1

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

Visokošolski študij

DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA

Slovenski in avstrijski zdravstveni sistem

Slovenian and Austrian health care system

Študentka: Marjana Hlebič

Program: Visokošolski bolonjski

Študijska usmeritev: Ekonomika in upravljanje javnega sektorja

Mentor: doc. dr. Darja Boršič

Maribor, avgust 2012

PREDGOVOR

O slovenskem zdravstvenem sistemu razpravljamo v Sloveniji dokaj pogosto, saj naš

zdravstveni sistem pestijo mnoge težave, ki so prisotne tudi v drugih državah sveta. Vendar

je bila Slovenija kljub vsem težavam v letu 2009 na 16. mestu med evropskimi

zdravstvenimi sistemi, saj prebivalstvo v Sloveniji uživa relativno visok standard in

zahteva tudi kakovost zdravstvenih storitev, ki jih ponuja zdravstveni sistem.

Kot že iz splošnega znanja vemo, slovenski zdravstveni sistem ni samo sestavljen iz enega

dela, ampak je razdeljen na javno in zasebno zdravstvo. Takšna delitev ima pozitivne in

tudi negativne učinke, saj zaradi zasebnega zdravstva krčijo vrste v bolnišnicah, kar je

pozitivno, zmanjšuje pa še število zdravnikov v javnem zdravstvu, ker se jih veliko odloča

za zasebno zdravstvo, saj si lahko prilagajajo ure delovnega časa in število pacientov.

Tudi pri zavarovanjih imamo delitev na obvezno zdravstveno zavarovanje, ki krije osnovne

stvari zdravstvenega varstva in določene dodatne stvari, pri tem pa se zavarovanec sam

odloči ali bo imel samo obvezno zdravstveno zavarovanje ali pa še dodatno prostovoljno

zdravstveno zavarovanje.

Ker se gospodarske razmere spreminjajo iz dneva v dan, se spreminja takorekoč tudi

zdravstvo tako pri nam kot tudi v drugih državah po svetu. Zavedati se moramo, da v času

gospodarske krize razmere niso rožnate in je treba »stisniti pas« v vseh sektorjih javnega in

zasebnega gospodarstva. Razmere nas tako silijo v ponovno zdravstveno reformo, ki bo

bolje organizirala zdravstvo in njeno financiranje.

Če pogledamo v sosednjo državo Avstrijo vidimo, da je njihov zdravstveni sistem urejen

drugače kot slovenski in je podoben zdravstvenem sistemu v Nemčiji, saj so spremenili

status javnih bolnic, le te so iz javnoproračunskih enot spremenili v organizacije pod

vpivom zasebnega korporacijskega prava.

V Avstriji je 99% prebivalstva vključenih v socialno zdravstveno zavarovanje, kar je

izjemo velik procent prebivalstva. Tukaj velja tudi omeniti, da velja avstrijski zdravstveni

sistem kot eden izmed najboljših in z največjim socialnim čutom do prebivalstva.

O izdatkih in financiranju zdravstvenega varstva je veliko slišati po poročilih, v časopisih,

knjigah in podobno. Slovenski zdravstveni sistem se financira še po sistemu zdravstvene

reforme iz leta 1992 in se financira iz aktive populacije, samozaposlenih, upokojencih ter

socialno šibkejših, ki jim ta znesek financiranja plačujejo občine ali država.

Avstrijsko zdravstvo pa je financirano iz bolniške blagajne, davkov in privatnega

zavarovanja. Prispevke pa plačujejo z zakonom določeni zavezanci. Ti prispevki za

aktivno prebivalstvo pa se delijo na delodajalce in zaposlene v razmerju 50:50. Za

nezaposlene pa je nosilec prispevkov, nosilec zavarovanja v času njihove brezposelnosti.

Kot je zgoraj na kratko predstavljeno o zdravstvenem sistemu Slovenije in Avstrije bomo

tudi v nadaljevanju diplomskega seminarja predstavili zdravstvo, zdravstvene sisteme obeh

držav ter njihovo financiranje. V sklopu tega diplomskega seminarja bomo primerjali ta

dva zdravstvena sistema in potrdili, če je naš zdravstveni sistem,ki po mnenju nekaterih

drsi k propadu slab in če je avstrijski zdravstveni sistem res eden izmed najboljših.

3

KAZALO

PREDGOVOR ................................................................................................................................... 2

1.UVOD ............................................................................................................................................. 4

1.1. Obrazložitev teme ................................................................................................................... 4

1.2. Opis raziskovalnega problema ................................................................................................ 4

1.3 Cilji raziskave .......................................................................................................................... 4

1.4 Predpostavke in omejitve ......................................................................................................... 5

1.5 Predvidene metode raziskovanja ............................................................................................. 5

2. ZDRAVSTVO ............................................................................................................................... 6

2.1. Definicija zdravstva................................................................................................................. 6

2.2. Organiziranost zdravstva ......................................................................................................... 6

2.3. Zakonska ureditev zdravstva ................................................................................................... 7

3. ZDRAVSTVENI SISTEMI ......................................................................................................... 10

3.1. Slovensko javno zdravstvo .................................................................................................... 10

3.3. Obvezno zdravstveno zavarovanje ........................................................................................ 14

3.4. Prostovoljno zdravstveno zavarovanje .................................................................................. 15

4. REFORME V ZDRAVSTVENEM SISTEMU SLOVENIJE ..................................................... 17

4.1. Razlogi za zdravstveno reformo ........................................................................................... 17

4.2. Bistveni elementi novega zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ... 18

4.3. Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona ............................................................... 21

4.3.1. Ocena finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in druga javna finančna

sredstva ..................................................................................................................................... 22

5. OPREDELITEV ZDRAVSTVENEGA SISTEMA V AVSTRIJI ............................................... 24

5.1. Pravni status in opredelitev javne službe .............................................................................. 25

5.2. Upravljanje in organi upravljanja ter premoženje bolnic ...................................................... 26

5.3. Delovnopravni status in plače zaposlenih ............................................................................. 27

6. IZDATKI IN VIRI FINANCIRANJA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA ZA SLOVENIJO ..... 29

7. IZDATKI IN VIRI FINANCIRANJA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA ZA AVSTRIJO ....... 36

8. SKLEP.......................................................................................................................................... 40

9. POVZETEK ................................................................................................................................. 41

LITERATURA ................................................................................................................................. 42

VIRI.................................................................................................................................................. 43

4

1.UVOD

1.1. Obrazložitev teme

Slovenski zdravstveni sistem se sooča s številnimi težavami, ki so seveda tudi prisotne v

drugih evropskih državah, vendar je bila Slovenija kljub tem težavam v letu 2009 na 16.

mestu med evropskimi zdravstvenimi sistemi po Evropskem indeksu zdravstvenega

varstva, tako je Slovenija vodilna med srednje in vzhodnoevropskimi državami. Slovensko

zdravstvo se v zadnji letih sooča s številnimi težavami, ki so predvsem strukturne težave,

predvsem zastareli aparati in dolge čakalne dobe. Tukaj gre predvsem za neučinkovito

uporabo javnih sredstev, saj se na ta način omejujejo potrebne investicije, ki bi jih

potreboval zdravstveni sistem v Sloveniji. S tem se povečuje tveganje obolevanja

davkoplačevalcev, predvsem zaradi povečanja čakalnih vrst in neučinkovite porabe javnih

sredstev. Vsesplošno dejstvo pa je, da slovensko zdravstvo potrebuje korenite spremembe,

da bi lahko bilo bolj učinkovito in seveda dostopno vsakemu posamezniku.

V delu diplomskega seminarja pa predstavljamo učinkovitost našega zdravstvenega

sistema in ga primerjamo z zdravstvenim sistemom v sosednji Avstriji. Avstrijski

zdravstveni sistem velja za enega izmed najbolj velikodušnih sistemov. Čeprav se je

uporaba v zadnjih letih zmanjšala, je še vedno zelo dobro zdravstveno varstvo, saj obsega

veliko mrežo bolnišnic in zdravnikov, ki so tudi v oddaljenih krajih Avstrije. Pomemben

strošek v avstrijskem zdravstvenem sistemu so predvsem bolnišnične postelje in relativno

visoke provizije zdravnikov. Zdravstvo v Avstriji je zelo uspešno in pozitivno usmerjeno k

nadaljnjemu razvoju zdravstvenega sistema, predvsem zaradi sistema, ki ga je Avstrija

razvila pred 27 leti.

Zdravstvo je učinkovito, kadar je mogoče z zdravstveno nego in boljšim financiranjem

izboljšati zdravstveno stanje in zadovoljstvo prebivalstva v okviru virov, ki so jih družba in

posamezniki pripravljeni porabiti za zdravstveno nego. Menimo, da je dobro urejen in

učinkovit zdravstveni sistem družbenega pomena, saj je zdravje ena izmed temeljnih

človeških pravic, ki jo imamo.

1.2. Opis raziskovalnega problema

V delu diplomskega seminarja bomo raziskali, kakšna je učinkovitost ter kakšni so

temeljni problemi slovenskega zdravstvenega sistema, pri tem bomo primerjali slovenski

zdravstveni sistem, ki po mnenju nekaterih drsi k propadu in avstrijski zdravstveni sistem,

ki slovi kot najboljši zdravstveni sistem v Evropi, saj je med najbolj velikodušnimi. V teku

dela diplomskega seminarja bomo ugotovili kakšne so razlike med tema sistemoma in

seveda tudi podobnosti ter kako bi lahko s temi ugotovitvami izboljšali zdravstveni sistem

v Sloveniji.

1.3 Cilji raziskave

Cilj naloge je ugotoviti, kako učinkovit je zdravstveni sistem v Sloveniji in kakšne so

investicije javnega sektorja v zdravstveni sistem ter kako učinkovite so te investicije.

Ugotavljali bomo tudi, kjer bi lahko bilo več investicij, da bi zdravstveni sistem bolje

deloval in bi bila družba bolj zadovoljna. Primerjali bomo tudi slovenski zdravstveni

sistem z avstrijskim, ki velja za veliko bolj velikodušnega od slovenskega ter vzroke zakaj

5

so takšne razlike v sistemu. V diplomskem seminarju bomo tudi primerjali obseg

investicij v zdravstveni sistem med Avstrijo in Slovenijo.

1.4 Predpostavke in omejitve

Predpostavljamo, da so čakalne dobe v slovenskem zdravstvu relativno dolge in da je

premalo investicij v slovenski zdravstveni sistem kot bi bilo potrebno, ter da je avstrijski

zdravstveni sistem veliko bolj velikodušen od slovenskega.

Omejitve pri tem delu diplomskega seminarja so, da se omejujemo samo na slovenski in

avstrijski zdravstveni sistem ter kakšne investicije potekajo v zdravstveni sistem v

določenem časovnem obdobju.

1.5 Predvidene metode raziskovanja

Zaradi vsebine dela diplomskega seminarja bomo teoretične podatke iskali v tiskanih

virih in internetu. V teoretičnem delu bomo uporabili deskriptivni pristop in sicer metodo

deskripcije, kjer bomo opisovali dejstva, procese in pojave v zdravstvenem sistemu ter

komparativno metodo, kjer bomo primerjali slovenski in avstrijski zdravstveni sistem.

Uporabili bomo tudi metodo kompilacije, kjer bomo povzemali opazovanja, spoznanja,

stališča, sklepe ter rezultate drugih avtorjev.

6

2. ZDRAVSTVO

2.1. Definicija zdravstva

Človeštvo si je dolga stoletja razlagalo, da je zdravje nekaj, kar je v rokah božanstev in

nadnaravnih sil. Prepričani so bili, da so nadnaravne sile in bogovi tisti, ki so odločali o

zdravju oziroma bolezni in smrti ljudstva. Prirejali so različna žrtvovanja in obrede, s

katerimi so želeli pregnati zle duhove in si pridobiti naklonjenost božanstev, da bi jih

obvarovali bolezni. Takrat ljudje niso vedeli, kako nastajajo bolezni in kaj na njih vpliva.

Šele pozneje so ugotovili, da so zunanji dejavniki tisti, ki vplivajo na pojav nekaterih

bolezni, zlasti nalezljivih (Toth 2003, 14).

Zelo pomemben korak k pojmovanju zdravja je bil narejen leta 1948, ko je Svetovna

zdravstvena organizacija v svoji ustanovni listini sprejela sodobno definicijo zdravja. Po

tej definiciji je "zdravje stanje popolnega fizičnega, psihičnega in socialnega blagostanja in

ne le odsotnost bolezni ali oslabelosti". Pozornost človeštva se je s tem prvič v zgodovini

usmerila od bolezni k zdravju kot spletu in medsebojnem odnosu vrste dejavnikov, ki jih

nosi človek v sebi ali jim je izpostavljen v okolju, v katerem živi. Njena največja vrednost

je v tem, da gleda na zdravje izjemno široko in ga povezuje praktično z vsemi porami

človekovega življenja (Toth 2003, 14-15).

Z vidika definicije zdravja, bi najlažje ocenjevali fizično blagostanje. To naj bi bilo stanje

brez bolečin ali funkcionalnih motenj, pri čemer naj bi bil vsak človek sposoben opravljati

fizične dejavnosti, povezane z njegovim poklicem ali delom, ter si na ta način zagotoviti

obstoj, samostojnost, socialno ali drugo varnost, vključevanje v družbo ali poklicni razvoj.

Takšna opredelitev fizičnega blagostanja se pri ljudeh močno razlikuje. Fizično zdravje je

le ena od sestavin zdravja, ki je prav tako odvisna od ostalih dveh, torej od psihičnega in

socialnega blagostanja (Toth 2003, 15-16).

V okviru definicije zdravja pa je najtežje opisati in opredeliti pojem socialnega

blagostanja. Socialno blagostanje je stanje miru in varnosti, v katerem ima vsak

posameznik, ne glede na raso, vero, politično prepričanje, ekonomske pogoje ali spol,

pravico do šolanja in do dela, kar mu omogoča harmonično življenje in mu zagotavlja

določeno varnost (Kesić 1983, 465).

