UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA FILOZOFIJO

Matija Arko

DIPLOMSKA NALOGA

KAKŠNA LASTNOST JE EKSISTENCA?

Mentor: izr. prof. dr. Danilo Šuster

Maribor, 2001

1

PODATKI O DIPLOMSKI NALOGI

Ime in priimek: Matija Arko

Naslov naloge: Kakšna lastnost je eksistenca?

Kraj: Maribor

Leto: 2001

Št. strani: 56 Št.slik: 2 Število tabel: 0

Mentor: izr. prof. dr. Danilo Šuster

Deskriptorji: filozofija logike, eksistenca, predikat prvega reda, predikat drugega reda

Povzetek: Diplomska naloga obravnava vprašanje, kakšna lastnost je eksistenca. Na začetku

naloge obravnavam ontološki dokaz o bivanju božjem. Ena izmed predpostavk tega dokaza

je, da je eksistenca lastnost, ki jo lahko pripišemo individuumu. Kant je prvi izrazil intuicijo,

da eksistenca ni prava lastnost, medtem ko je Frege jasno izrazil mnenje, da je eksistenca

predikat drugega reda, in je zategadelj ne moremo pripisati individuumu.

Naloga se nadaljuje z Russellovo in Quineovo logično analizo, s poudarkom na analizi

določnih opisov.

Kot nasprotje analitičnim teorijam je skicirana tudi Meinongova logična teorija, ki dovoljuje

pripisovanje eksistence individuumom.

Sklep naloge je ta, da je eksistenca zagotovo predikat drugega reda. Če je eksistenca kdaj

navidezno rabljena kot predikat prvega reda, je to zgolj navidezno. Eksistenca v takih rabah

nima pomena »biti instanciran«.

Title: What kind of property is the existence?

Descriptors: philosophy of logic, existence, first order predicate, second order predicate

Abstract: The main aim of this diploma work is to answer the question:What kind of

property is the existence? Ar the beginning I treat the Ontological Argument about God´s

existence. One of the presuppositions of the Ontological Argument is, that the existence is a

property that could be ascribed to individuals. Kant was first who expressed the intuition that

the existence is not a real property; meanwhile Frege clearly expressed the wiev that the

existence is the second order predicate and as such cannot be acsribed to an indiviual.

This work contiues with Russell and Quine´s logical analysis. We pay our attention

especially to the analysis of definite descriptions.

The Meinongian´s logical theory, that allows ascribing existence to individuals, is presented

as the opposite to the analytical theories. The conclusion of this work is that the existence is

sureley the second order predicate. Sometimes it seems that the existence is used as the first

order predicate- seemingly of course. In such cases the »existence« does not have the

meaning of »being instantiated«.

2

Kazalo

KAZALO ..............................................................................................................................................................2

UVOD ...................................................................................................................................................................3

ONTOLOŠKI DOKAZ .......................................................................................................................................6

KANTOVO POJMOVANJE EKSISTENCE .................................................................................................. 10

PLATONOVA BRADA ..................................................................................................................................... 15

UGOVORI PROTI PLATONOVI BRADI ..................................................................................................... 17

FREGEJEVO POJMOVANJE EKSISTENCE .............................................................................................. 20

RUSSELL IN PLATONOVA BRADA ............................................................................................................ 28

QUINE ................................................................................................................................................................ 36

MEINONG ......................................................................................................................................................... 39

PROSTA LOGIKA (»FREE« LOGIC) ........................................................................................................... 47

ZAKLJUČEK .................................................................................................................................................... 51

VIRI IN LITERATURA ................................................................................................................................... 55

3

Uvod

Eksistenca je eden temeljnih filozofskih terminov. Uporaba tega izraza nastopa tudi v

književnosti, pogosto pa tudi v vsakdanjem življenju. Najbolj zaslužna za popuralizacijo tega

izraza je gotovo eksistencialistična filozofija. Naj že na začetku povemo, da naša razprava ne

spada v okvir eksistencialistične filozofije, ki se ukvarja predvsem z vprašanji človekove

eksistence. Torej ne bomo razlikovali med eksistenco človeka na eni strani in eksistenco

predmetov na drugi strani. Še manj pa , da bi se ukvarjali z doživljanjem lastne človeške

eksistence ter njenim smislom. Ko bomo govorili o eksistenci, bomo pri tem imeli v mislih

golo dejstvo, da neka stvar obstaja. Da ne bo samo naštevanja, o čem ne bomo govorili, je

naštetih še nekaj primerov izjav, v katerih govorimo o tisti vrsti eksistence, o kateri bo tekla

beseda v tej nalogi. Ti primeri so: samorogi obstajajo, sloni obstajajo, Bog obstaja, angeli

obstajajo, dedek Mraz obstaja,...

Naše vprašanje bo, kakšna lastnost je eksistenca. Da bo to vprašanje jasnejše, si poglejmo na

primeru dveh stavkov: »Jabolko je rdeče« in »Jabolko je eksistirajoče«. Ker želimo

raziskovati, kakšna lastost je eksistenca, smo v drugem stavku namenoma uporabili izraz

»eksistirajoče«, čeprav bi lahko napisali: »Jabolko obstaja«. Na ta način še očitneje nastopa

eksistenca kot neka lastnost, ki jo pripišemo jabolku. Stavek »Jabolko je eksistirajoče« se

nam zdi nenavaden, lahko rečemo celo čuden. Kar ga dela čudnega, je prav ta lastnost

»eksistirajoč«. Nasprotno pa se nam »rdeč« ne zdi problematična lastnost. Še bolj pride ta

čudnost lastnosti »eksistirajoč« do izraza v stavku: »Janez obstaja«. Tudi zaradi te

»čudnosti« trdijo nekateri filozofi, da je eksistenca lastnost, ki je ne smemo pripisovati

posameznikom (individuuomom) ali posameznim stvarem. V filozofski terminologiji temu

rečemo, da eksistenca ni predikat prvega reda.

Poglejmo zdaj še zgradbo diplomske naloge. Razpravo bomo začeli ravno pri tem občutku

čudnosti lastnosti »biti obstoječ«. Začeli bomo s tako imenovanim ontološkim dokazom o

bivanju božjem. V tem dokazu se dogodi prav to, da pripišemo eksistenco, se pravi to

nenavadno lastnost, Bogu. Bog je po tem dokazu definiran kot obstoječ, podobno, kot je

trikotnik definiran kot lik s tremi koti. Sledil bo Kantov ugovor, ki bo trdil, da eksistenca ne

more biti prišteta med lastnosti, ki opredeljujejo pojem Boga. Eksistenca po njegovem

nobene definicije ne razširi, oziroma ji ničesar ne doda. Če je drugo poglavje (Kantova

4

kritika ontološkega dokaza) posvečeno dejstvu, da je pripisovanje eksistence lahko

problematično, bomo v tretjem poglavju »Platonova brada« naleteli ravno na obraten

problem - kako eksistenco nečesa zanikati. V stavkih kot »Pegaz ne obstaja«, naj bi se

beseda »Pegaz« na prvi pogled nanašala na nek objekt, ki je poimenovan s tem imenom. Če

se ime »Pegaz« res nanaša na tak predmet, potem je stavek protisloven. Nasprostno, če se

ime »Pegaz« ne nanaša na tak predmet, se lahko vprašamo, ali je stavek sploh smiseln.

Četrto poglavje se ukvaraja z rešitvami dosedaj omenjenih problemov. Nemški filozof

Gottlob Frege je zadovoljivo rešil problem pripisovanja in zanikanja eksistence. Po

njegovem je eksistenca lastnost pojma in ne predmetov, ki nas obdajajo. Podobno stališče sta

zastopala tudi Bertrand Russell in pozneje Williard van Orman Quine. Russell tudi ni

dovoljeval pripisovanje eksistence posameznim stvarem. Je pa bil mnenja, da se to

pravzaprav skoraj nikoli zares ne zgodi. Po njegovem logična analiza razkrije, da se v

stavkih, ki pripisujejo eksistenco posameznim stvarem, ta pripisuje zgolj navidezno.

Russellovo in Quineovo analizo bomo obravnavali v šestem oziroma sedmem poglavju.

V nasledjem poglavju bomo obravnavali predmetnostno teorijo avstrijskega filozofa

Alexiusa Meinonga. Ta je za razliko od Kanta, Fregeja, Russella in Quina menil, da

eksistenco lahko pripišemo tudi posameznim stvarem. Izhajal je iz psihologije in ontologije,

ki jo potrebna za opis intencionalnih stanj, zato je njegova logična analiza bliže naravnemu

jeziku. V zadnjem poglavju pa bomo še na kratko predstavili prosto logiko (angleško: free

logic). Njena glavna zančilnost je, da dopušča termine, ki se na nič ne nanašajo, oziroma po

njeni drugi različici, da se nanašajo na obstoječe predmete.

Prav je, da se seznanimo s terminologijo na področju, s katerim se bomo ukvarjali. Eden od

temeljnih izrazov je »bit«. Vlado Sruk (Sruk, (1995) str. 47) opredeli v leksikonu Filozofija

ta izraz takole: »V ontologiji bit ne označuje česa določenega ali pa bistva česa, temveč

sámo prisotnost bitij, stvari, sploh vsega, kar obstaja«. Seveda pa se s to definicijo ne bi

strinjali vsi filozofi, zato Sruk dodaja: »Vsaka filozofija oz. ontologija ima svoje pojmovanje

biti«. Andrej Ule ( Ule, (1982), str. 489, 491) pa v svoji knjigi Osnovna filozofska vprašanja

sodobne logike »bit« opredeli kot »splošen pojem obstoja česarkoli, izpeljan iz kopule »je« v

predikativnih stavkih ali v eksistenčnih stavkih«. Ule definira »bitje« kot »karkoli

obstoječega, v logiki tisto, kar lahko postane vrednost vezane spremenljivke (pos. v

eksistenčnih stavkih)« in »eksistenco« kot »potrjen obstoj nečesa, nekega stanja stvari. Ni

5

lastnost ničesar, temveč logična značilnost dejstev kot obstoječih stanj stvari.« Navedene

definicije niso morda čisto popolnoma razumljive, vendar pa upam, da bodo, vsaj nekatere

izmed njih, postale razumljivejše v nadaljevanju naloge. Za začetek bo morda dovolj, če si

pogledamo različne uporabe glagola »biti«.

Eksistenco najpogosteje izrazimo z glagolom »biti«. Ker je priročnejše za našo raziskavo

tega glagola, ga bomo raziskali v tretji osebi ednine. Se pravi, da nas bo zanimala besedica

»je«. Njena uporaba je lahko vsaj trojna. Lahko izraža identiteto, lahko nekaj predicira ali pa

izraža obstoj nečesa. V stavku »Savel je Pavel« nam »je« izraža identiteto. »Je« nam v tem

primeru pomeni isto kot »je identičen« (isti kot). V stavku »Janez je utrujen« ima »je« vlogo

veznika pri predikaciji. »Je« povezuje subjekt »Janez« s predikatom »utrujen«. V stavku

»Bog je« pa nam »je« pomeni isto kot »obstaja«..

Božja eksistenca, oziroma dokaz o božji eksistenci, je bila povod za razpravo o tem, kakšna

lastnost je eksistenca. Tudi mi bomo začeli s tem.

6

Ontološki dokaz

Dokazi o bivanju božjem so nastali v srednjem veku, ko je bila religioznost v polnem

razmahu in ko ateizem sploh ni bil resna alternativa. Torej glavni namen tega dokaza ni bil

dokazovanje, marveč zgolj racionalizacija že močno uveljavljenega prepričanja v božji

obstoj. Vprašanje: »Ali Bog obstaja?« je tudi za našo razpravo postranskega pomena, saj tudi

sodobni človek nanj odgovarja predvsem na podlagi osebnih subjektivnih stališč. Domnevna

veljavnost ontološkega dokaza o bivanju Boga najbrž nikogar ne prepriča, da postane veren,

kakor tudi njegova (domnevna) neveljavnost nikogar ne prepriča, da stori nasprotno. Kar

nas pri tem dokazu zanima, je predvsem njegova logična zgradba in njegove premise.

Za Kartezijanski (Rene Descartes 1596-1650) kakor tudi za Anzelmov (1033-1109) dokaz v

njegovem delu Proslogion je bistvenega pomena, da je eksistenca pojmovana kakor popolna

lastnost (popolnost) ali perfekcija. Za Anzelma je obstajati v resničnosti bolj popolno, kot

obstajati samo v umu. Perfekcija je lastnost, za katero velja, da je bolje, da jo imamo, kot pa,

če je nimamo. Torej je to lastnost (atribut), ki jo lahko imamo ali nimamo, oziroma nekaj,

kar lahko nekomu oziroma nečemu pripišemo ali ne. Pripišemo ga s tem, da pripišemo

predikat subjektu. Če je torej eksistenca res perfekcija, potem je tudi lastnost, ki jo lahko

pripišemo individuumom. Kot lahko na primer Elvisu Presleyju pripišemo črnost njegovih

las.

Poglejmo sedaj Descartesovo in Anzelmovo verzijo ontološkega dokaza. Za Descartesa je

Bog je nadvse popolno bitje (Descartes, (1973), str. 95), za Anzelma (Anselm, (1998) str. 9-

14) pa je Bog to od česar si ni moč misliti ničesar večjega.

Za Descartesa je misliti o neobstoječem Bogu ravno tako protislovno, kot če bi mislili na

trikotnik brez treh notranjih kotov ali na goro brez doline.

Toda če sem bolj pozoren, se mi razkrije, da bivanja ni mogoče ločevati od bistva

Boga nič bolj kakor velikosti treh kotov trikotnika, enakih dvema pravima kotoma, od

njegovega bistva ali idejo doline od ideje gore. Misliti Boga (to je nadvse popolno

bitje), ki bi mu manjkalo bivanje (se pravi, ki bi mu manjkala neka popolnost), je

7

prav tako nesmiselno kakor misliti si goro, ki bi ji manjkala dolina. (Descartes,

(1973) str. 96).

Njegova ekstistenca je že vsebovana v pojmu »Bog«. Definicija Boga vsebuje eksistenco.

Eksistenca pa je ena od perfekcij, podobno kot so perfekcije vsemogočnost, vsevednost,

največja moralna odličnost. Vsebuje jo pa zato, ker je Bog najpopolnejše bitje. Če bi

definiciji Boga manjkala eksistenca, potem bi Bog ne bil najpopolnejše bitje, definicija Boga

pa sama po sebi protislovna. Dokaz je sestavljen takole:

1. Bog je bitje, ki nima vse popolnosti. (P1)

2. Eksistenca je ena od popolnosti.( P2)

3. Zamislimo si, da Bog ne obstaja. (predpostavka- Reductio ad absurdum)

4. Bitje, ki ima vse popolnosti, vključno z eksistenco, ne obstaja. (protislovje iz

predpostavk P1 in P2)

5. Bog obstaja. (zaključek)

Anzelm pa formulira svoj argument malo drugače. Če je Bog nekaj, od česar si ni moč

misliti ničesar večjega, potem ne more eksistirati zgolj v razumu. Eksistirati v realnosti bolj

popolno, kot eksistirati zgolj v razumu. Poglejmo si zgradbo njegovega argumenta malo

podrobneje. Anzelm gre po naslednjih korakih:

1. Lahko si zamislimo nekaj, od česar si ni moč misliti ničesar večjega. (začetna domneva

P1)

2. Eksistirati v realnosti je bolj popolno, kot eksistirati zgolj v razumu. (začetna domneva

P2)

3. Recimo, da to, od česar si ni moč misliti ničesar večjega, biva samo v umu.

(predpostavka za Reductio ad absurdum)

8

4. Potem si lahko od tega, od česar si ni moč misliti ničesar večjega, mislimo tudi nekaj kar

je večje, nekaj namreč, kar ima poleg eksistence v umu tudi eksistenco v realnosti.

(protislovje iz predpostavk P1 in P2)

5. Torej mora to, od česar si ni moč misliti ničesar večjega, tudi obstajati v realnosti.

(zaključek reductio ad absurdum in hkrati P3)

6. Bog je najpopolnejše bitje. (P4)

7. Bog obstaja. (zaključek iz P3 in P4)

Ontološki argument se je zdel mnogim sumljiv. Eden zelo znanih ugovorov je ugovor

meniha Gaunila. Ta je poskušal pokazati, da če namesto pojma Bog vstavimo kakšen drug

pojem, na primer popolni otok ali kak drug pojem nečesa popolnega, potem lahko dokažemo

eksistenco popolnega otoka ali kake druge poljubne stvari. Ugovor na ta ugovor pa je, da je

razlika med »biti najpopolnejši v svoji vrsti« in »biti najbolj popoln izmed vseh vrst

nasploh«. Le v drugem primeru je eksistenca po ontološkem dokazu nujno vsebovana, saj le

taka stvar nujno vključuje vse popolnosti.

