UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

JANA GROSAR

UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

VPLIV RAZBREMENILNE LOGISTIKE NA OKOLJE – PRIMER PODJETJA MPI – RECIKLAŽA d.o.o.

Ljubljana, oktober 2007 JANA GROSAR

IZJAVA Študentka Jana Grosar izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom dr. Gregorja Veselka, in dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh. V Ljubljani, dne 10.10.2007 Podpis:

KAZALO

1. UVOD ..................................................................................................................... 1

1.1. Namen...................................................................................................................................................... 2

1.2. Cilj............................................................................................................................................................ 2

1.3. Metode dela ............................................................................................................................................. 2

2. ZNAČILNOSTI LOGISTIKE ............................................................................. 3

2.1. Globalizacija poslovanja ........................................................................................................................ 3

2.2. Pojem in pomen logistike ....................................................................................................................... 4 2.2.1. Pomen logistike za podjetje in gospodarstvo.............................................................................. 5

2.3. Logistični podsistemi .............................................................................................................................. 7 2.3.1. Nabavna logistika ....................................................................................................................... 7 2.3.2. Notranja logistika ....................................................................................................................... 8 2.3.3. Distribucijska logistika............................................................................................................... 8 2.3.4. Poprodajna logistika ................................................................................................................... 9

2.4. Trendi v logistiki ..................................................................................................................................... 9

3. RAZBREMENILNA LOGISTIKA ................................................................... 10

3.1. Opredelitev razbremenilne logistike ................................................................................................... 10

3.2. Aktivnosti razbremenilne logistike...................................................................................................... 11

3.3. Cilji razbremenilne logistike................................................................................................................ 14

3.4. Predmet razbremenilne logistike......................................................................................................... 15

3.5. Pomen razbremenilne logistike............................................................................................................ 15

3.6. Pojem in potek tokov v proizvodnem podjetju .................................................................................. 16

3.7. Ovire pri uvajanju razbremenilne logistike v podjetje ..................................................................... 17

4. VARSTVO OKOLJA IN NEVARNI ODPADKI............................................. 17

4.1. Razlogi za ekološko vodenje podjetja ................................................................................................. 18

4.2. Surovine za reciklažo – nevarni ali nenevarni odpadki..................................................................... 19

4.3. Okoljevarstveno delovanje podjetja.................................................................................................... 20 4.3.1. Prilagajanje podjetij potrebam po varovanju okolja ................................................................. 21

4.3.1.1. Slovensko okoljsko pravo......................................................................................................... 22 4.3.1.2. Mednarodno okoljsko pravo..................................................................................................... 25

4.3.1.2.1. Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja............................................................................................... 26

4.3.1.2.2. Stockholmska konferenca.................................................................................................. 28 4.3.1.2.3. Dunajska konvencija o varstvu ozonskega plašča in Montrealski protokol o substancah, ki

delujejo škodljivo na ozonski plašč ................................................................................... 29

4.4. Prevozi nevarnih snovi ......................................................................................................................... 29 4.4.1. Prevoz po cesti.......................................................................................................................... 30 4.4.2. Prevoz po železnici................................................................................................................... 30 4.4.3. Pomorski prevoz....................................................................................................................... 31 4.4.4. Prevoz po notranjih plovnih poteh............................................................................................ 31 4.4.5. Zračni prevoz............................................................................................................................ 31

5. PREDSTAVITEV PODJETJA MPI-RECIKLAŽA D.O.O. .......................... 32

5.1. Vrste odpadkov ..................................................................................................................................... 33

5.2. Potek in dejavnost razbremenilne logistike v podjetju...................................................................... 34

5.3. Vpliv razbremenilne logistike v podjetju na okolje in zmanjševanje teh vplivov ........................... 38 5.3.1. Sistem ravnanja z okoljem ISO 14001 ..................................................................................... 42 5.3.2. IPPC direktiva .......................................................................................................................... 43

6. SKLEP .................................................................................................................. 44

LITERATURA............................................................................................................ 46

VIRI.............................................................................................................................. 48

1

1. UVOD V času globalne ekspanzije poslovanja in sodobnega načina življenja je vedno težje obvladljiva rast blagovnih in informacijskih tokov. Pri tem ima ključno vlogo kakovostna logistična dejavnost, od katere je odvisna tudi konkurenčnost podjetja. Pomemben dejavnik celotnega logističnega sistema je razbremenilna logistika, ki je v slovenskih podjetjih še v povojih, predstavlja pa pomemben element konkurenčne prednosti podjetja. Prav zato bo v diplomskem delu pozornost usmerjena prav nanjo. Razbremenilna logistika kot pomemben del proizvodnega sistema s krožnim tokom zagotavlja racionalno izrabo surovinskih in energijskih virov, preprečuje nastajanje ostankov in vrnitev le-teh nazaj v proizvodni proces. Razvoj razbremenilne logistike poveča ekološko ozaveščenost in zmanjša obremenjevanje naravnega okolja ter pripomore k uresničitvi ciljev trajnostnega razvoja in ustvarjanju pozitivnih učinkov za podjetje in narodno gospodarstvo. Uresničevanje ciljev razbremenilne logistike pa ima lahko neposreden vpliv tudi na okolje. Interes države, vladnih institucij in podjetja je, da bi bil ta vpliv, posebej takrat, ko je negativen, vse manjši. Podjetja lahko negativen vpliv razbremenitev preprečijo ali vsaj omilijo. To storijo tako, da pri procesu predelave uporabijo najboljšo razpoložljivo tehnologijo. Aktivnosti razbremenilne logistike in njihov vpliv na okolje bodo predstavljene na primeru podjetja MPI-RECIKLAŽA d.o.o. iz Črne na Koroškem. MPI-RECIKLAŽA d.o.o. je edino podjetje v Sloveniji, ki ima dovoljenje za predelavo izrabljenih baterij in drugih odpadkov na osnovi svinca. Diplomsko delo obsega pet poglavij. Uvodu, kjer so prikazani predmet, namen, cilj in metode dela sledi drugo poglavje, kjer pozornost namenjam logistiki. Logistika je nedvomno tista veda, ki ji bo v prihodnosti namenjeno največ pozornosti. V poglavju so predstavljene značilnosti, pojem in pomen logistike ter njen pomen za podjetje in narodno gospodarstvo. Sledi kratek opis vseh logističnih podsistemov, od nabavne logistike, notranje in distribucijske do poprodajne logistike. Poglavje se zaključi z napovedjo trendov. Tretje poglavje diplomskega dela je posvečeno razbremenilni logistiki. Poglavje se začne z opredelitvijo razbremenilne logistike, sledi predstavitev aktivnosti, ciljev, predmeta in pomena le-te. Četrto poglavje je namenjeno varstvu okolja in nevarnim odpadkom. Podrobno je predstavljeno slovensko in mednarodno okoljsko pravo, mednarodne konvencije s področja varstva okolja in mednarodni standardi, ki veljajo pri prevozu nevarnih snovi. Na kratko so predstavljene vrste odpadkov. S četrtim poglavjem se konča teoretičen uvod.

2

Predzadnje poglavje, aplikativni del diplomskega dela, je namenjeno obravnavi razbremenilne logistike v podjetju MPI-RECIKLAŽA d.o.o. in njenemu vplivu na okolje. Obširno so opisane vse aktivnosti razbremenilne logistike v podjetju ter vplivi teh aktivnosti na okolje. Podjetje na vsak negativni vpliv, ki ga povzroča aktivnost razbremenilne logistike, reagira tako, da ga poskuša preprečiti ali pa vsaj omiliti. Zadnje poglavje predstavlja sklep diplomskega dela. 1.1. Namen V procesu predelave se podjetje srečuje tudi z negativnimi učinki na okolje. Kot okoljsko odgovoren gospodarski subjekt je podjetje te vidike prepoznalo in skuša nanje vplivati v smeri preprečevanja ali zmanjšanja. Uporabna vrednost diplomskega dela bo ocena vpliva razbremenilne logistike podjetja MPI-RECIKLAŽA d.o.o. na okolje, v katerem posluje. Predstavljena bo vsaka aktivnost razbremenilne logistike in njen vpliv na okolje ter ukrepi, ki jih je izvedlo in jih še izvaja podjetje, da bi izničilo ali zmanjšalo negativne vplive. V diplomskem delu bom predstavila vse pomembne dejavnike, ki neposredno vplivajo na poslovanje podjetja, od predpisov o ravnanju z odpadki in varstvu okolja do mednarodnih standardov za prevoz nevarnih snovi. 1.2. Cilj Temeljni cilj diplomskega dela je preučiti potek, dejavnost in učinke razbremenilne logistike podjetja MPI-RECIKLAŽA d.o.o. na okolje ter aktivnosti, ki jih podjetje izvaja, da prepreči ali omili obremenjevanja okolja, ki ga povzroča predelava nevarnih odpadkov. Tezi diplomskega dela sta:

• Podjetje pri predelavi izrabljenih svinčevo-kislinskih baterij z aktivnostmi razbremenilne logistike povzroča negativne eksternalije.

• Negativne eksternalije skuša podjetje preprečiti ali v največji možni meri omiliti z učinkovitim obvladovanjem negativnih vplivov na okolje.

1.3. Metode dela V diplomskem delu bo uporabljena analiza teoretičnih virov, ki predstavlja osnovo za razumevanje obravnavanega področja. Teoretične vire predstavlja domača in tuja strokovna literatura. Pri opisu teorije, pojmov in ugotovljenih dejstev bom uporabila metoda deskripcije, pri definiciji pojmov pa metodo klasifikacije. Pri proučevanju sedanje povezanosti logistike in gospodarstva ter trendov, ki jih lahko pričakujemo v prihodnosti, bom uporabila dinamično metodo.

3

V analitičnem delu diplomskega dela bom z metodo analize predstavila vplive posamezne aktivnosti razbremenilne logistike podjetja MPI-RECIKLAŽA d.o.o. na okolje. 2. ZNAČILNOSTI LOGISTIKE Tržišče logistike je eno izmed najhitreje razvijajočih se tržišč v svetu. Povprečni stroški logistike predstavljajo od 12 do 15 odstotkov celotnega svetovnega bruto družbenega proizvoda (Kranjec, 2007, str. 16) ali od 10 do 17 odstotkov cene izdelka (Kranjc, 2007, str. 12) in se v zadnjem času močno povečujejo. Logistika prispeva k dodani vrednosti izdelkov, storitev in vpliva na poslovni uspeh podjetja. Logistika je ključna prav v oskrbovalni verigi, kjer je ena od njenih nalog tudi zagotavljanje optimalne ravni zalog za redno in ažurno zadovoljevanje kupčevih potreb. 2.1. Globalizacija poslovanja Globalizacija in liberalizacija svetovne trgovine spreminjata utečene načine ravnanja poslovnih subjektov. Nabava, proizvodnja in prodaja ne potekajo več lokalno, ampak globalno. Konkurenca na trgu in vse večje porabnikove preference še dodatno povečujejo kompleksnost poslovanja. Logistika nastopa kot vzvod za premagovanje časovnih in prostorskih ovir. Zaradi vse večjega pomena logistike in predvsem stroškov, ki nastajajo v logističnih procesih, je potreba po obvladovanju logistike ključna pri doseganju konkurenčne prednosti (Veselko, 2006, str. 11, 22). Tako mora biti logistika (Jelenc, 2000, str. 25, 26):

• orodje za obvladovanje oskrbovalnih verig (angl. Supply Chain), • zanesljiva, točna in hitra, • varna in stroškovno sprejemljiva, • izjemno odzivna, • omogočati mora oskrbo po sistemu »just in time«, • vsebovati mora sisteme za informacijsko spremljanje in sledenje pošiljk in • temeljiti mora na elektronskem poslovanju celovitih informacijskih sistemov.

Posledice globalizacije svetovne trgovine so rast proizvodnje, ki je domače in svetovno povpraševanje ni sposobno izčrpati, vse ostrejša konkurenca med podjetji, inovativni trženjski prijemi, konkurenčen boj za znižanje stroškov z ekonomijo obsega in izrabo prednosti lokalnih virov, izenačevanje proizvodov ter potreb potrošnikov, vse krajši življenjski cikel proizvodov, globalno financiranje z elektronskim prenosom podatkov, outsourcing itd. (Logožar, 2004, str. 32, 33).

4

Tako postaja logistika oz. poslovna logistika v razvitih podjetjih sestavni del strategije podjetja. Primarni razlog gre iskati v povečanih stroških nabave in distribucije. Pri tem moramo upoštevati, da se lahko vrste in načini nabave in distribucije med seboj zelo razlikujejo, kar gre pripisati tudi vse večji delitvi dela (Logožar, 2004, str. 31). Logistika bo v prihodnje še pridobivala na pomenu, predvsem na področju obvladovanja blagovnih tokov in z njimi povezanih informacij. Sodobno logistično podjetje si ne sme in ne more privoščiti organizacije ali miselnosti zaposlenih v smislu zaključenosti posamezne poslovne funkcije. Podjetje mora vsako aktivnost obravnavati kot sestavni del logističnega poslovanja z ustrezno informacijsko podporo, neprestanim izobraževanjem in medsebojnim sodelovanjem vseh zaposlenih (Gorenšek, 2005, str. 1). 2.2. Pojem in pomen logistike Logistika je svoj pravi razmah doživela šele v drugi polovici dvajsetega stoletja, medtem ko se je sam izraz logistika pojavil že pred časom. Pojem logistika izvira iz vojaške doktrine, ki pravi, da učinkovitost vojaške organizacije ne določa samo uporabljeno orožje in borbena sposobnost, ampak tudi možnost oskrbovanja s hrano in strelivom (Weele, 1998, str. 237). »Logistika je veda in praktična dejavnost, ki se ukvarja s proučevanjem in reševanjem problemov časovne in prostorske neenakomernosti pretoka stvari (širše logističnih objektov) od pridobivanja surovin do končnega porabnika gotovih proizvodov; pri tem je ključno tudi vračanje embalaže, pomožnih transportnih sredstev, odpadkov in izmečka v ponovno uporabo, predelavo, trajno deponiranje ali pa uničenje. Dejavnost logistike je torej celostno in vzajemno upravljanje, vodenje ter izvajanje storitev zunanjega in notranjega transporta, skladiščenja in pretovornih manipulacij stvari s procesnega, ne pa le institucionalnega in funkcijskega vidika obravnave« (Oblak, 1997, str. 13). Vodenje logistike vsebuje vse materialne tokove, od toka nabavljenega materiala v podjetje, toka v proizvodnem procesu do toka izdelkov do kupcev. Izhodišče predstavlja prodajni plan in z njim povezan plan proizvodnje. Logistika kot funkcija vsebuje planiranje materiala, oskrbo s surovinami in drugim materialom, notranji transport, skladiščenje in fizično distribucijo (Weele, 1998, str. 238). V preteklosti so logistiko opredeljevali kot instrument racionalizacije. Od logistike kot servisne dejavnosti se je pričakovalo, da bo izpolnjevala predpisane naloge z minimalnimi stroški. Tako opravlja nabavna logistika oskrbo poslovnega sistema, distribucijska logistika pa dobavo »outputa« poslovnega sistema. Logistiko kot servisno dejavnost opredeljuje načelo 5P, po katerem mora logistični koncept poskrbeti, da bo material na voljo ob pravem času, v pravi količini in pravilne kakovosti, na pravem mestu in z minimalnimi stroški (Logožar, 2006, str. 7).

5

Spremenjene tržne razmere pa kažejo, da so se zahteve do logistike tako povečale, da ima sedaj že različna kakovost logističnih storitev neposreden vpliv na tržno uspešnost in na sam dobiček podjetja (Logožar, 2006, str. 7):

• vedno večja raznolikost izdelkov in hkrati vse krajši življenjski cikel izdelkov postavljajo pred logistiko čedalje bolj diferencirane zahteve;

• koncept sinhronizirane nabave (»just in time«) zahteva od dobaviteljev popolno prilagodljivost glede količine in dobavnega časa in hkrati zagotovitev optimalne terminske zanesljivosti;

• zaradi presežne ponudbe je potrebna vse večja pozornost glede želja odjemalcev v zvezi z logističnimi značilnostmi izdelka (pakiranje, transportna enota).

V nadaljevanju bom predstavila pomen logistike za podjetje in gospodarstvo, saj predstavlja logistika za številna podjetja in za narodno gospodarstvo pomemben dejavnik konkurenčnosti in uspešnosti. 2.2.1. Pomen logistike za podjetje in gospodarstvo Globalizacija tržnega gospodarstva ima velik vpliv na logistične sisteme posameznih držav. Različna kakovost logističnih storitev pa ima neposreden vpliv tudi na tržno uspešnost podjetja in s tem na dobiček podjetja, likvidnost ipd. a) Pomen logistike za podjetje Logistika je za številna podjetja pomemben dejavnik uspešnosti in konkurenčnosti. Pozitivni in v določenih okoliščinah tudi negativni učinki nastajajo zaradi vpliva logistike na uspešnost in likvidnost podjetja (Logožar, 2001, str. 14). Vse večja konkurenca na domačem trgu sili podjetja v zniževanje cen, kar neposredno vpliva na stroške. Domača podjetja zato razmišljajo o organizacijskih izboljšavah na vseh področjih poslovanja. Praksa v tujih podjetjih kaže, da so največje možnosti za izboljšave in s tem zniževanje stroškov prav na logističnem področju. Logistika je povezovalno področje materialnega in informacijskega toka. Zaradi povezujoče vloge, ki jo ima logistika v podjetju, lahko le-ta prevzame vlogo koordinatorja. Logistika prevzema določene naloge na področju nabave, proizvodnje, distribucije itd. Tako ima logistika pomembno vlogo pri tem, ali bo podjetje uspešno ali neuspešno (Jelenc, 2000, str. 26). Spremenjena tržna razmerja so privedla do tega, da so se spremenile tudi naloge v logističnih podsistemih. Naloga nabavne logistike ni več samo zagotavljanje razpoložljivosti potrebnih materialov, ampak tudi dolgoročna integracija dobaviteljev v logistično verigo, posebej zaradi vse manjše globine proizvodnih programov. Notranja logistika mora dejavno sodelovati pri reorganiziranju proizvodnih struktur. Pri tem je treba na eni strani alternativne organizacijske koncepte presojati z logističnega vidika, na drugi strani pa posamezne organizacijske enote

6

med seboj povezati, da se ustvari optimalni materialni tok. Posledica zaostrene konkurence se za distribucijsko logistiko kaže v tem, da podjetja z izboljšanim dobavnih servisom ali večjo terminsko zanesljivostjo izrabljajo nadaljnje možnosti za diferenciranje proizvodov in s tem ustvarjajo konkurenčno prednost. Logistika je tok materiala, podprt s tokom informacij, zato je za podjetje ključno, da postavi v središče pozornosti načrtovanje in krmiljenje celotne logistične verige, torej koordiniranje materialnega toka kot dejansko logistično inovacijo. S povečano fleksibilnostjo in izboljšanim dobavnim servisom ima logistika neposreden vpliv na zniževanje stroškov, ki temeljijo na povečani sinergiji in vključevanju logistike v dolgoročne odločitve, in finančni rezultat podjetja (Logožar, 2006, str. 7). b) Pomen logistike za narodno gospodarstvo Logistika je pomemben razvojni dejavnik narodnega gospodarstva. Izpostavljena je vplivom potreb tržišča, tako domačega kot svetovnega, naraščanju mednarodne menjave, novim proizvodom, stroškom pretoka materiala, problemu oskrbe z energijo in uvajanju sodobnih transportnih sredstev (Švajger, 2004, str. 9). Za sodobna razvita gospodarstva je značilno gospodarno ravnanje, kar pomeni družbena in mednarodna delitev dela ter pri tem v razmestitveni in časovni soodvisnosti tudi poslovno neposredno in posredno povezanost sistemov. Pogoj za dosego takšnega stanja je združevanje ljudi in sredstev v gospodarstvu, kar ima za posledico realizacijo proizvodnih ciljev ter zadovoljstvo porabnikov blaga in storitev tako s prostorskega kakor časovnega vidika. Ugotavljanje procesnega-logističnega pretoka stvari, informacij, ljudi in energije z medorganizacijskega, narodnogospodarskega in mednarodnega vidika poda jasno sliko o delitvi dela v gospodarstvu, prav tako nakaže na ustrezno razlikovanje potreb, povezanih s prostorsko namestitvijo industrijskih, trgovinskih in storitvenih poslovnih sistemov in gospodarstev (Logožar, 2001, str. 10). Naraščajoče zahteve po distribucijskem gospodarstvu pomenijo, da narašča pomen logističnih dejavnosti. Pri tem pa je potrebno poudariti, da se logistični pretok stvari, energije, informacij in ljudi z narodnogospodarskega vidika močno razlikuje (Oblak, 1997, str. 30, 31). Logistični pretok je večji v razvitejših narodnih gospodarstvih, kjer znaša 10-11 odstotkov BDP. Izboljšanje produktivnosti narodnega gospodarstva ima pozitivne učinke na ceno blaga in storitev, plačilno bilanco, vrednost valute, konkurenčnost na globalnih trgih, dobiček, razpoložljivost investicijskega kapitala in gospodarsko rast, to pa omogoča višjo stopnjo zaposlenosti. Logistika kot veda ima vpliv na celotno gospodarstvo, saj vpliva na stroške, med drugim pa vključuje tudi rešitve, ki ne zadevajo le posameznega poslovnega sistema. Zato so pomembne narodnogospodarske razmere in možnosti za oblikovanje logističnih storitev s tehničnega, pravnega, socialnega in ekonomskega vidika (Logožar, 2001, str. 36).

