of 89 /89
UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo DIPLOMSKO DELO MARJETA KUNDIH Maribor, 2011

DIPLOMSKO DELO - COnnecting REpositories · 2017. 11. 27. · 2 EMPIRIČNI DEL diplomskega dela ... Rezija) so se ljudski plesi obdrţali zelo dolgo ali pa se še vedno plešejo

  • Upload
    others

  • View
    4

  • Download
    0

Embed Size (px)

Citation preview

  • UNIVERZA V MARIBORU

    PEDAGOŠKA FAKULTETA

    Oddelek za predšolsko vzgojo

    DIPLOMSKO DELO

    MARJETA KUNDIH

    Maribor, 2011

  • UNIVERZA V MARIBORU

    PEDAGOŠKA FAKULTETA

    Oddelek za predšolsko vzgojo

    Diplomsko delo

    OTROŠKI LJUDSKI PLES IN PREDŠOLSKI OTROK

    Mentorica: Kandidatka:

    pred., mag. Olivera Ilić Marjeta Kundih

    Maribor, 2011

  • Lektorica:

    Ana Koritnik, prof. slov.

    Prevajalka:

    Urška Farĉnik, univ. dipl. ang. in fra. j.

  • ZAHVALA

    Zahvaljujem se Vam, gospa prof. Olivera Ilič, za nesebično pomoč ter

    pomembne napotke in spodbude pri oblikovanju diplomskega dela. Bili ste mi

    pripravljeni v vsakem času nuditi pomoč, za kar se vam najlepše zahvaljujem.

    Zelo pa sem hvaleţna moji vzgojiteljici, ki je sodelovala pri diplomski nalogi.

    Zahvaljujem se svoji druţini, ki me je iz dneva v dan spodbujala in

    motivirala za delo.

    Iskreno hvala tudi gospe Ani Koritnik za opravljeno lektorsko delo ter vsem

    ostalim, ki so pripomogli h končnemu oblikovanju naloge.

    Marjeta Kundih

  • UNIVERZA V MARIBORU

    PEDAGOŠKA FAKULTETA

    IZJAVA

    Podpisana MARJETA KUNDIH, rojena 31. 08. 1984 v Celju, študentka

    Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer PREDŠOLSKA VZGOJA,

    izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

    OTROŠKI LJUDSKI PLES IN PREDŠOLSKI OTROK

    pri mentorici pred., mag. OLIVERI ILIĆ avtorsko delo.

    V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

    prepisani brez navedbe avtorjev.

    Marjeta Kundih

    Maribor, 2011

  • POVZETEK

    Diplomsko delo z naslovom OTROŠKI LJUDSKI PLES IN PREDŠOLSKI

    OTROK je teoretiĉno-empiriĉno delo.

    V teoretiĉnem delu je predstavljeno plesno izročilo: pojem ljudskega plesa, ples v

    predšolski vzgoji, plesni pojmi in izrazi, cilji plesne vzgoje, naĉela plesne vzgoje,

    metode plesne vzgoje, plesne oblike; otroško plesno izročilo: otroško ljudsko

    izroĉilo, otroške rajalne igre; spremljava otroških pesmi in otroški instrumenti:

    ljudski instrumenti; otroške ljudske igre: izštevanke, igre, prstne igre, norĉljivke

    in posmehulje.

    V empiriĉnem delu je preko enomeseĉnega naĉrtovanja v vzgojnem delu na

    predšolski stopnji podana integracija plesne vzgoje z ljudskim izroĉilom oziroma

    z otroškimi pesmimi.

    Evalvacija vzgojnega dela je pokazala, da so otrokom všeĉ rajalne in prstne igre,

    to pa je tudi najlaţji naĉin, da se otrokom pribliţa ljudsko izroĉilo, saj ga spoznajo

    preko igre.

    Ključne besede: predšolska vzgoja, gibanje, ljudsko izroĉilo, plesno izroĉilo,

    plesna vzgoja, rajalne igre, prstne igre.

  • ABSTRACT

    The diploma paper entitled CHILDREN'S SCHOOL DANCE AND THE

    PRESCHOOL CHILD is theoretical and empirical.

    The theoretical part starts with the presentation of the dance tradition: the meaning

    of the term, dance and its position in preschool education, dance terms and

    expressions, the goals and methods of dance education and dance forms. The

    children's dance tradition is also presented: children's folk tradition, children's

    merrymaking games, along with the accompaniment to the children's songs and

    children's instruments: folk instruments. The theoretical part presents children's

    folk games as well: counting rhymes, games, finger games, lampoons and scornful

    remarks.

    The empirical part shows the integration of dance education into the folk tradition

    and children's songs, achieved through careful one-month planning of the pre-

    school pedagogical work.

    The evaluation of the pedagogical work showed that children like merrymaking

    and finger games, which is also the easiest way to bring the folk tradition closer to

    children since they get to know it through play.

    Keywords:

    Pre-school education, movement, folk tradition, dance tradition, dance education,

    merrymaking games, finger games.

  • KAZALO

    UVOD ..................................................................................................................... 1

    1 TEORETIČNI DEL diplomskega dela ............................................................ 2

    1 PLESNO IZROĈILO ........................................................................................... 2

    1.1 Pojem ljudskega plesa .................................................................................. 3

    1.2 Ples v predšolski vzgoji ................................................................................ 5

    1.3 Plesni pojmi in izrazi .................................................................................... 6

    1.4 Cilji plesne vzgoje ........................................................................................ 7

    1.5 Naĉela plesne vzgoje .................................................................................... 9

    1.5.1 SPLOŠNA NAČELA........................................................................................................... 9

    1.5.2 SPECIFIČNA NAČELA .................................................................................................... 11

    1.6 Metode plesne vzgoje ................................................................................. 12

    1.7 Plesne oblike ............................................................................................... 13

    2 OTROŠKO PLESNO IZROĈILO ..................................................................... 16

    2.1 Otroško ljudsko izroĉilo ............................................................................. 17

    2.2 Otroške rajalne igre .................................................................................... 18

    3 SPREMLJAVA OTROŠKE LJUDSKE PESMI IN OTROŠKI LJUDSKI

    INSTRUMENTI .................................................................................................... 22

    3.1 ljudski instrumenti ...................................................................................... 23

    4 OTROŠKE LJUDSKE IGRE ............................................................................. 34

    4.1 Izštevanke ................................................................................................... 34

    4.2 Igre .............................................................................................................. 36

    4.3 Prstne igre ................................................................................................... 38

    4.4 Norĉljivke in posmehulje ........................................................................... 39

    2 EMPIRIČNI DEL diplomskega dela ............................................................. 41

    1 NAMEN EMPIRIĈNEGA DELA ..................................................................... 41

    2 HIPOTEZE EMPIRIĈNEGA DELA ................................................................. 41

    3 METODOLOŠKA OPREDELITEV ................................................................. 41

    3.1 Raziskovalne metode .................................................................................. 41

    3.2 Raziskovalni vzorec ................................................................................... 41

    3.3 Postopki zbiranja podatkov ........................................................................ 41

    3.4 Postopki obdelave podatkov ....................................................................... 42

    4 IZVEDBA ENOMESEĈNEGA NAĈRTOVANJA VZGOJNEGA DELA...... 43

  • 4.1 Meseĉni naĉrt za mesec april ...................................................................... 43

    SKLEPNE MISLI ................................................................................................. 76

    LITERATURA ...................................................................................................... 78

  • 1

    UVOD

    Otrokom sta igra in gibanje potrebna kot zrak, ki ga dihajo. Igra je osnovna

    otrokova dejavnost in je v ospredju otrokovega odrašĉanja, nikoli ne zastari,

    igramo pa se lahko kadar koli in povsod (v naravi, doma, v vrtcu …). Potreba po

    igranju je otroku osnovna in tudi kasneje pri odraslem jo je še obĉutiti, ĉeprav se

    ne kaţe veĉ tako intenzivno kot pri otrocih.

    Ljudske igre v vrtcu tonejo v pozabo. Vzgojitelji se posluţujejo enih in istih in

    tako se ohranjajo le znane in razširjene rajalne igre. Ljudskega izroĉila je na sploh

    premalo, še posebej pa otroškega ljudskega izroĉila in ravno zato ga je potrebno

    ohranjati in z njim seznanjati otroke.

    »Plesna vzgoja s spodbujanjem otrokovega gibalnega ustvarjanja prispeva k

    razvoju celovite otrokove osebnosti. Zato predstavlja enakovreden sestavni del

    predšolske vzgoje« (Krofliĉ in Gobec, 1992, str. 7).

    Za otroke je pomembna oblika plesne dejavnosti rajalna igra, ki pa opazno deluje

    sprošĉujoĉe in jim nudi zadovoljstvo, hkrati pa si razvijajo motoriĉne in

    intelektualne sposobnosti.

    Ĉe malo pomislimo, je naš narod zelo raznolik in bogat v duhovnem in kulturnem

    smislu in napak bi bilo, da bi to dedišĉino zanemarili. Ljudsko izroĉilo pa je

    pomembna vez, ki nas druţi z našo zemljo, druţino in ljubeznijo. To vez moramo

    ohraniti, da bodo tudi naši potomci znali ceniti, kar je slovenski ĉlovek naredil za

    svoj narod. Le-to pa je bistvo našega obstoja.

    V vzgojno-varstvenih organizacijah je ljudsko izroĉilo nepogrešljivo in je del

    vsakdana, prav tako kot spremljava otroških ljudskih pesmi na instrumente,

    izdelovanje otroških ljudskih instrumentov ter veselje do ljudskega plesa.

  • 2

    1 TEORETIČNI DEL diplomskega dela

    1 PLESNO IZROČILO

    Podoba plesnega izroĉila na Slovenskem se je oblikovala veĉinoma na podlagi

    povojnega terenskega raziskovanja in ravno zato nam prikazuje ples le s ĉasa po

    vojni. Plesno izroĉilo zgodnejših ĉasov je zavito v meglo, kajti o njem ni skoraj

    nobenih podatkov in je kakršno koli predvidevanje le ugibanje, ker so pisani in

    likovni viri zelo skromni.

    J. V. Valvasor je v 17. stoletju napisal pomembno delo za zgodovino slovenskega

    plesnega izroĉila. V tem delu opisuje jezik, noše, navade in šege ljudi iz razliĉnih

    geografskih krajev (Gorenjcev, Dolenjcev, Vipavcev, Kraševcev, Istranov …).

    Poleg tega gradiva je veliko podatkov tudi o plesu, ĉeprav ne ravno o plesnih

    oblikah, bolj so ga zanimale okolišĉine plesa. Opisuje in poroĉa o veselju ob

    plesu, navaja kdaj in kje so plesali, kje je bilo plesišĉe, koliko ĉasa je trajal ples in

    podobno.

    O plesnem izroĉilu je veliko podatkov iz 19. stoletja, ĉeprav je malo plesov

    ohranjenih, ker pa se plešejo, so zelo podobni nemškim. Slovenci plesov skorajda

    nimamo ali pa so ţal le ponaredek ali posnetek nemških plesov, ĉeravno so to le

    površine izdelave in ugotovitve zaradi nepoznavanja slovenskega plesnega

    gradiva (Ramovš, 1980, str. 15, 16).

    S plesnim izroĉilom oznaĉujemo plese, ki so bili podedovani iz davnine in so se

    prilagajali gibnosti prevzemnikov. Ti plesi so bili na Slovenskem še nekaj let po

    prvi svetovni vojni znaĉilni za najširše plasti ljudstva, ki je bilo takrat predvsem

    kmeĉkega stanu, a ţe v tridesetih letih so zaĉeli toniti v pozabo. Le v posameznih

    gospodarsko slabo razvitih obmoĉjih so se ohranili še najmanj deset let po drugi

    svetovni vojni, medtem ko sta valĉek in polka ţiva še danes (Makaroviĉ, Ramovš

    in Gaĉnik, 2003, str. 43).

    Veĉina mlajših plesov je tujega izvora in ravno zato se, kadar govorimo o plesnem

    izroĉilu na Slovenskem, poraja vprašanje, ali je to izroĉilo zares slovensko. Tuj

    izvor veĉine slovenskih plesov moramo vzeti kot dejstvo, kot posledico razmer v

  • 3

    kakršnih je ţivelo slovensko ljudstvo od naselitve in vse do novejšega ĉasa.

    Plesno izroĉilo na Slovenskem vsebuje doloĉene elemente, pri katerih lahko

    reĉemo, da se v njih kaţe slovenski znaĉaj. To so predvsem dvodelne plesne

    oblike, ki so krajše od tujega izvirnika, v njih ni zapletenih plesnih figur ali

    plesov, ki so strogo sestavljeni iz doloĉenega zaporedja figur (to zasledimo v

    avstrijsko-nemških plesih). Razlika med slovenskimi variantami in izvirniki se

    kaţe tudi v tempu plesanja. Slovenci plešejo hitreje, v gibih je veĉ temperamenta

    in sprošĉenosti. Predvsem pa se slovensko plesno izroĉilo od tujega izvirnika loĉi

    po plesnem stilu, ki je dal plesom svojstvene poteze, ki so znaĉilne le za naše

    podroĉje, ĉeravno je zgradba plesa ostala enaka kot v izvirniku (Ramovš, 1980,

    str. 19).