Druga stvar, ki nam je najbrž takoj zelo opazna, pa je, da s pomočjo takšnega dokaza lahko

iz definicije sklepamo na stavek o realnosti. To je motilo še zlasti D. Humea. Definicije so

zanj odsev lingvističnih konvencij in niso odsev dejanskosti. Čisto nemogoč pa prehod od

lingvističnih konvencij k dejanskosti vendarle ni. Lahko dokažemo, da na primer raven hrib

ne obstaja zgolj iz protislovnosti definicije takega hriba (seveda predpostavljamo, da realnost

ni protislovna). Norman Malcom (Malcom, (1960) str. 41-62) vidi v Proslogionu še en

dokaz, ki sicer ni tako opazen, se pa zdi dokaz, ki ga navaja, zelo zanimiv. Tudi ta dokaz

preide iz čistih definicij na sodbe o dejanskosti:

1. Božja eksistenca ne more biti kontingentna. Ker je Bog najpopolnejše bitje, ne more priti

do njegove eksistence zgolj naključno, saj bi sicer ne bil najpopolnejše bitje, ker bi bila

njegova eksistenca odvisna od nečesa drugega.( P1)

2. Če Bog biva, potem je njegova eksistenca logično nujna. (P2, sledi iz P1)

9

3. Če pa ne biva, je potemtakem njegova eksistenca logično nemogoča oziroma protislovna.

(P3, sledi iz P1)

4. Božja eksistenca je logično nemogoča lahko le, če bi bil sam pojem Boga protisloven.

(P4)

5. Pojem Boga ni protisloven. (P5)

6. Božja eksistenca je logično nujna, zato Bog obstaja. (zaključek, modus tollens

iz P4 in P5)

Podobno sklepamo v matematiki in izpeljujemo obstoj zgolj iz definicij. (Recimo, krog je

množica vseh točk v ravnini, ki so enako oddaljene od središča.) Matematične sodbe pa

imajo veljavnost tudi v realnosti. Prehodu od definicij k sodbam o realnosti ne moremo

posvečati več časa, ker bi nas to zapeljalo stran od naše teme. Namen je bil pokazati, da

lahko »napademo« ontološki dokaz na več različnih načinov. Posebno pozornost pa bomo

posvetili le Kantovi kritiki, ker je ta tesno povezana z vprašanjem, kakšna lastnost je

eksistenca.

10

Kantovo pojmovanje eksistence

Kant (1724-1804) je med drugim postal znan tudi zaradi svoje zavrnitve ontološkega dokaza

o bivanju božjem. V kritiki tega dokaza je razvil svoje pojmovanje eksistence. Njegovo

mnenje je, da eksistenca ni realen predikat, ampak zgolj logičen in zato ne more biti

popolnost. Kaj je realen predikat, najlažje pokažemo z naslednjim Williamsovim primerom

(Williams, C.J.F. (1981) str. 23). Poglejmo naslednji stavek: »Gospod Heath je moški«.

»Moški« nam tu ne da nobene dodatne informacije o gospodu Heathu. Vemo namreč že, da

pojem »gospod« označuje odraslega moškega človeka. Vzemimo še drug primer »Belgijski

suveren je moški«. Vemo, da pojem suveren označuje tako moške kot ženske osebe. Tukaj

beseda moški prinaša neko informacijo. V tem primeru je »moški« uporabljen kot realni

predikat, medtem ko v prvem primeru ni uporabljen kot realni, marveč kot zgolj logični

predikat. »Moški« je v večini kontekstov uporabljen kot realni predikat. V nasprotju pa bit

(eksistenca) ni v nobenem kontekstu uporabljena kot realni predikat.

Kant ne govori zgolj o realnih predikatih, ko hoče pokazati razliko med njimi in logičnimi

predikati, marveč tudi o določilih.

Aber die Bestimmung ist ein Praedikat, welches ueber den Begriff des Subjektes

hinzukommt und ihn vergroessert. Sie muss also nicht in ihm schon enthalten sein.

(Kant, B626 )

Določilo je predikat, dodan nad pojem subjekta (oz. ki presega pojem subjekta), ki se

(s tem) poveča. Torej ni nujno, da je (določilo) v njem že vsebovano.1

»Moški« je zagotovo določilo, medtem ko je bit zgolj logični predikat. Zgolj logični

predikati so: eksistenca, biti samoidentičen,… Torej takšni predikati, ki označujejo lastnost,

ki je bistvena za vse stvari oziroma lastnost, ki jo nujno pripišemo vsem stvarem. Čeprav

imamo močan občutek, da eksistenco lahko ravno tako pripišemo vsem stvarem, nekateri

ljudje to zanikajo. »Biti štirioglat ali ne biti štirioglat« je predikat, ki ga lahko nujno

pripišemo vsem stvarem (Williams, C.J.F. (1981), str. 25). Njegova tavtološka narava nam

to dovoljuje. Eksistenca ni tak predikat, saj nima tavtološke narave. Vsaj ne tako očitne.

1 Prevedel Milan Franc.

11

Mackie (Mackie (1976) str. 248) interpretira Kantovo izjavo, da eksistenca ni realen

predikat, kot mnenje, da kadar eksistenco pripišemo nekemu pojmu, se ta pojem ne

spremeni. Eksistenca je torej »brezbarvna«. Eksistenca pojmu ničesar ne doda. V tem smislu

je zagotovo brezbarvna, ne pa nepomembna. Eksistenca nam posreduje zelo pomembno

informacijo; obstaja bistvena razlika med zaželeno diplomsko nalogo in neko realno

diplomsko nalogo.

(Kant, B626 ) Sein is offenbar kein reales Praedikat, d.i. ein Begriff von

irgendetwas, was zu dem Begriffe eines Dinges hinzukommen koenne. Es ist bloss die

Position eines Dinges, oder gewisser Bestimmungen an sich selbst.

Bit očitno ni realni predikat, tj. pojem o čemerkoli, kar bi lahko bilo pojmu stvari

dodano. Je le postavitev2 (pozicija) neke stvari ali nekih določil na sebi.

Poglejmo si še nekaj interpretacij Kantovega dojemanja eksistence. Po Williamsu (Williams,

C.J.F. (1981), str. 26) ne drži, da je edina oblika propozicije, ki jo je poznal Kant, oblike

subjekt – predikat. Raba izrazov, kot: postavitev , objekt,… je lahko pojasnjena le s pomočjo

moderne logične analize, ki jo je razvil Frege. Williams pripisuje Kantu mnenje, da vse

propozicije zanikajo ali zatrjujejo eksistenco. Če rečemo, da obstaja črn labod, je to

"postavitev" črnega laboda. Reči, da so vsi labodi beli, je enako kot zanikati eksistenco ne-

belega laboda. Vse trditve so torej postavitve ali zanikanja.

Stavek Bog je vsemogočen vsebuje dva pojma, ki imata svoja objekta: Boga in

vsemogočnost; besedica je ni dodaten predikat, temveč predikat le povezuje s

subjektom. Če sedaj vzamem subjekt (Boga) z vsemi njegovimi predikati, (h katerim

spada tudi vsemogočnost) in rečem, da Bog je oziroma Bog biva, pojmu Boga ne

dodam novega predikata, ampak postavim le subjekt na sebi z vsemi njegovimi

predikati, in sicer predmet v odnosu do mojega pojma (Kant (1968), str. 533-534).

Če upoštevamo, kar smo prej rekli o postavitvi, lahko primerjamo stavek „Bog je

vsemogočen“ z naslednjim stavkom:

„Obstaja x, tako da je x Bog in x je vsemogočen“

2 Namesto »pozicija« sem na nasvet dr. Šusterja (ki se sklicuje na predlog dr. Andreja Uleta) uporabil izraz

»postavitev«, preostali del citata je prevedel Milan Franc.

12

in stavek „Bog je“ s stavkom

„Obstaja nek x in x je Bog“.

Kaj pomeni postaviti subjekt z vsemi njegovimi predikati? Kakšen je ta odnos med objektom

in predikatom? Možen odgovor je, da gre za odnos, ki ga izrazimo z

„Obstaja nek x, tako da je x ______ in x je _________“.

Razločno vidimo, da ima v stavku „Bog je vsemogočen“ vlogo predikata beseda

»vsemogočen« in ne beseda „je“. Besedo „vsemogočen“ lahko postavimo na drugo prazno

mesto v zgornjem izrazu. V stavku „Bog je“ pa nimamo drugega praznega mesta, v katerega

bi vstavili predikat. Če je prvo prazno mesto zapolnjeno s subjektom, dobimo že propozicijo.

Tudi tu »je« ne igra vloge predikata.

Po Barnesu (Barnes, Jonathan (1972) str.46-47) sledi Kant pri kritiki ontološkega dokaza

naslednjemu načelu:

Za vsako lastnost F in za vsak predmet x, je res, da je x F, tedaj in samo tedaj, če je

x nek eksistirajoči F.

Iz tega sledi, da je biti F ali biti eksistirajoči F vedno isto. Zatorej eksistenca ne more biti

perfekcija. To mnenje pa je povezano tudi s težavami. Kako naj govorimo o fiktivnih

predmetih. Na primer: Volk je požrl Rdečo kapico. Vemo, da Rdeča kapica nikoli ni

obstajala. Kljub temu pa mislimo, da je ta stavek resničen. Stavek lahko preoblikujemo: Po

zgodbi bratov Grimm je volk požrl Rdečo kapico. To nam sicer v tem primeru pomaga.

Nimamo pa nikakršnega zagotovila, da tako vedno lahko storimo. Stavka »Rdeča kapica je

literarni lik iz ljudskih pravljic«, ne moremo tako zlahka prevesti v tako obliko, ki nas ne bo

zavezovala k eksistenci Rdeče kapice. Podrobnejši opis odnosa med eksistenco in lastnostmi,

ki določajo nek pojem, nam Kant ponuja v naslednjem znanem citatu:

(Kant, B627 ) Und so enthaelt das Wirkliche nichts mehr als bloss Moegliche.

Hundert wirkliche Taler enthalten nicht das mindeste mehr als hundert moegliche.

Denn, da diese den Begriff, jene aber den Gegenstand und dessen Position an sich

selbst bedeuten, so wuerde, im Fall dieser mehr enthielte als jener, mein Begriff nicht

den ganzen Gegenstand ausdruecken, und also nicht der angemessene Begriff von

ihm sein.

13

In tako resnično ne vsebuje ničesar več kot zgolj možno. Sto resničnih tolarjev ne

vsebuje niti malo več kot sto možnih. Kajti, ker pomeni slednje (tj. možno) pojem,

prvo (tj. resnično) pa predmet in postavitev (pozicijo) le-tega na sebi, bi v primeru,

če bi prvo vsebovalo več kot slednje, moj pojem predmeta ne izražal celotnega

predmeta in torej ne bi mogel biti primeren zanj.3

Po Williamsu pomeni sto možnih tolarjev pojem oziroma misel o stotih tolarjih. Njegova

interpretacija gornjega citata gre nekako takole (Williams, C.J.F. (1981) str. 36 ):

1. To, o čemer mislimo, in to, kar resnično je, sta dve različni stvari. Naše misli se lahko s

tem, kar resnično je, ujemajo ali pa ne.

2. To ujemanje je odvisno od tega, če so določila, ki opisujejo vsebino naših misli, enaka

tistim, ki opisujejo to, kar resnično je.

3. Naše misli so neodvisne od predmeta, ki jim ustreza. Zaradi tega ne smejo ta določila, ki

opisujejo tako naše misli kot sam predmet teh misli, vsebovati eksistence.

Williams nam da naslednji primer: Misliti o roži, ne da bi pri tem predpostavljali njeno

eksistenco, in misliti o roži kot eksistirajoči, sta dve različni stvari. Seveda pa je možno

najprej misliti o roži, ne da bi pri tem predpostavljali njeno eksistenco, kasneje pa lahko

mislimo o njej tudi kot o eksistirajoči roži. O čemer smo prej razmišljali kot o roži, ne da bi

pri tem predpostavljali njeno eksistenco in zdaj razmišljamo kot o eksistirajoči roži, je

opisano z istimi (predikabilijami) določili. Substituivni izraz za F v stavku: Prej smo

razmišljali o F sedaj pa mislimo da F obstaja, je (predikabilija) določilo. Naša misel o F pa

je neodvisna od tega, ali F res obstaja. Zato eksistenca ne more nastopiti kot zamenjava za

F. Na kratko: obstajajočo rožo in namišljeno rožo (rožo v mislih) opišemo z istimi določili,

zato eksistenca ne more biti določilo.

3 Prevedel Milan Franc.

14

Najbolj nazorno morda prikaže kantovsko intuicijo, da eksistenca ni realen predikat, igrica,

ki si jo je izmislil Donald Palmer (Palmer, Donald (1995) str. 188) Igrico je poimenoval

“ugani predikat“. Gre pa takole: Eden izmed igralcev nekaj skrije za hrbet in to tako, da

oseba, ki stoji pred njim ni videla, kaj je skril. Potem ta oseba sprašuje soigralca po

lastnostih te stvari, na primer lahko vpraša: „Ali je težko? “ „Ali je zeleno?“ itd. Ne more pa

vprašati, ali ta stvar obstaja, saj je njen obstoj tako rekoč temeljna predpostavka igre.

In kaj nam Kantova analiza pove o ontološkem dokazu? Anzelm razlikuje med eksistenco v

realnosti in eksistenco zgolj v razumu. Če torej razmišljamo o Bogu, ga opredelimo z

določili: vsemogoč, vseveden itd… Ne moremo pa v definicijo vključiti tudi eksistence.

Lahko razmišljamo o Bogu in pri tem predpostavljamo njegovo eksistenco ali pa je tudi ne

predpostavljamo. V obeh primerih uporabljamo ista določila. In ravno zato ne moremo

vključiti eksistence v sam pojem Boga. Lahko torej razmišljamo o nečem, od česar si ni moč

misliti ničesar večjega, ne da bi pri tem predpostavili eksistenco te stvari.

Prav tako lahko Anzelmu očitamo dejstvo, da podobno, kot zaželena in realna diplomska

naloga nista dve vrsti diplomskih nalog, tako tudi nista eksistenca v umu in eksistenca v

realnosti dve vrsti eksistence. Realni sladoled in sladoled, ki obstaja v mislih, nista dve vrsti

sladoleda. Kar v drugem primeru obstaja, je morda le nek mentalni akt »misliti na sladoled«,

ne pa realen sladoled. K temu ugovoru in Anzelmovemu dokazu se bomo še vrnili.

Kant nasprotuje mnenju, da eksistenco lahko prištevamo k ostalim lastnostim stvari, saj le-ta

po njegovem mnenju pojmu ničesar ne doda. Uporabljena na ta način je torej odvečna

lastnost. Odvečna je lahko tudi zaradi tega, ker je samoumevna. Če rečemo »Triglav je

najvišji slovenski vrh«, je samoumevno, da Triglav obstaja, saj nam ni treba reči »Triglav je

najvišji slovenski vrh in Triglav obstaja«. Če je eksistenca samoumevna lastnost, potem pa

se pojavi problem zanikanja eksistence neke stvari: kako lahko namreč zanikamo nekaj, kar

je samoumevno. O tem pa bo govor v naslednjem poglavju »Platonova brada.«

15

Platonova brada

Naš jezik nam omogoča tvorbo skoraj neskončno mnogo stavkov. Poznati moramo le

besednjak jezika in pravila tvorbe stavkov. Razložiti moramo še dejstvo, da te stavke, če so

pravilno zgrajeni, tudi razumemo. Razumemo pa jih le, če razumemo njihove dele. Stavek

„Janez je lačen“ razumemo če razumemo besede „Janez“, „je“ in „lačen“. Pomen

posameznega stavka sestoji iz pomenov njegovih sestavin. Če na primer ne bi razumeli

besede „lačen“, potem ne bi razumeli pomena celega stavka. Če sedaj vzamemo stavke kot

„Martin Krpan ne obstaja“, „Telefonski priključek številka 875 327 ne obstaja“ ali „Človek,

o katerem si govoril, ne obstaja“, se nam zde popolnoma razumljivi in celo resnični. Kako

morejo biti resnični in razumljivi, če pa „ Martin Krpan“, „telefonski priključek številka 875

327“ in „človek, o katerem si govoril“ ne obstajajo. Nobeden izmed teh naštetih izrazov se

ne nanaša na neko stvar. Ker pa imajo stavki pomen, ta pa sestoji iz pomenov sestavin

stavka, se nam zdi, da te stvari, ki jih izrazi „Martin Krpan“, „telefonski priključek številka

875 327“ in „človek, o katerem si govoril“, poimenujejo, tudi zares obstajajo. Iz povedanega

sledita obe možnosti:

1. Izrazi, ki se na ničesar ne nanašajo, so brez pomena. Ker je pomen celotnega stavka

odvisen od pomena posameznih besed, je po tem takem cel stavek brez pomena.

