of 185 /185
ZBORNIK ANTOLOGIJA ANARHIZMI A 2 A

Antologija anarhizma 2

Embed Size (px)

Text of Antologija anarhizma 2

  • ZBORNIK

    ANTOLOGIJA ANARHIZMI

    A 2 A

  • Knjiga je oroje, vzemi jo v roke!

    Brecht

  • Kata log izac i j a v kn j ig i - CIP N a r o d n a in un ive rz i t e tna k n j i n i c a , L j u b l j a n a

    3 2 9 . 2 8 5 3 3 0 . 8 6 2

    A N T O L O G I J A a n a r h i z m a : z b o r n i k / i zb ra l R u d i R i z m a n ; [ uvodna tudi ja R u d i R i z m a n ; p r e d g o v o r N o a m C h o i n s k y ; u red i la Mit ja M a r u k o in R u d i R i z m a n ; i m e n s k o kaza lo s pojasni l i Mojca D o b n i k a r : p o d a t k i o a v t o r j i h R u d i R i z m a n ; p reved l i Dor i s D e b e n j a k ... e t a l . ] . - [ 1. izd.] . -L j u b l j a n a : U n i v e r z i t e t n a k o n f e r e n c a ZSMS, Kn j i n i ca r evo luc iona rne te-o r i j e , 1 9 8 6 . - 2 zv. ( L X X V , 6 8 1 s t r . ) . - 20 c m . - (Kr t : k n j i n i c a revo-l u c i o n a r n e t eo r i j e ; 37 ; 38 )

    1. R I Z M A N , R u d i

    Y U ISBN 8 6 - 7 3 4 7 - 0 0 2 - 1

    Knjina zbirka Krt 37 /38

    Zbornik Antologija anarhizma

    Krt, Knjinica revolucionarne teorije Predgovor: Noam Chomsky

    Izbor in spremna tudija: Rudi Rizman Uredila: Rudi Rizman in Mitja Maruko

    Prevedli: Doris Debenjak, Irena Gantar-Godina, Boidar Kante, Janko Moder, Neda Pagon-Brglez, Marija Rizman, Martina Rotar, Jasna Stojanovski,

    Darko trajn Jezikovni pregled: Julijana Bavar,

    Milena Mohori, Bora Zlobec-Juri Imensko kazalo: Mojca Dobnikar

    Korektura: Mojca Dobnikar, Mitja Maruko, Silva kofljanec

    Likovna oprema: Miha Deman

    Ljubljana, september 1986 Naklada: 2000 izvodov

    Prva izdaja

    Knjiga je izla s podporo Kulturne skupnosti Slovenije.

    Urednitvo se zahvaljuje Mojci Debenjak, Natai Jerin, Tatjani Kovae-vi, Joetu Ljubiu, Katarini Pirkmajer in Zori Torkar za prijazno pomo pri pripravi knjige.

  • Zbornik

    Antologija anarhizma 2. del

  • Vsebina

    Rudi Rizman Spremna beseda XI

    N o a m Chomsky Predgovor XIII Preface XVII

    Rudi Rizman Oris razvoja anarhistine drubene misli XXI

    1. Anarhizem: tu in sedaj XXI II. Klasini anarhistini doneski XXIV

    III. Nadaljevanje anarhistine ideje XLVI IV. Sooanje nekaterih teoretskih argumentov med

    anarhizmom in klasinim marksizmom LIX V. O prihodnosti anarhizma LXXI

    VI. Uporabljena in citirana literatura LXXIV

    1. del

    VVilliam Godvvin 1. Raziskava o naelih politine pravinosti 3

    Max Stirner 2. Edini in njegova lastnina 29

    Pierre-Joseph Proudhon 3.1. Kaj je lastnina ali raziskovanje naela prava in oblasti 70 3.2. Oba ideja revolucije v devetnajstem stoletju 125 3.3. Naelo in praksa vzajemnosti 143

  • Mihail Bakunin 4.1. Revolucionarni katekizem

    (Naela in organizacija internacionalne revolucionarno-soci-alistine tajne drube) 155

    4.2. Nacionalni katekizem 174 4.3. Federalizem, socializem in antiteologizem 177 4.4. Naela revolucije 199 4.5. Politika internacionale 204 4.6. Kolektivna diktatura 218 4.7. Zgodovinski sofizmi doktrinarne ole nemkih komunistov . . 221 4.8. Parika komuna in pojem drave 226 4.9. Bog in drava 233 4.10. Buroazni socializem 251 4.11. Dravnost in anarhija 255

    Peter Kropotkin 5.1. Ali moramo obravnavati ideal prihodnje ureditve? 264 5.2. Zapori in njihov moralni vpliv na zapornike 276 5.3. Zakon in avtoriteta 288 5.4. Revolucionarna oblast 304 5.5. Anarhistini komunizem 314 5.6. Anarhistina morala 321 5.7. Vzajemna pomo 329 5.8. Sodobna znanost in anarhizem 334 5.9. Razgovor z Leninom 341 5.10. Pismo delavcem Zahodne Evrope 347 5.11. Pismi Leninu 351 5.12. Kaj storiti 355

    2. del

    Henrv David Thoreau 6. Dravljanska neposlunost 365 t Elisee Reclus 7. Anarhija 373

    A n o n i m n i anarhist 8. Svoboda 382

    Johann Most 9. Komunistini anarhizem

  • Emile Henry 10. Anarhija in teror 401

    Lev Tols toj 11. Suenjstvo naega asa 409

    Gustav Landauer 12. Anarhistine misli o anarhizmu 426

    Errico Malatesta 13.1. Anarhizem in oblast 433 13.2. Anarho-komunistini program 444

    Georges Sorel 14. Premiljevanje o nasilju 455

    Erich Miihsam 15. Druina - zakon religija 475

    Enima Goldman 16. Psihologija politinega nasilja 481

    Nestor Malino 17. Abeceda revolucionarnega anarhizma 491

    Rudolf Rocker 18.1. Sistem sovjetov ali diktatura proletariata 505 18.2. Mitologija revolucije in revolucionarna resninost 512

    A n o n i m n i anarhist 19. Upiranje temu, da ubija ali da te ubijejo 521

    Pjotr Arinov 20. Konstruktivni problem drubene revolucije 523

    Valevski 21. Pot drubene revolucije 531

    AIexander Berkman 22. Ali je anarhizem nasilje 534

  • Max Nett lau 23. Avtoritarni in libertarni socializem 540

    Herbert Read 24. Filozofija anarhizma 546

    Paul in Percival G o o d m a n 25. Nova skupnost: odprava razlike med produkcijo in potronjo,

    osamitev dela, osamitev domov 561

    T o m Hayden in drugi 26. Porthuronska izjava 578

    Daniel in Gabriel Cohn-Bendit 27. Leviarstvo - zdravilo proti starostni bolezni komunizma . .587

    Daniel Guerin 28. Uspehi samoupravljanja v paniji 601

    N o a m Chomsky . 29. Kaj je anarhizem 610

    Murray Bookchin 30. Mit proletariata 625

    U w e T i m m 31. Ali ima anarhizem prihodnost 633

    Roel van Duyn

    32. Poroka ljubezni in kreativnosti 638

    Podatki o avtorjih 649

    Imensko kazalo 661

  • Henry David Thoreau (1817 - 1862) 6. Dravljanska neposlunost (1848)

    Iskreno sprejemam moto najbolja vlada je tista, ki najmanj vlada": in moralo bi mi ugajati, da ga vidim delovati hitreje in sistematineje. Izpeljano naposled dosee to, o emer sem tudi preprian ,,najbolj-a vlada je tista, ki sploh ne vlada"; in ko bodo ljudje pripravljeni, bodo takno vlado tudi imeli. V najboljem primeru ni vlada ni drugega kot sredstvo, toda veina vlad je obiajno, vse vlade pa vasih neprimerne. Ugovore proti stalni vojski, ki jih je veliko, so tehtni in zasluijo, da bi prevladali, se naposled lahko postavi tudi proti stalni vladi. Stalna voj-ska je le oroje stalne vlade. Sama vlada, ki je zgolj nain, ki so ga lju-dje izbrali za izvrevanje svoje volje, je ravno tako nagnjena k zlorabi in sprevrenju, preden lahko ljudje prek nje delujejo. Dokaz je sedanja mehika vojna, delo sorazmerno malotevilnih posameznikov, ki upo-rabljajo stalno vlado kot svoje orodje; kajti v zaetku ljudje ne bi dopu-stili tega ukrepa. ( . . . )

    Toda govore praktino in kot dravljan, v nasprotju z onimi, ki se imenujejo ljudje, ki niso za nikakrno vlado, zahtevam ne naenkrat nikakrne vlade, temve naenkrat boljo vlado. Naj vsak lovek ve, kakna vlada bi zasluila njegovo spotovanje, in to bo korak k temu, da se jo dosee.

    Naposled, praktini razlog, zakaj je ko je enkrat oblast v rokah ljudi - veini dovoljeno vladati in zakaj e naprej dolgo asa vlada, ni, da ima najverjetneje prav, niti ne, ker se to zdi manjini najpoteneje, temve ker je fizino najmoneja. Toda vlada, v kateri vlada veina, ne more biti v nobenem primeru utemeljena na pravici, vsaj kot so jo doslej razumeli ljudje. Mar ne bi mogla obstajati vlada, v kateri o pravilnosti in nepravilnosti dejansko ne bi odloala veina, temve vest'? - V kateri bi veina odloala le o tistih vpraanjih, pri katerih se da uporabiti pravilo primernosti? Se mora dravljan na raun zakonodajalca samo za trenu-tek ali v zadnji stopnji odrei svoji vesti? Zakaj ima potem vsak lovek

    Prevod iz T h e W o r k s o f T h o r e a u , uredi l Se ide l C a n b y . H o u g h t o n --Nif f l in C o B o s t o n 1 9 3 7 . str . 7 8 9 - 8 0 8 ( o d l o m k i ) . Prevedel Boidar K a n t e , j e z i -k o v n o pregledala Milena M o h o r i .

  • vest? Mislim, da bi morali biti najprej ljudje in ele potem objekti. Mar ni zaeleno, da se spotovanje zakona goji ravno tako kot spotovanje pravice? Edina obveznost, ki jo imam pravico predpostavljati, je. da v vsakem trenutku delam tisto, kar mislim, da jc prav. Smo res dovolj povedali, da korporacija nima vesti? Toda korporacija ljudi z vestjo je korporacija z vestjo. Zakon nikoli ne naredi ljudi niti za trohico pravi-nejih: in ker ga spotujejo, so celo dobronamerni vsak trenutek narejeni za agente krivice. Sploni in naravni rezultat ezmernega spotovanja zakona je, da lahko vidite vrste vojakov, polkovnikov, stotnikov, dese-tarjev. navadnih vojakov, raznaalcev streliva, ki v udovitem redu kora-kajo ez drn in strn v vojne proti svoji volji, vselej proti svojemu zdrave-mu razumu in vesti, zaradi esar je korakanje dejansko zelo hitro in povzroa razbijanje srca. Ne dvomijo, d a j e posel, s katerim se ukvarja-jo, preklet: vsi so nagnjeni k miru. Toda kaj so zdaj? So sploh ljudje? Ali majhne premine trdnjave in skladia v slubi loveka na oblasti, ki nima predsodkov? ( . . . )

    Mnoica ljudi torej v glavnem ne slui dravi kot ljudje, temve kot stroji, s svojimi telesi. So stalna vojska in policija, jearji. straniki, posse comitatus* itn. V veini primerov sploh ne uporabljajo svobodno nikakrne presoje ali nikakrnega moralnega uta: sebe postavljajo na raven lesa in zemlje in kamnov; in lesene ljudi je morda mogoe izdelo-vati tako, da ravno tako sluijo namenu. Takno ukazovanje jih ne spo-tuje ni bolj kot slamnate moe ali kot gmoto prostakov. Enakovred-nost imajo kot konji in psi. Vsaj kot takni so obiajno e cenjeni dobri dravljani. Drugi - kot veina zakonodajalcev, politikov, pravnikov, ministrov in uradnikov - sluijo dravi v glavnem s svojimi glavami; in - ker redko delajo kakrnokoli moralno razliko - verjetno tako kot

    bogu sluijo hudiu, ne da bi to nameravali. Le malo ljudi - heroji, patrioti, mueniki. reformatorji v velikem smislu in ljudje - slui dravi tudi s svojo vestjo in se ji tako poveini nujno upira; in drava jih obi-ajno obravnava kot sovranike. ( . . . )

    Tisti, ki se popolnoma daje svojim tovariem - ljudem, se jim zdi neuporaben in sebien; tisti pa. ki se jim daje le deloma, je razglaen za dobrotnika in lovekoljuba.

    Kako naj se lovek obnaa do sedanje amerike vlade? Odgovarjam, da z njo ne more biti povezan brez sramote. Te politine organizacije, ki je tudi suenjska vlada, v tem trenutku ne morem prepoznati za mojo vlado.

    * Vsi prebiva lc i , ki j ih l a h k o zbe re erif za p o m o pri o h r a n j a n j u javnega m i r u . V t a k o telo p o z a k o n u spada vsak m o k i , ki je stareji od 15 let in j e f i z i n o s p o s o b e n . - Op . prev.

