SEPTEMBER 2012

NAROČNIK: Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 55, 1000 LjubljanaOrganizacijska enota: Uprava RS za zaščito in reševanje, Vojkova 61, 1000 LjubljanaPogodba št.: 4300-313/2010-3 z dne 10. avgust 2010

RAZVOJNO RAZISKOVALNA NALOGA

PRIPRAVA LITERATURE IN PROSOJNIC ZA TEMELJNE UČNE PROGRAME ZA PROSTOVOLJNE

GASILCE

Izvajalec:Gasilska zveza Slovenije, Tržaška 221, 1000 Ljubljana

TEČAJ ZA VODJE ENOT

IZOBRAŽEVANJE

Avtor: mag, Janez Merc, VisGČ I

1

KazaloUVOD.........................................................................................................................................2PRAVNE PODLAGE.................................................................................................................2

VRSTE IZOBRAŽEVANJ.................................................................................................4Temeljno usposabljanje..........................................................................................................4Dopolnilna usposabljanja........................................................................................................5

Ostala dopolnilna strokovna izobraževanja in usposabljanja:............................................6Permanentno usposabljanje.....................................................................................................6Obnovitveno usposabljanje.....................................................................................................7

NAČRTOVANJE IN ORGANIZACIJA TEČAJEV..................................................................8OSNOVNI POJMI..............................................................................................................8

SPOZNAVNA STRAN IZOBRAŽEVANJA - POUK............................................................10VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE MLADINE.........................................................................13VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH.......................................................................13UČNE OBLIKE IN METODE.................................................................................................15

UČNE OBLIKE................................................................................................................15UČNE METODE..............................................................................................................17IZBOR METOD...............................................................................................................17METODA RAZLAGE......................................................................................................18METODA RAZGOVORA...............................................................................................20METODA DELA S TEKSTOM.......................................................................................20METODA DEMONSTRACIJE........................................................................................21METODA DISKUSIJE.....................................................................................................22METODA PRAKTIČNEGA DELA.................................................................................22METODA URJENJA IN VAJ..........................................................................................22MATERIALNO – TEHNIČNA OSNOVA POUKA.......................................................23

PRIPRAVE NA POUK.............................................................................................................25Vsebinska priprava............................................................................................................25Organizacijska priprava....................................................................................................25

NAČELA PRI IZVAJANJU STROKOVNEGA USPOSABLJANJA.....................................27MOTIVACIJA IN IZOBRAŽEVANJE...................................................................................29ODNOS IZVAJALEC IN UDELEŽENEC UČNO VZGOJNEGA PROCESA......................32

2

UVOD

Izobraževanje je dejavnost, brez katere ne more nobena asociacija v družbi. Ker brez znanja ni dejavnosti, tudi gasilci moramo temu delu nameniti velik del svoje aktivnosti.Ko govorimo o potrebi po nenehnem vzgajanju in izobraževanju, moramo to področje človekove aktivnosti razumeti v najširšem smislu. Poklicna in strokovna znanja pokrivajo le en del. Drugi, vse pomembnejši obsega tista znanja, ki jih človek potrebuje izven prostega časa. V tem procesu nastopajo tako formalne izobraževalne institucije, kot tudi neformalni dejavniki. Z nenehnimi (permanentnimi) vplivi vzgoje in izobraževanja se srečamo v šolah, na delavskih univerzah, v izobraževalnih centrih, kakor tudi preko različnih medijev, v društvih, v klubih, na sestankih in sejah. Starostne meje v učnem procesu ni več, saj so jo podrle t.i. univerze za tretje življenjsko obdobje,…Nujnost nenehnega človekovega izpopolnjevanja je torej neločljiva sopotnica sodobnega človeka. Ostaja pa odprto vprašanje, kako se približati tej tako heterogeni množici, ki znanje nujno potrebuje, in drugo, kako organizirati in izpeljati učni proces, da bo učinkovit, pri izobražencih pa bo ohranil ustrezen nivo motivacije za permanentno izobraževanje.

Predmet izobraževanje je namenjen spoznavanju z vrstami izobraževanja ter pogoji, ki so potrebni za posamezne oblike izobraževanja. Udeleženci morajo spoznati aktivnosti in postopke, ki so potrebni za organizacijo tečajev. Spoznati proces izobraževanja in usposabljanja z poudarkom na metodah izobraževanja, na pripravi na izobraževanje in na učilih in učnih pripomočki. Udeleženci pa bi naj pridobili tudi osnovna znanja iz pravil lastnega izobraževanja in motivacije.Težišče pri vodji skupine je predelati vrste, vsebino in pogoje za posamezne oblike gasilskih usposabljanj; se seznaniti pogoji in nalogami pri organizaciji gasilskih izobraževanj; spoznati spoznavno plat izobraževanja in ključne metode; informirati se o učilih in učnih pripomočkih ter pomenu priprav za izobraževanje.Osnove pri vodji enote so v utrditvi znanj iz vrst usposabljanj in opredeljenih pogojih in vsebini za posamezna usposabljanja; utrditi znanja iz pogojev in nalog pri organizaciji gasilskih izobraževanja, usvojiti spoznavno plat izobraževanja in pomen metod; usvojiti vrste in značilnosti učil in učnih pripomočkov; spoznati pomen vseh priprav na izobraževanje in usposabljanje.Vodja enot informativno predela vsebino iz vrst izobraževanj, pogojev in vsebine posameznih izobraževanj ter postopkov potrebnih za organizacijo izobraževanj. Se poglobi v spoznavno plat izobraževanja, ter temeljito predela učne metode, učne oblike in učila in učne pripomočke. Podrobno se seznani z vsemi vrstami priprav, s poudarkom na vsebinski pripravi.Spozna učna načela, pomen motivacije in druge dejavnike, ki vplivajo na lastno izobraževanje, kot na izobraževanje drugih.

PRAVNE PODLAGE

Po Zakonu o gasilstvu (Ur. L. RS 113/2005 in 120/2008) morajo biti prostovoljni gasilci, ki opravljajo gasilsko službo in druge naloge v gasilskih organizacijah ustrezno strokovno usposobljeni.V Zakonu o varstvu pred požarom (Ur. L. RS3/2007-UPB) opredeljuje sistem varstva pred požarom, ki obsega organiziranje, načrtovanje, izvajanje, nadzor ter financiranje dejavnosti in ukrepov varstva pred požarom. Izobraževanje je opredeljeno v osnovnem, srednjem in

3

visokem izobraževanju, pa tudi naloge delodajalca na področju usposabljanja zaposlenih za varstvo pred požari. Pravila gasilske službe (Ur. list RS, št. 52/010) Pravila gasilske službe (v nadaljnjem besedilu: pravila) urejajo pravice in dolžnosti operativnih gasilk in gasilcev (v nadaljnjem besedilu: gasilci) med opravljanjem gasilske službe v prostovoljnih in poklicnih teritorialnih, industrijskih, letaliških in drugih gasilskih enotah, ki jih organizirajo gospodarske družbe, zavodi in druge organizacije, pravila ravnanja in obnašanja gasilcev med opravljanjem gasilske službe in delovanje v gasilski organizaciji, red v gasilskih objektih, načela za izvajanje gasilskih intervencij, alarmiranje gasilcev, javno gasilsko službo, gasilske formacije, gasilske prireditve in gasilska žalovanja.

Ta pravila se smiselno uporabljajo in veljajo tudi za druge skupine gasilcev, članic in članov (v nadaljnjem besedilu: člani) prostovoljnih gasilskih organizacij, ki nimajo položaja operativnih gasilcev ter zaposlene v gasilskih organizacijah, ki opravljajo za gasilsko službo podporna ali spremljajoča pravna, materialna, finančna, tehnična in druga dela.

Ta pravila se uporabljajo tudi med šolanjem in usposabljanjem gasilcev, sodelovanjem v mednarodnih aktivnostih, na gasilskih tekmovanjih in javnih prireditvah ter v drugih aktivnostih, pri čemer se njihova uporaba smiselno prilagodi predpisom na podlagi katerih, se take aktivnosti izvajajo.

Ta pravila urejajo skupna vprašanja opravljanja gasilske službe za prostovoljne in poklicne gasilce. V skladu s temi pravili lahko Gasilska zveza Slovenije za posamezna vprašanja delovanja prostovoljnih gasilcev, Združenje slovenskih poklicnih gasilcev pa za delovanje poklicnih gasilcev sprejmeta posebna pravila.

V VI. poglavju je opredeljeno usposabljanje in izobraževanje gasilcev, kjer so med drugim določeni obseg, pogoji in organizacija izobraževanja in usposabljanja. Gasilci se strokovno usposabljajo v gasilski šoli, na tečajih, seminarjih in drugih oblikah usposabljanja z opravljanjem izpitov in drugimi oblikami preverjanja znanja (seminarske naloge, praktične vaje,…). Organizatorji posamezne oblike strokovnega izobraževanja in usposabljanja so prostovoljna gasilska društva, gasilske zveze, regijska poveljstva, Izobraževalni center za zaščito in reševanje in Gasilska zveza Slovenije.

Kandidati se lahko vključujejo v posamezne oblike usposabljanja, če izpolnjujejo predpisane pogoje glede staža v gasilski organizaciji in osnovni strokovni usposobljenosti, ki so natančno opredeljeni v Pravilih gasilske službe.

Posebna pravila gasilske službe (Gasilec 11/12 2010) prostovoljnih gasilcev podrobneje urejajo posamezna vprašanja delovanja prostovoljnih gasilcev, ki se nanašajo na članstvo v prostovoljni gasilski enoti, operativno vodenje prostovoljnih gasilskih organizacij, pravice in dolžnosti operativnih gasilcev, izobraževanje in usposabljanje prostovoljnih gasilcev, uporabo gasilskih oznak, činov in položajnih funkcij pri predstavljanju gasilske organizacije ter opravljanju gasilskih nalog, gasilsko zaščitno in reševalno opremo ter gasilska tekmovanja prostovoljnih gasilcev.Izobraževanje in usposabljanje prostovoljnih gasilcev je opredeljeno v 5. poglavju posebnih pravil gasilske službe.

4

Učni načrt za predmet Izobraževanje v Tečaju za vodjo enot:

IZOBRAŽEVANJE 2 1 1Načrtovanje in organizacija učnega procesa

- temeljni učni programi;- dopolnilni učni programi;

Izvajanje učnega načrta za permanentno izobraževanje;Spoznavna stran izobraževanja;Učne metode;Materialno – tehnična podlaga pouka;Priprave na pouk;Motivacija za izobraževanje

VRSTE IZOBRAŽEVANJ

Izobraževanje prostovoljnih gasilcev se deli na temeljno, dopolnilno in permanentno.Temeljno in dopolnilno izobraževanje in usposabljanje članov prostovoljnih gasilskih enot se izvaja na podlagi predpisanega učnega načrta in programa, ki ga na predlog GZS predpiše pristojni minister, druge oblike usposabljanja pa se izvajajo na podlagi učnega načrta in programa Gasilske zveze Slovenije.

Temeljno usposabljanje

S temeljnim izobraževanjem si gasilci pridobijo temelja znanja, ki so potrebna za opravljanje gasilske dejavnosti. Temeljno izobraževanje je opredeljeno po nivojih, kar omogoča pridobitev gasilske kvalifikacije glede nivo opravljanja gasilske dejavnosti. Po vsakem končanem temeljen usposabljanju si gasilec pridobi diplomo in z njo ustrezni gasilski čin. Temeljno strokovno izobraževanje in usposabljanje za prostovoljne gasilce in gasilske vodje obsega:

- osnovno usposabljanje za gasilca in nadaljevalni tečaj;- tečaj za vodjo skupine;- tečaj za vodjo enote (oddelka);- tečaj za vodjo enot (voda, čete);- tečaj za člane višjih poveljstev;- tečaj za gasilske vodje v regiji in državi.

Strokovno izobraževanje in usposabljanje za organizacijske in preventivne naloge obsega:- tečaj za višjega strokovnega svetovalca.

Pogoji za pristop k izobraževanju in strokovnemu usposabljanju za posamezne tečaje so:- osnovno usposabljanje za gasilca (pripravnik ki dopolni 16 let)- Nadaljevalni tečaj za gasilca (po uspešno opravljenem osnovnem usposabljanju,

najkasneje pa v dveh letih)- Tečaj za vodjo skupine (najmanj dve leti v činu gasilec)- Tečaj za vodjo enote (najmanj dve leti aktivnega staža od izpita za vodjo skupine)- Tečaj za vodjo enot (najmanj dve leti aktivnega staža od izpita za vodjo enote in

splošno izobrazbo najmanj V. stopnje, ali kandidat, ki ima najmanj VI. Stopnjo splošne izobrazbe in tri leta staža od izpita za gasilca)

- Tečaj za člane višjih poveljstev lahko opravi kandidat, ki ima:- opravljen izpit za vodjo enot in ima najmanj 3 leta aktivnega staža kot poveljnik

gasilskega društva;

5

- najmanj 2 leti od izpita za vodjo enot in najmanj VII. stopnjo splošne šolske izobrazbe;

- najmanj 4 leta od izpita za vodjo enot in najmanj VI. stopnjo splošne šolske izobrazbe;- najmanj 7 let od izpita za vodjo enot in najmanj V. stopnjo splošne šolske izobrazbe;- Tečaj za gasilske vodje v regiji in državi lahko opravi kandidat, ki ima: - najmanj 10 let aktivnega staža od izpita za člana višjih poveljstev in splošno izobrazbo

najmanj VI. stopnje;- 5 let aktivnega staža od izpita za člana višjih poveljstev in splošno izobrazbo najmanj

VII. stopnje;- predlog poda poveljnik GZS. - Višji strokovni svetovalec:- tečaj za višjega strokovnega svetovalca lahko opravi član gasilske organizacije, ki ima

najmanj VI. stopnjo izobrazbe in opravljen tečaj za vodjo enote. Po končanem teoretičnem in praktičnem pouku se opravi predpisani izpit.

Dopolnilna usposabljanja

Z dopolnilnim izobraževanjem si gasilci pridobijo dodatna – specialistična znanja, ki so potrebna za opravljanje posebej zahtevnih nalog. Za pridobitev specialnosti je potrebno izpolnjevati zraven posebnih strokovnih znanj tudi zdravstvene in psihofizične sposobnosti.Dopolnilno strokovno izobraževanje in usposabljanje zajema izobraževanje in usposabljanje za pridobivanje specialnosti in se izvaja s tečaji za:

Strojništvo:- strojnik (pogoj izpit za gasilca),- strojnik avtolestve (pogoj: izpit za strojnika in izpit za voznika motornih vozil C

kategorije),- orodjar (izpit za vodjo skupine in za strojnika).

Zaščito dihal:- uporabnik dihalnega parata (pogoj: izpit za gasilca),- skrbnik dihalnih zaščitnih naprav (pogoj: tečaj za vodjo enote, tečaj nosilca dihalnega

aparata in splošno izobrazbo najmanj IV. stopnje).