7

2.3. Logistični podsistemi Glavna naloga logistike je zagotoviti optimalen pretok blaga v celotni logistični oziroma oskrbovalni verigi. Logistična veriga zajema vse logistične procese v podjetju, pri dobaviteljih in pri kupcih. Procesi se nanašajo na oskrbo, proizvodnjo, distribucijo in vračanje ostankov in odpadkov: nabavni procesi, procesi skladiščenja in medskladiščenja, proizvodni procesi, procesi pakiranja, procesi dobave, procesi transporta in oskrbe ostankov in odpadkov-razbremenilna logistika. SCM (angl. Supply Chain Management) oziroma upravljanje oskrbovalnih verig je sodoben logistični sistem, ki pomeni združitev in uskladitev managerskih, organizacijskih in tehnoloških nalog s poudarkom na partnerstvu in sodelovanju med vsemi udeleženci, ki nastopajo v poslovnem procesu s ciljem doseči večjo konkurenčnost (Veselko, 2006, str. 11). Sestavljajo ga zgoraj našteti poslovni podsistemi: nabavna logistika, notranja logistika, distribucijska logistika, poprodajna logistika in okoljevarstvena ali razbremenilna logistika. SCM je privedel do združitve poslovnih procesov, ki so prej delovali samostojno in nekoordinirano. Potekajo od končnega porabnika preko izvornega dobavitelja, ki dobavlja produkte, storitve in informacije. Vse to povečuje dodatno vrednost za kupca. V nadaljevanju bom na kratko predstavila osnovne značilnosti logističnih podsistemov, ki vplivajo na podjetje. Učinkovito upravljanje podsistemov znižuje stroške poslovanja, kar povečuje konkurenčno prednost podjetij. 2.3.1. Nabavna logistika Osnovna naloga nabavne logistike je, da oskrbi poslovni sistem s potrebnimi surovinami, materiali, polproizvodi in proizvodi v ustrezni količini in kakovosti za nemoteno izvedbo poslovnega procesa. Nabava je učinkovita, ko je blago dobavljeno v pravem času, na pravi kraj in z ekonomsko upravičenimi stroški (Logožar, 2004, str. 100). Najprej mora nabavna logistika, ki sodeluje z nabavno službo in proizvodnjo, na podlagi plana ugotoviti in opredeliti nabavne potrebe. Ko opredeli nabavne potrebe, definira, kaj bo proizvedla sama in kaj bo kupila pri dobavitelju (angl. outsourcing). Osnovni cilji vsakega podjetja so, da pri dobaviteljih ohranijo in razvijajo dobavno pripravljenost, sposobnost in poslovno trajnost oz. zvestobo. Geografska razpršenost dobaviteljev je pomembna za zmanjšanje tveganja, predvsem pri mednarodnih nabavah, medtem ko je z vidika nabavne logistike smotrno imeti dobavitelje čim bliže poslovnemu sistemu (Oblak, 1997, str. 44).

8

2.3.2. Notranja logistika Notranja logistika zajema gibanje in mirovanje materiala od skladišča nabavljenega materiala prek proizvodnje do skladišča gotovih proizvodov. Funkcija notranje logistike se prične s količinskim in kakovostnim prevzemom blaga, ki ga je nabavna logistika dobavila v poslovni sistem. Kakovostni prevzem je kontrola kakovosti vhodnega materiala, ki se zagotavlja z ustreznim managementom kakovosti in je predvsem preventivne narave. Notranja logistika skrbi za notranji transport, to je premeščanje, medskladiščenje materiala v proizvodnji in transport proizvodov iz proizvodnje v skladišče končnih proizvodov. Sem spadajo tudi nekateri dejavniki, ki vplivajo na doseganje ciljev podjetniške logistike, med drugim lokacija tovarne oz. obratov, tip proizvodnje, razmestitev proizvodnih sredstev in pretočni čas materiala in informacij. Osnovno načelo notranje logistike je čim bolje izrabiti prostor ter skrajšati pot in pretočni čas materiala v podjetju, ki je definiran kot čas, ki preteče od trenutka vhoda materiala v proizvodni proces pa do trenutka, ko se gotovi proizvodi uskladiščijo v skladišču gotovih proizvodov (Logožar, 2004, str. 106, 107). Notranja logistika torej obvladuje vse logistične naloge znotraj podjetja. 2.3.3. Distribucijska logistika Distribucijska logistika obravnava tok gotovih proizvodov od proizvajalca do končnega porabnika. Pri tem je ključno, da so gotovi proizvodi, ki so namenjeni kupcu, v zahtevani količini in kakovosti, ob pravem času na pravem mestu, nepoškodovani in z optimalnimi stroški v skladu s kupoprodajno pogodbo (Logožar, 2004, str. 108). Naloga distribucijske logistike je poiskati in uvesti takšne vzajemne odnose med stroški proizvodnje in pakiranja na eni strani in stroški distribucije na drugi strani, da so odprte organizacijske možnosti za sočasno optimiranje na ravni poslovnega sistema in na njegovi medorganizacijski ravni. Drugi vidik, ki je z vidika nizkih logističnih stroškov enako pomemben, je logistični servis (Oblak, 1997, str. 54). Vse, kar velja za nabavno logistiko, velja tudi za distribucijsko logistiko. Razlika je v tem, da poslovni sistem sedaj ne nabavlja, ampak prodaja gotove proizvode, ki jih je ustvaril v proizvodnem procesu (Oblak, 1997, str. 52). Z razvojem gospodarstva se spreminja tudi položaj distribucijske logistične funkcije posameznega poslovnega sistema, predvsem v smeri, da postaja ta vedno manj izvedena funkcija temeljnih poslovnih procesov nabave, proizvodnje in porabe (Oblak, 1997, str. 54).

9

2.3.4. Poprodajna logistika Poprodajna logistika je najmlajši podsistem mikrologističnega sistema. Prav zaradi tega jo nekatere organizacije še ne poznajo in jo zato zanemarjajo. Treba je poudariti, da je lahko prav poprodajna logistika pomemben vir konkurenčne prednosti za podjetje. Če si želi podjetje utrditi svoj položaj na trgu, si mora tudi po opravljeni prodaji prizadevati, da ustvarja konkurenčno prednost. To lahko doseže s ciljno usmerjenimi poprodajnimi storitvami, ki spodbujajo zaupanje pri kupcih. Strategija poprodajnih storitev mora biti dolgoročno naravnana. Posebno pozornost mora podjetje nameniti usposabljanju kadrov za opravljanje teh storitev, spremljanju in proučevanju odzivov kupcev nanje. Ključne so povratne informacije (Logožar, 2004, str. 117). 2.4. Trendi v logistiki Na področju transporta pridobivajo na pomenu evropski transportni koridoriji, ki omogočajo premagovanje geografskih razdalj in imajo močan vpliv na razvoj gospodarstva določenega področja. Intermodalnost je ključen faktor pri razvoju transportnega sistema, katerega naloga je zagotavljati hitro in uspešno oskrbo gospodarstva. Cilj razvoja cestninskega sistema v Evropski uniji in v Sloveniji je uvedba interoperabilnega elektronskega cestninskega sistema, v katerem se cestnina plačuje brez ustavljanja vozil in kjer uporabnik plačuje po načelu prevožene poti. Avtomatski sistem za merjenje in zajem podatkov o tovorih je hiter in nezmotljiv priročnik. Sistem zajema podatke o prostornini in teži tovorov, fotografski posnetek merjenega tovora pa omogoča izboljšano transparentnost, hkrati pa povečuje kakovost storitve (Žagar, 2006, str. 59, 60). Sledljivost blaga je ena od pomembnih konkurenčnih prednosti podjetij. Pri sledenju vozil je tehnologija GPS (angl. Global Positioning System) že dovolj razvita in omogoča celovito spremljanje statusa voznega parka. Poleg sledenja blaga na poti pridobiva na pomenu tudi sledenje posameznih transportnih enot (palete, paketi). Da bi preprečili zamude v dobavni verigi in zagotovili identifikacijo tovora, lahko podjetja v svoje poslovanje uvedejo pametne tehnologije. Ena od takšnih tehnologij je radiofrekvenčna identifikacija (RFID-Radio Frequency Identification), ki se uporablja na področju upravljanja radijskega spektra, interoperabilnosti in standardizacije. Drugi elementi identifikacije so skupni standardi poročanja (npr. EDI/EDIFACT), nove komunikacijske platforme (npr. XML) in črtna koda (Planina, 2006, str. 55-58) .

10

Z izboljšanjem informacijske tehnologije in aplikacij za vodenje proizvodnje se je pokazala možnost programirane oskrbe proizvodnih linij. Primeri oskrbe proizvodnih linij so programirani pretoki, kot npr. Sinhro, L3P-s, CPL2 ipd (Okroglič, 2006, str. 49). Implementacija celotne programske in strojne opreme za spremljanje in sledenje v različnih izvedbenih fazah proizvodnje vpliva na znižanje stroškov oziroma povečanje učinkovitosti poslovanja, kar omogoča sprotno obvladovanje in prilagajanje spremembam. Tudi na razbremenilno logistiko pomembno vplivajo IKT (informacijske in komunikacijske tehnologije). Tehnologija se uporablja pri trgovanju prek interneta (borza recikliranja), pri nadzoru kakovosti in certificiranju z obdelavo digitalnih posnetkov, intranetu itd. Po vpeljavi Evropskega kataloga odpadkov-EWC (angl. European Catalogue of Waste) in Seznama nevarnih odpadkov-HWL (angl. Hazardous Waste Liter) ima elektronsko poslovanje na internetnih dražbah za proizvajalce vse večji pomen. Sedaj so informacije o podjetjih, ki poskrbijo za odstranjevanje specifične vrste odpadkov, zlahka dostopne. 3. RAZBREMENILNA LOGISTIKA Tržno povpraševanje po razbremenilni logistiki je nastalo zaradi dveh zelo različnih faktorjev. Eden je tržna vrednost recikliranja in ponovne uporabe, drugi razlog pa so zakonske zahteve ali »zeleni zakon«, ki je dejaven predvsem v Evropi in zahteva od proizvajalcev, da odgovarjajo za svoje proizvode v celotni življenjski dobi (Antloga-Kapitler, 2003, str. 17). 3.1. Opredelitev razbremenilne logistike Podjetje, kot sistem, je v stalni interakciji z okoljem. Odnosi, ki se vzpostavijo, so lahko negativni ali pozitivni. Negativni odnosi so prisotni takrat, kadar podjetje iz okolja črpa surovine, vodo, zrak, vrača pa škodljive snovi, odpadke, hrup itd. Pozitivni odnosi se med podjetjem in okoljem vzpostavijo takrat, ko se podjetje z uporabo novih tehnologij in postopkov trudi zmanjševati uporabo surovin, odpadkov, ob doseganju enakih proizvodnih učinkov (Roth, 1992, str. 31). Tradicionalno delovno področje poslovne logistike sega od nabave, proizvodne, distribucije do oskrbe z rezervnimi deli. Glede na vse krajši življenjski cikel proizvodov, vse večjo pomembnostjo ekoloških omejitev in standardov v zakonodaji ter osveščenostjo potrošnikov o pomembnosti varstva okolja, narašča pomen razbremenilne logistike. Podjetja so odgovorna za svoje proizvode tudi potem, ko jih uporabniki po uporabi zavržejo. To področje logističnih storitev podjetja imenujejo razbremenilna, okoljevarstvena ali zelena logistika (Logožar, 1999, str. 31, 32). Nemški avtorji so razbremenilno logistiko najnatančneje opredelili. Imenujejo jo »Entsorgungslogistik«. Angleški avtorji ji posvečajo

11

manj pozornosti. Tri najpogostejša poimenovanja so: »reserve logistics«, »reserve distribution« in »return logistics« (Logožar, 2004, str. 123). Razbremenilna logistika je obratni proces tradicionalne logistike. Obsega planiranje, implementacijo in nadzor stroškovno učinkovitih tokov materiala, zalog, končnih izdelkov, embalaže in odpadkov od točke porabe do točke nastanka z namenom, da se ponovno uporabi ali odstrani. Tabela 1 v Prilogi prikazuje razlike med tradicionalno in razbremenilno logistiko. Udeleženi v oskrbni verigi so prisiljeni, da v svoje poslovanje vključijo aktivnosti razbremenilne logistike. S tem zadovoljujejo okoljske zahteve in pridobijo konkurenčno prednost. Podjetja so prisiljena iskati konkurenčno prednost z zmanjšanjem stroškov v vseh delovnih procesih (Lipičnik, Kramar, 2006, str. 26, 27). 3.2. Aktivnosti razbremenilne logistike Naloge razbremenilne logistike so (Lipičnik, Kramar, 2006, str. 27):

• zbiranje, nadziranje, sortiranje in ločevanje, • medskladiščenje, manipulacija in transport, • recikliranje, • zbiranje, deponiranje in odvajanje ostankov in odpadkov.

Prvi proces je zbiranje, sortiranje in ločevanje ostankov oziroma odpadkov pred reciklažo zaradi lažjega recikliranja. Zbiranje je odvisno od same strukture nastajanja ostankov oziroma odpadkov, ki jo opredeljuje količina po mestu nastanka, ritem nastajanja in snovna sestava zbranih ostankov oziroma odpadkov. Podjetja lahko zbirajo v samem podjetju ali v za to prilagojenih zbirnih centrih-pooblaščenci za zbiranje. Zbirni centri so primer učinkovitih sistemov, ki združujejo vse štiri faze, saj so hkrati zbirni, sortirni in distribucijski centri, omogočajo pregled nad vso verigo, omogočajo lažjo prodajo in nadaljnjo obdelavo razbremenilnega blaga, hkrati pa je boljša tudi informiranost. Primeri zbirnih centrov v Sloveniji: • SloPak-zbirni centri za oddajo odpadne embalaže; • Papir Servis d.d.-zbirni center za papir; • EKOL d.o.o.-zbirni center za odpadna olja; • EKOGVID-zbirni center za papir, karton, folije, kovinske odpadke, palete, tekstil,…).

Mešane odpadne materiale je potrebno sortirati, saj specifična sestava odpadnega materiala narekuje različne pristope in tehnične procese recikliranja in obdelave. Kot sem omenila, so zbirni centri tisti, ki poleg zbiranja opravljajo tudi sortiranje. Podjetje mora pri procesu

12

zbiranja nadzirati materialne tokove ostankov oziroma odpadkov. Vsako proizvodno podjetje mora vsako leto popisati vse odpadke, ki jih proizvede ali predela. Te količine se vodijo v zapisniku, kjer pa si podjetja največkrat pomagajo z ustrezno programsko opremo. Ko mesto nastanka odpadkov oziroma ostankov ni identično mestu ponovne uporabe ali odstranitve, se pojavi potreba po transportu. Transport je potreben, ko želimo odpadke dostaviti na kraj ravnanja z odpadki ali na kraj njihovega odlaganja. Pri transportu mora biti podjetje pozorno na ustrezno izbiro transportnega sredstva, transportnega procesa, na transportni objekt, razpoložljivi čas ter odpravno in dobavno mesto. Poleg transportne razdalje, časa trajanja transporta in prostornine transportnega sredstva, mora podjetje za uspešno izvedbo transporta upoštevati še verjetnost, da je transportno sredstvo udeleženo v prometni nesreči in posledice, ki jih ima lahko nesreča za okolje (Marzi, 2006, str. 39). Pri transportu nevarnih odpadkov mora podjetje dosledno upoštevati veljavne mednarodne predpise s področja prevoza nevarnega blaga po posameznih prometnih panogah. V primeru izlitja nevarnih snovi je prevoznik dolžan obvestiti Center za obveščanje na številko 112. Če se med prevozom zamenja transportno sredstvo ali v primeru, da je potrebno objekt transporta vmesno skladiščiti, so potrebni procesi pretovorjenja. Pri tem obstaja nevarnost, da pride do sprostitve odpadkov, kar lahko nekontrolirano obremeni okolje. Podjetje si mora prizadevati, da je pretovornih manipulacij čim manj, ker povzročajo stroške, poleg tega pa še dodatno obremenjujejo okolje. Funkcijo časovne premostitve opravlja skladišče. Skladiščenje je lahko dokončno ali pa le prehodno do reciklaže ali do dokončnega odlaganja na drugem mestu. Potreba po skladiščenju lahko nastane iz več razlogov. Eden od njih so ekonomsko učinkovito oblikovane transportne enote oziroma količine. Ostanki se skladiščijo tudi zato, ker se za operacije z ostanki zahteva minimalna količina, ki pa ni dosežena, lahko pa je razlog tudi nasproten. Ostanki se skladiščijo zaradi varnostne zaloge ali pa se tam nahajajo zato, ker se morajo pripraviti za nadaljno predelavo. Skladiščni prostor mora biti urejen za ločeno zbiranje posameznih vrst odpadkov, nevarni odpadki morajo biti obvezno ločeni od ostalih vrst odpadkov. V primeru razsutega tovora mora biti skladišče primerno pokrito, da prepreči nekontrolirano uhajanje prašnih delcev v okolje. Pri skladiščenju nevarnih snovi se morajo upoštevati sanitarno-tehnični pogoji. Zagotoviti se mora varnost v skladu s predpisi o varstvu okolja, predpisi o varnosti in zdravju pri delu, predpisi o varstvu voda itd. Zagotoviti se mora osebna varovalna oprema, paziti je potrebno na temperaturo, vlago in svetlobo, ki morajo ustrezati pogojem, opredeljenim na etiketi. V primeru skladiščenja nevarnih kemikalij, ki tvorijo zdravju nevarne pline, mora biti tveganje, ki je povezano z lokacijo, strokovno opredeljeno v oceni vplivov na okolje. Ko so odpadki oz. ostanki pripravljeni, se lahko pričnejo procesi predelave. Sem štejemo postopke, katerih namen je uporaba odpadkov ali njihova ponovna uporaba, reciklaža za

13

predelavo v surovine in izraba kurilne vrednosti odpadkov. Odstranjevanje odpadkov poteka s pomočjo fizične, kemične, termične predelave, z namenom končne oskrbe ali odlaganja (odlagališče nevarnih odpadkov, podzemno trajno odlaganje, shranjevanje v zabojnike). Recikliranje je tržna kategorija, katere cilj je proizvodnja materialov za nadaljno uporabo in je pomemben dejavnik pri varovanju okolja. Recikliranje pridobiva na pomenu, saj je proces pridobivanja kovin iz kovinskih ostankov energetsko učinkovit način, poleg tega se podjetju ponujajo vedno boljše možnosti predelave, ki manj obremenjujejo okolje in so ekonomsko upravičene, z reciklažo izločimo nevarne in nenevarne snovi iz kroga odpadkov, prav tako se z njeno uporabo izognemo črpanju naravnih virov, znižujemo nastajanje toplogrednih plinov in ohranjamo naravno bogastvo. V razvitih državah postaja reciklaža nekaterih nevarnih odpadkov vse dražja, kar gre pripisati vedno bolj omejevalni okoljski zakonodaji (Šegel, 2002, str. 10). Recikliranje zagotavlja velik delež preskrbe s številnimi kovinami. Iz odpadnih izdelkov ali njihovih ostankov lahko pridobimo baker, aluminij, svinec, cink, plemenite kovine in težko taljive kovine ter jih brez vpliva na kakovost vrnemo v proizvodni proces. Proizvodni izdelek je rafinirana kovina ali polizdelek, t.j. kovina ali kovinska zlitina v obliki ingota, kovani ali ekstrudirani obliki, obliki folije, pločevine, trakov, palic itd. Z reciklažo podjetje MPI-RECIKLAŽA d.o.o. predela iztrošene svinčevo-kislinske baterije v sekundarni svinec in PP-regenerat. Ko je postopek reciklaže zaključen in so izkoriščene že vse koristne lastnosti in možnosti uporabe, odpadke oz. ostanke deponiramo na primerno urejeno odlagališče. »Odlagališča so običajno naravne ali umetne kotanje, ustrezno pripravljene, da se preprečijo neugodni vplivi na okolje, kjer se odpadki po plasteh poravnavajo, kompaktirajo in zasipavajo (Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih, 2006)«. Nahajajo se na geološko in hidrološko primernih lokacijah. V večini primerov so locirana na površini, lahko pa so tudi v zemlji, npr. v opuščenih rudniških rovih. Pred pričetkom obratovanja mora podjetje, ki upravlja z odlagališčem, pridobiti ustrezno dovoljenje za obratovanje. Na odlagališče se lahko odlagajo le tisti odpadki, za katere je pridobljena ocena o ustreznosti odpadka. Prepovedano je odlaganje tekočih odpadkov in odpadkov, ki imajo glede na pogoje odlaganja lastnosti vnetljivega, korozivnega, eksplozivnega in oksidativnega odpadka. Prednosti odlaganja na odlagališčih nevarnih odpadkov so (Middleton, 1999, str. 240): ekonomičnost odlaganja trdnih nevarnih odpadkov; začetna investicija je v primerjavi z drugimi metodami nizka; je končna metoda odlaganja odpadkov, za razliko od sežiganja, ki zahteva še dodatno obdelavo; sprejme lahko vse vrste odpadkov. Slabosti odlaganja na odlagališčih so (Haque, 1995, str. 72): periodično vzdrževanje odlagališč; za izgradnjo odlagališča je potrebna posebna konstrukcija; pri razkrajanju lahko nastajajo plini, ki so nevarni in neprijetni; v visoko onesnaženih področjih ni na voljo ustreznega zemljišča brez ekonomskih posledic.