  • Vsi ljudje priznavajo pravico do revolucije, to je pravico, da se zavrne zvestoba vladi in da se ji upre. kadar sta njena tiranija ali njena neuin-kovitost veliki in neznosni. Toda skoraj vsi pravijo, da sedaj ni tako. Tako je bilo. mislijo, v revoluciji 1775. e bi mi rekli, da je bila ta vlada slaba zato. ker je obdavila doloeno tuje blago, pripeljano v njeno pri-stanie, mi najverjetneje ne bi bilo treba zganjati hrupa, kajti lahko shajam brez njega. Vse dravne mainerije imajo svoja trenja; in to je verjetno dovolj dobro za protiute zlu. Vsekakor je zlo dovolj veliko, da dviguje precej prahu. Toda ko se zgodi, da ima trenje svojo dravno mainerijo in sta zatiranje in ropanje organizirana, tedaj pravim, da ne imejmo ve take dravne mainerije. Z drugimi besedami, ko so sunji estina prebivalstva narodov, ki so se zavzeli, da bodo pribealie svo-bode. in ko se celotno deelo krivino opustoi in osvoji s tujo vojsko in je le-ta podvrena vojakemu zakonu, mislim, da za pravine ljudi ni prezgodaj, da se uprejo in spuntajo. Ta dolnost je e nujneja. ker ta tako opustoena deela ni naa, temve je naa invazijska vojska.

    Paley. splona avtoriteta v mnogih moralnih vpraanjih, v svojem poglavju o Obveznosti podreditve civilni vladi razreuje celotno drav-ljansko dolnost v primernost; in nadaljuje, da je ..spostavljena vlada boja volja, vse dokler jo zahteva interes celotne drube, to je vse dokler se ji ne moremo upreti ali jo spremeniti brez javnih teav (. . .). da je treba biti spostavljeni dravi pokoren - in ni ve. e je to naelo dopueno, je pravica vsakega posebnega primera upiranja zvedena iki izraun kvantitete nevarnosti in krivice na eni strani in na verjetnost in stroke ponovne spostavitve na drugi strani". To, pravi, bo vsak lo-vek presodil sam zase. Vendar se zdi. da Paieyju nikoli ni bilo treba raz-miljati o tistih primerih, v katerih se ne uporablja pravilo primernosti, v katerih morajo biti ljudje, ravno tako kot posameznik, za vsako ceno pravini. e sem utapljajoemu se loveku po krivici iztrgal desko, mu jo moram vrniti, eravno sam utonem. To po Paleyju ne bi bilo primer-no. Toda oni. ki bi mu v takem primeru reil ivljenje, bi ga sicer izgu-bil. Ti ljudje morajo osvoboditi svoje sunje in konati vojno v Mehiki, tudi e jih bo to stalo ivljenje. ( . . . )

    Govore praktino, nasprotniki reforme v Massachusettsu niso stoti-soi politikov na jugu, temve stotisoi trgovcev in kmetov tukaj, kijih bolj zanimata trgovina in kmetijstvo kot humanost in niso pripravljeni biti pravini do sunjev in Mehike, pa naj stane karkoli. Ne bom se pre-piral z oddaljenimi nasprotniki, temve s tistimi, ki blizu doma sodelu-jejo in se povezujejo z onimi, ki so dale; brez teh bi bili slednji nekod-ljivi. Vajeni smo rei. da je mnoica ljudi nepripravljena; toda napredek je poasen, kajti manjina ni materialno pametneja ali na boljem kot veina. Ni toliko pomembno, d a j e veini tako dobro kot tebi. kolikor to, da mora nekje obstajati nekakna absolutna dobrota; kajti to pre-kvasi celotno gmoto. Obstajajo tisoi, ki s preprianjem nasprotujejo

  • suenjstvu in vojni, ki pa kljub temu dejansko ne storijo niesar, da bi ju konali; ki se cenijo kot Washingtonovi in Franklinovi otroci in sedi-jo z rokami v epih in pravijo, da ne vedo, kaj delati, in ne delajo nie-sar; ki celo podrejajo vpraanje svobode vpraanju svobodne trgovine, po veerji mirno prebirajo cenike skupaj z najnovejimi novicami iz Mehike in zgodi se, da pri tem zaspijo. Kaken je cenik sodobnega potenjaka in patriota? Omahujejo in se opraviujejo in vasih milo prosijo; toda niesar ne delajo resno in uinkovito. Dobro pripravljeni bodo akali na druge, da premagajo zlo. zaradi katerega se morda ne kesajo ve. Pravici, ki jim gre, dajo poveini le poceni glas in ibko pod-poro in ji zaelijo sreo. Na enega krepostnega loveka pride devetsto devetindevetdeset patronov vrline. Vendar se je laje ukvarjati z dejan-skim lastnikom stvari kot z njenim zaasnim varuhom.

    Vsako glasovanje je neke vrste igra, kot denimo dama ali backgam-mon, z rahlim moralnim priokusom, igra s pravico in krivico, z moralni-mi vpraanji; spremlja jo kajpada stava. Znaaj volilcev ni privezan na kol. Morda glasujem kot mislim, da je prav; vendar se me prevlada te pravice ivljenjsko ne tie. Voljan sem jo prepustiti veini. Zato njene obveznosti nikoli ne presegajo obveznosti primernosti. Glasovati za pra-vico niti ne pomeni zanjo sploh kaj narediti. Pomeni samo slabotno izraanje elje, ki bi morala prevladati. Pameten lovek pravice ne bo prepustil milosti nakljuja niti si ne bo elel, da bi prevladala prek oblasti veine. V dejanju mnoic je le malo vrline. Ko bo veina na iro-ko glasovala za odpravo suenjstva, bo to storila zato, ker je ravnodu-na do suenjstva, ali zato, da bo njen glas ukinil tisto malo suenjstva, kar ga je e ostalo. Edini sunji bodo potem oni. Odpravo suenjstva lahko pospei le glas tistega, ki potrjuje lastno svobodo. (. . .)

    Najira in najbolj prevladujoa napaka zahteva za svoje ohranjanje najnesebinejo vrlino. im ibkeja je graja, ki ji je obiajno zavezana vrlina patriotizma, tem verjetneje je, da si bomo nakopali aristokrate. Medtem ko ne odobravajo narave in ukrepov vlade, jo namre podpi-rajo in so ji zvesti, so nedvomno njeni najzvesteji podporniki in torej pogosto najresneje prepreke za reformo. Nekateri milostno prosijo dravo, da bi razpustila Zdruene drave Amerike in da zahtev pred-sednika ne bi upotevali. Zakaj je ne razpustijo sami zvezo med njimi samimi in dravo in zakaj ne odreejo plaila svojega delea v njeno blagajno? Mar niso v enakem odnosu do drave, kot je drava do Zdru-enih drav Amerike? In mar niso enaki razlogi prepreili dravi, da bi se upirala Zdruenim dravam, kot so prepreili njim, da bi se upirali dravi?

    Kako je lahko lovek zadovoljen s tem, da zgolj nekaj tuhta in pri tem uiva? Ali sploh obstaja kak uitek v tem, e lovek meni, da je prizadet? e vas je sosed ogoljufal za en sam dolar, niste zadovoljni, e veste, da ste ogoljufani ali e reete, da ste ogoljufani, ali e ga celo

  • milostno prosite, naj vam plaa va dolg: temve se lotite uinkovitih korakov, da boste naenkrat dobili celoten znesek, in pazite, da ne boste ogoljufani nikoli ve. Dejanje in naela, razumevanje in izvrevanje pravice spreminjajo stvari in odnose; so v bistvu revolucionarni in se sploh ne skladajo z niemer, kar je bilo. Ne loujejo le drav in cerkva, loujejo druine; da, loujejo posameznika, ko v njem diabolino raz-dvajajo od boanskega.

    Obstajajo krivini zakoni: bomo zadovoljni s tem, da jim bomo po-sluni. ali si jih bomo prizadevali popraviti in se jim pokoravati, dokler v tem ne uspemo, ali jih bomo naenkrat krili'' Ljudje obiajno mislijo pod tako vlado, kot je ta da bi morali akati, vse dokler ne bi pre-priali veine, da jih spremeni. Mislijo, da bi bila, e bi morali vztrajati, izboljava slaba kot zlo. Vendar je napaka same vlade, da je izboljava slaba kot zlo. Zaradi nje je slaba. Zakaj ni bolj odprta, da bi anticipi-rala in poskrbela za reformo? Zakaj ne ceni pametne manjine? Zakaj joka in se upira, e preden je prizadeta? Zakaj ne opogumlja svojih dravljanov, da bi bili iijeni, da bi pokazali njene napake in delali bolje, kot delajo sicer? Zakaj vselej kria Kristusa, izobi Kopernika in Luthra in razglasi Washingtona in Franklina za upornika?

    Mislili bi, da je bilo prostovoljno in praktino zanikanje njene avto-ritete edini prekrek, ki ga drava nikoli ni priakovala; in e, zakaj mu ni odredila doloene, primerne in proporcionalne kazni? e lovek, ki nima nikakrnega imetja, enkrat samkrat zavrne, da bi zasluil devet ilingov za dravo, ga za nedoloen as porinejo v zapor po kateremkoli zakonu, ki ga poznam in k i j e doloen le po presoji onih, ki so ga tja porinili; toda e bi moral od drave ukrasti devetdesetkrat devet ilin-gov, mu je takoj dovoljeno spet oditi na svobodo.

    e je krivica del nujnega trenja vladnega stroja, potem naj bo, potem naj bo: morda se bo izrabila - gotovo se bo izrabil stroj. e ima krivica izvir, ali prenosni jermen, ali vrv, ali roico zgolj zase, potem lahko pre-udarite, ali ne bo izboljava slaba kot zlo: vendar - e je take narave, da zahteva od vas, da ste drugemu agent krivice - potem, pravim, prekr-ite zakon. Naj bo vae ivljenje nasprotni upor, da se stroj ustavi. Tisto, kar moram dosei, je, da v vsakem primeru vidim, da se ne izroam zmoti, ki jo obsojam.

    Ne poznam nobenih takih nainov, ki bi sijih lahko privzeli in bi jih drava priskrbela za ublaitev zla. Preve asa vzamejo in loveko iv-ljenje je prekratko. Skrbeti moram za druge stvari. Na ta svet nisem priel predvsem zato, da bi iz njega ustvaril prijeten kraj za ivljenje, ampak da v njem ivim, pa naj bo dober ali slab. loveku ni treba storiti vsega, temve nekaj; in ker ne more storiti vsega, ni treba, da bi storil nekaj napak. Ni moj posel, da kakorkoli bolj milostno prosim voditelja ali zakonodajo, kot je nujno, da milostno prosita mene; in e ne bi mogla sliati moje pronje, kaj bi moral potem storiti? Toda za ta pri-

  • mer ni drava priskrbela nobene poti: njena prava ustava je zlo. To se utegne zdeti kruto, svojeglavo in nespravljivo; toda samega duha, ki lahko to upoteva in zaslui, je treba obravnavati skrajno naklonjeno in pozorno. Taka je vsaka sprememba na bolje, kot rojstvo in smrt, ki pretrese ta telo. ( . . . )

    Pod vlado, ki vsakogar zapre po krivici, je tudi za pravinega loveka pravo mesto zapor. Pravo mesto danes, edino mesto, ki ga je Massachu-setts priskrbel za svoje svobodnjake in manj malodune duhove, je v njegovih zaporih, ki so postavljeni zunaj drave in zaklenjeni pred dra-vo z njenim lastnim aktom, kot so se e sami izloili s svojimi naeli. Ravno tukaj pobegli suenj, mehiki ujetnik, ki je izpuen pod pogo-jem, da se ne bo ve boril proti sovraniku, in Indijanci pridejo do tega, da navajajo krivice, k i j i h morajo spoznati njihove rase; na teh loenih, vendar svobodnejih in spotljivejih tleh. kamor drava postavi tiste, ki niso z njo, temve proti njej - v edini hii v sunjelastniki dravi, v kateri lahko svoboden lovek prebiva s astjo. e kdo misli, da bi se tukaj njegov vpliv izgubil in da njegov glas ne bi ve dosegel dravnega uesa, da ne bi bil kot sovranik med svojimi stenami, potem ne ve, koli-ko moneja je resnica od zmote, niti tega, kako se lahko veliko zgovor-neje in uinkoviteje bojuje proti krivici, ki jo je skusil na lastni koi. Dajte svoj celoten glas, ne zgolj koek papirja, ampak ves va vpliv. e se manjina prilagaja veini, je nemona; potem ni niti manjina; vendar je neustavljiva, kadar ima ves svoj pomen. e je alternativa drati vse pravine ljudi v zaporu ali opustiti vojno in suenjstvo, drava ne bo omahovala pri izbiri. e tiso ljudi letos ne bi plaalo svojih dajatev, to ne bi bil nasilen in krvav ukrep, kot bi bil. e bi jih plaali in omogoili dravi, da zagrei nasilje in prelije nedolno kri. To je dejansko defini-cija mirne revolucije, e je kaj takega mono. e me izterjevalec davkov ali kateri drugi dravni uradnik vpraa, kot je to eden storil: ,,Toda kaj bom delal jaz?", je moj odgovor: ,,e dejansko eli kaj storiti, se odpo-vej svojemu uradu." Ko je osebek zavrnil poslunost in se je uradnik odrekel svojemu uradu, je revolucija opravljena. Pa vseeno domnevajmo, da bi morala tei kri. Toda mar ne gre za prelivanje krvi, kadar je ranje-na vest? Iz te rane odteka lovekova dejanska lovekost in nesmrtnost in lovek krvavi vse do konne smrti. To kri vidim sedaj odtekati. ( . . . )

    Pred nekaj leti se je drava v imenu cerkve spoprijela z mano in mi ukazala plaati doloeno vsoto v podporo duhovniku, igar pridige je obiskoval moj oe, jaz sam pa nikoli. ..Plaaj," je rekla, ,,ali bodi zaprt v j eo ." Odklonil sem plailo. Toda na alost se je drugemu loveku zdelo primerno plaati. Nisem uvidel, zakaj bi moral biti uitelj obdav-en, da bi podpiral duhovnika, in ne duhovnik uitelja; kajti jaz nisem bil dravni uitelj, temve sem se vzdreval sam s prostovoljnimi pri-spevki. Nisem videl, zakaj licej ne bi smel ravno tako kot cerkev predlo-iti svojega davnega rauna in imeti drave, da bi podprla njegovo

  • zahtevo. Na zahtevo lana mestne uprave sem kajpada blagovolil izja-viti nekaj takega, kot je tukaj zapisano: ..S tem dajemo vsem na znanje, da jaz. Henry Thoreau, ne elim, da se me teje za lana kakrnegakoli uradno registriranega drutva, ki se mu nisem pridruil." To sem rekel mestnemu uradniku in on je to slial. Drava, ki se je tako pouila, da se nisem elel teti za lana te cerkve, ni odtlej od mene nikoli ve zahte-vala esa podobnega; eravno je to povedalo, da mora ta zadeva spadati k njeni izvirni predpostavki v tistem asu. e bi bil vedel, kako jih imenovati, bi bil potem izstopil iz vseh drutev, za katera nisem nikoli podpisal pristopnice; vendar nisem vedel, kje najti popoln seznam. (. . .)

