec) se je pojavil zgolj 2-krat (2%), po enkrat (1%) pa so se

pojavili vzorci 2 (upognjeni prsti), 9 (zatrdel palec) in 10 (calcaneo

valgus/calcaneo varus).

7 Verifikacija hipotez

Hipoteza 1: Na podlagi položaja, obsega in oblike obrabe na podplatu obuvala

ni mogoče sklepati da je to lastnost samo ene osebe, razen morda v

posameznih primerih

Z uporabo obuval se na površini podplata začne pojavljati obraba. Pri

nekaterih ljudeh se ta obraba pojavi prej, spet pri drugih kasneje. Pri vseh pa

je obraba, ki nastane na podplatih obuval, posledica več soodvisnih

dejavnikov. Sami smo se osredotočili na patologijo hoje in ali posamezne vrste

patologij ustvarijo dovolj specifično obrabo, da bi to isto obrabo lahko

povezali s točno določeno oseb. Analizirali smo 100 odtisov podplatov, ki smo

jim najprej s šablono odčitali in zapisali obrabo. Iste odtise smo na podlagi

položajev obrabe poskušali tudi kategorizirati v 10 vrst patologij. Število

uspešno kategoriziranih odtisov je bilo relativno majhno (20%), predvsem

zaradi majhnega števila vrst patologij med katere smo jih kategorizirali.

Velikokrat je bila obraba na odtisih lepo vidna, vendar pa ni ustrezala nobeni

od desetih patologij. Vidnost obrabe na odtisih pa je odvisna tudi od vzorca

podplata. Nekateri vzorci podplata namreč ne omogočajo dobre vidnosti

obrabe na odtisih.

Patologija hoje pa ni edini dejavnik, ki vpliva na nastanek obrabe na podplatu

obuval, eden od zelo pomembnih dejavnikov je tudi funkcija, oziroma način

uporabe obuvala. Sicer pa ne moremo vedno pričakovati, da bomo lahko

ugotovili za katero patologijo bi naj šlo, saj obraba na odtisih ni zmeraj dovolj

izrazito vidna. Veliko različnih dejavnikov, ki vplivajo na pojav obrabe, pa ima

lahko za posledico tudi to, da lahko na podplatu nastane obraba, ki bi jo po

60

analizi hoteli kategorizirati kot določeno vrsto patologije v resnici pa je ta

obraba rezultat nekega drugega dejavnika.

Treba je dodati, da smo pri kategoriziranju velikokrat naleteli na težave, saj

je obraba na odtisih sicer podobna položaju obrabe, ki jo povzroča določena

patologija, vendar ne povsem, kar otežuje kategorizacijo. Temu bi se dalo

izogniti z večjim številom referenčnih vzorcev obrabe, ki bi naj bile značilne

za posamezno patologijo. Tako bi lahko kategorizirali obrabo na več odtisih.

Spet pa se pri tem pojavi naslednja težava, namreč kakšna obraba je značilna

za določeno patologijo. Izmed 10 vzorcev obrabe, so se strokovnjaki

popolnoma strinjali le za 5 vzorcev. To pomeni, da bi lahko za isto obrabo na

podplatu obuvala, dva strokovnjaka opredelila dve različni patologiji.

Med enakimi patologijami lahko obstaja več variacij položaja obrabe, kar smo

videli pri vzorcu 8 in vzorcu 9, kjer gre za enako patologijo, vendar različen

položaj obrabe. Variacija patologij je pomembna lastnost, saj lahko določena

obuvala povežemo z določenimi osebami samo takrat, če med obuvali več

ljudi obstajajo pomembne razlike, tako kot denimo pri primerjanju prstnih

odtisov, kjer celoten proces sloni na dejstvu, da niti dva človeka nimata

enakih prstnih odtisov. Če to ne bi držalo, potem bi težko z gotovostjo trdili,

da določen prstni odtis pripada točno določeni osebi. Sicer lahko trdimo, da

ima vsak človek povsem specifično hojo, vendar bi težko trdili, da so vse

patologije, ki se pojavljajo povsem specifične, ravno tako pa obstaja težava v

tem, da v večini primerov na sledeh obuval ni možno dovolj natančno razbrati

značilnosti obrabe. Med njimi lahko prihaja do variacij, vendar se tudi zgodi,

da imata dva človeka enaki patologiji, ki povzroča zelo podobno obrabo na

njunih podplatih. Težko bi bilo najti elemente obrabe, ki bi povsem ločile eno

patologijo od druge, če bi oba imelo isto patologijo.

