DIPLOMSKO DELO - CORE · političnega govora, kot ga srečujemo na sejah mestnih svetov. Delo prinaša s številnimi primeri podkrepljena spoznanja o značilnostih javne govorjene

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Simona Lobnik Ambrožič

Maribor, 2016

2

3

UNIVERZA V MARIBORU


Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

GRADUATION THESIS

GOVOR MARIBORSKIH MENEDŽERJEV

MED POSLOVNIMI SESTANKI

MARIBOR MANAGERS’ SPEECH IN BUSINESS MEETINGS

Mentorica: Kandidatka:

red. prof. dr. Irena Stramljič Breznik Simona Lobnik Ambrožič

Maribor, 2016

4

Lektorica:

Irena Potočar Papež, univ. dipl. pedag. in prof. slov. jez.

Prevajalec:

Tanja Dominko, univ. dipl. angl. in lit. komp.

5

ZAHVALA

»Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca« /…/« je misel Toneta Pavčka, ki me je vodila na poti do

cilja.

Zahvaljujem se mentorici diplomskega dela, dr. Ireni Stramljič Breznik, za podporo, čas, za

hiter in učinkovit odziv, strokovne usmeritve in vodenje na poti k cilju.

Hvala za motivacijo ter nasvete pred in v času nastajanja pričujočega diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi vsem menedžerjem, ki sem jih srečala in z njimi komunicirala na

poslovnih sestankih v času nastajanja diplomskega dela

in so mi pri tem vede ali nevede izjemno pomagali.

In velika hvala srčni družini – vam, Igor, Gašper, Urban, mama Irena, ata Jože, Hajdi, Jerneja,

ki nenehno verjamete vame in me podpirate na vseh mojih poteh

od začetka in vse do konca.

Iskrena hvala!

6

UNIVERZA V MARIBORU


IZJAVA

Podpisana Simona Lobnik Ambrožič, rojena 12. 3. 1976, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomska naloga z

naslovom GOVOR MARIBORSKIH MENEDŽERJEV MED POSLOVNIMI SESTANKI pri mentorici

dr. Ireni Stramljič Breznik avtorsko delo.

V diplomski nalogi so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni, besedila pa niso

prepisana brez navedbe vira.

Simona Lobnik Ambrožič

__________________________

Maribor, 2016

7

POVZETEK

Diplomsko delo GOVOR MARIBORSKIH MENEDŽERJEV MED POSLOVNIMI SESTANKI

predstavlja komunikacijo s poudarkom na poslovnem komuniciranju in sporočanju

menedžerjev.

Študija primera je osredotočena na analizo govora mariborskih menedžerjev, ki so na

vodilnih položajih nekaterih večjih podjetij s sedežem v Mariboru. Vsi obravnavani

menedžerji so na vodilnih položajih že vsaj 5 let, stari so med 35 in 55 let in vsi so

Mariborčani. Diplomsko delo obravnava njihovo komunikacijo in sporočanje med poslovnimi

sestanki ter razmislek o tem, koliko njihov govor vpliva na uspešnost poslovanja podjetja, v

katerem opravljajo eno najpomembnejših vlog.

Kot smo predpostavljali že v uvodu diplomskega dela, je komunikacija pri zunanjem oziroma

eksternem komuniciranju pomembna, še posebno, kadar navzven komunicirajo vodilni

menedžerji v podjetju. Predpostavko smo skozi diplomsko nalogo delno potrdili.

Javna podoba podjetja je izjemno pomembna za uspešen razvoj podjetja in lahko potrdimo,

da tudi zborna knjižna izreka menedžerjev vpliva na podobo podjetja v javnosti. Vsi

analizirani menedžerji/direktorji so namreč na svojem področju delovanja izjemno uspešni,

resda v svojem govoru uporabljajo mariborski pogovorni jezik, tudi na poslovnih sestankih,

vendar v manjšem obsegu. Skozi analizo smo ugotovili tudi, da spol in starost ne vplivata na

pravilno rabo knjižne izreke.

Skozi pričujoče delo smo potrdili predpostavko, da je za javno podobo podjetja in javno

podobo menedžerjev komunikacija navzven bistvenega pomena, zato smo ob koncu zapisali

še nekatera priporočila menedžerjem, da bi lahko govor na poslovnih sestankih še izboljšali.

KLJUČNE BESEDE: komunikacija, poslovna komunikacija, poslovni sestanki, kultura

govora, knjižni pogovorni jezik, mariborski pogovorni jezik.

8

ABSTRACT:

The graduation thesis MARIBOR MANAGERS’ SPEECH IN BUSINESS MEETINGS addresses

communication with an emphasis on the business communication of managers.

The case study focuses on the speech analysis of managers from Maribor who occupy

leading executive positions in larger companies incorporated in Maribor. All of the managers

in question have held their positions for at least 5 years, they are from 35 to 55 years of age,

and they are all residents of Maribor. The graduation thesis focuses on their communication

patterns during business meetings and asks to what degree their speech might affect the

successful business operations of the companies, in which they play a very prominent role.

As posited in the introduction to the graduation thesis, external communication is

particularly important when undertaken by a company’s leading managers. This hypothesis

was partly confirmed in the course of the analysis.

The public image of a company is extremely important for its successful development, and

we can confirm that proper pronunciation on the part of the manager does influence the

public’s perception of the company he or she represents. All the managers taken into

consideration are very successful in their respective fields, and although they do resort to

the colloquial language of the city of Maribor, they do not do so extensively. A further

analysis has determined that gender and age have no impact on proper pronunciation.

The graduation thesis confirms that external communication plays a crucial role in

constructing the public image of a company and its managers. Therefore, we have also

provided some guidelines for managers to help them further improve their speech in

business meetings.

KEYWORDS: communication, business communication, business meetings, culture of

speech, colloquial language, colloquial language of Maribor.

9

KAZALO VSEBINE

1 UVOD……………………………………………………………………………………………………………..……11

1.1 Predstavitev problema in izhodišča za delo…………………………………………..…………11

1.2 Namen diplomskega dela, cilji in predpostavke.………………………………………………11

1.3 Predvidena metodologija dela……………………………………………………………………...…12

1.4 Priročniki in knjige, ki usmerjajo jezikovno rabo v javnem sporočanju………….….13

2 KOMUNICIRANJE ALI SPOROČANJE….………………………………………………………………..17

2.1 Vrste sporočanja ali komuniciranja…………………….…………………………..………………22

2.1 Oblike komuniciranja ali sporočanja.………………………………..………………………….….23

2.2 Načini komuniciranja ali sporočanja……………………….………………..………………….….24

3 POSLOVNO SPOROČANJE……………………….………………………………………………………….26

3.1 Vrste poslovnega sporočanja……..…………………..………….……………………………………27

3.2 Poslovni pogovor in poslovni sestanek………………………………………………………..….28

3.3 Cilji, strategije in uspešnost poslovnega sestanka……….……………………………………32

3.4 Pomen vplivanja na poslovnih sestankih…………………………………………………………32

3.5 Temeljne veščine poslovnega komuniciranja………………………………………………..…33

4 KULTURA GOVORA……………..………………….…………………………………………….……………37

4.1 Jezik, govor in govorica…………………………………..………………………………………………37

4.2 Jezikovna kultura…………………………………………………………………………………………...39

4.3 Zvrstnost slovenskega jezika..…………………………………..………………….…………………41

5 ŠTUDIJA PRIMERA………….……………………………….…………………………………………………..52

5.1 Vzorec………………..………………………………………………………………...………………………..52

5.2 Način izvedbe…………………………………………………………………………..…………………….52

5.3 Način transkripcije posnetih pogovorov………………………………………………………….53

5.4 Gradivo za analizo, zapisano po posnetkih………………………………………………………55

5.5 Skupna analiza govora……………………………………………………………………………………81

10

6 SKLEP…………………………………………………………………………………………………..…………….90

6.1 Povzetek ugotovitev………………………………………….…………………..……………………….90

6.2 Predlagane rešitve…………………………………………………………………………………………92

7 LITERATURA IN VIRI…………………………………………………………………………..……………..93

11

1 UVOD

1.1 Predstavitev problema in izhodišča za delo

Predpogoj za uspešno poslovanje je obvladovanje veščin komuniciranja. Pravilna

komunikacija in raba knjižnega jezika sta še posebej ključni, kadar menedžerji komunicirajo

navzven, z javnostmi. Menedžer namreč z okoliščinam primernim govorom in rabo knjižnega

jezika pomembno predstavlja podjetje v širši javnosti. Pri tem ni pomembno zgolj kaj, pač pa

predvsem, kako nekaj pove.

V diplomskem delu se bomo osredotočili na komunikacijo, pomen povedanega in analizo

govora posameznega menedžerja.

1.2 Namen diplomskega dela, cilji in predpostavke

Namen diplomskega dela je ugotoviti, ali sta ustrezna komunikacija in zborna knjižna izreka

pomembni za javno podobo podjetja in podobo menedžerja v javnosti. Ob tem bomo

analizirali, kako se to kaže v govoru posameznika in kakšni so skupni izsledki.

Cilji diplomskega dela:

> pojasniti pojem komuniciranja in razložiti pomen eksternega komuniciranja;

> pojasniti razliko med internim komuniciranjem in eksternim komuniciranjem;

> predstaviti vlogo in pomen sestankov pri eksternem komuniciranju;

> analizirati veščine komuniciranja in vpliv govora menedžerja na javno podobo

podjetja;

> analizirati govor na praktičnih primerih;

> ugotoviti pomanjkljivosti v govoru in komunikaciji ter predlagati načine za izboljšave.

Predpostavljamo lahko, da se bo vnovič izkazalo, kakšno težo ima komunikacija, še posebej,

kadar komunicira vodilni menedžer posameznega podjetja. Javna podoba podjetja je namreč

ključna za uspešen razvoj podjetja, k čemur veliko pripomore prav komunikacija z javnostmi

oziroma eksterna komunikacija.

12

V diplomskem delu bomo tako analizirali komunikacijo in sporočanje vodilnih menedžerjev

na mariborskem področju, obenem pa bomo analizirali govor posameznika. Skušali bomo

oceniti vpliv obvladovanja veščin komuniciranja, okoliščinam primernega govora in rabe

knjižnega jezika na uspeh podjetja.

Predpostavke diplomskega dela

> Predpostavljamo, da veščine komuniciranja in sporočanja, okoliščinam primeren

govor in raba knjižnega jezika pomembno vplivajo na uspešno javno podobo podjetja.

> Predpostavljamo, da večina menedžerjev pri eksterni komunikaciji ne daje velike teže

okoliščinam, primernemu govoru in rabi knjižnega jezika.

> Predpostavljamo, da bomo zaznali velika odstopanja od knjižnega jezika.

> Predpostavljamo, da vsak posameznik lahko izboljša način komuniciranja in

izgovarjavo ter s tem pripomore k pozitivnejši prepoznavi podjetja v javnosti.

1.3 Predvidena metodologija dela

Diplomsko delo bo sestavljeno iz teoretičnega in raziskovalnega dela.

V teoretičnem delu bomo uporabili:

> deskriptivno oziroma opisno metodo (opisali bomo dejstva),

> metodo klasifikacije (definirali bomo nekatere ključne pojme),

> metodo kompilacije (uporabili bomo že opisana javna stališča, sklepe, rezultate in

spoznanja že uveljavljenih strokovnjakov in drugih avtorjev).

V raziskovalnem delu pa bomo uporabili:

> kvalitativno metodo (izvedli bomo intervjuje s posameznimi menedžerji, vendar

zaradi varovanja osebnih podatkov identitete intervjuvancev ne bomo razkrili),

> metodo analize (zbrane posnetke bomo analizirali).

13

1.4 Priročniki in knjige, ki usmerjajo jezikovno rabo v javnem sporočanju

Naredili smo izbor priročnikov in knjig, ki usmerjajo jezikovno rabo v javnem sporočanju.

Seznam je razvrščen po letnici izida, od najzgodnejših naprej. Hiter pregled pokaže, da se več

avtorjev ukvarja z zapisano, manj pa z javno govorjeno besedo.

Avtor Naslov Vrsta Leto

Vrsta

sporočanja

Bajt, Drago Pišem, torej sem Priročnik 1994

Pisno

Strokovni priročnik je namenjen vsem, ki pišejo besedila za javno objavo, da bi znali samostojno pripraviti in

oblikovati različne vrste pismenih sestavkov za javno rabo. Sestavljen je iz treh razmeroma samostojnih

poglavij: Od zamisli do objave, Neleposlovne besedilne vrste in Vzorci besedilnih vrst. Avtor se v priročniku

osredotoči na stilistiko jezika in umetnost pisanja.

Šimenc, Stanko Pisno sporočanje za vsakdanjo rabo Priročnik 1996

Pisno

Priročnik bralca uči, kako naj pravilno pisno sporoča v vsakodnevni rabi. Loči med zasebnim in uradnim

dopisovanjem. Kaže, kako pravilno naslovimo osebo, kadar ji pišemo zasebno in kadar ji pišemo uradno. Uči,

kako pravilno postavimo ločila, kadar naslavljamo in kako zaključimo pisna sporočila. Bralcu pomaga s

konkretnimi vzorci dopisov in drugih uradnih zapisov.

Mihelec, Nada Pisno sporočanje v odnosih z javnostjo

Diplomsko

delo 1998

Pisno

Avtorica v diplomskem delu izpostavlja pisne odnose z javnostjo, predvsem novinarske zvrsti: reportažo,

intervju, portret ter internet, novinarstvo in marketing. Osredotoči se na pomen, ki ga imajo kakovostni

odnosi z zunanjimi javnostmi na dobro ime posameznega podjetja, ob tem pa še na načine izvajanja odnosov

z različnimi javnostmi.

14

Vodopivec, Milan

Kako raziskujem, pišem, nastopam:

sporočilna tehnika pisanja

Strokovna

monografija 2004

Pisno

Govorno

Avtor se v monografiji osredotoči na sporočilno tehniko pisanja, kreativnost in retoriko. V monografiji so

zbrani vzorci pisnih sporočil, da lahko bralec samostojno pripravi pisni zapis, ter nasveti za učinkovit govorni

nastop.

Krajnc, Mira

Besedilne značilnosti javne

govorjene besede

Znanstvena

monografija 2005

Govorno

Avtorica se v monografiji loteva aktualnega problema analiziranja pripravljenega, deloma spontanega javnega

političnega govora, kot ga srečujemo na sejah mestnih svetov. Delo prinaša s številnimi primeri podkrepljena

spoznanja o značilnostih javne govorjene besede. Monografija je lahko v pomoč vsem, ki potrebujejo zbrana

in stavčnofonetično obdelana govorjena besedila.

Valh Lopert, Alenka Kultura govora na Radiu Maribor

Znanstvena

monografija 2005

Govorno

Monografija prinaša analizo značilnosti govorjenih oddaj na Radiu Maribor. Natančno je predstavljen vpliv

jezika okolja na poklicne govore s predpostavko, da je ta opaznejši pri spontanem govoru kot pa pri branih

besedilih. Monografija predstavlja pomemben slovenistični raziskovalni dosežek na področju govorjene rabe

jezika.

Marc, Darinka

Torkar - Papež, Katarina

Kultura govorjene in zapisane besede

ali retorika za današnjo rabo Priročnik 2006

Pisno

Govorno

Priročnik najprej teoretično predstavlja posamezne sporazumevalne dejavnosti, obravnavo pa dopolnita

poglavji o prepričevanju in kritičnem presojanju. Teoretični opisi se nadaljujejo v ponazorilo ali razlago, ob

koncu vsakega poglavja pa so praktične vaje, ki so lahko bralcu v korist, saj lahko s pomočjo priročnika

samostojno pripravi in izvede svoj govorni nastop.

15

Forte, Kristina

Poslovno komuniciranje vodstvenega

kadra v gospodarskih družbah

Diplomsko

delo 2007

Pisno

Avtorica v diplomskem delu na podlagi raziskave ocenjuje sposobnosti komuniciranja vodstvenega kadra v

gospodarskih družbah. Analizira, koliko so vodilni delavci pri poslovnem komuniciranju uspešni. Delo je

zapisano kot priporočilo in pripomoček, da bi lahko bili vodilni menedžerji pri komunikaciji uspešnejši in bi

hitreje in lažje usvojili tehnike ter veščine učinkovitega poslovnega komuniciranja.

Pavlin - Povodnik, Marta

Kako naj napišem:

priročnik za pisno sporočanje Priročnik

2010

Pisno

V priročniku najdemo vzorce, s pomočjo katerih lahko bralec kar najhitreje samostojno napiše opravičilo,

pritožbo, reklamacijo, življenjepis ... Ob tem so primeri za krajša besedila, kot so voščilo, čestitka, zahvala,

potrdilo, izjava in druge. Besedilne vrste so najprej na kratko predstavljene, sledijo primeri besedil.

Jernejčič, Andreja

Skrivnosti javnega nastopanja:

priročnik za vsakogar Priročnik 2012

Pisno

Govorno

Avtorica v priročniku predstavi osnovna načela učinkovitega javnega nastopa, opozori na pomembnost

nebesedne komunikacije, govorne komunikacije in moči predpriprave. Osredotoči se na komuniciranje z

novinarji in niza praktične vzorce odzivanja na različne javne nastope v medijih, na predavanjih, pred stranko.

