DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA USPEH POVRNITVE …

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJU

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA USPEH

POVRNITVE SPONTANEGA KRVNEGA OBTOKA

PRI NENADNEM SRČNEM ZASTOJU V IZVEN

BOLNIŠNIČEM OKOLJU

DAVID POLJŠAK

Izola, 2018

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA VEDE O ZDRAVJU

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA USPEH

POVRNITVE SPONTANEGA KRVNEGA OBTOKA

PRI NENADNEM SRČNEM ZASTOJU V IZVEN

BOLNIŠNIČEM OKOLJU

THE FACTORS THAT INFLUENCE ON A

SUCCESS OF RETURN OF SPONTANEUS

CIRKULATION IN OUT-OF-HOSPITAL CARDIAC

ARREST

Študent: DAVID POLJŠAK

Mentor: IGOR KARNJUŠ, mag. zdr. neg., viš. pred.

Študijski program: študijski program 1. stopnje Zdravstvena nega

Izola, 2018

ZAHVALA

Iskrena zahvala gre mentorju g. Igorju Kranjušu, mag. zdr. neg., viš. pred., za vso

strokovno pomoč, nasvete, navodila in usmeritve, ki mi jih je podal med izdelavo

diplomske naloge.

Hvala moji širši družini za vso podporo in potrpežljivost skozi celotno obdobje šolanja.

Hvala tudi vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da sem uspešno zaključil študij.

Hvala.

IZJAVA O AVTORSTVU IN SOGLASJE ZA OBJAVO NALOGE

Spodaj podpisani David Poljšak izjavljam, da je:

- predložena diplomska naloga izključno rezultat mojega dela;

- sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev, ki jih uporabljam v predloženi

nalogi, navedena oz. citirana v skladu s previli UP Fakultete za vede o zdravju;

- se zavedam, da je plagiatorstvo po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah

Uradni list RS št. 16/2007 (v nadaljevanju ZASP) kaznivo.

Soglašam z objavo elektronske verzije diplomske naloge v Repozitoriju UP ter

zagotavljam, da je elektronska oblika predložene naloge identična tiskani različici.

V Izoli, dne 24.01.2018 Podpis študenta:

_________________

Poljšak D. Dejavniki pri nenadnem srčnem zastoju v izven bolnišničnem okolju

Diplomska naloga, Zdravstvena nega, UP Fakulteta za vede o zdravju, 2017

I

KLJUČNE INFORMACIJE O DELU

Naslov Dejavniki, ki vplivajo na uspeh povrnitve spontanega krvnega obtoka

pri nenadnem srčnem zastoju v izven bolnišničnem okolju

Tip dela Diplomska naloga

Avtor POLJŠAK, David

Sekundarni

avtorji

KARNJUŠ, Igor (mentor)/ SKOČIR, Helena (recenzentka)

Institucija Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju

Naslov inst. Polje 42, 6310 Izola

Leto 2018

Strani VII, 34 str., 5 pregl., 13 sl., 2 pril., 45 viri

Ključne besede srčni zastoj, spontana cirkulacija, defibrilacija, očividci, dejavniki

UDK 616.379-008.64

Jezik besedila slv.

Jezik povzetkov Slv/eng

Izvleček Izven bolnišnični srčni zastoj je eden izmed vodilnih vzrokov smrti v

razvitem svetu in predstavlja velik zdravstveni problem. Namen

diplomske naloge je bil ugotoviti pogostost pojavljanja srčnega zastoja

in proučiti dejavnike, ki vplivajo na povrnitev spontane cirkulacije pri

pacientih, ki so doživeli srčni zastoj. Statistična analiza podatkov je

zajela obdobje od leta 2009 do leta 2016 na območju občin Postojna in

Pivka. Raziskava je pokazala, da je bilo v obravnavanem obdobju izmed

vseh nujnih intervencij 2,6 % intervencij zaradi srčnega zastoja.

Spontani krvni obtok se je vzpostavil v 31,4 % primerih. V 79,1 %

primerih je bil vzrok za srčni zastoj kardialni. V največji meri na

povrnitev spontane cirkulacije pri pacientih, ki so doživeli srčni zastoj,

vplivajo takojšnje nudenje temeljnih postopkov oživljanja, začetni srčni

ritmi in defibrilacija. Pacientu s srčnim zastojem lahko največ pomagajo

očividci, zato je za izboljšanje preživelosti po srčnem zastoju potrebno

vlagati v izobraževanje laikov, da prepoznajo srčni zastoj in znajo

pravilno pristopiti k pacientu v srčnem zastoju ter nuditi temeljne

postopke oživljanja. Prav tako je potrebno zagotoviti čim širšo mrežo

javno dostopnih avtomatskih defibrilatorjev.



II

KEY WORDS DOCUMENTATION

Title The factors that influence on a success of return of spontaneus

cirkulation in out-of-hospital cardiac arrest

Type Diploma work

Author POLJŠAK, David

Secundarny

authors

KARNJUŠ, Igor (supervisor)/ SKOČIR, Helena (reviewer)

Institution University of Primorska, Faculty of Health Sciences

Address Polje 42, 6310 Izola

Year 2018

Pages VII, 34 p., 5 tab., 13 fig., 2 ann., 45 ref.

Keywords Cardiac arrest, spontaneus cirkulation, defribilation, bystanders, factors

UDC 616.379-008.64

Language slv.

Abstract language Slv/eng

Abstract Out-of-hospital cardiac arrest is one of the leading causes of death in the

developed world and it is a major health problem. The purpose of the

diploma thesis was to determine the frequency of occurrence of cardiac

arrest and to study the factors that influence the return of spontaneous

circulation in patients who have had a cardiac arrest. The statistical

analysis of the data covered the period from 2009 to 2016 in the

municipalities of Postojna and Pivka. The study showed that of all

emergency interventions during the period under consideration 2.6 % of

the interventions were caused by cardiac arrest. Spontaneous blood

circulation was established in 31.4 % of the cases. In 79.1 % of the cases

the cause of cardiac arrest was cardiac. The recovery of spontaneous

circulation in patients who have undergone cardiac arrest is mostly

affected by the immediate provision of cardio-pulmonary resuscitation,

initial cardiac rhythm and defibrillation. The eyewitnesses can help the

patient with cardiac arrest the most, therefore it is, in order to improve

the survival after a cardiac arrest, necessary to invest in the education of

laymen so they can recognize cardiac arrest and know how to properly

approach the patient with cardiac arrest and provide basic procedures for



III

revitalization. It is also necessary to provide the widest possible network

of publicly available automatic defibrillators.



IV

KAZALO VSEBINE

KLJUČNE INFORMACIJE O DELU ........................................................................... I

KEY WORDS DOCUMENTATION ........................................................................... II KAZALO VSEBINE .................................................................................................. IV

KAZALO SLIK ........................................................................................................... V KAZALO PREGLEDNIC .......................................................................................... VI

SEZNAM KRATIC ................................................................................................... VII 1 UVOD ...............................................................................................................1

1.1 Vzroki za srčni zastoj ...................................................................................2 1.1.1 Srčni ritmi ob srčnem zastoju ................................................................3

1.1.2 Reverzibilni vzroki srčnega zastoja .......................................................4 1.2 Veriga preživetja .........................................................................................5

1.3 Dodatni postopki oživljanja .........................................................................8 1.3.1 Dihalna pot ......................................................................................... 11

1.3.2 Intravenska pot ................................................................................... 11 1.3.3 Monitoriranje ...................................................................................... 11

1.3.4 Kapnometrija ...................................................................................... 12 1.3.5 Zdravila .............................................................................................. 12

1.3.6 Igelna torakocenteza ........................................................................... 13 1.3.7 Perikardiocenteza ............................................................................... 13

1.3.8 Konikotomija ...................................................................................... 13 1.4 Poglavitni dejavniki, ki vplivajo na preživetje pacientov v srčnem zastoju –

pregled literature .................................................................................................. 14 2 NAMEN IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ............................................... 16

3 PREDVIDENE METODE DELA IN MATERIALI ......................................... 17 3.1 Vzorec ....................................................................................................... 17

3.2 Inštrument raziskave .................................................................................. 17 3.3 Potek raziskave .......................................................................................... 17

4 REZULTATI ................................................................................................... 19 4.1 Opisna statistika......................................................................................... 19

5 RAZPRAVA ................................................................................................... 25 6 ZAKLJUČEK .................................................................................................. 28

7 VIRI ................................................................................................................ 29 PRILOGE ................................................................................................................... 34



V

KAZALO SLIK

Slika 1: Ventrikularna fibrilacija (VF) ...........................................................................3

Slika 2: Ventrikularna tahikardija (VT) .........................................................................3

Slika 3: Asistolija ..........................................................................................................4

Slika 4: Električna aktivnost brez pulzov (PEA) ............................................................4

Slika 5: Veriga preživetja ..............................................................................................6

Slika 6: Usklajeno sodelovanje dispečerja in očividcev..................................................7

Slika 7: Alogaritem DPO pri odraslih ............................................................................9

Slika 8: ROSC glede na starost .................................................................................... 20

Slika 9: ROSC glede na čas, ki ga je ekipa NMP Postojna potrebovala do prihoda k

pacientu ....................................................................................................................... 21

Slika 10: ROSC glede na prisotnost očividcev ob nastopu srčnega zastoja ................... 22

Slika 11: ROSC glede na to, ali so očividci izvajali TPO ............................................. 22

Slika 12: Prvi posneti srčni ritmi pri pacientih s srčnim zastojem ................................. 23

Slika 13: Število prejetih odmerkov adrenalina glede na ROSC ................................... 24



VI

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Starostna struktura pacientov glede na spol........................................... 19

Preglednica 2: Struktura srčnih zastojev glede na spol, povprečno starost in dosežen

ROSC .......................................................................................................................... 20

Preglednica 3: Čas, ki ga je ekipa NMP Postojna potrebovala od klica do prihoda na kraj

dogodka ...................................................................................................................... 21

Preglednica 4: ROSC glede na vzrok za zastoj srca...................................................... 23

Preglednica 5: Intubacija pacienta ............................................................................... 24



VII

SEZNAM KRATIC

AED avtomatski zunanji defibrilator

AHA American heart association, Ameriško združenje za srce

AMI akutni miokardni infarkt

B. I. G. bone injection gun, intraosalni pristop

DPO dodatni postopki oživljanja

EKG elektrokardiogram

ERC European Resuscitation Council, Evropski svet za reanimacijo

ET endotrahealna intubacija

ETCO2 end-tidal carbon dioxide, delni tlak ogljikovega dioksida na koncu izdiha

GA gauge, oznaka za velikost intravenskih kanil

I. O. interosalna pot

I. V. intervenozna pot

KPO kardio-pulmonalno oživljanje

NMP nujna medicinska pomoč

PEA pulsless electrical activity, električna aktivnost brez utripov

ROSC return of spontaneous circulation, povrnitev spontanega krvnega obtoka

SGP supraglotični pripomočki

TH terapevtska hipotermija

TPO temeljni postopki oživljanja

UZ ultrazvok

VF ventrikularna fibrilacija

VT ventrikularna tahikardija



1

1 UVOD

Izvenbolnišnični srčni zastoj definiramo kot mehansko prenehanje bitja srca

izvenbolnišničnega okolja (McNally, Rachel, Metha, Vellano, Valderrama, Yoon,

Sasson, Kellermann, 2011). Pri srčnem zastoju je pacient neodziven, ne diha in nima

znakov krvnega obtoka. Zaradi pomanjkanja dotoka kisika v možgane postane pacient v

nekaj sekundah nezavesten. Predhodno pacienti običajno ne občutijo nobenih težav s

počutjem, če pa znake kažejo, so ti nespecifični, na primer slabost, kratka sapa, neugoden

občutek v prsih (Košnik, Mravlje, Štajer, Koželj, Černelč, Koželj, Andoljšek … Geršak,

2011). Ob ustrezni in dovolj hitri prvi ter kasneje nujni medicinski pomoči (v

nadaljevanju NMP) ima pacient možnost preživetja, sicer pa srčni zastoj vodi v njegovo

smrt (Klemenc Ketiš, 2010).

