Arhitekturna zgodovina 2

arhi

tekt

urna

zgo

dovi

na

23762847896129

ISBN 978961237628490000 >

3762847896129

ISBN 978961237628490000 >

arhi

tekt

urna

zgo

dovi

na 2

Ovitek + hrbet 2014-14,5.indd 1 14.2.14 14:51

arhi

tekt

urna

zgo

dovi

na

2

Arhitekturnazgodovina 11 feb2014.indd 1 13.2.14 14:37

2


3arhi

tekt

urna

zgo

dovi

na

Uredili

Renata Novak KlemenčičMartina Malešič

Ljubljana 2014

2


4

Arhitekturna zgodovina 2Uredili: Renata Novak Klemenčič, Martina Malešič Recenzenta: Robert Peskar, Samo Štefanac Jezikovni pregled: Nataša Pirih Svetina, Maja OpašićAvtor slike na naslovnici: Žiga Okorn

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2014Vse pravice pridržane

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v LjubljaniIzdal: Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v LjubljaniZa založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete

Oblikovanje in prelom: Uvid - Žiga Okorn in Barbara Filipčič Tisk: Birografika Bori d.o.o.Ljubljana, 2014Prva izdajaNaklada: 400 izvodovCena: 25 evrov

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

72:7.072(082)

ARHITEKTURNA zgodovina 2 / [uredili Renata Novak Klemenčič, Martina Malešič]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014

ISBN 978-961-237-628-4 1. Novak Klemenčič, Renata

272249088

3762847896129

ISBN 9789612376284

90000 >

3762847896129

ISBN 9789612376284

90000 >


5arhi

tekt

urna

zgo

dovi

na

2


6

Renata Novak KlemenčičObnova spomenikov v Dubrovniku v prvi polovici 15. stoletja

Predrag MarkovićKameni krovovi/svodovi katedrale sv. Jakova u Šibeniku – graditeljska tradicija i arhitektonska invencija između starog i novog

Darka Bilić Izgradnja katedrale Porođenja Bl. Djevice Marije u Skradinu u 18. stoljeću pod ius patronatom Mletačke Republike

Dubravka Botica Utjecaj i interpretacija tradicije u arhitekturi 17. i 18. stoljeća u sjeverozapadnoj Hrvatskoj na odabranim primjerima – oblikovanje zvonika i ugaonih kula

Helena Seražin Javno arhitekturno naročništvo v Benetkah. Izbrani primeri iz prve polovice 18. stoletja

Renata Komič MarnPozabljena gradbena faza Attemsovega dvorca v Dornavi

Marko ŠpikićTransformacije i kontinuiteti u Dioklecijanovoj palači u Splitu od Roberta Adama do Aloisa Riegla

Petra ŠušteršičPlečnikov Novi Magistrat

Nataša Jakšić, Karin ŠermanNovo u starom: Denzlerova Upravna zgrada Gradskih poduzeća u Zagrebu iz 1935. godine u historicističkom tkivu zagrebačkoga Donjega grada

Jasna GaljerJe li modernizam još uvijek aktualan? Sraz realnosti i utopije na izložbama stanovanja 1950-ih u SFRJ-u

Aleš VodopivecRavnikarjev odnos do preteklosti in tradicije

818

28

40

50

6074

8694

106

114

Kazalo


7

Tina PotočnikStaro in novo v razvoju naselja Mengeš. Spremembe v pojmovanju

in vrednotenju dediščine v okviru grajenega prostora po drugi svetovni vojni

Mija Oter GorenčičTrije primeri posegov v starejšo arhitekturo

in njihovo tedanje sprejemanje

Lara Slivnik, Tadej BratePotovanja Hradeckega mostu po Ljubljani

Rebeka VidrihDe re aedificatoria po izraelsko

Eva SapačUmetnostna zgodovina in spomeniško varstvo

v odnosu do prostora kot merila urbanistične umetnosti

Peter FisterProblemi razumevanja in vrednotenja arhitekture ob upoštevanju

spreminjanja kriterijev za njeno gradnjo

Mateja Golež, Tomaž Pazlar, Tomaž MajcenPomen informacijskega modeliranja za trajnostni

razvoj grajenega okolja

Živa DeuMeje novega v razvojnem varovanju spomenikov

nepremične dediščine

Igor Sapač Novo staro v arhitekturi na Slovenskem. Problematika

rekonstrukcijskih posegov

Aleksander S. OstanStaro kot navdih za novo. Principi naselbinske dediščine kot vir za

sodobne urbanistične in arhitekturne stvaritve

122

132

146158

166

172

180

190

198

212


8


9

Renata Novak Klemenčič

Obnova spomenikov v Dubrovniku v prvi polovici 15. stoletja

V prvi polovici 15. stoletja se je v Dubrovniku začelo obdobje gospodarskega razcveta. V drugem desetletju stoletja se je začela sistematično razvijati manufaktura sukna, ki je poleg kopenske in pomorske trgovine predstavljala glavni vir dohodkov »neodvisne« dubrovniške republike, nekaj

let kasneje, v drugi četrtini stoletja, pa se je s pridobitvijo Konavelj končala tudi dubrovniška ozemeljska ekspanzija, po kateri je ozemlje republike ostalo nespremenjeno vse do ukinitve leta 1808.1 Gospodarsko blagostanje in sorazmerno mirno politično obdobje se je na začetku drugega desetletja začelo postopno kazati v zunanji podobi mesta. Med velikimi mestnimi naročili, ki smo jim v večjem obsegu sicer priča šele od tridesetih let 15. stoletja dalje, je treba omeniti opremo cerkve mestnega zaščitnika sv. Blaža oziroma sv. Vlaha,2 postavitev Orlandovega stebra na glavnem mestnem trgu, današnjem Stradunu,3 in gradnjo palače bosanskega vojvode Sandalja Hranića, za katero lahko trdimo, da je bila najbolj razkošen objekt v mestu vsaj do obnove Kneževega dvora proti koncu prve polovice stoletja.4 Glavni kipar v Du-brovniku je bil tedaj vsekakor Bonino di Jacopo iz Milana,5 ki je sodeloval pri vseh omenjenih projektih. Med drugimi pomembnejšimi umetniki, ki so se takrat mudili v mestu, so bili: zlatarja Niccolo di Lorenzo iz Firenc in Francesco iz Bergama, ki sta v Dubrovniku izdelovala srebrne pale za najpomembnejše me-stne cerkve, ki pa žal niso ohranjene in njun opus tako ostaja neidentificiran,6 ter slikarji Antonio di Jacopo iz Lucce, avtor fresk v dubrovniški stolnici (1423–1428), ki je bil v Dubrovniku od leta 1422, zadnjič pa je omenjen leta 1433, ko je od mesta prejel nekaj denarja zaradi bolezni in revščine,7 Blaž Jurjev, ki je v Dubrovniku deloval od 1421 do 1427,8 in Ivan Ugrinović, ki je v Dubrovniku izpričan od leta 1420 in je leta 1430 poslikal prostore v Kneževem dvoru in okrasil dvorano v palači Sandalja Hranića.9