Zapiše tudi formulo uspešne predstavitve, da bi bralec lahko sam pripravil učinkovit nastop.

Valh Lopert, Alenka

Med knjižnim in neknjižnim

na radijskih valovih v Mariboru

Znanstvena

monografija 2013

Govorno

Monografija je usmerjena v jezikovno kulturo nacionalnega Radia Maribor, ki ga primerja s komercialnim

Radiem City. Analizira besedila obeh radijskih postaj in daje poudarek ugotavljanju elementov neknjižnega

mariborskega pokrajinskega pogovornega jezika v prosto govorjenih in branih oddajah poklicnih in

nepoklicnih govorcev.

16

Šeruga - Prek, Cvetka

Antončič, Emica

Slovenska zborna izreka:

priročnik z vajami za javne govorce Priročnik 2014

Govorno

Sodobni pravorečni priročnik je namenjen javnim govorcem, ki govorno nastopajo v javnosti in naj bi ob tem

uporabljali zborno (knjižno) izreko. Osnovno vodilo je zborno izreko približati čim širšemu krogu uporabnikov.

Priročnik skuša zapletena pravila v preprostejši in karseda nazorni obliki približati uporabnikom, ki niso

slovenisti.

Potočar Papež, Irena

Jezikovna odličnost:

priročnik na vsaki pisalni mizi Priročnik 2015

Pisno

Avtorica se v priročniku osredotoči na pisno komuniciranje v slovenskem jeziku. Naniza številne vzorce

dopisov in vabil, ne pozabi niti na jezikovni bonton. Ob tem pa se ukvarja z jezikovnimi in slovničnimi pravili, ki

jih moramo poznati, kadar pisno komuniciramo in sporočamo. Avtorica izhaja iz prakse in prav tako bralcu

ponuja primere za prakso.

Hiter pregled nam pokaže, da je več predstavljenega gradiva osredotočenega na zapis,

sporočilnost in jezikovno analizo zapisane besede, manj avtorjev se ukvarja z javno

govorjeno besedo. Izjemno malo pa je gradiva, ki se ukvarja z javno govorjeno besedo v

poslovnem svetu. Prav zato v pričujočem diplomskem delu analiziramo govorno sporočanje

mariborskih menedžerjev na poslovnih sestankih. Pri tem se bomo osredotočili na povezavo

med zborno (knjižno) izreko in uspešnostjo oziroma ugledom posameznega podjetja v

javnosti.

17

2 KOMUNICIRANJE ALI SPOROČANJE

Po Enciklopediji slovenskega jezika sta komunikacija in sporočanje sopomenki, ki pomenita

dajanje predmetnosti kot delu zavesti govorično obliko obstajanja. Najpogostejše je

jezikovno sporočanje, kjer se sporočanjska dejavnost materializira v zapletenem sestavu

besednih znamenj in njihovih medsebojnih zvez vse do končnega besedila kot najvišje

pomenonosne ravnine jezikovne zgradbe (Toporišič 1992: 298).

Sporočanje je tvorjenje in sprejemanje sporočil za prenos obvestil, je zapisano v poglavju o

sporočanju v Slovenski slovnici. Sporočila so predvsem bolj ali manj zapletena jezikovna

znamenja, ki nastanejo tako, da njihov tvorec za izražanje stvarnosti uporablja jezikovno

zgradbo, primerno izbranemu besedilu, prenosniku in naslovniku. Vse se dogaja v danih

okoliščinah. Sporočanje je zapleten potek, v katerem aktualizirana stvarnost po tvorčevi

dejavnosti najprej dobi jezikovno obliko, ta pa se nato po naslovnikovi dejavnosti vzpostavlja

v njegovi zavesti (Toporišič 2000: 695).

Osrednje mesto v sporočanju zavzema besedilo, pri čemer je beseda množica glasov oziroma

črk. Poleg besednega sporočanja imamo še pomožna (Toporišič 2000: 695–696):

> z izrazom obraza (mimika),

> s kretnjami z rokami, glavo, nosom (gestika),

> z jakostjo dotika, otipa (prim. objemanje, božanje, tepenje),

> s premikanjem telesa (prim. ples),

> z znaki, barvami.

Beseda komuniciranje (communicare) izhaja iz latinščine in pomeni razpravljati, vprašati za

nasvet oziroma posvetovati se. Pomeni, da s komuniciranjem udeleženci izmenjujejo

informacije, znanje in izkušnje. Komuniciranje je proces sporazumevanja, katerega bistvo je,

da so osebe v komunikacijskem procesu med seboj uglašene, da lahko dosežejo namen in cilj

komuniciranja (Možina idr. 2004: 20).

18

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ: 1994) je beseda komunicirati opredeljena kot

»izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se«, komunikacija pa kot

»komunikacijsko sredstvo, ki omogoča izmenjavo oziroma posredovanje informacij«.

Velikokrat besedo komunicirati enačimo z besedo sporočati, ki po SSKJ pomeni »narediti, da

nekdo nekaj izve oziroma se z nečim seznani«.

Ali je torej prav komunicirati ali sporočati, je bilo tudi vprašanje izrazoslovnih razprav. Glede

na rabo temeljnih izrazov komunicirati, komuniciranje, komunikacija, komunikacijski v vedi,

ki se imenuje komunikologija, jezikoslovci dajo prednost slovenskim poimenovanjem, kot jo

je deloma v svoji Slovenski slovnici uvedel že Toporišič: sporočati, sporočanje, sporočilo,

sporóčanjski (Kalin Golob 2000: 187–194) ob besedi sporočanje, tako za pokušino in kot

ustreznejšo možnost uporabijo sosporočanje.

Vendar se strokovnjaki komunikologi še niso dokončno odločili za najprimernejšo verzijo

sporočanje ali sosporočanje. Razprava je pokazala, da je sporočanje res slovenska ustreznica

za komunikacijo, ki pa še naprej ostane rabljena v pomenu: komunikacija kot sredstvo,

objekt, po katerem je možno premikanje iz enega kraja v drugega: ta cesta je edina

komunikacija, ki omogoča dostop v mesto; gozdne komunikacije; javne komunikacije;

strokovnjak za komunikacije in pa s prilastkom sredstvo, ki omogoča izmenjavo,

posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: moderne komunikacije; uporabljajo

različne komunikacije (Kalin Golob 2000: 187–194).

Prav tako naj bi ostal izraz za poimenovanje vede: komunikologija (npr. študij/študent

komunikologije) in pridevnik, ki se nanaša nanj komunikološki (npr. komunikološke

raziskave). Toporišič je res predlagal slovensko ustreznico sporočanjeslovje in iz nje izpeljani

pridevnik sporočanjesloven, vendar so se jezikoslovci v razpravi strinjali, da sta izraza manj

primerna. Tako je bolje, da ohranimo besedo komunikologija (Kalin Golob 2000: 187–194).

Slika 1: Kaj je komunikacija (Fink idr

Komuniciramo že od rojstva in nenehno

okoljih in z različnimi deležniki/posamezniki. Komuniciranje je zelo razširjeno in

povezano z našim življenjem

preprosto danega. Zelo pogosto se tako ne

komunikacija. Vpliva namreč na vsa področja našega življenja,

okolju (Možina idr. 2004: 20).

Večinoma smo sami prepričani, da smo dobri v komuniciranju in da je to veščin

kar prirojena (Kosi 2009: 27). Običajno pa se izkaže, da potrebujemo na področju

komuniciranja še veliko vaje in usvojenih veščin.

Sporočanje je odnos med enim ali več posamezniki. Skozi vzpostavljen odnos udeleženci

stopijo v komunikacijski proces, ki je ključen

informacij. Informacija od pošiljatelja do prejemnika potuje po komunikacijski poti.

Sporočanjsko oziroma kom

sporočilo, prejemnik in povratna informacija

in ga posreduje (informacija mora biti jasna in razumljiva

določen), prejemnik pa oseba, ki ji je sporočilo namenjeno.

sporočilo od pošiljatelja do prejemnika. Sporočilo

(Fink idr. 2009: 5)

že od rojstva in nenehno. Komuniciramo v različnih situacijah, raznolikih

nimi deležniki/posamezniki. Komuniciranje je zelo razširjeno in

povezano z našim življenjem. Tako ga prepogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega in

Zelo pogosto se tako ne zavedamo izrednega pomena, ki ga

. Vpliva namreč na vsa področja našega življenja, v zasebn

Večinoma smo sami prepričani, da smo dobri v komuniciranju in da je to veščin


komuniciranja še veliko vaje in usvojenih veščin.

je odnos med enim ali več posamezniki. Skozi vzpostavljen odnos udeleženci

proces, ki je ključen, saj udeležencem omogoča pomemben pretok


omunikacijsko pot (komunikacijski kanal) tvorijo

povratna informacija. Pri tem je pošiljatelj oseba, ki ustvari sporočilo

in ga posreduje (informacija mora biti jasna in razumljiva, cilj sporočila mora biti

določen), prejemnik pa oseba, ki ji je sporočilo namenjeno. Po komunikacijsk

sporočilo od pošiljatelja do prejemnika. Sporočilo je informacija, ki jo pošiljatelj posre

19

v različnih situacijah, raznolikih

nimi deležniki/posamezniki. Komuniciranje je zelo razširjeno in tesno

jemljemo kot nekaj samoumevnega in

zavedamo izrednega pomena, ki ga ima

zasebnem in poslovnem

Večinoma smo sami prepričani, da smo dobri v komuniciranju in da je to veščina, ki nam je


je odnos med enim ali več posamezniki. Skozi vzpostavljen odnos udeleženci

saj udeležencem omogoča pomemben pretok


tvorijo: pošiljatelj,

je pošiljatelj oseba, ki ustvari sporočilo

, cilj sporočila mora biti natančno

omunikacijski poti potuje

informacija, ki jo pošiljatelj posreduje

prejemniku. Pogoj za uspešn

posreduje, kot tudi zmožnost prejemnika, da ga sprejme (Možina idr

Jezikoslovci so v razpravi uporabili domače izraze tudi za posamezne dejavnike sporočanja.

Tako so namesto komunikatorja

izraz prejemnik. Znova so predlagali nov izraz, ki pa bi lahko nadomestil

oziroma pomeni enega in drugega, tj.

sprejemljiv termin, čeprav ga nekateri imenujejo

Slika 2: Komunikacijska pot ali komunikacijski kanal

Iz navedenega modela je torej razvidno, da o komuniciranju lahko govorimo, ko informacija,

ki smo jo posredovali, doseže prejemnika, ki mu je namenjena, obenem pa pri pošiljatelju

sproži povratno informacijo ali reakcijo.

Če ni reakcije prejemnika informacije, ne vemo, ali je informacija dosegla naslovnika.

Reakcija je lahko različna: v skladu ali pa v nasprotju s p

sprožimo z namenom, da dobimo odziv in

moremo govoriti, če ne sodelujeta vsaj dve osebi. Informacija je pogoj komuniciranja in mora

biti ciljno naravnana. Pošiljatelj in pr

komuniciranja se zaključi takrat, ko pošiljatelj dobi

od tistega, kateremu je bilo sporočilo

Pogosto se zgodi, da sporočanje ni ne učinkovito in ne uspešno.

jasni, v nasprotnem primeru lahko pride do

no komunikacijsko pot je sposobnost pošiljatelja, da sporočilo

posreduje, kot tudi zmožnost prejemnika, da ga sprejme (Možina idr. 2004: 50


komunikatorja sprejeli termin sporočevalec in namesto recipienta

so predlagali nov izraz, ki pa bi lahko nadomestil

pomeni enega in drugega, tj. sosporočevalec. Sporočanjski kanal

sprejemljiv termin, čeprav ga nekateri imenujejo prenosnik (Kalin Golob 2000: 187

nikacijska pot ali komunikacijski kanal (Možina idr. 2004: 51)


doseže prejemnika, ki mu je namenjena, obenem pa pri pošiljatelju

sproži povratno informacijo ali reakcijo.

ni reakcije prejemnika informacije, ne vemo, ali je informacija dosegla naslovnika.

Reakcija je lahko različna: v skladu ali pa v nasprotju s pričakovanji in interesi. Komunikacijo

sprožimo z namenom, da dobimo odziv in vrnitveno sporočilo. O komuniciranju torej ne


biti ciljno naravnana. Pošiljatelj in prejemnik morata imeti od tega določene koristi. Proces

komuniciranja se zaključi takrat, ko pošiljatelj dobi vrnitveno sporočilo od prejemnika, torej

o sporočilo poslano (Kosi 2009: 20).

anje ni ne učinkovito in ne uspešno. Biti moramo dosledni in

v nasprotnem primeru lahko pride do komunikacijskega šuma, kar pomeni

20

je sposobnost pošiljatelja, da sporočilo

2004: 50–51).


recipienta strokovni

so predlagali nov izraz, ki pa bi lahko nadomestil z besedo oba

kanal je še vedno ostal

(Kalin Golob 2000: 187–194).


doseže prejemnika, ki mu je namenjena, obenem pa pri pošiljatelju

ni reakcije prejemnika informacije, ne vemo, ali je informacija dosegla naslovnika.

ričakovanji in interesi. Komunikacijo

. O komuniciranju torej ne


ejemnik morata imeti od tega določene koristi. Proces

od prejemnika, torej

moramo dosledni in

, kar pomeni, da se

osnovno sporočilo začne izgubljati ali dobi drugačen pomen. Pogosto je emocionalne ali

socialne narave. Velikokrat smo vzrok

komunikacijskem procesu, saj dodajamo znane vzorce ali pomene slišanemu, s čemer

spreminjamo osnovni pomen glede na predvidevanja ali pretekle izkušnje (Možina idr

53).

Ista beseda lahko zaradi šuma oziroma motnje v komunikaciji nosi popolnoma

Zatajila je torej pot sporočila po komunikacijsk

ni prišlo. Sporočilo se popači in prejemnik prejme drug

pošiljatelj.

Slika 3: Pot sporočila s šumom v komunikaciji

ŠUM V

KOMUNIKACIJI

Bistveno pri jasni komunikaciji

Kadar sporočamo nejasno, ko ne razumemo pomena povedanega, pomene

različno dojemamo, pogosto

komunikacija po definiranem komunikacijskem kanalu je tako osnova zdravega odnosa v

sporočanju na kateri koli ravni


rat smo vzrok za šume v komunikaciji sami udeleženci v


spreminjamo osnovni pomen glede na predvidevanja ali pretekle izkušnje (Možina idr

šuma oziroma motnje v komunikaciji nosi popolnoma

pot sporočila po komunikacijskem kanalu s povratno informacijo, do katere

se popači in prejemnik prejme drugačno sporočilo, kot jo je posredoval

ot sporočila s šumom v komunikaciji (Možina idr. 2004: 52)

Bistveno pri jasni komunikaciji, sporočanju brez šumov pa je, da se izognemo konfliktom.

amo nejasno, ko ne razumemo pomena povedanega, pomene

pride do šuma, ta pa nazadnje lahko vodi v


ravni.

21


v komunikaciji sami udeleženci v


spreminjamo osnovni pomen glede na predvidevanja ali pretekle izkušnje (Možina idr. 2004:

šuma oziroma motnje v komunikaciji nosi popolnoma drug pomen.

kanalu s povratno informacijo, do katere

kot jo je posredoval

brez šumov pa je, da se izognemo konfliktom.

amo nejasno, ko ne razumemo pomena povedanega, pomene in odnose

odi v konflikt. Jasna


22

Definicij komunikacije in komuniciranja je veliko. Komuniciranje je prenos splošno sprejetih

in razpoznavnih simbolov, prek katerih se prenašajo informacije (Florjančič 2000). Bistveno je

za obstoj in razvoj posameznika ali organizacijo. Spremlja nas povsod – doma, v službi,

prostem času, med prijatelji, znanci, tudi živalmi skozi vse življenje (Kavčič 2000).

Komuniciranje je tako zelo razširjeno in povezano z življenjem, ki ga živimo, da nam

predstavlja nekaj vsakodnevno samoumevnega. Prav to pa po drugi strani botruje dejstvu,

da mu ne namenimo dovolj pomena, ki ga ima na vseh področjih našega življenja in bivanja,

a ga ne izkoristimo v polni meri (Možina idr. 1995).

Če povzamemo (kot je zapisano še v Enciklopediji slovenskega jezika), sta komunikacija in

sporočanje sopomenki. Tako ju bomo uporabljali tudi v pričujočem diplomskem delu.

2.1 Vrste sporočanja ali komuniciranja

Komunikacijo ločimo po več merilih glede na (Fink idr. 2009: 9):

> OBLIKO/SIMBOLE: besedno, nebesedno;

> RAZDALJO: neposredno (direktno iz oči v oči) in posredno (indirektno na daljavo,

prek telefona, skypa, faksa, direktne pošte idr.);

> SMER: enosmerno, dvosmerno, večsmerno;

> UDELEŽENCE/UPORABLJENE POTI:

intraosebno/intrapersonalno (posameznik komunicira sam s seboj, v mislih),

medosebno/interpersonalno (med dvema ali več osebami, pogovor,

sestanek),

skupinsko (skupine komunicirajo med seboj).

organizacijsko (vloge udeležencev, pravila organizacije),

javno (mediji, eksterne javnosti);

23

> MODALITETO/VRSTO ZAZNAVNEGA KANALA: VAKOG (vizualno – vid, avditivno –

sluh, kinestetično – občutki, olfaktorno – vonj, gustatorno – okus).