14

Pred odlaganjem na odlagališče se lahko odpadki in ostanki tudi skladiščijo. Skladiščimo jih iz različnih razlogov. Lahko je to primerna količina za odvoz na odlagališče, drugi razlog je priprava odpadkov in ostankov (npr. žlindra izstopi iz proizvodnega procesa vroča, potrebno jo je ohladiti) itd. Drug način ravnanja z odpadki, ko so izkoriščene že vse koristne lastnosti, je sežig odpadkov. Sežigalnice so obrati, namenjeni sežigu odpadkov. Nahajajo se v bližini tovarn ali v naselju. Prednost sežiga odpadkov je toplotna energija, zaradi visokih temperatur se uničijo škodljive snovi in zmanjša volumen odpadkov. Zaradi emisije različnih plinov obstaja tveganje neprijetnih vonjav in onesnaženja okolja, kar poleg visokih stroškov predstavlja slabost sežiganja. Za sežig so primerni nevarni odpadki z visoko vsebnostjo organskih snovi, kot npr. topila, odpadna olja, mešanice olj, plastika, guma, bolnišnični in farmacevtski odpadki, odpadki rafinerij in organski odpadki, ki vsebujejo žveplo, fosfor ali dušik itd. 3.3. Cilji razbremenilne logistike Z delovanjem razbremenilne logistike se uresničujejo ekonomski cilji in cilji v zvezi z varstvom okolja. V okviru ekonomskih ciljev ločimo dve oporni točki za formuliranje stvarnih ciljev. Razbremenilna logistika lahko poveča prizadevanja podjetja za zmanjšanje obremenjevanja naravnih virov, na strani inputov pa pospešuje recikliranje ostankov. Pri tem nastanejo prihranki pri uporabi redkih surovin. Na strani outputov je cilj enak. V primeru, da možnosti nadaljnje uporabe ali predelave ne obstajajo, mora razbremenilna logistika v podjetju zagotoviti okolju prijazno prostorsko časovno transformacijo odpadkov do njihove odstranitve (Logožar, 2004, str. 131). Rada bi poudarila, da krožni tokovi predstavljajo le del neke celote. Z vidika okoljske prednosti je pomemben skupni učinek. Tudi procesi reciklaže uporabljajo surovine in energijo ter obremenjujejo okolje s trdnimi, tekočimi in plinastimi odpadki ter odpadno toploto in hrupom. Zato je potrebno za vsak krožni tok opraviti snovne in energijske bilance, ki se morajo ujemati na ravni celotnega kroženja. Ekonomski cilji razbremenilne logistike se odražajo v izboljšani rentabilnosti podjetja. Če podjetje kot merilo rentabilnosti uporablja stopnjo donosa, lahko oporne točke izpeljemo iz ciljev razbremenilne logistike. Če podjetje poveča kvoto ostankov, ki jih reciklira, se zmanjša količina ostankov za odstranitev, s čemer doseže podjetje znižanje stroškov za razbremenitev. Avtomatizacija pretoka ostankov zniža tudi stroške za plače zaposlenih. Povečanje deleža ostankov, ki jih lahko podjetje z mikroreciklažo ponovno uporabi ima lahko za posledico nižje stroške vhodnih prvin. Pri makrorecikliranju se lahko poveča dobiček na podlagi iztržka od prodaje ostankov. Podjetja z investicijami v delovna sredstva za razbremenilno logistiko (npr. zbirna, transportna, pretovorna in skladiščna sredstva) povzročajo vezavo kapitala. Ta

15

sredstva praviloma privedejo do avtomatizacije in s tem pripomorejo k večji racionalizaciji razbremenilne logistike. Kadar se s postopki recikliranja ostankov zmanjšuje poraba surovin in obremenjevanje okolja, se hkrati zmanjšujejo tudi celotni stroški podjetja, povečuje pa se rentabilnost podjetja, govorimo o harmoničnosti ekonomskih ciljev in ciljev varstva okolja. Do konflikta med ekonomskimi cilji in cilji varstva okolja pa prihaja, ko se uresničevanje ciljev varstva okolja odraža v povečanju celotnih stroškov in/ali vezave kapitala (Logožar, 2004, str. 132). Razbremenilna logistika s svojimi cilji skrbi za učinkovito izrabo surovin, zmanjšano porabo prostora, ki bi ga morali nameniti ostankom oziroma odpadkom in vpeljevanje krožnega toka v izrabo materiala. 3.4. Predmet razbremenilne logistike Predmet razbremenitve ima več različnih opredelitev, kot so (Logožar, 2004, str. 124): odpadek, ostanek, »nonproduktoutput«, reziduum, sekundarne surovine, razbremenitveno blago in škart. Ker se nobeno imenovanje ni moglo uveljaviti, enotne definicije, kaj je predmet razbremenitve, ni. Predmet razbremenilne logistike najlažje opredelimo s tremi merili, ki skupaj tvorijo hierarhijo pojmov. Prvo merilo se nanaša na stvarne cilje podjetja, drugo merilo na vrednost in tretje merilo na agregatno stanje snovi. Slika 1 v Prilogi prikazuje predmete razbremenilne logistike, katerih natančnejši opis sledi v nadaljevanju. Pri proizvodnji in distribuciji nastajajo poleg želenih proizvodov tudi takšni, ki ne ustrezajo stvarnim ciljem podjetja. Imenujemo jih ostanki oziroma odpadki. Odpadki nimajo ekonomske vrednosti za povzročitelja, zato niso primerni za recikliranje. Podjetja jih zato prepustijo specializiranim podjetjem, ki jih ustrezno odstranijo. Odpadki so odpadne vode, izpuhi (izpusti v zrak) in odpadki v ožjem pomenu. Odpadki v ožjem pomenu in ostanki imajo za povzročitelja in/ali tretjega zadovoljivo vrednost za recikliranje. Klasifikacija določenega materiala je odvisna od trenutnih okoliščin in se razlikuje glede na okoliščine ter od podjetja do podjetja. Vsako podjetje ostanke vrednoti različno. Na razvrstitev vplivajo tudi širše družbene razmere, tehnični napredek in spremembe povpraševanja (Logožar, 2004, str. 127). 3.5. Pomen razbremenilne logistike Razbremenilna logistika je pridobila na pomenu, saj nanjo pomembno vplivajo zakonodaja, ekonomski dejavniki in razširjena odgovornost potrošnikov in podjetij.

16

Razbremenilna logistika je za podjetje potrebna (Logožar, 2002, str. 3): • zaradi izpolnjevanja zakonov, ki zahtevajo posebno ravnanje z ostanki (varovanje

okolja, združljivost in nezdružljivost snovi, skladiščenje nevarnih snovi itd.); • zaradi odgovornosti za nevarne odpadke, ki jih javne komunalne ustanove niso dolžne

odstranjevati; • zaradi višjih stroškov, ki jih je treba plačati podjetjem za odvoz ostankov, če jih

podjetje ni sortiralo (npr. stara olja, razredčila, gradbeni odpad ipd.) in • zaradi ugleda, ki ga podjetje izgubi, če ga mediji označijo za onesnaževalca okolja.

Slovenska podjetja so se začela zavedati pomena razbremenilne logistike, čeprav še vedno premalo vlagajo v njeno organiziranost. Delež naložb v razbremenilno logistiko znaša povprečno 1,7 odstotkov glede na vse naložbe (Logožar, 2002, str. 10). V prihodnosti bo imela povečana skrb za okolje še večji vpliv na razvoj razbremenilne logistike, saj stroški izrabe prostora na odlagališčih vse bolj naraščajo, zaradi poostrene zakonodaje se določeni izdelki ne smejo več odlagati na odlagališčih, ekološka osveščenost sili podjetja k uporabi obnovljivih materialov, prav tako ekološko naravnani zakoni silijo podjetja, da vzamejo svoje izdelke nazaj tudi po koncu njihove uporabnosti (Lipičnik, Kramar, 2006, str. 26). 3.6. Pojem in potek tokov v proizvodnem podjetju Cilj aktivnosti razbremenilne logistike je uresničitev koncepta krožnega gospodarstva. V preteklosti je človek uporabljal tehnologijo, tehniko in znanost enosmerno oziroma gospodarski sistem z linearnim tokom (angl. linear economy). Za linearni gospodarski sistem sta značilna onesnaževanje in razvrednotenje človekovega življenjskega in duhovnega okolja. Nastalo ekonomsko škodo opredelimo kot negativni zunanji ekonomski učinek, ki se mu podjetja lahko izognejo le, če v reprodukcijskem procesu nastale ostanke vrnejo v krožne tokove reprodukcije. Gospodarski sistem s krožnim tokom (Slika 2 v Prilogi) opredelimo kot sistem, ki po eni strani zagotavlja bolj racionalno rabo surovinskih in energetskih virov ter preprečuje oziroma omejuje nastajanje ostankov, po drugi strani pa omogoča vračanje ostankov, nastalih pri proizvodnji in porabi, v krožne tokove transformacijskega procesa (Pregrad, Musil, 1995, str. 36). Materialni tok razbremenilne logistike ima nasprotno smer od nabavne, notranje, distribucijske in poprodajne logistike. Poteka namreč od končnega potrošnika ali trgovca do dobavitelja ali specializiranega podjetja (razbremenjevalca). V primeru, da se podjetje odloči za natura posel, gre materialni tok tudi v obratni smeri, od dobavitelja nazaj h končnemu uporabniku.

17

Primer natura posla: Podjetje Farmakom MB Koncern podjetju MPI-RECIKLAŽA d.o.o. pripelje odslužene svinčevo-kislinske baterije v predelavo. Storitev je plačljiva v naturi, kar pomeni, da MPI-RECIKLAŽA d.o.o. del (20 odstotkov) predelave obdrži v trajni lasti, glavnino predelave (80 odstotkov) pa vrne podjetju Farmakom MB Koncern.

Tok kapitala poteka v obratni smeri materialnega toka, informacijski tokovi pa potekajo pri nabavni, notranji, distribucijski, poprodajni in razbremenilni logistiki v obe smeri. 3.7. Ovire pri uvajanju razbremenilne logistike v podjetje Pri uvajanju razbremenilne logistike v poslovanje se podjetje sreča z mnogo ovirami, ki jih mora premostiti, med drugim (Lipičnik, Kramar, 2006, str. 32):

• pomen razbremenilne logistike je še vedno izredno majhen, • nenaklonjenost politike podjetja, • neučinkovit sistem, • konkurenčnost, • nezanimanje vodstva, • finančni viri, • delovna sila in njihova informiranost, • zakonska podlaga ipd.

Za podjetja je ključno, da premosti začetne ovire, saj so podjetja, ki imajo urejeno razbremenilno logistiko uspešnejša, skrbijo za učinkovit trajnostni razvoj z večjo skrbjo za okolje in uživajo konkurenčno prednost. 4. VARSTVO OKOLJA IN NEVARNI ODPADKI Učinkovito ravnanje z odpadki je ena od vidnejših nalog na področju varstva okolja. Hitro naraščanje količin odpadkov, negativni vplivi na vse elemente okolja, porast okoljske zavesti širše javnosti so pospešili hitre spremembe na področju ravnanja z odpadki. Ravnanje z odpadki zato pridobiva na pomenu, kar se kaže v političnih manifestih, zakonodaji in razvoju tehnoloških rešitev. Uvajanje normativne ureditve in novih tehnologij zahteva na eni strani fleksibilne in prilagodljive sisteme za ravnanje z odpadki, na drugi strani pa potencira kompleksnost in večplastnost problema (NPVO, 2007). Varstvo okolja je dejavnost, katere namen je varovati naravo v vsej svoji pojavnosti in uravnoteženosti. K pojmu prištevamo vse pravne, ekonomske, socialne in administrativne ukrepe, ki so potrebni za dosego tega cilja. Problematika zaščite okolja postaja vedno bolj aktualna, saj je reševanje te problematike ključno za ohranitev človeštva.

18

Človek v svoji vsestranski aktivnosti obremenjuje okolje z odpadnimi in strupenimi snovmi. Rezultat aktivnosti je nezaželena sprememba v okolju, ki povzroči ekološki problem. Ekološki problem je posledica materialno-tehnične proizvodnje, zato je reševanje mogoče le ob hkratnem sodelovanju predstavnikov tehničnih znanosti. Potreben je sistematičen in interdisciplinaren pristop. Rezultat aktivnosti je sanacija degradiranega (obremenjenega) okolja (Welford, 1996, str. 27). Podjetje mora obvladovati vse tiste dejavnike, ki imajo negativen vpliv na okolje in katerih prisotnost v ekosistemih škoduje življenju in ugledu podjetja na trgu. 4.1. Razlogi za ekološko vodenje podjetja Podjetja morajo zaradi pritiskov, ki jih povzročajo zakoni o varovanju okolja in spremembe v potrošniški miselnosti, v svojo poslovno strategijo kot enakovreden člen vključiti tudi skrb za ohranjanje naravnega okolja (Vezjak, 1998, str. 135). Ekološko vodenje podjetja je posledica sledečih razlogov varstva okolja (Winter, 1994, str. 24):

• brez ekološko ozaveščenih podjetij ni možen obstoj ekološko ozaveščenega gospodarstva;

• brez ekološko ozaveščenih podjetij ni javnega konsenza v podjetniških krogih, zato ni tržnega gospodarstva;

• brez ekološko ozaveščenega podjetja prihaja do izgube vedno večjih tržnih priložnosti, poveča pa se tudi tveganje zaradi ekološke odgovornosti skupaj z ogroženostjo podjetij in njihovih delovnih mest;

• brez ekološko ozaveščenega vodenja podjetja se povečajo možnosti za izgube delovnih mest, zmanjšujejo pa se tudi možnosti nadaljnjega poklicnega napredovanja;

• brez ekološko ozaveščenega vodenja se odpovemo številnim priložnostim za zmanjšanje stroškov in

• brez ekološko ozaveščenega vodenja ni odgovornosti pred lastno vestjo. Ekološka inovativnost in »zelene« tehnologije niso smiselne samo za okolje, saj poleg tega ustvarjajo tudi priložnost za gospodarsko rast in podjetjem omogočajo konkurenčno prednost. Svetovni trg za okoljsko blago in storitve je bil leta 2003 ocenjen na več kot 500 milijard EUR. Zaradi velikosti ga lahko primerjamo z letalsko, vesoljsko in farmacevtsko industrijo. Letno dosega 5-odstotno rast in raste hitreje kot evropsko gospodarstvo. Poleg tega ustvarja pozitivne eksternalije, saj ustvarja nova delovna mesta. Cilj akcijskega načrta EU za okoljske tehnologije je omogočiti EU konkurenčno prednost na različnih področjih okoljskih tehnologij. Načrt hkrati olajšuje pridobivanje denarnih sredstev za nove tehnologije, spodbuja najboljšo prakso ter vlade in lokalne oblasti k nakupu »okolju prijaznih tehnologij«. Varstvo predstavlja pozitivno spodbudo za gospodarski in družbeni napredek, ter prinaša korist prav vsem udeležencem (Evropa v gibanju-kakovostno okolje, 2005).

19

4.2. Surovine za reciklažo – nevarni ali nenevarni odpadki Odpadek je tržno blago, ki ima svojo ceno za odstranitev, ponovno uporabo, predelavo in sežig. Mnoga industrijska podjetja, ki skrbijo za varovanje okolja, poskušajo že v samem proizvodnem procesu zmanjšati nastajanje odpadkov in ostankov in ponovno uporabiti uporabne odpadke in ostanke kot sekundarni material. Po definiciji so odpadki snovi ali predmeti v trdnem, tekočem ali plinastem agregatnem stanju, za proizvajalce in uporabnike so nepotrebni, nadležni ali škodljivi, zato jih je treba zaradi interesov varstva okolja obdelati, predelati ali odložiti, kot je predpisano. Odpadek je uvrščen v eno od skupin odpadkov iz predpisa, ki ureja področje ravnanja z odpadki. Posamezne vrste odpadkov so določene s šestmestno klasifikacijsko številko oz. oznako odpadka v klasifikacijskem seznamu. Klasifikacijska številka je odvisna od vrste odpadka in načina njegovega nastanka. Nevarne odpadke razdelimo na odpadke, ki jih je možno reciklirati (papir, plastika, izrabljeni svinčeni akumulatorji itd.) in na odpadke, ki so namenjeni končnemu odlaganju. Med odpadke ne spadajo snovi, izpuščene v zrak z odpadnimi plini, in snovi, ki se odvajajo z odpadnimi vodami neposredno v vode ali kanalizacijo (Statistični letopis RS, 2006, str. 486, 487). Odpadke delimo na nevarne odpadke, posebne odpadke, komunalne in inertne odpadke. Nevarni odpadki so odpadki, ki imajo eno nevarno lastnost ali več. Poznamo štirinajst kategorij nevarnih odpadkov. Vsaki kategoriji nevarnih odpadkov je s pravilnikom določen način ravnanja z njimi. Med nevarne odpadke štejemo npr. odpadna olja, okside, soli, kisline, luge, koncentrate, odpadke organskih topil, cianide, radioaktivne materiale, svinčeve spojine, živo srebro, cink, kadmij, PCB, barve, lake, smole, agrokemijske in farmacevtske preparate, specialne odpadke iz bolnišnic ter druge nevarne odpadke organskega ali anorganskega izvora. Nevarni odpadki so po Pravilniku o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o ravnanju z odpadki razvrščeni v Klasifikacijski seznam odpadkov po skupinah odpadkov skupaj z drugimi odpadki in so označeni z zvezdico ob klasifikacijski številki odpadka (Statistični letopis RS, 2006, str. 487). Komunalni odpadki nastajajo v proizvodnih in storitvenih dejavnostih ter v bivalnem okolju. Posebni odpadki niso ne nevarni in ne komunalni odpadki, a je potrebno zaradi količine in njihovih lastnosti ravnati z njimi na poseben, zakonsko predpisan način. Lastnost inertnih odpadkov je, da niso podvrženi pomembnejšim fizikalnim, kemijskim ali biološkim spremembam. Le ti ne učinkujejo škodljivo na okolje in snovi s katerimi pridejo v stik, kar bi ogrožalo človekovo zdravje. Lahko jih uporabimo za nasipe, pri izdelavi cest, lahko pa jih odložimo tudi na komunalna odlagališča brez posebne obdelave (nekatere žlindre, odpadni gradbeni material). Ker se podjetje MPI-RECIKLAŽA ukvarja s predelavo izdelkov na osnovi svinca, ki spada med nevarne odpadke, se bom v nadaljevanju omejila le na te.

20

Letna količina nevarnih odpadkov v Sloveniji narašča, prav tako narašča zbrana količina nevarnih odpadkov tudi v Evropi. Iz slike 3 je razviden tudi trend naraščanja izvoza nevarnih odpadkov. Leta 2005 je bilo izvoženih največ trdnih odpadkov iz obdelave odpadnih plinov (23 %), pralnih tekočin in matičnih lužnic (23 %), sledijo mulji barv in lakov, ki vsebujejo organska topila (15 %) ter mulji iz čistilnih naprav komunalnih odpadnih vod in delno stabilizirani odpadki. Količine uvoženih nevarnih odpadkov so v zadnjih letih, z izjemo leta 1998, precej nespremenjene, vendar je kljub temu v zadnjih letih trend naraščanja (Uvoz in izvoz nevarnih odpadkov, 2007). Grafični prikaz gibanja količine uvoza in izvoza nevarnih odpadkov za Republiko Slovenijo prikazuje Slika 3 v Prilogi. Po Šeglu (2002, str. 84) imajo ekonomsko vrednost tisti odpadki, ki se lahko reciklirajo. V postopku reciklaže največkrat sodelujejo steklovina, papir, plastika in pločevina ter biološki gospodinjski odpadki. Našteti materiali so najprimernejši za reciklažo zaradi relativno enostavnega postopka predelave. Zakonodaja na področju zmanjševanja količine odpadkov ne razvršča snovi na tiste, ki so primerne za reciklažo in tiste, ki so namenjene končnemu odlaganju, ampak jih deli na nenevarne in nevarne odpadke. Država zaradi takšnega pojmovanja zavira ločevanje odpadkov na začetku sistema zbiranja in hkrati vpliva na zmanjševanje nastajanja odpadkov na izvoru. Težavo bi lahko odpravili, če bi odpadke razvrščali po stopnji tveganja za okolje (Šegel, 2004, str. 84):

• na odpad z majhnim tveganjem za onesnaževanje okolja, primeren za reciklažo in • na odpad, ki je primeren za končno odlaganje.

