UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

MIHA PERKO

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Prilagojena športna vzgoja

Specialna športna vzgoja

VADBA PO POŠKODBAH VRATNE HRBTENICE

DIPLOMSKO DELO

MENTOR

doc. dr. Vedran Hadžić

SOMENTOR Avtor dela

doc. dr. Igor Štirn MIHA PERKO

RECENZENT

izr. prof. dr. Edvin Dervišević

Ljubljana, 2016

PIGRITIA CORPUS CAEDIT (lenoba ubija telo)

(neznan avtor)

ZAHVALA

Zahvaljujem se svoji družini in prijateljem, za vse lepe trenutke in vsem, ki so s svojim vplivom

poskrbeli za to, da sem postal takšen kot sem.

Posebna zahvala gre moji zaročenki Tjaši. Za vzpodbudo pri finaliziranju mojega študija,

pomoč pri diplomskem delu in, ker si verjela vame. S teboj je življenje lepše in polnejše.

Ključne besede: vrat, vratni del hrbtenice, bolečine v vratu, vadba po poškodbah, poškodbe

vratu

VADBA PO POŠKODBAH VRATNE HRBTENICE

MIHA PERKO

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016

Prilagojena športna vzgoja, specialna športna vzgoja

Število strani: 78 Število preglednic: 3 Število slik: 50 Število virov: 33

IZVLEČEK

Bolečine v vratu so pogost pojav sodobnega časa, ki se mu ne posveča dovolj pozornosti.

Bolečine v tem delu telesa izkusi veliko število ljudi ne glede na starost in socialno pripadnost.

Velikokrat ostane vzrok težav nepojasnjen, kar oteži uspešno okrevanje. Ker je vratni del eden

najbolj kompleksnih predelov telesa, specifičen in občutljiv je tudi v literaturi malo podatkov

in navodil za okrevanje in povrnitev normalnega delovanja s pomočjo vadbe. Z vidika vadbe

po poškodbah je v primerjavi z ostalimi deli telesa vratni del najmanj poznan in sistematiziran,

zato sem se odločil v diplomskem delu podrobneje raziskati vadbo namenjeno vratni

problematiki. V diplomskem delu je podrobneje opisana anatomija vratnega dela hrbtenice,

predstavljene so nekatere bolj pogoste poškodbe vratu, v zadnjem poglavju je podrobneje

prikazana specifična drža pri težavah v vratu in vadba namenjana izboljšanju vratne

simptomatike. Na koncu lahko zaključimo, da so poškodbe vratu in s tem tudi bolečine v tem

delu hrbtenice lahko tako vzrok, kot tudi posledica slabe drže. V obeh primerih je vadba, ki je

podrobneje opisana v zadnjem poglavju nujna za izboljšanje drže vratu. Zmanjšuje ali odpravi

bolečine, zaustavi slabšanje simptomov v vratu, zmanjša možnosti za razvoj težav v drugih

delih telesa in s tem zagotovi višjo kvaliteto življenja.

Key words: neck, cervical spine, neck pain, training after injury, neck injuries

EXERCISE FOLLOWING CERVICAL SPINE INJURIES

MIHA PERKO

University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2016

Adapted physical education, special physical education

Number of pages: 78 Tables: 3 Pictures: 50 Number of sources: 33

ABSTRACT

Pain in the neck is a common phenomenon of modern times, but it does not pay enough

attention. Pain in this part of the body experiences a large number of people, regardless of age

and social origin. Often cause of the problems remains unexplained which complicates

successful recovery. Since the neck is one of the most complex parts of the body, a specific and

sensitive, there is only limited information and instructions in the literature for the recovery and

return to normal functioning through exercise. From aspect of exercise after injury or

therapeutic exercise neck region is at least known and systemized versus other segments of the

body so I decided to further investigate workout designed for neck issues. In dissertation is

detailed description of anatomy of the cervical spine, some of the most common neck injuries

are presented and in last chapter there is detailed view on specific posture typical for cervical

issues and exercises available for improving neck symptomatology. At the end we can conclude

that injuries of the neck and thus the pain in this segment of the spine can be a cause as well as

the result of bad posture. In both cases, the workout which is described more detailed in the last

chapter is essential to improve the posture of the neck. It reduces or even eliminates the pain,

stops worsening of symptoms in the neck, reducing the chances of developing problems in other

parts of the body and with the listed providing a higher quality of life.

KAZALO VSEBINE

1. UVOD ................................................................................................................................9

2. METODE DELA .............................................................................................................. 11

3. HRBTENICA ................................................................................................................... 12

3.1 Anatomija vratne hrbtenice ......................................................................................... 13

3.1.1 Telo vretenca ....................................................................................................... 14

3.1.2 Lok vretenca ........................................................................................................ 16

3.1.3 Obstranski odrastki .............................................................................................. 16

3.1.4 Sklepni odrastki ................................................................................................... 17

3.1.5 Trnasti odrastki .................................................................................................... 17

3.1.6 Sedmo vratno vretence ......................................................................................... 18

3.1.7 Prvo vratno vretence, atlas ................................................................................... 19

3.1.8 Drugo vratno vretence, axis .................................................................................. 20

3.2 Sklepi v vratu, njihova sestava in obseg gibov............................................................. 21

3.2.1 Atlanto-okcipitalni sklep ...................................................................................... 22

3.2.2 Atlanto-aksialni sklep ........................................................................................... 23

3.2.3 Spodnja vratna hrbtenica ...................................................................................... 24

3.3 Biomehanika vratu ...................................................................................................... 25

3.3.1 Kinematika vratu .................................................................................................. 25

3.3.2 Kinetika vratu ...................................................................................................... 26

3.4 Mehkotkivna struktura vratu ....................................................................................... 27

3.4.1 Sprednja in lateralna skupina vratnih mišic ........................................................... 28

3.4.2 Mišice na zadnji strani vratu ................................................................................. 32

3.5 Nevro anatomija vratu ................................................................................................. 39

3.6 Glava in ravnovesje hrbtenice ..................................................................................... 42

4. POŠKODBE VRATU ...................................................................................................... 44

4.1 Pregled mišične moči in gibljivosti vratnega segmenta ................................................ 54

5. VADBA ZA VRATNO HRBTENICO ............................................................................. 56

5.1 Vadba po poškodbah, stabilizacija in korektivna vadba vratnega dela hrbtenice .......... 58

5.2 Korektivna vadba za motnje v vratnem delu hrbtenice................................................. 65

6. SKLEP ............................................................................................................................. 74

7. VIRI ................................................................................................................................. 76

KAZALO TABEL

Tabela 1. Mišicam pripadajoči gibi v vratu (Palastanga idr., 2006) ....................................... 28

Tabela 2. Dermatomi in miotomi vratnega dela hrbtenjače (Bland, 1987). ............................ 41

Tabela 3. Prilagoditve vratnih mišic zaradi motenj (Clark & Lucett, 2011). .......................... 64

KAZALO SLIK

Slika 1. Prikaz človeške hrbtenice (Baker, 2010). ................................................................. 12

Slika 2. Različne oblike vretenc glede na segment hrbtenice (Palastanga idr., 2006). ............ 13

Slika 3. Tipično vratno vretence s strani, zgoraj in spredaj (Baker, 2010). ............................ 14

Slika 4. Povezava vretenc z hrbteničnimi vezmi (Baker, 2010). ........................................... 15

Slika 5. Potek vratne arterije skozi odprtine v stranskih odrastkih (Baker, 2010). .................. 16

Slika 6. Skelet v vratu (Baker, 2010). ................................................................................... 18

Slika 7. Prominens s strani, spredaj in zgoraj (Baker, 2010). ................................................. 19

Slika 8. Atlas s strani, spredaj in zgoraj (Baker, 2010). ......................................................... 20

Slika 9. Axis s strani, spredaj in zgoraj (Baker, 2010). .......................................................... 21

Slika 10. Sklep med lobanjo in prvim vretencem (Baker, 2010). ........................................... 22

Slika 11. Sklep med prvim in drugim vretencem (Baker, 2010). ........................................... 23

Slika 12. Vezi atlanto-aksialnega sklepa (Baker, 2010). ........................................................ 24

Slika 13. Velika obračalka glave (Palastanga idr., 2006). ...................................................... 29

Slika 14. Mišice sprednjega in stranskega dela vratu (Baker, 2010). ..................................... 31

Slika 15. Mišice zadajšnjega dela vratu (nuhalnega dela), (Baker, 2010). .............................. 33

Slika 16. Globlje plasti vratne muskulature (Baker, 2010)..................................................... 34

Slika 17. Prikaz celotne trapezaste mišice (Palastanga idr., 2006). ........................................ 35

Slika 18. Prikaz poteka mišice levator scapulae (Palastanga idr., 2006). ............................... 36

Slika 19. Subokcipitalna muskulatura (Baker, 2010). ............................................................ 37

Slika 20. Prikaz mutifidus in semispinalis mišice (Baker, 2010)............................................ 38

Slika 21. Vratno vretence od zgoraj (hrbtenjača in izhoda živčnih korenin skozi odprtine med

odrastki vretenc), (Baker, 2010). ........................................................................................... 39

Slika 22. Prikaz dermatomov cervikalnega pleksusa (Palastanga idr., 2006). ....................... 39

Slika 23. Področja dermatomov po telesu (Baker, 2010). ...................................................... 40

Slika 24. Normalna drža glave (levo) in naprej štrleča glava (desno) (Clark & Lucett, 2011).

............................................................................................................................................. 59

Slika 25. Prikaz stranske fleksije, translacije in rotacije glave (Clark & Lucett, 2011). .......... 59

Slika 26. Naprej štrleča glava pri počepu z vzročenjem rok (Clark & Lucett, 2011). ............. 60

Slika 27. Asimetričen nagib glave pri počepu z vzročenjem rok (stranski nagib, translacija v

stran in rotacija), (Clark & Lucett, 2011). ............................................................................. 60

Slika 28. Privzdig ramen pri počepu z vzročenjem rok (Clark & Lucett, 2011). .................... 61

Slika 29. Kompenziranje z glavo pri motnjah v vratu pri vajah s potiski, potegi in potiski nad

glavo (Clark & Lucett, 2011). ............................................................................................... 61

Slika 30. Sit up test (Clark & Lucett, 2011). ......................................................................... 62

Slika 31. Kartezični koordinatni sistem (Clark & Lucett, 2011). ........................................... 62

Slika 32. Aktivna gibljivost vratu; upogib, izteg, desni stranski upogib (Clark & Lucett,

2011). ................................................................................................................................... 63

Slika 33. Aktivna gibljivost vratu; levi stranski upogib, desna in leva rotacija (Clark & Lucett,

2011). ................................................................................................................................... 63

Slika 34. Aktivna translacija vratu; anteriorno, posteriorno, desno, levo (Clark & Lucett,

2011). ................................................................................................................................... 63

Slika 35. Ključne mišice za razvoj gibljivosti s statično metodo raztegovanja. Z leve; levator

scapulae, zg. trapez, sternocleidomastoid (osebni arhiv). ..................................................... 66

Slika 36. Razteg upogibalk vratu ob hkratni retrakciji (osebni arhiv). ................................... 66

Slika 37. Krepitev globokih upogibalk vratu s fit žogo (osebni arhiv). .................................. 67

Slika 38. Krepitev sp. trapeza z vzročenjem v leži na trebuhu (osebni arhiv). ........................ 67

Slika 39. Krepitev iztegovalk zg. dela hrbtenice s posteriorno translacijo (osebni arhiv). ...... 67

Slika 40. Krepitev za sp. trapez in romboid: enoročno zaročenje/kobra na fit žogi (osebni

arhiv). ................................................................................................................................... 68

Slika 41. Krepitev zgornjega dela trapeza z enoročnim vzročenjem (osebni arhiv). ............... 68

Slika 42. Krepitev scalenes mišic z izometrično vadbo stranskega nagiba proti uporu (osebni

arhiv). ................................................................................................................................... 69

Slika 43. Rtrakcijska vaja v sede (osebni arhiv). ................................................................... 69

Slika 44. Retrakcijska vaja v leže (osebni arhiv). .................................................................. 70

Slika 45. Izometrične vaje upogibalk vratu z uporabo elastike (osebni arhiv). ....................... 71

Slika 46. Izometrične vaje iztegovalk vratu z uporabo elastike (osebni arhiv). ...................... 71

Slika 47. Levo začetni položaj, desno vzročenje rok z retrakcijo vratnega dela. (osebni arhiv).

............................................................................................................................................. 72

Slika 48. Levo retrakcija vratu s priročenjem rok (kobra), desno retrakcija z odročenjem rok

(osebni arhiv). ...................................................................................................................... 72

Slika 49. Stabilizacija vratu s terapevtsko žogo v opori na roki v kleku (osebni arhiv). ......... 73

Slika 50. Stabilizacija vratu v stoji z odročenjem (osebni arhiv). ........................................... 73

9

1. UVOD

Rehabilitacija je sestavljen proces ponovnega usposabljanja poškodovanega človeka za

aktivnost v vsakodnevnem in poklicnem življenju. Začne se neposredno po nastanku poškodbe

in traja toliko časa, kot to zahtevajo izgubljene sposobnosti, da jih ob pomoči različnih

terapevtskih sredstev, predvsem s terapevtskimi vajami, vrnemo na vsaj takšen nivo, kot so ga

dosegale pred poškodbo.

Vadba po poškodbah - kineziterapija je nespecifična funkcionalna terapija, ki uporablja gib kot

osnovno sredstvo k cilju ozdravljenja ali izboljšanja porušenega zdravstvenega stanja .

Sama beseda kineziterapija izhaja iz grške besede kinesis - gibanje, terapeo - terapija,

zdravljenje. Je medicinska disciplina v sklopu medicinske rehabilitacije in jo po slovenski

zakonodaji izvajajo fizioterapevti. Začetki kineziterapije segajo v davno preteklost. Že Grki,

Perzijci in Kitajci so poznali koristnost različnih vaj in njihov blagodejen vpliv na zdravje.

Aristotel (384-322. pr. n. št.), ki velja za očeta kineziologije, je skozi geometrijsko analizo

proučeval odziv mišic. Prav tako je kasneje Rimljan Galen (131-201 n. št.) v delu »De motu

musculorum« povzel razliko med motoričnimi in senzoričnimi živci, proučeval pojem

mišičnega tonusa ter razdelil mišice na agoniste in antagoniste. Zdravnik in filozof Avicena

(980-1037) je v enem izmed svojih del posebno pozornost posvetil terapevtski gimnastiki.

Temeljili so na tem, da lahko gib zamenja vsa terapevtska sredstva, medtem ko zdravilna

sredstva ne morejo zamenjati giba.

Predpogoj za razumevanje, preučevanje ter kasneje zdravljenje različnih obolenj je veda o

normalnem funkcioniranju človeškega telesa in tudi vratna hrbtenica pri tem ni nobena izjema.

Vrat nam poleg zaščitne in nosilne vloge omogoča tudi izvajanje kompleksnejših gibov, ki so

nujni za postavitev glave v želen položaj. Mišičje vratu in glave je izredno močno, saj premika

in uravnava relativno težko lobanjo, ki jo podpira v primerjavi z njeno velikostjo zelo majhna

površina. Za zadovoljevanje potreb premikanja glave so potrebne številne močne kite in mišice,

ki so na vseh straneh in potekajo od reber, prsnice, lopatic in ključnic do glave. Dodatno oporo

jim nudijo še stranske vezi med vratnimi vretenci in rebri. Hrbtenične krivine usmerjene v

nasprotno stran z dolgimi vzdolžnimi mišicami in vezmi, tvorijo varno in pokončno oporo za

glavo. Napaka v vratni hrbtenici nastane, če glava ni v središču. Da se ohrani stabilnost osrednje

oporne osi, je nujna vzpostavitev nadomestne napetosti po celi hrbtenični dolžini, saj je

uravnovešen upor krivinam hrbtenice (vratni, prsni in ledveni del) porušen. Položaj glave izven

središča lahko prepoznamo po skrajšanih in razpotegnjenih mišicah v različnih predelih hrbta.

Namen diplomske naloge je prikazati specifičnost vratnega predela hrbtenice, njene poškodbe

ter vadbo po poškodbah in pomen ohranjanja zdravega vratu. Tematika je zanimiva zaradi

10

strahu pred obravnavanjem, nepoznavanja specifike in občutljivosti tega dela telesa tudi s strani

strokovnjakov.

Diplomska naloga je razdeljena na tri glavna poglavja. V prvem poglavju je podrobno

predstavljena anatomija vratnega dela hrbtenice in povezava glave z ravnovesjem hrbtenice. V

drugem poglavju so opisane nekatere poškodbe vratu, katerih simptomatiko je mogoče

izboljšati z vadbo. V tretjem poglavju pa so podrobno opisane vaje, specifične za obravnavanje

po poškodbah vratnega dela, njihov namen in metode vadbe.

11

2. METODE DELA

Pri diplomskem delu sem uporabil monografsko oziroma opisno metodo. Pri preučevanju

vratne problematike sem uporabil študij domače in tuje literature ter spletne vire. Za namen

naloge je bilo največ gradiva in podatkov na voljo v strokovni in znanstveni literaturi. Navedel

sem tudi svoje mnenje in dosedanje izkušnje skoraj desetih let delovanja na področju vadbe po

poškodbah.

12

3. HRBTENICA

Na Sliki 1 je prikazana glavna opora človeškega skeleta - hrbtenica. Sega od lobanjskega dna

do medenice, ščiti hrbtenjačo ter podpira glavo in trup (Neuman, 2000, v Bašić, 2011).

Hrbtenica je osrednji in poglavitni del skeleta, ki daje oporo trupu pri hoji, stanju in sedenju. S

svojimi lastnostmi zagotavlja trdnost in prožnost obenem. V notranjosti je hrbtenjača, ki je

dobro zavarovana pred udarci in pretresi (Pocajt in Širca, 1997, v Bašić, 2011). 33-34 vretenc

sestavlja hrbtenični steber (columna vertebralis). Je v obliki dvojne črke S, kar deluje kot

amortizer. Ta oblika se razvije šele po rojstvu (hrbtenične krivine). Vratna, ko otrok dviguje

glavo, prsna, ko začne s sedenjem ter ko shodi ledvena in križničnotrtična krivina. V vratnem

in ledvenem segmentu sta krivini konveksni naprej (lordosis), v prsnem in križničnem

konveksni nazaj (cyphosis). Ločimo pet segmentov hrbtenice, ki jih sestavlja sedem vratnih

vrtenec (cervikalna), dvanajst prsnih vretenc (torakalna), pet ledvenih vretenc (lumbalna), pet

križničnih vretenc (sakralna) in štiri do pet trtičnih vretenc (kokcigealna). Vretenca križnice in

trtice (vertebrae spuriae) so zrasla skupaj v dve kosti kar pomeni, da je gibljivih samo zgornjih

24 vretenc (vertebrae verae) (Popovič, 2003).

Slika 1. Prikaz človeške hrbtenice (Baker, 2010).

13

Vretenca so z izjemo prvega in drugega vratnega vretenca, ki bosta podrobneje opisana v

naslednjem poglavju, podobno zgrajena. Različne oblike vretenc prikazuje Slika 2. Vretenca so

sestavljena iz dveh delov: corpusa ali telesa in dveh lokov ali arcusov. Med telesi so kolobarji,

ki hrbtenico amortizirajo (discus intervertebralis) (Popovič, 2003). Diskusi so v vratnem delu

najtanjši, v ledvenem najdebelejši. V vratnem merijo približno 5 milimetrov, kar predstavlja

dve petini velikosti vretenca, v torakalnem približno 7 milimetrov (četrtina velikosti vretenca)

in v lumbalnem približno 10 milimetrov (ena tretjina velikosti ledvenega vretenca) (Palastanga,

Field & Soames, 2006). Med telesi in loki vretenc so medvretenčne odprtine (foramin

intervertebralia), ki z vretenci naloženimi drug na drugega tvorijo hrbtenični kanal (canalis

vertebralis). Skozenj teče hrbtenjača (medulla spinalis) skozi katero med posameznimi loki

vretenc izhajajo hrbtenjačni živci in žile. Iz vsakega vretenčnega loka gredo naslednji odrastki;

trnasti odrastek (processus spinosus) štrli ven zadaj, stranska odrastka (processus transversus)

štrlita vsak posebej v levo in desno stran ter dva para sklepnih odrastkov (processus articulares)

katerega en par sega navzgor iz loka, drugi pa navzdol in skrbita za gibanje hrbtenice v

določenem področju. Na stiku loka, prečnega in sklepnega odrastka je korenina loka (Popovič,

2003).