    Fuchs (2004) je mnenja, da plesno izroĉilo niso le plesi z izoblikovanim obrazcem

    korakov in drugih gibov, ampak tudi najbolj preprosto gibanje (hoja, tek,

    poskakovanje …), ĉe je povezano z obredom ter šegami in navadami.

    Folklorni raziskovalec ljudskega izroĉila Tomaţ Simentiger ve, da je Slovenija

    precej majhna drţava, a kulturno zelo raznovrstna. Ĉe k temu prištejemo še tako

    ali drugaĉe oblikovano kulturo slovenskih izseljencev, je ideja, ki jo

    prepoznavamo kot slovenstvo, še bolj pisana. V preteklosti se je ţe veĉkrat

    pokazalo, da eno kljuĉnih vlog pri gradnji doloĉenih nacionalnih identitet nosijo

    ravno folklorne skupine. Ples je veĉ kot primeren in uĉinkovit medij za ohranjanje

    in razvoj slovenstva in slovenske skupnosti (Knific, 2010, str. 37).

    1.1 POJEM LJUDSKEGA PLESA

    Z ljudskim plesom se dandanes skoraj ne sreĉujemo veĉ, gledamo ga na raznih

    prireditvah, plešemo ga na veselicah in na koncu se vseeno vprašamo, kaj ljudski

    ples pravzaprav je?

    Ljudje ljudski ples poimenujemo kar »folklora«, saj ga v današnjem ĉasu

    veĉinoma vidimo le v izvedbi folklornih skupin, ljudje na zabavah jih ne plešejo

    veĉ tako kot vĉasih. Ljudski plesi so pravzaprav plesi, znaĉilni za najširše plasti

    ljudstva v doloĉenem obdobju. Izvirajo lahko iz izroĉila, ki je podedovano iz

    davnine in ga ĉasovno ne moremo natanĉno opredeliti, lahko pa da so bili

  • 4

    zavestno prevzeti od drugod in so se v doloĉenem okolju spreminjali in

    prilagajali.

    Ljudski ples sodi v ljudsko kulturno dedišĉino in je plesno izroĉilo, znaĉilno za

    slovensko podeţelje do druge svetovne vojne. V nekaterih delih (Pohorje, Rezija)

    so se ljudski plesi obdrţali zelo dolgo ali pa se še vedno plešejo. Ljudski ples je

    del slovenske kulturne dedišĉine in ĉe gledamo iz tega vidika, je primerno, da ga

    spoznajo tudi potomci, torej otroci (Fuchs, 2004).

    Slovenski ljudski plesi so zdaj za nas plesno izroĉilo, znaĉilno za slovensko

    etniĉno ozemlje do pet let pred drugo svetovno vojno.

    Ples je bil in še vedno je ĉlovekov spremljevalec ob raznih dogodkih. Na

    Slovenskem se je ţe vĉasih in se še danes najveĉ pleše v pustnem ĉasu. Tudi v

    poletnem ĉasu in v zgodnji jeseni je bila priloţnost za ples (razni shodi, sejmi,

    lepe nedelje …). Obiĉajno so se vsa veĉja opravila konĉala s plesom, s plesno

    zabavo ob tem pa ni bilo posebnih plesnih navad.

    O plesu govorimo šele, ko se plesalci primejo za roke v krog, vrsto ali v par in

    postane doloĉena gibna prvina skupna vsem plesalcem.

    Nekoĉ je ples spremljal ljudi vse ţivljenje. Plesali so ob rojstvu otroka, ob

    razliĉnih praznikih, ob delu, ki so ga skupaj opravljali, in na raznih sejmih. Najveĉ

    plesa je bilo na svatbah, takrat je ples trajal tudi tri dni skupaj. Ob bedenju ob

    mrtvem so peli in se igrali razne igre, ki se jih še dandanes igrajo otroci (ringce

    talat …) (Koban Dobnik, 2005, str. 62).

    »Veda o plesnem izroĉilu nekega naroda smatra za ples vsako ĉlovekovo ritmiĉno

    gibanje, ki ni pridobitno, ampak sluţi ali je sluţilo kultnemu ali magiĉnemu

    namenu, izraţanju neke vsebine ali ideje in tudi zabavi« (Ramovš, 1980, str. 13).

    Folklorni raziskovalec ljudskega izroĉila Tomaţ Simentiger se je zavedal, da je

    razvoj plesov in odmiki plesnih figur od neke nikoli ulovljive »idealne« matrice

    normalen pojav, ki je bil vedno del zgodovine plesa in seveda tudi folklorne

    dejavnosti. Folklorne skupine na Slovenskem in drugje po svetu imajo kljub

    veliko bolj jasnim virom teţave ţe s poustvarjanjem nekdanje oblaĉilne podobe,

    vsaj za slovenske skupine v tujini pa velja, da imajo še veĉje teţave s

    poustvarjanjem plesnega izroĉila. Morda bi bilo v zvezi s tem vredno na teoretiĉni

  • 5

    ravni razmisliti, kakšne so razlike in podobnosti v zvezi z dojemanjem materialne

    in nematerialne kulturne dedišĉine, saj te brez dvoma obstajajo.

    Ĉe se razvoj plesa oddalji od prvotnega izhodišĉa, se spremenita tudi njegov

    pomen in razpoznavnost. Folklorna plesna dejavnost na Slovenskem temelji na

    nekem nizu plesov, ki so bili zapisani na terenu, kar pomeni, da naj bi se v svojem

    poustvarjanju poskušala zapisom ĉim bolj pribliţati (Knific, 2010, str. 38).

    1.2 PLES V PREDŠOLSKI VZGOJI

    Plesna vzgoja in ples predstavljata enakovreden del v predšolski vzgoji, kajti

    plesna vzgoja spodbuja otrokovo gibalno ustvarjanje in prispeva k razvoju

    otrokove osebnosti.

    Pri plesni vzgoji je pomembno, da si zastavimo doloĉene naloge, med njimi pa so

    v ospredju predvsem:

    − vzgajati otroke v estetski tankoĉutnosti,

    − vzgajati otroke v umetniški ustvarjalnosti,

    − seznanjati otroke s poznanji o umetnosti in lepoti ĉlovekovega okolja.

    Plesna vzgoja poteka v igralni gibalni dejavnosti. Vsebina plesne vzgoje je igra z

    gibanjem. Otrok se igra z gibanjem lastnega telesa, z gibanjem v skupini. Plesna

    vzgoja spodbuja razvoj ustvarjalnosti kot osebnostne lastnosti. Bogato predstavno

    mišljenje, domišljija, kreativno mišljenje so sestavine ustvarjalnega procesa. S

    plesno vzgojo jih neprestano spodbujamo k razvoju. Plesna vzgoja omogoĉa in

    spodbuja sodelovanje in uveljavljanje posameznika v skupini. Otrok lahko

    sodeluje v skupini na veĉ naĉinov – se vkljuĉi v enotno gibanje skupine (npr. v

    rajalni igri), povzame doloĉeno dolţnost v skupini. Plesna vzgoja kot gibalna

    igralna aktivnost omogoĉa otroku sprostitev notranjih napetosti kakršnega koli

    izvora. S sprostitvijo ter z moţnostjo uveljavljanja in ustvarjanja omogoĉa

    ponovno vzpostavitev ravnovesja v otrokovi osebnosti (Krofliĉ in Gobec, 1992,

    str. 10, 12).

    Spodbujati in razvijati ustvarjalnost otrok skozi izraţanje in oblikovanje z

    gibanjem je ena glavnih nalog plesne vzgoje. Gibanje je eden izmed izrazov

    otrokove aktivnosti. Formalne zvrsti plesa, kot so ljudski ples, druţabni ples,

    zaradi svoje ustaljene oblike ne morejo biti izhodišĉe niti ne cilj spodbujanja

  • 6

    plesne ustvarjalnosti predšolskega otroka. Plesna vzgoja kot vzgoja ustvarjalnosti

    zato temelji na naĉelu sodobne plesne umetnosti 20. stoletja, po katerem je

    plesalec samostojen ustvarjalec, ne le poustvarjalec koreografovih zamisli in

    tradicionalnih oblik (prav tam, str. 21).

    Pri naĉrtovanju glasbeno-plesnih dejavnosti mora vzgojitelj upoštevati interese in

    razvojne zmoţnosti otrok. Najprej otrok posluša in opazuje, nato pa tudi sam

    pevsko in gibalno ustvarja. Vzgojitelj mora sprejeti razliĉne spontane gibalne

    reakcije otrok. Otrok naj bo v vlogi poslušalca, plesalca, opazovalca in predvsem

    ustvarjalca (Denac in Ilić, 1993).

    1.3 PLESNI POJMI IN IZRAZI

    PLES – v veĉini slovenskih pokrajin je za ritmiĉno gibanje in njegove oblike v

    rabi izraz ples. Z izrazom so opredeljene vse oblike, preproste in zapletene,

    skupinske, parne in so v naši zavesti vedno povezane z glasbeno spremljavo.

    IGRATI – v Beli krajini je to izraz za plesati, vendar veĉ v besedilnih plesnih

    pesmih kakor v vsakdanji rabi, npr. Igraj kolo.

    RAJATI – to je izraz za ples, plesati. Na Koroškem in Gorenjskem je to zelo

    priljubljen in znan izraz. Nekateri raziskovalci so domnevali, da bi lahko to bil

    izraz za skupinski ples v nasprotju do parnega plesa.

    TUJA IMENA – najveĉ plesov mlajše plasti nosi tuja imena, kot so npr. štajeriš,

    zibenšrit, pouštertanc. Polka in valĉek tudi izvirata iz tujega imena, vendar sta se

    udomaĉila, da nam njuni imeni ne zvenita tuje.

    KOLO – ta izraz je kot pomen za ples rabljen le v Beli krajini in je sinonim za

    plesno zabavo, vendar, kot sem ţe omenila, bolj v povezavi s plesnimi

    besedilnimi pesmimi kakor v navadni jezikovni rabi (Ramovš, 1980).

  • 7

    1.4 CILJI PLESNE VZGOJE

    Plesna vzgoja v predšolskem obdobju s svojimi cilji in nalogami prispeva k

    povezanosti otrokovega telesnega, umskega, ĉustvenega in socialnega razvoja.

    Gibalno-plesne dejavnosti celostno vplivajo na otrokov razvoj, zato moramo pri

    naĉrtovanju dejavnosti vkljuĉevati cilje, s katerimi poskušamo zajeti to

    kompleksnost.

    Mojca Koban Dobnik (2005) je cilje razdelila v razliĉne skupine, in sicer:

    − kognitivni cilji,

    − telesno-gibalni cilji,

    − socialni cilji,

    − ĉustveni cilji,

    − motivacijski cilji,

    − estetski cilji,

    − moralno-etiĉni cilji.

    Kognitivni cilji

    Kognitivni cilji se nanašajo predvsem na razvoj glasbenih sposobnosti, spretnosti

    in znanj. Otrok si pridobiva znanja o gibanju in plesu ter si tako oblikuje merila

    pri gibalno-plesnih dogodkih.

    Telesno-gibalni cilji

    Razliĉne gibalne ter plesne dejavnosti otroku pomagajo pri obvladanju telesa in

    gibalnih sposobnosti ter obvladovanju ritma in prostora. S telesno-gibalnimi cilji

    razvija psihomotoriĉne sposobnosti in spretnosti ter razvija obĉutek za disciplino.

    Z gibalnimi dejavnostmi pa lahko doseţemo harmoniĉen razvoj vseh otrokovih

    telesnih in duševnih zmogljivosti.

    Socialni cilji

    S postavitvijo socialnih ciljev lahko pri otrocih razvijamo razumevanje, obzirnost

    ter strpnost, predvsem pa tudi medsebojno sodelovanje.

  • 8

    Čustveni cilji

    Ĉustveni cilji so pomembni za razvijanje domišljije ter ustvarjalnosti.

    Motivacijski cilji

    Za gibalno-plesno aktivnost mora biti otrok motiviran in pri predšolskem otroku

    je motivacija najveĉkrat samodejna, pomembno pa je, da se otrok poĉuti

    cenjenega.

    Estetski cilji

    Pri plesnih dejavnostih so estetski cilji najbolj izraţeni, saj plesno gibanje ţe samo

    po sebi predstavlja ustvarjalnost in umetniško izraţanje, doţivljanje in

    vrednotenje lepega.

    Moralno-etični cilji

    Otrok si razvija ter izoblikuje vrednote o sebi in o drugih.

