DIPLOMSKO DELO

Neformalna ekonomija in povezava z organiziranim kriminalom

December, 2011 Sara Zafoštnik

DIPLOMSKO DELO

Neformalna ekonomija in povezava z organiziranim kriminalom

December, 2011 Sara Zafoštnik

Mentor: izr. prof. dr. Bojan Dobovšek

ZAHVALA

Najprej se zahvaljujem izr. prof. dr. Bojanu Dobovšku, da me je vzel pod

okrilje mentorstva, me vodil in mi svetoval pri ustvarjanju tega diplomskega

dela.

Prav tako se zahvaljujem svoji mami in mami Renati, ki sta me v času študija

podpirali, še posebej se zahvaljujem Nini Škerl, ki mi je zmeraj stala ob strani

in pomagala pri prevajanju literature.

4

Kazalo

1 Uvod .................................................................................... 7

2 Namen in cilji ......................................................................... 9

3 Teoretični uvod ..................................................................... 10

3.1 Neformalna ekonomija ........................................................ 10

3.1.1 Kako evropske politike pripomorejo k definiranju meja med legalnim

in nelegalnim delom? ............................................................. 14

3.1.2 Regulacija in preprečevanje sive ekonomije .......................... 16

3.1.3 Ukrepi za zmanjševanje obsega neformalne ekonomije ............. 18

3.1.4 Pranje denarja ............................................................. 19

3.1.5 Negativni in pozitivni vplivi neformalnega gospodarstva ............ 21

3.2 Organiziran kriminal ............................................................ 23

4 Neformalna ekonomija in organizirana kriminaliteta ......................... 28

4.1 Prevzem države ................................................................. 32

4.1.1 Ukrepi za omejevanje prevzemov države .............................. 33

5 Oblike neformalne ekonomije .................................................... 36

5.1 Pojav »Revolving door« ali pojav rotirajočih vrat ......................... 37

6 Vpliv družbenih institucij na neformalno ekonomijo .......................... 38

6.1 Vplivi različnih politik, ki lahko vzpodbujajo neformalno gospodarstvo 40

7 Zaključek ............................................................................. 42

7.1 Odgovori na hipoteze .......................................................... 43

8 Literatura in viri .................................................................... 47

5

POVZETEK

Neformalna ekonomija je zelo širok in raznovrsten pojav, ki je prisoten v vseh

gospodarstvih in v vseh politikah. Je nasprotje uradni ekonomiji in primarno

gre za utajo davkov in uživanje »koristi« od tega. Za neformalno ekonomijo ni

globalno priznane definicije, prav tako je ni za organizirano kriminaliteto –

vsem definicijam pa je skupno, da gre za dejavnosti, ki jim je bistven

dobiček. Organizirani kriminal je široko uporabljen izraz, zanj ni mednarodno

priznane definicije, niti ni definiran v naši zakonodaji. Organiziran kriminal se

nanaša na kriminalno organizacijo in področja njenega nezakonitega

delovanja. Kriminalne organizacije so precej različne in spremenljive.

Povezava med politiko in kriminalom je relativno nov koncept. Problem se

pojavi posebej takrat, ko ni jasne meje med javnimi in zasebnimi kodeksi

postopanja, ali drugače povedano, ko se srečata izvršilna veja oblasti ter

gospodarstvo. Prevzem države je dober primer, kako lahko organiziran

kriminal vpliva tako na formalno kot neformalno ekonomijo. Prevzem države s

strani kriminalnih združb pomeni nadvlado podzemlja. Država torej postane

kriminalizirana zaradi močnih organiziranih kriminalnih združb, ki k

sodelovanju pritegnejo politične elite. Ni nujno, da je porast neformalnega

gospodarstva nujno slab za vsako državo. Če pa je zaželeno ali ne, je odvisno

od tega, ali obstajajo alternativne možnosti za preživetje tistih, ki so odvisni

od njega.

Ključne besede: Neformalna ekonomija, siva ekonomija, organizirana

kriminaliteta, prevzem države

6

ABSTRACT

Title: Informal economy and connection with organised crime.

Informal economy is a very broad and diverse phenomenon that is present in

all economies and all policies. It is the opposite of informal economy and

primarily it is about tax fraud and it’s “profit”. There is no global definition of

both formal economy and organised crime, but all existing definitions have

something in common – growth of profit. Organised crime is a widely used

term that has no globally acknowledged definition nor is it defined in our

legislation. It refers to criminal organisation and its fields of illegal operation.

Criminal organisations are quite different and variable.

The connection between crime and policy is a relatively new concept. A

problem occurs, when there is no clear line between public and private codes

of action, or when the executive branch of jurisdiction and economy meet.

State capture is a good example of how organised crime can influence the

formal and informal economy. The takeover of criminal communities means

the supremacy of the underground world. The country becomes criminalized

because of strong criminal communities that obtain the cooperation of the

political elite. The increase of informal economy is not necessarily bad for

every country. If it is wanted or not depends on if there are alternative

options for survival of those who depend on it.

Key words: informal economy, grey economy, organised crime, state capture

7

1 Uvod

Ekonomijo lahko razdelimo v dva sektorja, in sicer v formalnega in

neformalnega. Večina neprijavljenega dohodka v neformalnem sektorju je

posledica poskusa namerne izognitve plačila davkov. Zadnje študije so

pokazale, da neformalni sektor v državah v razvoju predstavlja od 20% do 70%

bruto domačega proizvoda (BDP) in še raste (Shapland in Ponsaers, 2010).

Siva ekonomija je širok in raznovrsten pojav, ki ga najdemo v vseh državah,

gospodarstvih in v vseh političnih sistemih. V Sloveniji opredeljujemo sivo

ekonomijo podobno kot v tujini. Enotne definicije ni, opredelitve pa temeljijo

na ekonomskih izhodiščih, saj je osnovni motiv vsake neformalne ekonomije

izogniti se plačilu davkov. Vzroki zanjo so različni, enak je le njihov cilj, torej

izogniti se plačilu davkov, prispevkov in pridobitvi potrebnih dovoljenj za

legalno opravljanje neke dejavnosti ter obogateti (Dobovšek, 2010).

V neformalno ekonomijo v Sloveniji uvrščamo prihodke pridobljene, z

legalnimi in nelegalnimi dejavnostmi. Zelo malo poudarka pa se daje na

prihodke, pridobljene s prepovedanimi dejavnostmi in kaznivimi dejanji.

Drugod (ZDA, Velika Britanija, Nemčija) so prihodki, pridobljeni s kaznivimi

dejanji,sestavni del sive ekonomije, v Sloveniji pa le določene oblike kaznivih

dejanj. Med prihodke neformalne ekonomije bi morali upoštevati vse oblike

kaznivih dejanj, s katerimi storilec pridobi protipravno premoženjsko korist,

saj je ta prihodek pridobljen na nepošten način kot pri legalni dejavnosti, kjer

davkoplačevalec ne plača davčnih obveznosti (Dobovšek, 2009).

Ocene neformalne ekonomije v Sloveniji so približne, saj natančen obseg

zaradi različnih kriterijih ni povsem natančno izmerjen. V vzhodnoevropskih

državah, kjer je življenjski standard nižji in nimajo zgrajenega tržnega

gospodarstva ter so na ekonomskem ter političnem področju doživeli veliko

hitrih sprememb, se obseg neformalne ekonomije giblje med 39,9 in 44,0

odstotka. V razvitejših državah, kjer ni takšnih ekonomskih težav, se delež

giblje med 15,7 in 16,8 odstotka. V letu 2000/2001 smo v Sloveniji imeli kar

visok delež neformalne ekonomije in sicer 26,7 odstotka (Dobovšek, 2009).

8

Leta 2000 je Slovenija uredila zaposlovanje na črno z Zakonom o

preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 36/2000).

Problem pri nas je, da s sprejetjem zakonodaje nismo dosegli želenih učinkov

in sive ekonomije z leti znižali ampak celo povečevali (Dobovšek, 2009).

Na področju EU izstopa predvsem področje gradbeništva, turizma in storitev,

v Sloveniji pa gradbeništvo, gostinstvo, trgovina, prevozništvo, avto šole,

kmetijstvo, zbiranje odpadkov, glasbena industrija, društva, pri tem pa

prednjači delo in zaposlovanje na črno.

Primarno se o tem, katere gospodarske aktivnosti se smatrajo za nelegalne

(prepovedane z zakonom) in legalne, odločajo posamezne države same.

Podobno je na posameznih državah tudi odgovornost, da določijo, katere

ekonomske dejavnosti se bodo urejale z delovno zakonodajo, kako se

opredelijo standardi kakovosti in podobno, kar je pogojeno z državnimi

političnimi potrebami. V zadnjem času se je ta odgovornost razširila na

mednarodno skupnost, saj veliko področij, kot so npr. zdravje in varnost,

urejata tako Evropska unija (EU) kot Svetovna trgovinska organizacija (STO)

(Shapland in Ponsaers, 2010).

Država skrbi za izvajanje različnih evropskih direktiv in konvencij, zato je bila

nacionalna zakonodaja tudi večkrat spremenjena, vendar bistvenih učinkov ni,

vzrokov za to pa je več; na primer, da nimamo natančnih podatkov o obsegu

sive ekonomije. Mogoče pa je zaznati pozitiven premik tako v samem

zaznavanju problema kot tudi v želji po zniževanju obsega neformalne

ekonomije na različnih področjih (Dobovšek, 2009).

Predvidevam potrditev hipoteze, da sta neformalna ekonomija in organizirana

kriminaliteta tesno povezani.

Delo je teoretično, uporabljeni so bili strokovni članki in monografije. Za

začetek bosta opredeljeni neformalna ekonomija in organizirana kriminaliteta

in nato povezava med njima, v zaključku bodo potrditve in morebitne

zavrnitve predpostavljenih hipotez.

9

2 Namen in cilji

Osnovni cilj dela je povezava med neformalno ekonomijo in organizirano

kriminaliteto. Služi boljšemu razumevanju neformalne oziroma sive ekonomije

in problematike le-te.

Delo govori splošno o neformalni ekonomiji, nato o organiziranemu kriminalu,

povezavi med njima in vplivu družbenih institucij na neformalno ekonomijo.

Opredelitev predpostavk (hipotez) v diplomskem delu:

1) Neformalna ekonomija in organizirana kriminaliteta sta tesno povezani.

2) Neformalno ekonomijo odpravljamo z institucijami kazenskega

pregona.

10

3 Teoretični uvod

3.1 Neformalna ekonomija

Široko gledano je neformalno gospodarstvo nasprotje od uradnega,

formalnega. Neformalna ekonomija je vseskozi prisoten »podtok«

(undercurrent). Državno, regionalno ali mestno gospodarstvo nikoli ne more

biti popolnoma formalno ali popolnoma neformalno. Nekateri segmenti so bolj

formalni kot neformalni, drugi postajajo bolj neformalni kot formalni in

obratno. Gospodarstvo lahko torej opredelimo zgolj po dominantni obliki

gospodarstva, v zahodnih državah je to še vedno večinoma formalno (Shapland

in Ponsaers, 2010).

Splošno gledano se neformalna ekonomija nanaša na neprijavljeno dejavnost,

ki ni zabeležena v nobenih uradnih gospodarskih dokumentih. Poznamo jo tudi

pod izrazi črna, neuradna, skrita, nezabeležena, senčna, siva, vzporedna,

dvojna, neopazna, podzemna, stara pa je toliko kot človeštvo samo. Najbolj

razširjena definicija neformalne ekonomije se nanaša na del gospodarske

aktivnosti, ki bi morala biti, pa ni zapisana v državnih podatkih. Ne gre za nov

pojav, niti ni omejena na spreminjajočo družbo razvijajočega se sveta,

pojavlja se tako v avtoritarnih kot ekonomsko zelo razvitih in demokratičnih

družbah. Zaradi svoje narave je neformalno ekonomsko aktivnost težko

prepoznati in še težje izmeriti. Poleg tega se ekonomisti in drugi družboslovci

ne strinjajo glede njenih učinkov. Nekateri smatrajo sivo ekonomijo za

negativno, saj državi onemogoča prihodek, poleg tega pa vpliva na

zanesljivost in točnost gospodarskih podatkov, na katere se nanašajo vlade ob

planiranju gospodarskih politik in določanju fiskalnih ter denarnih politik.

