Prvi časopis romskih otrok iz naselja Boriha- Rosalnice

Avgust 2012

Na koncu belokranjske vasice Rosalnice, leži strnjeno romsko naselje – Boriha. Ko obiščem vas, vidim

na desni strani od poletnega sonca obsijano skupino hiš. Preplavijo me spomini na čas otroštva, ko

smo na ta kraj gledali z nekim vznemirjanjem v naših očeh, saj smo vedeli da tam živijo Cigani kot smo

jim rekli takrat. Moj pogled je bil velikokrat uprt proti njim. Neka divja neustavljiva drugačnost, ki me

je zelo zanimala in sem o njej hotela vedeti več.

Z romskimi otroci sem se družila že zelo zgodaj, ampak kot otrok sem le vedela, da so drugačni in da

imajo »kul« starše, ki jim veliko dovolijo. Z vstopom v šolo, so bili nekateri moji sošolci in sošolke in

seveda se jih je gledalo drugače, spoznala sem vse stereotipe, in negativno zgodovinsko dediščino, ki

spremlja to ljudstvo, vendar se moj pogled na njih ni kaj dosti spremenil. Želja po odkrivanju in

raziskovanju pa je rasla in rasla , čeprav je to bilo nekako v mojem svetu prepovedano.

Osnovna šola se je končala in šli smo vsak svojo pot, Romi še takrat niso nadaljevali šolanja in takrat

se je to naše druženje prekinilo Naselje sem se vedno obiskovala, vendar redkeje. Z izobraževanjem so

se odpirala poglavja in želje, kot vsakemu mlademu človeku. Nekako ob smrti mojega dedka, ki je bil

zelo spoštovan iz strani Romov, on je bil tisti, ki mi je postavil temelj o pravičnosti v tej družbi in, da ni

važno katere barve si, narodnosti in da je drugačnost v bistvu dobrodošla. Torej ob njegovi smrti, so se

zlile cele gruče Romov, ki so jokali in govorili o dedkovih lastnostih, ampak to tako drugače, predvsem

Zvonko , tako iz srca, da se je v meni sprožila takšna paleta čustev, takšen navdih, ki ga nisem še nikoli

prej ali pozneje čutila. Odločitev je padla, nekaj moram narediti! To je bilo obdobje zaključevanja

srednje šole, matura je že trkala na vrata. Maturitetna naloga – ja seveda bo o Romih. In ta je presegla

tudi moja lastna pričakovanja, za to se sploh ni bilo problema odpovedati žuranju ob vikendih in pisalo

se je dolgo v noč. Na koncu se je zadeva strnila v skoraj dvesto strani dolgo delo z naslovom “Romi

ljudstvo ognja in vetra”, ki mi je kasneje v življenju odprla marsikatera vrata. Kasneje diplomska

naloga ima seveda enako tematiko.

ROMI – LJUDSTVO OGNJA IN VETRA »Wilderness is not a luxury but a necessity of the human spirit« (E. Abbey)

Glede na to, da sem človek, ki se po navadi hitro naveliča, me ti moji Romi držijo že dvanajsto leto in

dvomim, da se jih bom sploh kdaj naveličala in tudi oni so mene sprejeli drugače kot ostale gadže, vzeli so

me nekako za svojo, zaupajo mi in zato lahko delamo in naredimo veliko. Tudi moje popotovanje po svetu

ob koncu študija in delo čez lužo, ni bilo tako močno, da bi me ločilo od njih. Že po naravi sem tako

naravnana, da me zanima vse kar se tiče ljudi in srečala sem jih veliko, različnih ras, ver, prepričanj,

spoznavala tuje kulture. Velikokrat sem na kakšnem letališču, ko sem čakala naslednji let vzela zvezek in

pisala. In mnogokrat sem se ujela, da zopet pišem prav o njih o tej njihovi impulzivnosti, značaju, kako so

oblikovali neko paralelno pot družbi in po njej lahkotno potujejo in o tem zakaj neki me še vedno znova

fascinirajo?

In spet doma, pogrešala sem svet, barve, gibanje hotela sem nazaj… in verjetno sem ostala zaradi njih…

ljudstva ognja in vetra.