Slika 2. Različne oblike vretenc glede na segment hrbtenice (Palastanga idr., 2006).

3.1 Anatomija vratne hrbtenice

Vratna ali cervikalna hrbtenica je sestavljena iz sedmih vretenc. Zaradi posebne funkcije in

oblike prvega C1 (atlas ali nosač) in drugega C2 (axis ali okretač) vretenca in vrat obravnavamo

kot dva predela. Subokcipitalni del, ki ga sestavljata omenjeni dve vretenci in ostala vratna

hrbtenica, ki jo tvorijo vretenca od C3 do C7 imajo enake značilnosti (Calais-Germain, 2007).

Vretenca C3, C4, C5 in C6 so si med seboj najbolj podobna in jih kot tipična vidimo na Sliki

3. Ker ne nosijo velike teže so vratna vretenca majhna (Palastanga, Field & Soames, 1998).

14

Slika 3. Tipično vratno vretence s strani, zgoraj in spredaj (Baker, 2010).

3.1.1 Telo vretenca

Majhna telesa vratnih vretenc in debele medvretenčne ploščice (velike so za tretjino višine

telesa vretenca) omogočajo veliko gibljivost vratu. Pravokotna oblika vretenčnih teles malo

omejuje lateralno inklinacijo. Telesa vretenc so na zgornji površini na straneh dvignjena

(unciformni odrastki), na spodnji pa ustrezno izrezana. To pomeni, da so vretenca na straneh

zagozdena druga v drugo, kar zagotavlja veliko stabilnost ob veliki gibljivosti (Calais-Germain,

2007). Med temi dvignjenimi odrastki med telesi vretenc so sinovialni sklepi - uncovertebral

joints (Palastanga idr., 1998). Zgornje površine teles so rahlo konveksne nagnjene naprej,

spodnje rahlo konkavne nagnjene nazaj (Calais-Germain, 2007).

Medvretenčna ploščica ali discus intervertebralis v nepravih sklepih povezuje telesa vretenc in

leži na mestu kjer iz hrbteničnega kanala izstopajo hrbtenjačni živci v višini medvretenčne line.

Debelina kolobarjev celotne hrbtenice je okoli ena petina njene dolžine. Debelina posamezne

je odvisna od teže, ki jo mora prenašati. Tako so najtanjše prav v vratnem segmentu hrbtenice

in najdebelejše v ledvenem, kjer je njihova debelina nekje med 15 in 20 milimetri. Osrednji del

ploščice - jedro (nucleus pulposus) je želatinasta, hidrofilna substanca z do 90 % deležem vode.

Ta delež z leti upada. Jedro je sestavljeno iz keratin sulfata, hialuronske kisline in

mukopolisaharidnega matriksa. Histološko gledano je brez krvnih žil in živcev, sestavljeno iz

kolagenskih vlaken, hondrocitov in fibrocitov. Jedro je obdano z lamelarno zgrajenim obodom

(anulus fibrosus), ki predstavlja čvrsto povezavo med telesi vretenc in katerega zgornji in

15

spodnji del sta rahlo izbočena, zrasla s tankim slojem hialinega hrustanca. Zgornji in spodnji

del telesa vretenca sta pokrita s tankim hrustančnim slojem (Hlebš, 2014). Intervertebralnega

diskusa med prvim in drugim vratnim vretencem ni (Baebler, 1999).

Slika 4. Povezava vretenc z hrbteničnimi vezmi (Baker, 2010).

Sprednje in zadnje strani teles vretenc so povezane med seboj z vzdolž celotno hrbtenico

potekajočo dolgo sprednjo in zadajšnjo vezjo, ki so skupne hrbtenične vezi. Kako to izgleda v

prečnem prerezu vidimo na Sliki 4. Sprednja dolga vez (longitudinale anterius) je v vratnem

delu tanjša, v ledvenem in spodnjem prsnem delu kjer iz nje izvira še trebušna prepona pa

najdebelejša. Ta trakasta vez sprednje strani teles vretenc in medvretenčnih ploščic preprečuje

prekomerno ekstenzijo hrbtenice in sega od grče na zunanjem bazilarnem delu zatilnice

(tuberculum pharygeum ossis occipitalis) in sprednje grče sprednjega loka nosača (tuberculum

anterius atlantis) do drugega vretenca križnice, kjer se spoji s pokostnico sprednjega dela

križnice. Zadajšnja dolga vez (longitudinale posterius) je na zadnji strani teles vretenc in

medvretenčnih ploščic v kanalu hrbtenice in poteka od sprednjega roba velike zatilnične

odprtine (foramen occipitale magnum) ter zadnje strani telesa axisa do baze trtice in ima

funkcijo preprečevanja prevelike fleksije hrbtenice (Hlebš, 2014).

16

3.1.2 Lok vretenca

Arcus vertebrae ali lok vretenca je z lokom sosednjega vretenca povezan z elastičnim in debelim

vezivom - vez flava, ki je kot kvadratna plošča razpeta od zadnje strani zgornjega roba loka

spodnjega vretenca do sprednje strani spodnjega roba loka in spodnjega sklepnega odrastka

zgornjega vretenca. Od zadaj rumene vezi - flave prekrivajo hrbtenični kanal in izpolnjujejo

prostore med loki vretenc med katerimi skozi odprtine (foramina intervertebralia) izhajajo

hrbtenjačni živci (Hlebš, 2014).

3.1.3 Obstranski odrastki

Prečni odrastki vretenc (processus transversus) so veliki in se pri lateralni inklinaciji dotikajo,

kar ne dopušča večjih nagibov vstran (Calais-Germain, 2007). Stranski odrastki imajo vsak

posebej anteriorni in posteriorni tuberkel ter odprtino za vertebralno arterijo, kar je razvidno na

Sliki 5. Zaradi kratkih pediklov je vertebralni kanal trikotne oblike in večji kot v drugih predelih

hrbta in ga z zadnje strani na obeh straneh omejuje laminae pas, ki se posteromedialno skuplja

v trnasti odrastek ali spinous process. Foramen transversarium v vseh stranskih odrastkih

(transverse process) je karakteristična lastnost vseh vratnih vretenc (Palastanga idr., 1998).

Slika 5. Potek vratne arterije skozi odprtine v stranskih odrastkih (Baker, 2010).

Obstranski odrastki (processus transversus) so z obstranskimi odrastki sosednjih vretenc

povezani z ostanki mišičnih snopov imenovanimi intertransverzalne vezi. Ti vezivni snopi so

razpeti med obstranskimi odrastki vretenc (Hlebš, 2014).

17

3.1.4 Sklepni odrastki

Zgornje sklepne ploskve sklepnih odrastkov so obrnjene navzgor in nazaj ter spodnje navzdol

in naprej, ker pa so te ploskve nagnjene pod kotom (45°) je lateralna inklinacija neločljivo

povezana z rahlo rotacijo (na strani nagiba gre navzdol in nazaj). Izhajajo iz dveh delov (telesa

vretenc in pediklov) (Calais-Germain, 2007). Sklepne fasete postajajo od zgornjega predela

vratu proti spodnjemu vse bolj vertikalne. Oba dela sklepnih odrastkov oklepata odprtino za

hrbtenični živec v zadnjem delu, v sprednjem pa omejujeta transverzalno odprtino (foramen

transversum) skozi katero poteka arterija vertebralis ali hrbtenična arterija, ki prehranjuje

možgane, kar dodatno kaže pomen, da so vratna vretenca poravnana drug nad drugim (Calais-

Germain, 2007). Poleg arterije skozi foramen transversarium poteka tudi vertebralna vena

(Palastanga idr., 1998).

Sklepni odrastki (processus articularis) vretenc so med seboj povezani s pravimi sklepi, ki so

po biomehaniki drsni (Popovič, 2003). Smer gibanja in obseg gibljivosti določata oblika in

položaj sklepnih površin. Sklepne površine na teh odrastkih sosednjih vretenc so prekrite s

sklepnim hrustancem, vsako vretence jih ima po dva para, en par sega navzgor (superiores),

drugi par pa navzdol (inferiores) (Hlebš, 2014).

Sklepni odrastki imajo sklepne površine čvrsto povezane s sklepnimi ovojnicami, vezivna plast

je vezana z robom sklepnih površin, notranjost vezivne pa ovija sinovialna. Sprednjo in

medialno stran sklepnih odrastkov krepijo rumene vezi (Hlebš, 2014).

3.1.5 Trnasti odrastki

Trnasti odrastki cervikalnih vretenc so različnih dolžin, v spodnjem delu so trni dolgi in zavirajo

ekstenzijo (C6, C7), v srednjem so trni kratki, kar ekstenzijo olajša (posebno C4). To je lepo

vidno na Sliki 6 (Calais-Germain, 2007).

18

Slika 6. Skelet v vratu (Baker, 2010).

Trnasti odrastki (processus spinosus) so s sosednjimi trnastimi odrastki povezani z

interspinalnimi in supraspinalimi vezmi. Interspinalne imajo malo elastičnih vlaken in so tanki

vezivni snopi, ki potekajo med spodnjimi robi trnov sosednjih vretenc. Interspinalne vezi imajo

sprednji del v sredini zrasel z rumeno vezjo, zadnji pa s supraspinalno in so najmočnejše v

ledvenem delu hrbta. V smeri navzgor se postopno tanjšajo in s tem tudi slabijo. Supraspinalna

vez povezuje vrhove trnastih odrastkov vzdolž sedmega vratnega vretenca do križnice. So dolgi

vezivni snopi z malo elastičnih vlaken. Ta vez, ki je razpeta vzdolž celotne hrbtenice se v

vratnem delu od vrha trna C7 do zunanjega zatilničnega grebena (crista occipitalis externa)

nadaljuje kot široka trikotna vezivna plošča z veliko elastičnimi vlakni, ki kot močna vez

sodeluje pri zadrževanju pokončnega položaja glave in se imenuje vez ali ligament nuchae

(Hlebš, 2014).

3.1.6 Sedmo vratno vretence

Sedmo vratno vretence C7 (vertebra prominens), ki je prikazano na Sliki 7, se od ostalih vretenc

vratnega predela (razen atlasa in axisa) najbolj razlikuje po dolžini njegovega trna (spinous

process), kar nam pove že njegovo ime. Od ostalih cervikalnih je večje in je podobno vretencem

torakalnega dela hrbtenice. Ima večje telo, pedikle usmerjene bolj nazaj, spodnje sklepne fasete

bolj naprej in manjši vertebral foramen. Obstranska odrastka (transverse process) imata manjšo

odprtino (foramen transversarium) skozi katero poteka le hrbtenična vena, ne pa tudi arterija

kot v preostalih vretencih. Sprednji del obstranskega odrastka je v nekaterih primerih mnogo

19

daljši od zadnjega, za kar se v angleščini uporablja termin rudimentary rib ali »cervical rib« in

se izteguje naprej proti prvemu rebru, kar lahko povzroča pritisk na žično korenino osmega

vratnega živca, ko poteka preko prvega rebra proti brahialnemu pleksusu (Palastanga idr.,

1998).

Slika 7. Prominens s strani, spredaj in zgoraj (Baker, 2010).

3.1.7 Prvo vratno vretence, atlas

Atlas ali prvo vratno vretence, ki ga vidimo na Sliki 8, ima malo podobnosti z ostalimi vratnimi

ter drugimi vretenci hrbtenice in izgleda bolj kot obroček iz kosti, brez značilnega telesa ali

trna. Anteriorni in posteriorni lok se združita lateralno na vsaki strani in nosita sklepne fasete

superiorno in inferiorno ter obstranska odrastka (transverse process) lateralno. Zgornja sklepna

površina fasete je konkavna in se povezuje s kondilnim odrastkom okcipitalne kosti ali zatilnice,

spodnja prav tako konkavna faseta pa ima sklep z drugim vretencem vratu. Na spodnjih

sklepnih površinah poteka rotacija med nosačem in axisom. Na straneh notranjega roba obroča

atlasa sta majhna tuberkla na katera se pripenja transverzni ligament atlasa, ki drži zob drugega

vretenca. Na sprednjem notranjem robu kratek izravnan lok predstavlja faseto za dens axis ali

zob okretača, na sprednjem zunanjem robu pa je anteriorni tuberkel. Posteriorna loka (laminae)

sta dolga in se na zadnji strani združita v posteriorni tuberkel, ki predstavlja spinous process

oziroma trn. Na zgornji površini lokov od transversarium foramen proti posteriornemu tuberklu

poteka žleb za vertebralno arterijo predno vstopi v foramen magnum. Obstranska odrastka,

20

transverse precess sta velika in močna ter štrlita navzven. Predstavljata posteriorni tuberkel

tipičnega vratnega vretenca. V bližini medialno leži še transversarium foramen skozi katerega

potekajo vratne žile in simpatično živčevje (Palastanga idr., 2006).

Slika 8. Atlas s strani, spredaj in zgoraj (Baker, 2010).

3.1.8 Drugo vratno vretence, axis

Na Sliki 9 je drugo vratno vretence - axis ali C2. Je najmočnejše med vretenci vratu in ima

mnogo več značilnosti tipičnih vratnih vretenc kot pa atlas. Telo ima vpeto v vretence C1 s

svojo zgornjo površino, ki je v obliki zoba - odontoid process (dens), ki je tudi največja

značilnost drugega vratnega vretenca (Palastanga idr., 2006). Dolžina zobnega nastavka ali dens

axisa je 1,5 centimetra (Popovič, 2003). Vrh zoba je z ligamentom pripet na sprednji rob

foramen magnuma, na straneh pa na notranji rob okcipitalnih kondilov (Palastanga idr., 2006).

»Zob ima spredaj sklepno ploskev za stik s sprednjim lokom nosača, zadaj pa sklepno gladčino

za prečno vez nosača« (Cvetko in Smerdu, 2010). Sklepni faseti na zgornji površini ležita na

stičišču med telesom vretenca in pediklov in sta veliki ter prenašata težo glave na telo axisa, ob

tem pa puščata zob okretača prost za kroženje v sodelovanju z atlasom. Faseti sta usmerjeni gor

in lateralno ter rahlo konveksni. Dovoljujeta, da medtem, ko atlas kroži na axisu, se ena stran

giblje naprej in druga nazaj. Inferiorni faseti sta rahlo konkavni in obrnjeni navzdol in naprej

ter ležita na stičišču pediklov in laminae tik za stranskima odrastkoma na obeh straneh.

Obstranska odrastka sta zaobljena in majhna ter lateralno usmerjena od telesa vretenca.

Anteriornega tuberkla ni, tako da je foramen transversarium na sprednji strani zaprt. Pas zadnjih

21

lokov (laminae) je močan in debel in se posteriorno združi v čvrst trn, ki je običajno na koncu

rahlo razdeljen. Trn C2 je usmerjen za skoraj 1 centimeter bolj posteriorno kot pa posteriorni

tuberkel C1 in se skoraj pokriva s trnom vretenca pod njim. Spodnja površino ima drugo

vretence zelo podobno normalnim vretencem tega telesnega segmenta (Palastanga idr., 2006).

Slika 9. Axis s strani, spredaj in zgoraj (Baker, 2010).

3.2 Sklepi v vratu, njihova sestava in obseg gibov

Sklepa med atlasom - prvim vratnim vretencem in axisom - drugim vratnim vretencem v

zgornjem delu vratne hrbtenice opisujemo zaradi posebne funkcije in zgradbe (Hlebš, 2014).

»Gib fleksije-ekstenzije v glavnem poteka v atlantookcipitalnem sklepu, ostali pa enakomerno

po celi vratni hrbtenici. Glavnina giba rotacije poteka v atlantoaksialnem sklepu, v ostalih

segmentih pa le malo, vendar enakomerno po celi vratni hrbtenici. Pri lateralnih nagibih

enakomerno sodelujejo vsi segmenti vratne hrbtenice.« (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006,

str. 248).

22

3.2.1 Atlanto-okcipitalni sklep

Atlanto-okcipitalni sklep med zatilnico in nosačem je jajčast in ima dve osi gibanja, okoli

frontalne osi v višini grčice, fleksijo in ekstenzijo ter sagitalno za nagibanje glave vstran

(Cvetko in Smerdu, 2010). Z zadnje strani je prikazan na Sliki 10. Sklep je paren med kondili

zatilnice, ki imajo konveksne sklepne površine in se skladajo s konkavnimi na nosaču (Hlebš,

2014).

Atlas in zatilnica sta povezana med seboj s sprednjo in zadnjo vezivno opno (anteriorna in

posteriorna membrana atlanto-occipitalis), ki potekata od roba velike zatilnične odprtine do

zgornjega roba sprednjega in zadnjega loka nosača. Na zadnji opni skozi odprtino v lobanjo

vstopa vertebralna arterija in izstopa subokcipitalni živec (n. suboccipitalis) (Hlebš, 2014).

Slika 10. Sklep med lobanjo in prvim vretencem (Baker, 2010).

Sklep med zatilnico in nosačem ima dve osi gibanja in je jajčaste oblike. V višini grčice je

frontalna os na kateri izvajamo upogib in izteg. Fleksijo omejuje napetost zadnje atlanto-

okcipitalne opne in drugih vezi in je 15°. Med upogibom se na lateralnih masah atlasa zatilnični

kondili pomaknejo nazaj, zatilnica pa odmakne od posteriornega loka nosača. V spodnjem delu

vratu je mogoče nadaljnje večanje fleksije. Izteg v tem sklepu je omejen z napetostjo sprednje

opne in ga je prav tako kot upogiba 15°. Zadnji rob sklepne vdolbine nosača zadeva v rob

brazde, ki obkroža kondile zatilnice, kar prav tako omejuje ekstenzijo. Na lateralnih masah

nosača med iztegom zatilnični kondili drsijo naprej, zatilnica pa se približa posteriornemu loku

nosača. Lateralna fleksija je izvedljiva okoli sagitalne osi in znaša 8° v levo in desno stran.

Obseg giba je omejen z ligamentom alaria in napetostjo sklepne ovojnice nasprotnega sklepa.

Na lateralnih masah atlasa zatilnični kondili drsijo v levo pri lateralni fleksiji v desno stran in

obratno pri lateralni fleksiji v levo (Hlebš, 2014).

23

3.2.2 Atlanto-aksialni sklep

Atlanto-aksialni sklep je sklep med prvim in drugim vretencem vratu ter ima dva sklepa,

medialni in lateralni. Medialni povezuje dens axis s sprednjim lokom C1 in prečno vezjo

(ligamentum transversum atlantis). Sklep je konveksen na sprednjem robu zoba C2 in konkaven

na atlasovem sprednjem loku (Hlebš, 2014). Sklep je po funkciji čepast (Cvetko in Smerdu,

2010). Lateralni sklep je paren med zgornjimi površinami okretača in lateralnimi nosača

(Hlebš, 2014) in je po funkciji drsni (Cvetko in Smerdu, 2010). Predstavo o sklepu nam izboljša

Slika 11 in Slika 12.

Slika 11. Sklep med prvim in drugim vretencem (Baker, 2010).