O opusu lombardskega kiparja Bonina iz Milana pred prihodom v Dubrovnik vemo zelo malo. Leta 1412 je bil, kot kaže, eden vodilnih mojstrov pri gradnji katedrale v Korčuli, 4. julija 1417 pa je prvič omenjen v dubrovniških dokumentih: takrat so prokuratorji cerkve sv. Blaža pri korčulskem kamnoseku Pavlu Markoviću naročili šestnajst kamnov in friz po merah, ki jih je dal Bonino.10 Zato lahko sklepamo, da je Bonino v Dubrovnik prišel zaradi del na cerkvi mestnega zaščitnika. V letih do 1425, ko je zapustil Dubrovnik in odšel v Split, je sprejemal številna javna in zasebna naročila.11 Med javnimi naročili si poleg Orlandovega stebra in palače bosanskega vojvode Sandalja Hranića posebno pozornost zasluži prenova južnega portala dominikanske cerkve.

Gradnja dominikanskega samostana in cerkve se je začela konec 13. stoletja. Leta 1314, ko so cerkev 14. novembra posvetili sv. Dominiku, je morala biti vsaj do te mere zgrajena, da so jo lahko uporabljali.12 V letih od 1316 do 1317 sta za samostan kot kamnoseka delala brata Nikola in Juraj iz Zadra, sinova protomagistra Nikole Lovrova.13 Leta 1323 je za samostan delal neki mojster Nikola, maja 1325 so se

1 Tadić 1953, p. 552; ForeTić 1980, I, pp. 176–177, 196–200; STulli 1987, pp. 689, 693–694.2 Novak klemeNčič 2011.3 miTić 1962–1963.4 ćorović 1923; Grujić – Zelić 2010.5 PreloG 1961, pp. 193–215; PreloG 1962, pp. 36–48; FiSković 1989, pp. 141–143 (s starejšo literaturo); marković 2001–2002, pp. 207–225; marković 2010, pp. 93–131; Novak klemeNčič 2011.6 Novak klemeNčič 2011, pp. 66–67, FiSković 1949, pp. 207–208.7 BöNiNG 1990 (Antonio iz Luke; Antun Jakovljev; Antonio da Lucca).8 marković 1987, p. 171. O Blažu Jurjevu cf. Biagio di Giorgio 1989 (z literaturo!), BoSkoviTS 1991, pp. 161–164, za slog njegovega slikarstva še posebej PrijaTelj 1989, pp. 18–20.9 marković 1987, pp. 169, 171, 347–349; HöFler 1989, p. 294. 10 Novak klemeNčič 2011, pp. 60–61. Za dokument s Korčule cf. FiSković 1939, pp. 17, 75: doc. 13.11 Novak klemeNčič 2011, pp. 60–63.12 Za podatek o posvetitvi cf. kraSić 2002, p. 32. 13 FiSković 1953, p. 398; FiSković 1955, p. 34.


10

»Blaxius filius Calende, Raden frater de Radosta et Milo filio de Vita« obvezali, da bodo celo leto opravljali klesarske posle za samostan, 8. maja 1325 pa se jim je pridružil še »Vital talliapetra de Veneciis de con-trata sancte Sophie [...] de serviendo et omni opere quod novit magister Corvus sibi perceperit fratribus dicti conventi«. Cerkev je bila v veliki meri končana v prvi tretjini 14. stoletja, ko so se začele zbirati donacije za streho. Intenzivnejše opremljanje cerkve pa se je nadaljevalo še v štiridesetih letih 14. stole-tja.14 Edini dokument iz 14. stoletja, ki je neposredno povezan s postavitvijo nekega portala, je dokument iz prve polovice šestdesetih let 14. stoletja, ko je neki »Vito de Bogavce« jamčil, da bosta kamnoseka Butko in Prvoje naslednji dan začela z delom na vratih cerkve sv. Dominika.15 Butko je kasneje postal protomagister pri gradnji cerkve sv. Blaža, iz česar lahko sklepamo, da je šlo za pomembnega mojstra. Torej bi se dokument iz šestdesetih let 14. stoletja lahko nanašal na monumentalni cerkveni portal, ni pa povsem jasno, ali bi to lahko bil prav južni portal dominikanske cerkve.16

Južni portal dominikanske cerkve (sl. 1, 2) je postavljen nad visokim stopniščem, ki z ulice ob južnem obzidju vodi v cerkev. Pred zadnjo prenovo sredi prejšnjega desetletja je bilo to navadno enoramno stopnišče, ob njem pa je bilo v vogalu ob cerkvi še opaziti sledove prvotnih okroglih stopnic, ki so bile med zadnjo prenovo sredi prejšnjega desetletja rekonstruirane. Portal je bil, ker je zaradi svoje južne lege izpostavljen slanim vetrovom z morja, močno poškodovan, zato je bilo nekaj delov ostenja med prenovo nadomeščenih z novimi kosi. Za lažje razumevanje zgradbe prvotnega portala se je zato potrebno opreti na fotografije iz konca prejšnjega stoletja. Portal je sestavljen iz notranjega, temnejšega dela in zuna-njega, svetlejšega okvirja. Zunanji okvir sestavljata dva stebra, ki stojita na kockastih podstavkih zato, da ujameta višino zgornje stopnice, in lok na oslovski hrbet, okrašen z zvitimi gotskimi listi in zaključen s podstavkom, na katerem stoji bradata moška figura, običajno interpretirana kot Kristus Pantokrator. Notranji del sestavljajo pravokotni vhod, katerega podboji in preklada so okrašeni z listno vitico, ki na prekladi raste iz vrčev z dvema ročajema, luneta s prav takšnim ornamentom in figuro svetnika, ter sto-pnjevano ostenje, pri katerem so bili prvotno na vsaki strani po štirje stebrički. Zunanja stebrička in lok, ki jima pripada, sta bila že pred zadnjo prenovo iz svetlejšega kamna.