Drugi smatrajo neformalno gospodarsko aktivnost kot nekaj, kar vlade

tolerirajo ali celo namerno spodbujajo. Dojemajo jo kot razpoložljiv prihodek,

zmanjšanje brezposelnosti ter kot varnostni ventil v času ekonomske

tranzicije in upočasnitve (Danopoulos in Žnidarič, 2007).

Neformalna ekonomija je v večji meri kot formalna določena s tržnimi

mehanizmi, poganjata jo povpraševanje in ponudba. Neformalno gospodarstvo

11

spremlja tudi izostanek formalnih nadzorstvenih mehanizmov, kot so policija

in druge agencije, inšpektorati in nadzorstvene institucije, čeprav pravila in

kazni še vedno obstajajo, samo uporabljene niso.

Neformalno gospodarstvo je v tem primeru posledica izostanka oz. umika

države. Čeprav države same določajo, kaj je formalno in kaj neformalno oz.

katere dejavnosti se smatrajo za nelegalne in ali jih je treba regulirati,

neformalnega gospodarstva ne poganja formalna država niti lokalne politične

odločitve. Neformalno ekonomijo opredeljujejo preprosti in kruti ekonomski

mehanizmi ter slepa logika ponudbe in povpraševanja brez vmešavanja

družbenih politik (Shapland in Ponsaers, 2010).

Utaja davkov se nanaša na izogibanje plačevanju davkov od npr. plače in na

posredne ali neposredne davke, ki bi jih po zakonu morali plačati državi. Pri

neformalnem gospodarstvu gre za proizvodnjo dobrin in ustvarjanje

vzporednega zaslužka,vendar ni nujno, da je vpletena še utaja davkov. Lahko

sta tudi ena brez drugega. Lahko gre za legalno gospodarsko dejavnost, kjer

izvajalec le-te najde načine, da se izogne plačilu davkov, npr. skozi luknje v

zakonu ali neprijav določenih pretokov denarja.

Torej, eden med najbolj pomembnimi razlogi, zakaj se ljudje ukvarjajo z

gospodarstvom na črno, je izognitev plačilu davkov. Druga pomembna

dimenzija, ki je povezana z neprijavljeno ekonomsko aktivnostjo in utajo

davkov, pa je revščina. Ekonomisti in družboslovci se ne morejo zediniti glede

posledic neformalnega gospodarstva in utaje davkov. Nekateri menijo, da

izogibanje plačilu davkov izboljša življenjske pogoje, saj več denarja ostane v

rokah ljudi. Drugi pravijo, da utaja davkov povečuje oz. prispeva k revščini,

saj vladam odvzema pomembna sredstva za gospodarski razvoj, ki pomaga

šibkejšim segmentom populacije.

Neformalno gospodarstvo in utaja davkov sta povezani, nista pa sovpadajoči.

Kot mnogi družbeni pojavi se ne dogajata v vakuumu, potrebno pa je tudi

tveganje. Za to je potrebno izpolniti nekaj pogojev. Tri predispozicije so

prepoznane kot spodbujevalci neformalne gospodarske dejavnosti. Prvič,

12

dejavnost mora prinašati dodatno vrednost neformalnemu akterju, kar

pomeni, da mora kršitelju prinesti precejšnjo ekonomsko korist. Potencialna

korist mora prevladati nad tveganjem. Drugič, neprijavljena gospodarska

aktivnost je povezana z zavestno in namerno odločitvijo, da se prikrije to

dejavnost ali pa gre za pomanjkljivost finančnih podatkov. In tretjič, dodana

vrednost je potreben vendar ne zadosten pogoj- ekonomska dejavnost, ki po

pravilih ni zabeležena v državnih računih (npr. gospodinjstvo), se ne smatra za

neformalno ekonomijo (Danopoulos in Žnidarič, 2007).

Siva ekonomija se ne smatra za nevtralen pojav, ki prinaša redke dobrine in

storitve. Vpeta je v kriminalno pokrajino neke države: skrbi za manjši in

gospodarski ter finančni kriminal, ki cveti zaradi nevednosti o legalnosti s

strani državljanov. Podaljšuje organizirani kriminal (Van Duyne, 2006).

Neformalno gospodarstvo bo zacvetelo na območjih (področjih), kjer

priložnosti (geografske, socialni stiki itd.) že obstajajo. Te priložnosti so tiste,

ki naj bi narekovale naravo oz. vrsto neformalnega ekonomskega delovanja,

odvijajočo se na različnih območjih. Približno polovica današnjega svetovnega

prebivalstva živi v mestih in neformalne zaposlitve trenutno predstavljajo od

40% do 60% vseh zaposlitev v urbanih okoljih, v prihodnosti pa bo ta vrsta

zaposlitev najbrž predstavljala vedno večji odstotek vseh urbanih zaposlitev.

Neformalna prodaja predstavlja od 30% do 50% neformalnega urbanega

gospodarstva.

Nekateri opazovalci trdijo, da je neformalni sektor preveč raznolik, da bi se

ga lahko dojemalo kot koncept.

Neformalno gospodarstvo ima tradicijo in je vpleteno v družinska omrežja,

trgovanje in tihotapske poti, od katerih se mnoge vzporedno uporabljajo za

legalne izdelke in storitve. Neformalne zaposlitvene priložnosti temeljijo na

socialnih stikih in omrežjih, ker je iskanje delovne sile prek javnega

oglaševanja primerno za tiste, ki ne želijo pritegniti pozornosti oblasti k

svojim dejavnostim.

13

Neformalno gospodarstvo ima morda manj možnosti za hiter razvoj, manj

izkorišča nove priložnosti za posel kot formalno gospodarstvo. Zaradi različnih

varnostnih ukrepov in razvoja novih tehnologij je težje spraviti produkte do

kupcev. Iz tega sklepamo, da je neformalno gospodarstvo manj inovativno kot

formalno.

Neformalno gospodarstvo nastaja na periferiji formalnega, v skladu z

alternativno logiko preživetja (Shapland in Ponsaers, 2010).

Spodbujevalci črne ekonomije vključujejo tako makro kot mikro elemente.

Prvi dejavnik je stopnja obdavčenosti. Visoki davki ljudi silijo v neformalne

gospodarske aktivnosti. Stopnja legitimnosti režima in narava državne oblasti

je drugi dejavnik. Podjetja in posamezniki se bodo prej odločali za črni trg,

če menijo, da državne politike nepošteno omejujejo njihov zaslužek in

ekonomski status. Tretji dejavnik je visoka stopnja brezposelnosti. Ljudje, ki

iščejo zaposlitev, so v okoljih z visoko brezposelnostjo velikokrat prisiljeni

poiskati in sprejeti delo v neformalnem sektorju, kjer ni plačevanja

zdravstvenih in pokojninskih dajatev. To velja predvsem za območja, kjer je

državna podpora brezposelnim neobstoječa ali slaba.

Četrti dejavnik so institucionalne omejitve ali nadzor. Strogi delovni in

okoljski zakoni ter pretirana zaščita potrošniških pravic lahko ljudi usmeri

proti črnemu trgu. To velja tudi za peti dejavnik: visoke socialne prispevke.

Ekonomisti menijo, da visoki prispevki za pokojninsko in zdravstveno

zavarovanje zaposlenih povečujejo obseg neformalnih gospodarskih aktivnosti.

Šesti dejavnik je vloga države in učinkovitost državnih mehanizmov za

zmanjševanje neprijavljenega ekonomskega sektorja. Šibke državne

institucije, uradniška korupcija, anemična ali nekonsistentna policija in

pomanjkanje politične volje so vse dejavniki, ki vplivajo na potencialne

kršilce zakona. Zakon kršijo, ker menijo, da jih pri tem ne bodo dobili.

Sedmi dejavnik je gospodarski razvoj. Študije so pokazale, da je najvišja

stopnja dejavnosti na črno povezana s storitvenim sektorjem, ki je ponavadi

močnejši v gospodarstvih z napredno stopnjo razvitosti. Ljudje z nizkimi

dohodki se poslužujejo črne ekonomije primarno v storitvenem sektorju in

izkoriščajo slab nadzor države na tem področju gospodarske dejavnosti.

14

Narava in organizacija državnega gospodarstva je lahko eden od

pomembnejših dejavnikov.

Manjši sektorji z nizki kapitalom in s slabo tehnologijo ter visoko

povpraševanje po delavcih v industriji in kmetijstvu privlačijo nekvalificirane

in pogosto nelegalne migrantske delavce. Za njih neformalno gospodarstvo

predstavlja logičen vir zaposlitve (Danopoulos in Žnidarič, 2007).

3.1.1 Kako evropske politike pripomorejo k definiranju meja med legalnim

in nelegalnim delom?

Nelegalno delo, delo na črno, neprijavljeno ali neformalno delo; ti izrazi

odražajo neformalno gospodarstvo z vidika dela. Meje med legalnim in

nelegalnimi oblikami dela niso fiksne, ampak so odvisne od političnih prioritet

in javnih politik.

Nelegalno delo pomeni delo brez uradne pogodbe, nespoštovanje obveznosti

plačila socialnih prispevkov in davkov, neupoštevanje drugih zakonskih zahtev

(npr. varstvo pri delu). Zakonodaja opredeljuje nelegalno delo s tem, da

postavi pravila in zahteve za legalno delo: kdo je pristojen za delo na nekem

območju, katera pravila morajo spoštovati delavci in delodajalci itd.

Zakonodajalci v državah članicah niso avtonomni pri definiranju meja med

legalnim in nelegalnim delom, saj morajo spoštovati pravila notranjega trga

evropske skupnosti. Prosti pretok delovne sile in tranzicijske izjeme pri

obdobjih povečevanja EU je ena od osnovnih svoboščin, ki sestavlja evropski

interni trg. Ta temeljni element evropske integracije je oblikoval organ

evropske zakonodaje (body of European legislation) in sodbe evropskega

sodišča (European court of justice). Vsebuje omejitve na podlagi javne

politike, varnosti ali zdravja. Zaradi dinamičnosti evropskega internega trga in

naraščajoče mobilnosti delavcev znotraj EU so restriktivna domača pravila

posameznih držav na udaru. Prosti pretok delovne sile je omejen s

tranzicijskimi pravili, ki omejujejo zaposlovanje delavcev iz novih članic

(Aden, 2010).

15

Na splošno imajo samo legalni migranti pravico do redne zaposlitve.

Najpogosteje v državah članicah sledijo dvojni strategiji, ki zaščiti tako

domači delovni trg pred neželenimi delovnimi migracijami in jih odprejo, če

se pojavi potreba po dodatnih delavcih. Razlikovanje med legalno imigracijo

visoko usposobljenih ljudi in nelegalno imigracijo delavcev, ki opravljajo

obrobna dela, je neposredna posledica političnih izbir, ki jih pogosto

poganjajo politične namere po dobrih pogojih za gospodarstvo. Zakonodajalci

definirajo kategorije delavcev, dobrodošle v specifični situaciji, ki je odvisna

od ekonomskih in političnih potreb ter preferenc v določenem trenutku.

Opredelijo tudi, kako lahko oz. težko je priti v določeno državo oz. dobiti

redno zaposlitev .Politično odločanje pa je pogosto odvisno od pritiskov

gospodarskih skupin kot združenja delodajalcev. Le-ti lobirajo lažji dostop do

kvalificiranih migrantskih delavcev.

Meje med legalnim in nelegalnim delom so spreminjajoče v času in prostoru,

zakonodajalci pa lahko vplivajo nanje s tem, da določijo meje med

dovoljenim in prepovedanim.

Potreba po delovni sili, nameni za zmanjšanje neformalnega gospodarstva in

poudarjanje človekovih pravic so vsi razlogi, ki lahko prisilijo zakonodajalce,

da nekatere aktivnosti prenesejo v legalni sektor, ki ga podpirajo zveze

delodajalcev in sindikati. Visoka stopnja nezaposlenosti ter populistični anti-

migracijski pritiski imajo nasproten učinek, zato se morajo ustvarjalci politik

zatekati k razširjanju definicije nelegalnega dela.