Gašenje notranjih požarov:- modul A, tečaj za gašenje notranjih požarov lahko opravi kandidat, ki ima opravljen

tečaj specialnosti za nosilca dihalnega aparata;- modul B, tečaj lahko opravi kandidat, ki ima opravljen tečaj za gašenje požarov –

modul A;- modul C, tečaj lahko opravi kandidat, ki ima opravljen tečaj za gašenje požarov –

modul B.

Radijske zveze:- uporabnik radijskih postaj (pogoj: izpit za gasilca),- skrbnik za radijske postaje (pogoj; tečaj za vodjo skupine, tečaj za uporabnika

radijskih postaj in praviloma splošno izobrazbo najmanj IV. stopnje).

Tehnično reševanje:- tehnični reševalec (pogoj: izpit za gasilca in splošno izobrazbo najmanj III. stopnje).

6

Nevarne snovi:- reševalec ob nesrečah z nevarnimi snovmi (pogoj: izpit za vodjo skupine in tečaj za

nosilca izolirnega dihalnega aparata ter splošno izobrazbo najmanj IV. stopnje)

Požari v naravi:- gašenje požarov v naravnem okolju (pogoj: izpit za gasilca).

Reševanje na vodi in iz vode:- reševalec na vodi (pogoj: izpit za gasilca),- vodja čolna (pogoj: izpit za vodjo skupine in reševalca na vodi),- potapljač* (pogoj: izpit za gasilca),- potapljač** (pogoj: izpit za vodjo skupine in za mlajšega potapljača),- potapljač*** (pogoj: izpit za vodjo skupine in za potapljača).- potapljač reševalec lahko opravi kandidat, ki ima izpite za vodjo skupine, voditelja

čolna in potapljača ** (dve zvezdici) in je usposobljen po CMAS.

Ocenjevanje gasilsko športnih disciplin:- sodnik gasilskih in gasilsko športnih disciplin (pogoj: izpit za vodjo enote).

Poučevanje:- inštruktor (pogoj: izpit za vodjo enot in splošno izobrazbo najmanj V. stopnje),- predavatelj (pogoj: izpit za in člana višjih poveljstev in splošno izobrazbo najmanj VI.

Stopnje).

Prva pomoč:- bolničar (pogoj: izpit za gasilca).

Informatika v gasilstvu:- informatik (pogoj: izpit za gasilca).

Vodenje članic:- vodja članic (izpit za vodjo enote in najmanj IV. Stopnjo splošne izobrazbe ali izpit za

višjega strokovnega svetovalca).

Vodenje mladine:- mentor mladine (pogoj: tečaj za vodjo skupine in ima splošno izobrazbo najmanj IV.

stopnje),- mentor mladine I. (pogoj: tečaj za vodjo skupine in za mentorja mladine ter splošno

izobrazbo V. stopnje),

Preventiva:- preventivec, lahko opravi kandidat, ki ima opravljen tečaj za vodjo enot oziroma izpit

za višjega strokovnega svetovalca.

Ostala dopolnilna strokovna izobraževanja in usposabljanja:

Usposabljanje za varno delo z motorno žago;

Usposabljanje za delo s helikopterjem.

7

Permanentno usposabljanje

Zraven temeljnega in dopolnilnega izobraževanja je za kvalitetno opravljanje gasilske dejavnosti potrebno tudi permanentno izobraževanje. Gasilska dejavnost je povezana in odvisna od razvoja človeške družbe in načina zadovoljevanja človekovih potreb. Ker je potrebno za nemoteno opravljanje gasilske dejavnosti nenehno slediti potrebam stroke, se gasilci morajo za opravljanje svoje dejavnosti nenehno izobraževati. To ne pomeni utrjevanje ali obnavljanje obstoječega znanja, ampak kontinuirano spremljanje vseh novosti na vseh področjih gasilskega dela. Gasilske organizacije za strokovno in fizično usposobljenost organizirajo permanentno usposabljanje, ki se izvaja v obliki:

- seminarjev in posvetov s teoretičnim in praktičnim spoznavanjem novosti na gasilskem in požarno varnostnem področju;

- taktičnih vaj in nastopov z gasilsko tehničnimi sredstvi;- gasilskih in gasilsko športnih tekmovanj in priprav za ta tekmovanja;- in obnovitvena usposabljanja namenjena posameznim specialnostim.

Permanentna strokovna izobraževanja in usposabljanja se opravljajo v gasilskih društvih, zvezah, poveljstvih in gasilski šoli.

Obnovitveno usposabljanje

Nosilci posameznih specialnosti obnavljajo svoja znanja na obnovitvenih tečajih specialnosti.

8

NAČRTOVANJE IN ORGANIZACIJA TEČAJEV

Na nivoju društev, zvez, regijskih poveljstev in Gasilske zveze Slovenije se letno izvajajo plani izobraževanj, pri čemer je kot osnovno vedno potrebno upoštevati merila za minimalno zagotavljanje sil po posameznih kategorijah gasilskih enot, kot je to predpisano s strani Gasilske zveze Slovenije. Izobraževanja je potrebno planirati smiselno, predvsem je potrebno izbrati primerno časovno obdobje. Za tečaje, ki se organizirajo na nivoju društev in zvez je najprimernejši čas na prehodu med zimskim in pomladnim obdobjem, ko se še ne pričnejo odvijati druge aktivnosti (npr. tekmovanja).Na nivoju PGD se izvaja: osnovni tečaj za gasilca; na nivoju GZ se izvaja: nadaljevalni tečaj za gasilca, tečaj za vodjo skupine, tečaj za vodjo enote, tečaj za strojnika, orodjarja, bolničarja, uporabnika radijskih postaj in inštruktorja radijskih zvez; vsi ostali tečaji na nivoju GZS.Organizator gasilskega tečaja mora izvesti naslednje aktivnosti:

- razpisati tečaj, ki se bo izvajal;- prehodni preizkus znanja;- prijaviti tečaj in poskrbeti za razpis le – tega v aplikaciji VULKAN;- preveriti ali prijavljeni kandidati izpolnjujejo predpisane pogoje;- pripraviti končen seznam tečajnikov;- pripraviti seznam ustreznih predavateljev;- sestaviti urnik predavanj;- ažurno obveščati tečajnike o poteku tečaja;- pripraviti sprejemne teste; izvajati program po predpisanem učnem načrtu

Prijava tečaja mora biti posredovana ustreznemu nivoju, ki je pristojen za odobritev, vsaj 15 dni pred začetkom tečaja.

OSNOVNI POJMIDefinicija in pomen izobraževanja in usposabljanja:Izobraževanje je proces pridobivanja znanja, spretnosti in navad. Izobraževanje je proces katerega rezultat je izobrazba. Izobraževanje je zavestna in sistematična racionalna in vrednotna interakcija oziroma poliformna komunikacija med spoznavajočim subjektom in objektom spoznavanja. V tej komunikaciji človek, ki angažira vse svoje psihofizične moči internalizira (ponotranji) dogajanja v objektivni ali subjektivni stvarnosti. Tedaj izobraževanje ne pomeni le informiranje, marveč zlasti formativno razvijanje kognitivnih, emocionalnih in psihomotoričnih moči, torej procesno spreminjanje celotne osebnosti. Izobraževanje je običajno dolgoročen proces, ki je prvenstveno usmerjen na pridobivanje znanja in spretnosti, ter v krepitvi določenih norm, ki bi naj prešle v navado.Pri izobraževanju in usposabljanju ne moremo brez dejavnosti, ki jo opredelimo z učenjem. Učenje pa je z izkušnjo pridobljena odnosno stalna sprememba v znanju, sposobnostih, prepričanjih, stališčih ali vedenju. Proces učenja mora biti organiziran, kar pomeni, da je govora o načrtnem in ne slučajnem učenju. Slednje se lahko odvija tudi med branjem časopisa ali gledanjem televizije. Usposabljanje je planiran sistem učenja, ki ima za namen s posredovanim znanjem ali veščinami spremembo stališč in/ali vedenja gasilca, kar naj se izraža v masimizaciji osebnega potenciala in tako posledično delovnih učinkov na vseh področjih gasilskega dela. Usposabljanje gasilcev ima primarni namen v izboljšanju delovnega učinka posameznika, pa tudi uspešne organizacije. Usposabljanje je običajno kratkoročno usmerjena aktivnost, ki je prvenstveno osredotočena na veščine, znanja in spremembo odnosa do dejavnosti. Namen usposabljanja je v izboljšanem ujemanju karakteristik člana in zahtev organizacije.

9

Nekateri izobraževanje in usposabljanje delijo tudi po velikosti skupine. Pri izobraževanju bi naj šlo za velike skupine pri usposabljanju pa za manjše skupne. Obstajajo tudi delitve po časovni in vsebinski usmerjenosti učnih procesov.

Odnos pedagogika, andragogika, didaktika, metodika, psihologijaPedagogika veda o vzgoji in izobraževanju. Pedagogiko kot vedo zanima, kaj je vzgoja in kaj izobraževanje, kakšen je odnos med njima, kako odrasli vplivajo na otroka ter kako se odnos med močnejšim in šibkejšim, neodvisnim in odvisnim partnerjem odnosa odvija, kakšne so lahko posledice tega odnosa in katere oblike tega odnosa do koristnejše za šibkejšega in odvisnega v odnosu. Pedagogika kot akademska veda se je oblikovala kasneje kot se je razvil t.i. družbeno praktični vidik pedagogike, ki se izraža v šolskem sistemu. Ker je bila narava šolskega sistema v zgodovini vedno eden najmočnejših družbenih vplivov, je zanimanje za t.i. starševsko oziroma družinsko vzgojo zaostajalo za zanimanjem o vplivu družbenih odnosov na vzgojo otrok in mladine skozi šolski, torej družbeni sistem. Pri tem so najbolj znane raziskave o reprodukcijski družbeni vlogi šolstva, manj pa o rekonsktrukcijskem vplivu. V kontekstu šolskega sistema, pedagogiko zanimajo kriteriji za pravično, demokratično izobraževanje in kako naj le ti kot norma zavladajo v pedagogiki kot vedi, v šolskem sistemu kot družbenem pojavu ter v starševski vzgoji kot temelju t.i. družbene reprodukcije. V tem okviru jo zanima položaj avtoritete.

Andragogika je veda o vzgajanju in izobraževanju odraslih. Ker je področje izobraževanja odraslih zelo široko se je razvilo več vej kot so obča andragogika, andragoška didaktika, socialna andragogika, družinska andragogika, industrijska andragogika, penološka andragogika, vojna andragogika, andragogika, masovnega, kulturnega in političnega dela in zgodovina andragogike. Pojma andragogika in izobraževanje odraslih sta dva različna termina. Andragogika je veda o vzgoji in izobraževanju odraslih, medtem ko je izobraževanje odraslih izobraževalni proces. Predmet andragogike so odrasli ljudje.Poznamo individualne in družbene cilje andragogike. Cilji individualnih ciljev so dati vsakemu odraslemu možnost za razvijanje in učenje, dati možnost razvijanja svojih osebnih motivov ter učnih navad. Družbeni cilji pa preko ekonomskih in socialnih ciljev izpostavljajo potrebo po znanju.Didaktika je veja pedagogike, ki se ukvarja s teorijo, vsebino, načeli in navodili, ki so namenjena uspešnemu izvajanju učno vzgojnega procesa. Ko pedagogika kot znanost proučuje vzgojo in izobraževanje na višjem teoretičnem nivoju, je didaktika v večji meri usmerjena predvsem praktično. Didaktika koristi teoretične modele, ki so se razvili v filozofiji, psihologiji in sociologiji, ali kor različne pedagoške teorije in postavke in še posebej teoretične modele poučevanja in učenja. Zaradi različnih teoretičnih izhodišč, so lahko različni didaktični koncepti med seboj neskladni. Stari didaktični koncepti so bili pretežno usmerjeni k poučevanju in k učitelju, medtem, ko so imajo novi pristopi v ospredju učenca in proces učenja. Za uspešno poučevanje je vse važnejše poznavanje osebnih lastnosti učencev, ter načine učenja in tem prilagajati metode poučevanja.Metodika je veda, ki se ukvarja z načinom prenašanja teroretičnega in praktičnega znanja s pomočjo učno vzgojnih sredstev. Metodika je veja didaktike, ki mora podati odgovor na vprašanje kako in čim bomo dosegli ustrzne učno vzgojne smotre.Psihologija je veda, ki proučuje duševne navade, obnašanje in osebnost. Duševni pojavi vključujejo procese, lastnosti in stanja naše duševnosti. Procesi označujejo dogajanja v naši duševnosti, ki se s časoma spreminja (žalovanje, reševanje problema, učenje spretnosti,...) Stanje je trenutna slika naše duševnosti (veselje, pričakovanje, trenutno znanje, psihična bolezen). Duševne lastnosti so relativno trajne lastnosti nekega posameznika (poštenost,

10

delovnost, psihične bolezni). Obnašanje je to, kar pri posaznku vidimo navzven. Osebnost združuje osebne pojave in obnašanje človeka kot celote.

Odnos gasilska dejavnost – gasilsko izobraževanjeZa lažjo opredelitev relacije izobraževanja gasilcev moramo izhajati iz naslednjih opredelitev. Gasilec je oseba, ki je član ali delavec gasilske organizacije. Prostovoljni gasilec je član prostovoljnega gasilskega društva. Operativni gasilec je oseba, ki poklicno ali prostovoljno opravlja operativne naloge gasilstva v formacijskih sestavih gasilskih enot, izpolnjuje predpisane psihofizične ter zdravstvene zahteve in je strokovno usposobljen za opravljanje teh nalog. Operativne naloge gasilstva so gašenje in reševanje ob požarih, prometnih, okoljskih oziroma ekoloških in industrijskih nesrečah, zaščita in reševanje oseb in premoženja ob naravnih in drugih nesrečah, požarna straža ter druge splošne reševalne naloge. Operativne naloge gasilstva so tudi preventivne in operativne naloge v zvezi z varstvom pred požarom.Gasilec je torej član prostovoljne gasilske organizacije in kot tak se prostovoljno vključuje v vse programe izobraževanja. Glede na to, da je izobraževanje zapleten in zahteven učni proces za katerega se nekateri težko odločijo pa čeprav gre za kariero, potem je vsem jasno, da je za gasilca še večje neskladje. Zato je potrebno zahteve učnega procesa nadgraditi z motivacijo in z vrhunsko kvaliteto izvedbe tega učno vzgojnega procesa. Za vrhunsko izveden učni proces pa potrebujemo vrhunske gasilske in pedagoško andragoške strokovnjake. Tudi odgovor kako je z slednjimi je vsem na dlani. Glede na to, kje vse se odvija proces usposabljanja in dejstvo da popolnih strokovnjakov ni, zahteva od odgovornih, da se temeljito lotijo kadrovanja za proces izobraževanja in da zagotovijo maksimalna pedagoška in andragoška znanja. V nasprotnem primeru proces izobraževanja, ki predstavlja nadaljevanje procesa kadrovanja ali obratno ne bo uspel.