    Ilićeva (2005) deli cilje plesne vzgoje na predšolskem podroĉju na:

    − oţje plesne cilje,

    − gibalno-ritmiĉne cilje,

    − estetske cilje,

    − intelektualne cilje,

    − socialne cilje.

    Oţji plesni cilji

    Z uresniĉevanjem teh ciljev pri otroku moĉno razvijamo ustvarjalnost in

    doţivljanje ter izraţanje. Otrok pridobi preko uresniĉevanja oţjih plesnih ciljev

    obĉutek sigurnosti, doţivlja veselje ob gibanju in razvija sposobnost izraţanja

    kontaktov skozi gibalne obĉutke.

    Gibalno-ritmični cilji

    Obsegajo razvoj motorike, koordinacije, pomembni so za orientacijo v prostoru in

    pri razvoju obĉutka za ritem.

  • 9

    Estetski cilji

    Z estetskimi cilji vplivamo na senzoriĉno podroĉje (vidno, slišno, tipno …). Ti

    cilji so pomembni za razvijanje tenkoĉutnosti, lepote in harmonije. Poskrbeti

    moramo, da se otrok na gibanje odzove.

    Intelektualni cilji

    Z njimi razvijamo intelektualne sposobnosti in vplivamo na kognitivno-ĉutno

    podroĉje. Pri tem otrok spoznava in povezuje glasbo in gibanje.

    Socialni cilji

    Socialni cilji obsegajo predvsem medsebojno sodelovanje, prevzemanje

    odgovornosti in podrejanje skupno dogovorjenim ciljem. S socialnimi cilji

    razvijamo socialno-ĉutno podroĉje, kjer otrok pridobiva izkušnje v interakciji

    gibanja s partnerjem ali skupino, razvija sposobnost komunikacije in socialnih

    kontaktov, razvija pa tudi samostojnost in odgovornost.

    Avtorica Koban Dobnik (2005) obravnava podobne cilje kot Ilićeva, le da jih

    drugaĉe poimenuje, obravnava pa enake ali celo iste vsebine, vendar vseeno

    avtorica Koban Dobnik dodaja tem ciljem še dva, in sicer motivacijski in moralno

    etiĉni cilji.

    1.5 NAČELA PLESNE VZGOJE

    Avtorici Krofliĉ in Gobec (1995) pravita, da plesna vzgoja poteka po splošnih in

    specifiĉnih naĉelih, z njima pa se strinja tudi Ilićeva.

    1.5.1 Splošna načela

    Načelo aktivnosti

    Plesno dejavnost organiziramo tako, da otroke razdelimo v manjše skupine, saj

    tako laţje vsi sodelujejo, poskrbimo za primeren prostor in na dejavnost se

    moramo pripraviti – metode, cilji, metodiĉni postopek.

  • 10

    Načelo interesa

    Za boljše sodelovanje in pritegnitev otrokove pozornosti upoštevamo interese

    posameznikov in skupine.

    Načelo individualizacije

    Pri naĉrtovanju gibalno-plesne dejavnosti moramo upoštevati znaĉilnosti otrok v

    skupini. Otroke spodbujamo na podroĉjih, kjer so šibki, prav tako pa tudi na

    podroĉjih, kjer izjemno hitro napredujejo.

    Načelo ustreznosti k razvojni stopnji in spolu

    Pri tem naĉelu moramo biti predvsem pozorni na razlike med spoloma (deĉki

    imajo po navadi veĉ energije, deklice uţivajo v umirjenih igrah …).

    Načelo nazornosti in doţivetij

    Otroke spodbujamo k opazovanju okolja, spodbudimo, da opazujejo gibanje

    razliĉnih ţivali, pojavov, predmetov …

    Načelo ţivljenjske in psihične bliţine

    Pomembno je, da se zavedamo, da je bilo nekoĉ in da je danes informativno

    drugaĉe. To pomeni, da imajo danes otroci laţji dostop do vseh vrst informacij

    (preko televizije, interneta), kjer lahko nazorno opazujejo gibanje ţivega in

    neţivega sveta.

    Načelo postopnosti in sistematičnosti

    To naĉelo je pri delu z otroki zelo pomembno, saj moramo res postopno uvajati

    vse, kar se dogaja, in paziti je potrebno, da otrok res razume doloĉeno stvar in šele

    nato lahko njegovo znanje nadgrajujemo. Tako moramo upoštevati naĉelo

    postopnosti in sistematiĉnosti pri metodiĉnem postopku, ciljih, gibalnem gradivu,

    izboru metod za doloĉeno dejavnost.

  • 11

    1.5.2 Specifična načela

    Načelo sodobnega umetniškega plesa

    To naĉelo pomeni vzgajanje ustvarjalne svobode osebnosti s plesom, pri tem ni

    mišljeno uĉenje danih miselnih in gibalnih vzorcev in oblik.

    Načelo naravnega gibanja

    Gibanje naj obsega naravne moţnosti ĉloveškega telesa, ĉloveškemu organizmu

    ne sme škodovati ali ga celo poškodovati (deformirati) in gibanje naj bo naraven

    izraz duševnosti.

    Načelo individualizacije izraţanja z gibanjem

    Gib je sredstvo izraţanja in vsak plesalec je tudi ustvarjalec svojega gibanja.

    Načelo skupinske dinamike

    Gibalno-plesne dejavnosti so obiĉajno odraz skupnega dela in skupnega

    ustvarjanja veĉ ĉlanov neke skupine, zato pa moramo upoštevati, da je skupinsko

    delo najbolj uĉinkovito v manjših skupinah (2−10 otrok) ne glede na starost.

    Načela učenja vlog v mali skupini

    Ĉlani v manjši skupini morajo biti pripravljeni na sodelovanje, pripravljeni na to,

    da bodo prevzeli vodilno vlogo v skupini, imeti morajo moĉno motivacijo in se

    biti pripravljeni tudi podrejati skupno zastavljenim ciljem.

    Načelo samoupravljanja skupine

    Skupina deluje samostojno v skupnem dogovarjanju z drugimi skupinami, v vrtcu

    tudi z vzgojiteljem, ki je lahko organizator in koordinator dela, vendar pa dela

    samega ne vodi (Krofliĉ in Gobec, 1995).

    Avtorica Zagorc (1997) v svojem delu vzgojnih naĉel ne deli na splošna in

    specifiĉna, ampak so specifiĉna naĉela enakovredna ostalim in si sledijo v

    naslednjem vrstnem redu:

    − naĉelo postopnosti in sistematiĉnosti,

    − naĉelo ţivljenjske in psihiĉne bliţine,

  • 12

    − naĉelo nazornosti,

    − naĉelo ustreznosti razvojni stopnji,

    − specifiĉna naĉela plesne vzgoje:

    - naĉela aktivnosti,

    - naĉelo interesa,

    - naĉelo individualizacije.

    Pri naĉrtovanju, izvajanju in spodbujanju otrokove plesne ustvarjalnosti se

    vzgojitelji trudijo upoštevati vsa vzgojna naĉela, saj le-tako upoštevajo vse

    otrokove lastnosti in potrebe.

    1.6 METODE PLESNE VZGOJE

    Da doseţemo cilje, ki smo si jih zadali, moramo pri tem upoštevati in uporabljati

    splošne ter specifiĉne metode plesne vzgoje, ki veljajo pri pedagoškem delu.

    Otroke lahko v gibanje vodimo z lastno aktivnostjo in gibanjem, otroke takšno

    gibanje pritegne, ob njem se sprostijo, s tem pa jih spodbujamo k njihovemu

    gibalnemu izraţanju. Otroku z gibanjem pokaţemo razliĉne moţnosti, ki jih ples

    ponuja, in ples lahko uporabijo kot izrazno sredstvo. Vodenje samo pa ni dovolj,

    saj ţelimo doseĉi, da bo otrok z gibanjem ustvarjal lastne gibalne slike, to pa je

    takrat, ko je sposoben sam gibalno ustvarjati (Krofliĉ, 1980).

    Vzgojitelj se mora pri svojem delu posluţevati doloĉenih metod, s katerimi

    otrokom pribliţa doloĉeno stvar. Za vrsto metode pa se seveda odloĉi glede na

    vsebino, predvsem pa je izbor metode odvisen od tega, koliko otroci poznajo

    vsebino, odvisno je tudi od starosti otrok, predvsem pa vzgojitelj izbere metodo

    glede na zastavljen operativni cilj.

    Krofliĉeva (1995) pravi, da plesno vzgojo uĉimo oziroma otrokom pribliţamo po

    metodah, ki so pomemben del uĉenja plesa. Metode plesne vzgoje so:

    − metoda vodenja,

    − metoda izmišljanja/improvizacije,

    − metoda od vodenja k improvizaciji,

    − metoda od improvizacije k vodenju.

  • 13

    Metoda vodenja

    Pri tej metodi otroke naĉrtno usmerjamo v ustrezna gibanja. Vodimo jih lahko z

    lastnim gibanjem ali pa samo z besedo. Otroke usmerjamo v ţelena gibanja, jim

    tudi nakazujemo moţnosti gibalnega izraţanja.

    Metoda izmišljanja/improvizacije

    Otrokom omogoĉimo telesno in duševno sprostitev in jih z ustrezno spodbudo

    usmerimo k ustvarjanju, izmišljanju (improviziranju) gibanja. S to metodo

    spodbujamo izvirnost gibalnega izraţanja, razvoj ustvarjalnosti.

    Metoda od vodenja k improvizaciji

    Pri tej metodi prehajamo od vodenja k izmišljanju. Otroke spodbudimo h gibanju

    z lastnim gibanjem in jih nadalje usmerimo v iskanje drugaĉnih gibalnih motivov.

    Metoda od improvizacije k vodenju

    S to metodo pa otroke najprej usmerimo k iskanju lastnih gibalnih motivov, nato

    pa pokaţemo še svoj gibalni vzorec in jim predlagamo, naj preizkusijo tudi to.

    Ustrezna metoda je pomembna za otroka pri vkljuĉevanju v skupino ter za

    samopotrjevanje vsakega posameznika. Z izbiro ustrezne metode prepreĉimo

    otrokom, ki ţelijo s svojim vedenjem motiti ostale, da bi pritegnili pozornosti

    drugih otrok, in lahko nemoteno izvedemo zadano aktivnost (prav tam).

    1.7 PLESNE OBLIKE

    Ramovš (1980) pravi, da so ljudski plesi, ki se plešejo v Sloveniji, mešani, kar

    pomeni, da jih plešejo ţenske in moški skupaj. Obstajajo pa tudi izkljuĉno

    solistiĉni moški plesi, kot npr. korant, kopjaš …, in izkljuĉno ţenski solistiĉni

    plesi, ki pa so veĉinoma povezani z obredjem, npr. svatovski ples, ĉrnomaljsko

    kolo. Lahko pa plesno izroĉilo na Slovenskem v celoti delimo na skupinske, parne

    ter solo plese.

  • 14

    Kroţne oblike

    Kroţne oblike so najbolj razvite oblike skupinskih plesov, saj se pojavljajo v veĉ

    variantah. Osnovna oblika je sklenjen krog. Za skupinske plese v krogu ni

    doloĉenega pravila; lahko se pleše levo, desno, naprej, nazaj …

    Sklenjena vrsta

    To je primer najstarejše plesne oblike pri skupinskem plesu »kaĉo zvijat«, ki ji

    obiĉajno sledi polţasto zvijanje in gibanje.

    Ravna vrsta

    Plesalci stojijo boĉno drug ob drugem, nasproti si plešeta dve vrsti, pri ĉemer se

    ena skupina veĉa, druga pa manjša. Ta oblika je prisotna v otroški plesni igri

    »Prišla majka s kolodvora«.

    Ravno kolena

    Plesalci naredijo sklenjeno kolono tako, da primejo plesalca pred seboj za ramena

    ali okoli pasu. Pogosta ali celo stalno ponavljajoĉa se figura pri teh plesih je

    »most«, ko dva plesalca dvigneta sklenjeni roki in tako oblikujeta mostni obok,

    pod katerim se med plesom pomikajo plesalci. Otroška plesa takšne oblike sta

    »Kovtre šivat« in »Ali je kaj trden most«.

    Omenjene oblike pri skupinskih plesih se med sabo tudi poljubno izmenjujejo in

    povezujejo.

    Parni plesi

    Obliko parnih plesov doloĉa zaporedje korakov in drugih gibnih prvin, struktura

    je pestrejša. Zanjo je pomemben medsebojni odnos plesalcev in njuna orientacija

    v prostoru. Pari so do 19. stoletja plesali v krogu drug ob drugem, tako da je bilo

    plesišĉe na sredini prazno. Danes pari plešejo poljubno razkropljeni po celotnem

    plesišĉu.

    Solistični plesi

    Ti plesi so na Slovenskem zelo redki in so starejšega izvora. Mednje štejemo ples

    koranta, štajerskega kopjaša, belokranjskega zastavonoše …

  • 15

    Ramovš (prav tam) deli plese tudi glede na izvajalce. V tej delitvi so plesi moški,

    ţenski in otroški, praviloma pa mešani.