V evropski večnivojski zakonodaji so pravila, ki določajo, kdaj je delo legalno

oz. nelegalno, pogosto kompleksna in zatorej težko razumljiva za delavce,

javni upravi pa je to težko aplicirati. V drugih sektorjih neformalnega

gospodarstva dualistično razlikovanje med legalnimi in nelegalnimi

dejavnostmi izginja. Kjer so pravila nejasna, se pojavljajo sive cone.

Klasifikacija aktivnosti kot nelegalne ali legalne je pogosto odvisna od

zakonskih pravil, ki morajo upoštevati večnivojsko naravo več pravil v EU.

Prevladuje simbiotičen in sinergijski odnos med legalnim in nelegalnim delom.

Najbolj učinkovit način za zmanjšanje nelegalnega dela se je pokazala

odstranitev oz. premaknitev le tega iz polja nelegalnosti. Črni trg dela se

16

lahko zmanjša tudi s tem, da se naredi legalno delo bolj privlačno in donosno

tako za delodajalce kot za delavce.

Merjenje učinkovitosti preventivnih ali represivnih politik pa postavlja

metodološke probleme. S kriminološkega vidika merjenje dela na črno

predstavlja podoben metodološki izziv kot merjenje temnega polja

kriminalitete. Da bi lahko ocenili učinkovitost ukrepov za zmanjšanje

nelegalnega dela, bi morali vedeti več o obsegu (neprijavljenih) primerov

različnih vrst nelegalnega dela (Aden, 2010).

Podjetja najemajo varnostne družbe za nadzor aktivnosti, ki predstavljajo

tveganje zanje. Te aktivnosti so lahko kriminalne ali nekriminalne narave.

Javni varnostni organi se zanimajo samo za dejavnosti, ki so prepovedane z

zakonom. Potencialno nevarna situacija za podjetje ali organizacijo je tudi

navzkrižje interesov. Čeprav se samo po sebi ne smatra za kaznivo dejanje, je

navzkrižje interesov lahko zelo škodljivo za organizacijo in lahko privede do

kriminalnih dejanj. Problematično je tudi t.i. senčno območje (shadow area),

ki nastane med legalnimi in nelegalnimi delovnimi praksami, še posebej v

tujini (npr. poslovanje preko »izmenjave daril«). Varnost je v podjetjih

centralizirana okoli preprečevanja aktivnosti, ki so škodljive za podjetje, ko

pa gre za kriminalna dejanja, ki lahko pomagajo podjetju, pa je ta prevencija

le pogojna (Dorn in Meerts, 2010).

3.1.2 Regulacija in preprečevanje sive ekonomije

Eden ključnih problemov policije je, da je njihova definicija ekonomske

kriminalitete obenem pretirano ozka in neupravičeno široka, kar pojasnjuje

tendence varnostnih podjetij, da zaščitijo interese svojih klientov. Varnost v

podjetjih je »po meri narejena pravica« za podjetja, saj jim omogoča, da se

oblasti ne mešajo v njihove posle.

Nove oblike kriminalitete, strategije in metode delovanja kriminalnih združb

so zahtevale prilagajanje ter posodabljanje prikritih preiskovalnih ukrepov, še

bolj pa različnih oblik dela policije oz. preiskovalnih organov (Kregar, 2006).

17

Regulacija, ki temelji na skupnosti (npr. neformalne norme v neki soseski), je

pomemben segment. Zadnje pa so organizacije, podobne mafiji, ki imajo

svoje lastne notranje regulacije. Ti dve sta neformalni »legal orders«, saj ne

izvirata iz državnih organov temveč neformalnih segmentov, kot je

skupnost,ne glede na to, ali gre za legalne ali prepovedane dejavnosti.

Potrebno je razviti analitičen okvir, ki integrira dele formalnih pravnih

sistemov z deli neformalnih pravnih sistemov, pri tem pa nepreferirati

državnih sistemov nad zasebnimi niti formalnih nad neformalnimi. Potrebno je

sestaviti hibridni sistem, ki vsebuje oboje. Da je hibridni sistem dovolj

prilagodljiv in koristen za podjetja, mora vsebovati elemente neformalnih

pravnih sistemov.

Kriminologija se ponavadi osredotoča na nelegalne dejavnosti posameznikov in

podjetij na eni strani in represivne organe ter kazensko-pravne sisteme na

drugi. Raziskuje pa tudi interakcijo med temi elementi znotraj širših

političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih okolij. Na kratko, pozornost je

usmerjena na srečanje državnega in neformalnega gospodarstva. Nasprotno je

raziskovanje vloge zasebnih varnostnih podjetij, ki vnašajo zasebne elemente

v korporativno sfero, pokazalo, da gre za aktivnosti znotraj formalnega

gospodarstva, vendar v odsotnosti države. V neformalnem gospodarstvu

država ne izvaja direktnega nadzora in s tem omogoča zasebnim subjektom,

da nadzirajo svoje neformalne aktivnosti. To je pravo, ki je formalnim

ekonomskim akterjem ljubše: hitro, tiho in kratkoročno stroškovno učinkovito.

Ta informalizacija prava znotraj formalnega gospodarstva ne nakazuje umika

države, saj se država nikoli ni neposredno vpletala v ta vprašanja.

Analitično gledano varnostna podjetja in zasebni sektor predstavljata

neformalno gospodarstvo pravnega sistema, kar je bilo pričakovano, da bo

javno. Formalno pravo se lahko izkaže za neformalno, netransparentno in

zasebno vodeno. Pravo je aspekt ekonomije in ne države (Dorn in Meerts,

2010).

Gospodarsko izkoriščanje, revščina, posredna diskriminacija, nepriviligiran

status, pomanjkanje dostopa do mehanizmov odločanja, dejanska deprivacija

pravic večine svetovne populacije so vse okoliščine, ki kljub ignoranci s strani

18

političnih in ekonomskih elit nakazujejo, da je trenutni politični sistem kvazi-

demokratičen, gospodarski sistem pa nemoralnen, nepravičen in

izkoriščevalski (Dobovšek, 2010).

Mnogi ekonomisti menijo, da je glavni vzrok korupcije neučinkovit nadzor,

vendar pa sta ti dve stvari lahko tudi obratno povezani, pogosto je korupcija

tista, ki povzroči neučinkovitost nadzora in ne obratno (Lambsdorff, 2007 v

Dobovšek, 2010).

Kapitalistične bele ovratnike rešuje pred pravnimi in moralnimi sankcijami

vrsta olajševalnih okoliščin: na primer ohlapna, spreminjajoča se, poljubno

raztegljiva normativna regulacija, kompleksna izvedba in slaba vidljivost

kriminalnih dejavnosti ter razpršenost odgovornosti in viktimizacije (Kanduč,

2006).

Z upoštevanjem Evropske komisije lahko rečemo, da v Sloveniji z novo

zakonodajo nismo dosegli želenih učinkov zmanjšanja neformalne ekonomije,

ampak se je celo povečala. Pomembno pa je, da se zakonodaja na področju

dela in zaposlovanja na črno izvaja. Preprečitev oziroma zmanjšanje

neformalne ekonomije pod 15 odstotkov BDP (kar je nizka stopnja) je mogoče

z odpravo vzrokov za neformalno ekonomijo, z nižjo davčno stopnjo,

nadzorom predvsem pa s skupnim delovanjem vseh državnih organov in

usklajeno ekonomsko politiko.

Slovenija skrbi za izvajanje različnih evropskih direktiv in konvencij, zato je

bila nacionalna zakonodaja tudi večkrat spremenjena. Bistvenih učinkov ni,

vzrokov za to pa je seveda več in eden med njimi je pomanjkanje natančnih

meritev oziroma podatkov o obsegu neformalne ekonomije, saj se z meritvami

nihče ne ukvarja. Za aktivno spremljanje pojava in načrtovanja ukrepov za

zmanjšanje obsega je nujno, da se pojav meri in spremlja (Dobovšek, 2009).

3.1.3 Ukrepi za zmanjševanje obsega neformalne ekonomije

Potrebni so kratkoročni, dolgoročni in operativni ukrepi.

Kratkoročni oziroma srednjeročni ukrepi se načrtujejo za obdobje treh do

petih let. V tem času bi bilo treba spremeniti zakonodajo na različnih

19

področjih in povečati učinkovitost represivnih organov, predvsem na področju

odkrivanja storilcev in ukrepanja zoper njih ter nagibanje k temu, da se

prihodki neformalne ekonomije zasežejo in odvzamejo. Pri tem bi morali

sodelovati vsi državni organi. Potrebna je tudi boljša izmenjava podatkov in

dostop do baz, ki jih vodijo posamezni organi.

Dolgoročni ukrepi: pri teh je treba poskrbeti za čim boljši gospodarski razvoj

države, kajti višji življenjski standard vpliva na zniževanje obsega neformalne

ekonomije. Država sama si mora prizadevati, da se obdobje tranzicije čim

prej konča in se javni dolg čim prej zniža.

Operativni ukrepi: z njimi se načrtujejo aktivnosti posameznih državnih

organov in tudi drugih, ki sodelujejo pri zmanjševanju neformalne ekonomije.

Vsebovati morajo dejanske naloge in ukrepe z določenega delovnega

področja. Operativni ukrepi morajo narekovati aktivnosti, ki povečujejo

intenzivnost in učinkovitost nadzornih mehanizmov. Treba bi bilo oceniti

število inšpektorjev, ki bi zmogli opravljati nadzor in določiti njihove

pristojnosti in cilje dela.

Potrebno je vsesplošno razumevanje, da je dobiček iz neformalne ekonomije

nelegalen, še več, gre za parazitsko dejavnost na račun drugega. Ko bodo

ljudje to razumeli, bo postalo jasno, zakaj si je treba prizadevati za

zmanjševanje obsega tega pojava (Dobovšek, 2009).

3.1.4 Pranje denarja

Pranje denarja je pretvarjanje denarja in sicer tako, da dobi nelegalno

pridobljen denar navidezno legalen status. Gledano zgolj s pravnega stališča,

je lahko pranje denarja že polaganje dohodkov s kriminalne dejavnosti na

domač bančni račun (Levi, 2010). To je eden od razlogov, zakaj je finančni

sektor eden glavnih borcev v boju proti pranju denarja.

Pranje denarja stoji na prelomnici med legalnim in nelegalnim oz.

neformalnim gospodarstvom, čeprav so te meje postavljene. Ko nezakonito

pridobljeni denar prestopi ta prag, bo postal formaliziran in se obnašal kot

normalen denar. V tej vlogi je pranje denarja funkcionalno tako za formalno

kot neformalno gospodarstvo, saj omogoča legalno (u)porabo denarja, ki

20

doteka z neformalne ekonomije na formalnih finančnih trgih. To stimulira

prav neformalno gospodarstvo, medtem ko normalno obnašanje denarja vpliva

na finančne tokove finančnih trgov.

Z ekonomskega stališča je boj proti pranju denarja torej lahko sprejet kot

nepotreben. Ker pa smo družba, ki se bori proti kriminalu in želi zmanjšati

priložnosti za storitev le-tega, je motiv za boj proti pranju denarja neko

normativno stališče. Čeprav neformalno gospodarstvo ne vsebuje izključno

denarnih transakcij, so nekateri neformalni denarni tokovi usmerjeni natančno

k uporabi tega denarja v neformalnem gospodarstvu. Dostopnost nezakonito

pridobljenega denarja oz. pretočnost le-tega v formalno ekonomijo v veliki

meri določa zakonodaja in posledično izvajanje te zakonodaje.

Eden od načinov za preučevanje neformalnega gospodarstva in vpliva proti-

pralne zakonodaje je ocenjevanje velikosti in posledično spremembe velikosti

posameznega gospodarstva. Številne raziskave so poskusile izmeriti obseg in

velikost neformalnega gospodarstva, npr. z dohodki iz kriminalne aktivnosti ali

na podlagi BDP-ja. Te ocene pa so ohlapne in ne vedno skladne ena z drugo.

Ker smo v pomanjkanju prepričljivih statistik, ne vemo, koliko denarja

predstavlja neformalno gospodarstvo, niti ne vemo, kakšni zneski se pretakajo

med obema gospodarstvoma. To zelo otežuje merjenje učinkov zakonodaje

(Verhage, 2010).