Pri odrasli populaciji je vzrok večine srčnih zastojev ishemična bolezen srca; drugi manj

pogosti kardiološki dejavniki za zastoj srca pa so anomalije koronarnega žilja,

hipertenzivna bolezen srca, bolezni zaklopk in bolezni srčne mišice (Prijon in Ermenec,

2013). Pri odrasli populaciji se srečujemo tudi s sekundarnimi zastoji srca, ki so posledica

patologije drugih organov in ne patologije na samem srcu. Najpogostejši vzroki, ki

privedejo do sekundarnega srčnega zastoja, so nesreče, utopitev, zastrupitev, anafilaksije

in druga bolezenska stanja (Grmec in Klemen, 2006).

Najpomembnejša dejavnika, ki vplivata na preživetje pri srčnem zastoju, sta čim hitrejše

pravilno nudenje temeljnih postopkov oživljanja (v nadaljevanju TPO) in zgodnja

defibrilacija. Pri srčnem zastoju sta najbolj prizadeta organa srce in možgani, in sicer

zaradi neustrezne nasičenosti krvi s kisikom (Ahčan, 2007). Pri primarnem zastoju srca

se z vsako minuto odlašanja izvedbe TPO zmanjšuje možnost preživetja pri pacientu za

10 %; tako je možnost preživetja pacientov po 10-ih minutah manj kot 5 %. Statistika za

sekundarne srčne zastoje je še nekoliko slabša, ker je potrebno najprej odpraviti vzrok

zastoja (Ambrožič, 2005). Glede na to, da so pri odrasli populaciji najpogostejši motnja

ritma, ki se pojavi v začetni fazi srčnega zastoja, migetanje prekatov oz. ventrikularna

fibrilacija (v nadaljevanju VF), je poleg izvajanja TPO potrebno zagotavljati tudi zgodnjo

defibrilacijo, saj je ravno sprožanje sunka električnega toka skozi srce primarni ukrep

zdravljenja VF (Ploj in Gradišek, 2007).

Sicer pa literatura poleg zgodnje defibrilacije in TPO navaja tudi druge dejavnike, ki

vplivajo na preživetje pacientov, ki so doživeli srčni zastoj. Pomembno vlogo pri

preživetju imajo očividci in njihova pomoč pacientu, prepoznavanje agonalnega dihanja

in napotki, ki jih prejmejo očividci, ko pokličejo NMP (Viereck, Moller, Ersboll,

Claesson, Hollenberg, Folke, Leppert, 2016). Poleg omenjenega na preživetje vplivajo

tudi starost pacienta, začetni srčni ritem, dolgotrajno oživljanje in uvajanje novih tehnik

ter pripomočkov za oživljanje (Nusbaum, Bassett, Gregorič, in Kar, 2014).

V Sloveniji zaradi zastoja srca vsako leto umre več kot 2000 ljudi, tj. približno 5 ljudi na

dan (Ahčan, 2007). Izvenbolnišnični srčni zastoj je eden izmed vodilnih vzrokov smrti v



2

razvitem svetu in predstavlja velik zdravstveni problem (Perkins, Lall, Quinn, Deakin,

Cooke, Horton, Lamb, Gates, 2015a). Podatki iz 37 evropskih držav kažejo, da je letna

pogostnost izvenbolnišničnega srčnega zastoja, pri katerem posreduje ekipa NMP,

38 primerov na 100.000 prebivalcev. Preživetje se v zadnjih tridesetih letih giblje med

7 % in 8 % (Sasson, Rogers, Dahl, in Kellermann, 2010).

Zaradi zgornjih razlogov smo se odločili, da v naši nalogi raziščemo najpomembnejše

dejavnike, ki vplivajo na izid preživetja pri srčnem zastoju na področju delovanja NMP

Zdravstvenega doma Postojna.

1.1 Vzroki za srčni zastoj

Srčne zastoje delimo glede na vzrok nastanka na primarne in sekundarne srčne zastoje.

Primarni vzroki pri odrasli populaciji so: ishemična bolezen srca, akutni miokardni

infarkt, hipertenzivna bolezen srca, bolezni zaklopk, zdravila, acidoza, motnje v

koncentraciji elektrolitov in drugi manj pogosti kardiološki dejavniki (Prijon in Ermenec,

2013).

Najpogostejši vzrok za primarni zastoj srca je akutni miokardni infarkt (v nadaljevanju

AMI), ki je posledica zapore ene ali več venčnih arterij, ki potekajo okrog srca. Z zaporo

venčnih arterij pride do ishemije oz. poškodbe srčne mišice, ki izgubi svojo sposobnost

krčenja. Posledica zapore je motnja srčnega ritma, ki se kaže na elektrokardiogramu

(v nadaljevanju EKG). 50 % pacientov, ki so doživeli AMI, umre v prvi uri po pojavu

simptomov.

Najpogostejši ritem pri primarnih vzrokih za zastoj srca je VF, pred pojavom VF je kratko

obdobje ventrikularne tahikardije brez pulzov (v nadaljevanju VT).

Poleg primarnih vzrokov za srčni zastoj se srečujemo tudi s sekundarnimi zastoji srca, ki

so posledica patologije drugih organov in ne patologije na samem srcu. Najpogostejši

vzroki, ki privedejo do sekundarnega srčnega zastoja, so (Grmec in Klemen, 2006):

- nesreče,

- utopitev,

- zastrupitev,

- anafilaksije in

- druga bolezenska stanja.

Srčni ritmi, ki se največkrat pojavijo ob srčnem zastoju zaradi sekundarnih vzrokov, so

električna aktivnost brez utripov (angl. pulseless electrical activity – v nadaljevanju

PEA), asistolija in bradikardija. PEA in asistolija se pojavita pri masivni pljučni emboliji,

bradikardija se največkrat pojavi ob zastrupitvah in možganskih krvavitvah (Voga in

Sinkovič, 2015).



3

1.1.1 Srčni ritmi ob srčnem zastoju

Srčni ritmi, ki se najpogosteje pojavljajo pri nenadnem srčnem zastoju, so:

Ventrikularna fibrilacija (VF) (Slika 1): prepoznamo jo kot hitro neredno

delovanje prekatov oz. migetanje prekatov, pri katerem srce nima črpalne

sposobnosti (Jalšovec in Sraka, 2015). Utrip srca je od 300 do 400 udarcev na

minuto (Peter Kapš, Kapš R., Peter Kapš ml., Ostojić-Kapš, 2009). Na posnetku

EKG se pojavijo neredne, nenavadno široke vijuge brez QRS kompleksov. Ritem

VF se lahko pojavi pri primarnem srčnem zastoju kot posledica bolezni srca ali

pri sekundarnem srčnem zastoju kot posledica nekardialnih vzrokov (Jalšovec in

Sraka, 2015). Za uspešen izid oživljanja je potrebno zdravljenje z defibrilacijo in

aplikacijo antiaritmikov. Med izvajanjem kardio-pulmonalnega oživljanja

(v nadaljevanju KPO) in defibrilacije morajo biti čim krajše pavze, hkrati pa KPO

ne prekinjamo med aplikacijo zdravil.

Slika 1: Ventrikularna fibrilacija (VF) (ACLS Alogarithms, 2017)

Ventrikularna tahikardija brez pulzov (VT) (Slika 2): je motnja, ki je

največkrat povezana z boleznimi srca zaradi prizadetosti hemodinamike

(Kamenik, 2009). Povzročajo jo nenormalni električni signali, v EKG zapisu ni

vidnih P valov, QRS kompleksi so široki in enakomerni. Frekvenca srca doseže

do 200 udarcev na minuto. VT je ritem, pri katerem je potrebna kardioverzija. V

primeru, da pacient ne dobi takojšnje pomoči, se lahko stanje spremeni v VF

(Jalšovec in Sraka, 2015). Srčni ritem VT zdravimo enako kot VF z defibrilacijo

in antiaritmiki.

Slika 2: Ventrikularna tahikardija (VT) (ACLS Alogarithms, 2017)

Asistolija (Slika 3): je stanje brez kakršnih koli električnih impulzov, EKG je

skoraj ravna črta, ki jo imenujemo tudi izolinija. V kolikor se na monitorju izriše

popolnoma ravna črta, ki izgleda kot potegnjena z ravnilom, moramo preveriti, ali



4

imamo elektrode na defibrilatorju pravilno priklopljene (Jalšovec in Sraka, 2015).

Asistolija je ritem, pri katerem defibrilacija ni potrebna, izvajati moramo KPO, v

dodatnih postopkih oživljanja pa aplicirati adrenalin na vsakih 3–5 min (Gradišek,

Grošelj Grenc, Strdin Košir, Baznik, Vlahović, Kaplan, Zelinka, 2015).

Slika 3: Asistolija (ACLS Alogarithms, 2017)

Električna aktivnost brez utripa (PEA) (Slika 4): pomeni stanje brez srčne

akcije, pri katerem gre za organizirano električno depolarizacijo srca brez tipnih

pulzov in brez usklajenega krajšanja miokardnih vlaken. Na posnetku EKG lahko

opazimo različne srčne ritme, ki so brez arterijskega tlaka (Jalšovec in

Sraka, 2015). PEA se zdravi s KPO in aplikacijo zdravil, defibrilacija je

neučinkovita. Povrnitev spontanega krvnega obtoka je malo verjetna, razen če

odkrijemo popravljiv vzrok za PEA in ga odpravimo (Gradišek idr., 2015).

Slika 4: Električna aktivnost brez pulzov (PEA) (ACLS Alogarithms, 2017)

Vzrokov za nastanek srčnega zastoja je več, zato moramo vedno, ko se srečamo s srčnim

zastojem, pomisliti na vse možne vzroke, ki lahko privedejo do njegovega nastanka.

Reverzibilne vzroke za srčni zastoj delimo na 4 T in 4 H.

1.1.2 Reverzibilni vzroki srčnega zastoja

Pri pacientu vedno iščemo reverzibilne vzroke za nastanek srčnega zastoja, ki so

potencialno popravljivi in jih poskušamo nemudoma odpraviti (Grmec, 2008). Ti vzroki

so opredeljeni kot 4 H in 4 T. Med 4 H sodijo (Learn in Master ACLS, 2017):

hipoksija: gre za pomanjkanje kisika v tkivih in je lahko poglaviten vzrok za zastoj

srca;

hipovolemija: gre za pomanjkanje tekočine oz. krvi v telesu;

hipotermija: je nekontrolirana izguba telesne temperature zaradi podhladitve

telesa pod 35 °C;



5

hipo- oz. hiperkaliemija in druge elektrolitske motnje: povzročajo motnje srčnega

ritma, posledično pride do srčnega zastoja; interpretirajo se v EKG zapisu.

Najpogostejše se pojavi hipo- oz. hiperkalimija in pomeni povečanje ali

zmanjšanje kalija v telesu. Poleg nje so pogostejše elektrolitske motnje še hipo-

oz. hiperkalcemija in hipo- oz. hipermagnezemija.