Tak način ločevanja odpadkov bi bil bistveno primernejši, saj bi se s tem znebili stroge ločnice med nevarnimi in nenevarnimi odpadki, hkrati pa bi se upoštevale tudi vse raznolikosti, ki jih je s seboj prinesel razvoj sodobne tehnologije (Šegel, 2002, str. 84). Reciklaža je področje ravnanja z odpadki, ki bo v bodoče še pridobivalo na pomenu. Razvite države se sistematično ukvarjajo s področjem reciklaže, saj se zavedajo učinkov, ki bi ga nesortirani in neizrabljeni potenciali iz odpadkov lahko povzročili našemu okolju. Bistveni preobrat pa bo recikliranje doseglo z naraščanjem cen oz. pomanjkanjem primarnih resursov, takrat bodo postali donosni tudi tisti postopki reciklaže, ki so za zdaj nedonosni. 4.3. Okoljevarstveno delovanje podjetja Podjetje mora skrbno ravnati z odpadki, saj lahko nepravilno ravnanje povzroči širok spekter škodljivih vplivov na okolje in organizme, ki v okolju živijo. To lahko doseže z zmanjševanjem količine nastalih odpadkov že na samem izvoru in z uporabo ekološko

21

neoporečnih materialov, ki jih je mogoče reciklirati, poleg tega pa mora iskati tudi nove in ekonomsko učinkovitejše načine ravnanja z odpadki. 4.3.1. Prilagajanje podjetij potrebam po varovanju okolja Podjetja se vedno bolj zavedajo odgovornosti do okolja, hkrati pa spoznavajo pozitivne učinke vlaganja v varovanje okolja. Odgovornost se mora odražati tudi v viziji podjetja, strategiji vodenja in v poslovni politiki podjetja. Najbolj pogosto uporabljena sistema za ravnanje z okoljem sta EMAS (angl. ECO-Management and Audit Scheme) ter ISO 14000. EMAS je evropski sistem in je trenutno namenjen le za industrijski sektor, ISO 14001 pa se uporablja po vsem svetu in omogoča sodelovanje vseh gospodarskih sektorjev. Podjetja kot rezultat odgovornosti do okolja uvajajo v svoje poslovanje mednarodni standard za ravnanje z okoljem-ISO 14001, s katerim želijo podpreti varovanje okolja in preprečevanje nadaljnega obremenjevanja v ravnovesju z družbenimi problemi (Vuk, 2000, str. 151). Nadgradnja sistema ravnanja z okoljem je shema EMAS. Njen namen je ocenjevanje in izboljševanje učinkov ravnanja z okoljem v organizacijah ter informiranje javnosti o teh učinkih. Okoljska izjava ali njeni izvlečki predstavljajo način seznanjanja javnosti z rezultati nenehnega izboljševanja učinkov ravnanja z okoljem, hkrati pa predstavljajo priložnost za promocijo pozitivne podobe organizacije pri kupcih, dobaviteljih, okolici, pogodbenikih in zaposlenih. Vzpostavitev in certifikacija sistemov ravnanja z okoljem sodijo v skupino najmodernejših posrednih mehanizmov varovanja okolja. »Veliko proizvajalcev blaga in storitev naredi več, kot je nujno potrebno za izpolnjevanje okoljskih predpisov EU. Podjetja so prepoznavna po logotipih, ki jih sponzorira EU: »roža«, znak EU za okolje in logo EMAS. Znak EU za okolje se uporablja za proizvode. Logo EMAS se podeljuje podjetjem. Merila za različne proizvode in različne skupine proizvodov se pripravijo po poglobljeni študiji celotnega življenjskega kroga proizvoda. Ta se začne z izkoriščanjem surovin v predproizvodni fazi ter upošteva proizvodnjo, distribucijo in končno odstranitev. Logo EMAS je dokaz, da si družba in lokalna oblast prizadeva za zdrava okoljska načela. Organizacija, ki uporablja ta logo, je opravila okoljski pregled vseh svojih dejavnosti in neodvisno okoljsko presojo ter ima notranji okoljski sistem upravljanja. Poleg tega je pripravila letno poročilo o svoji okoljski uspešnosti in izdelala natančne načrte za še večjo uspešnost. Logo EMAS uporablja več kot 4000 enot na različnih lokacijah, ki pripadajo več kot 3000 organizacijam. Večina med njimi so industrijske družbe, vključena pa so tudi podjetja storitvenega sektorja in lokalne oblasti« (Evropa v gibanju-kakovostno okolje, 2005).

22

Podjetje, ki se zaveda odgovornosti do okolja, lahko svoj sistem ravnanja z okoljem podkrepi z izpolnitvijo zahtev predpisov IPPC direktive. Direktiva IPPC (angl. Integrated Pollution Prevention and Control) temelji na načelu zmanjšati in kolikor je mogoče odstraniti industrijsko onesnaževanje na osnovi uporabe najboljših dostopnih tehnik-BAT (angl. Best Available Techniques). Zavezanci so obrati, ki lahko povzročijo večje onesnaženje tudi čezmejno (EIPPCB, 2007). S temeljnimi nalogami s področja varstva okolja se ukvarja tudi ekološki management (angl. Environmental Management). Podjetje se mora poleg odpravljanja posledic preteklega poslovanja ukvarjati predvsem s preprečevanjem nastajanja novih obremenitev. Ekološki management je povezan z vsemi poslovnimi funkcijami in postaja sinonim za rast, dobiček in konkurenčno prednost podjetja, poleg tega dobiva nove razsežnosti in tendence (Pregrad, Musil, 2001, str. 53). Podatke o vplivih podjetja na okolje lahko pridobimo s pomočjo ekološkega računovodstva (nem. Ökologische Buchhaltung). Podjetje s pomočjo te kategorije računovodstva pridobi celovit pregled vplivov poslovnega procesa na okolje. Naloga ekološkega računovodstva je pretvorba fizičnih vplivov v finančne posledice (Schaltegger et al., 1996, str. 120). Poleg vseh naštetih možnosti, ki so podjetjem na razpolago, pa morajo le-ta dosledno upoštevati tudi zakonodajo na področju varovanja okolja in ravnanja z odpadki. 4.3.1.1. Slovensko okoljsko pravo Najpomembnejši predpis Republike Slovenije na področju varovanja okolja je Zakon o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 39/2006). »Zakon ureja varstvo okolja pred obremenjevanjem kot temeljni pogoj za trajnostni razvoj in v tem okviru določa temeljna načela varstva okolja, ukrepe varstva okolja, spremljanje stanja okolja in informacije o okolju, ekonomske in finančne instrumente varstva okolja, javne službe varstva okolja in druga z varstvom okolja povezana vprašanja« (Zakon o varstvu okolja, 2006). Zakon natančno opredeljuje tudi pravila ravnanja s posameznimi vrstami ali skupinami odpadkov, od zajemanja, razvrščanja, vmesnega skladiščenja, transporta, izrabe snovne in energetske vrednosti in končnega odlaganja odpadkov. Namen varstva okolja je spodbujanje in usmerjanje družbenega razvoja, ki bo omogočil dolgoročne pogoje za kakovostno življenje in ohranjanje biotske raznovrstnosti. Varstvo okolja je nujno za trajno ohranjanje narave, biotske raznovrstnosti in avtohtonosti biotskih vrst, njihovih habitatov ter ekološkega ravnotežja, ohranjanje raznovrstnosti in kakovosti naravnih dobrin ter kulturne in estetske vrednosti krajin. Z zmanjšanjem uporabe naravnih virov, snovi in energije, s prehodom na uporabo obnovljivih naravnih virov in z

23

uporabo takšnih tehnologij, ki zmanjšujejo in odpravljajo obremenjevanja okolja, minimiziramo količino nastalih odpadkov (Zakon o varstvu okolja, 2006). Država spodbuja proizvodnjo in potrošnjo, ki prispeva k zmanjšanju obremenjevanja okolja in razvoj ter uporabo tehnologij za preprečevanje ali zmanjšanje obremenjevanja okolja. Država pa spodbuja doseganje ciljev na področju varstva okolja tudi z ekonomskimi in finančnimi instrumenti. Slovenija se je v zadnjih tridesetih letih aktivno vključila v programe razgradnje odpadnih snovi, reciklaže različnih materialov, izrabe odpadkov kot energijske vrednosti ter strokovnega uničenja in skladiščenja nevarnih snovi, sočasno pa je sprejela tudi številne zakone, uredbe za njihovo realizacijo in ratificirala številne mednarodne pravne akte, ki jo zavezujejo k ustreznemu ravnanju z odpadnimi snovmi (Murtič, 2006, str. 46). Zakon o varstvu okolja predstavlja osnovo okoljevarstva, Ministrstvo za okolje in prostor pa izdaja podzakonske akte, ki omogočajo, da okoljevarstvo zaživi. Eden od teh podzakonskih aktov je Pravilnik o ravnanju z odpadki (Ur. l. RS, št. 84/1998, 45/2000, 20/2001, 13/2003). Gre za osnovni predpis, ki ureja področje odpadkov. Predpis se nanaša na preprečevanje nastajanja odpadkov, nižanje nevarnega potenciala in izrabo vrednosti odpadkov. Dopolnjujeta ga dve skupni predpisov. Prva skupina predpisov obravnava posamezne vrste odpadkov, druga skupina pa so predpisi, ki urejajo pridobivanje posameznih dovoljenj, določajo pogoje za obratovanje objektov in naprav za ravnanje z odpadki (npr. odlaganje, sežiganje, obdelave). Sem sodi tudi uredba, ki ureja uvoz, izvoz in tranzit nevarnih odpadkov (t.i. Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja). V predpisih je jasno določeno, kdo je povzročitelj, imetnik, predelovalec, odstranjevalec, zbiralec, prevoznik in posrednik odpadkov. Subjekti ravnanja z odpadki so dolžni spremljati odpadek od nastanka do odstranitve. Svoje ugotovitve vnesejo v evidenčne liste, na podlagi katerih poročajo ARSO. Poslovni subjekti pa si morajo za vsako obliko ravnanja z odpadki pridobiti ustrezna dovoljenja za zbiranje, prevoz, predelavo, odstranjevanje in posredništvo. Predelovalec ali odstranjevalec lahko začne predelovati ali odstranjevati odpadke, ko pridobi dovoljenje ministrstva. Dovoljenje ministrstva določa vrsto in količino odpadkov, ki se lahko predelajo ali odstranijo, postopke predelave in odstranjevanja in objekte ter naprave, ki sodelujejo pri predelavi ali odstranjevanju. Vloga za pridobitev dovoljenja mora vsebovati podatke o prosilcu za dovoljenje in dokazila o izpolnjevanju pogojev, ki jih določa 29. člen Pravilnika o ravnanju z odpadki. Trenutno se slovenska podjetja, ki imajo opravka z odpadki, ukvarjajo predvsem s pridobivanjem dovoljenj.

24

Pravilnik o ravnanju z odpadki je v celoti usklajen s smernicami Evropske Unije (EU) o ravnanju z odpadki (angl. Council Directive on Waste, 75/442/EEC, z dopolnili). Pravilnik določa klasifikacijski seznam odpadkov, obvezna ravnanja in druge pogoje na področju zbiranja, prevažanja, predelave in odstranjevanja odpadkov. V njem so opredeljeni tudi ukrepi za preprečevanje nastajanja odpadkov in preprečevanje škodljivosti za okolje. Pravilnik upošteva tudi zmanjševanje količin odpadkov na izvoru in določa, kdo so povzročitelji nastajanja odpadkov in kdo so njihovi lastniki. Imetnik odpadkov je zavezan, da zagotovi njihovo predelavo ali odstranitev tako, da jih prepusti zbiralcu odpadkov ali odda predelovalcu oziroma odstranjevalcu ali pa jih predela oziroma odstrani sam, v skladu s predpisi (Gril, 2005, str. 12). Področje ravnanja z odpadki je bilo še do nedavnega zelo slabo urejeno, saj pred sprejemom Zakona o varstvu okolja leta 1993 ni bilo podlage za podzakonske akte, ki bi urejali to področje. Pravilnik o ravnanju z odpadki, izdan leta 1998, je prvi pravilnik, ki je sistematično kvalificiral odpadke na nenevarne in nevarne in s tem določil načine ravnanja z njimi. Država je na podlagi izvršilnega dela oblasti, Ministrstva za okolje in prostor in Agencije Republike Slovenije za okolje in prostor na področju ravnanja z odpadki sprejela več operativnih programov za ravnanje z odpadki, ki jih lahko štejemo za spodbudo države v razbremenilni logistiki (Murtič, 2006, str. 47). V okviru slovenskega okoljskega prava bi omenila tudi Nacionalni program varstva okolja (NPVO), ki je osnovni strateški dokument na področju varstva okolja, njegov cilj pa je splošno izboljšanje okolja in kakovosti življenja ter varstvo naravnih virov. NPVO določa ključne okoljske cilje in naloge, ki temeljijo na oceni stanja okolja v Sloveniji in prevladujočih trendov (ReNPVO, 2006). Podjetje MPI-RECIKLAŽA d.o.o. pa mora poleg Zakona o varstvu okolja in Pravilnika o ravnanju z odpadki upoštevati tudi Pravilnik o ravnanju z baterijami in akumulatorji, ki vsebujejo nevarne snovi in so predmet predelave. Pravilnik o ravnanju z baterijami in akumulatorji, ki vsebujejo nevarne snovi (Ur. l. RS, št. 104/2000), je bil sprejet z namenom, da bi proizvajalce vzpodbudil k zmanjšanju vsebnosti težkih kovin v baterijah in akumulatorjih. Velja za akumulatorje in baterije, ki vsebujejo živo srebro, svinec ali kadmij. Pravilnik določa pravila ravnanja v proizvodnji, prometu in rabi baterij in akumulatorjev ter druge obveznosti s prevzemanjem, predelavo in odstranjevanjem odpadnih baterij in akumulatorjev. Pravilnik je določil tudi ukrepe za vzpostavitev sistema recikliranja in ločenega odlaganja ter minimalne standarde, ki jih morajo izpolniti proizvodi, preden so na voljo na trgu. Dobavitelje obvezuje, da po končani življenjski dobi prevzamejo odpadne baterije ter zagotovijo ustrezno zbiranje, predelavo in odstranjevanje. Pravilnik dobavitelja obvezuje, da o ravnanju z baterijami in odpadki poroča Ministrstvu za okolje in prostor.

25

4.3.1.2. Mednarodno okoljsko pravo Mednarodno okoljsko pravo ureja onesnaževanje in izrabljanje naravnih virov v okvirih pozitivnih načel trajnostnega razvoja. Formalno je del javnega mednarodnega prava, prava nacionalnih držav. Od klasičnega mednarodnega prava odstopa po dveh posebnostih, to je hitremu razvoju, ki ga dolguje nacionalnim zakonodajam suverenih držav in biofizične sile. Oblikujejo ga vplivi okolja na človeka in njegov položaj v globalni družbi (Šegel, 2002, str. 13). Slovenija kot aktivna članica EU mora upoštevati tudi predpise in okoljske standarde, ki so skupni vsem članicam Unije. Na področju okoljevarstva in ravnanja z odpadki ima EU številne pravne predpise, ki urejajo omenjeno področje (Pregrad, Musil, 2000, str. 157, 158):

• neobvezujoča priporočila in resolucije, • uredbe, ki imajo splošno veljavo in neposreden učinek v vseh državah članicah, • smernice, ki obvezujejo članice EU, da v določenem času uskladijo nacionalno

regulativo z zahtevami smernice in • odločbe, ki jih morajo osebe, na katere se nanašajo, neposredno izvršiti, ne glede na

to, ali gre za posameznike, pravne osebe ali države članice. Predpisa EU, ki urejata področje odpadkov sta Okvirna direktiva Sveta EU (75/442/EEC, 91/156/EEC) o ravnanju z odpadki in Direktiva sveta EU (91/689/EEC) o nevarnih odpadkih. Na področju ravnanja z odpadki so pomembni trije pravni akti (Resolucija o nacionalnem programu za kemijsko varnost, 2006):

• okvirna direktiva o odpadkih (75/442/EGS) zahteva od držav članic, da preprečijo nastajanje odpadkov, da vzpodbujajo snovno in energijsko izrabo ter zagotovijo varno odlaganje;

• okvirna direktiva o nevarnih odpadkih (91/689/EGS) postavlja stroge zahteve za ravnanje z nevarnimi odpadki, ki jih morajo tisti, ki upravljajo z njimi upoštevati;

• uredba o nadzoru prehajanja odpadkov prek meja (93/259/EGS), ki poleg tega, da govori o nadziranju pošiljanja prek meja govori tudi o tem, da se morajo države članice, če je to mogoče, izogniti izvažanju odpadkov in zagotoviti varno in ustrezno ravnanje z njimi doma.

Področje ravnanja z odpadki dopolnjujejo še druge direktive, ki določajo skupne tehnične standarde za delovanje objektov za ravnanje z odpadki (kot npr. Direktiva o sežiganju nevarnih odpadkov, Direktiva o odlaganju odpadkov), ravnanje z različnimi vrstami odpadkov itd (Resolucija o nacionalnem programu za kemijsko varnost, 2006).

26

Okoljska politika Evropske unije temelji na prepričanju, da gospodarska rast, družbeni napredek in varstvo okolja prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja. Razvijajo, sprejemajo in izoblikujejo jo institucije EU, kamor štejemo Evropski parlament, Svet in Komisijo ter nacionalne vlade članic EU. EU poskuša posameznim novim članicam in njihovi industriji s skladi z ugodnim kreditiranjem pomagati, predvsem zaradi tega, ker so nove članice sprostile svoj notranji trg in dovolile vstop cenejšim, pogosto tudi slabšim proizvodom. Neposredne stimulacije na področju razbremenilne logistike pa se zaenkrat še niso izvajale (Murtič, 2006, str. 48). 4.3.1.2.1. Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja

in njihovega odstranjevanja Baselska konvencija (angl. Basel Convention on the Control of Transboundary Movements of Hazardous Wastes and Their Disposal) je diplomatski sporazum med državami o ravnanju z nevarnimi snovmi. Države so jo sprejele s ciljem, da se prepreči prevoz nevarnih odpadkov iz industrijskih držav v države v razvoju. Slovenija je konvencijo ratificirala leta 1993. Konvencija predstavlja nova merila, pravila in postopke v zakonodaji in izraža namen mednarodne skupnosti, da rešuje okoljevarstvene probleme na svetovni ravni. Ključne prvine pravne podlage Baselske konvencije so: pridobitev soglasja; prepoved izvoza v državo, ki ni podpisnica sporazuma; zakonska določila o obveznosti povratnega uvoza in odgovornost držav, da se nastali odpadki odstranjujejo na okolju prijazen način (Baselska konvencija o nadzoru uvoza/izvoza nevarnih odpadkov in njihovega odstranjevanja, 1989). Temeljna načela Baselske konvencije so (Šegel, 2002, str. 35, 36):

• načelo zmanjševanja odpadkov (nastajanje nevarnih odpadkov se mora zmanjšati na minimum);

• načelo neposredne bližine (nevarne odpadke je potrebno odložiti čim bližje viru nastanka, če ne obstaja druga, boljša rešitev);

• prepovedan je izvoz odpadkov iz držav članic OECD v države nečlanice, na katerikoli del Antarktike, v države nečlanice Baselske konvencije ali mednarodnega sporazuma, ki uvaja enakovredne standarde in v države, ki so zakonsko prepovedale uvoz;

• čezmejni transport nevarnih odpadkov je dovoljen pod pogoji, ki so določeni z Baselsko konvencijo, razen v primeru, da je transport najboljša možna rešitev glede varovanja okolja, da se pri transportu upošteva načelo okolju prijaznega upravljanja in nerazločevanja ali kadar se nevarne odpadke transportira v skladu z regulativo Baselske konvencije;

• temelj regulative držav, ki so povezane s prehodom nevarnih odpadkov (država izvoznica ali država, kjer poteka tranzit) je potreben Postopek soglasja po predhodnem obvestilu (PIC-procedure);

• država, kamor so bili nevarni odpadki uvoženi legalno ali ilegalno, čeprav se tam ne bi smeli nahajati, mora zahtevati od države uvoznice, da odpadke ponovno uvozi.