Na osnovi slogovnih elementov in sklepa dubrovniškega Malega sveta z dne 3. januarja 1419, da lahko Bonino iz Milana izdela vrata cerkve sv. Dominika v delavnici, v kateri se izdeluje občinski steber, se v literaturi zunanji okvir portala pripisuje temu lombardskemu mojstru.17 Pogodba za izdelavo portala

14 FiSković 1955, pp. 35–36.15 »Die XX novembris (1365) Vita de Bogavce facit manifestum quod ipse constituit plegium pro Pervoe petrario et Butcho petrario tali pacto et conditione quod ipsi a die crastina incipient laborare laborerium porte ecclesie fratrum predicatorum sancti Dominici.« (Državni arhiv u Dubrovniku [DAD], Diversa cancellariae [Div. canc.] 20, f. 76v, objavljen v FiSković 1955, p. 38: n. 247). Fisković v prepisu dokumenta v oklepaju navaja letnico 1365, v besedilu, ki govori o tem dokumentu, pa letnico 1363, dokumenta v arhivu nisem preverila.16 Cf. FiSković 1955, p. 38.17 DAD, Consilium minus [Cons. min.], 2, f. 34v, cit. in: miTić 1962–1963, p. 238.

1. Dubrovnik, južni portal dominikanske cerkve pred

zadnjo prenovo (slika levo)

2. Dubrovnik, južni portal dominikanske cerkve po prenovi

(slika desno)


11

z Boninom ni znana, morda celo ni ohranjena, saj v dubrovniškem arhivu manjkajo zapisi v Diversa cancellariae od marca do junija 1418 in od septembra 1418 do januarja 1422. Notranji okvir portala, ki se od zunanjega razlikuje ne le po slogovnih elementih, ampak tudi po materialu, se le redko izrecno omenja. Prvi, ki je natančneje analiziral portal, je bil Cvito Fisković. V članku Fragments du style roman a Dubrovnik, objavljenem leta 1954 v Archeologia Iugoslavica, je stopničasto ostenje interpretirano kot del portala iz konca 13. stoletja, zunanji okvir in notranji portal z luneto pa sta datirana v obdobje gotike.18 Janez Höfler je notranji okvir portala neposredno povezal z glavnim portalom zadrske stolnice sv. Anasta-zije oziroma sv. Stošije (sl. 3) in z dokumenti, ki jih je objavil Cvito Fisković in ki pričajo o delu zadrskih mojstrov na dubrovniški cerkvi sv. Dominika v drugem desetletju 14. stoletja.19 Bolj previden je bil avtor vodnika po dominikanski cerkvi Stjepan Krasić, ki pravi, da portal spominja na vrata zadrske stolnice in da lahko domnevamo, da je delo zadrskih mojstrov Nikole in Jurija, ki sta leta 1317 izpričano izdelovala klesarske dele dominikanske cerkve. V nadaljevanju pa piše: »Taj portal je g. 1419 dobio reliefni okvir s oznakama romaničkog i gotičkog sloga. Graditelj Bonino di Jacopo iz Milana i dubrovački majstori Brajko Bogoslavić i Dobrašin Radinović dodali su vitki šiljasti luk s dva stupa na kojima su stajala dva (kasnije nestala) kipa s Kristovim moćnim likom na vrhu. U luneti reliefni kip sv. Dominika slijedi prvotne stilske crte portala«.20 Pri tem ni povsem jasno, ali je z reliefnim okvirjem mišljen notranji okvir portala, torej podboja, preklada in luneta, in ali Krasić relief sv. Dominika postavlja v 15. stoletje. Zadnji pomembnejši prispevek o dominikanskem južnem portalu je kataložna enota Predraga Markovića v katalogu Domini-kanci u Hrvatskoj iz leta 2011. Avtor se ne ukvarja z natančno datacijo, vendar kapitele stopnjevanega ostenja, vitico na podbojih in prekladi in figuro sv. Dominika opredeli kot romansko stilizirane.21 Iz tega lahko sklepamo, da celoten notranji okvir portala, vključno s pravokotnim okvirjem, okrašenim z vitico, in z luneto z reliefom sv. Dominika še vedno velja za trecentistično delo.

Ključen za razumevanje današnje podobe južnega portala dominikanske cerkve je dokument, citiran že v prvi knjigi o dubrovniških kamnosekih Cvita Fiskovića (priloga 1). S pogodbo sta se kamnoseka Brajko Bogosalić in Dobrašin Radinović prokuratorjem dominikanske cerkve zavezala, da bosta dobavila pet kosov temnega kamna (»quinque finstra lapides«), neobdelanega »pro faciendo unam portam ad ecclesiam sancti dominici [...] ad scalam rotondam«, torej za izdelavo vrat cerkve sv. Dominika pri okro-glih stopnicah. Teh pet kamnov je moralo zadoščati za izdelavo portala, ki naj bi bil tako velik oz. visok, kot je bil tedaj obstoječi portal pri okroglih stopnicah, in tako širok in debel, kot je model, ki ga hrani prior samostana. Povezava dokumenta z južnim portalom dominikanske cerkve je nesporna zaradi omembe okroglih stopnic, katerih ostanki so bili že pred obnovo vidni pod enoramnim stopniščem, v zadnji obnovi