Razvoj medicinske znanosti in spremljajočih zdravstvenih tehnologij ponuja nove, bolj

varne in učinkovite preventive, diagnostične in terapevtske storitve. Ljudje imajo danes

veliko razlogov, da z optimizmom pričakujejo, da bodo njihovi zdravstveni problemi v

prihodnosti rešljivi in da bodo uživali dolgo in zdravo starost (Česen 2003, 9),

2.2. Organiziranost zdravstva

V začetku devetdesetih let se je v Sloveniji močno kazala potreba po korenitih

spremembah v sistemu zdravstvenega varstva. K temu je gotovo veliko prispevala

osamosvojitev Slovenije, saj je nova država hotela čim prej priti do lastne zakonodaje in s

tem tudi na zakonodajnem področju prekiniti z bivšo socialistično in jugoslovansko

ureditvijo. Cilj teh prizadevanj je bil sprejem nove ustave in vrste novih zakonov. Med

7

njimi so bili tudi zakoni, ki so postavili nove temelje zdravstvenega varstva oziroma

zavarovanja. Pri analizi razmer na področju zdravstva so ugotovili veliko pomanjkljivosti

obstoječega sistema, obstajale pa so tudi pozitivne stvari, ki so jih hoteli ohraniti v

prihodnosti. Slabosti so bile predvsem prevelika in nenadzorovana širitev pravic iz

obveznega zdravstvenega zavarovanja, prehitro rastoči stroški zdravstvene dejavnosti,

prekomerna širitev prostorskih in kadrovskih zmogljivosti, nejasna zdravstvena politika in

način financiranja sistema zdravstvenega varstva. Ohranili pa naj bi pozitivne dosežke

zdravstvenega varstva iz prejšnjega obdobja, kot so (Toth 2003, 464–466):

sorazmerno visoka stopnja zdravstvene in socialne varnosti, vzpostavljena na

solidarnosti vsega prebivalstva,

dobro razvejana in usposobljena mreža zdravstvenih zmogljivosti in s tem tudi

dokaj dobra dostopnost do zdravstvenih storitev,

zagotovitev kritja stroškov za zdravstvene storitve in druge pravice vsemu

prebivalstvu.

Vse naštete ugotovitve pa so bile osnova za reformo zdravstvenega varstva pri nas, ki je

bila izpeljana leta 1992. Z reformo je bilo 1. marca leta 1992 v Sloveniji ponovno uvedeno

zdravstveno zavarovanje Bismarckovega tipa in opuščen prejšnji socialistični samoupravni

model zdravstvenega varstva. Bistvena značilnost te reforme je bila uvedba obveznega

zdravstvenega zavarovanja na območju Republike Slovenije, kar je pomenilo, da morajo

biti obvezno zdravstveno zavarovani vsi tisti, ki imajo stalno bivališče v Sloveniji in

slovensko državljanstvo ali opravljajo na njenem območju pridobitno dejavnost. V

obvezno zavarovanje izjemoma niso bili vključeni vojaki na služenju vojaškega roka in

zaporniki, ki jim je stroške za zdravstvene storitve zagotavljal državni proračun. Obveznost

vključitve v zdravstveno zavarovanje je pomenila, poleg pridobitev pravic iz tega

zavarovanja, tudi obveznost plačevanja prispevkov. Plačevati so jih morali vsi državljani.

Za osebe brez dohodkov oziroma sredstev je morala plačati prispevke občina, v kateri so

prebivale, oziroma država (Toth 2003, 466–467).

Med najpomembnejše spremembe zdravstvenega sistema spada opustitev tedanjega

sistema nacionalnega zdravstvenega varstva ter uvedba obveznega in dodatnega

zdravstvenega zavarovanja, ter imenovanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v

javni zavod in uvedba privatne zdravstvene prakse, ki opravlja tudi storitve v okviru javne

zdravstvene službe po letu 1992.

Takrat obvezno zdravstveno zavarovanje še ni krilo vseh storitev, zato je zakon predvidel

še prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Tistim, ko takšno kritje ni zagotovljeno, pa se

odločijo, ali bodo razliko v ceni krili iz lastnih sredstev ali pa se za takšno tveganje

prostovoljno zavarujejo. Ob uvedbi obveznega zdravstvenega zavarovanja je bil z novim

zakonom tudi ustanovljen neprofitni javni zavod - Zavod za zdravstveno zavarovanje

Slovenije.

2.3. Zakonska ureditev zdravstva

Zdravstvena dejavnost obsega ukrepe in aktivnosti, ki jih po medicinski doktrini in ob

uporabi medicinske tehnologije opravljajo zdravstveni delavci oziroma delavke in

8

zdravstveni sodelavci oziroma sodelavke pri varovanju zdravja, preprečevanju, odkrivanju

in zdravljenju bolnikov in poškodovancev (Zaps 2011).

Ta zakon ureja vsebino in opravljanje zdravstvene dejavnosti, javno zdravstveno službo ter

povezovanje zdravstvenih organizacij in zdravstvenih delavcev oziroma delavk v zbornice

in združenja (Zaps 2011).

Osnovna zdravstvena dejavnost obsega (Zaps 2011):

spremljanje zdravstvenega stanja prebivalcev in predlaganje ukrepov za varovanje,

krepitev in zboljšanje zdravja ter preprečevanje, odkrivanje, zdravljenje in

rehabilitacijo bolnikov in poškodovancev,

preventivno zdravstveno varstvo rizičnih skupin in drugih prebivalcev v skladu s

programom preventivnega zdravstvenega varstva in z mednarodnimi konvencijami,

zdravstveno vzgojo ter svetovanje za ohranitev in krepitev zdravja,

preprečevanje, odkrivanje in zdravljenje ustnih in zobnih bolezni ter rehabilitacijo,

zdravstveno rehabilitacijo otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in

duševnem razvoju,

patronažne obiske, zdravstveno nego, zdravljenje in rehabilitacijo bolnikov na

domu ter oskrbovancev v socialnovarstvenih in drugih zavodih,

nujno medicinsko pomoč in reševalno službo, če ta ni organizirana pri bolnišnici,

zdravstvene preglede športnikov,

zdravstvene preglede nabornikov,

ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo,

diagnostične in terapevtske storitve.

Naloga zdravstvenih delavcev v osnovni zdravstveni dejavnosti na posameznem območju

je tudi povezovanje in sodelovanje z drugimi zdravstvenimi ter s socialnovarstvenimi,

vzgojnoizobraževalnimi in drugimi zavodi, podjetji, organizacijami ter posamezniki za

oblikovanje in izvajanje programov za krepitev, ohranitev in povrnitev zdravja (Zaps

2011).

Pravna ureditev javne zdravstvene službe v Sloveniji določa, da se zdravstvena dejavnost

opravlja na primarni, sekundarni in terciarni ravni (Zaps 2011).

Osnovno zdravstveno dejavnost opravljajo zdravstveni domovi, zdravstvene postaje in

zasebni zdravstveni delavci. Lekarniška dejavnost je javna služba, ki jo opravljajo javni

zavodi in na podlagi koncesije zasebniki (Zaps 2011).

Sekundarna raven vključuje bolnišnično zdravljenje ter delo specialistične ambulante,

katerih dejavnost obsega diagnostiko in zdravljenje bolezni ali bolezenskih stanj.

Obravnava zahtevnejše zdravstvene primere, ki jih ni mogoče ali smotrno organizirati na

primarni ravni. Lahko gre tudi za bolezenska stanja, pri katerih je potrebno mnenje in

znanje več različnih specialistov ali zahtevnejša oprema, ki ni na voljo na primarni ravni.

Specialistično ambulantno dejavnost opravljajo bolnišnice, zdravilišča ali zasebni

zdravniki specialisti posameznih strok. Specialistična bolnišnična dejavnost obsega

poglobljeno diagnostiko, zdravljenje in medicinsko rehabilitacijo, zdravstveno nego,

9

nastanitev in prehrano v splošnih in specialnih bolnišnicah. Sekundarna raven je tako

nadgradnja primarne ravni in jo podpira (Zaps 2011).

Terciarna raven zdravstvene dejavnosti pa obsega opravljanje dejavnosti klinik in

inštitutov ter drugih pooblaščenih zdravstvenih zavodov, ki jih zaradi strokovne,

kadrovske, tehnološke in organizacijske zahtevnosti ni možno opravljati na najnižjih

ravneh javne zdravstvene službe. Prebivalstvu zagotavlja najzahtevnejše zdravstvene

storitve, ki jih lahko opravljajo najbolj izkušeni zdravniki in zdravstveni delavci in pri tem

uporabljajo najzahtevnejšo medicinsko opremo oziroma tehnologijo (Zaps 2011).

Pogoj za uspešno delovanje javne zdravstvene službe kot celote je, da so vse tri ravni

medsebojno usklajene in dobro organizirane, saj le tako lahko javna zdravstvena služba

deluje racionalno in učinkovito. Vse ravni morajo biti razširjene in organizirane glede na

potrebe po zdravstvenih storitvah, ki jih opravljajo (Zaps 2011).

V 3. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti lahko na podlagi dovoljenja ministrstva,

pristojnega za zdravstvo, zdravstvene dejavnosti opravljajo domače in tuje pravne in

fizične osebe, če izpolnjujejo s tem zakonom določene pogoje. Zdravstveno dejavnost kot

javno službo pod enakimi pogoji opravljajo javni zdravstveni zavodi ter druge pravne in

fizične osebe na podlagi koncesije. Dejavnost klinik in inštitutov, socialno-medicinska,

higienska, epidemiološka in zdravstveno-ekološka dejavnost, lekarniška dejavnost,

preskrba s krvjo, krvnimi pripravki in z organi za presajanje ter mrliško-pregledna služba

se opravljajo samo kot javna služba (Zaps 2011).

4.člen Zakona o zdravstveni dejavnosti določa, da zdravstvena dejavnost kot javna služba

poteka v okviru mreže javne zdravstvene službe. Merila za postavitev mreže javne

zdravstvene službe so določena s planom zdravstvenega varstva, ki ga sprejema državni

zbor. Pri sestavljanju plana se upoštevajo (Zaps 2011):

zdravstveno stanje, število, starostna in socialna struktura prebivalcev;

enaki pogoji oziroma možnosti za uporabo zdravstvenih storitev;

potreben obseg posamezne dejavnosti iz 2. člena tega zakona;

stopnja urbanizacije območij, specifičnost poselitve in dostopnost na demografsko

ogroženih območjih ter stanje onesnaženosti okolja;

gospodarske možnosti,

V 5. členu mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni določa in zagotavlja občina

oziroma mesto, na primarni ravni demografsko ogroženih območij pa pri zagotavljanju

mreže javne zdravstvene službe sodeluje Republika Slovenija (Zaps 2011).

S podelitvijo koncesije se ne širi mreža javne zdravstvene službe, če (Pirnat 2006, 16):

je kandidat zaposlen v zdravstvenem domu, na katerega gravitacijsko območje

spada območje koncesije in dela na področju zdravstvenih storitev, na katere se

nanaša zahteva za koncesijo;

je število izvajalcev določene dejavnosti manjše od števila izvajalcev, ki so

predvideni v mreži javne zdravstvene službe.

10

3. ZDRAVSTVENI SISTEMI

Skoraj vsi nacionalni zdravstveni sistemi imajo v ožjem pomenu besede določene skupne

sestavine oz. področja, teh pa je pet in sicer (Roemer 1993, 356):

zagotavljanje zmogljivosti in virov za delo

posebna organizacija

ekonomske osnove

način upravljanja

zagotavljanje zdravstvenih storitev.

Končni cilj sistema je doseganje boljšega zdravja in zadovoljstva prebivalstva, posamezni

elementi pa imajo lahko vmesne in ožje cilje, a tudi ti morajo predstavljati prispevek k

skupnim prizadevanjem sistema. Tako je potrebno zagotoviti ustrezno razmerje in

funkcionalno povezanost osnovne in specialistične ter bolnišnične dejavnosti, razmerje

med programi preventive in zgodnjega odkrivanja bolezni ter program zdravljenja bolnih

oseb, razmerja med zdravniki splošne prakse in specialisti, med zdravniki in ostalimi

zdravstvenimi ter nezdravstvenimi delavci v sistemu, razporejenost virov po območjih in

podobno.

Organizacija in usklajenost programov je skoraj v vseh državah v pristojnosti vlade, v

državah z razvito zasebno zdravstveno službo pa obstajajo posebne zasebne agencije

oziroma uradi, ki skrbijo za njeno organizacijo. V večini držav je za organizacijo

zdravstvene dejavnosti odgovorno ministrstvo za zdravstvo ali drugo resorno ministrstvo,

ki je odgovorno za področje zdravstvenega varstva.

3.1. Slovensko javno zdravstvo

V Sloveniji formalni izraz javna služba pomeni dejavnost, s katero se zagotavljajo javne

dobrine in jo označujejo naslednje značilnosti (Szd. 2007a):

izvaja se v javnem interesu,

za njeno zagotavljanje je odgovorna država ali lokalna skupnost,

izvzeta je iz pravnega režima tržnih dejavnosti, ker ni proste konkurence,

izvaja se po posebnem javnopravnem režimu, ki določa: način izvajanja dejavnosti,

razmerja med izvajalcem, uporabnikom in državo ali lokalno skupnostjo in način

oblikovanja cen.

Na področju negospodarskih javnih služb, kamor spada tudi zdravstvo, so za določanje, v

kolikšni meri se bodo posamezne dejavnosti izvajale kot javne službe, pomembni zlasti

motivi socialne politike. Z zagotavljanjem izvajanja teh dejavnosti in z njihovim

financiranjem iz javnih sredstev država oziroma lokalna skupnost zagotavlja vsakemu

državljanu vsaj minimalni obseg teh storitev ne glede na njegovo finančno stanje. V

parlamentarni demokraciji se z volitvami lahko spreminja tudi politična volja kot posredni

izraz javnega interesa, ki ni več enoumno opredeljen. Kakšne so dejanske spremembe

11

vrednostnega sistema, ki opredeljuje javni interes slovenskega prebivalstva, je vprašanje za

družboslovna raziskovanja. Na področju zdravstva javno službo urejajo Zakon o zavodih,

Zakon o zdravstveni dejavnosti, Zakon o lekarniški dejavnosti in Zakon o zdravstvenem

varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Szd 2007a).

Sodobni slovenski sistem javnega zdravstva kaže značilnosti, ki jih v literaturi označujejo

kot planirane zdravstvene sisteme. Planiranje se lahko nanaša samo na zbiranje,

razporejanje in nadzor porabe javnih sredstev - sredstev proračuna in (obveznega)

zdravstvenega zavarovanja. Lahko pa se dejavnost države in lokalnih oblasti razširi tudi na

upravljanje različnih oblik dejavnosti, ki jih pri nas izvajajo javni zavodi. Gre za širši

pojem sistemskega upravljanja, ki zajema vse odločitve in delovanje države in lokalnih

skupnosti v javnem interesu in tudi delovanje negospodarskih javnih družb na področju

zdravstva (v poslovni teoriji t. i. neprofitnih javnih podjetij) (Szd 2007a).

