UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

ITALIJANSKI GOSPODARSKI INTERESI V EVROPI IN SREDOZEMLJU

Kanditat: Mitja Hrovatin Študent izrednega študija Številka indeksa: 82137524 Program: univerzitetni Študijska smer: Ekonomski odnosi s tujino Mentor: dr. Vito Bobek, izr. Prof.

Sežana, junij 2004

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidat(ka) Mitja Hrovatin . Absolvent(tka) študijske smeri: Ekonomski odnosi s tujino študijski program: univerzitetni . Izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal Pod mentorstvom dr. Vito Bobek, izr. prof. in uspešno zagovarjal(a) 22.06.2004 (vpisati datum zagovora). Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim – ne dovolim (ustrezno obkrožite) objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne Podpis: .

2

PREDGOVOR V diplomski nalogi bom opisal razvoj italijanskega gospodarskega interesa, ker sta sedanjost in prihodnost pogojena s preteklostjo. Poskušal bom odgovoriti na vprašanje, ali so se italijanski politiki in gospodarstveniki zavedali, kaj je gospodarski interes in so delovali v preteklosti in tudi sedaj v smeri čim boljše realizacije gospodarskega interesa, kot posledica tega je Italija danes šesta gospodarska sila sveta, kar pa, glede na razvoj v svetu, ne bo dolgo ostala. Nadalje bom pisal o širitvi Evropske unije (v nadaljevanju EU) in vplivu širitve na gospodarski interes. Z širitvijo EU bo dobila Italija mnoge prednosti in priložnosti, vprašanje je le ali jih bo znala izkoristiti za širitev in krepitev svojega gospodarskega vpliva. Odprta pot širitvi gospodarskega vpliva in s tem krepitvi italijanske navzočnosti je predvsem v državah srednjevzhodne Evrope, ki so se ali se mogoče bojo v prihodnosti pridružile EU. Z državami članicami EU ima Italija že zelo razvite gospodarske odnose, zato bom omenjal predvsem tako imenovane tranzicijske države. V pomembnejših bom opisal gospodarsko stanje, predvidena gibanja in italijanske gospodarske interese v njih. ''Italijanski strateški interes je sodelovati pri izoblikovanju jedra evropske moči in sodelovati pri njegovem vodenju. V naslednjih desetih – petnajstih letih bi lahko EU razširili čez celoten kontinent, do Turčije, mogoče tudi do Rusije in nekaterih držav južnega Sredozemlja. Vendar EU, ki se sedaj izgrajuje ni Evropa, če pod Evropo razumemo enoten prostor, temelječ na eni civilizaciji in skupni zgodovini in ne samo na izjavi o ustavnih evropskih principih, brez izgradnje evropske zavesti – Evropejcev. V takem primeru mora Italija dodati širitvi omejitev – Evropsko konfederacijo znotraj EU, ki bi imela težo na svetovni ravni (liMes 2002, 10-12). ''Konkurenčnost italijanskega gospodarstva se je v zadnjih letih poslabšala. Čeprav se lahko, to delno pripiše pojavu novih trgov, ostaja dejstvo, da je italijanski izvoz naraščal počasneje kot izvoz drugih razvitih držav. Povsem upravičena je zaskrbljenost o tekmovalni sposobnosti italijanskih podjetij, še posebej v kolikor jih primerjamo s podjetji iz območja denarne enote evro'' (Spagna 2002, 37). ''Globalizacija temelji vedno bolj na selitvi kapitala, ki je investiran v tujini direktno v proizvodnjo. Pomembnost neposrednih tujih investicij (v nadaljevanju NTI) v mednarodnem okviru je evidentirana ne samo z doseženo velikostjo, ampak tudi glede na vrednost mednarodne trgovine blaga in storitev. Stanje NTI je glede Italije zaskrbljujoče, tako glede priliva, kot tudi odliva teh investicij (Letta 2002, 91-92). V diplomski nalogi se bom omejil na raziskovanje italijanskih gospodarskih interesov predvsem v državah srednjevzhodne in jugovzhodne Evrope, tako imenovanih tranzicijskih držav, ker so v teh državah še vedno velike možnosti pridobivanja gospodarskega vpliva, kljub temu, da se v njih vzpostavljajo nova gospodarska razmerja tako znotraj njih samih, kot v odnosu do drugih držav partneric, že od začetka devetdesetih let. Glede na to, da je Libija sredozemska država in je bila pod kolonialno vladavino Italije bom omenil tudi italijanske gospodarske interese v tej državi. Z izjemo zgodovinske navedbe poskusov Italije, da bi postala večja kolonialna sila, ki imajo začetek okrog leta 1850, se bom osredotočil predvsem na obdobje po letu 1990, ko so se v Evropi zgodile velike

3

gospodarske in politične spremembe, s poudarkom na zadnjih dveh treh letih. Od gospodarskih dejavnosti bom v zaključnem četrtem poglavju diplomske naloge omenil predvsem logistiko in se bom ob analizi poteka izgradnje transevropskih koridorjev omejil predvsem na ozemlje R. Slovenije preko katere potekata koridorja št. 5 in 10. Kljub temu, da poteka transport tudi po plinovodih, naftovodih, zraku, daljnovodih (elektrika) ter po morju in rekah, se bom omejil na železniški in predvsem, cestni transport. Italijansko gospodarstvo se je razvilo v manj kot sto letih iz nerazvitega v eno najrazvitejših svetovnih gospodarstev. Iz tega sklepamo, da je Italija vodila dokaj uspešno gospodarsko politiko, tudi po zaslugi ugodnih mednarodnih razmer z nekaterimi odmiki, kot na primer obdobje fašizma. V prid njenemu gospodarskemu interesu je bilo tudi dejstvo, da so jo med drugo svetovno vojno osvobodile ZDA z nekaterimi zavezniki in je bila zato deležna gospodarske pomoči v okviru Marshallovega načrta povojne obnove dela Evrope. Italijansko gospodarstvo se širi na tuje trge z neposrednimi investicijami s čimer osvaja tuje trge in krepi prisotnost na njih, tako, da bo ob širitvah EU in s tem notranjega trga EU že krepko prisotno na omenjenih trgih. Z investicijami, kot je izgradnja novih obratov, s skupnimi vlaganji ali nakupom obstoječih podjetij manjša konkurenco, ter v nekaterih primerih osvoji tudi nova tehnološka znanja in nove trge, tako da bi lahko rekli, da v prid italijanskemu gospodarskemu interesu ni italijanskih investicij v tujini nikoli dovolj. Zelo pomembno je, da italijanski kapital prevzema banke v državah srednje in vzhodne Evrope, ker so te pomemben del gospodarske ekspanzije. Italija bi morala jasno začrtati svoje cilje, še posebej na vzhodu Evrope kjer imajo države zaradi specifičnega razvoja po drugi svetovni vojni in posledično precejšnje gospodarske zaostalosti, velike zmožnosti ekonomske rasti; so odprte za NTI, imajo izobraženo delovno silo s srednje nizko višino plač in so zaradi mnogih dejavnikov velik potencialni prostor širjenju italijanskega gospodarskega vpliva in s tem krepitvi italijanskega gospodarstva. Italijanska ekonomska politika bi morala v cilju izboljšanja gospodarskih rezultatov favorizirati ukrepe, ki spodbujajo velike industrijske panoge, ki lahko delujejo kot generator italijanske ekonomije in internacionalizacijo celotnih produkcijskih procesov industrijskih panog. Glede na to, da se bojo prometni tokovi s širitvijo EU povečali, ter bojo blagovni tokovi izbirali najugodnejše poti iz zahodne Evrope v vzhodno in obratno, si mora Italija prizadevati, da bo glavni tok blaga potekal preko njenega ozemlja, zato si mora prizadevati za izgradnjo petega koridorja, sicer obstaja bojazen po selitvi prometnih tokov severneje od Italije, kar bi oslabilo konkurenčno sposobnost italijanskih artiklov na jugovzhodu Evrope. Diplomsko delo bo makroekonomska raziskava italijanskega in nekaterih z njim povezanih narodnih gospodarstev. Za metodo raziskovanja bom uporabil metodološko metodo izhajajoč iz realizacije obsega zunanje trgovinske menjave držav, ki so predmet raziskave, torej Italije in nekaterih tranzicijskih držav in zgodovinsko metodo v kateri bom opisal zgodovino italijanskega gospodarskega interesa. Zatorej bo diplomsko delo imelo tudi obliko dinamične ekonomske raziskave. Uporabil bom tudi metodo kompilacije iz knjig in časopisnih člankov. Pristop k raziskovanju bo predvsem deskriptiven.

4

KAZALO 1 UVOD ………………………………………………………………………….……. 6 1.2 Opredelitev področja in opis problema …………………………………………… 6 1.3 Namen cilji in osnovne trditve………………………..……………………….……. 7 1.3.1 Namen ……………………………………………………..………………….……. 7 1.3.2 Cilji ………………………………………………………………………………… 7 1.3.3 Osnovne trditve …………………………………………………………….……… 8 1.4 Predpostavke in omejitve raziskave ……………………………………………… 8 1.4.1 Predpostavke ………………………………………………………………………. 8 1.4.2 Omejitve …………………………………………………………………………… 9 1.5 Predvidene metode raziskovanja ..………………………………………………. 9 2 GOSPODARSKI INTERES ITALIJE ……………………………………………10 2.1 Zgodovina italijanskega gospodarskega interesa ……………………………….. 10 2.2 Obrobnost Italije po II. Svetovni vojni …………………………………………. 13 2.3 Globalizacija in nacionalni interes ………………………………………..……… 13 2.4 Širitev Evropske unije ……………………………………………………..……… 15 2.4.1 Italijanski strateški interesi v Evropski uniji ………………………………………16 2.4.2 Pomembnost vzhodne Evrope za italijanski gospodarski interes ..……………… 17 2.4.3 Vpliv širitve na gospodarski interes ……………………………………………… 20 2.4.4 Ali je za Italijo smiselna širitev Evropske unije v Turčijo ..…………………….. 20 3 GOSPODARSTVO ITALIJE IN DRŽAV PARTNERIC ..……………………. 22 3.1 Pregled italijanske ekonomije ..……………………………………….…………. 22 3.1.1 Aktualne gospodarske razmere v republiki Italiji in gospodarska gibanja ……..… 22 3.1.2 Izvoz italijanskega gospodarstva ..…………………………………..………..….. 29 3.2 Gospodarski kazalci držav kjer bi morala Italija krepiti gospodarski vpliv ………………………………………………………………………………… 31 3.2.1 Bolgarija …..……………………………………………………………………… 31 3.2.2 Slovenija ..………………………………………………………………………… 33 3.2.3 Madžarska ..………………………………………………………………………. 34 3.2.4 Rusija ..…………………………………………………………………………… 36 3.2.5 Hrvaška …..………………………………………………………………………. 37 3.2.6 Romunija ………………………………………………………………………….. 38 3.3 Italijanski interes naftnih poti …..……………………………………………….. 40 3.3.1 Naraščajoča tekmovalnost med Italijo, ZDA in Evropo …………………………. 41 3.3.2 Naraščajoča aktivnost italijanskih multinacionalnih podjetij na Srednjem vzhodu in Sredozemlju …………………..…………………………….. 42 3.4 Realizacija italijanskih gospodarskih interesov v nekaterih evropskih in sredozemskih državah ……………………………………………………………. 42 3.4.1 Albanija ..………………………………………………………………………… 43 3.4.2 Libija …..…………………………………………………………………………. 45 3.4.3 Rusija ……..……………………………………………………………………… 45

5

3.4.4 Romunija ..……………………………………………………………………….. 49 3.4.5 Bolgarija ..…………………………………………………………………….….. 49 3.4.6 Madžarska ………………………………………………………………………… 50 3.4.7 Slovenija ..………………………………………………………………………... 50 3.5 Konkurenčnost …………………………………………………………………… 51 3.5.1 Zakaj Italija izgublja konkurenčnost ….………………………………………… 51 3.5.2 Ukrepi za krepitev konkurenčnosti italijanskega gospodarstva ..……………….. 53 3.5.2.1 Postati večji in bolj konkurenčen ………………………………………………. 53 3.5.2.2 Investicije v inovacije in definicija geoekonomskih prioritet ………………….. 54 3.5.2.3 Izboljšati trg kapitala in investicij v tujini …..………………………………… 55 3.5.2.4 Internacionalizacija južne Italije ..…………………………………………….. 56 3.5.2.5 WTO; obnoviti pogajanja o prosti trgovini …………………………………….. 57 3.5.2.6 Reforme ………………………………………………………………………… 58 3.5.2.7 Vlaganja v tujini ……………………………………………………………….. 58 4 STRATEŠKE EVROPSKE LOGISTIČNE POVEZAVE ITALIJE …………. 61 4.1 Pomen logističnih povezav Italije ……………………………………………….. 61 4.2 Evropski koridorji v izgradnji …………………………………………………… 64 4.2.1 Peti koridor ………………………………………………………………………. 65 4.2.1.1 Izgradnja avtocestnega petega koridorja v Sloveniji …………………………… 66 4.2.1.2 Železniške povezave petega koridorja v Sloveniji ……………………………... 67 4.2.2 Deseti koridor …………………………………………………………………….. 68 4.2.3 Osmi koridor …………………………………………………………………….. 69 5 SKLEP ..………………………………………………………………………….. 70 POVZETEK ……………………………………………………………………………. 72 SUMMARY …………………………………………………………………………….. 73 KEY WORDS – KLJUČNE BESEDE ..…………………………………………….. 75 SEZNAM VIROV, LITERATURE ……………………………………………….…. 76 PRILOGE

6

1 UVOD 1.2 Opredelitev področja in opis problema Uspešnost razvoja, delovanja in dela ljudi (posameznikov ali organiziranih skupin, organizacije, skupnosti in družbe) je odvisna od spoznanih potreb in možnosti ter s tem povezanih interesov na eni strani ter od sprejetih stališč in na temelju le-teh opredeljenih smotrov, ciljev in nalog (Kralj 1992, 149). Beseda interes je večpomenski izraz, ki smo mu določili pomen koristi in nato zanimanja. V besednjaku je interes opisan kot (DZS 1975, 59): - kar je, predstavlja komu določeno vrednoto, korist; - kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice, korist, prid; - usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja (zaradi); - hotenje, želja po določenem udejstvovanju, zanimanje, nagnjenje, potreba, želja; - obresti; - nameni, zanimanje, zavzetost, vnema. V interesu nacije (nacionalni interes) je imeti uspešno gospodarstvo, kar predstavlja gospodarski interes. Oba interesa nista vedno kompatibilna, ampak je včasih potrebno v korist nacionalnega interesa popustiti pri gospodarskem interesu in obratno. V večini primerov pa se na dolgi rok dopolnjujeta, saj je v interesu ljudstva imeti čim večjo gospodarsko moč, kar omogoča, med drugim, razvoj oziroma vsestransko prosperiteto države. Mnogokrat v zgodovini so si ljudstva z veliko gospodarsko močjo in naprednejšo tehniko prisvojila ljudi in teritorij šibkejših ljudstev. Z razvojem mednarodnih odnosov se to, skoraj, ne dogaja več, ker so države sprejele mednarodne sporazume, ki onemogočajo teritorialno širjenje držav in so urejeni mednarodni odnosi eden od pogojev za gospodarski napredek. Obstaja pa ekonomsko širjenje nacionalnega vpliva, kar je navadno v obojestransko gospodarsko korist, tako ekonomsko ekspanzionistične države, kot tudi ciljne države širjenja gospodarskega vpliva. Najpomembnejša oblika širjenja gospodarskega vpliva, oziroma prodora na tuje trge, so NTI. Danes se državi, ki aktivno sodeluje v mednarodnih odnosih in spoštuje mednarodne sporazume ni potrebno bati za svoj obstoj in prosperiteto. Države z veliko gospodarsko močjo imajo večji vpliv na mednarodne odnose in v želji večanja gospodarske moči vplivajo na sprejemanje zakonov in mednarodnih sporazumov, ki bodo posledično še nadalje prispevali k večanju njihove gospodarske moči. Glede na to, da sem zaposlen na Intereuropi d.d. Koper1, filiala Sežana in se ukvarjam z logistiko, bo v diplomskem delu govor tudi o gospodarskih interesih Italije pri izgradnji transportnih koridorjev v Evropi s poudarkom proti vzhodu, kjer so še slabo razviti, ter s tem dražijo transport in slabšajo konkurenčnost italijanskega blaga na trgu.

1 Intereuropa (globalni logistični servis, delniška družba) je bila ustanovljena 1947 leta v takratni ''coni B'' Svobodnega tržaškega ozemlja kot družba z omejeno odgovornostjo in tremi zaposlenimi. Danes je koncern s cca 2400 zaposlenimi.

7

Logistika je precej pomembna gospodarska panoga, zato težijo države k vzpostavljanju logističnih koridorjev zaradi povečevanja pretočnosti blaga in cenitve logističnih storitev ter s tem povečanju konkurenčnih prednosti na določenem tržišču. Po vključitvi novih članic v Evropsko unijo (v nadaljevanju EU), bo imela Italija odprto pot širjenju svojih gospodarskih interesov na vzhod in bo zato potrebovala dobre logistične povezave tudi proti vzhodu. 1.3 Namen, cilji in osnovne trditve 1.3.1 Namen Navedeno temo sem izbral, ker me zanima, saj sem študiral smer Ekonomski odnosi s tujino, poleg tega sem, kot že omenjeno zaposlen na Intereuropi d.d, Koper, kjer se ukvarjam z organizacijo logističnih procesov v Italijo. Ob tem naj omenim, da sem pred leti diplomiral (višješolski program) pri dr. Leo Gusel-u z delom Maloobmejni sporazum med R. Italijo in R. Slovenijo. V katerih je posebej izpostavljen problem slabih cestnih povezav Italije proti vzhodu. Strateški gospodarski interes Italije je imeti dobre prometne povezave tudi proti vzhodu. 1.3.2 Cilji V diplomski nalogi bom opisal razvoj italijanskega gospodarskega interesa, ker sta sedanjost in prihodnost pogojena s preteklostjo. Poskušal bom odgovoriti na vprašanje, ali so se italijanski politiki in gospodarstveniki, zavedali, kaj je gospodarski interes in so delovali v preteklosti in tudi sedaj v smeri čim boljše realizacije gospodarskega interesa, kot posledica tega je Italija danes šesta gospodarska sila sveta, kar pa, glede na razvoj v svetu, ne bo dolgo ostala. V prid realizaciji gospodarskega interesa je bila Italija ena izmed ustanoviteljic Evropske gospodarske skupnosti (EGS). Zavedati se moramo, da je gospodarski interes obvladovanje čim večjega tržišča, s tem pride do izraza ekonomija obsega proizvodnje. V povezavi s tem bom omenil globalizacijo in širitev EU in sicer iz italijanskega zornega kota. ''Z besedo globalizacija se razumeva proces odpravljanja mej, tehnično operativne homogenizacije in unifikacije trgov, ki je zajela celoten planet, od Bretton Woods-a dalje, preko sporazumov GATT-a je prišlo do oblikovanja WTO-ja2 in kontinuirane normativne in kulturne unifikacije sveta'' (Sacco 2002, 78). Nadalje bom pisal o širitvi EU in vplivu širitve na gospodarski interes. V bistvu pa bo dobila Italija mnoge prednosti in priložnosti, vprašanje je le ali jih bo znala izkoristiti za širitev in krepitev svojega gospodarskega vpliva. Odprta pot širitvi gospodarskega vpliva in s tem krepitvi italijanske navzočnosti je predvsem v državah srednjevzhodne Evrope, ki so se ali se mogoče bojo v prihodnosti pridružile EU. Z državami članicami EU ima Italija že zelo razvite gospodarske odnose, zato bom omenjal predvsem tako imenovane tranzicijske države. V pomembnejših bom opisal gospodarsko stanje, predvidena gibanja in italijanske gospodarske interese v njih. Omenil bom tudi NTI, 2 WTO - World Trade Organization – Svetovna trgovinska organizacija

8

ki so najpomembnejši dejavnik širjenja gospodarskega vpliva. Za jasnejšo predstavo bom navedel gospodarske kazalce Italije in ukrepe, ki bi jih morala Italija izpeljati v obrambo svojih gospodarskih pozicij. V zaključnem poglavju diplomskega dela, bom poudaril pomembnost dobrih prometnih povezav Italije z vzhodom. 1.3.3 Osnovne trditve ''Po vključitvi novih držav v EU, kar se bo zgodilo prihodnje leto, se bo geoekonomija bistveno spremenila. Nekateri v Italiji pritrjujejo, da se bo center EU premaknil proti vzhodu, ne v geografskem smislu, temveč v geopolitičnem in geoekonomskem smislu'' (Jean 2001, 11). ''Italijanski strateški interes je sodelovati pri izoblikovanju jedra evropske moči in sodelovati pri njegovem vodenju. V naslednjih desetih – petnajstih letih bi lahko EU razširili čez celoten kontinent, do Turčije, mogoče tudi do Rusije in nekaterih držav južnega Sredozemlja. Vendar EU, ki se sedaj izgrajuje ni Evropa, če pod Evropo razumemo enoten prostor, temelječ na eni civilizaciji in skupni zgodovini in ne samo na izjavi o ustavnih evropskih principih, brez izgradnje evropske zavesti – Evropejcev. V takem primeru mora Italija dodati širitvi omejitev – Evropsko konfederacijo znotraj EU, ki bi imela težo na svetovni ravni (liMes 2002, 10-12). ''Konkurenčnost italijanskega gospodarstva se je v zadnjih letih poslabšala. Čeprav se lahko, to delno pripiše pojavu novih trgov, ostaja dejstvo, da je italijanski izvoz naraščal počasneje kot izvoz drugih razvitih držav. Povsem upravičena je zaskrbljenost o tekmovalni sposobnosti italijanskih podjetij, še posebej v kolikor jih primerjamo s podjetji iz območja denarne enote evro'' (Spagna 2002, 37). ''Model italijanske mednarodne specializacije je pokazal težavo pri prilagajanju spremembam v gospodarski strukturi svetovnega povpraševanja. Medtem, ko se je iskanje konkurenčnih prednosti italijanskih podjetij izkazalo za ne povsem učinkovito pri različnih dejavnikih (Letta 2002, 87). 1.4 Predpostavke in omejitve raziskave 1.4.1 Predpostavke ''Globalizacija temelji vedno bolj na selitvi kapitala, ki je investiran v tujini direktno v proizvodnjo. Pomembnost NTI v tujini v mednarodnem okviru je evidentirana ne samo z doseženo velikostjo, ampak tudi glede na vrednost mednarodne trgovine blaga in storitev. Stanje NTI je glede Italije zaskrbljujoče, tako glede priliva, kot tudi odliva teh investicij (Letta 2002, 91-92). Kot kaže študij ISDEE (Istituto di studi e documentazione sull'Europa comunaitaria e l'Europa orientale), zamude pri izgradnji pan-evropskih koridorjev že močno kaznujejo italijansko gospodarstvo na trgu. Z napredovanjem evropskih integracij, se bo ta pomanjkljivost povečevala in negativno vplivala na italijansko konkurenčnost v Evropi.

9

Severnoevropske države so reagirale odločno saj so reaktivirale transverzalne komunikacije, ki jih povezujejo z vzhodno Evropo. Pomena logističnih povezav z vzhodom se, v R. Italiji, zavedajo že dolgo. Določitev in izgradnja logističnih povezav proti vzhodu preko Slovenije je zajeta že v tako imenovanih Osimskih sporazumih. V vedno bolj integrirani Evropi se vrednotenja nanašajoča na gospodarsko produktivnost ne morejo omejiti na nacionalni teritorij. Italijanski razvojni načrt transporta bi moral upoštevati potrebe in priložnosti izvirajoče iz bodoče širitve EU ( Jean 2001, 14). 1.4.2 Omejitve V diplomski nalogi se bom omejil na raziskovanje italijanskih gospodarskih interesov predvsem v državah srednjevzhodne in jugovzhodne Evrope, tako imenovanih tranzicijskih držav, ker so v teh državah še vedno velike možnosti pridobivanja gospodarskega vpliva, kljub temu, da se v njih vzpostavljajo nova gospodarska razmerja tako znotraj njih samih, kot v odnosu do drugih držav partneric, že od začetka devetdesetih let. Glede na to, da je Libija sredozemska država in je bila pod kolonialno vladavino Italije bom omenil tudi italijanske gospodarske interese v tej državi. Z izjemo zgodovinske navedbe poskusov Italije, da bi postala večja kolonialna sila, ki imajo začetek okrog leta 1850, se bom osredotočil predvsem na obdobje po letu 1990, ko so se v Evropi zgodile velike gospodarske in politične spremembe, s poudarkom na zadnjih dveh treh letih. Od gospodarskih dejavnosti bom v zaključnem četrtem poglavju diplomske naloge omenil predvsem logistiko in se bom ob analizi poteka izgradnje transevropskih koridorjev omejil predvsem na ozemlje R. Slovenije preko katere potekata koridorja št. V in X3. Kljub temu, da poteka transport tudi po plinovodih, naftovodih, zraku, daljnovodih (elektrika) ter po morju in rekah, se bom omejil na železniški in predvsem, cestni transport. 1.5 Predvidene metode raziskovanja Diplomsko delo bo makroekonomska raziskava italijanskega in nekaterih z njim povezanih narodnih gospodarstev. Za metodo raziskovanja bom uporabil metodološko metodo izhajajoč iz realizacije obsega zunanje trgovinske menjave držav, ki so predmet raziskave, torej Italije in nekaterih tranzicijskih držav in zgodovinsko metodo v kateri bom opisal zgodovino italijanskega gospodarskega interesa. Zatorej bo diplomsko delo imelo tudi obliko dinamične ekonomske raziskave. Uporabil bom tudi metodo kompilacije iz knjig in časopisnih člankov. Pristop k raziskovanju bo predvsem deskriptiven.

3 Uradno poimenovanje transportnih koridorjev je v rimskih številkah

10

2 GOSPODARSKI INTERES ITALIJE 2.1 Zgodovina italijanskega gospodarskega interesa Pred združitvijo, torej dokler so italijanske države ohranjale svojo neodvisnost je bil nacionalni in z njim povezan gospodarski interes mišljen, kot ohranjanje ravnotežja, potrjenega v mirovnem sporazumu v mestu Lodi 1454 leta, da ne bi ena izmed njih razširila hegemonije nad drugimi. Vatikan je podpiral to ravnotežje, ker mu je dovoljevalo vzdrževati lastno avtonomijo. Prepričanje, da je za misijo cerkve, vodenje politike breme, se je uveljavile šele v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja. Po francoski revoluciji je bil nacionalni interes identificiran v politični združitvi polotoka in osvoboditvi njenega dela izpod tuje nadvlade. Ta cilj je bil dosežen v precej kratkem roku in z nizkimi stroški v vojaškem smislu, toda imel je tudi majhno ljudsko udeležbo. Cerkev je nasprotovala politični združitvi med 1859 in 1870 letom, kar je povzročilo konflikt v zavesti mnogih Italijanov (Cornelli 1997). Takrat pred približno stopetdesetimi leti so mnoge države videle svoj gospodarski interes v osvajanju kolonij iz katerih so črpale resurse za gospodarski razcvet. Kljub temu Kraljevina Italija ni imela izdelane kolonialne politike. Omejevala se je na pogajanja s Portugalsko glede koncesij v Angoli in Mozambiku. Z Anglijo o oddaljenih Falklandskih otokih in o pridobitvi baze v Nigeriji z Dansko in Rusijo. Italijanska pobuda je bila omejena predvsem na raziskovanje in odprave ter ustanovitvijo družbe za Afriko leta 1867. Odprtje Sueškega prekopa je spodbudilo aktivnejšo politiko, vendar se dlje od sodelovanja italijanskih delavcev pri izkopu in omejenega ladijskega prometa ni prišlo. Leta 1870 je skupna italijanska ladijska tonaža predstavljala komaj 1,3 % celotnega prometa.V letu 1901 je plula skozi Sueški prekop stoena italijanska ladja od skupno 3000. V resnici tedaj v Italiji ni bilo pogojev za ekspanzionistično kolonialno politiko. Da so bile ob Rdečem morju trgovske in oskrbovalne postaje gre zahvala misijonarjem. Nacionalna industrija ni potrebovala novih trgov, kajti še povpraševanja notranjega trga ni mogla zadovoljiti. Torej Italija ni potrebovala novih trgov in ne krajev kjer bi investirala presežke profitov. Drugje po svetu je kolonializem izviral iz bogastva kolonizatorjev, medtem ko je v Italiji izviral iz revščine in prepričanja, da lahko pripomore k hitremu bogatenju. Bolj kot k Rdečem morju so italijanske vlade gledale proti Tuniziji, ki je mnogo bližja. V tistem obdobju so se v Tunizijo izselili mnogi prebivalci Sicilije. Tako, da jo je neki poslanec leta 1864 definiral kot del Italije. V istem letu je bila italijanski vladi predlagana razdelitev Tunizije s Francijo. Odgovor je bil sprva pozitiven, vendar je potem, zaradi stroškov, ki jih ima Francija v Alžiriji, poslanec Visconti -Venosta prepričal vlado o umiku soglasja. Med vojno in vojaško okupacijo ter ekonomsko nadvlado je dal prednost slednji. Leta 1869 je Italija podpisala sporazum s Tunizijo, s katerim je v pogajanjih dosegla pravico do ribolova in pridobivanja tobaka. Leta 1876 se je pojavila nova priložnost. V cilju izboljšanja odnosov med Italijo in Francijo in da Italija ne bi zahtevala Trentina, kot protiutež za Avstroogrsko širitev na Balkan, je Avstrija predlagala italijanski vladi uvedbo protektorata v Tuniziji. Isto so predlagale leta 1877 Anglija in Rusija, verjetno kot kompenzacijo njihove politike razbitja otomanskega imperija. Težko bi se pojavila boljša priložnost, ampak tedaj je bila italijanska vlada bolj zainteresirana za okupacijo Trentina in Trsta, kot za drage kolonialne podvige.

11

Leta 1878 so se posvetovanja vršila brez Italije. Avstrija, Rusija, Anglija in Nemčija so se spravile s Francijo in privolile v Francoski načrt okupacije Tunizije. Ko je leta 1881 francoska vlada, izkoristila obmejne incidente na meji med Tunizijo in Alžirijo in vsilila Tuniziji priznanje njenih zahtev je Cairoli protestiral, vendar se je moral sprijazniti z izjavami, da Francija ne misli vojaško zasesti Tunizije. Nič ne spremeni dejstva, da je bil Francoski protektorat nad Tunizijo uradno priznan šele leta 1896. Druga afriška dežela v kateri je imela Italija pomembne ekonomske interese je bil Egipt. Vendar tudi tukaj je italijanska politika doživela neuspeh. Leta 1882 je Egipt prišel pod angleško interesno območje in tudi tukaj je bila Italiji ponujena še ena priložnost za skupno intervencijo in kasneje razdelitev protektorata v tej severnoafriški deželi. Na angleško ponudbo za skupno vojaško intervencijo je zunanji minister Mancini odgovoril, da Italija nima dovolj vojaštva in ne kapitala potrebnega za ekspedicijo. Tako je Italija, dežela, ki je bila bolj kot katerakoli druga zainteresirana za omenjena vplivna območja, dvajset let stala ob strani in opazovala kako se ravnotežje v Sredozemlju spreminja v njeno škodo (riccati.it). V letu 1885 ob zaostritvi mednarodne situacije je bil povabljen v italijansko zunanje ministrstvo Grof Robilant, ki je bil štirinajst let ambasador na Dunaju. Ker je bil sposoben politik je znal izkoristiti mednarodno situacijo za favoriziranje italijanskega interesa. Tedaj, ko sta Nemčija in Avstrija potrebovali italijansko zavezništvo, mu ni bilo težko zahtevati, da novo zavezništvo ščiti italijanske interese v Sredozemlju in na Balkanu (Cronologia.it). Tudi s kasnejšim razvojem dogodkov Italija ni bila zadovoljna, kot je razvidno iz zgodovinsko-diplomatskega arhiva italijanskega Ministrstva za zunanje zadeve ni imela na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje velikega zaupanja v Anglijo glede Etiopije, Sredozemlja in Turčije, saj se je Anglija upirala realizaciji sporazumov iz 1887 leta, razočarala pa je tudi ob armenskem vprašanju, ki je preraslo v akutno krizo leta 1895. Tega leta je italijanski politik Blank odločil, da so razmere ugodne za uveljavitev sporazuma z Anglijo in Avstrijo iz decembra 1887 glede vzhodnega Sredozemlja, vendar je angleški politik Salisbury zavrnil povabilo. Vendar to ni presenetilo, saj je italijanski politik Blanc že prej ugotovil, da sporazumi iz leta 1887 ne varujejo italijanskih interesov v Sredozemlju, Turčiji in Afriki. Ugotovili so, da Anglija bolj upošteva francoske, kot pa italijanske interese (Carocci). Zbliževanje s Francijo se je začelo septembra 1896 s konvencijo o Tuniziji in nadaljevalo s trgovskim sporazumom iz 21 novembra 1898 leta. Odnosi pa so se zopet zaostrili leta 1899, ko je Francija podpisala z Anglijo konvencijo s katero sta si razdelili vplivno območje v severni Afriki. Vendar je diplomacija zaostritev ublažila in mnogo mesecev pozneje 24 januarja 1900 sta zunanji minister Italije in francoski ambasador v Rimu s protokolom razmejila mejo med francosko Somalijo in italijanskim protektoratom Raheita. Seveda je novica italijansko-francoskega sporazuma alarmirala občutljivi del javnega mnenja centralnih imperijev, kjer so se zbali, da je Italija s tem zapustila trojno os. V Nemčiji so nemir pomirili z izjavo, da je trojna zveza v odlični formi, da italijansko-francoski sporazum glede sredozemskih vprašanj ni v kontrastu z interesi trojne osi in da

12

Italija ni izdala zaveznikov, ampak je samo malo zašla v nasprotni tabor. V resnici je tudi bilo tako. Ko se je Italija sporazumela s Francijo ni imela namena zapustiti svojih zaveznikov, ampak je hotela varovati svojo varnost v Sredozemlju, varnost katero ji Nemčija in Avstro-Ogrska nista nudili, saj ji je Nemčija ob predlogu konvencije o njeni podpori dala razumeti, da je neumestno upati na nemško intervencijo v korist sredozemskih interesov Italije. Zato je Italija, da bi bila v Sredozemlju popolnoma varna, potrebovala prijateljstvo Anglije, ki se je, navkljub tradicionalnim vljudnostnim odnosom že od leta 1896, odvrnila od politike trojne osi. Italija Anglije ni mogla pridobiti k obnovitvi sporazumov iz 1887 leta, ampak je dosegla samo izjavo Velike Britanije, da nima ambicioznih ciljev v Tripolitaniji in da bo v primeru spremembe statusa quo v Sredozemlju, delovala ne da bi škodovala italijanskim interesom (Cronologia-riasssunto anni 1901-1903). Kasneje je Italija dobila svojo sredozemsko kolonijo v Libiji in sicer od leta 1911 do leta 1943. Z Libijske strani se še sedaj postavlja vprašanja v zvezi s tem obdobjem, posebej glede vojne škode, kot jo definira Libijska stran. Situacija je nespremenjena od leta 1956, ko je bila Libija še kraljevina in ji je Italija nakazala 4,8 milijarde lir, toda vodstvo, ki se je ustoličilo z državnim udarom leta 1969 ni nikoli obravnavalo to vprašanje, kot zaključeno. Libijska država je, kar se tega tiče, še vedno na slepem tiru in od bolnišnice ali ceste, ki bi povezovala mesti Tripoli in Fezzan, ter bi jih Italija zgradila kot dejanje reparacije ni nič. Italijanov je bilo, v Libiji, leta 1948 44000, leta 1964 27000 in leta 1970 20000. Tega leta jim je Libijska država tudi zaplenila del premoženja vrednega približno milijardo evrov (Galoppini 2002, 121 – 124). Zgodovinske razmere in nastop fašizma po prvi svetovni vojni, so bile odločilne. Ko je bilo konec fašizma, je bila Italija kmetijska država, uničena v vojni, brez kredibilnosti na mednarodni ravni. Imela je skromno industrijo, v glavnem zbrano na severu in bila je v nevarnosti, da postane plen močnih političnih napetosti in komunistične grožnje, ki je bila prav takrat zelo konkretna. Bila je država z močnim pomanjkanjem ekonomskih virov in hkrati tudi demokracije. Daljnoviden politični razred je bil takrat sposoben zbrati skromne gospodarske vire in jih dati na voljo tistim, ki so prevzeli vzvode italijanskega industrijskega motorja in tudi podjetniškega sistema v srednji in severni Italiji. Moral pa je zagotoviti tudi socialni mir in je skupaj s sindikati organiziral gosto omrežje zaščite, predvsem, ne pa samo v srednji in severni Italiji. Ta sporazum je povezal podjetja, sindikate in politični sistem in dal podlago visoki gospodarski rasti in razvoju demokracije, ki je pripomogla zelo veliko k izboljšanju kakovosti življenja v državi in kakovosti njenega razvoja (D'Amato 2003, 56,57). Italijanska ekonomska zgodovina je neverjetno uspešna zgodba. Kdo bi leta 1861 stavil, da se bo zaostala, obrobna, skoraj brez naravnih bogastev, nova nacija, razvila v par generacijah, v eno svetovno največjih, zdravih industrijskih ekonomij? Zraven tega je ta zgodba uspeha malo znana, še posebej v angleško govorečem svetu. Vzroke ni potrebno dolgo iskati. Italijanska zgodovinska statistika ni veličastna; italijanski ekonomski čudež je manj impresiven kot japonski ali nemški. Italijanski učenci izvirajo iz drugačne akademske kulture kot anglosaksonska tradicija; inovativnost in učinkovitost se ne skladati s stereotipi o Italiji. Lahko rečemo, da je italijanska ekonomska zgodovina vse kaj drugega, kot odrevenela (Cohen 2002).