Glede pranja denarja ima v Sloveniji policija manjša pooblastila kot na primer

policija v Veliki Britaniji. Trenutna razdelitev pristojnosti med policijo in

Uradom RS za preprečevanje pranja denarja ni optimalna, prav zato ni učinka

pri preiskovanju sumov pranja denarja in posredno tudi ugotavljanja izvora

sumljivih transakcij, prek katerih storilci prikrijejo izvor denarja,

pridobljenega s kaznivimi dejanji. Prav tako urad nima pravih pristojnosti

glede zasega protipravne premoženjske koristi, policija pa nima dovolj

podatkov o sumljivih transakcijah (Dobovšek, 2009).

21

3.1.5 Negativni in pozitivni vplivi neformalnega gospodarstva

Pojav vzporednega gospodarstva je kompleksen, kontroverzen in multi-

dimenzionalen, vpliva pa na milijone ljudi iz vseh slojev, tako pozitivno kot

negativno.

Med ključne negativne vplive neformalne gospodarske dejavnosti štejemo:

1. Negativno vpliva na zanesljivost in točnost uradnih državnih statistik,

kar otežuje oblikovanje vladnih politik in jih napravi manj kredibilne za

tuje in druge oblike investiranja. To sproži začaran krog, ki spodbuja

premik k neformalnim aktivnostim ter zmanjša zaupanje v državo.

2. Vladne fiskalne politike postanejo neučinkovite. Država ne more

natančno oceniti dohodkov, kar otežuje planiranje in izvajanje

proračuna.

3. Moti monetarno politiko. Neformalna gospodarska dejavnost vodi v

pomanjkanje transparentnosti, škodi delovanju kapitalnih trgov. Tisti,

ki se ukvarjajo z dejavnostmi na črnem trgu, imajo težave pri

pridobivanju kreditov.

4. Ustvarja velike razlike med uradnim in dejanskim dohodkom. Vladne

številke glede porazdelitve premoženja imajo malo skupnega z

dejanskim stanjem, kar še bolj vpliva na zanesljivost uradnih statistik.

5. Vpliva na točnost podatkov o zaposlenosti, saj pogosto kažejo večjo

nezaposlenost, kot v resnici obstaja. Državni podatki o zaposlenosti

temeljijo na ljudeh, ki so uradno zaposleni, tisti, ki delajo v

neformalnem sektorju, niso vključeni.

6. Vodi do neenakosti med gospodarskimi sektorji. Črni trg lahko

premakne poudarek in se lahko seli iz enega dela gospodarstva v

22

drugega. Zaradi svoje narave neformalna aktivnost ne pokaže

zanesljivih podatkov, zato je državam težko pridobiti jasno sliko in

prilagoditi ekonomsko politiko tako, da poveča produktivnost in

konkurenčnost.

Siva ekonomija pa prinaša tudi nekatere pozitivne učinke:

1. Ustvarja nova delovna mesta, s čimer pripomore k blaginji.

2. Zmanjša brezposelnost, saj nudi delo številnim delavcem.

3. Povečuje konkurenčnost, saj vzpodbuja podjetja, da poiščejo načine, s

katerimi se izognejo ali zmanjšajo draga in stroga vladna pravila.

4. Decentralizira in razprši ekonomsko dejavnost. Črni trg se razvija okoli

manjših in srednje velikih podjetij, ki delujejo na podeželju, da se

izognejo vladnemu nadzoru.

5. Deluje kot varnostni ventil za gospodarska nihanja, ki so posledica

državne birokracije v pomanjkanju tekmovalnega duha. S tem da

obidejo vladne ovire, neformalni sektor lahko pomaga ponovno zagnati

gospodarstvo, zmanjša nezaposlenost in socialne nemire.

Tudi pri utaji davkov gre za namerno dejanje in tehtanje med tveganjem in

koristjo.

Ekonomisti in drugi družboslovci se strinjajo, da ima utaja davkov več

negativnih kot pozitivnih posledic in da je vpliv na družbo večji, glede na

neformalno gospodarstvo:

1. Povzroča nepravično in neupravičeno porazdelitev davčnega bremena.

2. Zmanjša prihodke države.

23

3. Zmanjša učinkovitost ukrepov za pobiranje davkov, onemogoča državo

pri doseganju ciljev iz gospodarskih politik.

4. Ovirajo pravila konkurenčnosti ter prostega trga.

5. Poveča regresivne davke.

6. Negativno vpliva na odnos do plačevanja davkov s strani vestnih

državljanov.

Navkljub dejstvu, da neformalna gospodarska dejavnost in utaja davkov nista

nujno vzajemna, je njuna sočasna prisotnost, še posebej če gre za okolje z

visokimi davčnimi stopnjami, odgovorna za nižje pokojnine, nižje socialne

transferje in druge oblike pomoči najranljivejšim družbenim skupinam.

Privedeta do visokih stopenj revščine med relativnim obiljem.

Nelegalno dejavnost je zaradi njene narave težko odkriti, še težje pa poiskati

informacije in vzpostaviti povezave (Danopoulos in Žnidarič, 2007).

3.2 Organiziran kriminal

Organiziran kriminal je široko uporabljen izraz, zanj ni mednarodno priznane

definicije, niti ni definiran v naši zakonodaji. Vendarle pa imajo vsi poskusi

definiranja organiziranega kriminala skupne točke, kot so skupinske

aktivnosti, ki jim je bistven dobiček, da dejavnosti presegajo državne meje.

Gre tudi za povečanje dobička z nasilnimi sredstvi in prelivanje dobička v

zakonite dejavnosti. Glavna motivacija organiziranega kriminala je torej

dobiček in večanje le-tega. Zanj je značilna velika teritorialna gibljivost,

raznolikost poslov in ravno zaradi tega je težje odkriti nove skupine.

Organizirani kriminal se kaže kot uspešno podjetje, ki proizvaja nelegalne

proizvode in zadovoljuje povpraševanje (Dobovšek, 1997).

Kako organiziran je organizirani kriminal? To je vprašanje, ki se poraja v

mnogih študijah o tej tematiki.

24

Zelo pogosto gre za dihotomijo med dobro prepoznavnimi kriminalnimi

organizacijami na eni in fragmentiranimi strukturami na drugi strani. Kot pri

vsakem družbenem pojavu so vmes še različni odtenki sive, ki jih je potrebno

upoštevati (Lampe, 2006).

Kot pravi Kanduč (2006), pri besedni zvezi organizirani kriminal najpogosteje

pomislimo na mafijo. Gre za večje in manjše nezakonite podjetniško-poslovne

strukture, ki služijo denar s trženjem prepovedanih dobrin, z izsiljenimi plačili

v zameno za varstvo/varnost, s posojanjem in pranjem umazanega denarja,

plenilskimi/roparskimi aktivnostmi in spreminjajočo se množico drugih

kaznivih dejanj. »Mafijsko načelo« ima ključno vlogo pri nastanku in razvoju

svetovnega kapitalističnega sistema, še posebej pa v okviru imperialističnega

plenjenja, zastraševanja, prisiljevanja in izsiljevanja izkoriščevalskih in

zatiralskih praks, ki so jih izvajale najmočnejše globalne sile, tako zasebna

podjetja kakor države, v zadnjem času pa to počnejo tudi naddržavni oblastni

mehanizmi.

»Organizirani kriminal se nanaša na kriminalno organizacijo in področja

njenega nezakonitega delovanja. Kriminalne organizacije so precej različne in

spremenljive. Razlikujejo se glede na število in usposobljenost članov,

količino in kakovost resursov, ki jih nadzorujejo, obseg in zvrst kriminalno-

ekonomskih aktivnosti, s katerimi se ukvarjajo, zmožnost, da nevtralizirajo

grožnje kazenskopravnega sistema, razmere do državnih in lokalnih oblastnih

struktur, kompleksnost, stabilnost in prilagodljivost notranjih struktur,

sposobnost delovati/poslovati na internacionalni ravni, odnos do zakonitega

ali formalnega gospodarstva – ki je lahko plenilski, parazitski ali simbiotičen;

številčnost in socialne značilnosti klientele, etnično ali regionalno poreklo,

stopnjo legitimnosti, ki jo uživajo v matičnem okolju itd.« (Kanduč, 2006:42-

43).

Pri organiziranem kriminalu imamo torej opraviti z organizacijsko strukturo, ki

je bila ustanovljena s slabimi nameni; kot svojevrstno kriminalno podjetje,

katerega cilj je poslovati s čim večjim dobičkom in krepiti ter širiti svojo moč,

v tem pa se prav nič ne razlikuje od zakonitega podjetja (Kanduč, 2006).

25

Po mnenju Ruggeria v Kanduč (2006) je najpomembnejša značilnost

organiziranega kriminala njegova zmožnost, da rekrutira in mobilizira

kriminalno delo, ki je nato usmerjeno v kolektivno realizacijo najrazličnejših

kriminalnih projektov.

V čem se kriminalno podjetje razlikuje od zakonitega? Precejšen del dobička,

ki ga ustvari kriminalna skupina, se razblini in pretopi v interno bogastvo,

luksuzne dobrine in druge oblike neproduktivnega trošenja, namesto da bi bil

usmerjen v produkcijo nove vrednosti, nadaljnjo akumulacijo kapitala in

povečanje gospodarske rasti. Dohodek pridobiva na nelegalnih trgih z

oskrbovanjem zainteresiranih strank s prepovedanim ali nedopustnim blagom.

Moč in vplivnost kriminalne združbe pa nista nujno omejena samo na teritorij,

ki ga kontrolira, ampak se lahko razširita navzven v smeri proti zakonitim –

političnim, ekonomskim, finančnim, cerkvenim, medijskim in drugim

strukturam. Meje med organiziranim kriminalom in uradnimi institucijami so

pogosto zamegljene in prekoračene. (Več o tem v poglavju Prevzem države).

»Organizirani kriminal nalaga svoj kapital tudi v zakonita podjetja, še posebej

manjše ali srednje velike firme. Ta vpletenost in vpetost v »nedolžno družbo«

pa je pomemben način, kako organizirani kriminal razširi svoj obseg, podaljša

domet in poveča dobičkonosnost svojih aktivnosti« (Kanduč, 2006:50-51).

Rawlison v Kanduč (2006) razlikuje štiri tipe oziroma razvojne stopnje med

organiziranim kriminalom in zakonitimi, predvsem političnimi strukturami.

Prva faza je reaktivna. Tu se organizirani kriminal zgolj odziva na priložnosti,

ki jih najde v prostoru, kjer deluje, in je ekonomsko-politično dovolj stabilen,

da se mu ni treba pogajati z raznimi tolpami. Druga faza je pasivna

asimilacija. Tu že pride do pogajanj med organiziranim kriminalom in

zakonitimi strukturami, ki potrebujejo ali so zainteresirane za specifične

usluge »črnega sektorja«, vendar so v tem razmerju zaenkrat še močnejše,

zato lahko narekujejo pogoje sodelovanja. Tretja faza je aktivna asimilacija.

Organizirani kriminal prodre v zakonite strukture že do te mere, da se

razmerje moči prične nagibati k nevarnemu ravnovesju. Razloček med

dopustnimi in nedopustnimi aktivnostmi postane vse bolj dvoumen za oba

partnerja. Četrta faza pa je proaktivna. Tu je kriminalna organizacija že

26

zmožna vplivati na politični proces, zastraševati vsakogar, ki se ji postavi po

robu,in se infiltrirati v legitimna podjetja, banke, politične stranke, medijske

in druge pomembne institucije. Treba pa je seveda poudariti, da to velja tudi

za zakonito kapitalistično podjetje, ki je lahko v razmerju do uradnih, zlasti

političnih in medijskih struktur, ravno tako reaktivno, pasivno ali aktivno

asimilirano in proaktivno. (Več o tem v poglavju Vpliv družbenih institucij na

neformalno ekonomijo).

Kriminalno podjetje prav tako državi ne plačuje davkov, velikokrat pa so

nekatere dejavnosti, ki jih izvaja, obdavčene, saj si mora za varno poslovno

okolje kupiti čim varnejše okolje, zlasti v razmerju do državnih oblasti

oziroma kazensko-pravnega sistema (Kanduč, 2006).

