UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

GOVORI IN GOVORNIŠTVO

Kandidatka: Mojca Furlanič Študentka izrednega študija Številka indeksa: 80021993 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: marketing Mentor: dr. Damijan Mumel

Koper, september 2005

2

UNIVERZA V MARIBORU

Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA

Kandidatka Mojca Furlanič, absolventka študijske smeri: Marketing, študijski program: visokošolski strokovni (R/STR), izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom dr. Damijana Mumla in uspešno zagovarjala dne 12.09.2005.

Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov.

Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.

V Mariboru, dne 12.09.2005 Podpis:__________________________________

3

PREDGOVOR

Vsak posameznik se prej ali slej sreča z javnim nastopom. Pri tem se velikokrat pojavijo težave. Ko mora nastopajoči vstati in spregovoriti pred občinstvom, postane zmeden, glas se mu trese, ne more jasno misliti, ne more se zbrati in se spomniti, kaj je sploh želel povedati. Dostikrat ne ve, kako naj se pri tem obnaša, oziroma kako naj začne svoj javni nastop.

Z diplomskim delom želim predstaviti metode in veščine, ki naj bodo v pomoč posameznikom pri javnem govornem nastopanju. V ta namen sem opisala nekaj tehnik in praktičnih nasvetov ter poti, ki vodijo govornika do uspešnega govorjenja.

Opirala sem se predvsem na dognanja različnih avtorjev v zvezi z obravnavano temo. Opredelila in opisala sem različne vrste govorov, ki bodo posamezniku v pomoč pri pripravi govora. Po korakih sem prikazala celoten potek priprave na govorni nastop, kakor tudi celoten postopek same izvedbe.

S proučitvijo teoretičnih osnov govorov in govorništva sem prikazala praktičen primer razčlenitve govora, s pomočjo katere govornik izoblikuje rdečo nit, ki bo vodila poslušalce skozi njegov govor.

V svojem diplomskem delu sem dognala, da uspešen govornik ne postanemo čez noč. Šele s temeljitimi pripravami in nenehnimi vajami bomo pripravljeni stopiti pred občinstvo in želen govor učinkovito posredovali poslušalcem. Obvladovanje veščin javnega nastopanja zahteva trdno delo in vztrajne vaje, kajti strah in trema, ki se pojavita, ko mora govornik stopiti pred poslušalce, porazita veliko ljudi. Z učenjem tehnik nastopanja lahko premagamo negotovost in razvijemo samozavest.

Priprava na govor oziroma javni nastop zahteva pravočasen pristop. S pravočasnim pristopom lahko izkoristimo možnost dobre razčlenitve ter poglobljene priprave našega govora. Izvedba govorniškega nastopa bo v primeru prizadevne priprave uspešnejša. Vendar se poleg priprave od nas pričakuje tudi izvedba, ki je osrednjega pomena. Zavedati se moramo, da občinstvo govornika ne samo posluša, temveč tudi gleda, zato so pri izvajanju govora zelo pomembni poleg slušnih tudi vidni dejavniki. Od nas torej govorni nastop zahteva celovito obravnavo in pristop.

4

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ........................................................................................................................... 6

1.1 Opredelitev oziroma opis problema ...................................................................... 6

1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega dela............................................................... 6

1.3 Predpostavke in omejitve dela............................................................................... 7

1.4 Uporabljene metode dela ....................................................................................... 7

2 TEORETIČNE OSNOVE GOVOROV IN GOVORNIŠTVA................................ 8

2.1 Bistvene značilnosti govora in govorništva........................................................... 8

2.2 Vrste govorov ........................................................................................................ 9

2.3 Govorniški stili .................................................................................................... 11

2.4 Tehnike in poti do uspešnega govorjenja ............................................................ 12

2.5 Pospeševalni in zaviralni dejavniki v govorništvu .............................................. 15

3 PRIPRAVA IN IZVEDBA GOVORNEGA NASTOPA........................................ 17

3.1 Priprava na govor ................................................................................................ 17

3.1.1 Načrtovanje govornega nastopa................................................................... 17 3.1.2 Zbiranje snovi za govor ............................................................................... 20 3.1.3 Ureditev misli in zbirke gradiv.................................................................... 21 3.1.4 Vaje pred nastopom..................................................................................... 25

3.2 Izvedba govora .................................................................................................... 28

3.2.1 Obvladovanje treme, stresa in strahu pred govorom ................................... 28 3.2.2 Pridobiti zanimanje svojih poslušalcev ....................................................... 31 3.2.3 S pravilnim načinom govorjenja do uspeha ................................................ 35

3.3 Ocena govornega nastopa.................................................................................... 38

4 PRAKTIČEN PRIKAZ GOVORA.......................................................................... 42

4.1 Primer prepričevalnega govora............................................................................ 42

4.2 Primer informativnega govora............................................................................. 43

4.3 Primer priložnostnega govora.............................................................................. 44

5 SKLEP ........................................................................................................................ 45

POVZETEK....................................................................................................................... 47

SEZNAM LITERATURE................................................................................................. 49

5

PRILOGA 1: OBLIKE NAGOVOROV……………………………………………...1

PRILOGA 2: VENČEK NERODNIH ……………………………….………..……...2

PRILOGA 3: IZRAZ NA OBRAZU …………………………………………..……...4

PRILOGA 4: DRŽA TELESA ………………………………………………………..5

PRILOGA 5: UPORABA IN POMEN KRETENJ ………………………………….6

PRILOGA 6: ANALIZA GOVORA ……………………………………………….…9

6

1 UVOD

1.1 Opredelitev oziroma opis problema

Govorjenje in poslušanje so komunikacijske spretnosti, ki se jih učimo od trenutka našega rojstva naprej. V zasebnem življenju posameznika je njegov komunikacijski stil stvar osebne odločitve. V poslovnem svetu pa je pomembno, da komuniciramo kar najbolj učinkovito in uspešno, zato je potrebno pri tem upoštevati splošno veljavna pravila in nasvete.

Vsak posameznik se v življenju prej ali slej sreča z javnim nastopom, pa naj bo to v obliki družabnih prireditev, intervjujev, pri predstavitvi seminarskih, diplomskih in ostalih nalog, kot tudi v poslovnem svetu. Dostikrat ne vemo, kako naj se pri tem obnašamo, oziroma kako naj začnemo svoj javni nastop.

Nastopati pred javnostjo pravzaprav ni tako enostavno, še posebej, če smo po naravi sramežljivi in se vedno raje zlijemo z množico, kot da bi se izpostavili. Težave z nastopanjem in javnim govorjenjem izvirajo v nepoznavanju retorike in neizkušenosti pri javnih nastopih.

Govorništvo ali retorika nas uči, kako si pomagamo do učinkovite zgradbe govora, do jasne argumentacije, kako oblikujemo stavke ali misli in kakšne besede naj pri tem uporabljamo. Uči nas tudi, kako svoj govorni nastop izboljšamo z govorico telesa, kakšen naj bo glas, izgovorjava in na kakšen način pritegnemo poslušalce. Za učinkovit govor je potrebno upoštevati vse navedene elemente in jih še dopolniti z znanjem in tehnikami, ki nam pomagajo do boljšega spomina in zbranosti, do večje sproščenosti in samozavesti.

Prav zato je treba poiskati nove možnosti, ki nam pomagajo izboljšati svoje znanje, spretnosti in veščine. Z njimi bomo lažje razumeli sebe in druge, uspešneje komunicirali z ljudmi, pa naj bo to pogovor z enim naslovnikom ali pa javni nastop.

1.2 Namen, cilji in trditve diplomskega dela

Namen mojega diplomskega dela je predstaviti metode in načela, ki jih mora posameznik poznati in obvladati, da lahko prepričljivo in učinkovito govorno nastopa.

Da bi dosegla navedeni namen, sem si postavila naslednje cilje:

preučiti osnovne veščine in poti uspešnega govornega nastopanja;

opredeliti in opisati vrste govorov;

7

prikazati potrebne priprave na govor in izvedbo govora;

prikazati in analizirati primer govora.

V zvezi z navedenimi cilji navajam naslednje trditve:

dobri govorci se rodijo in ni moč veliko storiti za to, da bi znali uspešno nastopiti v javnosti;

govornik si pridobi zanimanje svojih poslušalcev z vsebino in obliko govorjenja;

občinstvo dojema govorca kot celoto: besede in glas, videz in vedenje;

trema je lahko tudi koristna.

Navedene trditve terjajo utemeljeno razlago, zato so predmet obravnave mojega diplomskega dela.

1.3 Predpostavke in omejitve dela

Menim, da ima veliko posameznikov težave z nastopanjem in javnim govorjenjem, zato predpostavljam, da jim bodo prikazana teoretična spoznanja diplomske naloge v pomoč pri pripravi in izvedbi govornega nastopa.

Pri pisanju je bila glavna omejitev dolžina diplomskega dela, zato sem se izognila opisu zgodovinskega razvoja govorništva in poglavij, kot so pravilno dihanje, intonacija, izgovorjava, izšolan glas itd.

1.4 Uporabljene metode dela

V diplomskem delu sem uporabila deskriptivni pristop. Proučila sem teoretična izhodišča govorov in govorništva ter opisala pripravo in izvedbo govornega nastopa. V okviru tega pristopa sem uporabila predvsem metodo deskripcije, klasifikacije in kompilacije, saj sem povezala spoznanja, stališča in sklepe različnih avtorjev.

Metodologija dela je temeljila na pridobivanju sekundarnih podatkov iz domače in tuje strokovne literature, ki obravnava tovrstno področje. Opirala sem se na različne publikacije, v katerih avtorji opisujejo pravila govorništva, delno pa tudi na spoznanja pridobljena iz lastnih izkušenj pri komuniciranju oziroma javnem nastopanju.

Zbiranje podatkov je potekalo s prebiranjem razpoložljive literature, ki sem jo iskala večinoma v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru in nekaj tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Pri izbiri literature mi je bil v veliko pomoč sistem COBISS.

8

2 TEORETIČNE OSNOVE GOVOROV IN GOVORNIŠTVA

2.1 Bistvene značilnosti govora in govorništva

V retoriki je osrednja pozornost posvečena bistvu govora. Prva osnovna sestavina govora je predmet govora. Ta pa je lahko različen, glede na določeno temo. V bistvu je torej tema preciziran predmet govora. Vsekakor pa v vsakem resnem govoru želi govornik rešiti določen problem v konkretni smeri. To pomeni, da mora imeti začrtan povsem določen cilj govora, katerega želi doseči z obdelavo teme (Vatovec 1984, 73-74).

Naslednja značilnost govora je, da je izrazito namenjen poslušalcem. Govornik obravnava predmet zaradi poslušalcev, zato bo skušal napolniti svoja izvajanja s toplino, ki vpliva blagodejno na poslušalca. To bo dosegel tako, da bo govorno temo obdelal kar najbolj živo in kar najprivlačneje. Govor mora biti enoten po zasnovi, cilju in obliki. Govornikova izvajanja se morajo ves čas prelivati iz izhodiščne zamisli in morajo biti usmerjena k začrtanemu cilju. Končno je govor enkraten glede na situacijo ter na tesno govornikovo miselno, čustveno in hotenjsko povezanost s poslušalci. V enkratnosti in nepovratnosti je bistvo govora (Vatovec 1984, 74-75).

Z besedo »govorništvo« razumemo govorno nastopanje posameznikov pred večjo ali manjšo skupino poslušalcev (Grabnar 1991, 120). Tehnika govorništva prikazuje, kaj mora posameznik poznati, da lahko nemoteno in sproščeno nastopa. Govorništvo ali retorika je torej širok pojem, ki obsega spretnosti in znanja o govorjenju, zlasti v javnosti. To je veščina slikovitega, dojemljivega in prepričljivega izražanja (Možina, Tavčar in Kneževič 1998, 196).

Umetnosti govorništva se je mogoče naučiti, pravita Huth in Hatje (1997, 25). »Pesnik se rodi, govornik naredi«, so rekli stari Rimljani. Vsakdo se lahko nauči, kako naj obvlada besedo in jo ob primernih priložnostih tudi uporabi. Govorništvo je dostopno vsakomur, ki se mu želi posvetiti. Seveda se ne more nihče naučiti govoriti pred občinstvom, če te veščine ne vadi. Kdor hoče postati dober govornik, mora vložiti veliko truda, nenehno delati in biti pripravljen, da se še kaj nauči. Ker tudi v tem primeru vaja dela mojstra, moramo izkoristiti vsako priložnost za kakšen govor, saj na ta način krepimo samozavest in odganjamo tremo.

Ker je govor že po nastanku nekaj javnega, ne pa zasebnega, nekaj bolj akcijskega kot pa raziskovalnega, je sam po sebi družbena dejavnost. V smislu javnosti je za govorništvo značilno nastopanje, torej javna drža pred občinstvom. Za govornika je bolj primerno, da stoji, kot da sedi. Govor je lahko osebno obarvan in je dobro, če je osebno živahen in doživet, ni pa osebno pripoveden. Govor želi učinkovati, vplivati, prepričevati, pridobivati pristaše, po možnosti zmagovati. Za govor je značilno dokazovanje ali argumentiranje v spornih zadevah. Osnova za uspešno govorništvo je gotovo znanje, podkovanost, ali drugače znanstvena utemeljenost, toda način podajanja snovi je dostopen, demokratičen, ljudski. Dobrodošli lastnosti sta tudi osebna izkušenost in prepričljivost (Dolgan 1996, 35-36).

9

2.2 Vrste govorov

Poznamo seveda različne vrste govorov. Značilnosti zgradbe in oblikovanja tovrstnih nastopov v javnosti pa lahko razdelimo na različne vidike.

Z vidika poslušalcev je Aristotel opredelil tri vrste govorništva, saj imamo tudi tri vrste poslušalcev, in sicer (Vatovec 1984, 75):

svetovalni govori so namenjeni poslušalcem, h katerim se govornik obrača s tem, da jim nekaj svetuje ali odsvetuje; to so udeleženci ljudskega zborovanja; pri tem govoru gre za prepričevanje;

sodni govori so namenjeni tistim poslušalcem, ki imajo ob govorih dolžnost razsoditi o stvareh, ki so se zgodile; to so sodniki; pri tem govoru gre za obtožbo ali obrambo;

spretnostni govori so namenjeni poslušalcem, ki presojajo le govornikovo moč z vidika umetniškega užitka; tu gre za spretnostne govore, kjer govornik izraža priznanje, hvalo ali grajo in hoče v njih razkazovati svoje govorniško mojstrstvo.

Z vidika načina podajanja se vrste govorov opredeljuje na tri skupine (Vatovec 1984, 93-94):

pripovedni govor izraža dogajanja, čustva ali doživetja; govornik bo dobro pripovedoval, če bo podajal snov v urejeni in nazorni obliki (to je z jasno izgovorjavo, preprostim oblikovanjem stavkov in z uporabo metafor itd.) in seveda z ustvarjanjem napetosti; v pripovednem govoru odsevajo emocionalne prvine;

poročevalni govor želi obvestiti poslušalca o nečem, kar ga zanima; poučuje ga o predmetih, dogajanjih, posameznostih ali celotah; težišče poročevalnega govora je na razumu;

prepričevalni govor mora poslušalca pretresti; govornik mora potegniti poslušalce v svoj miselni krog in jih pridobiti za kak predlog, mnenje ali načrt; ogreti jih mora za neko odločitev in delovati na njihovo voljo; to pa se mu bo uresničilo na osnovi vestno zbranega, prepričljivega dokaznega gradiva.

Z namenskega vidika so govori odvisni od tega, kakšen cilj si govornik prizadeva doseči s svojim govorom. Vsak govornik mora vedeti, kaj želi z govorom doseči. Od namena govora je odvisno, kakšno temo bo govornik izbral in kako se bo na govor pripravil. Ravno tako mora biti namen govora v skladu s pričakovanji zbranih poslušalcev. Glede na to Lerche (1996, 15) razlikuje različne vrste govorov:

informativni govor poslušalcem posreduje določena spoznanja in podatke ter jih stvarno in objektivno seznanja z določeno temo; dolžina takega govora je odvisna od njegove vsebine;

prepričevalni govor je običajno kratek in jedrnat; govornik mora svoje poslušalce prepričati o določeni zadevi, obenem pa jih morda želi seznaniti s kakšno novo idejo; ta govor je subjektiven, saj mora govornik svoja lastna stališča in mnenja zastopati zavzeto in avtentično;

10

priložnostni govor pa poudarja določene dogodke (na primer: odhod sodelavca v pokoj, delovni jubilej, novoletni pozdrav v športnem klubu, rojstni dan sorodnikov, prijateljev in znancev, pa tudi žalostne dogodke, kot je na primer pogreb); govornik se pri oblikovanju takega govora ravna po vsakokratni situaciji in tudi po osebi, ki jo namerava počastiti ali še posebej pohvaliti.