Atlanto-aksialni sklep je sestavljen in v njem poteka rotacija atlasa na okretaču z osjo gibanja,

ki poteka navpično skozi dens axisa in okoli katere se vrti glava na atlasu (Cvetko in Smerdu,

2010). Od sredinske črte telesa je obseg rotacije 30° v levo in desno stran, glava in atlas se med

njo gibljeta kot celota. Lateralne mase nosača drsijo po sklepnih površinah okretača, sprednji

lok in transverzalna vez atlasa se vrtita okrog dens axisa, ki je fiksen. Napetost alarnih in ostalih

ligamentov preprečuje večjo rotacijo, skupno delovanje celotnega segmenta vratne hrbtenice

pa omogoča zasuk glave do 90° v levo in desno stran. V sklepu med nosačem in okretačem

poteka približno polovica celotnega obsega rotacije vratnega segmenta. Lateralne fleksije je v

sklepu 5° v levo in desno stran in je omejena z obliko sklepnih površin (Hlebš, 2014).

24

Slika 12. Vezi atlanto-aksialnega sklepa (Baker, 2010).

Vezi, ki so razpete med zatilnico in okretačem krepijo sklep med prvim in drugim vretencem

in sklep med prvim vretencem in zatilnico. Okretačev zob vežeta dve močni vezi (alarna

ligamenta) z medialnima robovoma zatilničnih kondilov, konico zoba in sredino sprednjega

roba velike zatilnične odprtine pa spredaj povezuje ligament apicis dentis (Hlebš, 2014). »Lig.

transversum atlantis je čvrst vezivni snop med lateralnimi masami nosača. Medialno zgoraj ga

crus superius pripenja na klivus zatilnice, medialno spodaj pa crus inferius na zadajšnjo ploskev

okretačevega telesa. Lig. transversum atlantis, crus superius in crus inferius imenujemo s

skupnim imenom lig. cruciforme atlantis. Membrana tectoria je širok vezivast trak, ki spaja

klivus zatilnice s telesom okretača; nahaja se med zadajšnjo vzdolžno vezjo, lig. longitudinale

posterius in kruciformno vezjo, lig. cruciforme. Ligg. alaria, lig. cruciforme atlantis in

membrana tectoria preprečujejo prekomerne gibe glave in ščitijo podaljšano hrbtenjačo. Ligg.

alaria, membrana tectoria - srednji snopi in lig. cruciforme atlantis - navpični snopi preprečujejo

prekomerne nagibe glave vstran. Prekomerno rotacijo preprečuje membrana tectoria - lateralni

snopi. Vse tri vezi, posebno ligg. alaria, preprečujejo zdrs zoba okretača in tako ščitijo važna

vitalna središča v podaljšani hrbtenjači« (Hlebš, 2014, str. 4,5).

3.2.3 Spodnja vratna hrbtenica

Sklepi sklepnih odrastkov so v višini trnastih odrastkov istega vretenca. Večina trnastih

odrastkov je v vratnem delu razcepljenih. Sklepne površine sklepnih odrastkov so v vratnem

delu hrbtenice postavljene poševno in oblikovane okroglo. Sklepne površine na zgornjih

sklepnih odrastkih so usmerjene nazaj (dorzalno) in navzgor (kranialno) ter na spodnjih

sklepnih odrastkih naprej (ventralno) in navzdol (kavdalno) zaradi česar je vratna hrbtenica

gibljiva v vse smeri (Hlebš, 2014). »V sklepih od drugega do tretjega in naprej do šestega in

sedmega vratnega vretenca se lega sklepnih površin spreminja od skoraj vodoravnega položaja

do kota 45° med horizontalno in frontalno ravnino. Lega sklepnih ploskev (faset) dovoljuje

gibanje v vseh smereh« (Hlebš, 2014, str. 8).

25

»Telo zgornjega vretenca se na spodnjem med upogibom nagne naprej, spodnja sklepna

površina zgornjega vretenca se pomakne navzgor in naprej, pri čemer se intervertebralni prostor

zadaj razširi in spredaj zoži. Upogib je omejen z napetostjo mišic na zadnji strani vratu, sklepne

ovojnice, posteriorne longitudinalne vezi, rumene vezi in lig. nuchae. Telo zgornjega vretenca

se med iztegom nagne nazaj, pri čemer se sklepni prostor spredaj razširi in zoži zadaj zaradi

drsenja zgornje sklepne površine nazaj in navzdol. Ekstenzija je omejena z napetostjo sprednjih

mišic vratu in anteriorne longitudinalne vezi« (Hlebš, 2014, str. 8). »Celoten obseg gibljivosti

znaša 115°, od tega pripada fleksiji 25°« (Radosavljevič, Schara in Vengust, 1999, str. 11). Pri

lateralni fleksiji v desno stran drsi zgornja leva sklepna površina navzgor in naprej, medtem ko

desna zgornja sklepna površina drsi navzdol in nazaj, kar rotira telo vretenca v desno in trnasti

odrastek v levo. Lateralna fleksija je zato vezana z nekoliko rotacije v isto smer (Hlebš, 2014,

str. 8). Lateralna fleksija vratne hrbtenice je 40° na levo in desno stran (Radosavljevič idr.,

1999). Večina lateralnih fleksij poteka med zatilnico in prvim vratnim vretencem (C1) in med

C1 in C2. Lateralna fleksija enakomerno upada od C2 do C7 (Hlebš, 2014, str.8). »Rotacija je

od 50° v vse smeri in je mogoča le skupaj z delnim odklonom spodnje vratne hrbtenice«

(Radosavljevič idr., 1999, str. 12). Močno upada od C2 do C7. Zaradi lege sklepnih površin je

rotacija hkrati vezana z lateralno fleksijo v isto smer (Hlebš, 2014, str. 8).

Kroženje vratu ali cirkumdukcija je usklajeno delovanje upogiba, iztega, stranskega upogiba in

rotacije ter zajema vse sklepe vratu. Omejena je s strukturami, ki omejujejo posamezne gibe

(Radosavljevič idr., 1999).

3.3 Biomehanika vratu

Vrat ima zaščitno in nosilno vloge, omogoča pa nam tudi izvajanje kompleksnejših gibov, ki

so nujni za postavitev glave v želen položaj. Domena biomehanika vratne hrbtenice je njeno

raziskovanje gibljivosti, poleg ostalih ved vključuje tudi kinematiko in kinetiko. Kinematika

preučuje gibanje, kinetika pa predvsem sile, ki gibanje povzročajo (Vengust, Antolič in

Radosavljevič, 1999).

3.3.1 Kinematika vratu

Za kinematiko sta osnovna pojma normalen obseg gibov in značilni vzorci gibanja. Vratno

hrbtenico zaradi različne anatomije in funkcije delimo na dva dela. Subokcipitalni oziroma

zgornji segment sestavlja del zatilja, ki artikulira z vratno hrbtenico (C0), nosača (C1 - atlas) in

okretača (C2 - axis). Spodnji segment vratu sestoji iz vretenc C3 do C7. Od C3 do C6 so si

vretenca anatomsko zelo podobna. Vretence C7 (vertebra prominens) se razlikuje od ostalih po

daljšem zadnjem odrastku trna in tem, da nima odprtine v stranskem odrastku, ampak samo

žleb skozi katerega praviloma ne poteka arterija vertebralis (Vengust idr., 1999).

26

Pravilno kinematično se opisuje obseg gibov z rotacijo in translacijo v treh ravninah. Translacija

vratne hrbtenice je zaradi zaščitenosti živčnih struktur minimizirana. Omejujejo oziroma

preprečujejo jo predvsem oblika teles vretenc, medvretenčne ploščice, položaj malih sklepov

ter številne sklepne ovojnice in ligamenti. Nestabilnost, ki se kaže v povečani translaciji

določenega segmenta je posledica poškodb ali bolezenske spremembe (Vengust idr., 1999).

Nekaj klinično pomembnih patoloških vrednosti med vratnimi segmenti:

- C0-C2 translacija v sagitalni ravnini: 4 do 5 mm,

- C1-C2 translacija v sagitalni ravnini: >4 mm,

- C2-C7 translacija v sagitalni ravnini: >3,5 mm ali > 20 % anteroposteriornega premera

telesa vretenca.

Kot merilo stabilnosti se poleg translacije sosednjih vretenc uporablja tudi angulacija, ki je

odstop od normalne poravnave glede na vzdolžno os in se meri v stopinjah. Normalna vrednost

na segmentu C2-C7 je manj kot 11 % (Clark idr., 1998, v Vengust idr., 1999).

V vratnem predelu od C3 do C7 je nemogoča izvedba izoliranih stranskih rotacij in fleksij

zaradi položaja malih sklepov. Možna je le kombinacija obeh hkrati s pridruženo ekstenzijo v

zgornjem delu omenjenega segmenta kot obligacija. Navkljub temu vseeno popolnoma lahko

izvedemo izolacijo stranskega upogiba ali rotacijo. To omogočajo kompenzacijski mehanizmi

spodnjega vratnega predela, ki obligatorno ekstenzijo kompenzira z avtomatsko fleksijo

(Vengust idr., 1999). »Poglavitno kompenzatorno funkcijo pa ima subokcipitalni segment.

Tako naprimer ob želeni izolirani lateralni fleksiji v desno v spodnjem vratnem segmentu pride

do hkratne lateralne fleksije in rotacije desno, ki se na nivoju C1-C2 avtomatično kompenzira

z nasprotno enako rotacijo v levo stran. Za kompenzacijo na nivoju C0-C1-C2 skrbijo predvsem

majhne subokcipitalne mišice, ki so hkrati tudi bistvenega pomena za natančne, fine gibe v

vratu« (Vengust idr., 1999, str.17).

3.3.2 Kinetika vratu

»Pri pogledu horizontalno predse, obravnavamo sile v vratni hrbtenici v koordinatnem sistemu,

katerega izhodišče postavimo v nivo okcipitalnih kondilov, ki predstavljajo vrtišče sistema. Sila

teže glave ima prijemališče v težišču glave, ki leži v bližini turškega sedla, nekaj centimetrov

pred vrtiščem. Teža glave tako ustvarja navor, ki je enak vektorskemu produktu sile teže glave

in ročice sile teže glave« (Vengust idr., 1999, str.18). V primeru, da glava miruje mišice, ki so

na zadnji strani vratu ustvarjajo silo, ki s produktom ročive sile mišic da navor, ki je nasprotno

enak navoru, ki ga ustvarja sila teže glave (Vengust idr., 1999).

Težišče glave, ki je pomaknjeno malo anteriorno razloži dejstvo, da je skupina vratnih mišic,

ki so zadaj veliko močnejša od sprednje skupine mišic. Posteriorne mišice morajo biti v

neprestani spontani napetosti za ohranjanje ravnotežja glave (Vengust idr., 1999).

27

Cervikalni del hrbtenice ima lordotičen fiziološki položaj, kar pa ni naključno, saj ima ta

ukrivljenost velik prispevek pri višji odpornosti osnih obremenitev in posledično k večji zaščiti

hrbtenjače. Osnim obremenitvam, kompresiji in nategu, je hrbtenjača izpostavljena pri

vsakodnevnih opravilih. Pri upogibu vratne hrbtenice pride do natega, pri iztegnitvi vratu pa do

kompresije hrbtenjače. To se dogaja zaradi rotacijske osi, ki na vseh segmentih tega dela

hrbtenice leži pred hrbtenjačo (Dvorak idr., 1991, v Vengust idr., 1999). Navedenim

dogajanjem se lahko hrbtenjača prilagaja zaradi elastičnih lastnosti. Lahko se raztegne do

desetine svoje dolžine pod silo lastne teže. V primeru patoloških sprememb cervikalne

hrbtenice je pri patologijah (anteriorni-fleksija in posteriorni-ekstenzija) hrbtenjača

izpostavljena nefiziološkim obremenitvam (Vengust idr., 1999).

3.4 Mehkotkivna struktura vratu

V telesu je vratni predel eden od najbolj kompleksnih z veliko majhnih mišic, ki se jih ne da

otipati kljub temu, da imajo pomembno vlogo pri pravilni drži in postavitvi glave in vratu.

Specifično vlogo pri balansiranje glave na hrbtenici ima veliko od teh malih mišic (Palastanga

idr., 2006).

Zaradi namena diplomske naloge, ki je obravnavanje poškodb vratne hrbtenice z vadbo, so v

poglavju opisane le pomembnejše oziroma večje mišice tega predela, katerih razumevanje

delovanja so nujna za uspešno in varno izvajanje procesa povrnitve želenega stanja. Gibi v vratu

in njim pripadajoče mišice nazorno prikazuje Tabela 1.

Mišice vratu delimo v sprednjo, lateralno in skupino mišic na zadnji strani. Skupina na zadnji

strani vratu spada k skupini hrbtnih mišic (Hlebš, 2014).

28

Tabela 1. Mišicam pripadajoči gibi v vratu (Palastanga idr., 2006)

PREGLED MIŠIČNIH FUNKCIJ GLAVE IN VRATU

GIB: PRIPADAJOČA MIŠICA:

UPOGIB Longus colli

Sternocleidomastoid

Scalenus anterior

Longus capitis

Rectus capitis anterior

STRANSKI UPOGIB Scalenus (vsi deli)

Levator scapulae

Sternocleidomastoid

Splenius capitis

Trapezius

Erector spinae

Rectus capitis lateralis

IZTEG Levator scapulae

Splenius cervicis

Trapezius

Splenius capitis

Erector spinae

Rectus capitis posterior

Superior oblique

ROTACIJA Semispinalis cervicis

Multifidus

Scalenus anterior

Splenius cervicis, capitis

Sternocleidomastoid

Inferior oblique

Rectus capitis posterior

3.4.1 Sprednja in stranska skupina vratnih mišic

Sternocleidomastoid

NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE

Dvoglava mišica na Sliki 13, ki poteka naokrog stranskega dela vratu je z eno glavo naraščena

na vrh prsnice, z drugo pa na prvo tretjino medialnega dela ključnice. Pripenjališče ima ena

glava na lateralnem površini mastoidnega odrastka temporalne kosti, druga glava se pripenja

na lateralno tretjino zgornje nuhalne linije okcipitalne kosti.

29

INERVACIJA

Motorično oživčuje mišico kranialni živec XI, senzorično pa veje vratnega pleteža C2 in C3.

FUNKCIJA

Sternocleidomastoid ob kontrakciji povzroča fleksijo glave (sprednja vlakna), ekstenzijo glave

v sklepu med zatilnico in atlasom (zadnja vlakna), lateralno fleksijo in sočasno rotacijo v

nasprotno stran, integrirano pa mišici delujeta pri upogibu vratu. Pri fiksirani glavi in vratu sta

lahko mišici v pomoč dihalnim mišicam (Palastanga idr., 2006).

Slika 13. Velika obračalka glave (Palastanga idr., 2006).

Scalenus

NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE

Scalenus anterior mišica leži pod sternocleidomastoidom in pred scalenus mediusom ter se

narašča na stranske odrastke vretenc C3 do C6 ter pripenja na njej pripadajoči tuberkel na

notranjem robu prvega rebra.

Scalenus medius je največja v scalenes trojici in se narašča na stranske odrastke vseh vratnih

vretenc in pripenja na zgornjo površino prvega rebra.

Scalenus posterior je najmanjša v tej trojici mišic in se narašča na stranske odrastke vretenc C4,

C5 in C6 ter pripenja na zunanjo površino drugega rebra za narastiščom serratus anterior mišice.

30

INERVACIJA

Scalenus anterior je oživčena iz zadnjih vej spinalnih živcev C4, C5 in C6, medius od vretenc

C3 do C8 in posterior od C6 do C8.

FUNKCIJA

Scalenus anterior vsaka posebej izvaja lateralno fleksijo na svojo stran in ob tem rotira vrat

proti nasprotni strani. Kontrakcija obeh pomeni fleksijo vratu, ob fiksiranem vratu pa mišici

sodelujeta pri dihanju.

Scalenus medius vsaka posebej izvajata močno lateralno fleksijo vratu, ob fiksiranem vratu pa

mišici sodelujeta pri dihanju.

Scalenus posterior vsaka posebej izvajata lateralno fleksijo vratu, ob fiksiranem vratu pa mišici

sodelujeta pri dihanju (Palastanga idr., 2006).

Longus colli

NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE

Mišica je sestavljena iz treh delov, ki ležijo na sprednjem in stranskem delu vratnih in zgornjih

prsnih vretenc. Spodnji del poteka od sprednjih površin prsnih vretenc Th1, Th2 in Th3 do

stranskih odrastkov C5 in C6. Srednji del se narašča od sprednjih površin prsnega vretenca Th3

vertikalno do C5 in se pripenja na sprednje površine vratnih vretenc C2, C3 in C4. Zgornji del

poteka od stranskih odrastkov C3, C4, C5 in se pripne na sprednji tuberkel vretenca atlas.

INERVACIJA

Mišico oživčuje vratni pletež vretenc C3, C4, C5 in C6.

FUNKCIJA

Glavna funkcija mišice (samostojna ali v paru) je fleksija vratu, centralno mesto narastišča in

pripenjališča pa dela individualno delo mišic longus colli (lateralno fleksijo in rotacijo)

vprašljivo (Palastanga idr., 2006).

Kompleksnost vratu z vidika mehkega tkiva se vidi na Sliki 14. Na sliki se z narastišči in

pripenjališči vidijo mišice Scalenus, Longus colli in Longus capitis.

31

Slika 14. Mišice sprednjega in stranskega dela vratu (Baker, 2010).

Longus capitis

NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE

Longus capitis poteka od stranskih odrastkov vretenc C3 do C6 in se pripenja na inferiorni del

okcipitalne kosti.

INERVACIJA

Mišico oživčujejo zadnje veje spinalnih živcev C1, C2, C3 in občasno C4.

FUNKCIJA

Mišica je zadolžena za fleksijo glave na vratu in upogib zgornjih vratnih vretenc (Palastanga

idr., 2006).

V povrhnjem sloju sprednje skupine mišic sta glede na povezavo s podjezično kostjo in lego še

dve skupini mišic, suprahioidne in infrahioidne. Vratna fascija s tremi poli ovija sprednjo in

lateralno skupino vratnih mišic (Hlebš, 2014).

32

3.4.2 Mišice na zadnji strani vratu

Splenius cervicis

NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE

Mišica izvira iz trnastih odrastkov prsnih vretenc Th3-Th6 in se pripenja na stranske odrastke

zgornjih štirih vratnih vretenc C1-C4.

INERVACIJA

Splenius cervicis je oživčena z zadnjimi vejami spinalnih živcev C5, C6, C7.

FUNKCIJA

Posamično mišica splenius cervicis izvaja lateralni nagib in majhno rotacijo vratu na svojo

stran, skupaj pa mišici delujeta kot iztegovalki vratu (Palastanga idr., 2006).

Splenius capitis

NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE

Splenius capitis leži pod trapeziusom, romboidom in veliko obračalko glave. Mišica poteka od

spodnje polovice ligamenta nuchae in trnastih odrastkov vretenc C7 do Th4 in se pripenja na

mastoidni odrastek temporalne kosti.

INERVACIJA

Splenius capitis je oživčena z zadnjim delom vratnega pleteža C3, C4, C5.

FUNKCIJA

Ko mišica deluje posamično je njena funkcija izteg glave in vratu skupa z lateralno fleksijo

vratu in rotacijo glave v isto stran. Samo ob skupnem delovanju obeh mišic je dosežena

izključno ekstenzija glave in vratu (Palastanga idr., 2006).

Zahtevno zgradbo vratu z vidika mišic vidimo na Sliki 15. Skozi prerez prikazuje skupino mišic

zadnje strani, ki so naložene v večih plasteh in se med seboj prepletajo..

33

Slika 15. Mišice zadajšnjega dela vratu (nuhalnega dela), (Baker, 2010).