Teme za vajo:• Didaktika gasilskega izobraževanja (opredelitev predmeta, splošna izhodišča, obseg in

struktura predmeta)• Osnovni didaktični pojmi (cilj, vsebina, metoda, oblika, količina, obremenitev, učna

enota, metodična enota, didaktično načelo, spremljava, vrednotenje, ocenjevanje...)• Struktura, položaj in status gasilcev v družbi;• Motivacija za gasilsko izobraževanje;• Razlike med različni generacijami, ki jih izobražujemo;• Ali je dejavnost in program dejavnosti obvezen ali prostovoljni;• Gasilske vrednote;• Stanje pedagoške in strokovne usposobljenosti predavateljskega gasilskega kadra

SPOZNAVNA STRAN IZOBRAŽEVANJA - POUK

Izobraževanje je proces spoznavanja, kjer si slušatelji pridobijo nova znanstvena spoznanja, novo znanje, pridobivanje novega znanja pa je v bistvu spoznavni proces. To spoznavanje pa lahko izvršimo preko:

1. čutil2. razumevanja3. prakse4. od opazovanja k abstraktnemu mišljenju in od tod k praksi

OPAZOVANJE

11

V tem primeru s čutili zaznavamo dejstva, posameznosti. Opazovanje je višja stopnja zaznavanja, ker se načrtuje, organizira in vodi.

MIŠLJENJEZ mišljenjem spoznavamo generalizacije, posplošitve, abstrakcije. Mišljenje je duševni proces vzpostavljanja zvez in odnosov med vsemi objekti stvarnosti. Zato mišljenje zajema miselne operacije, kot so: analiza, aplikacija, asociacija, dedukcija, dokazovanje, posploševanje, induciranje, izločanje,…

PRAKSAJe aktiven odnos človeka do določenih nalog, problemov, narave in podobno,…PSIHOLOŠKA PLAT IZOBRAŽEVANJADelo pri usposabljanju je psihološko, intelektualno in emocionalno. Zato moramo vzpostaviti predvsem intelektualno in emocionalno plat.Brez čustev ni učenja.Vsi, ki se ukvarjajo z vzgojno izobraževalno dejavnostjo, večino svojih nalog uresničujejo s poukom. Pouk ali učni proces je najbolj načrtovan in sistematično organiziran sistem izobraževanja. Gre za gibanje, dejavnost, s katero posredujemo in osvajamo znanja, pridobivamo spretnosti in navade, ter vzgajamo osebnost kot celoto. Ni namreč mogoče izobraževati, ne da bi hkrati tekel tudi proces vzgajanja. Pedagogi in andragogi govorijo o enotnosti procesa ne glede na starost tistega, zaradi katerega je učni proces organiziran: vzgajanje pomeni oblikovanje človekove osebnosti, izobraževanje pa omogoča razvijanje umskih, telesnih, moralnih, delovnih, ustvarjalnih in esteckih sposobnosti.Pouk pomeni medsebojno učinkovanje treh temeljnih dejavnikov (didaktični trikotnik).

Didaktični trikotnik

uuččiteljitelj

uuččenecenec uuččna vsebinana vsebina

V sodobne izobraževanju so udeleženci (učenci) najpomembnejši dejavnik, saj se uspešnost učenja primarna aktivnost tistih, ki se učijo. Iz tega sledi, da mora učitelj organizirati takšne oblike in metode dela, ki bodo omogočale aktivnost udeležencev. Ko gre za samoizobraževanje, učeči se posameznik prevzame tudi naloge učitelja, kot so načrtovanje,

12

organiziranje, izvajanje, preverjanje, ocenjevanje ali pa katero od naštetih nalog prepusti drugi osebi – učitelju.Učna snov predstavlja vsebino, ki je predmet delovnega odnosa in je za učenca cilj, da se nauči, za učitelja pa da čim več nauči.Tretji dejavnih so učne vsebine, ki obsega načrtovano zbrana znanja iz posameznih znanosti in tehnike, ter iz neposrednega poklicnega družbenega dela ter življenja.Z medsebojnim učinkovanjem vseh treh naštetih dejavnikov pouka uresničujemo tri osnovne naloge učnega procesa.

a) Pridobivanje znanja je tista osnovna naloga pouka, ki jo udeleženci uresničijo z opazovanjem, poslušanjem, proučevanjem, mišljenjem. Takoj moramo poudariti, da ni dovolj, če učenci osvojijo znanje le na nivoju informiranosti: dvigniti se je treba na raven uporabnega in ustvarjalnega znanja, torej takega, ki ga znamo uporabiti v praksi ali da znamo z njegovo pomočjo reševati nove naloge in probleme.Do znanja takšnih kvalitet pa lahko udeležence vodimo le ob njihovem aktivnem sodelovanju in miselnem delu. Človek se ne more naučiti rokovati s strojem ali z neko napravo, ne da bi vadil potrebne gibe: v začetku gre za vaje po navodilih, kasneje pa vedno bolj samostojno. Tudi glede obvladanja teorije ne zadošča, da le poslušamo učitelja (predavatelja, inštruktorja, mentorja). Odločilna je udeleženčeva lastna aktivnost, ki temelji na uporabi teorije v praksi.b) Uporabno usmerjen učni proces se ne ustavi le pri nalaganju najrazličnejših informacij, temveč tudi k pridobivanju takega znanja, ki človeka usposablja za delo in življenje. Gre torej za oblikovanje t.i. operativnega znanja s pomočjo razvijanja sposobnosti, spretnosti in navad. Za kaj pravzaprav gre?Za vsakdanje življenje in delo je potrebno:

- da znamo razčlenjevati, povezovati, sklepati, posploševati spoznavna dejstva;- da imamo razvite gibalne sposobnosti za neposredne praktične naloge, ko delamo z

različnimi materiali, stroji, napravami.Vse našteto razvijamo postopoma in z ustreznim urjenjem.

c) Tretja osnovna naloga pouka je oblikovanje osebnosti ne glede na starost udeleženca učnega procesa. Delavnost, vztrajnost, natančnost, odgovornost so lastnosti, ki jih med poukom razvijamo tudi pri odraslih udeležencih izobraževanja. Končni cilj je zavestna discipliniranost, ki je tako potrebna za kvalitetno opravljanje odgovornega poklicnega dela. Zavestna odgovornost temelji na prepričanju posameznika, kako mora in kako ne sme ravnati. Omenjene lastnosti je mogoče pridobivati in razvijati predvsem z delom. Največ dosežemo z načrtnim in sistematičnim usmerjanjem udeležencev. Za odrasle udeležence so zelo pomembne povratne informacije o njihovem napredovanju, kar pa mora biti povezano z njihovo vsakdanjo prakso. Bistveno je, da poskrbimo za sproščeno vzdušje, kjer ni prostora za metode pritiska in ustvarjanja negotovosti. Temeljne metode so prepričevanje, navajanje, spodbujanje, ki jih prepletamo z korektnostjo na vsakem koraku ter z dajanjem občutka, da jih sprejmemo kot odrasle ljudi z lastnimi življenjskimi izkušnjami.

Vprašanja, ki jih razjasnimo v razpravi:Kdo naj usposablja gasilski kader?Kdo naj usposablja občane?Kako prepričat vse v pomen znanja in ravnanja?

Posebnosti usposabljanja pionirjev!

13

Posebnosti usposabljanja mladine!Posebnosti usposabljanja članic!Posebnosti usposabljanja članstva!

Kaj je z znanjem, spretnostmi in navadami, če delo ne ponavljamo in ne utrjujemo?POMEN ZNANJA ZA RAZVOJ ČLOVEKOVE OSEBNOSTI!Dejavnost vzgoje in izobraževanja se dotika skoraj vsake slovenske družine, kjer so otroci, ki hodijo v vrtec ali šolo, odrasli, ki se strokovno izpopolnjujejo ali usposabljajo za življenje in delo, ali starejši odrasli, ki so morda vključeni v univerzo za tretje življenjsko obdobje.

VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE MLADINEVzgoja in izobraževanje mladine se začne z programi v vrtcu in nadaljuje preko osnovne, srednje in visoke šole. Znanja pomembna za izobraževanje se črpajo iz pedagogike, razvojne psihologije, didaktike in metodike. Gasilci pa se lotevamo pri izobraževanju tako pionirjev kot mladine, zato zraven gasilsko strokovnega znanja potrebujemo tudi ustrezna pedagoška znanja. Glede na to, da je ena temeljih dejavnosti mladine prav izobraževanje, moramo gasilci izkoristiti svojo priložnost. Slabost, ki se večkrat pojavlja je v tem, da nam zmanjka prav pedagoškega, metodičnega znanja. Posledično potem ugotavljamo, kako je mladina zahtevna, sami pa ne naredimo potrebnih korakov približevanja. Delo z mladimi zahteva posebne metode in oblike dela, je grajeno na posebni motivaciji, zahteva glede na starostno in razvojno stopnjo različne pristope in predstavlja velik izziv za gasilce.

VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE ODRASLIHUvodne misli o nujnosti permanentnega izobraževanja veljajo tudi za izobraževanje v gasilskih organizacijah. Usposabljanje ni samo sebi namen, ampak je nujnost za doseganje konkurenčnosti v sleherni organizaciji, zato tudi gasilska organizacija ni nobena izjema. Če se torej gasilska organizacija vse bolj zaveda kako pomembna je usposobljenost gasilskega kadra, mora temu slediti ponudba izobraževanja. Lahko bi torej rekli, da mora ponudba slediti povpraševanju in to ne zgolj z jedrom storitve, kot so času in prostoru primerne vsebine programov usposabljanj, pač pa tudi z nivojem dopolnjenih storitev, ki naj bodo odsev dejanskih potreb. Ker so vsi udeleženci izobraževanja in skoraj vsi predavatelji v rednem delovnem razmerju, velja na vsakem koraku poudarjati andragoški princip dela od ugotavljanja izobraževalnih potreb, do verifikacije pridobljenih spretnosti, znaj, stališč (andragoški ciklus). Prav tako je treba poskrbeti, da naše gasilske strokovnjake opremimo z osnovnimi pedagoškimi oziroma andragoškimi znanji, v tečaj za gasilske častnike pa je treba vključiti tudi didaktiko in metodiko. Čeprav se na področju gasilstva redno srečujemo s prenašanjem spretnosti in znanj tudi na osnovnošolski populaciji otrok, bo naša poudarjena pozornost v tej publikaciji veljala, učnemu procesu, v katerem so udeleženci mladostniki in odrasli. Delo z ljudmi je specifično v tolikšni meri, da je potrebno opredeliti vsaj pomembnejše posebnosti, ki se kažejo, ko iščemo stik z udeleženci izobraževanja, ko to izobraževanje organiziramo, ko ga uresničimo in ko ugotavljamo rezultate dela. Postavimo si naprej osnovno vprašanje!Kdo je pravzaprav odrasel udeleženec v izobraževanju?Stališče psihologije, da je odrasel človek tista oseba, ki kaže čustveno zrelost, za andragogiko ni sprejemljivo. Vsakdanje življenje kaže, da vsi odrasli ne kažejo niti čustvene niti socialne zrelosti in jih ne moremo šteti za odrasle v učnem procesu. Današnji svet hitrih sprememb pogojuje tudi stalno spreminjanje in razvijanje odraslega človeka. Njegova socializacija je nenehen proces skozi vse življenje in se ne zaključuje npr. z dvajsetim letom… Andragoška teorija torej opredeljuje kot odraslega tistega, ki je kot subjekt nekoč prekinil tok

14

rednega šolanja in sprejel določeno družbeno vlogo (npr. zaposlitev, vloga moža oz. žene, vloga očeta oz. matere). Zaključi se obdobje, ko je bilo učenje osrednja dejavnost oziroma glavni način samopotrjevanja, uveljavljanja. Za andragoško stroko se pričenja obdobje odraslega, ko se sicer izobraževanje ne prekine, ampak se odvija vzporedno z ostalimi družbenimi vlogami. Tak odrasel se je sposoben učiti na nov način, pod novimi pogoji, pod vplivom predhodne prakse. Učenje je povezano z dejanskimi neposrednimi potrebami in ne s kakimi oddaljenimi cilji (Ana Kranjc: Andragoška didaktika, FSPN, Ljubljana str. 10).Osnovno izhodišče andragoške didaktike je, da razumemo svet odraslega kot svet akcij, v primerjavi s svetom informacij, ki opredeljujejo svet otroka. Zato se morata vzgoja in izobraževanje odraslega (načela, metode, oblike) prilagajati njegovim aktivnostim in potrebam, ki izhajajo iz njih. V izobraževalnem procesu ima poseben pomen odnos med učiteljem in učencem: biti mora na enakovrednem nivoju, kar še posebej velja za izobraževanje odraslih, ko gre za vzajemno dajanje in jemanje, gre za skupinsko delo, partnerstvo. Ne gre za to, da odraslemu andragog daje znanja in spoznanja, temveč, da ga vodi k izkustvom, iz katerih bo sam jemal določena spoznanja. V takem učnem procesu je dana možnost, da odrasli sprejema vodilno funkcijo vse do čistih oblik samoizobraževanja. V čem so posebnosti učenja odraslega?

a) Sprejemanje odraslega kot takegaZa učni proces je pomembna predstava, ki jo ima odrasli o samem sebi. Otrok sebe doživlja kot odvisno bitje, zato pričakuje, da ga vodimo, odrasli pa sebe zaznava kot samostojno, neodvisno in odgovorno bitje, ki ima lastno usmeritev. To je le del dejstva. Izjemno pomembna je namreč izhajajoča potreba, da ga mnogi kot odraslega tudi sprejemajo. Če tega odrasli udeleženec v izobraževanju ne občuti, pripravljenost za učenje upada, pojavi se izostajanje, učinek je majhen. Zaradi neustreznega spremljanja je zelo verjetno, da se tudi kasneje neradi odločajo za kakršnokoli vsebino ali obliko novega izobraževanja.

b) Andragoško-didaktični ukrepiKer so odrasli mnogo bolj občutljivi na učno vzdušje (klimo), je pomembno, v kakšnem prostoru se odrasli učijo, pomembna je razporeditev opreme in dekoracije prostorov. Predvsem moramo odstraniti vse tisto, kar bi spominjalo na redno šolo, na nekdanji način učenja, ko so bili še otroci. Učne sobe in kabinete naj bi opremili podobno kot domače prostore, namesto zelene table in krede naj bi imeli ustrezne posebne obloge na stenah, na katere lahko vsak udeleženec piše s posebnimi flomastri.Seveda je za učno vzdušje važnejši odnos učitelja do udeležencev izobraževanja, o čemer pa bo tekla beseda kasneje.

c) Upoštevanje izkustva odraslega v učnem procesuZavedati se moramo, da je otrok brez izkustva, njegovo dejavnost označuje posnemanje izkustva odraslega. Odrasli pa se istovetimo z lastnimi izkustvi in doživetji, so del nas samih. V procesu učenja ima izkustvo dvojno vlogo:

- pomeni vir informacij, znanja,- predstavlja osnovo za pridobivanje novega izkustva.