13

2.2 Obrobnost Italije po II. Svetovni vojni Med drugo svetovno vojno so ZDA povečale industrijsko proizvodnjo za več kot 300%. Medtem, ko je bila večina sveta v ruševinah so ZDA dosegle ekonomsko in vojaško nadvlado brez zgodovinske primerjave. Tisti, ki so načrtovali državno in podjetniško politiko so se dobro zavedali svoje superiornosti in absolutne moči, ter so imeli namen izkoristiti to pri izgradnji svetovnega reda, ki bo koristil interesom za katere so delali. Predvsem je bilo potrebno zagotoviti, da bosta Evropa (z Nemčijo kot baricentrom) in Japonska, trdno vpete v mednarodni red pod vodstvom ZDA in kontrolirani na nacionalnem nivoju s strani finančnih in industrijskih sektorjev, povezanih z ameriško ekonomijo. Prva stvar je bila oslabiti antifašistični upor, delavsko gibanje in vzpostaviti tradicionalno konzervativno moč, pogosto z namestitvijo fašističnih kolaboratorjev na vodilna mesta. Primer Italije dobro ponazarja ameriško politiko. Kot grška je tudi njena pomembnost povezana z srednjim vzhodom. Kot piše v vladnem sporočilu iz leta 1945 ''ameriški strateški interesi'' terjajo nadzor, preko Sredozemlja potekajočih prometnih linij, do srednjevzhodnih naftnih tržišč Saudske Arabije. Ti interesi bi bili kompromitirani v kolikor bi se Italija izmuznila nadzorstvu ZDA. Italija je bila torej garant, oziroma v napačnih rokah ovira, naftni preskrbi iz srednjega vzhoda (Chomsky). Zaman je skrivati, da ima Italija tudi po koncu hladne vojne majhne možnosti vpliva na mednarodni in celo na evropski ravni. Ob pomanjkanju ciljev Italija še danes plačuje ceno položaja v EU, kajti na njenih slabostih, se okoriščajo evropski partnerji, kateri so v nasprotju z omenjenim, izoblikovali jasne cilje in se zavedajo svojih interesov, hkrati so navajeni, da ima Italija slabo vlado in s tem politike. Prepričanje, da ni Italija v EU partner, ampak osvajalno ozemlje centrov moči in velikih tujih podjetij ima korenine v dejstvu, da je v Evropi težko srečati vlado desnega centra, kot je italijanska in je praktično bojkotirana, kar je skrito v resni politični in moralni obsodbi. Neizogibno je, da vlada, ki je naletela na zavračanje v Evropi skuša uveljaviti večjo prisotnost na mednarodni ravni, kjer je manj neugodna situacija, ker ima Italija manj navzkrižnih interesov z glavnimi protagonisti (Sacco 2002, 76,78). Iz napisanega sledi, da je imela in ima po drugi svetovni vojni majhen vpliv na svetovno politiko. Vendar je po zaslugi ameriškega vmešavanja v italijanske notranje zadeve in ameriške ekonomske pomoči dosegla velik ekonomski razvoj, ter imela velik vpliv na nastanek in oblikovanje EU. 2.3 Globalizacija in nacionalni interes Na nacionalni interes vplivata dva strukturna dejavnika, ki sta se pojavila v prejšnjem desetletju. Eden je politično-vojaško-strateško-ideološki in izvira iz ideje komunizma v bivši sovjetski regiji; ter drugi, ki je ekonomsko-informacijskega značaja in izvira iz napredovanja globalizacije, torej ekonomije, ki je tesno povezana s tako imenovano informacijsko dobo, ki je zaznamovana ne samo s povečevanjem samih informacij, ampak tudi z hitrostjo njihove distribucije. Čeprav oba pojava izvirata iz prejšnjega desetletja

14

imata korenine v bolj oddaljeni preteklosti. Obe strukturni spremembi ciljati na koncept suverene nacionalne države. Moč držav (v bistvu vlad) izgublja tradicionalni karakter vrhovne oblasti in teži k ugajanju gospodarskim subjektom, katerih interesi so vedno težje uresničljivi znotraj okvira suverene države. Piramidna in vertikalna struktura moči se spreminja v horizontalno (mrežno) strukturo, kjer vloga vodenja priliva informacij postaja odločujoči dejavnik. Globalizacija je pojav, ki se ne nanaša samo na ekonomijo, ampak na vse življenjske ravni posameznikov in držav. Razločevanje na notranje in zunanje izgine. Hkrati izgine tudi možnost vpliva državne oblasti na procese odločanja različnih gospodarskih subjektov, ter s tem vplivanja na nacionalni interes. Vedno težje je vplivati na privatno gospodarsko družbo, ki razpolaga z znatnim tehnološkim znanjem in se združi s tujim podjetjem, ki posledično pride do tehnološkega znanja domačega podjetja. Odpreti državo tujim investicijam zahteva vrednotenje različnih ekonomskih kazalcev na kratko, srednje in dolgoročno obdobje in njihovega vpliva na BDP, finance, trgovino, zaposlitev, vpliva na okolje etc. Podjetja se formirajo vedno bolj na nenacionalni osnovi in z razliko od nacionalnih podjetij, ki so postavljale na prvo mesto interes nacionalnega matičnega podjetja, vodijo k oblikovanju produkcijske strukture, ki integrira več držav, kar vodi k odpravljanju konfliktnih nacionalističnih politik (Cornelli 1997). Konec dvajsetega stoletja in še posebej obdobje od 1986 – 2000 leta, je bilo zaznamovano z nekaterimi velikimi spremembami: zmanjšanje razdalje z razvojem telekomunikacij, selitev industrije v dežele tretjega sveta, dematerializacija ekonomije, kulturna in pravna globalna homogenizacija, migracije jug – sever, vsesplošnost pojava več-rasne družbe. Z enim stavkom, ta leta so bila zaznamovana s procesom globalizacije. Vpletenost Italije v ta velik proces se zdi le delna, pasivna in zakasnela. Ne moremo trditi, da je Italija igrala pomembno vlogo med vodilnimi državami tega procesa, ampak to ne spremeni dejstva, da je bila italijanska družba pod vplivom političnih posledic globalnih fenomenov in posledično anti-globalizacijo. Brez, da bi bila resnično prisotna in z omejenim zavedanjem svetovne realnosti, se postavlja pred Italijo potreba po povezovanju v mednarodni politiki in ne samo ekonomiji, v povezavi z novim mednarodnim sistemom in spremembami, ki so posledica 11. septembra in ameriškega ''odgovora'' na ta izziv. Krepitev ameriškega (ZDA) unilateralizma po napadu na WTC4 v New York-u zaznamuje tudi proces politične homogenizacije sveta. Po enajstem septembru 2001 se je po svetu razširil občutek, da so se pretrgale vse povezave, ki so v preteklih petdesetih letih omejevale Združene države Amerike. Pojavljajo se teze, da bi se morala Italija po vzgledu ZDA vrniti k nacionalnemu egoizmu. Prav zaradi omenjene reakcionarne ideje, ki jo gojijo le redki, bi morala Italija na novo analizirati svojo zunanjo politiko. Analiza bi dala napotek, kateri smeri naj sledi novi zunanji minister. Vendar takšna analiza ni več možna, ne samo za Italijo, ampak tudi za druge države članice EU, saj so omejene z obvezami in omejitvami, ki ji članstvo nalaga, so pa priložnosti in možnosti na katere lahko računajo veliko večje, kot bi bile za članice obravnavane posamično (Sacco 2002, 75,76).

4 WTC - World trade center – Svetovni trgovinski center

15

2.4 Širitev Evropske unije V prid razumevanju pogojev in priložnosti, ki jih imajo članice EU je potrebno preučiti vlogo, ki jo ima evropski proces v primerjavi s pojavi, ki se razvijajo v svetovnem okviru. Z določenih vidikov je proces združevanja Evrope in to ne samo od rimskega sporazuma dalje ampak celo od oblikovanja (takoj po vojni) evropske plačilne unije, znanilec globalizacije, čeprav se je vršil v mejah evropskega kontinenta. Z besedo globalizacija se razumeva proces odpravljanja mej, tehnično operativne homogenizacije in unifikacije trgov, ki je zajela celoten planet, od Bretton Woods-a dalje, preko sporazumov GATT-a5 je prišlo do oblikovanja WTO-ja in kontinuirane normativne in kulturne unifikacije sveta. Zato je lahko Evropa, ki je opravila ogromno delo standardizacije na vseh področjih življenja in dela vseh članic EU videna kot izložbeno okno izgradnje svetovnega trga. Z manj tehnično tehnološkega in bolj političnega zornega kota je EU lahko videna kot koalicija moči, koordinacija naporov, ki so bili nekdaj neuspešno vodeni na nacionalni osnovi, za odpravljanje evropskih pomanjkljivosti kot so majhna velikost, demografsko stagniranje, pomanjkanje surovin, soočenje s svetovno politiko. Očitno je proces evropskega združevanja pripomogel ne samo k poenotenju držav članic med seboj, ampak tudi razširil idejo, da je mednarodna standardizacija v splošnem interesu, hkrati je okrepil misel, da je lahko Evropa posebna stvar, ali celo nasprotna enoličnosti, ki pod ameriškim vplivom osvaja svet. Drugi vidik, ki predstavlja proces evropske unifikacije, kot primer odpora globalizaciji je prevladujoč. To dobi takojšnje zanikanje v dejstvu, da je bilo odpravljanje trgovinskih ovir v Evropi vedno mišljeno, kot del procesa oblikovanja enotne zunanje tarife. Meje tako niso bile odpravljene, ampak na novo začrtane, oblikujoč evropske države v večji in močnejši dejavnik. Ta proces vodi k oblikovanju Evrope brez notranjih mej, ki bo na nek način zaščitena pred svetovno konkurenco. Ob dejstvu, da se ameriška supersila nagiba k oblikovanju takega svetovnega sistema, ki bi temeljil na tehnološki in vojaški hierarhiji, oživlja v Evropi željo po oblikovanju bloka, ki bi uravnotežil izjemno moč ZDA. Posledično, za povečanje vpliva na mednarodni ravni je verjetno, da se bojo Evropejci bolj posvetili notranjim problemom, kot tistim izven meja EU, s premikom težišča k skupnim interesom, v nasprotju z nedavnimi kratkovidnimi nacionalnimi interesi. To so dejstva, ki morajo biti primerno obravnavana z italijanske strani. V trenutku, ko se je vpeljal enotni trg, ki je omogočil opustiti politiko, ki je rešila Italijo velike krize tridesetih let prejšnjega stoletja, vendar so se njene blagodejnosti že povsem izpele, se je Italija nahajala v poziciji dežele, ki prekinja z dolgim obdobjem izolacije, ki se je začelo že daljnega leta 1880. Po tej dolgi dobi protekcionizma, ki se prekriva s skoraj celotno nacionalno zgodovino, je Italija doživljala evropski proces, kot fenomen osvobajanja v funkciji antiprovincializacije in antiavtarkije. V nasprotju z Francijo in Nemčijo je bil za Italijo ta proces kot nadaljevanje politike, ki sta jo Luigi Einaudi in Ugo La Malfa vodila že pred skupnim trgom, to je od leta 1953. Vodila sta politiko močne liberalizacije menjave z deželami celega sveta, kar je pripomoglo k tako imenovanem ''ekonomskem čudežu'' in vzpostavitvi dobičkonosne mreže trgovinski odnosov z velikimi silami zmagovalkami v II. svetovni vojni, kot tudi z državami, ki so si šele pridobile neodvisnost. Avtarktična izkušnja mussolinijevega odbobja, ki je pustila slab spomin v ljudskem 5 General Agreement on Tariffs and Trade – Splošni sporazum o carinah in trgovini – sklenjen leta 1948 med 23 evropskimi državami.

16

mnenju, je gledala na evropsko integracijo predvsem, kot na sredstvo za odpravo ovir v trgovini in spodbudo pri mednarodni delitvi dela. To prepričanje o evropskem združevanju, kot procesu uveljavljanja svobodne trgovine, je izdajalo nesposobnost povojne Italije razumeti pravi cilj procesa združevanja, kot je vrnitev veljave Evropi v svetu, po dveh svetovnih vojnah, vendar ta razlaga ne zadošča več. Italija ne sme zamuditi ponujene priložnosti, mogoče v skromnem evropskem okvirju, igrati politike svojih interesov na svetovnem prizorišču. Na tem področju so bili doseženi v letih 2001-2002 nekateri pomembni rezultati, tako glede sprejetja nove vodstvene ekipe, kot obisk italijanskega premierja v Moskvi v trenutku, ko se je zdela Moskovska politična elita zmedena, če ne celo skesana, ker je bila brezpogojno solidarna z ZDA po tragediji v New York-u. Italija je majhna sila. Ima manj kot en procent svetovnega prebivalstva in med dva do tri procente svetovnega bruto družbenega produkta, zato lahko le redko vpliva na svetovno politiko. Zato bi morala znati politične zmage spremeniti v materialno vsebino. Taka vsebina v svetovnem merilu, zaradi omejene sfere italijanskih interesov, se nahaja skoraj izključno v sektorju energetike, medtem, ko med drugimi sektorji ima le redko interese zunaj Evrope. Le na bolj skromni evropski ravni ima lahko Italija pomembnejšo in stabilnejšo vlogo (Sacco 2002, 76-81). 2.4.1 Italijanski strateški interesi v Evropski Uniji Enotna valuta evro je Italijo rešila pred škodljivimi špekulacijami z liro, katerim bi bila izpostavljena v obdobju ekonomske krize. Ni pa uveljavila politične Evrope, kot so v nekaterih tezah klasične evropske šole marksistično prepričani, da je geopolitika nadgradnja ekonomije. Poleg tega je monetarna unija prepustila preveč finančnega ''laissez fair-a''6 državnim vladam, ki si dovoljujejo kršiti pravila, katere so sama postavila. Italijanski strateški interes je sodelovati pri izoblikovanju jedra evropske moči in sodelovati pri njegovemu vodenju. V naslednjih desetih – petnajstih letih bi lahko EU razširili čez celoten kontinent, do Turčije, mogoče tudi do Rusije in nekaterih držav južnega Sredozemlja. EU, ki se sedaj izgrajuje, ni Evropa, če pod Evropo razumemo enoten prostor, temelječ na eni civilizaciji in skupni zgodovini in ne samo na izjavi o ustavnih evropskih principih, brez izgradnje evropske zavesti – Evropejcev. V takem primeru mora Italija dodati širitvi omejitev – Evropsko Konfederacijo znotraj EU. Italija bi lahko bila gonilna sila, skupaj s Francijo, Nemčijo, Avstrijo in Beneluksom, nastanku konfederacijske države v kateri bi bile evropske, nacionalne in regionalne pristojnosti definirane in uzakonjene. Konfederacijo, ki bi bila dovolj močno, da bi končno predstavljala geopolitični objekt, ki bi imel težo na svetovni ravni. Nahajal bi se v centru širše ohlapnejše Evrope za katero bi bil magnet. Sposoben bi bil vzpostaviti skoraj enakopraven dialog z ameriškim zaveznikom. V nasprotnem primeru bi bilo v krizi tudi čezatlantsko sodelovanje, prepuščeno predvsem ameriški supersili v odnosu do posameznih evropskih partnerjev. Nevarnost obstaja, da se ne bo oblikovalo evropskega jedra in da bo dogajanje prepuščeno toku dogodkov ali še slabše, da se bo formiralo brez Italije, pa čeprav samo neformalno, ob 6 Laissez fair – prepustiti toku dogodkov (stihijsko, anarhično), oblast naj se ne vmešava v gospodarsko življenje in odločitve posameznikov.

17

italijanski nevednosti. Na primer, nepotrebno se je potegovati za povabilo k mizi velikih, v kolikor se ne ve, kaj bi radi dosegli. Ali pa si želeti priključitev k zmeraj bolj severni in vzhodni Evropi po razširitvi in sprejeti, da peti koridor, ki bi moral povezovati Lizbono z Budimpešto in Kijevom ter kasneje še z Rusijo, čez severno Italijo od Torina do Trsta, zamenjajo s severno evropsko osjo Pariz – Stokholm – Dunaj - Budimpešta - Bukarešta. Tukaj so v igri vitalni italijanski nacionalni interesi, ki so jih začeli braniti z zamudo. Zdaj se Italija nahaja v ugodnem geopolitičnem obdobju, ki bo precej dolgo trajalo in v katerem se bo vse kar se je zdelo trdno zrahljalo, ter se kasneje utrdilo v drugačni obliki. Italija mora imeti idejo, katera oblika ji najbolj koristi in jo skušati doseči z njenimi partnerji s pošteno in vztrajno politiko in se tako ne glede na trenutno vlado uveljaviti v Evropi. Toda za biti upoštevana v Evropi se mora prvo uveljaviti v svojem geopolitičnem okolju, na obrobju EU in kasneje predložiti in uporabiti svoje uspehe, pridobljene na periferiji, v centru EU. Iz srednje zahodne Evrope se območje italijanskih interesov in vpliva razteza proti Balkanu in Sredozemlju. Do sedaj so se ta tri vplivna območja obravnavalo ločeno, kar se zdaj ne sme več dovoliti iz treh razlogov:

- Razširjena Evropska Unija, Balkan in Sredozemlje težijo k izgradnji geopolitične enote. Tako da danes tudi izraz poln retorike kot je Evromediteran začenja dobivati smisel. Italijanska šibkost v eni izmed treh regij, se takoj zazna v drugih dveh.

- V kolikor Italija ne bo sinhronizirala potez v tem prostoru, bodo drugi zavzeli njen prostor. Ne samo Američani ali večje evropske sile, ampak tudi države, ki bodo šele sprejete v EU.

- Ob pomanjkanju evrosredozemske strategije ne bi dosti koristilo žeti rezultate v katerikoli regiji obravnavani ločeno.

V tem sistemu, ki se izgrajuje je Balkan območje povezave med Črnim Morjem, vzhodnim Sredozemljem in srednje zahodno Evropo in to predvsem v energetski geopolitiki. Postopno zaprtje Bosforske ožine sili k pospešitvi načrtov za izgradnjo naftovodov. Še posebej naftovoda, ki bo potekal od Burgasa preko Sofije – Skopja – Valone in kraka Kostanca – Omišalj do Trst in bo verjetno potekal preko Srbije, povezan bo najbrž z ex-jugoslovansko infrastrukturo (liMes 2002, 10-12). 2.4.2 Pomembnost vzhodne Evrope za italijanski gospodarski interes Države tako imenovane ''Nove Evrope'' predstavljajo zelo velik in raznolik prostor med vzhodno mejo EU in Rusijo. Stopnja ekonomskega in socialnega razvoja osemnajstih držav tega območja je zelo raznolika. S kakšno izjemo imajo vse, nekatere skupne značilnost; veliko zmožnost ekonomske rasti, odprtost države NTI, napredujočo konvergenco principom, standardom in pravilom EU, srednje nizko višino plač, človeški kapital je na dobrem nivoju, tudi zaradi podobne kulture, izobražen in ugodna je tudi relativna geografska bližina. Znotraj tega območja je dobro razlikovati med državami kandidatkami nedavne in bližnje širitve EU (Madžarska, Baltske države, Poljska, Češka, Slovaška, Slovenija, Romunija in Bolgarija) in državami , ki bodo pristopale v prihodnosti (Hrvaška, Srbija in Črna gora, Bosna, Albanija, Makedonija, Ukrajina in Moldavija). Medtem, ko ostaja situacija Belorusije nejasna, zaradi notranjih političnih motivov še vedno ni začela tranzicije v smislu približevanja zahodnemu sistemu.

18

Skratka, priložnosti, ki jih nudi to geografsko območje so različne in diferencirane glede na stopnjo ekonomskega napredka držav, obstaja določena razlika med državami, ki so se pred kratkem pridružile EU in ostalimi. Države nedavne širitve in Bolgarija ter Romunija predstavljajo največje priložnosti z ene strani kot bodoči trg italijanskih artiklov in z druge, kot kraj delokacije proizvodnje. Medtem, ko so države vpletene v proces širitve, sposobne nuditi velike prednosti v smislu zniževanja stroškov produkcijskih faktorjev in drugič kot možen porabniški trg. V kolikor se podrobneje poglobimo, lahko zasledimo nekatere sektorje, ki predstavljajo posebne priložnosti italijanskim podjetjem, kot je sektor tekstilne in še posebej obutvene industrije. Predstavlja realnost, ki je nudila in nudi velike prednosti italijanskim podjetjem, ki z delokacijo dela produkcijskega cikla v države ''nove Evrope'', prispeva k ohranjanju Italije kot prvega trgovinskega partnerja za mnoge med njimi. Gradbeni sektor, ki je v različnih krajih postal predmet italijanskega zanimanja, je doživel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja razmah javnih del, ki še sedaj naraščajo. To je spodbujeno s potrebami majhnih in srednjih podjetij in s pomanjkanjem stanovanj. Naslednji tak sektor je energetski. Modernizacija proizvodnih linij električne energije in njene distribucije zagotavlja številne investicijske priložnosti italijanskim podjetjem, ki delujejo na energetskem področju in tistimi, ki izdelujejo aparature povezane s proizvodnjo in distribucijo elektrike. Za konec omenimo še okoljski in agro-živilski sektor. Sedanji model razvoja je povzročil naravovarstvene stroške v nekaterih državah. Kar se tiče držav, ki si se nedavno pridružile EU, lahko njihova podjetja, ki delujejo na področju okoljevarstva in recikliranja odpadkov uporabljajo denarna sredstva EU programov ISPA7 namenjenim sanaciji okolja. Glede agro–živilske industrije naj omenimo, da je večina držav področja sposobna pridelati velike količine kmetijskih pridelkov, katerih predelava in komercializacija zahteva nove investicije in tehnologije. Italija bi se lahko polno umestila v ta krog, računajoč predvsem na zmožnosti italijanske predelovalne industrije. Posebno obravnavo si zaslužijo tudi italijanske banke. Italijanski bančni sistem je v zadnjih letih zelo dobro reagiral v vzhodni Evropi saj je sodeloval z uspehom pri mnogih pomembnih privatizacijah. Skupina Unicredito še posebej in je sedaj prva bančna skupina v regiji in kontrolira vodilne banke na tržišču v Poljski, Bolgariji, Hrvaški in Bosni in Hercegovini. Majhna in srednje velika italijanska podjetja, ki so se vedno pritoževala nad nezadostno podporo italijanskih bank morajo o tej trditvi sedaj dobro premisliti. V tako imenovani ''Novi Evropi'' so italijanske banke pomembno prisotne, čeprav za zdaj poslujejo predvsem z lokalnimi podjetji (cca 90-95% realizacije). Različni podjetniki, med njimi Merloni in Tronchetti Provera, so pred kratkim izrazili zadovoljstvo, ob podpori italijanskih bank v teh državah in kot se ve, zraven velikih podjetij delujejo skupine majhnih podjetij, ki nudijo dobrine in storitve potrebne za realizacijo prvih (Bucalo 2002). Napredek dosežen v jugovzhodni Evropi v zadnjih letih je prispeval k stabilizaciji celotne regije, ki je ciljna regija investicij. Odprl je nove trge in ustvaril nove perspektive razvoja. Ta proces se sklada s širšim regionalnem procesom, ki bo pripeljal države v regiji, do 7 ISPA – Instrument for Structural Policies for Pre-Accession – Instrumenti strukturne okoljske in transportne politike pristopnih držav, sprejeta junija 1999 za deset držav srednje in vzhodne Evrope.

19

oblikovanja območja proste trgovine, ter tako dodelil jugovzhodni Evropi vlogo mostu in križišča trgovinske menjave proti vzhodu. Zelo pomemben je prispevek Italije temu procesu, tako politični, kot ekonomski. Italijanski podjetniki, blago, kapital in tehnologija prečkajo Jadransko morje in Julijske Alpe in osvajajo tržne deleže v skoraj vseh državah jugovzhodne Evrope, ter s tem prispevajo k ekonomskemu in socialnemu razvoju tega dela Evrope, ki geografsko predstavlja Italiji bližnjo tujino. Proces internacionalizacije italijanskih podjetij na območju, poteka pod različnimi oblikami, kot na primer preskrba surovin, delokacija enega dela produkcijskega cikla, oblikovanje joint ventures, sodelovanje pri projektih mednarodnega razvoja financiranih s strani EU, do komercialnega prodiranja in oblikovanja pravih lokalnih trgov. Albanija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija. Hrvaška, Makedonija, Romunija ter Srbija in Črna gora, čeprav so te države med seboj različne, nudijo vse velike priložnosti internacionalizaciji italijanskih podjetij. Te priložnosti obstajajo ne samo v perspektivi njihove bodoče integracije v EU, ampak že sedaj omogočajo pridobivanje na lokalnih trgih dela izšolano delovno silo po konkurenčnih cenah in preskrbo surovin in polizdelkov na območju, ki je geografsko zelo blizu Italiji. V tem pomembnem zgodovinskem obdobju v katerem se ljudstva vzhodne Evrope približujejo EU, predstavlja italijansko podjetništvo pomemben dejavnik ekonomskega in kulturnega razvoja, sposobno pospešiti omenjeni proces in spodbujati hitrejšo tranzicijo. Posebna pozornost je jugovzhodni Evropi posvečena ob dejstvu, da je ta prostor prioritetnega strateškega interesa za Italijo zaradi perspektiv ekonomskega razvoja, ki bo sledil oblikovanju že omenjenega območja proste trgovine za 65 milijonov prebivalcev, kot za zagotavljanje stabilnosti in varnosti Italiji bližnjih držav, ki bodo ali so že postale del EU in vojaške organizacije NATO8 pakta. Ob tem je potrebno spomniti, da območje jugovzhodne Evrope predstavlja tudi povezavo med Italijo in Evrazijskim kontinentom, predstavlja bodočo transportno in tranzitno pot, iz in v azijske države ter Rusijo. S tem v zvezi morajo biti prednostno podprti in tudi ustrezno financirani trije transevropski (V, VIII in X) koridorji. V ne zelo oddaljeni prihodnosti bo jugovzhodna Evropa predstavljala resnična vrata vzhoda (Urso 2002a). Torej Italija mora pohiteti in izkoristiti izredne priložnosti investiranja, ki jih danes nudijo vzhodnoevropske države. Balkan je, kot je rekel italijanski podsekretar za gospodarske dejavnosti Urso, strateška prioriteta Italije. Pozornost italijanskih podjetnikov bi morala biti usmerjena predvsem v države, ki bodo postale članice EU. Možnosti investiranja so na celotnem balkanskem območju sedaj ugodne, kot posledica sprejetja ugodne politike za tuja vlaganja. Ko bojo enkrat te države postale članice EU se bojo te ugodnosti zmanjšale. Ravno zato morajo italijanska podjetja sedaj izkoristiti možnosti, ki so jim ponujene (Senatore 2002). 8 NATO – North Atlantic Treaty Organisation – Ustanovljena s podpison Severnoatlantske pogodbe 4. aprila 1949 leta.

