Tragikomedija zmešnjav se začne na balkonu tipičnega slovenskega spalnega naselja in se naglo, skupaj z naslovno junakinjo, preseli v širni svet, pravzaprav v pomanjšavo širnega sveta London, kjer se za pripovedovalko, dekle, ki ne trpi le zaradi hudo posebne mame, ampak tudi zaradi neskladja med zelo lepim obrazom in hlodas­timi nogami, prave preizkušnje šele začnejo. In to le zato, ker si želi nekaj zelo osnovnega, a strašno zapletenega – da bi jo nekdo imel rad tako, kakršna je. Vešče dramatično, čustveno vznemirljivo, pripovedno prepričljivo.

Dekle, ki bi raje bilo

drugje

FlisarEvald

Fli

sar

Dekle, ki bi raje bilo

drugje

Evald

Evald Flisar (1945) je avtor zname­nitega Čarovnikovega vajenca in vrste drugih romanov, kratkih zgodb in dram, ki jih igrajo po vsem svetu.

Foto

igor

mod

ic

27,95 €

vsebina

Gospodična Hlod … 7 Anatomija melanholije … 59 Mačke in slepi vohun … 103

Ruska ruleta … 169 Končno ljubezen? … 255Spremna beseda … 304

gospodična hlod

9

1.

Ob štirih popoldne je mama spet začela razgrajati. Privi­hrala je na balkon svojega stanovanja nasproti garsonjere, v kateri sem prebivala, in zavpila:

»Izgini, ali pa ti na glavo zlijem sod žvepla!« Pohitela sem k oknu. Ne zato, da bi mamo pomirila, saj

takšen podvig ne bi uspel niti Vsemogočnemu, ampak iz ra­dovednosti, kdo je žrtev njene prijaznosti.

Pred vhodom v blok je pohlevno stal debelušen moža­kar v modrem kombinezonu in s plešo, ki se je bleščala v soncu. V znamenje miroljubnosti je roke tiščal v žepe, kot da so prilepljene.

»Magdalena,« je skoraj roteče govoril proti balkonu v prvem nadstropju, »tisti denar je bil posojilo, čas je, da mi ga vrneš.«

To je mamo, ki je bila kljub pozni uri še vedno zavita v jutranjo haljo, tako razjarilo, da je iz najbližjega zaboja bal­konskih rož izgrebla pest prsti in jo zalučala proti njemu.

»Poslušaj! Prideš k meni, da bi si odpočil od žene, ki ji čez pas visi pet kil odvečnega sala. Potem pa si vbiješ v gla­vo, da je moja tolažba zastonj?«

»Magdalena …«»Za vse se plača, miško! In nikar mi tega ne očitaj, ker

nisem jaz ustvarila tega sveta. Pritoži se odgovornemu,« je s prstom sunila proti nebu.

10

Kot vsak njen izbruh je tudi ta privabil na balkone kar nekaj sosedov, ne samo v maminem, tudi v mojem bloku. Oba sta podolgovata in štirinadstropna. Stojita vzporedno in razdalja med njima je tako majhna, da se lahko pogovar­jamo z balkona na balkon, ne da bi nam bilo treba dvigni­ti glas. Nič čudnega, da je mamino razgrajanje zvenelo, kot da so naselje napadli Marsovci. In ker ob štirih popoldne na nobenem od 130 kanalov kabelske televizije ni kaj prida zanimivega, se je na balkonih pojavila običajna množica ra­dovednežev.

Mama jim tudi tokrat ni ostala dolžna. »Kaj, ljubčki moji? Vi, ki preživljate dneve v pisarnah s

fikusi. In dobivate mastne plače iz državnega proračuna. In hodite okrog vzravnani, kot da vam je kdo porinil v rit ro­čaj dolge metle. Nikar ne mislite, da vaša priljubljena ani­matorka Magdalena ne bi zmogla še več kot vi, če bi se ji le dalo. Lahko bi postala pilot in vas vozila na dolgočasne do­puste na Djerbo. Lahko bi pela narodne pesmi. Lahko bi postala psihiater. Še dobro, da ni, saj bi že v tej soseski imela dela čez glavo.«

Vedela sem, da bo prej ali slej usmerila pogled proti mo­jemu oknu. Hitro sem naredila korak nazaj, da ne bi opazila mojega obraza ob šipi. Prepozno.