Za nosilca izobraževanja (učitelj oziroma andragog) je zelo pomembno, da prisotnost izkustva izrabi v učnem postopku. Kako?

- Izbiramo predvsem take metode in tehnike učenja, ki predstavljajo izkustva (npr. razgovor, igranje vlog, konzultacija).

- Že med posredovanjem znanj opozarjamo udeležence na uporabo tega znanja v praksi.- Navajamo jih na učenje iz lastnega izkustva. Gre za to, da izkoristimo prednost

odraslega udeleženca pri izobraževanju (izkustvo) ter hkrati v praksi.

15

UČNE OBLIKE IN METODE

UČNE OBLIKEO učnih oblikah učitelj (inštruktor, posredovalec, vodja) nujno razmišlja že takrat, ko se pripravlja in ko načrtuje učni proces. Izbor ustrezne oblike je izjemno pomemben in je v neposredni zvezi z naravo učnega gradiva. Z ustrezno obliko se namreč organizator učnega procesa odloča o stopnji in moči učenčevega aktivnega vključevanja: zdaj predpostavljamo manjše oziroma večje angažiranje udeležencev izobraževanja. Včasih zadošča, da učenci le aktivno poslušajo in sprejemajo določene informacije, drugič pa je učna snov takšna, da jo bodo morali sprejemati ob največji možni neposredni aktivnosti slehernega posameznika. V tem delu priročnika si oglejmo učne oblike iz naslednje klasifikacijske sheme:

Učne oblike v širšem smislu besede:- tečaj in- seminar

Učne oblike v ožjem smislu besede:- frontalna (plenarna),- skupinska,- delo v dvojicah in- delo posameznika.

Posebne oblike andragoškega dela:- konzultacije- inštrukcije,- učni krožek in- mentorsko delo.

Poglejmo značilnosti vsake oblike posebej, njene predpostavke, prednosti, pomanjkljivosti, saj je treba vse to vedeti, ko se pripravljamo na posredovanje učne snovi.

a) Učni obliki v širšem smislu besede

- Tečaj organiziramo, kadar želimo posredovati potrebno manjkajoče znanje. O njem razmišljamo, ko ni dovolj ustreznih pisnih virov ali pa bi radi nepopoln učbenik dopolnili. Navadno uporabljamo klasične metode, kot so predavanje, razlaga, razgovor, o katerih bo tekla beseda v naslednji točki tega priročnika. Skratka, tečaje izvajamo takrat, kadar moramo novo gradivo posredovati v sorazmerno kratkem času.

- Seminar pomeni prepletanje več različnih oblik dela. Andragog predpostavlja, da kandidati že imajo nekaj znanja o obravnavanem področju. Pogosto uporabljamo sodobne in bolj dinamične metode dela (diskusija, razprava). Tudi o njih bo tekla beseda v nadaljevanju. Vedeti pa je treba, da je uspešnejše organiziranje več krajših seminarjev, kot pa bolj poredki in daljši seminarji. Resnična vloga seminarja se pokaže, ko želimo učinkovito povezati učno snov z že pridobljenimi praktičnimi izkušnjami.

b) Učne oblike v ožjem smislu

- Frontalna (plenarna) oblika je oblika, pri kateri učitelj istočasno dela z vsemi udeleženci. Predpostavljamo, da obvladajo vsi enak minimum znanja, spretnosti in

16

navad. Vsem je omogočeno, da v enaki meri spoznajo učno snov. Ta didaktična oblika ima posebno veljavo, saj lahko z njo uspešno oblikujemo skupino učencev kot kolektiv.

- Skupinska oblika dela je v bistvu samostojno delo kandidatov, ki jih porazdelimo na več manjših skupin. Te delujejo kot manjši kolektivi, njihovi rezultati pa so namenjeni celotni učni skupnosti. Prednost dela v skupini je predvsem v aktivnejšem sodelovanju posameznikov, izraziteje pa se pokaže stopnjo odgovornosti za izpolnitev dobljenih nalog. Kriterij oblikovanja skupin ima posebno vlogo: skupinam lahko dodamo istovrstno ali različno delo. Tudi znotraj vsake skupine je lahko razporeditev diferencirana. Pri delu z odraslimi pa je zelo ustrezno, da skupine oblikujejo udeleženci izobraževanja. Število učencev v posameznih skupinah naj ne bo večje od pet ali šest. Priporočljivo je, da ima vsaka skupina svojega vodjo, ki skupno zastopa, skrbi za potek dela, išče dodatne informacije in pojasnila pri učenju, ostalim članom skupine pa delo razdelimo (zapisovalec, poročevalec, ilustrator itd.).

Kako poteka skupinska oblika učenja?- Običajno pričnemo na frontalni način, ko učni cilj predstavimo celotni skupini. Če je

potrebno, ta učni cilj razčlenimo v obliki problema (problemov). Takoj nato udeležence porazdelimo v skupine, določimo gradivo, pripomočke in sporočimo osnovna navodila za delo. Skupine prevzamejo nalogo, samostojno sestavijo delovni načrt, učitelj pa pomaga skupinam, ki zadenejo na težave. Ko vse končajo nalogo, sledi poročanje vsake skupine. Tako na frontalni način oblikujemo skupno poročilo o novih spoznanjih, spretnostih in navadah.

- Delo v dvojicah (v tandemu) nam uspešno omogoča, da preprečimo izoliranost udeležencev. V primerjavi z obliko dela v skupinah velja, da so odnosi v dvojicah preprostejši. Najbolje se ta oblika obnese pri reševanju nalog s tekstom, pri pripravljanju določenega besedila, pri iskanju, zbiranju in urejanju gradiva ter pripomočkov, pri izdelovanju modela, pri popravljanju strojev in naprav idr.

- Delo posameznika (individualna oblika) pomeni posamično delo doma ali v učilnici, vendar izolirano od ostalih kandidatov in brez medsebojnega delovnega razmerja. Učenec sam dela običajno z neko tekstualno nalogo, sam opazuje, eksperimentira, ugotavlja in sklepa.

c) Posebne oblike andragoškega dela

- Konzultacija je takšna oblika dela z odraslimi, ki še najbolj spominja na medsebojno svetovanje. Gre za to, da vprašanja postavlja tisti, ki ne ve, odgovarjajo pa tisti, ki vedo. Konzultacija je prilagodljiva in dinamična oblika. Interes zanjo pokažejo udeleženci sami. Vedeti pa je treba, da se morajo na konzultacijo pripraviti tudi tisti, ki bodo spraševali; če udeleženci ne razmišljajo o problemih, tudi nimajo kaj vprašati… Hkrati se mora učitelj zavedati pomena demokratičnega odnosa, sicer kandidati ne izpostavljajo svojih vprašanj, ker bi s tem pokazali, česa ne znajo.

- Inštrukcija pomeni dajanje navodil, napotkov, podatkov. Torej gre za enosmerno komunikacijo, ko si ljudje pridobijo novo znanje, ko se usposabljajo za izvajanje del. Inštrukcije so lahko razdeljene na več krajših srečanj, ko skupina ali posameznik potrebuje dodatno pomoč.

17

- Učni krožek uspešno nadomešča neposredni stik med učiteljem in izobraževalci. Delo v učnih krožkih vpliva na poglabljanje in razumevanje snovi, zlasti pospešuje medsebojne odnose. Skupno si razdelijo učno snov ter določijo časovne termine za individualno predelavo. Težnja po izenačevanju v skupini deluje kot močno motivacijsko sredstvo.

- Mentorsko delo predstavlja dolgotrajni proces medsebojnih stikov oz. načrtovano povezanih učnih epizod. V bistvu pomeni mentorstvo obliko vodenja kandidata k določenemu smotru, to pa je k samostojnemu opravljanju del in nalog. Mentorska oblika dela zahteva od mentorja, da se pripravi na posamezne učne stike z udeležencem izobraževalnega procesa. Pri tem ne izhaja le iz vsebine programa, ampak obvezno upošteva tudi kandidata, njegove prednosti in pomanjkljivosti ter druge pogoje, v katerih se izobražuje. Mentor je torej vodja, ki skrbi za naravne stike, ki so po intenzivnosti močnejši kot pri konzultacijah, saj so tudi srečanja pogostejša. Smiselno pa je, da v okviru mentorstva lahko uspešno vključuje prav konzultacija.

UČNE METODEV nobenem teoretičnem pristopu k učno vzgojnemu procesu ni toliko divergentnih stališč in razlag, kakor je na področju učnih metod. Vzrok za vse te nesporazume je v tem, da definicijo učnih metod pogosto identificiramo z mnogimi drugimi vprašanji izobraževanja, npr. z viri za znanja, obliko dela, krajem izvajanja in izobraževanja, učnimi sredstvi, stopnjami učnega procesa,..Učne metode so načini dela pri pouku. Ker pri pouku delajo učitelji (tisti, ki učijo) in učenci (tisti, ki se učijo), predavatelj in slušatelji, gasilski častniki in skupina ali enota gasilcev ima vsaka metoda dvostranski pomen tj., da se nanaša na delo obeh strani. Tisti, ki uči uporablja te metode s ciljem, da bi posredoval čim več znanja, tisti, ki se učijo pa z ciljem, da bi se čim več naučili. Učne metode so določene poti po katerih predavatelj podaja znanja slušateljem. Metoda sama za sebe ne pomeni nič, je sestavni del učno – vzgojnega procesa in je najtesneje povezana s snovjo. Vsak predavatelj pri uporabi metod zraven snovi vnaša svoj način uporabe metod. Način, kako bo uporabljal učne metode se imenuje učna tehnika. Vse skupaj pa je najtesneje povezano z individualnimi lastnostmi učitelja kot so: temperament, delovna praksa, strokovni pristop, pedagoški pristop, psihološki pristop,..

Vrste učno-vzgojnih metod:1. metoda razlage2. metoda razgovora3. metoda dela s tekstom4. metoda demonstracije5. metoda diskusije6. metoda praktičnega dela7. metoda urjenja in vaj

IZBOR METODPri izboru metod vpliva mnogo dejavnikov: npr. učna oziroma delovna vsebina. Tako bomo drugačne metode pri predstavitvi organizacijskih in zakonskih predpisov, kot pri gasilski taktiki in podobno. Pri delu z mlajšo populacijo se več uporablja metoda razgovora, demonstracije ter načela vzgojnosti in postopnosti, pri delu s starejšo populacijo pa se več

18

uporablja metoda razlage in diskusije. Na izbor metod vplivajo tudi razpoložljiva učna sredstva, značilnosti učenja in podobno. Na izbor metod v gasilski dejavnosti vplivajo tudi posebnosti gasilske dejavnosti, kot so:

1. Področje gasilske dejavnosti, ki je lahko preventivno ali operativno. Preventivno zajema normalen izbor metod, medtem, ko zahtevnost gasilske kurative zahteva posebne prijeme. V tem primeru se človek pripravlja za delo v izrednih razmerah, saj mora znanje in spretnosti uporabiti v razmerah, ko gre za ogroženost ljudi, premoženja, pomembne pa so tudi psihološke kvalitete.

2. Prostovoljnost gasilskega dela, kar zahteva večjo stopnjo vzgojnosti, motivacije in zavesti. Pri drugih oblikah izobraževanja je potreba zaradi poklica, napredovanja, ki ima materialne efekte, pri gasilski dejavnosti pa je delo povezano s humanostjo in nekaterimi drugimi vrednotami.

Ker je učni proces zapleten, celosten in dinamičen, to tudi vpliva na izbor učno – vzgojnih metod. Zapletenost te metodične plati učnega dela izvira iz množice učnih metod v vseh njihovih različicah, s čimer se poudarja potencialno veliko bogastvo metodičnih načinov dela. Učiteljeva naloga je, da spozna to bogastvo načinov dela in, da jih v učnem delu uporablja, ne da bi uporabljal in podcenjeval ene, opuščal ali precenjeval pa druge. Z uporabo zgolj verbalnih metod, bo pouk trpel zaradi verbalizma, če pa bi uporabljali le demonstracijske metode bi pouk trpek zaradi ilustraciolizma.Celotnost metodičnih pristopov se nanaša na povezovanje učno-vzgojnih metod v času učnega procesa. To povezovanje je lahko simultano glede na sinhroniziranje tj. hkratno uporabo več metod.Dinamičnost učnih metod se izraža v njihovem neprestanem izmenjavanju v vseh njihovih vrstah in variantah, vendar to izmenjavanje ne sme biti nekaj naključnega in formalnega, marveč premišljeno in smotrno, to pomeni, da je pri posamezni učni situaciji potrebno izraziti najučinkovitejšo in najbolj ekonomično učno metodo. To je hkrati tudi temeljni kriterij za izbor učnih metod. S tako njihovo premišljeno izmenjavo dosegamo potrebno dinamičnost in hkrati ekonomičnost pouka. O vsem tem pa seveda odloča učitelj, predavatelj, vaditelj oz. tisti, ki vodi učni proces.