    Drava se torej nikoli namerno ne spoprime s lovekovim intelektu-alnim ali moralnim utom, temve le z njegovim telesom, z njegovimi utili. Ni oboroena z vijo pametjo ali potenostjo, temve s superior-nejo fizino mojo. Nisem bil rojen, da bi mi delali silo. Dihal bom, kot sam elim. Poglejmo, kdo je najmoneji. Kakno mo ima mnoi-ca? Prisilijo me lahko le tisti, ki se pokoravajo vijemu zakonu kot jaz. Prisilijo me, da postanem tak, kot so sami. Ne sliim za ljudi, ki jih mnoice ljudi silijo, da ivijo na tak ali drugaen nain. Kakne vrste ivljenja naj bi iveli? Ko naletim na vlado, ki mi ree ,.denar ali iv-ljenje", zakaj bi ji moral v naglici dati svoj denar? Utegne biti v hudi stiski in ne ve, kaj storiti: jaz ji ne morem pomagati. Pomagati si mora sama; delaj tako, kot delam jaz. O njej se ne splaa tarnati. Jaz nisem odgovoren za uspeno delovanje drubene mainerije. Nisem inenirjev sin. Razumem, da - ko sta hrast in kostanj z ramo ob rami - eden ne ostaja pri miru, da bi naredil prostor za drugega, temve oba posluata svoje lastne zakone in se poganjata kviku, rasteta in uspevata kar se le da, dokler eden morda ne zaseni in unii drugega. e rastlina ne more iveti v skladu s svojo naravo, umre; in tako tudi lovek. (. . .)

    Nikoli nisem odklonil plaati cestnine, ker si ravno tako elim biti dober sosed kot slab objekt; in za podporo ol opravljam sedaj svoj del z izobraevanjem svojih kolegov podeelanov. Davne dajatve ne zavra-am plaati zaradi kake posebne postavke v njej. elim preprosto zavr-niti vdanost dravi, da bi izstopil iz nje in uinkovito stal ob strani. Ni mi do tega, da bi sledil poti svojega dolarja, e bi lahko, kajti z njim kupijo loveka ali muketo, da bi z njo koga ubili dolar je nedolen pa pa mi je do tega, da sledim uinkom svoje zvestobe. Dejansko na svoj nain tiho napovedujem vojno dravi, eravno bom e vedno upo-rabljal in sprejel kako njeno korist, ki jo lahko dobim, kot je v takih primerih obiajno. (. . .)

    Ne elim se prepirati z nobenim lovekom ali nacijo. Ne elim dla-kocepiti, ustvarjati rahloutnih distinkcij in se dvigniti nad svoje sosede. Lahko reem, da celo prej iem izgovor za prilagajanje zakonom dee-le. Nisem se jim preve pripravljen prilagajati. Dejansko imam razlog, da glede tega dvomim o sebi; in vsako leto, ko pride naokrog izterjevalec

  • davkov, odkrijem, da sem pripravljen pregledovati akte in poloaje glavne in dravnih vlad in duha ljudi, da bi odkril pretvezo za prilagaja-nje. ( . . . )

    Vlada se me kajpada ne tie veliko in ji bom posvetil im manj misli. Ni mnogo trenutkov, ko ivim z vlado, celo na tem svetu ne. e je lov-vek miselno, fantazijsko, domiljijsko svoboden, taken, za kakrnega se mu zdi, da ni nikoli dalj asa, ga nespametni voditelji ali reformatorji ne morejo odloilno zmotiti. ( . . . )

    Avtoriteta vlade, celo take, ki sem se ji voljan podrediti - kajti z veseljem bom ubogal tiste, ki vedo ve kot jaz in delajo bolje kot jaz, in v mnogih stvareh celo tiste, ki niti ne vedo toliko in ne delajo tako do-bro - je e vedno neista avtoriteta: e smo natanni, ima potrditev in privolitev vladanih. Nima iste pravice nad mojo osebo in lastnino, razen tiste, ki ji jo dopuam. Napredek od absolutne monarhije k ome-jeni, od omejene k demokraciji, je napredek k pravemu spotovanju posameznika. Celo kitajski filozofi so bili dovolj modri, da so teli posa-meznika za temelj imperija. Je demokracija, taka kot jo poznamo, zad-nja mona izboljava v vladanju? Ali ni mogoe narediti naslednjega koraka k priznanju in organiziranju lovekovih pravic? Dejansko ne bo svobodnih in razsvetljenih drav, dokler ne bo drava priznala posamez-nika za vijo in neodvisno mo, iz katere sta izpeljani vsa njena oblast in avtoriteta, in ga v skladu s tem tudi obravnavala. Zadovoljen sem s pred-stavo drave, ki si lahko privoi vsaj, da je pravina do vseh ljudi, in ki

    ^obravnava posameznika z enakim spotovanjem kot soseda; ki celo ne misli, da ni v skladu z njenim lastnim snom. e nekateri ivijo ob strani

    #in se vanjo ne vmeavajo, niti jih ona ne zajema, izpolnjujejo pa vse dol-nosti sosedov in tovariev. Drava, ki bi navrtala taken plod in dovoli-la. da odpade, takoj ko je zrel, bi pripravila pot za popolnejo in slavnej-o dravo, ki sem si jo bil tudi zamislil, vendar je nisem e nikjer videl.

  • Elisee Reclus (1830 - 1905) 7. Anarhija (1884)

    Vlade reveem ne govorijo o bratstvu; ne muijo jih s to alostno alo. Seveda dvorjani v nekaterih deelah v svojem argonu vladarja primerjajo z oetom, katerega otroci da so podloniki, na katere kaplja neizrpna rosa njegove ljubezni: toda saj nihe ve ne jemlje resno te formule, ki bi jo lani kaj lahko izrabili in od tega oeta terjali kruha. Dokler je veljalo naelo, da so vlade neposredne zastopnice nebekega gospoda, ki opravljajo svojo funkcijo po boji milosti, je bila primerjava na mestu; toda samo e malokatera uveljavlja pravico do statusa polbo-ga. Ker so oropane verskega posveenja, tudi nimajo ve obutka odgo-vornosti za skupni blagor in se zadovoljujejo s tem, da obljubljajo dobro upravljanje, nepristransko sodstvo in strogo varnost pri opravljanju javnih zadev. Zgodovina nas ui, kako so take obljube izpolnjevali. Nihe, ki raziskuje politiko naega asa, ne more prezreti resninosti besed, ki jih v enaki meri pripisujejo Oxenstierni in lordu Chesterfieldu: ..Pojdi, sin moj, in si poglej, s kako malo modrosti vladajo svet!" Danes spada e v splono izobrazbo, da mora lovek vedeti, da imajo oblast, pa naj je monarhina, aristokratska ali demokratina, naj temelji na pravici mea. dedovanja ali volitev, ljudje, ki niso ni bolji in ni slabi od drugih ljudi, samo da jih poloaj speljuje v hudo skunjavo, da bi bili zli. K.er so povzdignjeni nad mnoico, ki s e jo kmalu nauijo zanievati, pridejo konec koncev do tega, da mislijo, da so vija bitja; ker jih nene-hno snubi astihlepje v tisoerih podobah, oabnost, pogoltnost in muhavost, postanejo kmalu pokvarjeni in to e hitreje zato. ker je nene-hno na prei cel kup sebinih hvalisavcev, ki elijo njihove pregrehe izkoristiti. In ker imajo pa sedaj v vseh ozirih prevladujo vpliv, ker imajo v roki mogoni vzvod, s katerim lahko spravijo v gibanje ogromni dravni aparat - uradnike, vojake, policijg se mora vsaka njihova pomota, vsaka napaka, vsak zloin ponavljati v neskonnost in dobiva v rasti vedno vejo teo. Vse preve je res, da lahko trenutna slaba volja

    Prevod iz kn j ige A n a r c h i s m u s - G r u n d t e x t e z u r T h e o r y u 11 d P r a \ i s d e r G e \v a 1 t , ur . O t t h e i n R a m m s t e d t , W e s t d e u t s c h e r Ver lag . Koln u n d Op laden 1 9 6 9 , str . 1 0 9 - 1 2 0 . Prevedla Doris D e b e n j a k . j ez ikov-no pregledala Bora Z l o b e c - J u r i .

  • nekega vladarja, uden pogled, dvoumna beseda pahnejo cela ljudstva v alost in skrivajo v sebi gorje za celo lovetvo. . .

    Toda ali lahko upravitelji oblasti, ki so svojo vzvieno funkcijo dobili bodisi po boji milosti, bodisi s splono volilno pravico, na kakrenkoli nain veljajo za nezmotljive ali vsaj nepristranske? Ali bi lahko rekli, da kaejo zakoni in tisti, ki j ih tolmaijo, za vse ljudi idealno naklonjenost, kot ivi v predstavi ljudstva? Ali so sodniki slepi, e pred njih stopa bogati in revni - Shylock s svojim morilskim noem in nesrenik, k i j e e vnaprej prodal funt svojega mesa ali nekaj un svoje krvi? Ali vedno pazijo, da tehtnica ostaja enaka za kraljevega sinu in za zarod beraev? Povsem naravno je, da ti uradniki sami trdno verujejo v svojo lastno nepristranost. da so prepriani, da so samo v loveki podobi uteleena pravica; vsak se posluuje posebne morale svojega poklica, pa vasih za to e sam ne ve. Toda kot se duhovniki ne morejo upirati vplivu svoje okolice, se mu tudi sodniki ne morejo. Njihov smisel za to, kar tvori pravinost, izvira iz povprenih ljudi asa in je pod neopaznim vplivom predsodkov njihovega razreda. Naj so e tako zelo poteni, le ne bodo nikoli pozabili, da spadajo k bogatim in mogonim ali pa k manj sre-nim, ki se e potegujejo za privilegije in asti. Poleg tega slepo astijo precedenne primere in si domiljajo, da bi morale biti ege, ki so jih podedovali od predhodnikov, pravica. e pa si brez predsodkov ogleda-mo uradno pravosodje, koliko krivic bomo nali v zakonitih postop-kih! . . .

    Seveda igra zakon tako kot veroizpoved samo podrejeno vlogo v priujoi drubi. Samo redkokdaj se sklicujejo nanj za urejanje odnosov med revnimi in bogatimi, med mogonimi in ibkimi. Ti odnosi so rezultat gospodarskih zakonov in izvirajo iz razvoja drubenega sistema, ki temelji na neenakosti pogojev.

    Laissez faire! Prepustite rei njim samim! so rekli razsodniki na boji-u. Polje je prosto; res je sicer prekrito s trupli, sicer res zavojevalec gazi po telesih premaganih, sicer se res zaradi povpraevanja in ponudbe in zarot in monopolov, do katerih privedejo, veji del drube prodaja v suenjstvo malotevilnih, toda kljub vsemu pustite, naj stvari gredo svojo pot, tako je prav v poteni igri! . . .

    lovek lahko ree, kar hoe, suenjstvo, za katerega odpravo so se abolicionisti tako junako borili v Ameriki, e vedno obstaja v vsaki civi-lizirani deeli; kajti cela ljudstva nimajo druge izbire, kot da ali umrejo od lakote ali prenaajo garanje, ki ga sovraijo, in samo zato si to muko izberejo. In e si hoemo poteno ogledati barbarsko drubo, katere lani smo, e si jo ogledamo takno, kakrna je, bi morali priznati, da e vedno veini ljudi pretrga nit ivljenja umor, etudi je sedaj preoble-en v tisoero varljivih in znanstvenih oblik . . .