Med 4 T sodijo naslednji vzroki (Sedonja, 2009; Šikman, 2011):

- tenzijski pnevmotoraks: je nabiranje zraka v plevralni votlini kot posledica

poškodbe ali bolezni, ki privede do povečanega tlaka v prsnem košu in premika

mediastinuma, ki ima za posledico klemanje zgornje votle vene (prekinitev dotoka

krvi v srce);

- tomponada srca: je nabiranje tekočine ali krvi v osrčniku, ki povzroča motnje

srčnega ritma; že 150 do 200 ml tekočine v osrčniku lahko privede do srčnega

zastoja;

- trombembolija: je zapora žile s krvnim strdkom, ki pride iz drugega dela telesa in

prepreči normalen pretok krvi v tkiva. Pride do ishemije oz. poškodbe tkiva; v

primeru srčnega zastoja najpogosteje govorimo o zapori venčnih arterij oz.

o masovni pljučni emboliji;

- toksini/zastrupitve: gre za zastrupitev organizma zaradi kemičnih ali drugih

sestavin, ki lahko poškodujejo telesne organe ali povzročijo motnjo v delovanju

organov.

Z namenom učinkovitega reševanja srčnega zastoja uporabimo zaporedje reševanja, ki ga

imenujemo veriga preživetja. Veriga predstavlja zaporedje dogodkov, ki si sledijo po

nastopu srčnega zastoja. V verigo preživetja so vključeni očividci, dispečer v klicnem

centru in enote NMP, ki prevzamejo pacienta v nadaljnjo oskrbo.

1.2 Veriga preživetja

S pojmom veriga preživetja merimo na zaporedje dogodkov (virtualna veriga) (Slika 5),

ki naj si sledijo, da ima pacient s srčnim zastojem najboljše možnosti za preživetje

(Furst, 2016). Veriga je trdna, kolikor je trden njen najšibkejši člen, kar velja tudi za

verigo preživetja (Jus, 2008).

Veriga preživetja je sestavljena iz štirih osnovnih členov:

1. člen: Prepoznavanje stanj, ki so potencialno nevarna, da pride do nenadnega srčnega

zastoja (dihalna stiska, bolečina v prsih, izguba velike količine krvi, možganska kap …),

in izvajanje postopkov, da to preprečimo (Ahčan, 2007). Obveščanje službe NMP naj

zajame čim natančnejše podatke o stanju pacienta in o natančni lokaciji dogodka, saj s

tem omogočimo krajši dostopni čas reševalcev ter pridobimo navodila o nadaljnjih

postopkih (Jus, 2008). Ključna znaka pri prepoznavanju srčnega zastoja sta nenormalno

dihanje in neodzivnost (Gradišek idr., 2015).



6

2. člen: Zgodnje oživljanje: v razvitem svetu je kljub vse boljši infrastrukturi dostopni

čas reševalcev na kraj dogodka 6 minut ali več. Zaradi tega je zelo pomembno, da očividci

pravilno nudijo prvo pomoč in v primeru srčnega zastoja izvajajo TPO (Jus, 2008).

Zgodnje izvajanje TPO obsega zunanjo masažo srca in umetno dihanje (Ahčan, 2007).

Z izvajanjem TPO si pridobimo čas do prihoda reševalcev, ki nato izvajajo dodatne

postopke oživljanja, prav tako je lahko po uspešnem oživljanju boljši nevrološki izid

(Jus, 2008).

3. člen: Zgodnja defibrilacija: defibrilacija je najbolj povečala možnost preživetja

pacienta ob srčnem zastoju, saj je edino učinkovito zdravilo pri srčnih ritmih VF in VT

brez utripa, ker prekine nepravilno delovanje srca (Barton Straus, 2015). Raziskave so

pokazale, da je defibrilacija najbolj učinkovita v prvih petih minutah po srčnem zastoju,

zato se vedno več avtomatskih zunanjih defibrilatorjev namešča na javne kraje (Jus,

2008), ki omogočajo varno izvajanje zgodnje defibrilacije tudi s strani laične populacije.

4. člen: Dodatni postopki oživljanja in oskrba po oživljanju: so postopki, ki jih

izvajajo za to usposobljene ekipe NMP, ki lahko vplivajo na kakovost življenja po

preživetem srčnem zastoju (Ahčan, 2007). Dodatni postopki oživljanja (v nadaljevanju

DPO) poleg izvajanja osnov KPO (zunanja masaža srca, napihovanje, defibrilacija)

vključujejo vzpostavitev ene ali več intravenoznih poti (v nadaljevanju i. v.), aplikacijo

zdravil in tekočin, dokončno oskrbo dihalne poti ter vstavitev sapničnega tubusa,

mehansko ventilacijo, monitoring pacienta idr. (Jus, 2008).

V primeru izvenbolnišničnega srčnega zastoja prve tri člene verige preživetja izvajajo

laiki – očividci, ki so prisotni ob pacientu, medtem ko četrti člen verige izvaja za to

usposobljeno medicinsko osebje – reševalci. Bolj kot je kraj dogodka oddaljen od služb

nujne medicinske pomoči, bolj je pacient v srčnem zastoju odvisen od pomoči očividcev

(Ahčan, Slabe in Šutanovac, 2008).

Slika 5: Veriga preživetja (Defibrilator, 2015)



7

Smernice za oživljanje 2015 dajejo velik poudarek skupnemu sodelovanju med očividci,

ki izvajajo oživljanje, in dispečerjem, ki klic sprejme (Gradišek idr., 2015). Ko pride do

stika med očividci in zdravstvenim dispečerjem, ta glede na prejete informacije posreduje

navodila, kako ukrepati, vzpodbuja očividce, da začnejo izvajati stiske prsnega koša, in

jim posreduje informacijo, če je v bližini AED (Slika 6). Ob klicu na številko 112 mora

očividec dispečerju posredovati naslednje podatke (Uprava RS za zaščito in reševanje,

2017; Ahčan idr., 2008):

- KDO kliče (predstavimo se),

- KAJ se je zgodilo (npr. srčni zastoj, prometna nesreča …),

- KJE se je zgodilo (sporočimo čim bolj natančno lokacijo dogodka),

- KDAJ se je zgodilo (sporočimo čas, ko se je dogodek zgodil),

- KOLIKO je ponesrečencev (sporočimo število poškodovancev, če je eden,

sporočimo osebne podatke, če jih imamo, in spol, ocenimo starost pacienta),

- KAKŠNE poškodbe imajo (povemo, kakšni so stanje zavesti, dihanje, krvavitve,

bolečine, barva kože, morebitne poškodbe tkiva),

- KAKŠNE so okoliščine na kraju nesreče (npr. prisotnost nevarnih snovi,

zastrupitev, požar, električni udar, visoka voda, sneg …),

- KAKŠNO pomoč se potrebuje (glede na oceno okoliščin povemo, kakšno pomoč

pacient potrebuje, npr. zdravnika, gasilce …).

Dispečer aktivira službo NMP. Slednja bo ob prihodu na kraj dogodka nadaljevala

postopke oživljanja, ki vključujejo DPO, s katerimi se zagotavljata ustrezna oskrba

dihalne poti in stabilizacija srčno-žilnega sistema (Koželj, 2017).

Slika 6: Usklajeno sodelovanje dispečerja in očividcev (Gradišek idr., 2015)



8

1.3 Dodatni postopki oživljanja

DPO predstavljajo zaporedje ukrepov, ki omogočajo najhitrejšo in največjo možnost

povrnitve stabilne lastne cirkulacije (angl. return of spontanius circulation – v

nadaljevanju ROSC) in preživetje pacienta (Kamenik, 2000). Prvi algoritem DPO je bil

izdan leta 1986, pripravilo ga je Ameriško združenje kardiologov (angl. American Heart

Association – v nadaljevanju AHA). Leta 1997 so bile glede na raziskave dosežene

globalne smernice za oživljanje. Od takrat dalje se smernice obnavljajo vsakih pet let.

Zadnje izdane smernice so iz leta 2015. Algoritem DPO (Slika 7) se osredotoča na analizo

začetnega srčnega ritma, oskrbo dihalnih poti, uporabo zdravil in postopke po ROSC

(Prosen, Baznik, Mekiš, in Strnad, 2014).

Algoritem DPO se razlikuje glede na začetni srčni ritem pri pacientu. Leva stran algoritma

prikazuje zaporedje postopkov pri srčnih ritmih, pri katerih je potrebna defibrilacija

(VF, VT), desna stran algoritma prikazuje zaporedje postopkov pri srčnih ritmih, pri

katerih defibrilacija ni potrebna (asistolija, PEA).

Po potrditvi srčnega zastoja začnemo takoj s KPO in zahtevamo defibrilator. Stise

prsnega koša in vpihe izvajamo v razmerju 30 : 2. KPO ne prekinjamo niti med lepljenjem

elektrod na pacienta. Po prepoznavi srčnega ritma se odločimo za nadaljnje postopke

(Gradišek idr., 2015).



9

Slika 7: Alogaritem DPO pri odraslih (Gradišek idr., 2015)



10

Če je pri pacientu začetni ritem VF ali VT brez utripa, napolnimo defibrilator. Med

polnjenjem defibrilatorja še vedno izvajamo stiske prsnega koša, ki jih prekinemo šele,

ko se defibrilator napolni. Preverimo varnost in sprožimo prvi sunek (ki je pri bifaznih

defibrilatorjih 150–200 J, pri monofaznih 360 J). Po defibrilaciji nemudoma nadaljujemo

s KPO brez preverjanja ritma in ga izvajamo dve minuti. Po dveh minutah čim hitreje

preverimo ritem. Če VF/VT brez pulza še vedno vztraja, ponovimo defibrilacijo z 150–

360 J bifazno energijo in takoj nadaljujemo s KPO. Začnemo s stisi prsnega koša in

napihovanjem v razmerju 30 : 2 še dve minuti. Preverimo ritem, če je še vedno VF/VT

brez utripa, damo tretji sunek in takoj nadaljujemo s KPO. Če smo vzpostavili i. v. ali

intraosalno (v nadaljevanju i. o.) pot, damo v naslednjih dveh minutah 1 mg adrenalina

in 300 mg amjodarona. Med dajanjem zdravil ne prekinjamo stisov prsnega koša in ne

spreminjamo časovnega intervala defibrilacij. Med izvajanjem KPO uporabljamo

kapnografijo, ki nam pomaga prepoznati ROSC brez prekinitev stisov prsnega koša.

Kapnografija je grafični prikaz delnega tlaka CO2 v izdihanem zraku na koncu izdiha.

Vrednosti kamnografije so nam v pomoč pri napovedovanju verjetnosti, da dosežemo

ROSC. Bolj kot so izmerjene vrednosti kapnografije bližje normalnim vrednostim, večja

je verjetnost, da bomo pri pacientu dosegli ROSC (Grmec, 2008). Dokler imamo ritem

VF/VT brez pulza, se ciklusi KPO ponavljajo, adrenalin po prvi aplikaciji dajemo na 3–

5 minut, kar sovpada z vsakim drugim ciklusom. Vztrajamo, dokler se ritem na monitorju

ne spremeni. V kolikor med oživljanjem pride do spremembe ritma iz VF/VT brez pulza

v ritem PEA ali asistolija, nadaljujemo s KPO po algoritmu za srčne ritme, ki ne

potrebujejo defibrilacije. Ko dosežemo ROSC, nadaljujemo s poreanimacijsko oskrbo

(Gradišek idr., 2015).