Erector spinae (iliocostalis, longissimus, spinalis)

NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE

Ta mišični sistem, ki je zelo močan in dolg vzdolž celotne hrbtenice se deli v mišice iliocostalis,

longissimus in spinalis. Iliocostalis, ki je najbolj lateralen kompleks od teh treh skupin mišic

teče od vretenc vratu do črevničnega grebena in se deli v tri dele, cervikalni, torakalni in

lumbalni del. Vratni del teče od zgornjih reber do stranskih odrastkov vretenc C4-C7.

Longissimus, vmesen mišični del izmed treh, poteka od mastoidnega odrastka do križnice in je

najdaljša hrbtna mišica, ki se deli v tri dele, capitis, cervicis, thoracis. Cervikalni del se narašča

na stranske odrastke vretenc Th1-Th6 in pripenja na stranske odrastke C2-C6. Longissimus

capitis teče od stranskih odrastkov Th1-Th5 do mastoidnega odrastka. Spinalis poteka najbolj

medialno in je razdeljena na capitis, cervicis, thoracis, ki se naraščajo na trnaste odrastke

vretenc. Razen prsnega dela mišica ni dobro razvita.

INERVACIJA

Zadajšnje veje spinalnih živcev oživčujejo njim pripadajoče segmente mišice erector spinae.

FUNKCIJA

Ko vsi segmenti erector spinae delujejo skupaj to izteguje glavo, vrat in celotno hrbtenico. Ko

mišične skupine delujejo enostransko to povzroča lateralno fleksijo in rotacijo trupa in vratu na

svojo stran. Erector spinae preprečuje padec medenice pri stoji na eni nogi, drži hrbtenico na

34

medenici med hojo, vzdržuje zgornjo ledveno krivino med stanjen in sedenjem ter je pomembna

pri vseh gibih glave in trupa (Palastanga idr., 2006).

Slika 16 kaže povezavo vratnega segmenta s preostalo hrbtenico.

Slika 16. Globlje plasti vratne muskulature (Baker, 2010).

Trapezius

NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE

Mišica, ki je po obliki podobna trapezu poteka na notranji strani od okcipitalnega dela lobanje,

ligamenta nuchae, trnastega odrastka C7 do Th12. Na zunanji strani se pripenja na greben

lopatice, akromion in zunanji del ključnice. Obliko in velikost mišice nazorno kaže Slika 17.

INERVACIJA

Trapezius je motorično oživčen prek akcesornega živca XI, senzorično pa iz vratnega pleteža

vretenc C3 in C4.

35

FUNKCIJA

Mišica Trapezius ima pomembno vlogo pri stabilizaciji lopatice in sodeluje pri praktično vseh

gibih zgornje ekstremitete. Mišica prav tako izteguje vrat, ko sodelujeta obe strani mišice in

stranski nagib (lateralno fleksijo), ko deluje samo ena stran zgornjega dela mišice (Palastanga

idr., 2006).

Slika 17. Prikaz celotne trapezaste mišice (Palastanga idr., 2006).

Levator scapulae

NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE

Levator scapulae se nahaja na zadnji strani vratu in se narašča na vratna vretenca C1-C4 ter

pripenja na zgornji notranji rob lopatice kar se lepo vidi na Sliki 18. Zgornji del mišice leži pod

sternocleidomastoid mišico, spodnji pa pod trapeziusom.

INERVACIJA

Mišica je oživčena iz vej spinalnih živcev vretenc C3, C4 in C5.

36

FUNKCIJA

Enostranska kontrakcija mišice povzroča lateralno fleksijo vratu, kontrakcija obeh strani pa

skupaj s trapezius mišico izteg vratu. Levator scapulae prav tako stabilizira lopatico, pomaga

pri elevaciji in retrakciji ramenskega obroča in njegovi stabilnosti pri nošenju bremena v roki

(Palastanga idr., 2006).

Slika 18. Prikaz poteka mišice levator scapulae (Palastanga idr., 2006).

Rectus capitis posterior (major, minor), rectus capitis lateralis, oblique superior in

inferior

NARASTIŠČE IN PRIPENJALIŠČE

Vseh pet globokih mišic zgornjega vratnega predela poteka med zgornjima dvema vretencema

do zadnjega spodnjega dela lobanje. Rectus capitis posterior (major, minor), rectus capitis

lateralis in oblique superior se iz atlasa naraščajo na okcipitalno kost, oblique inferior pa se iz

axisa pripenja na atlas. Za boljšo predstavo so mišice z zadnje in lateralne strani prikazane na

Sliki 19.

INERVACIJA

Mišice so oživčene s sprednjimi in zadnjimi vejami spinalnega živca vretenc C1 in C2.

37

FUNKCIJA

Glavna vloga mišic rectus capitis je stabilizacija atlanto-okcipitalnega sklepa pri gibanju.

Lateralna mišica izvaja še stranski nagib, posterior major in minor pa iztegujeta glavo. Oblique

superior prav tako izteguje glavo na vratu in pomembno prispeva k stabilnosti pri gibanju,

inferiorna mišica pa obrača glavo v svojo stran in stabilizira sklep med prvim in drugim vratnim

vretencem (Palastanga idr., 2006).

Slika 19. Subokcipitalna muskulatura (Baker, 2010).

Multifidus

NARASTIŠČE in PRIPENJALIŠČE

Mišica multifidus leži v prostoru med trnastimi in stranskimi odrastki vretenc celotne hrbtenice,

pod mišico erector spinae. Multifidus se narašča na zadnji del križnice in fascio mišice erector

spinae v ledvenem segmentu hrbtenice, na stranske odrastke na prsnem segmentu in sklepne

odrastke spodnjih petih vratnih vretenc. Mišica je sestavljena iz treh plasti, ki se v smeri navzgor

naraščajo na trne vretenc od petega lumbalnega do drugega vratnega vretenca. Spodnja plast se

pripenja na trn vretenca nad njim, srednja plast na trn drugega ali tretjega vretenca nad njim,

površinska plast miltifidusa pa na trn tretjega ali četrtega vretenca nad njim. Anatomski položaj

mišice se vidi na Sliki 20.

38

INERVACIJA

Mišica je oživčena z njej pripadajočimi segmenti zadnjih vej spinalnega živca.

FUNKCIJA

Multifidus izteguje, rotira in izvaja stranski nagib hrbtenice ter ima pomembno vlogo pri njeni

stabilizaciji (Palastanga idr., 2006).

Slika 20. Prikaz mutifidus in semispinalis mišice (Baker, 2010).

Ključne mišice vratnega dela hrbtenice:

Levator scapulae,

Romboidne mišice

Trapezius

Sternocleidomastoid

Scalene mišice

Cervikalni del erector spine

Subokcipitalne mišice

Globoke upogibalke vratu (Clark & Lucett, 2011).

39

3.5 Nevro anatomija vratu

V vratni regiji je sedem vretenc iz katerih izhaja osem živčnih korenin. Hrbtenjačni živec zaseda

polovico prostora spinalnega kanala. Ventralni deli živčnih korenin so motorični in oživčujejo

mišice vratu in zgornjih ekstremitet, dorzalni pa senzorični. Iz spinalnega kanala izhajajo živčne

korenine skozi živčne foramne. Skozi prerez je to vidno na Sliki 21. Živčni vod C1 izhaja med

okcipitalnim delom in prvim vratnim vretencem; nad drugim vretencem izhaja živčni vod C2

itn. Vse veje spinalnega živca izhajajo nad njej pripadajočim vretencem, razen živčna korenina

C8, ki teče med vretencem C7 in Th1 (D`Ambrosia, 1986).

Slika 21. Vratno vretence od zgoraj (hrbtenjača in izhoda živčnih korenin skozi odprtine med odrastki vretenc), (Baker, 2010).

Dermatom je področje kože oživčeno z eno vejo spinalnega živca, miotom pa skupina mišic

oživčena prav tako z eno hrbtenjačno vejo. Sliki 22 in 23 prikazujeta področja na telesu, ki jih

zasedajo dermatomi in mesta iz katerih ti izhajajo. Ena mišica je oživčena iz več segmentov

hkrati, deleži iz posameznih segmentov pa so lahko različni (Meznarič, 2010).

Slika 22. Prikaz dermatomov cervikalnega pleksusa (Palastanga idr., 2006).

40

Slika 23. Področja dermatomov po telesu (Baker, 2010).

V Tabeli 2 je seznam področij telesa in mišic oživčenih z živčnimi vejami, ki izhajajo iz

vratnega dela hrbtenice.

41

Tabela 2. Dermatomi in miotomi vratnega dela hrbtenjače (Bland, 1987).

Živčni vod Dermatom Miotom

C1 Zadnji del lobanje/lasišča

Sternocleidomastoid, longus capitis, rectus

capitis (anterior, lateralis, posterior),

obliquus capitis (inferior, superior), splenius

capitis, splenius cervicis

C2 Zadnji in stranski del

lobanje/lasišča

Območje čeljusti

Področje uhlja

Sternocleidomastoid, trapezius, longus

capitis, longus colli, rectus capitis anterior

splenius capitis, splenius cervicis,

semisoinalis capitis

C3 Vrat (zadaj, spredaj in s strani)

Zadnji stranski del lobanje/lasišča

Področje ključnice

Sternocleidomastoid, trapezius, longus

capitis, longus colli, splenius capitis,

splenius cervicis, semispinalis capitis,

semispinalis cervicis

C4 Področje vrha rame

Področje ključnice (pas enak na

sprednji in zadnji strani trupa)

Trapezius, scalenus anterior, posterior,

longus capitis, longus colli, splenius capitis,

splenius cervicis, semispinalis capitis,

semispinalis cervicis

C5 Stransko področje ramena, po roki

do zapestja

Majhno področje na zadnji strani

vratu

Latissimus dorsi, scalenes (anterior, medial,

Posterior), pectoralis (major, minor) serratus

anterior, levator scapulae, rhomboidi,

supraspinatus, infraspinatus, teres minor,

biceps brachii, brachialis, deltoideus

C6 Sprednji in zadnji del zgornjega

uda

Palec in kazalec

Tanek pas na hrbtni strani v višini

zg. roba lopatice

Latissimus dorsi, coracobrachialis, pronator

teres, flexor carpi radialis, flexor pollicis

longus, brevis, abductor pollicis brevis,

opponens pollicis, extensor digitorum

communis

C7 Področje sredinec in tanek pas v

njegovi širini po sprednji in zadnji

strani dlani do podlahti

Majhno področje okoli C7

Latissimus dorsi, coracobrachialis, palmaris

longus, flexor digitorum (sublimis,

profundus), lumbricals, flexor carpi ulnaris

C8 Ulnarni del roke

Področje prstanca in mezinca

Latissimus dorsi, lumbricals, flexor digitorum

profundus, adductor pollicis, abductor digiti

quinti, opponens digiti quinti, flexor digiti

quinti brevis, interossei, extensor carpi

ulnaris, extensor digiti quinti proprius,

extensor indicis proprius

T1

Sprednji del prsnega koša pod

ključnico

Notranji del podlahti do zapestja in

tanek pas na zadnji strani tega

predela

Flexor digitorum profundus, adductor

pollicis, abductor digiti quinti, opponens

digiti quinti, flexor digiti quinti brevis,

interossei

42

3.6 Glava in ravnovesje hrbtenice

Muskulatura vratu in glave je izredno močna, saj premika in uravnoveša relativno težko

lobanjo, ki jo podpira v primerjavi z njeno velikostjo zelo majhna površina. Za zadovoljevanje

potreb premikanja glave so potrebne številne močne kite in mišice, ki so na vseh straneh in

potekajo od reber, prsnice, lopatic in ključnic do glave. Dodatno oporo jim nudijo še stranske

vezi med vratnimi vretenci in rebri. Hrbtenične krivine usmerjene v nasprotno stran z dolgimi

vzdolžnimi mišicami in vezmi, tvorijo varno in pokončno oporo za glavo (Todd, 1937).

»Če zatilnični čvrš enakomerno pritiska na površino nosača, se bo vzpostavilo tudi ravnotežje

med nosačem in ostalimi vratnimi vretenci, mišice bodo proste, vezi na pritrditvenih mestih pa

bodo primerno napete. To posledično sproži tudi prilagajanje preostanka hrbtenice na

obremenitev, saj je v pokončnem položaju glava tista, ki sproži vzpostavljanje ravnovesja

celega telesa« (Todd, 1937, str. 111).

Napaka v vratni hrbtenici nastane, če glava ni v središču. Da se ohrani stabilnost osrednje

oporne osi je nujna vzpostavitev nadomestne napetosti po celi hrbtenični dolžini, saj je

uravnovešen upor krivinam hrbtenice (vratni, prsni in ledveni del) porušen. Položaj glave izven

središča lahko prepoznamo po skrajšanih in razpotegnjenih mišicah v različnih predelih hrbta

(Todd, 1937).

Na dnu vratnega predela se hrbtenica nadaljuje v prsni koš, ki stransko obremenjuje hrbtenico.

Konkavno ukrivljen prsni del hrbtenice mu nudi ključno podporo (prsnemu košu), s tem pa

vzpostavlja ravnotežje nasprotnim krivinam vratnega in ledvenega dela (Todd, 1937).

»Na sprednji strani telesa ni stalnih opor za prenašanje enot telesne teže, kot jih najdemo na

hrbtu, glava ni povezana z zgornjim koncem prsnice in spodnji konec prsnice ni povezan z

medenico s pomočjo kosti. Ker teh prostorov ne prečijo kosti, se teža celotne sprednje strani

preko mehkih tkiv in nateznih členov povezuje z glavo, rebri in vratnimi vretenci. Teža torej

visi na hrbteničnih vretencih, tlačnih členih strukture, skoznje se prenaša do križnice,

izhodiščne točke medeničnega loka« (Todd, 1937, str.163).

Enakomernejšo razporeditev prsne obremenitve, ki jo dosežemo z uravnovešanjem prvih treh

parov reber med prsnico in hrbtenico, ima vpliv na celoten mehanizem za obešanje, ki ga

povezuje s hrbtenico in glavo. Mišice vratu in glave pomagajo nositi težo prsnega koša, zato se

ta teža delno pretvori tudi v vrhnjo obremenitev. Zaradi že opredeljenih razlogov je najlažje

prenašati to vrhnjo obremenitev. Nasprotno velja za visoko ležečo stransko obremenitev (Todd,

1937). »Vrhnja obremenitev se na koncu v obliki tlačnih sil prenaša skozi telesa vretenc vzdolž

hrbtenice do medenice. Sprednjo stran telesne stene večinoma sestavljajo natezni členi, mišice,

fascije in druga mehka tkiva, s svojim navzgor usmerjenim vlekom po celotni telesni pa morajo

uravnovesiti vpliv tlačnih členov v hrbtenici, če naj bi bilo breme v osnovi primerno podprto.

To udejanjajo z zaporedjem konzol, ki so razmeščene od lobanje do medenice. Prsni koš in

ramenski obroč visita z glave in vratu s pomočjo nateznega aparata, ki ga sestavljajo prsnica,

43

podjezičnica in spodnja čeljustnica, njuno težo pa nosijo tlačni členi hrbteničnega stebra.

Hrbtenica je delno obešena na prsni koš preko trebušnih mišic sprednje telesne stene. Natezni

členi v teh regijah nudijo oporo za proste konce konzol; preprečujejo, da bi se konzole povesile,

hkrati pa jih ne dvigajo iz vodoravne lege. Rebra so torej primerno uravnovešena, niso niti

povešena, niti privzdignjena in tudi medenični obroč se ne nagiba navzgor in niti navzdol«

(Todd, 1937, str.163,164).

Vrhnja obremenitev hrbtenice je glava. Če so pod glavo glavne enote teže v ravnovesju, se bo

zaradi lepe lege na široki osnovi nosača nežno zibala na opori. Zob okretača dodatno stabilizira

nosača katerega sprednji lok se vrti okoli malega zobnika in ga drži na mestu (Todd, 1937).

Mehansko učinkovita drža v kateremkoli položaju je vedno tista z daljšo hrbtenično osjo in

središčnim nadzorom nad težo. Posledica daljše hrbtenične osi je manjša poudarjenost

hrbteničnih krivin, kar pomeni krajšo razdaljo skozi katero se mora prenašati teža. Os hrbtenice

nadzorujejo in vzpostavljajo mišice, vezi in kosti štirih krivin, ki zagotavljajo hrbtenici tolikšno

podporno moč (Todd, 1937).

Z ustvarjanjem enakomernejše krivine z vzravnavo ledvene krivine od spodaj navzgor, se glava

dvigne. Večji nadzor nam omogoča močna medenična in ledvena muskulatura (Todd, 1937).

»Predstavljajte si ventralno ali trebušno ravnino, ki leži med osmi obeh nog, drugo, ki prav tako

leži ventralno in teče skozi hrbtenično os. Ti dve ravnini sta vzporedni, hkrati pa sta vzporedni

še s tretjo ravnino, ki teče skozi gravitacijsko os in telo navpično razdeli, seka tri glavne enote

telesne teže. Te tri namišljene pokončne ravnine se oblikujejo zaradi delovanja dejanskih sil.

Če jih ohranimo vzporedne in blizu, bodo vsi sklepi povezanih delov v najboljšem mehanskem

razmerju za ravnovesje v strukturi. Pri strukturi, ki je na tak način uravnovešena v pokončnem

položaju, bodo tlačne sile na hrbtu in natezne sile na trebušni strani enako velike in nasprotno

usmerjene, težišče gravitacije pa bo ležalo nekje na središčni ravnini telesa. V dinamičnem

ravnovesju, ko je telo stabilno, se bo ob vsakem premiku posameznih delov zvišala lega težišča,

vzvodi pa se bodo lahko premaknili organizirano. Ravno razmak med temi ravninami omogoča

primerno delovanje vzvodov. To še posebej drži za prostor med spodnjim delom hrbtenice in

kolčnimi sklepi, lahko bi rekli, da je neke vrste odskočna deska« (Todd, 1937, str.182). »V

skladu z mehansko definicijo je telo v dinamičnem ravnovesju, ko sprememba položaja

povzroči dvig težišča. V nestabilnem ravnovesju pa je, ko premik zniža lego težišča, torej ko

telo brez nenadne pomoči neke zunanje sile ne more preprečiti, da bi se prevrnilo« (Todd, 1937,

str.182).

44

4. POŠKODBE VRATU

Bolečine v hrbtenici so v našem času eden največjih medicinskih in socialnih problemov.

Bolečine in bolezni vratne hrbtenice so bile že pred 4600 leti opisane v Papyrusu. Hipokrat je

že pred 460 leti p.n.št. kot posledico vratnih poškodb opisal paralizo (Baebler, 1999).

Disfunkcije in bolečine v vratu so pogoste (v vsakem trenutku namreč 10-20 % ljudi pestijo

tovrstne težave, 54 % pa jih je imelo bolečino v zadnje pol leta) in ocenjuje se, da bo odstotek

ljudi s težavami v vratni hrbtenici v prihodnosti še naraščal. Prav tako naj bi 22-70 % populacije

izkusilo bolečino v vratnem segmentu tokom njihovega življenja, z leti pa prevalenca narašča.

Najbolj so podvržene ženske v starosti okrog 50 let (Childs idr., 2008).

Bolečine v vratu imajo velik odstotek ponavljanja in so nagnjene k razvoju kroničnih težav.