    Lahko tudi reemo, da so voditelji moderne drube s tem, da dopu-ajo, da ljudje, ki jim vladajo in za katerih usodo so s tem prevzeli

  • odgovornost , zaradi pomanjkanja padajo v bedo, v ubonost ter v pregrehe, moralno bankrotirali. Toda tam, kjer je gospodom spodletelo, bodo svobodni ljudje morda prili do cilja. Neuspeh vlad ni razlog za to, da bi dopustili, da nam upade pogum; nasprotno nam kae, kako zelo nevarno je prepuati drugim varstvo svojih pravic in e bolj potr-juje nao trdno odlonost, da bomo svojo lastno stvar vzeli v lastne roke. Ne spadamo med tiste, ki jih je praksa drubene hinavine, nave-lianost ponianega ivljenja in negotovost prihodnosti prisilila, da si, ne da bi imeli pogum, da bi poiskali pravi odgovor, postavljajo vpraa-nje: Ali se izplaa iveti?" Da, nam se ivljenje zdi vredno, da ga ivi-mo, toda le, e ima svoj smoter ne osebno blaginjo, niti raj, niti v tem niti v onstranskem ivljenju, temve uresnienje hrepenenja, ideal, ki je na lastni in izvira iz naega najnotranjejega bitja. Stremimo k idealni enakosti, ki so si jo podjarmljena ljudstva stoletje za stoletjem pred-stavljala kot nebeke sanje. Tisto malo, kar lahko naredi posameznik med nami. je bogato plailo za nevarnosti boja. V teh okoliinah je ivljenje dobro, celo ivljenje polno trpljenja in rtev etudi bi mu predasno naredila konec prezgodnja smrt.

    Prvi pogoj enakosti, brez katerega bi bil vsak drug napredek isto norevanje stremljenje vseh socialistov brez izjeme - je, da bi vsakdo imel kruh. Govoriti tistim, ki stradajo, o dolnosti, odrekanju, o eteri-nih krepostih, ni ni drugega kot strahopetnost. Bogata nima nobene pravice, da bi berau pred svojimi vrati pridigal moralo. e bi bilo res, da civilizirane deele ne producirajo dovolj hrane za vse, bi lahko rekli, da je kruh privilegij monejih zaradi ivljenjske konkurence, da se morajo zato ibkeji zadovoljevati z drobtinicami, ki padajo z mize ob pojedini. V druini, v kateri vlada ljubezen, se stvari ne urejajo na tak nain; nasprotno so tam mah in ibki prvi na vrsti; priznati pa je treba, da pomanjkanje krepi roke monejih in da lahko na ta nain mogoni postanejo izkljuni lastniki kruha. Toda ali so drube naega asa res prile v to zagato? Nasprotno; ne glede na to, ali Malthusove napovedi veljajo za daljno prihodnost ali ne, gotovo in neizpodbitno dejstvo je, da v civiliziranih deelah Evrope in Amerike celokupna vsota proizvedenih ah proti industrijskim produktom zamenjanih ivil ve kot zadoa za prehranjevanje ljudstva. Celo v asih obasnih slabili letin ni treba ni drugega, kot da kae za ito in skladia odprejo vrata, pa bo vsak lah-ko dobil zadosten dele. Kljub zapravljanju in razmetavanju, kljub neznanskim izgubam, ki s prevaanjem sem ter tja in kupevanjem nastajajo v skladiili in trgovinah, e vedno ostane dovolj, da lahko ves svet obilno preivi! Pa vendar so nekateri, ki umirajo od lakote!-In so oetje, ki pobijajo svoje otroke zato, ker ti kriijo po kruhu, pa jim a ne morejo dati!

    Drugi bodo morda odvraali poglede od teh strahot, mi socialisti jim gledamo naravnost v obraz in iemo njihov vzrok. Ta vzrok je zemljiki

  • monopol, ko si peica prisvaja zemljo, ki je last vseh. Mi anarhisti nismo edini, ki to pravimo: klic po skupnem lastnitvu zemlje je postal tako glasen, da ga morajo sliati vsi, ki si ne maijo namenoma ues. Ideja hitro napreduje, kajti privatna lastnina v svoji sedanji obliki je ime-la svoj as in zgodovinarji vseskozi dokazujejo, da stara rimska drava ni identina z veno pravinostjo. Nedvomno bi bilo prazno upanje, e bi priakovali od lastnikov zemlje, ki so takoreko prepojeni s predsta-vami svoje kaste, privilegijev in dedne pravice, da bodo svoje njive, ki dajejo kruh, prostovoljno vrnili skupnosti; ne bodo si pridobili slave, da so se kot enaki postavili svojim sodravljanom ob bok; toda ko bo javno mnenje zrelo - in to naraa iz dneva v dan - takrat se bodo posamez-niki brezuspeno upirali enoduni volji ljudstva in sekira bo udarila po koreninah zastrupljenega drevesa. Obdelovalna zemlja bo spet prila v posest skupnosti; toda takrat je ne bodo, kot s e j e dogajalo doslej, skoraj na slepo sreo pluile in zasejavale nevee roke, znanost nam bo pomagala pri izbiri klime, primernih tal, obdelovalnih metod, gnojil in strojev. Poljedelstvo bodo ljudje opravljali enako skrbno kot mehanske kombinacije in kemine poskuse . . .

    Ko bomo imeli kruha za vse, pa si bomo eleli e neesa drugega -enakost pravic; toda to bomo potem kaj kmalu uveljavili, kajti komur se ni treba klanjati pred svojimi soljudmi, da bi imel kaj jesti, t a j im je e enak. Enakosti pogojev, ki - ali so res kje taki nori kriai. ki jim je to ele treba povedati? - se niti najmanj ne dotika neskonne raznolikosti loveke narave, si goree elimo, kajti ta enakost je edina pot . po kate-ri lahko pridemo do resnino javne morale. lovek je lahko samo tedaj resnino moralen, e je sam svoj gospod. Od trenutka, ko se zave, kaj je dobro in prav, je njegova stvar, da usmerja svoje lastno gibanje, da ie razloge za svoje ravnanje v svoji zavesti in da enostavno naredi tisto, kar je njegova naloga, brez strahu pred kaznijo ali upanja, da bo nagrajen. Toda njegovi volji bo neizogibno v oporo, e bo videl, da so ubrali isto pot ljudje, ki jih vodi njihova lastna volja. Vzajemen zgled bo etiki kmalu ustvarila oblika skupnosti, ki se ji vsi lahko pridruijo brez truda: toda v trenutku, ko stopijo zapovedi, ki jih izsiljujejo zakonske kazni, na mesto osebnega glasu vesti, je z moralo konec. To pomeni izrek apo-stola nevernikov: zakon je oe greha. Celo e ve. ni ni drugega kot greh sam, ker se obraa na najslabi del loveka, namesto da bi se obra-al na njegov najbolji del, na svobodno prvobitnost saj vlada s pomo-jo strahu. Tako vsak nagiba k temu, da bi se zakonom upiral, ker jih ni sprejemal sam. in da bo branil svoje osebne pravice, ki so tudi pravice drugih. Dostikrat je govor o nasprotju med pravicami in dolnostmi. To je pulila fraza; takega nasprotja ni. Vsak, ki uveljavlja svoje lastne pravi-ce, s tem tudi izpolnjuje svojo dolnost do svojih soljudi. Predpravica, ne pravica, je nasprotje dolnosti.

  • Poleg razpolaganja z lastno osebo vkljuuje zdrava morala tudi neki drug pogoj - vzajemno naklonjenost, ki se tudi poraja iz enakosti. Bese-de Mahabharate, ki jih je posvetil as, danes niso ni manj resnine: ..Neumnei niso prijatelji modrih mo in tisti, ki nima voza. ni prijatelj tistega, ki voz ima. Prijateljstvo je hi enakosti; nikoli ga ne poraja neenakost." Nedvomno je tem in onim moem, ki se odlikujejo po svo-jem miljenju, po svoji prisrnosti ali moi volje, dano, da pridobijo mnoico zase; toda e se jim privrenci in obudovalci ne pridruujejo zaradi navduene naklonjenosti duha ali srca, potem se to kaj hitro sprevre bodisi v fanatizem, bodisi v kleeplazenje. Kogar klici iz mnoice pozdravljajo kot gospodarja, si bo skoraj nujno pripisoval izredne kreposti ali bo mislil, da ima posebno ..bojo milost", tako da bo po lastni presoji orodje previdnosti, potem pa si bo brez zadrkov ali slabe vesti prilastil predpravice, k i j ih bo svojim otrokom zapustil kot dediino. Toda medtem ko je po rangu povian, je moralno padel, nje-govi privrenci in podrepniki pa so padli e globlje; samo akajo, da bo kak ukaz priel iz gospodovih ust; e zautijo v globini svoje vesti kak tih ugovor, ga hitro utiajo; postanejo izurjeni lanivci, poniujejo se do dobrikanja in izgubijo dar. da bi lahko pogledali astivrednim ljudem odkrito v obraz. Med tistim, ki ukazuje, in tistim, ki se pokorava in igar ponievanje postaja iz rodu v rod huje, ni mono nobeno prija-teljstvo. Kreposti so se spremenile: bratska odkritost je izginila: neod-visnost postaja zloin; zgoraj je soutno patroniziranje ali oabno zani-evanje, spodaj pa zavistno obudovanje in prikrito sovratvo . . .

    Toda mi anarhisti se noemo ograjevati proti svetu, ne bomo zgradili majhne cerkvice, ki bo skrita kje v pusti divjini. T u j e bojie, tu bomo ostali v pripravljenosti, da bomo lahko nudili svojo pomo povsod tam, kjer bo potrebna. Ne gojimo nobenega prenagljenega upanja, vemo pa, da na trud ne bo izgubljen. Mnogi med nevednei. ki nas sedaj prekli-njajo, bodisi iz ljubezni do tradicionalnega, bodisi iz prostodunosti, se bodo konec koncev prikljuili nai stvari. Na enega loveka, ki mu oko-liine dopuajo, da svobodno in brez pridrkov ostane pri nas, jih pride na stotine, ki jim trde ivljenjske nujnosti prepreujejo, da bi svo-ja mnenja javno izraali; toda od dale prislukujejo in nae besede so zaklenili v zakladnico svojega srca. Vemo. da se zavzemamo za stvar revnih, razdedinjenih, trpeih; radi bi jim dali nazaj zemljo, osebne pravice, zaupanje v prihodnost: ali ni samo po sebi umevno, da nas s pogledi in vedenjem spodbujajo, tudi e se nam ne upajo pridruiti? Toda ko napoi as zmede, e izgubi elezna roka oblasti prijem in se zanejo ohromljeni vladarji opotekati pod bremenom lastne oblasti; e se formacije" za trenutek sprostijo pritiska od zgoraj in se zanejo na novo oblikovati po svoji naravni sorodnosti na kateri strani bodo potem mnoice? eprav si ne pripisujemo kakega prerokega daru. ali ne moremo mirno in brez zadrege rei, da se bo velika veina pridruila

  • naim vrstam? Ali ne delajo celo nai sovraniki, etudi se nikoli ne naveliajo ponavljati, da je anarhizem samo sen peice zanesenjakov, s svojimi sramotitvami, ki jih vsipajo na nas, in narti ter mahinacijami, ki nam jih pripisujejo, nenehno propagando za nas? Pravijo, da so sre-dnjeveki magi. e so hoteli priklicati hudia, zaeli aranje s tem, da so njegovo podobo naslikali na zid. Tudi sodobni rotilci duhov e dolgo uporabljajo isto metodo, e hoejo zarotiti anarhizem.

    V priakovanju velikega dela prihajajoega asa in zato, da bi bilo to delo dovreno, je naa dolnost, da izkoristimo vsako priliko za nasvet in dejanja. In eprav je na cilj, da bi iveli brez vlade in brez zakonov, smo se medtem vendarle prisiljeni v mnogih stvareh podrejati. Kako pogosto smo v stanju, da uveljavljamo lastno voljo in da se ne rav-namo po tistem, kar ljudje po konvencionalni nemarnosti terjajo eden od drugega? Nikakor ne bomo krepili avtoritete s tem, da bi se nanjo sklicevali ali jo prosili za pomo, pa tudi sami ne bomo prispevali k utrjevanju zakonov s tem, da bi se za uveljavljanje svoje pravice obraali na sodie, ne bomo postali vzrok svoje lastne nesree, da bi dajali kate-remukoli kandidatu svoj glas ali svoj vpliv. Ni nam ni teko, da odkla-njamo usluge oblasti, ne nagovarjamo nikogar z gospodarjem in ne dopustimo, da bi nas kdo nagovarjal z gospodarjem, ni teko, da ostane-mo v vrstah preprostih dravljanov, odloeni, da se bomo v vsakem poloaju vedli kot enaki med enakimi. Nai prijatelji naj nas sodijo po naih dejanjih in naj zavrejo tiste med nami, ki nimajo nobene trdnosti.