    Moški plesi so vsi prej omenjeni solistiĉni, razen spretnostnih, saj se pred plesalce

    lahko postavi tudi ţenska. Koranti, otepovci, kopjaši, zastavonoše in pozvaĉini so

    bili vedno moški, prav tako ĉrnovrški pustovi iz Beneške Slovenije. Moški so

    navadno plesali zvezdo ali tak štajeriš, pri katerem je eden napravil premet. Tudi

    prekmurski ples tkaleĉka je moški ples in belokranjski turn postavijo samo fantje.

    V Reziji lahko plešejo med seboj fantje in takrat je njihov ples temperamentnejši

    kot sicer.

    Ţenski ples je ĉrnomaljsko kolo, ki so ga plesala le dekleta. V Porabju plešejo

    samo ţenske obredni svatovski ples, v Beli krajini pa v pustnih dneh. Sicer pa

    same ţenske plešejo le izjemoma, npr., ĉe na domaĉi zabavi ni dovolj plesalcev ali

    kadar hoĉejo opozoriti nase moške ali ĉe ti neradi plešejo. V Reziji, kjer ne

    poznajo izrazitega parnega plesa, je nekaj vsakdanjega, ĉe zaplešeta dve ţenski

    (prav tam, str. 39).

    Vrste plesov

    Plesno izroĉilo v Sloveniji je v primerjavi z drugimi kulturnimi pojavi v osnovi

    dokaj enotno, predvsem zaradi zgodnjega izumrtja prvotnih plesov in povzemanja

    plesov predvsem iz nemško govoreĉih pokrajin. Bolj kot so se ljudje odpirali

    navzven, bolj so tuje prvine prodirale mednje. Pesmi niso bile v takšni nevarnosti,

    da bi jih zamenjali s tujimi, drugaĉe pa je bilo s plesom, saj je bil zaradi svoje

    oblike podvrţen tujim vplivom (prav tam).

  • 16

    2 OTROŠKO PLESNO IZROČILO

    Ples in plesno izroĉilo sta kulturna dedišĉina, s katero moramo spoznati tudi

    otroke. Prav preko plesa lahko otrokom pribliţamo ljudsko izroĉilo. V vrtcih

    lahko ples vkljuĉimo v vsakdanje dejavnosti, lahko pa v okviru projekta otroke

    navdušimo za ples in izvajamo rajalne in prstne igre ljudskega izvora.

    V otroškem plesnem izroĉilu ni doloĉene koreografije, tudi koraki niso natanĉno

    doloĉeni, gibanje pa je obiĉajno hoja ali tek. Otroci so najpogosteje v krogu, ki je

    lahko odprt ali zaprt in se spreminja v kaĉo ali polţa. Poleg kroga se pojavlja tudi

    vrsta in kolona. Med rajanjem se otroci obiĉajno drţijo za roke, z rokami

    oblikujejo most z dvignjenimi rokami.

    Plese otroci spremljajo z razliĉnimi ritmiĉnimi besedili, lahko so znani, lahko pa

    si jih sproti izmišljujejo, ob plesu tudi pojejo, nekateri plesi pa ne potrebujejo

    glasbene ali ritmiĉne spremljave (Ţnidar, 1993).

    Otroške igre otroka spodbujajo k petju, komunikaciji, govoru, predvsem pa h

    gibanju, zato so vsebinsko in oblikovno bogate. Krofliĉeva pravi, da je didaktiĉna

    vrednost otroških ljudskih iger ter da je moţnost povezovanja med vsemi

    vzgojnimi podroĉji bogata in pušĉa odprte moţnosti za izvajanje in tudi

    poustvarjanje (Krofliĉ in Gobec, 1995).

    Slovensko otroško plesno izroĉilo se od plesov odraslih moĉno razlikuje, ne glede

    na to, da ţe vemo, da je otroško plesno izroĉilo le odraz opazovanja ter

    posnemanja odraslih plesov. Slovensko otroško plesno izroĉilo obsega preproste

    rajalne igre, ki se izvajajo ali v krogu, polkrogu ali ravni vrsti.

    Vnašanje otroškega ljudskega izroĉila v vzgojno delo vrtcev in šol je zelo

    pomembno za ohranjanje naše narodne kulture in identitete. Evropa se vedno bolj

    zdruţuje in v tem skupnem prostoru lahko zaradi majhne številĉnosti izgubimo

    svojo ljudsko dedišĉino in s tem tudi svoje korenine. Z vkljuĉevanjem otroških

    ljudskih iger v vzgojno delo gojimo plesno izroĉilo in uvajamo otroke v ljudski

    ples. Ramovš pravi, da ĉe izvajamo ljudsko izroĉilo v predšolski vzgoji, to še ne

    pomeni, da se bo ustanovila folklorna skupina, ki bo izvajala nastop, temveĉ mora

    ples in petje sprejeti kot vsakdanjo igro, kot razvedrilo. Predstavitev iger širšemu

  • 17

    obĉinstvu (staršem ali drugim otrokom) pa naj bi bila za otroke le igra pred

    gledalci, vzgojitelj pa naj bo njihov soplesalec.

    Vrtci razpolagajo tako s prostorom, saj jim je na razpolago dovolj igralne

    površine, imajo pa tudi zadostno število otrok, ki bi se te igre lahko igrali. Nastane

    pa problem pri prepoznavanju teh iger. Prav bi bilo, da bi se vzgojiteljice z njimi

    podrobno seznanile oziroma seznanile vsaj v takšni meri, da bi jih bile sposobne

    na primeren naĉin posredovati otrokom, ki jih bodo v igri z mlajšimi nevede

    ohranjali za prihodnje generacije otrok.

    Kadar ĉrpamo vsebine iz ljudskega izroĉila otroke pritegnemo, saj je taka

    dejavnost otrokom najbliţja, spodbuja jih k ustvarjalnosti, ker je preprosta, otroci

    jo razumejo in sprejmejo. Vse, kar je povezano z ljudskim, je otrokom blizu,

    ljudski plesi in pesmi ter glasba so otrokom všeĉ in ljudsko izroĉilo doţivljajo, kot

    da jim je »pisano na koţo« (Fuchs, 2004).

    2.1 OTROŠKO LJUDSKO IZROČILO

    Uĉiteljica Mojca Kmetec pravi, da bomo otrokom ljudsko izroĉilo znali pribliţati

    le, ĉe jim ga bomo pravilno posredovali. Otroci ţivijo v svetu, kjer prevladuje

    otroško doţivljanje, zato izkoristimo ta ĉas in jim nevsiljivo in zanimivo

    pribliţajmo vrednote ljudskega izroĉila. Ljudske igre dandanes tonejo v pozabo,

    tudi tiste, za katere radi reĉemo, da so med najbolj znanimi. Vzgojitelji se pri

    svojem delu najpogosteje posluţujejo vedno istih, zato se ohranjajo le najbolj

    znane.

    Ĉe poustvarjamo ljudsko izroĉilo v predšolski vzgoji, to še ne pomeni, da ga

    moramo v okviru folklorne skupine, ki bo nauĉeno pripravljala za nastop, ampak

    skušamo doseĉi, da bo otrok ples in petje sprejel kot vsakdanjo igro, kot

    razvedrilo. Predstavitev morebitno nastale odrske postavitve otroškega izroĉila naj

    bo za otroke le dobro pripravljena igra, ki jo bodo prikazali gledalcem.

    Vzgojitelji v vrtcih imajo dobre razmere za delo z otroško folklorno skupino. V

    šolah je za ljudsko izroĉilo navadno na razpolago le ena ura na teden, vzgojitelji

    pa so v skupini vsako dopoldne, zato imajo veliko moţnosti za njegovo

    kakovostno poustvarjanje. Veĉja teţava je v izbiri ustreznih metod uĉenja, saj

    mora biti to prilagojeno starosti in sposobnostim otrok.

  • 18

    Rajalni plesi, primerni za delo v vrtcu:

    − potujemo v Rakitnico (Jeruzalem),

    − ringaraja,

    − bela, bela lilija,

    − Mariĉka sedi na kamenu,

    − rdeĉe ĉešnje rada jem …

    Zapise o otroškem ljudskem izroĉilu najdemo v literaturi (npr. Ramovš, 1980),

    posebnega pomena pa je spodbujanje tovrstnih iskanj v lastnem okolju. Pri izbiri

    plesov moramo biti zelo previdni, kako jih prirejamo za otroke. Za predšolske

    otroke so najbolj primerni plesi v 2/4-taktu (Knific, 2010, str. 84).

    Otroci so vĉasih preţiveli veliko ĉasa s starši in odraslimi osebami. Spremljali so

    jih pri raznih opravilih (na polju, liĉkanju koruze, pospravljanju sena …), najbolj

    pa so se veselili z njimi ob razliĉnih praznovanjih in pomembnejših dogodkih, ko

    so jih opazovali in se vkljuĉevali v njihove igre, plese in šege (Ţnidar, 1993).

    »Petje, igranje, ples, slika, beseda so najpomembnejši naĉini ljudskega izraţanja,

    ki za otroka tvorijo celoto. Cilj predšolske glasbeno-plesne vzgoje je, da to celoto

    ohranja in nadalje razvija« (Denac in Ilić, 1993, str. 9).

    2.2 OTROŠKE RAJALNE IGRE

    Rajalne igre so otroški plesi, ki se povezujejo s petjem ali pa z govorjenim

    besedilom v nedeljivo celoto. Za rajalne igre je najbolj znaĉilna kroţna prostorska

    oblika, kar oznaĉuje sama beseda »raj« ali »rej«. Loĉimo rajalne igre z vlogami ali

    brez vlog. V rajalne igre vkljuĉujemo tudi gibalne igre, ki nimajo izrazitih

    melodiĉnih in ritmiĉnih znaĉilnosti, vendar temeljijo na pravilih gibanja skupine

    ali posameznika v prostoru in na govorjenem besedilu (npr. Trden most). Rajalne

    igre lahko delimo tudi na rajalne igre ljudskega izvora (otroška folklora) in na

    umetne rajalne igre (ustvarijo jih otroci in vzgojitelji neposredno v vzgojnem

    procesu). Za razliko od plesa kot vrsto plesne dejavnosti, kjer otrok preteţno

    individualno ustvarja, gre pri rajalni igri za skupinsko poustvarjanje, lahko tudi za

    skupinsko ustvarjanje gibalnih motivov. Neposredni stik – dotik v rajalni igri nudi

    otroku obĉutje varnosti in pripadnosti skupini (Ilić, 2005).

  • 19

    Otroci, zlasti predšolski, ţivijo v svojem svetu, kjer prevladujeta otroško

    doţivljanje in domišljija, zato izkoristimo ta ĉas in otrokom na nevsiljiv in

    zanimiv naĉin pribliţajmo vrednote ljudskega izroĉila. To lahko naredimo s

    pomoĉjo zanimive zgodbe, pesmi, plesa, igre, starega predmeta, instrumenta,

    knjige, obiĉaja, ogleda folklornega nastopa … Otroke je potrebno navdušiti z

    zanimivo vsebino, nato pa jim je potrebno omogoĉiti, da vsak po svoje doţivlja,

    interpretira in poustvarja. Naj pesem, ples ali igro sprejmejo kot razvedrilo, naj

    ustvarjajo in dodajo tudi kaj svojega, saj so ljudska pesem, ples in igra

    nedokonĉan proces.

    Veliko pozornosti moramo posvetiti ritmiĉnim besedilom, da ritem otroci slišijo.

    Pomagamo si z ritmiĉno spremljavo: s ploskanjem, topotanjem, tleskanjem, s

    kamenĉki, lesenimi paliĉicami in drugimi zvoĉili. Ko ritmiĉni govor poveţemo s

    poudarjenim gibanjem, razvijamo gibalni ritem (hoja, poskoki), ki je pomemben

    za motoriĉni in še posebej za plesni razvoj. S petjem pa ritmiĉno gibanje ni veĉ

    tako poudarjeno, postaja mehkejše in nastaja plesna oziroma rajalna igra. Plesni

    elementi, ki jih razvijamo pri mlajših otrocih, so: ritmiĉna hoja, tek, poskoki (v

    krogu, koloni, vrsti), mogoĉe lahko dodamo tudi vrtenje in potrke, odvisno od

    sposobnosti otrok. Izrednega pomena je tudi razvijanje koordinacije gibanja,

    orientacije v prostoru in imitacije (Otrin, 1998).

    »Rajalne igre (tudi reji, raji, kola) so prostorske skupinske gibalne igre s petjem,

    najveĉkrat v krogu, z vijuganjem, v ravni vrsti ali drugaĉe«.