18 FiSković 1954, pp. 130–131.19 HöFler 1989, pp. 144–145, 228.20 kraSić 2002, p. 35.21 marković 2011, pp. 288, 290.

3. Zadar, glavni portal cerkve sv. Stošije (slika levo)

4. Dubrovnik, južni portal dominikanske cerkve pred zadnjo prenovo, detajl(slika desno)


12

pa so bile stopnice rekonstruirane, in zaradi uporabe temnega kamna, ki se kaže v razliki v barvi kamna med notranjim in zunanjim delom portala. Mere petih temnih kamnov v dokumentu niso natančno do-ločene, vendar bi količina zadoščala za izdelavo dveh podbojev, ene preklade, lunete in njenega loka ter še enega kosa, morda stopnice ali praga. Čeprav je iz temnega kamna tudi stopnjevano ostenje portala, bi ga zaradi obdelave rastlinskih ornamentov na drobnih kapitelih stebričkov, ki se razlikuje od izvedbe vitice na podbojih, prekladi in luneti portala (sl. 4), lahko postavili v 14. stoletje in ga zaradi sorodnosti z zadrskim portalom sv. Stošije pripisali zadrskim mojstrom, ki so v drugem desetletju 14. stoletja izpri-čani pri gradnji dubrovniške dominikanske cerkve. Če torej drži domneva, da je bil portal v 14. stoletju postavljen po zgledu glavnega portala zadrske sv. Stošije, je portal verjetno že prvotno imel podboje in luneto, ki so bili okrašeni z vitico in so bili torej konec drugega desetletja 15. stoletja le nadomeščeni z novimi. Vsekakor lahko z dokumentom povežemo vsaj podboje portala in luneto, saj primerjava reliefa sv. Dominika (sl. 5) kaže jasne slogovne sorodnosti s sočasno figuro Kristusa na vrhu zunanjega loka (sl. 6) in draperijo ter postavitvijo neidentificirane svetniške figure nad vhodom v cerkev sv. Nikolaja na Prijeku (sl. 7), ki ju lahko pripišemo Boninovi delavnici, nenazadnje pa tudi z dokumentiranim Boninovim delom, s sarkofagom sv. Dujma v splitski stolnici (sl. 8), ki je nastal le nekaj let za dubrovniškimi.22 Zakaj je bil portal konec drugega desetletja 15. stoletja zamenjan in obnovljen po zgledu starejšega, ostaja odprto vprašanje. Glede na to, da je šlo očitno za manj obstojen kamen, bi lahko bil v enem stoletju že tako poškodovan, da ga je bilo potrebno obnoviti. Podatki iz dokumenta o tem ne povedo veliko, le pri merah kamnov se lahko vprašamo, ali je bil novi portal morda vendarle drugačnih mer kot prvotni. V pogodbi je namreč navedeno, naj bo novi portal enako visok kot stari, vendar tako širok in debel, kot je model, ki ga ima prior. Domnevamo lahko, da se širina in debelina nanašata na posamezne kose kamna, katerih mer ni bilo mogoče izmeriti na samem objektu, ker so bili deloma vzidani.

Do uporabe drugačnega kamna je najverjetneje prišlo zaradi prilagajanja obstoječemu portalu iz 14. stoletja. Vsaj v prvi polovici 15. stoletja v Dubrovniku skoraj brez izjeme uporabljajo kamen s Kamenjaka oziroma s kakšnega drugega otoka pred Korčulo ali lokalni kamen s Srđa ali sv. Petra. Kako redka je bila uporaba drugačnega kamna je razvidno iz virov. Med 3000 pregledanimi dokumenti iz prve polovice 15. stoletja se uporaba drugačnega kamna omenja le v treh primerih. Septembra 1417 je Dobrašin Radinović za meniški kor v cerkvi sv. Blaža dobavljal plošče iz kamna, imenovanega »moderz«, ki ga zaenkrat še ni bilo mogoče identificirati.23 Pietro di Martino da Milano je marca 1440 podpisal pogodbo za dve saracenski okni, najverjetneje za glavno fasado Kneževega dvora, ki sta bili verjetno narejeni iz različnih vrst kamna tako kot npr. okna na beneški palači Ca' d'Oro (»Ancora le piere che vol alle dette fenestre se intendano segondo

22 Novak klemeNčič 2001–2002, p. 283: n. 34. Za Boninovo biografijo in za splitski sarkofag cf. markovič 2001–2002, pp. 207–208 (s starejšo literaturo).23 DAD, Div. canc. 41, f. 157v, cit. v: FiSković 1947, pp. 22, 113; Novak klemeNčič 2011, p. 68.

5. Bonino di Jacopo da Milano, Sv. Dominik (?), 1418–1419.

Dubrovnik, južni portal dominikanske cerkve (slika levo)

6. Bonino di Jacopo da Milano, Kristus Pantokrator (?),

1418–1419. Dubrovnik, južni portal dominikanske cerkve

(slika desno)


13

stano scritte allo desegno«).24 Isti kipar je julija 1450 sklenil pogodbo za izdelavo baldahina nad glavnim oltarjem cerkve sv. Blaža »tuto de piera de marmoro«.25 Z izjemo slednjega je le težko ugotoviti, za kakšne vrste kamna je v resnici šlo, saj omenjeni kamnoseški in kiparski izdelki niso ohranjeni. Baldahin v sv. Blažu se omenja še v vizitaciji nadškofa Sormana 12. decembra 1573: »et supra altare est tegmen marmoreum diversis marmoreis figuris sculptis mire ornatum, et quatuor columnis pariter marmoreis suffultum.«26 Če-prav naj bi bil narejen po zgledu starejšega baldahina v stolnici, se opisa kamnov v vizitacijah ne ujemata. Isti nadškof je 18. oktobra 1573 pri opisu baldahina v stolnici zapisal: »Altaris autem tegmen est lapidis serpentini (ut asseruerunt) et quatuor columnis eiusdem lapidis suffultis, cum varijs ornamentis.«27 Žal se tudi v pogodbi za dominikanski portal pet kosov kamna omenja brez navedbe kamnoloma.