Z izvedbenega vidika mora govornik za pripravo govora upoštevati, kako bo izpeljal nastop ali bo bral, govoril na pamet, si pripravil oporne točke, itd. Poznamo štiri oblike govorov (Huth in Hatje 1997, 29-33):

spontani govor ali govor brez priprav zahteva od govornika, da je spreten v besedi, odrezav, da zanesljivo oblikuje misli in ima določeno rutino; biti mora priseben in zelo zbran ter mora intuitivno doumeti, kaj je v določenem trenutku primerno; spontani govor dopušča govorniku, da se prilagodi počutju poslušalcev, prikaže lastna čustva, dokaže smisel za humor, itd;

improvizirani govor ali govor z opornimi točkami zahteva sposobnost, strniti misli, argumente in dejansko stanje v nekaj ključnih pojmov, oporne točke pa morajo biti razvrščene tako, da eno izhaja iz drugega; pri tem govoru je manjša nevarnost, da bi izgubili rdečo nit, saj skozi oporne točke usmerjamo tok misli;

temeljito izdelan govor ali pripravljeni govor predvideva temeljito razdelano temo, skrbno oblikovanje osnovne misli, argumentov in njihovo natanko določeno zaporedje; za vsako točko mora govornik pripraviti svoj koncept in znotraj njega razviti odgovarjajočo misel v ključnih točkah, posamičnih stavkih ali v celoti; prehode med točkami pa mora še improvizirati; to dopušča govorniku nekaj fleksibilnosti, da se lahko prilagodi odzivu in vzdušju poslušalcev;

prebrani govor temelji na dobesedni izpeljavi; tudi ta govor terja temeljito obdelavo tem, skrbno in jasno izoblikovanost celotnega besedila govora; nič ni prepuščeno slučaju ali danemu trenutku; govornik lahko na ta način zelo hitro zgubi stik s poslušalci in se težko prilagodi nepričakovanim spremembam.

Pri govorih ob različnih priložnostih pa moramo upoštevati določene posebnosti, ki imajo pomembno vlogo glede na zbrano gradivo. Tako delimo govore v tri velike skupine (Huth in Hatje 1997, 36-39):

govori z zasebnim motivom morajo poslušalce razveseliti in ogreti razpoloženje družbe; vsebovati morajo naslednje elemente: nagovor, povod za slavnost, zahvala za vabilo ali prihod gostov, poudarjena omemba slavljenca, kratek skok v preteklost, želje in upanja, ki bodo prinesla bodočnost ter zaključek z zahvalo in dobrimi željami; na splošno pa za take govore velja pravilo »kratko in jedrnato«;

govori s poklicnim motivom so govori ob slavnostnih priložnostih v podjetju; omejitev govornika mnogokrat izvira iz njegovega prepričanja, da ima premalo podatkov za govor o nekem jubilantu; govornik ne sme pretiravati z obljubami in hvalnicami ob slavnostnem dogodku, saj je treba že naslednji dan delati po utečenih tirnicah;

govori z javnim motivom so večkrat zahvale, ki so značilne v društvenem življenju, kjer se je treba vedno znova zahvaljevati za častna delovanja;

11

Med posebne primere govorov ob različnih priložnostih pa sodijo:

govori ob smrti; za ta govor velja upoštevati potrebno kratkost; govornik direktno nagovori pokojnika, mogoče pa bi bilo bolje, če bi nagovoril žalujoče, ki jih je treba potolažiti; pri žalnem govoru je zelo pomemben ton, saj je dostikrat pomembneje kako govornik pripoveduje kot pa kaj pripoveduje;

pozdravni in sprejemni govori na mednarodnih srečanjih; govornik mora paziti, da je govor napisan v kratkih in jasnih stavkih, če je prevod sočasen; dober vtis lahko napravi, če vsaj prvi ali zadnji stavek pove v jeziku dežele gostiteljice.

Carnegie (1985, 81) pa je proučil dve pogosto uporabljeni obliki krajših govornih nastopov in sicer:

hitro pripravljeni govori, katerih namen je prepričevanje, informiranje ali pridobivanje poslušalcev ob raznih priložnostih;

improvizirani govori na kraju samem, katerih namen je doseči enega izmed omenjenih ciljev (poslušalce prepričevati, informirati ali zgolj zabavati), kar je odvisno od položaja in okoliščin.

2.3 Govorniški stili

Govorniški stil je izredno pomemben dejavnik, od katerega je odvisno, kako, po kakšni poti, s kakšnimi sredstvi priti do človeka in ga prepričati. Le z ustreznim stilom lahko govornik doseže večji odziv poslušalcev. To je izrazna sposobnost posameznika, da s svojimi lastnostmi vpliva na poslušalce razumsko in čustveno (Bertoncelj 1980, 51).

Stil govora in kretenj je lahko pozitiven ali negativen. Pogojen pa mora biti (Možina in Damjan 1993, 57):

z osebnostjo govornika in njegovim načinom dela;

z izkušnjami iz vsakodnevne prakse;

s poznavanjem metod komuniciranja;

s pripombami in nasveti, kako poglobiti, kar je pozitivno, in odstraniti, kar moti skupino.

Govornike lahko razvrstimo po posameznih stilih, čeprav ima vsak posameznik določene posebnosti v vedenju, govorjenju, pristopu k občinstvu, načinu podajanja itd. Vsak govornik mora razviti svoj stil, ki bo odraz njegove osebnosti. Poznamo več vrst govorniških stilov (Bertoncelj 1980, 55-66):

1. Začetniški stil označuje nesproščenost in napetost. Tak govornik se obotavlja, jeclja in previdno podaja stavek za stavkom. Vzbuja vtis začetnika, z veliko tremo, čeprav si je govor do podrobnosti pripravil. Postopoma ga je strah pred skupino, izgublja samozavest in postaja zato še bolj živčen. Posledice takšnega stanja so vidne tudi na

12

zunaj: roke se mu tresejo, česar seveda sam ne opazi; zaradi treme ne more opazovati skupine, zato se osredotoči na določeno točko v dvorani; ker dela umetne odmore, jih nadomešča z besedami, ki lahko počasi postajajo njegove priljubljene besede; da bi prekril živčnost, se rad igra s predmeti, kot so svinčnik, papir in ura. Začetniški stil ni posebnost samo za tiste, ki so šele pričeli z govorništvom, pač pa za vse, ki ne zaupajo vase in imajo strah pred skupino.

2. Širokoustni stil označuje osebe, ki pretirano zaupajo v svoje sposobnosti in najbolj cenijo sebe. To je stil direktorja, ki misli, da so njegove rešitve najboljše in da je od vseh najpametnejši. Njegov govor je tekoč brez kakršnekoli treme in odnosa do drugih ljudi. Rad posluša sebe in izkoristi vsako priložnost, da se izkaže. Rad zanemarja in podcenjuje druge, samo da dokaže, da je prvi med prvimi. Tak govornik deluje destimulativno in njegova avtoriteta postopoma pada.

3. Enolični stil. Govornik s takim stilom dolgočasi in odvrača skupino od pozornosti. Skupina postane zaspana in nezainteresirana za vsebino, saj je tak govornik enoličen in zaradi tega neznosen. Monotoni govornik povsem zanemari čustveno stran govora, zato je tak govor za vsakega poslušalca muka.

4. Zapleteni stil. To je stil govornika, ki ga nihče ne more razumeti. Tak govornik ne upošteva ravni skupine, njene razgledanosti in sposobnosti za sprejemanje nove vsebine. Govor tako zaplete, da večkrat niti sam ne razvozla, kar je povedal. Rad uporablja tujke in misli, da ga bolj cenijo kot strokovnjaka, če je nerazumljiv. Pri govoru ne upošteva povezave s prakso in vsebine ne zna približati poslušalcu, zaradi tega ga skupina odklanja in ni zaželen. To je težak ali frazerski način govorjenja, ki je za vse skupine, posebej pa za preprostega človeka, nesprejemljiv.

5. Stil dejstev je zelo uporaben v poslovnem življenju. Govornik z dejstvi spodbija napačna mnenja in z dokazi podkrepi svojo tezo. Ta stil je močan in prepričevalen, zainteresira poslušalce ter je privlačen, če vsebuje tudi praktične primere. Nekateri pravijo temu stilu tudi govorjenje v številkah, saj je številka zelo močno dejstvo. Slabo obrazložena številka in brez primerov pa lahko povzroči zmedo in ni vedno prepričljiva. Stil dejstev je stil strokovnjakov, politikov in raziskovalcev, ki ob jasni in sistematični razlagi uporabljajo dejstva in dokaze.

6. Čustveni stil. Govornik s takim stilom ima ponavadi zelo velik uspeh. Ljudje ga radi poslušajo, saj jih zna pritegniti z ognjevitim govorom, izbranimi stavki in ustreznimi kretnjami. Tak govornik želi hitro navdušiti poslušalce in ve kako izbrati besede, ki so jim všeč ter kako potegniti za seboj tiste, ki ne kažejo posebnega zanimanja. Ljudje tega stila so dobri govorniki, ker znajo zainteresirati občinstvo tudi za suhoparno in težko sprejemljivo vsebino.

2.4 Tehnike in poti do uspešnega govorjenja

Večkrat slišimo, da se dobri govorci rodijo in da ni moč veliko storiti za to, da bi znali uspešno nastopiti v javnosti. Temu pa ni tako, saj so tisti, ki izjemno dobro nastopajo leta in leta vadili in se izpopolnjevali. Naučiti so se morali organiziranja, priprave, izvajanja in

13

obvladovanja udeležencev, šele nato so se posvečali finesam (Erčulj in Vodopivec 1999, 57). Učinkoviti nastopi so bolj izid trdega dela in temeljitih priprav kot pa posebne nadarjenosti.

Govorjenje, ki nima učinka, je slabost in vodi k neuspehu, učinkovito govorjenje pa je oblast, ki vodi k uspehu, pravi Casson (1995, 81). Zato mora govornik obvladati nekaj znanj in veščin, če želi uspeti. Grabnar (1991, 124) navaja tri zelo različna področja znanja, ki jih govorec mora dobro obvladati, in sicer:

predmet o katerem govori;

poznati mora znanja, vnaprejšnja verovanja in čustvovanja poslušalcev in

retorično veščino.

Govor ne more biti uspešen, če manjka katerokoli od teh treh znanj. Retorično veščino pa sestavlja pet ločenih veščin, ki so njeni sestavni deli. Zanesljiva pot do govornega nastopa pa je upoštevanje prav teh petih delov, in sicer (Zidar 1996, 137-153):

1. Invencija (priprava gradiva) pomeni, da mora govornik zbrati čim več gradiva, da bo lahko izluščil najpomembnejše. V pomoč mu bodo kartoteke, zapiski, ankete, intervjuji, časopisni članki in ostalo. Neprestano se uči in nabira vedno novo znanje o vseh dosegljivih sredstvih prepričevanja o katerikoli zadevi.

2. Dispozicija (izbor in razvrstitev gradiva) je ustvarjanje nekega reda v časovnem zaporedju, ki je pri govorjenju neizogibno. Ko govornik izlušči vse tiste podatke in informacije, ki se mu zdijo pomembni, jih poveže v smiselno celoto. Tako ima govor uvod, jedro in zaključek.

3. Formulacija (oblikovanje gradiva, stil). Govornik se mora odločiti kakšen stil bo izbral, katerega je treba posebej študirati in zavestno ustvarjati. Premisliti mora o namenu govora in možnostih jezikovnega oblikovanja (pri tem proučuje uporabo duhovitih metafor, figur, prispodob, ritma, rim, itd.).

4. Pomnjenje (učenje govora, spomin). Govornik mora možgane in spomin nenehno uriti. Spomin mora biti vedno aktiven nosilec idej in vsakovrstnih podatkov. Lenoba uniči možnost dobrega pomnjenja in s tem pa tudi dobrega govornega nastopanja.

5. Aktualizacija (priprava na nastop in izvedba nastopa). Govornik mora skrbno oblikovati vsebino in njeno realizacijo pred občinstvom. Pri tem pa mora vaditi nastopanje, glas in telesno obnašanje pri govoru, kajti poslušalci govornika vedno tudi gledajo, ne samo poslušajo.

Govor je smiselna celota, zato mora govornik upoštevati naslednje pravilo: pri govoru mora biti ena misel oziroma tema vedno osrednja, ostale pa naj jo dopolnjujejo ali pojasnjujejo. Govor mora biti zaključena celota to pomeni, da tisto kar povemo v uvodu, moramo razviti do vrha in smiselno zaključiti. Na Sliki 1 sta prikazana učinkovita zgradba govora in zgradba nepovezanega govora.

14

SLIKA 1: ZGRADBA UČINKOVITEGA GOVORA

Zgradba učinkovitega govora Zgradba nepovezanega govora

Vir: Zidar (1996, 62).

Za hitro in lahko učenje govorjenja v javnosti mora govornik izpolniti tri zahteve, pravi Carnegie (1985, 34-45), in sicer:

govoriti o tistem, do česar mu daje pravico življenjska izkušnja in pridobljeno znanje;

prepričati se, da ga izbrana tema zares navdušuje;

pokazati poslušalcem, da je pripravljen svoj govor deliti z njimi.

Tisti, ki želi postati dober in učinkovit javni govornik si ne more privoščiti, da bi kar iz rokava stresel govor. Naučiti se mora določenih pravil. Na govor se mora temeljito pripraviti. Vedno mora imeti s seboj beležko, v katero si zapisuje vsako dejstvo in idejo. Navada, da si zapisuje vse, kar mu vzbuja pozornost, je za govornika nujna. Naslednje pravilo po katerem se mora govornik ravnati je, da si za govor izbere takšno snov, ki ga osebno zanima in o kateri ve dovolj povedati. Priporočljivo je, da se govornik na govor pripravi z lastnimi izkušnjami in z navdušenjem želi to nekomu povedati (Casson 1995, 38-44).

Govornik, ki želi biti prepričljiv in narediti dober vtis na poslušalca, mora znati mojstrsko uporabiti svoje govorne sposobnosti. Tehnike in praktični nasveti za učinkovito govorjenje, ki bodo govorniku omogočile še bolj uspešen govorni nastop, pa so:

premori in dihanje; dobra govorna tehnika zahteva mirno in globoko dihanje in tudi pravilno vstavljanje premorov; šele govorni premor da argumentom pravo težo in prepričevalno moč; premori so zelo pomembni za tiste, ki so nagnjeni k hitremu, nemirnemu, živčnemu in zmedenemu govorjenju (Thiele 1995, 55-56);

govoriti razločno; če bo govornik momljal in požiral besede, bo govor postal nejasen in ljudje bodo nehali poslušati;

hitrost govora naj bo primerna; od hitrosti govora je odvisno, kako ga bodo poslušalci razumeli; govori naj hitro, ko želi pokazati navdušenje ali poudariti kaj pomembnega; ko pa želi neko misel še posebej poudariti mora govoriti počasi;

spreminjati jakost glasu in ritma;

15

glasnost govora mora biti pod nadzorom; govoriti mora tako glasno, da ga bodo poslušalci dobro slišali; glasnost povečuje ali zmanjšuje, ko želi poudariti določene besede ali dele govora;

ne govoriti monotono; nič ne uspava poslušalcev bolj kot monotono govorjenje; govoriti mora jasno in glas naj bo dovolj močan; naučiti se ob pravem času poudariti pomembne besede; to mu bo pomagalo, da bodo poslušalci zbrano poslušali njegov govor;

razviti tekoči govor; govornik se mora potruditi, da govori čimbolj tekoče; izogibati se mora zatikajočemu in razvlečenemu govoru (Thiele 1995, 59).

Analiza retorike kaže, da najboljši govorniki zavestno uporabljajo sredstva učinkovitega govorjenja, in sicer spremembe višine, barve glasu in hitrosti v govoru, spremembe v ritmu, vnaprej premišljene premore in ponavadi imajo dobro izgovorjavo (prav tam, 60).