Če pogledamo zgodovino boja proti kriminalu, dobimo vtis, da so ukrepi

kazensko-pravnega sistema napredovali obenem hitro in počasi.

Svečane deklaracije in akcijski plan proti organiziranemu kriminalu, ki jih je

sprejel Evropski svet (European Council) leta 1998 v Temperi; konvencija

Združenih narodov decembra 2000 in vsi drugi močno izraženi nameni. Vsi ti

dogodki predstavljajo vrhunce desetletja, ki predstavlja globalno izraženo

voljo za boj proti organiziranemu kriminalu.

Čeprav se policija konstantno pritožuje, da nima dovolj orodij (zadostnih

preiskovalnih pooblastil), še vedno prepričuje javnost, da so vpleteni v nikoli

zaključeno »vojno proti organiziranemu kriminalu«.

Delo policije in drugih organov pregona je ovirano ne samo zaradi

pomanjkanja sredstev ali orožij, ampak predvsem zaradi dejstva, da so

postavljeni na napačno »bojišče«, torej na trg prepovedanih dobrin ali

storitev in trg dovoljenih dobrin, ki pa so pridobljene poceni z goljufijo.

Da bi se borili proti razvoju organiziranega kriminala in zmanjšali pojav pranja

denarja, se je sprejel nov sistem zakonov. Ne samo, da se je kaznovalno pravo

spremenilo v smislu, da zahteva od kupcev premoženja dokaze, kje in kako so

do tega premoženja prišli, ampak se je sprejel tudi zakon, ki prepoveduje

legitimacijo prihodka iz kriminalne aktivnosti (Van Duyne, 2006).

27

Enotne, globalno sprejete definicije neformalne ekonomije ni, zato je odvisno

od avtorja do avtorja, kako definira le-to. Kljub temu da je skoraj toliko

definicij kot avtorjev, pa je vsem skupno to, da pomeni neformalna ekonomija

izkoriščanje legalne ekonomije, da gre za utajo davkov in pridobivanju koristi,

predvsem finančne, na nezakonit način. Gre za izkoriščanje države in

velikokrat so ljudje v to prisiljeni zaradi kriznih gospodarskih razmer in

dobičkov, ki so višji in večji, kot je tveganje. Veliko teorij je dobrih,

potrebovali pa bi več strategij, kako neformalno ekonomijo uspešno

zmanjšati, saj je po mojem mnenju ni mogoče popolnoma izkoreniniti.

28

4 Neformalna ekonomija in organizirana kriminaliteta

V neformalnem gospodarstvu je bolj kot ne verjetno, da bo delovno okolje

ostalo statično, kar se tiče metod dela. Delavci so relativno brez moči v

primerjavi z vodilnimi, niti ne vidijo možnosti za spremembo. S tega vidika je

normalno gospodarstvo precej podobno organizacijski strukturi nekaterih oblik

organiziranega kriminala. Podjetniki, družine ali skupine organiziranega

kriminala se obdržijo skozi daljša časovna obdobja, so neverjetno stabilni na

svojem dominantnem položaju in z izkoriščanjem delovne sile predstavljajo

kvazi monopolizem. Nove investicije in infrastrukture niso potrebne zaradi

vedno prisotne nizke cene delovne sile, ki dela za nizke plače v bolj ali manj

nehumanih pogojih. Ena od »prednosti« je tudi odsotnost kolektivne moči, saj

ni ne vmešavanja sindikatov ne lobijev.

Drugi zorni kot prepletanja formalnega in neformalnega gospodarstva je

obseg, v katerem vpleteni pridejo navzkriž z uradnimi pravili glede

kriminalizacije ali regulacije. V mnogih primerih je neformalno delo izvedeno

znotraj nelegalnih situacij. V teh primerih je neformalni delavec označen kot

prestopnik, kriminalec. Vprašanje je, kdaj pride do premika od vloge

prestopnika do vloge žrtve (Shapland in Ponsaers, 2010).

Migrantski delavci na primer se ne počutijo kot del skupine. Poleg tega

obstajajo objektivni pogoji za izkoriščanje in nezmožnost videnja dela kot

pripomočka za lastno napredovanje, kar privede do osnovnih pogojev za

vpletenost v kriminalne dejavnosti ali t.i. mešane kariere, kjer gre za

izmenjevanje ali kombiniranje legalnih in nelegalnih aktivnosti. Klasične

teorije glede kaznovalne socializacije (punishing socialization) pravijo, da se

posamezniki, ki jih povezuje tveganje in podrejen družben položaj, združijo,

kar jim pomaga pri spopadanju z ovirami, s katerimi se srečujejo v sovražnem

okolju.

Postavlja se vprašanje, ali je delo bolj sprejemljivo kot kriminal. Najprej je

potrebno raziskati, zakaj nekateri posamezniki počnejo kazniva dejanja in

drugi ne. Zmanjšanje oblik družbenega nadzorstva, nizke plače in številne

29

priložnosti za vpletenost v nelegalne dejavnosti so razlogi, zakaj je delo za

nekatere posameznike manj privlačno kot kazniva dejanja.

Investiranje sredstev v usposabljanje delavcev (tudi tistih, ki so nezakonito v

državi), je pomembna strategija, ne samo za povečanje njihovih možnosti

iskanja boljše zaposlitve, ampak tudi za zmanjšanje stroškov državne

zdravstvene blagajne (Saitta, 2010).

Po svojih oblikah je organizirani kriminal izredno dinamičen in kompleksen

pojav, odvisno od tega, ali gre za organizirani kriminal tradicionalnega tipa ali

za podjetniško skupinsko deviantnost. Strukture organiziranega kriminala so

večplastne in prepletene, bistvo pa je, da ga ne »slišimo« in ne »vidimo«.

Organizirani kriminal deluje z velikim številom skupin, ki delujejo prožno in

svojo sestavo vedno znova prilagajajo zahtevam konkretnega okolja

(Dobovšek, 1997).

Organizirani kriminal je kot prepoznan fenomen prisoten med zadnjo polovico

stoletja (ZDA) in dvema dekadama (Evropa). Status organizirane kriminalitete

finančnega in ekonomskega kriminala je bil zmeraj nejasen. Čeprav ima

ekonomski kriminal daljšo legalno in kriminološko zgodovino kot organizirana

kriminaliteta, je veliko konceptualnih problemov v tej stroki.

Večina kriminalnih organizacij je vpletenih v trg nelegalnih produktov in

način,s katerim se organizirajo, je v veliki meri določen s strani narave

komoditete in socialnega potenciala trga (Van Duyne, 2006).

Neučinkovitost, kontradiktornost, legalna in moralna kontroverznost so

primerni opisi naraščajočih globalnih groženj, ki pretijo varnosti sodobnega

sveta (npr. organizirani kriminal). Uradne razprave se v glavnem osredotočajo

na abstraktno varnost mednarodne skupnosti, mednarodne organizacije in

institucije ali pa posamezne države in njihove institucije. Uradno

razumevanje varnostnih problemov in ukrepov za njihovo reševanje je

pristransko do interesov »civiliziranega« sveta ter njegovih elitnih skupin in

posameznikov (Dobovšek, 2010).

30

V kontekstu varnostne politike kriminalitete, še posebej pa njene

najnevarnejše oblike, med katere spada tudi prevzem države, ni analizirana

kot pojav, ki izvira iz državno družbenih procesov in struktur. Gospodarske in

politične elite, ki vodijo mehanizme javnega sprejemanja odločitev na lokalni

in globalni ravni, so zavedno ali nezavedno spregledali dejstvo, da družba ni

le žrtev kaznivih dejanj, ampak tudi igra vlogo pri vzrokih za te pojave, kar

pomeni, da si deli odgovornost za njih. Pojavi, kot so organizirani kriminal, ki

lahko vpliva na politične procese, izvirajo iz neenakega družbenega reda in

ekstremno neenakomerne porazdelitve materialnih dobrin, izkoriščanja,

izolacije, revščine, neupravičene deprivacije, diskriminacije in

marginalizacije. Postmodernistična kapitalistična družba tveganja torej

omogoča t.i. kulturo strahu. Delno je za to odgovoren umetno ustvarjen strah

pred terorizmom in kriminalom, strah, ki ima svoje lastno ideološko ozadje,

primarno pa je povzročen zaradi vedno večjih ekonomskih in socialnih

negotovosti. Njegove glavne značilnosti so ekonomsko nasilje, ki temelji na

strahu pred brezposelnostjo, strah pred izgubo finančne in socialne varnosti in

materialnih dobrin ter strah pred tujci, migranti in drugimi, ki so videni kot

nesocializirani, nedisciplinirani in nekonformistični (Kanduč, 2003).

Da bi lahko popolnima razumeli organiziran kriminal, moramo spoznati

pomembnost »tradicionalnega omrežja tajnih odnosov med člani zunanjih,

dovoljenih skupin družbenih, političnih in podjetniških«. Povezava med

politiko, kriminalom in podjetništvom je relativno nov koncept, ki so mu v

zadnjem času namenili veliko pozornosti tako politiki kot raziskovalci.

Prevelik poudarek na mednarodnem organiziranem kriminalu povzroča, da se

ta pojav namesto lokalno dojema kot nekaj tujega. Zanima nas pomembnost

urejanja tega pojava s strani močnih držav. V ZDA na primer organizirani

kriminal ne predstavlja tekmeca ali grožnje državni oblasti, ampak sobiva in

do določene mere dopolnjuje legitimne strukture moči in oblasti.

V zadnjih letih se je koncept organiziranega kriminala do neke mere umaknil

pojmom, kot sta transnacionalni kriminal ali transnacionalni organiziran

kriminal. Ta sprememba poimenovanja pomeni bolj odgovor mednarodnih

policijskih in nadzorstvenih strategij, ki so postale veliko bolj globalne, kot pa

31

nekih kvalitativnih sprememb v praksi organiziranega kriminala. To novo

poimenovanje tudi odseva ameriške in evropske strahove pred

»drugimi«;terorizem, iskalci azila itd. Transnacionalni organizirani kriminal

naj bi predstavljal grožnjo družbenemu in političnemu življenju celo v

nekaterih najbolj stabilnih in uspešnih državah.

Odnos z državo je tisti, ki definira parametre in moč organiziranega kriminala.

Ko organizirane skupine postanejo premočne, šibke države včasih k

sodelovanju pritegnejo osnove te moči, da bi dosegle lastne organizacijske

cilje (Kupadatze, 2010).

Ekonomski problemi in siva ekonomija so bili izpostavljeni predvsem v

državah, ki so se znašle v tranziciji v EU. Pojavijo se različne anomalije in

koruptivne dejavnosti. Te aktivnosti je težko pojasniti s klasičnimi

kriminološkimi izrazi. Problem se pojavi posebno takrat, ko ni jasne meje med

javnimi in zasebnimi kodeksi postopanja, ali drugače povedano, ko se srečata

izvršilna veja oblasti in gospodarstvo. Pogosto se zgodi, da v taki situaciji ena

stran prevlada nad drugo. Ni nujno država tista, ki nadvlada gospodarstvo,

lahko je popolnoma obratno. Nekateri gospodarski mogotci (tajkuni) lahko

pridobijo vpliv nad državo z uporabo različnih netransparentnih sredstev,

skozi sodelovanje med vodilnimi predstavniki države in bogatimi poslovneži.

To lahko vodi v netransparentne odločitve, ki škodujejo javnemu interesu,

dokazati pa jih je težko. Z uporabo koncepta prevzema države lahko

poskušamo vzpostaviti okvir za ta težko dokazljiva korupcijska dejanja

(Dobovšek, 2010).

32

4.1 Prevzem države

Koncept prevzema države zajema tri elemente. Prvi je »lovilec« (ki je lahko iz

javnega ali privatnega sektorja), drugi je »ujeti« (ponavadi gre za zakone in

odloke oz. na kratko: država), tretji element pa predstavlja javnost, ki je

»oškodovana« (čeprav ponavadi ne neposredno). Prevzem države se zgodi, ko

nekdo uporabi/zlorabi državo (zakone) za dosego osebnih koristi namesto

interesa javnosti. To se mora zgoditi na prepovedan in/ali netransparenten

način (Dobovšek, 2010).