27

Slovenija kot podpisnica konvencije je dolžna povečati nadzor nad tokom odpadkov (uvoz, izvoz, tranzit), hkrati pa mora poskrbeti za ustrezno izmenjavo informacij o tem, kateri odpadki potujejo čez mejo, njihova količina in način odstranjevanja odpadkov.

a) Definicija odpadkov

Odpadki so v 2. členu Baselske konvencije opredeljeni kot »snovi ali predmeti, ki se odstranjujejo ali so namenjeni odstranjevanju, ali pa se zahteva njihovo odstranjevanje po določilih nacionalne konvencije« (Baselska konvencija o nadzoru uvoza/izvoza nevarnih odpadkov in njihovega odstranjevanja, 1989). b) Odpadki, ki so zajeti v Baselski konvenciji V Baselski konvenciji so zajeti vsi odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi za okolje, ker bi v fazah razkroja nevarno ogrožali okolje in naše zdravje. Dejavnosti, kjer nastajajo okolju in človeku škodljive snovi, so razvrščene v 18 skupin (od Y1 do Y18), od proizvodnje farmacevtskih in medicinskih izdelkov in odpadkov, odpadkov, nastalih pri proizvodnji topil, barvil, pesticidov, ostankov katrana do ostankov, ki so nastali pri odstranjevanju industrijskih odpadkov. Nevarni odpadki so tudi tisti, ki vsebujejo zdravju škodljive snovi (od Y19-Y45), od kovinskih karbonilov, berilijevih spojin, šestvalentnih kromovih spojin, cinkovih spojin, bakrovih spojin, svinčevih spojin do etrov in azbesta (Baselska konvencija o nadzoru uvoza/izvoza nevarnih odpadkov in njihovega odstranjevanja, 1989). Podrobnejšo razvrstitev odpadkov najdemo v Prilogi I: Kategorije odpadkov pod predvidenim nadzorom. c) Razvrstitev in problematika razvrstitve nevarnih odpadkov Nevarni odpadki so po Baselski konvenciji razvrščeni v dve skupini (Baselska konvencija o nadzoru uvoza/izvoza nevarnih odpadkov in njihovega odstranjevanja, 1989):

• Nevarni odpadki Odpadki, opredeljeni v Prilogi I, ki spadajo v eno od skupin od Y1-Y45, razen če nimajo ene izmed lastnosti, ki so opredeljene v Prilogi III (seznam lastnosti nevarnih snovi). Odpadek je opredeljen kot nevaren tudi takrat, ko ni naveden v Prilogi I ali III, je pa omenjen v nacionalni zakonodaji države članice Baselske konvencije.

• Ostali odpadki Sem štejemo gospodinjske odpadke in ostanke sežiga gospodinjskih odpadkov, ki ne spadajo v nobeno od skupin v Prilogi I in nimajo nobene lastnosti, navedene v Prilogi III, pa so določeni kot takšni ali pa štejejo za nevarne po domači zakonodaji države izvoza, uvoza ali tranzita.

28

d) Vpliv Baselske konvencije na konkurenčno sposobnost podjetja, ki se ukvarja z reciklažo nevarnih odpadkov

V skladu z izvajanjem določb Baselske konvencije mora Slovenija nadzorovati prevoz nevarnih odpadkov po ozemlju Republike Slovenije. Vsak prevoz mora biti predhodno napovedan, podjetje, ki želi manipulirati z nevarnimi odpadki, pa si mora predhodno pridobiti vsa ustrezna dovoljenja države izvoznice, uvoznice ali držav tranzita. Pridobitev dovoljenja za uvoz, izvoz ali tranzit nevarnih odpadkov pridobi podjetje od Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO). Dovoljenje se lahko izda za enkratni ali večkratni uvoz, izvoz ali tranzit. Dovoljenje za večkratni uvoz nevarnih odpadkov se izda za največ eno leto, ob pogoju, da imajo nevarni odpadki enake kemijske in fizikalne lastnosti, da so odpadki oddani istemu odstranjevalcu prek istih carinskih izpostav RS, države uvoznice in/ali tranzitnih držav. Dovoljenje za izvoz nevarnih snovi se podjetju izda šele takrat, ko se pridobi soglasje za izvoz nevarnih snovi iz RS in listine države uvoznice, s katero država potrjuje, da dovoli izvoz iz RS. Dovoljenje se izda za enkraten izvoz ali za obdobje enega leta. Pogoji so enaki kot pri uvozu nevarnih snovi. Dovoljenje za tranzit nevarnih odpadkov čez ozemlje RS mora špediter predložiti carinskemu organu ob vstopu na carinsko območje RS. Pogoj za pridobitev dovoljenja je listina države izvoznice in dokazilo o pridobljeni garanciji. Poleg tega je potrebno navesti tudi vstopno in izstopno carinsko izpostavo RS, kjer bo potekal tranzit. Dovoljenje se izda za enkraten tranzit ali za obdobje enega leta. Pogoji so enaki kot pri uvozu in izvozu (Šegel, 2002, str. 88-93). Potrebno je omeniti tudi finančno zavarovanje oziroma garancijo, ki si jo mora pridobiti izvoznik za izvoz nevarnih odpadkov. Garancija je namenjena za kritje stroškov ravnanja z nevarnimi odpadki, dana pa mora biti v korist Agencije RS za okolje. Del Baselske konvencije o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja so tudi R in D kode, ki so aktualne tudi za podjetje MPI-RECIKLAŽA d.o.o. R in D kode so postopki predelave (angl. Recovery, Regeneration, Recycling) in odstranjevanja odpadkov (angl. Disposal). 4.3.1.2.2. Stockholmska konferenca Začetki sodobnega okoljskega prava so povezani s konferenco Združenih narodov o človeškem okolju, ki je potekala leta 1972 na Švedskem. Konferenca je predstavljala veliko spodbudo državam in drugim mednarodnim organizacijam. Pričele so se zavedati nastalih problemov pravne in tržne narave. Osredotočenje Stockholmske konference na izključno okoljske probleme ne bi prineslo bistvenih sprememb brez vključitve trajnostnega razvoja kot ključnega dejavnika pri zmanjšanju negativnih posledic industrializacije. Zato so ZN leta

29

1985 ustanovili Mednarodno komisijo za okolje in razvoj (angl. World Commision on Environment and Development), ki je izdelala študijo z naslovom Our common future, v kateri je bil sistematično obdelan pojem trajnostni razvoj. Študija je bila podlaga za konferenco ZN o okolju in razvoju, kjer so bile podane nove smernice o razvoju zakonodaje o varovanju okolja. Smernice so bile zapisane v sklepnem dokumentu Konference, imenovanem Agenda 21 (Šegel, 2002, str. 14). 4.3.1.2.3. Dunajska konvencija o varstvu ozonskega plašča in Montrealski

protokol o substancah, ki delujejo škodljivo na ozonski plašč Montrealski protokol (angl. Montreal Protocol on Substances that Deplete Ozone Layer), ki dopolnjuje Dunajsko konvencijo o varstvo ozonskega plašča (angl. The Wienna Convention on the Protection of the Ozone Layer), je bil sprejet leta 1985 in je eden od najučinkovitejših mednarodnih sporazumov. Uredil je upravljanje z različnimi vrstami substanc, ki škodljivo vplivajo na ozonski plašč. Sporazum prepoveduje veliko večino teh substanc, uporaba ostalih pa je močno omejena. Posledica je bila, da so bili klorofluoroogljikovodiki (CFC), eni izmed najbolj škodljivih plinov, popolnoma izločeni iz uporabe v Evropski uniji. Slovenija se je leta 1992 pridružila mednarodnim dejavnostim z ratifikacijo Montrealskega protokola z uvajanjem nadomestnih tehnologij in snovi v podjetja. Leto kasneje je z Mednarodno banko za obnovo in razvoj (angl. International Bank) podpisala sporazum za 6,2 milijona USD nepovratnih sredstev Globalnega sklada za okolje-GEF (angl. Global Environmental Facility), kot pomoč pri opuščanju ozonu škodljivih substanc. Leta 1998 je bil projekt tudi uspešno zaključen (Leban, 1998, str. 2). Uresničevanje Dunajske konvencije in njenega Montrealskega protokola je v Zahodni Evropi zgodba o uspehu, saj se uporaba snovi, ki tanjšajo ozonski plašč zmanjšuje hitreje, kot to zahteva protokol. 4.4. Prevozi nevarnih snovi Prevozi nevarnih snovi predstavljajo v prometu veliko nevarnost, kateri so izpostavljeni vsi udeleženci v prometu. V preteklosti so prevoze nevarnih snovi zaznamovale številne hude nesreče. Sedanje razmere predstavljajo neomejene možnosti transportiranja dobrin preko domačih regij ali mednarodnih meja, od cestnega, železniškega, zračnega, rečnega in pomorskega prevoza, z direktnim ali kombiniranim prevozom (Klasek, 1992, str. 25). Prav iz tega razloga je prevažanje nevarnih snovi zakonsko urejeno. Prevoze so uredili nacionalni in mednarodni sporazumi, katerih osnovni namen je zagotoviti varnost vseh udeležencev pri prevozu, kakor tudi varnost drugih ljudi, stvari in okolja, hkrati pa določajo pogoje in načine tovrstnega prevoza.

30

Na varnost prevoza vplivajo različni dejavniki, kot so stopnja nevarnosti, ki jo predstavlja nevarni tovor, konstrukcijske karakteristike, ki jih predstavlja prevozno sredstvo in stanje, v kakršnem se nahaja, postopki pri nakladanju, razkladanju in prevozu blaga, pakiranje in nenazadnje sama pot, po kateri bo tovor potoval do namembnega kraja (Klasek, 1992, str. 25). V nadaljevanju sledi predstavitev veljavnih mednarodnih predpisov s področja prevoza nevarnega blaga po posameznih prometnih panogah. 4.4.1. Prevoz po cesti Evropski sporazum o mednarodnem prevozu nevarnih snovi po cesti-ADR (angl. European Agreement concerning the International Carriage of Dangerous Goods by Road) je mednarodni sporazum med državami o prevozu nevarnih snovi po cesti. Izdelala ga je Evropska komisija pri Organizaciji Združenih narodov v Evropi. ADR je veljaven v državah podpisnicah, v EU pa velja tudi znotraj držav članic (Klasek, 1992, str. 26). ADR nima skupnega organa za kontrolo izvajanja, zato mora posamezna država sama izvajati kontrole na svojem ozemlju skladno s svojo zakonodajo. V Sloveniji področje prevozov nevarnih snovi po cestah ureja Zakon o prevozu nevarnega blaga (Ur.l. RS, št. 33/2006). Osnova ZPNB so določbe ADR. 4.4.2. Prevoz po železnici Sporazum o prevozu nevarnih snovi po železnici-RIF (franc. Reglement international concernant le transport des marchandises dangereuses par chemins de fer) je mednarodni sporazum med državami o prevozu nevarnih snovi po železnici. RID (franc. Règlemant concernant le transport international ferroviaire des marchandises dangereuses) je priloga Konvencije o mednarodnih železniških prevozih-COTIF (angl. Convention concerning International Carriage by Rail) in dodatek Enotnim pravilom o pogodbi v mednarodnem železniškem prevozu blaga-CIM (angl. Uniform Rules concerning the Contract for International Carriage of Goods by Rail). Sporazum je skoraj popolnoma usklajen z ADR, razen določb, ki se navezujejo na železniški prevoz. RID deli nevarni tovor v devet razredov: eksplozivne snovi in predmeti, plini, vnetljive tekoče snovi, vnetljive trdne snovi, samovnetljive snovi, snovi, ki pri stiku z vodo tvorijo vnetljive pline, vnetljive snovi, organski peroksidi, strupi, jedke snovi in različne nevarne snovi (Klasek, 1992, str. 25).

31

4.4.3. Pomorski prevoz Prevoz nevarnega blaga po morju obravnavata naslednja mednarodna akta (Klasek, 1992, str. 27):

• Mednarodni pomorski kodeks nevarnega tovora-IMDG (angl. International Maritime Dangerous Goods Code) vsebuje podrobne predpise, pravila in napotke o pomorskem prevozu nevarnih snovi, zbrane v pet delov. Prvi del obsega splošen pregled kodeksa, priporočila za embaliranje, abecedni seznam nevarnega tovora in seznam pojmov. Drugi, tretji in četrti del razvrščajo nevarno blago v enajst razredov, peti del pa opredeljuje nezgodno-varnostne določbe.

• Mednarodna konvencija o varstvu človekovega življenja na morju-SOLAS (angl. International Convention for the Safety of Life at Sea), ki posebej obravnava prevoz nevarnih snovi. Sestavlja jo sedem pravil (namembnost, razvrstitev, embalaža, označevanje, dokumentacija, skladiščenje in razstreliva), odredbe pravilnika Mednarodne pomorske organizacije-IMO (angl. International Maritime Organisation) o opremi in konstrukciji ladij za prevoz utekočinjenih plinov in Pravilnik IMO o konstrukciji in opremi ladij za prevoz nevarnih kemikalij v razsutem stanju (angl. IBC-International Bulk Chemicals Code).

4.4.4. Prevoz po notranjih plovnih poteh Mednarodni prevoz nevarnih snovi po notranjih plovnih poteh urejajo določbe ADN (franc. Accord europeen relatif au transport international des marchandises dangereuses par voie de navigation interieure). Mednarodni prevozi so omejeni na omrežje plovnih poti, v Evropi sta to porečji reke Donave in Rena. ADN je bil sprejet leta 2000 na diplomatski konferenci, ki je bila združena z Gospodarsko komisijo za Evropo pri ZN (UNECE) in Centralno Komisijo za plovbo po Renu (CCNR). ADN sestavlja glavni tekst in pridruženi pravilniki: Pravilnik o zagotavljanju visokega nivoja varnosti na notranjih plovnih poteh, Pravilnik o sodelovanju pri zaščiti okolja v primeru nesreče in Pravilnik o podpori pri transportu in promociji mednarodne izmenjave kemikalij. Omenjeni pravilniki vsebujejo sezname nevarnih snovi, način prevoza, pakiranje, nakladanje in razkladanje tovora, navigacijo plovil in zahtevano konstrukcijo plovil (Klasek, 1992, str. 30). 4.4.5. Zračni prevoz Zračni prevoz nevarnega blaga urejata dve svetovni organizaciji (Klasek, 1992, str. 31, 32):

• Mednarodna organizacija za civilno letalstvo-ICAO (angl. International Civil Aviation Organisation), ki med drugim upošteva tudi določbe za prevoz nevarnih snovi v mednarodnem zračnem prometu. Te določbe so zajete v Konvenciji o mednarodnem civilnem letalstvu in Tehničnih navodilih za varen zračni prevoz nevarnega blaga.

32

• Mednarodno združenje za zračni promet-IATA (angl. International Air Transport Association) združuje zasebne letalske prevoznike. IATA je v skladu s Tehničnimi navodili za varen prevoz nevarnega blaga izdalo priročnik, Pravila za nevarno blago-IATA DGR (angl. Dangerous Goods Regulation). Pravila morajo upoštevati vse članice IATA.

5. PREDSTAVITEV PODJETJA MPI-RECIKLAŽA d.o.o. Rudarsko-metalurška dejavnost je v Mežiški dolini prisotna že več kot 300 let. Njeni začetki segajo v 16. stoletje. V tistih časih je bil postopek pridobivanja svinca relativno enostaven. Kjer so bogato galenitno rudo izkopali, so jo tudi pridelali. Rudo so ogrevali z drvi in hkrati v zmes dovajali zrak, pri čemer je zgorelo žveplo. Rezultat postopka predelave je kovinski svinec, plin in ostanek. Tehnologija predelave se je z leti spreminjala, od »Koroške peči« v 16. stoletju, preko Kompoševe in Pirkerjeve peči konec 19. stoletja do pražilnega stroja in jaškaste peči za svinec ter bobnastih peči. Rudarjenje in topilniška dejavnost sta se tako odvijala od Koprivne do Mežice. Po letu 1897 se je vsa dejavnost odvija le še v Žerjavu. Proizvodnja svinca je iz leta v leto naraščala. Po letu 1980 so cene na svetovnem trgu padale, zato je Rudnik zašel v težave. Ruda je postajala manj kakovostna, prav tako je primanjkovalo sredstev za iskanje novih virov. Letna proizvodnja je nazadovala, zato so Rudnik leta 1995 zaprli (Primerjalna študija onesnaženosti okolja v Zgornji Mežiški dolini med stanji v letih 1989 in 2001, 2002, str. 1). Po razpadu enotnega podjetja, Rudnika Mežica in topilnice Mežica, je leta 1990 nastalo podjetje Rudnik Mežica-Metalurgija, plastika, inžiniring d.o.o. Danes je podjetje MPI-RECIKLAŽA d.o.o. v večinski lasti družbe TAB-Tovarna akumulatorskih baterij d.d., s sedežem v Mežici. Podjetje nadaljuje večstoletno tradicijo pridobivanja in predelave svinca v Mežiški dolini. Do leta 1965 so predelovali le primarne svinčeve surovine, pridobljene iz mežiških rudnikov. Po tem letu so pričeli tudi s predelavo iztrošenih svinčevo-kislinskih baterij kot sekundarnih surovin. Zaradi pomanjkanja primarnih surovin in problemov z onesnaževanjem okolja z žveplovim dioksidom so leta 1989 popolnoma prenehali s predelavo primarnih Pb surovin in sedaj predelujejo le še sekundarne surovine. Glavna dejavnost je proizvodnja svinca iz izrabljenih akumulatorskih baterij. Proizvodnja svinca iz sekundarnih surovin temelji na pripravi (separaciji) svinca iz svinčevih spojin iz vhodne surovine. Šifra dejavnosti je 27.430, kar pomeni proizvodnjo svinca, cinka in kositra. Svinec ima med vsemi kovinami najvišji reciklažni koeficient, 75 odstotkov izdelanega svinca se lahko ponovno predela. Poleg tega cena svinca strmo narašča že od leta 2002, ko je znašala 482 EUR za tono, oktobra letos pa je dosegla ceno 2500 EUR za tono (Lesjak Tušek, 2007, str. 11).

33

Družba MPI-RECIKLAŽA d.o.o. je danes edino podjetje v Sloveniji, ki ima znanje, naprave in tehnologijo za predelavo izrabljenih svinčevo-kislinskih baterij in drugih odpadkov na osnovi svinca. Podjetje zagotavlja najvišjo stopnjo predelave vseh proizvodov ter pri tem skrbi, da je vpliv dejavnosti na okolje čim manjši. Skrb za okolje narekuje količinsko proizvodnjo, ki letno znaša od 16 000 do 23 000 ton rafiniranega svinca in zlitin, za katero podjetje potrebuje okoli 35 000 ton surovin (odpadkov). Slovenski trg tolikšne količine odpadkov ne premore, zato podjetje odpadke nabavlja tudi v tujini. Najpomembnejši parterji podjetja na strani nabave odpadnega materiala z vsebnostjo svinca so: IVB GmbH in BMG Metal&Recycling GmbH iz Avstrije, Jaszplasztik Kft Ltd iz Madžarske, IVAL TREJD d.o.o. iz Makedonije, C.I.A.K. d.o.o., Munja d.d. in S.T.R. Akumulator d.o.o. iz Hrvaške, GRIOSS iz Bosne in Hercegovine, FARMAKOM MB d.o.o. iz Srbije ter TAB d.d., Minera Pb&Zn d.d. in Tabakum Export-Import d.o.o. s sedežem v Sloveniji. Skozi proizvodni proces nastajajo naslednji končni proizvodi (Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-proizvodi, 2007):

• Rafiniran svinec (99,985%) in svinčeve zlitine (PbSb, PbCa, PbCaAg in druge). Izdelek se uporablja v proizvodnji svinčevo-kislinskih baterij.

• Profili iz rafiniranega svinca in zlitin. Izdelek se prav tako uporablja v proizvodnji svinčevo-kislinskih baterij.

• Pločevina. Namenjena je zaščiti pred sevanji. • PP regenerat. Uporablja se lahko v proizvodnji akumulatorskih ohišij, tlakovcev,

embalaže itd. Potencialnim kupcem je na voljo v sivi in črni barvi. Podjetje MPI-RECIKLAŽA d.o.o. mora vsako leto izpolniti vse potrebne pogoje, ki so zakonsko določeni za pridobitev obratovalnega dovoljenja. Obratovalno dovoljenje zajema predelavo nevarnih odpadkov in dovoljenja za uvoz nevarnih odpadkov. Dovoljenje za predelavo nevarnih odpadkov se podjetju izda za obdobje štirih let, dovoljenje za uvoz nevarnih odpadkov pa za obdobje enega leta. Oba dovoljenja izda Ministrstvo za okolje in prostor na podlagi priloženih poročil o obratovalnem monitoringu (Primerjalna študija onesnaženosti okolja v Zgornji Mežiški dolini med stanji v letih 1989 in 2001, 2002, str. 1). 5.1. Vrste odpadkov Do leta 1995 so odpadki nastali predvsem kot posledica pridobivanja in predelave svinčeve rude v topilnici, danes pa so odpadki rezultat pridobivanja svinca s predelavo sekundarne surovine. V Tabeli 2 v Prilogi so našteti odpadki podjetja MPI-RECIKLAŽA d.o.o. Vsak odpadek je opredeljen s klasifikacijsko številko odpadka, ki je določen v Klasifikacijskem seznamu odpadkov. Zvezdica določa nevaren odpadek.