Ena od raziskav poroča, da bo izmed ljudi, ki so izkusili bolečino v vratu 30 % takšnih, ki se

jim bo bolečina razvila v kronično, trajajočo dlje od pol leta. Neka nedavna raziskava poroča,

da ima določen odstotek ljudi (od tistih, ki so izkusili bolečino v vratu), teh je 37 %, neprestane

bolečine vsaj eno leto. 5 % odraslih z bolečinami v vratu bo imelo onemogočeno normalno

življenje. Pransky idr. v poročilu o delavcih s poškodbami vratu in zgornje ekstremitete navaja,

da jih je 42 % od njih zaradi tega manjkalo na delo več kot teden dni, pri 26 % pa se je težava

ponovila znotraj enega leta. Število odsotnih dni od službe zaradi bolečin v vratu je pri

sezonskih delavcih v Ameriki na drugem mestu, takoj za številom dni, ki jih delavci izostanejo

zaradi bolečin v spodnjem delu hrbta. Težave z vratom in ramenom predstavljajo 18 % vseh

denarnih izplačil povezanih s poškodbami na Švedskem. Jette idr. navaja, da je delež ljudi, ki

obiskujejo fizioterapevtske ambulante zaradi bolečin v vratu 25 %. Ljudje z bolečinami v vratu

so najbolj pogosto obravnavani v fizioterapevtskih ambulantah, ne pa z operativnimi posegi

(Childs idr., 2008).

Številni razlogi za bolečine v vratu so bili opisane kot osteoartritis, poškodbe diskogene motnje,

travma, tumorji, infekcije, miofascialni bolečinski sindrom, tortikolis in whiplash (nihajne

poškodbe). Na žalost za mnoge od teh ni točno definiranega diagnostičnega kriterija. Podobno

kot za bolečine v križu pri večini pacientov, ki navajajo bolečine v vratu ali z vratom povezane

simptome v zgornjem delu telesa ni točno definiranega patoanatomskega vzroka. Zato, ko je

enkrat resna medicinska patologija izključena so diagnoze oseb z bolečinami v vratu pogosto

klasificirane kot pritisk na živčno korenino ali mehanske nepravilnosti vratu (Childs idr., 2008).

V nekaterih primerih, posebno pri degeneraciji ali pri težavah z gibljivostjo hrbtenice simptomi

niso vedno povezani z ugotovitvami. Degenerativne spremembe so lahko možen vzrok

mehanskih bolečin v vratu, kljub temu, da so te spremembe prisotne pri asimptomatskih

posameznikih in so prevladujoče pri starejši populaciji. Motnje kot so cervikalna radikulopatija

in cervikalna mielopatija so povzročene z lezijami diskov (herniacijami). Nastanejo lahko kot

posledica degenerativnih procesov in lahko povzročijo bolečino v vratu ali zgornjem delu

45

telesa. Herniacije diskov in spondiloze v vratnem delu so najbolj pogosto povezane z cervikalno

radikulopatijo in mielopatijo. Kostne in ligamentne strukture pri teh stanjih same po sebi

povzročajo bolečino in lahko dajejo podobne simptome kot jih imajo prej opisani pacienti. Ker

je pri večini pacientov z bolečinami v vratu težko najti anatomski vzrok njihovih težav je večina

od njih razvrščenih kot pacienti z mehanskimi motnjami vratu (Childs idr., 2008).

Kljub temu, da so vzrok za bolečine v vratu lahko degenerativni procesi ali diagnosticirana

patologija je tkivo, ki povzroča bolečine v vratnem predelu večinoma neznano. Strokovnjaki bi

zato morali dati pozornost motnjam v delovanju mišic, tetiv in živcev povezanih z

diagnosticirano patologijo, ko pacient navaja bolečine v vratu (Childs idr., 2008).

Faktorji, ki vplivajo na razvoj kroničnih bolečin v vratu so posamezniki starejši od 40 let z

bolečinami v križu, dolgotrajnimi bolečinami v vratu, ki imajo za redno aktivnost kolesarjenje,

izgubo moči v rokah, slabšo kvaliteto življenja in zmanjšano vitalnostjo (Childs idr., 2008).

Bolečina v vratu je tretja najbolj pogosta vrsta bolečine pri Američanih. Okoli dve tretjini pa

jih bo občutilo tovrstno bolečino vsaj enkrat v življenju. Stranski učinki so lahko zmerni ali

močni in lahko motijo normalno funkcioniranje. Bolečina v vratu je lahko akutna (do 3 mesece)

ali kronična (več kot 3 mesece). Ženske so trikrat bolj dovzetne za tovrstne težave bolečin v

vratu, ljudje, ki živijo pod stresom pa imajo 1,5 krat večjo možnost za razvoj tovrstnih

simptomov (Clark & Lucett, 2011).

Poškodbe vratne hrbtenice so največkrat rezultat fleksije in strižne sile v sagitalni ravnini

(Vengust idr., 1999). »Tako poškodbe zadnje kolumne povzročijo premik osi rotacije naprej. V

tem primeru je najprimerneje hrbtenico fiksirati posteriorno, saj osteosintetski material

nasprotuje deformirajočim dejavnikom z večjo ročico in navorom, kot če bi stabilizirali od

spredaj. Nasprotno velja za poškodbe sprednje kolumne, kjer se os rotacij s področja sredine

teles vretenc pomakne nazaj, tako da preko daljše ročice deluje sprednja instrumentacija. V

takšnem primeru je potrebno stabilizacijo napraviti od spredaj« (Vengust idr., 1999, str. 19, 20).

Za zunanjo stabilizacijo vratnega dela hrbtenice se uporabljajo različne ortoze, ki se med seboj

razlikujejo po učinkovitosti in uporabi pri različnih poškodbah. Mehka opornica za vrat, ki se

pri nas pogosto uporablja je primerna za zdravljenje lahkih poškodb, saj ne predstavlja zadostne

opore. Trda opornica za vrat, ki se uporablja pri zvinih vratu omejuje normalen obseg gibov v

stranski ravnini za 70 %, v frontalni pa za 34 %. Vseeno ima tudi ta vrsta ortoze pomanjkljivost

nezadostne stabilizacije v zgornjem delu vratu v sagitalni ravnini ter srednjem in spodnjem delu

v frontalni ravnini. Pri konzervativnem zdravljenju zlomov in nestabilnosti se uporabljajo bolj

restriktivne opornice, ki nudijo najboljšo zaščito (npr. štiritočkovna vratna opornica) (Vengust

idr., 1999).

Bolezni hrbtenjače, vratnih živčnih korenin, brahialnega pleteža in perifernih živcev so lahko

vzroki za bolečine v vratu in/ali zgornjem udu. Najpogostejši vzrok za hkratno bolečino v vratu

in zgornjem udu so herniacije intervertebralnih diskov, ki so pogostejše pri moških (Zidar,

1999). »Herniacije povzročijo poškodbo korenin neposredno ali pa preko tvorbe osteofitov.

46

Slednji nastajajo tudi zaradi degeneracije med sklepnimi vretenčnimi odrastki, ki lahko zožijo

medvretenčna okenca in tam poškodujejo živčne korenine.« (Zidar, 1999, str. 189).

Degenerativne spremembe na medvretenčnih ploščicah (spondiloza) se na vratni hrbtenici

razvijejo zaradi velike gibljivosti in velikih obremenitev. Degenerativne spremembe so

večinoma asimptomatske, pride lahko tudi do utesnitvenih motenj živčnih struktur kot so

radikulopatija in mielopatija (Herman idr., 2006).

»Vratna hrbtenica kot celota je najcelovitejši del gibalnega sistema. Vrat sestavljajo različne

kostne, mišične, sklepne, vezivne, živčne in žilne strukture, ki so na relativno majhnem prostoru

in so med seboj v neposrednem stiku. Prav zaradi anatomskih značilnosti vratu je lahko izvor

bolečine lokalen ali oddaljen. Bolečina je prenesena iz drugih oddaljenih anatomskih struktur,

iz katerih bolečinska vlakna vstopajo v hrbtenjačo na istih mestih kot iz vratu in so sorodnega

embrionalnega izvora. Natančna anamneza, celovit pregled in pravilna razlaga bolnikovih

simptomov in znakov nam lahko omogočita odločanje o nadaljnih laboratorijskih in rentgenskih

preiskavah, ki nas privedejo do prave diagnoze. Z rentgensko obdelavo vratne hrbtenice, CT

preiskavo, MR preiskavo vratu ter ustreznimi elektrofiziološkimi preiskavami pa potrdimo

klinične domneve« (Zupanc, 1999).

Miofascialni sindrom

Miofascialni vratni sindrom brez nevroloških izpadov je najpogostejši vzrok za bolečine v

vratnem delu hrbtenice, obstaja pa tudi izžarevanje v druge dele telesa (trup, glava, vrat). Boleče

točke so značilne v mišicah; rhomboidi, levator scapulae, supra in infraspinatus, scaleni,

trapezius ter semispinalis multifidi. Za nastanek teh težav je tipičen razlog nepravilna drža pri

sedenju, ko je glava namesto, da bi bila v podaljšku hrbtenice pomaknjena naprej. S tem so

vratne mišice nepotrebno obremenjene. Potrebna je vzpostavitev pravilne ergonomije v

vsakdanjem življenju in pri vseh aktivnostih. Priporoča se konzervativno zdravljenje z vajami

proti uporu, masažo in nekaterimi drugimi oblikami terapij (Herman, Antolič in Pavlovčič,

2006).

Cervikalni sindrom

Mehansko pogojena bolečina v vratu ali cervikalni sindrom je bolečina, ki izvira iz hrbtenice.

Vzrok lahko leži v medvretenčni ploščici, malih sklepih, duri, ovojnici ali ligamentih. Gibljivost

je omejena brez nevroloških izpadov (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006). »Bolečina se lahko

širi proti rami ali komolcu, večja je pri napornejšem delu, zlasti z istočasno ekstenzijo vratu

(npr. delo nad glavo ali na stropu). Problematična ja lahko tudi vožnja z avtomobilom, tudi zato,

ker istočasno delujejo tudi vibracije« (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006, str. 250). Osebam

s tem sindromom se svetuje v življenje vpeljati pravilno ergonomijo z izogibanjem prisilne

drže, imobilizacije pa avtorji ne priporočajo. Za izboljšanje stanja je nujno potrebna krepitev

vratnih mišic s poudarkom na izometričnih vajah, ki najbolj pomagajo. Vaje polnega obsega,

zlasti rotacije, lahko stanje poslabšajo zato se svetuje tudi izogib tovrstnim vajam. Številne

47

bolezni vratu je potrebno izključiti za vzpostavitev te diagnoze. (Herman, Antolič in Pavlovčič,

2006).

Zgornji cervikalni sindrom

Bolečina je v zatilju z ali brez izžarevanja v druge dele obraza in glave. Pri pridobljenih

spremembah je opazna očitna motnja v statiki in dinamiki vratu ter bolečina. Prirojene

spremembe so na primer: os odontoideum ali bazilarna impresija. Pri funkcionalnih motnjah se

ne najde patomorfoloških sprememb, povzroča jih nepravilna drža in nepravilno gibanje

(pretirana ali zavrta gibljivost vratne hrbtenice) (Šimnic, 1999). »Nepravilna drža pomeni

dolgotrajen, nepravilen oziroma spremenjen položaj sklepnih površin, ki odstopa od

normalnega srednjega položaja in prične sčasoma dražiti receptorje v sklepni ovojnici.

Nepravilno gibanje lahko pomeni dolgotrajno zavrtost gibov v določenem sklepu; gibljivost je

zavrta ali pa so gibi omejeni, nasprotno tudi dolgotrajna prekoračitev navadnega obsega gibov

posameznega sklepa lahko povzroči hipermobilnost oziroma celo nestabilnost posameznega

sklepa. Vse to privede do draženja receptorjev v sklepni ovojnici. Nepravilna drža ali gibanje

sta enakovredna dražljaja za bolečinske receptorje v sklepni ovojnici« (Šimnic, 1999, str. 112).

Prav tako je z vratno hrbtenico mogoče povezati razne vrste glavobolov, povezane z zavrto ali

preveliko gibljivostjo. Vratna muskulatura, ki mora dlje časa uravnotežati nepravilen položaj

glave tudi sčasoma povzroči bolečino (Šimnic, 1999).

Spodnji cervikalni sindrom

Pri spodnjem vratnem sindromu so bolečine v največ primerih posledica motenj v spodnjem

vratnem predelu, v nekaterih pa posledica nepravilnosti v zgornji prsni hrbtenici. Bolečina iz

vratu izžareva v rame ter zgornja uda, lahko tudi v prsni koš (sprednji in zadnji del).

Funkcionalne motnje skupaj z patomorfološkimi spremembami sodijo pod resna obolenja

spodnjega vratnega dela, pri katerih gre za posledice degenerativnih, destruktivnih, vnetnih ali

posttravmatskih sprememb.

1. Spondiloza je razvoj osteofitov na telesih vretenc (robne kostne naplastitve). Osteofiti

na sprednjem delu imajo zaradi redkih receptorjev za bolečino manjši klinični pomen in

motijo samo gibljivost, večjega imajo posteriorni in posterolateralni osteofiti, ki lahko

utesnjujejo medvretenčne foramne in spinalni kanal.

2. Pri osteohondrozi se medvretenčna ploščica zoži, posledično tudi intervertebralni

prostor, degenerirajo se sklepne špranje, pojavi se osteoartroza fasetnih sklepov s tvorbo

osteofitov, ki zožujejo intervertebralni prostor iz posteriornega dela in s tem prizadanejo

živčne korenine.

3. Herniacija diskusa lahko zaradi anatomske zgradbe spodnjega vratnega predela tudi, če

ja majhna povzroči resno okvaro korenine. Pri herniaciji je zaradi bolečine in mišičnega

spazma omejena gibljivost glave oziroma vratu s sevanjem bolečine v smeri roke na

strani herniacije. Navadno je gibljivost omejena na eni strani, v resnejših primerih pa v

48

vseh smereh. Prisotna je lahko izguba senzibilitete, refleksov in grobe mišične moči.

Največkrat sta prizadeta segmenta med petim in šestim ter šestim in sedmim vretencem.

Prisotna je bolečina v vratu, rami, notranjem robu lopatice. Bolečina izžareva po zunanji

strani rame in podlahti z mravljinčenjem palca in kazalca, oslabele so lahko tudi mišice

na nadlahti (Šimnic, 1999).

Številne so tudi funkcionalne motnje spodnjega vratnega predela brez patomorfoloških

sprememb. Akutni tortikolis lahko nastane zaradi nepravilnega gibanja, bolečine lahko

povzročajo tudi nepravilnosti v zgornji prsni hrbtenici v predelu povezave z rebri in so

lokalizirane večinoma med lopaticama z možnostjo sevanja v zgornji ud (Šimnic, 1999).

Pogosto je vzrok kroničnih bolečin v spodnji ali zgornji vratni hrbtenici lahko psihičnega

izvora. Tesnoba, napetost in strah povzročajo napetost muskulature tega predela, kar povzroča

bolečine v mišicah in hrbtenici, vse skupaj pa je odraženo v prisilni drži vratu in glave (Šimnic,

1999).

Spondiloza vratne hrbtenice

Degenerativne spremembe oziroma spondiloza se začnejo pojavljati že po drugi dekadi

življenja. Zanjo pa so značilni; nastajanje robnih osteofitov, zožanje intervertebralnega

prostora, artroza unkovertebralnih sklepov, lahko tudi malih sklepov vratu. Segmenti med C5

in C7 so najpogosteje prizadeti. Degeneratvnih sprememb se zaradi slabe povezave med

klinično sliko in rentgenskimi spremembami ne sme avtomatično povezovati s težavami,

potrebno je namreč tudi izključiti možnost miofascialnega sindroma in ostalih redkejših

razlogov za bolečine. Za spondilozo vratu je klinični test, ki se uporablja test kašlja (vrat je v

hiperekstendiranem položaju, bolečina se pojavi v vratu). Uporablja se tudi Spurlingov test,

kjer se bolečina v vratu pojavi brez izžarevanja po dermatomu (Herman, Antolič in Pavlovčič,

2006).

Cervikobrahialgija

»Cervikobrahialgija je analog lumboishialgiji in pomeni akutno ali kronično koreninsko okvaro

(radikulopatijo) oziroma diskoduralni ali diskoradikularni konflikt. Pojem cervikobrahialgije je

včasih neupravičeno in nepravilno uporabljen v klinični praksi. Nekateri s cervikobrahialgijo

opisujejo bolečino, ki se iz vratu razširja v ramo in nadlaht, tudi če ni objektivnih nevroloških

motenj. V teh primerih gre običajno za nedermatomsko oziroma psevdoradikularno

simptomatiko, ki lahko nastane zaradi spondiloze ali miofascialnega sindroma (Herman,

Antolič in Pavlovčič, 2006, str. 251).

Klinična diagnoza za bolečino v vratu, ki se širi v roko je cervikobrahialgija, vendar se v novejši

literaturi ta termin ne uporablja več. Sedaj sta iz tega pojma nastala dva termina; cervikalgija

ali bolečina v vratu in brahialgija ali bolečina v zgornjem udu (Godec & Požlep, 1999).

49

Kronični bolečinski sindrom v predelu vratu

Kronični bolečinski sindrom pri osebah, ki imajo veliko subjektivno motnjo in so brez

objektivne okvare, je v veliko primerih tesno povezan s predisponirano osebnostno strukturo.

Pri zdravljenju teh težav je glavni namen vzpostavitev čim boljšega delovanja in ne

odpravljanje bolečin saj je od fizičnih sposobnosti, ergonomskih zahtev in celostnega

zdravstvenega stanja odvisna sposobnost za delo. Priporoča se psihofarmakološko terapijo,

kognitivno vedenjsko in integrativno terapijo ter sprostitvene dejavnosti, kamor spadajo

relaksacijski trening, aerobne fizične aktivnosti, telovadba. Antirevmatiki običajno ne

pomagajo, izogiba se tudi vratni ortozi. Za izboljšanje stanja se priporoča masaža in gretje

vratnega predela (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006).

Radikulopatija v predelu vratne hrbtenice

Degenerativne spremembe hrbtenice lahko povzročijo pritisk na živčevje. Diskus hernija je v

ledvenem delu pogostejša kot v vratnem. Trd vrat se lahko pojavi z bolečino, ki izžareva po

dermatomu z nevrološkimi izpadi ali brez njih, kar bi v tem primeru pomenilo akutno

cervikobrahialgijo. Zaradi utesnitve senzorične in/ali motorične korenine lahko nastane

sindrom radikulopatije (periferna stenoza), podobno kot v ledvenem segmentu hrbtenice. V

vratnem predelu lahko pri centralni utesnitvi nastane mielopatija. Izžarevanje bolečine po

dermatomu je značilnost radikulopatije. Pri kliničnem testu se bolečina zaradi utesnitve

živčevja pri akutni radikulopatiji razširja vzdolž dermatoma, kar pomeni, da sta korenini draženi

pri izstopu iz intervertebralnega foramna. To je Spurlingov test interforaminalne kompresije s

pritiskom na glavo v sedečem položaju ter v položaju ekstenzije in nagiba. Spurlingov test je

lahko negativen pri kronični koreninski okvari, vendar se potem pojavijo nevrološki izpadi

povezani z okvaro. Seveda praviloma diagnozo postavi nevrolog ali nevrofiziolog. Koreninske

okvare povzročajo mišične pareze, ki so v ledvenem delu večje kot v vratnem. Najpogosteje je

prizadeta šesta vratna korenina zaradi lateralne stenoze, sledi ji radikulopatija. Obe nastaneta

kot posledica izbočenja medvretenčne ploščice med petim in šestim vretencem. V začetni fazi,

to je 2-3 mesece, je zdravljenje konzervativno. Kasneje in pri težjih primerih pa lahko tudi

operativno (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006).

Radikulopatije:

- nivo C4: inervacija diafragme,

- nivo C5: zmanjšana občutljivost zunanje strani nadlahti, odsotnost bicepsovega refleksa in

oslabelost deltoida,

- nivo C6: motena senzibilnost radialne strani podlahti vključno s prstoma, oslabelost zapestnih

ekstenzorjev, odsotnost brahioradialisovega refleksa,

- nivo C7: motena senzibilnost v predelu sredinca, ugasel refleks tricepsa, oslabelost fleksorjev

zapestja,

- nivo C8: motena je občutljivost na ulnarni strani roke in podlahti, oslabelost upogibalk prstov,

- nivo T1: zmanjšana občutljivost na pazdušni strani nadlahti, oslabelost interoseusov (Herman,

Antolič in Pavlovčič, 2006).