2.2 Oblike komuniciranja ali sporočanja

Pri komuniciranju oziroma sporočanju je bistvenega pomena način, sredstvo oziroma oblika

sporočanja. Komuniciranje razdelimo v pet skupin: pisana beseda, govorjena beseda,

simbolična govorica, vidne podobe in multimedija. Pomembno pa je, da pri obliki

komuniciranja upoštevamo namen oziroma cilj, pomen oziroma vsebino in odnos, komu je

sporočilo namenjeno (Možina idr. 2004: 90).

Po definiciji C. Blanche - Benveniste predstavljata govorjeni jezik in zapisana beseda dva

različna svetova. V sodobnem času se oba svetova prepletata. Zapisana beseda vpliva na

govorjeni jezik, govorjeni jezik pa vstopa v tiskana besedila in književnost. Ta dva položaja

lahko pojasnimo s pojmoma 'poknjiženje' in 'oralizacija' pisnega jezika (Schlamberger Brezar

2012).

Slika 4: Primeri in uporabnost različnih oblik komuniciranja (Možina idr. 2004: 91)

OBLIKE

KOMUNICIRANJA

PRIMERI UPORABNOST

Pisana beseda Pisma, poročila, zapiski, besedila, knjige … Enostavna, dostopna, obstojna, široko

uporabna.

Govorjena beseda Pogovori, intervjuji, osebna srečanja,

sestanki, govori, predavanja …

Izmenjava podatkov, informacij.

Najpogostejša v podjetjih. Osebna,

hitra in neposredna.

Simbolična govorica Kretnje, gibi, mimika, ton, tišina, gibanje … Izjemno pomembna za celotno

razumevanje.

Vidne podobe Vizualna sporočila, fotografije, risbe,

ilustracije, kolaži, sheme …

Vidna sporočila za lažje razumevanje.

Multimedija (IT) Televizija, radio, revije, prospekti, internet,

intranet, prenosni telefoni, digitalne

kamere …

Uporabni, če dopolnjujejo druge.

Možnost različnih pristopov za javno

rabo ali v podjetju.

2.3 Načini komuniciranja ali sporočanja

Kako komuniciramo oziroma sporočamo

naših pristojnosti oziroma kompetenc in od sredstev, ki jih imamo na razpolago za

komuniciranje (Kosi 2009: 6).

Komuniciramo lahko besedno ali nebesedno. Besedno: govorno ali pisno.

Govorno obsega nagovore, po

več osebami, pisano pa se prenaša z zapisano besedo, simboli, risbami ali kako drugače.

Nebesedno pa ne poteka niti v pisni niti v govorni obliki

ki jo nosimo, vonj, prostor idr. (Možina idr

Slika 5: Načini komuniciranja (Možina idr

ali sporočanja

oziroma sporočamo, je odvisno od izbranega načina komuniciranja, od


Komuniciramo lahko besedno ali nebesedno. Besedno: govorno ali pisno.

pogovore med dvema ali več osebami, hkratno komuniciranje z


Nebesedno pa ne poteka niti v pisni niti v govorni obliki, pač pa skozi govorico telesa, obleko,

ostor idr. (Možina idr. 2004: 54–55).

(Možina idr. 2004: 55)

24

izbranega načina komuniciranja, od


no komuniciranje z


pač pa skozi govorico telesa, obleko,

25

V poslovnem komuniciranju zgolj na videz prevladuje besedno komuniciranje. Dejanska slika

je drugačna. Najmanjši, komaj 7-odstotni, delež ima pomen besed, 38-odstotni delež

zavzema zvok (ritem, glasnost, dinamika) in kar 55-odstotni delež odpade na nebesedno

komuniciranje in govorico telesa (drža, kretnje, mimika, pogled, prostor, čas, otip, vonj idr.).

Besedno sporočanje tudi veliko lažje obvladujemo kot nebesedno (Možina idr. 2004: 55).

Slika 6: Komuniciranje (Možina idr. 2004: 55)

26

3 POSLOVNO SPOROČANJE

Videli smo že, da način, na katerega sporočamo, sooblikuje nas same in naš odnos do drugih,

kar je ključno tudi, ko sporočamo na poslovnem področju. Veščine dobrega poslovnega

sporočanja se namreč odražajo tudi v uspešnem delovanju in poslovanju podjetja, znotraj

katerega sporočamo, obenem pa se odražajo navzven do drugih podjetij, ki z nami stopajo v

poslovni odnos.

Spretnost uspešnega sporočanja je torej življenjsko pomembna spretnost, katere osnovni

namen je biti razumljen v vsakdanjem življenju pri sporazumevanju v družini, v prijateljskem

krogu, v stiku s sodelavci in tudi v poklicnih situacijah, ko smo v vlogi poslovneža, prodajalca,

pogajalca, svetovalca, učitelja (Fink idr. 2009: 3).

Poslovno komuniciranje oziroma sporočanje ima določen cilj in je namenjeno postavljanju in

doseganju ciljev. V tem se poslovno komuniciranje tudi razlikuje od družabnega

komuniciranja. Nanaša se na poslovanje, kar pomeni, da je cilj komuniciranja enak cilju

poslovanja organizacije (Kosi 2009: 6).

Učinkovito komuniciranje v poslu pa ni le veščina, ki jo je dobro obvladati, ampak je pogoj za

uspešnost vsakega posameznika, ki ima v poklicni dejavnosti opravka z drugimi ljudmi. Še

posebej to velja za menedžerje, ki porabijo za komuniciranje z različnimi javnostmi pretežen

del svojega časa (Možina idr. 2004: 42).

Poslovno komuniciranje se nanaša na komuniciranje, ki je vezano na poslovno okolje, v

katerem smo usmerjeni k poslovnemu partnerju ali sodelavcu, s katerim komuniciramo, s

ciljem dosegati dober poslovni rezultat. Poslovno komuniciranje torej poteka interno –

znotraj podjetja (navzgor do nadrejenih, navzdol do podrejenih ali linearno do sodelavcev na

isti ravni) ali eksterno – navzven do drugih poslovnih subjektov (komuniciranje s poslovnimi

partnerji – strankami, podizvajalci, kupci, občinskimi ali državnimi oblastmi, mediji idr.).

27

Uspešna poslovna komunikacija je ključnega pomena za uspešno poslovanje podjetja.

Najpogostejša vrsta poslovne komunikacije je poslovni pogovor. Ta je lahko oseben, lahko pa

poteka s pomočjo komunikacijske tehnologije (prenosni telefon, internet, programi za

prenos glasu …), sledijo poslovni sestanki, predstavitve in pogajanja (Fink idr. 2009: 4).

3.1 Vrste poslovnega sporočanja

Poznamo več vrst poslovnega komuniciranja (Možina idr. 2004: 49).

> POSLOVNI POGOVOR

Gre za neposredno komuniciranje, lahko je eno-, dvo- ali večsmerno, med dvema ali več

sogovorniki. Značilno za poslovni pogovor je, da se sogovorniki, ki komunicirajo med seboj,

zberejo na enem mestu.

> POSLOVNI SESTANEK

Gre za komuniciranje, pri katerem je tematika vnaprej določena, obenem pa je ključno, da so

zastavljeni cilji, ki bi jih skozi tovrstno komunikacijo radi dosegli. Poslovni sestanek je

podoben poslovnemu pogovoru, saj se tudi v tem primeru na istem mestu zberejo

posamezniki, dva ali več, ki skozi komunikacijo želijo doseči skupen cilj, dogovor.

> NASTOPI IN PREDSTAVITVE

Gre za enosmerno komuniciranje, kjer posameznik skupini zbranih udeležencev posreduje

informacije. Na ta način želi predstaviti, motivirati, informirati, predstavljati vedenje, ki ga

poseduje širši zbrani ciljni javnosti.

> PISNO KOMUNICIRANJE

Poteka neposredno, pisno, skozi različne pisne kanale, kot so denimo klasična pošta, e-pošta,

telefaks. Pri tej vrsti komuniciranja je sporočilo trajnejše, a tudi zamudnejše.

> TELEFONSKI POGOVOR

Gre za komunikacijo s pomočjo tehničnih sredstev, telefona.

28

3.2 Poslovni pogovor in poslovni sestanek

Poslovni pogovor ali poslovni sestanek je sočasno in dvostransko, predvsem govorno

komuniciranje med dvema ali več sogovorniki. Označuje ga naravnanost na poslovne cilje in

večja uradnost od navadnega razgovora. Je najpogostejša oblika poslovnega komuniciranja.

Komuniciranje v poslovnem pogovoru poteka v obe smeri (Možina idr. 2004: 195).

V poslovnem pogovoru ali na poslovnem sestanku največkrat ne moremo izbirati

komunikacijskih partnerjev oziroma sogovornikov po svoji meri. Zato je toliko pomembneje,

da poznamo in upoštevamo pravila poslovnega komuniciranja. Običajno na poslovnih

sestankih poteka interpersonalna komunikacija (komunikacija, pri kateri komuniciramo

osebno s posameznikom ). To pomeni, da posamezniki komunicirajo med seboj ali v majhnih

skupinah in sporazumevanje poteka iz oči v oči.

Sestanek je običajno uspešnejši, če sklicatelj sestanka že v priprave nanj vključi tudi

sodelujoče na sestanku. Zakaj in kdaj so sestanki potrebni? Takrat, ko s pomočjo sestanka

poteka neko delo uspešneje, torej hitreje in kakovostneje, kot bi potekalo brez njega (Kosi

2009: 82).

Pri sogovorniku običajno iščemo poslovni interes, zato se povezujemo z ljudmi, ki imajo

enake in tudi različne poslovne interese, ter z njimi navezujemo poslovne stike. Stike

navezujem preko svojih znanih poslovnih partnerjev ali se z njimi seznanimo na različnih

poslovnih srečanjih (Kosi 2009: 18).

Za čim boljše poslovno komuniciranje je dobro, če poznamo metode spoznavanja drugih,

kajti ljudje se hitro povežemo s tistimi, ki so nam podobni. Če smo vesele narave, bomo

dobro sodelovali z enako naravnanimi osebami, medtem ko nas bodo nečimrne osebe

odbijale. V poslovnem svetu moramo sodelovati z ljudmi različnih tipov, zato moramo čim

bolje poznati njihove lastnosti in reakcije. Tako bomo bolje sodelovali z njimi in dosegli večji

uspeh pri komunikaciji. V poslovnem komuniciranju komuniciramo z namenom, da

dosežemo določen cilj, in ne zato, da se družimo (Kosi 2009: 45).

Poslovno komuniciranje pa ima

skušamo kar najuspešneje prodati izdelek,

in se udeležiti učinkovitega poslovnega sestanka.

so lahko precej konkretni, tako imamo možnost

Na ta način tudi lažje in hitreje sprejemamo

in izzive. Ob doseganju konkretnih in merljivih ciljev pa z učinkovito poslovno komunikacijo

ustvarjamo vtis o sebi in organizaciji

Slika 7: Komuniciranje v poslovnem razgovoru

Govor kot osrednja oblika sporočanja poslovnih sestankov temelji na osnovah komuniciranja,

retorike, govorništva. Pomemben je osebni stik sogovornikov in izmenjava

sporočil in odzivov (Možina idr

Poslovni pogovor je temelj poslovn

komuniciranja, torej osnova za poslovne sestanke, poslovna pogajanja in poslovne

predstavitve. Poslovni pogovor se od družabnega in zasebnega razlikuje po ciljni

naravnanosti. Uspešen je, če cilje dosežemo

ima tudi praktičen namen. Tako skozi poslovno komuniciranje

prodati izdelek, morda prepričati sodelavca, kako naj opravi delo

poslovnega sestanka. Zastavljeni cilji poslovnega komuniciranja

tako imamo možnost meriti uspešnost in stopnjo doseganja cilja.

Na ta način tudi lažje in hitreje sprejemamo poslovne odločitve in rešujemo

Ob doseganju konkretnih in merljivih ciljev pa z učinkovito poslovno komunikacijo

ustvarjamo vtis o sebi in organizaciji, ki jo predstavljamo (Fink idr. 2009: 16).

omuniciranje v poslovnem razgovoru (Možina idr. 2004: 171)


retorike, govorništva. Pomemben je osebni stik sogovornikov in izmenjava

(Možina idr. 2004: 195).

govor je temelj poslovnega sodelovanja in osnova drugih


govor se od družabnega in zasebnega razlikuje po ciljni

naravnanosti. Uspešen je, če cilje dosežemo (Kosi 2009: 69).

29

tudi praktičen namen. Tako skozi poslovno komuniciranje

, kako naj opravi delo,

poslovnega komuniciranja

stopnjo doseganja cilja.

ujemo poslovne težave

Ob doseganju konkretnih in merljivih ciljev pa z učinkovito poslovno komunikacijo

2009: 16).


retorike, govorništva. Pomemben je osebni stik sogovornikov in izmenjava informacij,

ih oblik poslovnega


govor se od družabnega in zasebnega razlikuje po ciljni

Sestanek je ciljno srečanje, na katerem se zbere več ljudi, ki si izmenjajo informacije in se

dogovorijo o skupnih aktivnostih. Je komuniciranje

delovanje. Praviloma so zelo uradni

položaje in v sestanku zavzemajo različne vloge (Možina id

Slika 8: Potek sestanka (Možina idr. 2004: 243)

Ključno vlogo v poslovni komunikaciji imajo menedžerji, podjetniki in drugi strokovnjaki v

poslovnih sistemih. V podjetjih

informirajo sodelavce, da pridobivajo koristne informacije, da vplivajo na posl

konkurenco in poslovne skupine

(govorjenje, pisanje, branje, poslušanje) zajema okoli 75 % delovnega časa menedžerjev

(Fink idr. 2009: 7).

Posameznik, ki vodi sestanek,

> opredeliti cilje;

> se prilagajati občinstvu;

> začrtati vsebino:

o uvod, ki pritegne pozornost, z izhodiščnimi informacijami in če je

osebno predstavitvijo;

o bistvo oziroma nepogrešljivo jedro, poudarki in

o povzetek bistva, zaključek, povezava v celoto, poziv

OBLIKOVANJE SESTANKA: Predpriprave in uvodne besede

Tu je čas za izhodišče o vsebini in razlogih za sestanek.

RAZPRAVA: Spodbujanje in usmerjanje

Ključna je začetna spodbuda, vodenje razprave in usmerjanje sogovornikov.

OBVLADOVANJE SESTANKA:

Različna stališča sogovornikov, odnose in osebnoste značilnosti udeležencev je pomembno usmeriti v učinkovito razpravo.

ZAKLJUČEK SESTANKA:

V tem delu presojamo in spremljamo, kaj so dogovori, sklepi in ali vsi razumemo dogovore enako.

na katerem se zbere več ljudi, ki si izmenjajo informacije in se

dogovorijo o skupnih aktivnostih. Je komuniciranje, v katerem udeleženci dosegajo skladno

uradni in vnaprej določeni. Udeleženci sestankov imajo različne

položaje in v sestanku zavzemajo različne vloge (Možina idr. 2004: 264).

(Možina idr. 2004: 243)


poslovnih sistemih. V podjetjih poteka poslovna komunikacija z namenom, da menedžerji

informirajo sodelavce, da pridobivajo koristne informacije, da vplivajo na posl

konkurenco in poslovne skupine zunaj svojega podjetja. Komunikacija v ožjem smislu


mora načrtovati vsebino:

se prilagajati občinstvu;

uvod, ki pritegne pozornost, z izhodiščnimi informacijami in če je

osebno predstavitvijo;

bistvo oziroma nepogrešljivo jedro, poudarki in

povzetek bistva, zaključek, povezava v celoto, poziv k ukrepanj

Predpriprave in uvodne besede

Tu je čas za izhodišče o vsebini in razlogih za sestanek.

Spodbujanje in usmerjanje

Ključna je začetna spodbuda, vodenje razprave in usmerjanje

OBVLADOVANJE SESTANKA: Vodenje in motiviranje

azlična stališča sogovornikov, odnose in osebnoste značilnosti udeležencev je pomembno usmeriti v učinkovito razpravo.

ZAKLJUČEK SESTANKA: Zapiranje razprave in snovanje sklepov

V tem delu presojamo in spremljamo, kaj so dogovori, sklepi in ali vsi razumemo dogovore enako.

30

na katerem se zbere več ljudi, ki si izmenjajo informacije in se

v katerem udeleženci dosegajo skladno

i. Udeleženci sestankov imajo različne


poslovna komunikacija z namenom, da menedžerji

informirajo sodelavce, da pridobivajo koristne informacije, da vplivajo na poslovne stranke,

svojega podjetja. Komunikacija v ožjem smislu


uvod, ki pritegne pozornost, z izhodiščnimi informacijami in če je potrebno, z

ukrepanju.

Slika 9: Poslovno komuniciranje

Pomemben del poslovnih sestankov so pogajanja, pri

sporazumevanja in kjer več udeležencev vpliva drug na drugega pri usklajevanju interesov.

Pri tem so uspešna pogajanja,

se končajo s sporazumom, dogovorom, ki nujno prinaša koristi vse

(Možina idr. 2004: 312–313).