20

2.4.3 Vpliv širitve na gospodarski interes Ne glede na zadržanost članic EU in njihovemu postavljanju različnih pogojev državam kandidatkam, za zaščito njihovih posebnih interesov, je širitev Evropske unije na vzhod dejstvo. Mnogi se strinjajo, da bo ta širitev odločujoča pri spremembi EU v globalni geopolitični blok, medtem ko je sedaj predvsem ekonomska sila. Izključene so ostale za sedaj države zahodnega Balkana, čeprav mnogi smatrajo za nespametno, da nista integrirani tudi Hrvaška in Srbija, ki sta bolj gospodarsko razviti in kulturno bolj primerljivi z Evropo, kot nekatere. Priključitev evropski uniji bo imela na celoten blok držav podoben efekt, kot ga je imela nekdaj na Španijo, Portugalsko in Grčijo. Predstavljala bo močno stimulacijo njihovi gospodarski rasti. V petnajstih do dvajsetih letih, čeprav z različnimi hitrostmi, bodo lahko dosegle višino bruto družbenega produkta, kot ga bodo imele stare članice evropske unije. Njihovi trgovinski tokovi in gospodarsko sodelovanje se bo v okviru EU multipliciralo tudi kot posledica njihovih gospodarskih reform, ki jih morajo sprejeti v okviru postopka liberalizacije njihovih gospodarstev. Geoekonomija celotne Evrope bo s tem temeljito spremenjena. Srednjevzhodna Evropa predstavlja obvezno tranzitno ozemlje trgovskih tokov s Skupnostjo neodvisnih držav. Tudi iz geopolitičnih razlogov postaja sodelovanje med EU in Rusijo vse pomembnejše za obe. Isto velja za Ukrajino. V Italiji obstaja bojazen, da pomeni širitev na vzhod premik centra EU proti vzhodu. Pri tem je treba poudariti, da se s tem ne misli geografski, ampak geopolitični in geoekonomski center (Jean 2001, 11). 2.4.4 Ali je za Italijo smiselna širitev EU v Turčijo Vprašanje priključitve Turčije v EU je očiten primer, kako je danes težko doseči uspeh na svetovni ravni, saj je potrebno doseči privoljenje vplivnih svetovnih držav, najenostavnejše je podpreti pravo stran in hkrati imeti težo na evropski ravni, kjer so v igri konkretni italijanski interesi. Z javnim mnenjem, kateremu ni jasen pomen geopolitike združevanja Evrope, se zdi italijanska vlada naklonjena, da se vsem dovoli profitirati na prednostih, ki jih prinaša odpravljanje mej. Toda vse to brez vsakršne razprave, celo brez poglobljene analize o vplivu, ki bi ga imela priključitev Turčije na italijanske interese, interese EU in vlogo Italije v njej, ter se je tako pridružila tistim, ki zagovarjajo priključitev te azijske države v EU. Celo opozicija se je pridružila temu in s tem nadaljuje tradicijo, da v kritičnih situacijah vedno zavzame napačne pozicije glede evropskih vprašanj. Odločitev italijanske vlade, da podpre priključitev Turčije je skladna s preteklimi odločitvami na svetovni ravni in Italijo še bolj približuje ZDA. Kot piše Tone Hočevar v časopisu ''DELO'' dne 13.12.2002, str.2, ''Še kurdskega voditelja Ocalana so Italijani dali Turkom, da bi se prikopali do večje tržne pogače in do poceni, a marljive in razmeroma dobro izobražene delovne sile v Mali Aziji''. Pravilna je odločitev Evrope, opogumljene z izjavami nemškega zunanjega ministra Fischerja, da prenese v prihodnost odločitev o sprejetju Turčije v EU. Verjetno se ni upoštevalo dejstva, da je v Evropi prisotno mnenje po katerim bi priključitev Turčije dokončno zlomila hrbtenico evropske enotnosti. Serija državnih udarov in volitve, ki so pripeljale muslimansko stranko v vrh vlade predstavlja Turčijo, kot nekompatibilno državo

21

z Evropo. Prej ali slej bo to prepričanje, katerega evropske politične elite ignorirajo, dobilo politični izraz. Kljub vsemu je že sedaj razumljivo, da bosta morali še enkrat Nemčija in Francija reševati vprašanje, s čimer se bo potrdila marginalnost ostalih članic EU vključno z Italijo. Turški primer ne bo pustil veliko diskretnosti pri izbiri. Ne glede na pritiske in usmeritve neevropskih zaveznikov v korist Turčiji, bi bili problemi povzročeni s turško prisotnostjo v EU preveč resni, da ne bi bil interes Evrope prednostni za Italijo ob tem vprašanju. Italija bi se morala izjasniti, da Italijani smatrajo Turčijo za prijateljsko in pomembno državo, vendar različno od Evrope. Skratka, vprašanje priključitve Turčije EU je vprašanje meja Evrope. Ne nanaša se na zunanjo ali sredozemsko politiko Evrope, ampak na ključno vprašanje notranje evropske politike. Turška kandidatura, ne glede na to kakšni razlogi svetovne strategije jo favorizirajo, je nesprejemljiva, kajti govor je o evropski identiteti. Pod vprašajem je tudi italijanska pozicija v Evropi. Očitno je, da v primeru širitve preko sedanjih mej, ki so že pretirane, bi EU mogoče preživela, vendar brez institucijskega razvoja o katerem se danes govori, kot preprosto območje svobodne trgovine. Proces združevanja, ki je zgodovinsko neustavljiv, bi tedaj zavzel alternativno obliko v kateri ni rečeno, da bi Italija v njej dobila tako spoštovano mesto, kot ga je imela v evropski šesterici petdesetih let prejšnjega stoletja. Neizogibno bi nova Evropa, ki bi se rodila iz razbitja EU povzela karakteristike relativno zaščitenega območja glede na centroameriško globalizacijo in bi gravitirala na Berlin. Bila bi tista nemška Evropa, kateri sta se hotela Kohl in Mitterrand izogniti s pogodbo v Maastrichtu in z njo ustvariti evropsko Nemčijo. Taka Evropa bi imela svoje trdno jedro v francosko-nemško-poljski osi z značilno okrepljenim sodelovanjem in obkrožena bi bila več ali manj z državami, ki so danes v evro območju. Z drugimi besedami, Italija ne bi bila več del centralnega evropskega jedra in bi močno nazadovala glede na njen sedanji status (Sacco 2002, 84 - 86). Na srečo so glede morebitnega vstopa Turčije stališča članic EU zelo nasprotujoča, kar je znak globokega razkola v Evropi, kakršnega s podobnimi razlikami v mnenjih še ni bilo. Bivši francoski predsednik Valery Giscard d'Estaing je vsaj imel pogum izjaviti, da Turčija ni evropska dežela in njena priključitev bi pomenila konec EU. To je bila izjava, ki je preskočila hipokrizijo v preteklosti z neprestanimi ''ne'' Turčiji, ki so mogoče skrivali strah katolikov pred priključitvijo prvega muslimanskega člana v evropski klub. Zraven Francije, ki kot se zdi vodi skupino skeptikov, se pojavlja tudi Avstrija, kot zmeraj večji nasprotnik vključevanju Turčije. Delno zaradi zgodovinskih razlogov (habsburški imperij je dolgo trpel ekspanzionizem otomanskega imperija) in delno zaradi konzervativnega mnenja, da se državi z večinskim muslimanskim prebivalstvom, četudi je državna ureditev laična, ne more dati enakopraven status. Švedska in Irska omenjata ideološke razloge in vztrajata, da ne bi smelo biti v Turčiji vojaškega vpliva, ter bi morale biti spoštovane človekove pravice. Tudi Finska in Luksemburg nista navdušeni nad članstvom Turčije. Na drugi strani je začela Danska neformalne pogovore z drugimi članicami o članstvu Turčije. Tudi Grčija je, na veliko presenečenje, velik zagovornik Turčije. Veliko presenečenje zagovarjanja vključitve Turčije v EU sta predvsem Anglija in Nemčija. ZDA so verjetno dobile prepričljive argumente, ne izključujoč geopolitične (Ansaldo 2002, 119-120).

22

3 GOSPODARSTVO ITALIJE IN DRŽAV PARTNERIC 3.1 Pregled italijanske ekonomije Po podatkih OECD9 je italijanski BDP šesti največji na svetu. Pro-capita je 35,7% manjši kot v ZDA. Italija ima dolgo utemeljeno tradicijo promocije in pospeševanja mednarodne trgovine. Njeno ekonomijo lahko definiramo, kot odprto mednarodni menjavi. Italijanski delež mednarodne menjave G7 je 8,9%, kar je precej več v primerjavi z deležem italijanskega BDP. V zadnjih petdesetih letih je italijanska ekonomija zabeležila znatno rast. Med leti 1950 in 1963 se je BDP povečeval s povprečno 5,9 procentno letno stopnjo rasti, leta 1961 pa je dosegel vrh z 8,3%. Leta med 1958 in 1963 so poznana kot gospodarski čudež (il miracolo economico). Rast industrijske proizvodnje je v tem obdobju dosegala preko deset procentno letno stopnjo rasti. Italija je beležila polno zaposlenost in visok nivo investicij glede na BDP; leta 1963 celo 27%. Po letu 1963 se je rast ekonomije upočasnila na bolj normalne stopnje in celo zabeležila nazadovanje po letu 1973 ob hkratnem prvem naftnem šoku. Naftni šok sedemdesetih let je posebno hudo prizadel italijansko ekonomijo, ker se je preveč zanašala na tuje vire glede svoje energetske preskrbe. Temu je sledilo obdobje visoke inflacije in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je industrija vstopila v novo fazo prestrukturiranja in reorganizacije, da bi uspešno opravila z izzivi novega mednarodnega okolja. Ekonomska politika devetdesetih let se je morala spoprijeti s fiskalnim neravnotežjem, ki je bilo povzročeno v preteklih letih. Več poudarka je bilo posvečeno privatnemu sektorju, kot primarnemu vzvodu povečanja gospodarske rasti. Sprejeta je bila široka paleta deregulacijskih ukrepov in načrt privatizacije državnih podjetij in bank. Korektivni ukrepi, sprejeti kot podlaga vzpostavitvi trdne finančne politike, stabilna valuta, in nizke obrestne mere so omogočili Italiji priključitev novi evropski denarni uniji EMU10 in skupni valuti, kot ustanovitvenemu članu dne 01.01.2001. Od tega dne do konca 2001 leta so dežele, ki so se priključile EMU sprejele evro, kot virtualno valuto za njihove transakcije in enoto obračuna. Bankovci evra so prišli v obtok prvega januarja 2002 leta (Overview of the Economy, 2002). 3.1.1 Aktualne gospodarske razmere v republiki Italiji in gospodarska gibanja Bruto domači proizvod …………………………………..….. 1.050,7 milijarde evrov Bruto naložbe v osnovna sredstva …………………………… 214,6 milijarde evrov Izvoz blaga in storitev ………………………………………… 317,9 milijarde evrov Domače povpraševanje ………………………………………. 1.033,6 milijarde evrov (leto 2003 po stalnih cenah iz leta 1995) 9 OECD – Organisation for Economic Co-operation and Development – Organizacija za ekonomsko kooperacijo in razvoj. 10 EMU – European Monetary Union – Evropska monetarna unija

23

BDP na prebivalca (po kupni moči) ……………..………..………….. 27.408 dolarjev NTI v Italiji …………………………………….……………………. 18 milijard USD Italijanske NTI v tujini …………………………………………… 25,1 milijarde USD (Avšič 2003a, 54) Berlusconijeva vlada je v juliju 2001 sprejela Gospodarsko-finančni program za obdobje do leta 2006, kjer si je zastavila ambiciozen program zasnovan na modernizaciji infrastrukture, reformi davčnega sistema, reformi socialnega sistema, reformi trga dela, prenosu pristojnosti na regije, pospeševanju investicij ter zmanjšanju obsega sive ekonomije. Ukrepi vlade v prvih 100 dneh so zajemali posodobitev zakona Tremonti, ki naj bi preko davčnih olajšav spodbujal investicije, sprejeli so ukrepe za zmanjševanje sive ekonomije in vzpodbujanje investicij na jugu države in lažji dostop podjetij do tveganega kapitala. Sprejet je bil tudi ukrep glede ureditve in/ali vračanja kapitala, ki se nezakonito nahaja v tujini, pri čemer je finančni tok do poletja 2002 dosegel preko 60 mrd evrov. Do reform prihaja tudi v bančni sferi s ciljem ločitve bančnih fondacij od bank. Le-te bodo regulirane s strani banke ''Banca d'Italia'', večina članov upravnega odbora pa naj bi bila imenovana s strani regionalnih oziroma lokalnih oblasti. V Italiji je preko 90 tovrstnih institucij, katerih premoženje presega 35 milijard evrov in nadzirajo več kot 20 bank. Ukrep, ki naj bi tudi preko davčnih izvzetij v določenem obdobju zmanjšal obseg sive ekonomije, katere ocene v Italiji se gibljejo okoli 30% BDP ni dal pravih rezultatov, zato se je vlada v letošnjem aprilu odločila za poostritev finančnih sankcij za kršitelje. Vlada je sprejela zakonske odloke o izvajanju reform na področju davčnega sistema, pokojninske reforme ter trga dela. V zvezi z davčno reformo je pri davkih na osebne dohodke predvideno znižanje iz sedanjih petih skupin davčnih osnov na le dve skupini (23% ; 33%), znižanje davka na dohodek družb na 33%, postopna ukinitev davka na proizvodne dejavnosti ter harmonizacija sistema obdavčenja finančnih prihodkov v smeri enotne stopnje 12,5%. Pokojninska reforma zajema dva temeljna cilja: povečanje povprečne starosti in delovne dobe za upokojitev preko povečanja iniciativ ter vzpostavitev pokojninskih skladov preko prenosa prispevkov za odpravnino ob upokojitvi, ki se odvajajo sproti v sklade. Predvideno je tudi znižanje prispevnih stopenj za delodajalce v višini 3-5%. Najbolj kritična je bila situacija glede reforme trga dela, ki je ob predstavitvi v Senatu decembra 2001, povzročila začetek ostrega spopada med vlado ter sindikati, ki z 11 milijonskim članstvom zaenkrat predstavljajo pomembnega akterja pri kreiranju ekonomske politike. Reforma trga dela zajema poleg spremembe delovnopravne zakonodaje še izboljšanje izobraževanja, reformo promocije zaposlenosti in bonitet v primeru nezaposlenosti, preoblikovanje delovnih pogodb. V juliju 2002 je vladi uspelo doseči dogovor o reformi trga dela, davkih in vprašanju juga, tako imenovani pakt za Italijo – pogodbo za delo z dvema sindikatoma Cisl11 in Uil12, ne pa s sindikatom Cgil13, ki

11 Cisl - Confederazione Italiana Sindacato Lavoratori – Konfederacija italijanskega delavskega sindikata 12 Uil – Unione italiana del lavoro – italijanski sindikat (Italijanska unija dela) 13 Cgil – Confederazione Generale Italiana del Lavoro – italijanski sindikat (Generalna konfederacija dela)

24

je najštevilčnejši. Pri pogajanjih so bile odločilne koncesije vlade na področju davkov ter zaveza, da se v prihodnjem letu ne bodo zmanjšali davki za socialo. Splošen makroekonomski okvir v Italiji je stabilen. Rast BDP v Italiji je v letu 2001 dosegla 1,8%, kar pomeni zmanjšanje za več kot 1% v primerjavi z letom poprej, vendar še vedno 0,3% višjo rast od povprečja rasti držav EMU. Manjša rast je tudi odraz upadle svetovne gospodarske konjunkture. Gospodarska rast je bila podprta zlasti z domačim povpraševanjem 1,6%, medtem ko sta poraba družin ter akumulacija kapitala prispevali 0,7% oziroma 0,5%, zunanja trgovina pa 0,2%. Industrijska proizvodnja je beležila 0,7% padec. Bruto fiksne investicije so porasle za 2,4%. Po podatkih OECD iz januarja 2002 se je Italija po kazalcu BDP na prebivalca uvrstila na enaindvajseto mesto (za VB in Francijo), medtem ko je glede na BDP na prebivalca po kupni moči zavzela sedemnajsto mesto (pred VB in Francijo) (Zaključni komentar z ocenami in stališči ekonomskega svetovalca 2002). Gospodarske razmere v svetu so se poslabšale, kar je razvidno tudi pri napovedovanju glavnih makroekonomskih kazalcev za prihodnja leta. V nekaterih kategorijah, je napoved iz leta 2003 skromnejša, kot je bila napoved leta 2002. TABELA 1: MAKROEKONOMSKI KAZALCI REPUBLIKE ITALIJE 2003 2004 2005 2006 Realni BDP 2,9 2,9 3 3 Nominalni BDP 4,8 4,8 4,8 4,8 Programirana inflacija 1,4 1,3 1,2 1,2 Rast zaposlenosti 1,6 1,6 1,6 1,6 Stopnja nezaposlenosti 8,5 8 7,5 6,8 Neto zadolženost (v % BDP) -0,4 -0,1 0,1 0,2 Zadolženost/BDP 104,5 99,8 97,1 94,4 Fiskalna obremenitev 41,9 41,4 40,4 39,8 Vir: DPEF 2003 – 2003 (Rassegna mensile delle attivita' produttive 2002) TABELA 2: ITALIJA: MAKROEKONOMSKI OKVIR 2001-2003 Variacija v % 2001 2002 2003 2004 2005 BDP 1,8 0,4 1,4 2,6 2,5 Domače povpraševanje 1,6 0,4 1,7 2,4 2,5 Poraba dobrin 1,1 0,4 1,4 2,3 2,5 Investicije Stroji in aparati 1,5 -1,1 4,5 6,4 5,2 Gradbeništvo in izdelki 3,7 0,6 0,9 1,0 1,3 Izvoz 0,8 0,6 4,3 7,9 7,5 Zaposlitev 1,6 1,2 0,3 1,0 1,0 Vir: Prometeia (L'economia italiana 2003)

25

TABELA 3: PRIMERJAVA PREDVIDEVANJ GLEDE ITALIJANSKE EKONOMIJE (variacija v procentih)

2002(a) 2003 2004 CsC Irs Isae Prom. CsC Irs Isae Prom

(dec.02 (jan.03 (jan.03 (dec.02) (dec.02) (jan.03 Jan.03 Dec.02BDP 0,4 1,4 1,8 1,5 1,4 2,2 2,1 2 2,6Poraba prebivalcev 0,2 1,4 1,3 1,6 1,4 2,0 2,2 2,4 2,3Bruto investicije -1,1 2,6 3,0 2,9 3,0 3,4 4,3 4,5 4,2Izvoz blaga in storitev - 4,8 6,1 5,0 4,3 5,2 5,3 6,7 7,9Uvoz blaga in storitev - 5,2 7,2 6,3 6,2 5,2 6,8 7,8 8,0Menjalno razmerje dolar/euro (b)

0,95(c) 1,00 1,07 1,035 1,00 1,00 1,07 1,00 0,99Menjalno razmerje dolar/euro (d)

1,02 1,00 - 1,00 1,00 - - - - (a) consensus Forecast, januar 2003, razen v primeru drugačne navedbe. (b) Povprečna vrednost. (c) Zgodovinski podatek. (d) Vrednost na koncu obdobja. Vir: Consensus Forecast, januar 2003; CsC, december 2002; Irs, januar 2003; Isae, januar 2003; Prometeia, december 2002. (Congiuntura flash 2003) V obdobju 2004-2006 je stopnja rasti italijanskega BDP ocenjena na dva procenta letnega povprečja. Povečanje razpoložljivih realnih prihodkov in oživitev rasti razpoložljivih finančnih sredstev bi ugodno vplivali na rast porabe po treh letih njenega zmanjševanja. Povečanje investicij, predvideno že za konec leta 2003, bi pripeljalo povprečno letno povečanje BDP v obdobju 2004-2006 čez 3%. Pri vzdrževanju rasti italijanske ekonomije bo torej odločilno domače povpraševanje. Težave italijanskega izvoza pri dohajanju tujega povpraševanja in ob nadaljevanju povečevanja uvoza nadaljujejo z negativnim prispevkom bilance k rasti BDP:-0,8 v letu 2003, -0,4 povprečno v obdobju 2004-2006. V prihodnjih letih bo potrebno upoštevati omejitev zadolževanja le do 3% BDP in zagotoviti sprejemljivo zmanjšanje razmerja javnega dolga do BDP. Razmerje med zadolženostjo in BDP je predvideno v višini 2,4% v letu 2003 in 2,8% v letu 2004 (Prometeia 2003). Za leto 2003 za katero so že znani podatki o rasti BDP-ja, ki je narasel le za 0,3% lahko ugotovimo, da so bile vse prognoze o njegovem naraščanju preoptimistične.

26

SLIKA 1: GOSPODARSKA RAST IN VLADNA PORABA V REPUBLIKI ITALIJI Realno v procentih

00,5

1

1,52

2,5

33,5

1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007

BDPvladna poraba

SLIKA 2: DELOVNA SILA IN ZAPOSLENOST V REPUBLIKI ITALIJI Rast v procentih

0

0,5

1

1,5

2

2,5

1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007

delovna silazaposlenost

SLIKA 3: VLADNI IZDATKI IN PRIHODKI V REPUBLIKI ITALIJI Kot procent BDP

404142434445464748

1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007

izdatki prihodki

27

SLIKA 4: DRŽAVNI DOLG REPUBLIKE ITALIJE Kot procent BDP

90

95

100

105

110

115

120

1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007

Vir: EIU V maju 2003 je tekoča bilanca beležila 2.103 milijona evrov primanjkljaja, kar je več v primerjavi z mesecem maj leta 2002, ko je bilo primanjkljaja 1317 milijonov evrov. Poslabšanje gre predvsem na račun zmanjševanja izvoza blaga za 1.920 milijona evrov. Saldo storitev se je izboljšal za 796 milijonov evrov in saldo unilateralnih transferjev je ostal skoraj enak. V prvih petih mesecih leta 2003 je tekoča trgovinska bilanca beležila negativni saldo v višini 11.721 milijona evrov, leta 2002 je bil primanjkljaj v enakem obdobju 5.996 milijona evrov. Povečanje primanjkljaja je bilo determinirano predvsem z negativnim povečanjem trgovinskega salda (5.805 milijonov evrov), saldo storitev se je izboljšal za 1.760 milijonov evrov. TABELA 4: SALDO PLAČILNE BILANCE REPUBLIKE ITALIJE

maj januar-maj v milijonih evrov v milijonih evrov

2002 2003 2002 2003 Tekoči račun - 1.317 - 2.103 -5.996 -11.721 Kapitalski račun 72 150 812 873 Finančni račun 1.744 2.596 4.761 11.277 Vir: Servizio Segretaria Generale (Bilancia dei pagamenti 2003) Tudi v Italiji je pokojninski sistem v težavah. Vsako leto začne s 36 milijardami evrov primanjkljaja. Izplačila pokojnin predstavljajo 13,8% BDP, do leta 2033 pa bo zaradi starajočega prebivalstva in nizkega števila rojstev ta delež narasel že na 16 procentov. Italijanski državljani, ki so delali 35 let, pri starosti 57 let že lahko zahtevajo vse ugodnosti, ki jih ponuja sistem. Premier Silvio Berlusconi bi zdaj rad tolikšno darežljivost zmanjšal zato njegovi reformatorji predlagajo, da bi starostno mejo, pri kateri bi se zaposleni lahko upokojevali, do leta 2010 zvišali na 60 let, kasneje pa naj bi jo postopoma poviševali do 62 let.

28

V primerjavi z drugimi zaposlenimi Evropejci je to še vedno skromno, saj bodo Italijani tudi v primeru, da reformo sprejmejo, še vedno delali manj. Francozi morajo delati 40 let, preden dobijo pokojnino, Nemci pa do 65-ega leta. V Italiji je zaposlenih samo 28 procentov ljudi, ki so stari od 55 do 64 let, drugod po Evropi je takih 38,5 procentov. Čeprav s podporo drugih članic Evropske unije in z mislijo na velikanski primanjkljaj pokojninske blagajne, pa se italijanski premier reforme pokojninskega sistema ne loteva z nič kaj lahkim srcem. Prav spor zaradi istega problema ga je namreč stal premierskega stola, ko je prvič sedel nanj leta 1994. Tokrat je svoje nasprotovanje že izrazil minister za delo, član koalicijske Severne lige, ki svojo podporo pogojuje z zahtevo, da mora biti kasnejše upokojevanje prostovoljno in nagrajeno z višjo plačo. Proti so sindikati, ki zahtevajo, da so vključeni v pripravo vseh sprememb sistema. Delodajalci pa zahtevajo še ostrejše pogoje, recimo denarne odtegljaje za vse, ki hočejo v pokoj, ne da bi prej 40 let plačevali v pokojninsko blagajno. Največ težav pa premierju napovedujejo, ko bo hotel prepričati svoje štiri koalicijske partnerice. Še zlasti Severno ligo, ki ima največ volivcev na severu države, tam pa živi 80 procentov ljudi, ki so vključeni v pokojninski sistem. Toda nekaj bo premier moral storiti, država je v prvi polovici leta 2003 tudi tehnično v recesiji in, kljub temu da gospodarstvu napovedujejo boljšo drugo polovico, zadeve niso rožnate (Avšič 2003b, 13). SLIKA 5: ZASEBNA PORABA IN NALOŽBE V REPUBLIKI ITALIJI Variacija v procentih

-3-2-101234567

1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007

zasebna porabanaložbe

vir: EIU Zadnja leta se gospodarski položaj zaposlenih v Italiji v primerjavi z zaposlenimi v drugih državah EU in glede na dvig produktivnosti slabša. Kakor navaja S.B. v članku Nekoč je bil srednji razred v Delu 06.01.2004 (str. 9), izkazuje študija, ki jo je pripravil inštitut za raziskavo javnega mnenja, da so uslužbenci največji pesimisti.. Raziskava svetovalne družbe Od&M iz mesta Bergamo, ki spremlja dohodke milijona prebivalcev, je ugotovila, da so uslužbenci od leta 2000 izgubili 11,1 procenta (ženske 13,7 procenta) kupne moči, kar je dvakrat več kot nižje kvalificirani delavci in štirikrat več kot zaposlen na vodilnih položajih. Tem (tako imenovanim belim ovratnikom) so se realni prihodki samo v zadnjem letu zmanjšali za 5,6 procenta. Njihova neto plača je bila 2002 leta 320.600,00 SIT (1355,00 evrov), leta 2003 je padla za tri procente in znaša 311.400,00 SIT (1316,00 evrov). Temu znesku je treba prišteti tudi inflacijo, ki je oktobra dosegla 2,6 procenta. Plača ni nižja zaradi urne postavke, ta se je po podatkih italijanskega statističnega urada

29

ISTAT14 celo zvišala za 2,7 procenta, temveč je na končni dohodek najbolj vplivalo znižanje plačila nadurnega dela. Dodatka k najnižji plači po kolektivnih pogodbah ter regresa. Ob vsem tem redna zaposlitev ne velja več za prestižno. Tajnica zasluži približno 241.000,00 SIT (1020,00 evrov) na mesec, srednješolski učitelj 270.000,00 SIT (1143,00 evrov), računalniški programer 283.000,00 SIT (1198,00 evrov), raziskovalec na univerzi 244.000,00 SIT (1035,00 evrov) in bančni uslužbenec 313.000,00 SIT (1325,00 evrov), vendar je pri tem treba upoštevati še davke. Ti se ne zmanjšujejo, temveč se v nekaterih pokrajinah in krajih zaradi regionalne zakonodaje še zvišujejo, piše Panorama. Podobno navaja Š.R. v članku Mnogi na robu revščine v Primorskih novicah, 06.01.2004 (str. 13), da trije milijoni italijanskih delavcev prejemajo za svoje delo med 600,00 in 800,00 evrov na mesec, drugi trije milijoni pa dosežejo komaj 1000,00 evrov mesečno. V desetletju 1991/2000 so se realne plače italijanskih delavcev povečale samo za 3,3 procente, medtem, ko se je v istem desetletju produktivnost povečala za 18,7 procenta. V istem desetletju so se realne plače delavcev v Nemčiji povečale za 9,1 procenta (produktivnost za 21,1 procenta), v Franciji za 8 procentov (33,6), na danskem za 12,9 (18,9). Samo v ZDA je razkorak med rastjo plač in produktivnostjo večji: 1,5 proti 40. Torej v Italiji nasprotja nezadržno naraščajo. Ne samo na političnem torišču, mnenja se krešejo tudi ob načrtovanih gospodarskih ukrepih, s katerimi bi vlada rada spodbudila zastajajočo gospodarsko rast in hkrati zadržala proračunski primanjkljaj na vajetih tako, kot to zahteva evropski pakt stabilnosti in rasti. Dokaz za takšne razmere so dolga pogajanja o osnutku proračuna za prihodnje leto, ki ga je vlada končno le potrdila zadnji dan septembra. Pisci osnutka proračuna predlagajo, da bi s šestnajstimi milijardami evrov država poskušala zaobrniti neugodne gospodarske tokove. Pet milijard evrov naj bi na primer porabili za ukrepe, ki bi spodbujali gospodarsko rast, dve milijardi pa za infrastrukturne in razvojno-raziskovalne projekte. Z ostankom bi poskusili zmanjšati proračunski primanjkljaj, ki naj bi ga prihodnje leto oklestili na 2,2 procenta bruto domačega proizvoda. K načrtovanemu 16 milijard evrov velikemu prihranku naj bi strukturni ukrepi, vključno z zmanjšanimi izdatki posameznih ministrstev in znižanimi prenosi sredstev na lokalne oblasti, prihranili le šest milijard evrov. Vse drugo naj bi pridobili z različnimi posli z vrednostnimi papirji, s prodajo državnega premoženja, njegovo oddajo v najem, popuščanji črnograditeljem in odpustki davčnim dolžnikom. Zaradi tega se že dvomi o dolgoročnem uspehu varčevalnih ukrepov in zniževanju proračunskega primanjkljaja. Italija se bo prihodnje leto sicer res najverjetneje izognila novi graji ali celo kazni Evropske komisije, če ji bo uspelo primanjkljaj zadržati v tri procentnem okviru. Toda resnost svojih prizadevanj bo dokazala šele s sprejeto reformo pokojninskega sistema, ki zdaj porabi 15 procentov BDP (Avšič 2003c, 17). 3.1.2 Izvoz italijanskega gospodarstva Konkurenčnost italijanskega gospodarstva se je v zadnjih letih poslabšala. Čeprav se lahko to delno pripiše pojavu novih trgov, ostaja dejstvo, da je italijanski izvoz naraščal počasneje kot izvoz drugih razvitih držav. Povsem upravičena je zaskrbljenost o tekmovalni sposobnosti italijanskih podjetij, še posebej v kolikor jih primerjamo s podjetji

14 ISTAT-L'Istituto Nazionale di Statistica – Italijanski državni statistični zavod

30

iz območja denarne enote evro. K temu je treba dodati nezadostnost mednarodne specializacije italijanskega izvoza še posebej na področju koncentracije primerjalnih prednosti na slabše razvitih trgih. Po podatkih Istat-a se je od leta 1996 delež italijanskega izvoza zmanjšal na 3,7% v letu 2000 iz 4,7% v letu 1996. Delež italijanskega trga, merjen v tekočih cenah, je rahlo narasel v letu 2001 na 3, % in to ne kot posledica povečane konkurenčnosti zaradi depreciacije evra v letih 1999-2000, ampak kot posledica ugodnih učinkov sestave svetovnega povpraševanja s sektorskega in geografskega vidika. Kvota italijanskega izvoza je bila obdržana zaradi majhne italijanske prisotnosti v sektorjih, ki so bili najbolj prizadeti s krizo 2001 leta, še posebej v informatiki in telekomunikacijah. Enako je pozitivno vplivala tudi šibka prisotnost italijanskega izvoza na trgih Azije in Severne Amerike, kjer je bilo najbolj zaznati krizo in hkrati večja prisotnost na bolj dinamičnih srednje vzhodno evropskih, afriških in trgih na bližnjem vzhodu, ki so pripomogli k dvigu italijanskega izvoznega deleža v svetovnem merilu. Upoštevati je tudi treba, da je primerjava italijanskega izvoza z letom 1996 še posebej izkrivljena, ker leto 1996 predstavlja najvišjo točko izvoza doseženo od močne depreciacije lire med letom 1992 in 1995. Preučujoč podatke glavnih evropskih držav na daljši rok, na primer med letom 1992 in 2001 postane primerjava manj neugodna za Italijo, katere izguba je manjša kot na primer izguba izvozne kvote Francije in Nemčije. Geografija italijanske izmenjave s tujino je bila okarakterizirana z večjo variabilnostjo, v primerjavi z deželami izven EU tako kvantitativno kot v razmerju menjave. To dejstvo je razložljivo na eni strani z napredovanjem stabilizacije valutnih tečajev znotraj ekonomske in monetarne unije, ter z manjšo notranjo variabilnostjo cen primarnih surovin v primerjavi s končnimi izdelki. Uvedba enotne valute in spoštovanje pakta stabilnosti je nadalje občutno zmanjšalo neugodnost ekonomskih ciklov dvanajstih držav vključenih v evro območje. S tem se je zmanjšalo tudi nihanje trgovinskih izmenjav. Izvozna kvota Italije v druge države EU se je zmanjšala iz 56% leta 1998 na 53% v letu 2001. V prvih mesecih leta 2002 (januar-april) je procent rahlo narasel na 54%. V obdobju 1998-2001 so ostale precej stabilne kvote izvoza v severno Ameriko – posebej v ZDA, potem v Afriko in na srednji vzhod. V nasprotju s tem so pridobile na teži kvote izvoza v srednje vzhodno Evropo, še posebej v Rusijo v katero se je izvoz povečal iz 7,8% na 9,4% v letu 2001. Italija je zabeležila na tem območju veliko povečanje izvoza in sicer kar 22,6%. Že od leta 1991 to območje povečuje težo Italije v mednarodni ekonomski izmenjavi. Prednosti, ki so jih deležna italijanska podjetja na tem območju, vsebujejo ne samo dostop do dinamičnih in zaščitenih trgov, pred mednarodno konkurenco, zaradi preferencialnih sporazumov sklenjenih z EU, ampak tudi priložnost za selitev faze produkcijskega procesa, ki se ga ne splača vsega obdržati v Italiji. Omenjeno ustvarja priložnosti za izvoz strojne opreme. Pomemben je tudi delež izvoza v vzhodno Azijo še posebej Kitajsko in Japonsko, ki se je zvišal iz 5,7% leta 1998 na 7% v letu 2001, medtem, ko se je zaradi spleta okoliščin izvozni delež v srednjo in severno Ameriko znižal iz 4,2% na 3,6%. Potrjuje se, na panožnem nivoju, večja pomembnost polizdelkov v celotnem italijanskem izvozu. Na podlagi podatkov Istat-a iz leta 2001 je celotni delež tega sektorja 54,2% in je v zadnjih

31

letih precej nespremenljiv. Stopnja rasti tega sektorja je bila najvišja leta 2000, ko je dosegla 19,9% rast v primerjavi z letom 1999, nato je padla na 2,2% v letu 2001 in je celo negativna –7,8% v prvih mesecih leta 2002. Isti trend je bil zabeležen tudi na trgu investicijskih dobrin, ki predstavlja 17,8% v celotnem italijanskem izvozu. Slednji je potem, ko je zabeležil 15,3% rast leta 2000, naglo upadel in zabeležil 7,7% padec v prvih mesecih leta 2002. Boljše je v sektorju končnih izdelkov. Njihova stopnja rasti je dosegla vrh s 15,3% v letu 2000 in bila leta 2001 6,8%, ter ostala enaka v prvih mesecih leta 2002. Analiza sektorskih izravnav prikazuje kako se srednjeročno potrjuje razvoj modela specializacije italijanske ekonomije. Sektorji mode, kmetijskih strojev in industrijskih strojev imajo najboljše kazalce v obdobju 1999 – 2001, ter imajo tendenco stalnega izboljševanja. V sektorju mode, na primer, je uvoz narasel bolj kot izvoz, kot posledica preselitve nekaterih faz proizvodnega procesa v tujino. To dejstvo zahteva primerjalno analizo italijanske trgovinske menjave v različnih sektorjih, podkrepljeno s podatki o direktnih naložbah v tujini, kar bi nam omogočilo razumeti kakšen delež italijanske trgovinske menjave odpade na hotenja mnogih podjetij, da bi oskrbovala tuja tržišča direktno iz filial v tujini. Očitno je tudi, da kljub zaostajanju v primerjavi z mednarodnimi partnerji v sektorjih z visoko stopnjo raziskovanja, kot na primer v farmacevtski panogi, se je zahvaljujoč italijanski prisotnosti v mnogih mednarodnih podjetjih, ta pomanjkljivost ublažila. Posebno pozornost zasluži podatek, da je bila v zadnjih treh letih potrjena večja sposobnost podjetij iz severne Italije, tekmovati v konkurenčnem smislu na mednarodnem trgu v primerjavi s podjetji iz srednje in južne Italije. V letu 2001 je bil delež izvoza severno italijanskih podjetij 72,6% in je narasel na 72,9% v prvih mesecih 2002. Delež podjetij iz srednje Italije se je v istem obdobju spremenil iz 16,3% na 16%, medtem ko je južna Italija v istem času prispevala 10,9% k celotnemu italijanskemu izvozu in 10,8% v prvih mesecih 2002. Zmanjšanje deleža južne Italije v časovni periodi 2000-2001 in prvih mesecih leta 2002 gre pripisati padcu cen petrokemičnih izdelkov, kar se je poznalo na izvozu Sardinije in Sicilije (Spagna 2002, 37-40). 3.2 Gospodarski kazalci držav, kjer bi morala Italija krepiti gospodarski vpliv V nadaljevanju bom predstavil ekonomske značilnosti nekaterih tranzicijskih držav, v katerih Italija uveljavlja, oziroma poskuša realizirati svoje gospodarske interese. Pretekla leta so bila zaradi tranzicije zelo ugodna za vzpostavljanje izhodiščnih pozicij in krepitev gospodarske prisotnosti v teh državah. Osebno mislim, da Italija ni optimalno izkoristila ponujene priložnosti. Z zahodno Evropo ima Italija dokaj dobro razvito gospodarsko sodelovanje, precej slabše pa z državami srednje vzhodne Evrope in tukaj obstajajo velike rezerve za širjenje in uveljavljanje italijanskega gospodarskega interesa. V teh državah, se tudi v prihodnosti pričakuje večja gospodarska rast, kot v zdajšnjih članicah EU. 3.2.1 Bolgarija Leto 2002 potrjuje trend naraščanja bolgarskega BDP, ki je bil zabeležen v obdobju petih let, po vladnih ocenah z 4,2% stopnjo. Industrija je registrirala v septembru 2002 leta 6,7% povečanje, v primerjavi z istim obdobjem leta 2001 z opaznim povečanjem v sektorju distribucije električne energije in vode (+9,5%) in v primarni industriji (+6,3%). V istem