»Poglejte si jo, mojo bunkasto hčerkico, ki se tako sra­muje matere, da si ne upa več na balkon. Pozabila je, da je prišla iz tega trebuha tukaj. Iz tega!«

11

Z nenadno kretnjo je razgrnila haljo in radovednim očem razkrila gole prsi in črne čipkaste hlačke. Ne enem od balkonov je neki moški zažvižgal.

»Ni dosti manjkalo, pa bi umrla, ko sem jo stiskala iz sebe. In kakšna je njena zahvala? Noče stanovati pri materi, ne, ker tukaj je nepospravljeno. In jaz sem pijanka, ciganka. Najame si garsonjero direktno nasproti, da lahko špijoni­ra za mano in mi zija skozi okno. Tudi sredi noči, z daljno­gledom. Že v osnovni šoli smo jo klicali radovedna Špela. Pridi ven na balkon, da sosedje vidijo, kako zelo si se vrgla po svojem grdem očetu! Poglejte si njene noge! Še zdaj ne vem, zakaj sem mu dovolila, da mi naredi otroka. Nihče na svetu mi ni tako zagrenil življenja.«

In potem, nenadoma: »No, zdaj se pa vrnite pred svoje bedaste televizijske programe.«

Umaknila se je v stanovanje, vendar ni zaloputnila vrat, s čimer je ponavadi zaključila svoje balkonske predstave, ampak jih je pustila na široko odprta. Tako smo lahko še naprej poslušali, kako se prepira s fantomskimi sovražniki, zmerja vlado in Cerkev, dolži za svoje probleme Kitajce, ki so preplavili vesolje s plastičnimi igračami. Ali ni jasno, da so že najmanj polovici svetovnih politikov vstavili plastične možgane in zdaj nekje iz Šanghaja prek računalniškega pro­grama dirigirajo svet?

Po vsakem razgrajanju o Kitajcih, pa o Marsovcih, ki bodo prišli naskrivaj, kot črvi v hruškah in jabolkih, pa o

12

žabah, ki bodo preživele atomsko vojno in potem iz naših naslonjačev na televiziji gledale Evroregaregasong, je s ko­vinsko zajemalko ali s čimer koli, kar ji je prišlo pod roke, poropotala po balkonski ograji in že bogvekaterič, kajti »bedakom moraš povedati stvari desetkrat«, obvestila so­sede, naj si nikar ne mislijo, da imajo opravka z zmešano babo, čeprav bi jo najraje videli v prisilnem jopiču.

»Pametnejša od vseh sem, gospe in gospodje! Vi nima­te časa, da bi se izobraževali, ker morate delati. Celo zdrav­niki med vami imate le toliko znanja, kolikor ste ga uspe­li odnesti s faksa pred tridesetimi leti. Vem, da mislite, da sem nora, in mogoče sem, hvalabogu. Nisem pa neumna. Izobražujem se kar naprej. Guglam, dragi moji! A vi kdaj guglate? Nikoli, ker nimate časa. Jaz ga imam na pretek.«

Ponavadi je še enkrat poropotala po balkonski ograji. »A se razumemo?«

Potem se je umaknila in je bil nekaj časa mir.

2.

Ni bilo vedno tako. Spominjam se (in kako živi so ti spomini!), da smo nekoč bili normalna družina, živeli smo v prijazni vasici v prostorni hiši z vrtom in sadovnjakom, sredi katerega je stala velikanska češnja, na katero sem rada plezala, ker se mi je z vrha ponujal razgled na dolino, v ka­teri je bila vas. Hodila sem v šolo v sosednjo, nekoliko večjo

13

vas in od tam sem naposled šla na gimnazijo v Celju. Potem pa v Ljubljano na študij primerjalne književnosti.