2. Če sledimo jezikovnemu občutku, da ima stavek pomen, potem zanikamo eksistenco

stvari, katere eksistenco tudi predpostvaljamo.

Problem zasledimo že pri Parmenidu, ki pravi:

… Kajti kar ni, se spoznati ne da, ne z besedo izreči. (Parmenid (1988), str. 85)

Parmenid meni, da se o nebivajočem sploh ne da misliti ali o njem govoriti, zato je res, da je

samo bivajoče.

Platon je menil, da se morajo izrazi kot „Martin Krpan“, „telefonski priključek številka 875

327“ ali „človek, o katerem si govoril“, resnično nanašati na neko stvar. Kar ne obstaja,

mora po Platonu na nek način obstajati, saj bi sicer o tem ne mogli govoriti. To stališče je

Quine (Quine,W.V. 1980 str. 4) poimenoval Platonova brada.

16

Williams (Williams, C.J.F. (1981) str.37 ) nam da naslednji primer: »Avto, ki ga

potrebujemo, ne obstaja«. Primerjajmo sedaj ta stavek s stavkom: » Avto, ki smo ga kupili,

ne potroši veliko bencina«. Zadnji stavek bi se nam zdel smešen in nesmiseln, če bi

kupljenega avta ne bilo. Ali ni morda podobno tudi s stavkom »Avto, ki ga potrebujemo, ne

obstaja«? Ali mora tudi v tem primeru obstajati avto, da se nam bo zdel stavek smiseln?

Williams (Williams, C.J.F. (1981) str. 38 ) trdi, da v angleščini lepše zveni, če uporabljamo

»exist« ali »does not exist« s samostalniki v množini brez določnega člena. Zato tudi sam

raje uporablja naslednja primera »Aristokratski Avstralci pijejo gin« in »Aristokratski

Avstralci obstajajo« . Sprememba primera v tej obravnavi o eksistenci morda sploh ni tako

nedolžna, saj bomo videli, da je razlikovanje med singularnimi in splošnimi termini za

oblikovanje eksistencialnih izjav bistvenega pomena. Kljub temu lahko vzamemo kar

Williamsov primer, saj še ne bomo govorili o tovrstni logični analizi, temveč nam gre le za

ugotavljanje splošne intuicije, ki nam razkriva domneven paradoks.

Williams (Williams, C.J.F. (1981) str.39 ) poskuša iz naše intuicije dobiti pravilo, ki ga

upoštevamo pri obravnavi takih stavkov. Pravilo gre približno takole:

Za vsak A so propozicije »A-ji obstajajo« in »A-ji ne obstajajo« le tedaj resnične, če A-ji

resnično obstajajo. To seveda pomeni, da so vse propozicije tipa »A-ji obstajajo« tavtologije

in propozicije tipa »A-ji ne obstajajo« protislovja.

Iz »Aristokratski Avstralci ne obstajajo« sledita dve propoziciji »Aristokratski Avstralci ne

obstajajo« in »Aristokratski Avstralci obstajajo«. Ker uporabljamo »Aristokratski

Avstralci« kot ime, mora to, kar to ime poimenuje, obstajati, po drugi strani pa zanikamo

eksistenco prav te stvari. Prva propozicija je po gornjem principu vedno tavtološka in druga

vedno protislovna. To pa je nesprejemljivo. Po Williamsu smo naredili glavno napako, ker

smo privzeli, da ima stavek »Aristokratski Avstralci obstajajo« enako zgradbo kot stavek

»Aristokratski Avstralci pijejo gin«, torej zgradbo subjekt - predikat. Williams ponovi

Kantovo trditev, da eksistenca ni realen predikat. Zato tudi stavek »Aristokratski Avstralci

obstajajo« nima zgradbe subjekt - predikat.

17

Ugovori proti Platonovi bradi

Eden od možni odgovorov zakaj pride do paradoksov pri Platonovi bradi je, da je

problematična lastnost ne-eksistenca in ne sama eksistenca. Zanikati moramo, da je ne-

eksistenca lastnost. To nam seveda odpre novo vprašanje. Ali moramo zanikati, da je

eksistenca lastnost, če zanikamo, da je ne-eksistenca lastnost? Po avtorju članka Existence v

Stanford Encyclopaedia of philosophy, Barryju Millerju, (Miller, Barry

http://plato.stanford.edu/) nam tega ni potrebno storiti. Po njegovem obstajata dve

predpostavki, ki ju je najprej treba preveriti:

1.) da „Sokrates ne obstaja“ vsebuje negativni eksistencialni predikat in

2.) da negativni eksistencialni predikat stoji za neko pravo (realno) lastnost.

Propozicijo „Sokrates ne obstaja“ lahko razumemo na dva načina. Prva možnost „Ni res,

da (Sokrates obstaja)“ in druga možnost: „(Sokrates) ne obstaja“. V prvem primeru

prediciramo (ne pa tudi zatrjujemo) Sokratu eksistenco in ne ne-eksistenco. Kar tu trdimo je,

da ni res, da Sokrates eksistira. Če razumemo stavek „Sokrates ne obstaja“ v tem smislu,

potem „ne obstaja“ ni uporabljen kot predikat in ne-eksistenca ni lastnost. Torej, po

Millerju: vsi problemi z zanikanjem eksistence izginejo.

Poglejmo si še razlikovanje med zunanjo in notranjo negacijo, saj Miller gradi svoj

argument na tej osnovi. Pri zunanji negaciji zanikamo cel stavek. To lahko storimo tako, da

pred stavek, ki ga hočemo zanikati, vstavimo »Ni res da…«. Pri interni negaciji pa zanikamo

predikat. Miller nam hoče pokazati pomembnost tega razlikovanja na primeru stavka »a ni

moralen« (a is not moral). Ta stavek nam lahko pomeni dvoje. Lahko pomeni, da ima a

lastnosti biti ne-moralen ali pa pomeni zanikanje dejstva, da ima a lastnost biti moralen. V

prvem primeru imamo interno negacijo »a (je ne-moralen)« in v drugem eksterno »Ni res, da

(je a moralen)«. Miller zaključi, da če bi bilo razlikovanje med obema vrstama negacije

odveč, potem bi morala oba gornja stavka pomeniti isto. V sodobni predikatni logiki pa

uporabljamo le eksterno negacijo.

18

Barry Miller trdi, da se lahko protislovju Platonove brade izognemo tudi v primeru, če

zgornjo propozicijo "Sokrates ne obstaja" razumemo tudi v drugem smislu, namreč:

(Sokrates) ne obstaja“. To se pravi, da se protislovju izognemo ne samo v prvem primeru

(ko je negacija eksterna), temveč tudi v drugem primeru, ko je negacija interna.

Avtor poskuša najti kriterij, ki bi pokazal, kdaj iz odsotnosti lastnosti F lahko sklepamo na

lastnost ne-F, ki je lastnosti F korelativna. Stvar ni tako zapletena, kot se sliši. Avtor nam to

ponazori z dvema primeroma. Kos lesa je ali rdeč ali ne-rdeč. Če ni rdeč, potem mora biti

ne-rdeč. Ne-rdeč je lastnost, ki je korelativna lastnosti rdeč; tudi ta lastnost mora biti barva.

Če pa pomislimo na košček stekla, pa to ne velja več. Pri steklu ne drži, da če je steklo ne-

rdeče, da je potem neke druge barve. Lahko je namreč tudi prozorno. Zato biti „ne-rdeč“

tukaj ni korelativna lastnost, – steklo je lahko brez barve. Preden bomo raziskali ali lahko iz

odsotnosti eksistence sklepamo na ne-eksistenco, ki je eksistenci korelativna lastnost, si

poglejmo še, kaj je cambridgška lastnost, ker bomo to potrebovali v nadaljevanju argumenta.

Cambridgška lastnost (Cambridge proprety) je izraz za neko ekstrinzično lastnost in je v

tesni povezavi s pojmom cambridgške spremembe. Cambridgška sprememba je sprememba

neke relacijske lastnosti; po kateri se predmet sam prav nič ne spremeni. Predmet, recimo

stol v sobi, se prav nič ne spremeni: če nehamo misliti nanj, če smo kupili še udobnejši stol,

in zaradi tega ta stol ni več najbolj udoben, če smo od njega odmaknili mizo in ne velja več,

da stoji poleg mize itd… Vse te naštete lastnosti so relacijske, predmet, v našem primeru

stol, jih ima le glede na druge stvari. Ko se ti odnosi spreminjajo: nehamo misliti nanj,

odmaknemo mizo…, se spremenijo relacijske lastnosti, intrinzične lastnosti, to je »prave«

lastnosti, kot so barva, teža, starost… predmeta, pa ostanejo enake.

Barva je v primeru koščka lesa generična lastnost v odnosu do F in ne-F oziroma rdeče in

ne-rdeče. Pojdimo sedaj k Millerjevemu kriteriju: Če nek predmet a nima lastnosti F, potem

sledi, da ima a ne-F samo tedaj, ko sta F in ne-F vrstni lastnosti (diferenciaciji) neke

generične lastnosti. Avtor tiho predpostavlja (drugače si pač ne moremo razložiti njegovega

zaključka), da če velja zgornje pravilo, potem sta tako obe korelativni lastnosti F in ne-F,

kot njuna generična lastnost realne lastnosti, sicer pa so vsaj nekatere izmed njih

cambridgške lastnosti. Ta skrita predpostavka je problematična. Kljub temu pa ji ne bomo

19

odmerili več prostora, zaradi prepričanja, da Millerjevo dokazovanje vsebuje še drugo šibko

točko, ki je za nas zanimivejša.

Uporabimo to pravilo na primeru lastnosti eksistence. Če nima neka stvar a eksistence,

potem sledi, da ima a ne-eksistenco samo v primeru, da sta eksistenca in ne-eksistenca

diferenciaciji iste generične lastnosti. Po Barryju Millerju taka lastnost ne obstaja. Se pravi,

da eksistenca ni realna lastnost, marveč kvečjemu cambridgeška lastnost. Te pa lahko

pripišemo tudi stvarem, ki več ne obstajajo. Rečemo lahko, da je Sokrat občudovan od

študentov filozofije, ali pa, da je Elvis Presley še vedno v spominu oboževalcev.

Pojdimo zdaj k že omenjeni šibki točki Millerjevega argumenta. V argumentu je ves čas

prisotno mnenje, da če že ne moremo pripisati realnih lastnosti neobstječim predmetom,

potem jim lahko pripišemo vsaj cambridgeške lastnosti. Srž Kantovega ugovora razumemo

tako, da, če neka stvar ima neko lastnost, potem ta stvar nujno eksistira. Eksistenca je v takih

primerih vedno tiho predpostavljena. Problem Platonove brade ostaja nerešen, saj vsaka,

čisto vsaka lastnost pripisana individuumu, predpostavlja obstoj stvari, kateri to lastnost

pripišemo. Torej to velja tudi za Cambridge lastnosti. Kako potem pojasniti stavek:

"Sherlock Holmes je najboj slaven detektiv"? Trdim, da tukaj ne pripisujemo nobene

lastnosti individuumu. Seveda pa gre za različno pojmovanje individuuma. Individuum ni

nekaj, kar več ne obstaja.

Naslednji avtor, s katerim se bomo ukvarjali, je Gottlob Frege. On sicer dopušča, da lastna

imena ničesar ne označujejo, vendar stavkom, ki taka imena vsebujejo, odreka resničnostno

vrednost. Priznava pa jim, da imajo smisel. Posebej je zanimiva njegova rešitev problema v

zvezi s Platonovo brado – stavke, v katerih pripisujemo ali zanikamo eksistenco

individuumu, razglasi za nesmiselne.

20

Fregejevo pojmovanje eksistence

Frege (1848-1925) velja za »začetnika moderne simbolne logike« (Ule, Andrej (1982) str.

11). Njegova raziskovanja so poskušala izpeljati vso aritmetiko iz logike (logicizem). Za nas

so zanimivi predvsem tisti njeni rezultati, ki govorijo o zatrjevanju eksistence, ki po

njegovem ni »drugega kot zanikanje števila nič«. Hkrati pa je razvil semantiko, ki sicer

dopušča rabo stavkov, ki vsebujejo prazna imena, čeprav taki stavki niso niti resnični niti

napačni.

Frege razlikuje med lastnimi imeni (Eigennamen) in pojmi (Begriffe). Primeri za lastna

imena so Jutranjica, Večernica, Venera in tudi določni opisi na primer „rojstni kraj

Mozarta“. Imena so (vollständige) popolni - nasičeni izrazi in ne potrebujejo dopolnitve.

Begriffswörter pa so nezasičeni - „ungesättigt“. Pojem si lahko predstavljamo kot funkcijo,

katere argumenti so predmeti, ki so označeni z lastnimi imeni. Taka funkcija oziroma pojem

je npr. „() je planet“. Okrogli oklepaji označujejo prazno mesto, v katerega vstavljamo

argumente. Ko je prazno mesto zapolnjeno, dobimo stavek (der Satz). Z različnimi

zapolnitvami lahko kot vrednost dobimo Resnico ali Neresnico. Stavki s praznimi lastnimi

imeni nimajo resničnostne vrednosti. Primer za resničnostno vrednost Resnice je: “Večernica

je planet“, za resničnostno vrednost Neresnice pa “Sonce je planet“. “Vulkan je planet“ pa

nima resničnostne vrednosti.

Za Fregeja je eksistenca predikat drugega reda. Eksistenca je prav tako funkcija, njeni

argumenti pa niso lastna imena, temveč pojmi prvega reda (Begriffe erster Stufe). Tako

lahko v izraz „ Obstaja nekaj, kar ________“ vstavimo pojem prve stopnje npr „__je

filozof“ in dobimo: „ Obstaja nekaj, kar je filozof “.

Veliko napako storimo, če namesto pojmov v tako funkcijo vstavljamo imena. Na primer

„Obstaja Russell.“

(Frege, Gottlob (1967) str. 270-271)Es ist nicht nur sprachlich unstatthaft zu sagen

„es gibt Afrika“ oder „es gibt Karl den Grossen“; sondern ist es unsinnig. Wohl

koennen wir sagen „es gibt etwas, was Afrika genannt wird“, und die Worte „wird

Afrika genannt“ bezeichnen einen Begriff.

21

Reči, da obstaja Afrika ali da obstaja Karel Veliki, ni samo jezikovno neprimerno,

temveč je tudi nesmiselno. Lahko pa rečemo, da obstaja nekaj, kar je imenovano

Afrika, in besede "je imenovano Afrika" označujejo nek pojem.4

Tako lahko razložimo kantovsko intuicijo , da eksistenca ni realen predikat. Če rečemo

»Karel Veliki je« ali »Karel Veliki je obstoječ«, kršimo pravila logične sintakse. Četudi

kršimo logična pravila, ko rečemo »Karel Veliki je«, pa to ni v nasprotju z našim

jezikovnim občutkom. Po Williamsovem mnenju se to zgodi zaradi uporabe lastnega

imena. Če uporabljamo »Karel Veliki« kot ime, potem mora tudi obstajati nekaj, kar to ime

označuje. Seveda pa se Williams zaveda, da zaradi uporabe lastnega imena še nismo

upravičeni da sklepamo na obstoj predmeta, katerega označuje. Tudi Frege je mislil

podobno:

(Frege, Gottlob (1976) str. 110) Zwei gaenzlich verschiedene Faelle sind hier

wohl auseinanderzuhalten, die leicht vermischt werden, weil man in beiden von

Existenz spricht. In dem einen handelt es sich darum, ob ein Eigenname etwas

bezeichnet, Name fuer etwas ist, in dem andern darum, ob ein Begriff

Gegenstaende unter sich befasst.

Ločiti pa je treba med dvema povsem različnima primeroma, ki se ju zlahka zamenja,

ker oba govorita o eksistenci. V prvem gre za to, ali lastno ime kaj označuje,

(oziroma) je ime za nekaj, v drugem pa za to, ali nek pojem pod seboj zaobjema

predmete.5

Raziščimo podrobneje Fregejevo razlikovanje med predikati prve in druge stopnje. Frege

razlikuje v izjavah tri popolnoma različne logične zveze: (1) odnos pripadnosti nekega

predmeta k določenemu pojmu (die Beziehung des Fallens eines Gegenstandes "unter" einen

Begriff); (2) odnos podreditve nekega pojma pod nek drug pojem; (3) odnos pripadnosti

kakega pojma k nekemu višjemu pojmu.

Pod (1) pripisujemo lastnosti določenemu predmetu. Pojem predstavlja neko lastnost

(Eigenschaft) tega predmeta in se potemtakem razume kot pojem prve stopnje. Primer:

4 Prevedel Milan Franc.

5 Prevedel Milan Franc.

22

»Sokrat je človek«. Pojem je tukaj lastnost, in sicer lastnost »biti človek«. Ta pojem ima

obliko "(...) je človek" ali F(...) ali Fx, pri sodobnem logičnem zapisu. Prazno mesto v

oklepajih lahko zapolnimo le s predmetom, se pravi, da na ta mesta pišemo le imena.

