UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

CENTER ZA PEDAGOŠKO IZOBRAŢEVANJE IN STROKOVNO

IZPOPOLNJEVANJE

PEDAGOŠKO ANDRAGOŠKO IZOBRAŢEVANJE

SOCIALNE SPRETNOSTI PRI POUKU

Študijsko leto 2009/2010

MARIBOR 2010

dr. Jurka Lepčnik Vodopivec

SOCIALNE SPRETNOSTI PRI POUKU

Študijsko leto 2009/2010

Gradivo je nastalo v okviru PEDAGOŠKO ANDRAGOŠKEGA

IZOBRAŢEVANJA pri izbirnem predmetu Socialne spretnosti pri pouku.

Avtorji in avtorice posameznih socialnih spretnosti: dr. Jurka Lepičnik

Vodopivec, Balantič Boris, Berk Nataša, Beton Damjan, Brečko Bogomir,

Dolgoš Arpad, Durjava Anja, Fras Marjanca, Fugina Dušan, Herman

Karolina, Hercog Eva, Holeček Maja-Maria, Hren Boštjan, Kovačič

Nataša, Kozar Jasmina, Lesjak Vesna, Maček Nina, Marič Mario, Maučnik

Primoţ, Mošnik Franci, Naveršnik Maja, Pajmon Karmen, Petan Maja,

Petanjek Bernard, Plevnik Martina, Ravničan Joţe, Sajko Lidija, Sinkovič

Katja, Slavič Marko, Turenšek Urška, Vogrin Tanja, Volarič Boris.

Za prispevke, objavljene v publikaciji odgovarjajo avtorji sami.

UVOD

Ljudje smo socialna bitja, ţivljenje v skupnosti in intenzivna interakcija z drugimi ljudmi

je pogoj za naš razvoj in udejanjanje vseh naših potencialov. Odnosi z drugimi so

pomembni v vseh ţivljenjskih obdobjih od najzgodnejšega obdobja v druţini, kasneje v

vrtcu, šoli, skupinah vrstnikov, v partnerskih odnosih in na delovnem mestu. Kvaliteto

teh odnosov in s tem uspešnost v ţivljenju, v veliki meri določa naše sodelovanje z

ljudmi, ki nas obkroţajo. (Peklaj, 1998)

Spremembe na vseh področjih ţivljenja so privedle do potrebe po sodelovanju med

ljudmi (druţenju, strpnosti, skupnemu reševanju problemov, osebni odgovornosti …).

Zato je naloga šole naučiti otroke sodelovalnih veščin. To pa jim omogočajo s takim

načinom poučevanja, kjer v manjših skupinah doţivljajo socialne izkušnje in prek njih

gradijo svoje znanje. Interakcija med učenci omogoči boljši uspeh na vseh podorčjih

otrokovega razvoja.

Pojem sodelovanje se nanaša na skupno delo za doseganje skupnega cilja. Sodelovalno

učenje pa opredeljuje metode, uporabljene v procesu učenja, pri katerih otroke

spodbujamo oz. od njih zahtevamo, da medsebojno sodelujejo pri izvajanju nalog.

(Slavin, 1987; povz. po Peklaj, 2001)

Kozel in Kmetec (prav tam) menita, da je sodelovanje skupno delo, da bi dobili skupni

cilj. V sodelovalni situaciji so cilji udeleţencev pozitivno povezani. Udeleţenci

zaznavajo svoj cilj kot dosegljiv edino v primeru, če tudi drugi člani skupine lahko

doseţejo svoj cilj. Zato udeleţenci v skupini iščejo pri svojem delu v skupini poti,

metode, ki ustrezajo njim in tudi vsem ostalim članom skupine, s katerimi so povezani v

sodelovanju.

Avtorici Hansen in Kaufmann (2000) opisujeta, da sodelovanje omogoča, da:

se dobro počutimo;

dobimo občutek delavnosti, ustvarjalnosti;

se počutimo prenovljene in dovolj močne, da se soočamo z ţivljenjem;

se počutimo srečne in igrive;

čutimo, da smo komu ali čemu koristili;

dobimo občutek pripadnosti skupini;

se naučimo novih spretnosti;

pozabimo na skrbi;

se zabavamo in smejimo;

se sprostimo;

drugo osebo bolje spoznamo;

krotimo stres;

smo »prijetni« in ne »zoprno« utrujeni.

Če torej strnemo, je naše ţivljenje nenehna interakcija z drugimi, zato je pomembno, da

otroke ţe v vrtcu/šoli pripravimo na sodelovanje z vrstniki in odraslimi – naučimo jih

sodelovalnih veščin, saj otroci v interakciji z drugimi napredujejo v spoznavnem,

socialnem in čustvenem področju. Ker so »udeleţenci« pri sodelovanju pozitivno

povezani, je uspeh na vseh prej omenjenih področjih zanesljiv.

Velika večina organiziranega učenja v naših šolah poteka v skupinah. Vendar moţnosti,

ki jih daje skupina za optimalno učenje, pogosto ne izkoristimo, saj še vedno prevladuje

enosmerna ali morda dvosmerna komunikacija med učiteljem in učenci, zelo malo pa je

smiselne, spoznavno produktivne komunikacije med učenci samimi. Tudi vpliv

skupinskega ozračja in odnosov na uspešnost učenja podcenjujemo. Kakovostna socialna

interakcija spodbuja zlasti višje miselne procese sklepanja, primerjanja, vrednotenja.

Učenje je v bistvu socialen, interaktiven proces, otroci dobijo pomembne informacije pa

tudi vzorce mišljenja in strategije reševanja problemov iz stikov in interakcije tako z

vzgojiteljem kot z vrstniki (Marentič Poţarnik, 2000).

Ruski psiholog Vigotski je ţe pred desetletji poudaril, kako pomembno je

sporazumevanje z drugimi, poglobljen dialog, soočanje argumentov v skupini,

primerjanje in razjasnjevanje idej za uspešno učenje in spoznavni razvoj nasploh. Teorija

socialnega konstruktivizma, ki se je razvila na tej osnovi in v zadnjem času pridobiva na

veljavi, poudarja, da se znanje gradi in bogati predvsem v socialnih procesih razgovora,

»pogajanja« o pomenu raznih pojmov in pojavov, dogaja se med učiteljem in učenci in

vse bolj tudi med učenci samimi (prav tam).

Razumevanje in uravnavanje skupinskih procesov je pomembno z več vidikov:

- učenje običajno poteka v večjih ali manjših skupinah;

- aktivno znanje se rojeva predvsem v produktivnem dialogu, skupnem

poglabljanju smisla;

- učenje soţitja v skupini, timskega sodelovanja, reševanja konfliktov (t. i. socialno

učenje ali učenje socialnih veščin) je samo po sebi vse bolj pomemben cilj.

Po mnenju Kagana (1989) je sodelovalno učenje delo (učenje) v majhnih skupinah, ki je

oblikovano tako, da vsak posameznik doseţe najboljši učinek pri lastnem učenju, pomaga

pa tudi drugim, da doseţejo kar najboljše rezultate. Osrednje mesto pri tem ima

interakcija v skupini. Pri tem je pomembna pozitivna povezanost (soodvisnost) članov,

neposredna interakcija med učenci, odgovornost vsakega posameznika in uporaba

ustreznih sodelovalnih veščin za delo v skupini.

Če povzamemo, pomeni »sodelovalno učenje torej učenje v majhnih skupinah, v katerih

zastavimo delo tako, da obstaja pozitivna povezanost med člani skupine, ko skušajo s

pomočjo neposredne interakcije pri učenju doseči skupen cilj. Pri tem skupinskem delu

pa se ohrani tudi odgovornost vsakega posameznega člana skupine« (Peklaj, 2001).

Socialne oz. sodelovane spretnosti pri pouku

Šola je celosten socialni prostor, ki daje vsem vpletenim (učencem, učiteljem) zelo

raznolike moţnosti za razvoj socialnih spretnosti. Učenci in učitelji vstopajo v učno

okolje iz svojega primarnega socialnega okolja, z osebno zgodovino in svojimi

posebnostmi. Prav zaradi tega naj bi bilo več pozornosti namenjeno osvetljevanju in

uzaveščanju do sedaj sprejetih vzorcev socialnih interakcij in značilnosti komuniciranja.

Razvoj socialnih spretnosti v šoli temelji na konceptu otrokovih pravic, ki jih postavlja v

procesu učenja v enakopraven partnerski poloţaj. Naloga učiteljev je, da jih povabijo k

sodelovanju, jim organizirajo raznolike razmere za učinkovito učenje socialnih spretnosti

v različnih kontekstih. Dajejo jim naj povratne informacije o socialnem ravnanju in

razvijajo širok nabor moţnosti. S svojim zgledom in ravnanjem hkrati predstavljajo

načine in oblike socialnega delovanja med svojimi in tujimi potrebami uravnoteţeno,

konstruktivno, učinkovito ter socialno sprejemljivo.

Socialne oz. sodelovalne spretnosti so bistveno drugačne in pogosto ravno nasprotne

veščinam pri individualnem učenju. V sodelovalni situaciji se od učencev pričakuje, da

sodelujejo z drugimi, jim razlagajo, jih prosijo za pomoč in jim tudi pomagajo.

Socialne spretnosti presegajo zgolj učenje dejstev in poudarjanje znanja. So tiste veščine,

ki posamezniku omogočajo, da se v socialnem prostoru učinkovito obnaša, da vstopa v

zadovoljive socialne odnose, da se nauči sporazumevati z drugimi in reševati konflikte.

Učitelj pri pouku zagotavlja pogoje, da imajo učenci priloţnost:

- medsebojnega komuniciranja (poslušanje, sporočanje, argumentiranje,…);

- aktivnega iskanja stikov (spraševanje, pomoč,…);

- dojemati učinke svojega vedenja na druge;

- dojemati in spoštovati različnost,

- v pogovoru biti strpni do drugačnih;

- biti občutljivi za sovrstnike v stiski, zavzemati se za šibkejše;

- zavzemati se za skupino, sprejemati naloge in k temu nagovarjati druge;

- drţati se dogovorov in pravil, itd…

V socialne spretnosti učitelj običajno vgradi pravila za sodelovanje in na ta način

omogoči, da se učenci naučijo različnih sodelovalnih spretnosti. Pomembna spretnost za

delo v skupini je upoštevanje zamisli drugih, iskanje pozitivnih vidikov teh zamisli ter

pozneje njihova uporaba pri skupinski nalogi.

Pri skupinskem delu je potek dela točno strukturiran, vsak posameznik ima točno

določeno vlogo, interakcija v skupini poteka po pravilih. Učitelj navodila strukturira na

način, da učenci natančno vedo, kakšna je njihova naloga, kaj se od njih pričakuje. Ko

učitelj načrtuje, mora zelo jasno določiti, katere cilje na nivoju znanja in katere v

socialnih odnosih ţeli pri tem doseči, katere metode bo pri tem uporabil in katere

materiale bo ponudil.

Socialne spretnosti temeljijo na sistemu stališč, interesov, vrednot in socialnih norm, ki

posamezniku omogočajo, da razume samega sebe in svoje okolje ter se na podlagi tega

odzove na dogajanje s strategijo v skladu s cilji, ki jih ima v danem trenutku.

Oblikovanje posameznikove osebnosti poteka s sprejemanjem druţbenih norm,

pričakovanj in zahtev (socializacija) ter hkrati z razvijanjem in uveljavljanjem lastnih

značilnosti in zmoţnosti (individualizacija). Za uspešno zadovoljevanje lastnih temeljnih

psihosocialnih potreb (po varnosti, sprejetosti, uspešnosti itn.) ob sočasnem upoštevanju

potreb drugih je pomembna posameznikova sposobnost, da se zmore učinkovito in

konstruktivno integrirati v socialno okolje.

Socialne spretnosti obsegajo vedenje, ki ga mora obvladati posameznik, da se lahko

učinkovito in konstruktivno vključi v socialno okolje. Izhajajo iz realno izoblikovanega

in bolj ozaveščenega odnosa do sebe, drugih ljudi in sveta, ki se izraţa v vsem sklopu

posameznikovega ravnanja v medosebnih interakcijah in njegove komunikacije z drugimi

ljudmi.

Vključujejo modele spoznavanja, razumevanja in usmerjanja sebe, drugih ljudi in

medosebnih interakcij ter odnos do dela v formalnih in neformalnih skupinah. Poudarek

je na medosebnem komuniciranju ter medosebnem vplivanju (v storilnostnih in odnosnih

situacijah). Gre torej za bolj zavestno izbiro lastnih (učinkovitejših in bolj zadovoljivih)

ravnanj v socialnih poloţajih, ob čemer kaţe posebno pozornost nameniti čustveni

dimenziji oz. pomenu čustev v socialnih interakcijah.

Na temelju razumevanja socialnega poloţaja, v katerem je posameznik v danem trenutku,

izbere vzorce interakcije in jih prilagodi v skladu z razumevanjem svojih moţnosti.

Pomembno je ozaveščeno izbiranje tistih ravnanj, ki ga z večjo verjetnostjo vodijo k

boljšim medosebnim odnosom (v medosebne odnose usmerjeni cilji) ali k večji

učinkovitosti (storilnostno usmerjeni cilji). Čim konstruktivnejše socialne spretnosti

izbere iz mnoţice različnih moţnih strategij, tem večja je verjetnost, da bo svoj cilj

dosegel.

Literatura:

Collins, J. and M. (1992). Social Skills Training and the Professional Hepler. Chichester:

John Wiley &Sons Ltd. Baffins Lane.

Chalvin, M., J.(2004). Kako preprečiti konflikte. Radovljica:Didakta.

Darling-Hammond, L., & Baratz-Snowden, J. (2005). A good teacherin every classroom:

Preparing the highly qualified teachers our children deserve. San Francisco: Jossey-Bass.

Ginis, P. (2004). Učitelj- sam svoj mojster. Ljubljana. Zaloţba: Rokus

Hansen K. in Kaufmann R. (2000). Korak za korakom. Ljubljana: Pedagoški inštitut.

Lamovec, T. (1993). Spretnosti v medsebojnih odnosih. Ljubljana: Center za

psihodiagnostična sredstva.

Lepičnik Vodopivec, J.(1996). Med starši in vzgojitelji ni mogoče ne komunicirati.

Ljubljana: MiSch.

Marentič Poţarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.

McGrath, H., Francey, Sh. (1996). Prijazni učenci prijazni razred. Ljubljana: DZS.

Peklaj, C. (1998). Spodbujanje sodelovanja – različni pristopi k razvoju sodelovalnih

veščin v razredu. Sodobna pedagogika, (3), str. 287 – 299.

Peklaj, C. (2001). Sodelovalno učenje ali kdaj več glav več ve. Ljubljana: DZS.

Warden, D., Donald, Ch. (2001). Spodbujanje socialnega vedenja. Ljubljana: Inštitut za

psihologijo osebnosti.

V nadaljevanju so nanizane socialne spretnosti pri pouku. Večina le teh je bila

preizkušena in predstavljena v okviru izbirnega predmeta SOCIALNE SPRETNOSTI

PRI POUKU v okviru PEDAGOŠKO-ANDRAGOŠKEGA IZOBRAŢEVANJA.

PRIMERI SOCIALNIH SPRETNOSTI PRI POUKU

Socialne spretnosti pri pouku smo razdeli na tri ravni: na osebno raven, na raven

odnosov in na druţbeno raven.

Socialne spretnosti pri pouku na osebni ravni

IDENTITETA OZ. RISANJE SAMEGA SEBE

Cilji

Po zaključku bodo udeleţenci znali:

▫ izraziti dele svoje osebnosti;

▫ prikazati svoje osebne interese, ţelje in dejavnosti;

▫ prepoznati svoje pozitivne lastnosti in posebnosti.

Ključni pojmi

▫ stališča

▫ obnašanje

▫ občutki

▫ ponos

▫ samospoštovanje

Osnove

Vsak udeleţenec ima enkratne lastnosti, zaradi katerih je svojska osebnost. Med

izpeljevanjem te dejavnosti bodo udeleţenci postali ponosnejši na svoje posebne interese.

Hkrati se bo dvignila raven njihovega samospoštovanja. Dvig samospoštovanja je močna

spodbuda za človekovo pozitivno pojmovanje samega sebe.