Med najpomembnejše elemente pritiska na javne finance spadajo infrastrukturne naložbe,

zlasti tiste, ki zadevajo gradnjo in obnovo bolnišnic. V številnih državah tovrstne naložbe

pomenijo tudi do polovice celotnega proračuna, namenjenega zdravstvu. Administrativno

alokacijo sredstev v zdravstvu pa spremljajo tudi težave z racionalizacijo. Primera težav

slovenskega zdravstva sta obnova oziroma gradnja onkološke klinike in pediatrične

bolnišnice, ki sta zaradi pomanjkanja javnega denarja in delovanja interesnih skupin

predstavljala predmet spora vrsto let. Veliko težavo predstavlja tudi način razdeljevanja

sredstev za javno zdravstvo, saj je centraliziran in podvržen političnemu nadzoru

(Živkovič, Mrkaić, Pezdir 2007, 39).

12

3.2. Zasebno zdravstvo

Minilo je že dobro desetletje od uvedbe zasebne zdravstvene dejavnosti v Sloveniji, ki je

prinesla številne spremembe in novosti, ki so brez dvoma obogatile sistem javne

zdravstvene mreže z zdravniki in zobozdravniki s koncesijo ter razširila ponudbo na trgu

zdravstvenih storitev z delom zdravnikov in zobozdravnikov v zasebnih ordinacijah brez

koncesije. Eden izmed pogojev za opravljanje zasebne zdravniške ali zobozdravniške

dejavnosti s koncesijo ali brez je tudi seminar za kandidate za zasebno zdravniško

dejavnost, ki ga organizira Zdravniška zbornica Slovenije (Szd 2007b.).

Zasebno zdravstvo lahko opravlja zdravstveno dejavnost pod enakimi pogoji kot javni

zdravstveni zavodi na podlagi koncesije. Izjeme določa 38. člen, ki prepoveduje izvajanje

zasebne zdravstvene dejavnosti na področjih (Szd 2005):

preskrbe s krvjo, krvnimi pripravki, odvzema in hranjenja človeških organov za

presajanje,

socialno-medicinske, higienske, epidemiološke in zdravstveno-ekološke dejavnosti

ter

patoanatomske dejavnosti.

Zasebno delo je enakopravno z dejavnosti javnih zdravstvenih zavodov tako glede pogojev

in pravic kot tudi obveznosti, povezanih z opravljanjem dejavnosti.

Cilji zasebnega dela v zdravstvu (Bručan 2006, 456):

spodbujanje tekmovalnosti med javnim in zasebnim,

večja možnost izbire in dostopnost,

boljša organiziranost in koordiniranost,

manjši monopol javnih zdravstvenih ustanov,

ohranitev preskrbljenosti prebivalcev in dosežkov zdravstvenega sistema brez

krnitev.

V javnosti se občasno pojavljajo očitki zasebnim zdravnikom, verjetno z namenom izničiti

prednosti zasebne dejavnosti in ustvariti vzdušje proti podeljevanju koncesij. Ti očitki so

(Bručan 2006, 456):

zasebni zdravniki ne skrbijo za svoje bolnike,

zasebni zdravniki varčujejo na laboratoriju,

zasebni zdravniki so profitno naravnani

zasebni zdravniki ne prispevajo k posodobitvi laboratorijske opreme javnih

zavodov,

zasebni zdravniki ogrožajo obstoj javnega zavoda (zasebna zdravstvena dejavnost,

bodoči zasebniki predstavitev za občine ...),

zasebni bolniki po 14. uri puščajo svoje bolnike javnim zavodom,

zasebni zdravniki ne sodelujejo v dežurni službi,

zagotavljanje dežurne službe bremeni samo javne zavode,

13

zasebni zdravniki ne izvajajo preventive,

zasebni zdravniki povzročajo viške kadra.

Izkušnje z zasebnim zdravstvom se kažejo kot pozitivne. V državah zahodne Evrope, kjer

je osnovno zdravstvo skoraj v celoti zasebno, imajo zelo ugodno zdravstveno stanje

prebivalstva in ne razmišljajo o spremembi sistema. Po njihovem vzoru bodo podoben

sistem uvedle tudi nekatere druge države v Evropi. Najpogosteje omenjene prednosti

zasebnega zdravstva pri nas so (Bručan 2006, 456):

zadovoljstvo bolnikov pri zasebnih izvajalcih je večje, raven storitev se je po

mnenju zavarovancev izboljšala,

socialna pravičnost in dostopnost do zdravstvenih storitev sta se v deficitarnih

področjih s podelitvami koncesij celo povečali,

večja preglednost in nadzor porabe sredstev,

večja izkoriščenost kapacitet,

interes za strokovno izobraževanje se pri koncesionarjih ni zmanjšal (zasebna

zdravstvena dejavnost, bodoči zasebniki predstavitev za občine ...).

Tabela 1: Javno in zasebno izvajanje ter financiranje zdravstvenih storitev

Mreža javne zdravstvene službe »Čisti«

zasebni

zdravstveni

delavci

Javni zdravstveni zavodi Koncesionarji

Javni Zasebni Javni Zasebni Zasebni

Program Obvezno

zdravstveno

zavarovanje

Zdravstveni

trg

Obvezno

zdravstveno

zavarovanje

Zdravstveni

trg

Zdravstveni

trg

Izvajanje Javno Javno Zasebno Zasebno Zasebno

Financiranje Javno Zasebno Javno Zasebno Zasebno

Vir: Česen 2003

V javnih zdravstvenih zavodih se preko »zdravstvenega trga« zasebno financirajo tudi

zdravstvene storitve v samoplačniških ambulantah ter po pogodbah z organizacijami

zasebnega sektorja (na primer v strokovnih enotah za medicino dela, prometa in športa).

Zasebno se financirajo tudi zdravstvene storitve koncesionarjev, ki jih opravljajo zunaj

zdravstvenih programov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Seveda se zasebno

financira tudi vsa zdravstvena dejavnost pri »čistih« zasebnikih ter zdravstvene storitve na

račun prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja (tabela 1) (Česen 2003, 16-17).

14

3.3. Obvezno zdravstveno zavarovanje

Obvezno zdravstveno zavarovanje izvaja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v

nadaljnjem besedilu: ZZZS), ki je na podlagi Zakona o zdravstvenem varstvu in

zdravstvenem zavarovanju (v nadaljnjem besedilu: ZZVZZ) začel z delom 1. marca 1992.

Obvezno zdravstveno zavarovanje se izvaja po načelih socialne pravičnosti in solidarnosti

med zdravimi in bolnimi, starimi in mladimi, bogatimi in revnimi (Zzzs 2009).

V Republiki Sloveniji je zdravstveno zavarovanje obvezno za osebe, ki izpolnjujejo

pogoje podane z ZZVZZ-ja. Na podlagi ZZVZZ so zavarovane osebe zavarovanci ter člani

njihove družine. Kot zavarovanci morajo biti v obvezno zdravstveno zavarovanje

vključene osebe, ki izpolnjujejo pogoje izmed 25. točk 15. člena ZZVZZ, kot družinski

člani pa so v obvezno zdravstveno zavarovanje vključene osebe, ki izpolnjujejo pogoje,

določene od 20. do 22. člena ZZVZZ. Za zavarovance je z ZZVZZ predpisana obveznost

plačevanja prispevkov, pri čemer je predpisano tudi, kdo je zavezanec za njihovo

plačevanje in s tem zavezanec za prijavo osebe v obvezno zdravstveno zavarovanje, vrsta

prispevkov in osnova od katere se le-ti plačujejo ter tudi obseg pravic (Zzzs 2009).

Predpisani prispevki, ki jih je potrebno plačat so vezani na vir, ki zagotavlja zavarovani

osebi osnovno socialno varnost. V primeru, da slovenski državljan s stalnim prebivališčem

v RS ne izpolnjuje pogojev, da bi bil zavarovan po kateri od 1. do 20. točke in 22. do 25.

točke 15. člena ZZVZZ, ga mora v obvezno zdravstveno zavarovanje prijaviti občina, kjer

stalno prebiva. Kriterije, ki jih mora oseba izpolnjevati za vključitev v zavarovanje po tej

osnovi preverja občina stalnega prebivališča, določa pa jih Pravilnik o merilih za

ugotavljanje dohodkov, prihrankov in premoženja občanov za prijavo v obvezno

zdravstveno zavarovanje (Zzzs 2009).

Družinski člani zavarovanca, se lahko v obvezno zavarovanje vključijo preko njega, ki je

nosilec tega zavarovanja, seveda samo če ne izpolnjujejo pogoje za lastno zavarovanje.

Družinski člani niso zavezanci za prispevek. Prijavo, spremembo ali odjavo oseb v

oziroma iz obveznega zdravstvenega zavarovanja opravi na podlagi vloge zavezanca za

prijavo območna enota ali izpostava Zavoda (Zzzs 2009).

Zavarovanim osebam obvezno zavarovanje omogoča uveljavitev pravic do zdravil,

medicinskih pripomočkov, zdravstvenih storitev ter nadomestil kot so nadomestilo plače,

posmrtnina, pogrebnina Zdravstvene storitve, ki jih zavarovana oseba dobi opravi osebni

zdravnik ali pa tudi specialist v bolnišnicah, ambulantah in inštitutih na podlagi potrjene in

veljavne kartice zdravstvenega zavarovanja. V koliko zavarovana oseba nima

prostovoljnega oziroma dodatnega zavarovanja, mora krit zavarovana oseba razliko do

polne vrednosti zdravstvene storitve. V katerih primerih in za katere zavarovane osebe

obvezno zdravstveno zavarovanje krije zdravstvene storitve v njihovi polni vrednosti je

določeno v 1. točki prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, v katerih primerih je potrebno

doplačilo, pa v 2. do 6. točki istega člena. Določenim skupinam zavarovanih oseb iz 25.

člena ZZVZZ je v celoti zagotovljeno tudi plačilo storitev iz 2. do 4. točke 23. člena

ZZVZZ, kadar gre za nujno zdravljenje, zavarovana oseba pa za doplačila nima

sklenjenega prostovoljnega (dopolnilnega) zdravstvenega zavarovanja. Določenim

skupinam zavarovanih oseb, ki jih določa 24. člen ZZVZZ, pa razliko med vrednostjo

zdravstvene storitve, ki se krije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in polno

15

vrednostjo zdravstvene storitve krije proračun RS. Obseg pravic in vrste pravic so

določene z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, podrobneje pa

jih določajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Zzzs 2009).

3.4. Prostovoljno zdravstveno zavarovanje

Prostovoljno zdravstveno zavarovanje je pri nas zelo mlada oblika zavarovalništva in je

zato manj prepoznavna. Uvedeno je bilo šele po nastanku slovenske države. Ljudem je še

najbolj znano po tem, da so vanj netipično vključena tudi doplačila k stroškom

zdravstvenih storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (participacija) in sicer kot

vzajemno zavarovanje. Zato ga imamo nekateri za »podaljšano roko« obveznega

zdravstvenega zavarovanja, čeprav to nikakor ne bi smelo biti ( Česen 2003, 161).

Prostovoljna zdravstvena zavarovanja delimo na (Zzzs 2009):

prostovoljna zavarovanja za razliko do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ki jih

obvezno zdravstveno zavarovanje ne krije v celoti (storitve iz 2. do 6. točke 23.

člena ZZVZZ) - dopolnilna zdravstvena zavarovanja in

prostovoljna zavarovanja za večji obseg pravic ali za višji standard storitev, kot je

to določeno v obveznem zavarovanju, in za dodatne pravice, ki niso zajete v

obveznem zavarovanju - dodatna oz. nadstandardna zdravstvena zavarovanja.

Prostovoljno zdravstveno zavarovanje za razliko do polne vrednosti zdravstvenih storitev

krije razliko med polno vrednostjo zdravstvenih storitev in vrednostjo, ki se krije iz

obveznega zdravstvenega zavarovanja. ZZVZZ namreč v 23. členu določa, katere

zdravstvene storitve se iz obveznega zdravstvenega zavarovanja krijejo v celoti (100 %) in

katere le v določenem odstotku. Poleg tega ZZVZZ v 23. členu določa tudi posebne

skupine zavarovanih oseb, katerim so vse storitve iz obveznega zdravstvenega zavarovanja

krite v celoti ter zavarovane osebe, katerim razliko do polne vrednosti zdravstvenih storitev

krije proračun Republike Slovenije. Plačilo zdravstvenih storitev se zagotavlja v celoti iz

obveznega zdravstvenega zavarovanja za zdravljenje in rehabilitacijo (Zzzs 2009):

otrok, učencev in študentov, ki se redno šolajo,

otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju,

otrok in mladostnikov z nezgodno poškodbo glave in okvaro možganov.

Razliko med vrednostjo zdravstvenih storitev, ki se krijejo iz obveznega zdravstvenega

zavarovanja in polno vrednostjo zdravstvenih storitev pa za določene skupine zavarovanih

oseb zagotavlja proračun Republike Slovenije in sicer za (Zzzs 2009):

pripornike, ki niso zavarovanci iz drugega naslova, obsojence na prestajanju kazni

zapora, mladoletniškega zapora, mladoletnike na prestajanju vzgojnega ukrepa

oddaje v prevzgojni dom, osebe, ki jim je bil izrečen varnostni ukrep obveznega

psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter obvezno

zdravljenje odvisnosti od alkohola in drog,

zavarovance in po njih zavarovane družinske člane, ki nimajo zagotovljenega

plačila zdravstvenih storitev v celoti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, če

16

izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, kar ugotavlja Center za

socialno delo.

Prav tako proračun Republike Slovenije zagotavlja razliko nad ravnjo, ki jo krije obvezno

zdravstveno zavarovanje za (Zzzs 2009):

vojaške invalide in civilne invalide vojne,

vojne veterane in žrtve vojnega nasilja.

V tem primeru proračun Republike Slovenije upravičencem krije premijo prostovoljnega

zdravstvenega zavarovanja. Za sklenitev prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja se

odločamo sami, vendar priporočamo, da se v primeru, da ne spadate v eno od zgoraj

navedenih skupin, zavarujete za razliko do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ki jih

obvezno zdravstveno zavarovanje ne krije v celoti (Zzzs 2009).

17

4. REFORME V ZDRAVSTVENEM SISTEMU SLOVENIJE

Od sedemdesetih let preteklega stoletja velja, da končni cilji človekovega razvoja niso

ekonomski, ampak socialni: dosegljiva blaginja in varnost za vse ljudi, ne le za peščico

zmagovalcev (Česen 2006, 5). Z reformami naredimo nekakšne radikalne spremembe, s

katerimi uredimo položaje in statuse drugače, kot so bili urejeni do sedaj. Reforme

prinašajo velike spremembe, ki so lahko pozitivne ali negativne, kar se pokaže s časom.