    V rajalnih igrah je oblika doloĉena. Veliko iger, ki se jih otroci igrajo še danes, je

    ljudskega izvora in so se prenesle iz roda v rod; otroci so opazovali odrasle in so

    jih po svoje posnemali in ustvarili svojo igro. Otroške rajalne igre spremlja tudi

    petje in ĉe zdruţimo: ples in petje predstavljata to eno celoto. Nekatere igre imajo

    doloĉeno kakšno vlogo (npr. Bela lilija), druge pa so same po sebi namen in

    nimajo vloge (Ringaraja). Otroci so ţe pri drugem letu starosti sposobni ob

    odraslem postopati v krogu in starejši kot so otroci, veĉji bo krog in bolj

    samostojno ga bodo vodili in v igro bodo zaĉeli vkljuĉevati tudi razliĉne vloge.

    Rajalne igre so druţabne igre in tudi vzgojitelj ob tej igri ne sme manjkati, saj s

    petjem in svojim gibom lastno aktivnostjo otroke spodbuja tako h gibanju kot tudi

    petju. Otrok preko igre ĉuti prijatelje, sovrstnike in to mu izredno olajša vkljuĉitev

    v skupino, kar pa je zelo pomembno, ĉe imamo kakšnega novinca v skupini ali

  • 20

    otroka s posebnimi potrebami. Pri rajalnih igrah zaĉnemo izvajati prvine, ki jih

    kasneje razvijamo pri plesni vzgoji: povezovanje giba z glasbo, petjem, enotno

    gibanje skupine, odnos med posameznikom in skupino, skupina oblikuje prostor

    »Z vkljuĉevanjem ljudskih otroških rajalnih iger v vzgojno delo gojimo ljudsko

    plesno izroĉilo in uvajamo otroke v ljudski in druţabni ples« (Krofliĉ in Gobec,

    1995, str. 93).

    Vrste otroških rajalnih iger

    Otroške rajalne igre lahko delimo na:

    − otroške ljudske rajalne igre,

    − otroške ali ustvarjalne igre,

    − rajalne igre z vlogami,

    − rajalne igre brez vlog (Krofliĉ in Gobec, 1995).

    Otroške ljudske rajalne igre

    V otroških ljudskih rajalnih igrah je potek igre doloĉen s pravili in navodili o

    poteku igre. Pri otroških ljudskih igrah so spremljevalne pesmi kratke, melodija je

    v majhnem tonskem obsegu. Pojavlja se besedilo, ki je ritmizirano (Ilić, 2005).

    Z izvajanjem otroških ljudskih rajalnih iger prispevamo k ohranjanju ljudskega

    plesnega izroĉila. Narobe je, da ljudske plese odraslih umetno prirejamo za

    predšolske otroke. Posredujemo jim ljudske plesne gibalne igre, ki so namenjene

    otrokom. Na ta naĉin pomagamo ohraniti otroško ljudsko izroĉilo in spodbujamo

    otrokov pozitiven odnos do ljudske umetnosti (Krofliĉ in Gobec, 1995).

    Otroške ali ustvarjalne rajalne igre

    Rajalno igro si skupaj lahko z otroki izmislimo oziroma ustvarimo sami. Otroci

    lahko posamezno, v paru ali skupinsko ustvarjajo svoje gibalne motive na ţe

    znano melodijo ali besedilo pesmi. Rajalna igra se ustvarja na podlagi razliĉnih

    izštevank ali na izmišljeno besedilo. Znaĉilno pri rajalni igri je, da temelji na

    besedilu pesmi, ritmu in melodiji, lahko pa si posameznik ali skupina izmisli le

    gibanje – brez doloĉene melodije in ritma (npr. Trden most) (Krofliĉ, 2001).

  • 21

    Ustvarjalna rajalna igra je lahko ilustracija vsebine petega ali govorjenega

    besedila. Lahko pa je veĉji poudarek na gibalnem motivu, ki je abstrakcija

    besedila, prikaz bistvenih znaĉilnosti besedila (npr. sonce – gibanje skupine v

    krogu). Tako imamo pravzaprav dve vrsti rajalnih iger, ilustrativno in abstraktno.

    Slednja je bliţja znaĉilnostim ljudskih plesnih motivov, ki pogosteje temeljijo na

    ritmu ter bistvenih gibih in oblikah, izlušĉenih iz besedila, kot pa na neposrednem

    uprizarjanju besedila. Ĉe pri ustvarjanju rajalnih iger ostajamo le pri uprizarjanju

    besedila in ne upoštevamo bistvenih znaĉilnosti, ki jih narekujejo ritem, melodija

    in besedilo pesmi, je nevarnost, da zaidemo v kiĉ (Krofliĉ in Gobec, 1995, str.

    62).

    Rajalne igre z vlogami

    Pri rajalnih igrah z vlogami igra eden od otrok posebno vlogo, v kateri se drugaĉe

    giblje (npr. vrtenje v sredini kroga, hoja okrog kroga …).

    Rajalne igre brez vlog

    Pri rajalnih igrah brez vlog se vsi otroci gibljejo enako. Bolj znane rajalne igre

    brez vlog so: Ringaraja, Roke si podajmo, Periĉice …

  • 22

    3 SPREMLJAVA OTROŠKE LJUDSKE PESMI IN OTROŠKI

    LJUDSKI INSTRUMENTI

    Ljudsko glasbilo je lahko vsako glasbilo, ĉe igrajo nanj ljudski godci melodije iz

    ljudskega izroĉila ob priloţnostih, ki spadajo v okvir izroĉila … V literaturi

    zasledimo veĉ kot 550 imen za razliĉna ljudska glasbila na Slovenskem; med

    njimi je seveda veliko nareĉnih izrazov, ki razliĉno poimenujejo isto glasbilo,

    zasledimo pa tudi takšna imena, ki z istim izrazom poimenujejo razliĉna glasbila.

    Nekatera preprosta glasbila lahko »poberemo kar okoli vogalov«.

    »Instrumentalna ljudska glasba na Slovenskem ni brez posebnosti, ĉeprav

    prevladujejo glasbila, ki jih uporablja tudi umetna glasba (Baš, 1980, str. 219).

    Na srednjeveških freskah slovenskih cerkva pogosto najdemo naslikana glasbila.

    Te freske so bogat vir za spoznavanja, pa ĉeprav ne zanesljiv, kajti slikarji so

    slikali po tujih vzorih in pogosto z veliko mero svobode.

    Pomembni so dnevniški zapiski razliĉnih popotnikov, ki so med drugim beleţili

    tudi podatke o glasbi in glasbilih. Nekaj podatkov je zbral tudi Janez Vajkard

    Valvasor v Slavi Vojvodine Krajnske iz leta 1689.

    O glasbilih je na voljo le malo podatkov. Zanimanje za ljudsko godĉevstvo se je

    pojavilo kasneje. Svojevrsten dokument o godĉevstvu so tudi besedila ljudskih

    pesmi, katere omenjajo glasbila, ples in poslikave, kjer veĉkrat nastopijo godci z

    glasbili (Omerzel - Terlep, 1983/84, št. 8, str. 9).

    Kot je ljudska pesem povezana z vsemi obdobji ĉloveškega ţivljenja, je povezana

    tudi ljudska instrumentalna glasba, ki pa se oglaša ob najrazliĉnejših priloţnostih.

    Na vzhodnem Štajerskem je bila navada, da babica pri prvem kopanju

    novorojenčka pod kad poloţi panske končnice, roţni venec, da bi bil otrok

    poboţen, knjigo, da bi bil učen, denar, da bi bil bogat, in pa kakšno glasbilo, da bi

    bil godec.

    Iz tega primera lahko vidimo, da se ĉlovek po ljudskem izroĉilu lahko ţe ob

    rojstvu sreĉa z instrumentalno glasbo (Kumer, 1983, str. 127).

  • 23

    Ljudska glasba spremlja ĉloveka skozi vse ţivljenje, preko vseh starostih obdobij,

    od rojstva do smrti.

    »Po polju gre en fantič mlad,

    Prelepo ţviţga in poje,

    še lepše piska na pero…«

    (Kumer, 1983, str. 7)

    3.1 LJUDSKI INSTRUMENTI

    Otrok zelo rad gibalno ustvarja ob ţivi glasbi oziroma z ljudskimi instrumenti.

    Ritem, ki spremlja muziciranje na instrumente, se lahko poveţe z gibanjem in

    plesom. Iz tega razloga posveĉamo malo veĉ pozornosti ljudskim instrumentom.

    Glasbilo je lahko vsak predmet, iz katerega lahko hote izvabljamo zvoke, ki nam

    pomenijo glasbo. Kaj je bil prvotni namen predmeta, ni pomembno. Tudi

    vsakdanji uporabni predmet lahko v posebnih okolišĉinah postane glasbilo.

    Odloĉilna je raba predmeta.

    S tega vidika je mogoĉe tudi opredeliti pojem ljudsko glasbilo.

    Ĉe postane glasbilo zaradi glasbe, ki jo iz njega izvajamo –

    glasbe v najširšem pomenu besede – sestavni del ljudskega

    ţivljenja in obiĉajev, ga moramo priznavati za ljudsko glasbilo,

    pa naj je prvotno namenjeno za kar koli, naj je kupljeno ali

    doma narejeno, umetelno izdelano ali preprosto, izvirno domaĉe

    ali od drugod preneseno (prav tam, str. 8).

    Najstarejša glasbila se nam zdijo precej nenavadna, a preprosta in domiselna,

    najpogosteje so iz naravnega materiala. Po zvoĉnosti in barvitosti so zanimiva in

    ţe daleĉ od našega glasbenega okusa. Sem sodijo pišĉali iz trstike, dude, rogovi,

    piskanje na travo ali pero in oprekelj.

    V skupino najstarejših glasbil uvršĉamo: trstenke, ţveglo in postranico, oprekelj,

    cimbale in prekmurske bande, dvojnice in dude ter diple z mehom, rogove,

    okarino, drumlice ali brnice, gudalo ali lonĉeni bas, ustne orglice (Omerzel -

    Terlep, 1983−84, št. 8, str. 3−19).

  • 24

    Otrok ţivi v svetu igre, pravljic in njegova domišljija skoraj ne

    pozna meja. Vĉerajšnji otroci so se sicer zabavali z drugaĉnimi

    igraĉami kot današnji in ĉe so sodobnemu otroku pravljice o

    škratih morda tuje, pa izţivlja svojo domišljijo ob strojih in

    raznih tehniĉnih napravah: avto mu je tako ţiv, kot je bil

    vĉerajšnjemu otroku konjiĉek. Ĉe torej otrok utrga spomladi

    cvet trobentice, ga vtakne v usta in zapiska nanj, mu velja to

    toliko kot zaresna trobenta (prav tam, str. 19).

    Tudi otroške zvoĉne igraĉe štejemo med glasbila, saj smo ţe omenili, da je

    glasbilo lahko vsak predmet, iz katerega hote izvabljamo zvoke, ki pa nam

    pomenijo glasbo (Kumer, 1983, str. 15).

    Otroško ljudsko pesem torej ne gre prepevati brez spremljave, saj so prav otroci

    tisti, ki radi ustvarjajo in si izmišljujejo nekaj novega, pa ĉeprav po vzoru

    odraslih.

    Svet otroških glasbil in zvoĉil je zelo domiseln. Ta so sestavljena iz razliĉnega

    materiala, ki nas obkroţa, iz predmetov, ki jih sicer poznamo iz vsakodnevne

    uporabe, iz rastlin in iz razliĉnih plodov, ki nam jih ponuja narava v razliĉnih

    letnih ĉasih, kot so npr. trava, orehi, posušene buĉe, koruzni storţi, polsuha stebla

    trstike in koruze, krompir, lubje, drevesne vejice, dešĉice, vrvice, gumbi, ţlice,

    pokrovke, kosti.

    TRSTENKE

    O trstenkah v preteklosti ţal nimamo mnogo podatkov, lahko pa zagotovo reĉemo,

    da so bile trstenke pred prvo svetovno vojno znane po vsej Sloveniji. Narejene so

    iz moĉvirne trstike. Godec je iz razliĉno dolgih cevk (od 6 do 47 cm) sestavil

    trstene orglice. Uglaševali so jih po starih vzorĉnih trstenkah in po melodiĉnih

    znaĉilnostih domaĉih napevov. Uglasitev se je uravnavala s ĉepi iz ĉebeljega

    voska, pomešanega s ĉebeljo smolo. Od glasbila do glasbila se uglasitev razlikuje,

    odvisno od posluha samega godca, izdelovalĉeve sreĉe in velikosti glasbila.

    Najpoglavitneje pa je, da so uglašene poltonsko neizravnano (netemperirano),

    središĉne cevke glasbila so le pribliţno uglašene na eno stran v durovih in na

  • 25

    drugo stran v molovih akordih, proti koncem pa v posameznih zaporednih tonih,

    ki jih godec potrebuje za igranje.

    Nekdaj so z manjšimi trstenkami igrali melodijo, z veĉjimi pa so igrali

    spremljavo.