Raziskave so pokazale, da je dajanje zgleda učinkovit način prenašanja znanja. Z drugimi

besedami; če boš nekaj naredil, te bodo učenci posnemali. Npr. zelo verjetno je, da bodo

učenci mirno brali, če boš tudi ti sedel za mizo in mirno bral.

Pripomočki

svinčniki, barvice, papir

Dejavnost

1. Udeleţenci naj se razdelijo v skupine po 3 do 5 .

2. Vsaki skupini razdeli svinčnike, barvice in papir.

3. Vsak naj razmisli in zapiše oz. nariše :

▫ svoje ime in vzdevek;

▫ svojo najljubšo vrsto glasbe;

▫ svoje interese in konjičke;

▫ svoj najljubši predmet v šoli (poleg kosila);

▫ svoje najljubše barve;

▫ svoj največji uspeh oz. doseţek,

▫ svojo stvar, ki si jo najbolj ţeli;

Udeleţenci naj narišejo ali napišejo te različne pojavnosti samega sebe.

Če se jim zdi, da z risbo ne morejo izraziti nekaterih dejavnosti, jih spodbudi, naj bodo

ustvarjalni, npr. če je konjiček udeleţenca plavanje, lahko nariše plavalni bazen ali

jezero ali tudi ribo. Če še vedno vztraja, da ne zna izraziti neke posebne dejavnosti, lahko

uporabi tudi besede.

4.Pokaţite svoje risbe drugim udeleţencem v skupini. Vsakdo naj razloţi:

▫ kaj risba predstavlja;

▫ v čem je posebnost predstavljene dejavnosti ali interesa.

5. Po končani dejavnosti lahko risbe obesite na steno.

VAŠ KROG

S pomočjo »kroga potreb« analizirajte, kako dobro zadovoljujete svoje potrebe.

Razmislite o ljudeh, ki jih poznate, in dejavnostih, s katerimi se ukvarjate.

Postavite si naslednja vprašanja:

Ali ta oseba zadovoljuje katero od navedenih potreb?

LJUBEZEN

Ali čutimo močno pripadnost in bliţino do nje?

Koliko je tej osebi do mene in ali jo zanima, kaj se z mano dogaja?

Ali je vedno z mano – v dobrem in slabem?

MOČ

Ali upošteva moje mišljenje?

Ali se z njo počutim pomembna?

Ali spoštuje moje sposobnosti in kvalitete?

Ali me ceni?

ZABAVA

Se skupaj smejeva?

Se skupaj igrava in deliva lepe trenutke?

Ali skupaj odkrivava nove stvari?

Ali skupaj doţivljava dogodivščine?

SVOBODA

Mi daje občutek neodvisnosti?

Mi dopušča lasne odločitve? Ali tudi jaz lahko izbiram, kaj bova počela, delala?

Vprašanja o dejavnostih

LJUBEZEN

Ko se s to dejavnostjo ukvarjam, čutim pripadnost – druţini, partnerju, sodelavcem?

MOČ

Ali se počutim pomembnega, sposobnega, ko se ukvarjam s to dejavnostjo?

ZABAVA

Ko se s tem ukvarjam, se počutim prijetno, se zabavam in ugotavljam, da resnično

uţivam?

SVOBODA

Ko se s tem ukvarjam, čutim, da je to moj izbor, čutim neodvisnost?

V vsak kvadrant kroga napišite osebe in dejavnosti, ki zadovoljujejo vaše potrebe. Če

osebe oziroma dejavnosti zadovoljujejo le eno potrebo, jo vpišite samo v odgovarjajoči

kvadrant.

Poglejte celoten krog. Ali je v vsakem kvadrantu vsaj kakšna dejavnost ali oseba? Ali je v

katerem več oseb, dejavnosti? Če je tako, je to krasno.

Razmislite o novih moţnostih, načinih, s katerimi bi zadovoljevali potrebe s temi ljudmi

in o dejavnostih, ki bi jih lahko dodali krogu potreb (svojemu ţivljenju), da bi dosegli

večje ravnoteţje med potrebami.

NEVERBALNO IZRAŢANJE ČUSTEV

Cilji

Po zaključku te lekcije bodo udeleţenci znali:

▫ napisati seznam čustvenih besed;

▫ opisati načine izraţanja čustev in občutkov;

▫ prikazati lastna čustva in občutke;

▫ prepoznati različne načine, na katere različni ljudje izraţajo enaka čustva in

občutke.

Ključni pojmi

▫ spoštovanje različnosti

▫ čustva, občutki

▫ samospoštovanje

▫ neverbalna komunikacija

▫ verbalna komunikacija

Osnove

Zdi se, da ljudje včasih teţko posredujejo svoja čustva in občutke, ker nekako teţko

najdejo »pravo besedo«, da bi z njo opisali, kako se počutijo. Učenci se bodo jasneje

izraţali, če bodo razširili svoje zavedanje besed, ki opisujejo čustva. Ta zavest je zlasti

koristna v konfliktnih situacijah, kjer morajo ljudje zelo natančno izraţati svoje občutke.

Zelo pomembno je namreč, da se učenci zavedo pomena neverbalnega izraţanja čustev v

vsakdanjem ţivljenju. S to vajo ozavestijo, kako neverbalno (z mimiko obraza, s telesno

drţo ali gestami) izraţati čustva, naučijo se jih brati in poimenovati. Ob tej vaji bodo tudi

spoznali, zakaj je koristno svoja čustva poimenovati in kako nastajajo napake pri

razlaganju neverbalnega izraţanja.

Pripomočki

tabla in kreda (ali list papirja in pisalo)

Dejavnost

1. Napiši »ČUSTVENE BESEDE« na sredino table ali papirja.

2. Reci udeleţencem, naj naštejejo čim več različnih čustvenih besed. Povej, da bi po

tvojem mnenju lahko našteli več kot 25 različnih besed.

3. Potem, ko bodo izčrpali svoje ideje, jim povej, da se boste igrali igrico. Nek

udeleţenec prostovoljno stopi do table, si izbere čustveno besedo (ne da bi komu

povedal, katero) in izrazi izbrano čustvo. Drugi poskušajo uganiti pravo besedo.

Vsakdo, ki pravilno ugane, pride pred tablo, si izbere čustveno besedo in prikaţe

izbrano čustvo. Ostali vsakokrat ugibajo.

4. Nato prosi udeleţence, da na svojih seznamih obkroţijo vse pozitivne besede na

seznamu čustvenih izrazov (npr. srečen, zadovoljen itd.). Pogosto naštejejo več

negativnih kot pozitivnih besed. Če je tako tudi v tvojem razredu, vprašaj: »Kako to,

da ste našteli več negativnih čustvenih besed?« Poudari, da je pomembno zavedati se

besed, ki opisujejo naše občutke takrat, ko se slabo počutimo; in tudi takrat, ko se

počutimo dobro.

5. Potem, ko je bilo prikazanih ţe mnogo čustvenih besed, naj se udeleţenci zdruţijo v

skupine po štiri ali pet. Vodja na listke napiše svoje primere (svoje primere lahko

napišejo tudi udeleţenci). Potem vsakdo izbere en primer, ki ga odigra. Ostali v

skupini morajo uganiti čustva oziroma občutenja udeleţenca. Namen vaje je pravilno

poimenovati čustva, ki jih opazimo pri drugih, in ugotoviti, kako pogosto delamo pri

tem napake.

6. Na koncu vedno izrazimo svoje občutke hkrati verbalno in neverbalno kot primer

popolne komunikacije.

Vprašanja za razgovor

▫ Ali je bilo lahko ali teţko izmisliti si toliko čustvenih besed? Zakaj? Katere besede si je

bilo najteţe izmisliti? Zakaj?

▫ Katere besede/stavke je bilo najteţe prikazati? Ali so vsi učenci na enak način izraţali

čustva? (Ne.) Zakaj ne? (Zato ker se nihče ne izraža popolnoma enako kot drugi.)

▫ Ali imata lahko dva človeka na obrazih povsem različne izraze, pa vendarle čutita

enako? Ali poznaš kak tak primer? (Žalost: en joče, drugi ne.)

▫ Dva človeka se prepirata, pa samo eden od njiju kaţe jezen videz; ali to pomeni, da

drugi sploh ni jezen?

Napotki vodji

Če se udeleţenci teţko spomnijo besed, ki označujejo čustva in občutke, jim ponudi

scenarije. Lahko jim rečeš npr. takole: »Kako bi se počutil človek, ki je pred zelo teţko

odločitvijo?« (zmeden, prestrašen, ţalosten, jezen ipd.)

Primer:

Brez besed izrazi svoje občutke in razpoloţenje ob novici, da je tvoja nogometna ekipa

izgubila. Ostali v skupini naj poskušajo prepoznati tvoje občutke oziroma razpoloţenje.

1. Ravnokar si izvedel(a) za negativno oceno pri matematiki.

2. Mama ti ne dovoli v kino.

3. Dobil si igračo/stvar, ki si jo dolgo ţelel.

4. V pogovoru ti je dolgčas.

5. Nekdo ti je pred nosom zaloputnil vrata.

6. Nekdo se je vrinil v vrsto pred tabo.

7. Dobil si povabilo na rojstni dan.

8. Izgubil si deţnik.

9. Učitelj te je poklical pred tablo.

10. Izgubil si prijateljev zvezek.

MOJA KOCKA

Namen:

Usmeriti se vase in samega sebe doţivljati kot cenjeno in zanimivo osebo. Pripovedovati

drugim o sebi in s tem ustvariti medsebojne povezave med člani skupine.

Predstavitev teme:

Skopiramo kocko in če bodo kocke visele kot obešanke, potrebujemo tudi vrvico. Učenci

kocko izreţejo po črtah. Nato jim posredujemo navodila, da naj na vsako stran kocke

učenci napišejo kakšno informacijo o sebi. Nekaj idej:

- ime in datum rojstva

- astrološko znamenje

- imaš psa in kakšen je

- morda nalepiš svojo fotografijo

- nekaj podatkov o moji druţini

- morda na eno stran kaj narišeš

- kaj je tvoj hobi

- kaj najraje delaš

- kaj imajo na tebi radi tvoji prijatelji

- tvoje ambcije

- šport, počitnice, glasba, knjige,…

- moji doseţki

- moji cilji

Vprašanja za razpravo:

1. Pozovemo učence, da predstavijo »svojo kocko«.

2. Ali vam je bilo prijetno posredovati informacije o sebi svojim sošolcem? Zakaj

da?/ Zakaj ne?

3. Ali sedaj bolje poznate svoje sošolce?

OPISOVANJE

Potek in cilj:

Enega od članov skupine pošljemo iz učilnice. Ostali morajo njegov izgled (npr.: višina,

barva las, oči, kako je oblečen, obut,…).

MOJA SRAJČKA (10-20 min, 4-20 udeleţencev)

Potek in cilj:

Udeleţencem v krogu razdelimo prazne liste in pisala. Vsak naj na svoj list nariše srajco s

svojim imenom ali vzdevkom, v njo pa napiše, kaj mu je na sebi všeč, kaj si šteje pod

svoje dobre lastnosti, ter katere so tiste njegove spretnosti, ki mu gredo dobro od rok in

na katere bi lahko bil ponosen. Ko vsak konča svojo srajčko, jo poda svojemu desnemu

sosedu, ta pa na drugo stran srajčke (lista) napiše nekaj, kar mu je na lastniku srajčke

všeč. Listi naj kroţijo, dokler vsak ne napiše nekaj lepega na srajčke vseh drugih

udeleţencev. Igra je predvsem primerna za skupino udeleţencev, ki se med seboj bolje

poznajo.

Cilj igre je, da udeleţenci razmišljajo o svojih dobrih lastnostih, ter na osnovi tega

spoznavajo samega sebe ter gradijo boljšo samopodobo; zapisovanje pozitivnih stvari, ki

jih vidimo na drugih, pa stimulira tudi prijetnejše in tesnejše odnose v skupini.

JAZ V OGLEDALU

Cilj:

Spoznati in ovrednotiti dobre lastnosti sebe in sošolcev. Omogočiti spoznanje, da so vsi

vredni spoštovanja.

Čas: 5-10 minut

Pripomočki:

list,

pisalo.

Aktivnost:

Učence razdelimo v skupine po 7 do 10. Vsak dobi prazen list. Učenci nanj čez celo stran

narišejo ogledalo; nekje na listu zapišejo svoje ime. Potem ogledalo predajo svojemu

levemu sosedu. Ta zapiše nanj eno lepo lastnost, učenca, katerega ime je na njem.

Ogledalo potem kroţi, tako da vsak v skupini zapiše po eno lepo lastnost za vse ostale

člane. Na koncu vsak dobi nazaj svoje ogledalo, na katerem najde mnoge kvalitete, ki jih

sošolci vidijo na njem.

Pogovor po izvedeni aktivnosti:

Kaj je bil po vašem mnenju namen te vaje?

Kako ste se počutili, ko ste pisali vsa ta lepa sporočila?

Kako se počutite sedaj, ko ste o sebi prebrali vse te lepe stvari?

Ali ste vedeli, da sošolci vidijo toliko lepega na vas?

Ali vam to dovolj pogosto povejo?

Pa vi – ali pogosteje izrečete kritiko ali pohvalo?

Vir:

- = » http:/wwwforbetterworld.si/mesecnik_okt.pdf ». 15. 5. 2010

ETIČNO RAVNANJE

Trajanje: 10 minut na dan en teden + čas za oglasno desko in igranje vlog

Potreben material:pano, bel papir ustrezne velikosti za pano, rekviziti za igranje vlog

Cilj:Učenci spodbujajo drug drugega, da govorijo resnico

Učenci rišejo različne situacije, v katerih je nekdo pošten

Igranje vlog, ki kaţejo, kdo je pošten

Navodilo za izvajanje:

1. Na začetku tedna se dogovorimo, da imamo ˝teden iskrenosti˝. Razpravljamo

o pomenu govoriti resnico. Diskutiramo o tem, kako lahko učenci drug

drugemu povedno resnico.

2. Vsak dan se porabi 5-10 minut za diskusijo, kako so učenci bili pošteni in

kako so druge spodbujali k temu

3. Risanje različnih situacij na temo ˝Bil sem iskren, …˝. K sliki se lahko doda

tudi kakšen komentar, ki prikazano situacijo še bolj opiše.

4. Igranje vlog, kako biti pošten. Primeri lahko vključujejo naslednje situacije:

Sam narediš domačo nalogo, namesto, da jo prepišeš od sošolca

Med testom ne prepisuješ od sošolca

Dopuščanje, da ste naredili napaka, namesto da se krivijo drugi,

Na splošno o poštenem obnašanju v druţbi.

OGLEDALO

Potek in cilj:

Vsak izmed učencev od doma prinese manjše ogledalo. Navodilo je, da se 2 minuti

opazujejo kakšni so. Ko končajo poprosijo svoje sošolce, da jim povejo mnenje o njih

samih, s tem pa primerjajo svojo mnenje o sebi z mnenjem drugih.

Samopodoba je sestavljena iz lastnega vidika in vidika drugih. Po večini prevlada mnenje

drugih. S to igro učenec dobi lepše mnenje o sebi, saj smo do sebe skoraj vedno bolj

samokritični, kot nas vidi okolica.

SPOZNAVANJE OSEBNOSTI

Potek in cilj:

UČENCI SEDIJO V KROGU. Mentor sprašuje: kaj bi bil, če bi bil ţival, barva, rastlina,

pesem/glasba, knjiga…..Ko učenec odgovori, pove zakaj ( s tem pove neko svojo osebno

značilnost). Na koncu zaključek, da smo si različni in ravno različnost nas lahko

bogati.

RAZVIJANJE SAMOPODOBE IN ODKRIVAJE SAMEGA

Ljudje včasih nosimo maske, nadenemo si podobo, kot bi si ţeleli, da nas vidijo drugi, v

resnici pa smo drugačni.

Vsak udeleţenec dobi majico s kratkimi rokavi ali list papirja, na katerem je na eni strani

narisana prednja stran majice, na drugi strani pa zadnja stran majice, tako da se jasno

ločita prednja in zadnja stran. Na prednjo stran majice predstavimo (risba, besede,

simboli…) podobo sebe, kot si ţeli, da nas vidijo drugi. Na zadnjo, hrbtni strani majice

pa predstavi svoje lastnosti, za katere ţeli, da jih drugi ljudje ne opazijo in jih skriva, se

jih sramuje. Vsak predstavi majico celotni skupini.