Na vasi je bilo najlepše, mama je bila ravnateljica otroške­ga vrtca v sosednji vasi (kamor sem hodila v šolo), ati je bil na šoli, na katero sem hodila, učitelj matematike (zato sem imela pri tem predmetu praviloma cvek, čeprav sem pri po­pravnih vedno dobila pravdobro). Šele mnogo pozneje sem doumela, da bi mi ati spregledal marsikaj, ni pa hotel tvega­ti očitkov, da mi kot hčerki zagotavlja prednosti.

Moj ati ni bil le pameten, bil je tudi pošten. Imela sem ga veliko raje kot mamo. Mogoče tudi zato, ker je bil član lokalnega gasilskega društva in me je med vajami za gašenje požarov večkrat posadil poleg sebe na sedež gasilskega avta, ki ga je vozil, in smo potem drveli po cesti in je sirena piska­la viju­viju­viju, jaz sem bila pa takoooo ponosna, da imam očeta, ki se mu vozniki vseh drugih avtomobilov umaknejo na rob ceste in nekateri, preplašeni, celo v jarek.

Mami se je očetovo gasilsko udejstvovanje zdelo nevredno učitelja matematike, še posebej zato, ker mu ni uspelo poga­siti niti enega požara. V rajonu njegovega gasilskega društva namreč v dvajsetih letih ni bilo nobenega požara! Kar naprej je tečnarila, naj se raje ukvarja s čim drugim, če mu je gleda­nje televizije odveč: naj obreže drevje v sadovnjaku, kjer z iz­jemo velike češnje nikoli ni obrodilo nobeno sadno drevo.

Ati in mama sta se veliko prepirala, čeprav se mi zdaj, ko se oziram nazaj, čedalje bolj zdi, da se nista sovražila.

14

Nasprotno, imela sta se rada. Zdi se mi, da je imel ati mamo raje kot ona njega (ampak ali ni vedno tako, da v ljubezni eden nekoliko zaostaja?). Kljub temu smo bili srečni vsaj toliko kot naši sosedje. Dokler ni posegla vmes usoda.

Pravzaprav ni bila kriva mama. Vzgojiteljica, ki bi mora­la paziti na otroke, da ne bi zašli preblizu potoka, ki je, ne­ograjen, tekel mimo, pa tudi ni imela več kot štiriindvajset parov oči. Če bi jih imela petindvajset, bi morda opazila, da je mali Hugo, od vseh otrok najmanj obvladljiv, odkolovra­til proč od skupine bogvekam. Odkrili so ga šele naslednje jutro, po naključju, utopljenega pod betonskim mostič­kom. Nikomur ni prišlo na misel, da bi ga tam iskali.

Seveda je bila mama tista, ki bi morala kot ravnateljica poskrbeti za gradnjo varnostne ograje ob potoku (čeprav ne bi nihče prispeval niti centa, še najmanj občina ali drža­va). Zato je bila po večletnem sodnem procesu obsojena na pet let pogojnega zapora. Atiju se je zdela krivica prehuda, da bi jo lahko mirno sprejel, zato je predlagal, da se odseli­mo v Ljubljano. Ni se hotel vsak dan soočati z očitajočimi očmi sovaščanov. Atijeva polsestra Mimica (lastnica garso­njere, v kateri mi je po vseh poznejših dogodkih ponudi­la začasno bivanje) je odkrila dvosobno stanovanje v bloku nasproti, in tja smo se preselili, ko sem bila brucka na faksu.

Mama zaradi pogojne obsodbe ni več dobila službe niti kot vzgojitejica, kaj šele kot ravnateljica. Ati je nekaj časa delal kot pisec reklamnih tekstov za tuje podjetje, ki

15

je prodajalo tekoča mila. Potem smo ga nekega dne našli z zanko okrog vratu na balkonu stanovanja, s katerega mama zdaj zmerja sosede. Seveda je, sistematičen, kot je bil, pustil sporočilo. Začuda ne mami, ampak meni. »Oprosti, Špela. Upam, da boš razumela. In če ne boš, mi verjemi, da sem to storil z najboljšim namenom.«