Politiki in javni uslužbenci so lahko tako akterji kot tarče prevzema države.

Kadar zasedajo položaj znotraj javne službe, delovanje katerega bi drugi radi

spodkopali, postanejo tarče. Akterji pa postanejo takrat, ko spodkopavajo

svoj lastni položaj ali uporabijo prepovedana sredstva, da bi postavili druge v

podrejen položaj, z namenom vplivanja na zakonodajo, da si zagotovijo

neposredno ali posredno osebno korist. Ločimo med institucijami, nad

katerimi se vrši prevzem ali vpliv (izvršilna, zakonodajna in sodna telesa),in

institucijami, ki izvršijo ta prevzem oz. vpliv (zasebna podjetja, interesne

skupine, politični vodje itd.). Dokazano je, da je ena najbolj učinkovitih

kombinacij za spodbujanje skupin, ki lahko nadzirajo zakone, kombinacija

grožnje in ponudbe. To še posebej velja za okolje z veliko zmede.

Prevzem se lahko zgodi tudi izven meja države in sicer lahko to storijo tuja

podjetja in investitorji ali celo s sodelovanjem tujih vlad. Razlikujejo se tudi v

trajanju in globini penetracije v institucionalno strukturo države. Kadar

imamo opravka z globoko zasidranim prevzemom, je malo možnosti, da pride

do večjih neposrednih nakazil/plačil javnim uslužbencem. Bolj verjetno je, da

bo prišlo do neformalnih povezovanj in izmenjav med njimi, pri tem pa

denarna izmenjava ne igra velike vloge (Dobovšek, 2010).

V šibkih državah bi politične elite potrebovale partnerstvo s kriminalnimi

združbami, saj so formalne institucije nerazvite in neučinkovite. Takšno

sodelovanje ima lahko za posledico to, da organiziran kriminal zavzame kvazi

vladno vlogo, saj lahko dobi in ima moč, kadar je vlada ne more dobiti, s tem

33

pa postane »neformalna ali alternativna vlada in organ pregona«. Gre za

prevzem države s strani organiziranih kriminalnih skupin.

V kriminalizirani državi vodje organiziranih združb postavljajo pravila igre in

neposredno sodelujejo v državnem sprejemanju zakonov. Politične in poslovne

elite so odvisne od njih, čeprav ohranjajo del avtonomije. Obseg prevlade

organiziranih kriminalnih skupin se razlikuje od primera do primera.

Politično-kriminalno sodelovanje ne razpade tako zlahka in se lahko ponovno

pojavi ob oslabljenju prvotnega režima ali propadajoči državi (Kupadatze,

2010).

Obseg in globina organiziranega kriminala sta tudi povezana s stopnjo revščine

in neenakosti.

Lupsha v Kupadatze (2010) predlaga trostopenjsko evolucijsko paradigmo, ki

razlaga razvoj organiziranega kriminala v povezavi z državo, in sicer:

- plenilska stopnja (predatory stage), pri kateri združbe s pomočjo

nasilja poskušajo pridobiti teritorialni nadzor in monopol nad uporabo

moči, pri čemer pa so podvrženi oblasti zakona in reda;

- parazitna stopnja, pri katerem državna prohibicija, vojna, konflikti,

sankcije ZN ustvarjajo pogoje za razcvet kriminalnih organizacij;

- simbioza, kjer organiziran kriminal postane del države, država znotraj

države.

4.1.1 Ukrepi za omejevanje prevzemov države

Pretekli represivni ukrepi, ki so jih izvajali organi pregona ob odkritju

korupcije, niso prinesli pomembnih rezultatov. Potrebno je povečati uporabo

preventivnih ukrepov za preprečevanje neformalnega mreženja in koruptivnih

aktivnosti.

Pri prevzemu države kot najvišji obliki korupcije je še toliko bolj nujno

poudariti preventivne ukrepe, saj gre za pojav, ki ga je težko odkriti in še

težje dokazati. Dva najpomembnejša mehanizma, ki ju je potrebno

vzpostaviti za boj proti prevzemu države, sta transparentnost in konkurenca.

34

Težko je oporekati dejstvu, da tisk/mediji ne morejo odvračati korupcije.

Svoboden tisk učinkovito odvrača korupcijo, za preprečevanje hujših oblik

korupcije, kot je npr. prevzem države, je najbrž poleg svobodnega potreben

še zelo usposobljen tisk.

Izsledki namigujejo, da ima trenutni koncept prevzema države številne

pomanjkljivosti in se mora razviti naprej, še posebej za tranzicijske države,

kjer ni jasnih mej med javnimi in zasebnimi aktivnostmi, tako da je težko

opredeliti, kdo koga prevzema. Dva dejavnika nakazujeta, da posameznikom v

tranzicijskih gospodarstvih ni potrebno uporabljati strategij prevzema ali

uradniške korupcije. Drugič, tajkunom ni potrebno prevzemati državnih vodij,

saj so le-ti že zainteresirani, da bi jim pomagali. Več časa bi se morali

posvetiti raziskovanju neformalnih omrežij, da bi razložili negativne posledice

tranzicije (Dobovšek, 2010).

Prevzem države vedno zajema tri elemente:

1. Zasebna ali javna oseba ali organizacija, ki uporabi vpliv za

doseganje lastnih ugodnosti.

2. Oseba ali institucija, na katero se vpliva (skozi nadzor).

3. Prizadeta javnost, čeprav ne vedno direktno ali očitno.

Prevzem države s strani kriminalnih združb pomeni nadvlado podzemlja.

Država torej postane kriminalizirana zaradi močnih organiziranih kriminalnih

združb, ki k sodelovanju pritegnejo politične elite. Mafijska država je tista, v

kateri so kriminalne skupine prevzele tako politično vodstvo kot monopol nad

gospodarsko oblastjo, uživajo pa legitimno priznavanje s strani družbe, in

sicer do te mere, da so vstopili v vakuum moči, ki ga je za seboj pustila šibka

država, javnosti pa zagotavljajo dobrine, ki jih država ni zmožna zagotoviti.

Na splošno elite vedno poskušajo omejiti vpliv konkurentov in monopolizirati

prihodke iz dovoljenih in prepovedanih aktivnosti. Njihova vpletenost v

prepovedane dejavnosti lahko obsega uporabo nelegalnih metod kot je npr.

blackraiding ali pa pridobivanje denarja iz nelegalnih aktivnosti kot je npr.

trgovina z ljudmi.

35

Pri modelu prevlade elit organizirane kriminalne skupine ne izstopajo in

večinoma delujejo kot podaljški elitnih dejavnosti. Zaradi porazno razvitih

formalnih institucij lahko elite uporabijo neformalne metode pogajanja, ki

lahko vključujejo tudi sodelovanje kriminalcev. V primeru več centrov moči,

ki se nahajajo v državah z močno institucionalno strukturo, je glavni cilj

kriminalnih skupin dobiček ne pa prevzem institucij.

Če državne institucije propadajo, postane prevzem države sam svoj namen.

Obstoj več centrov moči v elitah še nadalje koruptira sistem, saj organizirane

kriminalne skupine razvejajo svoje povezave z akterji iz višjih položajev, da

preživijo in nadaljujejo svoje delovanje (Kupadatze, 2010).

Brez relativno močne in učinkovite civilne administracije trgi postanejo

sredstva, s katerimi se vrši politična avtoriteta. Neposredna intervencija na

trgih s strani vladajočih elit bogati in veča moč. Vloga neformalnih

gospodarstev je tako stabilizacijska kot tudi potencialno spreminjajoča.

Prosti trg ima neskončno možnost absorbirati, pritegniti k sodelovanju,

spreminjati in kapitalizirati tudi tiste sektorje, ki nasprotujejo tej vrsti

poslovanja. Posledica tega razvoja je bila formalizacija pogojev in okoliščin, v

katerih je dovoljeno delati; formalna zaposlitev in formalna ekonomija. Mnogi

avtorji ugotavljajo, da je rezultat tega razvoja tudi marginalizacija

neformalnega gospodarstva.

Neformalne aktivnosti niso omejene na marginalne skupine, čeprav se v večini

primerom le-teh poslužujejo ravno te skupine. Kot marginalne skupine ne

smatramo samo tistih, ki so potisnjeni na rob družbe, ampak tudi tiste z dna

zaposlitvene lestvice v formalnem sektorju: brez kvalifikacij, brez delovnih

izkušenj, brez socialnega kapitala. Za delo v neformalnem gospodarstvu v

primerjavi s kriminalnim so potrebne spretnosti, čeprav ni nujno, da gre za

formalno opredeljene, ki so sedaj skoraj nujno potrebne za delo v formalnem

gospodarstvu (Shapland in Ponsaers, 2010).

36

5 Oblike neformalne ekonomije

V svetu je več različnih terminov neformalne ekonomije. Gre za prikriti del

ekonomije, kjer dobiček ni prijavljen in temu primerno ni plačan davek

državi.

V ZDA označujejo sivo ekonomijo s termini: Black economy (črna ekonomija),

grey economy (siva ekonomija), unofficial economy (neuradna ekonomija),

informal economy (neformalna ekonomija) itd. Najpogosteje pa uporabljajo

termin black economy (Vaknin, 2006 v Dobovšek, 2009)

V Veliki Britaniji uporabljajo termine: grey economy (siva ekonomija), shadow

economy (senčna, v senci), hidden economy (skrita ekonomja), irregular,

unrecorded (neregistrirana), underground (podzemna), submerged, dual,

unanctoned, second (druga), parallel (vzporedna), counter, unofficial

(neuradna), economy on the left, informal economy (neformalna), itd.

Najpogosteje pa uporabljajo termin shadow economy (Enste, 2003 v Dobovšek

2009).

V Nemčiji uporabljajo termine kot so Schatten ali tudi Schattenwirtschaft,

Parallele, Andere, Inoffiziele Wirtschaftm, itd.

V Sloveniji pa poleg termina siva ekonomija uporabljamo tudi: delo na črno,

»fuš«, paralelna, prikrita, neuradna, neformalna, podzemna ekonomija.

Siva ekonomija: kar se ne sklada z delovno zakonodajo.

Črna ekonomija: nudenje produktov ali storitev, ki so v nasprotju z zakonom.

Neformalno ekonomijo opredeljujemo kot aktivnosti, pri katerih je glavni

namen pridobivanje dohodkov na podlagi legalnih, nelegalnih in prepovedanih

dejavnostih z neplačevanjem davčnih obveznosti kot tudi s kršitvami

predpisov, zaradi česar pridobijo fizične kot pravne osebe določene prednosti

na trgu in tudi sredstva, ki so pridobljena nelegalno ali celo na nezakonit

način (Dobovšek, 2009).

37

5.1 Pojav »Revolving door« ali pojav rotirajočih vrat

Revolving door ali pojav rotirajočih vrat je pojav, ki vpliva na politično

odločanje in predstavlja konflikt interesov. Gre za pretok oseb med javnim in

zasebnim sektorjem, njegov namen pa je izkoriščanje storitev v korist

trenutnega delodajalca. Poznamo dve obliki: prehod iz zasebnega v javni in iz

javnega v zasebni sektor. Takšna izmenjava med javnim in zasebnim

sektorjem je legalna, problem je, ko je ob prehodu v ospredje postavljen

individualen interes.

Sodelovanje med podjetji in vlado, torej zasebnim in javnim sektorjem,

povečuje možnosti za korupcijo in konflikt interesov ter povečuje možnost za

nastanek revolving door, ki lahko predstavlja velike tako demokratične kot

etnične probleme. Velike korporacije in gospodarske elite lahko najamejo

nekdanje visoke uradnike in s tem pridobijo nezaželeni vpliv.

Revolving door je posebej prisoten v finančnih, kmetijskih, zdravstvenih,

energetskih in podobnih sektorjih.

Pojav rotirajočih vrat je podprl dinamičnost trga dela, razvoja znanja in

kompetenc.

Prehod uslužbencev med javnim in zasebnim sektorjem je prispeval k razpadu

tradicionalnih vrednot, prav tako se na tak način večajo možnosti za nastanek

korupcije in tanjšanje sfere med javnim in zasebnim.