Pogovorni jezik je pogosto zavajajoč, saj nam poznejša logična analiza pokaže, da ima

stavek popolnoma drugačno obliko, kot se zdi na prvi pogled. Šele ko so ti izrazi izraženi v

simbolih predikatne logike, lahko ugotovimo njihovo pravo obliko. V primeru (2) se zgodi

ravno to. Mislimo, da se stavka »Ljudje so umrljivi« in »Sokrat je umrljiv« razlikujeta le v

tem, da v prvem stavku izrečemo (aussagen von) pojem o nekem drugem pojmu, medtem ko

v drugem izrečemo pojem o nekem predmetu. Mislimo torej, da je isti pojem ("(...) je

umrljiv") enkrat uporabljen kot pojem druge stopnje in drugič kot pojem prve stopnje. To pa

je zmotno. »Ljudje so umrljivi« pomeni isto kot: »Vsi ljudje so umrljivi«. To pa lahko

izrazimo tudi drugače: "Če (...) je človek, potem je (...) umrljiv". Tako pridemo do pravilne

oblike tega izraza in vidimo, da sta tukaj dva pojma prve stopnje v odnosu drug do drugega

(namreč pojma "(...)je človek" in "(...) je umrljiv"). Izkaže se, da gre tu le na videz za pojem

druge stopnje, ki naj bi nastopal kot lastnost nekega drugega pojma. »Umrljivost« oziroma

»( ) je umrljiv« je značilnost (Merkmal) pojma »( ) je človek« ("Mensch-sein"). Ta dva

pojma sta pojma prve stopnje. Pojmi prve stopnje pa so lahko lastnosti predmetov (kot v

»Sokrat je človek« in »Sokrat je umrljiv«). V tem primeru imamo obliko "Fa", "Ga". Pri

podreditvi nekega pojma pod drugi pojem pa gre za obliko: (x)(Fx => Gx). Kot rečeno,

stojita (kadar je en pojem podrejen drugemu) dva pojma prve stopnje v odnosu »biti

značilnost«.

Šele pri (3) pridemo do primera, v katerem pojem (druge stopnje) ni značilnost nekega

pojma, ampak je njegova lastnost. Ampak ti pojmi druge stopnje so popolnoma različni od

pojmov prve stopnje, podobno kot so pojmi prve stopnje popolnoma različni od

predmetov. Pojmi druge stopnje ne morejo biti lastnosti predmetov, ampak le pojmov prve

stopnje. Pojmi prve stopnje so lastnosti predmetov in so lahko značilnost drugih pojmov

prve stopnje. Medtem ko so lahko pojmi druge stopnje le lastnosti pojmov prve stopnje.

Pojmi druge stopnje imajo obliko: "(...) niso nič", "(...) je le 1", "(...) so več kot 2", "(...) so

12", "(...)so številni". Na prazna mesta se lahko vstavi le pojme prve stopnje, torej pojme

oblike "F(...)" oziroma "Fx", a ne predmetov (a) ali izjav (Fa). Tudi naslednji kvantifikatorji

v predikatni logiki so pojmi druge stopnje: (x)(...) ali ( x)(...). Tudi tukaj lahko vstavimo v

23

prazna mesta le pojme prve stopnje. Tako dobimo sledeče izjave, v katerih imamo odnos

pripadanja nekega pojma k višjemu pojmu: (x)(Fx), ( x)(Fx), (za 12 x)(Fx). Izrazimo še (1),

(2) in (3) v simbolih predikatne logike:

(1) Fa = Pripadanje nekega predmeta k pojmu prve stopnje (lastnost predmeta), a sodi pod

pojem F.

(2) (x)(Fx => Gx) = Podreditev nekega pojma prve stopnje pod nek drugi pojem prve

stopnje. Biti G je značilnost F-ov.

(3) (x)Fx=Pojem druge stopnje je lastnost pojma prve stopnje.

Spomnimo se vprašanja kreativnosti našega jezika, ki smo si ga zastavili v uvodu v

poglavje »Platonova brada«. Frege nam da zadovoljivo razlago, zakaj razumemo stavke,

četudi le-ti vsebujejo prazna imena. Oglejmo si osnovne poteze te rešitve. Frege razlaga

(Frege, Gottlob (1980) str. 57) svojo znamenito razlikovanje med smislom (Sinn) in

pomenom (Bedeutung) na primeru Jutranjice in Večernice. Oba izraza imata isti pomen,

označujeta namreč isti predmet, namreč Venero, imata pa različen smisel. Pomen lastnega

imena je predmet (der Gegenstand), na katerega se ime nanaša. Manj jasno je, kaj je Frege

menil s smislom lastnega imena. Smisel je manj subjektiven kot predstava (die Vorstellung,

angleško: idea), kljub temu pa ni predmet. To nejasno opredelitev skuša osvetliti z analogijo

med optično sliko v notranjosti teleskopa in sliko, ki nastane na retini. Prva je analogna s

smislom, druga pa s predstavo (Vorstellung), ki je bolj subjektivna. Slika, ki nastane v

notranjosti teleskopa, je, nasprotno, nekaj objektivnega, saj je dostopna tudi drugim ljudem.

Ali imajo tudi stavki pomen in smisel? Da. Smisel stavka je sestavljen iz smisla imena in

smisla pojma.

Obstajajo tudi stavki, ki imajo le smisel, a nobenega pomena. Takšni stavki so stavki, ki

vsebujejo lastna imena brez pomena.Vsak, ki ima določen stavek za resničen ali napačen,

pripisuje temu lastnemu imenu pomen. Kako to, da sta pomembna oba, smisel in pomen, in

ne le smisel? Pri poeziji nas zanima le smisel povedi. V nasprotju pa se je potrebno pri

znanstvenem raziskovanju vprašati tudi po pomenu. Pomen stavka je njegova resničnostna

vrednost. Obstajata dve resničnostni vrednosti: Resnica in Neresnica. Obe resničnostni

vrednosti sta predmeta. To moramo razumeti v povezavi s pojmi in predmeti (von Begriffen

und Gegenstaenden).

24

Po Readu (Read, Stephen (1997) str. 149) lahko razložimo kreativnost našega jezika, ki

lahko tvori neskončno mnogo smiselnih stavkov. Pomeni posameznih besed se povežejo v

pomen celotnega stavka. To načelo imenujemo načelo kompozicionalnosti. Ta kreativnost pa

ima tudi nezaželene posledice za logike. Stavki kot: Sherlock Holmes pije gin, so razumljivi,

imajo smisel, nimajo pa pomena. Torej ne smejo imeti tudi resničnostne vrednosti. Tega pa v

logiki ne želimo. Potemtakem je edina možnost, da se v znanosti uporabi takšnih stavkov

izogibamo. Tako je menil tudi Frege.

Fregejevo pojmovanje eksistence je tesno povezano s pojmom števila. Frege je želel zavrniti

običajni nazor, da je število lastnost zunanjih stvari. Njegov prvi protiargument je primer

pesnitve Iliada (Frege, Gottlob (1995) str. 51). Iliado lahko pojmujemo kot pesnitev s 24

spevi ali kot veliko število verzov. Prav tako lahko iste škornje pojmujemo kot en par

škornjev ali kot dva posamezna škornja. Razliki v številu ne ustreza nobena fizikalna razlika.

Kaj je Frege želel povedati, lahko najlažje vidimo iz sledečega citata:

(Frege, Gottlob (1995) str. 51)Wenn ich einen Gegenstand mit demselben Rechte

gruen und rot nennen kann, so ist das ein Zeichen, dass dieser Gegenstand nicht der

eigentliche Traeger des Gruenen ist. Diesen habe ich erst in einer Flaeche, die nur

gruen ist. So ist auch ein Gegenstand, dem ich mit demselben Rechte verschiedene

Zahlen zuschrieben kann, nicht der eigentliche Traeger einer Zahl.

Če lahko nek predmet z enako upravičenostjo imenujem 'zelen' in 'rdeč', je to

znamenje, da ta predmet ni pravi nosilec zelenega. Le-tega nahajam (izv. habe ich)

šele v površini, ki je zgolj zelena. Podobno pa tudi noben predmet, ki mu z enako

upravičenostjo pripisujemo različna števila, ni pravi nosilec nekega števila.6

Bistvena razlika med barvo in številom je, da je barva neke površine neodvisna od naše

volje. Lahko pa zavojčku kart pripišemo poljubna števila z oziroma na naše dojemanje tega

zavojčka. Na primer kot število kart ali kot moč karte. Nosilci števila so pojmi in ne

predmeti. Nekemu predmetu lahko pripišemo različna števila, medtem ko za nek pojem tega

ne moremo storiti. Števila so v odnosu do nekega pojma med seboj izključujoča, kot so

6 Prevedel Milan Franc.

25

barve medsebojno izključujoče v odnosu do nekega predmeta. In kako je to povezano s

eksistenco:

(Frege, Gottlob (1995) str. 86) In dieser Beziehung hat die Existenz Aehnlichkeit mit

der Zahl. Es ist ja Bejahung der Existenz nicht anderes als Verneinung der Nullzahl.

V tem razmerju je eksistenca podobna številu. Potrditev eksistence namreč ni nič

drugega kot zanikanje števila nič.7

Podobnost med eksistenco in številom pa se kaže v tem, da tudi število ni določilo pojma.

Pri izrazu štirje plemeniti konji, se zdi, kot da bi štiri prav tako določala pojem konj na isti

način, kot to določa izraz plemenit. (Frege, Gottlob (1995) str. 86) To pa ne drži. Le izraz

plemenit je določilo pojma.

Seveda se nam postavi vprašanje: Kaj so pojmi, nekaj subjektivnega ali objektivnega?

Fregejev odgovor je: pojmi so objektivni. Če ne bi bilo tako, bi bila podreditev nekega

pojma pod drugi pojem nekaj subjektivnega, kot na primer povezava med dvema

predstavama. Frege nam tudi razloži, kaj misli z besedo objektiven.

(Frege, Gottlob (1995) str. 57) Ich unterscheide das Objektive von dem

Handgreiflichen, Raeumlichen, Wirklichen. die Erdachse, der Massenmittelpunkt des

Sonnensystems sind objektiv, aber ich moechte sie nicht wirklich nennen, wie die

Erde selbst. Man nennt den Aequator oft eine gedachte Linie; aber es waere falsch,

ihn eine erdachte Linie zu nennen; er ist nicht durch Denken entstanden, das

Ergebnis eines seelischen Vorgangs, sondern nur durch Denken erkannt, ergriffen.

Razlikujem med objektivnim in priročnim, prostorskim resničnim. Zemeljska os in

masno središče sončnega sistema sta objektivni, vendar ju ne bi rad imenoval

resnični kakor {imenujem za resnično} Zemljo samo. Ekvatorju velikokrat pravimo

namišljena črta, vendar bi ga bilo tako imenovati napačno; (kajti) ni nastal z

mišljenjem kot rezultat duševnega procesa, marveč je bil z mišljenjem zgolj spoznan

in zapopaden (izv. ergriffen).8

7 Prevedel Milan Franc.

8 Prevedel Milan Franc.

26

Nedvomno je res, da različni ljudje lahko odkrijejo pojem »diagonala kvadrata«. Za vse

ljudi bo ta pojem enak- torej intersubjektiven. V tem smislu je pojem zagotovo objektiven.

Če pa poskušamo isto s pojmom »leteča krava«, bo le-ta za vsakega posameznika

drugačen. Ali lahko potem rečemo, da pojem »leteča krava« sploh ni pojem, ker je samo

izmišljen ali pa morda niti ni izmišljen, marveč je spoznan z mišljenjem (odkrit). Zdi se mi

neprepričljivo trditi, da je pojem »leteča krava« objektiven na enak način in v enaki meri

kot pojem ekvator ali diagonala kvadrata.

(Frege, Gottlob (1975) str. 73 ) Stavka: "Obstaja vsaj en kvadratni koren števila 4." in "

Pojem kvadratni koren števila 4 je izpolnjen (erfuellt), " izražata isto misel. "Obstaja vsaj

en… " nam predstavlja lastnost, ki jo pripišemo pojmu. Besede "kvadratni koren števila 4"

pa nam predstavljajo pojem. Nasprotno, pa je prvih pet besed stavka "Kvadratni koren

števila 4" lastno ime.

(Frege, Gottlob (1975) str. 74) »Es ist unmöglich, in dem Satze “es gibt

mindestens eine Quadratwurzel aus 4” die Worte “eine Quadratwurzel aus 4” zu

ersetzen durch “den Begriff Quadratwurzel aus 4”; d.h. die Aussage, die auf den

Begriff passt, passt nicht auf den Gegenstand.«

V stavku "Obstaja vsaj en kvadratni koren števila 4." ni mogoče nadomestiti besed "

kvadratni koren števila 4" z besedami "pojem kvadratnega korena števila 4", se

pravi, da izjava, ki ustreza pojmu, ne ustreza predmetu.9

Izraz »je izpolnjen (ist erfuellt)«, stoji (steht) za nek pojem, namreč za pojem, h kateremu

pripada nek objekt. Ta objekt je označen z lastnim imenom »pojem kvadratni koren števila

šriri«. Izraz: »Obstaja kvadratni koren števila štiri« stoji za pojem, pod katerega pade nek

pojem prvega reda, pojem namreč, za katerega stoji izraz »kvadratni koren števila štiri«.

Pojmi, ki imajo za argumente pojme prvega reda, so pojmi drugega reda.

»Pojem kvadratni koren števila štiri« ni nikakršen pojem, ampak je ime. Tako kot »pojem

konj« ni pojem. Tu ni nikakršnega protislovja. Spomniti se moramo, kaj smo rekli o

9 Prevedel Milan Franc.

27

pojmih. Pojmi so nezasičeni (ungesaetigt). Pojem »kvadratni koren števila štiri« pa je

nasičen in ne potrebuje nobenega argumenta. Zato lahko rečemo, da je ime.

Frege je bil, kot smo že rekli v uvodu, veliki začetnik simbolne logike. Russell je njegovo

delo nadaljeval (kar pa še ne pomeni, da mu je slepo sledil). Znan je tudi po tem, da je

odpravil protislovja, ki so se pojavila v Fregejevi logiki. V naslednjem poglavju bomo

posvetili pozornost njegovi rešitvi Platonove brade.

28

Russell in Platonova brada

Pri Fregeju bi bil stavek »Karel Veliki obstaja« nesmiseln, ker pripisuje eksistenco

individuumu. Russellova analiza dopušča tudi take stavke kot smiselne, saj je pripisovanje

eksistence individuumu po Russellu zgolj navidezno. Vsaj delno uspešno rešuje tudi

problem stavkov, ki govore o neobstoječih stvareh. Russell (1872-1970) pa prevzame tudi

Fregejevo pojmovanje eksistence, le da ta ni več lastnost pojmov, ampak propozicionalnih

funkcij. Propozicionalna funkcija je analogna Fregejevemu pojmu, namesto praznih mest,

označenih z oklepaji, pa vsebuje variable. Poglejmo vse našteto še podrobneje.

Problem Platonove brade lahko še razširimo. Niso namreč problematične le negativne

eksistencialne izjave. Obstajajo termini (slovnična lastna imena), ki ničesar ne označujejo.

Ali moramo na primer priznati, da Pegaz obstaja, da lahko rečamo, da naj bi bil Pegaz leteči

konj? Ko o nečem govorimo, potem predpostavimo, da tista stvar, o kateri govorimo, tudi

resnično obstaja. In drugič se nam zdijo stavki kot »Rdečo kapico je požrl volk« resnični ali

vsaj resnični na neki svojski način.

Z izrazom „na neki svojski način“ je mišljeno, da ta stavek ni resničen v odnosu do realnih

oseb, ampak v razmerju do fiktivnih figur. Videti je, kot da se s sprejetjem literarnih figur ali

podobnih entitet problem reši. Vsaj problem praznih lastnih imen. Če o nečem govorimo,

potem nekako že predpostavimo vnaprej, da se ta »nekaj« na nekaj nanaša. Da obstaja nekaj,

za kar ta »nekaj« stoji.

Russell je menil, da obstajata dve možni rešitvi:

Thus we must either provide a denotation in cases in which it is at first sight absent,

or we must abandon the view that the denotation is what it is concerned in

Propositions which contain denoting phrases. (Russell, Bertrand (1905) str. 484)

29

Torej moramo priskrbeti denotacijo v primerih, v katerih te navidez ni ali pa se

odreči nazoru, da gre v propozicijah, ki vsebujejo denotirajoče izraze, zares za

denotacijo.10

Oglejmo si nekoliko natančneje njegov primer: »Romulus je eksistiral« (Russell, Bertrand

(1979) str. 87). Vsi vemo, da Romul ni obstajal. Nekaj, kar ne obstaja, pa po Russellu ne

more biti sestavni del stavka. Napačno je misliti, da je Romul resnično sestavni del gornjega

stavka. »Romul« v resnici sploh ni ime. Ko bi bil ime, bi eksistenca ne bila vprašljiva, saj

mora po Russellu ime:

„...kaj imenovati ali pa sploh ni ime“. (Russell, Bertrand (1979) str. 87)

Po Russellu moramo stavek, v katerem Romulu pripisujemo eksistenco, razumeti kot

propozicionalno funkcijo. »Romulus« je potrebno obravnavati kot okrajšavo za opis, ki

vsebuje različne lastnosti. Vse te lastnosti so lahko lastnosti, o katerih na primer poroča Livij

glede Romula. Tako dobimo propozicionalno funkcijo: „x ima te in te lastnosti“.