Južnemu portalu dominikanske cerkve soroden primer prenove starejšega objekta je ponovna posta-vitev enega izmed traktov križnega hodnika dubrovniškega frančiškanskega samostana. Križni hodnik, ki se na dvorišče odpira s heksaforami, se na osnovi slogovnih elementov in vzidane kamnite plošče z nagrobnim napisom stavbenika Miha iz Bara datira v prvo polovico 14. stoletja.28 Že bežen pogled na kapitele dvojnih stebričkov heksafor nam pove, da jih je bilo v kasnejših obdobjih veliko nadomeščenih z novimi, zaradi skromne kiparske kvalitete pa mnogih izmed njih ni mogoče natančneje datirati (sl. 9). Križni hodnik leta 1348, ko je Miha umrl, še ni bil povsem dokončan, saj so v naslednjih letih frančiškani plačevali še druge mojstre za delo na križnem hodniku.29 Pred 8. novembrom 1424 se je en trakt kri-žnega hodnika očitno podrl, saj je tedaj dubrovniški kamnosek Antun Marojević s prokuratorji frančiškan-skega samostana sklenil pogodbo, da bo po navodilih Bonina da Milano ali nekega drugega mojstra, ki bo zadolžen za popravilo križnega hodnika, izklesal vse potrebne kamne za izgradnjo podrtega trakta (priloga 2). Bonino je sicer v Dubrovniku omenjen še 23. novembra tega leta ter 3. maja in 17. avgusta naslednjega leta, ko je prejel izplačila za delo na korni pregradi cerkve sv. Blaža, vendar se, kot kaže, prenove frančiškanskega križnega hodnika ni lotil. V zvezi s frančiškanskim samostanom se posredno 4. oktobra 1425 omenjata Božidar (Bogdanović) in Radon (Bogetić): Mali svet je dovolil Božidarju med delom na kampanilu cerkve sv. Petra, Lovrenca in Andreja oditi do svoje apnice, vendar le, če mojstra ne bosta zaposlena z delom na oboku pri frančiškanih.30 Devet mesecev kasneje, 14. julija 1426, sta mojstra

24 Novak klemeNčič 2012, p. 42; FiSković 1988, p. 119: n. 42.25 DAD, Diversa notariae [Div. not.] 35, f. 106r–106v, FiSković 1988, p. 130: n. 55.26 FiSković 1969.27 FiSković 1966, p. 70.28 FiSković 1985, pp. 419–425.29 FiSković 1985, pp. 423–424.30 »pro bosidar et radan lapicidasCaptum fuit de dimittendo Bosidar lapicidam ire ad calcariam suam ita tam quam nemini possit laborari prout quod calcarie sue ita tam quod Radan socius eius attendere debeat ad laborerium campanelis sanctorum laurentii petri et andree. Preter quod se magistri predicti essent occupati ad laboreria conventis sancti francisci videlicet voltarum quod seguire debeant laboreria voltarum predicta« (DAD, Cons. min. 3, f. 257r).

7. Bonino di Jacopo da Milano, svetnik. Dubrovnik, cerkev sv. Nikolaja na Prijeku (slika levo)

8. Bonino di Jacopo da Milano, Sarkofag sv. Dujme, detajl, 1427. Split, stolnica (slika desno)


14

sklenila pogodbo, da bosta podrti trakt frančiškanskega križnega hodnika oblikovala po vzoru ostalih treh stranic in da bosta pri tem uporabila stare kose (»debiano aver per meter in opera di lavorer quello che se trovasse fatto de piere de quello che fo anticho che possano metter in lo detto lavorier dove bisog-nasse«, priloga 3). Čeprav se v literaturi navaja, da je šlo le za oboke,31 v omenjeni pogodbi jasno piše, da bosta naredila vse klesane elemente pod oboki, brez obokov. Prokuratorji so mojstroma dostavili potreb-ne kamne, torej tiste, ki so jih že leta 1424 naročili pri kamnoseku Antunu Marojeviću. Kot je specificirano v pogodbi je šlo za baze, stebre, kapitele in loke, torej vse potrebne dele za postavitev ene stranice križnega hodnika. Naslednji dokument, ki se nanaša na križni hodnik, je pogodba z dne 18. oktobra 1428, ki so jo prokuratorji cerkve sv. Frančiška sklenili s kamnosekoma Brajkom Bogosalićem in Dobrašinom Radinovićem za izdelavo enega in dveh polovičnih lokov ter popravilo ostalih lokov.32 Vsekakor pa sta

31 Cf. e. g. FiSković 1985, p. 431.32 »facere infrascripta laboreria videlicet primo unum archum de lapide bono et sufficiente de chamegnacho pro volta fienda in inclaustro dicte ecclesie ad formam mensuram latitudinem et altitudinem aliorum voltarum factorum in dicto inclaustro. Item duos alios archus lapideos adherendos muro dicti inclaustri qui esse debeant latitudinis medietatis suprascripti archi [...] Item promiserunt dicti petrarii facere et dare dictis procuratoris pro aptando et reficiendo alios archus illos petios arch. laboratis ut supra qui erunt necessari et opportuni ad eos aptandos« (DAD, Div. canc. 45, f. 86r).

9. Dubrovnik, križni hodnik frančiškanskega samostana


15

Radon in Božidar izdelala tudi oboke, saj sta se februarja 1442 obvezala, da bosta v križnem hodniku frančiškanskega samostana ometala še tiste oboke, ki sta jih postavila in ki še niso ometani.33 Čemu je bilo namenjenih 13 stebrov, ki so bili »pro neccesitate inclaustri« septembra 1442 naročeni Radosanu Stipkoviću, ni jasno.34 Ponovna postavitev podrtega trakta križnega hodnika je bila opravljena s tolikšnim spoštovanjem do prvotne forme, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, za kateri del križnega hodnika je šlo.