Izvedemo jih, ko so nujno potrebne. Reforme so danes stvarnost Evrope. Pri tem se ne

smemo odrekati evropskim vrednotam, kot so socialna kohezija in solidarnost, visoka

raven blaginje, kakovost življenja, dostopnost izobraževanja in zdravja, sodelovanje

državljanov pri odločanju ali trajnost razvoja (Vlada 2010).

4.1. Razlogi za zdravstveno reformo

V zadnjih desetletjih je bil napredek medicinske znanosti in medicinske tehnologije zelo

hiter, po zaslugi razvoja informacijske tehnologije pa so podatki o tem dostopni ne le

izvajalcem zdravstvene dejavnosti, temveč tudi uporabnikom. Ljudje postajajo vse bolj

zdravstveno osveščeni ter aktivno iščejo informacije, kako bi ohranjali in krepili zdravje in

še zlasti, kakšne možnosti jim v primeru bolezni nudijo medicina in spremljajoče znanosti.

Zdravstveni sistemi se zato po vsem svetu soočajo s povečanim povpraševanjem

državljanov po novih zdravstvenih pravicah in po njihovi univerzalni dostopnosti ter

kakovosti. Vse to vpliva na zahteve po povečanju sredstev za zdravstveno varstvo. Druga

razloga za naraščanje stroškov sta naraščanje števila starejših prebivalcev ter naraščanje

števila kroničnih bolnikov. Starejši prebivalci znatno bolj kot mlajši potrebujejo in

uporabljajo zdravstveno varstvo in s tem vplivajo na naraščanje stroškov, zdravljenje

kroničnih bolnikov pa je mnogo bolj uspešno kot nekoč, zato se podaljšuje njihovo

preživetje in njihov delež v prebivalstvu (Keber 2003, 19).

Na pobudo Ministrstva za zdravje je socialni sporazum, podpisan aprila 2003, vključil tudi

napoved zdravstvene reforme z naslednjimi besedami: "Zaradi nakopičenih problemov,

katerih reševanje je v interesu države in njenih državljanov, bo potrebno v sistemu

zdravstvenega varstva in na drugih področjih, ki so povezana z zdravstvom, v naslednjih

letih reformirati nekatere dosedanje rešitve in pospešiti že začete procese izboljšav.

Partnerji bodo podprli takšne spremembe sistema zdravstvenega varstva, ki bodo temeljile

na večji solidarnosti pri zagotavljanju sredstev za z reformo dogovorjene zdravstvene

pravice in večjo pravičnost pri njihovem razporejanju, enaki dostopnosti do zdravstvenih

pravic za vse uporabnike, povečanju te dostopnosti, večji transparentnosti in s tem

skrajševanju čakalnih dob, večji kakovosti in učinkovitosti sistema zdravstvenega varstva,

aktivnejši vlogi uporabnikov in boljšem nadzoru" (Keber, 19).

Tistega leta je država hotela z novimi reformami odpraviti takratne slabosti in povečati

učinkovitost v zdravstvu, ki je primanjkovala. Spodbuditi je hotela privatizacijo bolnišnic

in javno-zasebno partnerstvo, ter omogočiti večjo konkurenco med izvajalci zdravstvenih

storitev in nasploh izboljšati javno zdravje.

Ključni razlogi za zdravstveno reformo pri nas je zastarelost in neustreznost zakonskih

ureditev. Zdravstvo ima tudi nove potrebe in izzive, ki se pojavljajo v današnjem času, saj

18

se je zdravstvo razvilo in zato je potrebna nova oprema, nov izobražen kader in podobno.

Ampak za vse nove potrebe še nimamo ustreznih institucij, ki bi se pravočasno odzivalo in

obvladovale nastalo situacijo. Obstajajo tudi potrebe po večji racionalizaciji in

transparentnosti financiranja zdravstvenega zavarovanja, zdravstvenih dejavnosti in porabi

javnih sredstev pri izvajalcih ter po večji uspešnosti celotne zdravstvene dejavnosti in po

uvajanju novih modelov njihovega financiranja. Kažejo se tudi potrebe po povečanju

učinkovitosti in nove zahteve po nadaljnji privatizaciji v zdravstvenem varstvu. Definirat

se mora tudi vloga države in seveda tudi njene naloge, ter neusklajenost med zdravstvenim

varstvom in socialne varnosti. Eden izmed ključnih potreb je še izboljšanje kvalitete

zdravstvenega varstva, pravic zavarovanca pri obravnavi zdravstvenih dejavnosti ter o

odločanju o njegovih pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

4.2. Bistveni elementi novega zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem

zavarovanju

V letu 2010 smo v Republiki Sloveniji za področje zdravstva porabil 3,24 milijarde evrov,

kar predstavlja 9,06 odstotka BDP. Javne blagajne (Zavod za zdravstveno zavarovanje

Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZZZS) in proračun Republike Slovenije in občin) so

prispevali 70,7 odstotka, zavarovalnice, ki izvajajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje (v

nadaljnjem besedilu: DZZ), so prispevale 13,3 odstotka, 12,9 odstotka pa so prispevala

gospodinjstva v obliki neposrednih plačil ob nakupu zdravstvenih storitev. Povprečna letna

stopnja rasti javnih izdatkov med zdravstvo za leti 2004 in 2010 znaša 5,5 odstotka,

povprečna letna stopnja rasti izdatkov, ki jih za zdravstvo namenja državni proračun, znaša

med leti 2004 in 2010 -1,8 odstotka, povprečna letna stopnja rasti zasebnih izdatkov za

zdravstvo v istem obdobje pa 7,7 odstotka. Iz prikazanih osnovnih podatkov je razvidno,

da sistem financiranja zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji spodbuja hitro rast

zasebnih izdatkov za zdravstvo in uvršča Republiko Slovenijo med države z visokim

razmerjem med zasebnimi in javnimi izdatki za zdravstvo – v letu 2010 je razmerje med

zasebnimi in javnimi izdatki znašalo že 29,3:70,7 v primerjavi z letom 2004, ko je to

razmerje znašalo 26,8:73,2. Skoraj 30 odstotni delež zasebnih sredstev za zdravstvo je med

najvišjimi v Evropi. Med zasebnimi izdatki so izdatki za DZZ naraščali po povprečni letni

stopnji rasti 6,9 odstotka, neposredni izdatki za zdravstvo pa po stopnji 7,9 odstotka

(Mz.gov 2012a).

Številne raziskave in statistične analize ter podatki jasno kažejo povezanost med višino

neposrednih izdatkov za zdravstvo in razvitostjo države - bolj kot je država razvita, nižji je

delež neposrednih izdatkov v vseh izdatkih za zdravstvo. Država s svojo zdravstveno

politiko usmerja porabo sredstev v tiste programe, ki so za zdravje prebivalstva nujni in k

zdravju prebivalstva prinesejo največ, medtem ko so neposredni izdatki namenjeni

nakupom zdravstvenih storitev, za katere ljudje menijo, da so dobri za njihovo zdravje in si

njihovega nakupa želijo, vendar pa zaradi fenomena asimetrije informacij v zdravstvenem

sistemu in pomanjkanja alokacije sredstev na podlagi dokazov s strani državljanov to ni

nujno res. Naraščanje neposrednih izdatkov za zdravstvo kaže na dejstvo, da obstoječi

sistem financiranja in razporejanja sredstev za zdravstvo, ki so zbrana z drugimi viri, ne

zadovolji potreb prebivalstva. Osnovni razlog za sprejem predloga zakona je tako odprava

tistih rešitev v zakonodaji, ki onemogočajo vzpostavitev sistema financiranja in alokacije

zbranih sredstev na način, ki bi zagotavljal vzpostavitev prožnega zdravstvenega sistema,

19

ki učinkovito zadovoljuje potrebe državljank in državljanov s kakovostnimi in varnimi

zdravstvenimi storitvami (Mz.gov 2012a).

V zakonodaji se pojavljajo številne nekonsistentnosti in neusklajenosti z zakonodajo z

drugih področij, ki jih je z zakonom treba uskladiti. Zakon uvaja nove rešitve, ki bodo

povečale racionalnost upravljanja z javnimi sredstvi in odpravile nepotrebne

administrativne ovire (Mz.gov 2012a).

Pomemben razlog spremembe zakona je tudi tožba Sodišča Evropske unije proti Republiki

Sloveniji zaradi po mnenju Evropske komisije nepopolnega in nepravilnega prenosa

Direktiv Sveta 73/239/EGS, kot je bila naknadno spremenjena, in nepravilnega prenosa

Direktive Sveta 92/49/EGS v pravni red RS ter neizpolnitve obveznosti iz členov 56 in 63

Pogodbe o delovanju Evropske unije (Mz.gov 2012a).

Posebnost slovenskega sistema DZZ je namreč njegov namen, ki je povračilo tistega dela

dogovorjenih stroškov za zdravstvene storitve in blago, ki jih ne povrne obvezno

zdravstveno zavarovanje (v nadaljnjem besedilu: OZZ). DZZ je tako v Republiki Sloveniji

del javnega interesa zaradi svojega namena in narave zavarovanja. Doplačila za

zdravstvene storitve se gibljejo v deležu od 5 do 90 odstotka. V primeru nezavarovanja v

shemi prostovoljnega zavarovanja (točneje DZZ) je zaradi visokih zneskov doplačil lahko

okrnjena dostopnost do vseh zdravstvenih storitev, ki se delno krijejo iz OZZ, delno pa iz

DZZ. Razlog za DZZ je torej v tem, da se posamezniku v primeru potrebe po zdravstvenih

storitvah omogoči storitev – ne le delna, temveč v celoti. Brez sklenitve DZZ bi moral

pravico, ki sicer je del košarice pravic, deloma kriti sam. Ker so zdravstvene storitve lahko

povezane z visokimi stroški, je posameznikom v interesu, da so dopolnilno zavarovani. Če

ne bi bili, bi se lahko zgodilo, da doplačila za zdravstvene storitve ne bi zmogli kriti. To je

razlog, da se tako veliko število ljudi odloči za sklenitev DZZ – dejstvo namreč je, da so v

javnem interesu storitve, ki jih v definiranem deležu krije DZZ, nikakor pa v javnem

interesu ni samo DZZ (Mz.gov 2012a).

Odvisnost dostopa do zdravstvenih storitev ne more in ne sme biti odvisna od sklenitve

DZZ in taka ureditev odstopa od definiranega zdravstvenega varstva v Ustavi Republike

Slovenije. Omogočanje kritja vseh stroškov neke zdravstvene storitve zgolj s pomočjo

DZZ odstopa od smisla in namena osnovnih pravic iz zdravstvenega varstva. Sprememba

sistema zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji je zato

nujna (Mz.gov 2012a).

DZZ je vzpostavilo vzajemnost med bolnimi in zdravimi, ker je preneslo stroške doplačil

na vse zavarovance, istočasno pa je zmanjšalo solidarnost med revnimi in bogatimi, saj so

premije DZZ enotne ne glede na višino dohodka prebivalcev. Učinek, ki ga je imelo DZZ,

je tako povečana regresivnost plačevanja zdravstvenih storitev (Mz.gov 2012a).

Sistem DZZ tudi omejuje dostopnost do zdravstvenih storitev. DZZ krije zdravstvene

storitve le v določenem deležu, ki ga ne krije OZZ. Koriščenje storitev kljub vključenosti v

OZZ tako s strani zavarovanca ni mogoče, saj mora zavarovanec v primeru koriščenja

zdravstvene storitve le to doplačati v primeru, da nima sklenjena DZZ, to pa mu lahko

predstavlja veliko finančno breme, ki ga ne zmore. Doplačila se tako nanašajo na vse

storitve v košarici OZZ, ki nimajo 100 odstotnega kritja iz OZZ in so lahko v določenih

20

primerih izredno visoka. Zaradi tega omejujejo dostopnost do zdravstvenih storitev

predvsem prebivalstvu iz nižjih dohodkovnih slojev, ki je sicer vključeno v OZZ

(Mz.Gov2012a).

Racionalno obnašanje na strani OZZ v smislu nižanja cen storitev izvajalcem ob

nespremenjenih premijah za DZZ pomeni večje dobičke DZZ zavarovalnic in predstavlja

neracionalnost celotnega sistema (Mz.gov 2012a).

Nižanje deleža OZZ v kritju cene storitve povečuje preveliko koriščenje zdravstvenih

storitev ter daje napačne vzpodbude razvoju. Plačilo opravljenih zdravstvenih storitev iz

naslova DZZ je neomejeno (do realizacije), kar izvajalcem zdravstvenih storitev ob

povečevanju deleža DZZ daje možnosti, da zaradi večje prodaje zdravstvenih storitev

izvajajo in obračunajo le-te, ki pa so s strokovnega vidika nepotrebne. Njihovi fiksni

stroški so namreč pokriti že z obsegom do plana. Raziskava o vlogi DZZ je pokazala, da

prostovoljno zdravstveno zavarovanje ne prispeva k višji učinkovitosti izvajalcev na

primarni ravni; celo več - v primeru izvajalcev javne zdravstvene službe DZZ celo znižuje

njihovo učinkovitost (Mz.gov 2012a).

Pri spremembi zdravstvenega zavarovanja, kjer DZZ zavaruje del večine zdravstvenih

storitev, je treba določiti pravice, ki bodo v celoti krite iz javnih sredstev: pravice, ki v

košarico ne bodo vključene, bodo državljanom na razpolago, vendar bodo zanje morali

plačati bodisi neposredno ob uporabi bodisi v okviru prostovoljnega zdravstvenega

zavarovanja, ki bo lahko na trgu ponujal različne zavarovalne produkte za storitve, ki v

košarico ne bodo vključene. Predlog zakona bo zato na novo definiral košarico pravic.

Kriterij za določanje pravic v košarici bo zadostitev realnim zdravstvenim potrebam

prebivalstva in s tem povečanje racionalnosti rabe sredstev, ki so namenjena izvajanju

zdravstvenega varstva (Mz.gov 2012a).

V sistemu prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja kot zavarovanja za zdravstvene

storitve, zdravila, živila za posebne zdravstvene namene, medicinske pripomočke ter ostale

storitve in izdelke, ki se lahko nudijo v okviru izvajanja zdravstvene službe oziroma

predstavljajo nadstandardno storitev, se premije za zavarovalne produkte oblikujejo tržno,

na podlagi aktuarskih izračunov (Mz.gov 2012a).