32

obdobju je opazno tudi povečanje, industrijske prodaje, še posebej v sektorju informacijske in radio-televizijske tehnologije, (+5,4%). Največji politično-ekonomski uspeh Bolgarije leta 2002 je bilo priznanje ''Progress Report'' iz EU, visoke stopnje makroekonomske stabilnosti in priznanje, da mehanizmi prostega trga delujejo v zadostni meri in posledično prispevajo k boljši alokaciji virov. V prvih enajstih mesecih 2002 leta je uvoz z vsoto 6.912,6 milijonov dolarjev beležil 3,5% povečanje v primerjavi z istim obdobjem 2001 leta. Registrirano je bilo (+6,9%) povečanje uvoza investicijskih dobrin, kar je pozitiven signal za bolgarsko ekonomijo, četudi lokalna podjetja dolžijo konkurenco uvoženega blaga, kot največji problem njihovega delovanja. Uvoz iz EU je leta 2002 predstavljal 51,2% celotnega uvoza, leta 2001 je predstavljal 48,6%. Delež uvoza iz Rusije se je, v letu 2002, zmanjšal za 23,1%, povečal pa se je uvoz iz Turčija, (39,4%). V obdobju januar-november 2002 je Bolgarija izvozila v vrednosti 5.021,9 milijonov dolarjev blaga, kar predstavlja 5,7% povečanje glede na isto obdobje 2001 leta. Deficit trgovinske bilance se je v prvih enajstih mesecih 2002 leta (1.890,4 milijonov dolarjev) zmanjšal v primerjavi z istim obdobjem 2001 (1.928,8 milijonov dolarjev). 60% negativnega salda predstavlja uvoz investicijskih dobrin, kar je lahko pozitiven znak za bolgarsko ekonomijo, čeprav del tega uvoza predstavlja uvoz vozil. Precejšnje povečanje beleži izvoz živilskih artiklov in živih živali z 40,4%. Izvoz surovin in polizdelkov beleži 20% povečanje. Izvoz investicijskih dobrin in transportnih sredstev se je povečal za 21%, medtem ko se je zmanjšal izvoz naftnih derivatov in artiklov petrokemične industrije (-24,8%) Geografska struktura izvoza izkazuje povečevanje izvoza v EU (6,6%). Vsota 2.800,9 milijonov dolarjev je lahko razumljena kot uspeh, v kolikor upoštevamo majhen dvig BDP v državah EU. Turčija se uveljavlja, kot pomemben trg, na katerega se je izvoz povečal za 22,8% glede na enako obdobje leta 2001 z vsoto 470,3 milijonov dolarjev. Zmanjšanje tujih investicij v letu 2002 je posledica predvsem notranjepolitičnih motivov. Investitorji se ne podajo zlahka na trg, kot je bolgarski, ki je malo poznan in slabo urejen, z neučinkovitim sistemom financiranja. V prvih desetih mesecih 2002 leta je bilo investicij v Bolgariji za 389,7 milijonov dolarjev, kar je za 104,2 milijona dolarjev manj kot v istem obdobju 2001 leta. Ekonomska gibanja 2002 leta so zabeležila izboljšanje. Po ocenah bolgarske nacionalne banke je zaznati večjo rast BDP za leto 2002 z 16,7 milijardami Evrov v primerjavi z letom 2001 (15,1 milijard Evrov). Povprečna inflacija leta 2002 je bila 5,8 %. Skupna vsota zunanjega dolga konec novembra 2002 je bila 10.553,2 milijonov dolarjev (=68,1 BDP). Privatizacija le počasi napreduje. V prem semestru 2002 leta je bilo prodanih 68 podjetij. Načrt privatizacije je bil le delno uresničen. Na primer; privatizacija podjetja Bulgartabak, katere najboljši ponudnik je bil Tobacco Capital Partners JSC & Clar Inns, je bila po pregledu bolgarskega vrhovnega sodišča, razveljavljena. Tudi potek privatizacije BTK

33

(bolgarska družba za telekomunikacije) ni povsem v redu, saj je podjetje VIVA Ventures ponudilo 200 milijonov Evrov za dve tretjini kapitala, vendar bojo ob današnji situaciji na telekomunikacijskem trgu težko iztržili več. Na sestanku v mestu Copenhagen decembra 2002, so ministri potrdili ''Road map'' za Bolgarijo in Romunijo, predlagane s strani evropske komisije. Dokument predvideva manjše povečanje financiranja iz evropskih virov, ki bi se morali leta 2004 povečati za 20%, glede na sedanja sredstva namenjena tej državi. Hkrati dokument določa tudi katero politiko naj vodi država naslednjih tri do pet let, da bo pripravljena na pridružitev leta 2007 (La congiuntura economica, 2003). 3.2.2 Slovenija Slovenija je med državami srednje vzhodne Evrope leta 1999 najmanj občutila zastoj mednarodne gospodarske konjunkture, ki ga je povzročila ruska in azijska finančna kriza. Kljub temu so se leta 2000 pojavile motnje tako notranjih kot zunanjih bilanc, kar je povzročilo povečanje zunanjega dolga. V Sloveniji bodo predvsem bruto investicije spodbujale razvoj in vzdrževale visoko stopnjo rasti. TABELA 5: ODPRTOST SLOVENSKEGA EKONOMSKEGA SISTEMA (v milijardah $) Neposredne tuje investicije - NTI Leto 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006-10Delež NTI 2,8 3,1 3,4 3,8 4,0 4,4 - Delež pro kapita v dolarjih 1.410 1.563 1.716 1.920 2.023 2.031 - Trgovinska menjava Izvoz 8,9 11,3 11,6 12,9 14,4 16,9 8,8 Uvoz 9,9 12,2 13,0 14,1 15,5 18,1 9,1 Celotna menjava 18,8 21,3 24,6 27,0 29,9 35,0 - Menjava v % BDP 99,5 100,1 101,2 103,2 106,4 110,1 - Vir: ISDEE po podatkih IMAD, WIIW, EIU. Kot eden glavnih vzvodov scenarija razvoja so mišljene tudi tuje investicije, ob končanju programa prestrukturiranja, nadaljevanju načrta izgradnje infrastrukture, privatizaciji podjetij, ter liberalizacije in razvoja finančnih trgov in pretoka kapitala. Pritok kapitala bo koristen tudi pri kompenzaciji pričakovanega povečanja deficita trgovinske bilance in hkrati povezan s povečevanjem trgovinske menjave, torej povečevanju odprtosti slovenskega gospodarstva, ki bi moralo v letu 2003 preseči 120 % BDP. Vstop Slovenije v EU bi moral vzdrževati stopnjo rasti okrog 5%, ki bo generirana tako z izvozom, kot s formacijo fiksnega kapitala. V srednjeročnem obdobju so prisotni najmanj trije dejavniki, ki bi lahko v Sloveniji povzročili socialne motnje. To so; rezultati razvoja procesa tranzicije, precej visoka stopnja brezposelnosti in povečanje deleža starejšega prebivalstva. Demografski trendi nakazujejo stagnacijo prebivalstva, ob upoštevanju padanja stopnje natalitete, ki je že dosegla evropski minimum. Medtem, ko procent mlajših od osemnajst let vztrajno pada.

34

Standard prebivalstva se je v obdobju 1996-99 povečal po zaslugi realne rasti plač povprečno za 3,4%. TABELA 6: NEKATERI SOCIO-EKONOMSKI KAZALCI ZA REPUBLIKO SLOVENIJO (sprememba v %) Leto 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006-10Zaposlenost 0,9 0,7 1,1 1,5 2,0 1,5 1,0Stopnja brezposelnosti 12,2 11,3 11,0 10,2 9,1 8,1 6,2Realne bruto plače 2,5 2,3 1,8 2,3 2,5 2,4 2,8Vir: ISDEE po podatkih IMAD, WIIW. V drugi polovici desetletja, bi morala večja realna rast plač spremeniti povpraševanje, s strani odjemalcev dela, brez povečanja zaposlenosti. Dodati je treba, da ima Slovenija najvišji pro capita DBP izmed držav, ki bodo šele vstopile v EU. Znotraj Slovenije obstajajo velike razlike v razvitosti od 78% od državnega povprečja, ki ga dosega Pomurska do 128%, ki ga dosega Osrednjeslovenska regija. Razvoj slovenske ekonomije bo dvignil nivo zaposlenosti, kupno moč in življenjski standard bi moral zabeležiti spremembe v pozitivno smer. Pričakuje se, da bo gospodarski pospešek druge polovice desetletja, aktiviran tudi z vstopom Slovenije v EU, stabiliziral pozitivno socio-ekonomsko dinamiko (Campobasso 2001, 18-21). 3.2.3 Madžarska Napoved gospodarske rasti za obdobje 2001-2005 predvideva 4,7% povprečno rast, ob tem, da predvideva za EU 2, % rast. Glavni dejavnik tveganja je vezan na trdnost makroekonomskega ravnotežja, tako notranjega kot zunanjega. Osebna poraba bi se morala povečevati v obdobju 2001-2005 4,6% letno, da bi tudi notranji trg postal stimulacijski dejavnik tujim podjetnikom. TABELA 7: NEKATERI EKONOMSKI KAZALCI REPUBLIKE MADŽARSKE 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006-10Osebna poraba 4,0 4,5 4,8 4,5 4,3 4,7 4,6 Domače povpraševanje 4,0 4,9 5,2 5,3 5,6 5,7 5,4 Uvoz dobrin in storitev 14,0 12,0 12,3 11,9 11,5 10,2 9,4 DBP (stalne cene) 5,3 4,5 4,7 4,5 5,0 4,8 5,0 Vir: ISDEE po podatkih OCDE, EIU, IIASA Med letom 2001 in 2005 bi moral uvoz rasti z letno stopnjo rasti 11,6% na račun povečanja osebne porabe in uvoza madžarske industrije. Vendar tale rast ne bo dovolj velika, da bi absorbirala deficit tekoče trgovinske bilance, v kolikor se bo priliv tujega kapitala, v obliki NTI, stabiliziral okrog 1,8 milijarde dolarjev, kar je dovolj za kritje samo tretjine omenjenega deficita, ki bi se moral ustaliti v obdobju 2001-2005 pri 4,5% BDP.

35

TABELA 8: ODPRTOST MADŽARSKEGA EKONOMSKEGA SISTEMA (v milijardah dolarjev, razen, če ni drugače navedeno) 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006-10 Neposredne tuje investicije (NTI) Delež NTI 22,8 24,6 26,3 28,1 29,9 32,3 -Delež pro.capite v dolarjih 2.273 2.460 2.638 2.827 3.020 3.286 - Delež NTI v % BDP 41,0 39,3 38,2 37,1 36,4 36,0 - Trgovinska menjava Izvoz 25,3 29,4 33,8 38,7 42,0 46,8 8,6Uvoz 28,5 32,3 36,9 41,8 45,6 51,1 9,3Celotna menjava 53,8 61,7 70,7 80,5 87,6 96,9 -Menjava v % BDP 102,7 107,5 108,1 107,3 106,5 108,8 -Vir: ISDEE po podatkih OCDE, EIU Kazalci socio-demografskega razvoja kažejo, da oživitev gospodarstva v obdobju 1996-2000, še vedno ni vrnila življenjski standard na raven iz začetka devetdesetih let. Hkrati sta bila demografski razvoj in povečanje regionalnih razlik bistveni sestavini negativne dinamike. Zaposlitveni trend je bil v obdobju 1998-2000 pozitiven z odprtjem približno 250.000 novih delovnih mest in spremljan z zmernim povečanjem realnih plač. TABELA 9: NEKATERI SOCIO-EKONOMSKI KAZALCI REPUBLIKE MADŽARSKE (variacija v %) Zaposlitev in plače 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006-10Zaposlitev -0,2 0,2 -0,2 0,0 0,5 0,6 0,9Stopnja nezaposlenosti 9,3 8,8 8,5 8,4 8,3 8,1 7,2Povprečna nominalna plača 12,3 13,3 10,3 8,9 7,7 7,0 -Povprečna realna plača 1,6 3,0 3,0 4,2 3,2 3,5 -Vir: ISDEE po podatkih OCDE, EIU. Glede življenjskega standarda je potrebno pripomniti, da je poslabšanje ekonomskih razmer prizadelo predvsem najrevnejše sloje. Procent oseb z družinskih dohodkom pro-capita manjšim za 50% in več od povprečja se je dvignil iz 12,8% leta 1992 na 18,3 leta 1996 in se kasneje leta 1997 ustalil pri 17,8%. V obdobju 2001-2005 se bo življenjski standard bistveno izboljšal, kar se bo izkazovalo z zmanjšanjem deleža revnega prebivalstva. Analiza demografske dinamike kaže, da se bo število prebivalstva zmanjševalo najmanj do leta 2020, ko naj bi se ustalilo pri 9,4 milijonih. V bodoče se predvideva 4,7% rast gospodarstva. Ugoden razvoj gospodarstva, bi moral omogočiti postopen dvig povprečnega življenjskega standarda, z velikimi regionalnimi razlikami, ki se bodo začele zmanjševati v drugi polovici desetletja, kot posledica regionalne in strukturne politike. Demografska slika bo še naprej registrirala staranje prebivalstva in tudi krčenje števila prebivalcev (Campobasso 2001, 21-24).

36

3.2.4 Rusija Državni Statistični urad je izdal poročilo tujih investicij v Rusiji leta 2002. Po tem poročilu je bilo konec leta 2002 tujega kapitala v Rusiji za 42,9 milijarde USD, kar presega za 20,5% vsoto tujega kapitala leta 2001. Največjo specifično težo v tujem kapitalu imajo investicije z dolžnostjo vračanja (krediti); 49,2% konec leta 2002 (konec leta 2001, 45,5%), delež NTI je bil 47,4% (51,0% v letu 2001), portfolijo naložb je bilo za 3,4% (3,5% leta 2001). Za tuje investitorje sta najbolj zanimiva sektorja industrija in trgovina. Mnogo investicij je bilo tudi v lesnopredelovalni industriji in v industriji celuloze in papirja (9 milijonov USD. V telekomunikacijski sektor je bilo vloženih celo 180 milijonov USD. Največja investitorja na tem področju sta Finska in Nemčija. V prihodnjih letih, bi moral pritegniti največ tujih naložb energetski kompleks. Ta sektor je deležen letno približno ene milijarde USD investicij predvsem s strani ruskih podjetij. Po mnenju energetskega ministra, bojo do leta 2005, tuji investitorji investirali v omenjeni sektor med 30 in 40 milijard USD. Ta kapital bo investiran v razvoj transportne infrastrukture energetskega sektorja, v ocenjevanje nahajališč nafte, v elektrogospodarstvo in industrijo premoga. Dežele, ki največ kontinuirano investirajo so Ciper, Velika Britanija, Francija, Nizozemska, Italija. Delež naštetih držav znaša 73,4% vseh izvršenih NTI. V letu 2002 je bilo investicijskih odlivov iz Rusije za približno 19,9 milijard USD, kar je za 18,1% več kot leta 2001. Največ so ruski investitorji prispevali k ekonomiji Cipra (3,57 milijard USD) in Deviških otokov (3,57 milijarde USD). Ruske investicije v druge države so precej manjše. Litva, ki je na seznamu ciljnih držav ruskih investitorjev tretja je prejela 295 milijonov USD in Kitajska 247 milijonov USD. Povečal se je priliv kapitala v Rusijo, predvsem z repatriacijo ruskega denarja. Na Cipru so se spremenili zakoni, kot posledica bližnjega vstopa Cipra v EU, zato Ciper ni več privlačen za tuje podjetnike kot finančni paradiž. Sedanja nizka raven investicij v Rusiji ni dovolj za aktivno rast ruske ekonomije. Nadaljuje se upadanje deleža NTI med vsemi realiziranimi investicijami. Rusija mora še mnogo storiti v prepričevanju tujih investitorjev, da je varen kraj za dolgoročne naložbe. Potrebuje predvsem reformo bančnega sistema in odpravo administrativnih ovir. V kolikor bo priliv investicij še naprej počasen in če bodo namenjene predvsem v sektor primarnih surovin, Rusija ne bo mogla doseči 5% - 6% rasti BDP v obdobju 2004 – 2010, četudi bodo cene nafte ostale visoke. Če bo Rusija rešila probleme, ki zavirajo pritok tujega kapitala in bo bolj prisotna na mednarodnem trgu, ter ob dejstvu, da so ji status tržne ekonomije priznale tudi ZDA in EU, bi lahko pritegnila veliko tujega kapitala (Espresso 2002)

37

3.2.5 Hrvaška Z letom 2000 se je Hrvaška zahvaljujoč okrevanju vzpodbujenim z osebno porabo in izvozom, kot se zdi, oddaljila od akutne ekonomske krize, ki je zaznamovala obdobje dveh 1998-99 let. Vendar težka hrvaška ekonomska situacija še vedno negativno vpliva na drugi dve sestavini domačega povpraševanja, investicije in javno porabo. V prihodnje bo morala biti ekonomska politika usmerjena v sanacijo javnih financ. TABELA 10: NEKATERI EKONOMSKI KAZALCI HRVAŠKE EKONOMIJE (variacija v %) 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006-10 Povpraševanje Osebna poraba 3,8 2,0 3,0 3,6 4,2 4,4 4,4Domače povpraševanje 1,6 2,1 3,1 - - - -Uvoz dobrin in storitev 4,2 5,0 6,0 6,1 6,5 7,2 8,1BDP v stalnih cenah 3,7 2,8 3,0 3,5 4,5 5,0 4,9Vir: ISDEE po podatkih EIZ, WIFO, EIU, FMI, dati nazionali. TABELA 11: ODPRTOST HRVAŠKEGA EKONOMSKEGA SISTEMA (v milijardah dolarjev) 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006-10 Neposredne tuje investicije (NTI) Delež NTI 5,2 6,6 - Delež pro capite v USD 1.143 1.435 - Delež NTI v % BDP 26,5 28,8 - Trgovinska menjava Izvoz 4,5 5,1 5,7 7,4Uvoz 7,8 8,6 9,2 6,7Celotna menjava 12,3 13,7 14,9 7,0Menjava v % BDP 64,7 62,3 60,1 Vir: ISDEE po podatkih EIU, Creditanstalt. Kontinuiran priliv tujega kapitala, ki ni generator zadolženosti, bo bil tudi v daljšem obdobju eden glavnih dejavnikov perspektiv razvoja. Pot k okrepljeni gospodarski rasti pelje prek najmanj treh dejavnikov kot so, uspeli program privatizacije, ki bo omogočil močan pritok tehnološkega in organizacijsko managerskega know – how-a, dalje izboljšanje investicijske klime in občutno liberalizacijo trgovinskih odnosov z drugimi državami jugovzhodne Evrope. Socio-ekonomski razvoj Hrvaške je bil zadržan celo desetletje, zaradi vojne in nekaterih vladnih programov, kot je privatizacija. To je povečalo socialno razslojevanje in stopnjo nezaposlenosti, ter delež revnih. Vpliv vojne v katero je bila Hrvaška vpletena na začetku prejšnjega desetletja, je zaznamoval vse strukturne karakteristike prebivalstva. Porazdelitev glede na spol in starost, družinsko strukturo in njen socio ekonomski status, izobraževanje. Vse to je poslabšalo neugodna demografska gibanja, ki so bila prisotna že pred vojno.

38

TABELA 12: NEKATERI SOCIO-EKONOMSKI KAZALCI REPUBLIKE HRVAŠKE (variacija v %, razen v primeru drugačne navedbe) Zaposlenost in dohodki 2000 2001 2002 2003 2004 2005Zaposlenost -3,2 - - - - -Stopnja nezaposlenosti (% 21,3 21,1 20,5 18,5 16,6 13,3Realne bruto plače 5,5 -1,1 - - - -Vir: ISDEE po podatkih ISDEE, WIFO, EIU. Socialne razlike se bodo še naprej povečevale, zato bi morala Hrvaška sprejeti reforme in spoštovati ekonomske zakonitosti, da bi se v drugi polovici desetletja začel trajneje izboljševati življenjski standard (Campobasso 2001, 28-32). 3.2.6 Romunija V primerjavi z drugimi državami bivšega sovjetskega bloka se Romunija še vedno nahaja v zaskrbljujočem zaostanku obnove države in ekonomije, vendar vztrajno napreduje. Rast BDP se je leta 2002 ustavila pri 4,9%, kar je v rahlem nazadovanju v primerjavi z letom 2001. Ta rast je bila spodbujena, po mnenju strokovnjakov, s krepkimi investicijami in z rastjo javne porabe, kar je uravnotežilo zmanjšanje osebne porabe. Tudi neto izvoz je pozitivno prispeval k rasti BDP, ki bo po predvidevanjih dosegel 4,6% stopnjo rasti v letu 2003 in bo v letu 2004 narasla na 5,2%. Strokovnjaki predvidevajo, da bo rast generirana predvsem z domačim povpraševanjem, kar bo prispevalo k občutni rasti uvoza. Inflacija je še vedno precej visoka, čeprav se je znižala iz 45,7% v letu 2000 na 22,5% v letu 2002, tudi po zaslugi ugodnega gibanja cen v kmetijskem sektorju, ugodne rasti nominalnih plač in politike gospodarske opore. Vlada domneva, da lahko zniža inflacijo na 12-13% v letu 2003 ter jo potem v letu 2004 zniža pod deset procentov. Bilančni primanjkljaj je bil v letu 2002 2,6% BDP, kar je manj kot 3%, kot je bilo določeno s strani MDS. Stopnja brezposelnosti je bila 8,4% v letu 2002, kar je veliko vendar ne dramatično. V letu 2003 bo zmanjšanje javnih del, kot posledica strukturnih reform, uravnoteženo z rastjo privatnega sektorja, zaradi česar bo nezaposlenost le rahlo narasla na 8,9%. Privatni sektor predstavlja bolečo stran romunske ekonomije. Velik del majhnih in srednje velikih podjetij je bil privatiziran, toda privatizacija na široki ravni ne more steči. V letu 2001 sta bili privatizirani kmetijska banka in železarska družba Sidex. V letu 2002 so spodleteli poskusi prodaje banke ''Banca Commerciale Romena'', ki je največja bančna institucija države, tako da je bila prodaja odložena na 2006 leto. V teku je privatizacija naftne družbe Petrom, ki je ena najdonosnejših romunskih družb. Še vedno misli v letu 2003 državna privatizacijska družba Apas, prodati svoj delež v 350 podjetjih, od katerih je 80 velikih. Uspeh privatizacije bi služil, poleg tega, da bi naredil romunsko gospodarstvo dinamično in moderno, tudi pritegnitvi NTI, ki so še vedno relativno nezadostne (1.090 USD pro capita v letu 2002) in predstavljajo vedno velik vir ekonomiji v fazi prestrukturiranja, kot je romunska (Mennitti 2003).

39

Potem, ko se je izognila plačilni krizi, leta 1999, ki je bila povezana z naraščanjem težav pri odplačevanju zunanjega dolga (približno 2,3 milijarde dolarjev od skupno 9,2 milijarde dolarjev dolga), je leta 2000 Romunija zabeležila prvo leto okrevanja po triletnem nazadovanju. Makroekonomska politika je bila dosežena v pogajanjih z MDS (Mednarodni denarni sklad) zato leta 2001 in 2002 ni mogla polno izkoristiti potencialnih mej ekonomske rasti. Pričakuje se, da bo imela Romunija 5% gospodarsko rast v drugi polovici tega desetletja. TABELA 13: NEKATERI KAZALCI ROMUNSKE EKONOMIJE (variacija v %) 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006-10 Povpraševanje Osebna poraba -1,5 2,0 2,7 2,5 3,0 3,5 4,0 Domače povpraševanje -1,9 3,4 4,6 4,2 5,0 - -Uvoz blaga in storitev 17,0 7,5 7,5 5,5 6,0 5,0 5,0 BDP v stalnih cenah 2,0 3,0 3,5 3,3 4,0 4,0 4,0 Vir: ISDEE po podatkih OCDE, EIU, IIASA, Vlada Republike Romunije. V prihodnjih letih je razvoj odvisen od sposobnosti vlade ohranjati dinamiko privatizacije in spoštovanja strukturnih ciljev dogovorjenih z MDS. Na ta način bi se spodbudilo priliv tujega kapitala, ki bi zmanjšal razliko v primerjavi z drugimi državami glede NTI pro capite. TABELA 14: ODPRTOST EKONOMSKEGA SISTEMA REPUBLIKE ROMUNIJE (v milijardah dolarjev, razen če ni drugače navedeno) 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006-10 Neposredne tuje investicije (NTI) Delež NTI 6,6 7,7 9,0 11,0 13,4 15,7 -Delež pro capite v USD 294 343 402 470 557 716 -Delež NTI v % BDP 18,4 20,4 22,9 25,6 29,0 32,9 - Trgovinska menjava Izvoz 8,8 10,1 10,2 10,7 11,7 13,4 5,0Uvoz 11,2 12,3 11,6 12,4 13,2 14,7 5,0Celotna menjava 20,0 22,4 21,7 23,1 24,9 28,1 -Menjava v % BDP 0,56 0,59 0,57 0,5 8 0,63 0,59 -Vir: ISDEE po podatkih OCDE, EIU. Romunija je začela privabljat NTI v pomembnejšem obsegu šele leta 1997 in sicer 1,22 milijarde dolarjev leta 1997 in 2,03 milijarde dolarjev v letu 1998, zatem je sledil občuten padec na 0,96 milijarde dolarjev leta 1999. Letni priliv NTI bi moral oscilirat v obdobju 2001-2005 med 4 in 5% BDP, s tem da ne bo dosegel meje 1,5 milijarde dolarjev. Število prebivalstva se manjša od leta 1990 zaradi vplivov zmanjševanja natalitete, stopnje umrljivosti in migracij. V kolikor se bo trend nadaljeval se bo število prebivalstva zmanjšalo na 22,25 milijona do leta 2005, s tem bo zabeležena izguba 270.000 oseb.

40

TABELA 15: NEKATERI SOCIO-EKONOMSKI KAZALCI REPUBLIKE ROMUNIJE (variacija v %) 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006-10 Zaposlenost in dohodki Zaposlenost -8,2 - - - - - -Stopnja nezaposlenosti 11,3 11,6 11,9 11,4 11,0 11,0 10,5Realne plače -7,5 2,9 4,9 5,0 4,9 5,2 -Vir: ISDEE po podatkih OCDE, EIU, dati nazionali. Stopnja gospodarske rasti v obdobju 2001-2005 bo skromnih 3,6%. Trgovinski primanjkljaj in premajhen priliv tujega kapitala predstavljata glavni oviri krepkejši gospodarski rasti. Povprečen življenjski standard bo stagniral do konca prve polovice tega desetletja. V obdobju 2006-2010 bi se morali manifestirat prvi znaki izboljšave socialne slike, medtem ko bo demografska slika ostala nespremenjena s konstantnim zmanjševanjem števila prebivalstva (Campobasso 2001, 32-35). 3.3 Italijanski interes naftnih poti Znotraj globalne tekme za strateške surovine in definicijo vplivnih območij, se pojavljajo italijanski interesi tudi na Srednjem vzhodu in ob Kaspijskem jezerom z namenom, da vstopijo v veliko naftno igro. Mednarodna italijanska politika devetdesetih let in kasneje, je temeljila oziroma temelji na treh strateških usmeritvah: - Polni integraciji v monetarno in politično evropsko unijo.

- Oblikovanje območja političnega, ekonomskega in vojaškega vpliva na Balkanu in delno v vzhodni Evropi (znana italijanska »ostpolitik«), ki predvideva krepitev in razvoj posebnih odnosov z Rusijo.

- Določitev vplivnega območja v Sredozemlju ter prisotnost v novi naftni geografiji, ki se redefinira okrog azijatskih republik ex ZSSR (nekdanja Sovjetska zveza).

Povezana in nad zgoraj naštetimi cilji je ambicija, da bi Italija imela večjo težo, kot srednje velika sila priključena G8, znotraj varnostnega sveta OZN, s težnjo preprečiti da bi reforma OZN nagradila nemške in japonske ambicije in zanemarila italijanske. Po trditvah nekaterih strokovnjakov, med temi tremi cilji zunanje politike, je sredozemska politika najbolj nedoumljiva. Kot trdi Carlo Jean je ta sfera zunanje politike celo sama sebi nasprotujoča; V Sredozemlju sodeluje Italija v sub-regionalnih institucijah, kot skupina 5 + 5 za Sredozemlje (danes neaktivna), v evropski evro-sredozemski instituciji ''Partnership'' in končno v bolj globalnih institucijah kot NATO ali Banki za Srednji vzhod in Severno Afriko. Te instituciji niso samo komplementarne, ampak so tudi medsebojno tekmovalne.

41

Medtem ko poskuša ''zunanja politika'' definirati globalno strategijo, se Eni15 širi čez cel Srednji vzhod, Južno Sredozemlje, v republikah centralne Azije in v afriških deželah sklepa sporazume, podpisuje več milijard ameriških dolarjev vredne pogodbe in tako sodeluje pri delitvi naftnih in plinskih zalog celotnega področja. Skratka, velik kapital še enkrat vodi in prehiteva italijansko zunanjo politiko. Vladam ne preostane drugega, kot prilagoditev selitvi strateških interesov finančnega kapitala in določitev prednosti na tej podlagi. S procesi privatizacije in liberalizacije, predpisanimi s strani IMF16 magrebskim in makareškim državam, se je prostor primeren za vlaganje kapitala v sredozemski regiji, razširil. V tem prostoru se je seveda uvrstil tudi italijanski kapitalizem, predvsem v sektorjih energetskih virov (nafta, plin), v telekomunikacijskem sektorju in v tradicionalni tekstilno usnjarski panogi. Omembe vredna je rastoča prisotnost avtomobilske tovarne FIAT17 v Maroku, Alžiriji in Turčiji. Vendar najpomembnejša panoga v ekonomskih odnosih med Italijo in Srednjim Vzhodom ostaja naftna in plinska panoga, tudi v povezavi z rastočimi investicijami na področju Kaspijskega jezera in številnimi naftovodi in plinovodi, ki vodijo k deželam južnega Sredozemlja. Ekonomski in politični odnosi Italije s sredozemskimi državami in državami Srednjega vzhoda so napredovali, ali ostali enaki, tudi v primeru kritičnih držav, zaradi odnosov z ZDA (kot so Libija, Irak, Iran, Sirija) in zaradi notranjepolitične situacije (Alžirija). To so, razen Sirije, štiri države bogate z naftnimi viri, strateškega pomena za Italijo. Navkljub sankcijam, ki so jih zahtevale ZDA, je Italija nadaljevala z vedno večjimi količinami uvoza nafte iz Libije, Irana in Alžirije. 3.3.1 Naraščajoča tekmovalnost med Italijo, ZDA in Evropo Ti utrjeni odnosi med Italijo, Libijo, Iranom in Sirijo so bili v centru ostrih trenj z ZDA, v kompleksu med ZDA in Evropo. Načrt integracije tretjih držav Sredozemlja v trg Evropske unije, kar je predvideno za leto 2010 (odločeno na evromediteranski konferenci v Barceloni leta 1995), predstavlja odprt izziv ZDA v Sredozemlju. Eno leto prej (1994) so v mestu Amman, ZDA in Izrael ustanovile ekonomsko konferenco področnih držav in regionalno razvojno banko, kar ni bilo lepo sprejeto pri evropskih državah. Ob tej priložnosti, predvsem pod pritiskom vodstva podjetja Eni, je Italija razbila evropsko enotnost, s sodelovanjem na konferenci in odločitvijo, da vstopi v Regionalno razvojno banko za Sredozemlje in Srednji vzhod z določeno kvoto kapitala s katero se je uvrstila na četrto mesto med državami ''delničarji''.

15 Eni – italijanska mednarodna družba, ki deluje predvsem na področju energentov, kot npr. nafta, plin, elektrika in načrtovanja ter gradnje petrokemičnih obratov. Prisotna je v cca 70 državah, ima 76.000 zaposlenih. Leta 2003 je imela 51,5 milijard evrov prihodka. 16 IMF International monetary fond – Mednarodni denarni sklad 17 FIAT - Fabbrica Italiana Automobili Torino – italijanska avtomobilska tovarna – ustanovljena leta 1899, vendar se je v FIAT poimenovala šele 1906 leta.