Če pri pacientu kot začetni srčni ritem ugotovimo PEA ali asistolijo, začnemo s KPO v

razmerju 30 : 2. Dihalno pot oskrbimo brez prekinjanja stisov prsnega koša. Po dveh

minutah KPO preverimo ritem, če je še vedno prisotna PEA oz. asistolija, nadaljujemo s

stisi prsnega koša in vzpostavimo i. v. ali i. o. pot za dajanje zdravil. Vsak drugi ciklus

(3–5 minut) dodajamo 1 mg adrenalina. V primeru povrnitve življenjskih znakov med

KPO preverimo ritem in pulz ter nadaljujemo s poreanimacijsko oskrbo. Ko je na

monitorju vidna asistolija, moramo preveriti, ali so vidini P valovi, saj lahko P asistolija

zelo dobro reagira na zunanji spodbujevalec (pacing) (Gradišek idr., 2015).

Med izvajanjem KPO vsake dve minuti preverimo ritem in nato prilagajamo izvajanje

KPO glede na ritem. Če na monitorju zaznamo ritem VF, nadaljujemo z algoritmi za

ritme, ki se defibrilirajo, če pa ritem ostaja PEA oz. asistolija, nadaljujemo s KPO in

adrenalinom na 3–5 minut. Ko izvajamo KPO, moramo vedno pomisliti tudi na

reverzibilne vzroke za zastoj srca (4 H in 4 T), ki jih je potrebno, če je le mogoče,

odpraviti (Gradišek idr., 2015). V nadaljevanju opisujemo najpogostejše intervencije, ki

jih izvajamo v izvenbolnišničnem okolju pri oskrbi pacienta ob srčnem zastoju v okviru

DPO.



11

1.3.1 Dihalna pot

Pacientu s srčnim zastojem je potrebno zagotoviti prosto dihalno pot. Zato pri pacientu

izvedemo entotrahealno intubacijo (v nadaljevanju ETI), vendar le, če je izvajalec

primerno usposobljen in je vešč tega postopka. Usposobljen izvajalec naj pacientu uvede

tubus (cevka, ki jo pacientu uvedemo mimo glasilk v sapnik), če je le mogoče, med

izvajanjem zunanje masaže srca. Če ETI ne uspe ali v ekipi ni primerno usposobljenega

člana, se lahko poslužimo alternativnih pripomočkov ali supraglotičnih pripomočkov

(v nadaljevanju SGP) za zaščito dihalne poti. SGP, ki jih uporabljamo, so I-gel,

laringealna maska in laringealni tubus. Ko zaščitimo dihalno pot, predihavamo pacienta

s frekvenco 10 vpihov/min in izvajamo stiske prsnega koša s frekvenco 100 stiskov/min,

usklajevanje med masažo in vpihovanjem ni več potrebno (Gradišek idr., 2015).

1.3.2 Intravenska pot

I. v. moramo vzpostavi čim prej, ko je to mogoče. Vzpostavitev i. v. na perifernem

venskem ožilju je na terenu hitrejše in bolj varno kot nastavitev centralne venske poti. Po

vzpostavitvi i. v. začnemo aplicirati zdravila, ki jih je potrebno sprati z 20 ml tekočine, in

dvignemo okončine za 10–20 cm zaradi pospešitve pretoka zdravila v centralni obtok.

Kadar i. v. ne moremo nastaviti, se poslužimo z i. o., kar pomeni, da iglo s posebnim

pripomočkom porinemo skozi eno od dolgih cevastih kosti, ki so medialno od tuberositas

tibiae, in sicer nad notranjim gležnjem, radius distalno, glava humerusa. Za aplikacijo

i. o. poti uporabljamo Bone injection gun (B. I. G.), vrtalnik EZ-IO (Kramberger, 2017).

Zdravila, ki jih apliciramo skozi i. o. pot, dosežejo krvni obtok enako hitro kot zdravila,

aplicirana skozi i. v. pot. Skozi ti poti (i. v. ali i. o.) lahko dovajamo tudi infuzijske

tekočine (Gradišek idr., 2015).

1.3.3 Monitoriranje

Za monitoriranje uporabljamo več metod, ki nam omogočajo boljše odločanje med

oživljanjem. Med oživljanjem moramo nenehno preverjati klinične znake pri pacientu,

zaradi katerih pomislimo na ROSC (poskus dihanja, odpiranje oči, premikanje …). Za

ugotavljanje ROSC preverjamo pulze, ko je ritem združljiv z življenjem. Standardni del

DPO je monitoriranje srčnega ritma pacienta preko samolepilnih elektrod ali ročk, ki so

priklopljene na monitor (defibrilator). Za prepoznavanje ritmov je potrebno prekiniti stise

prsnega koša zaradi artefaktov, ki onemogočajo pravilno sliko ritma. (Gradišek idr.,

2015). Kampometrijo in kapnografijo izvajamo pri pacientih po endotrahealni intubaciji

ob umetnem predihavanju in pri napovedovanju ROSC (Grmec, 2008). Oksimetrija

(v nadaljevanju SpO2) je neinvazivni poseg, ki s pomočjo infrardeče spetroskopije meri

nasičenost kisika v krvi. Vloga SpO2 še ni pojasnjena pri napovedovanju izida ROSC.

Z ultrazvokom (v nadaljevanju UZ) si olajšamo možnost prepoznavanja reverzibilnih

vzrokov zastoja srca, vendar njegova uporaba zahteva veliko vaje, da so prekinitve stisov

prsnega koša čim krajše (Gradišek idr., 2015).



12

1.3.4 Kapnometrija

Kapnometrija omogoča neprekinjeno merjenje delnega tlaka ogljikovega dioksida na

koncu izdiha (angl. end-tidal carbon dioxide – v nadaljevanju EtCO2) v realnem času

(Gradišek idr., 2015). Normalne vrednosti kapnometrije se gibljejo med 32 mmHg in

39 mmHg (Lah, 2011). Na začetku so vrednosti EtCO2 nizke in se med oživljanjem

spreminjajo. S EtCO2 določimo, ali je tubus pravilno nameščen v sapnik, kar omogoča

izogibanje hiperventilaciji (Gradišek idr., 2015). Med srčnim zastojem so začetne

izmerjene vrednosti EtCO2 lahko zelo nizke, tudi blizu nič. Med oživljanjem se vrednosti

EtCO2 zvišajo zaradi krvnega obtoka, ki ga dosežemo z masažo srca, visoke vrednosti

EtCO2 napovedujejo večjo verjetnost za ROSC. Vztrajno nizke vrednosti EtCO2 med

oživljanjem napovedujejo manjšo verjetnost ROSC (Lah, 2011).

1.3.5 Zdravila

Zdravila, ki jih uporabljamo pri DPO, so adrenalin, antiaritmiki, natrijev bikarbonat,

magnezij in intravenozno dajanje tekočin.

Adrenalin povečuje možnosti za kratkoročno preživetje – ROSC – pacienta. Ta poveča

srednji tlak v aorti in centralni perfurzijski tlak, posledično zmanjša pretok krvi skozi

možgansko mikrocirkulacijo, kar negativno vpliva na okrevanje po oživljanju. Adrenalin

enako dobro učinkuje pri vseh srčnih ritmih (Gradišek, 2013). Adrenalin odmerjamo v

odmerku 1 mg na vsakih 3–5 minut oz. vsak drugi cikel (Gradišek idr., 2015).

Pri DPO kot antiritmik uporabljamo amjodaron, ki vpliva na kratkoročno preživetje

pacienta. Deluje kot blokator inaktiviranih natrijevih in kalijevih kanalčkov, udeleženih

v fazi repolarizacije. Uporabljamo ga za zdravljenje in preprečevanje različnih srčnih

motenj. Amjodaron dajemo po tretjem šoku z defibrilatorjem v odmerku 300 mg pri

trdovratnih VF/VT brez pulza, dodatno še 150 mg po peti defibrilaciji

(Gradišek idr., 2015). V primeru obravnave srčnih ritmov asistolija in PEA uporaba

antiaritmikov ni indicirana.

Natrijev bikarbonat med oživljanjem uporabljamo le pri pacientih, ki so doživeli zastoj

zaradi hiperkalimije ali zastrupitve s cikličnimi antidepresivi (Gradišek idr., 2015).

V poreanimacijskem obdobju se uporablja za uravnavanje metabolne acidoze.

Magnezijev sulfat uporabljamo pri vztrajnih VF in VT tipa torsade de pointes, pri

prekatnih motnjah in pri hipomagnezemiji ter zastrupitvah z digitalisom (Grmec, 2008).

Pri nadomeščanju tekočin uporabljamo 0,9 % NaCl, Ringer, Hartmanovo raztopino, vsaj

v začetnih fazah oživljanja ni dokazanih prednosti pri uporabi koloidov. Pri hipovolemiji

dovajamo tekočine hitro, saj je to reverzibilen vzrok srčnega zastoja (Gradišek idr., 2015).



13

1.3.6 Igelna torakocenteza

Igelno torakozentezo izvajamo pri pacientih s poškodbo prsnega koša, pri katerih pride

do poškodbe plevre in zadrževanja zraka v plevralnem prostoru – pnevmotoraks. Zaradi

nezmožnosti uhajanja zraka navzven se pri poškodovancu pojavi tenzijski pnevmotoraks,

ki povzroči otežen dotok krvi v srce in dihalno stisko. Izvedemo jo na prizadeti strani

prsnega koša, tako da v srednji ključnični črti zabodemo kanilo pod pravim kotom v drugi

medrebrni prostor nad zgornjim robom tretjega rebra, da se izognemo žilam in živcem.

Po predrtju plevre slišimo izhajanje zraka, na kanilo pritrdimo gumijasti nastavek z

zarezo, ki dovoljuje izhajanje zraka ob izdihu in preprečuje uhajanje zraka pri vdihu

(Grmec, 2008).

1.3.7 Perikardiocenteza

Izvajamo jo pri pacientih, pri katerih se nabira kri med obema listoma osrčnika (perikard).

Že 150–200 ml tekočine lahko zelo oteži normalno delovanje srca. Če se stanje pacienta

po i. v. terapiji ne izboljša, se odločimo za izvedbo razbremenilne punkcije perikarda oz.

perikardiocentezo. Za izvedbo mora biti pacient priklopljen na EKG, poleg moramo imeti

defibrilator, če je možno tudi UZ. Odstranitev 5–10 ml tekočine lahko za 25–50 % poveča

minutni volumen srca. Za izvedbo potrebujemo iglo, dolžine 10–18 cm in velikosti 18

GA (gauge), na katero je priklopljena 20-kubična brizgalka. Iglo uvedemo na mesto med

ksifoidom in levim rebrnim lokom nekje 1–2 cm levo in od kostoksifoidnega stika.

Uvajamo jo pod ostrim kotom glede na kožo in pod kostjo, usmerjeno proti vogalu leve

lopatice, med uvajanjem igle aspiriramo in postopek opazujemo z UZ. Iglo uvajamo,

dokler v brizgo ne priteče kri, ne zaznamo srčnih pulzacij, ne zaznamo sprememb v EKG

zapisu in ne potrdimo pravilne lege z UZ (Grmec, 2008).

1.3.8 Konikotomija

Za konikotomijo se odločimo, kadar ne uspemo izvesti ET in drugi načini za vzpostavitev

dihalne poti ne uspejo, pacienta pa moramo nujno predihavati ter oksigenirati. Z njo

zagotovimo ustrezno dihalno pot skozi krikoidno membrano v sapnik. Konikotomijo

lahko izvajamo na več načinov: kirurška konikotomija; igelna konikotomija, ki jo pri

pacientih uporabljamo le za kratke prevoze do bolnišnice in pri otrocih, starih do 12 let;

Rüschev set, ki ga uporabljamo na intervencijah izven bolnišnice.