2.5 Pospeševalni in zaviralni dejavniki v govorništvu

Pospeševalni dejavniki so zelo pomembni za uspešno javno nastopanje. Začetnik se mora z njimi, pa tudi z zaviralnimi dejavniki, dobro seznaniti, še preden stopi k pripravi govora in k njegovi izvedbi. Pospeševalni dejavniki so (Vatovec 1984, 143-145):

naraven govorniški talent je izreden talent, s katerim postane začetnik v kratkem času učinkovit govornik; manj nadarjen pa mora vložiti veliko truda, da postane uspešen govornik;

razum je zelo pomemben; govornik se ne sme osmešiti, saj bi to pomenilo konec javnega nastopanja; zato pa mora biti na splošno razgledan in dobro pripravljen ter podkovan v stvareh o katerih govori;

vnema je tisti notranji ogenj, ki spodbuja govornike k javnemu nastopanju;

volja je sila, ki spodbuja prizadevanje doseči začrtane cilje; govornik ne sme izgubiti volje in mora biti vztrajen, da razvije svoj govorniški talent;

pogum je tisti, ki omogoči, da govornik zbere v sebi dovolj moči, da vstane in spregovori pred občinstvom; brez poguma pomenijo govorniški talent, razum, vnema in volja le neizkoriščeno bogastvo;

priložnost je tista, ki govorniku omogoči, da vse do sedaj opisane pospeševalne dejavnike sploh lahko uveljavi;

temeljita pripravljenost je odvisna od treh stopenj govorniške pozicije; na prvi je govornik začetnik, ki se mora temeljito in vestno pripraviti; na drugi stopnji je govornik debater, poročevalec itd. s prakso javnega nastopanja, slednji potrebuje manj priprave; tretja stopnja govorniške pozicije pa je že rutina, ki zahteva malo priprave in v določenih primerih omogoča govorniško improvizacijo; stopnja pripravljenosti pa je odvisna tudi od zvrsti govora in strukture poslušalcev;

vera v uspeh mora biti vedno v mislih govornika, še zlasti za začetnika;

moč kakovostne koncepcije, kompozicije, interpretacije in koncentracije.

16

Nasprotno delujejo zaviralni dejavniki. Resno oviro za uspešno govorništvo predstavlja tako imenovana govorniška mrzlica. Gre za motnje, ki zmanjšujejo učinkovitost govora, pojavlja se občutek nemira in živčnosti. Pravimo ji tudi trema, ki se pojavi vedno, ko se posameznik znajde v novem položaju ali pred določeno nalogo. Tako se z govorniško mrzlico sreča tudi govornik, ko ostane sam na odru in se odloči spregovoriti kritičnim pogledom vseh poslušalcev. Vzrok za mrzlico je strah, da se med govorom kaj zatakne. Poznamo pa tudi strah pred prvim govorom, kajti prvič nastopiti ni nikomur prijetno (Vatovec 1984, 146-152).

Mnogim govornikom je povzročilo veliko težav tudi pomanjkanje zaupanja v lastne sile. Govornik lahko kar najbolje obvlada snov, o kateri govori, vendar bo brez zaupanja vase njegov uspeh prav gotovo manjši (Bertoncelj 1980, 33).

17

3 PRIPRAVA IN IZVEDBA GOVORNEGA NASTOPA

3.1 Priprava na govor

Uspešen in učinkovit govorni nastop zahteva temeljito pripravo. Za krajši govor običajno zadostuje kar spontana priprava v glavi, medtem ko daljši govor terja bolj sistematično pripravo. Za načrtovanje in pripravo govora si je potrebno vzeti čas, ki je odvisen od dolžine govora in od izkušenj oziroma znanj s področja, ki mu bo namenjen govor. S temeljito pripravo je premagana prva ovira na poti do dobrega govora.

S pripravami je potrebno pričeti pravočasno, še posebej, ko gre za daljši govor. Na ta način ima govornik dovolj časa, da odkrije in popravi morebitne pomanjkljivosti v svojem govoru ter govor v mislih večkrat ponovi (Lerche 1996, 15).

3.1.1 Načrtovanje govornega nastopa

Govorni nastop zahteva obilo dela in skrbne priprave, zato ga je treba načrtovati in vnaprej odgovoriti na sedem temeljnih vprašanj (Tabela 1).

TABELA 1: TEMELJNA VPRAŠANJA PRI NAČRTOVANJU GOVORA

1. ZAKAJ? Kaj je cilj govora in kaj želimo doseči z njim?

2. KAJ? Kaj naj bo vsebina in tema govora ter o čem naj teče beseda?

3. KDO? Kdo naj poda govor?

4. KOMU? Kdo naj se udeleži govora? Kdo naj bo v občinstvu? Komu je govor namenjen?

5. KAKO? Kako naj govor poteka? Kaj in kako kaže povedati, pokazati?

6. KDAJ? Kdaj naj poteka govor in koliko časa?

7. KJE? Kje naj bo govor?

Vir: Možina, Tavčar in Kneževič (1998, 200).

Priprava govora je odvisna od cilja, ki ga ima govornik pred seboj. Govornik si postavi cilj, ki ga hoče doseči s svojim govorom. Cilj je lahko vplivati ali prepričati poslušalce, informirati ali dobiti informacije, podučiti, usposobiti, navdušiti ali seznaniti, itd. V primeru, ko govornik želi svojim poslušalcem na enostaven način približati zapleteno snov, bo njegov govor bolj stvaren, resen in informativen. Drugačen bo govor, če si za cilj prizadeva navdušiti poslušalce za neko snovjo. Takrat bo govornik svoj govor še dodatno popestril z lastnimi doživljaji, izkušnjami in z zanimivimi primeri (Lerche 1996, 16).

18

Za dosego zastavljenega cilja mora govornik čim bolje poznati svoje poslušalce, saj je govor namenjen njim. Od tega je odvisno, kakšno temo bo izbral in kako jo bo predstavil. Za govornika je zelo pomembno, da se pripravi na občinstvo, ki ga pričakuje. Vprašati se mora, kaj ve o občinstvu in kakšne reakcije želi izzvati.

Vprašanja o občinstvu (Vodopivec in Vodopivec 2004, 52):

Kdo so poslušalci in kaj vedo o temi (kako dobro jo poznajo in kakšne izkušnje imajo o temi, ki jo predstavlja v svojem nastopu)?

Kaj bi radi izvedeli? (Temu primerno oblikuje glavno sporočilo!)

Kakšen je njihov odnos do teme, ki jo predstavlja – pozitiven, negativen ali nevtralen? Ali imajo do nje predsodke?

Kakšen je njihov odnos do govorca? (Če mu poslušalci niso naklonjeni, naj raje uporabi manj tvegane prijeme.)

Česa so sposobni (ali lahko dajejo smiselne predloge in postavljajo jasna vprašanja)?

Govorec naj bi poslušalce pripeljal do naslednjih dejanj in reakcij in sicer (Vodopivec in Vodopivec 2004, 52-53):

do poslušanja; da mu poslušalci prisluhnejo, si mora pridobiti in obdržati njihovo pozornost, opozoriti na vrednost povedanega, narediti kratke premore in upoštevati krivuljo zbranosti (Slika 2);

razumevanja; da doseže lažje razumevanje snovi, mora uporabiti vizualno gradivo in pripomočke, snov ne sme le predstaviti, ampak mora izraziti tudi svoje poglede nanjo; z vprašanji pa mora nenehno preverjati razumevanje poslušalcev;

sprejemanja; da ga poslušalci laže sprejmejo, mora dokazati svojo strokovnost (ponuditi mora trdne argumente in nasloviti glavne pomisleke); biti mora tudi osebno zavzet in prijeten;

sodelovanja; da doseže sodelovanje, je lahko namenoma nasprotujoč in zagovarja ekstremna stališča ali pa se na poslušalca obrne z vprašanji;

do pomnjenja; da si poslušalci zapomnijo njegov nastop, ponavlja glavno sporočilo in ključne ugotovitve, povzema, upošteva vprašanja in smiselne pripombe poslušalcev, uporablja vizualne pripomočke in drugo gradivo.

Iz spodnje slike je razvidno, da so poslušalci najbolj zbrani na začetku in na koncu govornega nastopa. Sredi govora pa se pri tipičnem govorniku njihova zbranost zmanjša na 2 (na lestvici od 1 do 5). Zbranost pade, ker v uvodu in sklepu govornik povzema celoten nastop, v jedru pa prikazuje podrobnejše informacije, ki zaradi svoje zahtevnosti pogosto mnogih ne zanimajo. Za povečanje motiviranosti poslušalcev je priporočljivo, da govornik dodaja šale, anekdote ali pa redno postavlja vprašanja.

19

0

1

2

3

4

5

6

ZAČETEK KONEC

ZBRANOST POSLUŠALCEV

SLIKA 2: KRIVULJA ZBRANOSTI OBČINSTVA

Vir: Vodopivec in Vodopivec (2004, 53).

Govornik, ki želi vzbuditi primerno zanimanje, mora kar se da privlačno oblikovati temo svojega govornega prispevka. V primeru, da namerava govoriti o temi telovadba, je lahko naslov predavanj naslednji:

Pozitiven: S telovadbo do vitalnega in zdravega telesa!

Negativen: Kdor telovadbo zanemarja boleznim se klanja!

Običajno ljudi najbolj pritegnejo pozitivni vidiki katerekoli tematike (Lerche 1996, 17).

Govornik mora izbrati temo, ki mu je pri srcu in ga zanima. Pri poslušalcih bo zmeraj dosegel pozitiven učinek, če bo izhajal iz lastnih življenjskih izkušenj in bo v svoj govor vpletel čim več lastnih misli, idej in svojega prepričanja. Carnegie (1985, 38-40) pravi, da govornik odkrije pravo govorniško temo v svojem spominu, izkušnjah in vsakdanjem okolju. To so posebna življenjska področja, o katerih pogosto razmišlja. Največjo pozornost pritegnejo teme, ki so tesno povezane z običajnimi in vsakdanjimi življenjskimi izkušnjami govornikov. Te pa so naslednje:

otroštvo in vzgoja;

boj za uveljavitev v mladosti;

konjički in razvedrilo;

posebna znanja;

nenavadna doživetja;

verovanja in prepričanja.

Nihče naj ne govori o stvareh, o katerih ni dovolj poučen, in če že nima dobrih izkušenj, naj javno govorništvo raje opusti (Casson 1995, 43).

20

3.1.2 Zbiranje snovi za govor

Sedaj pa mora govornik kar najbolj napeti možgane in vsem idejam, ki se mu spontano porodijo ob določeni temi, pustiti prosto pot, četudi se mu sprva zdijo zelo neumne in neprimerne. Pomembno je, da nobenega zbranega stališča ne zavrne takoj. Opisana metoda je ena izmed najbolj učinkovitih tehnik in je imenovana »brain storming« ali možganska nevihta (Lerche 1996, 19).

Tudi Carnagie (1985, 49) pravi naj se govornik pripravi na govorni nastop tako, da zbere sto misli, povezanih z osrednjo temo, nato pa jih devetdeset zavrže. Svoje ideje in prebliske si na kratko zapiše v obliki iztočnic in s tem opravi dober del predpriprave za oblikovanje govora. Pomembno je, da je pri svojem zbiranju idej in prebliskov sproščen in da se osredotoči na snov govora. Nato pa mora zapisane ideje in iztočnice kritično pregledati in presoditi, katere misli so primerne za tematiko govora. Pri tem seveda mora upoštevati cilj, ki ga z govorom želi doseči. Šele sedaj lahko prečrta oziroma izloči tiste misli, ki se mu ne zdijo uporabne, in izlušči tri pomembne glavne točke. Tako nastane prva razčlenitev govora (Lerche 1996, 19-20).

Govornikove misli pa ne zadoščajo za slavnostni govor, zato si mora na različne načine poiskati in priskrbeti še dodatni material. Pri tem mu lahko pomagajo tudi drugi ljudje, ki mu posredujejo bodisi kakšne informacije ali pa tudi koristne nasvete. Na primer, če želi direktor podjetja čestitati svojemu sodelavcu za jubilej, bo moral povprašati sodelavce, da bo dobil dodatne informacije o tej osebi.

Pri sestavljanju govora prav tako koristijo pravočasno pregledani časopisi, raznorazne strokovne revije in tedniki. V pomoč so tudi obiski v knjižnicah in knjigarnah ali pa preprosto redno brskanje po knjigah. Pri roki naj bo vedno tudi leksikon, iz katerega črpamo različne vrste podatkov. Skratka govornik lahko zbira gradivo na tri načine (Možina, Tavčar in Kneževič 1998, 208):

zbiranje iz pisnih virov: literatura, mediji, dokumentacija;

zbiranje iz znanja in izkušenj drugih: sodelavcev, prijateljev, znancev, poslovnih partnerjev, strokovnjakov za posamezna področja;

zbiranje ustno posredovanih informacij, ki jih je treba čimprej zapisati, kar velja tudi za dodatne ideje, možne logične zveze in sklepe, ki se porodijo med zbiranjem gradiva.

Drugače pa se ravnajo tisti govorci, ki že vedo, da bodo o določeni temi večkrat spregovorili pred občinstvom. Tako si lahko, med prebiranjem knjig, časopisov in revij, po pogovorih ali dogodkih, ki se mu pripetijo, skrbno delajo zapiske. Sčasoma pa nastane kartoteka, v kateri ima na lističih še neurejeno zbrana pomembna mnenja, argumente, citate, anekdote, itd. (Huth in Hatje 1997, 34).

Pri branju raznih člankov mora govornik imeti vedno v roki svinčnik, da si lahko označi pomembne informacije in miselne zveze. Lerche (1996, 22) priporoča, da si jih na kratko v obliki iztočnic zapiše ob robu besedila in pri tem naj omeni tudi povezave z drugimi članki

21

15%

75%

10%

UVODJEDROSKLEP

v zvezi s to tematiko. Na ta način so označeni deli besedila vidnejši in zato ostanejo bolje v spominu, tako si jih govornik lažje zapomni in hitreje ponovno najde.

Strokovno besedilo ali članke naj obdela tako, da najprej prebere celotno besedilo in si nato zastavi prva vprašanja, ki mu v tistem trenutku pridejo na misel (na primer »Kaj je avtor želel doseči s tem člankom?«). Vprašanja si zapiše na rob članka. Nato pa prebere besedilo po odstavkih in si podčrta glavne informacije in pomembne ključne pojme. Ob robu si zapiše možne točke, ki mu pridejo spontano na misel (na primer: vzroki za…, rešitev za...). Tako razvozla zapletene stavke in s svojimi besedami povzame besedilo. S tako pripravo bo govornik bolje razporedil svoje informacije in povezave med njimi, kasneje pa mu bo toliko laže govoriti na pamet, samo z glavnimi točkami govora v roki (Lerche 1996, 22-23).

Govornik, ki želi svoje poslušalce prepričati, mora izoblikovati lastno stališče. Zato bo moral prisluhniti samemu sebi in ugotoviti, kako razmišlja o temi, v kakšnem čustvenem odnosu je do nje. Poglobiti se mora v gradivo, odnosno v osebo, o kateri govori. Pri tem pa si mora ustvariti svoje mnenje in presoditi, kako gleda na zadevo oziroma kakšen je njegov odnos do te osebe (Huth in Hatje 1997, 34).

3.1.3 Ureditev misli in zbirke gradiv

Po dolgem iskanju in zbiranju se mora govornik spoprijeti z urejanjem in za začetek pretehtati odločilne probleme in argumente. Premisliti mora, kaj bo uporabil v govoru, kako in kje (Huth in Hatje 1997, 35). Poslušalce ne sme obremenjevati s preveliko količino znanja, saj mu v nasprotnem primeru ne bodo mogli več slediti in poslušati.

Pri tem se mora govornik še enkrat vprašati, kaj je cilj govora in pred kakšnim občinstvom bo govoril. Temu primerno prilagodi svojo zbirko gradiv. Izločiti mora vse kar se mu zdi nepomembno oziroma preveč strokovno za poslušalce hkrati pa pretehtati kaj sodi v njegov govor, kaj bi moral povedati izčrpneje in kaj pa le na kratko omeniti (Lerche 1996, 25).

Zelo pomembno je, da govornik ve, koliko časa ima na razpolago, saj je od tega odvisno, kako bo obdelal svojo temo in govor primerno časovno razporedil (Slika 3).

SLIKA 3: ČASOVNA RAZPOREDITEV PRI 10 – MINUTNEM GOVORU

Vir: Vodopivec in Vodopivec (2004, 56).

22

Na Sliki 3 je prikazana časovna razporeditev 10-minutnega govora. Za uvod si govornik vzame približno minuto in pol (15% časa), nato nadaljuje z jedrom, ki naj bi trajalo nekje sedem minut in pol (75% časa) in na koncu ostane še minuta za sklep (10% časa).

Šele jasna razčlenitev govora bo vnesla red v govornikovo razmišljanje in postala kot rdeča nit, s pomočjo katere bo vodil poslušalce skozi svoj govor (Lerche 1996, 25). Govornik ne bo dosegel pričakovanega učinka na poslušalce, če bo govoril na pamet ali pa bo svoj govor prebral. Pri takem govoru so misli že oblikovane, zato lahko govori hitreje in nepretrgano. Poslušalci pa toliko podatkov ne morejo povezati skupaj, zato bodo sprejeli le del sporočila.

