Antologija anarhizma 2

ZBORNIK

ANTOLOGIJA ANARHIZMI

A 2 A

Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!

Brecht

Kata log izac i j a v kn j ig i - CIP N a r o d n a in un ive rz i t e tna k n j i ž n i c a , L j u b l j a n a

3 2 9 . 2 8 5 3 3 0 . 8 6 2

A N T O L O G I J A a n a r h i z m a : z b o r n i k / i zb ra l R u d i R i z m a n ; [ uvodna š tudi ja R u d i R i z m a n ; p r e d g o v o r N o a m C h o i n s k y ; u red i la Mit ja M a r u š k o in R u d i R i z m a n ; i m e n s k o kaza lo s pojasni l i Mojca D o b n i k a r : p o d a t k i o a v t o r j i h R u d i R i z m a n ; p reved l i Dor i s D e b e n j a k ... e t a l . ] . - [ 1. izd.] . -L j u b l j a n a : U n i v e r z i t e t n a k o n f e r e n c a ZSMS, Kn j i žn i ca r evo luc iona rne te-o r i j e , 1 9 8 6 . - 2 zv. ( L X X V , 6 8 1 s t r . ) . - 20 c m . - (Kr t : k n j i ž n i c a revo-l u c i o n a r n e t eo r i j e ; 37 ; 38 )

1. R I Z M A N , R u d i

Y U ISBN 8 6 - 7 3 4 7 - 0 0 2 - 1

Knjižna zbirka Krt 37 /38

Zbornik Antologija anarhizma

© Krt, Knjižnica revolucionarne teorije Predgovor: Noam Chomsky

Izbor in spremna študija: Rudi Rizman Uredila: Rudi Rizman in Mitja Maruško

Prevedli: Doris Debenjak, Irena Gantar-Godina, Božidar Kante, Janko Moder, Neda Pagon-Brglez, Marija Rizman, Martina Rotar, Jasna Stojanovski,

Darko Štrajn Jezikovni pregled: Julijana Bavčar,

Milena Mohorič, Bora Zlobec-Jurčič Imensko kazalo: Mojca Dobnikar

Korektura: Mojca Dobnikar, Mitja Maruško, Silva Škofljanec

Likovna oprema: Miha Dešman

Ljubljana, september 1986 Naklada: 2000 izvodov

Prva izdaja

Knjiga je izšla s podporo Kulturne skupnosti Slovenije.

Uredništvo se zahvaljuje Mojci Debenjak, Nataši Jerin, Tatjani Kovače-vič, Jožetu Ljubiču, Katarini Pirkmajer in Zori Torkar za prijazno pomoč pri pripravi knjige.

Zbornik

Antologija anarhizma 2. del

Vsebina

Rudi Rizman Spremna beseda XI

N o a m Chomsky Predgovor XIII Preface XVII

Rudi Rizman Oris razvoja anarhistične družbene misli XXI

1. Anarhizem: tu in sedaj XXI II. Klasični anarhistični doneski XXIV

III. Nadaljevanje anarhistične ideje XLVI IV. Soočanje nekaterih teoretskih argumentov med

anarhizmom in klasičnim marksizmom LIX V. O prihodnosti anarhizma LXXI

VI. Uporabljena in citirana literatura LXXIV

1. del

VVilliam Godvvin 1. Raziskava o načelih politične pravičnosti 3

Max Stirner 2. Edini in njegova lastnina 29

Pierre-Joseph Proudhon 3.1. Kaj je lastnina ali raziskovanje načela prava in oblasti 70 3.2. Obča ideja revolucije v devetnajstem stoletju 125 3.3. Načelo in praksa vzajemnosti 143

Mihail Bakunin 4.1. Revolucionarni katekizem

(Načela in organizacija internacionalne revolucionarno-soci-alistične tajne družbe) 155

4.2. Nacionalni katekizem 174 4.3. Federalizem, socializem in antiteologizem 177 4.4. Načela revolucije 199 4.5. Politika internacionale 204 4.6. Kolektivna diktatura 218 4.7. Zgodovinski sofizmi doktrinarne šole nemških komunistov . . 221 4.8. Pariška komuna in pojem države 226 4.9. Bog in država 233 4.10. Buržoazni socializem 251 4.11. Državnost in anarhija 255