50

Cervikalna mielopatija

Pri cervikalni mielopatiji nastane okvara zgornjega motoričnega nevrona zaradi stisnjene

hrbtenjače. Pojavijo se težave pri ravnotežju in hoji. Lahko se pojavi tudi oslabelost v

ekstremitetah (predvsem pri hoji po stopnicah). V kasnejši fazi se razvije spastičnost v nogah,

lahko pa tudi motnje mikcije in defekacije. Senzibilitetni izpadi niso po vzorcu radikulopatije.

Utesnitev se ugotavlja z magnetno resonanco, zdravi se jo praviloma operativno (Herman,

Antolič in Pavlovčič, 2006).

Parsonage-Turnerjev sindrom

Parsonage-Turnerjev sindrom ali brahialni nevritis se pojavi hitro, brez travme kot močna

bolečina ramena. Mišice rame, navadno okoli rotatorne manšete in tudi triceps in biceps,

oslabijo s pojavi senzibilnostnih izpadov. Tipični za pojav te bolezni so moški srednjih let, ki

se jih zdravi simptomatsko (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006).

Sindrom torakalnega izhoda

Sindrom torakalnega izhoda nastane zaradi utesnitve živcev in žil med mišicami scalenes nad

prvim rebrom. Najbolj je na udaru področje C8. Največkrat so težave (parestezije in bolečina)

v ulnarnem delu roke in podlahti. Dvig roke nad glavo je še posebej težaven. V nekaterih

primerih je zdravljenje operativno, na splošno se svetuje sprememba telesne aktivnosti

(Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006). Klinične znake sindroma torakalnega izhoda lahko

povzroči dodatno (akcesorno) rebro, ki raste iz stranskega izrastka C7. Poteka med mišicama

scalenes anterior in medius in se združi s hrustancem prvega rebra, ni pa nujno, da obstaja v

celoti (Brecelj, 1999).

Brahialni pletež in arterija subklavija potekata skozi prostor, ki ga omejujeta prednji in srednji

del mišic scalenes ter prvo rebro. Pritisk na brahialni pletež se lahko pojavi zaradi anatomskih

nepravilnosti (vratno rebro s fibroznim trakom ali zadebelitev scalenes mišic) ali funkcionalnih

(nošnja težkih bremen). Bolečine v supraklavikularnem delu rame, ki se prenašajo v roko in

tilnik so značilne za skalenusov sindrom. Poznamo še kostoklavikularni in hiperabdukcijski

sindrom, ki sta prav tako sindroma torakalnega izhoda (Kralj, 1999).

Cervikana kifoza

Cervikalna kifoza se lahko razvije v povezavi z določenimi boleznimi ali sindromi. V normalnih

pogojih je vratni segment namreč v lordozi. Zaradi možnih nevroloških posledic se morajo

hujše oblike te motnje ovrednotiti, potrebno je razmisliti tudi o operativnem posegu (Herman,

Antolič in Pavlovčič, 2006).

51

Tortikolis

Tortikolis pomeni kombinacijo nagiba in rotacije glave. Postranoglavost delimo v tri skupine;

mišični, kostni in nevrogeni. Poznamo tudi akutni tortikolis, ki ga poznamo kot »heksenšus«.

Zaradi potreb te diplomske naloge bom opisal zgolj mišični tortikolis. Najpogostejša vrsta je

kongenitalni mišični tortikolis. Prizadeta mišica je sternokleidomastoideus, ki nagne glavo proti

svoji strani, pogled pa proti rami na nasprotni rami. Za nastanek se najbolj omenja kompartment

sindrom, zaradi pritiska na veliko obračalko glave pri težjem porodu v medenični vstavi.

Ponavadi oteklina nastane med tretjim in četrtim tednom starosti, sledi fibroza in skrajšanje

mišice. Oteklina na vratu se na začetku masira, kasneje se priporoča vaje za razvoj gibljivosti

mišice sternokleidomastoideus. V hujših primerih je zdravljenje operativno (izvede se med

prvim in četrtim letom) saj se lahko razvije asimetrija obraza izboljšanja (Herman, Antolič in

Pavlovčič, 2006). Če v otroštvu ne pride do izboljšanja sčasoma postanejo tudi ostali deli na

prizadeti strani vratu skrajšani. Vratna vretenca in zgornja torakalna pa trajno skoliotično

ukrivljena (Brecelj, 1999).

Akutni spastični tortikolis se navadno spontano pojavi pri zelo aktivnih mladostnikih. Spazem

vratnih mišic nastane ponavadi na eni strani, kar pogosto postavi glavo postrani, prisotna je

močna bolečina, brez nevroloških izpadov ali sevanja bolečine v zgornji ud. Že po nekaj dnevih

počitka znaki izzvenijo (Kralj, 1999).

Nestabilnost vratne hrbtenice

Nestabilnost vratne hrbtenice lahko nastane kot posledica poškodb zaradi prevelikih

obremenitev tega predela, prirojenih nepravilnosti (v zgornjem cervikalnem delu odontoidni

procesus) ali pa v predelu transverzalnega ligamenta prvega vretenca zaradi vnetnih sprememb

(revmatoidni artritis, vnetja) (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006). »Rentgenska kriterija za

nestabilnost vratne hrbtenice od tretjega do sedmega vretenca sta translacija med dvema

vretencema za več kot 3,5 milimetra in angulacija za več kot 11°« (Herman, Antolič in

Pavlovčič, 2006, str. 256). Nestabilnost zgornjega vratnega segmenta hrbtenice je značilna za

vnetni revmatizem, ki se praviloma zdravi operativno (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006).

Vzroki za poškodbe so delovanje sile na glavo v sagitalni in vertikalni ravnini in rotacijske

poškodbe. Tipični vzroki so prometne nesreče, športne poškodbe (padci), delavne poškodbe

(udarec s težkim predmetom) ter vsakdanje poškodbe pri starejših ljudeh. Pogostejši so zlomi

zoba axisa in atlas vretenca, kot pa zlomi okcipitalnih kondilov. Pri poškodbah so pogosto

prizadete vezivne strukture med vretenci; ligament med zobom okretača in atlasom, ligament

alarija in atlantookcipitalna ter atlantoaksialna membrana (Vrevc, 1999).

Pri vnetnih in degenerativnih okvarah je na prvem mestu revmatoidni artritis, kjer zaradi vnetja

pride do okvare vezi in sklepnih ovojnic s propadom sklepnega hrustanca. To vodi do

nestabilnosti s simptomi kot so; vrtoglavica, glavobol, parestezije po zgornjih in spodnjih

ekstremitetah (Vrevc, 1999).

52

Najbolj pogoste prirojene okvare so: bazilarna impresija, Klipell-Feilov sindrom, os

odontoideum. Os odontoideum pomeni, da je zob okretača samostojen oziroma ločen in se ne

drži skupaj s telesom vretenca, kar ima za posledico veliko nestabilnost pri upogibu in iztegu,

glavobole in vrtoglavice (Vrevc, 1999).

Nihajne poškodbe vratne hrbtenice (whiplash)

»Whiplash« je nemedicinski izraz, ki opisuje vrsto poškodb povezanih z nenadnim zanihanjem

vratu povezanem z ekstenzijo. Točen mehanizem poškodbe ni znan, opisuje se ga kot

pospeševalni-zaviralni mehanizem. Navadno se izraz uporablja v povezavi s prometnimi

nesrečami saj se na leto zgodi približno milijon nihajnih poškodb vratu, ki so jih povzročile

prometne nesreče. Na leto imajo 3,8 od tisočih ljudi simptome nihajnih poškodb (Whiplash,

2016).

Nihajna poškodba pomeni močno zanihanje glave in vratu, brez neposrednega udarca v glavo.

Za diagnozo se uporablja termin zvin vratu po nihajni poškodbi (bolečina je posledica natega

vratnega mišičja). Preiskave lahko pokažejo tudi organsko spremembo, kot so zlom vretenca,

raztrgane vezi, luksacija ali subluksacija malih sklepov. Najpogostejši vzrok za poškodbo je

trčenje vozila od zadaj (teh naj bi bilo 30 %, 15 % pa pri trčenju spredaj). Nihajne poškodbe

lahko nastanejo tudi pri drugih oblikah trčenja. Mehanizem poškodbe je zanihanje vratu, ki je

sunkovito, pospeševalno-zaviralni mehanizem, pri katerem pride do poškodbe skeleta ali

mehkih struktur. Poškodbe so manjše oziroma večje sorazmerno s hitrostjo trčenja. Raziskave

so pokazale, da je opornik za glavo pri sedežu vozila za čim manjše posledice poškodbe

postavljen idealno takrat, ko vrh opornika sega 70 milimetrov nad višino oči. Ne glede na

ugodje mora biti horizontalna razdalja med njim in glavo čim manjša. Varnostni pas naj ne bi

ugodno vplival na stopnjo te poškodbe, vendar so ti problemi majhni v primerjavi s poškodbami

telesa v primeru, če varnostnega pasu ne bi uporabljali (Pavlovčič, 1999).

Značilnost nihajnih poškodb je, da se bolečina pojavi zakasnelo (nekaj ur ali celo dni po

poškodbi). Klinična slika je slabša celostna gibljivost vratu, bolečina na dotik mehkih tkiv in

spazem vratnih mišic. Bolečina je glede na stopnjo poškodbe lahko le v vratu, pri hujših pa se

lahko širi tudi v glavo ali v zgornja uda. Hujše poškodbe lahko spremljajo nevrološki izpadi. V

Sloveniji uporabljamo stopenjsko razdelitev poškodb po študiji iz Quebeca (Pavlovčič, 1999):

- »0. stopnja: ni bolečin v vratu, ni nobenega fizičnega znaka na vratni hrbtenici;

- 1. stopnja: nespecifične težave brez objektivih znakov, slabša gibljivost vratne

hrbtenice, bolečina na palpacijo; k zdravniku se javi po 24 urah po poškodbi;

- 2. stopnja: nespecifične težave, znaki za poškodbo mišic, slabša gibljivost vratne

hrbtenice, občutljivost na palpacijo, spazem mišic, širitev bolečine v glavo, obraz ter

ramena in nadlahti; k zdravniku se oglasi ponesrečenec do 24 ur po poškodbi;

- 3. stopnja: vse navedeno v točki 1 in 2 in nevrološki izpadi (spremembe refleksov,

oslabljena moč, motnje senzibilitete); k zdravniku se oglasi takoj po poškodbi;

- 4. stopnja: frakture, subluksacije, luksacije, dislokacije s hudo bolečino, mišičnimi in

nevrološkimi znaki. To skupino že tako klasificiramo zaradi izrazitih znakov za

53

frakturo, luksacijo katerega od vratnih vretenc, ne pa kot samo nihajno poškodbo«

(Pavlovčič, 1999, str. 85-86).

Simptomi so pri vseh stopnjah sledeči: zvonjenje v ušesih, slab spomin, vrtoglavica, motnje pri

požiranju, glavobol, bolečine v čeljustnem sklepu. Natančen klinični pregled je zelo pomemben

za pravilno diagnozo (Pavlovčič, 1999).

Pri 0. stopnji zdravljenje ni potrebno, stopnje od 1-3 se tretirajo v specialističnih ambulantah

(protibolečinska terapija, vadba po poškodbah/ terapevtska vadba) (Herman, Antolič in

Pavlovčič, 2006). »Pri stopnjah od I do III se 22 % bolnikov pozdravi v enem tednu, 50 % v

enem mesecu, 64 % v dveh mesecih, 87 % v 6 mesecih; 3 % jih je po enem letu še vedno

odsotnih z dela« (Herman, Antolič in Pavlovčič, 2006, str. 257).

Vratne ortoze zaradi večjega brazgotinjenja in zmanjšane gibljivosti vratu uporabljamo čim

manj časa, saj poveča neaktivnost, kar upočasni potek do popolne ozdravitve. Poškodovanca je

potrebno čimprej navajati na normalno gibljivost in aktivnost že v zgodnji fazi po poškodbi,

glede na potek zdravljenja in zmožnosti (Pavlovčič, 1999).

Držna travma vratne hrbtenice

Klinična pomembnost držne travme je pri terapevtih in bolnikih na splošno podcenjena, čeprav

pogosta. »Če zavzamemo določen sproščen položaj glave in vratne hrbtenice, mišična sila in

napetost postopoma, nezavedno, v nekaj minutah popusti in pri tem vezi in sklepne ovojnice

prevzamejo celotno breme glave, vratu in ramenskega obroča. Elastične lastnosti vezi in

sklepnih ovojnic lahko vzdržujejo določeno lego glave in vratu le nekaj časa, nato pa se sčasoma

raztegnejo ali celo poškodujejo. Govorimo torej o mehanskem vzroku deformacije. Bolečina se

pojavi, ko mehansko prerastezanje opornih tkiv preseže prag vzdražljivosti bolečinskih živčnih

končičev. Polagoma pri bolnikih s stalno slabo držo, k čemur jih prisilijo poklicne ali druge

okoliščine, raztegovanje opornih tkiv privede do drobnih natrganin in brazgotinskih celjenj, ki

prizadenejo elastičnost veziva in privedejo do zmanjšanega obsega gibov. Dolgotrajna

nesimetrična obremenitev, ki jo vzdržuje kronično neprimerna drža, tako zelo ekscentrično

potiska »nukleus pulpozus« na fibrozni rob, da se razvije »diskogena« vratna bolečina. Če

pritisk nukelusa na rob obroča traja dalj časa, dalj časa traja možen spontan povratek v fiziološki

center pri razbremenitvi. Zboljšanje drže torej ne odpravi takoj bolečinske simptomatike,

čeprav se bolnik izogiba položaju glave, ki mu vzbuja bolečo napetost opornih tkiv« (Kurnik,

str. 168-169, 1999).

Sociogena bolečina

Bolečine v vratu se pogosteje kot bi pričakovali pojavijo zaradi socialnih dejavnikov. Ti bolniki

imajo pogosto težave v službi, so v sporih z delodajalcem, itn. Bolečine in neugodje v vratnem

delu hrbtenice so lokalizirane predvsem v predelu prsne hrbtenice in v rokah. Bolečine so lahko

povezane s preteklimi poškodbami ali z zahtevami delovnega mesta (Kralj, 1999).

54

Psihogena bolečina

»Bolečina v vratu je pogosto povezana z depresivnimi stanji pri psihično labilnih bolnikih.

Pojavlja se vratna mišična slabost in občutek neugodja, posebej po obdobjih psihično

intenzivnejšega stanja. Mišična slabost je najpogosteje osredotočena v predelu trapeciusa in

paravertebralni vratni muskulaturi. Slabost spremljajo glavoboli v zatilju in kot osredotočena

bolečnost v takoimenovanih trigger točkah. To osredotočeno bolečnost imenujejo tudi

miofascitis ali fibromioalgija, obravnavati pa jo moramo kot del psihogenega sindroma vratu

in/ali zgornjega uda« (Kralj, 1999, str. 95, 96).

4.1 Pregled mišične moči in gibljivosti vratnega segmenta

Gibljivost vratne hrbtenice človeku zagotavlja obračanje glave in mu s tem zagotavlja boljše

zaznavanje vonjev in glasov, velik vidni kot ter sodeluje pri ravnotežju. Retrofleksije je 50°,

anterofleksije 80°, laterofleksija je 0-45° v levo in desno in rotacije 0 -80° na vsako stran. Okoli

50 % antefleksije in retrofleksije poteka na segmentu med lobanjo, C1 in C2, 50 % pa med C3

in C7, največ med petim in šestim vretencem. Polovico rotacije izvedemo v sklepu med prvim

in drugim vratnim vretencem, polovico pa enakomerno po celotni vratni hrbtenici. Pri

laterofleksiji vratu sodelujejo enakomerno vsa vratna vretenca. Upogib vratu izvajajo

sternohioidne, sternotiroidne in tirohioidne mišice, lateralni upogib je v domeni skaleni in

intrinzičnih mišic vratu, izteg delajo paravertebralne in trapezasta mišica, rotacijo pa

sternocleidomastoideus in intrinzične vratne mišice (Zupanc, 1999).

Zmanjšana gibljivost vratu nastane zaradi bolečin, mišičnega spazma, degenerativnih in

mehaničnih sprememb kosti in sklepov, draženja vratnih korenin, fibroznih kontraktur in kostne

ankiloze (Zupanc, 1999).

Pri aktivnem gibanju se preverja obsege gibov, njihovo okorelost in želeno kontrolo giba z

namenom preverjanja kontraktilnih struktur vratu (mišic, kit, sklepov). Pri aktivni gibljivosti,

ki je brez bolečin in neprijetnih občutkov se uporabi zadrževanje položajev v skrajnih legah 10-

30 sekund, če še vedno ni težav se zadrži gib z uporom ali poveča frekvenca in hitrost gibov s

čimer se povzroči nastanek simptomov. Ker pri iztegu vratu spodnja sklepna faseta zdrsne nazaj

za zgornjo in lahko pritisne na korenino ali utesni intervertebralni foramen, je najbolje začeti z

njim. Pri pasivnem gibanju se z izključitvijo mišične moči in volje poškodovanca testira

nekontraktilne strukture (živčne korenine, kapsule, burse, ligamente). V primeru zloma,

akutnega sinovitisa ali subluksacije lahko pride pri poskusu pasivne gibljivosti do nenadnega

mišičnega spazma. Pri velikem razkoraku med aktivno in pasivno gibljivostjo je možnost

psihičnega ozadja težav velika (Zupanc, 1999).

55

Primeri specialnih testov:

Spurlingov test. Pri Spurlingovem testu se pri sedečem pacientu z dlanjo pritisne na glavo in

pritisk stopnjuje (Zupanc, 1999). Pritisk se izvaja s silo približno 7 kilogramov (Childs idr.,

2008). Test se lahko izvede pri izravnanem ali katerem koli drugem položaju vratu. Pri testu

pride do zožanja intervertebralnega foramna. Kompresijske in strižne sile delujejo na

medvretenčne ploščice, fasetne sklepe, druge mišično-vezivne strukture vratu. Bolečina je

lahko izzvana in je ponovljiva v vseh omenjenih strukturah. Če se med testom draži živčno

korenino se lahko pojavijo radikularni znaki v času draženja po dermatomu. Običajno je vzrok

v skeletnomišičnem sistemu, če se pojavi bolečina samo v določenem delu vratu. Posebej je

izražen znak pri subluksaciji ali zlomu vratne hrbtenice (Zupanc, 1999).

Distrakcijski test se prav tako izvede v sedečem položaju pacienta in je obraten od

Spurlingovega testa. Pacienta se prime z eno dlanjo pod brado, z drugo pod zatilje. Izvaja se

trakcija vratu v vertikalni smeri (30-60 sekund) (Zupanc). Distrakcijska sila je do 14 kilogramov

(Childs idr., 2008). Test zmanjša bolečino lahko pa tudi parastezije in posledice Spurlingovega

testa (Zupanc, 1999).

Valsalvin test. Pri tem manevru pacient sedi in naredi globok vdih in ga zadrži, ob tem pa hoče

izdihniti, približno 2-3 sekunde (Childs idr., 2008). To povzroči zvišanje intratektalnega tlaka

in s tem bolečino, ki se lahko prenaša po dermatomu dražene korenine v primeru herniacije

diskusa ali intraspinalnega tumorja. Pri istem pacientu lahko podobne simptome povzroči že

močnejše kašljanje ali kihanje (Zupanc, 1999).