    Nedvomno je veliko naklonjenih ljudi, ki se doslej niso druili z nami, ki so gledali na naa prizadevanja celo z doloeno rezervo, ki pa bi nam vendarle z veseljem pomagali, e jih ne bi zadreval strah pred nasiljem, ki pa skoraj nujno hodi z roko v roki z revolucijo. Pa vendar bi jim temeljit pregled sedanjih razmer moral pokazati, d a j e dozdevno obdobje miru, v katerem ivimo, v resnici obdobje krutosti in nasilno-sti. Da ne govorimo o vojni in njenih zloinih, za katere ne more nobe-na civilizirana drava zvaliti krivdo s sebe, saj vendar ni mogoe zanika-ti, da so bistvene posledice obstojeega drubenega reda umor, bolezen in smrt? Obiajni red vzdrujejo s surovimi in brutalno nasilnimi deja-nji, toda rei, ki se dogajajo vsak dan, nihe ne vidi, v njih vidimo pa vrsto povsem obiajnih dogodkov, ki niso ni bolj nenavadni kot potek asa in spreminjanje letnih asov. Naravnost zavren je videti lovek, ki bi se hotel upreti ciklu nasilja in zasunjevanja, ki so ga posvetile ege in dopuanje mnogih stoletij. Nikakor nimamo namena, da bi na mesto obdobja sree in miru hoteli postaviti obdobje nereda in vojne, na edini cilj je, da bi naredili konec neskonni verigi bede, ki se je doslej po splonem sklepu lahko imenovala napredek civilizacije". Po drugi strani pa mora mirni in psiholoki opazovalec zgodovine in ljudi spoznati dejstvo, da so dejanja maevanja neizogibni spremni pojavi v obdobju velikih sprememb. V naravi stvari je, da ne morejo izostati.

  • eprav so dejanja nasilja, ki jih poraja hudo sovratvo, prie zaosta-jajoega moralnega razvoja, postanejo neizogibna vedno, kadar odnosi loveka do loveka niso odnosi popolne enakosti. Prvotna oblika pra-vinosti, kot so jo razumela primitivna ljudstva, je bilo maevanje, in tisoi surovih plemen se e sedaj drijo tega sistema. Ni ni videti bolj pravino kot povrailo krivice z isto krivico. Oko za oko! Zob za zob! e je prelita kri enega loveka, naj umre e drugi! To je bila barbarska oblika pravice. V nai civilizirani drubi je posamezniku prepovedano, da bi vzel pravico v svoje roke. Vlade kot odposlanci drube imajo dol-nost, da v imenu skupnosti izvajajo pravico, nain maevanja, k i j e samo malo bolj omikan kot maevanje divjakov. Pod tem pogojem se posameznik odpoveduje pravici do osebnega maevanja; e pa ga zastopniki, ki jim je zaupal izvajanje svoje pravice, ogoljufajo, e opazi, da so njegovi agenti izdali njegovo stvar in se povezali z njegovimi tla-itelji, da uradno sodstvo e poslabuje krivico, ki jo trpi; z eno besedo, e se celim razredom in plastem prebivalstva godi krivica in nimajo nobenega upanja, da bi v drubi, k i j i pripadajo, nali koga, ki bi krivice odpravil, ali ni potem kar najbolj verjetno, da bodo slej ko prej spet vzeli svojo prirojeno pravico do maevanja v svoje roke in jo izvajali brez usmiljenja? Ali ni dejansko tako po naravi, ali ni to posledica fizi-kalnega zakona o udarcu in protiudarcu? Nefilozofsko bi bilo, e bi nas to dejstvo presenealo. Na podjarmljenje je vedno bil odgovor nasilje.

    In vendar, e je res, da gredo veliki prevrati pri ljudeh vedno z roko v roki z mranimi izbruhi osebnega sovratva, pa le tisti, ki bi radi pomagali lovekemu rodu, ne apelirajo na zle nagone, e hoejo prikli-cati na plan gibalne sile navduenja, predanosti in plemenitosti. e bi spremembe ne imele nobenega drugega rezultata kot kaznovanje tlai-teljev, kot to, da ti sedaj doivljajo trpljenje, da se hudo kaznuje s hudim, potem bi bila sprememba samo navidezna. Kaj koristi tistemu, ki zares ljubi lovetvo in si eli sree za vse, da postane suenj gospo-dar, da je gospodar obsojen na hlapevstvo, da gre bi iz ene roke v drugo, da gre denar iz enega epa v drugega? Saj ne izroamo pogublje-nju bogatih in mogonih, temve ustanove, ki omogoajo in pospeu-jejo porajanje in rast teh zlih bitij. Naa naloga je spremeniti pogoje in za to veliko dejanje moramo prihraniti vse svoje sile; zapravljati te sile v osebnem maevanju bi bilo naravnost otroje. ,.Maevanje je uitek bogov," so pravili v antiki; ni pa uitek smrtnikov, ki utijo spotova-nje do samih sebe; kajti dobro vedo, da e postanejo sami svoji mae-valci, to ne pomeni ni drugega, kot da se sami poniajo na stopnjo svojih prejnjih tlaiteljev. e se hoemo povzpeti na stopnjo, ki bi bila vija od naega nasprotnika, ga moramo, potem ko smo ga premagali, pripraviti do tega, da blagoslovi svoj poraz. Revolucionarni moto: Za nao svobodo in za vao" ne sme ostati prazna beseda.

  • Ljudje so to ob vsakem asu utili; in po vsakem zaasnem zmago-slavju je plemenitost zmage zbrisala vse pretekle gronje. Vedno znova se potrjuje dejstvo, da upanje na bolje ase in predvsem obutek nove-ga dostojanstva v vseh ljudskih gibanjih, ki se porajajo zaradi neke ideje, napolnjuje duo s plemenitimi in velikodunimi vzgibi. Takoj ko prene-ha delovati policija, tako politina kot tudi dravljanska, ko postanejo mnoice na ulici gospodar, se spremeni moralno ozraje, vsak uti odgovornost za blagor in zadovoljstvo vseh; skoraj ni ve uti za nadle-govanje individuov; celo stari zloinci se prenehajo ukvaijati s svojo mrano obrtjo, kajti tudi oni utijo, d a j e nekaj velikega v zraku. Oh! e bi revolucionarji, namesto da se ravnajo po neki nedoloeni ideji, kot se je skoraj vedno dogajalo, e bi namesto tega imeli doloen cilj, dobro premiljen nart za zgradbo drube, e bi bili t rdno odloeni za nov red rei, v katerem bi bili zagotovljeni vsakemu dravljanu kruh, delo. pouk in svobodno razvijanje njegovega bistva, potem ne bi bilo prav ni nevarno odpreti vrata vseh zaporov in rei nesreneem, ki so bili v njih zaprti: .,Pojdi, brat, in ne grei ve."

    Vedno bi se morali obraati k plemenitejemu delu loveka, e hoemo izpeljati velika dejanja. Vojskovodja, ki se bori za slabo stvar, podiga svoje vojake s tem, da jim obljublja plen; dobronameren mo. ki ima plemenit cilj, pa podiga svoje tovarie z zgledom svoje predano-sti in pripravljenosti za rtvovanje. Njemu vera v njegovo idejo zadoa. Kot pravi pregovor: lovekova volja je njegovo nebeko kraljestvo. Kaj mu potem mar, e v njem vidijo zanesenjaka! Celo e bi njegov podvig bil samo sen, ne pozna ni lepega in bolj vzvienega, kot je elja, da bi ravnal pravino in dobro; navadna dejanskost je v primerjavi s tem zanj samo senca, prikazen, ki ivi samo v trenutku.

    Toda na ideal ni sen. To javno mnenje prav dobro ve; kajti nobeno vpraanje ga bolj ne zaposluje kot preobrazba drube. Dogodki meejo svoje sence naprej. Ali je med misleimi ljudmi en sam, ki bi ne bil na tak ali drugaen nain socialist, kar pomeni, da ima nek lasten majhen nart za spremembe v socialnih razmerjih? Celo govornik, ki glasno zanika obstoj socialnega vpraanja, s tisoerimi predlogi potrjuje ravno nasprotno. In tisti, ki bi nas radi popeljali nazaj v srednji vek, ali niso tudi socialisti? Prepriani so, da so v preteklosti, ki naj bi jo ponovno vzpostavili z modernimi idejami, nali pogoje socialne pravinosti, ki naj bi za vedno vzpostavila bratstvo med ljudmi. Vsi priakujejo rojstvo novega reda rei; vsi se spraujejo, nekateri naveliano, drugi z upanjem, kaj bo prinesel naslednji dan. Ne bo priel praznili rok. Stoletje, k i j e bilo pria tolikim velikim odkritjem v svetu znanosti, se ne more kon-ati, ne da bi nam prineslo e veje pridobitve. Tehnine naprave, ki lahko isto misel z enim samim elektrinim impulzom poenejo skozi pet kontinentov, so dale prekosile nao socialno moralo, k i je e v mar-sikaterem oziru produkt vzajemne sovranosti interesov. Os se je pre-

  • maknila: svet je treba pretresti, e naj spet pride v ravnoteje. V duhu je revolucija gotova; je e misel, je e volja: preostaja nam samo, d a j o uresniimo, in to ni najteji del posla. Evropske vlade bodo kmalu dose-gle meje monosti raziritve svoje moi in se bodo sooile s svojim rastoim prebivalstvom. Presena energija, ki jo sedaj zapravljajo v dalj-nih vojnah, bo potem morala najti monosti za delovanje doma razen e bi pastirji ljudstev v svoji norosti, kot so to tako pogosto storili doslej, izrpali njihove energije s tem, da bi popeljali Evropejce v boj proti Evropejcem. Res je, po tej poti e lahko odlagajo reitev socialne-ga vpraanja; toda po vsaki taki odloitvi bo stopilo na plan e strahot-neje kot prej.

    Naj si nacionalni ekonomisti in voditelji drav izmiljajo politine ustave ali mezdne sisteme, v katerih je delovni lovek prijatelj svojega gospodarja, podlonik pa brat potentata, mi. ki smo ,,strani anarhisti", poznamo samo eno pot vzpostavljanja miru in prijateljstva med ljudmi: odpravo privilegija in priznavanje pravice. Kot smo e rekli, je na ideal bratska enakost, po kateri vsi hrepenimo, toda skoraj vsi, kot da je le sen; pri nas dobiva podobo in postaja konkretna resninost. ivljenje nam ni ve, e naj bi bile ivljenjske radosti samo za nas same; prote-stiramo proti nai srei, e je ne moremo deliti z brati; bolj nas mika hoditi po poti skupaj z zavrenimi in razdedinjenimi, kot da bi ovena-ni z roami sedeli pri pojedinah bogataev. Naveliali smo se te neena-kosti. ki iz nas dela sovranike; narediti hoemo konec norosti, ki ljudi vedno ene k sovranim spopadom in ki se poraja iz zasunjenja ibkih v obliki suenjstva, nevoljnosti in slunosti. Po vsej tej obilici sovratva si elimo, da bi drug drugega ljubili, in to je razlog, da smo sovraniki privatne lastnine in da zaniujemo zakon.

  • Anonimni anarhist 8. Svoboda (1886)

    V dolgih stoletjih uniujoega muno teeega hlapevstva, ki smo ga preivljali, je svoboda, ta neznani cilj romajoega lovetva, kot v meglico zavita blestea zvezda lebdela na horizontu upanja lovetva. Zavita v drhteo nevednost lovetva, v njegov megleni, topi strah pred vsem, kar se je razkrivalo kot mo. ne glede na to, ali je ta mo bila na videz nedojemljiva in nepremagljiva naravna sila ali premo mogone oblasti ah spretnosti ali zvijanosti v loveki drubi. Notranja dra suenjsko vdanega oboevanja vsega, kar vstopa in se vsiljuje od zunaj kot nekaj nedojemljivega. to je koprena, ki svobodo skriva pred omi ljudi. Vasih se pojavlja kot slepi strah divjaka pred njegovim vraem ali fetiem, vasih kot ni manj slepo oboevanje, ki ga delavec uti do ukazov svojih gospodarjev in do videza svoje privolitve v lastno gospo-darsko suenjstvo, ,,privolitve", ki so mu jo izmamili z zvijao, s pomo-jo farse, ki se imenuje zastopstvo. Toda naj je ta oblika taka ali druga-na, dejanskost je ena in ista: nevednost, praznoveren strah, strahope-tno podrejanje.

    Kaj je napredek drugega kot naraanje pripravljajoe se plime upora proti tej tiraniji iluzije nevednega strahu, ki je spremenila ljudi v sunje zunanje narave, sunje drugih ljudi ter njih samih? Znanosti in umetno-sti. znanja in vse najrazlineje oblike, kako ustvarjalna iznajdljivost in tehnina spretnost ta znanja uporabljajo, obvezujoa in razsvetljujoa mo simpatije in socialnega obutka, upor posameznikov in ljudstev proti verskemu, gospodarskemu, politinemu in socialnemu izkoria-nju, vse to je oroje v roki upornikov proti silam teme, ki so se utrdile za okopom boje in loveke avtoritete. Toda to oroje ni ob vsakem asu enako uinkovito. Vsako ima svoje obdobje, v katerem ima isto poseben pomen in posebno vrednost.

    Prevod iz knj ige A n a r c h i s m u s - G r u n d t e x t e z u r T l i e o r i e u 11 d P r a x i s d e r G e vv a 11 , ur . O t t h e i n R a m m s t e d t , W e s t d e u t s c h e r Ver lag , Ko ln u n d O p l a d e n 1 9 6 9 , str . 1 0 5 - 1 0 8 . Prevedla Dor is D e b e n j a k . j e z i k o v -no pregledala Bora Z l o b e c J u r i .

  • ivimo na koncu obdobja, v katerem je udovito naraanje znanja zasenilo socialni obutek, tako da sije lahko peica zagotovila mono-pol na novoosvojeno mo nad naravo, kar ji je omogoilo, da je ustvari-la umetno civilizacijo, utemeljeno na svojih aspiracijah, da bi mogono naraajoe bogastvo, ki je nastajalo, postalo njena privatna, osebna last.