Veliko bolj priporočljivo je, da si govornik uredi oporne točke, morda kratke misli, še bolje pa je, da izdela miselni vzorec govora (Slika 4). Tako bo v roki držal le majhen listek s celotno zgradbo govora, ki mu bo omogočil naraven in spontan govor. Svoje zamisli razvrsti po pomembnosti. V sredini je naslov oziroma tema govora, prva členitev so osrednji deli govora, ki se delijo še na manjše dele oziroma misli. Na vsaki črti naj bo kratka misel ali še bolje ena sama beseda.

SLIKA 4: MISELNI VZOREC GOVORA

Vir: Zidar (1996, 141).

Govornik naj ima uvod in zaključek zmeraj do potankosti izdelan. Na hrbtno stran lista naj zapiše uvodne in zaključne besede. Izpiše si lahko tudi morebitne citate, mnenja strokovnjakov, razne podatke, itd. (Zidar 1996, 140).

23

Sedaj, ko ima urejen miselni vzorec je koristno, da svoj govor tudi preizkusi. Ideje, ki jih govornik namerava vključiti v govor, naj predstavi v vsakdanjih pogovorih prijateljem, sorodnikom, sodelavcem in znancem. Pri tem pa opazuje njihove reakcije in prisluhne njihovim pripombam, ki utegnejo biti zanimive in celo koristne. Na ta način govornik opazi pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba še obrusiti (Carnagie 1985, 29-30).

Govornik ima že ob prvih besedah možnost, da pritegne poslušalce. Te priložnosti ne bi smel zapraviti. Zato naj govornik res natančno premisli prve stavke oziroma naj poišče tak uvod, ki bo vžgal in hkrati ustvaril primeren vstop v govor. Uvod naj govornik pripravi šele takrat, ko natančno ve, kakšno bo jedro govora, kakšnim poslušalcem bo govoril in kje bo nastopal. Kajti čim večja je dvorana in kolikor večje je število poslušalcev, toliko težje bo poslušalce pridobiti s primernim uvodom (Lerche 1996, 45-46).

Uvod lahko začne z nagovorom (Priloga 1) in s predstavitvijo samega sebe. Nagovor s kar se da močnim glasom je pomemben tudi zato, da si govornik zagotovi mir in tišino. Za nagovor naj si izbere takšno formulacijo, ob kateri se bodo poslušalci najlažje prepoznali. Nikar pa ne sme pozabiti na žensko obliko, če so med poslušalci tudi predstavnice nežnejšega spola. Primerne oblike nagovora so (Lerche 1996, 46-47):

»Spoštovane gospe in gospodje«;

»Drage matere in dragi očetje«, če so med poslušalci v glavnem starši;

»Drage sodelavke in dragi sodelavci«;

»Drage someščanke, dragi someščani«, če je govor namenjen večji skupini someščanov.

Govor lahko začne tudi z zanimivo zgodbo, s humorno anekdoto ali pa s konkretnim primerom, predvsem zato, da takoj na začetku na zanesljiv način pritegne zanimanje poslušalcev in ustvari napetost. Govornik mora skrbno paziti, da mu nespretna uvodna beseda ne postane bedna govorniška puhlica (Priloga 2). Ravno tako ni primerno uvodno opravičevanje, saj ustvarja med poslušalci zoprn vtis (Vatovec 1984, 176).

Uvodne fraze, katerih naj se govornik raje izogiba so na primer (Zidar 1996, 59):

»Nisem vajen govoriti pred toliko ljudmi«;

»Na tem področju nisem ravno strokovnjak«;

»Presenečen sem, da so prav mene izbrali za ta govor«;

»Nisem imel časa, da bi se lahko temeljito pripravil«.

Carnegie (1985, 90) priporoča nekaj privlačnih uvodnih stavkov, da mu občinstvo takoj prisluhne:

»Leta 1942 sem se znašel v bolniški postelji«;

»Žena mi je včeraj pri zajtrku nalivala kavo in …«;

»Ko sem junija drvel po avtocesti…«;

24

»Odprla so se vrata in v pisarno je planil …«;

»Sredi jezera sem lovil ribe; ko sem dvignil pogled, sem zagledal motorni čoln, ki se mi je naglo bližal«.

V uvodni zgodbi je treba odgovoriti na vprašalnice: kdo, kdaj, kje, kaj, kako, zakaj. Poudariti tiste podrobnosti, ki so temeljna izhodišča za razvoj celotne zgradbe, v kateri bo govornik predstavil lastne zamisli. Pri govoru je pomembna dramatičnost (poslušalce morate vznemiriti), ki jo doseže z načinom pripovedovanja.

V primeru, da se govornik odloči za uvod, v katerem bo predstavil temo o čem bo govoril, naj nikar ne pozabi povedati, zakaj je njegova tema pomembna za poslušalce in kaj lahko pričakujejo (Zidar 1996, 60).

Pri izbiri pravih uvodnih besed pa so zelo pomembne pozitivne asociativne povezave. Poglejmo primera, ki imata enak namen (Zidar 1996, 28-29):

1. Pozdravljeni! Vesel sem, da ste se danes zbrali v takem številu. Pogovarjali se bomo o možnostih za povečanje prodaje naših izdelkov. Prepričan sem, da bomo uspešni in učinkoviti.

2. Dober dan! Dolžan sem vas seznaniti s težavami. Upam, da bomo našli izhod iz teh neprijetnosti. Ne delajte si preglavic zaradi slabe prodaje. Kar takoj se lotimo naše krize.

Ob nagovoru iz drugega primera bo imel le še malokdo voljo in motivacijo za nadaljnje delo.

Uvodni stavki morajo biti jasni in razločni. Govornik jih ne sme spregovoriti prehitro, kajti poslušalci se morajo privaditi na njegov glas, na njegovo narečje in na njegov način govora (Lerche 1996, 51).

Sedaj pa preidemo še k zaključku govora, ki je za uspeh govora prav tako pomemben kot uvod. Zadnji stavek mora poslušalcem ostati v spominu in govornik ga ne bi smel prebrati iz lista. V zaključku se spletejo različne niti osrednjega dela. Zaključek mora z utemeljenimi ugotovitvami še enkrat opozoriti na cilj govora in to v zgoščeni, intenzivni in stopnjevani obliki, ki naj ustvari posebno razpoloženje in vzpodbudi določena čustva poslušalcev (Huth in Hatje 1997, 47).

Zelo neprimerno je, da govornik zaključi svoj govor z vzdihom in z besedami: »Tako torej«, kot da bi bil vesel, da ima govor že končan. Na govor mora gledati s pozitivno naravnanostjo in pri tem biti trdno prepričan, da bo uspel. Govornik, ki želi, da govor uspe in doseže pričakovane namene, mora skrbno pripraviti tudi njegov zaključek, zlasti zato, da poslušalcem ostane v čim boljšem spominu (Lerche 1996, 52).

25

Poslušalci naj sami opazijo, da se govornik bliža zaključku. Napoved zaključka na primer: »Zdaj prehajam h koncu…«, ni najbolj učinkovita. Govornik ima različne možnosti, kako zaključiti govor, in sicer (Huth in Hatje 1997, 47):

poziv k dejanjem;

povzetek povedanega;

izbran citat, ki odseva govornikovo mnenje ali misel, ki si jo je izmislil sam in v kateri je izostreno izraženo jedro govora.

Vatovec (1984, 184-185) opozarja še na razne napake in pomanjkljivosti, ki jih izkušen govornik dobro pozna in se jim zna izogniti. Ena izmed takih je, ko govornik zaradi nezadostne pripravljenosti in govorniške nedognanosti zavlačuje konec govora. Ravno tako je neprimerno in nesmiselno govornikovo opravičevanje na koncu govora. Zaključne fraze, ki naj se jim govornik raje izogiba so na primer:

»Oprostite mi, dragi poslušalci, če nisem snovi zaradi nezadostne pripravljenosti tako obdelal, kakor bi vi želeli in tudi jaz z vami«;

»Menim, da nisem povedal ničesar, česar ne bi bili že vedeli«;

»Oprostite, da sem prevzel ta govor, ko so med vami navzočni nekateri, ki bi bili to lepše izpeljali«;

»To je vse, kar imam povedati o tej stvari, zato lahko končam«.

Pri zaključku govora velja upoštevati naslednje smernice (Vatovec 1984, 185-186):

ob govorniškem sklepu naj govornik ponovno osveži vse tisto, o čemer bi rad, da poslušalci po koncu govora razmišljajo;

ob sklepu ne sme ostati nič nepojasnjenega, kar je bilo že obravnavano v jedru govora;

zaključek se ne ozira nazaj v jedro, temveč navzven v svet, življenje in dejanje;

v govorniškem koncu odseva vrsta sklepnih enačic in odtenkov.

3.1.4 Vaje pred nastopom

Govornik naj ne zapravlja časa in energije, da se svojega govora nauči na pamet, enostavno zato, ker (Lerche 1996, 54):

besede oziroma govor ne bo prihajal več iz srca, ampak iz spomina;

govor bi zdrdral hladno in neprizadeto;

govorica telesa ni več naravna in sproščena, saj je med govorjenjem skoncentriran na spomin;

se mu lahko zgodi, da vse kar je želel povedati, enostavno pozabi in doživi popolni izpad spomina ali tako imenovani »black out«.

26

Raje naj se govornik nauči preprostega govorjenja, s pomočjo iztočnic. Lerche (1996, 55) pri tem predlaga, naj:

definira abstraktne pojme, kot so veselje, mir, religija, itd.;

pojasni enostavne postopke, kot so telefoniranje, vožnja avtomobila in kuhanje;

ustvari dvojice pojmov, kot so na primer: violina – klavir, kočija – avto, tujec – domačin in jih pojasni tako, da pri tem poudari njihove skupne značilnosti in medsebojne razlike;

opiše pomembno zgodovinsko osebo ali predmet iz svojega stanovanja, ki mu je še posebej pri srcu;

prebere zgodbo iz časopisa in zapiše najpomembnejše točke nato pa skuša povedati zgodbo s svojimi besedami, pri tem pa si določi časovno omejitev;

opiše sestavljeno besedo, na primer »trgovski pomočnik«, ne da bi uporabil posamezni besedi.

Govornik mora poskrbeti, da izboljša svoj način izražanja oziroma, da se izraža s čimbolj enostavnimi besedami in pojasnjuje manj razumljive. Izogibati se mora tudi manj razumljivim tujkam in frazam. Upoštevati in zavedati pa se mora dejstva, da je sposobnost sprejemanja in sposobnost pomnjenja pri poslušalcih različna (Slika 5). Nekateri si zelo dobro zapomnijo to, kar slišijo, drugi morda, kadar si nekaj zapišejo in zraven premišljujejo. Torej, zapomnijo ali usvojijo si:

10% od tega, kar berejo;

20% od tega, kar slišijo;

30% od tega, kar vidijo;

50% od tega, kar slišijo in vidijo;

70% od tega, kar sami rečejo;

90% od tega, kar sami naredijo.

SLIKA 5: SPOSOBNOST SPREJEMANJA IN SPOSOBNOST POMNJENJA

Vir: Beyer (1992, 10).

27

Pri branju sprejemamo abstraktno pisno podobo, ko poslušamo pa sprejemamo neko abstraktno zvočno podobo. Pri tem je pisna podoba toga in nepremična, zvočna podoba pa vsebuje še spremljajoči ton. Ker je ta povezan tudi s premikajočim govorcem, si to, kar smo poslušali, tudi lažje zapomnimo (Beyer 1992, 9). Torej, govornik mora bolj nazorno in slikovito govoriti, da ga bodo poslušalci spremljali z večjo pozornostjo in v spominu obdržali več njegovega govora (Lerche 1996, 59).

Pri tem si lahko pomaga, da uporablja take besede, ki tako rekoč same ustvarjajo podobe. Saj je veliko lažje poslušati govornika, ki zna z besedami pričarati slike, kot pa nekoga, ki uporablja vsakdanje in brezbarvne simbole, s katerimi uspava poslušalce. Govornik, ki bo znal vplesti sliko v svoj govor, bo dosegel zabavnejši in odmevnejši govor. Besede so bolj učinkovite, če prikličejo jasne slikovne predstave, saj ljudje ne razmišljajo splošno, ampak v slikah. Prizore, ki jih opisuje, naj naslika tako živo in nazorno, da jih bodo poslušalci videli razločno. Prav take slikovite in zanimive podrobnosti naredijo običajen govor živ (Carnegie 1985, 58-61).

Carnegie (1985, 103-104) predlaga, da lahko govornik dejstva spremeni v nazorne podobe in pri tem vzpodbuja moč predstave svojih poslušalcev. Na primer, da želi govornik opisati zastrašujočo število žrtev prometnih nesreč na naših avtocestah, lahko uporabi naslednjo grozljivo prispodobo: »Vozite se iz Kopra proti Mariboru. Predstavljajte si, da stojijo namesto prometnih znakov ob avtocesti pokonci postavljene krste z žrtvami lanskoletnih prometnih nesreč. Medtem ko vozite s svojim avtomobilom proti vzhodu, naletite vsakih pet sekund na eno tako grozljivo oznako.«

Nadalje si lahko govornik pomaga tudi z resničnimi ali izmišljenimi življenjskimi zgodbami, ki zmeraj pritegnejo pozornost ljudi. Tako lahko na primer o temi posvojeni otroci poroča povsem stvarno, s predstavljanjem številk in z obravnavanjem različnih psiholoških teorij. Druga možnost pa je ta, da pripoveduje zgodbo o posvojenem otroku. Zelo pomembno je, da govornik imenuje osebe, o katerih pripoveduje (Lerche 1996, 61-62).

Kljub skrbni izbiri besed in stavkov bo govor precej skromen, če govornik ne bo upošteval, da govorjena beseda zahteva tudi jasnost, jedrnatost in konkretnost. Zavedati se mora, da izgovorjenih besed poslušalci ne morejo sproti preverjati in razmišljati o njihovi vsebini, saj je tok njegovega govorjenja usmerjen k novim informacijam (Zidar 1996, 31). Zato mora govornik izoblikovati kratke, jedrnate in obenem vsebinsko bogate stavke.

Priporočljivo je tudi, da se govornik izogiba birokratskemu načinu izražanja, ovinkarjenju pa tudi tistim izumetničenim ali zastarelim besedam, ki se v pogovornem jeziku ne pojavljajo več.

28

3.2 Izvedba govora

3.2.1 Obvladovanje treme, stresa in strahu pred govorom

Trema pred nastopom – kdo pa ne pozna tega strahu? Tudi najbolj izkušeni govorniki so na začetku svoje retorične kariere doživljali velike strese in napetosti z enakimi duševnimi in telesnimi reakcijami, kot jih pozna vsak začetni govorec. Najbolj navadni znaki treme so čezmerno razbijanje srca, znojenje, suha usta, drhtenje prstov na roki, slab občutek v trebuhu, itd. Skratka loteva se ga nekakšno čustvo strahu, pretirana zaskrbljenost in negotovost nad samim seboj (Grabnar 1991, 225).

Učenje veščin javnega nastopanja in govorjenja je naravna metoda za premagovanje negotovosti ter za razvijanje poguma in samozavesti. Carnegie (1985, 22-34) je spoznal, da ravno javno govorjenje in nastopanje sili, da se govorniki ali ljudje spopadejo s svojimi strahovi. S svojimi tečaji je izoblikoval nekaj metod in zamisli, s pomočjo katerih lahko govornik hitro premaga tremo in v samo nekaj tednih razvije in utrdi svojo samozavest, in sicer:

1. Govornik naj prouči pojav strahu pred javnim nastopanjem s pomočjo osnovnih načel:

V svojem strahu pred javnim nastopanjem ni osamljen. Vsak govornik ima na začetku težave s tremo. Zaradi strahu se nekateri izogibajo nastopati celo pred poslušalci, ki jih dobro poznajo.

Nekaj treme lahko koristi. Trema je naraven način, da se govornik pripravi na spopad z nevsakdanjim izzivom okolja. Pospešeno bitje srca in potenje pomeni preprosto to, da njegovo telo spremlja zunanje pobude in se pripravlja na akcijo. Če ostanejo te fiziološke priprave v normalnih okvirih, bo govornik zmožen hitreje misliti in bolj tekoče, prepričljivo govoriti kot v običajnih okoliščinah.

Tremo in strah občutijo tudi mnogi poklicni govorniki. Vsi govorniki imajo pred začetkom govora tremo in jih včasih mine šele po prvih izgovorjenih stavkih. To je cena, ki jo ti ljudje plačujejo za svojo izjemnost.