14

1.4 Poglavitni dejavniki, ki vplivajo na preživetje pacientov v srčnem

zastoju – pregled literature

Dejavniki, ki jih literatura v največji meri izpostavlja in vplivajo na preživetje pacientov

v srčnem zastoju, so sledeči: spol in starost, začetni srčni ritem VF/VT brez utripa,

prisotnost očividcev ob srčnem zastoju in zgodnji začetek izvajanja TPO, kraj dogodka,

terapevtska hipotermija (v nadaljevanju TH), kapnometrija (vrednoti ETCO2) ter uporaba

mehanskih naprav za izvajanje masaže srca med KPO.

Spol in starost: literatura kaže, da so moški bolj ogroženi za srčni zastoj kot ženske

(Herlitz, Engdahl, Svensson, Young, Axelangquist, Holmberg, 2003). Ženske so v

mlajšem življenjskem obdobju zaščitene zaradi hormonov estrogenov, zato imajo do

menopavze manj srčno-žilnih obolenj, posledično tudi manj srčnih zastojev

(Gričar, 2009). Spol pacienta vpliva na izvajanje TPO s strani očividcev, saj ga v

povprečju manjkrat izvajajo pri ženskah kot pri moških. Kot prvi srčni ritem pri zastoju

srca se VF/VT brez utripa pojavi večkrat pri moških kot pri ženskah, vendar imajo ženske

večjo možnost, da pridejo do bolnišnice z ROSC kot moški (Herlitz idr., 2003). Literatura

navaja, da imajo mlajši pacienti večje možnost za ROSC in odpust iz bolnišnice kot

starejši. A pri tem sta vseeno pomembna etiologija zastoja srca in predhodno stanje

pacienta, ki vpliva na izhod srčnega zastoja (Andersen, Bivens, Giberson, Giberson,

Mottley, Gautam, … Donnino, 2015).

Srčni ritem VF/VT brez utripa: v mednarodnih raziskavah se je pokazal kot ritem, ki

ima največjo možnost preživetja, saj se odziva na defibrilacijo. Najoptimalnejši čas

izvedbe slednje je znotraj prvih petih minut po zastoju. Raziskave so pokazale, da je ta

ritem najugodnejši za dosego ROSC v prvih 20 minutah po začetku oživljanja (Wibrandt,

Norsted, Schmidt in Schierbeck, 2015). Najslabšo prognozo preživetja imata asistolija in

predvsem PEA.

Prisotnost očividcev ob nastanku srčnega zastoja: večina srčnih zastojev izven

bolnišnice se zgodi v domačem okolju ali na javnih krajih, kar pomeni da do prihoda

NMP poteče v povprečju 8–12 minut (Ahčan idr., 2008). Čeprav se pred očividci zgodi

kar 53 % srčnih zastojev, se v povprečju le 32 % očividcev odloči izvajati TPO. Raziskave

so pokazale, da sta za preživetje po srčnem zastoju najpomembnejša čim zgodnejše

izvajanje TPO in defibrilacija. V prihodnje je potrebno vse napore usmeriti v

izobraževanje javnosti – laikov, da prepoznajo srčni zastoj in da znajo pravilno nuditi

TPO (Sasson idr., 2010).

Terapevtska hipotermija (TH): je namerno uravnavanje telesne temperature jedra pri

pacientih, ki so doživeli srčni zastoj in pri katerih smo dosegli ROSC. Doseči moramo

ciljno temperaturo jedra, ki se giblje med 32 °C do 34 °C in traja največ 24 ur. TH

preprečuje stopnjo celične smrti in zmanjšuje vnetne procese v možganih (Deckard in

Ebright, 2011). Rao, Dupre, Pokorney, Hansen, Tyson, Monk (2006) so v svoji raziskavi

TH povezali z boljšim nevrološkim izidom za pacienta po srčnem zastoju.



15

Kapnometrija (EtCO2): raziskave so pokazale, da kapnometrija napove ROSC, še

preden se pojavijo tipni pulzi in merljiv krvni tlak. Začetne vrednosti kapnometrije so

različne glede na vzrok zastoja srca in so nam v pomoč pri prepoznavanju hipoksije – ki

je reverzibilni vzrok zastoja srca. V raziskavah so dokazali, da če so vrednosti EtCO2 po

15 minutah oživljanja nižje od 13,5 mmHg oz. po 20 minutah nižje od 11,3 mmHg, niso

združljive z ROSC, prav tako vrednosti pod 10 mmHg v katerem koli delu KPO niso

združljive z ROSC niti, če je to prva izmerjena vrednost EtCO2 (Lah, 2011).

Mehanske naprave za masažo srca: v zadnjih desetletjih se pri izvajanju masaže srca

vedno bolj uveljavljajo mehanske naprave. Številne študije so namreč ugotovile, da se

izvajalci med izvajanjem masaže srca utrudijo. Ker pa je kontinuirana masaža srca

bistveni dejavnik, ki vpliva na preživetje, so se na tržišču pojavile naprave, s katerimi jo

na različne načine zagotavljamo. Najbolj poznane naprave za zunanjo masažo srca so

LUCAS (Physio-Control Inc., Švedska), Corplus cpr in AutoPulse (ZOLL Medical

Corporation, ZDA). LUCAS in Corplus cpr sta prenosni napravi za zunanjo masažo srca

pri KPO. Delujeta točkovno tako, da s pomočjo bata omogočata stalne in učinkovite stise

prsnega koša. AutoPulse deluje po principu zategovalnega pasa, ki ga pacientu

namestimo okoli prsnega koša, zatem pa naprava izvaja kompresijo celotnega prsnega

koša. Vse naprave so namenjene razbremenitvi reševalcev in zagotavljanju učinkovitejših

stisov prsnega koša (Lukas, 2016; Corplus, 2016; Autopulse, 2009). Sicer pa dosedanje

raziskave niso uspele potrditi boljšega preživetja pacientov v primeru njihove uporabe.

Rezultati ne govorijo v prid rutinski uporabi mehanskih naprav za masažo srca (Perkins,

Handley, Koster, Castren, Smyth, Olasveengen, Monsieurs, … Ristagno, 2015b). Jih pa

smernice iz leta 2015 priporočajo v nekaterih primerih, kot sta dolgotrajno oživljanje in

KPO med transportom in v primeru, ko ročnih stisov prsnega koša ni mogoče varno

izvajati. Te pripomočke naj bi uporabljale le dobro usposobljene ekipe (Gradišek idr.,

2015).



16

2 NAMEN IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

S pregledom literature smo ugotovili, da je na področju Slovenije narejenih malo raziskav

o dejavnikih, ki vplivajo na uspeh povrnitve spontanega krvnega obtoka pri pacientih, ki

so doživeli srčni zastoj v izvenbolnišničnem okolju. Zato smo se odločili, da to področje

analiziramo za območje občin Postojna in Pivka, kjer službo NMP izvaja Zdravstveni

dom dr. Franca Ambrožiča Postojna.

Cilji diplomske naloge so:

• predstaviti sodobne smernice obravnave pacienta s srčnim zastojem v

izvenbolnišničnem okolju;

• iz pregleda literature predstaviti dejavnike, ki vplivajo na uspešnost povrnitve

spontanega srčnega obtoka pri osebah s srčnim zastojem v izvenbolnišničnem okolju;

• ugotoviti pogostnost pojavljanja srčnega zastoja v občinah Postojna in Pivka za

obdobje 2009–2016 in analizirati dejavnike, ki vplivajo na povrnitev spontanega krvnega

obtoka pri pacientih s srčnim zastojem.

Glede na postavljen raziskovalni cilj smo si zastavili naslednji raziskovalni vprašanji:

1. Kolikšna je bila pojavnost srčnih zastojev v izvenbolnišničnem okolju v občinah

Postojna in Pivka v obdobju od 2009 do 2016 in kakšen je bil delež pacientov, pri

katerih je prišlo do vzpostavitve spontanega krvnega obtoka na terenu?

2. Kako dejavniki, kot so spol, starost, dostopni čas ekipe NMP, začetni srčni ritem

in zgodnje nudenje temeljnih postopkov oživljanja s strani laikov, vplivajo na

povrnitev spontanega krvnega obtoka pri osebi, ki je doživela srčni zastoj v

izvenbolnišničnem okolju?



17

3 PREDVIDENE METODE DELA IN MATERIALI

Naredili smo retrospektivno kvantitativno študijo primerov izvenbolnišničnega

oživljanja. Pri raziskovalnem delu smo uporabili kvantitativno metodologijo. Pridobljene

podatke smo analizirali z opisno statistiko.

Podatki so bili zbrani iz protokolov izvenbolnišničnega oživljanja in vključujejo 110

primerov izvenbolnišničnega oživljanja pacientov v obdobju od začetka leta 2009 do

konca leta 2016, ki jih je izvedla služba NMP iz Zdravstvenega doma dr. Franca

Ambrožiča na območju občin Postojna in Pivka (N = 110).

3.1 Vzorec

Obravnavano območje zajema občini Postojna in Pivka s skupno površino 493,2 km²,

kjer je letno živelo povprečno 21.814,56 ljudi (SURS, 2017). V obdobju od leta 2009 do

leta 2016 je bilo opravljenih 4.244 nujnih intervencij, vzrok za 110 intervencij je bil zastoj

srca, kar predstavlja 2,6 % vseh intervencij. V tem obdobju je bila pogostost srčnega

zastoja v povprečju 72 primerov na 100.000 ljudi.

Iz podatkov smo izključili vse paciente, ki so doživeli srčni zastoj vpričo zdravstvenih

delavcev oz. med oskrbo, in paciente, ki so mlajši od 18 let. Iz analize smo izključili tudi

štiri primere, za katere predpostavljamo, da imajo napako vnosa v zapis protokola

(na protokolu so končni srčni ritem, sinusni ritem in ROSC označeni z »ne«, končni srčni

ritem asistolija in ROSC pa z »da«) ter primer, pri katerem nismo imeli vseh ključnih

podatkov. Končno število primerov (študijskih enot), ki so vključeni v analizo, je 105

(n = 105).

3.2 Inštrument raziskave

Za inštrument raziskave smo uporabili podatke, zbrane s pomočjo Protokolov izven

bolnišničnega oživljanja (Priloga št. 1). Podatki vključujejo naslednje spremenljivke:

spol, starost, odzivni čas ekipe NMP, kdaj je nastopil zastoj, ali je bil pacient deležen

oživljanja s strani očividcev, ali je bil pacient defibriliran, kakšen srčni ritem je imel na

začetku intervencije in kakšnega na koncu intervencije, kje se je vzpostavila stabilna

cirkulacija, vzrok za zastoj srca, ROSC in kakšna je bila usoda pacienta.

3.3 Potek raziskave

Za potrebe raziskave smo pridobili soglasje Zdravstvenega doma dr. Franca Ambrožiča

Postojna (Priloga št. 2), da lahko za namene diplomske naloge zberemo podatke iz

Protokolov izven bolnišničnega oživljanja za obdobje 2009–2016. Zagotovljeno je bilo

varovanje osebnih podatkov pacientov. Podatke smo zbrali in jih vpisali v tabelo s

pomočjo računalniškega programa Microsoft Excel (N = 110). Za zadostitev pravilnosti



18

vnosa podatkov smo izvedli dvojno kontrolo. Vzorec n = 105 je bil oblikovan, kot je

zapisano v poglavju 3.1.