Povezuje nas neka vez, ki jo je zelo težko pretrgati,... drugače je, tu so leta in leta sestavljanja mozaika,

tkanja. Čudovit občutek je, ko Nataši, danes najstnici pokažem fotografijo, kjer so ujeti njeni prvi koraki in

kotaljenje po travniku, vsakega otroka poznam praktično od rojstva in lep občutek je gledati njihove

uspehe na življenjski poti. Postala sem del njih in oni del mene, stkali smo dobre temelje in zato bomo

skupaj naredili še veliko!

Milena Grubač

ROM SEM

Mi smo Romi, nekateri nas še vedno imenujejo cigani. Smo različni po jeziku, barvi kože, imamo drugačno kulturo ,

živimo drugače od ostalih. Smo skupaj v naselju, več generacij živi na enem mestu, bolj veseli smo.

Včasih ostali ne sprejemajo te drugačnosti, vendar mi mislimo, da nismo takšna nadloga za družbo, kot žal nekateri

menijo.

Želimo si, da nas sprejmejo v družbo, da nas ne kličejo cigani, da imamo enake možnosti, ker vem , da smo se

pripravljeni izobraževati in bi bili radi nekoč sprejeti v družbo. Ljudje bi nas morali imeti za prijatelje in ne se nas bati,

in ne nas imeti za divjake. Včasih smo res malo bolj glasni, ker je to v naši naravi, vendar nismo slabi ljudje.

Kljub vsem očitkov, ne želim enkrat postati in živeti kot gadji (nerom), ker mi je romski način življenja zelo všeč .

Želim pa se izobraziti in delati, romski način življenja se mi zdi bolj zanimiv. Kot otroci imamo več svobode, živimo

vsi skupaj, smo veseli. Ostali ljudje se včasih bolj kregajo, mi smo sicer glasnejši, a se hitreje pomirimo, in smo spet

skupaj in prijatelji. Medtem, ko ostali dlje časa kuhajo zamere ali pa se nikoli ne pomirijo. Mogoče si želim nekoč imeti

hišo v mestu , ker mislim, da tam hitrejše dobim službo in imam boljše pogoje za življenje in družino.

Nikoli pa ne bom pozabila, da sem pripadnica ljudstva Romov, ker mislim, da je naša kultura bogata in, da imam na kaj

biti ponosna!

Nataša Hudorovac 9. razred.

16. maj 2012

LEGENDA O PODKVI Verjetno najbolj znana pri Romih je legenda o podkvi. Da stari Cigani povezujejo

podkev s srečo, je več razlogov. Prvi je ta, da imajo Romi od nekdaj močno vez s konji,

saj je bilo njihovo preživetje odvisno od njih. Drugi razlog je ta, da je podkev narejena

iz železa, ki ima med mnogimi ljudstvi po svetu sloves, da odganja zle duhove.

Nemški Cigani poznajo legendo o podkvi. Dolgo, dolgo časa nazaj so živeli štirje zlobni

duhovi, ki so se imenovali Nesreča, Žalost, Bolezen in Smrt. Nekega dne je mladega

ciganskega poglavarja med jahanjem napadel zloben Nesreča. Medtem, ko je poglavar

bežal pred zlobnim duhom, je njegovemu konju odletela podkev in zadela zlobnega

duha, ki je pri priči umrl. Poglavar je podkev pobral in jo obesil na svoj velik voz.

Romska kultura je močno povezana s konji, in ko se vanjo zares poglobiš, odkrivaš

zanimivosti tega nomadskega ljudstva. Ne samo da so bili stari cigani izjemni konjarji,

pravijo tudi, da so bili eni izmed prvih šepetalcev konj.

Življenje Romov je bilo skozi zgodovino odvisno od konj in brez njih bi težko

preživeli način življenja, ki so ga imeli. Romi imajo zato močan predsodek pred

uživanjem konjskega mesa. Večina starih ciganskih družin bo izločila iz skupine

vsakogar, ki bo jedel meso konja in prepovedala celo rokovanje s tem človekom.