Na strani financiranja in zbiranja sredstev za zdravstveno varstvo je osnovni razlog za

sprejem zakona preprečitev različnih oblik diskriminacije med kategorijami zavarovancev,

ki jih povzročajo sedaj veljavne določbe zakona. Predlog spremembe zakona bo na novo

definiral nekatere kategorije zavarovancev, njihove zavarovalne osnove in stopnje

prispevkov ter pravice, ki jim na osnovi vplačanih prispevkov pripadajo. Predlagan zakon

bo odpravil diskriminacijo med posameznimi kategorijami in v največji možni meri

uveljavil načelo plačevanja v skladu z višino dohodkov zavarovanca. Prav tako se bo

smiselno spremenila upravičenost posameznih kategorij zavarovancev do posameznih

pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Predlog spremembe zakona bo izenačeval pravico

kategorij državljanov, ki niso zavarovanci, do zdravstvene oskrbe glede na rednost

plačevanja prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Predlog spremembe zakona prav tako

odpravlja odpis, odloge in obročno plačevanje prispevkov za zdravstveno zavarovanje.

Predlog uvaja novo dajatev – splošno participacijo, ki se določi glede na dohodek

posameznikov po plačilu dohodnine. Dajatev je obvezna za vse, gre torej za javna sredstva,

21

ki se zbirajo v javni blagajni. Dajatev nima narave davka ali prispevka, ker je uvedena šele

po dohodnini, zato ne obremenjuje stroškov dela in nima vpliva na konkurenčnost (Mz.gov

2012a).

Na strani alokacije sredstev je osnovni razlog za sprejem sprememb zakona zagotovitev

racionalnosti in učinkovitosti v razporejanju sredstev med izvajalce zdravstvenega varstva

ter zagotavljanje čim boljšega pokrivanja potreb prebivalstva po zdravstvenih storitvah.

Predlog sprememb zakona bo na novo definiral vlogo ZZZS v zdravstvenem sistemu, ki

naj postane aktiven naročnik zdravstvenih storitev v skladu s potrebami prebivalstva po

zdravstvenih storitvah (Mz.gov 2012a).

Predlagan zakon pa bo nenazadnje dal tudi podlago za vzpostavitev delovanja Sveta za

vrednotenje zdravstvenih tehnologij, kar posledično pomeni večjo učinkovitost in

transparentnost ter racionalizacijo delovanja zdravstvenega sistema (Mz.gov 2012a).

4.3. Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona

Zakon bo temeljil na enakih načelih kot osnovni sistemski zakon. Temeljna načela so

(Mz.gov 2012a):

Univerzalnost: nikomur ni onemogočen dostop do zdravstvenega varstva.

Dostopnost: dostop do kakovostnega varstva za vse v skladu z realnimi potrebami.

Solidarnost: vsi državljani in vse kategorije prebivalstva prispevajo v zdravstveno

blagajno v sorazmerju s svojimi dohodki, v zameno pa imajo vsi pravično

dostopnost do zdravstvenih storitev v skladu s potrebami.

Enakost: vsi državljani imajo enak dostop do zdravstvenih storitev v skladu s

svojimi potrebami neodvisno od etnične pripadnosti, spola, starosti, socialnega

statusa ali sposobnosti plačila.

Transparentnost pravic: pravice, ki jih vsebuje osnovna košarica, so jasno in

pregledno definirane in kot take omogočajo vsakemu prebivalcu, da pozna svoje

pravice. Pravice so definirane v standardu in obsegu ter časovni dostopnosti

(določena je najdaljše dopustna čakalna doba).

Javnofinančna vzdržnost: pravice in financiranje pravic so definirani na način, ki

zagotavlja dolgoročno javnofinančno vzdržnost. Zakon jasno definira vire, njihove

osnove in zavezance, njihovo višino, način plačevanja in namen njihove porabe.

Zakon bo temeljil na enakih ciljih kot osnovni sistemski zakon, to je zagotavljanje

solidarnosti, zagotavljanje skladnosti slovenske zakonodaje z evropskimi direktivami in

drugo zakonodajo v Republiki Sloveniji, zagotavljanje uresničitve drugih osnovnih načel,

na katerih temelji zdravstveni sistem. Poleg tega bo zakon zagotavljal tudi ustreznost virov

financiranja posameznih vsebin, ki se sedaj financirajo iz sredstev, zbranih v okviru OZZ

ter racionalnost in preglednost porabe javnih sredstev v smislu financiranja storitev, ki v

največji možni meri zadovoljujejo potrebe državljanov (Mz.gov 2012a).

Zakon bo poudarjal cilj diverzifikacije virov in uravnoteženosti zbiranja sredstev za

financiranje zdravstvenih storitev ter v skladu s tem na novo opredeljeval obveznosti

22

države in proračuna do zagotavljanja pravic na področju zdravstva. Spremembe bodo

narejene na osnovi vsebinskih usmeritev in nacionalnih prioritet na področju zdravstva,

prav tako pa s ciljem zagotavljanja finančne stabilnosti in možnosti zagotavljanja sredstev

iz več virov, kar bo omogočalo večjo stabilnost financiranja v času finančnih in

ekonomskih kriz. Zakon bo prav tako zasledoval cilja racionalnosti in stroškovne

učinkovitosti, povezovanja institucij, kadar gre za opravljanje istega dela ter v Slovenijo

sistemsko uvedel vrednotenje zdravstvenih tehnologij (Mz.gov 2012a).

Nove zdravstvene tehnologije predstavljajo najvišji vir rasti izdatkov za zdravstvo. Če

njihovo uvajanje ne temelji na z dokazi podprti medicini in stroškovni učinkovitosti, so ti

stroški neobvladljivi, postavljanje prioritet na področju uvajanja novih tehnologij pa je

nepregledno in oteženo. Zakon bo na novo opredelil nekatere kategorije zavarovancev,

osnove za določene pravice ter pravice, ki pripadajo določenemu zavarovancu. Nove

prispevne osnove bodo omogočale večjo izenačenost zavarovancev pri plačevanju

prispevkov v skladu z njihovimi dohodki, vsaki kategoriji zavarovancev bodo pripadle le

tiste pravice, ki jih zavarovanec dejansko potrebuje, nekatere kategorije zavarovancev, kot

so npr. družinski člani, pa bodo zaradi neustrezno opredeljenega statusa na novo

opredeljeni (Mz.gov 2012a).

4.3.1. Ocena finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in druga javna

finančna sredstva

Iz podatkov Ministrstva za zdravje, ki temeljijo na podatkih sklenjenih o podjemnih

pogodbah in izdanih soglasjih za delo izven bolnišnic izhaja, da so v letu 2011 javne

bolnišnice z lastnimi zaposlenimi sklepale podjemne pogodbe (skupaj v višini 3,8 mio

EUR) tako za redno delo kot za opravljanje dela preko polnega delovnega časa. Prav tako

so podjemne pogodbe sklepale z ostalimi (v višini 6,1 mio EUR). Smatramo, da bo

prepoved sklepanja podjemnih pogodb z ostalimi zaposlenimi delno povečalo število

zunanjih izvajalcev zdravstvenih storitev, ki opravljajo dela preko podjemnih pogodb,

delno pa se bo to delo prelilo znova v delo preko polnega delovnega časa ali plačilo za

dežurstvo. Prihranek iz tega naslova je težko oceniti in bo odvisen predvsem od

organizacije dela v javnem zdravstvenem zavodu. Prihranek v zvezi s sklepanjem

podjemnih pogodb tudi ne predstavlja prihranka za proračun RS oziroma katero drugo

blagajno javnega financiranja, ampak sprememba pomeni predvsem orodje za vodstvo

javnih zdravstvenih zavodov za organizacijo dela in drugačno razporeditev sredstev, ki jih

javni zdravstveni zavod prejme za opravljanje zdravstvenih storitev (Vlada 2005).

Prepoved sklepanja podjemnih pogodb z lastnimi zaposlenimi v javnih zdravstvenih

zavodih ne vpliva na odhodke ZZZS, saj slednji plačuje storitve na podlagi dogovorjenih

cen in kalkulativnih elementov (Mf.gov 2012).

23

Tabela 2: Odhodki državnega proračuna, ki niso načrtovani na ukrepih/projektih sprejetih

proračunov

Ureja Posega v

obstoječi

ZZVZZ

Letni učinek v

mio EUR za

ZZZS

Učinek v letu 2012

v mio EUR za

ZZZS

Vpliv na ZZZS

Znižanje deleža, ki ga krije

OZZ

23. člen 88,2 51,45 Znižanje

odhodkov ZZZS

Razvrstitev zdravil na

pozitivno listo

23. a. člen 10 1,60 Znižanje

odhodkov ZZZS

Znižanje % nadomestil 31. člen 15,34 8,95 Znižanje

odhodkov ZZZS

Ureditev naročanja MTP v

skladu z ZJN

63. a. člen 5,7 Znižanje

odhodkov ZZZS

Ukinitev odpisa,

zmanjšanje ali odloga in

obročno plačevanje

prispevkov

60. člen 0,5 0,29 Povečanje

prihodkov ZZZS

Ukinitev nadomestil za

brezposelne

Zakon o

urejanju trga

dela

3,9 2,28 Znižanje

odhodkov ZZZS,

povečanje

odhodkov

državnega

proračuna

SKUPAJ 123,64 64,57

Vir: Mf. Gov 2012

Iz tabele 2 je razvidno, da znižanje deleža, ki ga krije OZZ, razvrstitev zdravil na pozitivno

listo, znižanje odstotka nadomestil in ureditev naročanja MTP v skladu z ZJN znižuje

odhodke ZZZS-ja. Ukinitev odpisa, zmanjšanje ali odloga in obročno plačevanje

prispevkov povečuje prihodke ZZZS-ja ter ukinitev nadomestil za brezposelne znižuje

odhodke ZZZS-a in povečuje odhodke državnega proračuna.

24

5. OPREDELITEV ZDRAVSTVENEGA SISTEMA V AVSTRIJI

Zdravstveno varstvo Avstrije je zelo podobno ureditvi tega področja v Nemčiji, Avstrijska

država je namreč nekaj let po uvedbi obveznega socialnega zavarovanja v Nemčiji sprejela

zakon o obveznem zdravstvenem zavarovanju prebivalstva po vzoru severne sosede (Toth

2003, 181 ).

V Avstriji je zdravstvo urejeno na federalnem načelu in javna zdravstvena oskrba je v

pristojnosti zveznih dežel, ki naloge lahko naprej delegirajo drugim teritorialnim enotam.

Centralna oblast je pristojna za temeljno zakonodajno na tem področju za ostale zadeve pa

je pristojna zvezna dežela v kateri poteka zdravstvena oskrba. Glavna značilnost

zdravstvenega sistema v Avstriji je regionalizacija zdravstva. Za vzdrževanje

infrastrukture in bolnic so odgovorne občine in zvezne dežele v katerih se nahajajo. Pri

tem morajo upoštevati zvezno okvirno zakonodajo in nacionalne standarde, ki jih postavlja

zvezna vlada. Temeljni je Avstrijski strukturni plan za zdravstvo, ki postavlja okvirne

načrte za bolj natančne regionalne načrte, za katere so odgovorne zvezne dežele.

Značilnost primarnega zdravstva v Avstriji je, da ga opravljajo neodvisni zdravniki, ki

delajo samostojno, v omejenem obsegu pa tudi ambulantni oddelki bolnic (Skupnostobcin

2010, 75 – 78).

V Avstriji je 24 nosilcev zdravstvenega zavarovanja in sicer devet območnih bolniških

blagajn (Gebitskrankenkasse), ki pokrivajo območja posameznih dežel, deset obratnih

bolniških blagajn (Betribskrankenkasse) ter ena zvezna bolniška blagajna za rudarje, za

samostojne podjetnike, obrtnike, za zaposlene pri železnicah, za kmete in za javne

uslužbence (Hofmacher in Rack 2006,73).

Redno zaposleni oziroma aktivni zavarovanci so v posameznih bolniških blagajnah

zavarovani. Po njih so zavarovani tudi njihovi družinski člani. Območne bolniške blagajne

delujejo na območju dežele, za katero so ustanovljene. Že pred sprejetjem Splošnega

zakona o socialnem zavarovanju so v podjetjih delovale obratne bolniške blagajne.

Zavarovani so lahko bili njihovi zaposleni, člani družine ter upokojenci, ki so bili prej tam

zaposleni. Njihovi člani (zavarovanci) so zaposleni v teh podjetjih, njihovi družinski člani

in upokojenci, ki so bili pri njih zaposleni pred upokojitvijo. Področne blagajne pa so na

območju celotne države v njih pa so vključeni vsi zaposleni iste dejavnosti ter člani njihove

družine.

Bolniške blagajne so samostojne., ki se kaže s tem, da prispevke določa zakonodajalec, ti

prispevki pa se zbirajo v bolniških blagajnah. Te bolniške blagajne gospodarijo s temi

prispevki ter plačujejo storitve in dajatve. Območne bolniške blagajne upravljajo

skupščine, ki jih sestavljajo predstavniki delodajalcev in predstavniki zavarovancev

(Hofmacher in Rack 2006, 90 – 95). Zdravstveno zavarovanje, ki je dodatno pa ponujajo

zavarovalniška podjetja oziroma zasebne zavarovalnice, ki jih je osem in so povezane v

Združenje zavarovalniških podjetij na Dunaju. Dodatnih zavarovanj je v Avstriji relativno

malo, ker bolniške blagajne omogočajo vsem kategorijam zavarovancev široko

zdravstveno varnost. Razširjena so predvsem dodatna zavarovanja za skupine, ki ne morejo

biti vključene v obvezno socialno (zdravstveno) zavarovanje po obstoječih zakonih

(Hofmacher in Rack 2006, 96).

25

Skoraj 99% Avstrijcev je vključeno v zakonsko socialno zavarovanje, tako da v zasebno

zavarovanje ostane samo 1% zavarovancem, ki ni vključenih v socialno zavarovanje. V ta

mali odstotek spadajo zdravniki, notarji in dnevni migranti. Posebej za zdravnike velja ta

posebna ureditev, tako da so lahko zavarovani preko zdravniške zbornice ali pa zasebno.

Vsak zdravnik, ki želi opravljati svojo dejavnost na račun bolniških blagajn, mora z

zdravniško zbornico skleniti individualno pogodbo. Ta pogodba ima obliko vnaprej

pripravljenega obrazca. S podpisom te pogodbe izrazi zdravnik pripravljenost delati za

zavarovance zdravniške blagajne in uresničevati obveznosti, ki so opredeljene v globalni

pogodbi. S podpisom pogodbe pridobi zdravnik pooblastila in pristojnosti pogodbenega

zdravnika bolniške blagajne. Z individualno pogodbo zdravnik in bolniška blagajna ne

moreta urejati ali spreminjati opredelitev globalne pogodbe. Če bi želel kakšno zadevo

urediti po svoje, morata pridobiti soglasje zbornice. Individualne pogodbe se sklepajo za

nedoločen čas in se ne obnavljajo vsako leto tako kot pri nas.