Podatke o 105-ih primerih smo nato pretvorili iz kategorialnih v številčne in ponovno

naredili kontrolo nad zbranimi podatki. Kjer smo imeli dve kategoriji podatkov, smo

določili vrednost 0 in 1, kjer smo imeli več kategorij podatkov, smo uporabljali vrednosti

od 1 naprej. Tako zbrane podatke smo obdelali s pomočjo računalniškega programa

R Project (Ref). Izvedli smo opisno statistiko. Rezultati analize so prikazani s

preglednicami in slikami, ki smo jih oblikovali s programoma Microsoft Word 2017 in

Excel 2013.



19

4 REZULTATI

V raziskovalnem delu diplomske naloge so prikazani dejavniki, ki vplivajo na povrnitev

spontanega krvnega obtoka pri pacientih ob izven bolnišničnem srčnem zastoju. Rezultati

so prikazani v preglednicah in slikah glede na obravnavane dejavnike, ki vplivajo na

povrnitev spontanega krvnega obtoka (ROSC) po nenadnem srčnem zastoju.

4.1 Opisna statistika

V raziskavo je bilo vključenih 105 primerov zastoja srca. Zastoj srca je bil v 79,1 %

posledica primarnega vzroka, v 20,9 % je bil posledica sekundarnih vzrokov. V

33 primerih oz. 31,4 % srčnih zastojev, ki so bili vključeni v analizo, je bil dosežen

ROSC. Od vseh pacientov z doseženim ROSC je bilo iz bolnišnice živih odpuščenih

13 oz. 12,4 % pacientov

V preglednici št. 1 je prikazana starostna struktura pacientov glede na spol. Raziskava je

pokazala, da so bile ženske v povprečju starejše od moških. Ob nastopu srčnega zastoja

so bile ženske v povprečju stare 71,6 let, moški so bili v povprečju stari 61,7 let.

Preglednica 1: Starostna struktura pacientov glede na spol

Glede na spol pacienta je bilo ugotovljeno, da je bilo 63,9 % pacientov s srčnim zastojem

moškega spola in 36,1 % ženskega spola. ROSC je bil vzpostavljen pri 35,8 % pacientih

moškega spola in pri 23,7 % pacientih ženskega spola (Preglednica 2).

Max Min Povprečje Standardna

deviacija

Mediana

Moški

leta

91 18 61,7 17,7 63

Ženske

leta

92 45 71,6 13,6 70,5



20

Preglednica 2: Struktura srčnih zastojev glede na spol, povprečno starost in dosežen ROSC

Srčni

zastoj (n)

Srčni zastoj

(%)

Povprečna

starost (leta)

ROSC da

(n)

ROSC da (%)

Moški 67 63,9 61,7 24 35,8

Ženske 38 36,1 71,6 9 23,7

58 pacientov, ki so doživeli srčni zastoj, je bilo starih 65 let ali več, ROSC se je vzpostavil

v 20-ih primerih. 47 pacientov je bilo starih manj kot 65 let, ROSC se je vzpostavil v 13-

ih primerih (Slika 8).

Slika 8: ROSC glede na starost

Ekipa NMP Postojna je od klica do prihoda na kraj dogodka, kjer je bilo potrebno

oživljanje, potrebovala v povprečju 10,1 minute, najkrajši čas je bil 3 minute, najdaljši

čas je bil 34 minut. V polovici primerov je ekipa NMP Postojna potrebovala manj kot 9

minut, v preostali polovici primerov je potrebovala več kot 9 minut (mediana = 9)

(Preglednica 3).

58

47

20

13

3834

0

10

20

30

40

50

60

70

65 let ali več 65 let ali manj

Št. p

acie

nto

v

Skupaj ROSC je dosežen ROSC ni dosežen



21

Preglednica 3: Čas, ki ga je ekipa NMP Postojna potrebovala od klica do prihoda na kraj dogodka

Maksimalen

čas, ki ga je

ekipa NMP

potrebovala

do prihoda

na kraj

dogodka

Minimalen

čas, ki ga je

ekipa NMP

potrebovala

do prihoda

na kraj

dogodka

Povprečen

čas, ki ga je

ekipa NMP

potrebovala

do prihoda

na kraj

dogodka

Standardna

deviacija

Mediana

Čas v min 34,0 3,0 10,1 6,9 9,0

Slika 9 prikazuje dosežen ROSC glede na čas, ki ga je ekipa NMP Postojna potrebovala

do prihoda k pacientu. V kategoriji 8 minut ali manj je bil ROSC dosežen v 18-ih

primerih. V kategoriji 8 minut ali več je bil ROSC dosežen v 15-ih primerih.

Slika 9: ROSC glede na čas, ki ga je ekipa NMP Postojna potrebovala do prihoda k pacientu

Slika 10 prikazuje, koliko srčnih zastojev je nastopilo vpričo očividcev. Raziskava je

pokazala, da se je kar 71 srčnih zastojev zgodilo vpričo očividcev, ROSC je bil dosežen

v 29-ih primerih. Brez očividcev se je zgodilo 34 srčnih zastojev, ROSC je bil dosežen le

v 4-ih primerih.

52 53

1815

3438

0

10

20

30

40

50

60

8 minut ali manj več kot 8 minut

Št. p

acie

nto

v




22

Slika 10: ROSC glede na prisotnost očividcev ob nastopu srčnega zastoja

Na sliki 11 so prikazani podatki o nudenju TPO s strani očividcev. Podatki pokažejo, da

so očividci TPO nudili v 39 primerih, od tega je bil ROSC dosežen v 15-ih primerih.

Očividci TPO niso nudili v 66-ih primerih, ROSC je bil vzpostavljen v 18-ih primerih.

Slika 11: ROSC glede na to, ali so očividci izvajali TPO

Slika 12 prikazuje prve posnete srčne ritme glede na vzpostavitev ROSC. V analizi niso

zajeti srčni ritmi, ki ne potrebujejo oživljanja, vendar so bili posneti. Največkrat sta bila

34

71

4

2930

42

0

10

20

30

40

50

60

70

80

Srčni zastoj brez očividcev Srčni zastoj pred očividci

Št. p

acie

nto

v


39

66

1518

24

48

0

10

20

30

40

50

60

70

Očividci so nudili TPO do prihoda NMP Očividci niso nudili TPO do prihoda NMP

Št. p

acie

nto

v




23

ob prihodu ekipe NMP Postojna ugotovljena srčni ritem asistolija (67) in VF (14). ROSC

je bil največkrat vzpostavljen pri VF (11 primerov); najslabši rezultati so se pokazali

ravno pri asistoliji (ROSC vzpostavljen le v 12-ih primerih).

Slika 12: Prvi posneti srčni ritmi pri pacientih s srčnim zastojem

V preglednici 4 je prikazan delež pacientov glede na vzrok za zastoj srca. Izmed vseh

srčnih zastojev je bilo 79,0 % posledica primarnih vzrokov za zastoj srca. ROSC je bil

vzpostavljen v 21,9 % primerov primarnih srčnih zastojev in v 9,5 % primerov

sekundarnih srčnih zastojev.

Preglednica 4: ROSC glede na vzrok za zastoj srca

Vzrok za zastoj

ROSC

Primarni srčni

zastoj

Sekundarni srčni

zastoj

n = 83 n = 22

ROSC je dosežen 23 21,9 % 10 9,5 %

ROSC ni dosežen 60 57,1 % 12 11,4 %

Na sliki 13 so prikazani odmerki zdravila adrenalin glede na vzpostavitev ROSC. Pri

pacientih, ki so prejeli pet ali manj odmerkov adrenalina, je bil dosežen ROSC v 27-ih

primerih, medtem ko je bil pri pacientih, ki so prejeli več kot pet odmerkov adrenalina,

ROSC dosežen v 6-ih primerih.

2

14

1

67

2

11

1

12

03

0

55

0

10

20

30

40

50

60

70

80

VT VF PEA Asistolija

Št. p

acie

nto

v

Skupaj pacienti ROSC je dosežen ROSC ni dosežen



24

Slika 13: Število prejetih odmerkov adrenalina glede na ROSC

Preglednica 5 prikazuje delež pacientov, ki so bili intubirani, in delež pacientov, pri

katerih smo vzpostavili ROSC. 79,0 % vseh pacientov s srčnim zastojem je bilo

intubiranih, znotraj teh je bil ROSC vzpostavljen v 29,5 % primerov.

Preglednica 5: Intubacija pacienta

Intubacija pacienta ROSC je dosežen

(%)

ROSC ni dosežen

(%)

Skupaj (%)

Intubacija da 29,5 49,5 79,0

Intubacija ne 2,0 19,1 21,0

80

2527

6

53

19

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

Število odmerkov adenalina ≤ 5 Število odmerkov adenalina > 5

Št. p

acie

nto

v

Skupaj pacienti ROSC je dosežen ROSC ni dosežen



25

5 RAZPRAVA

Raziskava je potekala na območju občin Postojna in Pivka, kjer nas je zanimalo, kateri

dejavniki vplivajo na povrnitev spontane cirkulacije (ROSC) pri nenadnem srčnem

zastoju. V raziskavo je bilo vključenih 105 primerov oživljanj v obdobju od začetka leta

2009 do konca leta 2016. Cilj diplomske naloge je bil ugotoviti pogostost pojavljanja

srčnega zastoja na območju občin Postojna in Pivka ter prepoznati dejavnike, ki vplivajo

na povrnitev spontane cirkulacije.

Srčni zastoj je bil vzrok za 2,6 % vseh intervencij, ki jih je na območju občin Postojna in

Pivka izvedla ekipa NMP Postojna. Literatura pogostost srčnega zastoja navaja zelo

različno. Sasson idr. (2010) navajajo 38 primerov srčnih zastojev na 100.000 ljudi,

medtem ko Wnent Masterson, Grasner, Bottiger, Herlitz, Koster, … Bossaert (2015)

navajajo 38–86 primerov srčnih zastojev na 100.000 ljudi. V naši raziskavi je bila

pogostost pojavljanja srčnega zastoja 72 primerov na 100.000 ljudi, kar nas glede na

raziskavo Wnent idr. (2015) uvršča v zgornjo polovico lestvice.

Delež pacientov, pri katerih smo uspeli povrniti spontan krvni obtok (ROSC) na terenu,

je znašal 33,4 % (33), iz bolnišnice je bilo živih odpuščenih 12,4 % (13) pacientov.

Preživetje pacientov po srčnem zastoju se v zadnjih tridesetih letih ni bistveno spremenilo

in znaša povprečno od 7 % do 8 % (Sasson idr., 2010). Na ogroženost ljudi za srčni zastoj

vplivajo leta in spol. Ženske so bile v naši raziskavi v povprečju stare 71,6 let, moški so

bili v povprečju stari 61,7 let. Pri ženskah smo ROSC uspeli vzpostaviti v 9-ih (23,7 %)

primerih, pri moških smo ROSC uspeli vzpostaviti v 24-ih (35,8 %) primerih. Da smo pri

ženskah manjkrat dosegli ROSC kot pri moških, lahko povežemo z dejstvom, da so bile

ženske starejše od moških, ko je prišlo do dogodka. V raziskavi je bilo med 105 primeri

38 primerov srčnega zastoja pri ženskah, kar je pomembno manj kot pri moških.

Literatura navaja, da so ženske v povprečju starejše od moških, ko doživijo srčni zastoj

zato, ker jih do menopavze ščitijo hormoni (estrogen) (Gričar, 2009). Iz pregleda

literature in naše raziskave lahko sklenemo, da so moški bolj ogroženi za srčni zastoj kot

ženske.