Pri pojavu revolving door obstaja nevarnost neupravičene in nepoštene

prednosti določenega sektorja, panoge ali podjetja. Gre pa lahko tudi za

uporabo pridobljenih informacij, poznanstev in stikov s predhodne zaposlitve

za izkoriščanje prednosti v korist industrije zasebnega sektorja. V grobem gre

za trčenje osebnega in splošnega interesa.

V večini primerov se konflikti interesov med zasebnim in javnim sektorjem ne

dojemajo kot nezakoniti, čeprav so osnovni mehanizmi enaki, posledice

oziroma učinki pa so lahko višji. Revolving door je kompleksen pojav, ki ga je

težko regulirati. Za reguliranje lahko uporabimo različne instrumente:

primarna in sekundarna zakonodaja, kodeksi ravnanja, različni pravni

dokumenti in dokumenti, ki nimajo pravne vrednosti (Banovec, 2011).

38

6 Vpliv družbenih institucij na neformalno ekonomijo

Značilnosti postmodernistične družbe so nepredvidljivost, izrazito

kontradiktoren ekonomski, političen in družbeni razvoj. Kapitalistična družba

danes je opredeljena z ekonomsko in politično globalizacijo, ki je podprta s

sivo ekonomijo in izogibanjem davkom. Ena od posledic tega je pojav novih

kompleksnih oblik zelo intenzivnih in daljnosežnih groženj individualni in

skupinski varnosti (Dobovšek, 2010).

Javna politika je vse, kar se vlada odloči, da bo ali ne bo počela. Uravnavajo

konflikte znotraj družbe, organizirajo družbo tako, da nadaljuje konflikt z

drugimi družbami, razdeljujejo različne simbolične nagrade in materialne

dobrine članom družbe in družbi pogosto pobirajo denar v obliki davkov. Torej

javna politika uravnava ved formal and informenje, organizira birokracijo,

porazdeljuje sredstva ali pobira davke ali pa vse našteto obenem.

Velikost gospodarstva je ponavadi izmerjena z bruto domačim proizvodom

(BDP), ki je vsota vseh dobrin in storitev, narejenih v enem letu.

Vse, kar počne vlada, ne odseva v vladnih izdatkih (Dye, 1998).

Še vedno obstajajo pomembne razlike med različnimi državami na področjih

kriminalizacije in urejanja gospodarskih aktivnosti, kar nam omogoča

raziskovanje različnih družbenih, ekonomskih in fiskalnih politik in obsega, v

katerem države dopuščajo različne sektorje neformalne ekonomije.

Gospodarstvo v zahodnih državah zaznamuje visoka stopnja posegov s strani

države. Drugače povedano, strukturalni nivo gospodarstva, ki deluje po

načelih prostega (odprtega) trga, je v veliki meri korigiran s politično-

zakonskimi mehanizmi. Za te vplive se uporablja izraz poseg države (state

intervention) in regulacija oz. urejanje/ureditev.

Posegi s strani države imajo več funkcij: tudi najbolj zagrizeni zagovorniki

modela prostega trga so prepričani, da politični posegi v ekonomiji spodbujajo

samo gospodarstvo oz. zagotavljajo stalnost le-tega. Podjetniki so odvisni od

države, saj le-ta, vsaj delno zagotavlja potrebno materialno infrastrukturo

(ceste, letališča, dobava energije itd.). Tudi z zgodovinskega stališča so bili

39

prav posegi in regulacija s strani države odgovorni za zgodnjo industrializacijo

večine zahodnih držav (Shapland in Ponsaers, 2010).

Vplivanje pomeni, koliko imajo podjetja vpliva na oblikovanje državnih

zakonov in pravil, brez da bi zagotovili nedovoljeno ali netransparentno korist

javnim uslužbencem.

Uradniška korupcija se nanaša na podkupovanje s strani posameznikov, skupin

ali podjetij iz zasebnega sektorja z namenom vplivanja na implementacijo

zakonodaje, prevzem države pa na podkupovanje z namenom vplivanja na

oblikovanje oz. vsebino zakonov. Obe obliki korupcije negativno vplivata na

ekonomsko konkurenčnost, saj omejujeta dostop do trga (Dobovšek, 2010).

Družbena politika je v zahodnih državah pogosto kompromis med nebrzdanim

prostim trgom, kjer je dovoljena uporaba vseh konkurenčnih sredstev in

mešano urejenim gospodarstvom, kjer so nekatera od teh sredstev izključena

ali korigirana. Npr. prepoved dela otrok, omejitve delovnega časa (Shapland

in Ponsaers, 2010).

Čeprav je osnovna struktura neformalne ekonomije relativno stabilna, so

lahko njen obseg in oblike precej različne. Te dejavnosti lahko spadajo v

neformalno gospodarstvo v eni državi in v formalno v drugi. Državna regulacija

in uveljavljanje zakonov je različno od države do države. Vlade držav se same

odločajo, katere dejavnosti bodo regulirale, kaj je označeno kot nelegalno, ali

bodo nadzirale določene dejavnosti ali ne. Pomemben del neformalnega

gospodarstva je trgovina.

Prihaja do vedno večje interakcije in povezanosti med formalnim in

neformalnim trgom. Kombinacija obeh lahko privede do sinergetskih ali

simbiotičnih odnosov, lahko pa tudi do konfliktnih ali celo parazitnih (Walle,

2008).

V skladu z družbeno pogodbo je torej prišlo do izključitve nekaterih

konkurenčnih mehanizmov oz. do uveljavitve formalnih družbenih norm in

omejitev, ki se jih ne sme več presegati. Npr. delovna sila je ena od takih

reguliranih področij, saj delovna zakonodaja določa, da mora biti

40

enakovredna med različnimi konkurenčnimi podjetji. Prav ta področja mora

nadzirati in regulirati vlada (in javnost), drugače pride do pojava, ki mu

pravimo nelojalna konkurenca (unfair competition) (Shapland in Ponsaers,

2010).

6.1 Vplivi različnih politik, ki lahko vzpodbujajo neformalno

gospodarstvo

Neformalno gospodarstvo je bolj povezano z dobavo delovne sile kot pa

produktov, zato so se avtorji osredotočili na vplive socialnih, ekonomskih in

migrantskih politik, ki vplivajo na ponudbo delovne sile.

1. V kriminologiji narašča zanimanje za procese, s katerimi ljudje

prenehajo z izvajanjem nelegalnih aktivnosti oz. zmanjšajo njihovo

pogostost. V prehodu iz adolescence v odraslo dobo nekateri mladi

prenehajo s temi aktivnostmi. Vendar pa prenehanje s kriminalno

aktivnostjo pomeni, da mora posameznik pridobiti dohodek iz bolj

legalnih virov, kar pa je lahko zahtevno, če je mladostnik prenehal s

šolanjem in ima malo ali sploh nima kvalifikacij. Ukrepi za prenehanje s

kriminalnimi aktivnostmi imajo poudarek na spreminjanju odnosov in

obnašanja stran od kriminalnosti, vendar pa so raziskave pokazale, da

podpora mlademu pri iskanju službe, nastanitve in možnosti za

poravnavo dolga pade na ramena osebja zapornih/pripornih institucij

(correction establishments). Ti ukrepi skozi izobraževanje odraslih

pomagajo ali preprečujejo opustitev šolanja, minimizirajo strukturalno

nezaposlenost itd. Drugače povedano so ti ukrepi namenjeni

prestrukturiranju nestrukturiranega, formalizaciji neformalnega. Po

drugi strani pa ukrepi, ki preprečujejo, da bi se ljudje nehali ukvarjati

s kriminalno dejavnostjo, spodbujajo nadaljevanje kriminalne kariere

ali začetek neformalnega gospodarstva. Nekateri primeri takih ukrepov:

predložitev potrdil o nekaznovanosti ob prijavi na delovno mesto,

zahteva po formalni kvalificiranosti za relativno nezahtevna dela,

41

nekateri karteli onemogočajo zaposlovanje določenih etničnih skupin

itd.

2. Ustvarjanje podrazredov.

3. Visoki davki na storitve.

4. Veliko pravil, malo nadzora.

5. Migracije.

6. Visoko povpraševanje po nizko plačani delovni sili, malo domače

ponudbe.

Državne socialne in ekonomske politike so ponavadi sprejete kot same sebi

namen, brez premisleka, kakšen vpliv bodo imele na delovno silo oz.

relativnosti velikosti formalnega in neformalnega gospodarstva v državi.

Preprečevanje kriminalitete ali naraščanje kriminala kot posledica drugih

družbenih, ekonomskih in fiskalnih ukrepov zgleda ni skrb zakonodajalcev,

čeprav ta vloga postaja vedno bolj vidna.

Ni nujno, da je porast neformalnega gospodarstva nujno slabo za vsako

državo. Če pa je zaželeno ali ne, je odvisno od tega, ali obstajajo alternativne

možnosti za preživetje tistih, ki so odvisni od njega. Če država nima

neformalnega gospodarskega sektorja, lahko pomeni, da gre za zelo rigidno

gospodarstvo, ki ima malo možnosti za nove prišleke.

Po drugi strani pa velik neformalni sektor lahko pomeni pomanjkanje vladnega

nadzora nad delovnimi praksami v tem sektorju in večje tveganje za porast

organiziranega kriminala (Shapland in Ponsaers, 2010).

42

7 Zaključek

Obstaja veliko pogledov na neformalno ekonomijo, prav tako ni enotne

definicije, a tem, ki obstajajo, je skupno to, da ustvarja prihodke tako na

podlagi zakonitih kot nezakonitih dejavnostih. Glavni namen je seveda izogib

davčnim obveznostim in pa povečevanje kapitala, moči, bogastva. »Izvršitelji«

neformalne ekonomije so tako fizične kot pravne osebe.

Strinjam se z definicijo Dobovška (2009), da neformalno ekonomijo

opredeljujemo kot aktivnosti, pri katerih je glavni namen pridobivanje

dohodkov na podlagi legalnih, nelegalnih in prepovedanih dejavnostih z

neplačevanjem davčnih obveznosti kot tudi s kršitvami predpisov, s čimer

pridobijo fizične kot pravne osebe določene prednosti na trgu, kot tudi

sredstva, ki so pridobljena nelegalno ali celo na nezakonit način.

Zelo težko je podati oceno, kolikšen je delež sive ekonomije prav tako kot

delež sive kriminalitete.

V Sloveniji ljudje večinoma povezujejo neformalno ekonomijo in delo na črno,

sprejet je tudi bil zakon o črnem delu, ki pa ni dosegel želenih učinkov in se

je neformalna ekonomija po sprejetju celo povečala.

Čeprav ima potencial za spremembe, ostaja poudarek v neformalnem

gospodarstvu na relativni stabilnosti. Če formalna pravila in družbene politike

ostajajo enake, ne kaže, da bi se želelo kaj spreminjati.

Nekatere politike lahko zmanjšajo trg za nelegalno delo s tem, da naredijo

legalno delo bolj privlačno in donosno tako za delodajalce kot iskalce

zaposlitve (Shapland in Ponsaers, 2010).

Velikokrat se ljudje poslužujejo neformalne ekonomije zaradi razmer, ki

obstajajo dandanes: inflacija, življenjski standard se viša, a plače ostajajo

enake, zato se nekateri poslužujejo nelegalnih poslov, da bi hitro prišli do

dobička po najkrajši in najbolj donosni poti.

Nekateri smatrajo sivo ekonomijo za negativno, saj državi onemogoča

prihodek, poleg tega pa vpliva na zanesljivost in točnost gospodarskih

podatkov, na katere se zanašajo vlade ob planiranju gospodarskih politik ter

določanju fiskalnih in denarnih politik. Drugi smatrajo neformalno

gospodarsko aktivnost kot nekaj, kar vlade tolerirajo ali celo namerno

43

spodbujajo. Dojemajo jo kot razpoložljiv prihodek, zmanjšanje brezposelnosti

in kot varnostni ventil v času ekonomske tranzicije in upočasnitve (Danopoulos

in Žnidarič, 2007).