METODA RAZLAGE

Metoda učne razlage je način dela pri pouku, ko učitelj ali predavatelj verbalno razlaga kakšne dele učne vsebine. Imenuje se tudi monološka metoda.Pri poučevanju je človek zmeraj uporabljal ustni govor, kot temeljno obliko človekovega izobraževanja. Z govorom človek izraža dejstva in posplošitve; navaja tisto, kar je bilo v preteklosti, kar se dogaja v sedanjosti in anticipira v prihodnost; razlaga procese, misli in čustva, potrebe, želje in interese. Govor omogoča človeku, da se o vsem izrazi in zato je učna razlaga najpomembnejša učna metoda. Za to metodo je značilno, da v kratkem času lahko podamo mnogo snovi, je torej zelo ekonomična. Zato uporabljamo to metodo, če ni dosti časa. Prikladna je, ko posredujemo novo gradivo s katerim slušatelji še niso dovolj seznanjeni. Ta metoda je zelo lahka za uporabo. Slabost te metode je v tem, da ni možno spremljati, kako slušatelji dojemajo, slušatelji pa so pasivni. Pridobljena znanja so običajno kratkotrajna, zato je potrebno več ponavljanja. Podajajo se tudi gotove misli, zato slušatelji ne sodelujejo. Vrsta razlage:

1. Po številu razlagalcev:1.1. z enim razlagalcem1.2. z dvema razlagalcema1.3. panel razlaga

19

2. Po naravi učnih vsebin:2.1. predavanje2.2. pripovedovanje2.3. opisovanje2.4. obrazložitev2.5. pojasnjevanje2.6. premišljevanje2.7. dokazovanje, poročanje

2.1. Predavanje:Je strogo , sistematično, zgoščeno podajanje snovi. Predavanje je bogato s splošnimi analizami. Slabost je, ker je dolgočasno, utruja ljudi, lahko zelo slabo vpliva na motivacijo ljudi. Za izbor te metode je potrebna predhodna dobra motivacija in dosežena osnovna znanja. To je delo na višjem izobraževalnem nivoju.2.2. Pripovedovanje:Je ustno razlaganje objektivnih dogodkov in subjektivnih doživljajev. Pripovedovanje je lahko obsežno in podrobno z vnašanjem čustvenih doživetij. Tu se prenaša snov čustveno, doživeto, bolj zanimivo, znanstveno popularno in podrobno. Primeri v gasilstvu: pripovedovanje o kakšnem požaru ali drugi nesreči, pripovedovanje o kakšni vaji, dosežkih tehnike, o nekem dogodku iz katerega potegnemo kakšno koristno poučitev.2.3. OpisovanjeSe uporablja po zaznavi predmeta, pojava ali podobno. Opisovanje ali destrikcija, kot oblika ustnega razlaganja se uporablja, kadar želimo z besedami izraziti različne zunanje lastnosti objektov in pojavov. To je verbalno slikanje resničnosti. Opisovati je možno vse tisto, kar s čustvi doživimo, to pa so gasilski predmeti, tehnika, slike, potek vaje. Opisovanje je najtesneje povezano s predhodnim opazovanjem.2.4. Obrazložitev:Je posebna oblika ustnega razlaganja, katero podrobneje spoznamo določene ugotovitve o številnih pojavih in objektivni stvarnosti. Z obrazložitvijo moramo obrazložiti vse tisto, kar je v zvezi z ugotovitvami nevidno in nejasno. Za obrazložitev mnogokrat navajamo določene vzroke, argumente in podobno. Obrazložitev npr. proces gorenja, vodni tlak, gašenje ob raznih situacijah in podobno. Obrazložitve se po navadi podajo po določenih vprašanjih.2.5. Pojasnjevanje:Je najvišja in hkrati najtežja oblika ustnega razlaganja, ki jo uporabljajo za razlago abstrakcij, posplošitev,…To pomeni, da pojasnjujemo pojme, pravila, principe, metode, zakone, definicije, sklepe, dokaze, odnose, norme, funkcije, misli, probleme,… da je ta metoda uspešna je predhodno potrebno dojemanje slušateljev, učencev, ki jih skozi analizo, abstrakcijo in primerjanje vodimo do razumevanja. V gasilstvu je ta metoda pogosto v rabi, saj pojasnjujemo pogosto določene nevarnosti, pravila in zakone, pojme o gorenju, požaru, nevarnih snoveh principe delovanja tehnike, dokaze za nesreče in podobno.2.6. Premišljevanje:Premišljevanje ali meditacija je glasno razglabljanje, kadar pride človek v položaj, da rešuje težaven problem, ki še zanj ni dovolj raziskan ali proučen. Tu več ljudi analizira problem, navaja hipoteze, projektira oz. glasno misli. Pri gasilskem delu se mnogokrat znajdemo v situaciji, ko glasno povezujemo znanje in izkušnje pri reševanju določenih problemov, kot so vzroki požarov in nesreč, reševanje materialnih vprašanj, motivacijskih faktorjev in podobno.

20

2.7. Dokazovanje:Se uporablja največkrat v obliki poročanja o nekem dogodku ali predmetu. Poročanje mora biti sistematično in pregledno.

Pri navedeni snovi se upošteva teoretično poznavanje oblik metode razlage, kot praktično pojasnjevanje primer za vsako od navedenih oblik. Poudarek je na praktični uporabi oblik.

METODA RAZGOVORA

Je način dela pri pouku v obliki dialoga med učiteljem in učenci, pa tudi med učenci. Tu sta v razgovoru obe strani enako vredni s tem, da učitelj vodi in usmerja razgovor. Ta metoda ima dva sestavna dela:1. Vprašanje2. Odgovor

Vprašanje: Je tisti del verbalne komunikacije s katerim se človek obrača na drugega človeka, z željo, da bi z odgovorom dobil zahtevano informacijo. Vendar pri izboru vprašanj ta metoda zahteva ustrezni pristop saj so vsa vprašanja lahko:

- alternativna- indirektna- enoznačna, mnogoznačna- zvijačna- kategorična- pomožna- razvojna in podobno

Odgovor:Je druga strukturna komponenta razgovora. Po vrsti vprašanj se razlikuje tudi vrsta odgovorov, zato imamo tudi rek: »Kakšno vprašanje, takšen odgovor!« Odgovor je tudi odvisen od poznavanja vsebine , na katero se nanaša vprašanje, kot tudi na sposobnost verbalnega izražanja.Razgovorna metoda je zelo uporabna, še posebej pri delu z mladimi, ker aktivira dejavnost mladih, slušateljev. Slušatelji so enakopravni, kritični in znanja so trajnejša. Je pa manj sistematična in manj ekonomična. Je primerna, če so dosežena zadostna predhodna znanja. Oblike razgovorne metode:

- katehetična oblika- prosta oblika- konzultacija – v tem primeru učenci oz. slušatelji sprašujejo in učitelj odgovarja. Za to

metodo se morata pripraviti obe strani.

METODA DELA S TEKSTOM

Pri izobraževalnem procesu se srečujemo s številnimi vrstami tekstov, v učbenikih, priročnikih, delovnih zapisih, poročilih, referatih, člankih, zbornikih,…Pri delu z mladimi je ta metoda neobhodna, vse pogosteje pa se uporablja pri delu s starejšo populacijo. Glede na to kdo dela s tekstom razlikujemo:

1. delo učitelja s tekstom

21

2. delo učencev s tekstom3. delo učitelja in učencev s tekstom

Prednosti te metode:- velika preciznost; bogati besedni zaklad in verbalno izražanje- sistematičnost; aktivnost učenca, ki lahko kontrolira, kako je dojel snov;- preglednost učenja,

Pomanjkljivost te metode:- ni dinamična;- fizično in psihično utruja učence- ni priporočljiva pretirana uporaba

V gasilstvu se ta metoda uspešno rabi pri teoretični pripravi na vaje, pri pripravi na sojenje na tekmovanjih, večino vsebin pri delu krožkov in podobno.

METODA DEMONSTRACIJE

Demonstracija (lat. Demonstratore – pokazati) je kazanje pri pouku. Kažemo vse tisto, kar je mogoče perceptivno doživeti. Zato je ta metoda najtesneje povezana z materialno – tehnično platjo izobraževanja. Ker z uporabo metode demonstracije perceptivno zajemamo določene dele objektivne stvarnosti, saj poudarja opazovanje kot temelj spoznavanja.

Vrste demonstracij:1. demonstracija statičnih predmetov:- uporaba izvirne materije (aparati, maske,..)- uporaba modelov, maket, presekov,…- uporaba slik, fotografij, demonstracij,- uporaba diapozitivov in epiprojekcij,- uporaba filmov2. Demonstracija dinamičnih pojavov:- uporaba shem, grafikonov, skic in podobno;- izvedba poizkusov (uporaba gasilnega aparata, hidranta,…)- uporaba slikovnega materiala, ki zajema dinamiko;- obiski vaj, akcij,- uporaba eksperimentov3. Demonstracija aktivnosti:- slikovni prikaz- demonstracija gibov in dejanj (npr. pri vaji)

z to metodo dosežemo, da si slušatelji pridobijo ustrezna znanja o stvarnosti, pri gasilstvu je to največkrat v primeru vaj in operativnih akcij. Ta metoda je najtesneje povezana z verbalnimi metodami, saj se pri mnogih demonstracijah ustrezni učinek doseže šele z ustrezno razlago. Pri demonstriranju predmetov se pridobi ustrezno donos do predmetne stvarnosti, s pomočjo maket, s pomočjo prerezov se lahko vidi tudi notranjost predmeta, pri slikovnem gradivu je važna ustrezna napoved snovi, pri večini demonstracij pa približamo procese, ki so krajevno in časovno ter psihološko precej oddaljeni.

22

METODA DISKUSIJE

Je konfrontacija mnenj in stališč o določenih učnih vprašanjih in problemih med učiteljem – predavateljem in učencem – slušateljem. Rešitve lahko dajeta obe strani, za končno odločitev pa se izberejo rešitve, ki imajo več dokazov. Ta metoda je manj ekonomična od drugih metod. V diskusiji morajo biti ustrezno oblikovana tudi pravila, da lahko govore le tisti, ki ima kaj novega k pojasnitvi problema. Prav tako se diskusija ne sme oddaljevati od reševanja problema. Pri diskusiji se mora upoštevati sogovornike. Diskusija je primerna v seminarski obliki dela, ko z izmenjavo izkušenj in mnenj pridemo do določenih rešitev.

METODA PRAKTIČNEGA DELA

Praktično delo je aktiven odnos človeka do materije in narave sploh, da bi jo spreminjal. Za uporabo te metode morajo biti izpolnjeni določeni materialno – tehnični pogoji. V upoštev pride npr. pri demonstraciji gorenja in gašenja.

METODA URJENJA IN VAJ

Z vsemi dosedanjimi metodami se realizira le del izobraževalnih nalog pouka, v glavnem le pridobivanje znanja. Za gasilsko dejavnost je značilno zraven potrebnega znanja tudi oblikovati veščine in si pridobiti navade, kar pa sodi k funkcionalni nalogi pouka tj. razvijanje delovnih sposobnosti na področju požarne operative.Brez dvoma si je znanje nujno potrebno pridobiti pred razvijanjem delovnih sposobnosti, ker je znanje podlaga za sposobnosti. Pridobivanje sposobnosti je najtesneje povezano z vajami oz. urejnjem. Tako kot ljudje v različnih poklicih pridobivajo svoje delovne sposobnosti v dolgotrajnih vajah je ta naloga istovetna z gasilsko kurativo. Vsaka vaja je povezana s procesom urjenja, ki običajno traje skozi daljše časovno obdobje. Proces urjenja ima tri faze:

1. seznanitev s ciljem (uvod in motivacija)2. demonstracija dejavnosti z metodo demonstracije3. organizirano ponavljanje dejavnosti, kar zajema plansko ponavljanje gibov in dejanj.

sledi ponovna razlaga, dopolnitve, prikaz, pojasnjevanje in vse se ponavlja tako dolgo, da se dosežejo ustrezne spretnosti.

Urjenje je zelo kompleksna dejavnost, ki zajema hkratno aktivnost na večjih področjih, kot so: - urjenje v razmišljanju, da se misel prenese v postopke;- urjenje v izražanju, da se zagotovi ustreznost poveljevanja;- motorično – praktično urjenje v uporabi tehnike in opreme;- psihofizično urjenje v prilagajanju na stanje;- kondicijsko urjenje, za pridobivanje časovnih spretnosti

Po načinu vodenja je urjenje:- urjenje posameznika s samokontrolo;- urjenje posameznika s pomočjo vaditelja;- urjenje skupine z enim vaditeljem;- urjenje skupine z več vaditelji.

Urjenje je po obsegu lahko:- segmentalno, ko se vadi le eno dejanje;

23

- celostno, ko se vadi cela vaja.

Najboljši rezultati se dosežejo, če je postopek urjenja naslednji:1. dobra teoretična priprava;2. individualno urjenje segmentov;3. kolektivno urjenje s kolektivnim vodenjem;4. popravljanje napak.

MATERIALNO – TEHNIČNA OSNOVA POUKAV tistem delu priročnika, ki obravnava osnovna izhodišča vsakega poučevanja, smo poudarili pomen nazornosti pri pouku. Vse, kar spoznamo tudi po vizuelni poti, si veliko hitreje in veliko trajneje zapomnimo. Na čelu nazornosti gradimo tudi metodo kazanja (demonstracije), ki ji dajemo posebno mesto v didaktiki. Skratka, sodoben učitelj, inštruktor si prizadeva, da v učni proces vključi tista učna sredstva, ki ustrezajo didaktičnim zahtevam pouka.Govorimo o učilih in učnih sredstvih, ki jih andragog uporablja pri svojem delu. Učila so tista, ki so izdelana in namenjena izključno za uporabo pri poučevanju. Gre za različne modele strojev in naprav, objektov, makete, slike, skice, diapozitive, filme in video posnetke, ki jih kupimo ali izdelamo sami, da bi z njimi obogatili posredovanje učnega gradiva ter tako učinkovito dvignili kvaliteto poučevanja. Sodoben pouk zahteva učno (izobraževalno) tehnologijo, ki omogoča tehnično izvedbo metode kazanja oz. demonstracije. Mnogi dosedanji izumi neposredno vplivajo tudi na razvoj učnih sredstev. Tako je npr. razvoj video tehnike omogočil, da s pomočjo VHS kamere, video rekorderja in monitorja udejanimo zelo učinkovit vzgojno izobraževalni proces. V osnovi ločimo naslednja učna sredstva:- vizualna,- auditivna ter- audiovizualna sredstva.a) Z vizualnimi sredstvi učinkujemo le na vidno sprejemanje podatkov. To so predvsem različni naravni predmeti, modeli, stenske slike, diapozitivi, diafilmi ter prosojnice. Prav prosojnice (folije) so tisto zelo preprosto sredstvo, ki ga danes predavatelji pogosto uporabljajo. Omogočajo nam, da na relativno enostaven, hiter in poceni način popestrimo in obogatimo učni proces. Učitelj si prosojnice pripravi v naprej in tako poskrbi, da izloči vse nebistveno, poskrbi za prikaz in sistematičnost vsebine, ki jo vsako gradivo ima. Hkrati se izogne zamudnemu pisanju na tablo, prihranjeni čas pa porabi za boljšo komunikacijo z udeleženci izobraževanja. Z ustrezno komunikacijo oz. s skladnim polaganjem prosojnic druge za drugo lahko ustvarimo dodatne učinke oziroma izseke iz procesa. b) Auditivna sredstva nam omogočajo, da s pomočjo nosilcev zvoka čim bolj avtentično posredujemo in prenesemo zvočno podobo nekega predmeta, pojava, procesa. Najpogostejša taka sredstva so posnetki na traku 8audio kaseta, magnetofonski trak), gramofonski ali laserski plošči, ali pa uporabimo posnetek radijske oddaje. Kot za vsa učna sredstva , tudi za auditivna velja, da morajo posredovati bistvo nekega pojava, procesa, dogodka. Posebej pomembna je kvaliteta posnetka, saj bi dodaten zvok, glas, šum po nepotrebne zavajal poslušalca.

c) Audiovizuelna sredstva so glede na uporabnost v učnem procesu najučinkovitejša, saj delujejo hkrati na vid in sluh. Posebna ugodnost sodobnih učnih sredstev je tudi v dejstvu, da lahko njihovo uporabo večkrat ponovimo. Sicer pa smo o izjemni učinkovitosti filma in video posnetka že spregovorili, ko smo predstavili metodo kazanja. Na tem mestu naj le poudarimo,

24

da mora najvišja kvaliteta posnetkov veljati kot osnovni pogoj za njihovo uporabo v učnem procesu.Tudi sicer mora veljati, da je v vsakem učno vzgojnem procesu treba poskrbeti za najvišjo kvaliteto organizacije, kadrov in tudi opreme učilnice. Prav tako mora prostor delovati na odrasle udeležence čim manj »šolsko« (razporeditev miz in stolov v obliki črk O, U, L ali V), stenske obloge v učnem prostoru morajo omogočati najrazličnejše možnosti demonstracije oziroma projekcije. S tem se tudi izognemo dominantnemu položaju učiteljeve mize pa tudi središčni lokaciji šolske table s kredo. Poleg tega mora vsak sodoben učni prostor imeti grafoskop, diaprojektor, video monitor, video rekorder, ustrezno razmestitev vtičnic, projekcijske stene oziroma podlage ter možnost zatemnitve. Danes je seveda v opremo učilnice pogosto vključen računalnik tipa PC z vso dodatno strojno opremo. Razumljivo je, da lahko večina od naštetega velja za več učilnic, saj v praksi ne uporabljamo vseh sredstev hkrati v vseh prostorih. Učiteljem in inštruktorjem pa je treba omogočiti dostop do potrebnega materiala (papir, prosojnice idr.) in sredstev (knjige, kasete idr.).Kaj so učila in kaj učni pripomočki?