Pri uspešnem pogajanju sta zadovoljni obe strani,

izkušenj, ki jih prinese praksa. Pogajanj se lahko naučimo. Več kot imamo priložnosti za

pogajanja, večja je verjetnost, da bomo nekdaj uspešni pogajalci. Namen pogajanj ni

izmenjava stališč, ampak prepričati nasprotno stran z argumenti o našem cilju. Pogajanje

pomeni, da se dogovarjamo, prepriču

VPLIVANJE:

delovanje na druge.

oslovno komuniciranje (Možina idr 2004: 13–42)

Pomemben del poslovnih sestankov so pogajanja, pri katerih gre za večsmer


, na katerih vse vpletene strani občutijo več interesov. Običajno

se končajo s sporazumom, dogovorom, ki nujno prinaša koristi vsem vpletenim stranem

Pri uspešnem pogajanju sta zadovoljni obe strani, za kar je potrebno veliko spretnosti in


ost, da bomo nekdaj uspešni pogajalci. Namen pogajanj ni


pomeni, da se dogovarjamo, prepričujemo in izmenjujemo informacije (Kosi 2009: 82).

INFORMIRANJE:

posredovanje vseh vrst informacij po različnih

komunikacijskih kanalih in z različnimi oblikami.

POSVETOVANJE:

skupaj z drugimi skušamo najti nove rešitve, poti.

USKLAJEVANJE:

usklajevanje stališč, pogajanja.

delovanje na druge.

31

gre za večsmerni proces


na katerih vse vpletene strani občutijo več interesov. Običajno

m vpletenim stranem

za kar je potrebno veliko spretnosti in


ost, da bomo nekdaj uspešni pogajalci. Namen pogajanj ni


(Kosi 2009: 82).

32

3.3 Cilji, strategije in uspešnost poslovnega sestanka

Če želimo uspešno dosegati zastavljene cilje podjetja, je pomembno, da znamo poslovno

komunicirati. To vključuje tako komuniciranje znotraj organizacije kot komuniciranje med

različnimi organizacijami. Še pomembneje pa je, da so cilji dobro oblikovani in skladni s

pravili ustreznega postavljanja ciljev, kar v angleškem jeziku označuje kratica SMART:

o S – specific/specifični,

o M – measurable/merljivi,

o A – adjustable/prilagodljivi,

o R – realistic/realni,

o T – timed/časovno opredeljeni.

Strategija pa vključuje vse dejavnosti, ki prispevajo k doseganju ciljev (Fink in drugi 2009: 18):

> načine (ki zajemajo obliko, usmeritev, pristojnost, odgovornost);

> dejavnosti (vključujejo pravila, načrtovanje in izvedbo) in

> sredstva (čas in udeležence).

Komuniciranje je učinkovito takrat, ko daje več pozitivnih izidov in rezultatov, kot je bilo

vloženih in porabljenih sredstev.

Učinkovitost komunikacije se kaže v večji informiranosti, manjši porabi časa za komuniciranje

v skupini, večji prepričljivosti sporočil, številčnosti odzivov prejemnikov sporočil idr.

Presojamo jo lahko na podlagi (Fink in drugi 2009: 20):

> produktivnosti (rezultati vsake sestavine oziroma udeležencev komuniciranja);

> ekonomičnosti (skupni stroški organizacije za opravljeno komuniciranje).

3.4 Pomen vplivanja na poslovnih sestankih

Eden osnovnih namenov komuniciranja je vplivanje. Vplivanje je usmerjeno na zaposlene in

skupine znotraj organizacije ter na posameznike in skupine v drugih organizacijah, s katerimi

podjetje sodeluje oziroma posluje. Nekateri ljudje imajo moč, da vplivajo na druge, drugi

vplivu sledijo, če je v skladu z njihovimi interesi. Običajno je naše vedenje posledica želje

33

pridobiti določene koristi (nagrada, pohvala, priznanje) ali pa želje izogniti se neželenim

posledicam (kazen, graja, bolečina). Dejstvo pa je, da vedno raje delamo tisto, kar nam bo

prineslo kaj pozitivnega in nam omogočilo, da se izognemo negativnim posledicam. Zaradi

tega je uspešnejši komunikacijski stil, ki vpliva na vedenje udeležencev s spodbudami (Fink in

drugi 2009: 29–34).

3.5 Temeljne veščine poslovnega komuniciranja

Ne glede na vrsto poslovnega komuniciranja morajo sodelujoči v komunikacijskem procesu

obvladati tri temeljne veščine komuniciranja:

> poslušanje,

> spraševanje in

> govorjenje.

Poslušanje je pridobivanje informacij in je zato za sogovornike najpomembnejše, spraševanje

poganja in usmerja poslovni pogovor, vendar je jedro poslovnega pogovora predvsem

sporočanje (Možina idr. 2004: 171).

Poslušanje

Poznamo pravilo, ki pravi, da je v poslovnem komuniciranju uspešnejši menedžer, ki več

posluša, kot govori. S tem namreč pridobiva tako informacije o obravnavani zadevi kot o

sogovorniku. V poslovnem življenju so informacije največji vir moči, zato mora menedžer

veliko poslušati in pridobivati informacije, če želi biti uspešen. Pri poslušanju mora

posameznik torej najprej sporočilo sprejeti, zatem ga razumeti, nadalje ovrednotiti in se

slednjič odzvati nanj (Možina idr. 2004, 164–165).

Med poslušati in slišati je velika razlika. Izhaja iz naravnanosti udeležencev, ob tem pa kaže

na slog prilagajanja okoliščinam in obravnavani zadevi.

Poznamo tri načine poslušanja (Možina idr. 2004, 167–168):

> zložno poslušanje (Osredotoča se na razumevanje in pomnjenje informacij, ki jih

prejme. Poslušalec sprašuje, da bolje razume, a zanimajo ga ključni deli informacije:

34

napoved in pregled vsebine, našteta dejstva in ugotovitve. Vso pozornost namenja

sprejemanju informacij, gre za razumevanje in pomnjenje);

> kritično poslušanje (Poslušalec tehta in vrednoti informacije iz več vidikov: trdnost

podatkov in logičnost dokazov, zanesljivost sklepov in namere ter interes

sogovornika. Pri tem so nebesedna sporočila dostikrat zgovornejša od besed);

> aktivno poslušanje (Poslušalec skuša razumeti sogovornikova čustva, potrebe in

želje, da bi lahko razumel posredovano informacijo).

Ključno pri poslušanju je (Možina idr. 2004: 168):

> osredotočimo se na to, kar nam sogovornik pripoveduje;

> pozornost namenimo sogovorniku, izražanju, mimiki, tonu in kretnjam;

> osredotočimo se na bistvo povedanega;

> pri sprejemanju in podajanju informacij smo aktivni, živahni;

> sogovorniku ne skačemo v besedo in ga ne prekinjamo;

> najpomembnejše pravilo: utihni, govori manj, sprašuj;

> zbrano poslušanje in vestno zapisovanje bistvenih podatkov.

Slika 10: Uspešno poslušanje (Možina idr. 2004: 169)

USPEŠNO POSLUŠANJE SLAB POSLUŠALEC DOBER POSLUŠALEC

Iskanje zanimivih vidikov. Presliši na videz nezanimivo. Išče zanimiv vidik.

Presojanje vsebine, ne podajanje. Ne posluša neprivlačnih informacij. Zanima ga vsebina, ne napake.

Obvladovanje lastne neučakanosti. Skače v razlago, prekinja sogovornika. Počaka s sodbo.

Težišče, naravnanost poslušanja. Posluša le dejstva. Zavzeto posluša.

Prožnost v poslušanju. Nenehno in podrobno zapisuje. Zmerno zapisuje.

Poslušanje je delo. Ni zavzet, hlini pozornost. Posluša in sodeluje.

Odnos do motenj. Ni ga težko zmesti. Zna se zbrati.

Prožnost in voljnost duha. Izmika se zahtevnim temam. Zelo je osredotočen.

Sprejemanje drugačnosti. Popade vsako čustveno zadevo. Ne zmotijo ga čustva.

Misli so hitrejše od govora. Ob počasnem govoru mu misli uhajajo. Povzema in posluša med vrsticami.

35

Spraševanje

Kdor ne vpraša, ne dobi odgovora, zato je veščina spraševanja eden temeljev uspešnega

poslovnega pogovora. Vprašanja so gibalo in kvas vsakega poslovnega pogovora. Zato že

med njegovim snovanjem razmišljamo, kakšna vprašanja bomo zastavili sogovornikom in

seveda tudi, kakšne odgovore bomo imeli nared, če nas kaj vprašajo (Možina idr. 2004: 169–

170).

Poznamo več vrst vprašanj(Možina idr. 2004: 170–171).

> Najbolj temeljna: odprta ali zaprta

Odprta ali splošna so tista, na katera obstaja neomejeno število odgovorov, ki

spodbujajo sogovornika in širijo obravnavano področje.

Zaprta ali neposredna pa so na videz bolj učinkovita, saj od sogovornika terjajo, da se

opredeli za eno izmed maloštevilnih možnosti, prinašajo jasne odgovore, a obenem

omejujejo.

> Po slogu in namenu: navajajoča, razmišljajoča, retorična, kontrolna, racionalna,

dejavnostna in emocionalna

Navajajoča vodijo sogovornika v želeno smer in mu pomagajo, da se odloči za tisto,

kar hočemo. Pogosto so manipulativna.

Razmišljajoča sogovornika navajajo na skupno ustvarjanje in snovanje, pogosto

pojasnjujejo.

Retorična pravzaprav niso prava vprašanja, saj jih zastavljamo sami sebi.

S kontrolnimi skušamo preveriti, ali nas je sogovornik dobro razumel.

Racionalna, dejavnostna, emocionalna so čustveno obarvana.

> Lahko so tudi: sugestivna, neposredna idr.

36

Govorjenje

Govorjenje je najbolj aktivni del poslovnega sporočanja. Govorjenje obsega posredovanje

informacij. Kot je navedeno v Poslovnem sporočanju (Možina idr. 2004: 172), je učinkovito

podajanje predvsem veščina. Obnesejo se primerjave, poudarki, drobna presenečenja,

dodatne informacije, retorična vprašanja, vse, kar pritegne sogovornika. Samo govorica je

praviloma premalo. Sporočilo skušamo sočasno posredovati še s sliko ali risbo, predmetom,

modelom, z vidom in tipom, morda celo z okusom in vonjem. Takšno sporočilo je bolj

prepričljivo, bolje ga pomnimo in lažje sprejemamo (Možina idr. 2004: 172).

37

4 KULTURA GOVORA

4.1 Jezik, govor in govorica

Slovar slovenskega knjižnega jezika jezik definira kot nekaj, kar kdo govori, pove, tudi kot

sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje.

> Gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati

jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik oziroma kar je po obliki

podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici.

> Organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil;

ekspresivno: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabšalno: požrl jezik, ekspresivno: kar kdo

govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik, kot nasprotje

dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom.

> Sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija,

spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati,

razumeti, znati kak jezik, angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne

jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem

lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja, navadno s

prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega

udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik.

> S prilastkom, kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik;

pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku, kar omogoča nebesedno izražanje: preliti

zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku.

> Knjižno, navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje,

razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno

hrano, publicistično: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina,

metode, ekspresivno: jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel.

38

Govor po Slovarju slovenskega knjižnega jezika definira oblikovanje besed, stavkov z

govorilnimi organi, izražanje misli in izmenjavo mnenj z govorjenjem.

> Oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor;

neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora, sposobnost tega

oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor.

> Izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor.

> Izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj

članek; obrniti, zasukati govor drugam, v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno

zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal.

> Sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega

sestavka: govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral.

> S prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: nemški govor je še kar razumela;

slovenskega govora ne bo nikoli pozabil.

Govorica pa je po SSKJ nekaj, kar se širi s pripovedovanjem oziroma je način oziroma

značilnost govorjenja nekoga.

> Kar se širi navadno s pripovedovanjem: med ljudmi krožijo, se širijo o njem razne

govorice.

> S prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: dolgo je bil v tujini, pa ni pozabil domače

slovenske govorice.

> Navadno s prilastkom način, značilnosti govorjenja: zoprna mu je njegova sladka

govorica.

> Raba peša pogovor, govor: govorica ni hotela prav teči.

39

»Jezik in govor sta torej med seboj povezana, vendar nista eno in isto,« je zapisano v članku

Pomen in vpliv novih lingvističnih spoznanj Ferdinanda de Saussurja (Švajncer 2012: 45).

Avtorica povzema de Saussurja, ko piše o jeziku, govoru in govorici, ter poudarja, da je

govorica družbeno dejstvo in eden izmed najpomembnejših dejavnikov v življenju

posameznikov in družbe. Povzema enega najpomembnejših sodobnih lingvistov in

začetnikov strukturalizma, ko pravi, da je govorica raznolika in pestra, da sega na več

področij, je hkrati fizična in psihična ter pripada individualnemu in družbenemu področju.

Doda še, da je ni moč uvrstiti v nobeno kategorijo človeških dejstev.

Definira tudi jezik, ko pravi, da gre za načelo klasifikacije, neko splošno celoto, tisto, kar je

pridobljeno. Jezik ločuje od govora, ki naj bi bil proizvod, ki ne zahteva vnaprejšnjega

premisleka. V nasprotju z jezikom pa je govor bolj individualen, zanj se odločimo po lastni

volji in razumu, skozenj govorec izraža sebi lasten jezikovni kod, svojo osebno misel (Švajncer

2012: 45).

Jezik pa je, kot povzema avtorica, jasno definiran predmet v množici različnih dejstev

govorice. Lahko ga umestimo v del, kjer se slušna podoba poveže s konceptom, in je

družbeni del govorice, zunaj posameznika. Posameznik sam zase jezika ne more niti ustvariti

niti spremeniti ter se ga mora priučiti, da bi spoznal njegovo delovanje (Švajncer 2012: 45).

4.2 Jezikovna kultura

Ena najpomembnejših nalog sodobnega časa, posebno v slovenskem jezikovnem prostoru, je

prizadevanje za dvig in vzdrževanje jezikovne kulture.

Jezikovna kultura je temeljna sestavina teorije knjižnega jezika. Izoblikovala se je kot

nasprotje samovoljnim posegom v jezik, ki niso upoštevali jezikovne resničnosti in

zakonitosti, danih v jeziku (Zemljak Jontes 2010: 393).

Če pogledamo v Enciklopedijo slovenskega jezika, bomo našli dve oznaki za jezikovno kulturo

(Toporišič 1992: 75):

> jezikovno-stilna raven kakega besedila v smislu dobrega, ustreznega, dognanega;

40

> veda o primernosti uporabljanih jezikovnih in sporočanjskih sredstev v nekem

besedilu določene funkcijske zvrsti in izbrane stalne oblike sporočanja, s

sopomenskim izrazom jezikovna omika(nost).

Jezikovna kultura se v ožjem pomenu nanaša na rabo jezika, na v govoru upoštevana ali

neupoštevana pravila (pravopisna, slovnična, sporočanjska, pravorečna). V širšem pomenu

pa predstavlja del teorije slovenskega knjižnega jezika.

Ko govorimo o jezikovi kulturi, pa ne moremo mimo jezikovne norme, ki določa splošno

normalno v določeni jezikovni zvrsti (Zemljak Jontes 2010: 393), obenem pa pomeni zbir

vseh tvornih jezikovnih lastnosti oziroma zbir vseh (jezikovno) funkcijskih in (jezikovno)

identifikacijskih prvin, ki so v primeru slovenščine tudi narodno identifikacijske (Zemljak

Jontes 2010: 393).

Podlaga jezikovni kulturi so načela. Funkcijsko načelo nam kaže odnos do jezika na nacionalni

ravni, puristična in domačijsko-nacionalna raven pa nakazujeta na emocionalni odnos do

jezika. Skozi oboje pa se kažeta tudi osebna in nacionalna identiteta (Zemljak Jontes 2010:

394).

4.3 Zvrstnost slovenskega jezika

Slika 11: Zvrstnost slovenskega jezika

Socialne zvrsti slovenskega jezika

Socialne zvrsti slovenskega jezika

> knjižni jezik, ki je namenjen sporazumevanju, sporočanju na vsem slovenskem

ozemlju:

o zborni jezik,

o Splošno- ali knjižni

jezika);

> neknjižni jezik:

o zemljepisna narečja

o pokrajinski pogovorni jeziki

ČASOVNE ALI

ZGODOVINSKE ZVRSTI

1. sodobna

2. pretekle

MERNOSTNI ZVRSTI

1. vezana

2. nevezana

jezika

Slika 11: Zvrstnost slovenskega jezika (Toporišič 2000: 13–28)

Socialne zvrsti slovenskega jezika (Toporišič 2000: 13–28)

Socialne zvrsti slovenskega jezika ločimo na:

namenjen sporazumevanju, sporočanju na vsem slovenskem

knjižni pogovorni jezik (manj stroga oblika govorjenega knjižnega

emljepisna narečja,

okrajinski pogovorni jeziki.

SOCIALNE ZVRSTI

1. knjižni jezik (zborni in splošnopogovorni jezik)

2. neknjižni jezik (pokrajinski pogovorni, narečja, interesne govorice ...)