ROMI IN KONJI

UZDA ( stara ciganska legenda)

Ponekod imajo Romi konjsko uzdo za sveti predmet. Prisega sklenjena nad uzdo se ne sme nikoli

prelomiti, pod nobenim pogojem pa Cigan ne sme prodati svoje uzde, četudi proda konja. Pravilo izvira

iz legende, ki pravi, da je nekoč živel ciganski kralj, ki je imel o sebi zelo dobro mnenje. Tako dobro, da

se je istovetil z Bogom. Ko je igral na svoj boben, je bil prepričan, da se sliši kot zvok božje nevihte, ko

se je umival se mu je zdelo, da sliši božji dež, ko je vihtel baklo, je videl božjo strelo. Kralj je imel tudi

svojega preroka, ki nekega dne ni mogel več poslušati kraljevega hvaljenja in je šel h Bogu ter mu

povedal, kaj se s kraljem dogaja. Bog se je nad prevzetnostjo kralja zelo razjezil in naročil preroku naj

kralja ubije. Prerok je skušal kralja ubiti, vendar ga je samo ranil in kralj je preroka preganjal z vojsko.

Prerok je pritekel do morja in mislil, da je ujet, vendar se je morje odprlo in prerok ga je lahko prečkal

po suhem. Vojska, s kraljem na čelu, je dirjala za njim,a se je na pol poti morje zaprlo in vsi so utonili z

izjemo enega Cigana, ki je peš vodil svojega konja za uzdo. Konj je pričel plavati, Cigan pa se je držal

vajeti. Od takrat naprej je uzda za Cigane sveta stvar, konj pa izjemno cenjena žival.

….srečali smo se ,…..spoznavali smo se dolga leta,…..spoznali smo se,…..začeli smo delati in ustvarjati.

ROMI IN KONJI – ORGANIZIRALI SMO PRVI KRST KONJ PRI TREH FARAH

V romskem naselju Boriha imamo trenutno 32 konj, in ta številka je več ali manj vedno enaka. Poleg konj

imamo tudi krave, kokoši, zajce, ovce, koze, veliko psov, ki nekako spremljajo Rome vsepovsod skozi

zgodovino.

Konji so sestavni del romskega življenja, včasih so s konji potovali, delali na polju. Predvsem za naše

prednike je bilo značilno, da so imeli vedno konje in, da so bili izvrstni kovači predvsem naš pradedek

Janko, ki je bil po tem znan daleč naokrog.

Imamo več pasem konj, to so predvsem posavce, arabce, anglo -arabce , apaluze in druge.

Danes uporabljamo konje predvsem za ježo hodimo na razstave in za prodajo mesa.

Lansko leto smo Romi organizirali prvi krst konj pri Treh Farah. Letos smo naredili razstavo in tekmovanje

v premagovanju ovir z vozovi in konji, alko, in tekmovanje v vleki hlodov, ali kot mi pravimo “šlajsanje”

Vsi Romi imamo radi konje.

Miroslav Hudorovac in Klemen Hudorovac

ROMSKO NASELJE BORIHA IN ZGODOVINA ROMOV

Obstaja podatek, da na svetu živi okrog 30 milijonov Romov, živijo na vseh celinah, običajno raztreseni in ne v večjih skupinah.

Romi so že stoletja raztreseni od kar so zapustili svojo pradomovino Pandjab v Indiji brezdomci in večni popotniki. Najmočnejši

tok je začel svojo pot v 8. stoletju, zaradi muslimanske invazije v severni Indiji. Obstajajo domneve, da dolenjski Romi pripadamo

plemenu Turških ciganov – Goptov.

Romsko naselje Boriha je oddaljeno od mesta Metlika 3 km, nahaja se v ob kolpski vasi Rosalnice. Tukaj se je naselila naša

rodbina Hudorovcev.

Smo tudi malo raziskovali po knjigah , zanimalo nas je kdaj so se prvič pojavili Hudorovci na naših tleh. Odkrili smo podatek , da

je najstarejši zapis znan iz matičnih knjig iz Metlike in to je bil iz leta 1738, je bil Jurij cigan, zakonski otrok , rojen na

Božakovem.