1. UČILA: so predmeti o katerih se učimo npr.: gasilski aparat, trojak, gasilska cev in podobno.

2. UČNI PRIPOMOČKI: so sredstva, ki jih rabimo pri demonstracijski metodi pouka. Na primer: grafoskop, episkop, kinoaparature, video, kreda, tabla in podobno.

Nekoč se tehničnim pripomočkom pri pouku ni dajala posebna pozornost, dane pa so vse važnejši zaradi:- skrajšanja št, ur pouka;- časovnega in krajevnega približanja neke vsebine;- prikazovanja procesa ali akcije;- nazornosti.

Uspešnost pouka je z uporabo učnih pripomočkov in učil: Znanje po 3. urah zanje po 3. dnehGovor 25-70% 10%Učila in učni pripomočki 70% 20%Govor in učni pripomočki 85% 65%

Pri uporabi učil in učnih pripomočkov se lažje spremlja pouk in omogoči se postopen razvoj mišljenja. Da bo učilo in učni pripomoček učinkovito mora imeti določene lastnosti.

1. mora biti varno in originalno;2. da čim boljše predstavi pojme in predmete;3. prilagojeno mora biti skupini slušateljev, da jih privlači;4. mora biti estecko in zgledno, da privlači.

Vrste učil in učnih pripomočkov:1. Po uporabnikih: rabi jih lahko učitelj, učenec, vsi ki sodelujejo pri izobraževalnem

procesu.2. Po čutilih: vozielna, avditivna in avdiovizuelna.3. po izvoru: naravna in umetna4. po načinu uporabe: demonstracijska, za neposredno uporabo učencev.

Vrste učnih pripomočkov:1. grafoskop2. episkop3. video, TV4. diaprojektor

25

5. kinoaparati6. naprave za zvočno projeciranje7. tabla in kreda.

Grafična in tekstualna sredstva:- karte, načrti, plani- literatura- sheme- skice- grafikoni, diagrami

predmeti s pomočjo katerih se izvaja pouk učna sredstva:1. gasilska tehnika: (aparati, cevi, motorne brizgalne,…)2. sredstva za imitacijo: (naprave za dimljenje, imitacijo gorenja in podobno)3. zvočni posnetki: (imitacija siren)4. modeli aparatov v prerezu in podobno5. makete z povečano ali pomanjšano sliko objektA6. mulaže za pouk RBK in prvo pomoč.

PRIPRAVE NA POUK

Vsebinska priprava

Organizacijska priprava

Učno vzgojni proces je zelo zahtevna dejavnost, ki je odvisna od načina in kakovosti predavateljeve priprave.Malo poklicev je pri katerih bi bila priprav za delo tako pomembna kot pri učenju. Priprave so potrebne tem bolj, če predavatelj dela pred veliko skupino učencev – slušateljev z različni individualnostmi, ki jih mora izobraževati in oblikovati v osebnosti. Oblikovati osebnost pa je zelo zahtevno in delikatno, bistveno težje od oblikovanja mrtve materije. Učno – vzgojno delo zahteva, da tisti, ki se temu posveti, mora zraven neposrednega dela s skupino ali posameznikom, opraviti še obsežne priprave.Najprej je treba razčleniti učno vsebino (načrt, program). Skrbna in konkretna priprava učitelja pomeni osnovno izhodišče za uspeh učnega procesa. Udeležencem izobraževanja izberemo tista dela in naloge, ki jih morajo in ko so jih sposobni sprejeti. Gre torej za ustrezno mero prilagajanja učni skupini. V glavnem gre za to, da mora posredovalec (učitelj, inštruktor) znati jasno in uporabno – operativno določiti cilje, ki jih želi s skupino doseči. Z drugimi besedami to pomeni, da se mora vodja programa v celoti zavedati, kaj konkretno bodo udeleženci pridobili, ko se bo učni proces zaključil. Na osnovi tako zasnovanih ciljev učitelj izdela vsebinsko in metodično sliko učnega procesa. Izkušen učitelj ta proces lahko opravi v mislih, začetniku pa je potrebna pisna priprava, ki zagotavlja načrtnost, hkrati pa daje občutek samostojnosti. - Naslednja preglednica nam nazorno ponuja izbor nižjih (manj zahtevnih, lažje dosegljivih) operativnih ciljev in višjih (zahtevnejših, težje dosegljivih) ciljev. Razporejeni so v tri sklope glede na področje močnejšega učinkovanja.

I. Vsebinska priprava:

26

Zajema najmanj eno stopnjo širše osnovno znanje in pripravo, za delo z učenci – slušatelji, kot ga zahteva program. Priprava sodi k normalnemu delu vsakega predavatelja, saj mu omogoča, da si uredi znanje v takšno obliko, ki se bo kar najbolj približala zahtevam skupine.

II. Organizacijska priprava:Zajema pripravo prostora, učil in učnih pripomočkov, ter lastno tekstualno pripravo. Pouk je zelo zapletena in odgovorna dejavnost , katere uspehi in neuspehi se ne vidijo takoj. Kvaliteta pouka je prvenstveno odvisna od predavatelja, ki se mora pripraviti na pouk, ki vodi pouk po predhodni pripravi in vrednoti delo pouka.

Priprave na učno – vzgojni proces v celoti zajemajo:1. strokovno pripravo2. metodično pripravo3. materialno, organizacijsko – tehnično pripravo4. pripravo udeležencev5. podrobno učno pripravo

Strokovna priprava:Zajema poglabljanje znanja predavatelja – učitelja, ki mora znanja poglabljati in aktualizirati. Slediti mora novostim, vnašati mora izkušnje in tako dopolnjevati tematiko. Učitelj – predavatelj si mora vedno zagotavljati dovolj veliko širino strokovnih znanj.

Metodična priprava:Za vsako temo in učno uro se mora pripraviti testna priprava. Pri tem je potrebno razdeliti učno snov in narediti aktualizacijo učen ure. Hkrati je potrebno snov pripraviti tako, da se lahko izloči bistvo od ne-bistva. V vsebini je potrebno poiskati vzgojne in motivacijske smotre, predvideti učne oblike, določiti učne metode, vključiti uporabo učil in učnih pripomočkov,…Celotno učno vsebino moramo zaradi obsežnosti razdeliti na vsebinsko zaokrožene učne enote. Te potem posredujemo v načrtovanem času (ena ura, več ur, večkrat po več ur), tako da posamezno učno enoto delimo v logično povezano verigo učnih korakov (osnovna sestavina učnega procesa). Pretežni del časa je namenjen obravnavi. Za to etapo je značilno, da poteka po specifičnih zakonitostih, ki jih narekuje posamezno predmetno področje (specialne metodike): uspeh je namreč odvisen od ustrezno izbranih učnih oblik in metod, vendar o tem več v nadaljevanju tega priročnika. Za sedaj le toliko, da sodobni učni proces pomeni kar se da aktivno vključevanje udeležencev (delo v skupini, v dvojicah, individualno delo).Uporaba poteka v reševanju nalog, ob reševanju niza vaj, urjenju spretnosti in navad. Ob tem gre za vztrajno premagovanje telesnih in duševnih naporov, učitelj pa jih spretno zmanjšuje, če uporabo gradi na predhodnih znanjih, ki jih udeleženci izobraževanj že imajo. Pomen upoštevanja praktičnih in drugih izkušenj smo utemeljili že v predhodnem delu tega priročnika. V tej etapi si učenci utrjujejo voljo, razvijajo čut za natančnost, samokritičnost, oblikujejo samozavest, ki je izjemnega pomena za kasnejšo samostojno uporabo znanj, spretnosti in navad.Preverjanje uspešnosti je pravzaprav iskanje povratnih informacij o kakovosti in količini usvojenih ciljev. Ni nujno, da se odločimo za klasično obliko »šolskega« spraševanja in preverjanja; še posebej za odrasle udeležence je ustrezneje, da organiziramo učenčevo aktivnost in jo nadzorujemo. To še posebej velja, ko želimo preveriti gibalno (motorično) usposobljenost, toda tudi teoretično znanje lahko preverimo ob skupinski razpravi, oziroma v spretno vodenem dialogu.

27

Pisna priprav predavatelja:Pisno pripravljanje na poučevanje kaže na sistematičen pristop dela v učno vzgojnem procesu. Učitelju, , predavatelju, inštruktorju pisna priprava daje občutek večje samozavesti, ki je zelo potrebna za suvereno nastopanje pred udeleženci izobraževanja. To velja tudi za poučevanje odraslih. Če se na posredovanje znanj, spretnosti in navad ne pripravimo, je razumljivo, da bodo rezultati slabši. S pisno pripravo je pravzaprav mogoče v naprej opredeliti bistvo snovi, ključne točke in najpomembnejše faze. S pripravo pravočasno predvidimo potreben material za pouk, učna sredstva, pravočasno poskrbimo za varnost in predvidimo oziroma odstranimo morebitne motnje in zavore v procesu pouka. Iz vsega povedanega sledi, da pisne priprave dejansko omogočajo racionalnejšo porabo časa, energije in sredstev. Preden si ogledamo primer ogrodja za pripravo, je treba priznati, da bo učitelj z veliko prakse potreboval zelo kratek zapis, ki bo podoben opornim točkam, dispoziciji, izvlečku ključnih misli. Tisti, ki si šele pridobiva izkušnje na področju vodenja učno vzgojnega procesa, bo seveda temeljitejši in podrobnejši, saj mu bo prav to dajalo več samozavesti pri nastopanju. Vsekakor pa mora biti pisna priprava kar najbolj pregledna, sistematična, logična in s tem tudi bolj uporabna. Če rečemo, da ima priprava uporabno vrednost, je razumljivo da bomo vanjo zapisovali kratke opombe po realizaciji. Takšni zapisi nam koristijo pri delu s sledečimi skupinami učencev. Priprava ne pomeni nekaj dokončnega; pripravo spreminjamo glede na povratne informacije, glede na nove pogoje dela in glede na strukturo drugih skupin izobražencev. Pisna priprava zajema:

- Naslov učne enote- Tip delovne ure- Nakazan izobraževalni in vzgojno – motivacijski cilj- Struktura ali potek učne ure- Zgoščena skica učne vsebine- Učne oblike- Glavne učne metode- Najvažnejša učna učila in kje se bodo uporabila- Opombe.

Materialno – organizacijska priprava:So odvisne od delovne snovi, izberejo in funkcionalno se pripravijo učila in učni pripomočki.

Priprava udeležencev:Da si pripravijo udeleženci gradiva, literaturo, da sprejmejo delovne zadolžitve in razne druge naloge v zvezi z popolnim aktiviranjem udeležencev.

NAČELA PRI IZVAJANJU STROKOVNEGA USPOSABLJANJA

Vsak človek mora pri delu upoštevati določena načela, kar je predpogoj, da uspešno dela.Ni področja človekovega dela, pri katerem ne bi bilo potrebno upoštevati prav nobenih taktičnih načel. Velja pravilo, kolikor bolj je zapleteno in zahtevnejše človekovo delo, toliko več možnosti načel obstaja.Načela so vodila, pravila ali zahteve, ki jih moramo upoštevati pri delu.Vrste načel:

1. načelo zavestne dejavnosti2. načelo postopnosti in sistematičnosti;

28

3. načelo nazornosti in abstraktnosti;4. načelo individualizacije in socializacije;5. načelo povezanosti teorije s prakso;6. načelo trajnosti znanja, spretnosti in navad;7. načelo aktivnosti in razvojnosti;8. načelo diferenciacije in integracije;9. načelo primernosti in akceleracije;10. načelo racionalizacije in ekonomičnosti;11. načelo historičnosti in sodobnosti.