Glede na položaj, obseg in obliko obrabe v večini primerov ni mogoče

sklepati, da je to lastnost samo ene osebe, ker na nastanek obrabe vpliva več

61

dejavnikov, nekateri bolj (način/namen uporabe obuvala), drugi manj (čas

stika med podlago in čevljem), poleg tega pa je med strokovnjaki velikokrat

težko doseči enotno mnenje katera patologija povzroča kakšno obrabo.

Kot smo videli v našem eksperimentu, smo lahko kategorizirali le 20% odtisov,

kar je vseeno relativno vzpodbudna številka. Pri določenih primerih, predvsem

tistih, pri katerih gre za patologije z visoko stopnjo strinjanja podiatrov in je

obraba lepo vidna, pa bi verjetno lahko povezali neko osebo s točno določeno

obrabo na podplatu, glede na njegovo patologijo hoje. Pri tem bi bilo

potrebno vseeno upoštevati vse omejitve, ki jih takšno povezovanje ima.

Hipoteza je potrjena.

Hipoteza 2: Obraba obuvala je splošna značilnost in ne individualna značilnost

Splošne in individualne značilnosti imajo med seboj kvalitativne razlike.

Individualne značilnosti nastajajo naključno in so lastne samo enemu obuvalu,

kar jih naredi izredno dragocene v procesu individualizacije. Na drugi strani

pa imamo splošne značilnosti, ki so kot preliminarno sito, skozi katerega se

izločijo tiste sledi, ki nikakor ne morejo pripadati določenim obuvalom, saj se

ne ujemajo niti v splošnih značilnostih. Po opravljenih primerjavah in

kategorizaciji smo mnenja, da obraba še vedno spada pod splošne značilnosti

in je ne moremo uvrstiti med individualne. To pomeni, da je hipoteza

potrjena.

Hipoteza 3: Enake patologije lahko povzročijo različne vzorce obrabe

To hipotezo potrjuje že popolno strinjanje strokovnjakov glede dveh vzorcev

obrabe, ki so jih povezali z eno patologijo. To sta vzorca 8 in 9, kjer gre pri

obeh za patologijo zatrdelega palca (Hallux rigidus) pa na podplatih vseeno

kažeta dva različna vzorca obrabe. Vzorca obrabe si sicer nista povsem

različna, v določenih pozicijah sta si dokaj podobna, vendar pa med njima

62

vseeno obstajajo razlike. To pomeni, da enake patologije lahko povzročijo

različne obrabe. Hipoteza je potemtakem potrjena.

8 Zaključek

Forenzična znanost si ne sme privoščiti zaostajanja za vsemi oblikami

kriminala, zato si z novim znanjem in spoznanji ter različnimi metodami

prizadeva za kvaliteten prispevek v boju zoper kriminal. Za to ima na voljo

veliko različnih orodij, od DNK analize, do analize vlaken, barv in drugih

materialov, balistiko, daktiloskopijo in še mnogo drugih. Med njenimi orodji je

tudi preiskava sledi obuval in v okviru tega analiza obrabe na podplatih

obuval. Kot v vsaki drugi znanosti, se tudi forenzični strokovnjaki nenehno

trudijo, da bi odkrili nove tehnike odkrivanja, zavarovanja in analiziranja sledi

in seveda izpopolnjujejo že obstoječe tehnike, ki jih dopolnjujejo z novimi

spoznanji in metodami.

Tudi na področju sledi obuval je tako veliko novih idej in razmišljanj kako bi si

lahko s sledmi obuval še pomagali in na kakšen način bi jih lahko uspešno in z

čim večjo gotovostjo povezali z določeno osebo.

Ena od teh idej je, da bi obrabo na podplatih obuval povezali z določeno

osebo na podlagi njene hoje. To bi bila pomembna pridobitev, saj je praktično

nemogoče uporabljati obutev ne da bi se ta obrabljala in bi, v kolikor bi bila

obraba individualna značilnost, prispevala k večji uspešnosti v procesu

individualizacije sledi. Z eksperimentalnim delom smo ugotovili, da ob

trenutnem znanju in ob trenutno razpoložljivih tehnikah zavarovanja sledi in

tehnikah analize sledi obrabo na podplatih obuval zaenkrat še ne moremo

upoštevati kot individualno značilnost. Kot individualno značilnost bi jo morda

lahko opredelili samo v posameznih primerih, pa še takrat ob upoštevanju

okoliščin, ki bi takšno opredelitev dopuščale.

Na tem področju še ni bilo storjenih veliko raziskav tako, da si lahko v

prihodnosti obetamo še številne druge, ki bodo morda ponudile nova

spoznanja in rešitve.

63

9 Literatura in viri

American Academy of Orthopaedic Surgeons. (2000). Hammer Toe.