V Avstriji smejo opravljati zdravniško dejavnost tudi zdravniki, ki nimajo pogodbe z

bolniškimi blagajnami. Za te globalna pogodba ne velja, prav tako ne njen tarifni del. To so

lahko zdravniki s polnim delovnim časom ali pa tudi zdravniki, ki so zaposleni v javnih

službah, ki delajo kot zasebniki nekaj ur na dan ali teden. Za svoje delo si samo postavljajo

ceno. Takih zdravnikov je v Avstriji sorazmerno veliko, saj jim to lahko predstavlja

dodaten vir zaslužka. Pri tem ima zavarovana oseba pravico od svoje bolniške blagajne

zahtevati povračilo računa. Ta mu povrne znesek, ki bi ga zanj za iste storitve plačala pri

svojem pogodbenem zdravniku (Toth 2003, 185-186).

5.1. Pravni status in opredelitev javne službe

Avstrija je v zadnjih desetih letih temeljito spremenila status javnih bolnic. Le te so iz

javnoproračunskih enot spremenili preko »inkorporacije« v avtonomne organizacije pod

režimom zasebnega korporacijskega prava, kar je tudi bistveno spremenil odnos med

javnimi lastniki (občinami in deželami) in upravljavci (managerji) javnih bolnic. V

Avstriji je zdravstvo urejeno na federalnem načelu in javna zdravstvena oskrba je v

pristojnosti zveznih dežel, ki naloge naprej delegirajo drugim teritorialnim enotam.

Temeljni je Avstrijski strukturni plan za zdravstvo, ki postavlja okvirne plane za bolj

detajlne regionalne plane, za katere so odgovorne zvezne dežele. Značilnost primarnega

zdravstvenega varstva v Avstriji je, da ga opravljajo samostojni, neodvisni zdravniki, ki

delajo samostojno, v omejenem obsegu pa ambulantni oddelki bolnic. Bolnišnično

zdravstveno varstvo je javno financirano in v glavnem tudi javno zagotovljeno. Predstavlja

približno 48,6 % vseh zdravstvenih izdatkov.

Poudariti velja, da sama inkorporacija, to je preoblikovanje javnih bolnic v gospodarske

družbe, ni spremenila lastništva bolnic. Le te še naprej ostajajo javne bolnice, ki pa imajo

sedaj bistveno večjo avtonomijo pri upravljanju. Glavni cilj reforme je bilo vertikalno

povezovanje občinskih bolnic v holdinške družbe v devetih federalnih deželah. Občine, ki

so bile lastnice bolnic so zaradi finančnih težav vso lastnino bolnic prenesle v

novoustanovljene holdinške družbe. Tako so se v večini avstrijskih zveznih dežel prej

občinske bolnice preoblikovale v bolnišnične holdinške organizacije. V avstrijskem pravu

takšno preoblikovanje predstavlja formalno privatizacijo, ki za razliko od materialne

26

privatizacije pomeni preoblikovanje bolnic v organizacije, ki so še vedno v lasti javnih

oblasti , vendar z upravljanjem s strani privatnih družb (Skupnostobčin 2010).

5.2. Upravljanje in organi upravljanja ter premoženje bolnic

Koncept holdinga je pomemben, ker predstavlja vertikalno povezavo vseh » lokalnih «

bolnic v eno povezano – holding. Med holdingom in upravami bolnic pa je vzpostavljen

pogodbeni odnos. Profesionalni managerji upravljajo deželne bolnice s katero imajo

managerji pogodbe o zaposlitvi. Holdinške družbe so ustanovljene na podlagi avstrijskega

korporacijskega prava in imajo tako kot druge korporacije nadzorni odbor, ki predstavlja

lastnika in nadzoruje upravo. Vse premoženje bolnice, kot so medicinski pripomočki,

oprema, prostori in infrastruktura, so preneseni na novo korporacijo. Zelo pomembno je, da

nikoli ni bil namen ustanovitve holdinške družbe profitno upravljanje bolnic. Holdinške

družbe so ustanovljene kot ne – profitne organizacije, z obveznim mandatom zagotavljanja

celovite sekundarne zdravstvene oskrbe za prebivalce, doseganje visokih kakovostnih

standardov in zagotavljanje finančne vzdržnosti poslovanja bolnic. Deželna vlada kot

lastnik holdinga je rezidualno odgovorna za vse dolgove holdinga. Ne glede na to, pa je

dodana managerska avtonomija in fleksibilnost rezultirana v izboljšanem upravljanju s

sredstvi bolnic in pomembnimi izboljšavami v učinkovitost poslovanja, še posebej v okviru

ekonomij obsega (povezava bolnic na ravni dežel v holding). To vključuje tako odpravo

odvečne infrastrukture , konsolidacijo medicinskih oddelkov in specialistov ter sriktno

upoštevanje federalnega načrta (OKAP/GGP), ki predstavlja, kar se tiče investicij v visoko

kvalitetno opremo, splošni okvir za zdravstveno varstvo v Avstriji (Skupnostobčin 2010).

Prvi holding v Avstriji je bil ustanovljen že leta 1979 kot pilotni/testni primer v avstrijski

deželi Vorarlberg (Krankenhaus Betriebgessellschaft m.b.H.). Ustanovitev KHBG (družba,

ki upravlja bolnico) je bila pospešena z dejstvom, da je bila večina občinskih bolnic takrat

v globokih dolgovih, občine pa niso bile pripravljene obdržati lastništva nad tako

zadolženimi bolnicami, ker je to predstavljajo prehudo finančno breme za občine. Lastnih

KHGB je pravno gledano vlada Vorarlberga ( 96 % ), ter štiri mesta ( prejšnji lastniki ), ki

imajo vsak po 1 % delež v lastniški strukturi, kar jim dalje sedež v nadzornem svetu.

Upravlja s petimi javnimi bolnicami, ki imajo 1700 bolnišničnih postelj na osmih različnih

lokacijah. S 3100 zaposlenimi je KHBG največji delodajalec v Vorarlbergu. Različne

centralizirane storitve kot so IT in večina laboratorijskih storitev je v LKH

(Landerskrankenhaus) Feldkirch, ki je največja javna bolnica v deželi in edina deželna

terciarna zdravstvena ustanova, povezana z Univerzitetno kliniko Innsburške medicinske

šole. Ker se osredotoča na svoje temeljne funkcije, KHBG spodbuja prenos pomožnih

storitev, kot so oskrba prostorov, pralni servis, restavracije za bolnice, banke, vzdrževalne

servise na druge izvajalce. Tri bolnice so bile tako zaprte v 10 letnem obdobju, postelje

odpravljene, tehnična oprema pa prenesena na bolj specializirane enote (Skupnostobčin

2010).

Prvi testni primer je tako bil politično kot tudi ekonomsko uspešen, kar je že leta 1992

priznalo tudi Avstrijsko Računsko sodišče. V preteklem desetletju je ta koncept postal

glavni model za preoblikovanj bolnic v Avstriji. Na podoben način so tudi v drugih

deželah lastništvo bolnic občine prenesle v holdinške družbe v lasti dežel. Od takrat je

osem od devetih dežel ustanovilo holdinške družbe. Sledila je zgornja Avstrija, ki je leta

27

2002 ustanovila holdinško korporacijo (Aktiengesellschaft) GESPAG in sledila praksi

KHBG. Nekatere bolnice iz te mreže bodo tako zaprli postelje ali delno jih prenesli na bolj

ustrezne lokacije, kar naj bi prineslo izboljšano učinkovitost poslovanja in pomembno

zmanjšanje stroškov poslovanja (Skupnostobčin 2010).

Kvalitativne raziskave kažejo, da je korporatizacija javnih bolnic v holdinške družbe

povečala managersko avtonomijo in hitrost odločanja v bolnicah. V primerjavi s

samostojnimi bolnicami, se v holdinški družbi sredstva lahko upravljajo na bolj učinkovit

način, kar vodi do sinergije, ekonomije obsega in delitve rizika večjih kapitalskih investicij

za medicinsko opremo. Dodatno, posamezne bolnice v isti geografski coni, se lahko

specializirajo za določene naloge, kar odpravlja podvajanje in odvečne funkcije ter

posledično niža stroške. Vse združitve so temeljile na predhodnih master planih, kjer so

vnaprej predvideli ključne faktorje, kot so delitev bolezni in trend v epidemiologiji in

demografiji (najbolj znan tak načrt je v zvezni deželi Štajerski) (Skupnostobčin 2010).

5.3. Delovnopravni status in plače zaposlenih

Novo oblikovane holdinške družbe imajo le malo lastno zaposlenih ljudi, v večini

primerov je to le uprava. Ostali zaposleni v bolnici, npr. sestre in zdravniki so pogodbeno

zaposleni v skladu z državno delovno – pravno zakonodajo. Prejšnji status zaposlenih kot

javnih uslužbencev je bil odpravljen. Prejšnji status je vključeval posebne pravice, kot so

fleksibilni delovni čas in zaščita pred odpuščanjem. Nadomeščen je z delovno pogodbo, ki

je podobna tisti, ki velja za privatni sektor. Politika zaposlovanja je bila ena bolj

občutljivih skrbi v procesu preoblikovanja bolnic. Zaposleni v bolnicah so zaposleni v

skladu z državnim pravom, v bolnici pa odgovarjajo upravi zasebne holdinške korporacije.

V ta namen so zaposleni po državnem pravu s posebnim zakonom pogodbeno preneseni na

holdinško družbo. Takšna ureditev daje holdinški družbi podobne pravice, kot jih ima

zasebni delodajalec, kar vključuje zaposlovanje, odpuščanje in premeščanje zaposlenih na

druga mesta, glede na potrebe po določenih znanjih. Plačne sheme temeljijo na

zaposlovalnem pravu države. Izbira zaposlenih in zaposlovanje sta tako krajši in bolj

fleksibilni, ker sta odmaknjeni od političnega vpliva in direktno procesuirani v sami

holdinški družbi. Zamudni postopki, ki so jih morali prej odobriti občinske ali regionalne

vlade, so sedaj preteklost, tako da lahko direktorji bolnic neodvisno izbirajo zdravnike,

sestre in drugo osebje. Izbiro direktorja morajo potrditi še višji managerji v holdinški

družbi (Skupnostobčin 2010).

Sredstva, investicije v osebje, stroški poslovanja, proračun in cilji so planirani glede na

strateške poslovne načrte. Večja avtonomija od lokalnih političnih vplivov naj bi bila ena

od pomembnih dodatnih koristi modela inkorporacije javnih bolnic. Kot holdinške družbe

se bolnice pretvorijo iz enot javne uprave v organizacije, ki jih ureja zasebno pravo.

Deželna vlada ostaja edini delničar takšne družbe in je zastopana preko nadzornega sveta,

ki zagotavlja spoštovanje strateških ciljev in usmeritev lastnika (vlade). Med cilje pa spada

tako celovita oskrba zdravstvenih storitev in univerzalni dostop do zdravstvenih storitev,

kot tudi stroškovno učinkovito upravljanje. Takšna temeljna načela javne službe določi in

postavi država, implementacijo pa avtonomno zagotavlja in upravlja deželna vlada preko

holdinških družb. Uprava ima torej precej večjo stopnjo avtonomije in neodvisnosti pri

28

upravljanju kapacitet in sredstev ter pri izkoriščanju ekonomije obsega (Skupnostobčin

2010).

Dostopni podatki naj bi dokazovali, da je prestrukturiranje avstrijski bolnišnični sektor

dosegel postavljen namen. Nedavna analiza naj bi pokazala, da je inkorporacija javnih

bolnic v povezavi z drugimi reformami, kot je novi plačni sistem, rezultirala v

izboljšanjem upravljanju z resursi, boljšo kvalitetno oskrbe in zmanjšanimi stroški.

Avstrija je na lestvici ankete Komisije o zadovoljstvu pacientov z oskrbo leta 1999 uvrstila

na visoko drugo mesto, takoj za Finsko. Omeniti velja še druge študije, ki so nekoliko bolj

zadržane pri zaključkih in opozarjajo na nekatere pasti avstrijskega modela. Ena od teh

opozarja na problem formalne privatizacije bolnic, ki lahko še bolj okrepijo tendence

privatnih oskrbovancev zdravstvenih storitev s tem, da izbirajo le bolj lukrativna področja

trga in zato ne morejo uspešno rešiti glavnega problema v zdravstvu, ki je v trajni

zagotovitvi in financiranju zdravstvenih storitev (Skupnostobčin 2010).

29

6. IZDATKI IN VIRI FINANCIRANJA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA ZA

SLOVENIJO

Današnji sistem financiranja zdravstvenega varstva v Sloveniji temelji na reformi

zdravstva še iz leta 1992. Sredstva za financiranje se zbirajo na osnovi prispevkov,

zavezanci za prispevke pa so (M.MF.UNI-LJ 2009):

aktivna populacija – delodajalci (6,56 % + 0,53 %) in delojemalci (6,36 %), kar je

skupaj 13, 45% od bruto plače,

samozaposleni ( sem spadajo tudi kmetje ) imajo fiksne oz. pavšalne zneske,

upokojenci , stopnja »bruto« (5,65 %),

socialno šibkejše skupine, njim pa na različne načine fiksne zneske zavarovanja

plačujejo občine ali država.

V letu 2008 smo za zdravstvo namenili 3.116 milijonov EUR, v letu 2009 pa 3.279

milijonov EUR ali za 5,2 % več kot v predhodnem letu (M.MF.UNI-LJ 2009).

Povprečna letna rast nominalnih vrednosti celotnih izdatkov za zdravstvo v obdobju od

2003 do 2009 je bila 7,1-odstotna, rast BDP v tem obdobju pa 5,9-odstotna. Nominalne

rasti izdatkov za zdravstvo so bile v letih 2008 in 2009 po dveh letih zaostajanja za rastjo

BDP (v 2006 in 2007) večje od rasti BDP; rasti celotnih izdatkov za zdravstvo sta bili v

letu 2008 in 2009 15,5-odstotni in 7,1-odstotni, rasti BDP pa 7,9-odstotna in minus 5,3-

odstotna (–5,3 %). Hitrejša rast nominalnih izdatkov za zdravstvo od rasti BDP v letu 2009

se je odrazila v povečanju deleža celotnih izdatkov za zdravstvo v BDP, in sicer se je ta od

2008 do 2009 povečal z 8,4 % na 9,3 %. Delež celotnih izdatkov za zdravstvo v BDP za

leto 2009 je največji v razdobju od 2003 do 2009. Delež tekočih izdatkov oziroma celotnih

izdatkov za zdravstvo (brez investicij) v BDP se je od leta 2008 do 2009 povečal za 0,8

odstotne točke (s 7,9 % na 8,7 %) (Stat 2012).