28. januarja leta 1817 je pomemben naslednji vpis ciganskega otroka v matičnih knjigah v Črnomlju. Otrok Luka je bil rojen v

Dragovanji vasi. Starši so bili Mathia Hudorovitz in Maria Hudorovitz. Iz tega in ostalih zaporednih rojstev, je razvidno, da se je

družina Hudorovac naselila na tem kraju . To je prva družina iz tega rodu , zapisana v slovenskih knjigah, kakor je bilo mogoče

ugotoviti po vsej verjetnosti je tudi prva moška linija Hudorovcev v Beli krajini. Druga rojstva v teh knjigah nakazujejo okvirni

prostor, ki ga je ta rod zasedel v obmejnem pasu z Hrvaško. Do leta 1900 , je v črnomaljski okolici navzočih še večje številu

Hudorovcev. Vpisanih je 21 ciganskih družin in 36 rojstev.

Po pričevanju je naselje nastalo pred drugo svetovno vojno, ko sta se tu naselila Janko in Antonija - Tončka, naši pradedek in

prababica. Janko se je preživljal z kovaštvom in konji, Tončka pa z nabiranjem zelišč in sezonskih plodov, prav tako z živinorejo.

Imela sta 8 otrok. Danes nas v naselju živi skoraj 160, po podatkih, ki smo jih uspeli zbrati in po družinskem drevesu , ki smo ga

izdelali, smo našteli 187 naslednikov Janka in Tončke, živečih v Borihi, nekateri tudi v Črnomlju (romsko naselje Lokve)- potomci

Janka in Tončke Hudorovac so se naprej poročali z tretjim kolenom (mali bratranci in sestrične), potomke pa zasledimo tudi pri

priimkih Grahek, Šajnovič, Kosec, Hudorovič, Šolin,…

Raziskovali smo tudi romske poklice. V preteklosti, so bili Romi znani zdravilci in vrači, ki so bili pogosto iskani tudi med

neromskih prebivalstvom. V skladu z verovanjem , da so povzročitelji bolezni uroki in demoni, so razvili vrsto metod zdravljenja,

katerih cilj je bil izganjanje urokov. Zato je bilo na prvem mestu magično zdravljenje. Z zdravljenjem so se ukvarjale predvsem

starejše ženske, ki so pri svojem delu uporabljale številne naravne elemente (ogenj, voda, mesec…) , mineralne snovi, rastline ter

živali , v katere magično in zdravilno moč so verjeli. Uporaba teh sredstev je bila povezana z različnimi obredi , ki so jih spremljali

z magičnimi izreki. Poznavali so tudi vrsto naravnih zdravilnih zelišč, ki so jih uporabljali za preprečevanje bolezni. Romi kovači

so bili tudi znani zdravilci konj in druge živine: zdravljenje stekline puljenje zob….

Raziskovali smo kakšno je bilo zdravljenje pri Romih nekoč in tudi danes. Pogovarjali smo se z gospo Tončko

(Antonijo) Hudorovac, ki se dobro spozna na zdravljenje raznih bolezni. Zdravi predvsem otroške bolezni, tako

domačih otrok kot ostalih. Povedala nam je , da se je vseh veščina naučila od svoje matere Antonije.

STARI CIGANSKI SIRUP ZA KAŠELJ:

Smrekove vršičke napolnimo v visok kozarec za en prst, nato dodamo sladkor. To ponavljamo, dokler steklenica ni polna.

Zapremo jo in jo postavimo na sonce , da se sladkor raztopi in nastane gost sirup. Sirup vzamemo trikrat po eno žličko na

dan. Sirup smo tudi sami pripravili na naši delavnici

ARNIKA:

Cvetje arnike dodamo v steklenico z domačo slivovko in jo namakamo 24 ur. Tako pripravljena slivovka se uporablja pri

zastrupitvah in razkuževanju ran .

Valentina, Nataša in Nives Hudorovac ter Ana Tudija

KOVAČI

Pogovarjali smo se z našim dedkom Dakom Hudorovcem, velikim poznavalcem in ljubiteljem konj.

Kovaški poklic je bil prisoten pri Romih že od nekdaj. Dedek je povedal, da je v preteklosti na obrobju skoraj vsake

vasi, predvsem v balkanskih deželah, bil kovač, naseljen Rom, ki je zadovoljeval vse potrebe tedanjih kmečkih

gospodarjev. Poleg podkovanja konj , so kovači popravljali in izdelovali tudi kmečka orodja. V Sloveniji je bil kovaški

poklic med Romi, najbolj razširjen men dolenjskimi in belokranjskimi Romi. Izvedeli smo tudi, da je bil naš pradedek

Janko izvrsten kovač daleč naokrog in tudi konjenik v jugoslovanski vojski.