Z odpravo vzrokov za sivo ekonomijo, s fleksibilno zakonodajo, z nižjo davčno

stopnjo, nadzorom predvsem pa s skupnim delovanjem vseh državnih organov

in usklajeno ekonomsko politiko je bistveno več možnost, da se obseg

neformalne ekonomije zniža na raven držav z nizko stopnjo neformalne

ekonomije – pod 15 odstotkov BDP (Dobovšek, 2009).

Za uspešen boj proti neformalni ekonomiji in zmanjšanju le-te bi bilo treba

najprej opraviti natančne meritve in narediti dolgoročno strategijo; prav tako

bi tudi bilo treba več govoriti o tem, saj se marsikdo ne zaveda, da gre pri

neformalni ekonomiji za izkoriščanje države in davkoplačevalcev oziroma

okoriščevanju na račun drugega in ko bodo enkrat to ljudje razumeli, lahko

pričakujemo bolj krepke premike k izboljšanju situacije.

7.1 Odgovori na hipoteze

»Neformalna ekonomija in organizirana kriminaliteta sta tesno povezani.«

Ta hipoteza je potrjena, saj imata neformalna ekonomija in organizirana

kriminaliteta veliko skupnih točk in še več, mnogokrat gre organizirana

kriminaliteta tako daleč, da porine svoje korenine v državno upravo in

prevzame državo.

Odnos z državo je tisti, ki definira parametre in moč organiziranega kriminala.

Ko organizirane skupine postanejo premočne, šibke države včasih k

sodelovanju pritegnejo osnove te moči, da bi dosegli lastne organizacijske

cilje (Kupadatze, 2010).

Večinoma gre pri neformalnem gospodarstvu za utajo davkov in pridobitev

koristi na nelegalen, kaznivi način.

Neformalno gospodarstvo in utaja davkov sta povezana, nista pa sovpadajoča.

Kot mnogi družbeni pojavi se ne dogajata v vakuumu, potrebno pa je tudi

44

tveganje. Za to je potrebno izpolniti nekaj pogojev. Tri predispozicije so

prepoznane kot spodbujevalci neformalne gospodarske dejavnosti. Prvič,

dejavnost mora prinašati dodatno vrednost neformalnemu akterju, kar

pomeni, da mora kršitelju prinesti precejšnjo ekonomsko korist. Potencialna

korist morati pretehtati nad tveganjem. Drugič, neprijavljena gospodarska

aktivnost je povezana z zavestno in namerno odločitvijo, da se prikrije to

dejavnost ali pa gre za pomanjkljivost finančnih podatkov. In tretjič, dodana

vrednost je potreben vendar ne zadosten pogoj- ekonomska dejavnost, ki po

pravilih ni zabeležena v državnih računih (npr. gospodinjstvo) se ne smatra za

neformalno ekonomijo (Danopoulos in Žnidarič, 2007).

Siva ekonomija se ne smatra za nevtralni pojav, ki prinaša redke dobrine in

storitve. Vpeta je v kriminalno pokrajino neke države: skrbi za manjši ter

gospodarski in finančni kriminal, ki cveti v nevednosti glede legalnosti s strani

državljanov. Podaljšuje organizirani kriminal (Van Duyne, 2006).

»Neformalno ekonomijo odpravljamo z institucijami kazenskega pregona«

Ta hipoteza je delno sprejeta, saj v osnovi neformalno ekonomijo res

odpravljamo s kazenskim pregonom, vendar je tako globoko zasidrana tako v

družbo kot ekonomijo in v človeško miselnost, da je zaenkrat ni mogoče

odpraviti.

Odpravljanje s sprejetjem zakonov: v Sloveniji se je pokazalo za nasprotno,

saj se je po sprejetju zakona o zaposlovanju na črno neformalna ekonomija

povečala in ne zmanjšala, kot je bilo ciljano oz. pričakovano. Prav tako je

med državnimi organi premalo komunikacije, saj nimajo dostopa do skupnih

baz, zato gre za izgubljanje informacij in dragocenega časa. Zaradi sivega

polja oziroma neprijavljenih kaznivih dejanj/nelegalnih ekonomskih aktivnosti

niti nimamo natančnih meritev, s čim sploh imamo opravka.

Neformalna ekonomija je v večji meri kot formalna določena s tržnimi

mehanizmi, poganjata jo povpraševanje in ponudba. Neformalno gospodarstvo

spremlja tudi izostanek formalnih nadzorstvenih mehanizmov, kot so policija

45

in druge agencije, inšpektorati in nadzorstvene institucije, čeprav pravila in

kazni še vedno obstajajo, samo uporabljene niso.

Neformalno gospodarstvo je v tem primeru posledica izostanka oz. umika

države. Čeprav države same določajo, kaj je formalno in kaj neformalno oz.

katere dejavnosti se smatrajo za nelegalne in ali jih je treba regulirati,

neformalnega gospodarstva ne poganja formalna država niti lokalne politične

odločitve. Neformalno ekonomijo opredeljujejo preprosti in kruti ekonomski

mehanizmi in slepa logika ponudbe in povpraševanja brez vmešavanja

družbenih politik (Shapland in Ponsaers, 2010).

Eden ključnih problemov policije je ta, da je njihova definicija ekonomske

kriminalitete pretirano ozka in obenem neupravičeno široka, kar pojasnjuje

tendence varnostnih podjetij, da zaščitijo interese svojih klientov. Varnost v

podjetjih je »po meri narejena pravica« za podjetja, saj jim omogoča, da se

oblasti ne mešajo v njihove posle.

Kriminologija se ponavadi osredotoča na nelegalne dejavnosti posameznikov in

podjetij na eni strani ter represivne organe in kazensko pravne sisteme na

drugi. Raziskuje pa tudi interakcijo med temi elementi znotraj širših

političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih okolij. Na kratko, pozornost je

usmerjena na srečanje državnega in neformalnega gospodarstva. Nasprotno je

raziskovanje vloge zasebnih varnostnih podjetij, ki vnašajo zasebne elemente

v korporativno sfero, pokazalo, da gre za aktivnosti znotraj formalnega

gospodarstva, vendar v odsotnosti države. V neformalnem gospodarstvu

država ne izvaja direktnega nadzora in s tem omogoča zasebnim subjektom,

da nadzirajo svoje neformalne aktivnosti. To je pravo, ki je formalnim

ekonomskim akterjem ljubše: hitro, tiho in kratkoročno stroškovno učinkovito.

Ta informalizacija prava znotraj formalnega gospodarstva ne nakazuje umika

države, saj se država nikoli ni neposredno vpletala v ta vprašanja.

Pravo je aspekt ekonomije in ne države (Dorn in Meerts, 2010).

Čeprav se policija konstantno pritožuje, da nima dovolj orodij (zadostnih

preiskovalnih pooblastil), še vedno prepričuje javnost, da so vpleteni v nikoli

zaključeno »vojno proti organiziranemu kriminalu«.

46

Delo policije in drugih organov pregona je ovirano ne samo zaradi

pomanjkanja sredstev ali orožij, ampak predvsem zaradi dejstva, da so

postavljeni na napačno »bojišče«, torej na trg prepovedanih dobrin ali

storitev in trg dovoljenih dobrin, ki pa so pridobljene poceni, z goljufijo.

Da bi se borili proti razvoju organiziranega kriminala in zmanjšali pojav pranja

denarja, se je sprejel nov sistem zakonov. Ne samo, da se je kaznovalno pravo

spremenilo v smislu, da zahteva od kupcev premoženja dokaze, kje in kako so

do tega premoženja prišli, ampak se je sprejel tudi zakon, ki prepoveduje

legitimacijo prihodka iz kriminalne aktivnosti (Van Duyne, 2006).

47

8 Literatura in viri

Aden, H. (2010). Informal economy, illegal work and public policy. V

Shapland, J., Ponsaers, P. (ur.), The informal economy and connections

with organised crime: the impact of national social and economic

policies (str. 23-40). Hague: BJu legal publishers.

Banovec, J. (2011). Analiza pojava revolving door (Magistrsko delo).

Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Danopoulos, C., Žnidarič, B. (2007). Informal economy, tax evasion and

poverty in a democratic setting. Mediterranean quarterly, 18(2), 67-84.

Dobovšek, B. (1997). Organizirani kriminal. Ljubljana: Unigraf.

Dobovšek, B. (2005). Organizirani kriminal kot peta veja oblasti. V G. Meško,

M. Pagon in B. Dobovšek (ur.), Izzivi sodobnega varstvoslovja (str. 299-

312). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Dobovšek, B. (2008). Korupcija v tranziciji. Ljubljana: Fakulteta za varnostne

vede.

Dobovšek, B. (2009). Transnacionalna kriminaliteta. Ljubljana: Fakulteta za

varnostne vede.

Dobovšek, B., Kuhar B. (2009). Preprečevanje sive ekonomije. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 60(1), 64-67.

Dobovšek, B. (2010). Interwining between state and economy – state capture.

V Shapland, J., Ponsaers, P. (ur.), The informal economy and

connections with organised crime: the impact of national social and

economic policies (str. 131-150). Hague: BJu legal publishers.

48

Dorn, N., Meerts, C. (2010). Corporate security and private settlement: an

informal economy of justice. V Shapland, J., Ponsaers, P. (ur.), The

informal economy and connections with organised crime: the impact of

national social and economic policies (str. 113-130). Hague: BJu legal

publishers.

Dye, T. R. (1998). Understanding public policy. New Jersey: Prentice Hall.

Green, P., Ward, T. (2004). State crime: governments, violence and

corruption. London: Pluto Press.

Kanduč, Z. (2003). Kriminaliteta, človekove pravice in varnost v

po(zno)modernem svetu. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,

54(2), 159-171.

Kanduč, Z. (2006). “Mafijsko načelo”, kriminalna podjetja in zakonito

organizirani kriminal. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 57(1),

42-56.

Kregar, F. (2006). Novosti in trendi na področju metod, ukrepov ter oblik dela

pri preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju organizirane

kriminalitete v ZDA. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 57(4),

359-364.

Kupadatze, A. (2010). Political-criminal-business nexus and state capture in

Georgia, Ukraine and Kyrgystan: a comparative analysis. V Shapland, J.,

Ponsaers, P. (ur.), The informal economy and connections with

organised crime: the impact of national social and economic policies

(str. 151-174). Hague: BJu legal publishers.

Levi, M. (2001). Following the criminal and terrorist money trails. V Van

Duyne, P., Lampe, K., Newell, J. (ur.), Criminal finances and

49

organising crime in Europe (str.110-127). The Nederlands: Wolf Legal

Publishers.

Ryan, P., Rush, G. (1997). Understanding organized crime in global

perspective: a reader. London: Sage.

Saitta, P. (2010). The eligibility of work: some notes on immigrants,

reputation and crime. V Shapland, J., Ponsaers, P. (ur.), The informal

economy and connections with organised crime: the impact of national

social and economic policies (str. 65-78). Hague: BJu legal publishers.

Shapland, J., Ponsaers, P. (2010). Potential effects of national policies on the

informal economy. V Shapland, J., Ponsaers, P. (ur.), The informal

economy and connections with organised crime: the impact of national

social and economic policies (str. I-VII). Hague: BJu legal publishers.

Vande Walle, G. (2008). A matric approach to informal markets: towards a

dynamic conceptualization. International Journal of Social Economics, 53(9),

651-665.

Van Duyne, P., Petrus, C., Lampe, K., Passas, N. (2002). Upperworld and

underworld in cross-border crime. The Nederlands: Wolf Legal

Publishers.

Van Duyne, P., Lampe, K., Newell, J. (2001). Criminal finances and organising

crime in Europe. The Nederlands: Wolf Legal Publishers.

Van Duyne, P., Maljevic, A., Dijck, M., Lampe, K., Newell, J. (2006). The

organisation of crime for profit. Conduct, law and measurment. The

Nederlands: Wolf Legal Publishers.

Van Duyne, P., Petrus, K. (2006). The organization of crime for profit:

conduct, law and measurement. The Nederlands: Wolf Legal Publishers.

50

Verhage, A. (2010). The anti money laundering complex: power pantomime or

potential payoff?. V Shapland, J., Ponsaers, P. (ur.), The informal

economy and connections with organised crime: the impact of national

social and economic policies (str. 79-112). Hague: BJu legal publishers.