Peter Kropotkin 5.1. Ali moramo obravnavati ideal prihodnje ureditve? 264 5.2. Zapori in njihov moralni vpliv na zapornike 276 5.3. Zakon in avtoriteta 288 5.4. Revolucionarna oblast 304 5.5. Anarhistični komunizem 314 5.6. Anarhistična morala 321 5.7. Vzajemna pomoč 329 5.8. Sodobna znanost in anarhizem 334 5.9. Razgovor z Leninom 341 5.10. Pismo delavcem Zahodne Evrope 347 5.11. Pismi Leninu 351 5.12. Kaj storiti 355

2. del

Henrv David Thoreau 6. Državljanska neposlušnost 365 t Elisee Reclus 7. Anarhija 373

A n o n i m n i anarhist 8. Svoboda 382

Johann Most 9. Komunistični anarhizem

Emile Henry 10. Anarhija in teror 401

Lev Tols toj 11. Suženjstvo našega časa 409

Gustav Landauer 12. Anarhistične misli o anarhizmu 426

Errico Malatesta 13.1. Anarhizem in oblast 433 13.2. Anarho-komunistični program 444

Georges Sorel 14. Premišljevanje o nasilju 455

Erich Miihsam 15. Družina - zakon — religija 475

Enima Goldman 16. Psihologija političnega nasilja 481

Nestor Malino 17. Abeceda revolucionarnega anarhizma 491

Rudolf Rocker 18.1. Sistem sovjetov ali diktatura proletariata 505 18.2. Mitologija revolucije in revolucionarna resničnost 512

A n o n i m n i anarhist 19. Upiranje temu, da ubijaš ali da te ubijejo 521

Pjotr Aršinov 20. Konstruktivni problem družbene revolucije 523

Valevski 21. Pot družbene revolucije 531

AIexander Berkman 22. Ali je anarhizem nasilje 534

Max Nett lau 23. Avtoritarni in libertarni socializem 540

Herbert Read 24. Filozofija anarhizma 546

Paul in Percival G o o d m a n 25. Nova skupnost: odprava razlike med produkcijo in potrošnjo,

osamitev dela, osamitev domov 561

T o m Hayden in drugi 26. Porthuronska izjava 578

Daniel in Gabriel Cohn-Bendit 27. Levičarstvo - zdravilo proti starostni bolezni komunizma . .587

Daniel Guerin 28. Uspehi samoupravljanja v Španiji 601

N o a m Chomsky . 29. Kaj je anarhizem 610

Murray Bookchin 30. Mit proletariata 625

U w e T i m m 31. Ali ima anarhizem prihodnost 633

Roel van Duyn

32. Poroka ljubezni in kreativnosti 638

Podatki o avtorjih 649

Imensko kazalo 661

Henry David Thoreau (1817 - 1862) 6. Državljanska neposlušnost (1848)

Iskreno sprejemam moto „najboljša vlada je tista, ki najmanj vlada": in moralo bi mi ugajati, da ga vidim delovati hitreje in sistematičneje. Izpeljano naposled doseže to, o čemer sem tudi prepričan — ,,najbolj-ša vlada je tista, ki sploh ne vlada"; in ko bodo ljudje pripravljeni, bodo takšno vlado tudi imeli. V najboljšem primeru ni vlada nič drugega kot sredstvo, toda večina vlad je običajno, vse vlade pa včasih neprimerne. Ugovore proti stalni vojski, ki jih je veliko, so tehtni in zaslužijo, da bi prevladali, se naposled lahko postavi tudi proti stalni vladi. Stalna voj-ska je le orožje stalne vlade. Sama vlada, ki je zgolj način, ki so ga lju-dje izbrali za izvrševanje svoje volje, je ravno tako nagnjena k zlorabi in sprevrženju, preden lahko ljudje prek nje delujejo. Dokaz je sedanja mehiška vojna, delo sorazmerno maloštevilnih posameznikov, ki upo-rabljajo stalno vlado kot svoje orodje; kajti v začetku ljudje ne bi dopu-stili tega ukrepa. ( . . . )

Toda govoreč praktično in kot državljan, v nasprotju z onimi, ki se imenujejo ljudje, ki niso za nikakršno vlado, zahtevam — ne naenkrat nikakršne vlade, temveč naenkrat boljšo vlado. Naj vsak človek ve, kakšna vlada bi zaslužila njegovo spoštovanje, in to bo korak k temu, da se jo doseže.