    Lastnina - ne pravica, da lovek neko stvar uporablja, temve, da lahko druge od uporabe izkljui - omogoa posameznikom, ki so si prilastili produkcijska sredstva, da drijo v podrejenosti vse tiste, ki ne posedujejo ni drugega kot svojo ivljenjsko silo in morajo zato delati, da bi lahko preiveli. Nobeno delo ni mono brez zemlje, surovin in orodja ali strojev; in tako so gospodarji teh rei tudi gospodarji oropa-nih delavcev in lahko v svoji nedejavnosti ivijo od dela dejavnih, ki jim v obliki mezd od proizvoda dajejo samo toliko, da lahko ivotarijo, razen tega pa teh zaposlujejo samo toliko, kot je v skladu z njihovim dobikom, medtem ko ostale prepuajo njihovi usodi.

    Tako krivico je treba samo spregledati, pa e postane neznosna. Zna-nja ni mo dolgo monopolizirati in socialni obutek je loveki naravi vrojen: oboje skupaj vre v gostem movirju nae drube kot kvas v testu. Naa doba je na pragu vstaje proti lastnini, v imenu skupne pravi-ce vseh do delea na skupnem delu vseh, do katerega ima vsak pravico.

    Zato socialisti zanikajo lastnino, zagovarjajo enako pravico vsakega mokega in vsake enske, da lahko delata za skupnost tako, kot se vsa-kemu zdi prav ne da bi jima kdo bil gospodar in enake pravice vsa-kega, da svoje naravne potrebe zadovoljuje tako, kot se mu zdi prav, iz zaloge drubenega bogastva, ki ga je s svojim delom soustvaril. Na cilj je to podrubljenje bogastva, ne s tem, da bi hoteli lastnino omejevati s pomojo avtoritete, z neposredno akcijo ljudstev naj bi odstranili pregrade, ki varujejo lastnino pred pravicami ljudstva. Kajti avtoriteta in lastnina sta obe pojavni obliki egoistinega duha vladavine in ne bomo klicali belcebuba, da bi z njegovo pomojo izganjali hudia.

    Ne verjamemo v metode reform po poti zakonodaje. Doloeni in svojevoljno napisani zakon je in je od nekdaj bil orodje, ki so se ga posluevali nesocialni individui, da bi si zagotovili oblast, bodisi v obliki zastopstva, bodisi v obliki uzurpacije, e je postalo ohranjanje avtoritete z odkritim nasiljem nevarno. Socialni obutek in socialne navade, kot jih je izoblikovalo in izboljevalo skupno izkustvo, so v resnici kit ivlje-nja skupnosti. Samo s tem, da je del te socialne navade nedvomno bil sprejet v zakon, je postal zakon v oeh ljudstva znosen in celo svet, v oeh tistega ljudstva, katerega podjarmljanje je resnini cilj tega zakona. Toda v tisti meri, kot izginja prisila zakona, postaja oitna in se krepi prava vezna mo vpliva socialnega obutka za individualno odgovor-nost. Na cilj je unienje monopola, ne nalaganje novih umetnih pre-

  • grad. temve tudi ukinitev vseh pregrad in samovolje sploh. Brez zakona ne bi bila mona lastnina, in delo in uivanje bi bila svobodna.

    Zato mi anarhisti v vsaki obliki zanikamo in v vsaki krinki zavraamo vladanje enega loveka drugemu. loveka svoboda, ki jo iemo, ni negativna abstrakcija za nezmernost individualnega egoizma, ne glede na to, ali se zbira v mnoicah v obliki vladanja veine ali pa ostaja izoliran kot osebno tiranstvo. Sanjamo o pozitivni svobodi, ki je v bistvu eno s socialnim obutkom; o svobodi za socialne nagone, ki j ih sedaj kvarijo, paijo in duijo lastnina in njeni straarji; o svobodi za smisel za osebno odgovornost, za spotovanje sebe in drugih, ki ga dui in pai vsakrno vmeavanje skupnosti, od izsiljenih pogodb do usmrtitev zloincev; o svobodi za prvobitnost in individualnost vsakega ivega loveka, ki je ni. e merimo vsako vedenje po istem vatlu. Znanost nas ui, da je mogoe zloin, kolikor ni lastni produkt naega podlega gospodarskega in juridinega sistema, po zakonih razuma in lovenosti obravnavati le z bratskim ravnanjem in bratsko skrbjo, kajti zloin izvira iz degeneraci-je ali bolezni, in trdo ter strogo ivljenje, kakrnega nalaga ablonsko kaznovanje, ni primerno niti za usmerjanje niti za zdravljenje, temve je edino nenehen vir krivic med ljudmi.

    Prepriani smo, da ima vsak zdrav odrasel lovek isto in neodtujljivo pravico usmerjati svoje ivljenje od znotraj navzven, po lui svoje lastne zavesti, ter da nima nobene odgovornosti razen odgovornosti, da usmer-ja svoje lastno ravnanje tako, kot oblikuje svoje lastne nazore. Nadalje smo prepriani, da je priznavanje te pravice nujni predpogoj za vsak razumen dogovor, t.j. za vsako trajno osnovo harmoninega ivljenja skupnosti. Zato zavraamo vsako metodo izsiljenega soglaanja, ker je sama po sebi ovira za dejansko skupno delovanje in poleg tega spodbuda za antisocialne obutke. Zavraamo vsako uporabo sile za prisiljevanje drugih, pa naj izhaja iz posameznika ali iz kake skupnosti, zato, ker je krivica nasproti loveki naravi; zagovarjamo pa socialno dolnost vsa-kega posameznika, da brani svoje dostojanstvo svobodnega loveka in isto dostojanstvo v vseh drugih ljudeh nasproti vsakrnim omejitvam in podjarmljanju.

    Za vse in vsakega terjamo osebno pravico in socialno dolnost: da so svobodni. Zastopamo stalie, da je neomejeno socialno priznanje te pravice cilj napredka lovetva v prihodnosti, tako kot je njegova rast bila mera za napredovanje drube v preteklosti razvoja loveka od sle-pega socialnega nagona redne ivali do zavestnega socialnega nagona svobodnega loveka.

  • Johann Most (1846 - 1906) 9. Komunistini anarhizem (190?)

    V vsakem epu bomba, napolnjena z dinamitom, morilsko jeklo v eni, zaigalna bakla v drugi roki tako si praviloma nasprotnik anar-hizma predstavlja anarhista. V njem vidi loveka, pol norca, pol zloin-ca. ki nima v mislih ni drugega, kakor poboj slehernega, ki ni njegovega mnenja, in igar cilj je oba zmeda, kaos.

    Tovrstna predstava ne more zbujati zaudenja, saj vendar listi vseh neanarhistinih strank leto za letom tako oznaujejo anarhiste. Celo v doloenih delavskih organizacijah stvar predstavljajo tako, kakor da anarhist ni ni drugega kot lovek nasilja brez vsake plemenite tenje; in od vseh najabsurdneje navedke o ciljih anarhistov najdemo ravno v teli listih.

    . . . Ne oziraje se na tiste, ki straijo z dinamitom in revolucijo in proti katerim so zagnali krike preplaha zoper taktiko anarhistov, v teh asopisih naravnost zavestno laejo o anarhistinih naelih. Kajti kaj drugega kot la je lahko, ko trdijo, da je sedanji kapitalizem identien z anarhizmom, ali ko hoejo pripisati kar anarhistom, da hrepenijo po vrnitvi malo meanstva'.'

    Kar zadeva nasilniko dejavnost, o kateri trdijo, da zajema tenjo anarhistov, najpoprej pa ne moremo in ne smemo tajiti, da veina anarhistov goji preprianje, da sedanja druba ne bo padla z mirnim ravnanjem; samo da ta njihova taktina postavka nima, kakor bomo videli pozneje, na sebi in za sebe ni kaj ve poeti z anarhizmom kot katerakoli taktika s katerimkoli principom.

    Anarhizem je, toliko bolj. najpoprej jedro doloenega svetovnega nazora, posebne filozofije drube; da, lahko bi pravzaprav rekli tista filozofija drube, ki opazuje svet in loveko ivljenje v vsej njegovi glo-bini in vsem njegovem dosedanjem razvoju, in ki z ozirom na zazelene oblike loveke drube izvaja konsekventne zakljuke, ki tudi ne more zgreiti, e dovritve za svoje sklepe ne najde v niemer drugem kakor v

    P r e v e d e n o po p o n a t i s u v J o h n Mos t , K o m m u n i s t i s c h e r A n a r e h i s -m u s , L ibe r t ad Verlaj i , Berlin 1 9 8 1 . s t r . 11 - 2 5 . Prvi o b j a v l j e n o v s loven in i v J o h a n n Mos t . A n a r h i s t i n i k o m u n i z e m , K R T . L jub l j ana 1982 , str . 7 0 - 8 0 . preve-del D a r k o S t r a j n .

  • anarhiji, kajti vsak sicernji pojem bi bil le poloviarstvo, krparija in drobtinarstvo.

    Anarhija se imenuje stanje brez gospostva, s imer je v anarhizmu dana tenja, ki meri na uvedbo socialnega stanja, v katerem ni prostora za nikakrno gospodovanje enega loveka nad drugim, tako da o dravi, vladi, zakonskih ah drugih sredstvih prisile ni ve govora in vlada dejan-ska svoboda za vse. no z e zdaj ugledljivim idealom vseh humanitarnih hrepenenj z logino in konsekventno premiljenim ciljem kulturnega razvoja.

    Najprej se vpraajo: je takno razmerje zaeleno? Toda, kdo, ki dana-njih razmer nima za izvrstne (kar bi mogli sreati ve ali manj pri pri-padnikih vladajoih razredov), bi mogel zatrditi, da ne stremi po svo-bodi? Kdo, ki se noe deklarirati za hlapevsko duo, bi mogel katero-koli vrsto gospostva oznaiti kot zaeleno? No prav! Vsi politini boji, ki so se odigrali v zgodovini, so bili razredni boji. Eni so hoteli obdrati gospostvo (arhijo) nad soljudmi, ki so jih bili podjarmili in izkoriali, drugi so se trudili zruiti vsakokraten sistem takne tiranije. In e so se ti zadnji imenovali anarhisti ali ne, so to vendar bili; kajti nasprotniki gospostva ne morejo, e delujejo brez skritih namenov, hoteti ni drugega kot stanje brez gospostva (anarhijo).

    e okoliina, da je sodobna borba ljudstev za osvoboditev mnogo mogoneja in jasneja, kot so bili vsi nekdanji boji te vrste, da so dan-dananji dani povsem drugi predpogoji za dosego zadevnega cilja kot v nekdanjih asih, in da smo trenutno s tem mnogo blie anarhiji, kot pa so neko e zmogli slutiti, dokazuje jasno kot beli dan. d a j e v tem oziru napredoval razvoj tistih lovekih strujanj, katerih posel je oitno odplakniti vse nesvobodno. gospodujoe (arhistino) s povrine zem-lje ter utreti pot neomejeni svobodi, stanju brez gospostva (anarhiji). Kaj je potemtakem anarhija? Neka samovoljno izmiljena ideja, neke vrste Utopija? Nikakor ne! Pri anarhiji imamo namre opraviti enostav-

    Ko pa je neko loveko razmerje zaeleno in mu hkrati lahko logi-no sledimo iz dejanja in nehanja ljudi v preteklosti in sodobnosti, se pravzaprav postavi vpraanje po monosti taknega stanja, kakrnega so nekateri ostroumni misleci dovolj pogosto zastavljali, le da e ibko po tei.

    Iz dosedaj povedanega e izhaja, da anarhisti niso niti ..reakcionar-ni". kakor trdijo zlonamernei, niti ne korakajo kot zadnja straa bor-cev za svobodo, temve da ravno tvorijo njihovo avantgardo. Toliko neumneje zveni veno ponavljana trditev, da sta socializem in anarhi-zem nezdruljivi nasprotji.

    S socializmom v irem smislu besede razumemo vse tiste nauke in tenje, ki se ukvarjajo s loveko drubo; v ojem smislu besede pomeni socializem sistem podrubljenja loveka.

  • O loveki drubi sedaj premiljuje kar veliko ljudi in tudi z ,,izbolj-evanjem" drube se na splono ukvarjajo. Obstajajo kraljevski, aristo-kratski, kranski, sploh vsi ,,socialisti", kar si jih lahko zamislimo. ..Stari Lehmann" je ob vsaki prilonosti poznavalsko vekal o socialnih ,,reformnih tenjah", kakrne sije on zamiljal. Ni manj se ni Bismarck vasih poimenoval za ..socialista", in prav tako je far Stocker predpiso-val razline recepte za reitev socialnih vpraanj. To je polagoma postala zelo meana druba. Zato je tudi veina socialistov resneje vrste dolgo obutila potrebo, da bi si oskrbela oznaitev, ki ne bi ve dopuala nesporazumov glede na osnovo prihodnje drube, h kateri stremijo. Kot je znano, se imenujejo komunisti. S tem poudarjajo, d a j e cilj njihove tenje imovinska skupnost; skupna posest zemlje z vsem, kar je na njej.

    Pri tej njihovi zahtevi jih ne vodijo pobone elje ali samovoljno izmiljeni spekulativni narti, temve spoznanje sodobnih gospodarskih razmer, katerih konsekvence formalno terjajo preosnovo drube r smi-slu komunizma.