Jaz sem takrat kar naprej jokala. Do avtobusa, s katerim sem se vozila na predavanja, sem hodila po stranskih poteh. Omislila sem si ruto, ki mi je napol zakrila obraz, razmišlja­la sem o tem, da bi postala muslimanka in se skrila pred sve­tom. Večkrat sem med množico čakajočih na avtobus sliša­la, kako je kdo komu pošepnil: »To je una od unga, k' se je obesu z balkona.«

Na koncu sem, ker drugače ne bi mogla živeti, atija po­spravila v najgloblji del srca, na toplo in varno, in v najbolj oddaljen kotiček spomina, kamor brez napora še sama ni­sem mogla prodreti. Skušala sem si dopovedati, da se mi ni zgodilo nič tako hudega, da se ne bi milijardi ljudi na svetu zgodilo še veliko hujšega. Zgodilo se mi je nekaj človeškega, skoraj normalnega, treba se je zbrati in živeti naprej.

Toda bilo je težko, saj je atijev samomor prizadel tudi mamo. Kmalu po pogrebu je potonila v enomesečni molk. Potem je šla pospešeno skozi različne faze osebnostne­ga razkroja. Najprej je brez prestanka jokala (tako kot jaz pred njo), potem je glasno preklinjala in metala stvari po stanovanju (dokler ni razbila večine dragocenih družinskih

16

spominkov, zraven še lepo število mojih). Potem je izgini­la neznano kam in je mesec dni nihče ni mogel najti. Ko se je, skesana, vrnila domov, ne da bi mi vsaj z besedo zaupa­la, kje je bila in kaj se je z njo dogajalo, je potonila v bridek molk, ki je komunikacijo med nama zreduciral na enozlož­nice in na občasna sporočila, ki sva jih druga drugi puščali na kuhinjski mizi.

V tem času je začela požrešno brati, najprej vse moje knjige, ki sem jih potrebovala za študij, potem si je vlačila domov kupe knjig iz najbližje knjižnice, naposled je začela obiskovati antikvariate in prinašati domov knjige v plastič­nih vrečkah. Potem so jo enkrat v Konzorciju zalotili, kako je skušala, ne da bi zanjo plačala, zapustiti knjigarno z drob­no knjižico »S strupenimi gobami do mentalnega zdrav­ja«. Verjetno so takoj ugotovili, da imajo opravka z zmede­no žensko, zato se niso preveč razburjali, celo podarili so ji knjigo, da bi se je znebili. V strahu, da bo res začela uživati strupene gobe, sem knjigo takoj odnesla v kontejner pred blokom in jo porinila, kolikor se je dalo globoko, pod ku­hinjske odpadke.

Nato se je mama začela v spalnici sredi noči pogovarjati sama s sabo, na trenutke dovolj glasno, da me je vrgla iz naj­globljega spanca (moja soba je bila poleg njene). »Neum na si, Magda,« si je dopovedovala, kot da ošteva otroka v vrt­cu, »preneumna, da bi razumela vse to, kar piše v knjigah. In kje imaš zagotovilo, da niso ljudje, ki so jih napisali, še

17

bolj neumni? Mogoče jih zato ne razumeš: ker si normal­na, zdrava oseba, prav takšna, kot se za ravnateljico vrtca spodobi! Ampak vztrajaj! Še malo, pa boš bolj izobražena kot tvoja hlodasta hčerka, in bolj kot tvoji prevzetni sosed­je. Potem boš imela pravico, da jih z balkona zmerjaš, kako neumno se napihujejo.«

In podobne reči, noč za nočjo. Toda dejstvo, da z njeno socialno podporo in z zaslužki

za moja občasna dela nisva zbrali dovolj denarja za dostoj­no življenje, je kmalu postalo pomembnejše od neumnosti ali modrosti v knjigah, mojih in njenih, sposojenih in ukra­denih. »Da mora biti svet tako banalen!« sem nekoč sliša­la mamo godrnjati sredi noči. »Da je celo ena sama drobti­nica dostojanstva odvisna od tega, koliko nujno potrebnih stvari si lahko naložiš v košarico v Mercatorju! Kateri hudič je ustvaril to godljo?«

Sledile so noči tišine, ko se mi je zdelo, da mama trdno spi. Upala sem, da je zdaj krize konec in bova končno zače­li živeti normalno. Potem je neke noči prišla iz spalnice in začela rogoviliti po dnevni sobi, kot da ji je vseeno, ali jo slišim ali ne.