    ŢVEGLA IN POSTRANICA

    Evropske in neevropske kulture so poznale ţe od prazgodovine dalje razliĉne

    flavte. Le-te so bile iz kosti, lesa, gline, kasneje pa so bile kovinske. S sistemom

    poklopcev se je zaĉela razvijati današnja preĉna flavta.

    Tako kot trstenke so ţvegle izdelovali v veĉ velikostih, to je rodovih glasbila.

    Izdelovali so jih v devetih velikostih in jih poimenovali kar s številkami, od enke

    do devetke. Vsaka naslednja ţvegla se je uglasila za ton niţje. Tako so razliĉne

    uglasitvene tonske lege rabile razliĉnim namenom: spremljavi pevcev, razliĉnim

    godĉevskim sestavom in njihovi uglasitveni zmoţnosti. Od srednjega veka naprej

    se je uporabljala ţvegla, tako za plesno spremljavo, pa tudi za lovsko in pastirsko

    zabavo.

    Tako je moralo nekdaj priljubljeno haloško glasbilo v pozabo, prav tako

    postranice ali stranišĉe, ker se teţko ĉisto uglase, ton je rezek ali medel, uglasitev

    pa se ne prilega današnjim glasbilom.

    OPREKELJ

    Na panjskih konĉnicah in srednjeveških freskah slovenskih cerkva je pogosto

    upodobljen oprekelj, cimprekelj, pretl, brana, male cimbale.

    Glasbilo je azijskega izvora, poznala ga je vsa srednjeveška Evropa, danes pa je

    ljudsko glasbilo, znaĉilno za alpske deţele. Veĉje cimbale so poznane po vsej

    Panonski niţini (Prekmurje, Madţarska, Romunija, Slovaška, Ukrajina).

    Ima okoli sto strun, po tri ali štiri enako uglašene v obsegu dveh do treh oktav. Sto

    strun je zelo teţko uglasiti, še teţje pa je uglasitev obdrţati dalj ĉasa, saj je

    glasbilo zelo obĉutljivo na temperaturne spremembe in se hitro razglasi.

    Raznoliko barvitost zvena so godci dobili z razliĉnimi tolkalci. Zvonasto barvo so

    dobili z udarci paliĉic, na katere so bili nataknjeni plutovinasti zamaški

    (Prekmurje) ali ukrivljena ţica (Koroška), rezek zven so dosegli z lesenimi

  • 26

    paliĉicami, ki so bile obloţene s klobuĉevino, ter ţameten zven s paliĉicami,

    povitimi za vato in sukancem.

    CIMBALE ALI PREKMURSKE BANDE

    Iz manjših cimbal (opreklja) je Madţar Jozef Schunda leta 1870 skonstruiral

    velike cimbale, popolnejšo glasbilo s pedalnim mehanizmom, imenovanim dušilni

    mehanizem. Tudi obseg jim je poveĉal na štiri oktave ter jim napravil noge, saj

    tako velikega glasbila ni bilo mogoĉe prenašati. S temi velikimi cimbalami je bilo

    mogoĉe sproti dušiti akorde in lepše spremljati ostala glasbila bande, ki se v

    Porabju imenujejo goslarije.

    Te bande so sestavljali: 2−4 gosli (violine) ali primi, 1−2 konti ali rioli, 1−2

    klarineta, bas in cimbale. Cimbale so postale ljudsko glasbilo domaĉe, obrtniške

    ali tovarniške izdelave. Razlikovale so se po velikosti, barvitosti zvoka in

    uglasitvi.

    DVOJNICE IN DUDE TER DIPLE Z MEHOM

    Dvojnice in diple so dvocevne pišĉali. Ljudstvo je ohranilo ta nenavadno uglašena

    glasbila iz davnine ter jih seveda spreminjalo in prilagajalo svojemu glasbenemu

    okusu. Dvojnice so igrali pastirji na paši ali pa spremljali belokranjske kresnice

    pri obhodu. Nekatere diple so se lahko vstavile v meh, ovĉjo ali kozjo koţo. Tako

    so nastale diple z mehom. V mehu je bila drobna cevka, skozi katero se vpihava

    zrak v koţo. Nastali mehur pod pazduho se stiska in zrak enakomerno prehaja iz

    mehurja v pišĉal prebiralko, v diple. Mehur je stalna zaloga zraka. Diple z mehom

    in podobne dude so doma v Aziji. Dude so rabile za plesno spremljavo po vsej

    zahodni Sloveniji.

    ROGOVI

    Ţivalski rog

    Po vsem svetu in v vseh kulturah je znano trobljenje v rog. Rog je lahko ţivalski

    (kravji, volovski ali kozji na Slovenskem) ali pa iz lesa in lubja. Je signalno

  • 27

    glasbilo. Uporabljali so ga pastirji in lovci ter vaški ĉredniki, ki so s tem

    instrumentom naznanjali odhod ţivine na pašo in opozarjali gospodarje, da izpuste

    ţivino iz hlevov. Vĉasih so naznanjali k hiši prihajajoĉe godce − kolednike z

    rogovi.

    Lesen rog

    Lesen rog so izdelali iz dveh kosov lesa (od 1,5 do 2,25). Le-tega so izdolbli z

    noţiĉem, nato pa ga zlepili s smolo ter ga povili s ĉešnjevim lubjem. V zgornji

    konec so vtaknili ustnik. Spretnega izdelovalca rogov danes ni veĉ mogoĉe najti.

    OKARINA

    V vsej Evropi je bila okarina narodno glasbilo 18. stoletja. Okarina današnjih

    oblik izhaja iz Italije, predhodnike tega instrumenta pa je mogoĉe najti med

    starimi kulturami Afrike, Amerike, Oceanije. Okarina je glinasta pišĉal z desetimi

    luknjicami prebiralkami. Ime »lonĉene flavte« ali okarine izhaja iz italijanske

    besede »oca«, kar pa pomeni goska. Po obliki spominja glasbilo na ptiĉjo glavo.

    Osnovni ton okarine je odvisen od velikosti glasbila, intonacija pa od natanĉnosti

    izdelave in razmešĉanja luknjic.

    DRUMLICE ALI BRNICE

    Drumelca ali brnica, rezijanska tintina, se je širila med ljudmi kot sejmarsko blago

    in je prišla iz rabe po prvi svetovni vojni. Glasbilo je kovinsko, v obliki podkve in

    ima jeklen jeziĉek. Godec jo prisloni na zobe, s prstom udarja na jeziĉek, ustna

    votlina pa je resonanĉno telo, ki da nastalim zvokom barvo in višino. Ker pa ima

    vsak ustno votlino drugaĉe oblikovano in jo drugaĉe preoblikuje, se drumelca

    vsakomur drugaĉe oglasi. Vsaka drumelca ima svoj osnovni ton, ki stalno zveni

    poleg melodije, ki jo igramo, stalno se torej oglaša bordun. Nanje je moĉ igrati

    popolno kromatiĉno lestvico, za kar pa je potrebno ţe precej spretnosti.

  • 28

    GUDALO ALI LONĈENI BAS

    Lonĉeni bas je narejen iz glinastega lonca, svinjskega mehurja in trstike,

    koruznega stebla ali vrvice. Zaradi svojih zamolklih zvokov je bil sprva

    zastraševalni instrument, uporabljali pa so ga pri rednih obrednih opravilih, rabil

    je za preganjanje zlih duhov ali za ritmiĉno spremljavo in »zvoĉno masko«

    novoletnih kolednikov, pevcev − pohodnikov. Kasneje je instrument izgubil

    prvotno veljavo »godbe z onega sveta« in dobil vlogo veseljaškega glasbila. Do

    druge svetovne vojne je bil lonĉeni bas znan po vsej Sloveniji pod razliĉnimi

    imeni: vugaš, moga, diplenjak, medved, brundaš, kuga, duda na lonec in

    mehurjeva muzika. Danes pa najpogosteje slišimo skupaj z ustnimi orglicami.

    USTNE ORGLICE

    Na Slovenskem so se ustne orglice priljubile ţe v 19. stoletju zaradi cenenosti in

    enostavnosti. Prav tako so bile orglice sejmarsko blago. Pri orglicah nimamo tipk,

    kot je to obiĉajno pri nekaterih drugih instrumentih iste druţine, kot so orgle s

    kovinskimi peresi, diatoniĉne harmonike itd. Namesto tega z ustnicami in jezikom

    izbiramo eno ali veĉ lukenj, ki so obiĉajno zaporedoma postavljene v vrsto, neke

    vrste ustnik. Vsaka luknja ima eno, dve ali veĉ peres. Pero, ki je namešĉeno na

    zgornji strani plošĉe s peresi, zazveni, ĉe v luknjo pihamo, drugi ton v isti luknji

    pa lahko obiĉajno izberemo z vdihom. Vdih naj ne bo pretirano moĉan, ĉe pri

    vdihu »pojeste« kovinsko pero, ste oĉitno preveĉ moĉno in preko vseh meja

    vdihnili skozi orglice, zato neţno oziroma v mejah normale, kolikor je paĉ

    potrebno za doseg doloĉenega efekta.

    Nekatere orglice, znane kot kromatiĉne, imajo poleg ţe omenjenih sestavnih delov

    tudi drsnik, ki ga lahko premaknemo z uporabo gumba ob strani orglic, nazaj na

    svoje mesto pa se vrne s pomoĉjo vzmeti sam. Kadar je gumb pritisnjen, dobimo

    namesto osnovnih dveh tonov v eni luknji dva druga tona, ki pa sta za polovico

    tona višja. S pritiskom na gumb dobimo npr. iz prej zveneĉih tonov (C-D) → (Cis-

    Dis).

    http://sl.wikipedia.org/wiki/Orglehttp://sl.wikipedia.org/wiki/Diatoni%C4%8Dna_harmonikahttp://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ustnica&action=edit&redlink=1http://sl.wikipedia.org/wiki/Jezik_(organ)http://sl.wikipedia.org/wiki/Ustnikhttp://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kromatika&action=edit&redlink=1http://sl.wikipedia.org/wiki/Vzmet

  • 29

    KORUZNE GOSLICE

    Le-te se izdelajo iz zrelih, a še ne popolnoma suhih koruznih stebel. V steblo

    zareţemo eno, dve ali veĉ strun, ki jih podloţimo s klinĉki. Nato dva obdelana

    kosa debla drgnemo drug ob drugega. Eden rabi kot gosli, drugi pa kot lok.

    Nastali zvok je cvileĉ in spominja na najvišje moţne violinske tone. Z naĉinom

    igranja to glasbilo posnema gosli. Koruzne goslice so sezonsko glasbilo, ki si ga

    otroci naredijo jeseni iz sveţih stebel zrele koruze. Ĉe se goslice posušijo, je

    potrebno navlaţiti strune, drugaĉe je igranja konec.

    ROPOTULJE

    V votla koruzna stebla nasujemo drobno kamenje ali semenje (fiţol, riţ, itd.).

    Zvene podobno kot posušene buĉe, jih potresamo. Te ropotuljice so primerne za

    majhne otroke, ker nanje pomirjujoĉe vplivajo. Nekakšno ropotuljo pa lahko

    naredimo tudi tako, da damo v kozarec polno ţliĉk, ki pa ob stresanju glasno

    roţljajo.

    POKALICE

    Koruzno steblo na koncih nareţemo na veĉ loput. Te lopute pri potresanju

    udarjajo druga ob drugo. Lahko pa je do kolenca preklana samo ena polovica

    koruznega stebla, tako da nastaneta dve loputi. Danes poznajo pokalico z dvema

    ali tremi loputami, ĉe je steblo preklano dvakrat. Neprerezani del stebla je za roĉaj

    (Kumer, 1983, str. 12, 51, 55).

    ĈINELE

    Za ritmiĉna zvoĉila za posnemanje ĉinel je moĉ uporabiti pokrovke, s katerimi

    udarjamo drugo ob drugo. Uporabimo lahko tudi lesene ali kovinske ţlice, z

    udarjanjem druge ob drugo, ali pa jih damo v kozarec in potresamo z njimi.

    Ploĉevinka nam lahko izvrstno rabi kot boben.

  • 30

    PREPROSTE KASTANJETE

    Kastanjete si otroci izdelajo iz dveh izpraznjenih orehovih lupinic, ki ju z vrvico

    ali elastiko priĉvrstijo na kazalec in palec.

    STRŢEK ALI BRLEK

    Narejen je iz polovice orehove lupine, ki ima poĉez navito nitko (ali gumijasti

    obroĉek), na sredi pretaknjeno s klinĉkom. Ĉe s prstom od spodaj navzdol brenkaš

    po njem, se glasbilo brneĉe oglaša. Orehovo lupino lahko nadomesti tudi primerna

    škatlica ali kakšna posodica.

    DRDRA

    Drdra je iz izpraznjenega celega oreha. Vrvico ima navito na paliĉico, vtaknjeno v

    oreh v smeri podolţne osi. Vrvica binglja iz sredine oreha in ko zanjo potegnemo,

    da zvoĉilo drdrajoĉ zvok. Da pa oreh ne zdrsi s palice, na katero je nataknjen, je

    na drugi strani še sukanĉeva tuljava ali krompir (Omerzel - Terlep, 1983/84, št. 8,

    str. 19).