42

Zatem je Italija odmrznila odnose z Iranom in Libijo (državi sta že več kot 20 let na črni listi vlade ZDA, vendar so se začeli ameriški odnosi z Libijo izboljševati) in kasneje vzpostavila diplomatske odnose in hkrati ni zanemarila neformalne stike z Irakom v pričakovanju ugodnih pogodb, ko se bo iraška nafta lahko spet vrnila na trg. Z javno objavo svoje pozicije je Italija razgrnila svoj strateški interes v odnosih z nekaterimi najbolj pomembnimi državami, bogatimi z naftnimi viri, na območju. Italijanski politik Dini je tako potrdil, da je Sredozemlje ponovno ''prioritetno interesno območje Italije''. Toda ta interes je v nasprotju s politiko ZDA, ki se trudi izolirati prav omenjene tri države, ki so največji italijanski dobavitelj nafte. 3.3.2 Naraščajoča aktivnost italijanskih multinacionalnih družb na Srednjem vzhodu in južnem Sredozemlju Tako imenovana ''sredozemska usmeritev'' Italije postaja prednostna na listi italijanske zunanje politike in ekonomske ekspanzije. Po letih, ko so se skupine italijanskih kapitalistov omejile na vodenje enega dela naftnega trga in trgovanje za velika dela na Srednjem vzhodu, brez motenja interesov ZDA, danes italijanski imperializem cilja izključno na izgradnjo svojega vplivnega območja in razdelitev, tako na območju naftnih virov (ne samo na Srednjem vzhodu, ampak tudi na novih trgih okoli kaspijskega jezera), kot v svetovnih sistemih produkcije. Srednji vzhod predstavlja četrto območje na svetu za italijanske NTI, po številu podjetij in glede zaposlenih v podjetjih z italijanskih kapitalom. V tem smislu Srednji vzhod prekaša tudi Azijo. Toda Srednji vzhod presega tudi latinsko Ameriko in vzhodno Evropo po kvaliteti italijanskih investicij. V visoki tehnologiji (vezani predvsem na naftno industrijo) je več zaposlenih v italijanskih podjetjih na območju Srednjega vzhoda, kot na latino ameriškem in vzhodno evropskem območju z visokimi italijanskimi NTI (Carraro, 2000). 3.4 Realizacija italijanskih gospodarskih interesov v nekaterih evropskih in sredozemskih državah Balkan predstavlja Italiji prvo resnično mednarodno projekcijo po letu 1989 ob poskusu, da bi izgradila svoje lastno vplivno območje, tako na območjih, ki so jih pustile nepokrite druge sile (na primer Albanija in Romunija), ali v tekmovanju z njimi (kot na primer Slovenija in Hrvaška). V teh letih postaja viden tekmovalno dogovorni odnos z Nemčijo in ZDA. Definicija nacionalnih italijanskih interesov je že več let v središču pogovorov in razpravljanj strateških ekspertov revije Limes. To je bila tudi glavna tema sestanka leta 1996 z naslovom ''Novi mednarodni scenarij in italijanski nacionalni interesi''. Na njem sta Balkan in Sredozemlje obveljala kot naravni področji italijanskih nacionalnih interesov, kot piše v časopisu ''Sole 24 Ore'', 23.11.1996. Ekonomski prodor, diplomatska dejavnost in vojaška prisotnost so trije vzvodi s katerimi se Italija, po prvotni negotovosti, vedno bolj umešča na balkansko področje. Konec hladne vojne je dal italijanski zunanji politiki nove pristojnosti in nove scenarije. Prodor proti

43

''novi meji'' trgov vzhodne Evrope beleži tudi prisotnost italijanskega kapitala, ki je z 7,3 milijarde ameriških dolarjev peta dežela po skupnih vlaganjih na vzhodu in prva v ekonomskem prodoru v Albaniji, Romuniji in Hrvaški. Že dolgo italijanski strateški eksperti in ekonomske skupine delujejo na določitvi območij geoekonomske razdelitve. Petdeset let po drugi svetovni vojni, se balkanska kriza in Sredozemlje predstavljata kot območji eksperimenta novih odnosov moči različnih sil in budita ambicije tudi v srednje veliki sili kot je Italija (Cararo 1997). Kot je razvidno iz navedenih podatkov po posameznih državah italijanske NTI v te države naraščajo, ravno tako tudi italijanski izvoz in uvoz iz teh držav. S tem procesom se realizirajo italijanski gospodarski interesi, kot na primer osvajanje novih tržišč in delokacija proizvodnje, skratka gre za gospodarski prodor v omenjene države. Vendar se moramo vprašati ali so rezultati res optimalni. V kolikor sledimo trendom rasti so podatki zadovoljivi, če pa jih primerjamo z državami s katerimi ima Italija že dolgo utečene ekonomske odnose opazimo, da so zneski in deleži večinoma majhni. 3.4.1 Albanija Ekonomsko in politično je Albanija zelo odvisna od Italije. Tudi ob krizi spomladi 1997 leta se je Italija trudila ubrati svojo lastno skladno politiko ob albanskem uporu. Ob Albanski zgodbi je Italija prvikrat dosegla priznanje države voditeljice v enem delu sveta. Ta tako imenovana rekonolizacija Albanije se izvaja v obrambo, oziroma korist interesa italijanskega kapitala v Albaniji, ki je zainteresiran za poceni albansko delovno silo in nizke transportne stroške, pomemben faktor je tudi potrditev ključne politične prisotnosti na Balkanu. Na splošno ima italijanska zunanja politika cilj, zraven obrambe in podpiranja aktualnih italijanskih kapitalističnih interesov na različnih geografskih področjih, ki so nemalokrat minimalni, ustvarjanje pogojev, ki dovoljujejo v bodočnosti kvalitativen preskok prisotnosti italijanskega kapitala (Salucci 2003). V Albaniji je registriranih 630 italijanskih podjetij pri italijanski Ambasadi v Tirani, od katerih jih je operativnih manj kot 500. Nekatera podjetja so združena v zvezo italijanskih podjetnikov delujočih v produkcijskem sektorju, med njimi je najbolj znana ''Coca Cola'', ki je odprla obrat v Tirani že leta 1993. V storitvenem sektorju je prisotna ''Banca di Roma'', z joint-venture. Hotelska veriga ''Tourin'' vodi velik ''International Tirana Hotel'', ki ga je restavriralo italijansko podjetja ''Di Vincenzo Esteri''. V transportnem sektorju sta prisotni podjetji ''Adriatica Navigazione'' in ''Alitalia'' (L'Italia nei Balcani 2003). S 3,8 mld USD DBP-ja in pro-capita prihodkom malo manjšim od 1100 USD je Albanija ena najrevnejših držav v Evropi. Konec krize na Balkanu je občutno izboljšal politično – ekonomski položaj Albanije. Kot izhaja iz podatkov IMF (MDS), je Albanska vlada v Tirani ohranila stabilni makroekonomski okvir s tri procentno inflacijo in razmerjem med zunanjim dolgom in BDP-jem na 21%, ki je eno najnižjih na Balkanu. V istem obdobju je bila stopnja

44

gospodarske rasti 7,8% z dolgoročno napovedjo stabilizacije okrog 7,1%, kar je nedvomni znak ekonomskega okrevanja. Italija ostaja skupaj z Grčijo (po podatkih za prvih deset mesecev 2002) med najpomembnejšimi zunanjetrgovinskimi partnerji Albanije; 27,6% celotnega uvoza in 58,7% celotnega izvoza poteka z Italijo proti 18,4% in 11,5% grškega uvoza in izvoza. Italija izvaža v Albanijo industrijske stroje, električne aparature, živilske artikle, minerale, goriva, oblačila, obutev in farmacevtske artikle. K temu je potrebno dodati izvoz gradbenega materiala, ki odvisno od vrste, narašča s stopnjo rasti med 34% in 55%. Italijanske investicije so koncentrirane v zahodnem delu Albanije na jadranski obali. Tukaj lahko naštejemo par sto italijanskih podjetij, ki imajo matični sedež v Italiji. Prevladujejo podjetja s predelovalno dejavnostjo, ki so ustanovljena izključno z italijanskim kapitalom ali pa so italo-albanska (joint-ventures). Večina italijanskih podjetij deluje v gradbenem sektorju (35%) in preko 50% italijanskih investitorjev prihaja iz južne Italije. Na kratek rok se pričakuje povečanje javnih investicij v infrastrukturo (ceste, pristanišča, energetski sistem). Novi načrti investiranja, ki vsebujejo mednarodno kooperacijo v okviru Pakta stabilnosti zagotavljajo financiranje zgoraj omenjenih infrastruktur, ki bojo v dolgoročni perspektivi spodbujale pritok tujega kapitala (Servizio relazioni esterne 65 2003). Triletni načrt kooperacije med Italijo in Albanijo je bil podpisan 09.04.2002 v Tirani. Sporazum predvideva financiranje v višini 202 milijonov evrov v obdobju 2002–2004. Triletni načrt kooperacije predvideva financiranje skoraj vseh albanskih ekonomskih sektorjev; izobraževanja, transporta, podpore majhnih in srednje velikih podjetij, zdravstva, sodstva in represivnih državnih organov. Albanski premier je tudi predlagal sodelovanje Italije pri procesu privatizacije strateških sektorjev albanske ekonomije, kot na primer banke in Albtelekoma, edinega podjetja stacionarne telefonije v državi (Atlante 2002). Albanija se zaveda pomena izgradnje cestnega koridorja VIII in modernizacije pristanišča Durres (Drač), ki sta pomembna za trgovske tokove iz in v Italijo. Poleg tega, da je Italija prvi trgovinski partner Albanije je od leta 1992 investirala v Albanijo preko 600 milijonov dolarjev. Koristen instrument tehnične pomoči, na željo Albanije, bi lahko bila prisotnost italijanskih strokovnjakov pri albanskem gospodarskem ministrstvu, ki bi lahko uporabilo njihova posebna znanja (Ministero delle Attivita Produttive 2003). Primer na kakšen način so slabo plačani albanski delavci vključeni v mednarodno delitev dela je bilo leta 1997 podjetje Filanto, ki je v Albaniji leta 1992 odprlo filialo z 700 delavci in 3000 kooperanti na domu. V Albanijo dostavijo surovine, kjer jih obdelajo in dostavijo nazaj v Italijo, kjer se uporabijo za izdelavo obutve, ki se nato izvozi po celem svetu. Delavcem izplačujejo okrog 5000 lekov kar je približno 10.000,00 SIT (op.avt.) (Cararo 1997).

45

3.4.2 Libija Znano je, da celotna libijska ekonomija temelji na nafti. Nafta prispeva eno tretjino k libijskemu družbenemu bruto produktu in predstavlja približno 60 % prihodkov proračuna države. Poleg tega je Italija glavni ekonomski partner Libije in 25 % energetskih potreb Italije zadovoljuje Libija. Trgovinska menjava med Italijo in Libijo je bila v prvem semestru 2002 leta 2,902 milijarde evrov. Italija izvaža v Libijo prehrambene artikle, stroje, električne aparate, plastične mase, avtomobilske dele. Italija ima v Libiji odlično pozicijo v sektorju goriv in obeta se ji še nadaljnje izboljšanje. Leta 2004 bi moral biti aktiviran nov plinovod (s tem bo Libija pokrila 30 % italijanskih energetskih potreb), ki je sad sporazuma med italijansko družbo Eni in libijsko Noc. Kot posledica dogovarjanja, ki se je končalo julija 1999 in s katerim je bil kronan podpis pogodbe dne 17 junija 1996, bo iz Libije na vzhodno Sicilijo, po podvodnem kraku dolgem približno 600 km, transportirano osem milijard kubičnih metrov plina letno. Investicija je vredna približno pet milijard in pol ameriških dolarjev. Metoda Eni (Enrico Mattei), pritegniti k enakopravnem sodelovanju dežele proizvajalke, se je vedno izplačala, že leta 1972 je bila ustanovljena lastninsko uravnovešena ''joint-venture'' z Libijo. Glede na pomembnost surovine, o kateri govorimo, se je libijska puščava spremenila v pravi Eldorado. Zato je treba razumeti diskretnost glede vsega, kar bi lahko ogrozilo odnose med Italijo in Libijo. Libijski voditelj ve, da Libija ne bo mogla večno živeti od naftne rente in se je zato odločil, da ji bo zagotovil kmetijsko samozadostnost, kar je še daleč od realizacije navkljub temu, da je bila prvega septembra 1996 inavguracija drugega kraka umetne reke (Galoppini 2002, 126). 3.4.3 Rusija Kakšna vloga bo pripadla Italiji v odnosih z rusko federacijo. Nadežda Arbatova se v članku o strateških partnerjih Rusije v Evropi skoncentrira na tri evropske sile, ki imajo po njenem posebno težo za ruske interese in sicer; Nemčijo, Francijo in Veliko Britanijo in takšno je stališče večine ruskih analitikov. Kljub temu nam analiza ruske evropske politike zadnjih let in bilateralnih rusko-italijanskih odnosov izkazuje, da vloga Italije ni manjša, kot vloga prej naštetih držav. Nasprotno, zdi se, da ima Italija posebno rusko opcijo, ki ne izključuje prednostnih odnosov s tremi velikimi evropskimi državami, ampak izkazuje politično voljo razvijanja privilegiranega odnosa z Italijo. Italija, kljub nesorazmernim razlikam v velikosti med državama, razpolaga z različnimi priložnostmi gospodarskega sodelovanja. Med Italijo in Rusijo ni nikoli obstajalo večje geopolitično navzkrižje interesov, niti se niso v zgodovinskem spominu dveh ljudstev izoblikovale negativne predstave enih o drugih, ki bi danes generirale nezaupljivost, strah in sovraštvo. Nasprotno, Italija je danes v ruskem javnem mnenju videna, kot pomembna evropska država, ki ne predstavlja nikakršno nevarnost Rusiji in posveča mnenjem Moskve večjo pozornost, kot druge evropske države. Podoba, ki si jo je pridobila Italija v Rusiji je podoba atraktivne prijateljske države zaradi njene zgodovine, kulture in geopolitične lege. Odsotnost skupnih direktnih interesov ali spornih točk med Italijo in Rusijo je bila večkrat potrjena. Mnogi analitiki so to opredelili kot priložnost Italije približevanju Rusiji s skromnim geopolitičnim profilom usmerjenim predvsem na poslovno raven. Danes se zdi,

46

da je prav našteto prispevalo k vzpostavljanju privilegiranih odnosov med vladama Rusije in Italije. Resničnost privilegiranih in prijateljskih partnerskih odnosov je bila v zadnjih letih večkrat potrjena s strani ruskih odgovornih ljudi. Ekonomska vsebina teh odnosov je vsekakor pomembna. Italija je drugi evropski trgovinski partner Ruske Federacije, zadaj za Nemčijo. V letu 2000 je bila vrednost trgovinske izmenjave 8,5 milijard dolarjev in je leta 2001 dosegla vrednost 9,9 milijard dolarjev. Manj pomembna je prisotnost Italije pri tujih investicijah v Rusiji in to s šestim mestom in z 1,9 milijardami dolarjev, kar predstavlja 6% vseh tujih investicij v Rusiji.V tem okviru je potrebno poudariti vlogo podjetja Eni, ki predstavlja vodilnega privatnega partnerja Ruske Federacije in je v zadnjem desetletju vzpostavil strateško zavezništvo z ruskima podjetjema Gazprom in Lukoil, ki tudi delujeta v naftnem sektorju (Roccucci 2002, 104-106). Italijanska podjetja znajo izkoristiti velike možnosti, ki ji ponuja ruski trg. Italijanski izvoz v Rusijo se je leta 2001 povečal za 40 % in od januarja do julija 2002 za 19 %. Podatki kažejo, da je celotna menjava med dvema državama v letu 2001 dosegla vrednost 12 milijard dolarjev, kar je podvojeno v primerjavi s podatki pred tremi leti, ko je bilo menjave za 6 milijard dolarjev. Tako povečanje je dober znak uravnovešanja italijansko ruske trgovinske bilance, ki je še močno zaznamovana z ruskim presežkom (cca 5 milijard evrov leta 2001). Leta 2001 je bil zabeležen rahel premik od 5,8 milijard na 4,9 milijard evrov italijanskega trgovinskega primanjkljaja z Rusijo. Podatki, ki se nanašajo na prvih šest mesecev leta 2002 potrjujejo ta trend, saj registrirajo, v primerjavi z enakim obdobjem leta 2001 zmanjšanje od –3074 milijonov evrov na – 2017 milijonov evrov. Italija se nahaja na petem mestu ruskega uvoza (za Nemčijo, Ukrajino, ZDA in Kazakistanom) in na tretjem mestu kot kupec ruskega blaga (za Nizozemsko in Kitajsko), ter v skupnem seštevku medsebojne menjave zaseda drugo mesto za Nemčijo. Na podlagi italijanskih statističnih podatkov je znesek medsebojne trgovinske menjave zabeležil približno 70 % povečanje v zadnjem petletnem obdobju, od 7146 milijonov evrov leta 1997 na 12073 milijonov evrov leta 2001, ključnega leta 2000 se je medsebojna trgovinska menjava povečala celo za približno 83 %. Med najbolj obetajočimi sektorji za medsebojno menjavo so sektor naprav, strojev, industrijske opreme, električnih aparatov, industrijskih aparatov, pohištva, obutve, oblačil in dobrin široke porabe. Pripomniti je treba, da je skoraj v vseh vejah mehanike Italija na prvem ali na drugem mestu (za Nemčijo), kot dežela dobaviteljica za ruski trg. Temu gre zahvala, predvsem menjavi industrijskega strojnega parka Rusije. Hkrati je povezano s povečano rastjo industrijske proizvodnje in z notranjimi ruskimi investicijami, ter tujimi investicijami v Rusiji. Upoštevati je potrebno tudi povečanje razpoložljivega realnega zaslužka, ki je vedno bolj usmerjen v nakup dobrin porabe srednjega in višjega cenovnega razreda, ki so tradicionalno prisotne v italijanskem izvozu. Na področju tujih investicij, po podatkih, ki so bili na razpolago dne 31.03.2002, Italija zaseda šele sedmo mesto med tujimi investitorji v Rusiji (zadaj za Nemčijo, ZDA, Ciprom, Anglijo, Francijo in Nizozemsko) s 1457 milijoni dolarjev. Kar se italijanskih investicij v Rusiji tiče, so bile doslej vedno domena velikih italijanskih podjetij, ki so bila udeležena pri pomembnejših investicijah, medtem, ko srednja in majhna italijanska podjetja, ki predstavljajo več kot 90 % italijanskih izvoznih podjetij, premalo investirajo v Rusiji.

47

Dodati je treba, da ob skromni nagnjenosti italijanskega produkcijskega procesa k internacionalizaciji, obstajajo številne ovire, predvsem zakonske in davčne, za razvoj tujih investicij v Rusiji, poleg tega tudi skromna prisotnost italijanskega bančnega sistema in s tem povezane težave s pridobivanjem kreditov na trgu, ki je zdaj preveč kaznovan s podobo tvegane dežele. Ponovno pridobljeno zaupanje tujih investitorjev v ruski trg potrjujejo tudi ocene ruskega urada za statistiko (goskomstat); V prvih treh mesecih leta 2002 so tujci vložili v Rusijo rekordno vsoto 3,8 milijarde dolarjev, zdi se tudi, da se je začel vračati ruski kapital iz tujine. Prvič so investicije v trgovino in tercialni sektor skoraj dohitele investicije v industrijo (1,3 milijarde dolarjev proti 1,8 milijarde dolarjev) in s tem spremenile trend, po katerem večino investicij pritegne industrija, še posebej industrija eksploatacije naravnih bogastev. Zaupanje mednarodnih investitorjev v ruski trg, ki je podprto z reformami in pozitivnimi trendi na dolgi rok, kar je dvignilo rating Rusije s strani več mednarodnih agencij (Moody's, Fitch in Standard & Poor), bi morala biti močna spodbuda italijanskim podjetjem, ki so zainteresirana za vlaganja, ampak jih zadržujejo strahovi povezani z negotovostjo investicije. Na drugem mestu se postavljajo finančni temelji, z mednarodnimi bilateralnimi bančnimi sporazumi, da bi s tem omogočili Italiji razpolaganje z operativnimi bankami na ruskem trgu. Šele pred kratkim je Intesa Bci uradno objavila namero o odprtju filiale, ki je že prejela vsa pooblastila predvidena s strani Ruske federacije in Italije. Filiala bo imela sedež v Moskvi. Ob tem, da bo utirala pot prihodnjemu širjenju italijanskega bančnega sistema, bo vzpostavljala pogoje za večjo prisotnost italijanskih podjetij na ruskem trgu in bila za vzgled drugim italijanskim bankam. Po letu 2000 so se realizirali številni pomembni koraki italijanskega finančnega sistema, kot na primer:

- financiranje industrijskih projektov majhnih in srednjih dimenzij. Sporazum podpisan junija 2000 med Simest, Mediobanca in Vnešnekonombank. Do konca leta 2002 je bila določena vsota 1,5 milijarde dolarjev.

- Mešano podjetje, ustanovljeno v decembru 2001 med IntesaBci (55 %), Simest (25

%), Vnešnekonombank-Veb (10 %) in Vnešntorgbank-Vtb (10 %), za zaznavanje finančnih paketov industrijskih načrtov v povezavi z italijanskim interesom in opravljanje aktivnosti »business scouting« .

- Kreditne linije, z zavarovalnico Sace, ki jih nekatere italijanske banke (Bnl,

IntesaBci in SanpaoloImi) realizirajo z nekaterimi pomembnimi ruskimi bankami (Alpha Bank, Sberbank, Vnešnekonombank in Vnešntorgbank), v obsegu 100 milijonov dolarjev, ki so namenjeni majhnim in srednje velikim italijanskim podjetjem, ki se pritožujejo nad težavami pri pridobivanju kreditov na ruskem trgu.

- Od septembra 2001 je operativen kooperacijski sporazum med italijansko-rusko

trgovinsko zbornico in Alpha Banko, ki je usmerjena v pridobitev posojil, ki so jih italijanska podjetja dala ruskim pravnim osebam. To pomeni, da je Alpha Bank nekakšen razpoložljiv kontrolor ruskih dolžnikov in pot italijanskih upnikov do še izterljivega dolga, seveda za določeno ceno.

- Kot zadnje; zaznati je iniciativo italijanske vlade za vzpodbujanje italijanskih

investicij v Rusiji. Ta iniciativa se nanaša na konverzijo dela dolga Ruske federacije do Italije ( približno 11,9 milijard evrov) v projekte, ki bi lahko bili

48

ekonomsko industrijske, znanstvene, tehnološke ali ekološke narave. To pomeni, da bo lahko italijanskemu investitorju odstopljen, pod ugodnimi pogoji, del dolga, ki bo lahko odplačan pri ruskem ministrstvu za gospodarstvo v lokalni valuti in porabljen v investicijske namene.

Tema, ki je pred kratkim najbolj zaznamovala italijansko ruske odnose je tematika industrijskih vej. Model industrijske veje (lokalni sistem, ki je karakteriziran z prepletanjem človeškega združevanja in industrijo sestavljeno predvsem iz majhnih samostojnih podjetij, ki so specializirana za različne faze istega produkcijskega procesa in je sad zgodovinske, kulturne in lokalne izkušnje, ki je absolutno neponovljiva) predstavlja udarni element italijanske ekonomije, ki se vedno bolj usmerja v proces internacionalizacije. V letu 2002 je Italija odprla gospodarske veje in sicer lesno-pohištveno v Braziliji in agro-prehrambeno v Tuniziji. Ugodni rezultati so prepričali, da ta model omogoča italijanskim majhnim podjetjem enoten nastop v procesu internacionalizacije. Omeniti je treba, da ob selitvi proizvodnje v tujino, podjetja ne zaprejo obratov v Italiji, ampak z osvojitvijo tujih trgov še povečajo svojo aktivnost v domovini. V Rusiji so bili postavljeni temelji industrijski veji bele tehnike v mestu Lipeck in železarski veji na območju Ekaterinburga (Sverdlovsk). Prva je že na višji razvojni ravni tudi po zaslugi prisotnosti podjetja Merloni, ki danes nadzoruje že 90 % trga hladilnikov in cilja k povečevanju porabe od enega milijona leta 2002 na ena in pol milijona leta 2004. Potreba po kooperantih in izdelovanju blaga na lokalni ravni (zaradi uvoznih carin) je motiviralo štirideset podjetij k odprtju obratov v mestu Lipeck. Na območju Ekaterinburga (Sverdlovsk) že obstaja prisotnost podjetja Duferco, katerega načrtovana proizvodnja se bo v petih letih povečala iz 1000 na 5000 ton in bo najbrž pritegnila predvsem podjetja iz Ligurije, ki delujejo v tem sektorju. Ti rezultati predstavljajo cilj dosežen v dolgotrajnem procesu, v katerem je italijanska uprava pokazala veliko sposobnost in precejšen občutek za sodelovanje z rusko stranjo. Po prvi misiji julija 2002, ki je imela nalogo overiti, z ruskimi vladnimi in lokalnimi upravnimi organi, aktualnost predloga gospodarskih vej, sta ustanovili majhno skupino strokovnjakov v davčnem, carinskem, industrijskem in komercialnem sektorju. Rezultat je bil paket, ki je z italijanske strani vseboval finančne, zavarovalne in promocijske instrumente, vodene iz gospodarskega ministrstva in koristne za internacionalizacijo gospodarskih vej. Z ruske strani sta bila sestavljena dva osnutka zakona, usmerjena k poenostavitvi uvoznih postopkov in ustanovitvi desetih posebnih ekonomskih območij, v katerih bodo ustvarili ugodne finančne in davčne pogoje, ter ugodne pogoje na trgu dela. S tem so mišljeni ugodni pogoji za ustanavljanje tujih proizvodnih obratov. Kot posledica omenjene mešane komisije, se je ruska stran obvezala, da bo odpravila pomanjkljivosti sistema, ki so še prisotne v nekaterih vejah oblasti, kot na primer v carinski službi nepreglednost nekaterih postopkov, problem certifikacije blaga in podobno. Podobne izkušnje kot v Lipecku in Ekaterinburgu bi se morale kmalu začeti v obutveni veji znotraj moskovske regije in na rusko pobudo v sektorju orodjarskih strojev v regiji San Peterburga. To bo predstavljalo odskočno desko za mnoge iniciative, ki čakajo na promocijsko realizacijo prav v okolici San Peterburga. V tem mestu se preučuje možnost postavitve stalnega reklamnega manifesta italijanskih podjetij, ki delujejo v sektorju pohištva in restavracije z realizacijo

49

''Palača Italije'' kar naj bi imelo blagodejen vpliv na podobo gospodarskega sistema Italije. Iz naštetega sledi, da so možnosti neizmerne in zato je Rusija dežela v katero se mora verjeti (Urso 2002b, 111 – 116). 3.4.4 Romunija V okviru direktnih investicij je bila dne 28.februarja 2002 Italija na prvem mestu glede na število podjetij ustanovljenih v Romuniji po letu 1989. Med balkansko obdonavskimi državami je Romunija nedvomno najpomembnejša za Italijo. Takoj po padcu diktatorja Ceaucescu-ja so mnogi majhni in srednje veliki podjetniki začeli investirati v Romuniji in se pri tem srečali s korupcijo in birokratskimi neumnostmi. Po uradnih podatkih je italijanskih podjetij, ki so aktivne v Romuniji več kot 10.000. Zato ni nič nenavadnega, da se v Italiji pozorno spremlja romunske ekonomske procese. Vstop v razširjeno EU, kar se bo zgodilo 2007 leta, zahteva polno spoštovanje kriterijev iz mesta Kopenhagen, da bi Romunija dosegla vsaj minimalni evropski standard (Mennitti 2003). 3.4.5 Bolgarija Ekonomski in trgovinski odnosi med Italijo in Bolgarijo so se normalizirali. Stara vprašanja še niso rešena, kot na primer tista povezana z neplačili, ki so pripeljala do ustavitve dveh italijanskih kreditnih linij in zaprtje kreditnih zavarovanj ''export Sace''. Izboljšanje je posledica pogovorov, ki jih je imel leta 1998 tedanji predsednik italijanske vlade Romano Prodi s prvim ministrom Bolgarije Ivanom Kostovom in z ministrom za gospodarstvo Alexandrom Boshkovom in ministrom za trgovino Valentinom Vassilievom. Predsednik italijanske vlade je v delegaciji imel veliko spremstvo podjetnikov, ki delujejo v različnih sektorjih kot so sektor infrastrukture, porabniških dobrin, agroindustrije, energetike. Vztrajal je, da je potrebno sodelovati pri realizaciji tako imenovanega koridorja VIII, kateri bo povezal s transportnim sistemom bolgarsko mesto Varna ob Črnem Morju, Makedonijo, Durres (Drač) v Albaniji in italijansko mesto Brindisi. Izkazana je bila tudi volja italijanske vlade nudenja podpore pri finančnih institucijah, kot so Evropska investicijska banka, ki obsega načrte povezane z uporabo koridorja VIII. Italijanski predsednik vlade je želel, da bi italijanska podjetja sodelovala pri procesu privatizacije v Bolgariji. Hkrati je apeliral na bolgarske oblasti k rešitvi nekaterih kritičnih točk, da bi olajšali prisotnost italijanskih podjetij v Bolgariji. Italija je tretji trgovinski partner Bolgarije zadaj za Rusijo in Nemčijo. Leta 1998 je bilo v Bolgariji trideset italijanskih podjetij s stalnim predstavništvom in štiristo ''joint venture'' z večinskim italijanskim kapitalom. Težav ne manjka, od ovir, ki se pojavljajo pri privatizaciji do težav z jasno sliko pri zakupnih licitacijah. Na primer podjetje Lottomatica, ki v Italiji vodi informacijski sistem igre Lotto, je podpisalo v Sofiji sporazum z bolgarskim finančnim ministrstvom o investiciji petih milijonov evrov za realizacijo 2000 igralnih točk v Bolgariji. Poleg tega, je tudi podjetje Salini zmagalo pri razpisu avtocestnega projekta Kalotina-Kaptan Andreevo. Kriza azijskih trgov, je nakazala, da se italijanskim podjetjem izplača uporabljati bolgarsko delovno silo pri izdelovanju tekstilnih artiklov in obutve visoke kvalitete. ICE, ki je v Bolgariji prisotna že več, kot trideset let, je aktivna tudi na agroindustrijskem trgu in pri pomoči podjetjem, ki sodelujejo pri realizaciji koridorja številka osem. V Bolgariji deluje tudi Italijansko

50

podjetje Simest, ki je realiziralo že več projektov v konfekcijskem, živilskem, obutvenem sektorju (Il sole 24 ore 2002). V obdobju januar – november 2002 leta, je italijanski izvoz z vsoto 796,3 milijonov dolarjev zabeležil 25,3% povečanje glede na isto obdobje leta 2001. Italija je prvi trg za bolgarski izvoz z vsoto 769,8 milijonov dolarjev so zabeležili 7,1% povečanje v primerjavi s prej omenjenim obdobjem. Italijansko bolgarski uvoz in izvoz beležita povečevanje, ki je višje v primerjavi s povprečjem, ki ga beležijo druge države EU. Italijanski delež predstavlja sedaj 11,5% bolgarskega tržišča. V zvezi z italijanskim izvozom v Bolgarijo naj omenimo, da so zabeležili precejšnje povečanje v sektorju izvoza tkanin (+19,94%), tekstilnih artiklov in oblačil (+34,45%), strojni splošni sektor (+50,55), sektor strojev za posebne namene (+34,49) in avtomobili (+24,04%). Med bolgarskim izvozom v Italijo je največjo rast zabeležil sektor pletenin (+42,68) in oblačil ter tekstilnih artiklov (+32,17%). Italijanske NTI v obdobju od januarja do septembra 2002 znašajo 8,8 milijonov dolarjev, medtem ko so v celotnem letu 2001 znašale 77,3 milijonov dolarjev (ICE Bulgaria 2003). 3.4.6 Madžarska Italija zaseda sedmo mesto na listi direktnih investitorjev (za Nemčijo, Japonsko, Avstrijo, ZDA, Irsko in Kanado) z investicijami, ki so v letu 2001 dosegle 58,6 milijonov evrov. V državi so prisotne mnoge italijanske produkcijske enote; ENI (prisotna z Agip, Italgas in Enichem), Pirelli, Iveco, Parmalat. SOLE, Ferrero, Benetton. Na storitvenem področju je omembe vredna prisotnost skupine San Paolo-IMI, skupine Intesa-BCI in podjetja Generali v zavarovalno bančnem sektorju. Potrebno je tudi dodati, da so zraven večjih investicij v letu 2001, kot na primer nakupi skupine Cogne (jeklarstvo DAM), Radici Film (BIAFOLL KFT), skupine Boscolo, ki je izpeljala nakup stavbnega kompleksa v katerem se nahajo zgodovinski ''Caffe' New York'' v Budimpešti, nepremičninske skupine Redilco Real Estate, ki vodi projekt spremembe nekdanjega vojaškega območja Nagykanizsa v logistični center, nepremičninskega podjetja iz Bologne SIFIM, ki je kupilo veliko zgodovinsko palačo v centru Budimpešte s skupno površino več kot 10000 kvadratnih metrov in podjetja SIAD, ki je odprlo v mestu Miskolc obrat industrijskih plinov, zabeležena prisotnost številnih majhnih investitorjev, katerih priliv kapitala, glede na omejeno velikost, je težko določljiv (ambitalia 2002). 3.4.7 Slovenija Zanimanje Italijanov za Slovenijo je razumljivo. V Sloveniji je že več kot 140 podjetij z italijanskim kapitalom in Italija je četrta na lestvici držav z neposrednimi tujimi naložbami v Sloveniji. Vrednost italijanskih naložb se je leta 2002 povečala za tretjino. A Italija je tudi po obsegu blagovne menjave med največjimi slovenskimi partnericami. S tremi milijardami USD je bila lani na drugem mestu. Toda tokovi naložb in menjave blaga so še vedno precej enostranski. Ob tolikšnih italijanskih naložbah v Slovenijo (po številu zaposlenih so največja podjetja z italijanskim kapitalom Carrera Optyl, Banka Koper, Yulon, Aquasava in Konus Konex) so Slovenci