Kakšen je bil odnos Dubrovčanov do starejše umetnosti in arhitekture, lahko sklepamo tudi iz drugih arhivskih virov, ki so v Dubrovniku izjemno dobro ohranjeni. Že Cvito Fisković je v dokumentih opazil stalno navajanje starejših vzorov predvsem pri kamnoseških elementih, kot so okenske in vratne odpr-tine, lavaboji, konzole itd.35 Pri natančnejši analizi pogodb naročnikov s kamnoseki pa se je izkazalo, da je šlo v teh primerih večinoma le za posnemanje osnovne oblike in velikosti posameznega elementa, torej za navedbo podatkov, ki nadomeščajo natančnejši načrt in navedbo mer. Zato so bili vzori običajno vzeti iz opusa iste delavnice, pri kateri so bili naročeni novi kosi.36 Med številnimi dokumenti pa najde-mo tudi nekaj pogodb, ki se razlikujejo od omenjenih. Te se nanašajo na posnemanje precej starejših, zgodovinsko pomembnih stavbnih elementov in kiparskih del. Prvi primer je korna pregrada cerkve sv. Blaža, za katero je Mali svet marca 1424 odločil, da naj bo zgrajena po vzoru korne pregrade v stolnici, le da bo imela okna, narejena po risbi.37 Drugi primer je baldahin glavnega oltarja iste cerkve, ki naj bi bil oblikovan po zgledu veliko starejšega baldahina v stolnici in za katerega je julija 1450 pogodbo podpisal Pietro di Martino da Milano.38 Kaj je v tedanjem času pomenila zahteva v pogodbi, da naj bo baldahin pri sv. Blažu po »obliki in načinu« podoben baldahinu pri sv. Mariji, si le težko natančno predstavljamo. Že v pogodbi je zapisano, da bo baldahin pri sv. Blažu iz belega marmorja in da bodo mere določili proku-ratorji.39 Iz zadnjega izplačila je razvidno, da je bil novi baldahin nekoliko manjši od tistega v stolnici, iz opisa obeh v vizitaciji nadškofa Sormana pa lahko sklepamo, da se nista ujemala v materialu in barvi.40 Torej se je navedba vzora v pogodbi nanašala na tipologijo, podobno kot je to bilo pri stavbni plastiki, le da so bili pri slednji na voljo številni sočasni vzori. Torej pri zgledovanju po starejših elementih stavbne plastike in kiparskih del ni šlo za slogovno zaostajanje, temveč za povsem praktične razloge, saj so si mojstri s tem prihranili izdelovanje modelov in načrtov. Vzori so bili sodobni in pogosto takšni, ki so v Dubrovnik prinesli neke nove elemente oziroma podrobnosti. Pri zgledovanju po veliko starejših delih, kar najdemo predvsem pri opremljanju cerkve mestnega zaščitnika, pa se pojavi vprašanje, ali je šlo za načrtno posnemanje stolnice oziroma za nekakšno tekmovanje z njo ali pa so se ti zgledi v pogodbi navajali preprosto zato, ker ni bilo drugih. Iz omenjenih pogodb za korno pregrado in za baldahin je raz-vidno, da so oba prilagodili novemu prostoru, najverjetneje pa se je spremenil tudi okus, saj so se očitno zavestno odločili za drugačno barvo.

S podobnimi vprašanji se srečamo pri obeh omenjenih prenovah starejših spomenikov. Ali so spome-nike ohranjali v njihovi prvotni podobi iz spoštovanja do lastne zgodovine ali pa so tedanje »konserva-torje« vodili bolj praktični razlogi? Če so pri dominikanskem portalu ohranili ostenje iz 14. stoletja, ker je bilo pač še uporabno, je povsem logično, da so podboje in luneto prilagodili temu ostenju in jih naredili čim bolj podobne originalu, ki ga je bilo iz nekega razloga potrebno zamenjati. Prav tako sta varčnost in estetika narekovali prenovo podrtega trakta frančiškanskega križnega hodnika s starimi še uporabnimi elementi in v skladu s formami obstoječih treh traktov.

Priloga 113. marec 1418Brajko Bogosalić in Dobrašin Radinović priskrbita pet kosov temnega kamna za portal dominikanske cerkve

Braichus Bogosaslgich et Dobrasinus Radinouich petrarii super se et omnia eorum bona per aptay renuntiando promiserunt et se solemniter obligaverunt ser Sanino de Babalio et ser Johannes Marini de Crieua procuratoribus ecclesie sancti dominici de ragusio presentibus et recipientibus nomine dicte

33 »quod ipsi Radonus et Bosidarus teneantur et debeant omnem ipsorum procuratorum sue eorum successorum requisitionem cartizare voltas per eos factas in dicto loco desubt.. videlicet illas que non sunt cartizate expensis ... monasterii videlicet calcis sabloni et alii.. oportunorum ad faciendum dictum cartizare« (DAD, Div. canc. 56, f. 5v).34 DAD, Div. canc. 56, f. 247v.35 FiSković 1947, pp. 37–42.36 Primer so balkonate delavnice Pribilović (Novak klemeNčič 2006, pp. 469–470).37 »Pro forma cori sancti blasii. Captum fuit quod corus que sit in ecclesia sancti blasii debeat esse in illa forma prout corus sancte marie maioris dummodo sit straforatus cum fenestris a parte inferiori secundum designamentum superinde factum« (DAD, Cons. min. 3, f. 131r).38 DAD, Div. not. 35, f. 106–106v (6. 7. 1450); FiSković 1988, p. 130: n. 55. 39 »esso maistro Piero promete et obligasse de far et fabricar vno tabernaculo in la chiesia de san Biaxio, sopra lo altar grande, tuto de piera de marmoro biancho, fin de la grandeza et erteza come se rechiedera et piaxera a essi procuratori, ala forma et guisa delo tabernaculo de santa Maria, cum le colonelle et apostoli ali lati delo altar...« (ibid.)40 »Die IIII maii 1451 [...] dicti procuratores voluerunt et remanserunt contenti quod dictus magister Petrus faciat dictas columnas in grossicie de subtus secundum grossiciem columnarum sancte Marie in medio ipsarum. Et quod dicte columne tabernaculi sancti Blasii a pedibus ipsarum postea debeant fabricari usque ad apicem cum ea proporcione que conueniat, ita quod sint in apicibus ipsarum aliquanto subtiliores. Altitudo autem ipsarum debet esse minor tribus digitis quam columne predicte sancte Marie.« (ibid.) Za vizitacijo cf. supra.