Razlog za strah je predvsem v tem, da govornik nima izkušenj za govorjenje pred poslušalci. Strah je mešanica neznanja in negotovosti. Večini ljudi je javno govorjenje neznanka, neznanega pa se človek boji. Za začetnike predstavlja nastopanje v javnosti vrsto zapletenih situacij, ki si jih lahko poenostavijo tako, da sledijo enemu samemu nasvetu: vaditi, vaditi in še enkrat vaditi. Le na ta način lahko spoznajo, da je javno nastopanje in govorjenje lahko veselo in zabavno doživetje, ne pa vir muk in težav.

2. Pripravi naj se na pravilen način. Edino dobro pripravljenim govornikom se poveča samozavest in ustvarijo bolj učinkovit govor. Nekateri govorniki pravijo, da bi se v javnosti raje pojavili napol oblečeni kot napol pripravljeni. Tudi dobri govorniki se branijo nepripravljenih govorov in se jim po možnosti izognejo. Govornik naj nikoli ne

29

pristane na javni govor, če ni imel dovolj časa za pripravo vsaj vodilnih misli (Casson 1995, 38).

3. V duhu naj se pripravi na uspeh. Vsako priložnost za govor naj spremeni v uspešno izkušnjo. Na voljo ima tri poti: posvetiti se mora izbrani temi in se poglobiti vanjo; ne sme si dovoliti, da ga prevzame malodušje in sam se mora opogumiti in prepričevati, da je tema njegovega govora povsem ustrezna.

4. Vedenje govornika mora biti samozavestno. Govornik, ki se hoče počutiti pogumnega, se tudi vede tako, kot da je v resnici pogumen. Vztrajno se mora prepričevati in občutek poguma bo po vsej verjetnosti kmalu zamenjal občutek strahu. Seveda pa mora biti na nastop dobro pripravljen, saj mu sicer ne bo pomagalo nobeno pretvarjanje.

Pri iskanju pravilne taktike za premagovanje strahu pred nastopanjem mora govornik najprej odkriti vzroke za svoj strah, ki so posledica različnih izkušenj. Razlogi za strah pred govorjenjem v javnosti pogosto segajo daleč nazaj. Slabe izkušnje so ukoreninjene globoko v podzavesti in prikličejo strah pred tem, da se bo govornik osmešil, da mu ne bo uspelo nikogar prepričati ali da ga bodo poslušalci neusmiljeno kritizirali (Lerche 1996, 72).

Lerche (1996, 75-76) priporoča nekaj tehnik za premagovanje živčnosti in strahu pred nastopom. Namesto napenjanja je govorniku potrebno sproščanje. Malo napetosti in pozitivnega stresa, ki jih govornik sprejme kot dobrodošlo aktiviranje svoje zbranosti, pa mora biti. Naslednje priporočilo je, da se uri najprej v manjšem krogu prijateljev, znancev in sorodnikov ter naj nato poskusi v večjem krogu (na primer športnem klubu) ali pa se udeleži tečaja govorništva. Govornik naj se tudi sprijazni z živčnostjo in jo vzame kot popolnoma naraven pojav (na primer, če se mu tresejo kolena, je to posledica želje po begu, kot reakcija na strah).

Proti tremi se je treba boriti. A kako? Najprej mora govornik vedeti, kaj to je. Nič skrivnostnega ni, saj čustva ne smejo biti neznanka. Tudi čustva so obvladljiva. Ko jih bo spoznal, se jih ne bo več bal. Torej gre za odvečno energijo, ki se mu je nabrala v telesu. Večina izkušenih govornikov pravi, da je energija koristna stvar. Trema se jih loteva samo pred nastopom, vendar takoj ko pričnejo govoriti, popolnoma izgine. To pa preprosto zato, ker so začeli energijo porabljati in dala jim je dovolj moči.

Torej, kadar se govornika loteva trema, naj pomisli na fiziološke procese v telesu. Jetra izločajo preveč glikogena, ki ga je treba porabiti z dodatnim dovajanjem kisika. To lahko stori samo z globokim dihanjem. Prvi pogoj za uspešno odpravljanje treme pa je dobra priprava. Govornik, ki ni pripravljen, mu tudi globoko dihanje ne bo prav nič pomagalo (Grabnar 1991, 227).

V Tabeli 2 je prikazanih in opisanih devet nasvetov za premagovanje treme pred javnim nastopanjem.

30

TABELA 2: DEVET NASVETOV PROTI TREMI

1. BODI UREJEN Skrbno pripravljen govor je najboljše zagotovilo, da bo vse steklo tako, kot je treba. Govornik pozna rdečo nit in mejnike v poteku govora, preveril je priprave, pred njim je listek z opomnikom. Vse je v redu !

2. ZAČETEK V MISLIH

Ker ni razloga, da bi šlo kaj narobe, si govornik pred nastopom v mislih predstavlja uspešen potek svojega govora (vidi se, kako se pozdravlja s poslušalci, kako stopa prednje, kako jim govori, odgovarja na vprašanja in požanje priznanje) in skrbno preveri vsako podrobnost.

3. VAJE, VAJE, VAJE

Dober govornik ima za seboj poleg nekaj tihih vaj vsaj še eno ali dve generalki, med katerima je opravil javni nastop natančno tako kot kasneje pred poslušalci. Pri tem mu je pomagal kritičen poslušalec, s pomočjo katerega je spoznal in popravil napake.

4. DIHANJE Tesnoba povzroči neizkušenemu govorniku plitvo dihanje, in posledično slabše počutje. Izkušen govornik zato tik pred začetkom nastopa nekajkrat globoko vdihne in izdihne, ustvari zalogo kisika za prvih nekaj trenutkov. Tako se počuti bolje!

5. VSE JE V REDU

Govornik se zavestno otrese misli na tesnobo ali tremo. Vsakokrat kadar vdihne, reče sam pri sebi »vse je …« in ko izdihne »…v redu«. Tako se pomiri in zave, da je zares vse v redu.

6. SPROSTITEV V tesnobi se napnejo mišice, dihanje je plitvo in roke se tresejo. Govornik si pomaga z minutko skrite telovadbe. Zavestno in po vrsti napne in sprosti mišice od stopal do tilnika – nevidno se pretegne in sprosti. Tega ne vidi nihče, pomaga pa.

7. GIBANJE Začetnik se skoraj skrije za govorniški pult. Nikar: govornik stopi pred poslušalce, zagotovi si dovolj prostora za naravno gibanje z rokami in nogami. Tako sprošča napetost in daje naraven videz, po nekaj minutah pa postane prijetna navada.

8. POGLED Začetnik, ko vstopi pred občinstvo se zazre v neznano, v njem je tesnoba. Spreten govornik se ozre v oči najbližjih udeležencev, se jim nasmehne in ve, da je vse v redu. Pogled v oči, ki se seli od poslušalca do poslušalca, je dragocena vez, ki govorniku krepi samozavest in mu sproti govori kako sprejemajo njegov govor.

9. POŽIREK VODE

Za pomirjanje pred nastopom je seveda dober le kozarec vode, nikakor pa ne alkohol, pomirjevala, itd.

Vir: Tavčar (1995, 67).

31

3.2.2 Pridobiti zanimanje svojih poslušalcev

Govornik se je dobro pripravil na svoj nastop in ves govor si je na kratko zapisal v obliki iztočnic. Prišel je tudi pravočasno, da si lahko v miru ogleda prostor, v katerem bo govoril, v mislih preveri ali je vse na mestu, privošči si še pogled v ogledalo in nekaj minut svežega zraka. Govornik potrebuje nekaj časa, da se zbere oziroma privadi na atmosfero in pripravi za nastop, ki ga je skrbno načrtoval in pripravljal. Tik preden stopi pred občinstvo se veseli svojega nastopa in daje si pogum s stavki, kot na primer: »Dober sem in uspelo mi bo.« (Lerche 1996, 83)

Sedaj pa vstane in stopi do govorniškega odra ali mikrofona. Za velik del nastopa so prav prvi trenutki odločilni, zato govorec pazi na vse, kar bi utegnilo kvariti njegov vtis pri poslušalcih in si skuša z uvodnimi potezami pridobiti pozornost in simpatije (Možina, Tavčar in Kneževič 1998, 222).

Govornik, še preden spregovori prvo besedo, že oddaja vidne signale in sicer, govori s svojim telesom, z očmi, z rokami. Že njegova drža pove poslušalcem ali se dobro počuti ali ne. Tudi izraz na obrazu in njegov stik s pogledom povesta ali se v resnici veseli svojega govora in svojih poslušalcev. Začetnim signalom se med govorom pridružijo še slišni signali, k tem pa sodijo predvsem izraz v njegovem glasu in tudi besedilo njegovega govora. Na Sliki 6 so prikazani signali, ki jih govornik oddaja pri svojem nastopanju.

SLIKA 6: SIGNALI, KI JIH GOVORNIK ODDAJA PRI NASTOPU

mimika (obraz) pogled (oči) drža (telo) gestikulacija (roke, dlani) pojava (obleka, pričeska)

odmaknjenost bližina

glasovna lega melodija stavka poudarki tempo izgovorjava

razčlenitevrdeča nit jedrnatost kratkost lastni jezik

Vir: Lerche (1996, 84-85).

SIGNALI, KI JIH ODDAJA GOVORNIK

VIDNI SIGNALI (neverbalna

komunikacija)

SLIŠNI SIGNALI (verbalna komunikacija)

PROSTORSKOOBNAŠANJE

GOVORICA TELESA

GLASOVNI IZRAZ

BESEDILO

32

Za govornika je zelo pomembno, da že takoj v začetku s pomočjo svoje govorice telesa vzpostavi dober stik s svojim občinstvom. Na ta način si ustvari občutek varnosti, ki je zlasti v začetku govora tako zelo potreben. Odločilen je torej prvi vtis, saj govorimo s celim telesom. Že z načinom, kako stopi na oder, nekaj pove. Govornikovo gibanje telesa izraža njegovo razpoloženje na primer, če vstopi prožno in hitro pomeni, da želi povedati nekaj važnega; če pa vstopi počasi in zamišljeno, se bo poslušalcem zdelo, da bo povedal nekaj žalostnega (Grabnar 1991, 214-215).

Občinstvo dojema govornika kot celoto (Slika 7): besede in glas, videz in vedenje. Pomembne so vse sestavine. Na besede same po sebi odpade 7% govora, na glas 38%, na videz in vedenje 55%. Sestavine morajo biti skladne, če ne je učinek govorca na občinstvo slab (Tavčar 1995, 73). Več kot polovico informacij govornik sprošča nezavestno, z govorico telesa.

SLIKA 7: VPLIV GOVORNIKA NA OBČINSTVO

Vir: Možina, Tavčar in Kneževič (1998, 48).

Govorica telesa potrjuje izgovorjeno besedo, le če je resnični odraz čustev. Poslušalci hitro opazijo, če govorica telesa ni usklajena z izgovorjeno besedo (na primer, če pripoveduje zabavno zgodbo z žalostnim obrazom ali obratno). Govorica telesa mora prav tako kot jezik govornika prihajati iz njega samega, saj je le v tem primeru lahko prepričljiva (Lerche 1996, 87).

V Tabeli 3 so prikazani in opisani različni telesni znaki, s katerimi govornik izraža gotovost (zanesljivi gibi) in negotovost (nezanesljivi gibi). Na splošno pa mora upoštevati, da je vsaka kretnja večpomenska in jo je treba povezati s celotno vsebino izgovorjenega.

33

TABELA 3: ZANESLJIVI IN NEZANESLJIVI GIBI

ZANESLJIVI GIBI IZRAŽAJO GOTOVOST

NEZANESLJIVI GIBI IZRAŽAJO NEGOTOVOST

• Dobra celostna slika (urejena zunanjost, pokončna drža, globoko dihanje, sproščenost).

• Slaba celostna slika (nemarna, kriva ali sključena drža, prenapetost, kratka sapa).

• Zanesljiva drža s težiščem na obeh nogah.

• Zibanje sem in tja, podpiranje, visoko porinjena ramena.

• Kretnje v pozitivnem območju so med bočno in ramensko linijo, široke kretnje z rokami.

• Nič ali premalo kretenj v negativnem območju, ko roke ostajajo ob telesu ali se skrivajo za njim.

• Odprt, miren stik z očmi, »Vodite z očmi!«.

• Ni stika z očmi, nestanoviten, šibek pogled.

• Zbranost, mirnost, pozitivne misli, samodisciplina.

• Nagnjenost k vihranju in nestanovitnost, ki je pogosto povezana s preskakovanjem (prst na ustih, igranje s predmeti itd.).

• Prijazna govoreča mimika. • Zagrizena, prisiljena mimika.

• Na retorični ravni: dobra izgovorjava, povprečen osnovni ritem, tehnika premorov, menjava višine tona, spremembe ritma, razumljivost, nenapisan govor (ne berite besedila), zanimanje in dinamičnost, navdušenje.

• Na retorični ravni: pretiho govorjenje, jecljanje, prehitro govorjenje, brez premorov, mašila (oh, ah,…), zadrege, togo vztrajanje pri svojem konceptu, pomanjkanje notranje prisotnosti, pomanjkanje vitalne energije in veselja.

• Skladnost oblike (retorika, govorica telesa/videz) in vsebine (poudarek na verodostojnosti).

• Neskladje med obliko in vsebino (pomanjkanje verodostojnosti).

Vir: Thiele (1995, 49).

34

Obraz govornika je najbolj izrazit del telesa, ki izraža bodisi strogost, nedostopnost ali naklonjenost, dobroto in razumevanje. Z izrazom na licih lahko pokaže tudi strah, veselje, presenečenje ali dolgočasje (Priloga 3). Včasih pa izraz na obrazu razumejo napačno. Lahko se zgodi, da za mrkim obrazom tiči v resnici pomanjkanje samozavesti in negotovost (Lerche 1996, 89). Na obrazu govornika se na svojevrsten način zrcali ves njegov notranji duševni svet.

Mimika je na splošno igra obraza, je njegov izraz, so gibi okoli ustnih kotičkov in oči ter smer pogleda. Veliko število drobnih obraznih mišic se giblje kot odziv na tisto, kar je izrečeno in kako je to mišljeno. V mimiki igrajo oči prav posebno vlogo. Oči so zrcalo duše, v katerih je mogoče prebrati najrazličnejša znamenja: pritrditev (prijazen, pozitiven pogled); radost in sreča (sijoč pogled); zanimanje (velike oči); jeza (na pol odprte oči); odpor ali odklanjanje (odklonilen pogled); utrujenost in raztresenost (top, prazen pogled) (Šedivy 2000, 24).

Govorjenje je tudi gledanje iz oči v oči. Gledanje poslušalcev v oči je zelo važno in zanesljivo sredstvo prepričevanja. Govornik mora svoje poslušalce gledati in študirati njihovo pozornost, saj so to izredno pomembna znamenja o sprejemanju njegovih idej. Med govorom ne sme nikoli gledati skozi okno ali v strop in niti krožiti s pogledom po dvorani, kakor da bi bila prazna. S pogledom v oči razvija čustvo zaupnosti in kaže svojo iskrenost ali odpornost. Poslušalci mu bodo bolj verjeli (Grabnar 1991, 215-216).

Zidar (1996, 157-158) priporoča govorniku tri vrste pogledov:

poslovni pogled; kadar govori z manjšim številom ljudi naj gleda med sogovornikovimi očmi;

družabni pogled; kadar govori ožji družbi naj gleda trikotnik med očmi in usti; pri tem mora paziti, da bolj kot bo širil trikotnik, bolj bo njegov pogled oseben, kar pa lahko pri poslušalcih izzove nelagodje;

kadar govori večjemu številu ljudi pa naj jih razdeli na tri dele: središčnega (razdeli še na spodnji in zgornji del), levega (spredaj in zadaj) in desnega (prav tako); sedaj ima šest delov, kamor usmerja pogled; začne s središčnega in širi pogled na levo in desno, tako se sprehaja iz kroga v krog in upošteva družabni pogled.

Lepa telesna drža je prav tako odraz govornikove samozavesti, s katero daje občutek zanesljivosti in prepričljivosti (Priloga 4). Dober govorec stoji pred poslušalci trdno in uravnovešeno, s težo na obeh nogah, je pokončen in zravnan ter osredotočen na svoj govor in občinstvo (Možina, Tavčar in Kneževič 1998, 220).

Govornik naj se ne skriva ali naslanja na govorniški pult, saj to kaže na nesamostojnost. Samozavesten govorec lahko prosto stoji v prostoru, ne da bi se kamorkoli naslanjal ali česarkoli oprijemal. Ravno tako mora paziti na svojo hojo, ko stopa proti govorniškem odru. Tudi na držo glave mora biti pozoren, ki ne sme biti preveč visoka, saj se bo poslušalcem zdel preveč oblasten, vzvišen in domišljav. Idealna drža glave je takšna, da je brada približno v višini ramen. S tako držo kaže govornik odločnost, samozavest in prizadevnost (Lerche 1996, 90-92).