    Trenutno vladajoi razred, buroazija, samovoljno organizira vse izdelovanje dobrin in promet. Posamezni kapitalisti izpodrivajo samo-stojne rokodelce, njih same pa potem vsesajo akcionarske drube. Nada-lje sledi nastajanje monopolov, trustov. poolov itn., in e govorimo celo o gospodarski generalizaciji, ne samo posameznih proizvodnih panog, temve celotnih grup gospodarskih podjetij. Tisti korak tega razvoja rei, ki da ima na sebi in za sebe smoter izdelovati vse uporabne pred-mete, ki si j ih lahko zamislimo v kipeem obilju ob vedno neznatnejem napenjanju lovekih delovnih moi, zajema-obuboanje ljudskih mno-ic. Takno stanje, ki pomeni, e bi e dolgo trajalo, fizini in moralni propad lovekega rodu sredi sveta, polnega bogastev, torej isti nesmi-sel, terja, kakor smo rekli, samo na sebi totalno preosnovo drube, postavitev novega socialnega sistema. In v resnici se ni mogoe vrniti k malomeanstvu, ker so prednosti velike produkcije in delovanja orga-niziranega dela nasploh vsakomur preve na oeh, da ni mogoe niti za trenutek, da jih ne bi pripoznavali ali podcenjevali. Tako oitno ne pre-ostane ni drugega, kot vse tisto, kar je nujno za izdelovanje dobrin in zadovoljevanje lovekih potreb, narediti za skupno dobro, ni drugega kot - z drugimi besedami - proklamirati komunizem.

    e so si vsi tisti, ki so nezadovoljni z obstojeim in ki teijo za nekim stanjem, v katerem bi mogli biti vsi enaki in svobodni ter s tem sreni, v teh tokah na jasnem in edini kako se more zgoditi ravno anarhistom, tistim, ki so doslej v vseh bojih za svobodo stali v prvih vrstah, da v teh odnosih zavzamejo nasprotno stalie'? Le zloba ali nespamet jim lahko skuata podtakniti kaj taknega.

    Anarhisti so socialisti, kajti stremijo za izboljanjem drube; so ko-munisti, kajti prepriani so, da je takno preosnovo mogoe dosei

  • samo z etabliranjem imovinske skupnosti. emu pa se ne zadovoljujejo s tem. da bi se imenovali socialiste ali komuniste? Ker noejo biti zame-njevanj s taknimi, ki zganjajo zlorabo teh besed, in ker zato menijo, da bi tudi sistem komunizma bil nepopoln, e ne bi bil izveden iz duha anarhije. e toliko manj morejo pristati na to. da bi tudi njihove ideale omenjali v zvezi z onimi, kajti udno je, da so tevilni komunisti (dejan-ski ali domnevni), ki se ne drznejo predstavljati si prihodnje drube dru-gae kot ..ljudsko dravo", ..dravo prihodnosti" itn. ter prerokovati za komunistino drubo - prav kot da bi hoteli s tem svarilno zaduiti elje vsakega dejanskega prijatelja svobode - nekakno vladarjenje brez primere, najisteje mandarinstvo, na stotisoe zakonov in odredb, skratka skrbnitvo nad vsem svetom na eni strani in obo ninost na drugi strani.

    O tem konsekventni socialisti in komunisti noejo ni vedeti. Opo-zarjajo na to. da drava ni bila ni drugega in ni drugega ni kot ustra-hovalna in podjarmljujoa institucija, ki slui vsakokratnemu vladajo-emu razredu za obrambo njegovih privilegijev in ohranjanje ljudskih mnoic v hlapevstvo, o emer se lahko prepria vsakdo, ki le kaken trenutek razmisli o posameznih smotrih drave.

    Kaken smisel neki naj bi ta instrument tiraniziranja imel v svobodni drubi'.' Katere privilegije naj bi v njej e branili, emu naj bi bile kate-rekoli plasti ljudstva e podjarmljene? Etabliranje komunizma je vendar mogoe misliti samo takrat, ko bo dananje suenjstvo odpravljeno. Naj bo tam uvedeno nekakno novo hlapevstvo? e ne. potem tudi gospostvo nima nikakrnega smisla, gospostvo, ki nikomur ne gospodu-je, t.j. nikogar ne zasunjuje. je no brez rezila, kateremu manjka roaj.

    e je v komunizmu odsotno sleherno gospostvo, e eksistirata polna svoboda in enakost, potem ravno vlada anarhija (stanje brez gospostva).

    Z dravo in vlado pa odpadejo tudi zakoni. V komunistini drubi bodo zakoni, e jih bodo morda sprejeli, vsebovali samo oba naela humanosti in reda, ki jim bo vsak rad sledil. V tem primeru uporablja-mo napano oznabo za principe umnega in plemenitega delovanja, ki jih sploh ni mogoe spraviti v paragrafe. Kakor hitro z zakoni razume-mo nekaj prisilnega, si lahko predstavljamo iste aparate prisile, in pred naimi omi zaplavajo policaji, sodniki, jearji in rablji skratka stari birii v novi uniformi. Le kdo bi si elel stremeti za im taknim?

    Ko anarhisti vidijo dravo kot takno, in ne samo to ali ono dravo, isto zunaj podroja monosti in nujnosti za komunistino drubo, jim pri tem ne zgolj lebdi pred omi. da morajo z vzroki pregrehe in zloi-na, kakrna sta dana v dananji.drubi, odpasti tudi uinki, zaradi kate-rih je bil dravni stroj predvsem vzdrevan v pogonu, temve so tudi prepriani, da bo vsem ljudem v obdobju komunizma dano dovolj asa in prilonosti, da se bodo temeljito izobrazili in oplemenitili, tako da

  • bo vsakogar v njegovem dejanju in nehanju vodil zdrav razum, ne pa toga rka zakona in zapovedi oblasti.

    Kar pa zadeva gospodarske dejavnosti komunistov v svobodni drubi, za to ne potrebujejo vlade, niti taka vlada ne bi mogla poskrbeti za tisto, kar je v tem pogledu potrebno. Uveljavljene splone potrebe, upo-rabnost, nujnost, izkunje ipd. bodo moneja gonila - vedno prava pri taknem delovanju, ki jih kae iskati in jih je mogoe najti - kakor kakrnikoli prisilni zakoni. Tisti, ki so sredi gospodarskega ivljenja, bodo bolje razumeli, kako je potrebno delati, kot kaka nad celotnim socialnim pogonom lebdea birokracija.

    e si sploh predstavljamo, da bo v obdobju komunizma ljudi mogo-e siliti samo z neke vrste sistemom prisile, da bodo poeli dobro in se ogibali slabega, in da mora biti ljudska mnoica za vse vene ase ujka-na in varovana po izbrani trumi premetencev, ker da ni ne bi lo samo po sebi, potem seveda - da, potem je bolje zdvomiti nad lovetvom in si ves in vsak komunizem izbiti iz glave.

    Toda stvar ni takna. Na sploh pride do taknih domnev, e dana-nje ljudi identificira s tistimi v prihodnosti, kar je vendar povsem eno-stransko ravnanje. Niti enkrat nam ni potrebno govoriti o poznejih generacijah. Celo tisti ljudje, ki so zrastli na tleh dananje drube, bodo po dovreni preosnovi socialnih razmer kot spremenjeni. Izredna doga-janja so e vedno imela na v njih aktivno ali pasivno udeleene ljudi modificiraj oi vpliv. e ljudem odvzamemo jarem hlapevstva in jih premestimo v sfero svobode, ne bodo potrebovali veliko asa za to, da se nauijo bratskega vedenja. lovek je vendar na sebi in za sebe pov-sem dobroduno bitje, le kot lastninarski egoist, kot lan drube, kjer vsak odgovarja zase in nobeden za vse, je lahko postal to, kar je danes. Z institucijo privatne lastnine stojijo in padejo vse tiste slabe lastnosti ljudi, ki jih danes kazijo. Zavist, nevoljivost, lakomnost, vladoeljnost itn. v komunistinih razmerah nimajo nobenega smisla, ampak so brat-stvo. obutek solidarnosti in tekmovanje samoumevnosti v interesu skupne blaginje. Zato bo in je lahko ivljenje v komunistini drubi samo popolnoma neprisiljeno in vendar harmonino. Takno stanje pa ne sodi v okvir drave, temve samo v okvir anarhije.

    Vse dravoljubje (Staatlerei), ki ga e vedno goje v prenekaterem kro-gu komunistinih partij, je nasploh pripisati miselni lenobi, starokopit-nosti in predsodkom. Deloma prihajajo iz vrst meanske demokracije in e mnogi nosijo s seboj jajne lupine svojega rodu ter se oprijemajo starinskih form. Toda stvar asa je, da le-te osmukajo. Mnogi so se tudi e v tem oziru tako dale emancipirali, da le e malo ugovarjajo bistvu anarhizma, samo besede e noejo poreti. Najisteja groza pred stra-hovi!

    Konno pa glede na taktiko anarhistov nasproti taktiki drugih komu-nistov zares ni pravega razloga za prepir. Kdor vedno negira sedanjo

  • drubo in stremi k socialnim razmeram, ki se opirajo na imovinsko skupnost, je v dnu svojega srca revolucionar. Razlika med anarhisti in nekoliko zaostajajoimi soborci prav tako obstaja v tem pogledu v tem. da slednji zganjajo tako imenovano oportunistino politiko, medtem ko anarhisti takno hinavino zavraajo. Le-ti ne skrivajo za hrbtom karkoli e, kar zadeva njihove tenje, ne skrivajo sredstev, za katera menijo, da jih je nujno uporabiti za dosego njihovih ciljev. Niso nikakr-ni krvoloki, ki iz uitka do morije dajejo besedo ognju revolucije, tem-ve izvajajo revolucionarno propagando, ker vedo. da e nikoli ni bilo mogoe priviligiranega razreda vrei po mirni poti. in ker so trdno pre-priani, da je buroazijo enako mogoe pomesti samo s posredovanjem nasilja. Njeni postopki zoper vse in vsako tenjo proletariata to dovolj dokazujejo.

    In nikakor je ni mogoe preslepiti. Kaj naj e koristijo skrivalnice? Nasprotnika s tem ne umilosti, toda delavce demoralizira s tem, ko jim zbuja napana upanja z ozirom na uinek miroljubnih in zakonitih agitacij, katerim mora slediti razoaranje za razoaranjem.

    Anarhisti zato tejejo za absolutno nujno, da stalno in vztrajno opo-zarjajo proletariat na to, da mora vzdrati velikanski boj, e naj misli na realizacijo svojih stremljenj. Spodbujajo k predpripravi na socialno revo-lucijo in skuajo z vsemi sredstvi - z besedo, pisanjem ali dejanjem , kakor se e tu ali tam ravno zdijo najsmotrneja, pospeevati revolucio-narni razvoj. Kdo, ki resno misli s stvarjo ljudstva, lahko to graja?

    Kar je vedno danes e mogoe rei, je vendar e zdaj zelo trdno res: srea lovetva, kakrno mora prinesti in jo bo prinesla prihodnost, je v komunizmu. Ta sistem na logien nain izkljuuje vsako gospostvo in hlapevstvo in s tem pomeni anarhij o. Pot k temu cilju vodi preko socialne revolucije.

    * * *

    Da nas kapitalisti, policaji, tisk in farki pridigarji, svetohlinci ter fili-stri iz vsega srca, z vso duo in z vso vnemo in vsemi svojimi momi sovraijo - to se nam lahko zdi kar le najrazumljiveje; in ker se s to socialno, politino in nebeko" duhovino brez prestanka dajemo vsako leto, nam tu v tem odnosu ni treba vihteti nobenega posebnega bia. Nenaravno pa se nam zdi, da tudi znotraj delavskega gibanja na vsakem koraku sreujemo sovranosti, ki pogosto izhajajo iz neverjetne zlobe, med drugim iz zabitega fanatizma in praviloma iz ve kot pomi-lovanja vrednega, naravnost zakrknjenega brezumja. In ker je boj, ki ga s te strani vodijo zoper anarhiste, nenaraven, mora samoumevno priti na dan marsikatero protislovje, kar je sicer okoliina, ki bi mogla koga, zajetega v pristranskost med poslualci vse te antianarhistine sofistike.

  • napeljati, nasprotno, k dvomu in ga s tem bolj ali manj navdihniti s simpatijo za anarhiste.

    Tako pogosto kot smo se z besedo in pisanjem zavzemali za anarhi-zem moderne, t.j. komunistine vrste, nam je bilo zaklicano, da ne gre za anarhizem temve za socializem. e pokaemo, kakor smo storili ob vsaki prilonosti, da je ta teinve" najisteji oslovski most za sofiste, ker anarhizem vendar ni ni ve kot jedro socialnega stanja brez gospo-stva. kakrno vendar mora vsakemu dejanskemu socialistu, ki tei k svo-bodi in enakosti, lebdeti pred omi, ta na argument enostavno potla-ijo in postavijo trditev, da sta anarhizem in socializem pa dve nesprav-ljivi nasprotji; zato da se tudi mora vsak socialist kar najostreje bojevati proti anarhizmu. Ali je v tem e kakna iskra logike?

    Po drugi strani nam danes prigovarjajo, da so naa stremljenja totalno reakcionarne narave, ker se enemo za fantomom malomeanskega individualizma, medtem ko nam jutri navrejo oitek, da gremo v svojih stremljenjih predale", da se ne kae ogibati predhodnim stopnjam v drubenem razvoju itn. Kako naj zdaj dokonamo umetnijo, ko na eni strani plujemo s polnimi jadri k predpotopnemu malomeanstvu (seve-da teoretino, kajti kaj takega je praktino izkljueno) in se na drugi strani istoasno enemo za tako daljnosenimi ideali prihodnosti, ki jih ima manj razviti socialist, etudi za zaelene, vendar predvsem za neure-sniljive - resnino radi bi eleli videti, da nam to dvojnost narave kate-rikoli znanstveniki" grof Oerindur razjasni.