Več kot tri četrtine tekočih izdatkov za zdravstvo v opazovanem obdobju (78,9 % v letu

2003 in 77,7 % v letu 2009) so bile porabljene za financiranje storitev kurativnega

zdravljenja ter za zdravila in medicinsko-tehnične pripomočke. Delež izdatkov za zdravila

in medicinsko-tehnične pripomočke v tekočih izdatkih za zdravstvo, ki se je v opazovanem

razdobju zmanjšal za 1,2 odstotne točke (s 24,9 % v letu 2003 na 23,7 % v letu 2009), je

bil v letu 2009 za 0,6 odstotne točke večji kot v predhodnem letu. Tem izdatkom so po

deležu v celotnih tekočih izdatkih za zdravstvo sledili izdatki za storitve dolgotrajne

zdravstvene oskrbe (v letu 2009 so obsegali 8,7 %). Celotni izdatki za dolgotrajno oskrbo,

ki poleg izdatkov za dolgotrajno zdravstveno oskrbo (v letu 2009 v znesku 268 milijonov

EUR) zajemajo tudi izdatke za socialne storitve dolgotrajne oskrbe (v tem letu v znesku

164 milijonov EUR), smo v letu 2009 namenili 1,2 % BDP (Stat 2012).

V strukturi tekočih izdatkov za zdravstvo v opazovanem obdobju so se izdatki za

zdravstvene storitve, opravljene v bolnišnicah in v ustanovah za zdravstveno nego,

povečali za 4,1 odstotne točke (z 42,8 % v letu 2003 na 46,9 % v letu 2009), izdatki za

storitve, opravljene v zunaj bolnišničnih ambulantah, pa so se zmanjšali za odstotno točko

(s 25,5 % na 24,0 %). Delež izdatkov za dejavnost prodaje zdravil in medicinsko-tehničnih

pripomočkov, ki se je zmanjšal za 1,3 odstotne točke (s 24,4 % v letu 2003 na 23,1 % v

letu 2009), je bil v letu 2009 za 0,7 odstotne točke večji kot v predhodnem letu (Stat 2012).

30

Tabela 3: Zdravstvene obravnave in proizvodi v Sloveniji

Vir: Stat 2011

Iz tabele 3 je razvidno, da vložek v zdravstvene obravnave in proizvode iz leta v leto višji,

tako v državnem sektorju, kot v zasebnem sektorju. Največ izdatkov financiranih iz

zasebnega sektorja je bilo v letu 2009, najmanj pa leta 2004. Največ izdatkov financiranih

iz državnega sektorja je bilo v letu 2009, najmanj pa leta 2003, kar kaže na to, da ima

država vsako leto več izdatkov financiranih iz državnega sektorja.

Tabela 4: Storitve kurativnega zdravljenja v Sloveniji

Vir: Stat 2011

2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

zasebni sektor 610.007 609.207 674.355 712.338 746.660 827.583 871.782

državni sektor 1.559.02 1.656.11 1.742.64 1.856.34 1.944.71 2.288.64 2.407.08

skupaj 2.169.03 2.265.31 2.416.99 2.568.68 2.691.37 3.116.22 3.278.86

0

500.000

1.000.000

1.500.000

2.000.000

2.500.000

3.000.000

3.500.000

Tiso

č EU

R

2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

zasebni sektor 231.354 250.133 268.111 271.258 309.600 324.835 325.790

državni sektor 867.754 919.964 969.117 1.027.28 1.077.59 1.286.49 1.335.21

skupaj 1.099.10 1.170.09 1.237.22 1.298.53 1.387.13 1.614.33 1.661.00

0

200.000

400.000

600.000

800.000

1.000.000

1.200.000

1.400.000

1.600.000

1.800.000

Tiso

č EU

R

31

Iz tabele 4 je razvidno, da največji delež storitev kurativnega zdravljenja financiran iz

državnega sektorja, ki je precej višji od zasebnega sektorja. Največji delež financiranja

kurativnega zdravljenja je bilo v zasebnem sektorju v letu 2009, v državnem pa leta 2009.

Najmanjše financiranje pa je bilo v zasebnem sektorju v letu 2003 ter v državnem prav

tako.

Tabela 5: Storitve rehabilitacije v Sloveniji

Vir: Stat 2011

V tabeli 5 vidimo, da se financiranja v storitve rehabilitacije v zasebnem sektorju tako

povečajo skozi leta, da v zadnjem letu 2009, presežejo financiranja iz državnega sektorja.

Najvišja financiranja so tako v zasebnem sektorju v letu 2009, prav tako tudi v državnem

sektorju. Najmanj vlaganj pa je bilo v državnem in zasebnem sektorju v letu 2003.

2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

Zasebni sektor 19.484 17.979 23.117 23.969 27.498 29.008 37.790

Državni sektor 26.190 30.534 30.781 30.028 33.106 37.961 36.214

Skupaj 45.673 48.513 53.989 53.998 60.604 66.924 73.697

0

10.000

20.000

30.000

40.000

50.000

60.000

70.000

80.000

Tiso

č EU

R

32

Tabela 6: Storitve dolgotrajne zdravstvene oskrbe v Sloveniji

Vir: Stat 2011

Pri tabeli 6 vidimo, da je razlika v vlaganja v dolgotrajne zdravstvene oskrbe izjemno

velika. Celotni izdatki za dolgotrajno oskrbo, znašajo v letu 2009 v znesku 268 tisoč evrov.

Od tega je v letu 2009 v zasebnem sektorju izdatkov 19.671 tisoč evrov, v državnem pa

248.336 tisoč evrov.

Tabela 7: Zdravila in medicinsko tehnični pripomočki v Sloveniji

Vir: Stat 2011

2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

zasebni sektor 8.864 9.177 12.080 14.133 16.616 18.758 19.671

državni sektor 147.804 167.038 188.240 191.881 201.247 239.976 248.336

skupaj 156.668 176.215 200.320 206.014 217.863 258.734 268.007

0

50.000

100.000

150.000

200.000

250.000

300.000

Tiso

č EU

R

2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

Zasebni sektor 223.420 231.080 246.117 255.510 277.273 317.329 357.930

Državni sektor 282.901 298.417 316.880 333.454 332.357 356.999 369.338

Skupaj 506.321 529.497 562.997 588.964 609.630 674.328 727.268

0

100.000

200.000

300.000

400.000

500.000

600.000

700.000

800.000

Tiso

č EU

R

33

Iz tabele 7 lahko razberemo, da so izdatki za zdravila in medicinsko tehnične pripomočke v

zasebnem ter javnem sektorju dokaj enake, največ izdatkov je bilo v državnem sektorju

leta 2009 in sicer 369.338, isto je bilo v zasebnem sektorju, kjer so se izdatki zelo približali

državnemu sektorju, saj so bili nižji za samo 11.408 tisoč evrov. Najmanj izdatkov je bilo v

obeh sektorjih v letu 2003.

Tabela 8: Preventiva in javne zdravstvene storitve

Vir: Stat 2011

Tabela 8 nam pove, da so se izdatki v preventivo in javne zdravstvene storitve večale

sorazmerno iz leta v leto v državnem sektorju. Največ izdatkov je bilo v letu 2009, kje so

izdatki znašali 87.545 tisoč evrov, najmanj izdatkov pa je bilo leta 2003 in sicer 57.121

tisoč evrov. Zasebni sektor je imel tudi največ izdatkov v letu 2009 in najmanj v letu

2003.

2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

Zasebni sektor 17.024 19.458 21.075 23.876 26.274 29.552 29.947

Državni sektor 57.121 63.131 64.435 67.982 73.959 83.545 87.545

Skupaj 74.145 82.859 85.510 91.858 100.233 113.097 116.961

0

20.000

40.000

60.000

80.000

100.000

120.000

140.000

Tiso

č EU

R

34

Tabela 9: Upravljanje v zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v Sloveniji

Vir: Stat 2011

Iz table 9 je razvidno, da so se izdatki iz leta 2003 in v letu 2004 zmanjšali za 2.370 tisoč

evrov, vendar so se v letu 2005 ponovno povečali in so se v letu 2006 tako povečali, da so

bili izdatki večji od izdatkov iz državnega sektorja. Izdatki so se vsako leto večali in so bili

največji v letu 2009, kje so znašali 67.619 tisoč evrov ter so bili za 57.404 tisoč evrov večji

od državnih izdatkov. Najnižje izdatke je državni sektor imel v letu 2005, ki so znašali

52.649 tisoč evrov, največji pa so bili v letu 2009 in sicer 64.173 tisoč evrov.

Tabela 10: Investicije v zdravstvo v Sloveniji

Vir: Stat 2011

2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

Zasebni sektor 40.198 37.828 46.597 53.568 53.670 62.950 67.619

Državni sektor 58.294 55.203 52.649 53.352 57.778 61.137 64.173

Skupaj 98.492 93.031 99.246 106.920 111.448 124.087 131.793

0

20.000

40.000

60.000

80.000

100.000

120.000

140.000

Nas

lov

osi

2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

Skupaj 134.571 105.995 112.295 151.340 127.176 174.015 207.000

Državni sektor 80.128 79.500 73.722 100.425 113.171 152.000 198.000

Zasebni sektor 54.443 26.495 38.573 50.915 14.005 22.015 9.000

0

50.000

100.000

150.000

200.000

250.000

300.000

350.000

400.000

450.000

Tiso

č EU

R

35

Investicije so zelo pomemben del zdravstva, tako kot je razvidno iz tabele 10, so se

investicije v zdravstvu v državnem sektorju vsako leto večale in dosegle maksimum v letu

2009, kje so znašale 198.000 tisoč evrov, najnižje investicije v zdravstvu pa so bile v letu

2005 in sicer 73.722 tisoč evrov. Investicije v zasebnem sektorju zdravstva pa so bile iz

leta v leto različne, leta 2003 so znašale 54.443 milijona evrov nakar so padle leta 2004 na

26.495 tisoč evrov. Leta 2005 so se povečale, prav tako 2006, so leta 2007 ponovno padle

in se rahlo zvišale v letu 2008, ter leta 2009 dosegle minimum s samo 9.000 tisoč evrov

izdatkov za investicije v zdravstvu.

Proračunska sredstva ministrstva za zdravje ob rebalansu proračuna za leto 2012 znašajo

57,2 milijona evrov, kar predstavlja 80 odstotkov realizacije proračuna preteklega leta oz.

znižanje sredstev za 14,69 milijona evrov. Od tega predstavljajo integralna sredstva 42,9

milijonov evrov oz. 75 odstotkov celotnega proračuna za leto 2012, namenska 8,6

milijonov evrov oz. 15 odstotkov celotnega proračuna ter evropska 5,6 milijonov evrov oz.

10 odstotkov celotnega proračuna. V primerjavi s sprejetim proračunom za leto 2012 pa

rebalans pomeni znižanje sredstev za blizu 46 milijonov evrov (Mz.Ggov 2012.b).

Racionalizacija se bo izvajala na vseh področjih, največji delež zmanjševanja sredstev pa

je glede na realizacijo 2011 pri investicijah, in sicer v višini 15,6 milijona evrov. Tako je

za investicije ministrstvu v letošnjem letu na voljo blizu 37 milijonov evrov, saj je v skladu

za investicije v javne zdravstvene zavode 31 milijonov evrov, 3 milijone evrov je

proračunskih sredstev, 3 milijone evrov pa se bo predvidoma tekom leta nateklo v sklad iz

amortizacij javnih zdravstvenih zavodov (Mz.gov 2012.b).

Poleg znižanih sredstev za investicije je rebalans proračuna ministrstva za zdravje za leto

2012 korigiran tudi na postavkah za plače uradnikov za 7,08 odstotkov glede na lansko

realizacijo, na postavkah sredstev za blago in storitve je glede na lansko realizacijo

predvideno 30 odstotno nižanje sredstev, postavka subvencij je znižana za 35 odstotkov,

znižana pa je tudi postavka transferjev v javne zavode in javne agencije sicer različno, med

10 in 30 odstotkov (Mz.gov 2012.b).

36

7. IZDATKI IN VIRI FINANCIRANJA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA ZA

AVSTRIJO

Avstrijsko zdravstvo je financirano iz bolniške blagajne, davkov in privatnega zavarovanja.

V Avstriji je zdravstveno zavarovanje financirano s prispevki, ki se plačujejo s strani

zakona določeni zavezanci. Za aktivno prebivalstvo in njihove družine se prispevki delijo

med zaposlenimi in delodajalci v razmerju 50 % proti 50 % Za brezposelne osebe pa

prispevke plačuje nosilec zavarovanja, upokojenci pa so zavarovani po Zakonu o splošnem

socialnem zavarovanju pa nosilec pokojninskega zavarovanja. Ti prispevki pa so različno

visoki. (Jakubowski, Elke. 1998, 33).

Lokalne oblasti, deželne vlade ter zvezdna vlada financira 25 odstotkov izdatkov za

zdravstvo, 10 odstotkov tega pa predstavljajo dajatve za dolgotrajne zdravstvene oskrbe, ki

se financirajo z davki. Te se pa izplačujejo ljudem, ki potrebujejo takšno oskrbo že od leta

1993. (Hofmacher in Rack 2006, 87).

Javno financirano in tudi javno zagotovljeno je bolnišnično zdravstvo. Bolnišnično

zdravstvo je javno financirano in v glavnem tudi javno zagotovljeno. Predstavlja približno

48,6 % vseh zdravstvenih izdatkov. V oskrbi, ki poteka v ambulantah poteka izbira med

javnimi in privatnimi ponudniki določene zdravstvene storitve to predstavlja približno 22

% zdravstvenih izdatkov. Zasebno je plačanih 21 % in je zagotovljeno v javnih

institucijah. Zasebno ponujenih in financiranih je samo 9 odstotkov s strani zasebnih

ponudnikov. Največji delež bolnic v Avstriji je javnih (48,9 %). Profitno orientiranih

bolnic je 52 oziroma 19, 1 odstotek, neprofitnih zasebnih bolnic pa je 47 oziroma 17, 2

odstotkov. Ustanove socialnega zavarovanja pa upravljajo s 14,7 odstotkov bolnic.