51

dosti manj prodorni. V Italiji je samo 25 predstavništev slovenskih podjetij. Neuravnotežena pa je tudi blagovna menjava. Uvoz iz Italije je že leta vseskozi večji kakor izvoz, približno ocenjeno, za tretjino izvoza. Očitno je, da se italijanska podjetja oklepajo zastavljenega cilja, ki se z leti ne spreminja: za osmo državo na svetovni lestvici največjih izvoznikov in po neposrednih tujih naložbah v tujini dvajseto, je majhen slovenski trg primerno odskočišče za pot na Balkan, v vzhodno Evropo in Rusijo. To je dokazal tudi obisk poslovne konference slovenske gospodarske zbornice in italijanskega inštituta za zunanjo trgovino, ki jo je obiskalo več kot sto udeležencev iz Italije (največ doslej), iz Slovenije pa polovico manj. Slovenija v Italijo izvozi največ avtomobilov, aluminija in sintetične preje, uvozi pa največ plinskega olja, oblek in motornih vozil za prevoz blaga. Med največjimi izvozniki so Revoz, Talum in Aquasava, med uvozniki pa Petrol, OMV Istrabenz in Avto Triglav. Doslej so italijanska podjetja največ vložila v slovenska v delovno intenzivnih panogah in to med lastninjenjem. Večina njihovih naložb je osredotočenih na Primorsko. Po zanimanju podjetij sodeč pa so zanje zanimive tudi panoge z visoko dodano vrednostjo, vsaj tako trdijo na italijanskem vladnem inštitutu za zunanjo trgovino, na premer elektronika, še vedno bančništvo in zavarovalništvo ter trgovina. Sodelovanje med gospodarstvoma držav bi bilo lahko večje, trdijo Italijani, če bi Slovenija liberalizirala nekatere sektorje in če bi se znebila monopolov, tudi državnih, v nekaterih panogah. Še zlasti pomembno pa bi bilo, da bi vrata na Balkan in na vzhod odprla boljša infrastruktura predvsem ''koridor V'', ki je najpomembnejši tudi za Italijo. Okno za to koridor pa se zaradi obotavljivosti glavnih odločevalcev čedalje bolj zapira, trdijo v Italiji in nevarno je, da ga bodo s čezalpskim koridorjem kmalu zadrlesknile Francija, Nemčija in Avstrija. Vzhodni del Italije in Slovenija bosta tako pač izločeni iz prometa (Avšič 2003a, 53-54). 3.5. Konkurenčnost 3.5.1 Zakaj Italija izgublja konkurenčnost Model italijanske mednarodne specializacije ima težave pri prilagajanju spremembam v gospodarski strukturi svetovnega povpraševanja. Medtem, ko se je iskanje konkurenčnih prednosti italijanskih podjetij izkazalo za ne povsem učinkovito pri različnih dejavnikih: cena, celotna vrednost ponujene storitve, uporabljena tehnologija, stopnja internacionalizacije. Danes je za spodbujanje dejavnosti podjetij vpetih v mednarodno konkurenčno tekmo neobhodno znanje. Za osvojitev trajne konkurenčne prednosti se je treba opremiti s tehničnimi, organizacijskimi in vodstvenimi znanji. Žal pa se prav na področju tehnoloških inovacij in razvoju manager-skih sposobnosti pokaže italijanska slabost v primerjavi z njenimi neposrednimi konkurenti. Moramo pa razlikovati med težavami, s katerimi se srečujejo na tem področju majhna podjetja od težav velikih podjetij. V zvezi s težavami velikih italijanskih podjetij velja spomniti na zgodovino razvoja italijanskega produkcijskega sistema. Italijanska industrija je slabotna v panogah z veliko

52

tehnologije in oligopolistično konkurenco, tipično prisotno v velikih podjetjih. Ta veja je v Italiji kvantitativno in kvalitativno manj razvita, kot v drugih industrializiranih deželah. To lahko pripišemo, v preteklosti, močni prisotnosti države v strateških panogah industrije. Ta prisotnost, kljub temu da je bila uspešna pri doseganju ciljev razvoja in teritorialnega ravnotežja je povzročila napake v produkcijskem procesu. Dobršen del velikih italijanskih podjetij ni bil izpostavljen konkurenci in je zato razvil specifične organizacijske in vodstvene oblike, ki so se kasneje izkazali za izjemno šibke ob kasnejšem soočenju s konkurenco multinacionalnih podjetij. Izbira ne vedno posrečenih investicij je škodila dvema glavnima faktorjema uspeha in sicer tehnološki inovativnosti in velikosti v mednarodnem okviru. Mednarodna rast podjetij zahteva kvalitativni skok kateremu morajo prisostvovati raziskovalne strukture Italije. Dolgoročni cilj italijanske tržne politike mora biti primerna akumulacija organizacijskega in človeškega kapitala. Srednja in majhna podjetja, ki delujejo v panogah kjer so izpostavljene konkurenci in nimajo zaščite države so se uspešno uveljavila na tujih trgih predvsem zaradi njihove prožnosti in sposobnosti hitre prilagoditve proizvodnje ekonomski situaciji. Majhna in srednja italijanska podjetja so poznana po sposobnosti hitrega vstopa na tržišče in izstopa iz tega in pri tem izkoriščajo produkcijski cikel in relativne cene, hkrati pa se skoncentrirajo na omejeno število trgov (samo 3 % majhnih in srednjih podjetij izvaža na več kot pet različnih tržišč). Omenjena sposobnost prilagoditve politike prodaje se odraža še danes kot težava podjetniškega sistema v izdelavi dolgoročne strategije internacionalizacije; prisotnost velikega števila priložnostnih izvoznikov to potrjuje (v letu 2001 je samo 38 % izvoznih podjetij izvažalo tudi v prejšnjih sedmih letih in ta procent se drastično zmanjša na 12 % za podjetja manjših dimenzij). Poudarimo lahko tudi, da so majhna in srednje velika italijanska podjetja v zadnjih letih registrirale realokacijo tako glede krajev kot načinov internacionalizacije, ker so namreč vedno bolj prisotne v gospodarstvih srednje-vzhodne Evrope in na splošno na področjih zunaj EU tudi v škodo bolj tradicionalnih trgov, kot so zahodno evropski in ameriški. Zraven tega privilegirajo vedno bolj poglobljene oblike internacionalizacije, kot na primer investicije in ''joint venture'' v nasprotju s klasičnim izvozom. Številke v zvezi s tem so presenetljive. Še leta 1991 je bilo 63% italijanskega izvoza usmerjenega v države EU, deset let pozneje samo še 53%, kljub širitvi EU v Avstrijo, Švedsko in Finsko. Še večja je razlika v kolikor upoštevamo neposredne investicije v tujino, leta 1991 je bilo preko 85% filial v tujini koncentriranih v državah zahodne Evrope in Amerike, leta 2001 se pojavljajo italijanska podjetja mnogo bolj internacionalizirana v državah srednje vzhodne Evrope in Rusije (iz 1,8% na 21,9%) ter Azije (iz 5,9% na 11,3%). Ta premik se je zgodil v škodo bolj tradicionalne italijanske prisotnosti v državah EU (iz 50% na 36%) in severne Amerike (iz 15% na 9%). Ti premiki so z ene strani priča izboljšane sposobnosti internacionalizacije sistema majhnih in srednjih podjetij, na drugi strani pa zrcali nekatere težave italijanskega produkcijskega sistema pri prodiranju na razvita tržišča. Majhna in srednje velika italijanska podjetja so torej poklicana, da v bližnji prihodnosti realizirajo inovacijo vodstvenega sistema, ki se zaenkrat še ni izoblikoval (Letta 2002, 87-89).

53

3.5.2 Ukrepi za krepitev konkurenčnosti italijanskega gospodarstva V zadnjih mesecih italijanska podjetja beležijo zaskrbljujoč padec tržnih deležev v mednarodnem merilu. Situacija postane še bolj kritična, v kolikor se upošteva, da je gibanje izvoza, eden glavnih kazalcev stopnje konkurenčnosti produkcijskega sistema države. V obrazložitev tega negativnega trenda, ki je splet vzrokov v daljšem obdobju, obstajajo določeni vzroki, katere bomo imenovali eksterne, kot na primer širitev svetovnega trga in pojav velikih konkurentov (Indija, Kitajska, Rusija). Obstajajo pa tudi interni vzroki, ki jih lahko zožimo na specifično italijansko težavo, ki že v temeljih škodi konkurenčni sposobnosti italijanskih podjetij. Motivi ne preveč briljantnih kazalcev so mnogoteri in njihovo naštevanje nas lahko pripelje do zaključkov kako intervenirati (Letta 2002, 87). 3.5.2.1 Postati večji in bolj konkurenčen V zadnjih letih Italija izgublja gospodarsko aktivnost in zaposlitvene vire v sektorjih, ki so tradicionalno v domeni velikih gospodarskih sistemov, kot so elektronska, informacijska, kemična in farmacevtska industrija, medtem ko je avtomobilska industrija sedaj zaznamovana s krizo avtomobilskega velikana FIAT. Zelo aktivne ostajajo industrijske panoge, ki so tradicionalno v domeni majhnih in srednjih podjetij. Vendar majhna in srednje velika podjetja, navkljub živahnosti, ki jo izražajo, ne morejo delovati kot generator italijanske ekonomije. Zraven velikih in majhnih privatnih podjetij je bila nekoč v Italiji tudi državna industrija, ki je bila privatizirana z izgovorom neučinkovitosti in potrebe po zmanjšanju javnega dolga v cilju približevanja parametrom Maastricht-a. Paradoksalno je, po podatkih finančne ustanove Banca d'Italia, produktivnost višja v velikih podjetjih. V resnici so majhna podjetja najbolj dinamičen industrijski sektor, torej rastejo hitreje, kot velika podjetja, vendar, če upoštevamo stopnjo njihovih stečajev, je njihovo neto ustvarjanje delovnih mest redimenzionirano. Ta slabost je postala še posebej očitna z uvedbo denarne valute evro, ki je onemogočila razvrednotenje valute, kot sredstva ohranjanja visokega izvoza, brez drastične spremembe politike plač. Sedaj se financiranje sistema povečuje, medtem, ko se je delež prihodkov iz dela v DBP zmanjšal od 51% leta 1992 na 47 % leta 2000 (Paolini 2003). Rast dimenzij, v kolikor se želi obdržati tekmovalnost, je neizogiben dejavnik. Obdržati nadzor produkcijskega sistema in realizacija učinkovite logistike tudi v primerih, ko so dobavitelji geografsko oddaljeni, zahteva organizacijsko sposobnost, kar je izven možnosti, ki jih imajo tipično družinske strukture. V obdobju globalne ekonomije je treba preiti iz klasičnega izvoza v podjetje z mednarodnimi dimenzijami in pri tem uporabljati organizacijske in finančne vire v geografsko oddaljenih ekonomskih okoljih. V italijanski situaciji ni lahko doseči omenjeni cilj. Obstaja mnogo navad in norm, ki zavirajo rast podjetij. Danes si prav z izzivom internacionalizacije lahko pojasnimo trud sistema za večjo rast dimenzij podjetij. Nujno je spodbujati intervencije normativnega karakterja, da bodo ustvarile fiskalne razmere, ki bodo spodbujale podjetja k rasti. Ne sme se pozabiti, da je bil mednarodni uspeh italijanske ekonomije vezan tudi na posebnosti produkcijskega sistema. Preučevanje oblike industrijskih področij je pokazalo,

54

da obstajajo dejavniki konkurenčnega uspeha, ki se jih ne da pripisati posameznim podjetjem, ampak predvsem sistemu odnosov, ki jih znajo vzpostaviti med njimi samimi in lokalnim okoljem. Zato prav na izkušnjah industrijskih odnosov, italijanski podjetniški sistem, danes razvija strategije realokacije proizvodnje. Majhnemu in srednjemu podjetju pogosto primanjkuje tehničnih in finančnih zmožnosti, ki bi jih potrebovalo pri realizaciji investicije v tujini. Zato imajo, pri takih investicijah, raje sodelovanje tujih podjetij s katerimi so povezana v zapletenem sistemu mednarodnih odnosov. Skratka, izbira za preselitev celotnih produkcijskih sistemov, kar ne predvideva selitev samo posameznih faz izdelave, ampak celotnega produkcijskega procesa, ki ga privatno podjetništvo ni sposobno obvladati lokalno. V takem primeru se mora vlada ponuditi kot nujen dejavnik med raznolikostjo potencialnih italijanskih investitorjev in tujimi avtoritetami zainteresiranimi za proces delokacije. Zaradi tega, bi morala biti politika spodbujanja italijanskih podjetij v tujini na novo premišljena. Večja pozornost bi morala biti posvečena procesu internacionalizacije, ki ne zadeva posameznega podjetja, ampak celoten produkcijski proces organiziran znotraj določene industrijske panoge. Kdor seli proizvodnjo in dela to sam zase, izstopi iz lokalnega sistema, vsaj kar zadeva preseljene faze produkcijskega procesa in drobi svoj produkcijski proces. V smeri ohranjanja konkurenčne prednosti, ki sili gospodarstva k povezovanju, je pomembno da se internacionalizira celoten sistem in ne posamezno podjetje. Samo tako se lahko zagotovi, da bodo preseljene aktivnosti ostale inovativne in ne bodo odvisne v celoti od inteligence in investicij matične hiše. Skratka ni pomembno, ali posamezno podjetje izvaža ali investira v tujini, ampak ali je del sistema, ki je svojo aktivnost distribuiral v mednarodnem merilu (Letta 2002, 89-90). 3.5.2.2 Investicije v inovacije in definicija geoekonomskih prioritet Investicije v raziskave in razvoj so majhne, saj Italija ne vlaga v njih niti pol procenta BDP. Italijanska industrija tudi nima velikih ambicij. Skoraj povsem se je umaknila iz proizvodnje visoke in srednje tehnologije, ter deluje predvsem v tako imenovani ''zrelih sektorjih'' (Giannini 2003). Italijanska podjetja vlagajo v raziskave in razvoj le dvajset procentov sredstev kot jih vlagajo skandinavske dežele, ter 33 procentov francoskih in nemških vlaganj. Kar se vlaga v raziskave in razvoj v Italiji je skoraj izključno v breme davkoplačevalcev. Tudi v izobraževanje zaposlenih italijanska podjetja vlagajo najmanj v EU (skupaj s Španijo): samo 26% zaposlenih je obiskovalo tečaje, proti 41% na Irskem, 45% v Veliki Britaniji, 50% v skandinavskih državah in k temu je potrebno dodati, da je v Italiji izobraževanje dražje kot v drugih državah (CISL 2003). V italijanskem gospodarstvu je prisotna zaskrbljujoča pomanjkljivost prav v sektorjih, ki na svetovni ravni pridobivajo na deležu v strukturi menjave kot so na primer; transportna sredstva, informatika, telekomunikacije in končni kemični izdelki. Tehnološka in organizacijska razlika v primerjavi z bolj konkurenčnimi deželami se lahko zapolni samo s sistematično uporabo inovacijskih sposobnosti. Ne more se zaupati samo izjemam, ampak

55

mora postati naravnanost k iskanju vedno naprednejših rešitev, permanenten napor in konstanta kulturne dediščine države. Tema financiranja investicij v raziskovanje, razvoj in internacionalizacijo predstavlja pravzaprav ključno vprašanje. Šibka internacionalizacija bančnega sistema je sigurno eden izmed elementov, ki jih je treba spremeniti. Italijanske banke niso po velikosti na ravni izziva mednarodnih trgov kar se negativno odraža na podjetniški ravni. Nujno je potrebno podpirati hotenja zavodov, ki se hočejo razvijati z združevanjem in odkrivati tuje trge na katere investirati, še posebej s privatizacijo, ki je v teku v deželah srednje vzhodne Evrope. Ravno tako se mora še naprej krepiti privrženost podjetniškega sistema k izbiri geografskih investicijskih prioritet in s pomočjo usklajevanja, ki smatra vlado, banke in podjetnike kot del celote, ki izgrajuje sistem. Vedno bolj očitna postaja nujnost, da se s strani sistema podjetij pojavijo geoekonomski indikatorji prioritetne pomembnosti regij. Italija, kljub temu, da trpi zaradi visokega deleža ozko usmerjenih izvoznikov (okrog 45 %), ima enega najvišjih kazalcev raznolikosti izvoza v Evropi, ki je v kombinaciji s slabo vpetostjo italijanskih podjetij na tujih trgih, oviral utrditev italijanskega tržnega deleža. Izkušnje kažejo, da tam kjer so se sprejele jasne odločitve o geografski prioriteti, kot pred kratkim glede vzhodne Evrope, Balkana in Sredozemlja, tam je Italija nadoknadila del, v zadnjem obdobju izgubljene konkurenčnosti. Poseben pomen ima primer držav srednje in vzhodne Evrope, kot področja, ki je izven EU in hkrati geografsko blizu. Postale so objekt strategije delokacije proizvodnje, ki ga izvajajo majhne italijanske multinacionalke, skoncentrirane v tradicionalnih sektorjih in hkrati ogrožene s konkurenčnim pritiskom tranzicijskih držav (Letta 2002, 90-91). Definicija ciljev in instrumentov raziskav mora potekati usklajeno z evropskimi normativi. Krepitev ponudbe raziskav in inovacij v produkcijskem sistemu zahteva smotrno rabo razpoložljivih finančnih sredstev. V ta namen je potrebno izdelati merila razdelitve finančnih sredstev z namenom enake obravnave podjetij na celotnem italijanskem teritoriju in hkrati predvideti ukrepe za odpravo morebitnih odklonov. Optimizacija italijanskega raziskovalnega sistema se lahko doseže preko resnične integracije raziskovalnih centrov z okoljem kjer delujejo in koriščenjem njegove zmožnosti. V cilju povečanja širitve raziskav, predvsem v majhnih in srednje velikih podjetjih, je potrebno racionalizirati in krepiti mrežo ponudbe raziskav. V podporo znanosti in inovacijam, kot strateškim vzvodom razvoja italijanskega produkcijskega sistema je potrebno dati prednost določenim nacionalnim ekonomskim politikam. Reforma italijanske ureditve v smeri federalizacije, ki bi dala pristojnosti zakonske ureditve znanosti in inovacij regijam, odpira nove možnosti. Izbira pravilne nacionalne politike za razvoj znanosti je temeljni kamen novega razvojnega cikla. Aktivno sodelovanje regij dovoljuje hitrejše in učinkovitejše intervencije in s tem pospešuje rast ekonomskega sistema (Nicolais 2003). 3.5.2.3 Izboljšati trg kapitala in investicij v tujini Italija je na mednarodnem trgu kapitala le skromno prisotna, kljub znakom krepitve v zadnjih letih. Eden izmed vzrokov je kronična nagnjenost italijanskih podjetij, da pristopajo

56

k borzi vrednostnih papirjev kot viru financiranja rasti. To ne velja samo za majhna podjetja, ampak tudi za mnoga podjetja in skupine srednje velikosti (z bruto prihodkom 100, 500 in več milijonov evrov) in družinskim vodenjem. Srednje velikih italijanskih podjetij, ki bi lahko profitirala in zbrala kapital za projekte mednarodne rasti je med 300 in 500. Globalizacija temelji vedno bolj na selitvi kapitala, ki je investiran v tujini neposredno v proizvodnjo. Pomembnost direktnih investicij v tujini v mednarodnem okviru je evidentirana ne samo z doseženo velikostjo, ampak tudi glede na vrednost mednarodne trgovine blaga in storitev. Stanje direktnih investicij na tujem je glede Italije zaskrbljujoče, tako glede priliva kot odliva teh investicij. Žal podjetja z industrijsko prisotnostjo v tujini, ostajajo v manjšini glede na podjetja, ki izvažajo (1220 proti preko 188000 v letu 2001), čeprav njihovo število narašča z letno stopnjo rasti preko 12%. Ta pojav zanima predvsem majhna in srednje velika podjetja, ki so v nasprotju s trendom v zadnjem desetletju, povečala svoj delež glede na vse italijanske direktne investitorje. Delež podjetij z manj kot 250 zaposlenimi se je povečal iz 35% na 60%, zmanjšal pa se je delež investitorjev velikih dimenzij, katerih delež se je v desetletju zmanjšal za več kot 13%. Te direktne investicije so bile usmerjene predvsem v projekte omejene velikosti in tehnološke zahtevnosti. Investiralo se je predvsem v tradicionalne sektorje z velikim deležem nespecializiranega dela med katerimi izstopa zraven živilske in tekstilne predvsem obutvena industrija. Ob znanih težavah dostopa do finančnih virov so majhna in srednje velika podjetja internacionalizirala svoje aktivnosti s pomočjo srednjeročnih pogodb. Delokacije proizvodnje niti niso tako številčne glede na tržne in skoraj tržne odnose (podizvajalstvo, joint-ventures, licence, odstop patentov, sporazumi o ekonomskem sodelovanju in prenos tehnologije), ki ne povzročajo toka kapitala iz Italije in se pojavljajo kot prevladujoča oblika dostopa italijanskih podjetij, k čim cenejšim proizvodnim faktorjem (Letta 2002, 91-92). 3.5.2.4 Internacionalizacija južne Italije Konkurenčna sposobnost italijanskega sistema raste, med drugim, hkrati z ekonomskim razvojem južne Italije, ki je najbolj kritična točka italijanske ekonomske politike in hkrati največja možnost nadaljnjega razvoja. Vendar je potrebno obrniti tendenco, ki predvideva nizko rast, manjšo kot drugje v državi. V kolikor vzamemo v račun še zmanjšanje spodbud podjetjem (omejevanje virov namenjenih južni Italiji) se perspektive internacionalizacije podjetij južne Italije ne izboljšujejo. Instrument za spremembo smeri obstaja, pod predpostavko, da bi bil primerno izkoriščen. Misli se na vire, ki so bili dani na razpolago Italiji s strani EU preko strukturnih skladov za obdobje 2000-2006. To so viri, katerih vrednost je okoli 210 milijard evrov. V kolikor bodo premišljeno uporabljeni in dopolnjeni s privatnimi vlaganji, predstavljajo izredno priložnost za spodbujanje procesov internacionalizacije ekonomije južne Italije. Hkrati bodo okrepili njeno pozicijo v procesu napredujoče integracije trgov in razvijali sposobnost institucij južne Italije (političnih, kulturnih, civilnopravnih) zadovoljevati potrebe dialoga in interakcij na mednarodni ravni (Letta 2002, 92-93).

57

Ministrstvo za gospodarske dejavnosti posveča posebno pozornost podjetjem v južni Italiji. Za krepitev konkurenčnosti podjetij na svetovnem trgu in sposobnost zaostalih področij v pritegnitvi investicij je potrebno usmeriti večji tok sredstev in ukrepati kot sledi:

- dati prednost posegom, ki spodbujajo; uvajanje novih tehnologij, inovacije, in dejavnosti razvoja in raziskav,

- okrepiti državni nadzor porabe sredstev financiranja, - spodbujati delokacijo produkcijskih sistemov proti jugu, - dvigniti kvaliteto aktivnosti državne podpore z intervencijami, ki povečujejo

produktivnost, stimulirajo sinergijo med podjetniškimi iniciativami, - bolje izkoristiti potencial finančnih garancij za povečanje obsega razpoložljivih

virov podjetij na trgu in za zmanjšanje cene kapitala, - dopolniti racionalizacijo in poenostavitev režima pomoči podjetjem v cilju

zmanjševanja administrativnih stroškov, - določiti instrument intervencije nove politike pritegnitve proizvodnih linij na jug

Italije in tudi usmeriti proti jugu procese delokacije, ki so v toku drugje po državi. Omenjeni instrument bo za dosego tega cilja, primerno financiran. Preko tega programa se bodo lahko aktivirali procesi prenosa znanja sposobnega izboljšati kakovost ponudbe dela in menedžerskih sposobnosti (Rassegna mensile delle attivita' produttive 2002).

Vendar za sedanjo italijansko vlado interes južne Italije ni v skladu z italijanskim nacionalnim interesom. To prepričanje ne prikazuje dejanskega stanja. V Italiji, ki je na lestvicah svetovne konkurenčnosti v stalnem nazadovanju, se zdi jug Italije področje z največjimi ekspanzivnimi možnostmi. Tukaj bi lahko bili soočeni problemi italijanske ekonomije z določitvijo strateških sektorjev in usmeritvijo javnih investicij. Tukaj bi lahko s preureditvijo odnosov s sredozemskimi sosedami pomaknili evropsko geoekonomsko os bolj proti jugu in tukaj je največ revnih in brezposelnih Italijanov. Na jugu Italije se odvija tekma za konkurenčnost italijanskega gospodarstva in politika bi morala dati glavni prispevek v tej smeri. Italija in z njo njen južni del rabita nov industrijski zagon sposoben soočenja z zamudo, ki se je akumulirala v sektorjih visoke tehnologije (Barbieri 2003). 3.5.2.5 WTO; obnoviti pogajanja o prosti trgovini Za Italijo in njen produkcijski sistem, ki temelji na izdelkih visoke kvalitete je ključnega pomena, da lahko računa na zakone v mednarodni trgovini in njihovo spoštovanje, še posebej krepitev sistema varovanja intelektualne lastnine (znamke, patenti), ter boj proti ponaredkom. Aktivnosti, ki jih je treba voditi v okviru mednarodne trgovinske organizacije - WTO18 ob upoštevanju, da je bogastvo gospodarstva, kot je italijansko odvisno od odpravljanja omejitev v mednarodni trgovini, morajo biti energične in odločne. Potrebno se je, na splošno, bojevati proti grožnjam zapiranja trga in protekcionističnim poskusom, uporabi

18 WTO World Trade Organization – Mednarodna trgovinska organizacija. Ukvarja se z mednarodno trgovino in njenimi pravili. Razvila se je iz GATT-a in ima širše področje delovanja, saj pokriva tudi področje intelektualne lastnine. Ustanovljena 1. januarja 1995 leta ima cca. 144 članic.

58

neobveznih bilateralnih in regionalnih politik s strani nekaterih držav, ki predstavljajo nov izziv pristašem sistema liberalizacije in uveljavitve avtentičnih multilateralnih zakonov. Proces liberalizacije trgov se mora nadaljevati in garantirati izdelkom iz vseh držav enak dostop do trga blaga in storitev. Usklajevati mora mednarodne trgovinske zakone in rešitve za morebitne nesporazume. Še posebej v sektorju storitev, ki je danes v največji gospodarski ekspanziji, pred drugimi sektorji. Italija lahko, oziroma mora igrati pozitivno vlogo v okviru evropske trgovinske politike. Začeti se mora pri določitvi specifičnih interesov produktivnega sistema in pri institucijah, ki ustvarjajo pogoje za vzpostavitev zakonskega okvira mednarodne trgovine (Letta 2002, 93). 3.5.2.6 Reforme Italijanski ekonomski sistem potrebuje, za izvajanje strukturne in manj naključne internacionalizacije, podporo načrta dolgoročnih sistematičnih reform.V letu 2001 je vlada večkrat najavila začetek vrste pomembnih reform, ki so bile usmerjene v pravo smer, ni pa predvidela finančnih virov in tako se ni v enem letu nič premaknilo, kljub temu, da je seznam najbolj nujnih opravil zelo dolg. Nujno bi bilo izboljšati učinkovitost zunanjetrgovinskega instituta (l'Istituto per il commercio con l'estero), okrepiti moč regij in trgovinskih zbornic, povečati število konzulatov, trgovinskih sekcij in število italijanskih ambasad v tujini, izdelati bolj učinkovito sinergijo med različnimi deli sistema, povečati sredstva skladom za finančne spodbude bilateralnim joint ventures, aktivirati vzvode podpore internacionalizacije majhnih in srednje velikih podjetij še posebej tistih, ki najbolj potrebujejo državni sistem strukturnega vodenja. Tudi italijansko zunanje ministrstvo bi moralo prevzeti aktivno vlogo v strategiji podpore internacionalizacije italijanskega gospodarskega sistema, ki v okviru celostne reforme, gradi arhitekturo svojih institucij. Ideja za prenovitev zunanje ekonomske politike in predvsem izboljšanja javne podpore ekonomski politiki v tujini je nekaj o čemer se je pogosto govorilo v preteklih letih. Problem je, da so bili, vse do sedaj, vsi poskusi racionalizacije in reforme omejeni in delni. Veliko obljub je ostalo nerealiziranih in sedaj bi morali v Italiji končno le podpreti sistem reform, ki so bile doslej le virtualne (Letta 2002, 93). 3.5.2.7 Vlaganja v tujini Kompletna analiza italijanskega tržnega deleža v svetu se ne more omejiti samo na trgovinsko izmenjavo, ki je temeljnega pomena, ampak mora pod nujno upoštevati dinamiko investicijskih tokov, predvsem italijanskih direktnih investicij v tujini, za države prejemnice NTI. Kot že omenjeno se zmanjšanje izvoza v ključnih gospodarskih panogah, kot na primer tekstilni (moda), ne more pripisati izgubi konkurenčnosti industrije, kot predvsem razvoju trgovinskega sistema italijanskih podjetij. Izziv globalizacije zahteva, med drugim, selitev produkcijskih procesov v dežele s cenejšo delovno silo in ustanavljanje podjetij v tujini, katerim se zaupa prodajo na teh trgih.

59

Podatki, ki jih je izdal italijanski urad menjave (Ufficio italiano cambi) prikazujejo dinamiko italijanskih direktnih investicij v tujini od leta 1997 do prvih mesecev leta 2002. Ob tem, da navajajo investicijske tokove v Italijo, potrjujejo tudi dobro znano tendenco, da italijanska podjetja investirajo predvsem v Evropi. Po letu 1999 v katerem so italijanske direktne investicije v tujini dosegle 4.423 milijonov evrov so naraščale s 100% letno stopnjo rasti in dosegle 20.770 milijonov evrov v letu 2001, trend se je nadaljeval tudi v prvih mesecih leta 2002. Najbolj cenjene države v katere vlagajo italijanska podjetja so; Nizozemska v katero so leta 2001 vložila 7.139 milijonov evrov, Anglija (5.796 milijonov evrov) in Francija (2.529 milijonov evrov). Izstopa Luksemburg kamor se je leta 2001 odlilo iz Italije 2.198 milijonov evrov. Upoštevajoč veliko število holdingov v Luksemburgu, ki imajo tam sedež zaradi davčnih vzrokov ne preseneča tudi velik tok kapitala v nasprotni smeri. V letu 2001 je bil priliv kapitala iz Luksemburga v Italijo čez 3.035 milijonov evrov v obliki direktnih investicij. Upoštevajoč države srednje vzhodne Evrope, kljub stalnemu povečevanju italijanskih direktnih investicij ostajajo te skromne. V letu 2001 so bile italijanske direktne investicije v Rusiji, Poljski, Romuniji in Madžarski skupaj 215 milijonov evrov, torej skoraj polovico kolikor jih je prišlo v Švico. Na območju izven EU je zaznati naraščajoče nezanimanje Italije za afriške dežele. Direktne investicije so bile 1997 leta, 208 milijonov evrov in leto 2001 se je končalo le s 45 milijoni evrov. Enak trend je zaznati za azijske dežele vključno s Kitajsko in Japonsko, kjer so bile italijanske direktne investicije leta 2001 187 milijonov evrov in so se zmanjšale za 70,3 % v primerjavi z letom 1997. Enako se ne razvija dinamika tokov, s proizvajalnim ciljem, proti Ameriki. Kljub krizi, ki je zajela južno Ameriko so bile italijanske direktne investicije leta 2001 na ravni prejšnjih let, medtem, ko so se občutno zmanjšale investicije v ZDA. V primerjavi z letom 1998, ko so italijanske direktne investicije dosegle znesek 2.103 milijona evrov so se leta 2001 zmanjšale za 59,5% (Spagna 2002, 40-42). Sposobnost pritegnitve NTI je postala osrednja točka ekonomskih politik mnogih držav. Ta strategija temelji na predpostavki, da NTI povečujejo produkcijski potencial države. Ta sposobnost je odvisna od različnih dejavnikov, med katerimi izstopa velikost trga, razpoložljivost cenene delovne sile in v primeru investicij v primarni sektor, količina naravnih bogastev. Z vidika dimenzij trga je pomembno omeniti evromediteranski sporazum, podpisan v Barceloni leta 1995, ki predvideva oblikovanje območja proste trgovine do leta 2010 med EU in 12 državami Sredozemlja. Podatki o italijanskih investicijah v Sredozemlju v primerjavi s celim svetom izkazujejo obrobnost sredozemskih držav, ki predstavljano le 1,9% celotnih italijanskih direktnih investicij v tujini leta 2000. Kot tržišče italijanskega blaga pa predstavlja pomembnejši 5,5% delež celotnega italijanskega izvoza. Kot je razvidno iz naslednje tabele, imata Turčija in Libija skupaj več kot dvainšestdeset procentov NTI iz Italije v regiji.

60

TABELA 16: ITALIJANSKE NTI V SREDOZEMLJU Zneski v milijonih dolarjev

2000 v % od sredozemske regije Alžirija 145,7 4,3 Libija 1.061,1 31,1 Maroko 254,4 7,5 Tunizija 419,1 12,3 Egipt 211,3 6,2 Jordanija 9,7 0,3 Izrael 60,5 1,8 Libanon 12,5 0,4 Sirija 0,4 0,0 Ciper 16,0 0,5 Malta 142,3 4,2 Turčija 1079,5 31,6 Skupaj 3412,6 100 Svet 183.645,5 1,9∗ ∗Delež sredozemskih držav v svetovnem obsegu NTI na strani prejemnic. Vir: obdelava po podatkih UIC (Salabe' 2001)

61

4 SRATEŠKE EVROPSKE LOGISTIČNE POVEZAVE ITALIJE 4.1 Pomen logističnih povezav Italije Italija ima zelo ugodno geografsko lego. Nahaja se na križišču interkontinentalnih morskih (v veliki meri vzhod-zahod) in zemeljskih poti (tradicionalno proti severu, toda vedno bolj proti vzhodu in jugu) in lahko izkoristi to lego kot primerjalno prednost za razvoj transportnih in še posebej logističnih dejavnosti. Prvi odsev ugodne lege se kaže v razvoju pristanišč, ampak ne samo tistih namenjenih ''transshipment-u''19 (kot Gioia Tauro in Taranto), ampak tudi tistih, ki služijo neposredno proizvodnji in porabi (Genova, La Spezia, Napoli, Salerno, Trst (Trieste), Ravenna, Ancona Bari, etc). Na jadranski strani je nestabilnost balkanskega področja pripomoglo k zastoju mnogih razvojnih projektov, še posebej tistih, ki se nanašajo na koridor VIII in X. Šele nedavna stabilizacija Balkana je obudila potrebo po njegovem umeščanju v evropsko mrežo povezav. To bo vodilo, k dodelitvi ključne vloge Italiji, ker meji na to področje, hkrati bo okrepilo težo nacionalnih transportnih povezav in njihovo zmožnost mednarodne integracije. Pomen razvoja prometnic povezuje več interesov:

- na prvem mestu, interes italijanskega industrijskega sistema za projiciranje v različne smeri: proti Severu z lastnim izvozom, proti jugu (vključujoč Severno Afriko) in proti vzhodu v smeri utrjevanja novih gospodarskih odnosov;

- na drugem mestu so interesi transportnih podjetij za utrditev njihove pozicije v procesu internacionalizacije, še posebej v segmentu transportne in logistične infrastrukture, povezane znotraj dežele ali s tujino;

- na tretjem mestu so politično-ekonomski interesi celotne države za ohranitev vloge, ki ne bo stranska, v procesih integracije in evropske širitve, kot tudi težnja po vodilni vlogi v bodočem razvoju Sredozemlja;

- na četrtem mestu je interes Evrope za povezavo s Sredozemljem (posebej z afriškimi deželami, z jugovzhodnim področjem in jadranskimi deželami).