Po predstavitvi vseh sledi razgovor o prikazovanju pravega in laţnega jaza. Pomagamo si

z naslednjimi vprašanji:

Kje lahko pokaţem svoj pravi obraz in kje ne?

Zakaj se bojimo pokazati, kdo smo v resnici?

Koliko energije potrebujemo za zakrivanje samega sebe in koliko bi jo potrebovali za

spreminjanje sebe?

Kaj je najslabše, kar se nam lahko zgodi, če drugi spoznajo resničnega mene?

Sem pripravljen sprejeti tudi resnične podobe drugih?

Od kod zahteve po popolnosti?

Katera so okolja, kjer bi nas morali sprejeti take kot smo?

Socialno spretnost izvajamo v skupini, kjer se udeleţenci ţe poznajo med seboj in si

zaupajo.

V KATERO ŢIVAL ...

Potek igre:

Učitelj pove sledeča navodila:"Rad bi, da vsak med vami dobro premisli, v katero ţival bi

se rad spremenil. Izberite si ţival, ki vam je po čem podobna in jo imate radi. Poskušajte

opisati, kakšna ţival ste. Pred opisovanjem lahko otroci tudi odigrajo izbrano ţival.

Ogibati se je treba, kaj sprememba v določeno ţival pomeni.

Izkušnje:

Otroci pripovedujejo, vodja pa jih vzpodbuja s podvprašanji:

Kakšna je ta ţival?

Ali je krvoločna, huda, ali je prijazna?

Zakaj bi rad bil ta ţival?

Različica:

v katero ţival bi spremenil mamo, brata, očeta, prijatelja, sošolca,...

Cilj igre:

Pri tej igri imajo otroci moţnost, da se identificirajo z ţivalmi, s tem pa se bolj zavedo

samih sebe.

IZBERI FOTOGRAFIJO, KI POVE NEKAJ IZVIRNEGA O TEBI (15 minut, 10-

20 udeleţencev)

Sedimo v krogu. Vsak udeleţenec si izbere fotografijo, ki jih je vodja prej izrezal iz

različnih revij, časopisov. Odloči naj se za tisto, ki nekaj pove o njem, ga označuje. Nato

vsak udeleţenec pokaţe izbrano fotografijo in pove, zakaj jo je izbral.

OGLASI

Potek igre:

Vsak udeleţenec dobi list papirja, kamor napiše oglas zase. Pri tem izpostavi svoje

pozitivne lastnosti, sposobnosti, znanja. Nato vsak udeleţenec prebere drugim svoj oglas.

Cilji:

- krepitev pozitivne samopodobe

- zavedanje svojih kvalitet

- razmišljanje o sebi, o svojih sposobnostih, lastnostih

- spoznavanje drugih članov v skupini

Evalvacija:

- kako je bilo razmišljati o sebi?

- kako se je bilo »pohvaliti«?

- je sebe teţje pohvaliti kot druge?

- vam je bilo teţko razmišljati o svojih pozitivnih lastnostih?

GLEJ SEM (5 - 10 MIN, 15 - 30 UDELEŽENCEV) Potek in cilj:

Na mizi je nekaj predmetov: ravnilo, škarje, svinčnik, šilček… Otroci jih opazujejo

minuto ali dve.

Potem predmete pokrijemo. Otroci morajo po spominu povedati, kateri predmeti so na

mizi. Tako lahko preverjamo tudi zapomnitev barv, oblik, materiala, uporabe…

Cilj je da otroci spremljajo, kar se dogaja, ter si zadeve zapomnijo. S tem krepimo

moţganske celice, spomin, rokodelske spretnosti, način razmišljanja.

Vprašanja ki jih lahko postavimo po končani igri:

Koliko predmetov je bilo na mizi ? Kateri je bil največji predmet ?

Kateri je bil najmanjši predmet ? Katere od predmetov na mizi imamo doma ali v šoli ?

KOLAŢ

Potek in cilj:

Skupina ima na voljo veliko slikovnih revij. Iz revij izrezuje slike, s katerimi skušajo

posamezniki prikazati sebe tako, kot mislijo, da jih vidijo drugi. Te slike nalepijo na eno

stran risalnega lista. Na drugo stran risalnega lista nalepijo izrezane slike, s katerimi

skušajo prikazati svojo notranjost. To je tisto, česar drugi ne vidijo (npr.: svoje ţelje,

pričakovanja …) po končanem delu vsak predstavi svoj kolaţ.

SPREMENITE SE (5 - 10 MIN, 10 - 12 UDELEŢENCEV)

Potek: Otroci sedijo v krogu. Dva otroka se sprehajata med njimi. Potem gresta iz

igralnice in med seboj zamenjat del oblačil. Vrneta se, otroci pa morajo opaziti

spremembo.

Otrok spoznava samega sebe in druge ljudi ter si skozi igro pridobiva občutek pripadnosti

skupini.

Cilji:

- razvijanje tipne, slušne in vidne občutljivosti otrok,

- spoznavanje in zavedanje različnih čutil,

- razvijanje sposobnosti prepoznavanja občutkov tudi v situaciji, ko so ovirani,

- prepoznavanje in razumevanje neverbalnih sporočil,

- navajanje na opazovanje in ocenjevanje tujega obnašanja, sprememb v njem,

nasprotnosti.

SPOMIN (5 - 10 MIN, 3-5 UDELEŢENCEV)

Potek in cilj:

Na mizi so karte, pokrite navzdol tako, da učenci vidijo le spodnjo stran karte. Vsaka

karta ima svojega identičnega dvojnika. Otroci odpirajo karte po dve naenkrat, tako da

skušajo odkriti identične pare. Če se odprti karti ujemata, ostaneta odkriti ali pa se

umakneta z mize. Če se karti ne ujemata, jih zapremo. Vsak učenec je na vrsti enkrat po

vrsti urnega kazalca.

Cilj igre je da otroci spremljajo druge otroke, ki odkrivajo karte in si skušajo zapomniti

pare. S tem krepimo moţganske celice, spomin, potrpeţljivost.

MOJE IME- MOJ ZNAK

Potek in cilji:

Posedemo se v krog. Nekdo pove svoje ime in so izmisli svoj znak. Naslednji najprej

ponovi njegovo ime, njegov znak in doda svoje ime in svoj znak. Tako ponavljamo vse

do zadnjega, ki pove vsa imena in vse znake. Cilj igre je da otroci spremljajo kar se

dogaja, ter si zadeve zapomnijo. S tem krepimo moţganske celice, spomin, način

razmišljanja.

LOVIROK

Dejavnost pospešuje potek dejavnosti, učencem ki jim manjka notranje motivacije

zagotavlja zunanjo. Udeleţencem pokaţe, da so sposobnejši kot so si mislili in pogosto se

izkaţe, da so naredili več in prej kot so pričakovali. Visoka učiteljeva pričakovanja

utrjujejo vero vase, ta pa poskrbi za boljše doseţke.

Cilji (kaj ţelimo doseči):

mišljenje **

čustvena inteligenca ***

samostojnost *****

Posebnosti (kaj vsebuje dejavnost):

samostojno delo *****

govorjenje *

poslušanje *

izbira ** (spremenljivo)

Uporaba za vsako temo, ki zahteva samostojno delo (učni listi, delovni zvezki,

raziskovalno delo), praktično delo (tehnični, likovni pouk), samostojne vaje (športna

vzgoja), reševanje nalog in primerov iste operacije (matematika).

Kako?

1. Potrebno je postaviti časovno omejitev, ki jo je teţko a ravno še mogoče izpolniti.

2. Pripraviti seznam imen učencev. Z vsakim se dogovorimo, do kdaj bo opravil

določeno nalogo in povemo da se bomo do takrat vrnili. Dogovorjeni čas

zapišemo na svoj seznam in na njegov delovni list.

3. V prostoru naj bo ura.

4. K vsakemu učencu se vrnimo ob dogovorjenem času in si ogledamo njihovo delo,

ter jih pohvalimo ali okaramo. Potem se dogovorimo do kdaj bomo opravili

naslednjo nalogo.

5. Časovni presledki med obiski pri posameznih učencih bodo različni. Učenci ki so

manj motivirani, manj samostojni in negotovi bodo potrebovali več nadzora in

krajše korake. .

6. Začeti je potrebno pri učencih, ki potrebujejo več pomoči ali jih je potrebno bolj

priganjati in se najprej ukvarjati z njimi. Ko se lotijo naloge se posvetimo še

tistim, ki so bolj neodvisni

TO SEM JAZ (5 - 10 MIN, 20 - 30 UDELEŢENCEV)

Cilji (kaj ţelimo doseči) – otroci:

- prepoznajo in izpostavijo svoje pozitivne lastnosti,

- izboljšujejo svojo samopodobo,

- spoznavajo samopodobo drugih dijakov,

- krepijo moč spomina (pomnenja);

- razvijajo sposobnost kritičnega mišljenja.

Potek: Vsak otrok na list napiše 5 svojih lastnosti (lahko tudi doseţke, pozitivna dejanja

itd.), na katere je najbolj ponosen. Na tak način otroke pripravimo, da prvič opazijo,

drugič pa tudi izpostavijo svoje dobre lastnosti, doseţke ali dejanja, kar pozitivno vpliva

na gradnjo njihove samopodobe. Svoje videnje javno predstavijo sošolcem in s tem

omogočijo, da tudi oni zvedo več o njih.

Na tak način dobimo seznam pozitivnih lastnosti in doseţkov vseh otrok, iz katerega

lahko naredimo npr. »beleţnico« za ves razred, v smislu »TO SMO MI«. Vsak otrok

nato prejme en izvod beleţke (lahko je tudi v elektronski obliki). Na tak način lahko npr.

vsakič, ko je v dvomih ali nezadovoljen sam s seboj, pogleda v beleţko in ponovi svoje

pozitivne lastnosti. Po zaključku šole otrok beleţnica ostane kot trajni spomin na

sosošolce in šolske dni.

JAZ ENKRATEN IN SVOJ (+ moje in tvoje telo)

Pripomočki: velika pola papirja, flomastri, barvice, časopis, revije, škarje

Potek: Otroci sodelujejo v parih. Eden leţe na veliko polo papirja, drugi pa riše obris

njegovega telesa. Ko je obris končan, naj otroci narišejo še oči, usta, nos, lase. Silhueto

lahko po ţelji pobarvajo. Nato naj narišejo nekaj informacij o sebi npr. v predel trebuha

narišejo kaj radi jedo, ušes, kaj radi poslušajo, v predel nog, kaj radi počnejo (smučajo,

plavajo, hodijo v hribe). Poleg svoje silhuete lahko narišejo tudi svoje najljubše stvari,

prijatelje, ţelje…

Ko je vsak od para ustvaril svoj izdelek, naj si oba ogledata sliko in odgovorita na

vprašanja:

Kako podobna oz. različni sta si obrisa teles? Kaj mi je na mojem telesu všeč in kaj

morda ne? Zakaj ne? Kaj bi dodal ali odvzel svojemu telesu? Ali je to sploh mogoče? Ob

koncu se z vsakim parom pogovorimo, kaj sta odkrila.

Ko je aktivnost zaključena, naj vsak predstavi svojo sliko skupini. Pozneje lahko

naredimo tudi razstavo.

Cilj: spodbujati razmišljanje o sebi, telesnih in značajskih lastnostih, ţeljah in

pričakovanjih. Otrok lahko spoznava in dojema telesne podrobnosti in razlike med ljudmi

in enakovrednost vseh.

SEDEŢ NA MOJI DESNI STRANI JE PRAZEN Cilj: Člani skupine se spoznajo tudi po začetnih medsebojnih simpatijah. Delno se

pokaţe ţe tudi njihova vloga v skupini.

Potek: Sedijo v krogu, en stol je prazen. Tisti, ki ima na svoji desni strani prazen stol

reče: »sedeţ na moji desni strani je prazen, hočem, da na njem sedi… » (pokliče nekoga

iz skupine)

Igra lahko traja toliko časa, dokler se jim zdi zabavna. Če pa vodja opazi, da igra izgublja

svoj smisel, jo lahko prekine. V navodilih mora člane opozoriti, da morajo obvezno

uporabljati besedo »hočem«. Tistemu, ki ga pokličem, sem naklonjen, ne pomeni pa, da

sem vanj »zaljubljen«.

SPOMIN

Spomin je hitra in preprosta igra za laţje pomnjenje strokovnega besedišča in definicij.

Igra je namenjena posamezniku, vendar ne izključuje sodelovanja med seboj. Cilji oz. kaj

ţelimo doseči z dejavnostjo so: razvijanje mišljenja, samostojnosti, jasnega izraţanja in

nekaj zabave pri učencih. Za samo izvedbo priprava učilnice ni potrebna.

Čemu?

Vaja zahteva, da aktiviramo moţgane. Sporočilo takšnega pomnjenja je pretvarjanje

gradiva iz ene oblike (strokovni izraz) v drugo (definicija) in zahteva razumevanje. Poleg

tega si lahko dobro zapomnimo le tiste stvari, ki jih razumemo. Učenje na pamet je

površno in neučinkovito. Poleg tega velja, da kadar moţgani primerjajo svoj poizkus s

popolnim odgovorom (za katerega poskrbi učitelj) je pomnjenje bolj naravno. Poleg tega

bodo učenci ugotovili, da v primeru, ko si ţelimo neko stvar zapomniti, moramo to stvar

večkrat ponoviti. Torej odlična vaja za osnovne načine ponavljanja. Takšna igra bo vselej

prispevala k večji motiviranosti in razbitju dolgočasnih ur, torej k raznolikosti. Ure bodo

zato znosnejše in prijetnejše.

Uporaba

Igra se lahko izvede pri vsakem predmetu, pri katerem je potrebno poznati tehnično in

strokovno besedišče: naravoslovju, matematiki, geografiji, slovenščini, tehniki, … Pri

tujih jezikih lahko učenci pišejo prevode ali razlago besed, pri matematiki enačbe za

napisane rezultate, …

Izvedba

Na tablo napišemo deset ali več strokovnih izrazov, povezanih s pravkar obravnavano

snovjo, ali s snovjo, katero ponavljamo po daljšem času.

Učencem damo minuto časa, da si jih preberejo in čimveč zapomnijo.

Ko čas poteče, seznam zbrišemo ali umaknemo prosojnico. Učenci morajo sedaj zapisati

definicije izrazov in ne izrazov samih. Cilj igre je, da v omejenem času zapišejo čim več

definicij.

Z učenci se nato pogovorimo kaj so napisali in posredujemo oz. povemo popolne

odgovore – učitelj.

VIR: P. Ginnis, UČITELJ – SAM SVOJ MOJSTER: zaloţba Rokus, 2004

NEVERBALNA KOMUNIKACIJA

Potek:

1. Uvod. Vsi prisotni se predstavimo tako, da na prvo črko svojega imena povemo

pozitiven pridevnik, s katerim se opišemo.

2. Vsak učenec dobi listič papirja, na katerega napiše svoje ime.

3. Učenci lističe preloţijo in dajo v vrečo, kjer jih premešamo.

4. Vsak učenec iz vreče potegne listič z imenom sošolca. Imena ne pove nikomur.

5. Nato učenci dobijo prazen list papirja, na katerega NARIŠEJO tri dobre lastnosti

tistega učenca, katerega ime je zapisano na lističu.

6. Ko so končali, vse risbe prilepimo na tablo.

7. Prične se ugotavljanje. Lastnosti katerega sošolca so narisane na katerem listu?

Vsak na risbo zapiše ime učenca, za katerega meni, da mu ustrezajo narisane

lastnosti.

8. Na koncu pravi avtorji risb na dno zapišejo ime sošolca, katerega lastnosti so

risali.

9. Razprava. Kolikokrat ste se pri poimenovanju risb zmotili, kolikokrat ste imeli

prav? Na podlagi česa ste po vašem mnenju na risbi prepoznali sebe, sošolca

oziroma sošolko? Kako ste se počutili ko ste ugotovili na kateri risbi ste

prikazani? Se vaša samopodoba razlikuje od zaznav sošolca oziroma sošolke, ki

vas je narisal/a?