FUNKCIJSKE ZVRSTI

1. praktičnosporazumevalna

2. strokovna

3. publicistična

4. umetnostna

PRENOSNIŠKE ZVRSTI

1. govorjena

2. pisana

ČASOVNE ALI

ZGODOVINSKE ZVRSTI

1. sodobna

2. pretekle

MERNOSTNI ZVRSTI

41

namenjen sporazumevanju, sporočanju na vsem slovenskem

(manj stroga oblika govorjenega knjižnega

FUNKCIJSKE ZVRSTI

1. praktičnosporazumevalna

2. strokovna

3. publicistična

4. umetnostna

PRENOSNIŠKE ZVRSTI

42

Knjižni pogovorni jezik

Knjižni jezik ima poleg zborne oblike še manj strogo pogovorno varianto, ki jo uporabljamo,

kadar govorimo brez vnaprej pripravljenega in izdelanega besedila. Knjižni pogovorni jezik se

navadno samo govori, prosto, spontano.

Zaradi samoglasniškega upada je prišlo do nekaterih glasovnih značilnosti:

> kratki nedoločnik: dvignit, peč,

> množinska oblika deležnika na -l: smo merli,

> posamezni primeri: smo bli, je bla,

> izgovor nenaglašenega deležnika -el, -il samo kot -u: nosu, vedu,

> izgovor prislova sem s polglasnikom (səm),

> izgovor polglasnika ali ,e, kadar sta kratka: vedet, videt,

> kratki naglašeni a pred soglasnikom: zdaj, brat,

> nekateri prislovi: dol, gor,

> L namesto lj: kluč namesto ključ.

Prav tako pa se marsikatera pogovorna beseda lažje uvrsti v obliko knjižnega kot pa v zborni

jezik. Tako ja namesto da, a namesto ali (Toporišič 2000: 17–19).

Neknjižni pogovorni jezik

Pokrajinski pogovorni jeziki na Slovenskem: osrednjeslovenski (kranjski, Ljubljana kot

središče), južnoštajerski (celjski), severnoštajerski (mariborski, pa tudi Ptuj in Ravne),

primorski (Nova Gorica, Trst, Koper, Postojna) in še dva – rovtarski (Škofja Loka) in koroški v

Avstriji.

43

Najbolj se kaže v uporabi izposojenk, zlasti iz nemškega in romanskih jezikov, ki v knjižni jezik

niso sprejete. Pokrajinsko obarvanost daje zlasti različna stavčna intonacija, ki temelji na

različnem besednem naglasu. V severnovzhodnem štajerskem pogovornem jeziku se

samoglasniki izgubljajo (nosla namesto nosila, tak namesto tako). Značilne so oblike za

deležnik na -l: neso, vido, proso in samo -e za polglasnik (pes) (Toporišič 2000: 21–23).

Mariborski pogovorni jezik

Mesto Maribor predstavlja središče severnoštajerskega pokrajinskega pogovornega jezika

(Toporišič 2000: 21).

Gre za pokrajinski pogovorni jezik, ki je neknjižna socialna zvrst slovenskega jezika. Če jezik

razdelimo na prvine neknjižnega pogovornega jezika, pa so te lahko ali splošne

(vseslovenske) ali pa pokrajinsko obarvane. Pokrajinskost se zlasti izrazito kaže v

naglaševanju in pri stavčni fonetiki.

Mariborski pogovorni jezik se uporablja v sproti nastajajočih govornih položajih. Lahko gre za

pogovore v ožjem krogu, na delovnem mestu, na cesti, v družini ali pri družabnih stikih.

Predvsem se neknjižni pogovorni jezik rabi v govoru, se pa lahko, za posebne namene, tudi

zapiše (Toporišič 2000: 21).

Mariborski pogovorni jezik je omejen na stičišče štajerske in panonske narečne skupine,

obenem pa je opazen vpliv vzhodnokoroškega narečja, ki se pri Selnici in Rušah dotika

severnoštajerskega narečja. Slovenskogoriško narečje se Maribora dotika pri Melju in v

Košakih, od Selnice do Kamnice se govori štajerski kozjaški govor, na Studencih se Mariboru

približuje štajersko severnopohorsko narečje, štajersko vzhodnopohorsko narečje pa se

govori vzhodno od Radvanja (Koletnik 2001: 245).

Mariborski pogovorni jezik skozi glasoslovje

Mariborski govor ne ločuje tonemskih nasprotij. Tudi naglas ni vezan na točno določeno

mesto v besedi. Ko analiziramo govor, govorimo o dolgih naglašenih in nenaglašenih kratkih

44

samoglasnikih. Naglasno mesto je enako kot v izhodiščnem sistemu, so pa naglašeni zlogi, ki

so pred naglašenimi kratkimi zadnjimi zlogi (Koletnik 2001: 247):

> 'te:ta,

> 'me:gla.

Posebnost mariborskega govora sta dva naglasa, kadar naglašujemo v daljše tvorjenke:

> 'ča:so 'pi:s,

> 'Ma:ri 'bo:r.

V govoru se pogosto kaže tudi težnja, da bi enostavno posplošili naglas na vse ali pa vsaj na

večino oblik iste besede:

> 'pe:s - 'pe:sa,

> 'so: set - 'so:seda,

> 'luč - 'lu:či.

Mariborski pogovorni jezik skozi samoglasniški sistem

Mariborski pogovorni jezik vsebuje dolge naglašene samoglasnike in kratke nenaglašene

samoglasnike (Koletnik 2001: 247–249). Dolgi naglašeni samoglasniki so:

Dolgi i

Nastal je iz stalno dolgega in staroakutiranega i, kot v primerih:

> k'ri:š,

> 'li:st.

Najdemo ga po mlajšem naglasnem umiku naglašenega i':

> 'vi:ski.

Pogosto se govori v imenih:

> 'I:gor.

Najdemo ga tudi v prevzetih besedah:

> ma'ši:na.

45

Dolgi u

Nastal je iz stalno dolgega in staroakutiranega u:

> 'du:ša,

> k'luč.

Najdemo ga po mlajšem naglasnem umiku naglašenega u:

> 'ču:do.

Tudi v imenih:

> 'Mu:rska,

> P'tu:j.

Pogost je v prevzetih besedah:

> f'ru:štik.

Dolgi ozki e

Nastal je iz stalno dolgega, umično naglašenega in novoakutiranega e:

> je'sen,

> 'še:st.

Opaziti ga je iz stalno dolgega in staroakutiranega nosnega e:

> de'vet.

Tudi iz stalno dolgega in staroakutiranega jata:

> b're.k,

> kle:t.

Pa tudi v imenih:

> 'De:nis.

In v prevzetih besedah:

> 'ke:tna,

> k'ne:dli.

Dolgi ozki o

Nastal je iz stalno dolgega, umično naglašenega in novoakutiranega o:

> 'bo:k,

> gos'po:t.

Tudi iz stalno dolgega in staroakutiranega nosnega o:

46

> go'lo:p,

> k'lo:p.

Nastal je iz stalno dolgega in staroakutiranega samoglasniškega 1 skupaj z u:

> 'vo:uk,

> 'vo:una.

Po mlajšem naglasnem umiku naglašenega o v primerih tipa:

> 'o:trok.

In v imenih:

> 'Bo:ris.

Ter prevzetih besedah:

> d'ro:t.

Dolgi široki e

Nastal je iz staroakutiranega nosnega e, novoakutiranega e, jata in polglasnika, običajno v

zadnjem ali edinem besednem zlogu, kot na primer v besedah:

> 've:č,

> 'ze:t.

Nastal je za umično naglašenim polglasnikom:

> 'te:ma,

> 'me:gla.

Prav tako po mlajšem naglasnem umiku naglašenega e:

> p're:več.

Najdemo ga v prevzetih besedah:

> 'ge:rm.

In v glasovnih zvezah -er:

> h'če:rka.

Dolgi široki o

Nastal je pri besedah tipa:

> č'lo:vek,

> ot'ro:ki.

47

Dolgi a

Nastal je iz stalno dolgega in staroakutiranega a kot v besedah:

> d'va:,

> g'la:va.

Tudi iz stalno dolgega in novoakutiranega polglasnika:

> 'da:n,

> 'va:s.

Najdemo ga po mlajšem naglasnem umiku naglašenega a:

> b'la:go.

V imenih:

> Ko'ša:ki,

> 'Ma:rko.

In prevzetih besedah:

> 'ca:jtnge,

> f'la:ša.

Samoglasniški r

Izgovarja se skupaj s polglasnikom:

> 'brf,

> pos'trf.

Kratki nenaglašeni samoglasniki so i, u, e, o, a in polglasnik.

Od knjižnega jezika se bistveno ne razlikujejo.

V vzglasju besede se u pred nezvenečim nezvočnikom izgovarja kot f:

> fk'ra:dla,

> f'se:dla.

Nenaglašeni e je širok, o pa ozek.

Prednaglasni o je nastal tudi iz u:

> o'bo:gala.

48

Samoglasniški 1 zaradi izgube samoglasnika:

> 'ka:šl.

Samoglasniški n/m pa v primerih kot:

> p'ri:dn,

> š'ma:rnce.

Glasovi i, e in polglasnik se izgubljajo v zvezi z zvočniki:

> b'li:,

> 'vo:zla.

Pogosto se izgublja končni i:

> 'pa:zit,

> 'ma:m.

Oblikoslovje (Koletnik 2001: 249–252)

Samostalniška beseda

Pri samostalniku so ohranjeni vsi trije spoli v ednini.

Žensko obliko imajo nekateri samostalniki srednjega spola:

> g'ne:zda,

> 'ja:jca.

V dvojini in množini samostalniki srednjega spola postanejo ali žensko- ali moškospolski.

Tako med samostalnike moškega spola prehajajo tisti, ki osnovo podaljšujejo s -t.

Pridevniška beseda

Pri pridevniku tudi za nedoločnost prevladuje določna oblika. Določnost se tako lahko izraža

s členom ta pred kakovostnim pridevnikom v primerih, ko ima pridevnik funkcijo

samostalniške besede in stoji v določni obliki:

> ta m'lajši,

> ta sta'rejša.

49

Pridevniški zaimki

Pridevniški zaimki so tipa:

> 'mo:j,

> 'mo:jo,

> s'vo:j,

> s'vojo.

Kazalni vrstni zaimki:

> 'to:ti -a –o.

Kakovostni:

> 'ta:ki -a –o.

Količinski:

> 'to:lko.

Oziralni:

> 'ke:ri,

> 'ki:.

Vprašalni:

> 'ka:ki -a –o,

> 'ke:ri -a –o.

Celostni:

> f'sa:ki -a –o.

Števniki

Števniki se sklanjajo po pridevniški sklanjatvi. Naglas je na osnovi nepremičen kot v primeru:

> d'va,

> d've:,

> d've:h,

> d've:ma,

> d'va:,

> pri d've:ma,

> z d've:ma.

50

Glagol

Glagol ni doživel pretiranih sprememb. S knjižnim jezikom se razhaja v predpretekliku, ki se

ne uporablja. Deležij na -č, -aje in -ši ni. Glagoli:

> 'da:m,

> 've:m,

> 'je:m.

Glagoli s korenom na -č imajo v nedoločniku -t kot tipično obrazilo za to obliko:

> ob'le:čt,

> post'ri:čt.

Pogosta je uporaba prislovov ob glagolu in kaže na nemški vpliv:

> 'do:l f'se:st,

> 'do:l pok'ri:t.

Prislov

Tipični so prislovi tipa:

> b'li:zo,

> do'mu:,

> 'go:r,

> 'go:ri,

> 'do:'po:udne,

> f'če:raj,

> f 'te:mi.

Predlog, členek, veznik in medmet so enaki kot v knjižnem jeziku.

Skladnja (Koletnik 2001: 252)

Od knjižne tvorbe se pomembno razlikuje tudi tvorba podredno, priredno in soredno

zloženih povedi. Tako se v govoru pojavljajo:

> ponovitve:

o g're:mo, g're:mo;

> izpusti:

o 'Te: fse: s'ku:p štr'na:jst d'ni: t'ra:jalo;

51

> dostavki:

o Je 'ta:ki 'trdi k'ru:h 'bi:u;

> premi govor:

o 'Ja:s sn si 'mi:sla: »H'va:la 'le:pa, 'za:j sn pa v 'me:stu.

Samostalniški prilastek se lahko prav tako v besedni zvezi pojavi levo od odnosnice:

> od 'mojega b'ra:ta 'si:n.

Pomožni glagol pa v pretekliku lahko zasede zadnje mesto v povedi kot vez:

> In mi smo ot'roci 'sa:mi b'li:.

Besedje (Koletnik 2001: 252–253)

Izposojenke in popačenke iz nemščine so v mariborskem pogovornem jeziku opazne v

primerih, kot so:

> a:jn'ka:uf – 'nakup',

> a:jzn'po:n – 'železnica',

> a:us'pu:f – 'izpušna cev',

> b'li:nker – 'smerokaz',

> b're:mze – 'zavore'.

52

5 ŠTUDIJA PRIMERA

5.1 Vzorec

Vzorec predstavlja 8 menedžerjev (N = 8), starosti 35–55 let, ki so na vodilnih položajih v

srednje velikih podjetjih na Štajerskem (vsi so rojeni Mariborčani). Vsi sogovorniki so visoko

izobraženi (najmanj 7. stopnja) in na vodstvenih položajih minimalno 5 let. Trije (4)

menedžerji so stari 45–55 let, štirje (4) pa 35–45 let. V analizi smo zajeli 4 ženske (Ž) in 4

moške (M).

5.2 Način izvedbe

V obdobju od 1. 11. 2015 do 30. 4. 2016 smo na različnih poslovnih sestankih (vsebina

sestankov se spreminja od sogovornika do sogovornika) posneli (in naredili transkripcijo)

pogovore z osmimi (8) menedžerji oziroma direktorji nekaterih večjih podjetij na Štajerskem.

Posnetki so bili narejeni za potrebe podjetja (v katerem sem zaposlena) ob privoljenju

sogovornikov v njihovih poslovnih prostorih oziroma v njihovem delovnem okolju. Zaradi

varovanja osebnih podatkov oziroma poslovne integritete posameznikov ne bomo imenovali

z imeni, prav tako z vidika diplomskega dela ni pomembno, katera podjetja oziroma oddelke

v podjetjih posamezniki vodijo.

Tako jih bomo imenovali samo s črko in zaporedno številko, npr. D-1, nato npr. /35–45/ za

starostno omejitev in v oklepaju (Ž) za ženske in (M) za moške. Pred vsakim zapisom smo

zaradi večje razumljivosti na kratko opisali, kaj je bila glavna tematika sestanka.

Pri vsakem sogovorniku je priložen zvočni posnetek izpisanega besedila. Posameznega

sogovornika smo omejili na 50 sekund do 1 minute 10 sekund, kar pomeni približno 5–10

najbolj zanimivih povedi, ki smo jih analizirali.

53

Osredotočili smo se zgolj na tri (3) predpostavke, ki smo jih zasledovali pri analiziranih

sogovornikih.

1. Sogovornik/ca med poslovnim sestankom uporablja knjižni pogovorni jezik v več kot

polovici svojega govora in sogovornik/ca govori knjižni pogovorni, če v manj kot 3–

7 % uporablja mariborski jezik (podrobneje v načinu transkripcije, spodaj).

2. Govor je jasen, nedvoumen, vsebina povedanega je smiselna.

3. Sogovornik/ca uporablja tipično mariborske besede v več kot polovici izpisanega

govora.

Z analizo bomo potrdili ali ovrgli v uvodu postavljene hipoteze.

> Predpostavljamo, da veščine komuniciranja, okoliščinam primeren govor in raba

knjižnega jezika pomembno vplivajo na uspešno javno podobo podjetja.

> Predpostavljamo, da večina menedžerjev ne daje velike teže okoliščinam,

primernemu govoru in rabi knjižnega jezika pri eksterni komunikaciji.




5.3 Način transkripcije posnetih pogovorov

Izvlečki iz pogovora s posameznim sogovornikom so zapisani dobesedno, fonetično, glede na

govorjeno besedo. Govor je zapisan preprosto, ker mariborski govor ne bo v ospredju, pač pa

zgolj kot osnova analize.

Zapisi za analizo so urejeni po sistemu:

> zaporedna številka posnetka,

> čas trajanja posnetka,

> spol in starost sogovornika,

54

> funkcija sogovornika v podjetju,

> vsebina sestanka,

> besedilo, zapisano po posnetku,

> analiza posnetka in predpostavke za analizo,

> pregled tipično mariborskih besed.

Izračunali smo tudi odstotek mariborskega pogovornega jezika na način, da smo najprej

prešteli vse besede v zapisu, za tem vse mariborske besede in preračunali odstotek. Na enak

način smo preračunali skupni odstotek za vse menedžerje. Kot je zapisano pri

predpostavkah, smo postavili mejo 3–7 %, ki je še dopustna, da označimo govor

posameznega menedžerja za knjižni pogovorni oziroma za mariborski pogovorni jezik.