Darko, Robi in Miroslav Hudorovac

TRGOVCI IN PREKUPČEVALCI S KONJI:

Kot vsi narodi srednje in zahodne Azije, poznajo tudi Romi kult konja. Konj je imel eno najpomembnejših v njihovem

življenju , kar je povezano predvsem z nomadskim načinom življenja. Konja so spoštovali, kot sebi enakega, s čimer je

bila povezana tudi prepoved prehranjevanja s konjskim mesom. Ker so bili izredni poznavalci konj, so poznali vrsto

trikov, s katerimi so vešče »predelali« in usposobili starega , bolnega in mršavega konja, kar jim je prinašalo precej

dobička. Za nizko ceno, so kupovali stare, mršave, bolne ali nadušljive konje, jih ozdravili, nahranili in jih

nerazpoznavne prodajali na sejmih za višjo ceno . Tudi kmetje so se pri trgovini s konji za posredništvo najraje obračali

na Rome.

ROMSKA OBLAČILA

Tradicionalno romsko oblačilo predstavljajo dolga pisano krilo, bluza, težki uhani in ruta na glavi izza ušesa zataknjen cvet.

Lasje si puščajo dolge, ki jih nato spletajo v kite. Ženske ne smejo kazati nog, v nasprotnem primeru predstavlja to veliko

žalitev za žensko in njeno družino. Ženske nosijo tudi veliko nakita, ne samo zaradi poudarka svoje lepote, ampak tudi iz

praktičnih razlogov. Po pričevanju Kristine Hudorovac so rominje nosile veliko nakita, ker s seboj niso imele denarja ,

ampak s ves denar vlagale v nakit.

Moški nimajo svoje značilne noše . Glava je tista na katero dajo največji poudarek. Da jo poudarijo nosijo velike klobuke in

si puščajo tudi velike brke.

Delavnica »ROMSKA KULTURA IN ZGODOVINA« Spoznavali smo romsko zastavo in jo tudi narisali, ter se pogovarjali o simboliki barv, najmlajši pa so izdelovali svečnike

iz das mase.

Delavnica »NAŠA PEKARNA« Delali smo kremne rezine, čokoladno rulado, Rafaelo kroglice. Vsi v naselju smo se sladkali.

V okviru projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo pripadniki romske skupnosti,

ki ga vodi Inštitut za narodnostna vprašaja, se izvaja učna pomoč v našem inkubatorju ter poučne delavnice.

Celotno naše delovanje, aktivnosti, delavnice in druženje je bilo prepleteno z iskanjem korenin, z raziskovanjem

prednikov in spoznavanjem romske kulturne in tudi duhovne dediščine. Že mnogokratne obkolpske sprehode po

mestnem logu smo obarvali s pogovori o zgodovini, o tem da moramo ohraniti romska izročila, jezik , ter

spoštovati sebe in druge.

Delavnica “PREČIŠČEVANJE VODE”

Delavnica “IZDELOVANJE NAKITA”

Delavnica “IZDELOVANJE VOŠČILNIC”

Delavnica “RAZISKOVANJE SPOMLADANSKE NARAVE, NABIRANJE ZVONČKOV”

Delavnica “IZDELOVANJE NAKITA, VAZ TER OBESKOV”

Ana Tudija, Valentina Hudorovac, Nataša Hudorovac

NASTOPI KUD-a KHAM: ROMI NA ZIMSKIH URICAH S TONIJEM GAŠPERIČEM

Organizatorji so prireditev poimenovali Večer z Romi, pogovarjali smo se o izvoru in običajih Romov,

ter njihovi zgodovini. Romski otroci smo popestrili prireditev z postavitvijo šotora v metliškem hotelu

in z plesno točko. Matjaž Hudorovac je nekaj povedal o konjih ter o položaju Romov v občini Metlika.