Naposled, praktični razlog, zakaj je — ko je enkrat oblast v rokah ljudi - večini dovoljeno vladati in zakaj še naprej dolgo časa vlada, ni, da ima najverjetneje prav, niti ne, ker se to zdi manjšini najpošteneje, temveč ker je fizično najmočnejša. Toda vlada, v kateri vlada večina, ne more biti v nobenem primeru utemeljena na pravici, vsaj kot so jo doslej razumeli ljudje. Mar ne bi mogla obstajati vlada, v kateri o pravilnosti in nepravilnosti dejansko ne bi odločala večina, temveč vest'? - V kateri bi večina odločala le o tistih vprašanjih, pri katerih se da uporabiti pravilo primernosti? Se mora državljan na račun zakonodajalca samo za trenu-tek ali v zadnji stopnji odreči svoji vesti? Zakaj ima potem vsak človek

Prevod iz T h e W o r k s o f T h o r e a u , uredi l Se ide l C a n b y . H o u g h t o n --Nif f l in C o „ B o s t o n 1 9 3 7 . str . 7 8 9 - 8 0 8 ( o d l o m k i ) . Prevedel Božidar K a n t e , j e z i -k o v n o pregledala Milena M o h o r i č .

vest? Mislim, da bi morali biti najprej ljudje in šele potem objekti. Mar ni zaželeno, da se spoštovanje zakona goji ravno tako kot spoštovanje pravice? Edina obveznost, ki jo imam pravico predpostavljati, je. da v vsakem trenutku delam tisto, kar mislim, da jc prav. Smo res dovolj povedali, da korporacija nima vesti? Toda korporacija ljudi z vestjo je korporacija z vestjo. Zakon nikoli ne naredi ljudi niti za trohico pravič-nejših: in ker ga spoštujejo, so celo dobronamerni vsak trenutek narejeni za agente krivice. Splošni in naravni rezultat čezmernega spoštovanja zakona je, da lahko vidite vrste vojakov, polkovnikov, stotnikov, dese-tarjev. navadnih vojakov, raznašalcev streliva, ki v čudovitem redu kora-kajo čez drn in strn v vojne proti svoji volji, vselej proti svojemu zdrave-mu razumu in vesti, zaradi česar je korakanje dejansko zelo hitro in povzroča razbijanje srca. Ne dvomijo, d a j e posel, s katerim se ukvarja-jo, preklet: vsi so nagnjeni k miru. Toda kaj so zdaj? So sploh ljudje? Ali majhne premične trdnjave in skladišča v službi človeka na oblasti, ki nima predsodkov? ( . . . )

Množica ljudi torej v glavnem ne služi državi kot ljudje, temveč kot stroji, s svojimi telesi. So stalna vojska in policija, ječarji. stražniki, posse comitatus* itn. V večini primerov sploh ne uporabljajo svobodno nikakršne presoje ali nikakršnega moralnega čuta: sebe postavljajo na raven lesa in zemlje in kamnov; in lesene ljudi je morda mogoče izdelo-vati tako, da ravno tako služijo namenu. Takšno ukazovanje jih ne spo-štuje nič bolj kot slamnate može ali kot gmoto prostakov. Enakovred-nost imajo kot konji in psi. Vsaj kot takšni so običajno še cenjeni dobri državljani. Drugi - kot večina zakonodajalcev, politikov, pravnikov, ministrov in uradnikov - služijo državi v glavnem s svojimi glavami; in - ker redko delajo kakršnokoli moralno razliko - verjetno tako kot

bogu služijo hudiču, ne da bi to nameravali. Le malo ljudi - heroji, patrioti, mučeniki. reformatorji v velikem smislu in ljudje - služi državi tudi s svojo vestjo in se ji tako povečini nujno upira; in država jih obi-čajno obravnava kot sovražnike. ( . . . )

Tisti, ki se popolnoma daje svojim tovarišem - ljudem, se jim zdi neuporaben in sebičen; tisti pa. ki se jim daje le deloma, je razglašen za dobrotnika in človekoljuba.

Kako naj se človek obnaša do sedanje ameriške vlade? Odgovarjam, da z njo ne more biti povezan brez sramote. Te politične organizacije, ki je tudi suženjska vlada, v tem trenutku ne morem prepoznati za mojo vlado.

* Vsi prebiva lc i , ki j ih l a h k o zbe re šerif za p o m o č pri o h r a n j a n j u javnega m i r u . V t a k o telo p o z a k o n u spada vsak m o š k i , ki je starejši od 15 let in j e f i z i č n o s p o s o b e n . - Op . prev.