55

5.4 Gradivo za analizo, zapisano po posnetkih

POSNETEK 1: D-1/35–45/(Ž)

ČAS TRAJANJA POSNETKA: 50 sekund

SOGOVORNIK: ŽENSKA (starost 35–45 let)

FUNKCIJA: direktorica projektov

VSEBINA SESTANKA: O strankah, s katerimi delajo, in kako te stranke izbirajo rastline

S sogovornico smo imeli sestanek glede sodelovanja v enem od skupnih projektov. Ker se

podjetje sogovornice ukvarja z urejanjem okolice, nam je v posnetku zaupala, kako stranke

izbirajo rastline, kaj bi želele imeti zasajeno in na kakšen način.

BESEDILO, ZAPISANO PO POSNETKU

»Čisto individualno. Tako kot se zbirajo individualno, kot nastajajo individualno, čist fsak

je res svoja zgodba zase, eee tako se ga umešča f prostor (op. Besedilo se nanaša na izbrano

vrsto drevesa, ki ga izvajalec naročniku umesti na njegov vrt). Čeprav ga pri nas ni tolko ne, eee so

retke izjeme, ker se eee ga fkomponira v kakšen vrt, nasad, zato ker je pač res posebna

zgodba. In tut mora to naročniku ležat, mu bit predvsem všeč in eee sprejet eno malo

drugačno zgodbo. V bistvo zgodbe so zlo različne. Najprej je treba ugotovit potrebe

fsakega naročnika, pa želje, pa okuse in potem to fse skupaj združit oziroma selekcjonirat

in povezat, kaj sploh spada oziroma je možno zasadit na eee predvsem velikost prostora,

ki ga mamo.«

Analiza posnetka in predpostavke

1. Sogovornica na poslovnem sestanku uporablja knjižni pogovorni jezik: NE

> Sogovornica v pogovoru uporablja severnoštajerski (mariborski) pokrajinski

pogovorni jezik.

> Sogovornica med pogovorom ne uporablja mašil.

2. Govor je jasen, nedvoumen, vsebina povedanega je smiselna: DA

> Sogovornica se skozi pogovor trudi natančno pojasniti govorjeno vsebino. Govori

jasno in smiselno. Celoten pogovor je tekoč in razumljiv. Sporočilo je jasno.

> Sogovornica uporablja tujke:

56

o individualno osebno,

o vkomponirati umestiti,

o selekcionirati izbrati.

3. Sogovornica uporablja tipično mariborske besede v več kot polovici izpisanega

govora: NE.

Sogovornica govori mariborsko pogovorno: DA.

POSNETEK

VSE BESEDE

SKUPAJ BESED

KNJIŽNE

NEKNJIŽNE (tipično

mariborske besede)

F f % F f % F f %

D-1/35–45/Ž 90 82 % 20 18 % 110 100 %

Iz kratke analize je razvidno, da sogovornica uporablja tipično mariborsko izgovorno

obarvane besede v 18 % svojega govora, kar presega zastavljenih 5–7 %, kolikor

smo postavili mejo, ki je še dopustna pri govoru mariborskih menedžerjev.

Pregled tipično mariborsko obarvanih besed

Izpust samoglasnika

o -i na začetku besede:

:zbirajo izbirajo

:majo imajo

o -i na sredini besede: tol:ko toliko

o -i na koncu besede:

bit: biti

ležat: ležati

sprejet: sprejeti

ugotovit: ugotoviti

združit: združiti

povezat: povezati

zasadit: zasaditi

o -i na sredini in na koncu besede: selekc:jonirat: selekcionirati

57

o -o na koncu besede:

čist: čisto

Zamenjava samoglasnika z drugim samoglasnikom

o -u z -o: v bistvo v bistvu

Zamenjava soglasnika z drugim soglasnikom

o -v z -f:

fsak vsak

fsakega vsakakega

fse vse

f prostor v prostor

fkomponira vkomponira

o -t z -d:

retke redke

tut: tudi

Splošni leksemi, izgovorno obarvani z značilnostmi mariborskega pogovornega jezika

> z:lo zelo

> pa želje, pa okuse želje in okuse

> fsak vsak

> fse vse

> f prostor v prostor

> tut: tudi

> :majo imajo

> tol:ko toliko

> bit: biti

58




FUNKCIJA: direktorica podjetja

VSEBINA SESTANKA: O vodenju in stilih vodenja

S sogovornico smo imeli sestanek glede sodelovanja v enem od skupnih projektov. Med

drugim smo govorili o pomenu vodenja na splošno in o stilih, ki posameznega vodjo

zaznamujejo pri vodenju sodelavcev. Ker najlažje govorimo o vodenju, kadar izhajamo iz

dejanske lastne prakse, smo sogovornico vprašali, kakšen tip vodje je ona sama in kateri stil

vodenja uporablja.


»Malo fsega, al pa rečemo zmernost, da sn tud zmerno demokratična. Definitivno sn pa

človek, ki pustim ljudem, da pridejo z svojimi predlogi, da se skupaj nekak odločamo,

nisem tip, da zaj pa more bit tak, al pa tak, al pa tak. Zato ker jas vseeno mislim, da

mamo na delovnih mestih ljudi, ki so kompatibilni, ki so sposobni nekaj. Sem pa tip, to je

moje mnenje, da vodja, direktor mora vedno met odgovor in da človek, ki pride, išče

pomoč direktora, al pa suport, vedno mora bit zadovoln, it iz pisarne brez, da se vsede za

mizo in je v dilemi, kaj nardit. Pomeni jasna navodila, jasno povedano, na pravi način,

pravo stvar. Mislim, da da da znam kar zmêrno peljat, no jas mislim preveč demokracije

pa ni, da bi pa pusla, da bi se kr nekak ne! Znam dejansko na pravi način seveda

vzpostavit neko, da dobim pravi efekt, no, bi rekla, da dobim pravi efekt.«


1. Sogovornica na poslovnem sestanku uporablja knjižni pogovorni jezik: NE


pogovorni jezik.

> Sogovornica med pogovorom ne uporablja mašil.

> Pojavlja se zamenjan vrstni red besed:

o … da mamo na delovnih mestih ljudi, ki so sposobni nekaj, ustrezneje bi bilo …

da imamo na delovnih mestih sposobne ljudi.

59

> Pojavlja se ponavljanje sklopov besed:

o tak, al pa tak, al pa tak

o da dobim pravi efekt, no, bi rekla, da dobim pravi efekt

> Pojavlja se široki ê, kjer je po SS e pred r ozek é: zmêrno zmérno



jasno in smiselno. Celoten pogovor je tekoč in razumljiv. Sporočilo je jasno.

> Uporablja tujke, čeprav ne pretirano.

o definitivno zagotovo

o suport podpora

o efekt rezultat

Pri tujkah uporabi kakšno nedoslednost oziroma tujke niso vedno pravilno

uporabljene oziroma v kontekstu, tako kot v primeru:

o kompatibilni združljivi, skladni, pravilna uporaba bi bila: kompetentni

usposobljeni, ki obvladajo področje dela


govora: NE

Sogovornica govori mariborsko pogovorno: DA

POSNETEK

VSE BESEDE

SKUPAJ BESED

KNJIŽNE


mariborske besede)

F f % F f % F f %

D-2/35–45/Ž 129 80 % 33 20 % 162 100 %




60


Izpust samoglasnika

o -i na začetku besede: :mamo imamo

o -i na začetku in na koncu besede: :met imeti


bit: biti

al: ali

peljat: peljati

vzpostavit: vzpostaviti

o -o na koncu besede:

tak: tako

nekak: nekako

o -a v sredini besede: k:r kar

o -e v sredini besede: s:n sem

o -e in -i na sredini in na koncu besede: nar:dit: narediti

Izpust soglasnika

o -d v sredini besede: z:aj zdaj

o -j v sredini besede: direktor:a direktorja

Izpust samoglasnika in soglasnika

o -j in -e v sredini besede: zadovol:n zadovoljen


o -e z -a: more mora


o -v z -f: fsega vsega

o -z s -s: jas jaz

o -z namesto -s: z predlogi s predlogi

61


> … al pa tak, al pa tak tako ali pa tako (za naštevanje)

> pa tak … in tako

> zaj zdaj

> s:n sem

> se fsede sede

> pusla pustila

62




FUNKCIJA: direktorica podjetja

VSEBINA SESTANKA: O novem projektu podjetja

S sogovornico smo imeli sestanek o novem projektu, ki ga izvajajo v podjetju. Skozi pogovor

je v posnetem delu razložila, kako pomembno je, da lahko vse več dejavnikov v našem

življenju merimo in analiziramo.


»Vemo, da smo danes eee v veliko stresnih situacij, da smo lahko depresivni eee in tako

naprej in je smiselno tudi v bodoče, da se določene faze lahko spremljajo. V to smêr bo šlo

v bodočnosti, torej da si boš sam določu kvaliteto hrane, kvaliteto vode, ki jo piješ eee

lahko mêril zrak v pisarni, zrak doma, da boš vedu, al je treba prezračit prostor, al maš

dovolj kisika, al je preveč ogljikovega dioksida prisotnega eee, da ne bojo te,

avtomobilska industrija, da te ne bo okrog prenašala eee se pravi eee tudi to, da ti

zaupaš, ko kupuješ avtomobil, da boš tud lahko sam izmêro ali je ta količina ogljikovih

dioksidov takšna eee točno v teh mejah al je eee al je višja, ne.«


1. Sogovornica med poslovnim sestankom uporablja knjižni pogovorni jezik: NE


pogovorni jezik.

> Jezik je zelo speven in tekoč. Iz posnetka je zaznati, da se trudi govoriti knjižno

pravilno (ozki e-ji), vendar ima pri nekaterih besedah tipično narečno izgovarjavo.

> Sogovornica izgovarja široki ê namesto ozkega é pred r (po SS) kot v primerih:

o smêr smér

o izmêro izméril

> Uporablja mašila eee in premolke.

> Opaziti je nepravilno obliko pri uporabi množine: smo v veliko stresnih situacij.

Ustrezneje bi bilo smo v mnogih stresnih situacijah.

63

> Tudi zamenjan besedni red: da ne bojo te, pravilno bi bilo da te ne bodo ali pa da boš

tud lahko sam namesto da boš tudi sam lahko.

> Ponavljanje besednih zvez, kot na primer:

o da ne bojo te, da te ne bo …

o ali je ta /…/ al je, al je višja …

> Opaziti je pasivne stavke, kot na primer:

o da se določene faze lahko spremljajo … ustrezneje bi bilo da bomo določene

faze lahko spremljali.



jasno in smiselno. Celoten pogovor je tekoč in razumljiv. Sporočilo je jasno. Trudi se

lepo govoriti, zato ji je lažje slediti.

> Sogovornica ne uporablja tujk, smiselno pa v govor umešča strokovne besede:

depresivni, ogljikov dioksid.


govora: NE


POSNETEK

VSE BESEDE

SKUPAJ BESED

KNJIŽNE


mariborske besede)

F f % F f % F f %

D-3/35–45/ Ž 112 90 % 13 10 % 125 100 %





Izpust samoglasnika


64

al: ali

tud: tudi

o -i na začetku besede: :maš imaš


o -j namesto -d na sredini besede: bojo bodo

Soglasnik na koncu besede

o -u namesto -il:določu: določil

o -u namesto -el:vedu: vedel


> al: ali

> tud: tudi

> izmero izmeril

> da ne bojo da te ne bodo

65

POSNETEK 4: D-4/45–55/(M)

ČAS TRAJANJA POSNETKA: 1 minuta 1 sekunda

SOGOVORNIK: MOŠKI (starost 45–55 let)

FUNKCIJA: direktor podjetja

VSEBINA SESTANKA: O vodenju sodelavcev

S sogovornikom smo imeli sestanek o vodenju sodelavcev.

Dogovarjali smo se za izobraževalne delavnice, ki bi jih v njihovem podjetju izvedli o tem,

kako naj menedžerji učinkovito vodijo svoje sodelavce. V izbranem zapisu je sogovornik

predstavljal, kaj je po njegovem mnenju ključno za uspešno vodenje sodelavcev in kaj bi

želel, da bi skozi delavnico njegovi sodelavci usvojili. Izpostavil je tudi, kako pomembno je, da

tim čuti povezanost ter da skupaj ustvarjajo projekte in zgodbe.


»Marsikaj se da nardit, pa ni potrebno ravno veliko sredstev met ne. No, in tu je seveda

eee bi reko ta eee se mi zdi eee odločilno ravno to, da eee te primere eee potem ljudje

sami delajo znotraj podjetja in ko to sami delajo in dobimo te nagrade in sevda na koncu

se jim jas tudi bi reko zahvalim zaposlenim z njihovim prispevkom, da smo mi recimo

dobili kakšno eee nagrado ali drugo vrsto priznanja. To tudi potem v bistvo cenijo ne, tak

da sevda ni zbora delaucov, ni sevda kakšne prireditve, kjer se jas dam pohvalo, kaj so

nardili sevda zato, da smo mi dobli neko nagrado ne, nikol ne govorim v prvi osebi, stalno

govorim v množini, ne, torej da smo to in to nardili, da smo skupaj eee dosegli to, ne. Tak

da, stalno govorim v prvi osebi eee bi reko množine in se mi zdi, da je to najbol

pomembno, ne, da čutijo, da to ni zdaj samo eee projekt direktora ampak, da je to projekt

celega kolektiva, ne.«


1. Sogovornik med poslovnim sestankom uporablja knjižno pogovorni jezik: NE

> Sogovornik v pogovoru uporablja severnoštajerski (mariborski) pokrajinski pogovorni

jezik.

> Jezik je tekoč. Kljub temu da se sogovornik trudi govoriti knjižno, so e-ji na trenutke

preozki, prepoznamo štajersko izgovarjavo in rabo tipičnih mariborskih besed.

> Sogovornik uporablja veliko mašil:

66

o bi reko,

o seveda,

o v bistvu,

o tak da,

o torej.

> Sogovornik uporablja veliko premolkov ter ponavljanj besed in besednih zvez kot v

primerih:

o da to ljudje sami delajo in ko potem ljudje sami delajo;

o nikol ne govorim v prvi osebi, stalno govorim v množini … tak da stalno

govorim f prvi osebi eee bi reko množine.

> Zaznati je, kot da nenehno dodatno pojasnjuje in potrjuje že povedano, kar na

trenutke poslušalca zbega. Prav tako mora biti poslušalec pozoren, da pravilno

razume povedano.

> Zamenjan besedni red kot v primeru:

o in sev:da na koncu se jim jas tudi zahvalim zaposlenim bi reko, ustrezneje bi

bilo seveda se na koncu zaposlenim zahvalim.

> Napačno pregibanje: se jim zahvalim z njihovim prispevkom (orod. s kom ali s čim?),

pravilno bi bilo se jim zahvalim za njihov prispevek (tož. koga ali kaj?).

> Napačna raba besed: da jas ne dam pohvalo, pravilno bi bilo da jaz ne pohvalim.


> Sogovornik se skozi pogovor trudi natančno pojasniti govorjeno vsebino. Govori

jasno, veliko ponavlja in pojasnjuje. Sporočilo je jasno. Sogovornik v analiziranem

besedilu ne uporablja niti tujk niti strokovnih besed.

67

3. Sogovornik uporablja tipično mariborske besede v več kot polovici izpisanega

govora: NE

Sogovornik govori mariborsko pogovorno: DA

POSNETEK

VSE BESEDE

SKUPAJ BESED

KNJIŽNE


mariborske besede)

F f % F f % F f %

D-4 /45–55/ M 151 87 % 22 13 % 173 100 %

Iz kratke analize je razvidno, da sogovornik uporablja tipično mariborsko izgovorno




Izpust samoglasnika

o -e v sredini besede:

sev:da seveda

nar:dili naredili

o -i na začetku in na koncu besede: :met: imeti

o -i v sredini besede: dob:li dobili

o -i na koncu besede: nikol: nikoli

o -o na koncu besede: tak da tako da

Izpust soglasnika

o -j izpadena koncu besede: najbol: najbolj

o -j izpade v sredini besede: direktor:a direktorja

Samoglasnik na koncu besede

o -o na koncu besede namesto -el: rek:o rekel


o -z s -s: jas jaz

68

o -v z -f: f prvi v prvi


o -u z -o: v bistvo v bistvu

Zamenjava sklopa črk

o -ev z -ov: delaucov delavcev


> reko rekel

> tak da tako da

> direktora direktorja

69




FUNKCIJA: menedžerka

VSEBINA SESTANKA: O tem, kaj je ključno za uspeh mladih

S sogovornico smo govorili o povezavi podjetništva in športa pri mladih in o tem, da je

treba trdo delati, če želiš doseči uspeh.


»Moje načelo je blo vedno eee, ko maš neke cilje, ko si želiš nekaj, trdo treba delat včasih

se mi zdi, da, da mogoče prehitro obupajo, premalo truda vložijo, ne. Če hočeš nekaj si

doseč, morš res eee najt neko pot in tisti, ki si želijo, vedno najdejo pot, ne. Mislim, da, da

morjo bit bol fstrajni fsi, ne, ne smeš prehitro obupat, ne. Mislim, mladi v današnjem

svetu majo ogromno možnosti fse, res pa je, da se od mladih tud ogromno pričakuje in so

veliki pritiski, ne. In eee mislim pa, da najbolj pomembno je tista vstrajnost in tista in tista

trdna volja, da kljub porazom, kljub težkim situacijam, da se znaš izborit, ne. To se mi zdi,

da je šport edini, edina stvar na svetu, ko, ko ti da eno, kaj jaz vem, mogoče večje

spoštovanje, da znaš tud te poraze sprejet na nek fer plej način ne, športno, ne.«


1. Sogovornica na poslovnem sestanku uporablja knjižno pogovorni jezik: NE


pogovorni jezik.