Preprosto gre za pedagoške in andragoške zakonitosti, ki so podprte z izsledki sorodnih ved (psihologija, sociologija, filozofija) ter prepletena z družbenimi zakonitostmi. Upoštevanje teh splošnih smernic predpostavlja uspešno vzgojno izobraževalno delo, saj na njihovi osnovi poteka celoten izobraževalni ciklus od načrtovanja, izvajanja do preverjanja. Te smernice (načela, principi) imajo najpomembnejše izhodišče v vzgojno izobraževalni praksi.

a) Načelo zavestne dejavnostiUčni proces moramo zasnovati tako, da udeleženci sodelujejo v njem zavestno in aktivno. Posredovano gradivo morajo sprejemati z razumevanjem in predvsem čutiti smisel učenja. Spoznati morajo uporabnost in pomen pridobljenega znanja ter koristnost lastnega dela. Aktivnost udeležencev je odvisna predvsem od izbire ustreznih metod in oblik dela. Te morajo biti take, da udeleženec izobraževalnega procesa postane samostojen osebek in ne le pasiven poslušalec oziroma sprejemnik informacij. Podatke mora znati poiskati sam, jih pravilno izbrati ter uporabiti za nastanek novega spoznanja.

b) Načelo postopnosti in sistematičnostiPedagoško-andragoško delo vodimo tako, da udeleženci procesa prihajajo do novih spoznanj postopno in na sistematičen način. Predhodno sistematično oblikujemo učno vsebino, udeležence pa vodimo po premišljeno zastavljenih učnih korakih. Ob tem mislimo na upoštevanje znanih didaktičnih gesel:

- od lažjega k težjemu,- od bližnjega k daljnemu,- od znanega k neznanemu,- od konkretnega k abstraktnemu.

c) Načelo dostopnosti in nazornostiIzvajalec izobraževalnega procesa (učitelj, predavatelj, inštruktor) poskrbi, da je njegov postopek razumljiv, jasen, konkreten, dostopen. V posredovanje in pridobivanje znaj ter spretnosti morajo biti vključene dostopna razlaga, primerne naloge in vaje ter ustrezne zahteve. Zlasti smo pozorni na rabo tujk in strokovnih izrazov. Za doseganje dostopnosti je izrednega pomena nazornost; vse, kar je mogoče, udeležencem učnega procesa tudi pokažemo: opazujemo stroje, naprave, materiale, ponazarjamo gibe in postopke, kažemo slike, skice, predvajamo zvočne in vidne zapise (avdio-vizuelni učinki). Star kitajski pregovor pravi, da je ena slika več vredna kot tisoč besed…

č) Načelo individualizacije in diferenciacijePraktiki, ki so v učnem procesu spoznali že veliko skupin izobražencev, bodo gotovo potrdili, kako se učne skupine (oddelki) med seboj razlikujejo. Načelo individualizacije in diferenciacije zato zahteva, da upoštevamo posebnosti posamezne skupine in jih tudi razvijamo. Enako velja tudi za posameznike v učni skupini: spodbujamo razvoj vsakega

29

posameznika in mu tako omogočamo, da uresničuje svoje interese in sposobnosti. Naloga nosilca izobraževalnega procesa je torej, da natančno spoznava posebnost skupine in posameznikov v njej.

d) Načelo povezanosti teorije s praksoV prvem delu tega priročnika smo na več mestih poudarili poseben pomen, ki ga ima za izobraževanje odraslih povezovanje teorije s prakso. Dejansko gre za osnovno načelo, ki ga moramo upoštevati učitelji oziroma andragogi: učni proces mora biti na vsakem koraku prepleten z praktičnim delom, teoretična spoznanja z njihovo praktično uporabo v življenju. Učenje za prakso je geslo tega načela.

e) Načelo trajnosti znanja, spretnosti in navadUčiteljeva (predavateljeva, inštruktorjeva) skrb za trajnost znanja mora biti vgrajena v učni proces. Misliti moramo na to, da bodo udeleženci izobraževanja ne le spoznali nove spretnosti, ampak, da bodo tudi del njih. Navade pa človek utrdi samo z lastnim aktivnim delom, z učinkovitimi vajami, ponavljanjem in utrjevanjem. Ob tem ima seveda sprotno preverjanje uspešnosti nenadomestljivo vlogo. To je hkrati najboljša pot, da bodo udeleženci izobraževanja motivirani za nadaljnje nenehno (permanentno) izobraževanje v znanju in spretnostih.

MOTIVACIJA IN IZOBRAŽEVANJE

a) Kaj je motivacija?Preden se lotimo predstavitve učnega procesa, moramo podrobneje spregovoriti o motivaciji, ki ima v procesu učenja izjemen pomen. Voljo, hotenje, želje danes psihologija ne obravnava več ločeno od motivacije: ko govorimo o motivaciji, vključujemo tudi ostale pojme. Nasploh pripisujemo velik pomen vlogi, ki jo imajo v učnem procesu motivi.Motivacijo razumemo kot proces, ki usmerja akcijo k določenim ciljem. Gre tako za vključevanje čustev kot tudi razuma. Teorija motivacije po Maslowu nas uči, da se v človeku od časa do časa pojavljajo primanjkljaji, kar povzroči, da človek čuti v sebi določeno napetost zaradi nezadovoljene potrebe. V tem je razlog, da človek sproži akcijo, ki jo usmeri proti cilju, ta pa ni nič drugega kot zadovoljena potreba, in napetost je odpravljena.

AKCIJA delovanje NAPETOST motivaPRIMANJKLJAJNezadovoljena potreba ZADOVOLJENA POTREBA

Pomembno je vedeti, da potrebe pomenijo dražljaje, ki v človeku sprožajo najrazličnejše motive vseh stopenj. Osnovne potrebe nakazujejo primarne (prirojene) motive, kot so potrebe po hrani. Šele, ko so zadovoljene te potrebe se lahko pojavijo sekundarne potrebe in z njimi sekundarni (pridobljeni) motivi.Na področju učenja in izobraževanja nas posebej zanimajo socialni motivi, ki so večinoma pridobljeni:

30

- motiv oz. težnja po prisotnosti drugih ljudi,- motiv osebne varnosti,- motiv borbenosti, - motiv uveljavitve,- motiv oz. težnja po premoči nad drugimi,- motiv samopotrjevanja,- motiv oz. težnja po čustvenem navezovanju na druge ljudi,- motiv dosežka: človek vlaga napor, da uresniči lastne vrednote in sposobnosti.

Že bežen pogled na omenjene motive daje jasno vedeti, da so vsi bolj ali manj tesno povezani z izobraževanjem. Ko si človek pridobi določeno novo potrebo, ga prav ta sili v iskanje novih znanj, v več učenja. Če človek izhaja iz okolja, kjer izobrazbo podcenjujejo, je le malo verjetno, da bi potrebo po znanju postavljal na prvo mesto.

b) Motivacija v posameznih etapah učenjaZnano je, da je pozabljanje kot obvezni spremljevalec učenja v tesni zvezi z močjo motiviranosti za učenje. »Okoliščine, v katerih neko novo spoznanje sprejemamo, določajo nato, kako hitro bo nastopil proces pozabljanja naučene snovi…« (Ana Kranjc: Motivacija za izobraževanje, str. 84)Zlasti pri odraslih močno vpliva na pomnitev namen, zavestna želja, da nekaj obvladamo. Gre torej za večjo vlogo t.i. notranjih motivov v primerjavi z zunanjimi motivi, kot so ocena, pohvala ipd. Seveda pa na proces pozabljanja poleg motivacije vplivajo tudi vrsta učne snovi, metode in oblike učenja, organizacija učenja in odmorov. Posebej moramo biti pozorni na fenomen nove učne snovi, ki je preveč podobna pravkar naučeni, a še ne dovolj utrjeni; pozabljanje je v takih primerih zelo pogosto.V samem učnem procesu ločimo šest etap.- V prvi do udeležencev prihajajo posamezni vplivi, vendar jih zavestno ne dojemajo: udeleženci poslušajo, a ne zaslišijo.- V drugi etapi zaznavajo dražljaje že zavestno, ker je njihova pozornost usmerjena.- Za tretjo etapo je značilna želja, da bi učno snov razumeli in obvladali: med podatki iščejo povezave.- Četrta etapa je etapa ponavljanja in vaj, saj je znano, da razumevanje snovi še ne predstavlja osvojenosti znanja. Na tej stopnji postane motivacija metodično pomembna, saj vpliva na ustrezni izbor metod in oblik dela.- Peta etapa pomeni pripravljanje na reprodukcijo učne snovi samemu sebi ali pred drugimi. Če so rezultati reprodukcije vidni, je ta uspeh dodaten motiv za nadaljnje učenje.- Zadnja stopnja predstavlja uporabo naučenega v praksi, ko se izobraževanje poveže z konkretno situacijo, z življenjem, v tem pa je tudi bistveni motiv učenja. Andragoška praksa poudarja prav to merilo – uporabo pridobljenega znanja – kot merilo ocenjevanja uspešnosti izobraževanja odraslih.

c) Kako motivacija vpliva na uspešnost učenja?Nemotivirani učenci imajo malo možnosti, da bi vztrajali do konca izobraževalnega programa, kar še posebej velja na področju izobraževanja odraslih. Odrasli lahko pravzaprav vsak trenutek zapustijo izobraževanje, oziroma šolo; seminar, tečaj obiskujejo toliko časa, dokler so motivirani. To še posebej velja za vse oblike samoizobraževanja: učenje po tej poti zahteva več naporov, zato je potrebna večja motiviranost. »Pri samostojnem učenju učenec opravi vse faze učnega procesa sam ali z minimalno podporo drugih ljudi.« (Ana Kranjc: Motivacija za izobraževanje, DE, Ljubljana, 1982, str. 93) Vedoželjnost ostaja osnovni predpogoj za oblike samoizobraževanja.

31

Ugotovljeno je, da motivacija v procesu izobraževanja naravno upada. Angažiranost učencev in s tem njihovo motivacijo pa uspešno dvigamo, če udeležence izobraževanja aktivno vključimo v etape andragoškega ciklusa; le-te so naslednje:

- oblikovanje ciljev,- načrtovanje in organiziranje izobraževanja,- pridobivanje znaj in spretnosti ter- vrednotenje izobraževanja (samoocenjevanje).

Izobraževalni ciklus doseže namen šele takrat, ko je pridobljeno znanje operativno, oziroma ga znamo uporabiti pri novih in samostojnih zadolžitvah.Posebej zanimiv je vpliv, ki ga imata na izobraževanje človekova sposobnost in njegova motivacija. Oba dejavnika učinkujeta vzajemno: pri manjši sposobnosti je za dosego enakega uspeha potrebna večja motivacija. Upravičeno domnevamo, da učenci, ki imajo najboljše ocene, niso vedno najbolj bistri: v nadaljnje izobraževanje se ne vključijo vsi najbolj nadarjeni, ker so nizko motivirani.

č) Kako dvignemo motivacijo?Na splošno povemo, da so odrasli bolj motivirani za učenje kot otroci in mladina. Odrasli svoje učenje lahko povezujejo z lastno prakso in tako učitelj lažje uporablja aktivne metode poučevanja. »Učenje odraslega dobi hitro svoj smisel in motivacija poskoči… Pred očmi ima navadno konkretne cilje, ki jih bo v izobraževanju dosegel.« (Ana Kranjc: Motivacija izobraževanja, str. 162)Res je, da je motivacija pri odraslih stabilna; pod vplivi različnih dejavnikov neprestano raste oziroma pada. Posebnega pomena so stališča in pogledi, ki jih do izobraževanja izkazujejo neposredni sodelavci, vodilna struktura, zakonski partner, prijatelj, skratka osebe, ki jih udeleženec izobraževanja ceni, spoštuje. To je torej zelo široko področje, ki ga moramo poznati in ustrezno izkoristiti, ko želimo dvigniti oz. vzdrževati ustrezni nivo motivacije pri odraslih.Na tem mestu ne smemo prezreti pomembnosti dejstva, ki se ga vse premalo zavedamo: odrasli pogosto ne poznajo ustreznih učnih tehnik. Najprej je torej treba pridobiti take učne navade, s katerimi bodo udeleženci izobraževanja doživeli uspeh, to pa bo vplivalo na krepitev motivacije za nadaljnje učenje. (Ko govorimo o učnih tehnikah, mislimo na samostojno uporabljanje pisnega gradiva, sposobnost izločanja bistva, tehniko preverjanja lastnega znanja, pisno sporočanje.)Pri ohranjanju motivacije na ustreznem nivoju igra pomembno vlogo tudi sporočanje povratnih informacij oziroma seznanjanje z doseženimi rezultati izobraževanja. Velja pravilo, da niso učinkovita niti prepogosta sporočila niti premalo pogosta. Sicer pa imajo udeleženci izobraževanja možnost dobiti povratne informacije o svoji usposobljenosti neposredno v praksi, kar ima za odrasle posebno težo. Na ta način si sproti dokazujejo, kaj znajo in kako se uveljavljajo.Organizatorji in izvajalci izobraževanja nujno morajo poznati dejavnike, ki slabijo oziroma krepijo pripravljenost za izobraževanje odraslih. Poglejmo nekaj najočitnejših pogledov.

- Objektivni zaviralni faktorji so: preobremenjenost z drugimi obveznostmi, visoki finančni stroški, geografska oddaljenost, slab odnos okolja do izobraževanja,…

- Med ovirami za uspešno izobraževanje so seveda tudi osebni razlogi: nizka samozavest, daljši premor v izobraževanju, nepoznavanje uspešnih načinov učenja, neugodna doživetja prejšnjega izobraževanja,…

Če povežemo zgoraj naštete faktorje, lahko sklenemo, da morajo andragogi, ko se lotevajo izobraževanja odraslih, skrbeti za naslednje:

- poskrbeti za prijeten in oseben odnos učitelja do učencev;- oblikovati ustrezne vsebine oz. programe;

32

- upoštevati ustrezno višino stroškov (cene) izobraževanja;- razmisliti o primerni zahtevnosti izobraževalnega procesa.

Vse povedano izvira iz poznavanja motivov, ki vodijo odraslega, da se vključi v program strokovnega oz. dopolnilnega izobraževanja, kot jih je prikazala Jasna Dominko (Motivacija za strokovno izobraževanje, str. 64 – 71):

Vaje; vprašanja:Rang 1 – pridobivanje novega znanja (75% odg.),Rang 2 – napredovati na delovnem mestu (55% odg.),Rang 3 – napredovati na delovnem mestu (55% odg.),Rang 4 – višji osebni dohodek (53% odgovorov),Rang 5- strokovno izpopolnjevanje (51% odg.).

Izobraževanje brez motivacije je kakor mlin brez vode!

Zakaj smo vsi na tem usposabljanju ------- zakaj so učenci – slušatelji na tem usposabljanju?1. Želijo napredovati 1. Želijo izdelati razred2. Želijo več znati 2. Želijo več znati3. Zaradi dobre družbe 3. Zaradi prijateljev4. Ker se to od nas zahteva 4. Ker se to od nas zahteva5. da dobimo priznanje 5. Da dobimo priznanje, pohvalo6. da dobimo boljši status 6. da dobimo boljši položaj v razredu7. Da pomagamo poči potrebnim (hum.) 7. Ker moramo biti8. Da si pridobimo nove izkušnje, izzive 8. Ker imajo težave z (predznanjem, predavat.,..)9. Da zapolnimo prosti čas10. Da spoznamo vrednostno dimenzijo prenosa znanja na mlajše11 Da nekaj zaslužimo

Vedno iščemo v snovi čustva – čustvenost snovi!

Važna je čustvenost predavatelja – učitelja; da uči z veseljem, s srcem

Čustvenost skupine ali posameznika – osebne lastnosti ljudi

Odgovornost za delovno vzdušje!