»Prav! Če svet ne more biti bolj pravičen, kot je, si bom pomagala sama. Prodajala bom to, kar prodaja večina sveta. Praznino. Bog mi je podaril vsaj nekaj, kar lahko prodam. Luknjo med nogami. Bi to bilo hujše kot prodajanje s stru­pom prežetih kitajskih igrač za otroke? Ali z bakterijami

18

okuženih kalčkov, zaradi katerih kar nekaj ljudi umre? Moja luknja ne bo nikogar okužila. Mene pa tudi ne, ker bom vsem nataknila trojne kondome. Edini pogoj bo, da so grdi. Čim grša bo stranka, več bo morala plačati. Lepim moškim ni treba plačevati za seks. Zato se jih bom izogiba­la. Da me ne bi pograbila skušnjava in bi vse, kar zaslužim s sto grdimi, izročila enemu lepemu!«

In potem, po premolku:»Če bi bil Bog moj učenec in bi naslov domače naloge

bil: ustvari človeka, bi mu dala en velik cvek. Šlamparija, da ni več je.«

3.

Vsako noč sem v svoji sobi pol ure molila, naj mi Bog na­kloni še tako grozno usodo, da le mamo odvrne od njenih načrtov. Molitve so delovale, kajti mama je začela zahajati na dolge sprehode po bližnjih gozdovih, s katerih se je vra­čala redkobesedna in čudno pomirjena, celo vdana v usodo, z izrazom trpkosti na obrazu, ki je v meni budil usmiljenje in upanje, da se bo nevihta v njeni glavi unesla in bova spet prijateljici.

Potem se je začela s sprehodov vračati čedalje bolj poz­no, pa tudi odpravljala se je nanje vsak dan pozneje, dokler nisem po naključju izvedela, da presedi ure in ure v najbližji gostilni, od koder jo morajo nemalokrat odstraniti tudi na

19

silo, ker začne kar naenkrat kričati in žaliti goste vsepov­prek. Kako resna je stvar, mi je postalo jasno nekoč ob enih ponoči, ko jo je pripeljal domov policijski avto.

»V jajca bi vaju brcnila, ampak nobeden od vaju jih ni­ma!« sem slišala mamine besede skozi odprto okno, pre­den je avto odpeljal. In potem vso noč v sosednji sobi: »Mularija nesposobna, natakne si uniforme, pa misli, da se lahko po mili volji znaša nad ugledno gospo, ki bi lahko bila njihova mati! Jim bom že pokazala, prascem mladim, kaj zmore baba mojih let, če se za kaj odloči.«

Odločila se je že naslednji dan, ko se je iz gostilne vrnila z zelo neprivlačnim debelušnim možakarjem, ki je iz nera­zumljivega razloga kar naprej kolcal, z obrvmi pa nemirno trzal, tako da nisem vedela, ali naj si ga zapišem v spomin pod imenom Kolcar ali Trzač. Zaklenila sem se v svojo sobo in začela tiho jokati, bila sem prepričana, da bo mama priš­leka odpeljala v spalnico, ki je bila tik poleg moje, in bom morala poslušati zvoke, zaradi kakršnih bi najraje kar tisti trenutek oglušela. Toda ne, ostala sta v dnevni sobi in se dobro uro na glas pogajala; slišala sem skoraj vsako besedo. Pogajala sta se o tem, kako ji bo dobavljal stranke in kaj bo za to dobil.

»Za vsakega, ki plača sto evrov, ti ga bom vrgla na roko; za vsakega, ki plača dvesto, te bom pofafala; če pa najdeš kakšnega, ki bo plačal tisoč, me za nagrado lahko zastonj nabrišeš, pa še časa ti ne bom omejila.«