> Jezik je tekoč. Kljub temu da se sogovornica trudi govoriti knjižno, uporablja veliko

tipičnih mariborsko obarvanih besed.

> Sogovornica nenehno pritrjuje povedanemu z besedico ne (v pomenu 'razumete').

> Zamenjan besedni red kot v primeru:

o trdno treba delat včasih, ustrezneje bi bilo včasih je treba trdo delati

o če hočeš nekaj si doseč, ustrezneje bi bilo če hočeš nekaj doseči

o mislim, da morjo bit bol fstrajni fsi, ustrezneje bi bilo mislim, da bi morali vsi

biti bolj vztrajni

70

o mladi v današnjem svetu majo ogromno možnosti, ustrezneje bi bilo mladi

imajo v današnjem času veliko možnosti

o da najbolj pomembno je tista vstrajnost, ustrezneje bi bilo najpomembnejša je

vztrajnost

o da se znaš izborit, ustrezneje bi bilo da si znaš izboriti mesto

> Napačna uporaba veznika ko ti da pravilno bi bilo ki ti da.

> Napačno pregibanje v primeru mislim pa, da najbolj pomembno je tista vztrajnost,

ustrezneje bi bilo mislim pa, da najbolj pomembna je tista vztrajnost.

> Napačna uporaba v stavku, če hočeš nekaj si doseč, ustrezneje bi bilo, če hočeš kaj

doseči.



jasno in veliko ponavlja ter pojasnjuje. Celoten pogovor je tekoč in razumljiv.

Sporočilo je jasno.

> Nenehno potrjuje povedano z besedico ne.

> Sogovornica uporabi tujko fer plej (fair play) 'poštena, športna igra'.


govora: NE


POSNETEK

VSE BESEDE

SKUPAJ BESED

KNJIŽNE


mariborske besede)

F f % F f % F f %

D-4/45–55/M 133 86 % 22 14 % 155 100 %




71


Izpust samoglasnika

o -i na začetku:

:maš imaš

:majo imajo

o -i v sredini besede: b:lo bilo


doseč: doseči

najt: najti

bit: biti

obupat: obupati

tud: tudi

o -a v sredini besede:

mor:š moraš

mor:jo morajo

Izpust soglasnika

o -j na koncu besede: bol: bolj


o -z s -s: vstrajnost vztrajnost

o -v z -f:

fstrajni vztrajni

fsi vsi

fse vse


o -a z -o: pomembno pomembna

72


> fstrajni vztrajni

> fsi vsi

> mor:š moraš

> mor:jo morajo

> :maš imaš

> :majo imajo

> b:lo bilo

73




FUNKCIJA: direktor

VSEBINA SESTANKA: O motivaciji pri zaposlenih

S sogovornikom smo govorili o tem, kaj se mu zdi bistveno pri motivaciji sodelavcev, kaj jih

po njegovem mnenju motivira in kaj motivira njega samega.


»Motivira me to, da ljudje eee z veseljem in ponosom prihajajo na delovno mesto, da so

radi del te ekipe eee in da so oni ponosni na to, da so v tem eee podjetju. Najbrž veste in

se boste strinjali, da obstajajo več nivojev motivacije, od tiste dolgoročno latentne, ki bi

naj izhajale predvsem iz zdravega poslovnega okolja, eee iz urejenih eee odnosov eee

znotraj podjetja in pa sevda do kratkoročnih spodbud, kjer se pač tudi z eee postaulanjem

tekmovalnih, osnovnih ciljev in z tem povezanim bonusom ali nagrad lahko doseže eee

neke kratkoročne motivacijske učinke pri sodelavcih.«


1. Sogovornik na poslovnem sestanku uporablja knjižni pogovorni jezik: DA

> Sogovornik v pogovoru uporablja knjižni pogovorni jezik.

> Jezik je tekoč. Sogovornik govori knjižni pogovorni jezik, saj uporabi le 3 % tipičnih

mariborskih besed.

> Napaka pri rabi števila v primeru, da obstajajo več nivojev motivacije, pravilno bi bilo,

da obstaja več nivojev motivacije.

> Sogovornik ne uporablja mašil, uporablja pa tujke, npr.:

o latentno prikrito

o bonus dodaten dobiček


> Sogovornik natančno pojasnjuje govorjeno vsebino. Govori jasno, celoten pogovor je

tekoč in razumljiv.

74


govora: NE

Sogovornik govori mariborsko pogovorno: NE

POSNETEK

VSE BESEDE

SKUPAJ BESED

KNJIŽNE


mariborske besede)

F f % F f % F f %

D-4/45–55/M 96 97 % 3 3 % 99 100 %

Iz kratke analize je razvidno, da sogovornik govori knjižno pogovorno, saj uporablja

tipično mariborsko izgovorno obarvane besede le v 3 % svojega govora, kar ne

presega zastavljenih 5–7 %, kolikor smo postavili mejo, ki je še dopustna pri govoru

mariborskih menedžerjev.


Izpust samoglasnika


sev:da seveda

Izpust soglasnika

o -j v sredini besede: postaul:anjem postavljanjem


o -z s -s: z tem s tem


> postaul:anjem postavljanjem

> z tem s tem

75


ČAS TRAJANJA POSNETKA: 1 minuta


FUNKCIJA: direktor

VSEBINA SESTANKA: O vodenju in nadzoru

S sogovornikom smo govorili o tem, kako je pri vodenju pomembno, da so sodelavci

suvereni, samostojni in odgovorni, obenem pa mora vodja vseeno nenehno vedeti, kaj

sodelavec v nekem trenutku dela.


»Ampak je potrebno met to pravo mero nekega zaupanja, odprtosti, po drugi strani pa

seveda z nekimi, z nekimi kratkimi kontrolingi preverjat ali gremo v pravo smer ali ne.

Moje osebno funkcioniranje ali pa način dela, ki ga jas uporabljam, je dost širok, je odprt

eee je bom reko a priori pozicija nekega zaupanja, sodelavci tudi véjo, da so suvereni

lahko v relativno širokih obsegih, ampak od zadaj je pa tudi pri fseh eee ta prisotnost

prave odgovornosti in na ta način potem lahko kvalitetno funkcioniramo, ne. Ne želim bit

tisti čuvaj, ki bom eee pri fsaki stari želel dat zeleno luč ali pa rdečo luč, ampak se to na

nek način prepušča predfsem zaradi tega zaupanja eee sodelavcem, ki pa eee čutijo

potem to suverenost, na drugi strani pa tudi odgovornost do sebe, do ostalih sodelavcev,

konc koncev tudi do podjetja , da se dela profesionalno, da se dela korektno in to se mi

zdi, da je tisto ključno, ne.«


1. Sogovornik na poslovnem sestanku uporablja knjižni pogovorni jezik: NE


jezik.

> Jezik je tekoč, čeprav sogovornik teži h knjižni pogovorni izreki.

> Sogovornik uporablja mašila:

o bom reko

o seveda

> Opaziti je ponavljanje besed in besednih zvez kot v primerih:

o seveda z nekimi, z nekimi kratkimi

76

o da se dela korektno, da se dela

> Uporabi ozek é pred j, kjer je knjižno pravilno široki ê:

o véjo vêdo

> Uporablja tujke, prevzete besede in strokovne besede:

o kontroling kontrolirati

o funkcioniranje delovanje

o a priori vnaprej (brez neke utemeljitve)

o suvereni neodvisni, samostojni

> Zamenjan besedni red:

o da so suvereni lahko namesto da so lahko suvereni


> Sogovornik skozi pogovor natančno pojasnjuje govorjeno vsebino. Govori jasno in

ponavlja z željo natančnejše obrazložitve, kot v primerih:

o je dost širok, je odprt eee je bom reko a priori pozicija nekega

o da se dela profesionalno, da se dela korektno

> Celoten pogovor je tekoč in razumljiv. Sporočilo je jasno.


govora: NE

Sogovornik govori mariborsko pogovorno: MEJNO

POSNETEK

VSE BESEDE

SKUPAJ BESED

KNJIŽNE


mariborske besede)

F f % F f % F f %

D-7/35–45/M 148 93 % 12 8 % 160 100 %


obarvane besede v 8 % svojega govora, kar je ravno na meji med zastavljenimi 5–7

%, kolikor smo postavili mejo, ki je še dopustna pri govoru mariborskih menedžerjev.

77


Izpust samoglasnika

-i na začetku in na koncu besede: :met: imeti

-i na koncu besede:

o preverjat: preverjati

Izpust soglasnika

-j namesto -d na sredini besede: bojo bodo

Samoglasnik na koncu besede

-o na koncu besede namesto -el: rek:o rekel


-z s -s: jas jaz

-v z -f:

o f pravo v pravo

o fseh vseh

o fsaki vsaki

o predfsem predvsem

-j namesto -d na sredini besede: vejo vedo

Besede, ki niso mariborske

> dost dovolj

> konc konec


> reko rekel

> fseh vseh

> fsaki vsaki

> jas jaz

78




FUNKCIJA: direktor

VSEBINA SESTANKA: O odgovornosti pri vodenju

S sogovornikom smo govorili o tem, kdo je odgovoren za motiviranje in učinkovitost

zaposlenih.


»Torej v prvi vrsti eee strokovni vodja, strokovni vodja, ki, ki zna jasno eee določit

prioritete, to je prva stvar, in ki zna tud delegirat naloge, da prave stvari dela prava

oseba, eee da zna pomagat, da zna prisluhniti, da zna tudi sam reševat probleme, če se

kje zatakne eee, da zna oblikovat tudi time, da zna pravi čas bom reko prepoznat težavo,

organizirat kak razgovor in pa sevda tudi, da si sodelavci med seboj razumejo, da zna v

kolektivu ustvarit neko vzdušje medsebojnega zaupanja tud med sodelavci. Da eee

obstaja sicer ena zdrava tekmovalnost, ampak na drugi strani, da ni metanja polen pod

noge eee, da ni zavisti eee faušije, ne, po čemer smo Slovenci znani, to je kluč.«


1. Sogovornik na poslovnem sestanku uporablja knjižno pogovorni jezik: NE


jezik, ki pa je tekoč.

> Sogovornik ponavlja besede in besedne zveze kot v primerih:

o v prvi vrsti strokovni vodja, strokovni vodja, ki zna, ki zna in ki zna

o da zna pomagat, da zna prisluhnit, da zna tud, da zna oblikovat, da zna pravi

čas, da zna v kolektivu

> Napačna raba besed: da si sodelavci med seboj razumejo, pravilno bi bilo da se

sodelavci med seboj razumejo

79


> Sogovornik se skozi pogovor trudi natančno pojasniti govorjeno vsebino. Govori

jasno, veliko ponavlja in pojasnjuje. Celoten pogovor je tekoč in razumljiv. Sporočilo

je jasno.

> Sogovornik uporablja tujke ali strokovne besede:

o prioritete prednosti

o delegirat določiti


govora: NE

Sogovornik govori mariborsko pogovorno: MEJNO

POSNETEK

VSE BESEDE

SKUPAJ BESED

KNJIŽNE


mariborske besede)

F f % F f % F f %

D-8/35–45/M 110 92 % 10 8 % 120 100 %


obarvane besede v 8 % svojega govora, kar je ravno na meji med zastavljenimi 5–7 %,

kolikor smo postavili mejo, ki je še dopustna pri govoru mariborskih menedžerjev.


Izpust samoglasnika


sev:da seveda


določit: določiti

tud: tudi

pomagat: pomagati

reševat: reševati

oblikovat: oblikovati

80

prepoznat: prepoznati

organizirat: organizirati

ustvarit: ustvariti

Izpust soglasnika

o -j v sredini besede: kl:uč ključ


> tud: tudi

> pomagat: pomagati

> kl:uč ključ

81

5.5 Skupna analiza govorjenih zapisanih besedil

V empiričnem delu smo najprej z diktafonom posneli sogovornike na poslovnih sestankih,

zatem smo izbrali del pogovora in ga dobesedno prepisali. Zapise smo analizirali.

Najprej govor vsakega posameznika posebej, zatem pa smo naredili še skupno analizo.

Sestanek s sogovorniki (menedžerji so posamezniki, ki so na visokih položajih v podjetjih in

vodijo sodelavce, direktorji pa so posamezniki, ki so menedžerji, a hkrati vodijo podjetje) je

potekal na način, da smo posamezniku najprej predstavili namen sestanka (obiska), mu

predstavili naše podjetje in naš način dela. S posamezniki smo govorili o različnih temah.

Sogovorniki so govorili prosto, brez priprave, iz česar sta nastala zvočni in pisni zapis.

Sogovorniki so smiselno odgovarjali na vprašanja in razumeli cilj poslovnega sestanka.

Med sestankom smo lahko zaznali, da so bili sogovorniki zelo sproščeni in so se osredotočali

na vsebino pogovora. Glede na razliko v govoru, ki smo ga zaznali ob uvodnem klepetu in v

času, ko smo začeli snemati, smo opazili, da so se vsi trudili govoriti knjižni pogovorni jezik.

Govor je v vseh primerih razumljiv, brez govornih napak, odgovori so v vseh primerih

mariborsko pogovorno izgovorno obarvani, a razumljivi. Čeprav smo opazili prvine

mariborsko obarvanega pogovornega jezika, ta ne prevlada v govoru.

Skupna statistika

Število posnetih govorov: 8

Zastopanost glede na spol: 4 ženske, 4 moški

Skupni čas trajanja pogovorov s posameznikom: povprečno 30 minut

Povprečen čas posnetkov za analizo: povprečno 50 sekund

Starost sogovornikov: 35–55 let

Funkcija v podjetju: direktor/ica, vodja, menedžer

82

Vsebina sestankov:

> o strankah, s katerimi delajo, in kako te stranke izbirajo rastline;

> o vodenju in stilih vodenja;

> o novem projektu podjetja;

> o vodenju sodelavcev;

> o tem, kaj je ključno za uspeh mladih;

> o motivaciji pri zaposlenih;

> o vodenju in nadzoru;

> o odgovornosti pri vodenju.

Zastavili smo naslednje skupne predpostavke.

1. Sogovornik/ca na poslovnem sestanku uporablja knjižni pogovorni jezik.

Skupna ugotovitev kaže, da prva predpostavka DELNO DRŽI. Skoraj vsi sogovorniki

namreč govorijo mariborsko obarvan pogovorni jezik, čeprav se trudijo govoriti

knjižno pogovorno.


Skupna ugotovitev pove, da predpostavka DRŽI. Ne glede na rabo mariborsko

obarvanega pogovornega jezika vsi sogovorniki govorijo smiselno, jasno in s tem za

poslušalca razumljivo.


govora.

Skupna ugotovitev pokaže, da predpostavka absolutno NE DRŽI. Skupno namreč

izrazito mariborsko obarvane besede sogovorniki uporabljajo le v 12 % svojega

govora.

83

Poglejmo skupno analizo še nekoliko podrobneje.

1. Sogovornik/ca med poslovnim sestankom uporablja knjižno pogovorni jezik.

Predpostavka DELNO DRŽI.

> Sogovorniki v pogovoru uporabljajo severnoštajerski (mariborski) pokrajinski

pogovorni jezik.

> Mnogi nenehno pritrjujejo povedanemu z besedico ne ob koncu povedi.

> Jezik je tekoč.

> Mašila in miselne premolke uporabljajo v manjši meri:

o bi reko, bom reko

o seveda, sevda

o v bistvu

o tak da

o torej

> Pri posameznikih se pojavlja zamenjan besedni red, kot v primerih:

o da mamo na delovnih mestih ljudi, ki so sposobni nekaj, ustrezneje bi bilo …

da imamo na delovnih mestih sposobne ljudi;

o da ne bojo te, ustrezneje bi bilo da te ne bodo ali pa da boš tud lahko sam

namesto da boš tudi sam lahko;

o in sev:da na koncu se jim jas tudi zahvalim zaposlenim bi reko, ustrezneje bi

bilo seveda se na koncu zaposlenim zahvalim;

o trdno treba delat včasih, ustrezneje bi bilo včasih je treba trdo delati;

o če hočeš nekaj si doseč, ustrezneje bi bilo če hočeš nekaj doseči;

o mislim, da morjo bit bol fstrajni fsi, ustrezneje bi bilo mislim, da bi morali vsi

biti bolj vztrajni;

o mladi v današnjem svetu majo ogromno možnosti, ustrezneje bi bilo mladi

imajo v današnjem času veliko možnosti;

o da najbolj pomembno je tista vstrajnost, ustrezneje bi bilo najpomembnejša je

vztrajnost;

o da se znaš izborit, ustrezneje bi bilo da si znaš izboriti mesto;

o da so suvereni lahko, ustrezneje da so lahko suvereni.