ODNOS IZVAJALEC IN UDELEŽENEC UČNO VZGOJNEGA PROCESASpoznavanje in upoštevanje osebnostiZ gotovostjo lahko rečemo, da se pomena medsebojnih odnosov v vsakdanjem življenju vse premalo zavedamo. Mnogi veliki nesporazumi in konflikti bi bili manjši, če bi ljudje več vedeli o človekovi osebnosti in o značilnostih človekovega obnašanj v posameznih življenjskih situacijah in posameznih medsebojnih odnosih, ko igramo odgovarjajoče socialne vloge: mož – žena, starši – otroci, učitelj – učenec, delavec – preddelavec, stranka – uradnik itd.Poznavanje in upoštevanje osebnosti ima še posebno veljavo v učno vzgojnem procesu; trdimo lahko, da imajo uspešno oblikovani medsebojni odnosi med izvajalci in udeleženci neposreden vpliv na učno vzgojne rezultate neposreden vpliv na učno vzgojne rezultate. . Prav

33

je, da del vsebine tega priročnika namenimo najpomembnejšim spoznanjem človekove osebnosti, saj je učitelj, inštruktor, mentor tisti, ki mora nekaj več vedeti o psihi. Izvajalec, vodja izobraževalnega procesa mora poiskati poti, da spozna skupino izobraževancev in posameznikov njej. Na osnovi teh spoznanj bo lažje gradil ustvarjalno komunikacijo, ki je za učni proces izjemnega pomena.

a) Pojem in struktura osebnostiČlovekovo osebnost razumemo kot celoto telesnega in duševnega dogajanja pri posamezniku. Človekovo življenje oblikujejo zapleteni duševni procesi, ki jih lahko razdelimo v tri velike skupine:

- čustveni procesi (čustva, razpoloženja, afekti), motivacijski procesi (potrebe, nagoni, motivi, interesi, želje, volja),

- spoznavni procesi (zaznavanje, učenje, mišljenje, govor).V življenju vsakega posameznika se našteti duševni tokovi prepletajo med seboj v edinstveno in značilno celoto, oziroma z drugo besedo – v osebnost. »Osebnost zajema tiste lastnosti posameznika, ki nam omogočajo, da ga vedno znova prepoznamo… in ki dajejo temu posamezniku svojstven individualni pečat« (Janek Musek, Psihologija, DZS, 1989).Posameznikovo osebnost označujejo značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih posameznikov. Te značilnosti imenujemo osebne lastnosti. Pri vsakem posamezniku se te lastnosti združijo v značilen vzorec, ki je enkraten in neponovljiv. V vsakdanjem življenju si pogosto želimo ustvariti predstavo o osebnosti tistih, s katerimi živimo, se pogosto srečujemo, delamo. Tako lažje urejamo medsebojne odnose. Priznati pa je treba, da so naše sodbe o drugih često površne in nezanesljive.Iz preteklosti so znana različna prizadevanja, da bi ljudi razdelili v posamezne osebnostne razrede (tipe), kjer so združeni posamezniki s podobnimi lastnostmi. Danes opuščamo tako razdvajanje. Večina kaže vmesne in prehodne lastnosti, še najmanj je ekstremnih tipov. Ustrezneje je, da osebnostne lastnosti ločimo glede na naslednja področja osebnosti:

- temperament (način kazanja čustev),- značaj (lastnost motivacije, moralnosti),- intelekt (umske lastnosti) ter- konstitucija (telesna zgradba).

Posameznike ne moremo natančno deliti glede na to, kako kažejo čustva, kakšno je njihovo splošno reagiranje, zato bi bila delitev na posamezne tipe nestrokovna. Ljudje izkazujejo mešanico tipov, temperamentov, res pa je, da običajno eden od njih prevladuje. Tudi ugotavljanje značajskih lastnosti je problematično. Pogosto smo v oceni površni in prenagljeni, kar velja tudi za osebe, ki jih že dolgo poznamo. Posameznikove sposobnosti (intelekt) so tiste, ki opredeljujejo, kakšni bodo rezultati na različnih področjih udejstvovanja. Gre za to, da nekdo zmore več, drugi manj: navadno razlikujemo tri vrste sposobnosti: gibalne (motorične), čutno zaznavne ter umske (intelektualne, mentalne) lastnosti.Ob umskih sposobnostih moramo posebej omeniti še inteligentnost, ki jo označujemo kot splošno umsko sposobnost ali kot različno reagiranje posameznikov v povsem novih situacijah.

b) Dinamika osebnosti in osebnostni razvojKo opazujemo posameznike okoli sebe, se vprašamo kaj je tisto, kar usmerja njihovo obnašanje, ravnanje. To so potrebe, motivi, interesi in vrednote za katere se zavzemamo. Življenje s soljudmi je pestro prav zaradi razlik v motivih in vrednostnega sistema posameznika. Če upoštevamo to spoznanje, bomo lažje razumeli in reševali konflikte. Znano je, da navadno deluje več motivov hkrati, ki se med seboj lahko ujamejo, lahko pa so tudi zelo različni. Slednje pripelje do frustracije. Med osebkom in ciljem se pojavi ovira, ki

34

običajno pripelje do konflikta. Konflikti in frustracije vodijo do stresa. Nujno je, da se učitelj ali inštruktor zavedata možnosti nastanka konfliktnih situacij, da jih znata preprečevati in da sta običajno prva, ki lahko situacijo omirita.Dejstvo, da osebnost ni nekaj negibnega, ampak, da se tudi osebnost razvija, velja kot osnovno izhodišče vsem, ki delajo na področju vzgajanja in izobraževanja. To še posebej velja za andragoge, ker, če osebnostno odraslega človeka ne bi mogli spreminjati, bi odpadel ves smisel učno vzgojnega dela z odraslimi. Prve zametke svojskih osebnostnih potez opažamo že pri zarodkih. Kljub temu se človek rodi kot nebogljeno bitje. Do kompleksne odrasle osebnosti vodi pot skozi obdobje otroštva in mladostništva in vsaka doba vtisne posamezniku svojski pečat. Še več!. Mnogi vplivi teh obdobij odločilno in značilno oblikujejo in zaznamujejo posameznika (identiteta), čeprav vemo, da se osebnost spreminja vse življenje od otroštva do obdobja zrelosti in starosti.In končno, zrela osebnost je tisti posameznik, ki kaže realen, kritičen odnos do sebe in drugih; zanjo je značilna težnja po samoizpopolnjevanju, zmožnost življenjskega načrtovanja ter tudi pozitiven, solidaren odnos do soljudi. Znak osebnostne zrelosti je tudi sposobnost komuniciranja, kar je v učno vzgojnem procesu bistvena sestavina.

Socialni odnosi v skupini in spoznavanje posameznikove osebnosti v njejSkupina izobražencev predstavlja socialno skupino, za katero veljajo posamezne zakonitosti. V nobenem primeru ne gre za slučajno skupino ljudi. Za njo veljajo naslednje predpostavke:

- obstoj skupine zaznamuje določen čas trajanja;- med člani izobraževancev potekajo specifični komunikacijski vzorci;- med člani skupine se oblikujejo značilne socialne vloge in pravila obnašanja;- izobraževance družijo skupni cilji.

Gre za formalno oblikovano grupo, ki razpade, ko prenehajo skupni cilji. Pogosto zasledimo, da jo sestavlja več manjših grup, ki pa so neformalnega (spontanega) značaja. Posamezniki v grupi imajo status, naj pa se veže odgovarjajoča socialna vloga. Bolj je posameznik negotov, bolj se uklanja pritisku grupe, se prilagaja.V vsakem primeru gre za pomembne splet medsebojnih odnosov, oziroma dinamiko, ki jo mora učitelj, inštruktor, mentor dobro poznati, če želi doseči višje učno vzgojne cilje. Odnose mora najprej poznati. Najobičajnejša metoda je metoda opazovanja, ki ima seveda vrsto pomanjkljivosti. Mnogo je pasti, ki povzročajo pomote v procesu opazovanja. Velika nevarnost pomeni prehitro posploševanje. Zavedati se je treba, da ljudje pogosto podzavestno prikrivamo svoje osebne lastnosti. Govorimo o obrambnih mehanizmih, s katerimi človek ščiti lastno osebnostno integriteto. Najpomembnejši mehanizmi za iskanje poti iz stiske so:

- kompenzacija, ko je posameznika nekako prisiljen iskati dosegljive cilje na drugih področjih, npr. v športu;

- regresija, ko v stiski kažemo primitivnejše načine obnašanja, npr. otroški način reagiranja;

- agresija, kot oblika primitivnega obnašanja;- sanjarjenje kot oblika bega od življenjske resničnosti v kateri doživljamo krizo;- depresija, ko zaviramo in potiskamo lastne težnje iz naše zavesti;- projekcija kot podzavestno pripisovanje lastnih teženj, lastne krivde drugim;- racionalizacija, ko s podzavestno samoprevaro iščemo razlago za svoje počutje.

Skratka, pri spoznavanju kandidatov se izogibamo dokončnih sodb; v vsakem primeru puščamo odprto možnost novim spoznanjem. Gotovo pa lahko vsaj opredelimo tri glavne značilnosti, s katerimi označujemo dobro prilagojeno osebnost.

35

a) Prilagojena osebnost zna realistično presojati objektivno situacijo, se zaveda svojih močnih in šibkih točk.

b) Dobro prilagojena osebnost ima razvit skladen sistem pozitivnih življenjskih ciljev.c) Za prilagojeno osebnost je značilno samozaupanje, zaupanje v lastno vrednost, to pa z

drugimi besedami pomeni, da se ne skriva svojih talentov in prednosti in si hkrati ne očita pomanjkljivosti.

Učitelj (inštruktor, mentor) kot vodja skupineUspešnost učitelja je v veliki meri odvisna od vodje, zato naj v zadnjem delu tega priročnika namenimo pozornost vprašanju vodenja skupine.Govorimo o treh vrstah odnosov med vodjem izobraževanja in izobraževanci, oziroma o treh stilih vodenja skupine.

- Avtoritativni stil je tisti, v katerem vodja vse dejavnosti opravi sam, od načrtovanja ciljev, prek obravnavanja gradiva, do preverjanja rezultatov. Komunikacija med člani skupine je minimalna, saj vodja govori večino časa, čeprav ni nujno, da je osoren in hladen. »Avtoritativne odnose vzpostavljajo predvsem tisti učitelji, ki nimajo zaupanja vase, ki so negotovi, imajo občutek ogroženosti…« (Oskar Autor, Poglavja iz pedagogike, DZS 1988, str. 31).

- Anarhični stil vodenja pomeni drugo skrajnost oziroma stil »proste roke«, saj predstavlja popolno svobodo dejanj in odnosov med vodjem in člani skupine. V taki skupini ni nobenih zahtev in medsebojnih obveznosti, veliko pa je popuščanja in neodgovornosti. Povsem razumljivo je, da je tak stil najmanj primeren v učno vzgojnem procesu.

- Demokratičen vodja je med člani skupine, ali kot bi temu rekli, je prvi med enakimi. Dovoljuje, da se med seboj dogovarjajo, ugovarjajo (z argumenti), hkrati pa imajo večjo odgovornost za doseganje rezultatov. Demokratični stil vodenja se permanentno povezuje z metodo vzpodbujanja. Resnično demokratičen vodja je zahteven do sebe in do članov skupine, hkrati pa sproščen, odkritosrčen, kolegialen, predvsem pa spoštuje posameznikovo osebnost.

V učno vzgojni praksi ne zasledimo enoznačnih stilov vodenja, ampak gre za prepletanje vseh treh vrst odnosov med vodjem in izobraževanci, seveda z različnimi poudarki in v različnih odtenkih. Učiteljeva (inštruktorjeva, mentorjeva), osebnost svojstveno obarva odnose v skupini zato govorimo o treh dimenzijah njihovega stila vodenja:a) toplo (prijazno) – hladno (odmaknjeno),b) načrtno (sistematično) – nenačrtno (neurejeno),c) domiselno (ustvarjalno) – suhoparno (rutinsko).Nakazane dimenzije lahko seveda poljubno kombiniramo in prepletamo.Zastavimo si na koncu vprašanje, kašne osebnostne lastnosti naj ima mentor, inštruktor, učitelj, da bo kos dinamiki odnosov v skupini in da bo kot tak lahko gojil upravičena pričakovanja dobrih rezultatov učno vzgojnega procesa.- Biti mora zrela osebnost v psihosocialnem smislu, kot smo v tem poglavsju opredelili

prilagojeno osebnost.- Njegova strokovna usposobljenost naj ima značaj interdisciplinarnosti – povezanosti s

sorodnimi vedami.- Teoretično znanje mora znati povezati z praktično usposobljenostjo, saj je le na ta

način prepričljiv.- Kaže naj senzibilnost (občutljivost) za medosebne odnose, kar je pogojeno z njegovo

vzgojenostjo.- Pomembna je njegova družbena razgledanost, to pa se kaže v upoštevanju življenjske

realnosti.

36

- Kot osebnost bo močnejši, če je njegova miselnost odprta za drugačnost, če je sposoben oblikovati realne cilje in če pozna samega sebe (lastne potrebe in obrambne mehanizme).

VPRAŠANJA - IZOBRAŽEVANJE GASILCEV1. Kakšne vrste gasilskih izobraževanj imamo?2. Kaj sodi k temeljnemu izobraževanju in kakšni so pogoji za pristop?3. Kaj sodi k dopolnilnemu izobraževanju in kakšni so pogoji za pristop?4. Kaj zajema permanentno izobraževanje?5. Katere aktivnosti mora izvesti organizator gasilskega tečaja?6. Kaj veš o spoznavni strani izobraževanja?7. Opredeli splošno uporabo učnih metod!8. Naštej vrste učno – vzgojnih metod!9. Kaj vpliva na izbor učnih metod?10. Katere sposobnosti gasilske dejavnosti moramo upoštevati pri izboru učnih metod?11. Kaj veš o metodi razlage?12. Kaj veš o predavanju in pripovedovanju?13. Opredeli metodo razgovora!14. Kaj veš o metodi urjenja in vaj?15. Kaj veš o učilih?16. Kaj veš o učnih pripomočkih?17. Kakšne lastnosti mora imeti učilo in učni pripomoček?18. Kakšen je pomen priprave na pouk?19. Kaj v celoti zajemajo priprave na strokovno usposabljanje?20. Kaj zajema strokovna priprava in zakaj je pomembna?..21. Izdelek – izdelati učno priprav

LITERATURA1. Zakon o gasilstvu, Uradni list RS, št. 113/052. Zakon o varstvu pred požarom, Ur. list RS št. 3/073. Pravila gasilske službe, Uradni list RS št.52/0104. Posebna pravila gasilske službe,5. Mirt I., Didaktično metodični priročnik za predavatelje in inštruktorje v gasilskih

organizacijah, GZS, Ljubljana 19976. Poljak, V.: Didaktika, DZS, Ljubljana, 1974.7. Ana Krajnc; Metode izobraževanja odraslih, Ljubljana 19798. Ana Krajnc; Motivacija za izobraževanje ; Ljubljana 1082, delavska enotnost9. Božič B., Predmetniki in učni programi za pridobitev činov v gasilski organizaciji10. Autor O.,Poglavja iz pedagogike, DZS, Ljubljana 198811. Bergant, K. (ur), Musek Lešnik, K. (ur.) (2002): Šolska neuspešnost med otroki in

mladostniki: vzroki – posledice – preprečevanje. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti.

12. Strmčnik, F.: Problemski pouk, Didakta, Radovljica 1992.13. Pedagogika II, DZS, Ljubljana,14. Uredba o organiziranju in opremljanju sil za zaščito reševanje in pomoč, (Ur. List RS,

št. 92/07)15. Minimalno zagotavljanje sil po posameznih kategorijah gasilskih enot, Gasilka zveza

Slovenije, 2003.16. Gradivo tečajev

37