Povprečni čas, ki ga ekipa NMP v neurbanem okolju potrebuje do pacienta, je 9–12 minut

po klicu oz. 1 min/1 km (Ahčan idr., 2008). Ekipa NMP Postojna je v povprečju do

prihoda na kraj dogodka potrebovala 10,1 minuto. V naši raziskavi je bilo 52 intervencij

izpeljanih v časovnem intervalu 8 minut ali manj. V tem časovnem intervalu smo ROSC

dosegli v 18-ih primerih, medtem ko smo v časovnem intervalu več kot 8 minut imeli 53

intervencij, ROSC smo dosegli v 15-ih primerih. Rezultati naše raziskave so tako

primerljivi z raziskavo Sasson idr. (2010), pri kateri so prišli do zaključkov, da so tisti

pacienti, do katerih so ekipe NMP v povprečju potrebovale 8 minut ali manj, imeli boljše

možnosti za preživetje.

Literatura kot zelo pomemben dejavnik, ki vpliva na povrnitev ROSC po srčnem zastoju,

navaja zgodnje nudenje TPO s strani očividcev. Z vsako minuto, ko pacientu s srčnim



26

zastojem niso nudeni TPO, se možnost preživetja zmanjša za 10 % (Ambrožič, 2005).

Ploj in Gradišek (2007) navajata, da le ena petina očividcev srčnega zastoja nudi TPO,

ostali pokličejo NMP oz. regijski center za obveščanje (na tel. št. 112) in nič ne ukrepajo.

V naši raziskavi so očividci izvajali TPO do prihoda ekipe NMP v 39-ih (37,1 %)

primerih. V obdobju, ki smo ga zajeli v analizo podatkov, se je na obravnavanem območju

začela vzpostavljati mreža AED, pod okriljem Rdečega križa Slovenije OE Postojna in

Pivka so se pričeli izvajati tečaji za bolničarje ter prve posredovalce in kratki tečaji TPO

po vaseh, kjer so nameščali AED. V tem lahko iščemo vzrok, da je bila odzivnost

očividcev v naši raziskavi boljša kot jo navaja literatura. V primerih, ko so očividci

izvajali TPO, smo ROSC dosegli večkrat (38,5 %) kot takrat, ko očividci niso izvajali

TPO (27,3 %). Rezultati raziskave kažejo, da ima zgodnje izvajanje TPO s strani

očividcev vpliv na povrnitev ROSC pri pacientih v srčnem zastoju.

Največkrat posnet začetni srčni ritem v naši raziskavi je bil asistolija (67 primerov), sledil

mu je VF (14 primerov). V literaturi se kot najpogostejši začetni srčni ritem pojavlja VF

(Ploj in Gradišek, 2007). Predvidevamo lahko, da prihaja do razlik zaradi majhnosti

vzorca in povprečnega časa, ki ga je ekipa NMP Postojna potrebovala do pacienta. Pri

pacientih, ki so imeli začetni srčni ritem VF, smo ROSC uspeli doseči v 11-ih primerih

(78,6 %), medtem ko smo pri pacientih z začetnim srčnim ritmom asistolija dosegli

ROSC v 12-ih (17,9 %) primerih. Literatura navaja, da imajo pacienti, ki imajo srčni ritem

VF in so defibrilirani, v prvih treh do petih minutah po srčnem zastoju verjetnost

preživetja 50–70 %, to pa je mogoče doseči le z javno dostopnimi AED (Gradišek idr.,

2015).

Vzrok za večino srčnih zastojev v naši raziskavi je bil primarni oz. srčno-žilna obolenja,

in sicer smo takih primerov imeli 83 (79,1 %), ostali vzroki za zastoj so bili sekundarnega

izvora. Vzrok za 90 % primarnih srčnih zastojev pri odraslih je ishemična bolezen srca,

samo 10 % srčnih zastojev povzročijo druge bolezni na srcu (Prijon in Ermenec, 2013).

Pacienti, ki so imeli zastoj srca zaradi sekundarnih vzrokov, so imeli boljše možnosti

povrnitve spontane cirkulacije, saj smo jo uspeli povrniti v 10-ih (45,5 %) primerih,

medtem ko smo lastno cirkulacijo uspeli povrniti pri pacientih s primarnim srčnim

zastojem le v 23-ih (27,7 %) primerih. Boljše preživetje po srčnem zastoju so imeli

pacienti, ki so doživeli srčni zastoj zaradi primarnih vzrokov, saj je bilo iz bolnišnice živih

odpuščenih 11 (13,3 %) pacientov, medtem ko sta bila iz bolnišnice odpuščena 2 (9,1 %)

pacienta, ki sta imela srčni zastoj zaradi sekundarnih vzrokov. Literatura navaja, da so

imeli pacienti s srčnim zastojem zaradi primarnih vzrokov boljše preživetje oz. odpust iz

bolnišnice kot pacienti s sekundarnim srčnim zastojem. Dejavniki, ki vplivajo na odpust

pacienta iz bolnišnice, so začetni srčni ritem, vzrok zastoja srca in dosežen ROSC < 20

minut (Wibrandt idr. 2015). Zaradi majhnosti vzorca bi se lahko rezultati z velikostjo

vzorca tudi spremenili.

Raziskave so pokazale, da ima število prejetih odmerkov adrenalina vpliv na ROSC.

Pacienti, ki so prejeli ≤ 5 odmerkov adrenalina, imajo boljšo možnost za ugoden



27

nevrološki izid in dosežen ROSC kot tisti, ki prejmejo > 5 odmerkov adrenalina (Xue,

Leng, Gao, Chen, Li, Z., Li, H., … He, 2013). Adrenalin vpliva na srednji tlak v aorti in

centralni perfurzijski tlak, kar zmanjša pretok krvi skozi možgane, to pa negativno vpliva

na nevrološki izid pacientov, ki preživijo (Gradišek, 2013). V naši raziskavi je bil ROSC

dosežen v 27-ih primerih (33,7 %), ko so pacienti prejeli ≤ 5 odmerkov adrenalina, in v

6-ih (24 %) primerih, ko so prejeli > 5 odmerkov adrenalina. Pacienti, ki so prejeli ≤ 5

odmerkov adrenalina, so imeli boljše možnosti za dosego ROSC. Rezultati naše raziskave

so primerljivi z rezultati raziskave, ki so jo izvedli Xue idr. (2013). Nizko število

pacientov, ki so bili vključeni v raziskavo, ne omogoča, da bi nedvoumno potrdili

dobljenih rezultatov.

Pri pripravi raziskave smo se omejili na območje občin Postojna in Pivka, v katerih živi

21.814,56 ljudi in ki ju pokriva enota NMP Postojna. Zaradi nizkega števila primerov v

raziskavi se podatki ne morejo posploševati oz. ne morejo prikazati stanja za območje

Slovenije. Lahko pa bi raziskavo razširili na primerljive enote NMP in tako pridobili

oprijemljivejše rezultate, ki bi jih veljalo primerjati z dosedanjimi ugotovitvami v tujini

za bolj ruralna območja. Sicer pa je naša raziskava potrdila nekatere dosedanje ugotovitve

tujih raziskav, ki ugotavljajo boljše preživetje pri pacientih s srčnim zastojem, ki se je

zgodil pred očividci, ki so pacientu nudili TPO do prihoda ekipe NMP. VT in VF imata

veliko boljše možnosti za preživetje, kar pove, da je začetni srčni ritem eden izmed

ključnih dejavnikov za preživetje po srčnem zastoju, kar potrjujejo tudi druge raziskave.



28

6 ZAKLJUČEK

S pregledom domače in tuje literature ter z raziskavo smo prikazali dejavnike, ki vplivajo

na povrnitev ROSC. Kot najpomembnejše dejavnike lahko izpostavimo zgodnje nudenje

TPO s strani očividcev, zgodnjo defibrilacijo in začetni srčni ritem.

Kljub napredku medicine in vključevanju novih postopkov v DPO – kot so različni

pripomočki za oskrbo dihalne poti, mehanske naprave za izvajanje zunanje masaže srca

ter upoštevanje novih smernic, ki jih izdaja ERC vsakih pet let – lahko za pacienta ob

srčnem zastoju največ naredijo očividci.

Očividci so tisti, ki so pri pacientu prvi in od katerih je ta odvisen do prihoda ekipe NMP.

Poznavanje TPO in uporaba AED med očividci sta ključna dejavnika, ko pride do srčnega

zastoja, kljub temu večina očividcev pri srčnem zastoju TPO še vedno ne izvaja ali ga

izvaja nepravilno. Izobraževanje in večja ozaveščenost laične populacije o dejavnikih

preživetja pri srčnem zastoju bosta mogoče prispevala k večjemu deležu oživljanj s strani

očividcev in k boljšim možnostim preživetja pacienta pri izvenbolnišničnem srčnem

zastoju.

Po našem mnenju je zelo pomembno, da se izobražuje tako laike kot zdravstveno osebje,

saj lahko le s sodelovanjem dosežemo napredek pri preživetju pacientov ob

izvenbolnišničnem srčnem zastoju.



29

7 VIRI

Ahčan, G. U. (ur.). (2007). Prva pomoč za voznike motornih vozil. Ljubljana: Rdeči križ

Slovenije.

Ahčan, G. U., Slabe, D. in Šutanovac, R. (ur.). (2008). Prva pomoč: priročnik za

bolničarje. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.

Ambrožič, J. (2005). Srčni zastoj. V Življenjsko ogrožen pacient – nujni ukrepi: zbornik

predavanj V D. Štojmajer (ur.). (str. 4–11). Ljubljana: Sekcija medicinskih sester in

zdravstvenih tehnikov v urgenci.

Andersen, W. L., Bivens, J. M., Giberson, T., Giberson, B., Mottley, J. L., Gautam, S. …

Donnino, M. W. (2015). The relationship between age and outcome in out-of-hospital

cardiac arrest patients. Resuscitation, (94), 49–59. [Datum dostopa 28. 10. 2017].

Pridobljeno s http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S030095721500218X#!

Autopulse. (2009). [Datum dostopa 30. 10. 2017]. Pridobljeno s https://www.zoll.com/-

/media/public-site/products/autopulse/9650-000723-01_a.ashx

Barton Straus, L., 2015. Chain of survival for sudden cardiac arrest. MomsTEAM. [Datum

dostopa 25.07. 2017]. Pridobljeno s http://www.momsteam.com/health-safety/cardiac-

safety/general/chain-of-survival-for-sudden-cardiac-arrest?page=0%2C1

Corplus. (2016). [Datum dostopa 30. 10. 2017]. Pridobljeno s http://corpuls.world/wp-

content/uploads/2016/08/1611_corpuls-cpr_EN.pdf

Deckard, E. M., Ebright, R. P., (2011). Therapeutic hypothermia after cardiac arrest.

American nurse today, 6(7). [Datum dostopa 28. 10. 2017]. Pridobljeno s

https://www.americannursetoday.com/therapeutic-hypothermia-after-cardiac-arrest-

what-why-who-and-how/

Defibrilator. (2015) [Datum dostopa 24. 11. 2017]. Pridobljeno s http://defibrilator-

aed.si/kaj-je-veriga-prezivetja/

Gradišek, P. (2013). Kakšne novosti se nam obetajo na področju temeljnih in dodatnih

postopkov oživljanja?. V R. Vajd, M. Gričar (ur.). Urgentna medicina: izbrana poglavja

(str. 27). Ljubljana: Združenje za urgentno medicino.

Gradišek, P., Grošelj Grenc, M., Strdin Košir, A. S., Baznik, Š., Vlahović D., Kaplan, P.

… Zelinka, M. (2015). Smernice za oživljanje 2015 Evropskega reanimacijskega sveta –

Slovenska izdaja. V P. Gradišek, M. Grošelj Grenc, A. Strdin Košir (ur.) (str. 32 – 51).