ROMSKA NOČ 2012

Romska noč je naša prireditev, ki se dogaja vsako leto nekje

sredi junija. Letos smo imeli že četrto Romsko noč, kjer smo

popeljali skozi naselje naše obiskovalce, predstavili smo jim

življenje v našem naselju, konje, prašiče,… ogledali so si

kapelico naše Tončke. Poizkusili so ciganski golaž, postavili

smo tudi šotor, pekli kruh pod peko in kuhali cigansko kavo

na tleh. Obiskovalci so si ogledali plese naših plesalk.

ROMSKA NOČ 2011

Romsko kulturno umetniško društvo Kham iz Metlike je organiziralo že tretjo Romsko

noč. V večnamenski stavbi v naselju je dobil prostor romski izobraževalni inkubator,

projekt Inštituta za narodnostna vprašanja, ki naj bi predstavil nove vsebine čim

večjemu številu Romov v občini Metlika. Sledil je program, ki so si ga številni

obiskovalci z zanimanjem ogledali in seveda ciganski golaž.

ROMSKA NOČ 2010, 18. september

Romsko društvo Kham (Sonce) Metlika je v romsko naselje Boriha pri Rosalnicah organiziralo prireditev z

imenom Romska noč. Predstavili smo pestro kulturo in običaje, goste postregli s ciganskim golažem in se

zazibali v znamenitih ciganskih ritmih. Zaradi dežja je žal odpadla napovedana nogometna tekma med

policijo in Romi, je pa Romsko prostovoljno gasilsko društvo Murska Sobota uprizorilo gasilsko vajo. Zbrane

sta nagovorila županja Renata Brunskole in predsednik Khama Matjaž Hudorovac, gledališče Unikat pa je v

okviru projekta Romi, povabljeni v knjižnico, ki ga vodi Ljudska knjižnica Metlika izvedlo lutkovno predstavo.

Nastopili so mladi Romi pod vodstvom Blažke Tomaževič, Veselo srce in člani društva Kham pod

mentorstvom Milene Grubač. Romi iz Borihe in Svržakov so se pomerili v kmečkih igrah, zvečer pa so se

predstavili še člani prijateljskih kulturno-umetniških društev. Dan se je zaključil z zabavo pozno v noč ob

spremljavi dua Hit.

Nataša Hudorovac

ROMSKA NOČ 2009

23. avgusta 2009, je romski KUD Kham, organiziral prvo romsko noč v romskem naselju Boriha, v

Rosalnicah pri Metliki. Obiskali so nas učitelji iz osnovne šole, sosedi, vaščani, organizirali smo

kmečke igre za romsko mladino, predstavili smo se z našimi pesmimi in plesi, ter obiskovalce

pogostili z golažem.

Ana Tudija, Danjela Hudorovac

OBISK AMERIŠKEGA VELEPOSLANIŠTVA

V sredo, 18. julija 2012 so romsko naselje Boriha v Rosalnicah obiskali ameriški veleposlanik Joseph A.

Mussomeli, ataše gospodarsko političnega sektorja Pete Lyon in gospodarska svetovalka ameriškega

veleposlaništva Špela Falatov. Delegacijo so z vozovi in konji popeljali v naselje, kjer so si ogledali kako

poteka življenje v naselju. Člani delegacije so govorili s prebivalci, ogledali so si krajši kulturni program,

predstavljena pa jim je bila tudi dejavnosti Romskega izobraževalnega inkubatorja v Beli krajini – Rosalnice.

Veleposlanik in ataše sta otroke obdarila z značkami z ameriško -slovensko simboliko ter s knjigami. Otroci pa so

jim podarili izdelke, ki so jih izdelali na delavnicah Romskega izobraževalnega inkubatorja v Beli krajini –

Rosalnice.

ROMANO KHAM Je prvi časopis romskih otrok iz romskega naselja Boriha Rosalnice pri Metliki.

Pri izdelavi so sodelovali:

Nataša Hudorovac

Ana Tudija

Klemen Hudorovac

Miroslav Hudorovac

Darko Hudorovac

Nives Hudorovac

Valentina Hudorovac

Lejdi Šolin

Danjela Hudorovac

David Hudorovac

Robi Hudorovac

Pri tem je pomagala Milena Grubač