V kolikor so ti interesi v igri je potrebno precizirati da:

- v projekciji proti severu se italijanski izvoz poslužuje predvsem cestnih in železniških povezav preko Francije, Švice in Avstrije; medtem, ko si bo moral proti vzhodu zagotoviti primerno podporo s krepitvijo koridorjev, še posebej koridorja V;

- mednarodna integracija italijanskega sistema infrastrukture in logistike se odvija preko že omenjenih povezav proti severu in po tem ključu so italijanska pristanišča lahko razumljena kot dodatni prehodi tako prometnic zahod-vzhod, kot jug-vzhod.

19 Transshipment – prekladalne storitve

62

- Politično-ekonomska integracija Italije v Evropi in Sredozemlju temelji ne samo na pravkar naštetih povezavah (obstoječih in v izgradnji), ampak tudi na krepitvi pomorskega transporta.

Torej Italija je država katere meje so pretežno Alpske in morske. Možnost integracije z evropsko in izven evropsko prometno infrastrukturo je odvisna predvsem od italijanske bilateralne in multilateralne kooperacije s sosednjimi državami. V kontekstu v katerem se križajo tri različne hitrosti EU, področja nedavne priključitve in Balkana, na drugi strani navzkrižje velikih nacionalnih interesov znotraj EU, bi morali v EU paziti pri usklajevanju interesov in favoriziranju skupnega interesa.Vzporedno z vlogo oblastnih struktur EU, narašča vloga medvladnih kooperacij omejenih na neposredno zainteresirane države članice ali nečlanice za realizacijo po zakonu enakovrednih projektov. Glede transportnega omrežja bi morali biti privilegirani partnerji tehniško političnega dialoga; Španija in Francija na zahodni strani, Avstrija in Slovenija na severovzhodni strani in Balkanske države vključno s Slovenijo in Grčijo na jugovzhodni strani (Federtrasporto 2002). V Italiji obstaja bojazen, da bo širitev na vzhod, pomenila premik centra EU proti vzhodu. Pri tem je treba poudariti, da se s tem ne misli geografski, ampak geopolitični in geoekonomski center, ta pa je odvisen tudi od učinkovitosti prometnih povezav v soodvisnosti z njihovo ceno, hitrostjo in kvaliteto. Na splošno bi bila lahko Italija in še posebej pristaniški sistem severnega Jadrana privilegirana v primerjavi z evropskimi partnerji še posebej s severnomorskimi pristanišči, ob pričakovani ekspanziji prometnih tokov z vzhodno Azijo. Kot posledica tega se pričakuje krepitev pomena Sueškega prekopa in Jadrana. Na žalost omenjene možnosti niso uporabne, kajti kot izkazuje študija ISDEE, zamude pri izboljšavi povezav s srednjevzhodno Evropo že močno penalizirajo Italijo na teh trgih. Z napredovanjem integracije se bo omenjena slabost večala in negativno vplivala na konkurenčnost italijanske ekonomije v Evropi. Skratka, omenjene zamude izvirajo iz italijanske nesposobnosti, globalno razmišljati. Pomenijo nevarnost promociji italijanskih nacionalnih interesov v Evropi. Pomeni avtomarginalizacijo v Mediteranu, pomeni pa tudi škodovati jugu Italije, katerega gospodarski razvoj je bolj odvisen od skrajšanja njegove oddaljenosti od Evrope, kot pa, skoraj povsem nemogoče, evro-centričnosti v Mediteranu, kot so izčrpno dokazale raziskave Fondacije Agnelli. Kot je trdil že Adam Smith, vrednost izdelkov narašča z naraščanjem dimenzije trga. To velja tudi sedaj. Četudi internet nadomešča svobodo gibanja, to ne velja za izdelke. Nezadostnost prometnih povezav lahko destabilizira celotne ekonomije. Njihova učinkovitost ostaja odločujoča za konkurenčnost gospodarstva. Z globalizacijo in regionalizacijo ne more nobeno gospodarstvo ostati omejeno na nacionalni teritorij, med drugim tudi zaradi uresničitve velikih mednarodnih infrastruktur. Tak strateški pristop je manjkal v Italiji na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Sledili pa so ga italijanski gospodarski tekmeci severno od Alp. Po koncu hladne vojne je imela Italija precejšnjo prednost v primerjavi s srednjevzhodno Evropo in Balkanom. Vendar je prednost erodirala v devetdesetih letih kljub felksibilnosti in dinamičnosti majhnih in srednje velikih podjetij. Države severno od Alp so ukrepale odločno in hitro ter reaktivirale in okrepile transverzale, ki jih povezujejo s celotno vzhodno Evropo. Odprtje prekopa Ren-Donava in načrtovanega

63

prekopa Bratislava-Odra-Donava bo prispevalo h krepitvi prednosti severno Evropskih dežel in pristanišč v primerjavi z južno Evropskimi in Jadranskimi. Zamude se žal ne da nadoknaditi. Lahko pa se izognemo njihovemu negativnemu vplivu, na dolgi rok. Odpravljanje obstoječih pomanjkljivosti v sektorju bi moral biti strateški cilj italijanske ekonomske geopolitike (Jean 2001, 11-13). Pri sedanjih vlaganjih v transevropsko omrežje-TEN20, ki dosegajo okoli 25 milijard evrov na leto, bo trajalo kaki dve desetletji, da se bodo skupne naložbe povzpele na 500 milijard evrov. Toliko bi bilo potrebno za vzpostavitev sodobne energetske in transportne infrastrukture. Črnogleda napoved pristavlja, da so evropske naložbe v infrastrukturo in transport v devetdesetih letih v primerjavi z desetletjem poprej zdrknile s poldrugega procenta BDP-ja na procent. To pomeni, da so bile za kakih 50 milijard evrov na leto manjše kakor v osemdesetih letih. Zato gospodarski minister Italije Giulio Tremonti razmišlja o novih denarnih injekcijah za pospešitev vlaganj v transevropsko omrežje. Dosedanja bilanca načrta velikih del, ki ga je pred desetimi leti sprožil tedanji predsednik bruseljske komisije Jacques Delors, na vrhu v Essnu leta 1994 in je dobil politično podporo najvišjih državnikov Unije, je porazna. Od štirinajstih projektov so bili uresničeni le trije (novo milansko letališče Malpensa, most med Kobenhavnom in Malmojem ter Železniška povezava med Corkom in Dublinom), med nedokončanimi deli pa je Italijane najbolj prizadela zamuda pri gradnji železniške proge Lyon-Torino s podaljškom skozi Benetke in Trst do Budimpešte, ki je posebno zanimiva tudi za Slovenijo. Na prepočasni tempo gradnje evropske infrastrukture, ki bo z razširitvijo Unije dobila še večji pomen, opozarja tudi bruseljska komisija. V dokumentu, ki ga je konec aprila poslala v razmislek ministrskemu svetu, je med drugim zapisano, da bi do leta 2010 za preostale transportne projekte na sedanjem območju Unije morali zagotoviti skoraj 350 milijard evrov, za povezave na ozemlju desetih novink pa še dodatnih sto milijard. Gradnjo transevropskega omrežja so v preteklem obdobju financirali predvsem s sredstvi Evropske investicijske banke - EIB21, ki je odobrila za okoli sto milijard evrov posojil, vrednost že podpisanih pogodb pa je dosegla 75 milijard evrov. Luksemburška institucija bi tudi v prihodnje ostala najpomembnejši finančni vir, toda minister Tremonti se zavzema za širšo paleto mehanizmov, ki bi omogočili med 50 in 75 milijard evrov letnih naložb v infrastrukturo. Program, ki ga je član rimske vlade razgrnil, omenja še štiri pomembne načine financiranja infrastrukturnih projektov. EIB bi se v ta program neposredno vključila z odobravanjem dolgoročnih posojil (z zapadlostjo do 35 let), pri čemer bi imele prednost naložbe v odpravljanje prometnih zamaškov, predvsem v čezmejnem prometu.

20 TEN-Trans-European Networks – Transevropsko (Čezevropsko) transportno omrežje. Ideja o njem se je pojavila leta 1980 v povezavi z idejo enotnega trga. 21 EIB-European Investment Bank – Evropska investicijska banka je finančna institucija Evropske unije, s sedežem v Luxembourgu, ustanovljena z Rimsko pogodbo leta 1958.

64

Luksemburška banka bi lahko dajala jamstva za sredstva iz zasebnih in mešanih virov, poleg tega pa minister EIB predlaga v premislek tudi naložbe v infrastrukturne kapitalske sklade, večjo udeležbo strukturnega finančnega instrumenta (SFF) in odkup portfeljev22 posojil od nacionalnih finančnih institucij, ki bi jih spremenili v obveznice in najvišjim možnim jamstvom (AAA) ponudili na evropskem trgu denarja (Mašanović 2003, 4). Težave s katerimi se sedaj sooča Italija so pogojene tudi z zgodovinskimi razlogi. Že avstro-ogrski in otomanski imperij sta dajala prednost prometnim povezavam v smeri sever – jug v nasprotju s povezavami zahod – vzhod in tako so tedaj vzpostavili oviro dostopu padsko – beneške nižine na trge obdonavskih dežel. Kot nasprotje temu sta Avstrija in Nemčija, tudi iz strateških motivov, že v devetnajstem stoletju razvili bogato mrežo transportnih povezav z vzhodnimi regijami njihovih imperijev. Tej zgodovinski pomanjkljivosti so se pridružile zamude devetdesetih let prejšnjega stoletja. V kolikor se bo politika majhnih kapacitet nadaljevala, se bo morala Italija odpovedati svojim ambicijam – obdržati obstoječe mesto v Evropi in svetu. Našteto ima slab vpliv danes in bo imelo dramatičen vpliv v prihodnosti, še posebej v zvezi s pričakovanim povečanjem blagovnih tokov proti vzhodu. Upoštevati je treba tudi nezmožnost izvleči korist iz tranzitnih tokov blaga iz Španije, Portugalske, Francije in južnega dela Švice. Skratka, v kolikor bi tudi Italija prispevala k povečevanju severnih transportnih koridorjev, bi s tem prispevala k povečevanju kompetitivnih prednosti svojih konkurentov. V vedno bolj integrirani Evropi se ocenjevanja konkurenčnosti ne morejo omejiti na nacionalni teritorij. Italijanski transportni načrt bi moral upoštevati potrebe in priložnosti, ki izvirajo iz bodoče širitve EU (Jean 2001, 13-14). 4.2 Evropski koridorji v izgradnji Evropska unija načrtuje, da bo do leta 2020 v skupno transportno omrežje investirala 245 milijard evrov samo, da bo odpravila največje prometne zamaške, skupaj pa 600 milijard evrov. Evropa je ugotovila, da je zanemarila svoje transportne, cestne, železniške in vodne, poti. Rešitev naj bi bila 600 milijard evrov vreden projekt, ki naj bi do leta 2020 omogočil, da bo skupni notranji trg postal to, kar mora biti – preprost in čim bolj poceni za prevoz potnikov in blaga. Evropska transportna mreža bi po letih obotavljanja in skromnih naložb s tem morala zaživeti. Hkrati pa bi naložbe v infrastrukturo prinesle tudi nekaj več živahnosti v zastajajoče evropsko gospodarstvo. Novi načrt evropske transportne mreže sta javnosti skupaj predstavila evropska komisarka za transport Loyola de Palacio in nekdanji komisar za transport in komisar za konkurenčnost Karel van Miert, ki zdaj vodi za načrtovanje omrežja postavljeno skupino na visoki ravni. Skupina je izmed več kot stotih predlogov 24 predstavnikov sedanjih in bodočih članic Unije izbrala dvaindvajset, ki bodo imeli pri gradnji prednost. Med temi je

22 Portfolio naložbe – naložbe v vrednostne papirje

65

tudi železniška povezava med Lyonom, Trstom oziroma Koprom, Ljubljano in Budimpešto. Na prednostni seznam so člani van Miertove skupine izbrali pet projektov, ki naj bi bili dokončani do leta 2007, in devet, ki naj bi jih izpeljali do leta 2010. Osemnajst naj bi jih začeli do leta 2010 in dokončali do leta 2020. Seznam ni fiksen, če se bo izkazalo, da za katerega od načrtov denar ne priteka, bodo namesto njega dodali drugega. Za prednostne transportne povezave bo Evropska unija porabila 235 milijard evrov. Tako naj bi zapolnili najbolj vpijoče luknje v evropskem transportnem sistemu, med njimi povezavo Sicilije s celino, hitro železnico iz Lizbone v Madrid in Avtocestno povezavo med Gdanskom in Dunajem. Komisarka je dejala, da je projekt osnova za predlog, ki ga bo predstavila evropskemu parlamentu in državam članicam še to jesen. Zahtevala pa bo velikansko povečanje sredstev, ki jih je Evropa doslej namenjala za gradnjo transportnih poti. Toda brez skupnih načrtov in izvedbe odslej ne bo šlo, je prepričana komisarka za transport, ki se namerava pri tem zelo opreti na Evropsko investicijsko banko. Ta naj bi poskrbela za vrsto dolgoročnih posojil tudi do 35 let, s katerimi naj bi pokrili tudi do 75 procentov stroškov projektov. Po van Miertovih načrtih naj bi za prednostne načrte do leta 2013 potrebovali 208 milijard evrov. Pomanjkanje politične volje in neustrezno financiranje sta glavna krivca, da Evropa transportnih poti doslej ni gradila tako, kot je načrtovala, je prepričana van Miertova skupina. Skupaj 600 milijonov, kolikor je zanje namenjala vsako leto, je zdaleč premalo, da bi načrtovano uresničili. Zato je recimo v preteklem desetletju končala samo tri izmed štirinajstih projektov,vsi pa so imeli prednostno oznako. Skupina je prepričana, da bi moral zato javni sektor poskrbeti, da pokrije najmanj 20 procentov stroškov takšnih projektov, medtem ko jih mora zdaj po pravilih Evropske unije samo deset procentov. Povečati pa bi morali tudi vlogo Evropske investicijske banke. Šele ko bo denar iz javnih blagajn zagotovljen, lahko projektne skupine upajo tudi na zasebna sredstva, pa še to večinoma šele, ko bo razjasnjena razporeditev tveganja med zasebnimi investitorji in državno upravo. Skratka, za večino denarja za prednostne naloge bi morale odslej poskrbeti države članice in Evropska komisija, ki bi morala svoj delež povečati vsaj za šest do sedemkrat. Samo 20 milijard evrov, kolikor jih je za nove transportne poti namenjenih do leta 2006, še zdaleč ne bo dovolj. Okrepiti bi bilo treba tudi koordinacijo med projekti, državam pa onemogočiti, da bi zavračale financiranje iz tujine, priporoča skupina (Avšič 2003d). 4.2.1 Peti koridor Prometna povezava, ki poteka, od Lizbone do Ukrajine, po južnem delu Evrope je poimenovana transevropski koridor številka pet. Začne se v portugalskem glavnem mestu in sprva povezuje Portugalsko, Španijo in Francijo, ter se potem nadaljuje iz Lyona v Franciji preko Italije mimo Torina, Milana, Benetk in Trsta. Ter končno na zadnjem 1600 km dolgem kraku bi moral povezati Trst s Kijevom preko Ljubljane in Budimpešte.

66

Načrt predvideva krepitev že obstoječe železniške in cestne infrastrukture ter realizacijo nekaterih novih transportnih infrastruktur. Na italijanskem kraku koridorja znanega tudi kot ''Transpadana'' se konec del predvideva leta 2015. Za zdaj je sredstev predpisanih z zakonom za obdobje 2002-2004 preko tri in pol milijarde evrov. Podrobneje; ena milijarda in 600 milijonov evrov bi morali biti porabljeni za izgradnjo hitre železniške proge med Torinom in Trstom. Drugi stroški so predvideni za avtocestno infrastrukturo, 460 milijonov evrov bo porabljenih za izgradnjo avtoceste Asti-Cuneo, 852 milijona evrov za krak ''pedemontano'' medtem ko bo z ostalimi 878 milijoni evrov financirana dela na kraku Milano-Brescia, četrti pas na kraku Milano – Bergamo. Medtem, ko so za krak vzhodno od Budimpešte zainteresirane tudi dežele severne srednje Evrope iz EU, je za krak jugozahodno pred Budimpešto, interes izključno italijanski, slovenski in madžarski. V vsakem primeru, bi morala Italija zahtevati od EU prioritetno izgradnjo (financiranje) tega koridorja. Neučinkovito je avtarkično izboljševati notranje transportne povezave, v kolikor se te, soočijo s prometnimi težavami takoj za mejo (Jean 2001, 14). Vse države v tranziciji, ki so povezane s petim koridorjem morajo rešiti potrebe, ki izvirajo z ene strani iz povečanega razvoja motorizacije in trgovskega prometa, ki je povezan z odprtjem njihovih trgov, ter z druge strani iz procesa integracije v EU (Gobet 2001, 61). Ne moremo se, kot strinjati z raziskovalci ISDEE ob trditvi, da V. koridor predstavlja prioriteto v italijanskem sistemu ekonomske geo-politike. Je torej investicija s pomembno koristjo za ekonomsko konkurenčnost Italije, kot tudi za prisotnost Italije na Vzhodu in s tem politično težo v Evropi. V kolikor ne bodo takoj sprejeti ustrezni ukrepi, bo zaman žalovati za izgubljeno evro-centričnostjo Italije. Enako pozornost je potrebno posvetiti severno jadranskim pristaniščem, njihovi posodobitvi in koordinaciji v povezavi s petim koridorjem (Jean 2001, 14). 4.2.1.1 Izgradnja avtocestnega petega koridorja v Sloveniji Razvoj Avtocestnega omrežja v Sloveniji se izvaja na osnovi nacionalnega programa izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji (Uradni List Republike Slovenije, 13, 1996, pp. 939-55), ki je bil sprejet novembra leta 1995, s katerim se je načrtovala izgradnja slovenskega avtocestnega omrežja v obdobju 1996-2004. Posebnost pristopa Slovenije k izgradnji je, da so samo omejeni deli izgradnje zaupani tujim podjetjem in, da je neposredno vodenje, upravljanje in vzdrževanje ter razvoj zaupano agenciji slovenske vlade DARS23. Načrt predvideva predvsem končanje dveh avtocestnih krakov, severovzhod/jugozahod, ki povezuje mejo z Madžarsko in Avstrijo, severno od Maribora, s pristaniščem Koper in mejo z Italijo; drugi krak severozahod/jugovzhod, ki povezuje slovensko-avstrijsko mejo s slovensko-hrvaško mejo. Glede infrastruktur koridorja pet, velja pripomniti, da je krak od italijanske meje nad Trstom skoraj do Trojan že izgrajen, dograditi je potrebno 30 km do Maribora in skoraj celoten Krak od Maribora do Madžarske meje. Tudi tako imenovane naramnice so še vedno nedokončane saj je potrebno končati še 23 DARS – Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji. Je javno podjetje v obliki delniške družbe, ki je bilo ustanovljeno z namenom, da opravlja inženiring ter pripravlja, organizira, vodi gradnjo in vzdržveanje avtocest, skladno z odločitvami zbora.

67

krak od Kopra do Klanca, kar je predvideno za leto 2005. Tudi drugi krak Gorica Razdrto je še nedokončan v dolžini cca 15 km od Vipave do Razdrtega. Izgradnja omenjenih avtocest se izvaja tudi s pomočjo italijanskega financiranja po zakonu o obmejnih območjih in sicer 39 km od Vrtojbe do Razdrtega. Krak Trst-Ljubljana-madžarska meja bi moral biti končan v letu 2004, čeprav restrikcije javne porabe in s tem investicij v Sloveniji lahko dajo slutiti dodatno zamudo izgradnje slovenskega ''avtocestnega križa'' (Gobet 2001, 59-62). Dars je 30.06.2003 odprl še 6,3 km avtoceste med cestninsko postajo Kompolje in Blagovico. Čeprav avtocesta še ni povsem končana, so se za odprtje odločili predvsem zaradi gneče na glavni cesti med Domžalami in Trojanami v Krašnji, po kateri se na dan povprečno pelje 19.777 vozil. Predvideva se, da bo italijanski Grassetto kmalu lahko nadaljeval z vrtanjem južne cevi pod Trojanami. Tudi zato so na Darsu prepričani, da bodo avtocesto pod Trojanami lahko odprli za promet konec leta 2004 (Kocbek 2003, 3). 4.2.1.2 Železniške povezave petega koridorja v Sloveniji Razpoložljivost železniškega omrežja, modernega in učinkovitega, v okviru petega koridorja predstavlja prvenstveni problem, toliko bolj v kolikor vemo, da železniški prevoz predstavlja in bo predstavljal, deželam v tranziciji pomembno obliko transporta, še posebej v povezavi z bilateralnimi prometnimi tokovi in tranzitnimi prometnimi tokovi zemlja-morje v in iz pristanišč Severnega Jadrana. Situacija je bila do sedaj otežena, ob dejstvu, da ob glavnem kraku petega koridorja (Trst-Bukarešta in naprej), ni obstajala neposredna povezava med Slovenijo in Madžarsko, tako da je promet na tem kraku uporabljal ali Avstrijsko ali Hrvaško železniško progo. Odprtje neposredne železniške povezave med Slovenijo in Madžarsko, kljub tehničnim pomanjkljivostim (samo en tir, neelektrificiran), predstavlja korak k izgradnji povezav predvidenih s petim koridorjem. Konfiguracija tega, kar bo sestavljalo, ob končani izgradnji, železniško progo dveh krakov, tukaj obravnavanih, predvideva predvsem, da bo zahodna madžarska meja povezana z glavnim krakom neposredne povezave med Benetkami, Trstom/Koprom, Ljubljano, madžarsko mejo in potem do Budimpešte zahodno od jezera Balaton. Glede problema modernizacije železniške infrastrukture petega koridorja so se ob posebnih nacionalnih interesih izvirajočih iz prioritet Slovenije, Madžarske in Hrvaške, pojavili skupni problemi in sicer potreba velikih sredstev potrebnih za modernizacijo železniškega omrežja in potrebna reforma železniške administracije s težavno koordinacijo med različnimi upravami. V Italiji je od Benetk do slovenske meje trenutno dvotirna proga, ki pa predstavlja v perspektivi očitne omejitve. V načrtu obnove celotne trase Benetke-Trst-Ljubljana se predvideva podvojitev tirov na odseku dolgem cca 40 km Ronchi-Trst. Glede na predhodni

68

načrt TAV24 na transverzali Torino-Milano-Benetke, sedanji načrt italijanskih železnic predvideva okrepitev železniškega omrežja v njegovem bistvu ''velike kapacitete'' to je princip, ki bi moral biti upoštevan pri izdelavi načrta nove trase Benetke-Ljubljana. Že pred letom 1990 so začeli preučevati novo železniško traso Benetke-Ljubljana, ob upoštevanju omejitev kapacitete obstoječe proge na italijanskem ozemlju in ob dejstvu, da obstoječa proga na slovenskem ozemlju povezuje Trst z Ljubljano na razdalji, ki v zračni črti meri 60 km, preko trase dolge 148 km (v velikem delu začrtane kot Suedbahn25 v avstroogrski dobi). V študiji nove povezave, izdelani 1997 pod skrbništvom podjetja ITALFERR26 in nadzorstvom internacionalnega Steering Committee-ja so prišli do predispozicij različnih variant trase vstopa iz Italije v Slovenijo in izbrali eno šele februarja 2001 kot kompromisno rešitev dveh vlad. Slovenija nadaljuje z modernizacijo, na podlagi nacionalnega programa modernizacije železniške infrastrukture iz leta 1995. Na njenem delu, ki nas zanima, od italijanske meje, Kopra, Ljubljane, Pragerskega, Murske Sobote do madžarske meje je predvidena modernizacija na progi Sežana-Ljubljana in Pragersko-Ormož-Murska Sobota-Puconci, kjer se začne nova železniška povezava Slovenije z Madžarsko. Med letoma 2002 in 2006 (vendar z verjetno odložitvijo realizacije) je predvidena podvojitev 46 kilometrov železniške proge med Koprom in Divačo, kjer se priključi na sedanjo progo Trst-Ljubljana. Omenjena podvojitev je od nekdaj primarnega pomena za koprsko pristanišče. Glede realizacije direktne železniške povezave med Slovenijo in Madžarsko, ki je bila prioritetna nova povezava neodvisne Slovenije, je bila odločitev formalizirana s sporazumom med slovensko in madžarsko vlado petnajstega oktobra 1996. Izgradnja proge je bila določena med Puconci-Hodoš (Slovenija) - Zalalovo (Madžarska) v celotni dolžini meri 43,5 km od tega 24,5 km na slovenskem in 19 km na madžarskem ozemlju. Realizacija neelektrificirane proge z enim tirom je bila končana spomladi 2001 leta. Pomembnost nove povezave ni omejena samo na prometne tokove Zahod-Vzhod, ki se pripisujejo petemu koridorju, ampak tudi dejstvu, da omogoča hitrejšo povezavo prometu zemlja/morje med pristanišči severnega Jadrana in madžarskim, češkim in slovaškim zaledjem (Gobet 2001, 65-70). 4.2.2 Deseti koridor Različni razlogi pogojujejo italijanski interes za osmi in deseti pan-evropski koridor. Potekata preko Ljubljane in Beograda do Soluna (10. koridor), ter transversalni trans balkanski, ki povezuje jadransko morje s Črnim morjem, potekajoč preko Albanije, Makedonije in Bolgarije (8. koridor). Kratkoročno je interes za omenjena koridorja prej politično strateški, kot ekonomski. Stabilizacija južnega Balkana je bistvenega pomena za ekonomski razvoj celotne regije. Zavedati se moramo, da ima jugovzhodna Evropa približno petdeset milijonov prebivalcev, ki bodo prej ali slej integrirani v EU. Gledano dolgoročno, se ne sme zanemarjati ekonomsko težo te regije. 24 TAV Treni ad Alta Velocita – vlaki velikih hitrosti 25 Suedbahn – Južna železnica 26 ITALFERR - Societa' di progettazione controllata delle Ferrovie dello Stato italiano – Družba za kontrolirano načrtovanje italijanskega železniškega omrežja.

69

Glede na dobre odnose med gospodarstvi Italije in Hrvaške ter Srbije je deseti koridor, ki se na peti koridor priključi v Ljubljani, pomembnejši za italijanski ekonomski interes kot osmi koridor. S političnimi spremembami v Beogradu bo deseti koridor postopoma pridobival nekdanjo pomembnost. Poleg tega bo z dokončanjem njegovih povezav s traso Budimpešta – Bukarešta in četrtega koridorja vzhodno od Donave pomenil ugodno povezavo s severozahodno Romunijo, kjer je vse več investicij iz severovzhodne Italije. 4.2.3 Osmi koridor Poteka iz albanskega mesta Durres (Drač) preko Skopja, Sofije, Burgasa do Varne. Predstavlja uporabnost, ki ne poseduje velikih perspektiv ekonomskega razvoja in velikega povečevanja blagovnih tokov. Transportni tokovi Makedonije Bolgarije in tudi Kosova bodo še naprej gravitirali k Solunskemu pristanišču in na deseti koridor. Predstavlja pa, pomemben strateško politični interes in vlogo, ki bo prispevala k rešitvi albanskega vprašanja. Slednje v nasprotju s Srbskim vprašanjem ni v stanju povzročitve večje vojne, lahko pa predstavlja trajno nestabilnost, ki bi prelagalo proces stabilizacije in integracije v Evropi, s tem bi se tudi podaljšala potreba po vojaški navzočnosti na Balkanu. Ekonomsko čezmejno sodelovanje med Albanijo in Makedonijo bi izboljšalo izglede za stabilizacijo. Interes za osmi koridor je predvsem italijanski, albanski in makedonski. Italija bi ga morala uvrstiti v nacionalni načrt transportov in se zavzemati, da bi pridobil evropsko finančno pomoč. Koristi, ki bi jih prinesel bi morale biti ocenjene celostno in ne samo z ekonomskega vidika. Ekonomske prednosti, ki jih je imela Italija na omenjenih področjih hitro kopnijo in z njimi ekonomska konkurenčnost italijanskega gospodarstva.V kolikor se ne bo ukrepalo, bo kaznovano celotno gospodarstvo in to ne samo v vzhodni Evropi (Jean 2001, 12-14).

70

5 SKLEP V diplomskem delu sem orisal razvoj italijanskega gospodarstva, ki je prešlo v manj kot sto letih iz nerazvitega v eno najrazvitejših svetovnih gospodarstev. Iz tega lahko sklepamo, da je Italija vodila dokaj uspešno gospodarsko politiko, tudi po zaslugi ugodnih mednarodnih razmer z nekaterimi odmiki, kot na primer obdobje fašizma in zavezništva z nacistično Nemčijo, s katerim je bil oškodovan italijanski gospodarsko-politični interes, saj je imela zaradi omenjene politike uničeno gospodarstvo, izgubila je tudi del vzhodnega ozemlja, ki je tedaj pripadlo Jugoslaviji. Čeprav je v zgodovini nesmiselno domnevati, kaj bi se zgodili, če bi določeni dogodki bili drugačni, lahko domnevamo, da bi Italija po drugi svetovni vojni ne izgubila sedaj tretjine slovenskega ozemlja, Istro, ki je sedaj skoraj v celoti na hrvaškem ozemlju in del Dalmacije, če ne bi bilo v Italiji fašizma in kot posledica tega vstopa Italije v drugo svetovno vojno na strani nacistične Nemčije. V prid italijanskemu gospodarskemu interesu je tudi dejstvo, da so jo osvobodile ZDA z nekaterimi zavezniki in je bila zato po vojni deležna gospodarske obnove v okviru Marshallovega načrta, ki ima za italijanski gospodarski razcvet izredne zasluge. Nadalje sem opisal razvoj italijanskega gospodarstva in realiziranje italijanskih gospodarskih interesov, sedanje stanje in nekaj ukrepov za izboljšanje gospodarstva, saj sedaj v svetovni primerjavi izgublja pozicije, ki si jih je v preteklosti pridobila in prikazal, da je italijansko gospodarstvo s tem, ko so politiki in gospodarstveniki zasledovali italijanski gospodarski interes v globalnem merilu zelo napredovalo. Na začetku dela sem izpostavil trditev, da so italijanski politiki in gospodarstveniki vodili in vodijo uspešno gospodarsko politiko v smeri večanja gospodarskega vpliva in v prid italijanskemu gospodarskemu interesu. Omenjena trditev v dokajšnji meri drži, saj se italijansko gospodarstvo širi na tuje trge z neposrednimi investicijami s čimer osvaja tuje trge in krepi prisotnost na njih, tako, da bo ob širitvi EU in s tem notranjega trga EU, že krepko prisotno v novem delu EU. Z direktnimi investicijami na tujem (NTI za prejemnice), kot je izgradnja novih obratov, s skupnimi vlaganji ali nakupom obstoječih podjetij izkorišča poceni delovno silo, profitira v primeru podcenjenosti kupljenih podjetij, manjša konkurenco, ter v nekaterih primerih osvoji tudi nova tehnološka znanja in osvaja nove trge, tako da bi lahko rekli, da v prid italijanskemu gospodarskemu interesu ni italijanskih investicij v tujini nikoli dovolj, moralo bi jih biti še več. Zelo pomembno je, da italijanski kapital prevzema banke v državah srednje vzhodne Evrope, ker so te pomemben del gospodarske ekspanzije. V prid italijanskemu gospodarskemu interesu je tudi dejstvo, da italijanska podjetja investirajo večinoma v dejavnosti z nizko kvalificirano delovno silo, kar ne povzroča odliva tehnološkega znanja, ki ga skrbno varujejo, saj je danes znanje zelo cenjeno in bistveno prispeva k rasti BDP-ja, s tem si tudi ne ustvarjajo morebitne konkurence v prihodnosti, razen v delovno intenzivnih sektorjih z nizko dodano vrednosto. Želi pa se, da preseljene panoge vodijo inovacijsko politiko. Ključne ugotovitve raziskave so, da so si italijanski politiki prizadevali krepiti Italijo in s tem italijansko gospodarstvo, vendar prihaja do odstopanj, ki se jih poskuša odpraviti z izbrano gospodarsko politiko. Že v devetnajstem stoletju je poskušala postati kolonialna sila, kar ji ni uspevalo. Vendar je po drugi svetovni vojni tudi po zaslugi srečnega spleta

71

okoliščin postala gospodarska sila. Bila je med ustanoviteljicami tedaj EGS27-a, ker so se njeni voditelji zavedali pomena in prednosti velikega trga. Sedaj se v Italiji in nekaterih pomembnih evropskih državah pojavljajo težnje po Evropi dveh hitrosti, kar povzroča nasprotovanje, še posebej pri majhnih in bodočih novih članicah EU. Želeti si je, da bi smelejše članice uspele v svoji nameri, saj ne vidim razloga zakaj bi članice, ki tesnejšemu povezovanju nasprotujejo (iz strahu pred še večjo izgubo suverenosti in nacionalne identitete) ovirale proces tesnejšega povezovanja. Same naj pač ostanejo v tako imenovani drugi ligi ohlapnejše unije. Sicer pa že sedaj obstaja Evropa različnih stopenj integriranja; npr. Schenghenski sporazum, evro območje. Italija bi morala jasno začrtati svoje cilje, še posebej na vzhodu Evrope kjer imajo države zaradi specifičnega razvoja po drugi svetovni vojni in zato precejšnje gospodarske zaostalosti veliko zmožnost ekonomske rasti, so odprte za NTI, imajo izobraženo delovno silo s srednje nizko višino plač in so zaradi mnogih dejavnikov velik potencialni prostor širjenju italijanskega gospodarskega vpliva in s tem krepitvi italijanskega gospodarstva, kar je v prid gospodarskemu interesu Italije. Pričakuje se, da bo širitev za nove članice EU gospodarska stimulacija in da bojo postopoma dosegle gospodarsko razvitost sedanjih članic, ter tako postale tudi pomemben gospodarski del EU. Ob širitvi EU se postavlja tudi vprašanje do kod se lahko širi. Mnenja so si navzkrižna predvsem ob vprašanju ali lahko postane tudi Turčija članica EU. Osebno sem mnenja, da Turčija ne spada v EU, kot polnopravna članica, tako zaradi zemljepisne lege, kot civilizacijskih razlik. Pri širitvi preko vsake razumne meje obstaja nevarnost neučinkovitosti, prevelike ohlapnosti ter posledično antropije. Vendar je kljub vsemu naštetemu italijansko gospodarstvo potrebno temeljitih reform vključno s pokojninsko reformo, saj kljub temu, da so makroekonomski kazalci stabilni, italijansko gospodarstvo, še posebej pri primerjavi gibanja izvoza z drugimi razvitimi gospodarstvi nazaduje tudi zato, ker izgublja konkurenčno prednost. Italijanska ekonomska politika bi morala zato, v cilju izboljšanja gospodarskih rezultatov favorizirati ukrepe, ki spodbujajo velike industrijske panoge, katere lahko delujejo kot generator italijanske ekonomije in internacionalizacijo celotnih produkcijskih procesov industrijskih panog. Poleg tega bi morali v Italiji več vlagati v raziskave, razvoj in izobraževanje zaposlenih, še posebej v panogah, ki na svetovni ravni pridobivajo na deležu v strukturi menjave in morala bi še nadalje razvijati svoj jug in se zavzemati za liberalizacijo trgovine v svetovnem merilu Glede na to, da se bodo prometni tokovi po pričakovanju z vstopom novih članic v EU povečali, ter bodo blagovni tokovi izbirali najugodnejše poti iz zahodne Evrope v vzhodno Evropo in nasprotno, si mora Italija prizadevati, da bo glavni tok blaga potekal preko njenega ozemlja, zato si mora prizadevati za izgradnjo petega koridorja, sicer obstaja bojazen po selitvi prometnih tokov severneje od Italije, kar bi oslabilo konkurenčno sposobnost italijanskih artiklov na jugovzhodu Evrope.