Pridobljeno dne 2.9.2011 na

http://orthoinfo.aaos.org/topic.cfm?topic=a00160

Antolič V, Vengust R., Drobnič M. (1998). Kinematika stopala. V Herman S.

(ur.), Bolezni in deformacije stopala pri otroku in odraslem (str. 15-22).

Ljubljana: Ortopedska klinika.

Blandine Calais Germain. (2007). Anatomija gibanja: uvod v analizo telesnih

tehnik. Ljubljana: Zavod EMANAT.

BrainandSpinalCord.org. (2011). Spastic hemiplegia. Pridobljeno dne

2.9.2011, na http://www.brainandspinalcord.org/cerebral-

palsy/types/spastic-hemiplegia.html.

Drobnič K. (2010). Osnove forenzičnih znanosti (Učno gradivo za 3. letnik UNI

programa, 2. predavanje). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Eduard A. (2004). Anatomski atlas in človeško telo. Barcelona: Parramon

Ediciones.

Foot Education. (2009). Biomechanics of Walking (Gait). Pridobljeno

22.7.2010, na http://www.footeducation.com/biomechanics-of-walking-

gait#Five-Primary-Goals-of-Walking

Foot Health Facts. (2009). Equinus. Pridobljeno dne 3.9.2011, na

http://www.footphysicians.com/footankleinfo/Equinus.htm

64

Foot Health Facts. (2010). Hallux Rigidus. Pridobljeno dne 3.9.2011, na

http://www.foothealthfacts.org/footankleinfo/hallux-rigidus.htm

Gerjevič A. (2004). Načini iskanja in zavarovanja sledi obuval. V Maver D.,

Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika (str. 575-583). Ljubljana: Uradni

list republike Slovenije.

Gerjevič A. (2010). Preiskave sledi obuval. V Drobnič K., Osnove forenzičnih

znanosti (Učno gradivo za 3. letnik UNI programa, 5. predavanje).

Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Gros N. (1995). Normalna hoja in osnove za ocenjevanje patološke hoje.

Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo.

Herman, S., Antolič, V. in Pavlovčič, V. (2006) Ortopedija. Ljubljana: Tiskarna

Pleško.

Krajnik J. (2003). Biomehanika. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za

rehabilitacijo.

Malvern Podiatry Surgery (n.d.). Retracted Toes. Pridobljeno dne 2.9.2011, na

http://www.malvernsurgeries.co.uk/conditions/retracted-toes.html

Matjačić Z. (2006). Osnove biomehanike bipedalne hoje. Ljubljana: Inštitut

Republike Slovenije za rehabilitacijo.

Popovič M. (2003). Osnove funkcionalne anatomije lokomotornega sistema.

Ljubljana: DZS.

65

RightDiagnosis. (2006). Introduction: Talipes calcaneovarus. Pridobljeno dne

2.9.2011, na

http://www.rightdiagnosis.com/medical/talipes_calcaneovarus.htm

Soderberg G.L. (1996). Kinesiology: Application to pathological motion.

Baltimore: Williams & Wilkins.

South California Orthopedic Institute. (n.d.). Clubfoot. Pridobljeno dne

3.9.2011, na http://www.scoi.com/clubfoot.htm

Tanja Rauter Pungartnik. (n.d.). Funkcionalna anatomija stopala. Pridobljeno

dne 5.8.2011, na

http://www.google.com/url?sa=t&source=web&cd=1&ved=0CBwQFjAA&

url=http%3A%2F%2Fwww.zfrm.si%2Fuploads%2Fmedia%2FFUNKCIONALNA_

ANATOMIJA__STOPALA_-

_skraj_ano.ppt&ei=GQuXTu67GcjHtAaxuJyBBA&usg=AFQjCNEYB-

37ESUA9EP_aIGfll1V57vf1Q&sig2=4VzTYLrNUdgCen-6vCWVjg

Tomažič T., Brodnik T. (2006). Funkcionalna anatomija in klinični pregled

gležnja in stopala. V Vogrin M. (ur.), Gleženj in stopalo v ortopediji (str.

9-34). Maribor: Splošna bolnišnica Maribor.

Travnik L. (1998). Funkcionalna anatomija stopala. V Herman S. (ur.), Bolezni

in deformacije stopala pri otroku in odraslem (str. 7-14). Ljubljana:

Ortopedska klinika.

Walker, B. (2011). What is Pronation and Supination. Pridobljeno dne

2.9.2011, na

http://www.thestretchinghandbook.com/archives/pronation-

supination.php

66

Winter D.A. (1979). Biomechanics of human movement. New York: John Wiley

& Sons.