34

Žlindre, trdni odpadki iz čiščenja odpadnih plinov in separatorji so proizvajalni odpadki. Ostale odpadke štejemo med neproizvajalne. Velik del proizvodnega odpada podjetje ponovno predela, neuporabne odpadke, kot so žlindra, sadra in separatorji, pa odlaga na lastnem odlagališču za nevarne odpadke. Podjetje ima urejeno ločeno zbiranje odpadkov in ustrezno odstranjevanje. 5.2. Potek in dejavnost razbremenilne logistike v podjetju V preteklosti je bila smer toka svinčeve rude iz doline, v dolini pa so ostajale vse negativne posledice dejavnosti. Danes je drugače. Z reciklažo izrabljenih baterij ter drugih odpadkov na osnovi svinca se surovina vrača v dolino, hkrati pa se vračajo tudi vsi odpadni materiali, ki ostajajo po separaciji svinčevih delov. Ustvaril se je t.i. »reciklažni krog svinca«, ki se napaja in hkrati rešuje probleme ravnanja z nevarnimi odpadki Slovenije, surovine pa pridobiva tudi zunaj nje (Primerjalna študija onesnaženosti okolja v Zgornji Mežiški dolini med stanji v letih 1989 in 2001, 2002, str. 1). V nadaljevanju bom podrobneje opisala vsako aktivnost razbremenilne logistike v podjetju MPI-RECIKLAŽA d.o.o. Prva aktivnost razbremenilne logistike je zbiranje, nadziranje, sortiranje in ločevanje odpadnih svinčevo-kislinskih baterij, ki poteka na za-to prilagojenih zbirnih mestih. Podjetje MPI-RECIKLAŽA d.o.o. nastopa v reciklažnem krogu kot predelovalec in odstranjevalec. Zbiralec baterij je lahko proizvajalec le-teh, dobavitelj ali pooblaščene gospodarske družbe, zato so aktivnosti zbiranja, sortiranja in ločevanja ter vpliv le-teh v celoti odvisne od njih. Proizvajalec baterij je dolžan svoje baterije po končani življenjski dobi primerno odstraniti. Dobavitelj, ki je lahko proizvajalec sam, mora zagotoviti vračanje odsluženih baterij. Odslužene baterije lahko dobavitelji zbirajo na prodajnih mestih ali na urejenih zbirnih mestih. Zbiralci tovrstnih frakcij morajo upoštevati veljavno zakonodajo na področju ravnanja z odpadki. Pri tem pa bi kljub temu rada poudarila, da morajo biti zbirna mesta za odslužene svinčevo-kislinske baterije urejena tako, da se z ustreznimi zbiralniki prepreči nekontroliran izpust elektrolita v zemljo ali vodo, poskrbljeno pa mora biti tudi, da se elektrolit na ustrezen način očisti-nevtralizira. Zbrani izrabljeni svinčevi akumulatorji se prevzemajo od pooblaščenih zbiralcev Pb odpada iz Slovenije in tujine. V primeru uvoza iz tujine mora podjetje izpolniti vse zahteve, ki jih določa Uredba (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov (Ur. l. RS, št. 71/2007). Uredba natančneje definira tudi priloge, ki jih je potrebno priložiti prijavi. Poleg tovornega lista so to še: tehnični opis naprave za odstranjevanje ali predelavo odpadkov, opis načina ravnanja s preostanki odpadkov, originalni izvod ali overjena kopija pogodbe ter finančna garancija ali drugo enakovredno finančno zavarovanje.

35

Ko je zbrana zadostna količina odsluženih baterij, jih podjetje s pomočjo transporta premosti na kraj predelave, v Žerjav. Za prevoz odpadkov na osnovi svinca se uporablja prevoz po cesti. Najpogosteje uporabljeni prevozni klavzuli Incoterms 2000 sta DDU in CPT. Prevoz odpadnih baterij je prevoz nevarnega blaga, saj vsebuje baterija približno 50-odstotno raztopino žveplove kisline. Prevoz nevarnih snovi mora biti v skladu z Zakonom o prevozu nevarnih snovi (Ur. l. RS, št. 33/2006), Zakonom o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 133/2006) in ADR predpisom. Nevarno blago se sme prevažati le v primeru, da so izpolnjeni vsi varnostni ukrepi in ostali pogoji, ki jih določa ADR. Prevoz nevarnih odpadkov zahteva od prevoznika opravljen mednarodni izpit ADR. Le vozniki, ki so uspešno opravili ta izpit lahko prevažajo odslužene baterije. Za prevoz nevarnih odpadkov se zahteva vozilo, opremljeno za prevoz nevarnih snovi. Vozilo mora biti tehnično brezhibno, poleg standardno zahtevane opreme (dva samostoječa opozorilna znaka, odsevna obleka, ročna svetilka, klinasta podložka) opremljeno še z univerzalnim absorberjem ter OVO-zaščitnimi rokavicami in označeno po mednarodnem predpisu za prevoz nevarnega blaga. Vozilo mora biti označeno z oznakami za prevoz nevarnih snovi kot jih določa ADR. Pri prevozu nevarnih snovi mora voznik poleg spremljajočih prevoznih listin imeti tudi pisna navodila za ukrepanje v primeru nesreče. Navodila mora priskrbeti pošiljatelj najkasneje takrat, ko je blago že naloženo na vozilo. Glede na zahteve ADR se lahko izrabljene svinčevo-kislinske baterije prevažajo v razsutem stanju (rinfuza)-ti se prevažajo v kamionih s posebej prirejenim in vodotesnim kiper kesonom, ali pa se prevažajo v plastičnih zabojnikih kapacitete 670 L. Pred uporabo zabojnikov je potrebno opraviti preizkus vzdržljivosti zabojnikov. Pri -18°C, pri običajnem položaju, polno naložene zaboje plosko spustimo z višine 0,8 m na trdno površino. Če zabojniki pri tem ne počijo, so poizkus opravili in so primerni za uporabo (Evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga-ADR, 2000). Majhni zabojniki imajo tudi dve bistveni prednosti: ščitijo pred izlitjem kisline in omogočajo bistveno lažje manipuliranje z odpadki in ostanki. Po prispetju tovornjaka na dobavni kraj se pretovorjenje izvaja s pomočjo delovnih strojev in tovornih vozil. Viličarji sodelujejo pri razkladanju odpadkov in ostankov s tovornjakov, nato pri prevozu plastičnih zabojev v pokrito skladišče odpadnih akumulatorskih baterij (Slika 4 v Prilogi). V obratu separacije se procesi pretovorjenja izvajajo s pomočjo dveh delovnih strojev, nakladača in viličarja. Nakladač naloži odslužene baterije na tekoči trak, ki vodi v drobilec. Pri transportu polipropilenske plastike in separatorjev ter trde gume sodeluje viličar. V obratu Bobnaste peči procesi pretovorjenja potekajo s pomočjo nakladača, viličarja-manipulatorja in

36

viličarja. V obratu Bobnaste peči pri predelavi sekundarnega svinca nastaja žlindra, ki se odlaga na odlagališče. Pri odvozu sodeluje nakladač in tovorno vozilo-kiper. Preden gre vhodni material na skladiščenje, se opravi vhodna kontrola. Vhodna kontrola je potrebna in nujna, da se v proizvodni proces vključijo samo odpadne baterije na osnovi svinca. Baterije z drugačno sestavo, kot npr. nikelj-kadmijeve baterije, železove baterije in druge, lahko v primeru, da jih vhodna kontrola spregleda, povzročijo škodljive učinke na okolje. Da do tovrstnih primerov ne prihaja, poskrbi vizualna kontrola in kontrola z magnetom. Skladišče je opremljeno s protikislinskim dnom, kamor se iz odpadnih baterij izteka elektrolit. Ta se zbira v bazenih, od koder se črpa v proces nevtralizacije. Skladišče je pokrito in zasnovano tako, da v čim večji meri prepreči emisije hrupa, prahu in vonjav. Ker so odpadne baterije nevarni odpadki, so ločeni od ostalih odpadkov, zbirno mesto pa je ustrezno označeno in zavarovano. Iz skladišča se pred pričetkom predelave odstranijo tujki, ki se ne reciklirajo. Tehnološki proces recikliranja izrabljenih svinčevih baterij se prične s postopkom separacije (Slika 5 v Prilogi). Izrabljeni izliti akumulatorji s pomočjo transportnega traka zapustijo skladišče. Transportni trak jih vodi v drobilnik, kjer se zdrobijo. Na pralnih sitih se iz zdrobljenega odpada izpere svinčeva pasta, ki se nahaja v svinčevih mrežicah. Preostali kosovni material, kot npr. svinčeve mrežice, trda guma in separatorji, se vodijo naprej v hidrodinamični ločilec, kjer pride do ločitve metalnega svinca, polipropilenske plastike, separatorjev in trde gume. Pasta in mrežice potujejo v nadaljnjo predelavo v bobnaste peči, polipropilenska plastika pa se uporabi za proizvodnjo polipropilenskega regenerata (Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-separacija, 2007). Svinčevo pasto, mrežice in ostali svinčev odpad se skupaj z dodanimi talili in reducenti termično predela v bobnastih pečeh (Slika 6 v Prilogi), kjer poteka redukcija in proces ločevanja metala. Rezultat termične obdelave je surovi svinec, žlindra in plini. Surovi svinec se nadalje predela v rafinaciji, žlindra se odlaga na odlagališče, plini iz peči pa se očistijo skozi filtre in razžveplovalno napravo (Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-bobnaste peči, 2007). V rafinaciji se s surovim svincem zalagajo rafinacijski kotli. Z dodatki se pospeši izločanje nekoristnih elementov, da pridobimo rafiniran svinec. Rafiniran svinec se lahko vliva v bloke (Slika 7 v Prilogi) ali pa se ga obogati z legirnimi elementi, da pridobimo različne svinčeve zlitine po željah kupcev. Tehnološki plini, ki nastajajo pri rafinaciji, se zbirajo in vodijo skozi filtre (Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-rafinacija, 2007). Pri postopku separacije akumulatorjev se med drugim loči tudi polipropilen, ki se v nadaljnem procesu opere in zmelje na velikost 1 cm. Tako pripravljen drobljenec se osuši ter transportira v posebne silose-obrat Plastika (Slika 8 v Prilogi). V postopku ekstrudiranja se

37

polipropilen raztopi, razplini, filtrira in razredči tako, da se pridobi ustrezna kakovost regenerata (Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-ekstrudiranje PP, 2007). Celoten tehnološki proces recikliranja izrabljenih svinčevo-kislinskih baterij je nazorno predstavljen še v obliki sheme (Slika 9 v Prilogi). Črno označeni pravokotniki predstavljajo aktivnosti reciklaže, zeleni pravokotniki pa naprave, ki v tehnološkem procesu skrbijo za čim manjše obremenjevanje okolja. Odpadki, ki nastajajo pri predelavi sekundarnih surovin (nevarni in inertni odpadki) se odlagajo na površinsko deponijo v dolini dimnikov (Slika 10 v Prilogi). Deponija se nahaja v neposredni bližini podjetja MPI-RECIKLAŽA d.o.o. Prvi odpadki so se na deponijo odložili leta 2000, deponija pa naj bi zadoščala za okoli 15 let. Podjetje je v letošnjem letu že podalo vlogo za razširitev odlagališča. Če bo Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) vlogi ugodila, bo na odlagališče dovoljeno odlagati od leta 2030. Odpadki se na deponijo odlagajo ločeno. Na zgornji manjši prostor se odlagajo umetne mase, kot npr. opeka, trda guma in separatorji, na spodnjem večjem prostoru pa se odlaga žlindra in sadra. Deponija ima urejen ločen sistem za odvajanje zalednih in izcednih vod. Zaledne vode so speljane v reko Mežo, izcedne vode pa se zbirajo v posebnih bazenih in se kasneje uporabljajo za hlajenje metalurških ostankov. Podjetje mora ravnati v skladu z zahtevami Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Ur. l. RS, št. 32/2006), ki določa mejne vrednosti emisij snovi v okolje zaradi odlaganja odpadkov, obvezna ravnanja z odpadki in druge pogoje za odlaganje ter pogoje in ukrepe v zvezi z načrtovanjem, gradnjo, obratovanjem in zapiranjem odlagališč ter ravnanja po njihovem zaprtju z namenom, da se v celotnem obdobju trajanja odlagališča zmanjšajo učinki škodljivih vplivov na okolje, zlasti zaradi vplivov onesnaževanja z emisijami snovi v površinske vode, podzemne vode, tla in zrak, in v zvezi z globalnim onesnaženjem okolja zmanjšajo emisije toplogrednih plinov in preprečijo tveganja za zdravje ljudi. Pred odlaganjem na deponijo se žlindra skladišči v pokritem betonskem skladišču-v boksih, kjer se hladi z vodo. Tam ostaja tako dolgo, da se ohladi in da se zbere potrebna količina za ekonomsko upravičen transport. Transport poteka s tovornjaki, ki so namenjeni samo za prevoz odpadkov na odlagališče. Separatorji in trda guma so primerni za prevoz takoj, ko zapustijo proizvodni proces, a se zaradi kampanjskega odvoza odpadkov na odlagališče skladiščijo v prehodnem skladišču odpadkov, ki čakajo na prevoz na deponijo. Odlagališče nevarnih odpadkov v dolini dimnikov je zgledno urejeno, kar vpliva tudi na bistveno manjše obremenjevanje okolja po letu 2000. Vplivi odlagališča na okolje se preverjajo z zakonsko predpisanim monitoringom.

38

5.3. Vpliv razbremenilne logistike v podjetju na okolje in zmanjševanje teh vplivov

V sorazmerju z razvojem rudarstva in železarstva so naraščale količine odpadnih snovi in s tem problematika onesnaževanja Mežiške doline. Onesnaževanje zraka in tal je pridobilo neugledno ime dolina smrti. Vsaka aktivnost razbremenilne logistike v podjetju MPI-RECIKLAŽA d.o.o. povzroča določene negativne vplive na okolje. Podjetje je te okoljske vplive prepoznalo, zato uporablja procese in izvaja postopke, s katerimi se izogne onesnaževanju ali pa ga poskuša zmanjšati in obvladovati. Prizadevanja podjetja MPI-RECIKLAŽA d.o.o. so usmerjena k postopnemu zmanjševanju vplivov na okolje ter v učinkovito rabo energije in drugih virov. Uprava družbe letno sprejema okoljske cilje, zapisane v Programu ravnanja z okoljem in zagotavlja vire za uresničitev le-teh. Z dosego okoljskih ciljev podjetje iz leta v leto izboljšuje svoje okoljsko ravnanje (Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-ravnanje z okoljem, 2007). Glavna okoljska vprašanja pri proizvodnji svinca iz sekundarnih surovin so povezana z odpadnimi plini iz Bobnastih peči in transportnimi tokovi, ki vsebujejo prah, kovine in v določenih fazah procesa tudi kisle pline (žveplov dioksid). Okolje obremenjujejo tudi smrad, odpadna voda, odpadki z veliko vsebnostjo svinca-filtrski prah in žlindra. V nadaljevanju bom predstavila vpliv posamezne aktivnosti na okolje: na zrak, vodo, tla in ljudi, sočasno pa bom navedla tudi aktivnosti, ki jih izvaja podjetje MPI-RECIKLAŽA, da negativne vplive na okolje izniči ali čim bolj omili. MPI-RECIKLAŽA d.o.o. v reciklažnem krogu nastopa kot predelovalec in odstranjevalec. Kot sem že omenila pod točko 5.2. so zbiralci proizvajalci, dobavitelji ali pooblaščena podjetja-zbirni centri. Zbiralci tovrstnih frakcij morajo upoštevati veljavno zakonodajo na področju ravnanja z odpadki. Zbiranje, sortiranje in ločevanje ne vplivajo na onesnaževanje zraka, ko gre zbiranje baterij. V primeru, ko se zbirajo le posamezne komponente baterije (npr. mrežice, pasta), pa lahko prihaja do onesnaževanja zraka. Pojavijo se emisije prahu, ki jih je potrebno zajeti in obvladovati. Pobegle emisije so lahko mnogo pomembnejše kot zajete, zato je nujno potrebno skrbno načrtovanje obratov in vodenje procesov. Zbiranje, sortiranje in ločevanje vplivajo tudi na onesnaževanje voda in tal, zato mora zbiralec upoštevati predpise s področja varstva voda in tal. Transport onesnažuje zrak z izpušnimi plini, kot so hlapne organske spojine, toplogredni plini, dušikovi oksidi in trdi delci. MPI-RECIKLAŽA d.o.o. na ta dejavnik nima bistvenega vpliva, ker prevoze ne opravlja sama, ampak zunanji izvajalci.

39

Vpliv transporta na okolje je največji v primeru nesreče. Takrat je prevoznik zavezan takoj ukrepati, da ne pride do izlitja elektrolita iz baterij. Žveplova kislina je korozivna in reaktivna. Če pride v stik z oksidanti lahko povzroči vžig ali eksplozijo. Izlitje elektrolita povzroči veliko škodo za rastlinski in živalski ekosistem. V primeru stika kisline z vodo pride do eksotermne reakcije, pri kateri se sprošča toplota. Posledica reakcije je povišana temperatura vode, ki ogroža predvsem živalski ekosistem. Posebna pazljivost je potrebna tudi v primeru, da je v nesreči udeležen človek. Stik z žveplovo kislino povzroči razjede, poškodbe oči in respiratornega sistema, zato je potrebno poiskati zdravniško pomoč. Pri skladiščenju ne prihaja do onesnaževanja zraka v primeru zaprtih baterij. Protikislinsko dno ščiti pred onesnaževanjem tal in voda. V bazenih zbran elektrolit se nevtralizira in uporabi kot tehnološka voda, ki se vrne nazaj v proces. Podjetje namerava v prihodnosti investirati tudi v sanacijo skladišča odpadnih baterij. Skladišču bodo poglobili dno in ga na novo pokrili. Na ta način bo podjetje ukinilo manipuliranje z viličarji. Tovorno vozilo-kiper bo odpadne baterije vsul na dno skladišča, kjer bo vse naslednje manipulacije opravil nakladač. Ko bo kiper zapustil skladišče, bo sledilo obvezno pranje koles. Ta investicija bo preprečila prenos prahu in umazanije po obratu. Drugače je pri skladiščenju posameznih komponent baterije. Posamezne komponente baterij se skladiščijo v zaprti hali. Podjetje prav sedaj izvaja investicijo zapiranja večine hal. Na ta način bodo zajete emisije prahu, ki nastajajo pri notranjem transportu. V zaprte hale želi podjetje v prihodnosti uvesti tudi odsesavanje celotne hale. Danes je odsesavanje prisotno na posameznih točkovnih virih onesnaževanja zraka. Za vsako prevozno sredstvo, ki zapusti halo, je urejeno pranje koles, ki preprečuje prenos prahu in umazanije po proizvodnem obratu. Pri tehnološkem procesu reciklaže prihaja do onesnaževanja zraka. Podjetje MPI-RECIKLAŽA d.o.o. onesnažuje zrak in okolje z dimniki, strešnimi ventilatorji in izpusti zraka prostorskega odpraševanja. Procesni plini, močno onesnaženi s svincem, iz obratov Bobnaste peči in Rafinacija, se zajemajo in po ohladitvi v rekuperatorjih čistijo z vrečastimi filtri. Vrečasti filtri so zelo zmogljivi, zanesljivi in obstojni ter srednjeročno pomenijo prihranke. V podjetju izvajajo tudi stalni nadzor nad stanjem filtrov. Plini iz peči, predvsem žveplov dioksid, se očistijo z razžveplevalno napravo (RDP- razžveplevanje dimnih plinov). Zaradi prekomernih emisij SO2 so v letu 2000 zgradili čistilno napravo za čiščenje dimnih plinov z mokrim kalcitnim postopkom ter tako povečali stopnjo razžvepljevanja in posledično zmanjšali vsebnost žveplovega dioksida v dimnih plinih.