35

Kretnje, ki jih govornik uporablja pri svojem govoru imajo zelo velik vpliv na poslušalce in učinkovitost govora (Priloga 5). Učinkujejo pa le, če jih izvajajo v pravem času in na pravem mestu, v skladu z vsebino govora in s številom poslušalcev ter če jih vsak govornik tudi sam po svoje oblikuje. Dober govornik uporablja kretnje, da daje besedam pravi poudarek.

Težko bi rekli, kakšne kretnje oziroma gibe rok naj govornik uporablja, saj je to odvisno od (Bertoncelj 1980, 67-88):

velikosti skupine (pri majhni skupini zadostujejo kretnje z rokami, ki opisujejo lok, katerega napravi roka z vrtiščem v komolcu; pri veliki skupini pa je vrtišče loka v ramenih, da je viden tudi v zadnje vrste in vpliva na skupino);

vsebine (vsebina govora narekuje izbiro primernih kretenj, vendar so kretnje lahko za nekatere priložnosti odlične, za druge pa popolnoma neprimerne);

osebnosti govornika (kretnje govornika morajo biti v skladu z njegov naravo sicer ostane smešen in neroden);

drugih okoliščin.

Kretnje so del govornikovega znanja, kako dela s skupino, pospešujejo govornikovo sodelovanje s skupino in pomagajo razbijati monotonijo ter pospešujejo proces komuniciranja.

Na zunanji videz govornika in na vtis, ki ga daje občinstvu, vpliva tudi obleka, pričeska, nega in drža telesa ter vedenje. Zelo priporočljivo je, da se govornik s svojo obleko prilagodi občinstvu. Tukaj velja staro pravilo: počuti se čim bolje, ne samo v svojem telesu, ampak tudi v svoji obleki (Lerche 1996, 94).

3.2.3 S pravilnim načinom govorjenja do uspeha

Pogosto ni krivo besedilo, da občinstvo ne razume pravilno govora oziroma govornega prispevka. Na razumljivost izgovorjene besede močno vpliva tudi način govorjenja, torej osebna barva glasu, melodija stavka, lega glasu, poudarki, hitrost govorjenja in ne nazadnje tudi izgovorjava.

Za prepričevanje poslušalcev je za govornika zelo pomemben prijeten glas, ki lepo zveni in ima dovolj resonance. Glas z dovolj resonance, je še posebej pomemben, kadar govori pred številnim občinstvom in ga je mogoče slišati tudi na večjo daljavo (Lerche 1996, 96-97).

Način, kako uporablja govornik svoj glas, je zelo pomemben faktor. Od tega je odvisno, kako dobro ga bodo poslušalci razumeli, kako si bodo razlagali in verjeli, kar bo povedal. Včasih je bolj pomembno, kako bo povedal, kot kaj bo povedal. Seveda pa glas ni nekaj nespremenljivega, govornik ga mora gojiti in to mu bo pomagalo pri jasni in razločni artikulaciji (Grabnar 1991, 216-217).

36

Za lepši in bolj zveneč glas pa lahko poskrbi tudi s pravilnim dihanjem med govorjenjem, ki mu hkrati zmanjšuje tudi razburjanje. Naraven ritem dihanja se ne začenja z vdihovanjem, ki poteka podzavestno, ampak tudi z zavestnim izdihovanjem. Med govorjenjem avtomatično izdihuje skozi usta, toda če skozi usta tudi preveč vdihuje, se mu grlo preveč izsuši. Zato mora govornik vdihovati skozi nos, tako da navlaži sluznico v žrelu (Lerche 1996, 98).

Govorniku pa še tako lep glas ne bo prav nič pomagal, če svoj govor zdrdra na hitro, dolgočasno in če ne zna izkoristiti svojih glasovnih izraznih možnosti. Za razumevanje govora je pomembna tudi melodija stavka. Zato mora govoriti tako, da bo tam, kjer je v besedilu pika, glas ustrezno znižal, pri vprašaju ga bo dvignil, pri klicaju pa bo dal primeren poudarek tudi s povečanjem jakosti svojega glasu (Lerche 1996, 102).

Govornik mora premišljeno in sistematično v svoj govor vključiti tudi premore, saj vsak odstavek, vsaka nova točka, vsaka nova misel zahteva daljši premor. Za govornike, ki nimajo dovolj samozavesti in se v svoji vlogi ne počutijo najbolje, je tišina premora neprijetna in jo radi prekinjajo z različnimi mašili (na primer s ponavljanjem besed »in…in…in…«, »ne…«, »a ne…« ali »torej…«). Vsekakor je bolje, da namesto tega raje napravi kratek premor, ki ga izkoristi tudi za dihanje skozi nos in se istočasno sprosti ter premisli o najprimernejšem nadaljevanju svojega govora. Premor je lahko tudi neke vrste sredstvo prepričevanja. Govornik da poslušalcem priložnost, da premislijo, kaj je rekel (Grabnar 1991, 222).

Čeprav je govornik skrbno načrtoval svoj nastop ter je začetek in konec mogoče podrobno predvideti, pa so govorci v osrednjem delu vendarle prepuščeni sami sebi, svojim izkušnjam, znanju in zmožnostim. Ni govora, ki bi potekal natančno po načrtu. Skoraj vedno govorec načrtuje potek govora in se tesno drži osrednje teme oziroma rdeče niti, vendar med nastopom marsikdaj zavije na stranske poti, ker mu tako narekujejo odzivi občinstva in njegov lastni občutek. Vsekakor pa se mora čimprej vrniti na osnovno temo, kajti poslušalci se bodo hitro spraševali, kaj je pravzaprav bil namen govora.

V osrednjem delu govora se pojavljajo tudi težave. Najpogostejša je izguba niti, ko kar na lepem govorec ne ve več, kaj je pripovedoval in kaj je na vrsti. Pomaga si tako, da ponovi zadnji stavek, s premori in vprašanji, pomaga si tudi z dodatnimi slikami, projekcijami, primeri ali zgodbami (Možina, Tavčar in Kneževič 1998, 225-226).

Poslušalci bodo prizanesljivi do govorca, če jih bo pred tem pridobil s svojim načinom govora in takrat mu bodo spodrsljaj prizanesljivo spregledali. Nihče ni navdušen nad hladnim in popolnim govorom, ki mu ni mogoče očitati niti najmanjšega spodrsljaja. Govorec naj si ne prizadeva premočno, da bi poslušalcem prekril, da je izgubil rdečo nit, saj bodo ravno zaradi tega ugotovili, da se je znašel v veliki zadregi.

Torej govorec, ko izgubi rdečo nit lahko stori naslednje (Lerche 1996, 107-108):

naj ne poskuša spet najti rdeče niti, kajti v naslednjih dvajsetih sekundah je gotovo ne bo našel;

napravi naj kratek premor, v katerem prešteje do tri in pri tem vdihne skozi nos; na ta način bo lažje uredil svoje misli;

37

svoj problem naj poslušalcem predstavi na glas in čisto odkrito na primer takole: »Ne morem se spomniti najprimernejšega izraza. Mi lahko pomagate?«; s tem bo istočasno komuniciral s poslušalci in jih vzpodbudil k razmišljanju;

v primeru, da že začetega stavka ne more dokončati pravilno in smiselno naj prekine samega sebe takole: »To bi rad formuliral še drugače« ali »Povedal vam bom še bolj natančno« ali »Rad bi še enkrat ponovil«;

v primeru, da obtiči sredi govora in ne ve, kaj je želel pravzaprav povedati, je najbolje da to tudi poslušalcem jasno in glasno prizna na primer: »V tem trenutku mi je misel pobegnila«;

napove naj, da bo izgubljeno misel povedal kasneje in to v resnici tudi stori, vključi jo na primernem mestu; lahko pa napravi povzetek vsega kar je že povedal.

Dober koncept in prepričljiva razčlenitev govora, ki v sebi skrivata rdečo nit, sta najboljša pripomočka za to, da rdeče niti govorec sploh ne bo izgubil. V kolikor pa bi se mu to pripetilo, je najbolje, da vrže pogled na svoj pregledni rokopis z iztočnicami in v hipu se bo rešil zadrege.

Govorec naj se ne zanaša le na lastne besede, ampak si pomaga tudi z vizualnimi pripomočki, ki ga pri govoru dopolnjujejo, ne smejo pa ga preglasiti. Govorec naj bo predvsem sproščen v govoru in kretnjah, s tem dokaže, da pozna snov in želje poslušalcev. Le ti znajo ceniti, če se jim občasno tudi približa (Možina, Tavčar in Kneževič 1998, 225).

Star japonski pregovor pravi: »Stvar je bolje enkrat videti, kot o njej stokrat slišati«. Govornik naj torej pospremi svoje misli in ideje s slikami, če želi da ga bodo poslušalci razumeli. Kajti sam govor ni dovolj za razumevanje in govorec ne more samo z besedami pritegniti in trajno ohraniti pozornost poslušalcev. Kjerkoli je mogoče, je zelo koristno, da uporabi slike, s katerimi nazorno pokaže, kaj je dobro in kaj slabo. Diagrami so veliko bolj priporočljivi kot mnogo besed, slike pa so še učinkovitejše. Govornik naj obravnavano temo predstavi tako, da vsak del ponazori s slikami, besede pa uporabi zgolj za povezavo med njimi.

Diagrami in drugi grafični prikazi morajo biti dovolj veliki, da jih lahko vidijo vsi poslušalci. Prepogosta uporaba le teh pa ni priporočljiva, ker lahko postane dolgočasno. Če jih riše med govorom, jih mora narisati hitro in v osnovnih potezah. Pri tem naj uporablja kratice, piše z velikimi črkami in čitljivo, naj govori medtem ko riše ali piše in naj ne obrača hrbta poslušalcem (Carnegie 1985, 107-108).

Govorniku, ki uporablja za ilustracijo vzorčne primerke, bodo poslušalci zagotovo pozorno sledili, če se bo ravnal po naslednjih osmih nasvetih (Carnegie 1985, 108-109):

vzorčnega primerka naj ne razkazuje, preden ga ni pripravljen uporabiti;

vzorci naj bodo dovolj veliki, da jih bodo videli tudi v zadnji vrsti;

vzorca ne sme dati na ogled poslušalcem, medtem ko še govori;

vzorec mora pokazati dovolj visoko, da ga bodo lahko videli vsi prisotni;

38

velja pravilo, da en vzorec v gibanju zaleže več kot deset mirujočih, če je le mogoče naj pokaže potek delovanja;

med predstavitvijo vzorca naj komunicira s poslušalci (nikakor naj ne buli v vzorec);

po končani predstavitvi vzorca ga, če je mogoče, odstrani;

večje zanimanje pri poslušalcih bo dosegel, če bo med govorom namigoval na pokriti vzorec, ki mora do določenega trenutka ostati skrivnost.

Vizualna sredstva postajajo čedalje pomembnejši pripomočki za doseganje jasnosti in razumljivosti. Govorec, ki želi, da ga bodo poslušalci razumeli, se pripravi tako, da jim bo lahko pokazal tisto o čemer govori.

3.3 Ocena govornega nastopa

Po končanem govoru si govornik prizadeva pridobiti čimveč in čimbolj kakovostnih povratnih informacij o svojem govornem nastopu. Iz pridobljenih kritičnih pripomb si gradi lastno analizo govora, kar mu predstavlja vodilo za izboljšanje bodočih nastopov.

Govorec je sam sebi slabo ogledalo in slab ocenjevalec, zato mora od drugih izvedeti, kako je govor uspel, kaj je bilo prav in kaj narobe. Najboljši ocenjevalci so poslušalci. Govornik jim lahko izroči primerno urejen vprašalnik, anketni list in jih poprosi, da ga izpolnijo. Vendar, ker se po končanem govoru ponavadi vsem mudi, je izpolnjevanje vprašalnikov bolj redko, njihova reprezentativnost pa glede na občinstvo ob govoru lahko vprašljiva.

Sicer pa govornik išče ocene pri sodelavcih, pri nadrejenih, pri organizatorju ali prireditelju. Vsaka ocena je nujno obravnavana z interesi ocenjevalca, zato govornik sprejema vse ocene s pridržkom. Bolj verodostojne so lahko ocene, ki jih govornik dobi od navzočih prijateljev, znancev ali sorodnikov. Konec koncev pa si lahko tudi govorec sam kritično izpraša vest, kako je izpeljal zastavljeni načrt, kaj je preskočil, opustil ali morda celo spremenil (Možina, Tavčar in Kneževič 1998, 229).

Vsebina povratnih informacij je torej zelo pomembna za govornika. Te informacije pa naj bi bile (Možina, Tavčar in Kneževič 1998, 230):

opisne in ne ocenjujoče – iz opisa si govorec že zgradi lastno oceno, medtem ko tujo oceno težje spremeni in uporabi;

konkretne – konkretne navedbe je mogoče uporabiti;

primerne – iztehtanost informacij je že pol uporabnosti;

uporabne – govornik lahko uporabi le tiste informacije in predloge, ki jih zmore s svojimi zmožnostmi; informacije niso uporabne, če zahtevajo nemogoče;

zaželene – govorec naj sam specifično vpraša za posamezne kategorije informacij, ki so zanj pomembne;

pravočasne – učinkovitost informacij je največja takoj po govornem nastopu;

39

jasne in dobro izražene – dvome o razumevanju informator najlažje odpravi, če prosi govorca, naj mu po svoje pove, kako je razumel informacijo;

pravilne – vsaka informacija je nujna, tudi subjektivna, zato so dragocene neodvisne informacije o istih zadevah.

Govornik, ki po uspešni predstavitvi meni, da ni napravil nobene napake, je gotovo prezrl marsikaj bistvenega. Možina, Tavčar in Kneževič (1998, 230-231) opozarjajo na vrsto napak, ki jih govorec prezre:

napake urejenosti;

napake vsebine;

napake izrazja;

napake govora;

napake pri obravnavanju poslušalcev.

Popolnosti pri govornem nastopu ni, saj tisti, ki ne zaznava lastnih napak, ne more postati boljši. Osnova za analiziranje lastne predstavitve so dobre povratne informacije, ki pa jih govornik kritično dopolni z lastnimi občutki, opažanji in spomini. Zavedati se mora, da je nastopanje veščina, ki jo je moč pridobivati z vajo in s spoznavanjem uspehov in napak.

K dobremu nastopu pa bo govorniku pomagala tudi analiza govora (Priloga 6). Pri govornem nastopu naj skuša združiti vse naštete elemente. Priporočljivo je, da govorca ocenjujejo tudi drugi, on pa naj bo pozoren, kako naštete elemente upoštevajo oziroma uporabljajo drugi govorniki. Tudi na ta način si ostri občutek za dober nastop.

Pri tem naj si govornik pomaga še z desetimi pravili uspešnega javnega nastopanja (Zidar 1996, 172):

skrbno preuči ciljno občinstvo;

bodi dinamičen in prepričljiv;

verjemi v to, kar govoriš;

po možnosti govori na pamet;

govori jasno in razločno;

govori dovolj glasno;

ko govoriš, glej poslušalce;

tvoji gibi naj bodo sproščeni;

govorica telesa naj bo v skladu z vsebino povedanega;

poskrbi za učinkovit začetek in konec.

V Tabeli 4 navajam test, s pomočjo katerega lahko govornik oceni svoje delovanje ob nastopanju.

40

TABELA 4: TEST – VEŠČINE ZA NASTOPANJE IN PREDSTAVITVE

TRDITVE (Primerjajte svoje delovanje ob nastopu s spodnjimi trditvami. Vsakokrat označite le en odgovor. Skušajte biti kar se da iskreni!)

Vselej Nikdar

5 4 3 2 1

1. Najprej si zastavim smoter in cilje predstavitve, šele potem se lotim načrtovanja.

2. Temeljito analiziram vrednote, potrebe in omejitve udeležencev, ki jih pričakujem na predstavitvi.

3. Najprej si zapišem osnovne zamisli za jedro predstavitve; te zamisli merijo na zastavljene cilje in smoter predstavitve.

4. Te osnovne zamisli, predloge, vsebine vključim tako v uvod-napoved vsebine, kot v konec-sklepne ugotovitve svoje predstavitve.

5. Zasnujem uvod, ki pritegne pozornost občinstva in ki posreduje osnovne informacije o vsebini predstavitve.

6. V sklepnem delu se povrnem k uvodu, k pregledu glavnih tem, jih povzamem in po možnosti končam s pozivom za takojšnje ukrepanje.

7. Vidni pripomočki, ki jih uporabljam, so skrbno pripravljeni, preprosti, čitljivi, pregledni in učinkoviti.

8. Število vidnih, slikovitih pripomočkov prilagodim času, ki ga imam na voljo, in jih izberem tako, da podpirajo, ne pa motijo moj nastop.