> Pogostejše je ponavljanje sklopov besed oziroma besednih zvez, kot v primerih:

84

o tak, al pa tak, al pa tak,

o da dobim pravi efekt no bi rekla, da dobim pravi efekt,

o da ne bojo te, da te ne bo …,

o ali je ta /…/ al je, al je višja …,

o da to ljudje sami delajo in ko potem ljudje sami delajo,

o nikol ne govorim v prvi osebi, stalno govorim v množini … tak da stalno

govorim f prvi osebi eee bi reko množine,

o seveda z nekimi, z nekimi kratkimi,

o da se dela korektno, da se dela,

o je dost širok, je odprt eee je bom reko a priori pozicija nekega,

o da se dela profesionalno, da se dela korektno,

o v prvi vrsti strokovni vodja, strokovni vodja, ki zna, ki zna in ki zna,

o da zna pomagat, da zna prisluhnit, da zna tud, da zna oblikovat, da zna pravi

čas, da zna v kolektivu.

> V manjši meri je opaziti nepravilno obliko pri uporabi množine:

o smo v veliko stresnih situacij, ustrezneje bi bilo smo v mnogih stresnih

situacijah.

> Tudi pasivne stavke:

o da se določene faze lahko spremljajo …, ustrezneje bi bilo da bomo določene

faze lahko spremljali.

> Napačna uporaba veznika ko ti da, ustrezneje bi bilo ki ti da.

> Pri posameznikih je zaznati napačno pregibanje besed:

o se jim zahvalim z njihovim prispevkom (orod. s kom ali s čim?), ustrezneje bi

bilo se jim zahvalim za njihov prispevek (tož. koga ali kaj?),

o da jas ne dam pohvalo, ustrezneje bi bilo da jaz ne pohvalim (oziroma, da jaz

ne dam pohvale),

o mislim pa, da najbolj pomembno je tista vztrajnost, ustrezneje bi bilo mislim

pa, da najbolj pomembna je tista vztrajnost.

> Napačna raba števila v primeru, da obstajajo več nivojev motivacije ustrezneje bi bilo,

da obstaja več ravni motivacije.

> Napačna raba besed: da si sodelavci med seboj razumejo, ustrezneje bi bilo da se

sodelavci med seboj razumejo.

85


Predpostavka DRŽI.

> Sogovorniki se skozi pogovor trudijo natančno pojasniti govorjeno vsebino.

> Govorijo jasno in smiselno, tudi sporočilo je jasno.

> Celoten pogovor je tekoč in razumljiv.

> Uporabljene tujke, strokovne ali prevzete besede:

o individualno osebno,

o vkomponirati umestiti,

o selekcionirati izbrati,

o definitivno zagotovo,

o suport podpora,

o efekt rezultat,

o fer plej (fair play) poštena, športna igra,

o depresivni (strokovna beseda),

o ogljikov dioksid (strokovna beseda),

o latentno prikrito,

o bonus dodaten dobiček,

o kontroling kontrolirati,

o funkcioniranj delovanje,

o a priori vnaprej (brez neke utemeljitve),

o suvereni neodvisni, samostojni,

o prioritete prednosti,

o delegirat določiti.

> V posameznih primerih tujke niso uporabljene v pravem pomenu besede:

o kompatibilni združljivi, skladni, pravilna uporaba bi bila: kompetentni

usposobljeni, ki obvladajo področje dela.

86


govora.

Predpostavka NE DRŽI.

Sogovornik/ca govori mariborsko pogovorno: DA

POVPREČNA

VREDNOST

VSE BESEDE SKUPAJ

KNJIŽNE NEKNJIŽNE

F f % F f % F f %

SKUPNO 885 88 % 120 12 % 1005 100 %

Iz kratke skupne analize je razvidno, da sogovorniki uporabljajo tipično mariborske

besede v 12 % svojega govora med poslovnimi sestanki, kar pa presega zastavljenih

5–7 %, kolikor smo postavili mejo, ki je še dopustna pri govoru mariborskih

menedžerjev.

87

SKUPNI PREGLED TIPIČNO MARIBORSKIH BESED

IZPUST SAMOGLASNIKA

-i na začetku besede :mamo imamo

maš imaš 2 sogovornika

:zbirajo izbirajo

:majo imajo 2 sogovornika

-i na koncu besede bit: biti 3 sogovorniki

al: ali 2 sogovornika

peljat: peljati

vzpostavit: vzpostaviti

tud: tudi 3 sogovorniki

nikol: nikoli

ležat: ležati

sprejet: sprejeti

ugotovit: ugotoviti

združit: združiti

povezat: povezati

zasadit: zasaditi

doseč: doseči

najt: najti

obupat: obupati

preverjat: preverjati

določit: določiti

pomagat: pomagati

reševat: reševati

oblikovat: oblikovati

prepoznat: prepoznati

organizirat: organizirati

ustvarit: ustvariti

-i v sredini besede dob:li dobili

b:lo bilo

tol:ko toliko

-i na začetku in koncu besede :met imeti 3 sogovorniki

-i na sredini in na koncu besede selekc:jonirat: selekcionirati

-o na koncu besede tak: tako 2 sogovornika

nekak: nekako

čist: čisto

-a v sredini besede k:r kar

mor:š moraš

mor:jo morajo

-e v sredini besede s:n sem

88

sev:da seveda 3 sogovorniki

-e in -i v sredini besede in na koncu besede nar:dit: narediti 2 sogovornika

IZPUST SOGLASNIKA

-j na koncu besede direktor:a direktorja 2 sogovornika

kl:uč ključ

postaul:anjem postavljanjem

-j na koncu besede najbol: najbolj

bol: bolj

IZPUST SAMOGLASNIKA IN SOGLASNIKA

-je v sredini besede zadovol:n zadovoljen

ZAMENJAVA SAMOGLASNIKA Z DRUGIM SAMOGLASNIKOM

-e z –a more mora

-u z –o v bistvo v bistvu 2 sogovornika

-a z –o Pomembno pomembna

ZAMENJAVA SOGLASNIKA Z DRUGIM SOGLASNIKOM

-v z –f fsega vsega

f prvi v prvi

fsak vsak 2 sogovornika

fsakega vsakakega

fse vse

f prostor v prostor

fkomponira vkomponira

fstrajni vztrajni

f pravo v pravo

fseh vseh

fsaki vsaki

predfsem predvsem

fsi vsi

-z s –s jas jaz 3 sogovorniki

z predlogi s predlogi

z tem s tem

vstrajnost vztrajnost

-j namesto -d bojo bodo 2 sogovornika

vejo vedo

-t z –d retke redke

tut: tudi

SAMOGLASNIK NA KONCU BESEDE

-u namesto -il določu: določil

-u namesto -el vedu: vedel

89

-o namesto -el rek:o rekel 2 sogovornika

ZAMENJAVA SKLOPA ČRK

-ev z -ov delaucov delavcev

BESEDE, KI NISO MARIBORSKE

dost dovolj

konc konec

TIPIČNO MARIBORSKO OBARVANE BESEDE

al pa tak, al pa tak tako ali pa tako (za naštevanje) pa želje, pa okuse želje in okuse postaul:anjem postavljanjem

pa tak … in tako fsak vsak z tem s tem

zaj zdaj fse vse kl:uč ključ

s:n sem f prostor v prostor

se fsede sede tut: tudi

pusla pustila :majo imajo

al: ali tol:ko toliko

tud: tudi bit: biti

izmero izmeril fstrajni vztrajni

da ne bojo da te ne bodo fsi vsi

reko rekel mor:š moraš

neko določeno mor:jo morajo

tak da tako da :maš imaš

direktora direktorja b:lo bilo

90

6 SKLEP

6.1 Povzetek ugotovitev

V uvodu diplomskega dela smo predpostavljali, da je komunikacija pri eksternem

komuniciranju pomembna, še posebno, kadar navzven komunicirajo vodilni menedžerji v

podjetju. Javna podoba podjetja je izjemno pomembna za uspešen razvoj podjetja. Prav tako

tudi zborna knjižna izreka. Vsi sodelujoči menedžerji/direktorji so namreč na svojem

področju delovanja izjemno uspešni, resda v svojem govoru uporabljajo mariborski

pogovorni jezik tudi na poslovnih sestankih, vendar skupno v 12 odstotkih svojega govora,

sicer se dosledno trudijo govoriti knjižni pogovorni jezik. Vendar smo določili, da velja za

tipično mariborsko obarvan govor, če menedžerji mariborsko obarvane besede uporabljajo v

več kot 5–7 odstotkih svojega govora. Skozi analizo smo ugotovili tudi, da spol in starost ne

vplivata na ustrezno rabo knjižne izreke.

Skozi diplomsko delo smo zasledovali postavljene cilje in tako pojasnili pojem komuniciranja

in podrobneje razložili pomen eksternega komuniciranja. Bralcu smo predstavili razliko med

internim in eksternim komuniciranjem oziroma sporočanjem ter predstavili vlogo in pomen

sestankov pri eksternem komuniciranju. Analizirali smo veščine komuniciranja in vpliv govora

mariborskih menedžerjev na javno podobo podjetja ter prišli do ugotovitev, ki smo jih v

predpostavkah že predvideli. Govor mariborskih menedžerjev smo analizirali na praktičnih

primerih in ugotovili nekatere pomanjkljivosti, zato v nadaljevanju predlagamo možnosti za

izboljšave.

Skozi pričujoče diplomsko delo smo tako ugotovili, da veščine komuniciranja, okoliščinam

primeren govor in raba knjižnega jezika sicer pomembno vplivajo na všečno javno podobo

podjetja, nikakor pa pravilna knjižna izreka vodilnih menedžerjev ne vpliva tudi na uspešno

poslovanje podjetja. To lahko vidimo, če pogledamo finančno stanje analiziranih podjetij.

91

V uvodu diplomskega dela smo si zastavili nekaj hipotez.

> Predpostavljamo, da veščine komuniciranja, okoliščinam primeren govor in raba

knjižnega jezika pomembno vplivajo na uspešno javno podobo podjetja.

Lahko potrdimo, da hipoteza drži. Dejansko so vsa analizirana podjetja uspešna v javnosti,

prav tako direktorji, menedžerji, ki jih vodijo. Ker smo ugotovili, da je njihov govor zelo blizu

knjižno pogovornemu jeziku, lahko potrdimo, da veščine komuniciranja in raba knjižnega

jezika vplivajo na javno podobo podjetja.

> Predpostavljamo, da večina menedžerjev ne daje velike teže okoliščinam

primernemu govoru in rabi knjižnega jezika pri eksterni komunikaciji.

Hipoteza ne drži, saj se menedžerji, s katerimi smo govorili (upoštevati moramo dejstvo, da

jim zaradi analize govora nismo povedali, da jih snemamo, torej niso bili pozorni na knjižno

izgovarjavo), dosledno trudijo na poslovnih sestankih govoriti knjižno pogovorno.


Hipoteza delno drži. Smo zaznali odstopanja, mariborski pogovorni jezik je zastopan v 12

odstotkih analiziranega govora. To minimalno odstopa od zastavljene hipoteze, da je

dopustno, da menedžerji uporabljajo mariborsko obarvan jezik v 5–7 odstotkih svojega

govora.



Hipoteza drži. Opravljena analiza je pokazala nekatere pomanjkljivosti, ki jih s sistematičnim

delom lahko menedžerji še izboljšajo.

92

6.2 Predlagane rešitve

Vsak menedžer, ki je na vodilnem delovnem mestu, mora misliti na javno podobo in

celovitost svojega nastopa v javnosti. Če javna izreka ne vpliva na uspešnost poslovanja

podjetja, pa zagotovo vpliva na javno podobo posameznika. Osebni razvoj posameznika

namreč vključuje tudi uspešen javni nastop, ki poleg pravilne drže, mimike, kretenj in

vsebinske priprave vključuje tudi pravilen jezikovni nastop. Menedžerji, ki torej komunicirajo

navzven, bi tako morali obvladati knjižno izreko in vsaj enkrat letno osvežiti tovrstno znanje.

Iz opravljene analize izhaja, da bi javni nastop pri menedžerjih lahko izboljšali z vajami in

treningi, ki so navedeni v nadaljevanju.

> Namesto mašil bi menedžerji lahko koristili premolk (tišino), enako pri ponavljanju

besed in besednih sklopov.

> Koristila bi vaja, s katero bi utrjevali ustrezni besedni red povedi, saj iz pričujoče

analize izhaja, da je zamenjan besedni red pogost v govoru mariborskih menedžerjev.

> Pogosto je iz analize razvidno napačno pregibanje besed, tako bi eden od sklopov

treninga knjižnega govora lahko bila ponovitev oblikoslovja težjih ali pogosto

napačno rabljenih besed.

> Zelo pogosto manjka -i na koncu besede pri nedoločnikih, kar kaže, da bi menedžerji

za izboljšanje komunikacije lahko ponovili poglavji o neustrezni vokalni redukciji in

rabi nedoločnika oziroma namenilnika pri glagolih.

> Zelo pogost v izgovarjavi je -f namesto -v in pogosto rabljene besede tak, bojo, reko,

prišo, zato predlagam retorično delavnico, na kateri bi ponovili knjižno izgovarjavo za

menedžerje.

93

7 LITERATURA IN VIRI

> ANTONČIČ, Emica, ŠERUGA PREK, Cvetka (2003). Slovenska zborna izreka: priročnik z

vajami za javne govorce. Maribor: Aristej.

> DOBROVOLJC, Helena, JAKOP, Nataša (2012). Sodobni pravopisni priročnik med

normo in predpisom. Ljubljana: ZRC SAZU.

> FINK, Iris, GOLTNIK URNAUT, Anita, ŠTEVANČEC, Darko (2009). Poslovno

komuniciranje (Elektronski vir). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.

> FLORJANČIČ, Jože, FERJAN, Marko (2000). Management poslovnega komuniciranja.

Kranj: Moderna organizacija.

> JERNEJČIČ, Andreja (2012). Skrivnosti javnega nastopanja: priročnik za vsakogar.

Ljubljana: Planet GV.

> KALIN GOLOB, Monika (2000). Limonadnica, odbiratelj in drugo slovensko

komunikološko izrazje (187–194). Jezik in slovstvo. Ljubljana: Slavistično društvo

Slovenije.

> KAVČIČ, Bogdan (2000). Poslovno komuniciranje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

> KOLETNIK, Mihaela (2001). Mariborski pogovorni jezik. Časopis za zgodovino in

narodopisje (245–—254). Maribor: Obzorja.

> KOSI, Tatjana, TANŠEK, Andreja (2009). Poslovno komuniciranje (Elektronski vir).

Ljubljana: Zavod IRC.

> KRAJNC IVIČ, Mira (2005). Besedilne značilnosti javne govorjene besede: na gradivu

sej Mestnega sveta. Maribor: Slavistično društvo (Zora; 35).

94

> MARC, Darinka, TORKAR - PAPEŽ, Katarina (2006). Kultura govorjene in zapisane

besede ali Retorika za današnjo rabo. Ljubljana: DZS.

> MOŽINA, Stane, TAVČAR, Mitja, ZUPAN, Nada, KNEŽEVIČ, Ana Nuša (2004). Poslovno

komuniciranje: evropske razsežnosti. Maribor: Obzorja.

> PRITEKELJ, Teja (2009). Komuniciranje s težavnimi strankami. Diplomsko delo. Kranj:

Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede.

> SCHLAMBERGER BREZAR, Mojca (2012). Diskurzivna zaznamovalca »mais« in »alors«

kot indikatorja stopnje oralizacije v uradnih govorih, televizijskih okroglih mizah in

literarnih dialogih (225–237). Linguistica. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske

fakultete.

> STEVANOVIĆ, Vesna (2008). Poslovno komuniciranje v podjetju Petrol. Diplomsko

delo. Kranj: Univerza v Mariboru, Fakulteta za organizacijske vede.

> ŠVAJNCER, Marija (2012): Pomen in vpliv novih lingvističnih spoznanj Ferdinanda de

Saussurja (44–56). Slavia Centralis. Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska

fakulteta.

> TOPORIŠIČ, Jože (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva

založba.

> TOPORIŠIČ, Jože [uredniški odbor] (2001). Slovenski pravopis. Ljubljana: ZRC SAZU.

> TOPORIŠIČ, Jože (2000). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.

> VALH LOPERT, Alenka (2005). Kultura govora na Radiu Maribor. Maribor: Slavistično

društvo (Zora; 36).

> VIDOVIČ MUHA, Ada (2013). Moč in nemoč knjižnega jezika. Ljubljana: Znanstvena

založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

95

> ZEMLJAK JONTES, Melita (2010). Kritični jezikovnokulturni vpogled v oddaje Televizije

Slovenija. Sodobna slovenska književnost. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske

fakultete Univerze v Ljubljani.

SPLETNI NASLOVI

> http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=govor&hs=1 (april

2016)

> http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=JEZIK&hs=1 (april

2016)

> http://studentski.net/gradivo/umb_fer_mk2_kmi_sno_gradivo_z_vajami_2014_2015

_01?r=1 (maj 2016)

> file:///C:/Users/utrip/Desktop/Knji%C5%BEno_URN_NBN_SI_DOC-QS4HJTZB.pdf

(maj 2016)

Documents

DIPLOMSKO DELO - CORE · političnega govora, kot ga srečujemo na sejah mestnih svetov. Delo prinaša s številnimi primeri podkrepljena spoznanja o značilnostih javne govorjene