Russell definira propozicionalno funkcijo sledeče:

Propozicionalna funkcija je kratkomalo vsak izraz, ki vsebuje nedoločno sestavino ali

več nedoločnih sestavin in postane stavek, kakor hitro postanejo nedoločne sestavine

določne. (Russell, Bertrand (1979) str. 74)

Pojasni tudi, kaj so nedoločni sestavni deli:

Nedoločno sestavino v propozicionalni funkciji imenujemo variabla. (Russell,

Bertrand (1979) str. 76)

10

Prevedeno ob pomoči dr. Šusterja

30

Če je propozicionalna funkcija vedno resnična, jo imenuje nujna, če je včasih resnična jo

imenuje možna in če ni nikoli resnična, jo imenuje nemožna. Za prvo Russell navaja primer:

Če je x človek, je x umrljiv.

Za drugo: x je človek.

Za tretje: x je samorog.

Propozicije pa so lahko samo pravilne ali napačne. Na primer: »a je človek«, kjer je »a«

individualna konstanta.

Propozicionalne funkcije se pojavljajo v pogovornem jeziku, čeprav se tega pogosto niti ne

zavedamo. Kar se po Russellu meni s trditvijo »Srečal sem človeka« (Russell, Bertrand,

(1979) str. 75) je, da je propoziconalna funkcija: »Srečal sem x in x je človek«, včasih

resnična.

Ko rečemo o neki propozicionalni funkciji, da je možna, izrazimo s tem po Russellu

pravzaprav pomen besede eksistenca. Po Russellu lahko v primerih eksistence rečemo, da

obstaja vsaj en pomen x-a, za katerega je propozicionalna funkcija resnična.

Eksistenca je bistvena lastnost propozicionalne funkcije, pomeni pa, da je

propozicionalna funkcija resnična vsaj v enem primeru. (Russell, Bertrand (1979)

str. 76)

Za Russella je torej eksistenca predikat druge stopnje. Se pravi, da eksistenco prediciramo le

propozicionalnim funkcijam. Vsi predikati, ki so pripisani partikularijam, pa so predikati

prve stopnje. Napačno je pripisovati eksistenco partikularijam. Russellu se zdi trditev

»Stvari, ki so na svetu, eksistirajo« (Russell, Bertrand (1979) str. 231) povsem korektna.

Preko te trditve pa ne smemo preiti k sledeči: »To je stvar na svetu, torej eksistira.«

Če sklepamo iz »ljudje obstajajo« in »Sokrat je človek« v »Sokrat obstaja«, potem

napravimo isti napačni sklep kot pri sklepanju iz »ljudje so številni« in »Sokrat je človek« v

»Sokrat je številen«. V obeh primerih smo napravili isto napako: predikat druge stopnje

(eksistenca, oziroma številčnost) smo uporabili kot predikat prve stopnje. Spomnimo se

podobnrga Fregejevega stališča, da je eksistenca lastnost pojmov in ne predmetov. Stavki, ki

pripisujejo eksistenco posameznim partikularijam, so po Russellu nesmiselni. Če pomeni

31

»eksistenca«, da so propozicionalne funkcije vsaj v enem primeru resnične, potem pomeni

»biti številčen«, da so lahko propozicionalne funkcije v več primerih resnične. Russell to

izrazi tudi na drug način: Če rečemo za neko propozicionalno funkcijo, da je včasih resnična,

potem mislimo s tem, da obstaja več pomenov x-a, ali vsaj en pomen x-a, ki izpolnjuje to

propozicionalno funkcijo.

Če strnemo : Eksistence se ne sme pripisovati individuumu. Po Russellovem mnenju se to

tudi ne dogaja v stavkih s slovničnimi lastnimi imeni na mestu subjekta, saj slovnična imena

ne stojijo za partikularije. Edino partikularije so individuumi v logičnem smislu. Pravilna

analiza pokaže, da gre v takšnem primeru pravzaprav za opise, ki prinesejo v igro

propozicionalno funkcijo. Tako nič ne pripišemo avtu v stavku »Avto, ki ga potrebujemo, ne

obstaja«. Z analizo se izkaže, da gre tu za sledečo propozicionalno funkcijo:

„x je avto, ki ga potrebujemo“, je nemožno.

Nikakršnega avta ni, ki bi nastopal v tej trditvi.

Russell zanika vsako možnost pripisovanja eksistence partikulariji. Tako ne smemo in ne

moremo reči: »To je«, če uporabljamo »je« kot glagol, ki izraža eksistenco. Russell ponuja

rešitev tudi za probleme s stavki, ki vsebujejo prazna lastna imena. Takšna imena niso imena

v logičnem smislu. Stavki, v katerih nastopajo, vsebujejo propozicionalne funkcije. Russell

poskuša dokazati, da uporabljamo »eksistirati« vedno kot predikat druge stopnje, čeprav tega

izrecno ne pravi. Njegova metoda je taka, da vse stavke prevede v obliko, kjer »eksistirati«

nastopa le kot predikat druge stopnje.

Lahko rečemo, da so pri Russellovi rešitvi bistvenega pomena „nedoločni sestavni deli“.

Prav zato so izjave, ki vsebujejo takšne »nedoločne sestavne dele«, pravzaprav

propozicionalne funkcije. Tako lahko izrazimo eksistenco vsakodnevnih predmetov, ker se te

izraža z izraznimi funkcijami in ne z izjavami. V jeziku logičnih simbolov bi to izrazili z

(x)(Fx) (ali z ( x)[Fx (y)(Fy → x = y)], če gre za nek bolj določen predmet) in ne z Fa. Po

Russellovem mnenju so posamezne besede, ki jih v logičnem smislu uporabljamo kot imena

„to“ in „tisti“. „ To“ uporabljamo kot ime, ki stoji za partikularijo, ki jo lahko dosežemo s

pogledom. Zdaj torej lahko razumemo, zakaj mora posamezno ime nekaj poimenovati ali pa

32

sploh ni nikakršno ime. Včasih uporablja Russell slovnična lastna imena, kot da bi bila

logična lastna imena. To pa počne le zato, da bi lažje pojasnil svoje nazore.

Russell razlikuje med določnim in nedoločnim opisom. Določni opisi imajo obliko „ta in ta“

in nedoločni pa „nek X. Y.“

Primeri za določne opise, ki nam jih daje Russell, so:

Ta človek z železno masko; Zadnja oseba, ki je vstopila v to sobo; Edini Anglež, ki je

osvojil Papalsko morje.

Russellovi primeri za nedoločene opise so: »človek, pes, svinja, minister«. Mnogi ljudje

obravnavajo opisne fraze kot imena. Mislijo torej, da sta v stavku „Scott je avtor Waverlya“

„Scott“ in „avtor Waverlya“ dve imeni za isto osebo. Če bi to držalo, potem bi bila zgornja

izjava iste vrste kot „Scott je Sir Walter“. To pa po Russellu ne drži. Medtem ko je prvi

stavek odvisen od nekega dejstva, namreč da je Scott resnično napisal Waverly, je druga

izjava neodvisna od kakršnega koli materialnega dejstva, ampak le od dejstva, da se je Scott

imenoval Sir Walter.

Z nobeno izbiro nomenklature ne morete določiti, ali je Scott avtor Waverleya ali ni,

ker se je pač dejansko odločil napisati ga in tega ni mogoče spregledati. To kaže,

kako se „avtor Waverleya“ popolnoma razlikuje od imena. (Russell, Bertrand

(1979) str. 89)

Če rečemo: „Scott je Sir Walter“, in pri tem uporabimo „Scott“ in „Sir Walter“ kot imeni,

potem je izjava po Russellu tavtologija. Če pa oba izraza obravnavamo kot opisa, potem je

izjava „Scott je Sir Walter“ izjava iste vrste kot „Avtor Marmoniona je avtor Waverlya“, in

zato ni tavtološka. Tu se trdi le identiteta dveh opisov. Če pa imamo kombinacijo lastnega

imena in opisa, potem gre za identiteto med obema, in ne za tavtologijo.

Nazor, da se pri uporabi nekega imena vedno misli na določni opis, je po Johnu Searlu

povezan tudi s težavami. Stavek, ki pripisuje nosilcu imena njemu ustrezen opis, izraža

nujno resničnost. Če namesto besede »Sokrat« uporabimo opis „mož, ki je leta 399 pred

našim štetjem v Atenah popil strup“, potem je izjava „Sokrat je mož, ki je leta 399 pred

našim štetjem v Atenah popil strup“ nujno resnična. Čeprav vsi menimo, da so izjave o

33

takšnih dejstvih kontingentne. Searlova rešitev je zanikanje nazora, da lastna imena stojijo

za konjunkcije lastnosti, ki jih izražajo imenom pridruženi opisi; on meni, da so ohlapna,

groba povezava lastnosti. Za Russella je lastno ime (lastno ime v slovničnem smislu)

konjunkcija lastnosti, ki jih določni opis vsebuje. Searlovo pojmovanje lastnega imena bi

lahko primerjali z disjunkcijo lastnosti, vendar to ne drži povsem. To bi pomenilo, da bi

predmet, na katerega se ime nanaša, obstajal, če bi obstajala samo ena stvar, ki bi imela

uprimerjeno vsaj eno od teh lastnosti. Po Searlu kriteriji ali neka stvar sodi pod opis ali ne,

niso tako precizni. Če za ime oziroma za opis odkrijemo, da obstaja stvar, ki ustreza večini

ali bistvenim lastnostim, potem lahko rečemo, da imenovana stvar tudi obstaja. Na žalost pa

ni objektivnega kriterija, ki bi povedal, katere lastnosti so bistvene za opis in katere ne.

Searleov primer je lastno ime »Aristotel«. Pod opise, ki so ustrezali (spadali k) temu imenu,

spadajo različne lastnosti. Lahko se zgodi, da odkrijemo, da je na primer oseba A imela

polovico teh lastnosti in oseba B drugo polovico, ali da so imeli nekatere od teh lastnosti

različni ljudje v različnih deželah in v različnih časih. Kateri od teh osebkov je Aristotel? Ali

je sploh obstajal? To je vprašanje preudarka, objektivnih pravil ni.

Oglejmo si še en Wittgensteinov primer. Če rečemo »N je umrl«, potem lahko pomen imena

razumemo takole:

Ich glaube, dass ein Mensch gelebt hat, den ich (1) dort und dort gesehen habe, der

(2) so und so ausgeschaut hat (Bilder), (3) das und das getan hat und (4) in der

bürgerlichen Welt diesen Namen „N“ führt. PU 285 (§ 79)

Verjamem, da je živel človek, ki sem (1)ga tam in tam videl, ki (2) je imal tak in tak

videz (slika), (3) je storil to in to in (4) ima v svetu ime »N«. PU 285 (§ 79)

Vprašanje, ki nam ga Wittgenstein postavlja, je, ali smo pripravljeni stavek »N je umrl.«

opredeliti za napačnega, če se eden od opisov, ki nam navajajo (podajajo) pomen imena,

izkaže za napačnega, in potem se postavi drugo vprašanje: Kateri opis sme veljati kot

primaren in kateri kot postranski, kajti očitno je, da če bi bil opis resnično konstitutiven za

pomen imena in bi se izkazal za napačnega, potem naj bi se stavek »N je umrl« tudi

izkazal kot napačen.

34

Vrnimo se k Russellovim primerom. „Scott je Sir Walter« je po Searlu analitična izjava, če

povežemo z obema imenoma enaka opisa (descriptive presuppositions); če pa to ne drži,

potem je to zgodovinsko odkritje in torej sintetična izjava. Pri tem obravnavamo kot

analitične take izjave, ki so resnične samo na podlagi semantičnega pravila.

Russell je izrecno zanikal mnenje, da bi obstajali dve vrsti eksistence. Na svojih predavanjih

iz Filozofije logičnega atomizma je dobil naslednje vprašanje:

Ali je kakšna beseda, s katero lahko nadomestimo „eksistenco“, ki bi se nanašala na

individuum? Ali uporabljate besedo „eksistenca“ za dva pojma eksisitence ali pa

sploh zanikate, da gre za dva pojma? (Russell, Bertrand (1979) str. 85)

Njegov odgovor je bil:

Ne, ni nobenega pojma, ki bi ga nanašal na individuume. V zvezi z realnimi stvarmi

na svetu ni pri njih sploh ničesar, kar bi lahko ustrezalo pojmu eksistence. Čista

zmota je reči, da je sploh kaj tako podobno eksistenci, da bi bilo vredno omembe. …

(Russell, Bertrand (1979) str. 85)

Na koncu pa dobimo nekak nejasen argument:

V predikatu ne more biti nobene točke, ki bi si je ne mogli zamisliti napačne, se pravi,

da je popolnoma jasno: če bi obstajala taka stvar, kot je eksistenca individuumov, o

kateri zdaj govorimo, bi jo bilo popolnoma nemogoče odreči individuumom, in to je

značilnost zmote. (Russell, Bertrand (1979) str. 85 )

Menim, da gre za vprašanje, s katerim smo se že ukvarjali, namreč: Ali je pripisati

eksistenco neki stvari vedno nekaj tavtološkega. Pripisovanje eksistence ni tako očitno

tavtološko, kot je to očitno pri lastnosti »biti štirioglat ali ne biti štirioglat«. Tudi če bi bila

eksistenca res takšna tavtološka lastnost, bi to ne bilo nič hudega. Tudi, ko nekemu

individuumu pripišemo lastnost »biti štirioglat ali ne biti štirioglat«, ne storimo nobene

logične napake. Če torej predpostavimo, da je eksistenca ravno tako tavtološka lastnost, je

morda to pomensko prazno, ker je njeno pripisovanje individuumom vedno odveč, ni pa

35

napačno. Torej razlog, da eksistenca ne more biti predikat prvega reda, ne more biti v njeni

domnevni tavtološkosti.

Russell dopušča lastna imena, ki poimenujejo partikularije, vsa slovnična lastna imena pa

poskuša prevesti v opise. Prevajati imena v opise pa ni vedno lahka naloga. Quine se je

posvetil prav temu problemu. Šel je celo tako daleč, da je zahteval odpravo singularnih

terminov. S tem se izogne vsem problemom v zvezi z eksistenco, saj je problematično le

pripisovanje eksistence individuumom.

36

Quine

Quine (1908-) sprejema Russellovo analizo opisov, še posebej nazor, da opisi kot »avtor

Waverleya« niso lastna imena in se zato ne nanašajo na noben določen predmet. Vezane

variable »vsak x«, »noben x« ipd. (kot se pojavljajo približno v sledečih frazah skupaj s

kvantifikatorji: »Za vsak x velja, da je x tak-in-tak«, »za noben x ne velja, da je x tak-in-

tak«) prevzamejo po Quineju nalogo, da se nanašajo na individuume (nosijo breme

reference). Vezane variable se ne nanašajo na nek določen predmet, ampak na entitete v

splošnem smislu. Njihova uporaba ne predpostavlja več eksistence avtorja Waverleya, če

prevedemo ta določen opis v propozicionalno funkcijo. Tako lahko dejansko po Quinejevem

mnenju na ta način rešimo problem Platonove brade.

Lastna imena: Za Quinejevo rešitev pa je značilna drugačna analiza lastnega imena.

Običajno je ‟a„ v „Fa„ singularen termin. Quine pa poskuša eksistenčne izjave, ki vsebujejo

singularne termine, analizirati na sledeč način: (x)(x = a), pričemer ‚=„ ni nikakršen

relacionalni izraz, ampak del predikata, oziroma nekega splošnega termina. Odtod dobi

zgornji izraz novo obliko: ( x)(Fx ).

Die Gleichung ˝x = a˝ wird nun eigentlich als Praedikation ˝x = a˝ analysiert, wobei

˝ = a˝ das Verb bildet, das ˝F˝ von ˝Fx˝.(Quine,W.V. (1960) str. 311)

Enačba „x = a“ se sedaj analizira kot predikacija „x = a“ ,pri čemer „= a“ tvori

glagol, „F“ v „Fx“.

Da bi bilo še jasneje, da gre za predikat, Quine preoblikuje „...je (identično s) Pegazom „v

„..pegazira“.