Pripomočki:

manjši kosi papirja, na katere učenci zapišejo svoje ime,

vrečka,

prazni listi papirja (A4 format),

lepilni trak/magnetki,

pisala (barvice, flomastri, svinčniki, kreda).

Cilji:

neverbalna komunikacija,

predstava, kako me vidijo drugi in zavedanje, da se te predstave razlikujejo od

osebe do osebe (ne vidijo nas vsi enako in tudi mi ne drugih),

krepitev samopodobe s tem, da učenci pri vsakem sošolcu izpostavijo tri pozitivne

lastnosti in le-te tudi prepoznajo.

REŠEVANJE KONFLIKTNE SITUACIJE PREKO IGRE VLOG

Vprašanja za razmislek:

Kako ste se počutili pri igranju vlog?

Cilj:

Člani se učijo vedenja oz. reakcij v konfliktni situaciji.

Potek:

Člani skupine skušajo odigrati posamezne konfliktne situacije.

Npr.:

Stranka v restavraciji se pritoţi zaradi hrane.

Učenec v razredu se pritoţi zaradi ocene.

Učitelj se pritoţi zaradi vedenja učencev.

Učenec se pritoţi razredniku zaradi nesramnega odnosa sošolca do

njega.

Šofer v avtobusu ugotovi, da je mesečna vozovnica učencu ţe

potekla.

Stranka se pritoţi svojemu frizerju, da je bilo striţenje slabo

opravljeno.

Mama se ne strinja s ponočevanjem svoje hčerke.

Opomba: Vodja skupine se pri igranju vlog konfliktnih situacij odloči za razne

postopke:

Lahko s pomočjo izţrebanih listkov izbere par, ki bo odigral neko

konfliktno situacijo.

Paru lahko ponudi napisan scenarij konflikta ali pa to prepusti

njemu.

Dva para lahko odigrata vsebinsko isti konflikt, le da gre pri prvem

preteţno za avtokratski stil obnašanja, ki vodi v zaostrovanje

konflikta, pri drugem pa za demokratični stil obnašanja, ki vodi k

razreševanju konflikta.

Moţnost igranja vlog lahko določi sam ali pa se posvetuje s člani.

Med igro lahko vodja vloge zamenja.

Izkušnje kaţejo, da so učenci pri igri vlog zelo domiselni. Zdijo se jim zelo

zanimive, večkrat se zgodi, da glavna igralca v dogajanje pritegneta tudi

ostale člane skupine.

Po različnih reakcijah v konfliktnih situacijah se je koristno o njih

pogovoriti in si zapomniti pozitivne in negativne izkušnje, ki jih marsikdaj

lahko koristno uporabimo v vsakdanjem ţivljenju.

V kateri vlogi ste se počutili bolje (v vlogi konfliktnega ali v vlogi

oškodovanega)?

Socialne spretnosti pri pouku na ravni odnosov

Parafraziranje

Čeprav se zdi enostavno parafraziranje zahteva precejšnjo spretnost.

Postopek:

1. Poiščite si partnerja in izberite temo pogovora.

2. Vsak lahko pove svoje mnenje šele potem, ko je s svojimi besedami natančno

ponovil misli in čustva, ki jih je izrazil sogovornik. Parafraziranje mora biti točno,

da se sogovornik povsem strinja s tem, da je nameraval povedati prav to.

Sogovornik nudi povratne informacije, dokler skladanje ni popolno. Vzemite si

pribliţno 15 minut.

Diskusija v parih:

- Ali je partner vedno razumel, kaj ste ţeleli izraziti?

- Kaj je bil vzrok neskladja ( neustrezno izraţanje, nepazljivo poslušanje,

neskladnost verbalnih in neverbalnih sporočil, itd…)?

- Ali ste vedno razumeli partnerja? Izvori neskladja?

Diskusija v skupini.

Zaključki.

TANGENCIALNI ODGOVORI

Namen Preizkusiti učinek tangencialnih odgovorov. To so odgovori, pri katerih se ne odzovemo

na bistvo sporočila temveč uporabimo le del sporočila, da pogovor preusmerimo v drugo

smer.

Postopek:

1. V skupini po 4-5 udeleţencev se 5 minut pogovarjate o prijateljstvu.

2. V pogovoru posamezni člani skupine uporabijo del tega, kar je drugi povedal za to,

da spremeni predmet pogovora.

3. Pogovor nadaljujte toliko časa, da vsi uporabite tangencialne odgovore.

Diskusija v parih:

- Kako ste se počutili, ko je drugi uporabil del vaše izjave, da bi spremenil temo

pogovora?

- Kako ste se počutili, ko ste to storili vi?

Diskusija v skupini.

Zaključki.

DRUGEGA SEM PRESOJAL(A) ZGOLJ NA PODLAGI VIDEZA

Namen:

Učenci bodo raziskali svoje predsodke oziroma svoja mnenja, ki so osnovana na

predsodkih – imenovali jih bodo stereotipi. Ugotavljali bodo, zakaj je presojanje na

podlagi zunanjih značilnosti nezanesljivo.

Predstavitev teme:

Tema današnjega dne je presojanje drugega na podlagi njegovega videza. Vsi vemo, da je

to nepravično in kljub vsemu to včasih tudi sami počnemo. Mogoče se boste spomnili

primera, ko ste presojali na podlagi videza, in man zaupali svojo izkušnjo. Vsem poznane

izkušnje so: občutek nelagodja, ko naletimo na moţakarja, ki je oblečen v stare cunje,

odpor, ki ga začutimo ob debelih ljudeh, prepričanje, da nekdo ne zna slovensko, zato ker

»ima preveč temno polt«, označitev osebe, ki vozi dober in drag avtomobil, za snoba.

Včasih o ljudeh dobimo slab prvi vtis, a ko jih spoznamo, vidimo, da so prav prijetni.

Včasih nas oseba sprva privlači, pozneje pa ugotovimo, da je sebična ali dolgočasna.

Pobrskajte po spominu in najdite podobne primere, ko ste nekoga sprva napačno

presojali, pozneje pa spremenili svoje mnenje. Kaj je vplivalo na spremembo vašega

mnenja? Tema je »Presojal(a) sem drugega zgolj na podlagi videza«.

Vprašanja za razpravo:

1. Kaj mislimo, ko rečemo, da ne koga stereotipiziramo? Ali je bilo to, kar si ti

počel(a), stereotipiziranje? Ali si presojal(a) drugega na podlagi predsodka?

Pojasni!

2. Zakaj naše reakcije do drugih usmerjajo predsodki?

3. Kaj je pri »presojanju knjige po njenih platnicah« tvegano?

4. Kako se lahko zaščitiš pred sklepanjem prehitrih in preostrih zaključkov?

TIHA IGRA Z ŢOGO

Cilj Sproščanje, neverbalna komunikacija

Čas

5-10 min

Pripomočki Ţoga

Aktivnosti

Udeleţenci stojijo v krogu. Ţoga tiho potuje od enega do drugega igralca. Med igro

igralci ne smejo komunicirati in povzročati dodatnega hrupa. Pri tem se morajo

upoštevati določena pravila. Vodja spremeni pravila vsakih nekaj minut.

Pravila so lahko naslednja:

- preden vrţeš ţogo, poglej to osebo v oči

- ţogo moraš podati manj kot v treh sekundah

- ţoga mora biti najprej pri deklici, nato pri fantu in spet pri deklici

- ţogo je treba uloviti z obema rokama

- ţogo je treba uloviti le z eno roko, drugo roko pa je treba imeti na hrbtu

- osebe, ki ji boš vrgel ţogo, ne smeš pogledati

OPOMBA

Udeleţenci lahko tudi sami postavljajo pravila igre in tako prevzamejo vlogo vodje. Igra

poteka zelo sproščujoče. Če ţoga pade na tla, jo podajalec prime in ponovno vrţe. S tem

se ne izpostavlja nerodnejših učencev.

SAMOOBRAMBA

Potek in cilj:

Vsi člani razen enega stojijo, se objamejo z rokami in oblikujejo trden krog. Eden stopi v

sredo in se skuša prebiti ven.

Cilj je, da posameznik jasno izrazi in zaščiti svoje interese pred dokaj močno skupino.

PAJKOVA MREŢA (5-30 min, 5-15 udeleţencev)

Potek in cilj:

Igra pripomore k veliko boljši razredni klimi in medsebojnemu občutku pripadnosti.

Udeleţenci sedijo v krogu. Vodja drţi klobčič vrvi v roki in prične plesti mreţo tako, da

pove, kaj mu je (recimo pri pouku) všeč oz. kaj ga jezi, pri sebi obdrţi konec vrvi in vrţe

klobčič enemu od ostalih udeleţencev. Nato ta pove, kaj mu je všeč oz. kaj ga jezi, obdrţi

konec vrvi in vrţe klobčič naprej. To ponavljamo tako dolgo, da se med udeleţenci splete

pajkova mreţa.

Cilj igre je ozaveščanje tega, kar imamo radi in kar nas v skupini moti, zato da lahko na

osnovi tega pričnemo razreševati morebitne konflikte. Igra udeleţence povezuje v celoto,

in ker odkrito govorimo o svojih preferencah, se udeleţenci med seboj bolje spoznajo ter

izboljšajo medsebojne odnose.

KAJ REŠITI?

Cilj:

Prizadevati si za tiso, kar si ţelimo, ob tem pa moramo prisluhniti tudi drugim. Naučiti se

upoštevati dogovor in svoje ideje strniti v predloge, ter jih podpreti z argumenti.

Čas: 5 minut

Pripomočki:

list,

pisalo.

Aktivnost:

Reka, ki teče skozi mesto, kjer ţivite, je zelo narasla. Pred tem ni nič kazalo, da bo

poplavila. Vaša hiša (v njej ţivite vsi iz vaše skupine, ki šteje po pet učencev) je zelo

blizu narasle reke in deţurne ekipe so odredile, da se morate izseliti. To morate storiti v

prihodnjih petih minutah, kajti hiši grozi poplava. Čeprav je le pet minut, je to še vedno

dovolj časa, da rešite nekaj pomembnih stvari. Skupaj se morate odločiti, katere štiri od

tehle predmetov boste vzeli s seboj, preden boste zapustili hišo. Dogovoriti se morate tudi

za vrstni red, od 1 do 4, za vsak primer, če vam bo zmanjkalo časa, da bi rešili vse štiri

predmete.

- zbirko kaset; - mačko in njenih šest mladičev;

- vsa vaša oblačila; - zbirko osebnih pisem;

- TV sprejemnik; - vse osebne dokumente;

- 10 albumov vaših fotografij; - edinstven primer pribora;

- zlatnino vseh članov skupine; - dragoceno Van Goghovo sliko;

- sef z denarjem, ki ste ga varčevali; - psa;

- najljubši kos pohištva; - vrednostne papirje.

Pogovor po izvedeni aktivnosti:

Kako vam je bilo všeč pogajanje?

Ste uspeli rešiti ţeljeno, ste zadovoljni z izborom?

Ste uspeli ostati mirni pri upoštevanju mnenj drugih?

Ali je kdo nezadovoljen z izborom?

Ali ste imeli vsi priloţnost povedati svoje mnenje?

Literatura:

MCGRATH, H., FRANCEY Sh.. Prijazni učenci prijazni razredi. DZS. Ljubljana, 1996.

SPREJEM / POSLEDICE

Trajanje: 30 minut

Cilj: Urjenje opravičevanja za napačna dejanja

Navodilo za izvajanje:

1. sproţiti razpravo o pomenu opravičevanja, ko je eden nekaj storil narobe.

2. način izvajanja:

• gledanje osebe, s katero se pogovarjamo oz. se ji nameravamo opravičiti,

• posluţevanje imena osebe in

• obrazloţitev okoliščin, kaj je bilo narobe.

3. Model izvajanja: Učenci naj prakticirajo: "Ţal mi je za ,___________,

________________________________________________________."

4. Učenca se bosta izmenično opravičevala za naslednje situacije:

• razlitja vode po tleh,

• raztrganja lista v knjigi,

• trganja lista z oglasne deske,

• risanja po steni,

• brcanja drugega sošolca

• metanja pisalnega pribora.

IGRA VLOG (KONFLIKTI)

Potek in cilj:

Izberemo dva učenca, ki stojita pred vsemi drugimi v razredu, in zaigrata konflikt.

Zaigrano se skregata, mi pa pazimo, da ne zaideta predaleč in ju vodimo do rešitve

problema. Ostali opazujejo.

Cilj je, da učenci ugotovijo, da konfliktna situacija ni nujno slaba, saj se s tem rešujejo

problemi in medosebni odnosi.

OVREDOTENJE IN GRADNJA ODNOSOV

Kot metodo si sposodimo lateralno razmišljanje avtorja Edwarda de Bona, znano tudi kot

metodo šestih klobukov.

Vsak klobukov predstavlja določeno področje opisano v nadaljevanju.

Bel klobuk Predstavlja nevtralno objektivno mišljenje, navaja dejstva, podatke, informacije,

kaj imamo in kaj še potrebujemo.

Rdeč klobuk Pomeni čustveno obarvano mišljenje. Izraţa, kaj mu je pri določenih problemih

všeč in kaj ne, izraţa slutnje in občutke.

Rumen klobuk Pomeni pozitivno mišljenje. Razpravlja le o pozitivnih vidikih problema, išče

in poudarja nove moţnosti in prednosti danih rešitev, išče vrednosti v stvareh.

Črn klobuk Predstavlja kritično, previdno mišljenje. Kaţe na tisto, česar se ne da storiti,

varuje nas pred delanjem napak, analizira problem z vidika izvedljivosti v

realnih okoliščinah.

Zelen klobuk Proizvaja ustvarjalne, izvirne nove ideje, izraţa drugačne poglede.

Moder klobuk Predstavlja objektivno in hkrati pregledno mišljenje, nadzoruje celoten proces s

tem, da ugotavlja kje smo, kakšno mišljenje največ uporabljamo, kakšni so

zaključki, odločitve. Je neke vrste vodja, moderator skupine.

Z omenjeno metodo lahko ovrednotimo oziroma izvedemo razgovor na določeno temo, ki

se pokaţe kot moteča ali pomembna v razrednih odnosih, lahko tudi odnose same.

Pri tem moramo upoštevati osnovna pravila, ki jih predstavimo na začetku dejavnosti:

Ko nekdo ţeli spregovoriti, prosi za klobuk.

Govori tisti, ki ima klobuk (lahko imamo prave klobuke ali pa liste, na katerih so slike

klobukov), ostali poslušajo.

Govorimo samo o temi, področju, ki ga pokriva klobuk določene barve in ne o drugih

vsebinah.

Vrstni red klobukov lahko pripravimo vnaprej ali pa se razvrstijo spontano glede na

razvoj vsebine razgovora.

BESEDNI TENIS

Potek:

Po dva učenca si sedita nasproti - brez učbenikov, zvezkov ali kakršnihkoli zapiskov.

Učitelj določi temo. Vsaka dvojica z metanjem kovanca pove prvo besedo ali besedno

zvezo, povezano s temo, soigralec takoj pristavi drugo, prvi tretjo in tako naprej - čim

hitreje.

Kadar kateri od učencev odlaša, se mu zatakne, ponovi soigralčeve besede, se oddalji

od teme ali pove kaj napačnega, dobi točko nasprotni učenec. Točkovanje poteka kot

pri tenisu.

Nekatere teme so dovolj obseţne, da jih lahko vlečete skozi več iger. Za vsak primer

pa na tablo vendarle napišite senam tem - če je treba, naj učenci za vsako igro

uporabijo novo.

Uporaba:

je zelo primerna za ponavljanje katerekoli teme: imena umetnikov dvajsetega

stoletja, varnostni ukrepi, v delavnici, ključni dogodki francoske revolucije, kemijske

formule, števila, deljiva z 9, ...

Odlična za začetek ure.

Uporabno kot neformalno preverjanje znanja.

Tuji jeziki: pridevniki, vrste športa in konjičkov, oblike časov, imena trgovin in

izdelkov.

Izmenjava ustvarjalnih domislic, na primer: sestavine zdravega prigrizka, iskanje

informacij za raziskovalno nalogo, odločanje o cilju končnega izleta ali namenu

uporabe šolskih sredstev. Lahko je kot priprava za zbiranja idej s celotnim razredom.