16

ecclesie eis tradere et consignare omnibus suis sumptibus et expensis in terram ad pescariam ragusii pro (?) finstra quinque boni et suficientes lapidis que sint unius et eiusdem coloris non laborata pro faciendo unam portam ad ecclesiam sancti dominici predictam ad scalam rotondam. Que quinque finstra lapides sint suficientes pro construendo unam portam similis magnitudinis illi que ad presens est ad dictam scalam rotondam et sint et esse debeant latitudinis et grossitudinis illius modelli (?) quem ad presens habent dominus prior dicti conuenti. Et hoc pro precio et nomine […] perperonni quinquaginta quinque cuius […] dicti procuratores dare promiserunt dicti Braicho et Dobrasino ypp. viginti et restum quando conduxerunt dictum laborerium promittendo dicti laborerium ipsi consignare ut supra dictum est ipsis procuratoribus in dicto loco per totum mensem aprilis proximum. [...]

DAD, Div. canc. 41, f. 242r, cit. in: Fisković 1947, p. 113.

Priloga 28. november 1424Mojster Antun Marojević obljubi prokuratorjema frančiškanskega samostana, Martolu de Georgiu in Petru de Menze, da bo do konca marca v dubrovniško pristanišče oziroma v pristanišče na Pilah do-stavil vse potrebne dele za izgradnjo četrtega trakta križnega hodnika, ki se je podrl, torej kapitele, baze, stebre, pilastre, loke itd., ki jih bo izdelal po navodilih Bonina ali drugega mojstra, ki bo zadol-žen za popravilo križnega hodnika. Dokončno izplačilo je dobil 21. novembra 1425.

Magister Antonius Maroeuich petrarius [...] promisit ser Martolo de Georgio et ser Petro de Menze procuratoribus monasterii sancti Francesci [...] incipiendo die quintadecima decembris prox. fut. condu-ucendo laboreria infrascripta et dare et conducta consignare dictis procuratoribus ad pescariam seu ad portum sancti Georgii pillarum Ragusii lapides capitelos peducios columnas pillastros archos et alia labo-reria lapidis quotquot opportunum et opportune fuerunt ad levandum quartum claustrum dicti monasterii sancti Francisci qui recidit. Illius qualitatis et mensure de quibus dixit magister Boninus seu alius magister que conductus fuit ad faciendo dictum laborerium. Et hoc omnia laboreria de bono lapide curzulano de camegnacho et bono opere et ben smarata. Et hoc usque per totum mensem marcii proxime fut. pro precio et mercato hic omnia iperperorum ducentorum quos dicti procuratores dicto nomine sibi dare et solvere promiserunt videlicet iperperos sexaginta de presenti et residuum de tempore in tempore prout dicta laboreria conducta. [...] Confessus fuit idem magister Antonius habuisse a dictis procuratoribus vigore [...] pacti iperperos LX.

[končno izplačilo 21. novembra 1425: 140 perperjev]DAD, Div. canc. 43, f. 47r.

Priloga 314. julij 1426Božidar Bogdanović in Radin Bogetić bosta ponovno postavila eno stran frančiškanskega križnega hodnika, ki se je podrl, in to po vzoru ostalih treh stranic. Pri tem bosta uporabila stare dele.

[...] Io Bosidar Bogdanouich et Radun Bogetich se obligemo a meglior tenente alli procuradori infra-scripti de san francisco a fare lo quarto del chiostro quello che fo caduto anticho e che segue questo quar-to segondo li altri tre como stano adesso e com li archi e di tutto quello che bisogna di scarpello di sotto le volte senza le volte. Auere spese di tutto c‚etton dalo monastero che sia anoj dette piere e calc‚ina e la rena e ferro zoche besognasse per sparangar e piombo. Et noj procuradorii di san francescho zoe ser Martoli de Georgi e Zugno de Calich promettemo alli detti de dar per lo detto lavorier de grossi de ragusi yperperi seicento. Epiu debiano auer per meter in opera di lavorer quello che se trovasse fatto de piere de quello che fo anticho che possano metter in lo detto lavorier dove bisognasse. Et che siano tegnudi a comenzar lo detto lavorier primo di de settembre questo che venir e di compirlo in mesi diciotto abiando da noj procuradori piere e quelo li siamo tegnuti a dar per lavorar. Et denari zoe quando comenzano a lavorar ypp. cento et de tre mesi in tre mesi ypp. cento in fin ad integro pagamento. Et manchando noj procuradori de alguna dele dette cose si che essi magistri non potessino aver non avessino per nostro defetto da lavorar se li debbia prolongar lo termine complir lo detto lavorier segondo sera de raxon. Et se per caso per lor deffetto non compianno lo detto lavorier in lo detto termine che possiamo trovar li magistri per far lo detto lavorier allor spese. [...]

[Izplačila:11. avgust 1426 100 perperjev24. december 1426 200 perperjev15. april 1427 50 perperjev7. oktober 1427 120 perperjev]DAD, Div. not. 15, f. 8r–8v; cit. v. Fisković 1947, pp. 38, 115, Fisković 1985, p. 431.


17

Biagio di Giorgio 1989Biagio di Giorgio da Trau, Venezia 1989.

Boskovits 1991Miklós Boskovits, Od Blaža Trogiranina do Lovre Kotoranina (Da Biagio da Trau a Lorenzo da Cattaro), Likovna kultura Dubrovnika 15. i 16. stoljeća, Zagreb 1991, pp. 155–167.

Böning 1990Renate Böning, s. v. Antonio di Jacopo, Saur Allgemeines Künstler-lexikon, 3, Leipzig 1990, pp. 590–591.

ĆoroviĆ 1923Vladimir Ćorović, Palača Sandalja Hranića, Narodna starina, II (6/3), 1923, pp. 263–264.

FiskoviĆ 1939Cvito Fisković, Korčulanska katedrala, Zagreb 1939.