    BRNEK

    Znana otroška zvoĉna igraĉa na Slovenskem je tehniĉno gledana vrtavka. Vendar

    pa nareĉna imena, ki so vsa iz korena -br-, kaţejo, da se kot bistvena znaĉilnost

    zanjo vendarle pojmuje zvok, ki ga zvoĉilo daje. Igraĉa je narejena iz okrogle

    plošĉice, v katero je na sredini vtaknjena paliĉica tako, da štrli veĉji del navzgor.

    Le-tega se vzame med dlani, zavrti in spusti po leseni podlagi, da zaĉne vrteĉ se

    okrog osi plesati in glasno brenĉati.

    ZINGULCA ALI BRNKAĈ

    Zvoĉilo je sestavljeno iz ozke dolge dešĉice in dolge vrvice, privezane skozi

    luknjo na enem koncu. Vĉasih je bila dešĉica kos zavrţene skodle od strešne

  • 31

    kritine ali kos late, danes pa navadno šolsko ravnilo. Pripravo je treba vrteti v

    krogu po zraku, da se dešĉica hkrati vrti okoli svoje osi in da brneĉ, dokaj moĉan

    zvok. Njegova višina in glasnost sta odvisna od dolţine, širine in debeline dešĉice

    ter od hitrosti vrtenja (Kumer, 1983, str. 97−98).

    BRKLJA

    Brklja narejena iz plošĉice, plošĉate kosti ali veĉjega gumbka in pa vrvice, ki je

    pretaknjena skozi dve luknji v plošĉici in je vezana. Ĉe s prsti obeh rok izmenoma

    napenjamo in popušĉamo proţno zanko, ki je nastala potem, ko smo s sukanjem

    plošĉice vrvico zvili, se plošĉica vrti in brenĉeĉe oglaša.

    LESENE RAGLJE

    To so otroška glasbila, ki so imela še pred desetletji resen obredni pomen. Pri

    vrtenju raglje lopute udarjajo ob zobato kolo. Pri tem majhnem tipu ragelj je valj

    vrtljivo pritrjen nad eno stranico zgoraj odprtega zabojĉka, nekakšnega

    odmevnika in ima namesto zarez zobate nastavke, ki zapored privzdigujejo lesene

    vzmeti, pritrjen na nasprotni stranici. Tudi tu ragljaĉ vrti valj z roĉico (prav tam,

    str. 97).

    OTROŠKI KLOPOTEC

    Zvok nastane z udarcem lesenega kladivca na leseno podlago, ob dešĉico, na

    katero so pritrjena.

    ĈIVINK

    Tanek papir in glavnik dajeta zvoĉilo, znano med otroki in odraslimi po vsej

    Sloveniji. Vibrirajoĉ papir spremeni zvok enako kot piskanje na pero ali travo

    (ĉivink). Suh cvet bodeĉe neţe še uporabljajo otroci na Primorskem. Cvet obrnejo

    navzdol in tanka koţica cveta je membrana, ki se trese pri pihanju vanjo, prav

  • 32

    tako kakor papir pri glavniku ali trava pri ĉivinku. Temu glasbilu pravijo Ru-ru

    (Omerzel - Terlep, 1983/84, št. 8, str. 19).

    NUNALCA

    Za nunalco je potrebno odrezati kakšnih 100−150 mm dolgo steblo trstike, tako da

    je cev na obeh straneh odprta. Na sredini se v dolţini 30−50 mm odreţe toliko

    površine, da ostane le tanka koţica. Nunalco z obema rokama prislonimo k ustom

    in mrmraje pihamo na tanko koţico.

    PIŠĈAL NA KARTOFINO

    Ta pišĉal je znana med otroki na Primorskem. Je odprta cevka kanele (trstike), ki

    je na enem koncu pokrita z listom papirja. Ĉe se ga prisloni k ustom, se da nanj

    piskati kot na glavnik. List je vibrirajoĉa membrana, ki je spremenila zvok v

    brneĉega.

    PIŠĈALI IZ RAZLIĈNEGA MATERIALA

    Za pišĉali uporabljajo otroci po vsej Sloveniji razliĉne materiale: vrbovje, bezeg,

    trstiko, ţitno slamo, lubje in podobno. Te pišĉali imajo lahko le eno luknjico ali

    veĉ (do osem), od njih pa je odvisna tonska zmogljivost pišĉali. Glinasti ptiĉki in

    konjiĉki prekmurskih in dolenjskih lonĉarjev ter ţvrgolci, glinasti ptiĉki ali

    posodice, v katere se nalije voda, sodijo med pišĉalke z eno, dvema ali tremi

    luknjicami. Gladina vode pri pihanju vanje valovi, vibrira kot papir. Zvok, ki

    nastane, je podoben ţvrgolenju.

    ROGOVI IZ LUBJA

    Najprej so pastirji potolkli drevesno skorjo, da bi laţje olupili lubje, ko so ga

    poševno zarezali v steblo. Lubje so zvili v rogove in ga na koncu spletli s klinĉki.

    V oţji konec so vtaknili prdo, na katero so radi piskali tudi brez rogov, ki so rabili

  • 33

    le kot odmevnik. Prda je votla olupljena vejica. Na enem koncu jo je potrebno

    malo postrgati in stisniti, da dobimo pisek v obliki dvojnega jeziĉka.

    S piskanjem na prdo se poveĉini zabavajo otroci, saj daje le en sam ton. Ta je

    prozoren in eksploziven, višina tona pa je odvisna od dolţine in debeline cevi.

    Namesto lubja se lahko uporabi tudi cevasti del nekaterih rastlin, npr. divje

    kumine, regrata, ţitne slame. Da dobijo dvo- in triglasna sozvoĉja, si vĉasih otroci

    vtaknejo v usta po veĉ prd hkrati.

    BRIZGAJCA

    Pišĉalka je znaĉilna za Primorsko. Nima luknjic, temveĉ ima v cevki premakljiv

    ĉep, s katerim uravnavamo višino tona, zato pa zahteva ta pišĉalka tudi drugaĉno

    spretnost.

    »Otroški svet je poln domišljije. Prav takšen pa je tudi zvok njihovega sveta.

    Nešteto je verjetno inaĉic opisanih glasbil in zvoĉil, pa tudi zvoki so nakljuĉne

    sestavljanke zvoĉnih kombinacij« (prav tam, str. 20).

    Na kaj vse piskajo in godejo otroci! Izvir in namen predmeta sta torej

    nepomembna, kadar se odloĉamo, ali naj ta predmet imenujemo glasbilo.

    Pomembna je raba (Kumer, 1983, str. 7).

  • 34

    4 OTROŠKE LJUDSKE IGRE

    V vsako odrsko postavitev vkljuĉujemo zraven plesa in petja tudi otroške igre,

    izštevanke, norĉljivke in posmehulje itd.

    Raziskovalka Marija Vogelnik (1989) pravi, da velik del otroških iger in igric iz

    zaprašenih zapušĉin naših babic spada v ljudsko kulturno imovino, ker so usedline

    starih in prastarih ljudskih kultur in v veliki meri obrednosti, ki so jih ustvarjali in

    spreminjali naši pra-pra-pradedniki, za potrebe svojega preţivetja. V njih so

    ţivljenjske izkušnje ĉloveštva, spoznanja, ki so se spreminjala skozi spremembe

    ţivljenja in razvoja.

    Kuret (1959) meni, da ob besedi igra le-to takoj poveţemo z otrokom. Vendar v

    vsakem primeru to ne pomeni, da se igrajo le otroci. Res je, da so pri igri

    ustvarjalnejši, bolj neposredni od odraslih, tudi bolj sprošĉeni in izvirnejši. Pri igri

    je otrok on sam, to pomeni otrok, tega pa odrasli ne zmoremo veĉ. Pri igri otroka

    je pomembno, da odrasli spoštuje otrokovo igro, jo razume, ji daje pomen in da ne

    misli, da je igra nekaj nekoristnega. Otroka moramo k igri spodbujati in mu za njo

    zagotoviti ustrezne pogoje, saj igra je dejavnost, s katero se spodbuja otrokov

    vsestranski razvoj, kar pa je pogoj za razvoj celovite osebnosti in s tem tudi za

    nadaljnje uspešno delo.

    Igor Cvetko (2000) v svojem delu pravi, da je oblika prstne igre praviloma

    pesemsko-dramska oblika, sestavljena iz petih vrstic in ima doloĉeno stalno

    shemo. Motivi so vzeti iz otrokom znanega ţivljenja, vkljuĉujejo otrokove potrebe

    in aktivnosti, katerim otroci prisostvujejo vsak dan.

    4.1 IZŠTEVANKE

    Podroĉje plesne vzgoje na predšolski stopnji zajema gibanje, ki je lastno otroku na

    doloĉeni razvojni stopnji, izraţanje z gibanjem, ustvarjanje z gibanjem in gibalne

    oblike, ki jih ustvarjajo ali so jih v preteklosti ustvarili otroci (ljudske gibalne in

    rajalne igre).

  • 35

    Kaj so izštevanke ali izštevalnice, vemo verjetno vsi, ki se »gremo« razne igre in

    moramo zanje izbirati »po sluĉaju« tistega prvega, ki nas povede v igro. Izštevank

    imajo naši otroci in sploh otroci, kolikor hoĉeš. Nekaj takih, ki so se našle v

    babiĉini torbi za pozabljeno robo iz njenih iger v ĉasih, ko je bila otrok, smo

    izbrskali na dan.

    Tukaj so:

    AN, BAN,

    PET PODGAN,

    ŠTIRI MIŠI,

    V UH ME PIŠI,

    VIJA-VAJA-VEN …!

    Kako štejemo?

    Postavimo se v krog in eden govori izštevanko in za vsak izgovorjeni zlog pokaţe

    enega v krogu krog naokrog – navadno velja štetje v smeri urnega kazalca, ni pa

    to nobeno pravilo. Tisti, ki ga zadene zadnji zlog pesmice, je izštet in gre iz kroga.

    Tisti, ki ostane zadnji neodštet, prevzame vodstvo igre ali recimo mora prvi loviti

    ali pa je prvi »gradarĉek«, ki ga ni doma. Lahko tudi prvi hodi okrog »štern,ce«, ki

    vsi gledamo vanjo.

    Naštejem še nekaj izštevank:

    ANČKA – BANČKA

    POMARANĈKA,

    V PRVI KLOPICI SEDI

    IN NAPIŠE ĈRKO I:

    GORI,

    DOLI,

    NAOKOLI,

    PIKA, VEJICA, VEN!

    EKATE, PEKATE, CUKATE ME,

    ABE, FABE, DOMINE,

    EKTRUM, PEKTRUM, KUFR ŠTUC,

    KVINTE, KVANTE, FUC!

  • 36

    EN KOVAČ KONJA KUJE,

    KOL,KO ŢEBLJEV POTREBUJE?

    TO PA POVEJ JANEZ (Jure, Primoţ, Mojca) TI!

    TRI (pet, trideset).

    EN DVA TRI, VEN POJDI TI!

    Takih in podobnih izštevank je, kot reĉeno, kolikor hoĉeš in jih ima ali jih je

    imelo vsako dvorišĉe svoje, vsaka vas svoje, vsaka šola, vsako okolje svoje

    (Vogelnik, 1989, str. 29−31).

    4.2 IGRE

    Igre ali v obrednost uglašeni hojni plesi, ki so zbrani v skupini okrog »Ure, ki je

    ena, medved pa še spi«, so najbolj enostavne in obenem najbolj slovesne in

    nenavadne. Prav tu enostavnost brez okraskov vsebuje svojo veliko resniĉnost, ki

    se odraţa v loĉnici med spanjem in budnostjo, med ĉakanjem in begom. Lahko bi

    se zdelo, da je vse to veliko prestrašno za otroški svet igranja. Toda otroške igre

    so nekaj takega, kar prenese vse najstrašnejše brez strahu.

    Nekje na robu simbolike, ki sega verjetno tja daleĉ v našo podzavest, so sledovi

    pralovskih plesov, ki naj bi bili zagotavljali dober lov, pa med obredja slovesa od

    pokojnikov, ki odhajajo od nas.

    Nekje na tistem robu se zdi, da se nahajamo.

    URA JE ENA, MEDVED ŠE SPI

    Spada med najbolj arhaiĉne igre; odvija se poĉasi in odmaknjen starinski naĉin.

    Tekst in napev besedila sta enoliĉna kot ĉas, ki odteka brez vznemirjanj.

    Igra je skupinska; sestavljena iz »medveda« in vseh ostalih. Medved »spi«, ostali

    so razporejeni v krogu okrog njega, brez drţanja za roke, kar je med drugimi tudi

    znak starejših oblik kolo plesa.