Cilj:

jasno izraţanje,

poslušanje,

zabava, ustvarjanje ugodno ozračje za učenje

ponavljanje,

ogrevanje,

vklopi moţgane in spodbudi ustvarjalno razmišljanje

poţivi zdolgočasen razred

pomaga učencem, da se osredotočijo na temo, kar je posebej pomembno po malici ali

daljšem odmoru

Teme za vajo:

zvezne drţave v ZDA

poslanci in poslanke v slovenskem drţavnem zboru

pojmi pri didaktiki

stopnje po maslowu

reke v Sloveniji

Vir: Paul Ginnis; Učitelj - sam svoj mojster

S HRBTI SKUPAJ Preprosta in zabavna dejavnost za razvijanje govornih spretnosti, poslušanja, opazovanja,

razumevanja in sodelovanja

Navodila – po dva učenca sedita s hrbti skupaj ,dovolj blizu,da slišita drug drugega v

vsesplošnem hrupu. Sama se odločita, kateri bo A oziroma B.

Učenec A dobi slikovno gradivo, ki ga poskuša čim bolj natančno opisati, B posluša in na

prazen list papirja poskuša čimbolj natančno narisati, to kar je slišal ali pa po opisu

sošolca pove, kaj je slišal.

S to vajo krepimo sodelovanje, ko poteče čas, ki smo ga določili za to vajo, učenca

primerjata kopijo z izvirnikom. Potem zamenjata vlogi in ponovita vajo z novo sliko, ki

jo opisuje učenec B ,učenec A pa jo mora narisati ali z besedami opisati.

AKROSTIHI

Potek igre:

V vrečo damo listke z imeni vseh udeleţencev. Vsak mora izţrebati 1 listek, na katerem

je ime sošolca. O tem sošolcu mora napisati akrostih. Pri tem lahko uporabi le njegove

pozitivne lastnosti (akrostih ne sme biti ţaljiv). Ob koncu vaje se udeleţenci sprehodilo

po razredu in drug drugemu podarijo akrostihe. Nato vsak prebere svoj akrostih.

Primer:

Nasmejana

I novativna in iznajdljiva

Najboljša kuharica v razredu

Avanturistična in avtentična

Cilji:

- povezanost skupine med sabo

- zaznavanje in zavedanje pozitivnih lastnosti pri drugih članih skupine

Evalvacija:

- vam je bilo teţko napisati akrostih o drugem udeleţencu?

- kako je bilo prejeti akrostih od drugega sošolca?

- ste se o sebi naučili kaj novega?

Opomba:

Igro lahko izvajamo le v takšni skupini, kjer se člani med seboj ţe poznajo.

KROG ZAUPANJA (5 – 10 MIN , 10 – 20 UDELEŢENCEV)

Potek in cilj:

Vsi stojijo v krogu. Nekdo stopi v krog in zamiţi. Z nogami na mestu si ga ostali neţno

podajajo.

S to igro lahko ugotovimo, kdo kako reagira v skupini, kdo je agresiven, kdo je zbran. S

to igro lahko tudi določimo sociometrični poloţaj učencev.

Vprašanja ki jih lahko postavimo po končani igri:

Ali si se dobro počutil v krogu ? Na kaj si mislil ko si bil v krogu ?

Ti je bilo prijetno ali te je bilo strah ? Kdo ţeliš da je naslednji v krogu ?

GORDIJSKI VOZELJ (5-15 minut, 10-30 udeleţencev),

Potek in cilj: Igra za povezovanje in skupinsko delovanje. Igralci stojijo v krogu z ramo ob rami in z

zaprtimi očmi. Roke iztegnejo proti sredini kroga in poiščejo prosti roki (poskušajo se

izogniti rokam njihovih sosedov in rokama ene in iste osebe). Nato odprejo oči in se

poskušajo razvozlati, ne da bi se spuščali.

SKUPINSKO DELO BREZ DOGOVARJANJA (5 – 10 MIN , 10 – 12

UDELEŢENCEV)

Potek in cilj: Otroci so v skupinah po dva, tri. S flomastri rišejo na večji papir. Ne dogovarjajo se, kaj

bodo narisali in tudi tudi med risanjem se ne smejo pogi+ovarjati. Eden začne, drugi

nadaljuje uin tako naprej. Zaključeno delo razstavijo in se pogovarjajo, kaj bi to lahko

bilo.Igra uči sodelovati. Otrok spoznava samega sebe in druge ljudi ter si skozi igro

pridobiva občutek pripadnosti skupini.

Cilji:

- spoznavanje koristnosti skupinskega dela in da omogoča zadovoljstvo,

- razvijanje pripravljenosti za skupno delo in igro,

- otroci postopno dojemajo potrebo, da pomagajo drugim,

- navajati otroke, da osebne interese podrejajo interesom skupine in postopno

prevzamejo odgovornost za uspeh in neuspeh skupine.

ACTIVITY (30 – 45 MIN , 4 – 12 UDELEŢENCEV)

Potek in cilj:

Učenci igrajo v parih, v eni igri sodeluje od 2-6 parov. Igra je sestavljena iz kart, table,

figuric in peščene ure. Prav tako potrebujemo list papirja in pisalo. Vsak par je na tabli

predstavljen z eno figurico. Cilj igre je čimprej prepotovati tablo. Naenkrat igra le en par,

potem se ti menjajo v smeri urinega kazalca. Kako potujejo? En del para pogleda karto,

prebere ključno besedo ter način predstavitve te besede. So trije načini: pripovedovanje,

risanje in kazanje. Način predstavitve določa poloţaj na tabli. Ko se učenec, ki je

pogledal karto, pripravi, obrnemo uro in le-ta začne z opisovanjem ključne besede. Drugi

učenec v paru mora uganiti to besedo, preden se izteče peščena ura. Če par ugane besedo,

potem njuna figurica napreduje po tabli, drugače stoji na mestu. Igro nadaljuje naslednji

par.

Cilj igre je, da se otroci naučijo delovanja v paru, bolj učinkovitega sodelovanja, krepijo

moţganske celice ter tekmovalnost.

ZRCALJENJE – POSNEMANJE GIBOV DRUGEGA

Cilji:

Posnemanje gibov drugega.

Postopek:

Vsak član skupine si poišče partnerja. Oba se nato postavita ali

usedeta drug proti drugemu. Prostora med njima mora biti toliko,

da lahko oba prosto gibljeta z nogami in rokami. Počasi se

začneta gibati in vsak poskuša biti zrcalna slika drugemu.

Pozorni smo kdaj in kako partnerji menjajo vodstvo, kakšne značilnosti ima gibanje

(okorno, nepovezano, tekoče, grobo ali ljubko), kdo od igralcev izvaja razne akrobatske

točke z namenom, da partner ne bi mogel posnemati (pozitivna tekmovanja). Igro lahko

ponavljamo z različnimi partnerji. Nekateri se ob tej igri zabavajo, drugim je lahko

neprijetna. Te pustimo, da se sami odločijo ali se bodo vključili v igro ali ne.

SMEJOČA ŢOGA (5 – 10 MIN , 10 – 20 UDELEŢENCEV)

Cilj:

Vzpodbuditi učence k oblikovanju pozitivnih povratnih sporočil drug drugemu in učiti

jih, kako pozitivna sporočila od drugih sprejemati.

Potek:

Za igro potrebujemo lahko ţogo, ki ji narišemo velik smejoč obraz (le oči in usta). Ţoga

naj bo čim bolj lahka, da si jo laţje mečemo po razredu. Igra se začne tako, da vrţemo

smejočo ţogo nekemu učencu rekoč: »Ţogo dajem Petru, kajti všeč mi je, kako pomaga

vzdrţevati red na hodniku, kadar je deţuren.« Učenec ţogo ulovi in reče na primer:

»Hvala. Smejočo ţogo bom vrgel Meti, saj mi je danes pomagala počistiti tablo.«…Tako

ţoga zaokroţi po razredu in vsak učenec prejme in da pozitivno povratno sporočilo.

Vprašanja za diskusijo: - Kaj ponavadi vidiš pri sošolcih in ljudeh okoli sebe? Dobre ali slabe stvari?

- Kako si se počutil, ko si iskal dobre lastnosti, dejanja pri sošolcih?

- Ti je bilo teţko?

-In kaj misliš o sebi?

- Misliš, da je to dvoje povezano (če je nekdo grob do drugih, je tudi grob do sebe in

obratno)?

IZ DVOJIC V ŠTIRICE

Dejavnost spodbuja sodelovanje je dobra vaja za govorjenje in poslušanje ter spretnosti

razpravljanja in sprejemanja odločitev. Predstavljanje in zagovarjanje svojega mnenja,

sklepanje kompromisov in prevzemanje odgovornosti so osnovne veščine, ki jih

potrebuje posameznik za uspešno vključevanje v širšo skupnost

Cilji (kaj ţelimo doseči):

mišljenje *****

čustvena inteligenca **

samostojnost ***

soodvisnost ****

zabava **

jasna izraţanja *****

Posebnosti (kaj vsebuje dejavnost):

samostojno delo *

skupinsko delo ****

gibanje *

govorjenje *****

poslušanje *****

branje **

Uporaba je neomejena v razpravah in pri sprejemanju odločitev .

Kako?

1. Učenci oblikujejo dvojice. Vsaka mora opraviti določeno nalogo , pri kateri je

pomembno usklajevanje in sprejemanje skupnih odločitev. Na primer: razvrstimo

argumente ali vrednote po pomembnosti, izbrati boljši poslovni načrt...

2. Ko dvojice končajo delo ali se izteče dogovorjeni čas , se zdruţijo v skupine s

štirimi člani, tako da preprosto obrnejo stole in poročajo o svojih ugotovitvah.

Sledi pogovor kjer morajo uskladiti svoja mnenja in priti do skupnega sklepa, ki

ga bodo predstavili razredu.

3. Vsak posameznik in ne le predstavnik mora zagovarjati in razloţiti skupinske

odločitve.

4. Za konec sledi pogovor o vsebini in postopku ter se pri tem osredotoči na

odločanje, ter dobre in slabe strani soglasja, kompromisov in glasovanja.

POGOVOR V PARIH (10 MIN , 20 - 30 UDELEŢENCEV)

Cilji (kaj ţelimo doseči):

- intenzivirajo medsebojno sodelovanje;

- dosegajo večjo povezanost, gradijo pozitivno klimo oziroma vzdušje;

- spoznavajo in bolje razumevajo drug drugega;

- razvijajo komunikacijske spretnosti;

- razvijajo empatijo itd.

Potek: Otroke razporedimo v skupine po 4. V parih se pogovarjajo o sebi (npr. o svojih

interesih, preţivljanju prostega časa, doţivljanju šole itd.) Nato zamenjajo vloge. Vsak

predstavi sogovornika celotni skupini tako, da se postavi v njegovo vlogo. Npr.: »Sem

Nataša (prevzeto ime od sogovornika), učenka 4. razreda … »

Če se pri predstavljanju zatakne oziroma se ta, ki predstavlja, ne spomni vsega, kar je

sogovornik povedal, mu slednji lahko pomaga. Ob tej igri se udeleţenci pogosto tesno

poveţejo in bolje spoznajo.

VPIJEMO S KARTICAMI 1/2

Pripomočki: potrebne so tri kartice veličine A5 ali A6 v treh barvah: rdeča, oranţna in

zelena.

Potek: Učenci lahko uporabijo kartice, da pokaţejo, ali poznajo odgovor na vprašanje.

Rdeča: vem, da ne poznam odgovora

Oranţna: nisem prepričan, ali poznam odgovor

Zelena: vem, da poznam odgovor

Ker igra zahteva sodelovanje vseh učencev, je večji izziv kot navadno dvigovanje rok.

Kartice lahko učenci uporabijo tudi med učiteljevo razlago npr. oranţno, ko izgubljajo

rdečo nit učiteljeve razlage ali pa rdečo, ko so to nit popolnoma izgubili. Dober primer je

tudi pouk tujih jezikov – razlaga besedišča. S to vajo lahko zelo točno ugotovimo, kje

imajo učenci teţave.

Cilj: Ta dejavnost spodbuja sodelovanje. Kartice ustvarjajo občutek, da aktivno sodeluje

vsak učenec. To, da dobi kartice vsak učenec, jih med sabo izenači – vsi so enakovredni.

Kartice tudi dopuščajo moţnost, da vedno ne razumemo vsega in da se lahko razlaga

ponovi. Učencem dajemo vedeti, da so zmedenost, nesporazumi in miselni napor naravni

sestavni deli učenja in se največ naučimo tedaj, ko iskreno priznamo, kaj vemo in kaj ne.

Opisani postopek je demokratičen in prispeva še dodatno k uveljavljanju demokratičnih

vrednot.

PREMAGAJ UČITELJA 2/2

Moţno nadaljevanje prejšnje igre.

Potek: Učencem razloţim, da jim bom opisal postopek, prebral besedilo, na tablo napisal

nekaj stavkov,… in se bom pri tem verjetno večkrat zmotil.

Vsak učenec mora najti čim več učiteljevih napak in si jih zapisati.

Ko učitelj konča, učenci oblikujejo dvojice in primerjajo svoje sezname in sestavijo

skupnega.

Vsaka dvojica mora izpostaviti po eno napako.

Na koncu vsi učenci prepišejo popravke.

Uporabno: pri pouku tujega jezika, strokovnih izrazov pri naravoslovnih predmetih,

tehničnih, matematiki, geografiji…. Pri naravoslovju, kemiji opravimo poskus in imamo

izrazito malomaren odnos do zdravja in varnosti.

Različica je lahko taka, da se učenci po dvojicah zdruţijo v skupine po štiri in oblikujejo

skupen seznam.

Učenci lahko s karticami (vpijemo s karticami) ali palci (palcemeter) sproti opozarjajo na

učiteljeve napake.

Lahko pa tudi učenci izvedejo prikaz, ki bo vseboval napake in jih naj učitelj potem

najde.

Cilji: Zahteva pozornost posameznika in ga sili k razmišljanju. Potrjuje razumevanje

snovi. Poseben izziv je premagati učitelja, kar poskrbi za motivacijo in tudi odnosi med

učitelj/učenec lahko postanejo prijaznejši.

SABOTAŢA

Slabo vedenje uničuje učenje. Naslednji način nam pokaţe kako sabotirati sabotaţo. Z

vajo hitro oblikujemo učinkovita osnovna pravila za katerokoli skupino in katerikoli

predmet.

1. sabotáţa -e ţ (a) namerno, navadno prikrito dejanje, ravnanje, s katerim se zlasti

iz političnih vzrokov povzroča gospodarska škoda: obsojen je bil zaradi sabotaţe;

sabotaţa v rudniku / gospodarska sabotaţa / proti sovraţniku so se borili tudi s

propagando in sabotaţami ♪

Sabotaţa je namerna akcija namenjena slabitvi, motenju, obstrukciji ali uničenju entitete.

Entiteta je filozofski pojem, ki je vezan na obstojnost česarkoli v danem prostoru in času

pa kljub temu ni nujno vezano na materialno pojavnost; nekaj kar je, kar obstaja.

Cilj: Igra postavi odgovornost za vedenje učencev tja kamor sodi, torej k učencem. Na

dokaj oster način poudari bistvo osebne in skupinske odgovornosti, kateri sta temeljnega

pomena za uveljavljane demokratičnosti.

Močno poudari dejstvo, da je ţivljenje niz izbir in posledic, ter da nihče ne more uiti

odgovornosti za svoje odločitve. Nedvoumno tudi pokaţe nezrelost pričakovanja ljudi, da

jih bodo drugi reševali pred posledicami njihovih dejanj (npr. pričakovanje, da bo učitelj

poskrbel za kaznovanje). Vaja zato obravnava nekatere teţavne vidike čustvene

inteligence.

V primeru, da vaja uspe, se zmanjša pritisk na učitelja, saj ni več potrebe, da bi sam

upravljal razred.