Test depresije rame se izvede tako, da se pri sedečem bolniku eno roko položi na ramo in

drugo na glavo, ki je nagnjena na stran. Z eno roko se pritiska ramo navzdol, z drugo pa glavo

v nasprotno smer, s čimer se izteguje vratne korenine. Test povzroči radikularno bolečino in

parastezije pri herniacijah diska, adhezijah itn. (Zupanc, 1999).

Test disfagije je zelo enostaven. Če pacientu zaužitje čvrste hrane povzroči bolečino ali pa ima

s požiranjem težave je to lahko posledica hematoma, otekline, subluksacije vratnega vretenca,

tumorja, štrlenja spondilofita v požiralnik ali žrelo (Zupanc, 1999).

Mišična slabost/atrofija. Ker so vse mišice roke in ramenskega obroča oživčene vsaj z dvema

živčnima koreninama je atrofijo težko ugotoviti. Zaradi velikosti draženja korenine, ki se

spreminja, se lahko slabost mišičja spreminja iz dneva v dan (Zupanc, 1999). »Denervacija pri

radikularni leziji nastane v treh do štirih tednih ali pa je posledica zmanjšane uporabe roke

zaradi bolečine. Pri boleznih vratne hrbtenice je vedno najbolj izrazita atrofija interosalnih

mišic dlani (Zupanc, 1999, str. 53).

56

5. VADBA ZA VRATNO HRBTENICO

Vadbi za moč in propriocepcijo imata v rehabilitaciji že dolgoletno veljavo. Vadba moči se kot

sestavni del okrevanja pri različnih težavah gibalnega aparata najpogosteje uporablja za

ponovno rast mišic po njihovi atrofiji zaradi mirovanja ali omejenega gibanja, ki ga je

povzročila poškodba. Poleg hipertrofije vadba za moč izboljša tudi aktivacijo mišic, ki se zaradi

poškodbe zmanjša, zmanjša bolečino pri vnetjih sklepov, manj pogosto pa se jo uporablja za

izboljšanje lokalne vzdržljivosti. Vadba propriocepcije izboljšuje predvsem medmišično

koordinacijo in posledično boljšo sklepno stabilnost ter večji prirastek sile pri hotenih

eksplozivnih mišičnih naprezanjih (Strojnik, 2004).

Vratni del hrbtenice ima velik vpliv na telesne strukture nad in pod njim. Na tem delu deluje

več kot 30 mišic. Muskulatura vratu je tesno povezana s stabilnostjo celotnega telesa, z

refleksnim in proprioceptivnim sistemom, s stabilizacijo oči in glave in orientacijo drže telesa.

Iz tega sledi, da lahko nepravilnosti v vratnem delu hrbtenice vodijo do različnih poškodb na

različnih delih telesa (Clark & Lucett, 2011).

Pogosti simptomi povezani z disfunkcijami vratnega dela hrbtenice, ki se kažejo nad tem

segmentom sta glavobol in vrtoglavica. Bolečine, ki izvirajo iz vratu, vidne pod tem segmentom

so bolečina v rami, akromio-klavikularni utesnitveni sindrom, motenost v delovanju trapezius-

levator scapulae, motnje/bolečine v predelu lopatic in torakalni sindrom. V torakolumbalnem

predelu, spodnjem delu hrbta in sakroiliakalnem sklepu se lahko vidijo posledice motenj

vratnega dela kot kompenzacije v drži; nagib medenice naprej, ravna prsna hrbtenica. Te težave

so v večini simptomi, ki izvirajo iz gibalne nepravilnosti človeka in slabe drže (Clark & Lucett,

2011).

Za izboljšanje stanja pri motnjah in poškodbah v vratni hrbtenici, glavobolih in bolečinah v

vratu je kombinacija manipulacije in mobilizacije z vajami za vrat bolj učinkovita, kot pa samo

manipulacija in mobilizacija brez vadbe (Childs idr., 2008).

V klinični študiji so Jull idr. testirance z glavoboli povezanimi s težavami vratu razdelili v štiri

skupine (skupina kjer so uporabili mobilizacijo in manipulacijo, skupina kjer so uporabili vaje

za izbiljšanje simptomatike, skupina kjer so združili oba pristopa in kontrolna skupina). Skupine

kjer so uporabili vadbo kot sredstvo za izboljšanje omenjenih težav so imele znatno zmanjšano

frekvenco in jakost glavobolov v primerjavi z drugimi skupinami. Do podobnih ugotovitev, da

je vadba za vratni del hrbtenice pri tovrstni problematiki pomemben člen izboljšanja stanja je

prišlo tudi mnogo drugih avtorjev, zato bi morali strokovnjaki, ki obravnavajo osebe z

bolečinami v vratu in glavoboli za izboljšanje stanja upoštevati uporabo vadbe za razvoj

koordinacije, moči in vzdržljivosti tega predela telesa (Childs idr., 2008).

57

Pri osebah z vratno simptomatiko lahko uporabimo vaje za razvoj gibljivosti. Tarčne vaje za

fleksibilnost so za sledeče mišice: anterior/ medial/ posterior scalenes, upper trapezius, levator

scapulae, pectoralis minor in pectoralis major. Prav tako je priporočjiva uporaba vaj za

koordinacijo, krepitev in vzdržljivost za zmanjšanje bolečin v vratu in glavobolov (Childs idr.,

2008).

Vaje za krepitev, gibljivost in propriocepcijo lahko zmanjšajo možnost razvoja bolečin v vratu

in izboljšajo njegove simptome (Clark & Lucett, 2011).

Pelvo-okularni refleks

Pelvo-okularni refleks je nevro motorični odziv spodnjih udov in medeničnega obroča. Njegova

naloga je orientacija dela telesa glede na pozicijo glave v povezavi z vidom. V teoriji to pomeni,

da lega glave vpliva na lego medenice. Če se glava pomakne naprej (translacija) to medenico

refleksno rotira naprej zaradi prilagajanja gravitacijskega centra (pelvo-okularni refleks), kar

lahko povzroči bolečine v spodnjem segmentu hrbtenice (Clark & Lucett, 2011).

Kinezioterapija

Vadba po poškodbah (izraz, ki ga uporablja športna stroka) oziroma kinezioterapija (termin

zdravstvene stroke) je nespecifična funkcionalna terapija, ki uporablja gib kot osnovno sredstvo

k cilju ozdravljenja ali izboljšanja porušenega zdravstvenega stanja in je pomembna dejavnost

v športni medicini pri zdravljenju in rehabilitaciji. Ime kinezioterapija izhaja iz dveh grških

besed: kinesis pomeni gibanje, therapeio pa zdravljenje.. V športu gibanje služi tudi kot

kinezioprofilaksa pri preprečevanju določene patologije, tako kinezioterapija kot

kinezioprofilaksa pa temeljita na znanjih anatomije, fiziologije in kineziologije. Športni

pedagog in zdravnik morata poznati osnove kineziologije in možnosti izrabe giba za

preprečevanje negativnih posledic športa ali drugih dejavnosti in njeno uporabo pri

rehabilitaciji v primeru patologije. Gib oziroma gibanje se uporablja pri preventivi, zdravljenju

in rehabilitaciji, v pravem pomenu besede pa se kinezioterapija v največji meri uporablja v

rehabilitaciji, sploh pri športnikih (Vidmar, 1992).

Kinezioterapija je medicinska disciplina v sklopu medicinske rehabilitacije in jo po slovenski

zakonodaji izvajajo fizioterapevti, predstavlja pa tudi mejno področje med medicinsko in

športno stroko, zlasti kjer se pri rehabilitaciji z gibanjem vključujejo elementi športa (Vidmar,

1992).

58

Razvoj kinezioterapije

Začetki kinezioterapije segajo v davno preteklost. Blagodejen vpliv vaj na telo so poznali že

stari Grki, Perzijci, Egipčani in Kitajci. Leta 2700 p.n.št. je na kitajskem nastala knjiga Kong-

fu (izkustvo človeka) v kateri je predstavljen vpliv terapevtske vadbe na organizem. Stari Indijci

so verovali, da vadba v kombinaciji z dihalnimi vajami pripomore k razvoju duha. Nepogrešljiv

člen zdravljenja je bila terapevtska gimnastika tudi pri Helenih (Karaiković, 1984).

Razvoj kinezioterapije je neposredno vezan na razvoj kineziologije. Z razvojem kineziologije,

ki je svoja znanja črpala iz anatomije in fiziologije na teoretičnem področju, je napredovala

kinezioterapija na praktičnem. Aristotel (384-322 p.n.št.) poznan kot oče kineziologije je skozi

geometrijsko analizo proučeval mišično delovanje. Kasneje je Rimljan Galen (131–201 n. št.)

povzel razliko med motoričnimi in senzoričnimi živci, proučeval mišični tonus ter razdelil

mišice na agoniste in antagoniste v delu De motu musculorum. Avicen, zdravnik in filozof,

namenja posebno pozornost terapevtski gimnastiki. Leonardo da Vinci (1452-1519) preučuje

gibalni mehanizem telesa pri različnih stanjih in odkriva povezave telesnega balansiranja z

njegovim težiščem. Skozi čas so dognanja napredovala, leta 1866 pa Benjamin Duchene s

knjigo Fiziologija giba postavi temelje moderne kinezioterapije. Tako se v 19. stoletju razne

oblike terapevtskih vaj uporabljajo kot sredstvo rehabilitacije pri različnih bolezenskih stanjih.

Danes ima večina zdravstvenih institucij oddelke, kjer se izvaja terapevtsko vadbo, pojavljajo

se tudi novi poklici specializirani prav za terapijo z gibom (Karaiković, 1984).

5.1 Vadba po poškodbah, stabilizacija in korektivna vadba vratnega dela

hrbtenice

Mišična nesorazmerja so pogosto vzroki in posledice obolele vratne hrbtenice. Ko se

bolečine pomirijo se sprva začne s pasivnimi vajami, ki preidejo k aktivnim. Cilj je razteg mišic,

izboljšanje gibljivosti in moči ter koordinacije. Z raztezanjem toniziranih vlaken se mišično

neravnovesje sprosti, okrepijo se atrofirana vlakna, s tem pa se vzpostavi ravnotežno stanje

(Koritnik, 1999).

Za izboljšanje stanja pri težavah v zgornji vratni hrbtenici z vadbo je potrebno prvo določiti

motnjo, ki le to povzroča z: oceno statične drže, gibljivosti in pozicije glave pri gibalnih nalogah

(Clark & Lucett, 2011).

59

Statična drža

Ključna motnja pri statični telesni drži za določitev motenj v vratnem delu hrbtenice je zgornji

sindrom drže (upper crossed postural distortion syndrome). Ta sindrom označujejo naprej

povešena ramena in pomaknjenost glave naprej, kar je vidno na Sliki 24. Vsak inch (2,54

centimetra) naprej pomaknjene glave, pomeni za mišice desetkrat večji napor za

vzdrževanje/podpiranje drže, kar pomeni veliko obremenjenost za mehka tkiva (mišice in vezi)

in s tem veliko možnost za razvoj poškodb. Za vzdrževanje primerne drže mora biti pri gibanju

prav tako ravnovesje med levo in desno stranjo muskulature. Če leva in desna stran nista v

pravilnem razmerju se to s časom lahko odraža kot lateralna fleksija, translacija ali rotacija

glave. Te motnje v drži glave prikazuje Slika 25. Lahko so posledica preveč ali premalo aktivnih

mišic (scalenes, levator scapulae, zgornji del trapezaste mišice in levi ter desni

sternocleidomastoid) (Clark & Lucett, 2011).

Slika 24. Normalna drža glave (levo) in naprej štrleča glava (desno) (Clark & Lucett, 2011).

Slika 25. Prikaz stranske fleksije, translacije in rotacije glave (Clark & Lucett, 2011).

60

Ocena drže pri spremembi položaja

Test počepa z vzročenjem rok, ki je na Sliki 26, se lahko uporabi za oceno številnih kompenzacij

vratne hrbtenice. Spodnji del vratu se lahko upogne, kar povzroči hiperekstenzijo tega dela

hrbtenice, da se lahko zadrži oči v isti ravnini. To se zgodi, ali pa lahko vodi v preaktiven

sternocleidomastoideus, ki za posledico izteguje zgornji ter upogiba srednji (glava pomaknjena

naprej) del vratu. Zaradi te drže vratu lahko prav tako postanejo prekratke in preobremenjene

subokcipitalne mišice. Pri spustu v počep z vzročenjem rok se lahko tako kot pri statični oceni

drže vidijo asimetrični nagibi glave, vidni na Sliki 27, ki so lahko povezani z preveč ali premalo

aktivnimi mišicami (Clark & Lucett, 2011).

Slika 26. Naprej štrleča glava pri počepu z vzročenjem rok (Clark & Lucett, 2011).

.

Slika 27. Asimetričen nagib glave pri počepu z vzročenjem rok (stranski nagib, translacija v stran in rotacija), (Clark & Lucett, 2011).

61

Gibanje in stabilnost zgornjih udov je pomembno povezano z bolečinami v vratu. Pri počepu z

vzročenjem rok se to pokaže pri elevaciji ramen, zaradi prevelike aktivnosti zgornjega dela

trapezaste mišice in mišice levator scapulae ter premajhne aktivnosti srednjega in spodnjega

dela trapezaste mišice, romboidov in rotatorne manšete. Dvig ramen pri tem testu se vidi na

Sliki 28. Prav tako lahko za oceno motenj v tem delu hrbtenice, glavo pomaknjeno naprej in

dvig ramen, opazujemo izvedbo vaj potiskov, potegov in potiskov nad glavo. Ti so prikazani

na Sliki 29. (Clark & Lucett, 2011).

Slika 28. Privzdig ramen pri počepu z vzročenjem rok (Clark & Lucett, 2011).

Slika 29. Kompenziranje z glavo pri motnjah v vratu pri vajah s potiski, potegi in potiski nad glavo (Clark & Lucett, 2011).

Prav tako se za oceno delovanja/stanja vratu lahko uporabi sit-up manever. Pri tem testu bi se

prva mogla od podlage privzdignit brada in zatem glava s krožnim gibom ob istočasnem

upogibu vratu. Če se na začetku gibanja glava pomakne naprej in začne akcijo, kot je to

demonstrirano na Sliki 30, bo ostala v tem položaju celotno vajo kar pomeni preveč aktivne

subokcipitalne mišice in sternocleidomastoideus ter premalo aktivne globoke upogibalke vratu

(Clark & Lucett, 2011).

62

Slika 30. Sit up test (Clark & Lucett, 2011).

Ocena gibljivosti

Za oceno gibljivosti hrbtenice se uporablja kartezični koordinatni sistem (tridimenzionalni).

Meri se kot giba sklepa ali sklepov kot celote. Vratni segmentu hrbtenice je gibljiv v vseh treh

ravninah; horizontalni (x in y), sagitalni (x in z) ter frontalni (y in z). Primer kartezičnega

koordinatnega sistema je na Sliki 31.

Slika 31. Kartezični koordinatni sistem (Clark & Lucett, 2011).

Sliki 32 in 33 kažeta gibe aktivne gibljivosti v treh ravninah:

1. Upogib in izteg (Y ravnina)

2. Lateralna fleksija levo in desno (X ravnina)

3. Rotacija levo in desno (Z ravnina)

.

63

Slika 32. Aktivna gibljivost vratu; upogib, izteg, desni stranski upogib (Clark & Lucett, 2011).

.

Slika 33. Aktivna gibljivost vratu; levi stranski upogib, desna in leva rotacija (Clark & Lucett, 2011).

Aktivna translacijska gibanja specifična za vratni del hrbtenice so na Sliki 34:

1. Anteriorna in posteriorna translacija (Z ravnina)

2. Leva in desna translacija (X ravnina)

3. Superiorna in inferiorna translacija (Y ravnina): ta se oceni pasivno s strani specialista

Slika 34. Aktivna translacija vratu; anteriorno, posteriorno, desno, levo (Clark & Lucett, 2011).

Vsi navedeni gibi so ocenjeni v pasivnem in aktivnem gibanju, s pažnjo, da se gibanje v vratnem

delu izolirana od preostalega trupa. Če bi se gibanje istočasno kot translacija vratu pojavilo tudi

na drugih segmentih hrbtenice, bi to lahko pomenilo da je obseg gibljivosti vratu omejen (Clark

& Lucett, 2011).

64

Ocena moči

Manualno testiranje moči mišic, da lahko dobro oceno prikaza stanja vratne muskulature,

vendar naj bo to testiranje izvedeno s strani specialista (Clark & Lucett, 2011). V Tabeli 3 je

seznam preveč in premalo aktivnih mišic ter motenj pri različnih kompenzacijah vratu.

Tabela 3. Prilagoditve vratnih mišic zaradi motenj (Clark & Lucett, 2011).

KOMPENZACIJE VRATNEGA DELA HRBTENICE

Prilagodite

v

Preaktivne mišice Premalo aktivne mišice Poškodbe/motnje

Glava

pomaknjena

naprej

Sternocleidomastoideus

Levator scapulae

Scalenes

Trapez (zg. del)

Subokcipitalne mišice

Globoke upogibalke

vratu

Erector spinae (vratni

del)

Trapez (sp. del)

romboidi

Glavobol

Vrtoglavica

Bolečina v rami

Motnje v delovanju

trapezaste mišice in

levator scapulae

Asimetričen

nagib glave

Sternocleidomastoideus

(nagib vstran pri lateralni

fleksiji in translaciji, pri

rotaciji na nasprotno

stran)

Levator scapulae (nagib

vstran)

Scalenes (nagib vstran)

Trapez zg. del (nagib

vstran)

Subokcipitalne mišice

(nagib vstran)

Sternocleidomastoideus

(nagib vstran na drugi

strani pri lateralni

fleksiji in rotaciji, pri

rotaciji na svojo stran)

Levator scapulae (nagib

vstran na nasprotni

strani)

Scalenes (nagib vstran

na nasprotni strani)

Trapez zg. del (nagib

vstran na nasprotni

strani)

Subokcipitalne mišice

(nagib vstran na

nasprotni strani)

Globoki stabilizatorji

vratu (nagib vstran na

nasprotni strani)

Utesnitveni sindrom

akromio-

klavikularnega sklepa

Skapulotorakalne

poškodbe

Torakalni sindrom

Bolečine v spodnjem

delu hrbtenice

Motnje v delovanju

sakroiliakalnega

sklepa

Privzdignje

na ramena

Levator scapulae

Trapez (zg. del)

Trapez sp. del

Romboidi

Serratus anterior

Rotatorna manšeta

65

Ocena drže vratu pri gibanju

Pri oceni drže skozi gibanje kot je na primer hoja, se opazuje, če so ramena povešena in glava

pomaknjena naprej (Clark & Lucett, 2011).

5.2 Korektivna vadba za motnje v vratnem delu hrbtenice

Pri težavah v vratnem delu hrbtenice se za izboljšanje stanja ali celo odpravo bolečin in

nesorazmerij priporoča sistematično vodena vadba, ki vključuje vaje za razvoj gibljivosti

oziroma razteg mišic ter vaje za razvoj moči, koordinacije in vzdržljivosti. Razvoj gibljivosti

in vadba za moč, koordinacijo in vzdržljivost se priporoča pri bolečini v vratu z omejeno

gibljivostjo (cervikalgija, bolečina v torakalnem delu hrbta), bolečinami v vratu z glavoboli

(glavobol, cerviko kranialni sindrom) ter bolečino v vratu z motnjami gibljivosti in koordinacije

(zvin vratu/nihajne poškodbe) (Childs idr., 2008).

V nadaljevanju so predstavljene vaje za izboljšanje ali odpravo simptomatike v vratnem delu

hrbtenice pri asimetričnem nagibu ali glavi pomaknjeni naprej, ki sta lahko vzrok ali posledica

poškodb in bolečin v tem telesnem segmentu.