  • 37

    Hodimo torej z ritmiziranim korakom in prepevamo s potrebno vaţnostjo:

    URA JE ENA,

    MEDVED ŠE SPI …,

    URA JE DVE,

    MEDVED ŠE SPI …,

    URA JE TRI,

    MEDVED ŠE SPI …,

    URA JE ŠTIRI,

    MEDVED ŠE SPI …,

    URA JE PET,

    MEDVED ŠE SPI …,

    URA JE ŠEST,

    MEDVED ŠE SPI …,

    URA JE SEDEM,

    MEDVED ŠE SPI …,

    URA JE OSEM,

    MEDVED ŠE SPI…,

    URA JE DEVET,

    MEDVED ŠE SPI …,

    URA JE DESET,

    MEDVED ŠE SPI …,

    URA JE ENAJST,

    MEDVED ŠE SPI …,

    URA JE DVANAJST,

    MEDVED ŢE LETIIII …!

    »Medved« seveda ravna po tekstu pesmi in »spi«, pa seda in vstaja, in skoĉi

    pokonci in se zakadi v nas, kot mu to s petjem dopovedujemo. Seveda skoĉimo

    tudi mi na noge in jo ucvremo na vse strani od medveda, ki nas lovi in lovi. Tisti,

    ki ga medved ujame, postane »medved« za naslednjo rundo (prav tam, str. 32−34).

    Naštejem še nekaj iger:

    − Kdo se boji ĉrnega moţa?

    − Ali je kaj trden most?: A Ali je kaj trden most?

  • 38

    B Kakor skala kamen kost.

    A Lahko gre naša vojska skoz?

    B Lahko, ĉe nam zadnjega pustite!

    A Ĉe ga ulovite (in ga malo posolite)!

    − Gnilo jajce

    − Rinĉke talat: Rinĉke talam hitro skrij, da te mucek ne dobi.

    − Petelinji boj (prav tam, str. 53, 67, 36, 44, 66)

    4.3 PRSTNE IGRE

    Za konec še vrsta majhnih igrarij, takle majhen niĉ, ki v svojem preteţnem delu

    spada na razseţnosti med otroki in odraslimi, pomeni pa tudi delĉek našega

    skupnega kulturnega spomina. Vse tole pa je po malem z veĉ vetrov skupaj

    zmetano, ker pravzaprav ne spada nikamor ali pa v vse predale enako.

    Nekaj besedno-prstnih poigrank, ki spadajo v uporabno poezijo:

    TA PRAV, JEJMO!

    Najprej mama prešteva otroku skozi pesmico njegovih pet prstov; potem otrok

    sam sebi ugotavlja, da ima od palca do mezinca kar precej zanimivih postaj na

    svoji mali roki; in konĉno otrok vraĉa svoja pridobljena znanja odraslim, ki jim

    silno rad z isto pesmico prešteva prste na roki.

    Iz vrste znanih in neznanih, ljudskih in ponarodelih in umetnih preštevank naših

    pet prstov je zapisano dvoje pesmic, ki spadajo med pozabljeno robo naših babic.

    Mogoĉe pa niti ni tako zelo pozabljena, ampak jo je treba pred pozabo paĉ

    zavarovati.

    Takole se glasi prva:

    TA PRAVI: »JEJMO!« (predlaga palec)

    TA PRAVI: »PIJMO!« (predlaga kazalec)

    TA PRAVI: »ALI KJE DOBIMO?« (vprašuje sredinec)

    »NA POLICO BOM POGLEDAL!« (se domisli prstanec)

  • 39

    »JAZ PA MAMI BOM POVEDAL!« (zacvili nepridiprav mezinec)

    »BRATJE,

    ALI TO TRPIMO?« (se razburijo štirje bratci)

    »NE, TOŢLJIVCA (tudi: špeckahlo) NATEPIMO!« (sklenejo brez razmišljanja in

    okrcajo malega, ki jim kvari igro)

    KC-KC-KC-KC-KC-KC!

    Prebiranje prstov je najbrţ vsakomur poznano, vendar ga samo na kratko

    opišemo: ĉe prebiramo svoje prste, s kazalcem oziroma njegovim vrhom ujamemo

    vrh posameznega prsta in ga v ĉlenku nategnemo, medtem ko v njegovem imenu

    skozi pesmico razlagamo, kaj bi bilo treba storiti. Ĉe se lotimo neke druge, na

    primer otrokove ali mamine roke, je treba z eno roko prijeti najprej to roko in si jo

    namestiti v ugoden poloţaj, potem teĉe seveda vse na isti naĉin.

    Takole se glasi druga:

    TA Z DREVESA HRUŠKE STRESA

    To je spet taka pesmica z istim potekom in samo malo drugaĉnim tekstom:

    TA Z DREVESA HRUŠKE STRESA. (ugotavljamo za palec)

    TA JIH MEĈE V PRAZNE VREĈE! (kdo drug kot kazalec)

    TA NA RAME VREĈO VZAME. (najmoĉnejši sredinec)

    TA JIH SKOZI VRATA VOZI. (prstanec)

    TA PA POSEDA IN POJEDA. (kaj takega je dopušĉeno samo mezincu)

    Vse je enako, kot poprej. In takih pesmic je, kot smo ţe rekli, povsod polno (prav

    tam, str. 101−102).

    4.4 NORČLJIVKE IN POSMEHULJE

    KORENČEK STRGAT

    Je malo zlobna in malo mašĉevalna privošĉljivka, ki si jo privošĉimo, kadar kdo

    iz naše drušĉine »drugemu jamo koplje in sam vanjo pade«. Mislim na toţljivca

    ali »špeckahlarja«, ki mu toţarjenje ne uspe (se med tekom prekucne, mu kdo

    spodnese noge, s toţarjenjem razkrije svoj del lumparij itd.); »korenĉek strgamo«

  • 40

    tako, da z enim kazalcem strgamo po drugem ĉim bolj pod nos prizadetega in

    govorimo in prepevamo:

    ŠLEK! ŠLEK! PRAV TI JE!

    ŠLEK! ŠLEK! PRAV TI JE!

    ŠLEK! ŠLEK! ŠPECKAHLA, PRAV TI JE!

    ĈISTO PRAV TI JE! Itd., prosto po naši fantaziji.

    Kako dolgo se gremo to privošĉljivost? Toliko ĉasa, dokler uĉinkuje; pa dokler se

    prizadeti ne pomiri s poloţajem – ali se ne razjezi in ne zaleti v nas, mi pa seveda

    po potrebi poberemo z vso naglico »šila in kopita«. Svoj beg naravnavamo po

    meri napadalca.

    Še nekaj norĉljivk in posmehljivk:

    − Cesarju to

    − S koša skoĉu

    − Škampel, škampel

    − Pišem ĉrto, govorim (prav tam, str. 103−106)

    Ob zakljuĉku teoretiĉnega dela je potrebno še enkrat poudariti, da v otroškem

    ljudskem izroĉilu zasledimo tesno povezanost oziroma interpretacijo dveh

    pomembnih podroĉij – glasbe in plesa. Kar pomeni, da ne moremo enega

    raziskovati, ne da bi se dotaknili oziroma upoštevali drugo podroĉje.

  • 41

    2 EMPIRIČNI DEL diplomskega dela

    1 NAMEN EMPIRIČNEGA DELA

    Namen naloge je integrirati ples oziroma plesne dejavnosti z ljudskim izroĉilom

    oziroma z otroškimi pesmimi v enomeseĉnem naĉrtovanju.

    2 HIPOTEZE EMPIRIČNEGA DELA

    − Otroci se pozitivno odzivajo na plesno spodbudo, sodelujejo na vseh

    podroĉjih.

    − Otroci se preko gibanja in plesa laţje seznanjajo s kulturno dedišĉino

    svojega naroda.

    − Naĉrtovane plesne dejavnosti pozitivno vplivajo na uresniĉitev zadanih

    ciljev s podroĉja plesne vzgoje.

    3 METODOLOŠKA OPREDELITEV

    3.1 RAZISKOVALNE METODE

    Uporabili smo deskriptivno-kvalitativno metodo nesistematiĉnega pedagoškega

    opazovanja.

    3.2 RAZISKOVALNI VZOREC

    V nalogi smo uporabili nesluĉajnostni vzorec. Vzorec je zajemal 24 otrok vrtca

    obĉine Ţalec, enota II, starih od 4 do 6 let. V skupini sva bili prisotni vzgojiteljica

    (Karmen Ĉetina) in pomoĉnica vzgojiteljice (Marjeta Kundih).

    3.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV

    Uporabili smo kvalitativno tehniko, preko evalvacije naĉrtovanega vzgojnega

    dela, v ĉasu od 5. 4. 2010 do 30. 4. 2010, v Vrtcih Obĉine Ţalec, Enota Ţalec II.

  • 42

    Pri naĉrtovanju dejavnosti sem izhajala iz predznanja in izkušenj otrok. Otroci v

    oddelku so v tem šolskem letu spoznali in izvedli nekatere aktivnosti, povezane z

    glasbo; tako so preko poslušanja glasbe spoznali razliĉne zvrsti glasbe, skupine

    instrumentov in nekatere od njih tudi spoznali.

    V enoti vrtca smo gostili otroško folklorno skupino POŠ Trje, ki nam je svoje

    ljudske plese predstavila in zaplesala ter otrokom omogoĉila, da so se preizkusili v

    plesu RAŠPLJE. Ker je bila v letošnjem letu prioritetna naloga enote prav

    glasbena vzgoja, smo tem dejavnostim posvetili kar nekaj ĉasa. V okviru vseh teh

    glasbenih dejavnostih pa so otroci spoznali pojme: zvok, nota, notni zapis, ritem,

    melodija, folklora.

    Od vseh teh spoznanj smo prešli na spoznavanje ljudskega izroĉila. V vzgojnih

    pripravah sem naĉrtovala dejavnosti, ki sem jih izvedla v skupini starejših otrok.

    Naĉrtovane vzgojne dejavnosti so bile: nastop otroške folklorne skupine,

    izdelovanje ljudskih instrumentov, igranje na ljudske instrumente in otroške

    rajalne igre.

    3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV

    Na osnovi evalvacije enomeseĉnega naĉrtovanega dela, z delavnim naslovom:

    Umestitev ljudskega izroĉila v meseĉno naĉrtovanje v pomladanskem ĉasu, smo

    ugotavljali uresniĉitev zastavljenih ciljev in preverjali hipoteze.

  • 43

    4 IZVEDBA ENOMESEČNEGA NAČRTOVANJA

    VZGOJNEGA DELA

    4.1 MESEČNI NAČRT ZA MESEC APRIL

    PRIIMEK IN IME VZGOJITELJICE: Ĉetina Karmen

    SITUACIJE, IZHODIŠČA: ker je bila v letošnjem letu prioritetna naloga enote

    prav glasbena vzgoja, smo tem dejavnostim posvetili kar nekaj ĉasa. V okviru

    vseh teh glasbenih dejavnostih pa so otroci spoznali pojme: ljudsko izroĉilo,

    folklora.

    VSEBINA (TEMA):

    − Ljudsko izroĉilo (en teden)

    − Folklora, petje ljudskih pesmi (en teden)

    − Izdelovanje ljudskih instrumentov in spremljava na te instrumente (dva

    tedna)

    VLOGA ODRASLEGA: otrokom omogoĉimo samostojno izdelovanje ljudskih

    instrumentov, pripevanje, igre.

    OBLIKE: skupinska, individualna, skupna.

    METODE: metoda vodenja, poslušanja, spremljanja na instrumente, razgovora,

    igre, razlage, opazovanja, pripevanja, demonstracije.

    SREDSTVA: fotografije, razliĉni ljudski instrumenti, zgošĉenke …

    GLOBALNI CILJI:

    − otrok doţivlja, spoznava in uţiva v umetnosti;

    − otrok razvija estetsko zaznavanje in umetniško predstavljivost;

    − otrok razvija izraţanje in komuniciranje z umetnostjo.

  • 44

    OPERATIVNI CILJI:

    − otrok razvija ustvarjalnost in veselje ob izdelovanju instrumentov;

    − otrok razvija radovednost in veselje do umetniških dejavnosti;

    − otrok preizkuša zvoĉne moţnosti instrumenta;

    − otrok spoznava, da se ljudje in okolje, druţba in kultura v ĉasu

    spreminjajo;

    − otroci plešejo na ljudsko glasbo − formirajo krog, plešejo v paru;

    − otrok posluša, razumeva in doţivlja jezik;

    − otrok sprošĉeno pripeva pesem.

    PODROČJE DEJAVNOSTI: vsa podroĉja

    MEDPODROČNE DEJAVNOSTI: likovna, jezik, glasba, ples, gibanje

  • 45

    PRIPRAVA 1

    Izdelovanje otroških ljudskih instrumentov

    JUTRANJI KOTIČKI PO ŢELJI OTROK:

    − glasbeni kotiĉek: muziciranje otrok, kotiĉ