Vsi ljudje priznavajo pravico do revolucije, to je pravico, da se zavrne zvestoba vladi in da se ji upre. kadar sta njena tiranija ali njena neučin-kovitost veliki in neznosni. Toda skoraj vsi pravijo, da sedaj ni tako. Tako je bilo. mislijo, v revoluciji 1775. Če bi mi rekli, da je bila ta vlada slaba zato. ker je obdavčila določeno tuje blago, pripeljano v njeno pri-stanišče, mi najverjetneje ne bi bilo treba zganjati hrupa, kajti lahko shajam brez njega. Vse državne mašinerije imajo svoja trenja; in to je verjetno dovolj dobro za protiutež zlu. Vsekakor je zlo dovolj veliko, da dviguje precej prahu. Toda ko se zgodi, da ima trenje svojo državno mašinerijo in sta zatiranje in ropanje organizirana, tedaj pravim, da ne imejmo več take državne mašinerije. Z drugimi besedami, ko so sužnji šestina prebivalstva narodov, ki so se zavzeli, da bodo pribežališče svo-bode. in ko se celotno deželo krivično opustoši in osvoji s tujo vojsko in je le-ta podvržena vojaškemu zakonu, mislim, da za pravične ljudi ni prezgodaj, da se uprejo in spuntajo. Ta dolžnost je še nujnejša. ker ta tako opustošena dežela ni naša, temveč je naša invazijska vojska.

Paley. splošna avtoriteta v mnogih moralnih vprašanjih, v svojem poglavju o Obveznosti podreditve civilni vladi razrešuje celotno držav-ljansko dolžnost v primernost; in nadaljuje, da je ..spostavljena vlada božja volja, vse dokler jo zahteva interes celotne družbe, to je vse dokler se ji ne moremo upreti ali jo spremeniti brez javnih težav (. . .). da je treba biti spostavljeni državi pokoren - in nič več. Če je to načelo dopuščeno, je pravica vsakega posebnega primera upiranja zvedena iki izračun kvantitete nevarnosti in krivice na eni strani in na verjetnost in stroške ponovne spostavitve na drugi strani". To, pravi, bo vsak člo-vek presodil sam zase. Vendar se zdi. da Paieyju nikoli ni bilo treba raz-mišljati o tistih primerih, v katerih se ne uporablja pravilo primernosti, v katerih morajo biti ljudje, ravno tako kot posameznik, za vsako ceno pravični. Če sem utapljajočemu se človeku po krivici iztrgal desko, mu jo moram vrniti, čeravno sam utonem. To po Paleyju ne bi bilo primer-no. Toda oni. ki bi mu v takem primeru rešil življenje, bi ga sicer izgu-bil. Ti ljudje morajo osvoboditi svoje sužnje in končati vojno v Mehiki, tudi če jih bo to stalo življenje. ( . . . )

Govoreč praktično, nasprotniki reforme v Massachusettsu niso stoti-soči politikov na jugu, temveč stotisoči trgovcev in kmetov tukaj, kijih bolj zanimata trgovina in kmetijstvo kot humanost in niso pripravljeni biti pravični do sužnjev in Mehike, pa naj stane karkoli. Ne bom se pre-piral z oddaljenimi nasprotniki, temveč s tistimi, ki blizu doma sodelu-jejo in se povezujejo z onimi, ki so daleč; brez teh bi bili slednji neškod-ljivi. Vajeni smo reči. da je množica ljudi nepripravljena; toda napredek je počasen, kajti manjšina ni materialno pametnejša ali na boljšem kot večina. Ni toliko pomembno, d a j e večini tako dobro kot tebi. kolikor to, da mora nekje obstajati nekakšna absolutna dobrota; kajti to pre-kvasi celotno gmoto. Obstajajo tisoči, ki s prepričanjem nasprotujejo

suženjstvu in vojni, ki pa kljub temu dejansko ne storijo ničesar, da bi ju končali; ki se cenijo kot Washingtonovi in Franklinovi otroci in sedi-jo z rokami v žepih in pravijo, da ne vedo, kaj delati, in ne delajo niče-sar; ki celo podrejajo vprašanje svobode vprašanju svobodne trgovine, po večerji mirno prebirajo cenike skupaj z najnovejšimi novicami iz Mehike — in zgodi se, da pri tem zaspijo. Kakšen je cenik sodobnega poštenjaka in patriota? Omahujejo in se opravičujejo in včasih milo prosijo; toda ničesar ne delajo resno in učinkovito. Dobro pripravljeni bodo čakali na druge, da premagajo zlo. zaradi katerega se morda ne kesajo več. Pravici, ki jim gre, dajo povečini le poceni glas in šibko pod-poro in ji zaželijo srečo. Na enega krepostnega človeka pride devetsto devetindevetdeset patronov vrline. Vendar se je lažje ukvarjati z dejan-skim lastnikom stvari kot z njenim začasnim varuhom.