1. RAZTEG/VAJE ZA RAZVOJ GIBLJIVOSTI

Izvaja se vaje za razvoj gibljivosti s statično metodo vseh mišic vratnega dela, glede na motnjo

oziroma disfunkcijo pa se lahko izlušči ključne mišice za korekcijo motnje. Tako so za glavo

pomaknjeno naprej in držo glave izven središčne lege ključne mišice za razteg oziroma razvoj

gibljivosti sternocleidomastoid, levator scapulae in zgornji del trapezius mišice. Primeri za

razteg omenjenih mišic so na Sliki 35. Pri drži glave izven središčne lege se izvaja razvoj

gibljivosti mišic glede na značilnosti drže (sternocleidomastoid: stranski nateg vratu za

lateralno fleksijo in translacijo, pri rotaciji pa razteg na nasprotno stran (če je rotacija glave v

desno se izvaja vaje za razvoj gibljivosti levega sternocleidomastoida); levator scapulae:

stranski razteg; zg. trapez: stranski razteg). Vsak položaj se zadrži približno 30 sekund (Clark

& Lucett, 2011). Pri raztegu upogibalk vratu in zg. dela trapeza (lateralni nagib) mora biti vrat

ves čas v retrakcijskem položaju (Kurnik, 1999). Primer raztega upogibalk vratu ob hkratni

retrakciji je na Sliki 36.

66

Slika 35. Ključne mišice za razvoj gibljivosti s statično metodo raztegovanja. Z leve; levator scapulae, zg. trapez, sternocleidomastoid (osebni arhiv).

Slika 36. Razteg upogibalk vratu ob hkratni retrakciji (osebni arhiv).

2. AKTIVACIJA

Vaje so namenjene povečanju aktivacije v inhibiranih ali premalo aktivnih mišicah. Sprva se

izvaja izolacijske krepitvene vaje z izometričnim krčenjem za izboljšanje simptomatike. V

nadaljevanju so prikazane vaje pri bolečinah v vratu zaradi naprej pomaknjene glave. Vaje se

izvaja po 10-15 ponovitev, gib se izometrično zadrži za 2 sekundi in nato počasi popusti (4

sekunde), (Clark & Lucett, 2011). Prva vaja na Sliki 37 je namenjena globokim upogibalkam

vratu in se izvajajo z rekvizitom. V prikazanem položaju se izvaja retrakcijo vratu. Pri krepitvi

spodnjega dela trapeziusa z vzročenjem rok v leži na trebuhu, Slika 38, poskušamo imeti

67

iztegovalke kolka neaktivne. Primer krepitve iztegovalk vratu s posteriorno translacijo je na

Sliki 39.

Slika 37. Krepitev globokih upogibalk vratu s fit žogo (osebni arhiv).

Slika 38. Krepitev sp. trapeza z vzročenjem v leži na trebuhu (osebni arhiv).

Slika 39. Krepitev iztegovalk zg. dela hrbtenice s posteriorno translacijo (osebni arhiv).

68

Pri glavi pomaknjeni izven središčne lege oziroma pri asimetričnem nagibu so za aktivacijo

ključne naslednje mišice; sp. trapez in romboid (Slika 40), zg. trapez (Slika 41) in scalenus

(Slika 42). Izvajanje vaje na terapevtski žogi prisili vadečega, da zaradi zmanjšane stabilnost

uporabi mišice trupa in spodnjih udov, jih poveže in si s tem prepreči padec oziroma se

stabilizira. Pri vseh vajah se uporablja izometrična kontrakcija na nasprotni strani od asimetrije.

Vaje se izvaja po 10-15 ponovitev, gib se izometrično zadrži za 2 sekundi in nato počasi popusti

(Clark & Lucett, 2011).

Slika 40. Krepitev za sp. trapez in romboid: enoročno zaročenje/kobra na fit žogi (osebni arhiv).

Slika 41. Krepitev zgornjega dela trapeza z enoročnim vzročenjem (osebni arhiv).

69

Slika 42. Krepitev scalenes mišic z izometrično vadbo stranskega nagiba proti uporu (osebni arhiv).

Pri držni travmi se za kineziterapijo uporabljajo retrakcijske vaje. S to vajo se drža popravi,

bolečina pa se zmanjšuje premo sorazmerno z izboljševanjem drže (Kurnik, 1999).

Slika 43. Rtrakcijska vaja v sede (osebni arhiv).

Slika 43 prikazuje retrakcijsko vajo v sedečem položaju. Med sproščenim sedenjem in

pogledom usmerjenim predse se glavo počasi in enakomerno potiska navzad, dokler

70

posameznik zmore. Brado se medtem potiska navzdol, da lahko pogled ostane na istem nivoju.

Ko se doseže skrajna točka retrakcije se jo zadrži nekaj sekund in nato počasi vrne v izhodiščni

položaj. Pri vsaki ponovitvi je pomembno, da se doseže polna retrakcija. Vaja se izvaja 15-20

krat, trikrat dnevno (Kurnik, 1999).

Slika 44. Retrakcijska vaja v leže (osebni arhiv).

Vaja retrakcije v leže je na Sliki 44 in se izvaja na ravni površini, brez blazine pod glavo.

Medtem ko so ramena in glava sproščena se glavo potisne v podlago, sočasno pa brado navzdol,

pri čemer se glava oziroma vrat kot je le možno pomakne nazaj. Gib se v skrajni legi zadrži

nekaj sekund in nato sproščeno vrne v izhodiščni položaj. Pomembno je, da se gib vedno izvede

do polnega retrakcijskega položaja (Kurnik, 1999).

Pri rehabiltaciji vratu se izvaja vaje za krepitev vratnih mišic in mišic zgornjega dela prsne

hrbtenice in ramen. Za aktivacijo so zelo učinkovite tudi izometrične retrakcijske vaje s

pomočjo upora elastike, ki so na Sliki 45 in 46 (Page, Frank & Lardner, 2010).

Pri bolečem vratu, ki je posledica travme ali kroničnih bolečin v vratu in kjer ni očitnih znakov

asimetrije vratne muskulature se izvajajo kot aktivacija dinamične izometrične vaje za agoniste

in antagoniste (Page idr., 2010).

71

Slika 45. Izometrične vaje upogibalk vratu z uporabo elastike (osebni arhiv).

Slika 46. Izometrične vaje iztegovalk vratu z uporabo elastike (osebni arhiv).

3. INTEGRACIJA Z DINAMIČNIMI VAJAMI

Pri integracijskih vajah za izboljšanje simptomatike pri glavi štrleči naprej in pri asimetričnem

nagibu glave se vzdržuje retrakcija vratu pri različnih položajih/vajah. Vaja prikazana v

72

nadaljevanju, na Sliki 47 in 48, lahko služi tudi kot aktivacijska vaja mišic ramenskega obroča

ali pa za povezavo delovanja med vratnim in ramenskim delom. Ob retrakciji lahko gibe rok

povežemo med seboj ali pa izvajamo vsakega posebej. Izvajanje vaje na terapevtski žogi prisili

vadečega, da zaradi zmanjšane stabilnost uporabi mišice trupa in spodnjih udov, jih poveže in

si s tem prepreči padec oziroma se stabilizira. To gibanje se lahko oteži na različne načine

oziroma se retrakcijo vratnega dela hrbtenice uporabi pri drugih dinamičnih vajah (počep ali

vzpenjanje na klop z vzročenjem rok). Izvaja se 10-15 ponovitev s kontrolo gibanja (Clark &

Lucett, 2011).

Slika 47. Levo začetni položaj, desno vzročenje rok z retrakcijo vratnega dela. (osebni arhiv).

Slika 48. Levo retrakcija vratu s priročenjem rok (kobra), desno retrakcija z odročenjem rok (osebni arhiv).

4. STABILIZACIJA

Zaradi številnih mehanoreceptorjev je vratni del hrbtenice pomemben del propriocepcije.

Ljudje z motnjami v vratnem delu imajo primanjkljaje v propriocepciji, zato bi morala biti

tovrstna vadba del njihove rehabilitacije. Za kontrolo drže v tesni povezavi skrbijo vestibularni,

vizualni in proprioceptivni sistem. Zato vaje, kjer glava in oči delujejo skupaj za izvajanje

gibanja, izboljšujejo propriocepcijo vratu skozi izboljšavo povezav okulomotornih in

vestibulookularnih refleksov (Page idr., 2010). Sliki 49 in 50 kažeta primera stabilizacijskih vaj

73

namenjenih vratnemu predelu. Vaji lahko olajšamo ali otežimo s postavitvijo telesa in glave

glede na rekvizit.

Slika 49. Stabilizacija vratu s terapevtsko žogo v opori na roki v kleku (osebni arhiv).

Slika 50. Stabilizacija vratu v stoji z odročenjem (osebni arhiv).

74

6. SKLEP

Z diplomskim delom sem želel poglobiti znanje o vratni hrbtenici, njene značilnosti in

posebnosti, pogostejše poškodbe oziroma vzroke za bolečine v tem delu telesa in bolečine, ki

iz samega vratu izvirajo. Razširiti sem želel znanje o specifični vadbi namenjeni lajšanju

simptomov vratne hrbtenice, izboljšanju drže glave in vratu in s tem celega telesa. Za izbrani

naslov diplomskega dela sem se odločil zaradi splošnega nepoznavanja funkcioniranja vratu in

njegove pomembne vloge pri drži celotnega telesa in težav v drugih telesnih segmentih. Ti

velikokrat izvirajo iz vratu, saj ima položaj glave in s tem vrat, ki glavo nosi ključno vlogo za

pravilno razporeditev sil na hrbtenične krivine in s tem zdravo hrbtenico. Pričujoče delo je

razdeljeno na tri dele. Prvo poglavje je namenjeno anatomiji vratnega dela hrbtenice, drugo

poglavje poškodbam oziroma vzrokom bolečin in nepravilnosti v vratu, zadnje poglavje pa

predstavlja vadbo namenjeno različnim držnim nepravilnostim in vadbo po poškodbah tega dela

telesa.

Anatomsko gledano je vratna hrbtenica nekaj posebnega. Prvo in drugo vretence se zaradi

funkcije po obliki popolnoma razlikujeta od preostalih vretenc hrbtenice. Atlas ima obliko

obroča, ki mu zagotavlja površino na kateri leži glava, okretačeva posebnost pa je zob, ki

vertikalno štrli iz vretenca. Prvo in drugo vretence sta med seboj povezana ravno z zobom, ki

je »zataknjen« znotraj prvega vretenca in na katerem poteka rotacije glave na atlasu. Največji

del zasuka poteka ravno v sklepu med prvim in drugim cervikalnim vretencem, kjer glava in

prvo vretence delujeta kot eno. Največji delež upogiba in iztega poteka med lobanjo in atlasom.

Posebno je tudi sedmo vretence vratu, ki je največje in ki ga splošno prepoznamo po najdaljšem

trnu, ki je prosto viden. Funkcija tega velikega trna je preprečevanje prekomernega iztega.

Vratna vretenca so zaradi majhne teže, ki jo nosijo najtanjša, najtanjše pa so tudi medvretenčne

ploščice. Oblika vretenc in izredno močna muskulatura v katero je ovit vratni skelet omogočata

vratu veliko gibljivost, zaradi česar je vrat tudi eden najbolj kompleksnih predelov telesa. Delež

ljudi, ki jih pestijo bolečine v vratu se povečuje, težave pa s starostjo naraščajo. Od ljudi, ki so

izkusili bolečino v tem delu telesa jih je razmeroma veliko takšnih, ki se jim bolečina razvije v

kronično. Po številu obiskov v fizioterapevtskih ambulantah in po denarnih nadomestilih pa so

poškodbe vratne hrbtenice pri samem vrhu. Zaskrbljujoče je dejstvo, da je tkivo, ki povzroča

bolečine v vratu velikokrat neznano, ko pa je resna patologija enkrat izključena, navajajo

razloge za bolečine večinoma kot mehanske nepravilnosti v vratu ali pritisk na živčno korenino.

Velikokrat je bolečina, ki izvira iz vratu lahko prenesena na druge dele telesa po dermatomih

ali miotomih. Bolečine so prav tako lahko psihološkega ali sociološkega izvora. Ljudje, ki živijo

v stresnih situacijah imajo namreč večjo možnost za razvoj vratne simptomatike. Vratni del

hrbtenice je zelo kompleksen in ima velik vpliv na strukture nad in pod njim zato lahko

nepravilnosti tega dela telesa vodijo do poškodb ali motenj v drugih predelih. Drža glave in s

tem vratu ima namreč pomemben vpliv na držo celotne hrbtenice in s tem celega telesa. Eden

od mehanizmov uravnavanja, ki je povezan s tem je pelvo-okularni refleks. Pri držnih

nepravilnostih glave in vratu ter pri poškodbah ali boleznih vratne hrbtenice je vadba ključnega

pomena in jo imajo strokovnjaki kot nepogrešljiv in sestavni del zdravljenja, saj rehabilitacija

75

brez tega ni tako uspešna. Prav tako vadba za moč, gibljivost in propriocepcijo zmanjša možnost

razvoja bolečin v vratu. Mišična nesorazmerja so zelo pogost vzrok ali posledica težav z vratom,

za ta mišična nesorazmerja je pravilno indicirana vadba najboljše zdravilo.

Menim, da je poznavanje vloge vratu za zdravje celotne hrbtenice in s tem lokomotornega

aparata premalo izpostavljeno in obravnavano. Tudi ljudje, ki so v stroki ne poznajo dobro

problematike ali pa ji enostavno ne posvečajo dovolj pozornosti. Menim, da bi bilo potrebno

napraviti več raziskav na tem področju, saj je napram ostalim vadba namenjena vratni hrbtenici

nepoznana in nesistematizirana. V sodobnem času smo priča telesni inaktivnosti in načinu

življenja, ko se velik del časa zre v ekrane na različnih napravah. Pri tovrstnem obnašanju se

glava pomakne naprej. Če temu prištejemo še številne druge s travmo povezane poškodbe, ki

prav tako na primer zaradi števila prometnih nesreč naraščajo, lahko logično pričakujemo

čedalje več težav z vratno hrbtenico. Poškodbe, ki so posledica travme je velikokrat težko

preprečiti, prepreči pa se lahko poškodbe, ki so posledica slabe drže. V obeh primerih

potrebujemo pravilno in sistematizirano vadbo, ki je prilagojena držnim posebnostim

posameznika in s tem zmanjšanje ali celo odpravo bolečin, kot preventivo pred morebitnimi

težavami za lepo in ponosno držo.

76

7. VIRI

Baebler, B. (1999). Patofiziologija intervertebralnega diskusa vratne hrbtebtenice. (1999). V

V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str. 23-31). Ljubljana: Ortopedska klinika,

Klinični center.

Baker, E.W. (2010). Head and neck anatomy for dental medicine. New York: Thieme.

Bašić, D. (2011). Vloga medicinske sestre pri obravnavi pacienta s poškodbo ledvene hrbtenice

(Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede). Pridobljeno iz

https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=20989

Bland, J. H. (1987). Disorders of the cervical spine- diagnosis and medical management.

W.B. Saunders Company: Philadelphia, London, Toronto, Sydney, Tokyo, Hong

Kong.

Brecelj, J. (1999). Razvojne nepravilnosti vratne hrbtenice in pridobljena postranoglavost.

(1999). V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str. 71-81). Ljubljana:

Ortopedska klinika, Klinični center.

Calais-Germain, B. (2007). Anatomija gibanja. Ljubljana: Zavod EMANAT.

Childs, J.D., Cleland, J.A., Elliott, J.M., Teyhen, D.S., Wainner, R.S., Whitman, J.M., Sopky,

B.J., Godges, J.J. & Flynn. (2008). Neck Pain: Clinical Practice Guidelines

Linked to the International Classification of Functioning, Disability, and Health From

the Orthopaedic Section of the American Physical Therapy Association. Journal of

Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 2008; 38(9), A1-A34. Pridobljeno iz

http://www.jospt.org

Clark M. A. & Lucett S. C. (2011). NASM essentials of corrective exercise training.

Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins.

Cvetko, E. in Smerdu, V. (2010). Specialna anatomija glava in vrat. Ljubljana: Zdravstvena

fakulteta.

D`Ambrosia, Robert D. (1986). Musculoskeletal disorders: regional examination and

differential diagnosis (second edition). Lippincott company: Philadelphia, London,

Mexico City, New York, St. Louis, Sao Paulo, Sydney.

Godec, M. & Požlep, G. (1999). Zdravljenje cervikobrahialnega sindroma v ambulanti za

terapijo bolečine. V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str. 141-146).

Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

77

Herman, S., Antolič, V. in Pavlovčič, V. (2006). Ortopedija. Ljubljana: samozaložba.

Hlebš, S. (2014). Funkcionalna anatomija trupa. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta.

Karaiković, E. (1984). Kineziterapija. Sarajevo: Svjetlost, OOUR Zavod za udžbenike i

nastavna sredstva.

Koritnik, B. (1999). Konzervativno zdravljenje cervikalnega sindroma. V V. Pavlovčič (ur.),

Bolezni vratne hrbtenice (str. 119-125). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

Kralj, M. (1999). Diferencialna diagnoza bolečin v vratu. V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne

hrbtenice (str. 91-96). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

Kurnik, J. (1999). Zdravljenje funkcionalne bolečine - držne anomalije. V V. Pavlovčič (ur.),

Bolezni vratne hrbtenice (str. 165-178). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

Meznarič, M. (2010). Nevronska sestava spinalnih živcev. Pridobljeno iz http://www.mf.uni-

lj.si/dokumenti/3a71cd6212e4aec88b8df3e4eacab0a7.pdf

Pavlovčič, V. (1999). Nihajne poškodbe. V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str.

83-89). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

Page, P., Frank, C.C. & Lardner, R. (2010). Assessment and treatment of muscle imbalance:

the Janda approach. United States of America: Human Kinetics

Palastanga, N., Field, D. & Soames, R., (1998). Anatomy and human movement: structure and

function (third edition). Oxford: Butterworth-Heinemann.

Palastanga, N., Field, D. & Soames, R., (2006). Anatomy and human movement: structure and

function (fifth edition). Edinburgh, London, New York, Oxford, Philadelphia, St. Louis,

Sydney, Toronto: Butterworth-Heinemann Elsevier.

Popovič, M. (2003). Osnove funkcionalne anatomije lokomotornega sistema. Ljubljana: DZS.

Radosavljevič, D., Schara, K. & Vengust, R. (1999). Funkcionalna anatomija vratne hrbtenice.

V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str. 7-14). Ljubljana: Ortopedska klinika,

Klinični center.

Strojnik, V. (november, 2004). Vadba za moč in propriocepcijo v rehabilitacji. V J.Vidmar, E.

Dervišević, M. Čoh, V. Pavlovčič, M. Bilban in V. Hadžić (ur.), Sodobne metode

rehabilitacije športnikov (str. 37-40). Ljubljana: Fakulteta za šport.

Šimnic, L. (1999). Cervikalni sindrom. V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str. 111-

117). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

78

Todd, M. E. (2014). Misleče telo. Ljubljana: Emanat.

Vengust, R., Antolič, V. & Radosavljevič, D. (1999). Biomehanika vratne hrbtenice. V V.

Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str. 15-21). Ljubljana: Ortopedska klinika,

Klinični center.

Vidmar, J. (1992). Kinezioterapija. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Vrevc, F. (1999). Nestabilnost vratne hrbtenice. V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni vratne hrbtenice

(str. 83-89). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

Whiplash. (2016). Wikipedia. The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz

https://en.wikipedia.org/wiki/Whiplash_(medicine).

Zidar, J. (1999). Nevrološki vzroki bolečin v zgornjem udu in vratu. (1999). V V. Pavlovčič

(ur.), Bolezni vratne hrbtenice (str. 187-195). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični

center.

Zupanc, O. (1999). Klinični pregled bolnika z bolečino v vratu. (1999). V V. Pavlovčič (ur.),

Bolezni vratne hrbtenice (str. 33-57). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.