9. Držim se načela, da bo predstavitev prepričljiva le, če jo bom podprl z logičnimi dokazi.

10. Tesnobo, ki jo občutim ob predstavitvi, usmerim v večjo zavzetost in ne dovolim, da bi me ovirala.

11. Poskrbim, da so koristi, ki jih predlagam občinstvu, čimbolj jasne in prepričljive.

12. Verjamem v zamisli in predloge, ki jih predstavljam, zato to počnem zavzeto in prepričljivo.

13. Predstavitev vadim temeljito in tolikokrat, da sem le malo navezan na zapiske in da se lahko na predstavitvi zares posvetim občinstvu.

14. Zapiske omejim na iztočnice, ključne besede in podatke, izogibam se branju iz besedila predstavitve.

15. Predstavitev vadim v realnih okoliščinah, tako stojim, če predvidevam, da bom govoril stoje, ter uporabljam vidne pripomočke kot na predstavitvi.

16. Pripravim si odgovore na vprašanja, ki jih predvidevam, in vadim, kako bom odgovarjal na predstavitvi.

17. Pred predstavitvijo poskrbim za primeren razpored udeležencev v prostoru in preskusim vso avdio in video opremo.

18. Ves čas predstavitve sem s pogledom v stiku z udeleženci, zdaj s tem, potem z drugim, na premalo časa, ne predolgo.

19. Govor podpiram s kretnjami – vem, da so naravne in učinkovite – tesnobe se otresem že v prvih trenutkih, sproščen sem kot v pogovoru.

20. Govorim dovolj glasno, dovolj počasi in dovolj jasno, pazim na poudarke, glasnost in premore, ne govorim monotono.

SKUPAJ

41

Komentar ob izidu, ki ga dosežete, ko seštejete vrednost izbranih polj, najdete v spodnji tabeli.

OCENA IZ TESTA – VEŠČINE ZA NASTOPANJE IN PREDSTAVITVE

80 – 100 točk Ste dober govorec, pazite pa, da boste imeli dovolj vaje, ki je pogoj za ohranjanje bistvenih veščin.

60 – 80 točk Niste slabi, vse možnosti imate, da postanete zelo uspešen govorec, da boste uspešni na predstavitvah in v javnem nastopanju.

40 – 60 točk Vsebina, ki je pred vami, vam lahko učinkovito pomaga, da se primerno izpopolnite v veščinah javnega nastopanja.

30 – 40 točk Vadite, vadite in še enkrat vadite, analizirajte in skrbno načrtujte ter snujte predstavitve in javne nastope, hitro boste postali boljši!

do 30 točk Joj! Kaj ste počeli doslej? Vendar nikdar ni prepozno: pošteno se lotite dela, ne omagajte ob prvih težavah in pomnite: dobri govorci se izučijo, ne rodijo!

Zapomnite si trditve, pri katerih je bil vaš odgovor med 1 in 3, lotite se predvsem teh področij!

Vir: Možina, Tavčar in Kneževič (1998, 234-235).

42

4 PRAKTIČEN PRIKAZ GOVORA

V tem poglavju prikazujem razčlenitev oziroma sistematično pripravo informativnega, prepričevalnega in priložnostnega govora. Razčlenitev govora daje poslušalcem možnost, da prepoznajo govornikovo rdečo nit in jim olajša poslušanje.

4.1 Primer prepričevalnega govora

Z naslednjo razčlenitvijo govora bo govornik dal prepričevalnemu govoru ustrezno strukturo in obliko.

UVOD: Zakaj govori? CILJ: Motivacija Zaveda se problema Aktualna navezava

JEDRO: Kaj je? Kako je prišel do tega? Kako naj bi bilo? Kako lahko to doseže?

CILJ: Dejansko stanje Opis situacije Zaželeno stanje Zastavljeni cilji Alternative Možne poti Rešitve

ZAKLJUČEK: Kaj lahko prispeva? CILJ: Apel Poziv k dejanju

S predlagano razčlenitvijo bi bil govor sestavljen na primer tako:

»Cenjene kolesarke in kolesarji.

Zadnje čase opažam, da vse manj kolesarjev uporablja čelade. Kolesar v prometu je zelo izpostavljen poškodbam. Udarec v glavo ima lahko za posledico tudi invalidnost ali celo smrt. Tudi sami veste, da lahko v takem primeru za vedno pozabimo na izjemne užitke ki, nam jih nudi kolesarjenje. Tako rekoč kolesarja pred raznimi udarci pri padcu varuje le čelada. Z uporabo varnostne opreme lahko močno zmanjšamo poškodbe.

Z namenom, da bi omilili poškodbe in zmanjšali število žrtev na naših cestah vas vabim k uporabi kolesarskih zaščitnih čelad.

Zato vas kot predsednica Kolesarskega kluba Koper, vljudno vabim k uporabi kolesarskih čelad. Tako bodo tudi ostali kolesarji, ki niso člani klubov, videli, da je čelada zelo koristna predvsem pa pametna odločitev za našo lastno varnost. Prosim vas, da podprete moja prizadevanja, za kar se vam že vnaprej zahvaljujem.«

43

4.2 Primer informativnega govora

Razčlenitev informativnega govora je odvisna od vsebine, ki jo hoče govornik posredovati poslušalcem. V nadaljevanju je prikazana razčlenitev jedra govora, ki ga je možno spreminjati glede na tematiko govora.

UVOD: Vzbujanje pozornosti in zanimanja

CILJ: Pridobitev simpatije in zaupanja

JEDRO: Predstavitev situacije (Kaj je? Zakaj?), Predstavitev glavne misli (smisel in namen govora), Predlaganje rešitev (prikaz dobrih in slabih strani)

CILJ: Stvarna in objektivna informacija

ZAKLJUČEK: Povzetek CILJ: Podkrepitev informacije

Poziv Poziv k akciji

S tako razčlenitvijo bo govornik primerno nagovoril svoje občinstvo in bo govor izgledal tako:

»Drage voznice, vozniki in potniki.

Ne bi bilo lepo, če bi v zgoščenih mestnih jedrih, polnih gostega prometa dišalo po cvetlicah?!

Vodik kot pogonsko gorivo vozil je edino gorivo, ki lahko poganja vozila brez minimalnega onesnaževanja okolja. Iz izpušnih cevi vozil na vodikov pogon izhaja le vodna para, ne pa smrdljiv in škodljiv smog. Z uvedbo vodika kot goriva bi tudi zmanjšali našo odvisnost od naftnih goriv. Vodik lahko proizvajamo iz alternativnih virov energij, kot so na primer: sonce, tekoče vode, veter, hidrotermalna energija, itd. Lahko pa ga pridobivamo tudi z reciklažo odpadkov, kot so na primer: mestne kanalizacijske vode in odpadni plini ali pa z razgradnjo bio mas. Ovira pri uporabi takega goriva je le premalo razvita tehnologija in zamenjava kompletne infrastrukture oskrbovalnic z gorivom. Izpušni plini iz vozil na bencinska in dizel goriva so eden izmed glavnih dejavnikov za klimatske spremembe.

Za vodik lahko rečemo, da je gorivo prihodnosti, ki nam zagotavlja čisto ozračje in normalne klimatske razmere. Zato torej ne bodimo konservativni do naftnih goriv. V naši knjižici si lahko preberete še vse ostale informacije o vodiku kot pogonskemu gorivu. Za vašo pozornost se vam lepo zahvaljujem.«

44

4.3 Primer priložnostnega govora

Za priložnostni govor pa govorec ne more vnaprej določiti razčlenitve in zato je priporočljivo, da tak govor oblikuje individualno, pač ustrezno priložnosti. Pri tem naj pazi, da bo govor primeren za osebo, ki naj bi jo s tem govorom posebej počastil. Za priložnostne govore je priporočljiva razčlenitev jedra v obliki vprašanj. Preden začne razmišljati o vsebini se mora vprašati, kaj bo najbolj pritegnilo zanimanje poslušalcev.

Praznovanje v podjetju ob jubileju

Kaj ve o osebi? (navede kratek življenjepis)

Kakšno je bilo njegovo delo v podjetju? (dodati kakšno anekdoto)

Kaj je bilo bolj težavno, kaj manj? (izraziti priznanje)

Kako bo šlo naprej? (optimističen in vesel pogled v prihodnost)

Po taki pripravi, bi se govor lahko glasil nekako tako:

"Dragi gospod Tone! Spoštovane gospe in cenjeni gospodje!

Veseli me, da smo se zbrali v tako velikem številu, da bi nazdravili našemu sodelavcu gospodu Tonetu, ki v teh dneh praznuje dvajseto obletnico dela v našem podjetju.

Vi gospod Tone, že od nekdaj veljate za odličnega jadralca in potapljača. Znani ste tudi po tem, da vse svoje morske ulove pripravite sami in jih pred vaše goste postrežete s kozarčkom vina, ki ga sami pridelate v vaši vinski kleti na Krasu. Poželi ste tudi veliko priznanj v jadralnem padalstvu. To energijo pa ne izkazujete samo pri vaših konjičkih, ampak tudi na delovnem mestu.

Vaše delo v našem podjetju zelo cenimo. Tudi jaz, kot vaš vodja sem zelo ponosen na takega uslužbenca. Z nasmehom na ustih znate prebroditi še največjo težavo, medtem pa še razveseljujete sodelavke in sodelavce. Rad bi vam pa tudi čestital za vse vaše inovacije na področju operative, ki so podjetju prihranile ogromno stroškov.

V imenu celotnega podjetja bi se vam rad zahvalil za vaše dragoceno sodelovanje, izjemno prizadevanje in vse dosežke v zadnjih dvajsetih letih, na katere ste lahko upravičeno ponosni. Dragi slavljenec, v naslednjih letih vam želimo veliko uspeha, sreče, predvsem pa zdravja.«

45

5 SKLEP

Z diplomsko nalogo sem dosegla vse zastavljene cilje, ki so navedeni v uvodu.

Proučila sem osnovne veščine, ki jih mora posameznik poznati in obvladati, da lahko učinkovito in prepričljivo govorno nastopa. Pri tem sem opisala tudi nekaj tehnik in praktičnih nasvetov ter poti, ki vodijo govornika do uspešnega govorjenja. Govornik, ki želi narediti dober vtis na poslušalca, mora znati mojstrsko uporabiti svoje govorne sposobnosti.

Opredelila in opisala sem različne vrste govorov, ki bodo posamezniku v pomoč pri pripravi govora. Prikazala sem tudi celoten potek priprave na govorni nastop, ki je potreben za skrbno in temeljito oblikovanje vsebine. Ravno tako sem prikazala celoten postopek izvedbe govornega nastopa, ki je v pomoč pri uspešni realizaciji pred občinstvom.

S proučitvijo teoretičnih osnov govorov in govorništva sem prikazala praktičen primer razčlenitve govora, s pomočjo katere govornik izoblikuje rdečo niti, ki bo vodila poslušalce skozi njegov govor.

Zastavljeno trditev, da se dobri govorci rodijo in ni moč veliko storiti za to, da bi znali uspešno nastopiti v javnosti, lahko z gotovostjo ovržem. Saj so tisti, ki izjemno dobro nastopajo, leta in leta vadili ter se izpopolnjevali, kako obvladati besedo in jo ob primernih priložnostih tudi uporabiti. Naučiti so se morali organiziranja, priprave, izvajanja in obvladovanja udeležencev, šele nato so se posvečali finesam. Učinkoviti nastopi so bolj izid trdega dela in temeljitih priprav kot pa posebne prirojene nadarjenosti. In kot so rekli stari Rimljani »Pesnik se rodi, govornik naredi«.

Trditev, da si govornik pridobi zanimanje svojih poslušalcev z vsebino in obliko govorjenja, lahko potrdim. Govornik bo zmeraj pritegnil pozornost poslušalcev, če bo: izbral temo, ki mu je pri srcu; izhajal iz lastnih življenjskih izkušenj; v svoj govor vpletel čim več lastnih misli, idej in svojega prepričanja; znal z besedami pričarati slike; znal govorico telesa uskladiti z vsebino govora; takoj na začetku ustvaril primeren vstop v govor (uvod, ki vžge); znal ustvariti napetost pri poslušalcih; zavestno uporabljal sredstva učinkovitega govorjenja (višina, barva glasu, hitrosti v govoru, spremembe v ritmu, vnaprej premišljeni premori in dobra izgovorjava); izoblikoval kratke, jedrnate in obenem vsebinsko bogate stavke in če bo njegov govor enoten po zasnovi, cilju ter obliki.

Ljudje komunicirajo na tri različne in neodvisne načine. To so: besede, glas in govorice telesa. Pomembne so vse sestavine, ki pa morajo biti tudi skladne, v nasprotnem primeru je učinek govorca na občinstvo slab. Občinstvo bo najhitreje razumelo govornika, če bo zavestno spremljalo vse tri sestavine in ne samo besede. Kajti le 7% sporočila odpade na besede, 38% na glas in kar 55% na videz in vedenje govornika. Torej trditev, da občinstvo dojema govorca kot celoto: besede in glas, videz in vedenje lahko z gotovostjo potrdim.

46

Ravno tako potrjujem zadnjo trditev in sicer, da je trema lahko tudi koristna, saj bo dobro pripravljenemu govorniku kanček treme le še povečal njegovo uspešnost. Nekaj treme lahko vedno koristi, ker poviša govornikovo pripravljenost in zbranost. Z malo treme bo govornik zmožen hitreje misliti in bolj tekoče ter prepričljivo govoriti kot v običajnih okoliščinah.

S svojim delom sem prišla do spoznanj, da dober govornik lahko postaneš le s temeljitimi pripravami in nenehnimi vajami. S celovitimi pripravami na govor bomo uspešno dognali, kaj in na kakšen način učinkovito posredovati poslušalcem. Še najbolj neizkušen in strahopeten začetnik se lahko s trdim delom prelevi v spretnega in pogumnega govorca. Spreten govorec pa ne postanemo čez noč, ampak s trdim delom in vztrajnimi vajami, tako pred znanci in družino kakor pred ostalim občinstvom.

Govori zahtevajo sistematično pripravo, zato predlagam, da se na govor začnemo pravočasno pripravljati. Na ta način bomo izkoristili možnost dobre razčlenitve našega govora, ki vsekakor predstavlja ogrodje našega govorniškega nastopa. Dobra priprava pa ni dovolj, kajti govor je potrebno tudi prepričljivo izvesti. Zavedati se moramo, da poslušalci govornika tudi gledajo, ne samo poslušajo, zato vadimo nastopanje, glas in telesno obnašanje.

47

POVZETEK

Vsak govornik si želi suvereno govoriti, prepričljivo podajati svoja znanja ali razmišljanja in nastopiti brez treme. Vendar kako to doseči, če se nam že ob sami misli na govorni nastop pred občinstvom naredi cmok v grlu. Nič hudega, če tega ne vemo, saj se govorništva lahko naučimo.

Pri načrtovanju moramo točno vedeti, kakšno vrsto govora nameravamo imeti in kakšen cilj želimo doseči. Temo govora je potrebno oblikovati čimbolj privlačno za občinstvo, ki ga pričakujemo. Pri zbiranju gradiva si pomagamo z raznoraznimi viri in potrudimo se zbrati čimveč idej ter pri tem poskusimo izoblikovati svoje lastno stališče. Tako zbrano gradivo smiselno uredimo. Govor vadimo temeljito in tolikokrat, da smo čimmanj vezani na zapiske in se tako lahko med govorom posvetimo poslušalcem. Svoj nastop popestrimo s primeri, lastnimi izkušnjami in z anekdotami. Na začetku svojega nastopa takoj poskrbimo za čimbolj prijetno vzdušje. Zavedati se moramo, da komuniciramo s celim telesom, zato bodimo pozorni na signale, ki jih oddajamo. Paziti moramo, da govorimo kratko, jasno in konkretno. Za boljše ponazarjanje govora je priporočljiva uporaba vizualnih pripomočkov. Na koncu govornega nastopa poskušajmo pridobiti čim več kakovostnih povratnih informacij o govoru. Iz slednjih si lahko izdelamo lastno analizo predstavitve, ta pa je vodilo za izboljšanje nastopov v bodoče.

Govorništvo je dostopno vsakomur, ki se mu želi posvetiti. Seveda tako kot pri vseh rečeh v življenju – mojstrstvo pač ne pade iz nebes. Zato izkoristimo vsako priložnost za nastop in bodimo pripravljeni naučiti se še kaj novega.

Ključne besede: govorništvo, govor, govornik, občinstvo, nastopanje

SUMMARY

Every speaker's wish is to speak as supreme as possible, to be persuasive with presenting his own knowledge and his point of view without funk. But how to achieve that, when only thinking about going out in front of public, the words stuck in your throat? It doesn't matter, we can still learn the rhetoric.