Izvedba

1. Na tablo zapišemo beseda sabotaţa. Učence vprašamo kaj pomeni. V primeru, da

je potrebno, jim priskrbimo slovarje in se skozi pogovor prepričamo ali so vsi

razumeli , kaj pomeni subtilno uničiti, spodkopavati, pokvariti,…

2. Učenci v dvojicah naj navedejo vse načine, kako posamezniki v skupini sabotirajo

(ali kako bi lahko sabotirali) učenje. Opomnimo jih, naj ne imenujejo

posameznikov, ampak le njihovo vedenje.

3. Učenci počakajo, da dobijo besedo in nato naštete vzorce učitelj zapisuje na tablo.

4. Učitelj pove kako teţko je nadzorovati vse te vzorce vedenja. V nekaterih

primerih ne moremo najti krivca, včasih se našteti vzorci dogajajo za učiteljevim

hrbtom –pod mizo, zunaj učilnice .. Zato se morajo učenci odločiti, ali ţelijo

nadaljevati takšno vedenje in s tem kvariti tuje in lastno učenje ali pa se bodo

nehali tako vesti in si tako zagotovili uspeh pri učenju in preizkusih. Odgovornost

je njihova. Razpravljamo naprej v razredu, lahko tudi o posledicah te odločitve in

jim optimistično sporočimo, da bi to lahko uspelo vsem in da si tudi sami

skrivoma ţelijo prav to. V primeru, da zvalijo odgovornost na učitelja se jim

moramo zoperstaviti.

5. Učence vprašamo katero vedenje s seznama se jim zdi škodljivo. Skupaj z učenci

učitelj izbere dve ali tri in spodbuja učence naj se najprej lotih teh dveh. Učitelj

predlaga, da se vsi dogovorijo, da se nehajo tako vesti.

6. V primeru, da se učenci zmorejo drţati dogovora, zapišemo nova »pričakovanja«

(tako se izognemo besedi »pravila«) in jih postavimo na vidno mesto v razredu.

Izognite se kaznovanju, četudi učenci morda niso za to. Namesto tega, naj učitelj

vpelje zamisel, da imajo učitelji in učenci skupno odgovornost, da se med seboj

opominjajo in si postavljajo izzive.

7. V primeru, da učitelj ne pride do dogovora zlahka, naj predlaga poskusno

obdobje, ob katerem bo ob koncu preveril kaj je dosegel.

VIR: P. Ginnis, UČITELJ – SAM SVOJ MOJSTER: založba Rokus, 2004

NAUČIMO SE POSLUŠATI

Potek:

Ta dejavnost se izvaja v štirih krogih. Učenci naj sedijo v dvojicah, obrnjeni drug proti

drugemu. Učence v dvojicah zaprosite, da se sami odločijo, kdo bo A in kdo B.

Prvi krog

A-ji in B-ji naj dve minuti istočasno nenehno govorijo, brez obotavljanja, ponavljanja ali

spreminjanja teme. Razred prosite, da predlaga temo pogovora ali pa jo predlagajte vi

(npr. priljubljena TV-oddaja, glasba, kraji, počitnice, hrana, obleke, športi ...). Medtem ko

partnerja neprekinjeno govorita, morata tudi poslušati, kaj govori drugi.

Poročanje: Kako dobro sta razumela drug drugega? Kako sta se počutila? Kako uspešna

sta bila pri istočasnem poslušanju in govorjenju? Kako pogosto se to dogaja v resničnem

ţivljenju? Kdaj lahko vidite, da ljudje govorijo drug čez drugega, namesto da bi drug

drugega poslušali?

Drugi krog

A-ji naj dve minuti govorijo o novi temi (npr. o druţini in prijateljih ali kaj bi naredili z

milijonom evri), medtem ko B-ji okamenijo, se ne premikajo ali se kakorkoli odzivajo,

niti z očmi. Preden začnejo, naj se "kipi" udobno namestijo in gledajo mimo

partnerjevega obraza v točko na drugi strani sobe.

Poročanje: Pogovorite se o občutkih, ki vas preplavijo, ko se sploh ne menijo za vas in

kako to vpliva na vas (npr. ali si ţelite utihniti, udariti kip ...), ter o priloţnostih, ko se to

zgodi v vsakdanjem ţivljenju.

Tretji krog

B-ji so zdaj na vrsti, da dve minuti govorijo (npr. o ljudeh, krajih, dogodkih, stvareh, ki

so zanje pomembne ali o najlepših spominih), medtem ko A-ji z bolj ali manj opaznimi

namigi pokaţejo, da niso resnično pozorni (npr. gledajo na uro, zehajo, strmijo v daljavo,

gledajo mimo govorca).

Druga moţnost je, da prosite A-je, naj poskusijo preusmeriti pozornost nase in

prevzamejo pogovor s pripombami, kot so: "Ja, seveda, natančno to se je zgodilo tudi

meni... Da, vem, to me spominja na..."

Poročanje: Osredotočite se na občutke, ki vas prevzamejo, ko vas ne slišijo zares. Kako

lahko to ugotovite? Kaj ste naredili v zvezi s tem? Kdaj se dogaja, v šoli in zunaj nje, da

so ljudje vljudni, a ne zares pozorni?

Premor

Na osnovi prvih treh krogov slabega poslušanja prosite razred, da naštejejo značilnosti

dobrega poslušanja. Kakšni so dobri poslušalci? Na primer:

ohranjajo stik z očmi,

nebesedno se ustrezno odzivajo z uporabo kimanja, mrščenja, smehljanja,

vprašujočih pogledov (tehnično je to znano kot zrcaljenje),

uporabljajo mrmranje, medmete in druge besede za izraţanje svoje nenehne

pozornosti,

v premorih povzamejo in dajo povratno informacijo o povedanem (to je

preizkusni kamen poslušanja).

Pri dejavnem poslušanju ne postavljamo vprašanj, če ne potrebujemo pojasnila.

Četrti krog

Dvojice vadijo dejavno poslušanje visoke kakovosti na razmeroma resne in osebne teme

(npr. kaj bi radi počeli v ţivljenju, kaj jih skrbi, kaj menijo o izobrazbi, duhovih, politiki,

priseljencih, ţivljenju po smrti ...). Pomembno je, da tako A-ji kot B-ji dobijo priloţnost,

da govorijo in poslušajo, in imajo dovolj časa, da to dobro opravijo.

Vsak ima na razpolago sedem do devet minut.

Preden se partnerja zamenjata, poslušalec vselej povzame, kar je govorec povedal.

Zapisovanje med pogovorom ni dovoljeno. To bo učencem res pokazalo, kolikšna stopnja

koncentracije je potrebna za temeljito poslušanje in ponotranjenje tega, kar ljudje povedo.

V zadnjem krogu učenci izkusijo dobro počutje, občutek lastne vrednosti, povečanje

samozavesti, ker jim poslušalec posveča izključno in popolno pozornost.

Poročanje: Povprašajte o uspehih in teţavah. Kakšni so bili občutki? Kdaj in koga je

pomembno temeljito poslušati – prijatelje, druţino, sošolce? Nazadnje zaprosite učence,

naj premislijo o tem, da bi pozorno poslušanje vključili v vsako učno uro. Zaprosite jih,

naj si zadajo cilj, da to postane "pravilo".

Pripomočki:

učilnica,

stoli.

Uporaba / cilji:

To vajo lahko uporabimo, če ţelimo ustvariti ali obnoviti osnovna pravila v

razredu (glavni namen te vaje).

Vajo lahko uporabimo tudi kot iztočnico za razpravo ali ponavljanje katerekoli

snovi (teme za pogovor poiščemo v učnem načrtu).

Ta vaja je bistvena za postavljanje temeljev vzgojiteljskega dela, uveljavljanje

demokratičnih vrednot in za skupinsko naravnano in interaktivno učenje pri

kateremkoli predmetu.

S to vajo poučujemo poslušanje kot del strategije za razreševanje sporov. Večino

spornih vprašanj lahko razrešimo, če učenci najprej prisluhnejo drug drugemu in

pozneje (sogovornikom) podajo povratno informacijo o povedanem.

Vajo lahko izvajamo na višji zahtevnostni stopnji tudi v tujem jeziku.

Zakaj je ta igra primerna?

Poslušanje ima takojšen in pozitiven vpliv na samozavest. Na splošno ljudje, ki

jih resnično poslušamo, pravijo, da se počutijo cenjene in spoštovane.

Samozavesti ne moremo povečati z narejenim nasmehom in podobnim, ampak

tako, da drugi resnično občutijo, da so dovolj pomembni, da jih poslušamo.

Poslušanje je osnova za kakovostno razpravo, pogajanja, razreševanje konfliktov,

vzajemno ocenjevanje, postopek odločanja in vzgajanja.

Poslušanje je torej tista značilnost ţivljenja v razredu, ki je najbolj potrebna za

resnično delovanje interaktivnih metod. Veliko učiteljev bi z veseljem preizkusilo

bolj postulovske tehnike, a šele takrat, ko se vzpostavi samodisciplina (s pomočjo

trdnih osnovnih pravil, zasnovanih na poslušanju). Podobno bo večina učencev

ţelela občutiti, da jo trdna osnovna pravila ščitijo, preden bodo sodelovali v

"tveganih" učnih dejavnostih.

Poslušanje je ţivljenjska veščina, ki je bistvena za vse osebne, poklicne odnose in

odnose v širši skupnosti. Če poleg uspeha pri preizkusih znanja cenite tudi drugo

vrsto doseţkov, poučujte poslušanje in bodite za zgled.

Vir: Ginnis, Paul (2004): Učitelj – sam svoj mojster: Ljubljana: Rokus. S. 185-187.

Socialne spretnosti na ravni širše druţbe

KAJ VIDIŠ?

Namen:

Med to ustvarjalno preizkušnjo bodo učenci spoznavali, da so razlike v zaznavanju in v

razlagah plod posameznikove edinstvenosti. Čeprav imamo različne zaznave, to ne

pomeni, da ima nekdo zagotovo »prav« in se drugi »moti«.

Pripomočki:

Za vsakega učenca kopija delovnega lista Kaj vidiš? In likovni pripomočki.

Navodila:

Učencem razdelimo delovne liste. Povemo jim, da naj opazujejo črte in si v svoji

domišljiji ustvarijo predstavo o tem, kaj je na risbi.

Razdelimo likovne pripomočke. Sedaj naj učenci prikličejo v spomin domišljijsko sliko

in dopolnijo risbo na delovnem listu tako, da bo prikazovala to, kar so si bili zamislili.

Vzpodbujamo samostojno delo, zato naj se učenci med risanjem ne pogovarjajo. Ob tem

jim zagotovimo, da pogovor ni potreben, ker pri tej nalogi ni pravilnih in napačnih

načinov dopolnjevanja risb – torej naj se raje predajo svoji ustvarjalnosti.

Ko so učenci z vajo pri koncu, se sprehodimo po razredu in jih vzpodbujamo, naj drug

drugemu pokaţejo risbe in opišejo, kako so dojeli likovno predlogo, ter prikaţejo, kako

so svojo zaznavo izrazili v izdelku. Potrudimo se vzbuditi nadaljnjo razpravo s

poudarkom na medosebnih razlikah v zaznavah in razlagah.

Vprašanja za razpravo:

1. So bile naše risbe »pravilne« in »napačne«?

2. Če smo že črte na risbi videli različno, koliko stvari v življenju bi lahko videli

različno?

3. Katere so stvari, ki jih vidimo in razlagamo različno in so predmet sporov in

problemov?

4. Zakaj je pomembno razumeti, da imajo ljudje pravico do različnih videnj, mnenj

in razlag?

5. Kaj se lahko pripeti, če ljudje verjamejo, da so njihove zaznave pravilne in

zaznave drugih napačne?

NA BARKI

Cilj

Vţivljanje v določene situacije, spoštovanje mnenj

Čas

15-20 min

Pripomočki

Listi, svinčniki.

Aktivnosti

Udeleţenci se dajo v skupinice po dva. Damo jim navodilo, da gredo za en mesec na

jadranje ter naj se s sopotnikom poskušajo dogovoriti, kaj bodo jedli za kosilo, ob kateri

uri bodo zjutraj vstajali ter za koliko dni vnaprej ţelijo vedeti, kam potujejo. Ko se

dogovorita, se po dve skupini zdruţita in poskušajo se dogovoriti isto. Skupine se nato

zdruţujejo toliko časa, dokler ne nastane ena sama velika skupina. Na koncu jih

vprašamo, na kakšen način so se dogovarjali, ali so se res vsi strinjali, se je bilo teţko

dogovarjati, so prevladovala mnenja posameznikov, …

Opomba

Bolj kot se skupine večajo, teţje se dogovarjajo. Igro lahko uporabljamo tudi pri

posameznih temah, pri čemer vprašanja o katerih se morajo dogovoriti prilagodimo glede

na temo.

SEDEŢ NA MOJI DESNI JE PRAZEN

Potek in cilj:

Sedijo v krogu. En stol je prazen. Tisti, ki ima na svoji desni prazen stol, reče:”Sedeţ na

moji desni strani je prazen, hočem da na njem sedi...” (Pokliče nekoga iz skupine).

Člani skupine se prepoznajo po začetnih medsebojnih simpatijah. Delno se pokaţe ţe tudi

njihova socialna vloga v skupini.

DOMINE (5-10 min, 10-25 udeleţencev)

Potek in cilj:

Igra je primerna za spoznavanje. Vodja pove svoje ime in kaj ima rad (npr. Jaz sem Tanja

in rada smučam.). Tisti, ki ima rad isto stvar, prvega hitro prime za roko. Nato le-ta pove

svoje ime in nekaj drugega, kar ima rad, in tako se igra nadaljuje, dokler se vsi ne drţijo

za roke.

Cilj igre je spoznavanje drug drugega in iskanje podobnosti ter istih interesov med

neznanci. Pri takšnih igrah se udeleţenci naučijo laţje spoznavati nove ljudi, tkati

poznanstva in se aktivno vključevati v širšo druţbo.

KROG ZAUPANJA? Cilj: Tu lahko učenci ugotovijo, da je zaupanje telesni proces. Vadijo lahko, kako fizično

dojeti zaupanje oz. kako biti vreden zaupanja.

Čas: 15 minut

Aktivnost: Učenci se razdelijo v skupine po šest do osem. Vsakokrat se po en učenec iz

skupine postavi na sredino z zaprtimi očmi in tesno stisnjenimi stopali. Potem se naredi

čisto trdega z zravnanimi nogami. Drugi učenci skrbno pazijo, da so vsi enako oddaljeni

od učenca v sredini in sicer toliko, da se ga lahko dotaknejo z rahlo upognjenimi rokami.

Nato se učenec v sredini rahlo nagne in začne padati, drugi učenci v krogu ga ujamejo in

previdno pomikajo sem ter tja. Učenec na sredini pri tem ugotovi, koliko zaupanja ima do

drugih učencev, ali je prepričan, da ga bodo drugi ujeli, ali pa ga je malo strah in se ţeli

sam zavarovati pred padcem. Pomembno je, da drugi učenci v krogu previdno in

enakomerno premikajo učenca v sredini, tako da le-ta dobi zaupanje, da je v dobrih

rokah. Po pribliţno eni minuti prekinite, v sredino pa naj stopi drug učenec. Igra je še

posebej prijetna, poleti na kakšnem travniku.

Pogovor po izvedeni aktivnosti:

Mi je bila ta igra všeč?

Kaj mi je bilo ljubše: stati v krogu in ujeti sošolca na sredini ali stati na sredini in

pasti?

Se je moje zaupanje do sošolcev v krogu med eksperimentom povečevalo?

Kdaj je bilo moje zaupanje manjše?

Če bi v tej skupini še enkrat lahko izbral krog sošolcev, ki naj bi me ujeli, katere

sošolce bi izbral?

Kaj bi še rad povedal?

VOZI ME VLAK V DALJAVO

Potek in cilj:

Izmed vseh učencev izberemo število kandidatov za število vlog ki jih imamo. Vloge so

naslednje:

Brezdomec

Mlado dekle na invalidskem vozičku

Lezbijka

Policist

Študentka sociologije

Romska pomočnica, ki dela v osnovni šoli

Duhovnik

Bivši zapornik

Umetnik okuţen z virusom HIV

83 letni gospod, ki je slep

Nezaposlena mati samohranilka

Mlad begunec iz Bosne

Vse učence z vlogami napisanimi na list postavimo na eno stran, na drugo stran pa

namišljene »potnike«, ki se peljejo z vlakom. Vse učence potnike vprašamo, s kom bi si

ţeleli deliti kupe. Zaradi stereotipov bodo rezultati kar podobni, a jim kasneje pojasnimo,

da npr.:

UČENEC: »Z bivšim zapornikom se ţe ne bi peljal!«

ODG.: Kaj pa če je bil po krivem obsojen?