[Datum dostopa 20. 8. 2017]. Pridobljeno s

http://www.szum.si/media/uploads/files/ERC_2015_slo-1.pdf

https://www.zoll.com/-/media/public-site/products/autopulse/9650-000723-01_a.ashx

https://www.zoll.com/-/media/public-site/products/autopulse/9650-000723-01_a.ashx

http://www.momsteam.com/health-safety/cardiac-safety/general/chain-of-survival-for-sudden-cardiac-arrest?page=0%2C1

http://www.momsteam.com/health-safety/cardiac-safety/general/chain-of-survival-for-sudden-cardiac-arrest?page=0%2C1



30

Gričar, M. (2009). Ne oklevajte, ko boli. Dr. revija, 5(9). [Datum dostopa 19. 11. 2017].

Pridobljeno s http://pza.si/Clanek/Marko-Gricar-dr-med-.aspx

Grmec, Š., (ur.). (2008). Nujna stanja. Ljubljana: Združenje zdravnikov družinske

medicine. [Datum dostopa 25. 11. 2017]. Pridobljeno s http://www.drmed.org/wp-

content/uploads/2014/06/Nujna_Stanja_2008.pdf

Grmec, Š., Klemen, P. (2006). Srčni zastoj v posebnih okoliščinah. Medicinski mesečnik,

6(2), 109–123.

Grmec, Š., Špindler, M., (2006). Algoritmi oživljanja pri odrasli osebi. Medicinski

mesečnik, 3(3–4), 96–108.

Herlitz, J., Engdahl, J., Svensson, L., Young, M., Axelangquist, K. in Holmberg, S.

(2003). Is female sex associated with increased survival after out-of-hospital cardiac

arrest?. Resuscitation, 60(2), 197–203. [Datum dostopa 27. 10. 2017]. Pridobljeno s

http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0300957203003526?via%3Dihub

Jalšovec, T., Sraka, D. (2015). Dejavniki bolnišničnega preživetja bolnikov po uspešnem

oživljanju na terenu (Raziskovalno delo, Medicinska fakulteta). [Datum dostopa

10. 7. 2017]. Pridobljeno s https://dk.um.si/Dokument.php?id=97316

Jus, A. (2008). Kazalci kakovosti v prehospitalni službi. V M. Gričar in, R. Vajd, (ur.),

Urgentna medicina: izbrana poglavja 2008 (str. 343–346). Ljubljana: Slovensko

združenje za urgentno medicino.

Kamenik, B. (2000). Dodatni postopki oživljanja. V I. Kranjc, B. Pečovnik Balon (ur.),

Interna medicina za Visoko zdravstveno šolo (str. 475–482). Maribor: Visoka zdravstvena

šola.

Kapš, P., Kapš, R., Kapš., P. ml. in Ostojić-Kapš, S. (2009). Bolezni srca in ožilja. Novo

Mesto: Grafika Tomi.

Klemenc Ketiš, Z. (2010). Obsmrtna izkušnja med preživelimi žrtvami srčnega zastoja

(Doktorska dizertacija, Medicinska fakulteta). [Datum dostopa 20. 8. 2017].

Pridobljeno s https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=39576

Košnik, M., Mravlje, F., Štajer, D., Koželj, M., Černelč, P., Koželj, M., Andoljšek, D. …

Geršak, K. (2011). Interna medicina. Nenadna srčna smrt, Ljubljana: Slovensko

medicinsko društvo.

Kramberger, A. (2017). Aplikacija zdravil po intraosalni poti (Diplomsko delo, Fakulteta

za zdravstvene vede). [Datum dostopa 26. 11. 2017]. Pridobljeno s

https://dk.um.si/Dokument.php?id=112902



31

Lah, K. (2011). Pomen kapnometričnih vrednosti pri razlikovanju srčnega zastoja zaradi

asfikcije in primarnega srčnega zastoja (Doktorska disertacija, Medicinska fakulteta).

[Datum dostopa 29. 11. 2017]. Pridobljeno s https://dk.um.si/Dokument.php?id=26394

Learn & Master ACLS. (2017). 5 H'S and T'S of ACLS. [Datum dostopa 1. 9. 2017].

Pridobljeno s https://acls-algorithms.com/hsandts/

Lucas. (2016). [Datum dostopa 30. 10. 2017]. Pridobljeno s https://www.physio-

control.com/uploadedFiles/Physio85/Contents/Emergency_Medical_Care/Products/Pre

Hospital/100925-00%20Rev%20F%20LUCAS%203%20IFU%20US_lowres.pdf

McNally, B., Rachel, R., Metha, M., Vellano, K., Valderrama, L. A., Yoon, W. P.,

Sasson,. C. … Kellermann, A. (2011). Out-of-Hospital Cardiac Arrest Surveillance

Cardiac Arrest Registry to Enhance Survival V Surveillance Summaries. 60(SS08), 1–

19. [Datum dostopa 10. 1. 2017]. Pridobljeno s

https://www.cdc.gov/mmwr/preview/mmwrhtml/ss6008a1.htm

Nusbaum, M. D., Bassett, T. S., Gregorič, D. I. in Kar, B. (2014). A Case of Survival

after Cardiac Arrest and 3½ Hours of Resuscitation. Texas heart institute jurnal, 41(2),

76–87. [Datum dostopa 23. 4. 2017]. Pridobljeno s

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4004494/pdf/i0730-2347-41-2-222.pdf

Perkins, G. D., Lall, R., Quinn, T., Deakin, D. C., Cooke, M. W., Horton, J., Lamb, S. …

Gates, S. (2015a). Mechanical versus manual chest compression for out-of-hospital

cardiac arrest (PARAMEDIC): a pragmatic, cluster randomised controlled trial, Lancet

(385), 947–955. [Datum dostopa 29. 10. 2017]. Pridobljeno s

http://www.thelancet.com/pdfs/journals/lancet/PIIS0140-6736(14)61886-9.pdf

Perkins, G. D., Handley, J. A., Koster, W. R., Castren, M. in Smyth, A. A. M.,

Olasveengen, T., Monsieurs, G. K. … Ristagno, G. (2015b). European Resuscitation

Council Guidelines for Resuscitation 2015. Section 2 Adult basic life support and

automated external defibrillation; Resuscitation. 81–99. [Datum dostopa 15. 10. 2017].

Prodobljeno s

http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0300957215003275?via%3Dihub

Ploj, T. in Gradišek, P. (2007). Uporaba avtomatičnega defibrilatorja. V U. Ahčan (ur.),

Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri (str. 76). Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.

Prijon, T. in Ermenec, B. (2013). Nenadna smrt – klinično-patološka opredelitev.

V R. Vajd in M. Gričar (ur.) Urgentna medicina – izbrana poglavja (str. 196–198).

Ljubljana: Slovensko združenje za urgentno medicino.

Prosen, G., Baznik, Š., Mekiš, D. in Strnad, M. (2014). Šola urgence – zbornik predavanj.

V G., Prosen (ur.), Zbornik I. Šole urgence. (str. 1–7). Maribor: Slovensko združenje za

urgentno medicino [Datum dostopa 13. 10. 2017]. Pridobljeno s



32

http://www.szum.si/media/uploads/files/Zbornik_Sola_urgence_1_%20letnik_FINAL_

VERZIJA_1_1-final-2.pdf

Rao, P. M., Dupre, E. M., Pokorney, D. S., Hansen, M. C., Tyson, C. in Monk, L.

(2016). Therapeutic Hypothermia for Patients with Out-of-Hospital Cardiac Arrest in

North Carolina. Prehopital emergency care. 20(5), 630–636 [Datum dostopa

28. 10. 2017]. Pridobljeno s

http://www.tandfonline.com/doi/figure/10.3109/10903127.2016.1142627?scroll=top&n

eedAccess=true

Sasson, C., Rogers, M. A., Dahl, J. in Kellermann, A. L. (2010). Predictors of survival

from out-of-hospital cardiac arrest: a aystematic reviw and meta-analysis. Circulation:

Cardiovascular Quality and Outcomes. 3(1), 63–81.

Sedonja, S. (2009). Pristop k pacientu z akutno zastrupitvijo. V M. Horvat, R. Gorjan in

D. Jošar (ur.), Urgentna stanja v patronažnem varstvu: strokovni seminar: zbornik

prispevkov. (str. 59–69). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nega Slovenije.

Šikman, A. (2011). Biomedicinska tehnologija v terapiji in diagnostiki reverzibilnih

vzrokov 4H in 4T (Diplomsko delo, Fakulteta za zdravstvene vede). Pridobljeno s

https://dk.um.si/Dokument.php?id=23836

United Medical Education. (2017). ACLS Algorithms 2017 [Datum dostopa 26. 8. 2017].

Pridobljeno s https://www.acls-pals-bls.com/algorithms/acls/

Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. (2017). [Datum dostopa

17. 10. 2017]. Pridobljeno s http://www.sos112.si/slo/page.php?src=ks1.htm

Viereck, V., Moller, P. T., Ersboll, K. A., Claesson, A., Hollenberg, J., Folke, F. in

Lippert, K. F. (2017). Recognising out-of-hospital cardiac arrest during emergency calls

increases bystander cardiopulmonary resuscitation and survival. Resuscitation, 115, 141–

147. [Datum dostopa 2. 5. 2017]. Pridobljeno s

http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0300957217301570

Voga, G. in Sinkovič, A. (ur.). (2015). Izbrana poglavja o srčno žilnih boleznih. Maribor:

Medicinska fakulteta

Wibrandt. I., Norsted, K., Schmidt, H., in Schierbeck, J. (2015). Predictors for outcome

among cardiac arrest patiens: the importance on initial cardiac arrest rhythm versus time

to return of spontaneous circulation, a retrospective cohort study. BMC Emergency

Medicine, 15(1), 3. [Datum dostopa: 27. 10. 2017]. Pridobljeno s

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4320834/

Wnent. J., Masterson, S., Grasner, J. T., Bottiger W. B., Herlitz, J., Koster, W. R., …

Bossaert, L. (2015). EuReCa ONE – 27 Nations, ONE Europe, ONE Registry: a



33

prospective observational analysis over one month in 27 resuscitation registries in Europe

– the EuReCa ONE study protocol. Scandinavian Journal of Trauma, Resuscitation and

Emergency Medicine, 23(7) [Datum dostopa 30. 11. 2017]. Pridobljeno s

https://sjtrem.biomedcentral.com/articles/10.1186/s13049-015-0093-3

Xue, J., Leng, Q., Gao, Y., Chen, S., Li, Z., Li, H., … He, A. (2013). Factors influencing

outcomes after cardiopulmonary resuscitation in emergency department. World Journal

of Emergency Medicine. 4(3) 183-189. [Datum dostopa 27. 11. 2017]. Pridobljeno s

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4129855/



34

PRILOGE

PRILOGA 1



35

PRILOGA 2

IZJAVA O LEKTORIRANJU

Zaključno nalogo z naslovom: Dejavniki, ki vplivajo na povrnitev spontanega krvnega

obtoka pri nenadnem srčnem zastoju v izven bolnišničnem okolju

……………………………………………………………………………………………

……………………………………………………………………………………………

avtorja…David Poljšak…………………………………………………………………

(ime in priimek)

je lektoriral/a …Ivana Zajc………………..……………………………………………..

(ime in priimek)

Podpis lektorja/ice zaključne naloge: …………………………………………………….

Podpis avtorja/ice zaključne naloge: ……………………………………………………..

Kraj in datum: Veliko Ubeljsko, 24.01.2018

Documents

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA USPEH POVRNITVE …