During planning the speech we have to know exactly what kind of speech we are going to have and what kind of result do we want to achieve. It's required to form as an attractive theme as possible for the expected audience. By selecting the material we use different sources and try to gather as much ideas as possible, then develop our own point of view. The material must be logically arranged in order. We practice the speech in it’s details and as many times as necessary, to get it independent from the notes, so we can dedicate more time to the listeners. It's recommendable to variegate the speech with examples, own experiences and anecdotes. At the beginning of the speech it is recommendable to provide a pleasing atmosphere. We must be aware of the details that body language offers us, so we must pay attention on signals which we are giving out. The speech should be short in talking, clear and concrete. For better illustration of the speech it's recommendable to use

48

visual instruments. At the end of the speech we try to get some valuable feedback information about the appearance. Those are precious for analyzing your own presentation and it can be the guidance for the improvement of the appearances in future.

Rhetoric is approachable to everyone who wants to dedicate his attention on it. Of course, like many things in life – an ace doesn’t fall from heaven. For this reason we should take every opportunity for public appearance and be ready to learn something new.

Key words: rhetoric, speech, speaker/rhetorician, public/audience, appearance

49

SEZNAM LITERATURE

1 Bell, Gordon. 1993. Come parlare in pubblico: i segreti del successo: anche per lavoro: come farsi ascoltare. Milano: Franco Angeli.

2 Bertoncelj, Ivan. 1980. Predavanje in govorništvo. Ljubljana: Dopisna delavska univerza Univerzum.

3 Beyer, Gunther. 1992. Urjenje spomina in koncentracije. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

4 Carnegie, Dale. 1985. Kako se naučiš javno nastopati in govoriti. Zagreb: Prosvjeta.

5 Casson, Herbert Newton. 1995. Umetnost govora. Ljubljana: Pravljično gledališče.

6 Dolgan, Milan. 1996. Govorno ustvarjanje. Ljubljana: Rokus.

7 Enkelmann, Nikolaus B. 1997. Moč retorike: prepričati z govorom, glasom in osebnostjo. Kranj: Vernar Consulting.

8 Erčulj, Justina, in Irena, Vodopivec. 1999. S komunikacijo do ciljev. Ljubljana: Šola za ravnatelje.

9 Grabnar, Boris. 1991. Retorika za vsakogar. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

10 Huth, Siegfrid A., in Hatje, Frank. 1997. Govori za vse priložnosti in na kratko o retoriki. Lesce: Oziris.

11 Lerche, Ruth. 1996. Veščine javnega nastopanja. Radovljica: Skriptorika.

12 Macgee, Paul. 1998. Perfect public speaking: all you need to get it right first time. London: Arrow: Business books.

13 Majello, Carlo. 1994. L'arte di comunicare. Milano: Franco Angeli.

14 Mira, Thomas. 1997. Speak smart. New York: Random house.

15 Možina, Stane, in Janez, Damjan. 1993. Poslovno komuniciranje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

16 Možina, Stane, Mitja, Tavčar, in Ana, Kneževič. 1998. Poslovno komuniciranje. Maribor: Obzorja.

17 Perelman, Chaim. 1993. Kraljestvo retorike. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

18 Šedivy, Vladimir. 2000. Govori in pisma z lepo mislijo – kako uspešno govorimo. Murska Sobota: Eurotrade.

19 Škarić, Ivo. 1996. V iskanju izgubljenega govora. Ljubljana: Pravljično gledališče.

20 Tavčar, Mitja. 1995. Uspešno poslovno komuniciranje. Ljubljana: Novi Forum.

21 Thiele, Albert. 1995. O govorniški spretnosti. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

22 Trček, Jože. 1994. Medsebojno komuniciranje in kontaktna kultura. Radovljica: Didakta.

23 Vatovec, Fran. 1984. Javno govorništvo. Trst: Tržaški tisk.

50

24 Vodopivec, Milan, in Matija, Vodopivec. 2004. Kako raziskujem, pišem, nastopam: sporočilna tehnika pisanja. Ljubljana: Cankarjeva založba.

25 Zidar, Tatjana. 1996. Retorika: moč besed in argumentov. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

26 Zupančič, Nataša. 1995. Dih in govor: mala šola diha in govora. Ljubljana: Pravljično gledališče.

27 Zupančič, Zdravko. 1994. Mali vedež retorike: veščina javnega govorjenja in nastopanja. Ljubljana: Pravljično gledališče.

1

PRILOGA 1: OBLIKE NAGOVOROV

Vsak govor se začne z nagovorom. Govornik mora premisliti, kolikšna naj bo distanca ali bližina med njim in njegovim občinstvom. Najbolj normalen je nevtralni nagovor: »Moje dame in gospodje!«, mogoče malce bolj emfatičen, bolj poudarjen: »Moje (zelo) spoštovane dame in gospodje!« Vsiljivost in hruljenje sta tuba, saj negativno vplivata na pozornost in blagohotnost občinstva.

Nagovor kot »Dragi prijatelji«, če med govornikom in občinstvom obstaja določena zaupnost ali celo zaupljivost, ali »Nadvse spoštovani prisotni«, pri odgovarjajoči meri distanciranosti v osnovi nista napačna, pravilna pa le v določenem položaju. Celo nagovor »Moje dame in gospodje« lahko med sorodniki ali športnimi tovariši sproži zaničljivo vihanje nosu. Vsakomur je do tega, da ga nagovorijo z njegovim korektnim imenom.

Govornik mora izhajati iz dejstva, da njegovi poslušalci računajo na primeren nagovor. Zakaj bi mu prisluhnili, če jih muči domneva, da govor sploh ni namenjen njim? Zelo lahko se zagozdi v dilemo. Velikokrat se zgodi, da je njegovo poslušalstvo sestavljeno iz različnih skupin ljudi, njegov odnos pa je do vsakega drugačen. Kako na primer naj se obnaša na svatbi? Tu sta najprej nevesta in ženin; zaslužita, da ju nagovori posebej in pred vsemi drugimi. Potem so na vrsti gostje: »Ljubi gosti!«, lahko reče le tisti, ki sam ni gost. Med gosti je nekaj sorodnikov, nekaj prijateljev ali znancev, seveda ni nujno, da so to govornikovi sorodniki, prijatelji ali znanci. Kaj storiti? Govornik lahko oblikuje več nagovorov: »Draga mladoporočenca! Spoštovani sorodniki! Cenjeni sogosti!«, kar pogosto učinkuje nekam togo in distancirano ali pa nagovori najpomembnejšo osebo oziroma skupino, vse druge pa bolj ali manj direktno potegne v uvod z motom »Saj si zraven tudi ti!«, torej tako nekako: »Draga mladoporočenca! Vama na čast se je zbralo tukaj toliko prijetnih ljudi…« Ali pa se zanese, da bo kako drugače pritegnil pozornost tistih, ki jih ni izrecno nagovoril.

Mimogrede, častni gosti se lahko omenijo, ni pa nujno. Zavisi ali je komu še posebej do njihove dobrohotnosti ali pa bi radi poudarili njihovo prisotnost. Če je častni gost prišel s svojo soprogo ali obratno, najprej omenimo častnega gosta »Ljubi gospod župan, ljuba gospa Dolenčeva« ali »Pozdravljam gospo ministrico in njenega moža, gospoda…« Drugače pa spoštljivo najprej imenujemo dame in šele potem gospode, torej: »Drage kolegice in cenjeni kolegi!«.

Ob izjemno formalnih, oficielnih priložnostih se moramo pozanimati za protokolarni vrstni red in korektne nazive, ki gredo častnim gostom (eminencam, ekselencam, dostojanstvenikom vseh vrst). Vrstni red za najvišji državno-politični vrh je natanko določen, za vrstni red drugih častnih gostov pa velja pravilo: državna raven pred regionalno in občinsko; izvoljeni funkcionarji pred imenovanimi; duhovni pred posvetnimi; delujoči dostojanstveni pred nekdanjimi; pridobljeni nazivi pred dodeljenimi.

Vir: Huth in Hatje (1997, 40-41).

2

PRILOGA 2: VENČEK NERODNIH

DANES SMO SE ZBRALI. (očitno je, da smo se zbrali; in to danes, ne včeraj ali jutri)

KOT SMO ŽE SLIŠALI, JE BILO REČENO. (samoupravljalsko skrivanje odgovornosti posameznika z duhom množice; jaz nič ne mislim, mi mislimo o vsem)

DOBER DAN VSEM SKUPAJ! (gotovo, da vsem skupaj, ne samo lepim dekletom)

KRATEK BOM, ZATO MI DOVOLITE NEKAJ KRATKIH UVODNIH MISLI. (oprostite, ker bom sploh kaj rekel in vam kradel dragoceni čas)

MISLIM, KLJUB VSEMU SEM PREPRIČAN. (jaz potemtakem razmišljam in mislim, vi pa ne )

V TEJ KRATKI MINUTKI MI RES NE BO MOGOČE… (pol minutke govorec govori o znanstvenem dejstvu, da je minuta kratka, čeprav je to tudi filozofsko in povsem vsakdanje vprašanje; če denimo, zadrži sapo eno minuto, je lahko precej dolga)

VSE TUKAJ ZBRANE VAS PRAV LEPO POZDRAVLJAM! (verjetno ne tiste, ki niso prišli; pozdrav, ki izhaja iz zaželeti zdravja, ne more biti grd)

JASNO JE, SEVEDA, TOREJ, ABSOLUTNO, GENERALNO GLEDANO, POTEMTAKEM… (potemtakem ni nič jasno, ampak sumljivo)

LEP DOBER VEČER VAM ŽELIM! (dober večer je vsakdanji pozdrav, vzorec, ki še vzdrži, ker izhaja iz iskrene, starodavne želje; lep dober večer pa je že napihnjena puhlica, ki ne vzdrži; če bo dober, bo tudi lep in gotovo da ga govorec želi, ne pa ne želi)

JAZ BI SI DRZNIL, BI PA KLJUB VSEMU PO MOJEM MNENJU, ČE DOVOLITE… (mora uslužnosti, izhajajoča iz prahlapčevskega duha obnašanja in pogovarjanja s plemenitaši)

SAMO ŠE TOLE BI REKEL. (a res, samo še tole)

MORAM POVEDATI. (prisilili so me z mučenjem)

POGLEJTE… (saj te vidimo; v kaj naj gledamo; kje je tisto)

TAKOLE BOM POVEDAL. (povej že)

KAJ JAZ VEM. (če ne veš ti, ki govoriš – molči)

KAR BOM POVEDAL, VAS VERJETNO ITAK NE ZANIMA. (če že tebi ni zanimivo, ki bi nas moral prepričati, bo nam še manj)

IZKORISTIL BI TO PRILOŽNOST… (izkoriščevalec položaja)

3

MORAM ŽE VNAPERJ OSVETLITI DEJSTVO… (povej že temeljno misel)

SICER PA, IN TAKO NAPREJ… (kako naprej in kako nazaj, sicer kaj)

SKUŠAL BOM STRNITI MISLI IN BITI KRATEK. (če boš skušal, pomeni, da ne verjameš v uspeh in že s tem dolgoveziš; torej ne govoriš resnice)

TAKOREKOČ HOČEM REČI, NO, TAKOLE BOM REKEL… (ti gotovo ne veš, kaj hočeš)

JAZ BI SE VRNIL NA TEMO. (se opravičujem, ker vas bom spet moril s tem)

ZDI SE MI… (nisi prepričan torej)

CESTE SO SUHE IN PROMET POTEKA TEKOČE. (brez komentarja)

Vir: Zupančič (1994, 27-29).

4

PRILOGA 3: IZRAZ NA OBRAZU

STRAH JEZA

VESELJE ŽALOST

GNUS PRESENEČENJE

Vir: Trček (1994, 124).

5

PRILOGA 4 : DRŽA TELESA

VZPODBUJANJE POSLUŠALSTVA POZIV K TOČNOSTI

GROŽNJA POVDARJA GROŽNJO

POSKUS POMIRJANJA

Vir: Trček (1994, 129).

6

PRILOGA 5: UPORABA IN POMEN KRETENJ

Premajhne kretnje so za večjo skupino neučinkovite (Roka se pri manjših skupinah ne vzdigne čez glavo, tu so pomembni prsti in pesti.)

Kretnje za govor pred množico (Pred veliko skupino so kretnje večje, izrazitejše in vrtišče je v ramenih.)

Mirne kretnje za manjše skupine (Mirne, pa vendarle izrazite kretnje uporablja govornik, ki želi poudariti svojo misel.)

Manjša skupina: »govorica prstov« (Prsti lahko povedo več, kot bi mogle besede.) Npr. zbiranje nakažemo, da stegnjene in zravnane prste potegnemo v pest.

Zbiranje, združenje (Prav tako označimo zbiranje tako, da razširimo roke samo do komolcev, podlakti so ob telesu, nato opišemo četrtino kroga in skrčimo prste v pest.)

7

Obrambno stališče (Označimo tako, da dvignemo obe roki, dlani so odprte navzven, včasih tudi v višini glave; z isto kretnjo lahko označimo tudi odklonilno stališče, kot kaže slika.)

Pretnja, svarilo (Grozečo kretnjo je mogoče označiti tako, da dvignemo prst, kazalec desne roke obrnemo navzven, ostale prste pa stisnemo v pest; grozeče stanje je mogoče označiti tudi s pestjo, ki je obrnjena navznoter.)

Grozeče kretnje (So prikladne, gre samo za to, komu in zakaj grozimo. Človeku se ne bi smeli nikdar približati s pretnjo, saj je mogoče tudi najhujše povedati na drugačen način.)

Natančnost, naštevanje (Označimo s palcem in kazalcem, ki ju narahlo stisnemo ter povlečemo navzdol in navzgor v dolžini približno 5-10 centimetrov.) Če je ta razdalja večja, pomeni kretnja bolj naštevanje ali poudarjanje.

Spodbujanje (Označimo tako, da dvignemo dlani, obrnjene navzgor, do višine glave, prsti so skupaj ali narazen. Spodbujanje je še bolj poudarjeno, če to napravimo z obema rokama.)

Zaključek, konec, odločitev (Konec predavanja je bolj poudarjen, če z odprto, navzdol obrnjeno dlanjo potegnemo z eno ali obema rokama od sebe.) Hitre in ostre kretnje označujejo odločnost, počasnejše in mehke pa nagibajo k približevanju in prijaznosti.

8

Ogorčenost (Govornik jo poudari tako, da stisne pesti in s tem izraža svojo jezo.)

Norčevanje (Govornik dvigne roke, dlani ima obrnjene navzdol, v višini oči, ter jih premakne 10 do 20 centimetrov od sebe. Na ta način izrazi odklonilno stališče, ne da bi rekel eno samo besedo.)

Vabljenje (Dlani obrnjene navzgor pa pomenijo vabilo, klicanje, pozdrav ali kaj podobnega.)

Dobrodošli (Govornik izraža dobrodošlico s pozdravom desne roke, tako da jo dvigne v višino oči, dlan pa obrne proti sebi. To lahko storimo tudi z obema rokama.)

Miritev skupine (Kadar govornik obrne dlan navzven, lahko to pomeni, da želi mir. Pri veliki skupini napravijo to z obema rokama.)

Vir: Bertoncelj (1980, 70-85).

9

PRILOGA 6: ANALIZA GOVORA

DOBRO: SLABŠE:

VIZUALNO

GLAVA ________________________________________________________________drža ___________________________________________________________________ pogledi _________________________________________________________________mimika _________________________________________________________________RAMENA ______________________________________________________________ GIBI ___________________________________________________________________NOGE _________________________________________________________________ DRŽA (celo telo) _________________________________________________________

AVDITIVNO

TEMPO ________________________________________________________________ JAKOST _______________________________________________________________ IZGOVOR _____________________________________________________________ PREMORI ______________________________________________________________

RAZVADE

(aa, ee, ahahh) ___________________________________________________________ BARVA _______________________________________________________________ INTONACIJA ___________________________________________________________

KINESTETIČNO

ZAVZETO _____________________________________________________________ NAVDUŠENO __________________________________________________________ PREPRIČLJIVO _________________________________________________________

VSEBINA (zgradba in jezikovne prvine)

UVOD _________________________________________________________________ TEMELJNA MISEL (jasnost) ______________________________________________ IZPELJAVA TEMELJNE MISLI____________________________________________ PREPRIČLJIVOST, JASNOST IN TRDNOST ARGUMENTOV ____________________________________________ UČINKOVIT ZAKLJUČEK _______________________________________________ JEZIKOVNE PRVINE ____________________________________________________

Vir: Zidar (1996, 171-172).