UČENEC: »Jaz pa se ne bi peljal z romsko pomočnico, ker mi je mama rekla, da romi

kradejo!«

ODG.: Pa ste ţe videli koga izmed romov krasti?

AGENCIJA ZA SPOPRIJATELJEVANJE

Potek in cilj.

Kdo je lahko moj prijatelj? Agencija za spoprijateljevanje:

Učenci si zamislijo, da obstaja agencija, na kateri izpolniš vlogo, kakšnega prijatelja ţeliš

imeti, agencija pa ti potem zagotovi. Vloga je v prilogi. Bistvo oziroma cilj je , da v

debati (potem, ko izpolnijo vlogo) skupaj spoznajo, da pri prijatelju ni pomemben videz,

barva polti, veroizpoved ali kultura ( ali pa morda je ) kaj je, pije…

Pomembna je osebnost, skupni interesi…

Skupaj spoznajo značilnosti dobrega oziroma idealnega prijatelja.

Priloga 2:

Agencija za spoprijateljevanje

VLOGA ZA PRIJATELJA

ZUNANJI VIDEZ HOBIJI, INTERESI

KAJ RAD JE, PIJE; KATERE FILME

GLEDA; KATERO GLASBO

POSLUŠA ipd.

KAKŠEN/-A JE KOT OSEBA

DRUŢBENI STATUS DRUGE ZAHTEVE ali POGOJI

DRAŢBA VREDNOT

Vsak udeleţenec napiše 5 vrednot, za katere meni, da jih druţba ceni.

Nato se zdruţita po dva udeleţenca in skupaj pogledata napisane vrednote in izbereta 5

vrednot, za katere doseţeta konsenz, da so v druţbi najbolj cenjene.

Pari se zdruţijo v četvorke in ponovno najdejo 5 skupnih vrednot.

Nazadnje udeleţenci tvorijo skupino osmih in spet se dogovorijo za skupnih 5 vrednot.

Zdruţevanje v večje skupine prilagodimo številu članov celotne skupine. Predpostavimo,

da je vseh udeleţencev dejavnosti 24, tako smo dobili 3 skupine po osem članov.

Skupine predstavijo svojih pet vrednot, za katere menijo, da so v druţbi najbolj cenjene.

Zapišemo jih na tablo. Vrednote zapišemo samo enkrat, tudi če se ponovijo.

Skupine dobijo določno vsoto denarja za draţbo (lahko kot fiktivni kredit ali naredimo

bankovce posebno za dejavnost). Vse skupine enako vsoto denarja.

Sledi draţba predlaganih vrednot.

Voditelj vodi draţbo in postavi izklicno ceno. Skupine se potegujejo za vrednote, ki bi jih

radi imeli oziroma za vrednote, katere sami cenijo. Skupina, ki ponudi največjo vrednost

denarja za licitirano vrednoto postane njena lastnica. Skupina ima na voljo le začetno

vsoto denarja in ga mora smiselno in strateško razporediti za vse vrednote, ki jih

namerava kupiti.

Cene po katerih so bile kupljene vrednote nam dajo številske rezultate koliko cenimo

določeno vrednoto. Glede na doseţeno ceno jih lahko razvrstimo od najbolj cenjene do

najmanj cenjene.

Sledi razgovor, kjer si lahko pomagamo z naslednjimi vprašanji:

Ste zadovoljni z rezultatov oziroma vrednostjo vrednot?

Ali izraţa rezultat realno stanje druţbe?

Ste imeli teţave pri usklajevanju petih skupnih vrednot v paru, četvorki, skupini osmih?

Zakaj imamo različne vrednote?

Kako bi omenjene vrednote razvrstili glede na Muskovo hierarhijo vrednot?

NA KOGA MISLIM

Potek:

Eden od igralcev na listek napiše ime enega od članov skupine in listek zgane, tako da ga

ostali člani skupine ne vidijo. Ostali poskušajo ugotoviti, čigavo ime je napisal, pomagajo

si s tem, da ga sprašujejo po osebnostnih značilnostih napisane osebe. Igralec lahko

odgovarja le z da ali ne. Tisti, ki ugane, ko je napisan na listku, nadaljuje z igro tako, da

na listek napiše novo ime. Igra se konča, ko pridejo na vrsto vsi člani skupine.

Uporaba:

Najbolje je, da učenci postavljajo vprašanja v krogu. Ugibanje in kreativnost ugibanja je

odvisna od starosti otrok v skupini. Vodja sodeluje v igri in njegov način spraševanja

usmerja še na drugačna vprašanja, kot jih postavljajo otroci.

Vodja vzpodbuja otroke, da ne ugibajo na slepo, ampak povedo ime šele, ko so resnično

prepričani, da je pravo.

Igra je primerna, ko je potrebno otroke zaposliti, da se ne dolgočasijo.

Cilj:

učinkovito postavljanje vprašanj, ...

VAJA SOOČENJA

(1-1,5 ure, 10-25 udeleţencev), sluţi za iskanje podobnosti in razlik, spoznavanju in

vpeljevanju v delo

Člane skupine se izzove s provokativno izjavo, idejo, sugestijo. Vsak se more v nekaj

sekundah odločiti, če se s to izjavo strinja ali ne in se postaviti pod znak DA ali NE. Sledi

soočenje. Udeleţenci imajo na voljo dve minuti, da pri sebi zavzamejo stališče oz. da

razmislijo in se postavijo na določeno stran. Nato imajo na voljo šest minut, da

argumentirajo svoje stališče in skušajo prepričati tiste na “drugi strani”. Če koga

argumenti prepričajo, lahko kadarkoli zamenja stran. Nato pa imajo na voljo še eno

minuto, da se dokončno odločijo in izberejo stran.

Moţnosti za soočenje: ni naključje, da imajo nekateri udeleţenci več denarja kot drugi,

človek drugačne barve koţe in kulture oblačenja je v evropskem mestu sumljiv, deklice v

nerazvitih drţavah ne potrebujejo izobrazbe, znati morajo le skrbeti za dom…

Opozorilo: ta vaja lahko zbudi močne občutke, zato ravnajte pazljivo

.

PRI NAS PA DELAMO TAKO

Potek igre:

Oblikujemo 3 skupine (ali več, odvisno od števila udeleţencev). Skupine ločimo in vsaki

damo posebna navodila. Vsaka skupina je pripadnica določene kulture, ki ima zelo

specifične vzorce komuniciranja.

Skupina 1: člani te skupine se pri komuniciranju postavijo blizu drug drugega (na razdalji

20 cm)

Skupina 2: člani te skupine pri komuniciranju z drugimi ves čas gledajo v tla.

Skupina 3: člani te skupine pri komuniciranju z drugimi ves čas sogovornika trepljajo po

rami.

Nato člane skupin med seboj pomešamo v istem prostoru in se morajo med sabo

pogovarjati o vremenu.

Cilji:

- prepoznavanje pomena medkulturnih razlik

- zavedanje pomena neverbalne komunikacije

- razvijanje strpnosti v komunikaciji z drugimi

Evalvacija:

- kako ste se počutili, ko ste komunicirali s člani iz drugih skupin?

- vam je bilo nenavadno, ker so se člani drugih skupin vedli drugače od vas?

ZA DOBER DAN (5 – 10 MIN , 15 – 30 UDELEŢENCEV)

Potek in cilj: Vsak otrok samostojno hodi po prostoru in opazuje, s kom se bo srečal. Ko

sreča prijatelja, ga pogleda v oči in ga lepo pozdravi, mu zaţeli lep dan ali pove lepo

misel. Pozdravi ali izreče lepo misel največ dvema prijateljema. Potem se usede na svoje

mesto. Tako naredijo vsi otroci. Zadnji lahko zaţeli tudi sedečemu sošolcu.

S to igro učimo učence spoštovanja drugih, lepega vedenja, retoričnih spretnosti,

izraţanja misli itn.....

Vprašanja ki jih lahko postavimo po končani igri:

Mislite da je ta igra dobra ? Kaj smo se naučili ?

Koliko novih misli smo danes slišali ? Kdo je slišal novo misel ?

Smo si s tem polepšali dan ?

BINGO (5 – 10 MIN , 15 – 30 UDELEŢENCEV)

Potek in cilj: Vsak učenec hitro prostoročno nariše mreţo za bingo z devetimi kvadrati. Učitelj na tablo

napiše 12 ključnih izrazov s odročja, ki se je nedavno obravnavalo pri pouku.Vsak

učenec v svojih 9 kvadratov napiše 9 besed s seznama v oljubnem vrstnem redu. Če so

pametni si bodo izrali tiste, ki si jih bodo laţje zapomnili. V poljubnem vrstnem redu se

prebere razlaga izrazov s seznama. Vsak učenec v svoji mreţi prečrta posamezno bedeso,

ko učitelj prebere ustrezno definicijo. Ko prečrta 3 besede v vrsti (vodoravno, navpično

ali diagonalno), jih mora sa razloţiti. Igra se nadaljuje toliko časa, da prvi učenec prečrta

vse besede, ki jih mora spet razloţiti. Razred potdi ali zavrne njegovo razlago.

Uporabimo za:

- utrjevanje predelane snovi,

- za ugotavljanje predznanja o temi, ki jo nameravamo obdelati,

- kot nov način preverjanja znanja,

- odličen zaključek ure.

Učencem sporoča, da je učenje lahko zabavno. Ob enem je Bingo tehnika, ki jo lahko

uporabijo tudi doma.

REŠEVANJE KONFLIKTNE SITUACIJE PREKO IGRE VLOG: (5 – 10 MIN , 15

– 30 UDELEŢENCEV)

Potek in cilj:

Člani skupine skušajo odigrati posamezne konfliktne situacije. Npr.:

- Stranka v restavraciji se pritoţi zaradi hrane.

- Učenec v razredu se pritoţi zaradi ocene.

- Učitelj se pritoţi zaradi vedenja učencev.

- Učenec se pritoţi razredniku zaradi nesramnega odnosa sošolca do njega.

- Šofer v avtobusu ugotovi, da je mesečna vozovnica učencu ţe potekla.

- Stranka se pritoţi svojemu frizerju, da je bilo striţenje slabo opravljeno.

Učenci se učijo vedenja oz. reakcij v konfliktni situaciji. Po različnih reakcijah

v konfliktnih situacijah se je koristno o njih pogovoriti in si zapomniti

pozitivne in negativne izkušnje, ki jih marsikdaj lahko koristno uporabimo v

vsakdanjem ţivljenju.

VODENJE SLEPCA

Cilj: Poudarek je na neverbalni komunikaciji in zaupanju.

Potek: Udeleţenci se razdelijo v pare. Prvi v paru ima zaprte oči, drugi ga vodi

po prostoru. Po dveh minutah zamenjata vlogi. Po končani igri se posedejo v

krog in se pogovorijo o tem, kako so se počutili kot slepci in kako kot vodje.

Opomba: V skupinah, kjer se člani med sabo dobro poznajo, se v to igro lahko

vţivijo in se običajno dobro počutijo. Izkušnje kaţejo, da vodenje zelo dobro

poteka med člani, ki so med seboj prijatelji ali so si sicer blizu. Za dober potek

je nujna tišina.

VODENJE ČLOVEKA S TELESNO IN GOVORNO MOTNJO (15 – 25

MIN , 15 – 20 UDELEŢENCEV)

Cilj:

Vţivljanje v čustva človeka z motnjo.

Potek:

Prostovoljcu na skrivaj povemo, da ima motnjo – ne more govoriti in ne more

npr. zavijati v desno. Preostalim učencem naročimo, da naj ga z navodili

vodijo z neke točke v učilnici do neke druge točke. Ti učenci ne vedo za

motnjo (da se ne more pogovarjati in zavijati v desno). Potem začnejo z

navodili. Najprej se jim običajno naloga zdi smešno lahka, potem pa se izkaţe,

da ni čisto tako. Ampak večinoma se igra uspešno zaključi.

Vprašanja za diskusijo:

- Vprašamo učence, kako so se počutili, ko so govorili v prazno, brez

odziva...Ali so mislili, da jih vodeni učenec nače ubogati? Kakšna čustv so

doţivljali? Ali so razumeli učenca? Ali so se skušali postaviti v njegovo koţo?

- Učenca z motnjo vprašamo, kako se je počutil, ko ni mogel slediti navodilom.

Ali ga je mučilo, da ne more spregovoriti? Kakšna čustva je doţivljal?

- Tudi ljudje z motnjami ne morejo početi vsega, kar počnejo zdravi ljudje.

Pogosto o tem tudi ne morejo spregovoriti. Zakaj ne?

- Ali jih razumemo oziroma vsaj skušamo razumeti? Se skušamo vţiveti v

njihov poloţaj?

- Jim skušamo pomagati, če imamo priliko? Kako na primer?

VIRI:

- H. McGarth, S. Francey. Prijazni učenci prijazni razredi, učenje socialnih

veščin in samozaupanja v razredu. Drţavna zaloţba Slovenije, Ljubljana,

1996. Strani: 105, 108.

- D. Vtič Višnar. Iskalci biserov, priročnik za razredne ure. Društvo za boljši

svet, Maribor, 2004. Strani: 138-139.

PALCEMETER

Predstavlja neposredno in takojšnjo povratno informacijo, s pomočjo katere

lahko prikrojimo pouk. Udeleţencem daje občutek resničnega sodelovanja kjer

vsi sodelujejo in nihče se ne more skriti. Spodbuja deljenje odgovornosti in

model demokracije. Priloţnost je tudi za srameţljive udeleţence in manj

spretne govorce, ki se ne oglašajo.

Cilji ( kaj ţelimo doseči):

mišljenje ****

čustvena inteligenca **

samostojnost ***

veččutnost *

zabava **

jasno izraţanje **

Posebnosti (kaj vsebuje dejavnost):

samostojnost *****

poslušanje ***

opazovanje *

izbira ****

Uporaba je primerna za preverjanje razumevanja (posameznih pojmov in

predelane snovi), za preverjanje znanja (trditev ki so lahko resnične ali

neresnične) , za ugotavljanje občutkov (kakšna je koncentracija, kolikšna je

zanimanje za snov) in za ugotavljanje mnenja (koliko se podpira zamisel, da bi

skupina...).

Kako?

1. Pokaţemo kako se uporablja „palcemeter“: iztegnjena roka, stisnjena

pest in dvignjen palec.

2. Pokaţemo kako s palcemetrom vsak posameznik odgovori na

kakršnokoli vprašanja;

- če je palec obrnjen navzdol, je odgovor strogo negativen,

- če štrli navpično navzgor, skrajno pozitiven,

- moţni so še vsi poloţaji med tema dvema skrajnostima.

3. Kadar ţelimo preveriti razumevanje, ugotoviti mnenje in občutke vseh

udeleţencev jih prosimo naj uporabijo palec.

PRETVARJANJE

Dejavnost kjer lahko učenci gradivo pretvarjajo v druge oblike, le če razumejo.

S to tehniko zagotovimo globlje razumevanje in učinkoviteje učenje.

Morebitne teţave pri pretvarjanju pomagajo učitelju ugotoviti, česa učenci niso

razumeli, čemu morajo posvetiti več pozornosti in ali je bila razlaga morda

pomanjkljiva. Učencem pomaga razviti osnovne spretnosti, potrebne za

samostojno učenje in utrjevanje. Ta tehnika jim pokaţe, da so lahko v šoli

uspešni, če se stvari lotijo na pravi način ne glede na to kakšen je njihov učni

stil ali katera inteligenca je pri njih najbolj razvita.

Cilji (kaj ţelimo doseči):

mišljenje *****

čustvena inteligenca *

samostojnost ****

veččutnost *

zabava *

jasna izraţanja ****

Posebnosti (kaj vsebuje dejavnost):

samostojno delo *****

poslušanje *

branje ****

pisanje ***

opazovanje *

izbira *

Uporaba je neomejena. Pri pouku tujega jezika (zgodbo v ciljnem jeziku

pretvorimo v zgodbo iz sličic in obratno), pri matematiki (določen postopek ali

pravilo ubesedimo), pri poslovnih temah (opis dela pretvorimo v zgodbo s

sličicami), pri naravoslovnih predmetih (postopke in reakcije ponazorimo s

preprostimi modeli)...