27 EGS – Evropska gospodarska skupnost – EEC European economic community – ustanovljena s Pogodbo o ustanovitvi (EEC Treaty) oziroma Rimsko pogodbo – Treaty of Rome leta 1957/58.

72

POVZETEK Kot politično gospodarska enota se je Italija izoblikovala med leti 1859 in 1870. Kljub težnjam nikoli ni postala pomembnejša kolonialna sila. V drugo svetovno vojni je zaradi fašizma vstopila na napačni strani, vendar je z gospodarsko političnega vidika imela srečo, da so jo osvobodili Američani (ZDA) z zavezniki brez Rusije, ter je bila kasneje deležna ekonomske pomoči v okviru Marshallovega načrta povojne obnove zahodne Evrope. Konec dvajsetega stoletja je zaznamovan s procesom globalizacije v katerem italijansko gospodarstvo, kot eno najrazvitejših na sveta aktivno sodeluje. Italijanski strateški interes je sodelovati pri izoblikovanju jedra evropske moči in sodelovati pri njegovem vodenju. Države tako imenovane vzhodne Evrope predstavljajo italijanskemu gospodarstvu priložnost z ene strani kot bodoči trg italijanskih proizvodov in z druge, kot kraj delokacije proizvodnje. Italija mora izkoristiti izredne priložnosti investiranja, ki jih danes nudijo vzhodnoevropske države. Torej ima Italija pomembne gospodarske interese tudi na Balkanu in v Sredozemlju saj veljata območji za naravni področji italijanskih nacionalnih interesov. Zaradi svoje velikosti je na vzhodu, še posebej Rusija, pomembna država za Italijanske gospodarske interese. Znotraj globalne tekme za strateške surovine in definicijo vplivnih območij se pojavljajo italijanski interesi tudi na Srednjem vzhodu in ob Kaspijskem jezeru. V zadnjih letih je prišlo do gospodarskega zastoja in nazadovanja italijanskega gospodarstva v primerjavi z drugimi, zato bo morala italijanska ekonomska politika sprejeti določene ukrepe, predvsem za krepitev italijanske konkurenčnosti, ki se je v zadnjih letih poslabšala. Italijanski ekonomski sistem potrebuje, za izvajanje strukturne in manj naključne internacionalizacije, podporo načrta dolgoročnih sistematičnih reform. Najbolj kritična je situacija glede reforme trga dela. Italijanska industrija je slabotna v panogah z veliko tehnologije in oligopolno konkurenco, tipično prisotno v velikih podjetjih. Medtem, ko so se majhna in srednje velika podjetja, ki delujejo v panogah, ki so izpostavljene konkurenci in nimajo zaščite države, uveljavila na tujih trgih predvsem zaradi njihove prožnosti in sposobnosti hitre prilagoditve proizvodnje ekonomski situaciji. Preučevanje oblike industrijskih področij je pokazalo, da obstajajo dejavniki konkurenčnega uspeha, ki se jih ne da pripisati posameznim podjetjem, ampak predvsem sistemu odnosov, ki jih znajo vzpostaviti italijanska podjetja, med njimi samimi in lokalnim okoljem. Investicije v raziskave in razvoj so premajhne, saj Italija ne vlaga v njih niti pol procenta BDP-ja. Izbira pravilne nacionalne politike za razvoj znanosti je temeljni kamen novega razvojnega cikla. Poleg tega je treba dodati, da italijanske banke niso po velikosti na ravni izziva mednarodnih trgov kar se negativno odraža na podjetniški ravni. Italija je na mednarodnem trgu kapitala le skromno prisotna, kljub znakom krepitve v zadnjih letih. Razvoj južne Italije je najbolj kritična točka italijanske ekonomske politike in hkrati največja možnost nadaljnjega razvoja. Za Italijo in njen proizvodni sistem, ki temelji na izdelkih visoke kvalitete je ključnega pomena, da lahko računa na zakone v mednarodni trgovini in njihovo spoštovanje, še posebej krepitev sistema varovanja intelektualne lastnine, ter boj proti ponaredkom.

73

Kompletna analiza italijanskega tržnega deleža v svetu se ne more omejiti samo na trgovinsko izmenjavo, ampak mora pod nujno upoštevati dinamiko investicijskih tokov, predvsem italijanskih NTI. Podatki, ki jih je izdal italijanski urad (Ufficio italiano cambi) potrjujejo tendenco, da italijanska podjetja investirajo predvsem v Evropi. Po letu 1999 v katerem so italijanske NTI dosegle 4.423 milijonov evrov so naraščale s 100% letno stopnjo rasti in dosegle 20.770 milijonov evrov v letu 2001. Vendar gre večji del omenjenih investicij v države članice EU in Švico. V letu 2001 so bile italijanske NTI v Rusiji, Poljski, Romuniji in Madžarski skupaj 215 milijonov evrov, kar je le polovica kolikor jih je prišlo v Švico. Italija ima zelo ugodno geografsko lego. Nahaja se na križišču interkontinentalnih morskih (v veliki meri vzhod–zahod) in zemeljskih poti (tradicionalno proti severu, toda vedno bolj proti vzhodu in jugu) in lahko izkoristi to lego kot primerjalno prednost za razvoj transportnih in še posebej logističnih dejavnost. Šele nedavna stabilizacija Balkana je obudila potrebo po njegovem umeščanju v evropsko mrežo povezav, kar bo vodilo, k dodelitvi ključne vloge Italiji. Učinkovitost prometne infrastrukture je odločujoča za konkurenčnost gospodarstva. Odpravljanje obstoječih pomanjkljivosti v sektorju bi moral biti strateški cilj italijanske ekonomske geopolitike. SUMMARY Italy formed as political and economic unit between years 1859 and 1870. More important colonial force didn't become in spite of her tendency. To second world war entered because of fascism on wrong side, however is, from economic and political aspect had had fortune, that was freed by Americans (U.S.A.) with allies without Russia, and was afterward sharing economic help in frame of Marshall’s post-war European Recovery Program. End of twentieth century is marked with process of globalisation in which Italian economy, as one of the most developed, actively participates. Italian strategic interest is to participate to form European core and to participate at his guidance. State of so-called Eastern Europe represent to Italian economy opportunity, from one side as future market of Italian products and from other, as displacement of production. Italy must take advantage of extraordinary opportunity of investing, which is able to offer today European state on east. Italy have certain important economic interest on Balkan and in Mediterranean area, because they are valid as natural fields of Italian national interests. Because of hers own size is on east, especially Russia important state for Italian economic interests. Inside entire contest for strategic raw material and definition of influent ranges appear Italian interests also on Middle East and against Caspian Sea. In the last few years take place economic congestion and regression of Italian economy in comparison with other, so Italian economic policy must accept established measures, above all for enhancement of Italian competitiveness, which in last years get worse. Italian economic system needs, for execution of structural and less random internalisation, support of long-term plan of systematic reforms. Situation as reform of labour market is the most critical. Italian industry is weak in branches from many technology and oligopoly competition, typically present in big companies. Meanwhile, when are small and medium-sized companies, which work in branches, which are exposed to competition and have not

74

protection of state, enforced on foreign markets above all, because of their flexibility and capability of quick adaptation of production to economic situation. Studying a shape of industrial fields, has shown that exist factors of competitive success, which we could not ascribe to individual companies, but especially to system of relations, which know to restore Italian companies, between them and local environment. Investment in research and development are too small, because Italy doesn’t put in them not even half percent of GBP. A choice of correct national policy for development of science is foundation stone of new developmental cycles. Moreover it is necessary to add, that Italian bank are not able, for size on plain, to cope with challenges of international markets which reflects negatively on enterprises plain. Italy is on international capital market only modestly present, in spite of enhancement sign in last few years. Development of southern Italy is the most critical point of Italian economic policy and at the same time biggest possibility for further development. For Italy and her production system, which is based upon on products of high quality is key meaning that can calculate on acts in international trade and their respect, especially enhancement of system to protect intellectual property and war against forgeries. Complete analysis of Italian market penetration in world can’t be restricted only on trade exchange, but must urgently consider the investment currents mobility, above all Italian direct investments. Data, which has issued Italian office (Ufficio italiano cambi) confirm Italian companies tendency to invest mostly in Europe. According to year 1999 in which achieved 4.423 million euros, Italian direct investments were increasing from 100% annually degree grow and achieved 20.770 million of euros in the year 2001. However the bigger part of mentioned investments go to member countries of European Union and Switzerland. In the year 2001 were Italian direct investments in Russia, Poland, Romania and Hungary together 215 million of euros, which is only half like has come to Switzerland. Italy has very favourable geographical position. Italy is on intersection of intercontinental sea (in big measures east-west) and of terrestrial ways (traditionally against north, but always more often against east and south) so it can take advantages from this position as comparatively advantages for development of transport and especially logistical activity. Only recent stabilisation on Balkan awaked a need according to his placing in European transport connection, which will led to allocation of key part to Italy. Efficiency of traffic infrastructures is deciding for competitiveness of economy. The abolition of existent deficiencies in sector should be a strategic goal of Italian geo-economic policy.

75

KEY WORDS - KLJUČNE BESEDE National interest - Nacionalni interes Economic interest - Gospodarski interes Industrial production - Industrijska proizvodnja Globalization - Globalizacija Economics - Ekonomija Economic sector - Gospodarski sektor GDP (Gross Domestic Product) - BDP (bruto družbeni produkt) Finances - Finance European Union - Evropska unija Market penetration - Tržni delež Joint ventures - Skupna vlaganja Transport Corridors - Transportni koridorji Privatization - Privatizacija Foreign direct investments - Neposredne tuje investicije Macroeconomic pointers - Makroekonomski kazalci Reform - Reforme Competitiveness - Konkurenčnost Competition - Konkurenca Internationalization - Internacionalizacija Liberalization - Liberalizacija Integration - integracija Logistics - Logistika Transeuropean corridors - Transevropski koridorji

76

SEZNAM VIROV, LITERATURE 1. Ansaldo, Marco. 2002. La Turchia in Europa ci conviene. liMes 5: 117-120. 2. Ambitalia. 2002.Investimenti italiani in Ungheria. Ufficio Economico-commerciale. (online), 2 odstavka. Available: http://www.ambitalia.hu/invital.htm (08.01.2003) 3. Atlante homepage. 2002. Firmato piano di cooperazione triennale 2002-2004 fra Italia e Albania (online), en odstavek. Available: http://www.provincia.torino.it/xatlante/newsit/i03050211.htm (07.08.2003) 4. Avšič, Vera. 2003a. Zakaj se ne znebimo monopolov. Gospodarski vestnik 9, 53-54. 5. Avšič, Vera. 2003b. Upokojenci držijo Berlusconija za vrat. Delo 204, 13. 6. Avšič, Vera. 2003c. Reformatorji v precepu. Delo XLV 239, 17. 7. Avšič, Vera. 2003d. Velike naložbe v transport. einformator (online), 7 odstavkov. Gospodarski vestnik 28. Available: http://www.gvin.com/einformator_guideline_directives_article/einfo.asp?page =article… (19.09.2003) 8. Barbieri, Roberto. 2003. Mezzogiorno, la forza dell'Italia (online). Articoli, 6 odstavkov. Available: http://www.deputatids.it/Argomento.asp?ID=6169 (05.08.2003) 9. Bilancia dei pagamenti (online). 2003. Comunicato stampa. Available: http://www.uic.it/it/stastistiche/pubblicazioni/b-pagamenti-it.htm (07.08.2003) 10. Bucalo, Paolo. 2002. Investire, investire, investire (online), 4 odstavki. Emporion- Quindicenale online di geoeconomia. Available: http://www.emporion-online.it/12-2002/bucalo.htm (24.06.2003) 11. Campobasso C., T. Favaretto, S. Gobet, W. Goruppi, B. Hamende, C. Jean, M. Lachi, M. Maresca. 2001. L'Italia, l'Europa centro-orientale e i Balcani. Bari: Editori Laterza. 12. Caracciolo, Lucio. 1998. Conseguenze devastanti per gli interessi italiani (online). la Repubblica. Available:http://www.repubblica.it/online/fatti/kurd/intervista/intervista.html (06.01.2003) 13. Cararo, Sergio. 1997. Lira e moschetto. Notizie Est-Balcani. (online), 25 odstavkov. Available: http://www.notizie-est.com/article.php?art_id=429 (18.07.2003) 14. Carraro, Sergio. 2000. Le ambizioni dell'Italia sulle rotte del petrolio (online). Senza Censura n. 3/2000, 8 odstavkov. Available: http://www.senzacensura.org/files/rivista/sc00_03/txt_format/10.htm (23.05.2003) 15. Carocci, Giampiero. Avvertenze ed Indice-Sommario. Archivio storico-diplomatico del Ministero degli affari esteri (online), 7 odstavkov. Available: http://www.esteri.it/archivi/crpddi/serie2/avvol27.htm (23.05.2003) 16. Chomsky. I confini dell'ordine mondiale (online). Archivio Web Noam Chomsky, 16 odstavkov. Available: http://www.tmcrew.org/archiviochomsky/501_2_2.html (23.05.2003) 17. CISL. 2003. Nota congiunturale giugno 2003 (online). Available: http://www.cislpiloti.org/Files/Politiche%20sociali/Rap6-2003.pdf (09.07.2003) 18. Cohen, Jon, G.Federico. 2002. The Growth of the Italian Economy (online). EH.NET, 4 odstavki. Available: http: www.eh.net/bookreviews/library/0546.shtml (07.06.2003)

77

19. Colut A., T. Favaretto, T. Prokopec, Z. Veselj, a. Braggion, M. Ilešič, C. Judit, G. Conetti, M. Burgio, P. Teravagimov B. Podbresig. 1998. Investire nei paesi dell'Europa Centro Orientale: Opportunita' e rischi. Trieste (Trst): Fonda Grafiche 20. Congiuntura flash. 2003. Mercati ancora dominati dai timori di guerra (online). Mensile del centro studi confindustria, 16 odstavkov. Available: http://www.confindustria.it/ancong.nsf/e37e9a5df4063f1ac12565c50052708e/… (13.06.2003) 21. Corneli, Alessandro. 1997. I Servizi d'intelligenze e l'interesse nazionale. Sisde.it.(online), 85 odstavkov. Available: http://www.sisde.it/sito\Rivista7.nsf/servnavig/2 (08.08.2003) 22. Cristiano, Giancarlo. 2003. Analisi dei Principali Settori Economici (online). Professional Service International, 19 odstavkov. Available: http://www.profservromania.com/settori%20economici.htm, 02.04.2003 23. Cronologia. Robilant e la svolta del 1887 (online), 11 odstavkov. Available: http://www.cronologia.it/storia/a1887a.htm 24. Cronologia. Riassunto anni 1901-1903 (online), 41 odstavkov. Available: http://www.cronologia.it/storia/a1901e.htm (23.05.2003) 25. D'Aiuto. 2003. Infrastruttura importante per i corridoi IV e V che collegheranno l'Est Europa all'Italia (online). Ministero delle Attivita Produttive. Available: http://www.mincomes.it/news2003/cs230403.htm (22.05.2003) 26. D'Amato, Antonio. 2003. Prepih v zavetju države. Gospodarski vestnik 9, 56-57. 27. Espresso. 2002.Gli investimenti stranieri nell'economia russa nel 2002 (online), 14 odstavkov. Espresso- il giornale italiano di Mosca. Available: http://www.espressoweb.ru/it/03-04/e7- 68i.html (07.08.2003) 28. Favaretto, Tito, Sergio, Gobet. 2001. L'Italia, L'Europa centro-orientale e i Balcani. Roma (Rim)-Bari: Gius. Laterza & Figli. 29. Federtrasporto. 2002. La transpadana nel processo d'integrazione Europeo e Mediterraneo (online). Available: http://www.univa.va.it/Studi.nsf/0/6d5e1598728ff02ac1256c910039da13/ $FILE/Doc_F… (08.07.2003) 30. Ferrario, Andrea. 2002.La strana tempistica degli investimenti italiani nei Balcani (online). Notizie Est-Balcani, 4 odstavki. Available: http://www.bulgaria-italia.com/bg/news.asp?body=17 (08.01.2003) 31. Fiuggi. 1995. Il ruolo dell'Italia nell'Europa e nel Mondo (online), 26 odstavkov. Tesi di Fiuggi95. Available: http://213.92.10.194/archivio/file/fiuggitesi/capquarto.htm (23.05.2003) 32. Galoppini, Enrico. 2002. Tripoli bel suol d'affari, liMes 5: 121-136. 33. Giannini, Massimo. 2003. Operazione verita' sui sogni del governo. La repubblica.it (online), 10 odstavkov. Available: http://www.repubblica.it/online/economia/vianazionale/giannini/giannini.html (01.08.2003) 34. ICE Bulgaria. 2003. La congiuntura economica (online), 15 odstavkov. Available: http://www.ice.it/estero2/sofia/congiuntura.htm 35. Il sole 24 ore. 2002. Prodi a sofia spinge gli investimenti italiani. (online), 15 odstavkov. Available: http://www.bulgaria-italia.com/bg/news.asp?body=122 (08.01.2003)

78

36. Jean, Carlo. 2001. Presentazione. L'Italia l'Europa centro-orientale e i Balcani. Bari: Gius. Laterza & Figli. 37. Kocbek, Darja. 2003. Hitreje od Trojan do Ljubljane. Delo 149, 3 38. Kralj, Janko. 1992. Določanje smotrov in temeljnih ciljev podjetja v skladu z interesi udeležencev. Politika podjetja v tržnem gospodarstvu, M.I.Tavčar. Maribor: EPF Maribor. 39. L'economia italiana. 2003. Alcuni problemi strutturali (online). Prometeia. Available: http://www.provincia.modena.it/servizi/attiveco/conv_05_02_03 /prometeia1.pdf (07.08.2003) 40. Letta,Enrico. 2002. Per riconquistare i mercati perduti. liMes 5: 87. 41. L'Italia nei Balcani. 2003. Albania: la presenza italiana (online). Ansa.it. Available: http://wwww.ansa.it/balcani/italia/italia.shtml (22.05.2003) 42. Mašanović, Božo. 2003. Milijarde za transport. Delo 144, 4. 43. Mennitti, Barbara. 2003. A suon di riforme per entrare in Europa. Emporium (online), 6 odstavkov. Available: http://www.emporion-online.it/29-2003/monografico/bmennitti.htm (07.08.2003) 44. Ministero delle attivita Produttive. 2003. Albania, area prioritaria per investimenti italiani (online). Comunicato stampa. Available: http://www.mincomes.it/news2003/cs010403.htm (07.08.2003) 45. Morosini, Francesco. 2002. A Nordest e' in gioco il ''sistema Italia'' (online). ansa telecomunicazioni. Available: http://www.ansa.it/balcani/punti/20021112175332383912.html (23.05.2003) 46. Nicolais, Caterina. 2003. Il denaro-Occorre tutelare l'autonomia degli studiosi (online), 25 odstavkov. Available: http://comunicazione.unisa.it/rassegna/2003/20030409.htm (26.04.2003) 47. Overview of the Economy (Online), 5 odstavkov. 2002. Embassy of Italy. Available: htto://www.italyemb.org/Overview%20of%20Italy.htm (06.06.2003) 48. Paolini, Francesco. 2003. L'economia italiana dallo sviluppo al declino (online). Rassegna Online, 6 odstavkov. Available: http://www.rassegna.it/2003/attualita/articoli/crisieconomia.htm (09.07.2003) 49. Prometeia. 2003. Comunicato stampa per la presentazione del Rapporto di Previsione, 27. giugno 2003 (online), 10 odstavkov. Available: http://www.prometeia.it/assoc/rdp.htm (07.08.2003) 50. Rassegna mensile delle attivita' produttive (online). 2002. Ministero Attivita' Produtive. Available: http://www.minindustria.it (11.01.2002) 51. Riccati.it. Le imprese coloniali dal 1861 al 1882 (online). Il Regno d'Italia: 1861-1913, 8 odstavkov. Available: http://www.ricati.it/reitalia/estera/colonie.htm (06.01.2003) 52. Robilant e la svolta del 1887 (online). Available: http://www.cronologia.it/storia/a1887a.htm 53. Roccucci, Adriano. 2002.La locomotiva di Roma spinge il treno russo verso la stazione europea. Limes 5, 103-109. 54. Sacco, Giuseppe. 2002. Tra Europa e mare aperto. liMes 5: 75 55. Salabe', Chiara. 2001. Investimenti diretti esteri nei paesi del mediterraneo. Area studi, statistica e documentazione (online), 4 strani. Available: http://www.ice.it/editoria/bollettino/studi/mediterraneo.pdf (24.06.2003) 56. Salucci, Ilario. L'imperialismo italiano, Guerre e Pace (online), 30 odstavkov. gli articoli. Available: http.//www.geocities.com/CapitolHill/8340/gepart15.htm (23.05.2003)

79

57. Senatore, Giovanni. 2002. News (online). Notizie, 10 odstavkov. Available: http://www.stranieriinitalia.it/news/balca30ap.htm (30.05.2003) 58. Servizio relazioni esterne 65. 2003. L'economia albanese in cifre (online). Available: http://www.fieradellevante.it/it/2003/fierainalbaniait/comunicati/com65.htm (07.08.2003) 59. Spagna, Fabrizio. 2002. Mercanti senza mercati – Perche esportiamo meno in Europa e nel mondo. liMes 5: 37. 60. Urso, Adolfo. 2002a. L'Europa Sud Orientale, la Porta d'Oriente per le imprese italiane (online). Ministero delle Attivita' Produttive, 14 odstavkov. Available: http://www.informest.it/news_service/guidaMAP/presentazione.pdf (23.06.2003) 61. Urso, Adolfo. 2002b. Fra Italia e Russia sboccia la primavera dei distretti industriali. liMes 5: 111. 62. Zaključni komentar z ocenami in stališči ekonomskega svetovalca (online). 2002. Vlada RS. Available: http://www.sigov.si/mzz/gospodarst/italija.html (11.01.2003)

PRILOGE

2

PRILOGA 1: LETNA RAST BDP, STOPNJE INFLACIJE IN STOPNJE BREZPOSELNOSTI V DRŽAVAH EU IN PRISTOPNICAH

Rast BDP v procentih Stopnje inflacije v procentih

Stopnje brezposelnosti v procentih

2001 2002 2003 2004 2004 2001 2002 2003 2004 2005 2001 2002 2003 2004 2005 Belgija 0,6 0,7 1,1 2,0 2,5 2,4 1,6 1,5 1,5 1,6 6,7 7,3 8,1 8,3 7,9Nemčija 0,8 0,2 -0,1 1,5 1,8 1,9 1,3 1,0 1,3 1,1 7,8 8,6 9,3 9,1 8,8Grčija 4,0 3,9 4,2 4,0 3,3 3,7 3,9 3,4 3,4 3,5 10,4 10,0 9,3 8,4 8,0Španija 2,8 2,0 2,4 2,8 3,3 2,8 3,6 3,1 2,4 2,3 10,6 11,3 11,3 10,9 10,5Francija 2,1 1,2 0,2 1,7 2,4 1,8 1,9 2,2 1,9 1,5 8,5 8,8 9,4 9,6 9,4Irska 6,2 6,9 1,2 3,7 4,6 4,0 1,7 4,0 2,1 2,3 3,9 4,3 4,6 5,0 4,9Italija 1,8 0,4 0,3 1,2 2,1 2,3 2,6 2,8 2,2 1,9 9,4 9,0 8,7 8,6 8,5Luksemburg 1,2 1,3 1,8 2,4 3,1 2,4 2,1 2,5 2,0 1,7 2,1 2,8 3,7 4,7 5,0Nizozemska 1,2 0,2 -0,8 1,0 1,6 5,1 3,9 2,2 1,4 0,7 2,5 2,7 3,8 5,3 6,0Avstrija 0,8 1,4 0,7 1,8 2,5 2,3 1,7 1,3 1,4 1,3 3,6 4,3 4,4 4,5 4,3Portugalska 1,7 0,4 -1,3 0,8 2,2 4,4 3,7 3,3 2,0 2,2 4,1 5,1 6,4 6,8 6,7Finska 1,1 2,3 1,9 2,6 2,7 2,7 2,0 1,3 0,4 1,5 9,1 9,1 9,0 8,9 8,6Evro območ. 1,6 0,9 0,4 1,7 2,3 2,4 2,3 2,1 1,8 1,6 8,0 8,4 8,8 8,8 8,6Danska 1,6 1,0 0,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,0 1,5 1,8 4,3 4,6 5,6 5,8 5,3Švedska 0,9 2,1 1,6 2,3 2,6 2,7 2,0 2,3 1,2 1,6 4,9 4,9 5,6 6,1 5,8V. Britanija 2,1 1,6 2,2 3,0 2,8 1,2 1,3 1,4 1,6 1,9 5,0 5,1 5,0 5,0 5,0EU-15 1,7 1,1 0,8 2,0 2,4 2,2 2,1 2,0 1,8 1,7 7,4 7,7 8,0 8,1 7,9Ciper 4,0 2,0 2,0 3,4 4,1 2,0 2,8 4,0 2,2 2,1 4,4 3,9 4,4 4,1 4,0Češka 3,1 2,0 2,9 2,9 3,4 4,5 1,4 -0,1 2,8 2,8 8,0 7,3 7,8 8,2 8,2Estonija 6,5 6,0 4,8 5,4 5,9 5,6 3,6 1,4 2,8 2,9 11,8 10,5 10,0 9,7 9,6Madžarska 3,8 3,5 2,9 3,2 3,4 9,1 5,2 4,7 6,9 4,6 5,6 5,6 5,8 5,7 5,6Litva 7,9 6,1 7,5 6,2 6,2 2,5 2,0 2,9 4,0 3,5 12,9 12,6 10,5 10,3 10,1Latvija 6,5 6,8 8,9 6,9 6,6 1,3 0,4 -1,1 1,0 2,2 16,1 13,6 12,7 11,5 10,7Malta -1,2 1,7 0,4 1,4 2,0 - - - - - 6,7 7,5 8,2 8,6 8,1Poljska 1,0 1,4 3,7 4,6 4,8 5,3 1,9 0,7 2,3 3,0 18,5 19,8 19,8 19,6 19,3Slovaška 3,8 4,4 4,2 4,0 4,1 7,2 3,5 8,5 8,2 4,5 19,4 18,7 17,1 16,5 15,9Slovenija 2,9 2,9 2,3 3,2 3,6 8,6 7,5 5,7 3,6 3,2 5,8 6,1 6,5 6,4 6,2Pristopnice 2,5 2,4 3,6 4,0 4,2 5,7 2,7 2,1 3,8 3,3 14,5 14,8 14,3 14,1 13,8ZDA 0,5 2,2 3,1 4,2 3,2 2,0 1,4 1,8 1,2 0,9 4,8 5,8 6,0 5,6 5,6Japonska 0,4 -0,4 2,7 3,4 2,3 -1,6 -1,3 -1,4 -0,4 -0,2 5,0 5,4 5,1 4,8 4,7Vir: Evropska komisija

3

PRILOGA 2: ITALIJANSKE DIREKTNE INVESTICIJE V TUJINI PO PODROČJIH IN DRŽAVAH (vrednosti v milijonih evrov) DRŽAVE IN PODROČJA28

1997 1998 1999 2000 2001 2002 Jan-sep 2003

Jan-sep 200329

Evropa 7.780 9.013 4.789 10.207 21.422 16.419 11.614 6.430Avstrija 269 121 112 57 21 39 43 37Belgija 121 569 69 120 642 231 139 370Danska -3 3 36 3 52 65 45 58Finska 9 6 16 -17 82 10 10 3Francija 200 1.771 895 1.954 2.811 1.338 1.086 1.758Nemčija 569 814 894 605 570 521 437 619Grčija 15 37 63 4 115 26 22 8Irska -576 233 471 103 579 2.481 2.386 119Luksemburg 2.559 970 1.786 3.707 2.248 3.397 1.052 -3.944Norveška 15 -1 4 6 0 5 5 1Nizozemska 1.043 1.114 -2.630 473 7.138 3.966 2.838 4.419Portugalska 134 33 96 195 -14 82 36 -55V. Britanija 1.670 1.802 774 1.646 5.892 2.284 1.976 1.517Španija 15 305 793 92 318 872 821 719Švedska 90 132 188 44 54 31 21 15Rusija 24 125 3 -37 21 10 10 8Poljska 414 17 1.007 268 79 33 27 25Romunija 17 77 30 46 80 76 60 64Madžarska 46 -3 32 20 53 46 11 20Švica 884 305 233 386 464 293 285 330Afrika 220 118 93 62 54 45 28 41Alžirija -1 0 10 0 -1 5 1 1Egipt -46 6 45 26 22 7 2 2Libija 0 1 -1 0 0 0 0 0Maroko 1 1 3 3 5 6 5 2Južna Afrika 38 99 12 12 7 1 2 3Tunizija 8 4 8 10 11 12 11 6Amerika 2.301 4.593 1.324 2.840 2.345 1.639 1.321 936Kanada 74 132 -47 57 100 36 26 27ZDA 953 2.144 843 1.870 889 1.160 910 715Argentina 66 105 210 621 124 75 44 41Brazilija 256 689 535 570 918 334 285 114Mehika 212 13 -27 19 24 0 22 13Azija 635 255 175 292 193 107 88 105Kitajska 99 18 10 70 46 14 23 26Japonska 262 103 24 10 -92 57 40 54NIE's30 202 54 24 -2 52 6 4 16Oceanija 54 15 -21 8 28 44 41 291Avstralija 52 15 -24 8 27 42 40 282N. Zelandija 1 -1 0 0 0 0 0 -2SVET31 10.816 14.444 6.361 13.410 24.045 18.254 13.093 7.806Vir: podatki UIC 28 Relativne kontinentalne vsote lahko vsebujejo tudi države, ki niso navedene v tabeli. 29 Podatki so začasni. 30 Južna Koreja, Hong Kong, Singapur, Taiwan. 31 Podatki so neto nepremičninske investicije in vsebujejo od leta 1997 tudi bančne investicije.

4

PRILOGA 3: NTI V ITALIJI PO PODROČJIH IN DRŽAVAH (Vrednosti v milijonih evrov) Države in področja32

1997 1998 1999 2000 2001 2002 Jan-sep 2003

Jan-sep 200333

Evropa 3.554 3.841 5.123 11.809 14.211 13.602 8.185 9.521Avstrija -14 8 39 37 217 54 7 75Belgija 92 -33 95 619 234 398 357 191Danska 8 11 18 -1.610 60 40 24 27Finska 12 9 34 34 108 -5 -10 8Francija 994 712 340 -383 3.303 3.013 2.703 1.174Nemčija 306 775 1.556 243 1.122 1.315 954 1.490Grčija 4 -1 1 10 1 1 -2 0Irska 15 45 -37 30 188 87 82 550Luksemburg 611 529 519 1.279 3.071 2.483 2.040 3.797Norveška 1 4 2 11 7 10 -2 51Nizozemska 290 468 591 6.829 1.615 3.053 118 3.137Portugalska 28 12 37 189 188 27 21 34V. Britanija 467 624 882 2.553 2.331 1.430 554 -809Španija -13 73 71 385 478 65 60 -1.125Švedska 31 18 161 131 167 177 123 8Rusija 1 0 1 1 4 1 1 1Poljska 1 0 4 0 3 6 6 1Romunija 0 1 0 0 0 1 0 1Madžarska 0 3 -9 8 1 -1 0 6Švica 685 529 740 1.370 1.011 1.337 1.057 820Afrika 0 -1 4 24 17 40 -1 18Alžirija 0 0 0 0 0 3 3 11Egipt 6 0 0 0 11 4 5 7Libija -12 1 0 11 0 30 0 0Maroko 0 0 1 0 0 0 0 0Južna Afrika 2 2 0 9 2 0 1 1Tunizija 3 -4 1 0 1 0 0 1Amerika 743 -56 1.115 2.532 1.865 1.525 991 528Kanada 21 13 14 294 65 19 14 5ZDA 313 -113 1.103 2.233 1.770 1.472 938 482Argentina 7 1 5 5 5 10 10 8Brazilija -3 24 -1 1 4 4 4 3Mehika 0 4 -3 0 0 -1 -1 3Azija 81 103 277 124 536 311 145 182Kitajska 0 2 1 1 2 0 0 6Japonska 72 70 234 83 475 270 121 109NIE's34 -7 33 29 28 28 39 29 47Oceanija 4 2 0 38 3 6 6 -3Avstralija 4 3 0 38 3 5 6 -3N. Zelandija 0 -1 0 0 0 0 0 0SVET35 4.383 3.862 6.557 14.529 16.633 15.483 9.327 10.311Vir: podatki UIC

32 Relativne kontinentalne vsote lahko vsebujejo tudi države, ki niso navedene v tabeli. 33 Podatki so začasni. 34 Južna Koreja, Hong Kong, Singapur, Taiwan. 35 Podatki so neto nepremičninske investicije in vsebujejo od leta 1997 tudi bančne investicije.