40

Žveplo, ki vstopa v proces, odstranijo z vezavo v žlindro in sadro. Odpadni produkt naprave je sadra (CaSO4*2H20) z do 20 odstotki vode in 25 mg Pb/kg v vlažnem produktu. Z mokrim pranjem dimnih plinov se odstrani okoli 30 odstotkov finih prašnih delcev (Primerjalna študija onesnaženosti okolja v Zgornji Mežiški dolini med stanji v letih 1989 in 2001, 2002, str. 10). Filtrski prah se vrne nazaj v proces, v obrat Bobnaste peči, očiščeni plini pa se spustijo v zrak. Predelava baterij povzroča emisije v vodo. Vir odpadnih vod je procesna voda, ki nastaja pri razstavljanju svinčevo-kislinskih baterij. Emisija se obdela z metodo nevtralizacije, nevtralizirana procesna voda pa se ponovno vrača v proces. Pri transportu, skladiščnih manipulacijah in tehnološkem procesu predelave je prisoten tudi hrup. Vire hrupa v podjetju povzročajo proizvodni viri-stroji in naprave in neproizvodni viri-notranji transport in prezračevalni sistemi. »Hrup je vsak zvok, ki vzbuja nemir, moti človeka in škoduje njegovemu zdravju ali počutju in škodljivo vpliva na okolje« (NPVO, 2005). Ločimo hrup v delovnem okolju in hrup v okolju. Hrup v delovnem okolju ni presežen na nobenem delovnem mestu, prav tako ni presežen hrup v okolju. Podjetje MPI-RECIKLAŽA d.o.o. se nahaja na območju, ki spada v četrto stopnjo varstva pred hrupom-območje brez stanovanj, namenjeno proizvodni in skladiščni dejavnosti. Vrednosti dovoljenega hrupa, izmerjenega v decibelih, ne presegajo mejnih vrednosti (čez dan 73 dBA, ponoči 63 dBA). Podjetje poskuša hrup omiliti z investicijami v tehnološko dovršene obrate. Skladiščenje odpadkov, ki čakajo na odvoz na odlagališče, obremenjuje vodo in zrak. Voda se uporablja pri spiranju žlindre. Uporabljena voda se očisti s tehnološko čistilno napravo. Hlajenje žlindre povzroča smrad, ki obremenjuje zrak. Da bi se smrad zmanjšal, izvaja podjetje pranje žlindre že v proizvodni hali, kjer se delno že ohladi. Obremenjevanje tal je preprečeno z betonskim dnom. Odlagališče obremenjuje vodo, tla in zrak. Da bi preprečili onesnaževanje vod, ima deponija urejen ločen sistem za odvajanje zalednih in izcednih vod. Izcedne vode se zbirajo v posebnih bazenih in se kasneje uporabljajo za hlajenje metalurških ostankov. Tam se v celoti porabijo. Onesnaževanje tal je preprečeno z neprepustno folijo (Slika 11 v Prilogi). Nevarne odpadke, ki se odlagajo, podjetje zasipa (Slika 10 v Prilogi). Na ta način preprečuje smrad in onesnaževanje. Smrad, ki ga v največji meri povzroča žlindra, se v veliki meri prepreči že pred odvozom na odlagališče s spiranjem žlindre. Odlagališče nevarnih odpadkov v dolini dimnikov je zgledno urejeno, kar vpliva tudi na bistveno manjše obremenjevanje okolja po letu 2000. Vplivi odlagališča na okolje se preverjajo z zakonsko predpisanim monitoringom. Podjetje razmišlja tudi o uvedbi sežigalnice, kjer bi sežigali separatorje. Leta 2005 so v sodelovanju z družbo Esotech iz Velenja in Inštitutom Jožef Štefan izvedli testni sežig

41

odpadkov na pilotni napravi za toplotno izrabo odpadkov. Uvedba sežigalnice bi zmanjšala količino odpadkov, ki se odlagajo na odlagališče, podjetje pa bi lahko izkoriščalo toplotno energijo. Dobro projektiranje, vzdrževanje in monitoring so ključni v vseh fazah procesa in zmanjševanja škodljivih vplivov na okolje, nastalih pri predelavi odpadnih baterij. Nacionalni in mednarodni standardi predpisujejo vzorčenje in monitoring emisij v okolje. Nadzorovati je potrebno vse pomembne parametre, ki služijo za krmiljenje in zmanjševanje škodljivih vplivov na okolje (IPPC-celovito preprečevanje in nadzor onesnaževanja, 2000). Nenazadnje je potrebno omeniti tudi vpliv reciklaže odpadnih svinčevih baterij na zaposlene v podjetju MPI-RECIKLAŽA, ki so dnevno izpostavljeni vplivom onesnaževanja zaradi predelave sekundarnega svinca. Znano je, da ima svinec toksične učinke na zdravje ljudi, ki se lahko kažejo na živčnem, krvotvornem, lokomotornem, urinarnem in reprodukcijskem sistemu. Ob odsotnosti ustreznih varnostnih ukrepov je lahko recikliranje ali ponovno vračanje odpadnih surovin v uporabo še bolj škodljivo za ljudi in okolje kot samo neprimerno odlaganje in odstranjevanje nevarnih odpadkov, zaradi višje stopnje izpostavljenosti delavcev pri tem (Kosovel, 2002, str. 31). Z ukinitvijo proizvodnje svinca in z izboljševanjem delovnih pogojev, predvsem pa z aktivnim delom na področju zmanjševanja izpostavljenosti svincu, se je v preteklih dvajsetih letih nevarnost za pojav akutnih zastrupitev bistveno zmanjšala. Podjetje si prizadeva in skrbi za zdravje in varnost zaposlenih na delovnem mestu. Njihov cilj je postopno zmanjševanje vrednosti svinca v krvi zaposlenih, zato na področju varovanja zdravja izvajajo več ukrepov. Zaposleni, ki so izpostavljeni svinčevemu prahu in žveplovim param morajo med delovnim časom nositi maske, ki preprečujejo vdihavanje prahu in hlapov. Velik poudarek je na higieni zaposlenih. Delavci v proizvodnji dnevno menjavajo zaščitna oblačila, obvezno je tuširanje po končanem delovnem času. Pred prihodom v jedilne prostore je obvezna zaščita z zaščitnimi haljami, ki prepreči vnos prahu med vnosom hrane. Večkrat dnevno je poskrbljeno za pranje vseh transportnih poti s čistilcem-pometačem, da se prepreči dviganje prahu in prenos prahu po obratih. Premiki pri sanaciji okolja, ki poleg učinka samega zmanjšanja emisij in gibanja polutantov v okolju, pomembno prispevajo k motivaciji prebivalstva pri skrbi za zmanjšanje vnosa. Sanacijski ukrepi so v zadnjem desetletju močno zmanjšali količine emisij svinca, kadmija in cinka ter izboljšali stanje okolja v Zgornji Mežiški dolini. Največji napredek je viden v zaselku Žerjav, ki po več desetletjih spet postaja zelen. V sedanjem času so emisije predvsem posledica zapraševanja s trajno kontaminiranih površin. Republika Slovenija bo v skladu z 11. členom Zakona o varstvu okolja subsidiarno izvedla ukrepe za sanacijo degradiranega okolja. V proračunu RS je za leto 2007 predvidenih 625 000 EUR (150 mio SIT) za sanacijo starih bremen v Zgornji Mežiški dolini. Za nadaljnje zmanjšanje emisij na raven, ki ne bo ogrožala zdravja prebivalcev Zgornje Mežiške doline, pa bi bilo potrebno predvsem sistematično

42

načrtovano zatravljanje površin ter ureditev površin, ki se jih ne da zatraviti tako, da se jih lahko moči in spira z vodo, predvsem v najbolj kritičnih predelih (Žerjav). Prav tako bi bilo potrebno zagotoviti ustrezen monitoring svinčevega prahu v zraku na tem področju ter osveščati prebivalce o postopkih in ravnanjih, ki zmanjšujejo vnos svinčevega prahu v telo (Program ukrepov za sanacijo Zgornje mežiške doline-onesnaženje s svinčevim prahom, 2005). Soočanje podjetja s področjem varstva okolja je zelo aktivno in razvojno usmerjeno, kar kažejo tudi prejeti certifikat ISO 14001 in ustrezno okoljsko dovoljenje za naprave, ki ustrezajo strogim kriterijem IPPC direktive. V nadaljevanju sledi kratka predstavitev Sistema ravnanja z okoljem ISO 14001 in IPPC direktive ter aktivnosti podjetja. 5.3.1. Sistem ravnanja z okoljem ISO 14001 Sistem ravnanja z okoljem 14001 je mednarodno priznan pristop do poslovanja, ki zagotavlja vse vidike okoljevarstvenega ravnanja, od izrabe surovin in energije, vodenja tehnoloških procesov, do zahtev glede uporabe proizvodov. Značilnosti upravljanja sistema so sistematičnost, stalnost in nadzor. Z izvajanjem teh dejavnosti podjetje obvladuje vse slabosti, nevarnosti in tveganja, ki bi lahko privedla do obremenjevanja okolja. Prednosti pa se ne nanašajo le na ugoditev zahtevam okoljske zakonodaje in znižanju stroškov poslovanja, ampak tudi na trženje izdelkov, tehnologij in znanj. Sistem zajema celovito obvladovanje okoljskih vidikov proizvodne ali storitvene dejavnosti (Sistem ravnanja z okoljem po standardih serije 14000, 2006). Podjetje se zaveda, da uvajanje sistemov za ravnanje z okoljem predstavlja pomemben instrument za poenotenje in sporazumevanje. Potrošniki se zavedamo pomena varovanja naravnega okolja, zato smo vedno bolj zahtevni pri nakupu. Pridobljeni certifikat je skorajda že pogoj, da se izdelek na trgu dobro prodaja. Podjetje mora prepoznati okoljske vidike, s katerimi vpliva na okolje in jih poskuša zmanjšati in obvladovati. Standard med drugim omogoča tudi, da podjetje uresničuje okoljevarstvena načela svoje okoljske politike. Sprejeta okoljska politika mora biti politika vseh zaposlenih. Okoljska politika deluje kot katalizator in usmerjevalec okoljskih dejavnosti za doseganje zastavljenih ciljev, okoljski standard pa predstavlja orodje, s katerim podjetja lažje sledijo vedno strožji zakonodaji na področju varstva okolja. Podjetje MPI-RECIKLAŽA d.o.o. je okoljski certifikat pridobilo avgusta leta 2006. Direktor podjetja, Igor Lipovnik, je za revijo Kapital povedal: »Za pridobitev certifikata ISO 14001 smo se odločili, ker smo želeli postaviti “piko na i” vsem prizadevanjem za zmanjševanje vplivov na okolje v zadnjih letih. Pričakujemo še boljši proces nenehnega izboljševanja glede okoljske dejavnosti in bolj pozitiven odnos lokalne skupnosti do naše dejavnosti« (Jurko, 2006, str. 16).

43

S pridobitvijo certifikata ISO 14001 je podjetje vključilo v vse svoje delovne procese odgovoren odnos do okolja. V podjetju kontinuirano spremljajo vplive na okolje, ki so posledica predelave odpadnih baterij, poleg tega stalno preprečujejo negativne vplive na okolje, dosledno upoštevajo tudi zahteve zakonodaje, interne in okoljevarstvene predpise ter redno komunicirajo z vsemi zaposlenimi v podjetju in drugimi javnostmi z namenom izboljševanja zaupanja. 5.3.2. IPPC direktiva IPPC direktiva je ena izmed ključnih direktiv EU na področju okolja. Glavni cilj direktive IPPC je celovito preprečevanje in nadzor onesnaževanja ter višja stopnja varovanja okolja. Izvajanje direktive IPPC zahteva obvladovanje varstva okolja v podjetjih, stalno spremljanje vplivov dejavnosti na okolje in nenehno izboljševanje oziroma prilaganje industrijskih dejavnosti zadnjemu stanju tehnike. EU je z direktivo IPPC uvedla posebno enotno okoljsko dovoljenje, ki ga je možno pridobiti le v primeru, da podjetje izpolnjuje določene kriterije. Mejne vrednosti emisij, parametri specifičnih emisij na enoto proizvoda morajo temeljiti na uporabi najboljših razpoložljivih tehnik-BAT, s čemer podjetje s svojo dejavnostjo čim manj obremenjuje okolje, dosega čim manjše tveganje, racionalno izrabo prostora, naravnih virov in energije ob razumno višjih stroških. Industrijski obrati morajo upoštevati različne zahteve glede mejnih vrednosti emisij snovi v zrak, vode in tla ter normative na področju energije, hrupa in ravnanja z odpadki. Pozitivni učinki uvedbe IPPC direktive se kažejo predvsem v usklajenem pristopu organov pri izdajanju dovoljenj, bolj uravnoteženih pogojih za proizvajalce iz različnih delov Evrope, prožnost pristopa, saj dopušča različne načine implementacije, poleg tega usmerja investicije v okolju prijazne tehnologije, pripomore pa tudi k intenzivnemu sodelovanju med industrijo, predstavniki vlade in nevladnimi organizacijami. Direktiva IPPC zahteva vzpostavitev sistema podeljevanja časovno omejenih celovitih okoljskih dovoljenj, ki so pogoj za opravljanje dejavnosti. Dovoljenje se lahko izda le, če je dejavnost podjetja v skladu s konceptom BAT. O vsakršnih načrtovanih spremembah tehnologije je podjetje obvezano, da obvesti pristojni organ in zanje pridobi ustrezno dovoljenje. Okoljsko dovoljenje se izda za obdobje desetih let (IPPC-celovito preprečevanje in nadzor onesnaževanja, 2007). MPI- RECIKLAŽA d.o.o. je zavezanec IPPC. Podjetje upravlja z napravo za taljenje barvnih kovin, ki ustreza pogojem IPPC naprav po točki 2.5b-»Naprave za taljenje barvnih kovin, vključno zlitin in produktov, primernih za ponovno predelavo (iz postopkov rafinacije, vlivanja) s talilno zmogljivostjo več kot 4 tone na dan za svinec in kadmij ali 20 ton na dan za vse druge kovine« (Seznam zavezancev IPPC, 2007) in z odlagališčem nevarnih odpadkov po točki 5.4-»Odlagališča odpadkov z izjemo odlagališč za inertne odpadke, ki sprejmejo več kot 10 ton odpadkov na dan ali s celotno zmogljivostjo več kot 25.000 ton« (Seznam zavezancev

44

IPPC, 2007). Podjetje MPI-RECIKLAŽA d.o.o. je izdelalo program za prilagoditev vplivov predelave odsluženih baterij na okolje vplivom, ki jih omogoča uporaba najboljših razpoložljivih tehnik (BAT). Uporabo BAT opredeljujejo referenčni dokumenti EU (t.i. BREF) in drugi viri. Na podlagi obstoječega stanja je podjetje določilo ukrepe za dosego ciljnih vrednosti vplivov na okolje. Določitev ukrepov je pogoj za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja. 6. SKLEP Globalizacija gospodarstva in liberalizacija svetovne trgovine povečujeta pomen logistike, ki postaja ključna determinanta konkurenčnosti podjetja in narodnega gospodarstva. Prav hitra gospodarska rast, zasičenost trga, kratka življenjska doba izdelkov ter vse zahtevnejši ekološki predpisi in standardi so botrovali razvoju razbremenilne logistike, katere naloga je oskrba ostankov in odpadkov, ki nastajajo v vseh delih nabave, proizvodnje in distribucije. Razbremenilna logistika s svojimi cilji skrbi za učinkovito izrabo surovin, zmanjšano porabo prostora, ki bi ga morali nameniti ostankom oziroma odpadkom in vpeljevanje krožnega toka v izrabo materiala. Učinkovita razbremenilna logistika pripelje do izpolnjevanja ekonomskih ciljev in ciljev varstva okolja. Podjetje MPI-RECIKLAŽA d.o.o., ki se ukvarja s predelavo izrabljenih svinčevo-kislinskih baterij in drugih odpadkov na osnovi svinca, je uspešno vključila razbremenilno logistiko v svoje poslovanje in tako bistveno znižala stroške in pridobila nove prihodke z odprodajo razbremenilnega blaga-sekundarnega svinca. Reciklaža svinčevih baterij je ekonomsko upravičena zaradi stabilne cene svinca. Podjetje v reciklažnem krogu nastopa kot predelovalec in odstranjevalec odpadnih svinčevih baterij, ki z aktivnostmi razbremenilne logistike razbremenjuje okolje nevarnih odpadkov. V diplomskem delu sem s pomočjo teoretičnih spoznanj, analize in sinteze predstavila posamezno aktivnost razbremenilne logistike družbe MPI-RECIKLAŽA d.o.o. Seveda pa ima tudi razbremenitev okolja določene negativne vplive na okolje, med drugim onesnažuje zrak, vodo in tla. S pomočjo analize vplivov aktivnosti razbremenilne logistike na okolje sem v celoti potrdila tezo v uvodnem delu diplomskega dela, kjer sem predpostavljala, da podjetje MPI-RECILAŽA d.o.o. pri predelavi izrabljenih svinčevo-kislinskih baterij z aktivnostmi razbremenilne logistike povzroča negativne eksternalije. V družbi MPI-RECIKLAŽA d.o.o. so prepoznali okoljske vidike, s katerimi vplivajo na okolje. Okoljske vidike, ki okolje spreminjajo in ki v celoti ali delno izvirajo iz dejavnosti, proizvodov ali storitev posameznih podjetij, sem v diplomskem delu nadzorno opisala. Opisu vplivov sledi tudi opis aktivnosti, ki jih izvaja podjetje z željo, da negativne vplive prepreči ali v največji možni meri omili. Tako sem potrdila tudi drugo tezo, da skuša podjetje preprečiti ali v največji možni meri omiliti negativne eksternalije z učinkovitim obvladovanjem vplivov na okolje.

45

MPI-RECIKLAŽA d.o.o., kot proaktivno podjetje, je z vpeljavo sistema ravnanja z okoljem ISO 14001 dokazalo, da hoče nadzirati negativne vplive predelave na okolje s postopnim in sistematičnim zmanjševanjem negativnih vplivov in na ta način v največji možni meri preprečiti onesnaževanje. Podjetje je v preteklosti in bo tudi v prihodnje izvajalo nove investicije in investicije v obnovo, modernizacijo in prilagoditev obratov za ravnanje z odpadki v skladu z zakonskimi predpisi in standardi ter na tak način zmanjševalo emisije onesnaževanja okolja.

46

LITERATURA

1. Antloga-Kapitler Natalija: Logistika originalnih rezervnih delov podjetja Gorenje. Diplomsko delo. Maribor : Ekonomsko-poslovna fakulteta, 2003. 17 str.

2. Gril Simona: Vpliv okoljske politike na ravnanje z ostanki kot aktivnostjo razbremenilne logistike. Diplomsko delo. Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 2005. 56 str.

3. Haque Emdadul M.: Socio-Economic Incentives for Toxic Waste Management. Magistrsko delo. Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 1995. 178 str.

4. Jelenc Milan: Globalizacija logistične ponudbe z vidika konkurenčnosti. XXIII. posvetovanje na temo Konkurenčne prednosti racionalne podjetniške logistike. Maribor : Ekonomsko-poslovna fakulteta, ITL-Inštitut za transport in logistiko, 2000, str. 23-36.

5. Jurko Gregor: Okoljski certifikati: Zeleno, ki te ljubim zeleno. Kapital, Ljubljana, 2006, 403, str. 16.

6. Klasek Zdravko: Prevoz nevarnih snovi in ravnanje z njimi. Portorož : Višja pomorska in prometna šola, 1992. 150 str.

7. Kosovel Andreja: Problematika izvoza nevarnih odpadkov. Diplomsko delo. Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 2002. 46 str.

8. Kranjc Miha: Logistika-umetnost prihodnjega stoletja. MojeDeloRevija, Ljubljana, 2007, 27, str. 12.

9. Kranjec Samo: Z logistiko do preživetja. Avto&Transport (priloga Financ), Ljubljana, 2007, 85, str. 16.

10. Lesjak Tušek Petra: Proizvodne zmogljivosti TAB v štirih letih podvojene. Večer, 2007, 231, str. 11.

11. Lipičnik Martin, Kramar Uroš: Razbremenilna logistika in trajnostni razvoj. Trendi v slovenski in evropski logistiki ter vpliv njene razvitosti na konkurenčnost podjetij. Strokovno gradivo. 5. GV-konferenca Poslovna logistika 2006 in 29. posvetovanje Inštituta za transport in logistiko. Ljubljana : Planet GV, 2006, str. 23-34.

12. Logožar Klavdij: Poslovna logistika: Elementi in podsistemi. Ljubljana : GV Izobraževanje, 2004. 265 str.

13. Logožar Klavdij: Povezanost logističnih procesov in koncepta računalniško integrirane proizvodnje (CIM) v proizvodnem podjetju. Doktorska disertacija. Maribor : Ekonomsko-poslovna fakulteta, 2000. 181 str.

14. Logožar Klavdij: Razbremenilna logistika in varstvo okolja. Maribor : Studio Linea, 1999. 109 str.

15. Logožar Klavdij: Razbremenilna logistika kot del okoljsko odgovorne filozofije podjetja. Zaključno poročilo. Maribor : ITL-Inštitut za transport in logistiko. Ekonomsko-poslovna fakulteta, 2002. 22 str.