Kako?

1. Učenci naj gradivo, ki je predstavljeno v eni obliki pretvorijo v drugo.

2. Nekaj primerov:

- besedilo pretvorijo v miselni vzorec,

- besedilo pretvorijo v zgodbico s sličicami,

- besedilo pretvorijo v diagram,

- besedilo pretvorijo v razpredelnico,

- besedilo razčlenijo in povzamejo po posameznih točkah.

SKUPNA IDENTITETA (10 – 15 MIN , 20 – 30 UDELEŢENCEV)

Cilji (kaj ţelimo doseči) – otroci:

- razmišljajo in razvijajo čustveno inteligenco;

- razvijajo osebno odgovornost ter odgovornost do drugih;

- delajo samostojno;

- se povezujejo z drugimi;

- se učijo lastnega izraţanja in komunikacijskih spretnosti;

- se učijo pomagati drugim (šibkejšim);

- se učijo delati v skupini (timsko delo);

Potek: Oblikujemo mešane skupine, po npr. šest učencev. Te skrbno izberemo,

tako da predstavljajo različne stopnje znanja pri predmetu v določenem

časovnem obdobju. Člani vsake skupine morajo sedeti tako, da se vsi dobro

vidijo in slišijo med seboj. Nadaljujemo z delom kot običajno, le da morajo

učenci v drugih skupinah poskrbeti, da vsak posameznik popolnoma razume

razlago ali gradivo, s katerim delajo. Odgovornost za opravljeno delo si

razdelijo med seboj. Če ima kdo teţave z navodili ali posameznimi pojmi,

mora vprašati druge. Tisti, ki razumejo, morajo preveriti, ali razumejo tudi

ostali in če ne, ponudijo pomoč. Če se vsem »zatakne«, prosijo za pomoč

učitelja. Učitelj lahko kadarkoli pokliče kogarkoli in preveri razumevanje

obdelane snovi. Če so odgovori napačni ali nepopolni, skupina ni izpolnila

svoje naloge. To ne pomeni, da morajo vsi otroci v skupini delati z istim

ritmom ali istim gradivom. Hitrejši lahko napredujejo hitreje. Skupine naj ne

bodo premajhne, tako da se šibkejši otroci ne bodo vedno obračali na istega

sošolca za pomoč.

Naloga je primerna predvsem zato, ker se otroci laţje učijo drug od drugega

kot od učitelja, ker razumejo teţave vrstnikov in uporabljajo jezik, ki jim je

skupen.

VSI ENAKI VSI RAZLIČNI

Pripomočki: eno ali več rjavih jajc in eno ali več belih jajc, skleda.

Potek: Po razpravljanju z otroki o podobnostih med ljudmi (vsi imajo oči, vsi

imajo lase) ter raznolikosti (modre/rjave oči, dolge/kratke lase) jim pokaţem

rjavo in belo jajce. Pogovarjam se še o podobnosti in raznolikosti obeh jajc

(obe sta ovalni, a različnih barv). Nato ubijem obe jajci v skledo in odstranim

lupine. Od otrok ţelim izvedeti, kateri rumenjak spada h kateri lupini (rjavi ali

beli).Lahko nadaljujemo s hitro pogovorno strategijo. Otroci se naj usedejo v

krogu, jaz postavim prvo vprašanje, odgovarja pa otrok na moji desni, nato ta

otrok postavi vprašanje in odgovarja naslednji itd.

Moja najljubša pesem je ….. katera je tvoja?

Moja najljubša hrana je ….. katera je tvoja?

Moj najljubši šport je ….. kateri je tvoj?

Moja najljubša TV oddaja je….. katera je tvoja?

Moja najljubša pravljica je…. Katera je tvoja?

Ista vprašanja se lahko večkrat ponovijo, tako da lahko otroci vidijo

podrobnosti in razlike med njimi.

Cilji: Prepoznavanje podobnosti in razlike med ljudmi ter razumeti različnost

kot kvaliteto med posamezniki.

VERIŢNA ZGODBA Cilj: Opazovanje vzrokov, zaradi katerih se lahko neka informacija popači.

Potek:Skupina se zbere v krogu. Tri do pet članov skupine zapusti prostor.

Nekdo od tistih, ki so ostali v prostoru, pove ali prebere kratko zgodbo. Nato

pokliče prvega od članov, ki je zunaj. Temu nekdo od tistih v prostoru

interpretira zgodbo, ki si jo je zapomnil. On jo pove naslednjemu, ki vstopi. To

teče toliko časa, dokler ne pridejo vsi člani nazaj v skupino. Končno verzijo

zgodbe nato primerjajo z originalom.

Končna verzija zgodbe je navadno popačena. Skupina naj se skuša pogovoriti

o vzrokih.

NAUČIMO SE POSLUŠATI

Če ţelimo ustvariti ali obnoviti osnovna pravila v razredu, kar je glavni namen

vaje. Uporabimo jo lahko kot iztočnico za razpravo ali za ponavljanje

katerekoli snovi.

Poslušanje ima takojšen in pozitiven vpliv na samozavest. Na splošno ljudje, ki

jih resnično poslušamo, pravijo, da se počutijo cenjene in spoštovane.

Samozavesti ne moremo povečati z narejenim smehom in podobnim, ampak

tako, da drugi resnično občutijo, da so dovolj pomembni, da jih poslušamo.

Poslušanje je osnova za kakovostno razpravo, pogajanja, razreševanje

konfliktov, vzajemno ocenjevanje, postopek odločanja in vzgajanja. Poslušanje

je torej tista značilnost ţivljenja v razredu, ki je najbolj potrebna za resnično

delovanje interaktivnih metod. Veliko učiteljev bi z veseljem preizkusilo bolj

pustolovske tehnike, a šele takrat, ko se vzpostavi disciplina (s pomočjo trdnih

osnovnih pravi, zasnovanih na poslušanju). Podobno bo večina učencev ţelela

občutiti, da jo trdna osnovna pravila ščitijo, preden bodo sodelovali v

»tveganih« učnih dejavnostih. Poslušanje je ţivljenjska veščina, ki je bistvena

za vse osebne, poklicne odnose in odnose v širši skupnosti.

IZVEDBA

Igro izvajamo v štirih krogih. Učenci naj sedijo v dvojicah, obrnjeni drug proti

drugemu. Eden je A in drugi je B.

PRVI KROG

Učenca (A in B) naj dve minuti govorita nenehno, istočasno, brez obotavljanja,

ponavljanja ali spreminjanja teme. Prosimo razred, da predlaga temo

(priljubljena TV-oddaja, glasba, kraji, počitnice, hrana, obleka, športi …).

Medtem ko partnerja neprekinjeno govorita, morata poslušati, kaj govori drugi.

Poročanje. Kako dobro sta razumela drug drugega?Kako sta se počutila? Kako

uspešna sta bila pri istočasnem govorjenju in poslušanju? Kako pogosto se to

dogaja v resničnem ţivljenju? Kdaj lahko vidite, da ljudje govorijo drug čez

drugega, namesto da bi drug drugega poslušali?

DRUGI KROG

A-ji naj dve minuti govorijo o novi temi (npr. o druţini in prijateljih ali kaj bi

naredili s tremi milijoni evrov), medtem ko B-ji okamenijo, se ne premikajo ali

se kakorkoli odzivajo, niti z očmi. Preden začnejo, naj se B-ji udobno

namestijo in gledajo mimo partnerjevega obraza v točko na drugi strani sobe.

Poročanje. Pogovorite se o občutkih, ki vas preplavljajo, ko se sploh ne menijo

za vas (npr., ali si ţelite utihniti, udariti kip ..) ter o priloţnostih, ko se to zgodi

v vsakdanjem ţivljenju.

TRETJI KROG

Sedaj so na vrsti B-ji, da dve minuti govorijo (npr. o ljudeh, krajih, dogodkih,

stvareh, ki so zanje pomembne ali o najlepših spominih), medtem ko A-ji z

bolj ali manj opaznimi namigi pokaţejo, da niso resnično pozorni (npr. gledajo

na uro, zehajo, strmijo v daljavo, gledajo mimo govorca). Druga moţnost je,

da prosite A-je, naj poskušajo preusmeriti pozornost nase in prevzeti pogovor s

pripombami, kot so : »ja seveda, natančno to se je zgodilo tudi meni … da

vem, to me spominja na …«.

Poročanje. Osredotočite se na občutke, ki vas prevzemajo, ko vas ne poslušajo

zares. Kako lahko to ugotovite? Kaj ste naredili v zvezi s tem? Kdaj se dogaja,

v šoli in zunaj nje, da so ljudje vljudni, a ne zares pozorni?

PREMOR

Na osnovi prvih treh krogov slabega poslušanja prosite razred, da našteje

značilnosti dobrega poslušanja. Kakšni so dobri poslušalci? Npr.

Ohranjajo stik z očmi,

nebesedno se ustrezno odzovejo z uporabo kimanja, mrščenja,

smehljanja, vprašujočih pogledov (tehnično je to znano kot zrcaljenje),

uporabljajo mrmranje, medmete in druge besedice za izraţanje svoje

nenehne pozornosti,

v primerih povzemajo in dajo povratno informacijo o povedanem

(preizkusni kamen poslušanja),

pri dejavnem poslušanju ne postavljamo vprašanj, če ne potrebujemo

pojasnila.

ČETRTI KROG

Dvojice vadijo dejavno poslušanje visoke kakovosti na razmeroma resnih in

osebnih temah (npr. kaj bi radi počeli v ţivljenju, kaj jih skrbi, kaj menijo o

bogu, izobrazbi, politiki, priseljencih, ţivljenju po smrti …). Pomembno je, da

tako A-ji kot B-ji dobijo priloţnost, da govorijo in poslušajo, in imajo dovolj

časa, da to dobro opravijo. Vsak ima na razpolago sedem do devet minut.

Preden se partnerja zamenjata, poslušalec vselej povzame kar je poslušalec

povedal. Zapisovanje med pogovorom ni dovoljeno! To bo učencem res

pokazalo kakšna stopnja koncentracije je potrebna za temeljito poslušanje in

ponotranjenje tega, kar ljudje povedo. V zadnjem krogu učenci izkusijo dobro

počutje, občutek lastne vrednosti, povečanje samozavesti, ker jim poslušalec

posveča izključno in popolno pozornost.

Poročanje. Povprašajte o uspehih in teţavah. Kakšni so bili občutki? Kdaj in

koga je pomembno temeljito poslušati –prijatelje, druţino, sošolce? Nazadnje

zaprosite učence, naj premislijo o tem, da bi pozorno poslušanje vključili v

vsako učno uro. Prosite jih, naj si zadajo cilj, da to postane pravilo.

VIR: P. Ginnis, UČITELJ – SAM SVOJ MOJSTER: zaloţba Rokus, 2004

SOK

spodbujanje moralnega razvoja – sprejemanje (ponotranjenje) vrednot, stališč

in načinov presojanja.

Napredek v otrokovem presojanju lahko doseţemo s skupinskimi

razgovori, v katerih se posameznik sooči s tem, da je na problem

mogoče gledati z različnih vidikov, z igro vlog, razvijanjem

komunikacijskih veščin, spodbujanjem utemeljevanja. V pomoč

uporabimo besedila iz zbirke, naloge pa izvajamo pri urah spoznavanja

okolja, druţbi, razrednih urah.Odnosi med ljudmi so kompleksni in

zahtevajo spretnosti, ki se jih moramo naučiti. Učencem pomagamo pri učenju

in razvijanju socialnih veščin v kontroliranem okolju - varnem zavetju učilnice

s pomočjo izbranih nalog.

Priporočene metode: skupinsko delo, sodelovalno učenje, okrogla miza.

Cilji

- razvijajo celovit značaj

- učijo se ustrezno reagirati v kočljivi situaciji

- na podlagi tehtnih argumentov spreminjajo svoje ravnanje v

sprejemljivejše za skupno ţivljenje

- razvijajo sposobnosti za strpno ţivljenje z drugimi ljudmi

- v skupinah pripravijo prikaz situacije iz besedila

- analizirajo in vrednotijo ravnanje oseb v igri

- utemeljujejo svoje odločitve

Ključne besede:

Nadlegovanje, nagajanje, odrinjenost, strah, stiska, pomoč, prijatelj,

prijateljstvo, medsebojna pomoč, zaupanje, sodelovanje, odnosi med ljudmi,

socialne veščine, situacija, vţivljanje, empatija, okoliščine, problem, reševanje

problema, rešitev, predlog, usmiljenje, instinkt, sočutje.

Besedilo: Politi sok

Čas kosila! V ţelodcu kruli, komaj čakaš, da kaj poješ. Skupaj s prijateljem

stojita v vrsti in se skupaj tudi usedeta za mizo. Skodelico s sokom odloţiš na

mizo, pred pladenj. Nasproti se vama usede sošolec, s katerim ne prijateljuješ.

S prijateljem jesta in klepetata, se smejita. Brez opozorila stegne sošolec

nasproti roko in prevrne tvojo skodelico. Sok pljusne po mizi in steče na tla.

Tvoj prijatelj zajame sapo in obtoţi sošolca, da je to storil namenoma.

"Oprosti!" takoj odvrne sošolec. "Bilo je po nesreči."

Predlog izvedbe:

1. Poslušanje učiteljevega branja besedila.

2. Razdelitev v skupine po 3-5 učencev, usmeritev učencev v

prikaz situacije.

3. Igra vlog – priprava skupin.

4. Izbor dveh skupin, ki predstavita delo (brez vmesne analize).

5. Analiza ravnanj oseb v posameznem prikazu, utemeljevanje.

6. Razmišljanje ob vprašanjih in opisu novih situacij za razgovor

Vprašanja za razgovor

Kako ugotoviti, da je sošolec res po nesreči polil sok? Utemelji svojo

ugotovitev.

Misliš, da mu je resnično ţal, ker je polil tvoj sok? Utemelji svoje mnenje.

Bi ravnal drugače, če bi sok polil tvoj prijatelj? Kako?

Kaj bi moral sošolec storiti po dogodku?

Se komu zdi smešno, da je sok polit po mizi in tleh?

Kaj bo storila učiteljica?

Opis nove situacije

1. Kaj pa, če si prepričan/a, da je sošolec sok polil nalašč. Tudi tvoj prijatelj je

prepričan v to. Kako boš to povedala sošolcu? Čeprav on trdi drugače, mu ti

dokaţeš, da se laţe. Kako?

Kaj se zgodi s politim sokom? Dobiš drugo skodelico? Kaj rečeš pri okencu za

hrano?

2. Morda pa nimaš prav glede sošolca. Res je sok polil po nesreči, ti pa si ga

obsodil/a, da je to storil namenoma. Pristopila je učiteljica in tvoj sošolec je v

teţavah. Kako se počutiš sedaj? Kaj meniš o vlogi svojega prijatelja? Kaj se bo

zgodilo, če se opravičiš sošolcu in učiteljici? Kaj misliš, kako bosta sprejela

tvoje opravičilo? Kaj si se naučil/a iz tega dogodka?

VIR: Podrobnosti o prispevku 'Kaj bi storil, storila? (Politi sok),

http://uciteljska.net/ucit_search_podrobnosti.php?id=3808, 31.5.2010

OSEBNI OGLASI

Cilj:

Vţivljanje v lastnosti in značilnosti vedenja drugega.

Potek:

Vsak član skupine izvleče listek, na katerem je napisano ime

nekoga drugega. Temu nato sestavi primeren »osebni oglas«.

Vse oglase nato zberejo in glasno preberejo pred skupino ter

poskušajo uganiti, kdo je napisal oglas in komu je namenjen.

Opomba: Oglas lahko prebere vodja skupine ali kdo izmed članov.

Vprašanja za razmislek:

Ste bili presenečeni nad oglasom, ki je bil sestavljen za vas?

Ali bi vi sestavili podoben oglas za sebe?

Kako ste se počutili ob branju vašega oglasa?

Vam je bilo kaj posebno všeč?