Russell razlikuje med „je“ predikacije in „je“ identitete. V stavku: „Scott je avtor

Waverleya“ je ta „je“, „je“ identitete. Nasprotno pa je „je“ v stavku „Scott je umrljiv“, „je“

predikacije. Po Russellu pa ne moremo prevesti predikativni „je“ na „je“ identitete. Quine pa

poskuša doseči ravno nasprotno, se pravi, da poskuša „je“ identitete prevesti v predikativen

„je“. Po Quinneju je znak za enačaj „=“ relacijski izraz. „=“ povezuje posamezne termine in

tako gradi stavek.

37

Obravnavajmo izraz „Obstaja nekaj, kar je identično s Pegazom“ (x)(x = Pegaz)

Namesto „Pegaz“ bi lahko na to mesto vstavili tudi druge singularne termine. Če bi se želeli

izraziti fregejevsko, bi to pomenilo, da gre tu za funkcijski izraz z dvema argumentnima

mestoma ali za eno dvojno funkcijo, ki je potrebna dopolnila: „( ) je identično z ( )“. Če je

drugo prazno mesto zasičeno s “Pegazom”, dobimo primer: „( ) je identično z Pegazom“.

Če jemljemo „identičen s Pegazom“ kot predikat in obravnavamo „je“ kot predikatni „je“

potem dobi izraz (x)(x = Pegaz) novo obliko: ( x)(Fx).

Poglejmo še nekaj ugovorov k tej analizi.Če želimo uporabiti namesto imena določne opise,

potem moramo vedeti, da ti opisi vsakokrat ustrezajo natanko enemu individuumu. Po

Herbertu Hochbergu (Hochberg, Herbert (1957) str. 101-104) to pomeni, da moramo nekaj

vedeti o vseh stvareh na svetu.Vedeti moramo, da samo ena stvar ustreza določenemu opisu.

Torej vemo o vseh ostalih stvareh vsaj to, da ne ustrezajo temu opisu. Ta zahteva pa ni

vedno problematična. Opis „oče sedanjega avstrijskega predsednika“ ustreza natanko enemu

posamezniku. Trenutno ima mandat avstrijskega predsednika natanko en človek, ki ima

natanko enega očeta.

Po drugi strani pa obstajajo primeri, ko ne moremo tako enostavno trditi, da opisi ustrezajo

natanko enemu in samo enemu posamezniku. Opravnavajmo na primer primer „ mož v

rdečem suknjiču , ki je na veliki petek 2001 kupil kilogram banan“. Če smo ga videli, potem

vemo, da takšen posameznik obstaja. Ne moremo pa vedeti, če obstaja natanko en takšen

posameznik. Zaradi tega je raba določnih opisov le omejeno uporabna.

Nadaljni ugovor Herberta Hochberga se nanaša na Quinejevo spreminjanje singularnih

terminov v predikate. Tako spreminja (preoblikuje) singularne termine kot „Pegaz“ ali

„Truman“ v pegazira ali trumanizira. Kaj pa natanko pomeni „trumanizira“? Po Hochbergovi

interpretaciji Quineja, naj bi bil „trumanizira“ konjunkcija lastnosti, ki predstavljajo

Trumana. Kako naj bi sicer prepoznali, ali nek predmet „trumanizira“, če ne moremo

„trumanizirati“ definirati s tisto konjunkcijo lastnosti, ki jih je pač imel Truman. Končnico –

ira uporabljamo za tvorjenje predikata, če za nek določni opis ni nikakršnega primernega

prevoda. To po Hochbergu pomeni, da individualizirajočih lastnosti (trumanizirati) ne

moremo direktno in očitno definirati s konjunkcijo Trumanovih lastnosti. Quine to stori po

38

Hochbergovem mnenju prikrito, da bi tako to novo lastnost, ki se je ne da analizirati, dodal k

drugim Trumanovim lastnostim.

Barry Miller (Miller, http://plato.stanford.edu/) ima dva zanimiva pomisleka glede Quinnove

analize eksistenčnih izjav, ki vsebujejo singularne termine. Zdi se, kot da se lahko Quinne s

svojo analizo znebi singularnih terminov in posredno tudi individuumov oziroma

posameznih stvari, ki jih ti singularni termini označujejo. Tako lahko na primer namesto

„Sokrat obstaja“ rečemo „Lastnost sokratirati je uprimerjena“. Vendar ravno uprimerjanje

(instanciacija) predpostavlja obstoj posamičnih stvari, saj se nekaj lahko uprimeri le preko

posamezne stvari. Miller zaključi, da so posamične stvari primarnejše, ter je zato stavek

„Sokrat obstaja“ primarnješi od „Lastnost sokratirati je uprimerjena“.

Drugi Millerjev ugovor Quineju se tudi nanaša na singularne eksistenčne izjave. Če

razumemo eksistenco, tako kot Frege, Russell in Quine, potem „eksistirati“ vedno pomeni

“biti instanciran“. Stavek „Sloni obstajajo“ zlahka razumemo na ta način:“Lastnost biti slon

je uprimerjena vsaj enkrat“. Pri primeru „Sokrat obstaja“ pa imamo težave. Stavek „Sokrat je

uprimerjen vsaj enkrat“, zveni čudno. Po Millerju je problem v tem, da individuumi niso

stvari, ki bi jih lahko instancirali, marveč so prav oni sami že instanciranje.

Povzemimo na kratko. Frege ima stavke, ki pripisujejo individuumom eksistenco, za

nesmiselne. Prav tako tudi Russell. Za Russella pa večinoma slovnična lastna imena niso

hkrati tudi logična lastna imena. Zato pripisujemo eksistenco individuumom le navidezno.

Russell in Quine poskušata z logično analizo dokazati, da se v vseh primerih, v katerih

navidezno pripisujemo individuumom eksistenco, to pravzaprav ne zgodi. Zgornji ugovori

pa kažejo, da je Quineova analiza problematična.

Frege, Russell in Quine so najvplivnejši predstavniki stališča, da je eksistenca predikat

drugega reda. V naslednjem poglavju pa bomo obravnavali teorijo A. Meinonga, po kateri to

ne drži, saj eksistenco lahko pripisujemo tudi posameznim stvarem.

39

Meinong

Alexius Meinong (1853-1920) je po trditvah nekaterih njegovih interpretov eden najbolj

napačno interpretiranih filozofov. Pri tem so najpogosteje mišljene interpretacije Bertranda

Russella v njejegovem spisu »On Denoting«. Tudi mi se bomo posvetili nekaterim

Russellovim kritikam A. Meinonga. Je učenec Franza Brentana, filozofa, ki je poskušal

utemeljiti psihologijo kot znanstveno disciplino. Meinongova logična analiza je zato bliže

našemu razmišljanju in govoru. Za razliko od Russellove analize Meinongova ne odkriva

neke skrite logične strukture našega jezika, ampak se skoraj pokriva z zdravorazumsko

analizo.

Kot smo videli v On Denoting Russell (Russell, Bertrand (1905)) vidi dve možnosti, kako

rešiti problem nanašanja. Lahko trdimo, da se sestavine stavka kot npr. »sedanji francoski

kralj« v stavku »Sedanji francoski kralj je plešast« ne nanašajo na nič, ali kot pravi Russell,

da niso sestavine stavkov. Druga možnost, ki jo dopušča Russell, pa je, da »priskrbimo«

objekte, na katere se take opisne fraze nanašajo. V tem poglavju se želim posvetiti prav

takim rešitvam. Najbolj znan predstavnik takih teorij je prav Meinong. Po njegovi

predmetnostni teoriji je lahko predmet prav vse, na kar lahko mislimo, četudi je to skupek

med seboj nezdružljivih lastnosti. Znani predstavniki takih teorij so še Terence Parsons,

Hector Neri Castañeda, Dale Jacquette in Edward Zalta.

Še preden pa preidemo k njegovi teoriji, bomo našteli razloge oziroma argumente, zaradi

katerih Meinongovi nasledniki trdijo, da so teorije, ki nam vedno priskrbijo predmet, na

katerega se določena opisna fraza ali ime po tem nanaša, boljše od moderne logične analize.

Beseda »predmet« ni mišljena v dobesednem smislu. Predmet je lahko vse, na kar se naše

mišljenje nanaša. Najbolj znan primer je prav Meinongov: »Okrogli kvadrat je okrogel«. Po

Meinongu je to a priori res. Po Russellovski analizi bi ta stavek prevedli v: »Obstaja nekaj

(nek x) in ta reč (ta x) je taka, da je okrogel kvadrat in če je x okrogel kvadrat, potem je

okrogel«. Po Russelovi analizi je ta stavek neresničen, ker takega x ni.

Drugi primer, kjer se izkaže prednost meinongovskih teorij, je govor o literarnih junakih,

npr. »Martin Krpan je jahal na Dunaj«. Tu nam meionongovska analiza pove, da se nanaša

ime Martin Krpan na nek nerealen fiktiven predmet. Ne potrebujemo nikakršnih dolgih

40

opisov, kot npr. »Po zgodbi Frana Levstika Martin Krpan je glavni junak tega dela jahal na

Dunaj«. Na podoben problem naletimo tudi v stavku: »Janezek verjame v dedka Mraza«.

Številni avtorji pa navajajo tudi bolj teoretične razloge, zakaj naj sprejmemo teorije o

neobstoječih predmetih. Karl Lambert (Lambert 1985/86) primerja neobstoječe predmete z

negativnimi celimi števili. Podobnost vidi v tem, da smo sprejeli negativna cela števila kot

del matematičnega orodja, s katerim lažje opisujemo pojave v svetu. Števila so najprej

povezovali s količino in zatorej je jasno, da niso mogla priti v poštev negativna ali

imaginarna števila. Uporaba matematike pa je zahtevala vpeljavo le-teh. Podobno zavrača

Meinongovska teorija, da bi z besedo predmet povezovali (identificirali) le obstoječe stvari.

Razprava o npr. fiktivnih literarnih junakih zahteva vpeljavo neobstoječih predmetov.

Russell pa našteva prednosti svoje analize pred Meinongovskimi teorijami. Po njegovem

kršijo teorije o neobstoječih predmetih zakon izključujočega tretjega. Tako ne moremo reči,

kakšno resnično vrednost ima npr. stavek »Sedanji francoski kralj je plešast«. Če bi

pregledali množico vseh plešastih stvari, ga ne bi našli. Prav tako ga ne bi našli, če bi

pogledali množico vseh ne-plešastih stvari. Meinongova rešitev pravi, da so neobstoječi

predmeti nedoločeni za določene lastnosti. Sherlock Holmes je npr. določen glede na lastnost

»biti detektiv«, ni pa določen glede na lastnost »imeti krvno skupino 0«. »Sedanji francoski

kralj je plešast« in »Sedanji francoski kralj ni plešast« nista niti resnična niti napačna, saj je

francoski kralj nedoločen glede na plešavost.

Realno obstoječe partikularije so vedno določene glede na vse lastnosti, zato jih Meinong

imenuje popolni predmeti (Sajama, Seppo (1994) str. 60). Realno obstoječe partikularije so

namreč skupek neskončno mnogo lastnosti in zaradi tega vedno določene glede na vsako

lastnost. Nasprotno pa so neobstoječi predmeti vedno nedoločeni. Ti predmeti kršijo zakon o

izključeni tretji možnosti (Sajama, Seppo (1994) str. 61). Za realno obstoječo pratikularijo

lahko rečemo, da bodisi ima neko lastnost P ali pa je nima. Za neobstoječe predmete pa tega

ne moremo storiti za veliko večino lastnosti.

Zdaj prehajamo k podrobnejši obravnavi Meinongove teorije. Za Meinonga je predmet lahko

vse, prav vsak skupek lastnosti. Realno obstoječi predmeti so skupek neskončno mnogo

takih lastnosti, neobstoječi pa so glede mnogih lastnosti nedoločeni in so le končni skupek

lastnosti. Vse, o čemer lahko mislimo, je nek predmet. Za vsak, še tako nesmiseln skupek

lastnosti, »_ je deljiv s tri«, »_ je sod«, »_ je rdeč« in »_ ni rdeč« po Meinongu obstaja nek

predmet. Takšno "tvorbo predmetov" je Meinong imenoval das Prinzip unbeschraengter

41

Annahmefreihet (angleško: Freedom of assumption principle), kar bi po slovensko imenovali

svoboda privzetka. Splošna intuicija, ki leži za tem načelom, je, da lahko razmišljamo

praktično o čemerkoli, tudi o okroglih kvadratih, in to, o čemer razmišljamo, je vedno neki

predmet. Meinong ostaja zvest Brentanovemu načelu: »Ni duševnega akta brez predmeta«,

kar pomeni, da se vsaka mentalna dejavnost nanaša na neki predmet.

Meinong deli predmete mentalnih aktov na več skupin. Za našo razpravo o eksistenci

zadošča, da poznamo objekte in objektive. Meinongov primer je naslednji: Če pogledamo na

cesto in izrečemo trditev: »Zunaj je sneg«, potem je »sneg« predmet našega spoznanja, »da

je zunaj sneg« pa objektiv (Meinong, Alexius (1977) str. 451 oz. (153)). Sedaj bomo v

grobem poskušali povedati, kaj je to objektiv. Objektive lahko primerjamo s pomeni trdilnih

stavkov. Zato jih lahko primerjamo tudi s Russellovmi propozicijami ali Fregejevimi

„mislimi“. Iz zgornjega primera dobimo vtis, da so objektivi predvsem pomeni odvisnih

stavkov (npr. „da je zunaj sneg“). Objekti sami po sebi so izven bivajočega in nebivajočega.

Šele s pomočjo objektivov objektom pripišemo Existenz (bivanje v času), ali Bestand

(časovno neodvisno bivanje).

Za konkretne stvari pravi Meinong, da eksistirajo, za idealne predmete ali abstraktne stvari

pa Meinong uporablja glagol »bestehen«. Meinong uporablja besedo eksistenca za predmete

(glej Lambert, Karel (1997), str. 305) v času in prostoru, medtem ko beseda subsistenca

zaznamuje poleg že imenovanih predmetov tudi abstraktne predmete (npr. geometrijske like

in števila).

Tretja raven obstoja, »bit onkraj eksistence in neeksistence«, pa vključuje poleg predmetov,

ki ne obstajajo (npr. Pegaz) tudi predmete, ki so nemogoči (štirikotni trikotnik).

Odnose med temi tremi ravnmi obstoja pa najlažje ponazorimo z naslednjo skico:

predmet

bit bit onkraj eksistence in

neeksistence

eksistenca subsistenca

Slika 1: Meinongovske ravni obstoja

42

Lastnosti, iz katerih je nek predmet sestavljen, imenuje Meinong Sosein ali takšnost

(Sajama, Seppo (1994) str. 59). Eno ključnih načel Meinongove teorije je načelo

neodvisnosti predmetovega Sosein od njegovega Sein (eksistence). Predmet ima torej takšne

in takšne lastnosti oziroma je skupek takšnih in takšnih lastnosti, ne da bi moral zaradi tega

obstajati. Ta princip je ravno nasproten Russellovi logiki. Če je neka stvar rdeča, potem ta

stvar po Russellu tudi obstaja. Tako je za Meinonga stavek: »Pegaz je krilati konj« resničen,

za Russella pa ne. Sosein predmeta pa ne more vsebovati kakršnih koli lastnosti. Meinong

razlikuje med nuklearnimi (konstitutorische Bestimmungen) in ekstra nuklearnimi

lastnostmi. Slednje ne smejo biti del predmetovega Sosein. Primer za ekstra nuklearne

lastnosti so: eksistenca, možnost, preprostost, popolnost. Če bi bile ekstra nuklearne lastnosti

del predmetovega Sosein, potem bi to lahko vodilo do paradoksov. Naslednji primer

povzemam po Sajami (Sajama, Seppo (1994) str. 61). Vzemimo predmet, ki ima samo eno

lastnost, in sicer, da je moder. Takšen predmet je tudi preprost. Saj so vsi predmeti, ki imajo

eno samo lastnost, preprosti. Če je torej res preprost, potem pravzaprav ni več preprost, saj

ima dve lastnosti: preprostost in modrost.

Razlikovanje med nuklearnimi in ekstranuklearnimi lastnostmi nas spominja na Kantov

pojem določila (Bestimmung). Eksistenca ni določilo in ničesar ne doda k bistvu samega

predmeta. To je zagotova stična točka med Kantom in Meinongom. Je pa res, da Meinong

celo stvar malo zamegli in zaplete, ko dopusti tudi neko drugo vrsto eksistence, ki pa je

nuklearna lastnost.

V zvezi s tema dvema vrstama eksistence omenimo še Russellov primer: »Obstajajoči

okrogli kvadrat obstaja«, ki želi pokazati protislovnost Meinongove teorije. Po eni strani je

»Obstajajoči okrogli kvadrat obstaja« tavtologija, po drugi strani pa to ne more biti res, saj

ne obstaja nič takega, ki bi bilo hkrati okroglo in kvadratno.