Preoblikovanje javnih bolnic v gospodarske družbe pa ni spremenilo lastništva bolnic te še

naprej ostajajo javne bolnice, vendar imajo zdaj boljšo avtonomijo pri upravljanju. Ker so

imele občine kot lastnice finančne težave so lastnino bolnic predale v deželne holdinške

družbe. Na takšen način se je skoraj večina avstrijskih zveznih dežel občinske bolnice

spremenile v holdinške organizacije. Takšno preoblikovanje predstavlja privatizacijo, ki

pomeni preoblikovanje bolnic v organizacije, ki so v lasti javnih oblasti ampak so

upravljane s strani privatnih družb.Holdinške družbe so ustanovljene na podlagi

avstrijskega korporacijskega prava in imajo tako kot druge korporacije nadzorni odbor, ki

predstavlja lastnika in nadzoruje upravo (Skupnostobčin 2010).

37

Tabela 11: Zdravstvene obravnave in proizvodi v Avstriji

Vir: Statistik 2012

Iz tabele 11 je razvidno, da so izdatki za zdravstvene obravnave in proizvode v javnem

sektorju iz leta v leto dokaj enaki in niso visoki, največji obseg pa dosežejo v letu 2009, kje

znašajo 1.798 milijonov evrov. V državnem sektorju pa izdatki rastejo iz leta v leto in

največji obseg dosežejo tudi v letu 2009 in sicer 12.302 milijonov evrov.

Tabela 12: Zdravila in medicinsko tehnični pripomočki v Avstriji

Vir: Statistik 2012

Tabela 12 nam pokaže, da se izdatki v zdravila in medicinsko tehnične pripomočke v

zasebnem sektorju počasi dvigujejo in dosežejo največje izdatke v letu 2009 in sicer 1.885

milijonov evrov. V državnem sektorju pa so izdatki najmanjši v letu 2003, največji pa v

letu 2008 in sicer 3.238 milijonov evrov, kateri nato v letu 2009 padejo na 3.019 milijonov

evrov.

2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

Zasebni sektor 1.546 1.581 1.618 1.637 1.677 1.730 1.798

Državni sektor 7.485 7.987 8.418 8.898 9.325 10.067 10.504

Skupaj 9.031 9.568 10.036 10.535 11.002 11.797 12.302

0

2.000

4.000

6.000

8.000

10.000

12.000

14.000

Mio

. EU

R

2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

Zasebni sektor 1.525 1.583 1.602 1.683 1.785 1.830 1.885

Državni sektor 2.516 2.631 2.658 2.787 3.020 3.238 3.091

Skupaj 4.041 4.214 4.260 4.470 4.805 5.068 4.976

0

1.000

2.000

3.000

4.000

5.000

6.000

Mio

. EU

R

38

Tabela 13: Upravljanje v zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju v Avstriji

Vir: Statistik 2012

Iz tabele 13 je razvidno, da se izdatki v državnem sektorju večajo iz leta v leto, edino iz

leta 2005 v leto 2006 padejo za 34 milijonov evrov. Podobno jezasebnem sektorju, vendar

tam padejo izdatki v letu 2005, nato se ponovno začnejo večati ter dosežejo največji obseg

v letu 2009 s 386 milijonov evrov.

Tabela 14: Tekoči izdatki v zdravstvu v Avstriji

Vir: Statistik 2012

V tabeli 14 vidimo, da v državnem sektorju izdatki dosežejo največji obseg v letu 2009 in

sicer 23.503 milijonov evrov, ter najnižje v letu 2003. V zasebnem sektorju se tekoči

2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

Skupaj 797 946 928 924 988 1.082 1.104

Državni sektor 518 572 633 599 649 712 718

Zasebni sektor 278 374 295 325 339 370 386

0

500

1000

1500

2000

2500

Mio

. EU

R

2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009

Skupaj 23.183 24.476 25.551 26.467 28.119 29.659 30.766

Državni sektor 17.269 18.282 19.244 20.024 21.318 22.635 23.503

Zasebni sektor 5.914 6.194 6.307 6.443 6.801 7.024 7.262

0

10.000

20.000

30.000

40.000

50.000

60.000

70.000

Mio

. EU

R

39

izdatki višajo počasi in dosežejo največji obseg tudi v letu 2009 ter najnižje izdatke v letu

2003 in sicer 5.914 milijonov evrov.

40

8. SKLEP

V zdravstvu iz dneva v dan nastajajo spremembe, tudi potrebe ljudi se dnevno spreminjajo,

zato pa mora zdravstveni sistem Slovenije slediti tem spremembam in potrebam, ki

nastajajo. Te spremembe, pa se ne dajo uvesti v zdravstveni sistem takoj, ampak jih lahko

uvedemo samo postopoma. Zato cilji reforme temeljijo na štirih vrednotah, kot so

učinkovitost, pravičnost, dostopnost in kakovost. Iz teh vrednot pa so nastali cilji reforme.

V veliki meri se slovensko zdravstvo ubada s težavami financiranja zdravstvenega sistema.

Vzrokov zato je veliko, a ključni vzrok v današnjih časih je svetovna ekonomska kriza.

Dejstvo pa je, da varčevalni ukrepi v zdravstvu potekajo že od leta 2009 in ne od drugega

polletja 2012, kot potekajo v ostalih delih javnega sektorja. Opazili smo, da se znižuje

financiranje v zavode in se ne poravnavajo stare izgube s strani ustanoviteljev.

Proračunska sredstva ministrstva za zdravje za leto 2012 znašajo 57,2 milijona evrov, kar

predstavlja 80 odstotkov realizacije proračuna preteklega leta oz. znižanje sredstev za

14,69 milijona evrov. Zaradi zmanjševanja sredstev so tudi slabši rezultati poslovanja,

recimo leta 2011 je kar 25 javnih zdravstvenih zavodov poslovalo z izgubo.

Višanje proračunskih sredstev lahko pričakujemo, ko bomo prišli iz gospodarske krize, kar

pa še bo verjetno trajalo, saj vedno bolj polzimo po poti Grčije. Upanje nam edino ostaja,

da z novimi varčevalnimi ukrepi preprečimo to zgodbo in izboljšamo javne finance in s

tem tudi povečamo financiranje v zdravstvo, saj je to nujno potrebno.

V avstrijskem zdravstvenem sistemu vlada, deželne vlade in lokalne oblasti financirajo 25

% vseh izdatkov za zdravstvo, kar predstavlja zelo velik procent. Ker je bolnišnično

zdravstvo javno financirano in tudi v glavnem javno zagotovljeno, predstavlja približno

48,6 % vseh izdatkov.

V Avstriji so tudi uvedli koncept holdinga, ki predstavlja povezavo vseh bolnic v eno

povezano. Dodana managerska avtonomija je bila uvedena zaradi izboljšanja s sredstvi

bolnic in učinkovitost poslovanja, to je vključevalo tudi odpravo odvečne infrastrukture,

konsolidacijo oddelkov in specialistov, kar je pripomoglo k investicijam v visoko

kvalitetno opremo, kar pa je splošni okvir za zdravstveno varstvo.

V primerjavi slovenskega in avstrijskega zdravstvenega sistema smo ugotovili, da je

financiranje in upravljanje z izdatki v Avstriji mnogo boljše kot pri nas v Sloveniji.

Podatki, do katerih smo imeli dostop, so nam pokazali, da je prestrukturiranje avstrijskega

zdravstvenega sistema doseglo svoj namen in imelo boljše rezultate v upravljanju z resursi,

kvalitetnejšo oskrbo in manjše stroške.

41

9. POVZETEK

Spremembe nastajajo v zdravstvu iz dneva v dan, saj se spreminjajo potrebe ljudi, teh

sprememb pa se ne da uvesti v zdravstveni sistem takoj, ampak se uvajajo postopoma.

Slovensko zdravstvo se ubada s težavami financiranja, eden izmed vzrokov zato je tudi

ekonomska kriza. Varčevalni ukrepi pa potekajo že od leta 2009, tako so proračunska

sredstva znašala v letu 2012 57, 2 milijona evrov in so nižja za 14, 69 milijonov prejšnjega

leta. V Avstriji je 25 % vseh izdatkov za zdravstvo financiranih vlada, deželne vlade in

lokalne oblasti. V Avstriji imajo tudi koncept holdinga, ki predstavlja povezavo vseh

bolnic v eno samo povezano, to je tudi pripomoglo k investicijam v visoko kvalitetno

opremo, kar pa je splošni okvir za zdravstveno varstvo. V primerjavi slovenskega in

avstrijskega zdravstvenega sistema lahko ugotovimo, da je z financiranjem in upravljanjem

z izdatki v Avstriji mnogo boljše kot v Sloveniji, saj ima Avstrija boljše upravljanje z

resursi, kvalitetnejšo oskrbo in manj stroškov.

Ključne besede: zdravstvo, zdravstveni sistem, reforma, izdatki in viri financiranja

ABSTRACT

Changes are made in medicine from day to day, beacuse the needs of the people change to,

these changes can not be implemented in the health care system immediately, but gradually

introduced. Slovenian health care has problems of financing, one of the reasons is also the

economic crisis. Savings are taking place since 2009, the budget for health care is in 2012

57, 2 million and it is lass then in the year 2011 for 14, 69 million. In Austria, 25% of total

health expenditure is financed by the government, provincial government and local

authorities. In Austria, the concept of a holding company, which represents all hospitals in

a single integrated, it is also helping to invest in high quality equipment, which is a general

framework for health care. Compared Slovenian and Austrian health care system we can

see that the funding and management of expenditure in Austria is much better than in

Slovenia, Austria has a better management of resources, higher quality care and lower

costs.

Keywords: health, health system reform, expenditure and sources of funding

42

LITERATURA

Bručan, Andrej. 2006. Ureditev razmerja med državnim in zasebnim delom v javnem

zdravstvu. Zdravniški vestnik 75, 456.

Česen, Marjan. 2003. Management javne zdravstvene službe. Ljubljana. Center za

tehnološko usposabljanje.

Česen, Marjan. 2006. Reforma zdravstva v Sloveniji. Ljubljana. Zavod za zdravstveno

zavarovanje Slovenije.

Hofmarcher M. Maria in M. Herta Rack. 2006. Health System in Transition: Austria Helth

System Review. European Observatory on Health System and Policies.

Jakubowski, Elke. 1998. Health care System in the EU a Comarative Study. Luxemburg.

European Parliament.

Keber, Dušan. 2003. Zdravstvena reforma (osnutek). Ljubljana: Ministrstvo za zdravje.

Kesić, Branko. 1983. Ţivot i zdravlje. Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti.

Zagreb

Mrkaić, Mićo, Pezdir, R. 2007. Slovensko javno zdravstvo: Javno-zasebna neučinkovitost

ali javna neproduktivnost. Zdravstvena ekonomika.

Pirnat, Rajko. 2006. Podeljevanje koncesij v zdravstveni dejavnosti. V: Javno in zasebno

zdravstvo. Ljubljana. Društvo ekonomistov v zdravstvu.

Prebil Andreja, Mohar Pjerina, Fink Alojzij. 2010. Etika in zakonodaja v zdravstvu.

Ljubljana. Grafenauer.

Roemer M. 1991.National Health Systems of the World, Oxford. Oxford University Press.

Uradni list RS. 2008. Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej). Ljubljana. Ministrstvo za

zdravje

Toth M..2003.Zdravje, zdravstveno varstvo,zdravstveno zavarovanje. Ljubljana

Živkovič Aleš, dr. Mrkaić Mićo, mag. Pezdir Rado. 2007. Zdravstvena ekonomika 1, 39.

43

VIRI

MF.GOV 2012. Predlog zakona za uravnoteţenje javnih financ [online]

http://www.mf.gov.si/fileadmin/mf.gov.si/pageuploads/mediji/2012/ZUJF_-_DZ_-

_KONCNO.pdf [ 16.4. 2012 ]

M.MF.UNI-LJ 2009. Financiranje sistema zdravstvenega varstvav Evropski uniji in v

Sloveniji [online] [Maj 2009] http://m.mf.uni-

lj.si/dokumenti/7eeefbe41d70677a878fcc3de6ac8ef3.pdf [14.3.2012]

MZ.GOV2012a.

Informacija o bistvenih elementih novega zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem

zavarovanju. [online].

»http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/zakonodaja/nadgradnja/ZZVZZ_

2012.pdf« [16.4.2012]

MZ.GOV 2012b. Predlog rebalansa proračuna za 2012 ministrstva za zdravje. [online].

[April 11, 2012 ]»http://www.mz.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/670/6449/«

[15.4.2012]

Skupnostobčin. 2010. Primerjalno pravna analiza pravne organiziranosti zavodov v

nekaterih evropskih državah [online]. [Januar 8, 2010].

http://www.skupnostobcin.si/fileadmin/sos/datoteke/pdf/Barbara/MEDN__PRIMERJALN

A_ANALIZA_ZAVODOV.pdf [ 8. 8. 2012]

Stat 2011. Izdatki in viri financiranja za zdravstvo. [online]. [Junij 15, 2011]

»http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3975« [11.4. 2012]

Statistik 2012. Gesundheitsausgaben in Österreich [online] [Februar 20, 2012]

http://www.statistik.at/web_de/statistiken/gesundheit/gesundheitsausgaben/index.html

[25.3.2012]

SZD 2007a. Javno zdravje in javno zdravstvo. [online]. [Marec 18, 2007]

»http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st07-5/st07-5-317-

322.htm« [12.2.2012]

SZD 2007b. Posvet o privatizaciji zdravstva. [online].

»http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st5-7-8/455-475.pdf«

[12.2.2012]

SZD 2005. Razmerje med zasebnim in državnim javnim zdravstvom. [online] [Oktober 15,

2005] http://www.szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/vestnik/st5-12/st5-12-781-

823-07.htm[1. 4. 2012]

Vlada 2005. Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji

[online]. [November 2,

44

2005]»http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/projekti/projekti_do_2009/Okvir_gosp-

soc-reform-2005-Vlada.pdf«, [3. 2. 2012]

Zaps 2011. Zakon o zdravstveni dejavnosti. [online]. [Julij 29, 2011]

http://www.zaps.si/img/admin/file/WWW%20ZAPS/ARH%206_2/6_2_A%20Zakon%20o

%20zdravstveni%20dejavnosti_npb3%20(maj-2008).pdf [ 16. 4. 2012 ]

ZZZS 2009a. Obvezno zdavstveno zavarovanje. [online].

;»http://www.zzzs.si/zzzs/internet/zzzs.nsf/o/875E847A07B8589AC1256D34002A1360«

[1.12.2011]

ZZZS 2009b. [online]. Prostovoljno zdravstveno zavarovanje.

http://www.zzzs.si/zzzs/internet/zzzs.nsf/o/52D9D035D538D7A1C1256D34002A6FBD;

[1. 12.2011]