FiskoviĆ 1947Cvito Fisković, Naši graditelji i kipari XV. i XVI. stoljeća u Dubrovniku, Zagreb 1947.

FiskoviĆ 1953Cvito Fisković, Zadarski majstori u Dubrovniku, Anali Historijskog instituta JAZU u Dubrovniku, II, 1953, pp. 395–409.

FiskoviĆ 1954Cvito Fisković, Fragments du style roman a Dubrovnik, Archeologia Iugoslavica, I, 1954, pp. 117–137.

FiskoviĆ 1955Cvito Fisković, Prvi poznati dubrovački graditelji, Dubrovnik 1955.

FiskoviĆ 1966Cvito Fisković, Umjetnine stare dubrovačke katedrale, Bulletin Zavo-da za likovne umjetnosti JAZU, XIV/1–3, 1966 [1967], pp. 62–75.

FiskoviĆ 1969Cvito Fisković, Umjetnine u nekadašnjoj dubrovačkoj crkvi sv. Vlaha, Zbornik za likovne umetnosti, 5, 1969, pp. 325–355.

FiskoviĆ 1985Cvito Fisković, Romansko-gotićki slog samostana Male braće, Samostan Male braće u Dubrovniku, Zagreb-Dubrovnik 1985, pp. 413–438.

FiskoviĆ 1988Cvito Fisković, Petar Martinov iz Milana i pojava renesanse u Du-brovniku, Prilozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji, 27, 1988, pp. 89–144.

FiskoviĆ 1989Igor Fisković, s. v. Bonino di Jacopo da Milano, Hrvatski biografski leksikon, 2, Zagreb 1989, pp. 141–143.

ForetiĆ 1980Vinko Foretić, Povijest Dubrovnika do 1808, Zagreb 1980.

grujiĆ – ZeliĆ 2010Nada Grujić – Danko Zelić, Palača vojvode Sandalja Hranića u Du-brovniku, Anali Zavoda za povijesne znanosti HAZU, 48, 2010, pp. 47–132.

HöFler 1989Janez Höfler, Die Kunst Dalmatiens. Vom Mittelalter bis zur Renais-sance (800–1520), Graz 1989.

krasiĆ 2002Stjepan Krasić, Dominikanski samostan u Dubrovniku, Dubrovnik 2002.

MarkoviĆ 1987Vladimir Marković, Slikarstvo, Zlatno doba Dubrovnika XV. i XVI. sto-ljeće (Zagreb, Muzejski prostor – Dubrovnik, Knežev dvor), Zagreb- Dubrovnik 1987 (r. k.), pp. 169–220.

MarkoviĆ 2001–2002Predrag Marković, Bonino da Milano – primus magister ecclesie nove sancti Jacobi, Prilozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji, 39, 2001–2002, pp. 207–225.

MarkoviĆ 2010Predrag Marković, Katedrala sv. Jakova u Šibeniku. Prvih 105 godi-na, Zagreb 2010, pp. 93–131.

MarkoviĆ 2011Predrag Marković, G/14 Dubrovnik. Samostan sv. Dominika, Domi-nikanci u Hrvatskoj, Zagreb 2011, pp. 288–295.

MitiĆ 1962–1963Ilija Mitić, Orlandov stup u Dubrovniku, Anali historijskog instituta u Dubrovniku, 10–11, 1962–1963 [1966], pp. 233–254.

novak kleMenčič 2001–2002Renata Novak Klemenčič, Kiparski ukras Kneževa dvora u Dubrovni-ku u 15. stoljeću – nekoliko priloga, Prilozi za povijest umjetnosti u Dalmaciji, 39, 2001–2002 [2005], pp. 269–302.

novak kleMenčič 2006 Renata Novak Klemenčič, Kamnoseška podjetja v Dubrovniku v prvi polovici 15. stoletja, Vojetov zbornik, Ljubljana 2006, pp. 462–472.

novak kleMenčič 2011Renata Novak Klemenčič, Cerkev sv. Vlaha v Dubrovniku v dvajsetih letih 15. stoletja in Bonino di Jacopo da Milano, Zbornik za umetno-stno zgodovino, n. v. XLVII, 2011, pp. 60–74.

novak kleMenčič 2012 Renata Novak Klemenčič, Antički junaci i upravne palače: primjer Kneževa dvora u Dubrovniku, Metamorfoze mita. Mitologija u umje-tnosti od srednjeg vijeka do moderne. Zbornik radova znanstvenog skupa »Dani Cvita Fiskovića« održanog 2010. godine (edd. Dino Milinović, Joško Belamarić), Zagreb 2012, pp. 41–44.

Prelog 1961Milan Prelog, Dalmatinski opus Bonina da Milano, Prilozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji, 13, 1961, pp. 193–215.

Prelog 1962Milan Prelog, Le opere dalmate di »M. Boninus de Milano«, Arte Lombarda, VII/2, 1962, pp. 36–48.

Prijatelj 1989Kruno Prijatelj, Profilo artistico del pittore Biagio di Giorgio da Trau, Biagio di Giorgio da Trau, Venezia 1989, pp. 11–22.

stulli 1987Bernard Stulli, s. v. Dubrovniška republika, Enciklopedija Jugoslavije, 3, Zagreb 1987, pp. 682–718.

tadiĆ 1953Jorjo Tadić, Dubrovnik od nastanka do konca XV. stoletja, Zgodovina narodov Jugoslavije, I, Ljubljana 1953, pp. 544–576.

Sl. 1, 3–9: foto Matej Klemenčič. Sl. 2: Dominikanci u Hrvatskoj, Zagreb 2011, p. 3.

Bibliografija

Viri slikovnega gradiva

Prispevek je bil oddan 1. 11. 2013.


arhi

tekt

urna

zgo

dovi

na

23762847896129

ISBN 978961237628490000 >

3762847896129

ISBN 978961237628490000 >

arhi

tekt

urna

zgo

dovi

na 2

Ovitek + hrbet 2014-14,5.indd 1 14.2.14 14:51

Documents

Arhitekturna zgodovina 2