Meinongov odgovor je malo bolj zapleten. Razlikuje med dvema vrstama eksistence:

»obstajati« in »biti obstoječ«. »Obstajati« je ekstranuklearna lastnost, »biti obstoječ« pa

nuklearna lastnost. Tako lahko rečemo, da je »Obstajajoči okrogli kvadrat je obstoječ«,

tavtologija. »Obstoječ« je nuklearna lastnost, ki nas ne obvezuje k eksistenci (neodvisnost

Sosein od Sein). Če pa trdimo »Obstajajoči okrogli kvadrat obstaja«, pa to ni več tavtologija,

temveč je to eksistencialna sodba, ki je v našem primeru napačna. Nuklearna eksistenca

43

sploh ni prava eksistenca oziroma ni vrsta eksistence, vendar več o tem v nadaljevanju tega

razdelka.

Nekateri Meinongovi interpreti navajajo še eno Meinongovo načelo, tako imenovani

Characterization principle (načelo označevanja), ki se glasi nekako takole: predmet ima vse

tiste lastnosti, ki ga označujejo (karakterizirajo). Zdaj lahko razumemo, zakaj je po

Meinongu stavek »okrogel kvadrat je okrogel« nujno resničen.

Sedaj pa bi se posvetil Meinongovemu razlikovanju dveh vrst eksistence ter njuni povezavi

z ontološkim dokazom o bivanju božjem. Trdimo, da je le tista lastnost prava eksistenca, ki

nam pove, da je določen skupek lastnosti uprimerjen. To, da je ta skupek uprimerjen, pa

temu skupku ne doda nobene lastnosti, ki bi bila po svoji naravi enaka tem lastnostim, iz

katerih je ta skupek sestavljen. V primeru nuklearne lastnosti pa se zgodi prav to. Ta

eksistenca je po svoji naravi enaka ostalim lastnostim, ki konstituirajo ta predmet. Druga

razlika med »pravo« in nuklearno eksistenco pa je ta, da nuklearna sploh ne zatrjuje, da je

nekaj uprimerjeno. Torej lahko nečemu pripišemo nuklearno lastnost, pa zaradi tega ta stvar

še ne obstaja.

Ali bi nam to razlikovanje med dvema »vrstama« eksistence pomagalo pri obravnavi

ontološkega dokaza o bivanju božjem? Tudi Anzelm razlikuje med dvema vrstama

eksistence, eno v razumu, drugo kot realno eksistenco. Ali ne bi mogli potem reči:

»Obstoječe najpopolnejše bitje je obstoječe« po analogiji z obstoječim okroglim kvadratom?

Seveda lahko, in ravno v tem je srž meinongovske rešitve. Tu gre predvsem za mojo in ne

Meinongovo interpretacijo ontološkega dokaza o bivanju božjem.

Realna eksistenca se od nuklearne razlikuje v tem, da ima realna tako imenovani modalni

moment, se pravi, da nam zagotavlja, da je predmet tudi dejansko uprimerjen. Realna

eksistenca in eksistenca v razumu (pri Meinongu ekstranuklearna in nuklearna eksistenca),

sta ravno v tolikšni meri dve vrsti eksistence, kot sta računalniška miška in poljska miš dve

vrsti miši. Ravno zato pa ju ne moremo primerjati. Interpretacijo ontološkega dokaza citiram

po Sajami (Sajama, Seppo (1994) str. 25):

(P1) Bog = df najpopolnejše bitje.

(P2) Ker razumemo (P1), Bog eksistira intencionalno.

44

(P3) Realna eksistenca je popolnejša od intencionalne.

__________________________________________________________________

(S1) Zato je Bog, ki realno eksistira, popolnejši od Boga, ki eksistira zgolj

intencionalno.

(S2) Zato Bog, ki eksistira zgolj intencionalno, ni najpopolnješe bitje.

(S3) Zato mora Bog eksistirati realno.

(P3) je resnična lahko samo, če sta realna in intencionalna eksistenca primerljivi. Ker pa gre

za dve različni vrsti eksistence, nista primerljivi. Torej je ena izmed možnih zavrnitev

ontološkega dokaza tudi zavrnitev (P3).

Še enkrat poudarjam, da gre za mojo interpretacijo ontološkega dokaza, v kateri uporabljam

elemente Meinongove teorije in ne za interpretacijo, ki bi jo napisal Meinong sam.

Spomnimo se na kratko še Millerjevega argumenta, da eksistenca ni prava (realna lastnost).

Če nek predmet a nima lastnosti F, potem sledi, da ima a ne-F samo tedaj, ko sta F in ne-F

vrstni lastnosti (diferenciaciji) neke generične lastnosti. Barva je v primeru koščka lesa

generična lastnost v odnosu do rdeče in ne-rdeče. Če velja zgornje pravilo, potem so po

Millerju, tako obe korelativni lastnosti F in ne-F, kot njuna generična lastnost realne

lastnosti, sicer pa so vsaj nekatere izmed njih Cambridgške lastnosti. Če nima neka stvar a

eksistence, potem sledi, da ima a ne-eksistenco, samo v primeru, da sta eksistenca in ne-

eksistenca vrstni lastnosti iste generične lastnosti.

Po Millerju taka lastnost ne obstaja, Meinong pa trdi ravno nasprotno. Iz Millerjeve trditve

sledi, da eksistenca ni realna lastnost, marveč kvečjemu cambridgeška lastnost. Zato jo lahko

pripišemo tudi individuumom, ki ne obstajajo več. Tudi za Meinonga ni problematično

pripisovati eksistence neobstoječim individuumom. Meinong in Miller pa se najbolj

razlikujeta v tem, da Meinong predpostavlja obstoj generične lastnost „biti predmet“, ki ima

diferencijaciji „bit“ in „biti onstran eksistence in neeksistence“, Miller pa temu nasprotuje.

Zdi se, da gre za spopad dveh izhodiščnih predpostavk… Prav je, da vsaj nekatere izmed teh

izhodiščnih predpostavk tudi pobližje pogledamo.

45

Dale Jacquette (Jacquette, Dale (2000) str. 152) ugotavlja, da med privrženci in nasprotniki

Meinongovih teorij ne obstajajo neka skupna izhodišča in stališča, ki bi bila lahko premise

argumenta, ki bi služil za dokazovanje, katero stališče - meinongovsko ali anti-

meinongovsko - je pravilno. Kar se da storiti, je le to, da privrženci oziroma nasprotniki

meinongovskih izhodiščnih tez povedo, zakaj so jim le-te privlačne oziroma zakaj jih

zavračajo. Našteli bomo nekaj razlogov, ki jih navaja Jacquette v prid meinongovskih

izhodiščnih tez.

Najbolj očitna prednost za meinongovce je to, da ima Meinongova logika najbolj intuitivno

pravilno analizo semantike mišljenja in jezika. Jacquette (Jacquette, Dale (2000) str. 156)

daje prednost logičnim teorijam, katerih analiza se sklada s “površinsko“ analizo. Analiza, ki

odkriva drugačno stukturo jezika, kot je njegova navidezna in površinska struktura, upraviči

svoj namen le, če lahko dobro razloži težave, zaradi katerih je bila ustvarjena. Razume se, da

meinongovci menijo, da Russellova analiza ne reši problemov nanašanja dovolj dobro, in

zaradi tega ne upraviči svojega namena.

Druga izhodiščna intuicija, ki jo Jacquette (Jacquette, Dale (2000) str. 161) navaja, pa je, da

govor o neobstoječih predmetih ni le navidezen, ampak resničen. Naj pojasnimo - če Pegazu

pripisujemo bela krila z rdečimi pikami, potem to resnično pripisujemo individuumu Pegazu.

Meinongovska teorija ne predpostavlja nobene skrite logične strukture kot na primer

propozicionalne funkcije. Ta ugovor pa se navezuje tudi na intuicijo, da lahko govorimo in

razmišljamo o nemogočih predmetih, torej dejstvo, ki za meinongovce ni niti malo sporno.

Podlaga temu stališču pa je dejstvo, da lahko mislimo na vse, kar hočemo.

Russellovi teoriji očita Meinong predsodek v prid dejanskega. Antimeinongovci Meinonga

označujejo kot kršitelja Ockhamove britve, načela, ki prepoveduje pomnoževanje entitet, če

to ni nujno. Odgovor Dale Jacquette na ta ugovor je v interpretaciji Ockhamove britve.

Ockhamovo britev lahko razlagamo kot načelo, da eksistirajočih entitet ne smemo

pomnoževati. V tem primeru Meinong prav gotovo ne krši tega načela. Ockhamovo britev

lahko razlagamo tudi kot načelo, ki prepoveduje pomnoževanje tudi drugih vrst entitet, če to

ni nujno. Torej prepoveduje pomnoževanje ne samo eksistirajočih entitet, ampak tudi

subsistirajočih in entitet onkraj eksistece in neeksistence. Tudi ta interpretacija Ockhamove

46

britve za Meinongovo logiko ni usodna, saj je treba dokazati, da gre res za preobilico entitet,

katere smo pomnoževali brez pravega razloga.

Meinongova logika doživlja v zadnjih desetletjih pravi preporod. Pojavljajo se poskusi

vpeljave simbolne logike, ki bo sledila meinongovskim smernicam. Tako je na primer

potrebno redefinirati vlogo kvantifikatorjev. Kvantifikator ( x) Fx ne pomeni več „ obstaja

vsaj en tak x, da je x F“, temveč “v semantični domeni, je vsaj en tak x, da je x F“. To

pomeni, da kvantificiramo tudi po neobstoječih predmetih.

Naša naslednja tema „Prosta logika“ obravnava zvrst logike, ki omogoča govor o

neobstoječih predmetih. Kvantifikacija v tej logiki pa poteka, v nasprotju z meinongovsko

logiko, le po obstoječih predmetih. Na ta način se izognemo težavam z obstojem protislovnih

predmetov.

47

Prosta logika (»Free« logic)

Na koncu našega zgodovinskega pregleda bomo pogledali še eno novejših različic reševanja

problema Platonove brade. Če izhajamo iz vsakdanjega jezika, potem se nam zdi Russellova

logična analiza tuja. Po tej analizi se izkaže, da to, kar smo mislili, da je ime, sploh ni ime,

ampak okrnjen opis ali obratno, da to, česar nismo imeli za ime, npr. kazalni zaimek »to«, v

resnici je ime. Še bolj pa se pokaže razkorak med njegovo logično analizo in naravnim

jezikom pri govoru o neobstoječih predmetih. Zdi se nam, da ves čas neki stvari nekaj

pripisujemo, četudi ta stvar ne obstaja. Russell pa meni, da to ni tako. Seveda Russell ni

izhajal iz naravnega jezika, ampak je menil celo nasprotno - naravni jezik nas pogosto

zapelje.

Meinongova teorija se nam zdi morda v tem pogledu bližja, saj omogoča govor o

neobstoječih stvareh. Po drugi strani pa mnogim ni pogodu meinongovski svet, v katerem

poleg običajnih realno obstoječih stvari obstajajo tudi vse vrste na različne načine

obstajajočih objektov. Poleg tega pa Meinongovi odgovori na očitke o protislovnosti

njegove predmetnostne teorije le niso prepričljivi.

Prosta logika („Free logic“) je razširitev klasične logike, omogoča pa govor o neobstoječih

predmetih in se zato zdi bližja meinongovskim teorijam. „Prosta logika“ je okrajšava za

»logiko brez eksistencialnih predpostavk«. Prosta logika se od klasične logike razlikuje v

tem, da ne upošteva ene temeljnih predpostavk klasične logike, namreč, da mora ime vedno

nekaj zaznamovati oziroma se na nekaj nanašati. Tako lahko imena kot so Pegaz, Zeus,

dedek Mraz še zmeraj obravnavamo kot imena in nam jih ni treba prevesti v opise.

Nekatere različice proste logike zanikajo še eno predpostavko klasične logike, in sicer, da je

definicijsko območje kvantifikatorjev neprazno. To pomeni, da te različice logike ne

predpostavljajo, da obstaja na svetu vsaj ena stvar a, namesto katere lahko potem stoji

vezana spremenljivka x.

Vrnimo se sedaj k prvi predpostavki klasične logike, ki je prosta logika ne upošteva. Zdi se,

da gre le za še eno različico Meinongove teorije. Pa ni čisto tako. Recimo, da rečemo, Kralj

48

Matjaž bi lahko obstajal, vendar ne obstaja. Meinong bi najbrž rekel: Kralj Matjaž sicer ima

„bit onkraj eksistence in neeksistence“, ampak ne eksistira. Prosta logika ne pripisuje

eksistence ali kakršne koli oblike obstoja stvarem, o katerih lahko govorimo ali mislimo.

Razlikuje med termini, ki zaznamujejo predmete iz definicijskega območja, ki zajema to, kar

obstaja, in ostalimi termini. Tu sta dve različici proste logike. Prva trdi, da se ti ostali termini

tudi nanašajo na predmete, in sicer predmete izven definicijskega območja; druga pa trdi, da

se ti termini ne nanašajo na ničesar. Prvo različico lahko imenujemo zunanje domenska

prosta logika, drugo pa nenanašajoča se logika.

V prosti logiki ne kvantificiramo po vseh predmetih, marveč le po obstoječih (predmet je

morda nerodna beseda, ker s predmetom, razen v meinongovskem smislu, zaznamujemo le

obstoječe stvari). Vrednosti vezane spremenljivke x v kvatifikatorjih (x)(…) ali (x)(…) so

lahko le obstoječi predmeti. Namesto x ne moremo vstaviti »Pegaz« ali »okrogli kvadrat« ali

»dedek Mraz«. Na ta način se izognemo protislovjem, ki sicer sledijo, če vstavimo namesto

"x" neki Meinongovski nemogoč predmet. Read navaja primer (Read, Stephen (1997) str.

160): »konj, ki ni konj«.

Kvantificiramo lahko le po obstoječih stvareh. Za obstoječe stvari pa velja, da jim ne

moremo pripisati protislovnih predikatov kot v našem primeru „konj, ki ni konj“. Če bi v

prosti logiki hoteli na primer, da je „Pegaz“ lahko vrednost vezane spremenljivke v izrazu

(x)(…), potem bi morali upoštevati še premiso, da Pegaz obstaja. To pa ne drži.

realno obstoječi

predmeti-

definicijsko

območje kvantifikatorjev

(npr. (x)(…) ).

neobstoječi

predmeti. oz

imena, ki jih

nadomeščajo;

tega področja

ne zajamejo kvantifikatorji

Slika 2: Definicijsko območje kvantifikatorjev

49

V prosti logiki ne velja naslednje pravilo klasične logike: „Če za vsak x velja, x je F, potem

velja, da je tudi a je F“. V prosti logiki je to pravilo malo spremenjeno: „Če za vsak x velja,

x je F, potem velja a je F, če a obstaja“. Poglejmo na primeru. „Za vsak x velja, da je x

samoidentičen“, torej bi po klasični logiko moralo veljati, da je tudi Pegaz samoidentičen. To

pa ne drži, saj so samoidentične lahko le stvari, ki obstajajo. Ker Pegaz ne obstaja, zanj

različica tega pravila, ki velja za prosto logiko, ne velja.

Tudi v obratno smer ne moremo sklepati. Iz Fa ne moremo posplošiti na (x)Fx. Iz „Pegaz je

krilati konj“ ne moremo sklepati na „Nekaj je krilati konj“. Lahko pa sklepamo iz „Fa“ in „a

obstaja“, torej „( x)Fx“. „Bongo je cirkuški slon“ in „Bongo obstaja“, torej „obstaja nekaj,

kar je cirkuški slon“. Dodatek »a obstaja« je potreben zaradi dejstva, ker v prosti logiki

kvantificiramo le po obstoječih stvareh. Torej se besede »vsak« in »nekateri«, ki jih v

logične simbole prevajamo kot ‟(x)(…)„ in ‟(x)(…)„, nanašajo le na obstoječe stvari. Ali

drugače rečeno, vrednosti spremenljivke x so lahko le takšni a, ki zaznamujejo neko

obstoječo stvar.

Po Readu pa ne smemo misliti, da je eksistenca v prosti logiki predikat prvega reda.

Eksistenca le razmejuje notranjo in zunanjo domeno. »a obstaja« torej lahko prevedemo v

»obstaja nekaj (v notranji domeni), kar je a« oziroma »obstaja x in x je a«. Dodatek v

oklepaju pravzaprav ni potreben, ker je v prosti logiki samoumevno, da poteka kvantifikacija

samo po notranji domeni. Takoj ko imamo opraviti s spremenljivkami – nedoločnimi

sestavinami ali v fregejevskem zapisu s praznimi mesti, potem imamo opraviti s

propozicionalno funkcijo oziroma s pojmom. Lastnosti le-teh pa so (med njimi tudi

eksistenca) lastnosti drugega reda.