    * * *

    Dejansko je stvar zdaj takna: da ne zganjamo nobenega malome-anstva, to nai po poli bratski oporoniki vedo povsem natanno. Skuajo zgolj nalagati svoje pristae o nasprotnem, in to vsekakor ni nikakrno upravieno sredstvo boja. e jim pokaemo to njihovo -milo reeno - jezuitstvo, se nam porogljivo zareijo in zaugajo s prstom - Benjamin Tucker. To ponejo, eprav vedo, da ta mo stoji povsem in isto zunaj modernega razrednega gibanja proletariata, da le-ta ni ni ve kakor zapoznela izdaja idelanega manchersterca . . .*

    * M a n c h e s t e r e c - z a g o v o r n i k s v o b o d n e t rgov ine . Po , , m a n c h e s t e r s k i o-l i" e k o n o m i j e , e k o n o m s k e m n a u k u , k i so ga v prvi po lovic i 19. s to l e t j a zago-varjale ideologi je angleke i n d u s t r i j s k e b u r o a z i j e . Z a v z e m a l e so se za s v o b o d o trszovine, za n e v m e a v a n j e d rave v e k o n o m s k o ivl jenje in za n e o m e j e n o izko-r i an j e de lavcev. I n d u s t r i j s k i c e n t e r M a n c h e s t e r j e bil o b e n e m s red i e te ide-o log i je .

  • Vasih nam tudi oitajo Kropotkina kot pristnega" anarhista (v na-sprotju z nami, ki da smo za spremembo spet enkrat ,,nepristni"), razu-mljivo s predpostavko, da tudi ta mo, enako kot Tucker, ni hotel ni sliati o komunizmu, domnevnem nasprotju anarhizma. V tem odnosu se nam zdi, da vsekakor bolj prevladuje nevednost kot hudobija; samo s tem se situacija za nae oporenike ne zasuka na bolje. Tisti, k i je tako ignorantski, da ne ve, kakne vrste so tenje moa, kakren je Kropot-kin, in ki ima istoasno veliko besede v boju med anarhisti in sicernjimi socialisti, ta se izdaja za nesramno neumnega in mora biti pouen, kakor se tudi naj zgodi.

    Kropotkin namre ni samo kar tako komunist, temve naravnost najbolj zanesenjaki komunist, kar jih je kdaj eksistiralo. Njemu je treba pripisati, da so anarhisti v razlinih deelah posebno v Franciji, Italiji. paniji in Belgiji - ostentativno poudarili svoje komunistino stalie ob vsaki prilonosti. Njemu je komunizem poglavitna stvar, in daje nas v anarhizmu ugledal samo kot nujni moment dopolnitve komunistine-ga pojmovanja drube, izhaja e iz dejstva, da je e pred leti na anar-histinem kongresu jurske federacije*, k i je zasedal v St. Imieru, sproil predloga, da bi bilo mogoe obstojeim predsodkom toliko rtvovati, da bi se odslej ne imenovali ve anarhisti, temve ,,svobodnjaki komu-nisti". Predlog je propadel, je pa vendar nedvoumen, da je ostal za dokaz, da je Kropotkin predvsem komunist. Da, s tega pravkar omenje-nega kongresa izhaja tudi pobuda, da se naprej vsi anarhisti, ki menijo, da so po pravici na viini svojega asa in da stoje znotraj kroga revolu-cionarnega proletariata, imenujejo komunistini anarhisti. Kropotkina je torej treba videti - dale od tega, da bi bil opozicija komunistinim anarhistom (ki da vendar ..niso anarhisti, temve socialisti") - prav kot njihovega oeta.

    Tako je stalie, ki ga nai nasprotniki znotraj delavskega gibanja zavzemajo proti nam. dobesedno brez tal. deloma temeljee na isto direktni lai, deloma na ignoranci. vsekakor pa brez trajnosti.

    Nai sovrani bratje naj bi kdaj resno pretehtali vse rei; in ko - kar vendar ne more izostati - po mirnem in poglobljenem tudiju odkrijejo stanje stvari..da smo v vseh teh odnosih imeli prav, potem naj ne gojijo nobenega napanega obutka sramu in vztrajajo pri starem proti bolj-emu znanju. e ve, morali bi biti pripravljeni, da zdrueni z nami svei

    * J u r s k a f e d e r a c i j a ( F e d e r a t i o n J u r a s s i e n n e ) - nas ta la n o v e m b r a 1871 - p o nasve tu genera lnega sveta I. i n t e rnae iona l e - z zd ru i t v i j o r o m a n -ske f e d e r a c i j e in j u r s k e sekci je 1. i n t e rnae iona l e . Postala je s red ie b a k u n i n o v c e v v M e d n a r o d n e m de lavskem z d r u e n j u -d o k l e r niso bili na Haakem kongre su iz te organizac i je i zk l j uen i .

  • in veseli stopijo v vojno proti cerkvi, dravi in borzi, tisti sveti trojici, ki jo je treba vrei s prestola, e naj bo utrta pot za svobodo, enakost in bratstvo.

    * * *

    Najveji kamen spotike anarhistine doktrine je pri neanarhistinih socialistih ,,svobodna pogodba". Ker anarhisti zagovarjajo nazor, da bodo ljudje v svobodni drubi svoje medsebojne odnose urejali na osno-vi nevsiljenega zdruevanja, njihovi oporeniki verjamejo, da imajo ob tem razlog za smeh. Le-ti pa se s tem samo postavljajo na stalie social-nega nasilnitva in so s tem tako oddaljeni od kakrnegakoli svobodnega sistema kot kdorkoli, ki si ga moremo zamisliti. Lahko kvejemu trdijo, da njihov prisilni in vzgojni sistem vse bremeni v enaki meri in ga tako nobeden ne bi smel posebno izrazito obutit i ; samo to je nesmiselna frazeologija. kajti oba in na vzajemnosti temeljea prisila samo sebe odpravi in je tako nina. e naim nesporazumov polnim prijateljem dejansko nekaj tovrstnega lebdi pred omi, potem teijo, natanno tako kot mi, k stanju brez prisile in morajo z nami konno najti toko miru v ,.svobodni pogodbi" kot drubenem regulatorju. e ne, jih zadene tea oitka, da se kvejemu obstojeemu sistemu politinega gospostva in skrbnitva, enemu prek drugega, trudijo dati milejo formo.

    Sicer pa nam ni prav ni potrebno najprej premestiti se v podroje nekega e neznanega novega sveta niti na Mars niti v kakno drugano Utopijo da bi si ponazorili, kako uinkujejo svobodne pogodbe.

    T u j e npr. svetovno potno zdruenje. Posamezne potne organizacije same pristopajo povsem po svobodnem preudarku in lahko ponovno izstopijo. Ti kontrahenti se vzajemno dogovarjajo, katere usluge hoejo opravljati drug drugemu, da bi dosegli kar najbolj praktien in cenen potni promet. Ni pa nobene internacionalne pravne instance, pri kateri bi bilo mogoe krilca pogodbe iztoiti ali eksekutorsko prisiliti k izpol-njevanju dolnosti. Navzlic temu se vsi drijo svobodne pogodbe" enostavno zato, ker bi vsaka kritev pogodbe bila povezana s samooko-dovanjem in ker s tem interes vsakega od tistih, ki so sklenili pogodbo, zahteva, da je ne kri. e pride vendar do nepravilnosti ali drugih nepre-dvidenih nevenosti, se sestanejo konference in se svobodno dogovo-rijo o potrebnih izboljavah.

    Ta institucija, ki sama e daje vzorec primernosti za bodoa svobo-dna grupiranja ljudi za najraznovrstneje ivljenjske smotre, medtem v tem odnosu ni izolirana. Trustovske in poolovske tvorbe npr. to izpelje-jo med ljudmi, ki so na splono obdarjeni z vraje malo smisla za skup-nost; ta grupiranja so skorajda v vsaki deeli kar zakonite narave in s tem posameznih kontrahentov ni mogoe pravno preganjati v primeru,

  • da ne izpolnijo sprejetih zadolitev. Vse kar se dogaja v smislu sklenjene pogodbe, poteka samo s spodbudo s tem povezane koristnosti.

    Nasploh je vendar na stotine rei. ki so dandananji e na podlagi svobodne pogodbe izpeljane in izvedene, za njimi pa ne stojijo nikakrni zakoni in nikakrne vlade, ki bi mogle vsiliti njihovo spotovanje. Pev-ska, telovadna, strelska, izobraevalna in politina zdruenja, strankar-ske organizacije, drutva za podpiranje umetnosti in znanosti itn. obsta-jajo povsod, in pogosto zadevna lokalna zdruenja iste vrste sklepajo med seboj svobodne pogodbe, zaradi katerih na stotine, da, na tisoe taknih korporacij nacionalno ter celo internacionalno deluje skupaj v prid doseganju skupnih smotrov. Nihe pa si ne zastavlja nikakrne dru-ge kot isto moralno prisilo glede spotovanja zadevnih pogodb. Zdelo bi se absurdno, e bi kdo hotel trditi, da ta celotna mainerija ne bi zmogla delovati brez vmeavanja vije sile, dravne ali sicernje zakonske avtoritete. Nasprotno, vedno in povsod seje pokazalo, d a j e vsako vme-avanje v te rei, ki si ga je tu in tam dravna prisila s pomojo svoje zakonodaje in eksekutive prilastila, uinkovalo samo motee in ovira-joe; in povsod, kjer poteka kaj tovrstnega, od tega prizadete organiza-cije povsem energino agitirajo za odstranitev dravnega skrbnitva.

    e pa se nekaj taknega kae e v sedanji drubi, v svetu, polnem egoistov, koliko laje se mora uravnavati organiziranje za vse loveke smotre, ki si jih lahko mislimo na osnovi svobodnega dogovarjanja, v drubi, za kakrno si prizadevamo mi, v drubi, ki bazira na imovinski skupnosti in s katero odpadejo vse tiste usmiljenja vredne lastnosti, ki so najoje povezane z institucijo privatne lastnine. V drubi svobodnih in enakih ne more obstajati ni drugega kot svobodna pogodba; kajti prisilno sodelovanje se pregrei proti temeljnim pojmom svobode in enakosti.

    Kratkovidni ljudje vasih ugovarjajo, da vendar tudi dandananji vla-da v gospodarskem odnosu doloena svoboda, pri emer se nobena dravna prisila ne mea v poslovno ravnanje producentov, vendar pa lah-ko opazimo, h kaknim brezupnim razmeram je vodilo to stanje brez pravil. Poprimimo ta argument naih oporenikov in jih poduimo o boljem. e je namre svobodno ravnanje na ekonomskem podroju znotraj dananje drube pripeljalo do tega, da smo sedaj pred socialnim vpraanjem, ki kategorino sili k razreitvi, potem to z gospodarskim laisser faire* na sebi in za sebe nima kaj poeti, temve edino in samo z institucijo privatne lastnine, za katero stoji drava kot patron. Privatna lastnina je prinesla s seboj to, da so revni postali sunji bogatih, da so mogli biti prvi po teh zadnjih podvreni vedno hujemu izkorianju, in

    * [. a i s s e z f a i r e (na j de la vsak . ka r h o e ) - geslo e k o n o m s k e g a l ibera l izma.

    .i94

  • da so zato ljudske mnoice vse manj v poloaju, da bi trosile, kar so izdelale. e bi dravna prisila ne poskusila vsega za ohranitev obstoja tega razmerja bi jo ljudstvo zagotovo v kratkem opustilo. Tu imamo ravno navidezno opraviti z ekonomsko svobodo, dejansko pa je vmea-vanje drave na dlani. Da, drava ni ni drugega kot organizirana oblast lastnikov, ki teijo k temu, da nemanie obdrijo v odvisnosti od boga-tih. Iz tega razloga so tudi ljudske mnoice brez lastnine prisiljene zdru-iti dravni stroj, e hoejo odpraviti institucijo privatne lastnine in na njeno mesto postaviti imovinsko skupnost.

    Sodobnost pozna le ljudi z razlinimi interesi, nasprotno pa prihod-nost, h kateri prispevamo mi, pozna le ljudi z enakimi interesi. Kjer vla-da kaj taknega, solidarnost preneha biti socialna krepost, razume se naravnost sama po sebi. Kdor e polaga temelj temu, da bi loveke smotre vsilil s sistemom podrejenosti in nadrejenosti, torej nesvobodo na eni strani ter prednosti in predpravice na drugi strani, mora provoci-rati namesto vseh teh rei opustitev svobodnega dogovarjanja, ki nujno-sti, koristnosti in skupni volji v taknem drubenem stanju pomeni tudi voljo vsakega posameznika? Le tisti, ki gleda v prihodnost in se pri tem ne more povsem emancipirati od obstojeega, in glede na to bodoemu loveku podtika vse tiste slabe lastnosti, ki morajo kot take nujno izha-jati iz sedaj obstojeih razmer, lahko prispe do domneve, da tudi komu-nistina druba ne more pogreati zakonodajalstva, vladarjenja, torej dravoljubja in prisiljevanja.

    e docela obdrimo pred omi, da v komunistini drubi vsakemu pripade zelo malo delovnega bremena, ker se noben za delo sposoben ne bo izpostavljal graji javnega mnenja edino zamisljivi moralni prisili,