16. Logožar Klavdij: Stopnja razvitosti logističnih procesov in vpliv na konkurenčnost podjetja. Trendi v slovenski in evropski logistiki ter vpliv njene razvitosti na konkurenčnost podjetij. Strokovno gradivo. 5. GV-konferenca Poslovna logistika 2006 in 29. posvetovanje Inštituta za transport in logistiko. Ljubljana : Planet GV, 2006, str. 5-10.

17. Marzi Boris: Primer dobre prakse razbremenilne logistike pristaniškega sistema. Trendi v

47

slovenski in evropski logistiki ter vpliv njene razvitosti na konkurenčnost podjetij. Strokovno gradivo. 5. GV-konferenca Poslovna logistika 2006 in 29. posvetovanje Inštituta za transport in logistiko. Ljubljana : Planet GV, 2006, str. 35-42.

18. Middleton Nicholas J.: The Global Casino: An Introduction to Environmental Issues. 2nd edition. London : A Hodder Arnold Publication, 1999. 384 str.

19. Murtič Sašo: Državne spodbude za razbremenilno logistiko. Trendi v slovenski in evropski logistiki ter vpliv njene razvitosti na konkurenčnost podjetij. Strokovno gradivo. 5. GV-konferenca Poslovna logistika 2006 in 29. posvetovanje Inštituta za transport in logistiko. Ljubljana : Planet GV, 2006, str. 43-48.

20. Oblak Henrik: Mednarodna poslovna logistika. Maribor : Ekonomsko-poslovna fakulteta, 1997. 362 str.

21. Okroglič Marjan: Programirana oskrba proizvodne linije v časovnih intervalih. Trendi v slovenski in evropski logistiki ter vpliv njene razvitosti na konkurenčnost podjetij. Strokovno gradivo. 5. GV-konferenca Poslovna logistika 2006 in 29. posvetovanje Inštituta za transport in logistiko. Ljubljana : Planet GV, 2006, str. 49-54.

22. Planina Andrej: Uporaba novih tehnologij-orodja za sledenje statusa blaga. Trendi v slovenski in evropski logistiki ter vpliv njene razvitosti na konkurenčnost podjetij. Strokovno gradivo. 5. GV-konferenca Poslovna logistika 2006 in 29. posvetovanje Inštituta za transport in logistiko. Ljubljana : Planet GV, 2006, str. 55-58.

23. Pregrad Boris, Musil Vojko: Proizvodi-tehnologija, kakovost in varstvo okolja. Maribor : Ekonomsko-poslovna fakulteta, 2000. 390 str.

24. Pregrad Boris, Musil Vojko: Tehnologija in integrirano varstvo okolja. Maribor : Ekonomsko-poslovna fakulteta, 1995. 303 str.

25. Pregrad Boris, Musil Vojko: Tehnološki sistemi in integrirano varstvo okolja. Maribor : Ekonomsko-poslovna fakulteta, 2001. 374 str.

26. Roth Ursula: Umweltkostenrechnung: Grundlagen und Konzeption aus betriebswirtschhaftlicher Sicht. Wiesbaden : Deutscher Universitäts-Verlang, 1992. 314 str.

27. Schaltegger Stefan et al.: Corporate environmental accounting. Chichestrer : Wiley, 1996. 306 str.

28. Šegel Dimitrij: Mednarodno trgovanje z nevarnimi odpadki in Baselska konvencija. Magistrsko delo. Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 2002. 103 str.

29. Švajger Janja: Dejavnosti logistike v podjetju Vipap Videm Krško. Diplomsko delo. Maribor : Ekonomsko-poslovna fakulteta, 2004. 57 str.

30. Veselko Gregor: Optimiranje logističnih procesov. Trendi v slovenski in evropski logistiki ter vpliv njene razvitosti na konkurenčnost podjetij. Strokovno gradivo. 5. GV-konferenca Poslovna logistika 2006 in 29. posvetovanje Inštituta za transport in logistiko. Ljubljana : Planet GV, 2006, str. 11-23.

31. Vezjak Blanka: Razkritja računovodskih informacij v letnih poročilih, posebej o ravnanju z okoljem. Ljubljana : Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, 1998. 245 str.

32. Vuk Drago: Uvod v ekološki management. Kranj : Moderna organizacija&FOV, 2000. 230 str.

33. Weele A.J.: Nabavni management. Ljubljana : GV Založba, 1998. 406 str.

48

34. Welford Richard.: Corporate Environmental Management, Systems and Strategies. 2nd edition. London : Earthscan publications Ltd., 1996. 275 str.

35. Winter Georg: Okolju prijazno podjetje. Ljubljana : Inštitut za ekološki management DREVO. Radovljica : Medium, d.o.o., 1994. 260 str.

36. Žagar Anton: Uvajanje elektronskega cestninskega sistema v prostem prometu s pogoji za interoperabilnost v Evropi. Trendi v slovenski in evropski logistiki ter vpliv njene razvitosti na konkurenčnost podjetij. Strokovno gradivo. GV-konferenca Poslovna logistika 2006 in 29. posvetovanje Inštituta za transport in logistiko. Ljubljana : Planet GV, 2006, str. 59-64.

VIRI

1. Baselska konvencija o nadzoru uvoza/izvoza nevarnih odpadkov in njihovega odstranjevanja. Ministrstvo za okolje in prostor. [URL: http://www.konvencije.mop.gov.si/nevarni_odpadki.pdf], 1989.

2. European Integrated Pollution Prevention and Control Bureau (EIPPCB). [URL: http://eippcb.jrc.es/pages/FAbout.htm], 28.04.2007.

3. Evropa v gibanju-kakovostno okolje. [URL: http://ec.europa.eu/publications/booklets/move/55/sl.doc], 2005.

4. Evropski sporazum o mednarodnem cestnem prevozu nevarnega blaga-ADR (Uradni list RS, št. 41/2000).

5. Gorenšek Tomaž: Optimizacija logističnega poslovanja s pomočjo integriranega sistema za navigacijo in sledenje v vozilih. Primer VIA-VEK sistem. [URL: http://www.viatorvektor.si/files/userfiles/viatorvektor/datoteke/viavek/Objave/Navigacija-sledenje-IAT-2005.pdf], 2005.

6. Interno gradivo podjetja MPI-RECIKLAŽA d.o.o. 7. IPPC-celovito preprečevanje in nadzor onesnaževanja. ARSO. [URL:

http://okolje.arso.gov.si/ippc/pages.php?op=print&id=PREDSTAVITEV], 10.06.2007. 8. Kranjc Miha: Logistika-umetnost prihodnjega stoletja. MojeDeloRevija: Karierne možnosti,

Ljubljana, št. 27(2007), 26.3.2007, str. 12. 9. Leban Janja: Po 16. septembru, svetovnemu dnevu zaščite ozonskega plašča. O&P Bilten,

16 str. [URL: http: //www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/publikacije/bilteni/b10_98.pdf], 1998.

10. Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-bobnaste peči. [URL: http://www.rm-mpi.si/vsebina.php?name=bobnaste], 10.04.2007.

11. Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-ekstrudiranje PP. [URL: http://www.rm-mpi.si/vsebina.php?name=ekstrudiranje], 10.04.2007.

12. Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-proizvodi. [URL: http://www.rm-mpi.si/vsebina.php?name=proizvodi], 10.04.2007.

13. Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-rafinacija. [URL: http://www.rm-mpi.si/vsebina.php?name=rafinacija], 10.04.2007.

49

14. Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-ravnanje z okoljem. [URL: http://www.rm-mpi.si/vsebina.php?name=okolje], 10.04.2007.

15. Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-separacija. [URL: http://www.rm-mpi.si/vsebina.php?name=separiranje], 10.04.2007.

16. Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-skladišče. [URL: http://www.rm-mpi.si/vsebina.php?name=skladisce], 10.04.2007.

17. Nacionalni program varstva okolja-NPVO (Uradni list RS, št. 2/2006). 18. Nastajanje nevarnih odpadkov. Eionet.SI. [URL:

http://kazalci.arso.gov.si/kazalci/index_html?Kaz_id=39&Kaz_naziv=Nastajanje%20nevarnih%20odpadkov&Sku_id=5&Sku_naziv=ODPADKI%20IN%20SNOVNI%20TOK&tip_kaz=1#KAZALEC_TOP], 23.2.2007.

19. Pravilnik o ravnanju z baterijami in akumulatorji, ki vsebujejo nevarne snovi (Uradni list RS, št. 104/2000).

20. Pravilnik o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 84/1998). 21. Prešern Saša: Implementacija okoljske zakonodaje-od sektorske politike, prek indikatorjev

do posameznega obrata. Ljubljana : Ministrstvo za gospodarstvo. [URL: http://www.icsd.si/teksti/str5.html], 20.04.2007.

22. Primerjalna študija onesnaženosti okolja v Zgornji Mežiški dolini med stanji v letih 1989 in 2001. Končno poročilo. Velenje : ERICo-Inštitut za ekološke raziskave, 2002. 32 str.

23. Program ukrepov za sanacijo Zgornje mežiške doline-onesnaženje s svinčevim prahom. Državni zbor RS. [URL: http: //www.dzrs.si/index.php?id=94&type=98&o=470&unid=VPP%7CBEBEF34CDDEB09F3C125722E004B58CD&showdoc=1], 2006.

24. Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja (Uradni list RS, št. 2/2006). 25. Resolucija o nacionalnem programu za kemijsko varnost (2006-2010). [URL:

http://www.kemijskovaren.si/program/4-ok.htm], 2006. 26. Seznam zavezancev IPPC. ARSO. [URL: http://okolje.arso.gov.si/ippc/register.php],

10.06.2007. 27. Sistem ravnanja z okoljem po standardih serije 14000. GZS. [URL:

http://www.gzs.si/slo/storitve/razvoj/varstvo_okolja/podrocja_okolja/prostovoljni_pristopi_k_ravnanju_z_okoljem/sistemi_ravnanja_z_okoljem_/standard_iso_14001], 30.3.2006.

28. Statistični letopis RS 2006. Ljubljana : Zavod RS za statistiko, 2006. 29. Uredba o izvajanju Uredbe (ES) št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov (Uradni list RS, št.

71/2007). 30. Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 32/2006). 31. Uvoz in izvoz nevarnih odpadkov. Eionet.SI. [URL:

http://kazalci.arso.gov.si/kazalci/index_html?Kaz_id=40&Kaz_naziv=Uvoz%20in%20izvoz%20nevarnih%20odpadkov&Sku_id=5&Sku_naziv=ODPADKI%20IN%20SNOVNI%20TOK&tip_kaz=1#KAZALEC_TOP], 21.2.2007.

SEZNAM KRATIC ADN Accord europeen relatif au transport international des marchandises

dangereuses par voie de navigation interieure ADR European Agreement concerning the International Carriage of

Dangerous Goods by Road Ag Srebro ARSO Agencija Republike Slovenije za okolje BAT Best Available Techniques BDP Bruto domači proizvod Ca Kalcij CCNR Centralna komisijo za plovbo po Renu CFC Klorofluoroogljikovodiki CIM Uniform Rules concerning the Contract for International Carriage

og Goods by Rail COTIF Convention concerning International Carriage by Rail CPT dBA

Carriage Paid Too Decibel

DDU Delivered Duty Unpaid DGR Dangerous Goods Regulation DZ RS Državni zbor Republike Slovenije EDI Electronic Data Interchange EDIFACT Electronic Data Interchange for Administration, Commerce and

Transport EIPPCB European Integrated Pollution Prevention and Control Bureau EMAS ECO-Management and Audit Scheme EU Evropska unija EWC European Catalogue of Waste GEF Global Environmental Facility GmbH Gesellschaft mit beschränkter Haftung GPS Global Positioning System GZS Gospodarska zbornica Slovenije HWL Hazardous Waste Liter IATA International Air Transport Association IBC International Bulk Chemicals Code ICAO International Civil Aviation Organization IKT Informacijske in komunikacijske tehnologije IMDG International Maritime Dangerous Goods Code IMO International Maritime Organization IPPC Integrated Pollution Prevention and Control ISO International Standardisation Organisation MOP Ministrstvo za okolje in prostor

MPI Metalurgija, plastika in inžiniring NPVO Nacionalni program varstva okolja OECD Organisation for Economic Co-operation and Development OVO Osebna varovalna oprema Pb Svinec PCB Poliklorirani bifenili PIC Pravno-informacijski center PP Polipropilen RDP Razžveplevanje dimnih plinov RFID Radio Frequency Identification RID Règlemant concernant le transport international ferroviaire des

marchandises dangereuses RIF Reglement international concernant le transport des marchandises

dangereuses par chemins de fer RS Republika Slovenija Sb Antimon SCM Supply Chain Management SO2 Žveplov dioksid SOLAS International Convention for the Safety of Life at Sea SURS Statistični urad Republike Slovenije TAB Tovarna akumulatorskih baterij UNECE United Nations Economic Commission for Europe USD Ameriški dolar XML Extensible Markup Language ZN Združeni narodi ZPNB Zakon o prevozu nevarnega blaga ZVO Zakon o varstvu okolja

SEZNAM TUJIH UPORABLJENIH IZRAZOV Accord europeen relatif au transport international des marchandises dangereuses par voie de navigation interieure

Mednarodni prevoz nevarnih snovi po notranjih plovnih poteh

Basel Convention on the Control of Transboundary Movements of Hazardous Wastes and Their Disposal

Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja

Best Available Techniques Najboljše dostopne tehnike Carriage Paid Too Prevoz plačan do Convention concerning International Carriage by Rail

Konvencija o mednarodnih železniških prevozih

Dangerous Goods Regulation Pravila za nevarno blago Delivered Duty Unpaid Dobavljeno neocarinjeno Disposal Odstranjevanja odpadkov ECO-Management and Audit Scheme Ekološki management in revizijska shema Electronic Data Interchange Računalniška izmenjava podatkov Electronic Data Interchange for Administration, Commerce and Transport

Elektronska izmenjava podatkov za administracijo, trgovino in transport

Environmental Management Ekološki management European Agreement concerning the International Carriage of Dangerous Goods by Road

Evropski sporazum o mednarodnem prevozu nevarnih snovi po cesti

European Catalogue of Waste Evropski katalog odpadkov Extensible Markup Language Razširljiv označevalni jezik Gesellschaft mit beschränkter Haftung Družba z omejeno odgovornostjo Global Environmental Facility Globalni sklad za okolje Global Positioning System Sistem globalnega določanja položaja Hazardous Waste Liter Seznama nevarnih odpadkov Input Vložek-vhodni material, surovine Integrated Pollution Prevention and Control

Celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja

International Air Transport Association

Mednarodno združenje za zračni promet

International Bank Mednarodna banka za obnovo in razvoj International Bulk Chemicals Code Pravilnik o konstrukciji in opremi ladij za

prevoz nevarnih kemikalij v razsutem stanju International Civil Aviation Organisation

Mednarodna organizacija za civilno letalstvo

International Convention for the Safety of Life at Sea

Mednarodna konvencija o varstvu človekovega življenja na morju

International Maritime Dangerous Goods Code

Mednarodni pomorski kodeks nevarnega tovora

International Maritime Organisation Mednarodna pomorska organizacija Just in Time Ravno ob pravem času Linear economy Gospodarski sistem z linearnim tokom Montreal Protocol on Substances that Deplete Ozone Layer

Montrealski protokol o substancah, ki delujejo škodljivo na ozonski plašč

Ökologische Buchhaltung ekološko računovodstvo Our common future Naša skupna prihodnost Output Izložek-končni proizvod, polproizvod Outsourcing Zunanje izvajanje PIC-procedure PIC-postopek Radio Frequency Identification Radiofrekvenčna identifikacija Recovery Postopek predelave-ponovna zadobitev Recycling Postopek predelave-reciklaža Regeneration Postopek predelave-regeneracija Règlemant concernant le transport international ferroviaire des marchandises dangereuses

Sporazum o mednarodnem prevozu nevarnih snovi po cesti

Reglement international concernant le transport des marchandises dangereuses par chemins de fer

Sporazum o prevozu nevarnih snovi po železnici

Supply Chain Oskrbovalna veriga Supply Chain Management Upravljanje oskrbovalnih verig The Wienna Convention on the Protection of the Ozone Layer

Dunajska konvencija o varstvu ozonskega plašča

Uniform Rules concerning the Contract for International Carriage of Goods by Rail

Enotna pravila o pogodbi v mednarodnem železniškem prevozu blaga

United Nations Economic Commission for Europe

Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo

World Commision on Environment and Development

Mednarodna komisija za okolje in razvoj

PRILOGE

PRILOGA: Slike in tabele omenjene v tekstu KAZALO SLIK Slika 1: Logistični sistem proizvodnega podjetja s krožnim tokom .......................................... 1 Slika 2: Predmeti razbremenilne logistike ................................................................................. 2 Slika 3: Uvoz in izvoz nevarnih odpadkov za Republiko Slovenijo v letih od 1995 do 2005

(v 1000 t) ..................................................................................................................... 2 Slika 4: Pokrito skladišče odpadnih svinčevih baterij v Žerjavu ............................................... 3 Slika 5: Obrat separacije ............................................................................................................ 3 Slika 6: Bobnaste peči ................................................................................................................ 4 Slika 7: Vlivanje rafiniranega svinca v bloke ............................................................................ 4 Slika 8: Obrat plastike ................................................................................................................ 4 Slika 9: Tehnološki proces recikliranja izrabljenih svinčevih baterij ........................................ 5 Slika 10: Odlagališče z odloženimi odpadki .............................................................................. 5 Slika 11: Odlagališče pred odlaganjem nevarnih odpadkov ...................................................... 5 KAZALO TABEL Tabela 1: Razlike med tradicionalno in razbremenilno logistiko .............................................. 1 Tabela 2: Odpadki podjetja MPI-RECIKLAŽA d.o.o. .............................................................. 3

Tabela 1: Razlike med tradicionalno in razbremenilno logistiko Tradicionalna (forward) logistika Razbremenilna (reverse) logistika Relativno enostavno napovedovanje tokov

Težavnejše napovedovanje tokov

Iz ene točke na več distributivnih točk Iz več na eno distributivno točko Konstantna kakovost izdelkov Nekonstantna kakovost izdelkov Jasna destinacija Nejasna destinacija Relativno enotno oblikovanje cen Oblikovanje cen je odvisno od več dejavnikov Prepoznavna pomembnost hitrosti tokov Hitrost ni v ospredju Lahko prepoznavni distribucijski stroški Razbremenilni stroški niso direktno vidni Urejeno upravljanje zalog Neurejeno upravljanje zalog Nadzorovan življenjski cikel proizvodov Zapleteno spremljanje življenjskega cikla

izdelkov Dobro znane marketinške metode Zapleten marketing Pogajanja med sodelujočimi enostavna Otežena pogajanja med sodelujočimi Jasen pregled procesov Manj jasen pregled procesov

Vir: Lipičnik, Kramar, 2006, str. 27. Slika 1: Logistični sistem proizvodnega podjetja s krožnim tokom

Vir: Logožar, 2004, str. 99.

1

Slika 2: Predmeti razbremenilne logistike

output podjetja

proizvodi ostanki oz. odpadki v širšem smislu

odpadki ostanki

odpadne vode odpadki v ožjem pomenu izpusti v zrak

Vir: Logožar, 2004, str. 125. Slika 3: Uvoz in izvoz nevarnih odpadkov za Republiko Slovenijo v letih od 1995 do 2005 (v 1000 t)

Vir: Uvoz in izvoz nevarnih odpadkov, 2007.

2

Tabela 2: Odpadki podjetja MPI-RECIKLAŽA d.o.o. Klasifikacijska

številka odpadka Naziv odpadka

10 04 01* žlindre - prvo in drugo taljenje 10 04 06* trdni odpadki iz čiščenja odpadnih plinov 10 04 99 separatorji 12 01 02 drugi delci železa 13 02 05* neklorirana motorna, strojna in mazalna olja na

osnovi mineralnih olj 15 02 02* absorbenti, filtrirna sredstva, čistilne krpe, zaščitne

obleke, onesnaženi z nevarnimi snovmi 20 03 01 mešani komunalni odpadki

Vir: Interni podatki podjetja MPI-RECIKLAŽA d.o.o., 2007. Slika 4: Pokrito skladišče odpadnih svinčevih baterij v Žerjavu

Vir: Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-skladišče, 2007. Slika 5: Obrat separacije

3

Vir: Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-separacija, 2007. Slika 6: Bobnaste peči

Vir: Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-bobnaste peči, 2007. Slika 7: Vlivanje rafiniranega svinca v bloke

Vir: Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-rafinacija, 2007. Slika 8: Obrat plastike

Vir: Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-ekstrudiranje PP, 2007.

4

Slika 9: Tehnološki proces recikliranja izrabljenih svinčevih baterij

Vir: Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-proizvodni proces, 2007. Slika 10: Odlagališče z odloženimi odpadki

Vir: Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-ravnanje z okoljem, 2007. Slika 11: Odlagališče pred odlaganjem nevarnih odpadkov

Vir: Spletna stran MPI-RECIKLAŽA d.o.o.-ravnanje z okoljem, 2007. 5

6