Navidezna skladnost proste logike z naravnim jezikom pa takoj izgine, brž ko se vprašamo

po resničnostni vrednosti naslednjih izjav: »Volk je požrl Rdečo kapico«, »Volk je požrl

lovca« in »Rdeča kapica je rada igrala šah«. Različne zvrsti proste logike pripisujejo tem

izjavam različne resničnostne vrednosti. Pozitivna prosta logika trdi, da so nekateri stavki,

ki vsebujejo prazna imena, resnični; negativna prosta logika trdi, da so vsi napačni; nevtralna

prosta logika pa trdi, da takšne izjave nimajo resničnostne vrednosti. Se pravi, da bi le po

50

pozitivni prosti logiki bile nekatere izjave resnične, druge napačne, za drugi dve različici pa

imajo vse navedene poprejšnje izjave enako resničnostno vrednost.

51

Zaključek

Analogijo med »obstajati« in »biti številen« lahko interpretiramo tudi v korist privržencev

pogleda, da je eksistenca tudi predikat prve stopnje. Pri stavku »Sokrat je številen« imamo

jezikovni občutek, da "številen" ni primeren predikat Sokrata, medtem ko nimamo takšnega

občutka pri stavku »Sokrat biva«. Williams (Williams, C.J.F. (1981) str. 70-71) pa navaja

nek drugi argument, ki hoče pokazati, da obstajajo predikati, ki so lahko tako predikati

prvega kot drugega reda. Najprej si bomo ogledali ta argument. Predstavili bomo tudi nekaj

možnih ugovorov zoper njega. Zatem pa se bomo osredotočili na relevantnost tega

argumenta za primer predikata „eksistenca“.

In zdaj k Williamsovemu primeru. „Izginjati“ lahko uporabljamo v slovenščini kot predikat

prve stopnje kakor tudi kot predikat druge stopnje. Tako lahko pravimo „Ameriški Indijanci

izginjajo “, kjer uporabljamo „izginjati“ kot predikat druge stopnje. Tudi o individuumu,

recimo o Hiawathi, ki se od nas oddaljuje in postaja nejasneje in nejasneje (čedalje manj)

prepoznaven, lahko trdimo: „Hiawatha izginja“. Zdaj moramo odkriti kako sta ti dve rabi

(besede) »izginjati« soodvisni (povezani). Gre tukaj za ekvivokacijo ali pa sta močneje

povezani? Če ne gre za ekvivokacijo, potem mora biti pojasnilo rabe besede izginjati v enem

smislu podobno pojasnilu rabe besede izginjati v drugem smislu. Obe pojasnili morata imeti

nekaj skupnega. V primeru „izginjati“ imamo nekaj skupnega. V prvem stavku „Ameriški

Indijanci izginjajo“, pomeni „izginjati“ postajati manj in manj (zmanjševati se - število). V

drugem stavku „ Hiawatha izginja“, pomeni „izginjati“ biti manj in manj (čedalje manj)

viden. V obeh primerih imamo skupno (besedo) »manj«. Torej gre tukaj za predikat, ki ga

lahko uporabimo kot predikat prve kakor tudi predikat druge stopnje.

Ali je z eksistenco tudi tako? Če je, potem moramo najti skupni pomen, ki ga imata

eksistenca, uporabljena kot predikat prvega, in eksistenca, uporabljena kot predikat drugega

reda. Načeloma ne moremo izključiti, da skupni pomen obstaja.

Pojdimo kar k prvemu ugovoru k Williamsovemu primeru za dvojno rabo predikata izginjati.

Ne smemo pa pozabiti na tiho domnevo, da ima stavek „Hiawatha izginja“ obliko subjektno

- predikatnega stavka. To pa bi bilo za Russella nesprejemljivo. S tem možnim

russellovskim ugovorom pa stvari še nismo prišli do dna. Prav lahko si predstavljamo, sicer

52

malo »filozofski« in nič kaj vsakdanji primer, da na primer neki mali rdeč madež, oziroma

majhno rdeče področje televizijskega ekrana poimenujemo »Hiawatha«. Ta madež pa začne

izginjati. Ker je »Hiawatha« res pravo lastno ime (logično lastno ime), je »izginjati« v stavku

»Hiawatha izginja« resnično predikat prvega reda. Ne moremo si namreč zamisliti

nikakršnega opisa, ki bi lahko nadomestil naše neposredno izkustvo Hiawathe.

Preverimo še, ali je tudi po Fregejevi stavčni analizi »izginjati« lahko predikat prvega in

drugega reda. V poglavju o Fregeju smo stavek: »Ljudje so umrljivi« prevedli v naslednjo

obliko: "Če (...) je človek, potem je (...) umrljiv". Trdili smo, da gre tu za odnos med dvema

pojmoma prve stopnje. »Umrljivost« oziroma »( ) je umrljiv« je značilnost (Merkmal)

pojma »( ) je človek« Lahko pa je pojem »( ) je umrljiv« tudi lastnost predmeta na primer

»Hiawatha je umrljiv«. Ali je tudi »( ) je izginjajoč« lahko enkrat lastnost predmeta

„Hiawatha“ in drugič značilnost pojma „( ) je Indijanec“? Na prvi pogled se zdi, da nas je

tudi tu zapeljal vsakodnevni jezik. Vendar ni tako. Vzemimo raje stavka „ Zamejski Slovenci

izginjajo“ in „Krušej je zamejski Slovenec“. Iz obeh stavkov še ne sledi, da bo izginil tudi

Krušej. Po drugi strani pa je tudi res, da ne bi mogli reči, da zamejski Sloveneci izginjajo, če

se ne bi nekaj dogajalo s posamezniki med zamejskimi Slovenci. Kljub tej očitni povezavi

med individuumi in skupino pa vseeno ne moremo stavka „ Zamejski Slovenci izginjajo“

prevesti v jezik simbolne logike na sledeči način (x)(Fx => Gx). To bi namreč pomenilo: "če

je x zamejski Slovenec, potem x izginja." Če bi bil govor o posameznikih, bi imel „izginjati“

pomen „ne biti viden“ oziroma „biti skrit“. Nihče pa najbrž tega stavka ne bi mislil resno, saj

dobesedno pomeni, da se v tem trenutku vsi zamejski Slovenci skrivajo.

Morda pa sploh ne gre v primeru »izginjati« za isti predikat, ki je enkrat uporabljen kot

predikat prvega, drugič kot predikat drugega reda. Težko si je namreč predstavljati, da je

»izginjati« enkrat analiziran kot (x izginja) (Fx) in drugič kot Fa, pri čemer nam generalni

termin »F« v drugem primeru pomeni »biti izginjajoč«. Frege tako meni, da je izjava »Karel

Veliki obstaja" napačna zgolj zaradi tega, ker je eksistenca predikat drugega reda, in zato ne

more biti tudi predikat prvega reda. Kar ustreza pojmu, ne ustreza hkrati tudi predmetu.

Frege torej zaradi različne logične zgradbe predikatov prvega in drugega reda (argumenti

prvih so predmeti, argumenti drugih pa pojmi prvega reda) zaključi, da nek predikat drugega

reda, na primer »obstajati«, »biti številen« ali »biti dvanajst«, ne moremo uporabiti kot

predikate prvega reda. Nekaj, kar ima tako različno logično zgradbo, po Fregeju ne more biti

isti predikat. Ta njegova trditev ne drži vedno, kakor smo videli na primeru »izginjati«. Kar

53

je bilo za našo trditev, da gre v primeru »izginjati« za isti predikat odločilnega pomena, je to,

da obstaja pomenska povezava med »izginjati« kot predikatom prvega reda in »izginjati« kot

predikatom drugega reda. Takšne povezave tudi ne najdemo med predikatom drugega reda

»biti uprimerjen« in predikatom prvega reda »biti rdeč«. Razlika med »izginjati« kot

predikatom prvega reda in »izginjati« kot predikatom drugega reda je zagotovo manjša kot

med predikatom drugega reda »biti uprimerjen« in predikatom prvega reda »biti rdeč«. Zato

je trditev, da je »izginjati« enkrat predikat prvega in drugič predikat drugega reda,

plavzibilna.

Do sedaj smo uspešno odpravljali dvome, da je »izginjati« lahko res tako predikat prvega kot

predikat drugega reda. Naslednji ugovor Williamsovemu primeru dvojne rabe »izginjati« je

gotovo usoden, očita mu namreč preveliko odvisnost od vsakdanjega jezika. Za tem

ugovorom pa bomo še poskušali raziskati, ali lahko tudi v primeru eksistence govorimo, da

je lahko tako predikat prvega kot drugega reda. Najprej bomo morali predpostaviti, da je

eksistenca tudi predikat prvega reda, kajti le tako lahko iščemo pomenske povezave med

obema vrstama eksistence.

Našega primera ne moremo prevesti v nemščino. Besede »izginjati« ne moremo v obeh

primerih (ko je uporabljena kot predikat prvega in drugega reda), prevesti v nemščini kot isto

besedo. To pomeni, da so vsa naša razglabljanja odvisna od naravnega jezika. Ali ima neki

predikat res »dvojno« naravo, pa ne more biti odvisno od jezika, katerega govorimo. Na

podlagi tega ugovora lahko ta argument (o dvojni naravi predikata) zavrnemo. Zaradi

jasnejše predstave pa bomo našteli vse pogoje, ki so vsak zase nujni, vsi skupaj pa zadostni

pogoji za to, da je neki predikat res lahko predikat prvega in drugega reda.

1. Neko besedo lahko uporabljamo kot predikat prvega reda.

2. Isto besedo lahko uporabljamo kot predikat drugega reda.

3. Med obema rabama obstaja pomenska povezava.

V gornjem ugovoru smo videli, da sta problematična prvi in drugi pogoj, oziroma samo

drugi. S tem ko zahtevamo uporabo iste besede, postane naš argument takoj odvisen od

jezika, ki ga uporabljamo.

54

V primeru eksistence pa je problematičen tudi tretji pogoj. Primerjajmo stavke, ki pripisujejo

eksistenco pojmom in individuumom. Eksistenco nesporno pripisujemo pojmom v

naslednjih stavkih.

(1) »Konji obstajajo.«

(2) »Nosorogi so.«

Primeri singularnih eksistenčnih izjav pa so:

(3) »Homer obstaja.«

(4) »Bog je.«

(5) »Hiawatha obstaja.«

Pomen glagolov »obstajati« in »biti« je v primerih (1) in (2) »biti uprimerjen«. Pri (1)

zatrjujemo, da je lastnost »biti konj« uprimerjena, pri (2) pa storimo isto za lastnost »biti

nosorog«. V (3) in (4) pa sta »Homer« in »Bog« lastni imeni. V teh primerih pripisujemo

eksistenco posamezniku. Russell bi sicer zanikal, da v (3) in (4) pripisujemo eksistenco

posamezniku, medtem ko tega ne bi mogel reči za primer (5). Predpostavljamo namreč, da je

»Hiawatha« ime madeža na televizijskem ekranu. Nikakor eksistenca ne more imeti v

primerih (3) in (5) pomena »biti instanciran«, saj so lahko instancirani le pojmi oziroma

propozicionalne funkcije. Individuumi ne morejo biti instancirani, pač pa so sami

instanciacije. Pomenska povezava med »biti uprimerjen« in eksistenco kot predikatom

prvega reda ne obstaja. Eksistenca ne more biti predikat prvega in drugega reda hkrati.

Če razlikujemo med stavki o individuumih in stavki o pojmih, je eksistenca res predikat

drugega reda. Med tema dvema vrstama stavkov pa ne razlikujejo vse logike. Vemo, da

Meinongova logika tega ne počne. Je torej trditev, da je eksistenca predikat drugega reda

nekaj, kar je razumljivo znotraj Fregejeve ali Russellove logike, sicer pa nima pomena?

Deloma je to zagotovo res. So pa nekatere poteze, ki so skupne tako Frege – russellovskim

kot meinongovskim teorijam. Skupna točka vseh je ta, da eksistenca ni določilo. Pri

Meinongu eksistenca ni lastnost (ekstranuklearna eksistenca), ki bi bila ena izmed lastnosti

predmetove tako – biti (Sosein). Kant isto izrazi s tezo, da eksistenca ni določilo, Frege pa,

da eksistenca ne določa pojma.

55

Viri in literatura

Anzelm iz Canterburyja (1998) Proslogion. V Poligrafi 3, št. 11/12, str. 9-14.

Barnes, Jonathan (1972) The Ontological Argument. London: Macmillan, str. 46-47.

Descartes, René, (1973) Meditacije, Ljubljana: Slovenska Matica.

Frege, Gottlob (1975) Ueber Begriff und Gegenstand. V Funktion, Begriff, Bedeutung,

Fuenf logische Studien. Goettingen: Hubert & Co.

Frege, Gottlob (1976) Logische Untersuchungen. Goettingen: Hubert & Co.

Frege, Gottlob (1980) V Translations from Philosophical Writings of Gottlob Frege. P.T.

Geach in M. Black (prevajalca in urednika).Totowa: Rowman and Littlefield.

Frege, Gottlob (1995) Die Grundlagen der Aritmetik. Stuttgart: Reclam.

Frege, Gottlob (1967) Ueber die Grundlagen der Geometrie II.V Kleine Schriften, Ignacio

Angelelli (izdajatelj), Darmstadt: Wiss.Buchgesellschaft (citirano po skriptah J.C. Mareka).

Hochberg, Herbert (1957) On pegasizing.V Logic , Ontology and Language. Muenchen:

Philosophia Verlag, str.101-104.

Jacquette, Dale (2000) Confessions of a Meinongian Logician. V Grazer Philosophische

Studien. Amsterdam: Rodopi, str.151-180,VOL 58/59.

Kant, Immanuel (1906) Kritik der reinen Vernuft, Neunte auflage. V Kant„s Saemmtliche

Werke, I. Band. Leipzig:Verlag der Duerr„schen Buchhandlung.

Kant, Immanuel (1968): Kritik der reinen Vernunft, Bd. 2. Frankfurt am Main:Surkhamp

Verlag, str. 533-534, navedeno po knjigi Palmer, D., Ali središče drži?, prevajalci: Mišo

Dačič, Alenka Hladnik, Marjan Šimenc, Ljubljana: DZS,1995, str.187.

Lambert, Karel (1986): Nonexistent objects: Why theories about them are important v

Grazer Philosophische Studien. Amsterdam: Rodopi, VOL 25/26 1985/ 1986.

Lambert, Karel (1997): Meinong, Alexius. V A Companion to Metaphiysics, Kim

Jaegewon, Sosa Ernest (urednika). Oxford: Blackwell.

Mackie, J.L (1976). The Riddle of Existence. V Proceedings of the Aristotelian Society,

Supp. Volume 50.

Malcolm, Norman (1960), Anselm's Ontological Arguments. V Philosophical Review,

Cornell University, str. 41-62.

Meinong, Alexius (1977) Ueber Annahmen. V Alexius Meining Gesamtausgabe, Rudolf

Haller in Rudolf Kindinger skupaj z Roderickom M. Chisholmom (izdajatelji), Band IV,

Graz:Akademische Druck- u. Verlagsanstalt Graz, str. 431 (153).

56

Miller, Barry Existence in: Standford Encyclopaedia of philosophy , Poglavje: Criticisms of

the Fregean View, Edited by Edward N. Zalta: http://plato.stanford.edu/.

Palmer, Donald (1995) Ali središče drži?, prevajalci: Mišo Dačič, Alenka Hladnik, Marjan

Šimenc. Ljubljana: DZS.

Parmenides (1988), v Predsokratiki. Izbral in prevedel Anton Sovre. Ljubljana: Slovenska

Matica.

Quine, W.V. (1953) On What There Is. V From a Logical Point of View: Nine Logico-

philosophical Essays. Cambridge, MA: HarvardUniversity Press, 2 izdaja, 1980.

Quine, W.V. (1960) Wort und Gegenstand ( Word and Object), Joachim Schulte

(prevajalec). Ditzigen: Reclam 1993; prvič objavljeno: Cambridge, MA: MIT Press, 1960.

Read, Stephen (April 1997) Philosophie der Logik. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt

Taschenbuch Verlag GmbH.

Russell, Bertrand (1905) On denoting, Mind 14.

Russell, Bertrand Arthur William (1979) Filozofija logičnega atomizma. V zbirki

Nobelovci, Russell. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Sajama, Seppo (1994): Misel in smisel. Uvod v femenologijo. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče.

Searle, J. R. (1958) Proper names, Mind 67, str. 166-73.

Sruk, Vlado (1995) Filozofija. Ljubljana:Cankarjeva založba, str. 47.

Ule, Andrej (1982) Osnovna filozofska vprašanja sodobne logike. Ljubljana: Cankarjeva

založba, str.489, 491.

Williams, C.J.F. (1981) What Is Existence?, Oxford:Calderon Press.

Wittgenstein (1999) Philosophische Untersuchungen. V Wittgenstein Tractatus logico

philosophicus, Werkausgabe Band 1, 12 izdaja. Frankfurt am Main: Shurkamp Verlag

Frankfurt am Main.