Vsako glasovanje je neke vrste igra, kot denimo dama ali backgam-mon, z rahlim moralnim priokusom, igra s pravico in krivico, z moralni-mi vprašanji; spremlja jo kajpada stava. Značaj volilcev ni privezan na kol. Morda glasujem kot mislim, da je prav; vendar se me prevlada te pravice življenjsko ne tiče. Voljan sem jo prepustiti večini. Zato njene obveznosti nikoli ne presegajo obveznosti primernosti. Glasovati za pra-vico niti ne pomeni zanjo sploh kaj narediti. Pomeni samo slabotno izražanje želje, ki bi morala prevladati. Pameten človek pravice ne bo prepustil milosti naključja niti si ne bo želel, da bi prevladala prek oblasti večine. V dejanju množic je le malo vrline. Ko bo večina na širo-ko glasovala za odpravo suženjstva, bo to storila zato, ker je ravnodu-šna do suženjstva, ali zato, da bo njen glas ukinil tisto malo suženjstva, kar ga je še ostalo. Edini sužnji bodo potem oni. Odpravo suženjstva lahko pospeši le glas tistega, ki potrjuje lastno svobodo. (. . .)

Najširša in najbolj prevladujoča napaka zahteva za svoje ohranjanje najnesebičnejšo vrlino. Čim šibkejša je graja, ki ji je običajno zavezana vrlina patriotizma, tem verjetneje je, da si bomo nakopali aristokrate. Medtem ko ne odobravajo narave in ukrepov vlade, jo namreč podpi-rajo in so ji zvesti, so nedvomno njeni najzvestejši podporniki in torej pogosto najresnejše prepreke za reformo. Nekateri milostno prosijo državo, da bi razpustila Združene države Amerike in da zahtev pred-sednika ne bi upoštevali. Zakaj je ne razpustijo sami — zvezo med njimi samimi in državo — in zakaj ne odrečejo plačila svojega deleža v njeno blagajno? Mar niso v enakem odnosu do države, kot je država do Zdru-ženih držav Amerike? In mar niso enaki razlogi preprečili državi, da bi se upirala Združenim državam, kot so preprečili njim, da bi se upirali državi?

Kako je lahko človek zadovoljen s tem, da zgolj nekaj tuhta in pri tem uživa? Ali sploh obstaja kak užitek v tem, če človek meni, da je prizadet? Če vas je sosed ogoljufal za en sam dolar, niste zadovoljni, če veste, da ste ogoljufani ali če rečete, da ste ogoljufani, ali če ga celo

milostno prosite, naj vam plača vaš dolg: temveč se lotite učinkovitih korakov, da boste naenkrat dobili celoten znesek, in pazite, da ne boste ogoljufani nikoli več. Dejanje in načela, razumevanje in izvrševanje pravice spreminjajo stvari in odnose; so v bistvu revolucionarni in se sploh ne skladajo z ničemer, kar je bilo. Ne ločujejo le držav in cerkva, ločujejo družine; da, ločujejo posameznika, ko v njem diabolično raz-dvajajo od božanskega.

Obstajajo krivični zakoni: bomo zadovoljni s tem, da jim bomo po-slušni. ali si jih bomo prizadevali popraviti in se jim pokoravati, dokler v tem ne uspemo, ali jih bomo naenkrat kršili'' Ljudje običajno mislijo — pod tako vlado, kot je ta — da bi morali čakati, vse dokler ne bi pre-pričali večine, da jih spremeni. Mislijo, da bi bila, če bi morali vztrajati, izboljšava slabša kot zlo. Vendar je napaka same vlade, da je izboljšava slabša kot zlo. Zaradi nje je slabša. Zakaj ni bolj odprta, da bi anticipi-rala in poskrbela za reformo? Zakaj ne ceni pametne manjšine? Zakaj joka in se upira, še preden je prizadeta? Zakaj ne opogumlja svojih državljanov, da bi bili čiiječni, da bi pokazali njene napake in delali bolje, kot delajo sicer? Zakaj vselej križa Kristusa, izobči Kopernika in Luthra in razglasi Washingtona in Franklina za upornika?

Mislili bi, da je bilo prostovoljno in praktično zanikanje njene avto-ritete edini prekršek, ki ga država nikoli ni pričakovala; in še, zakaj mu ni odredila določene, primerne in proporcionalne kazni? Če človek, ki nima nikakršnega imetja, enkrat samkrat zavrne, da bi zaslužil devet šilingov za državo, ga za nedoločen čas porinejo v zapor po kateremkoli zakonu, ki ga poznam in k i j e določen le po presoji onih, ki so ga tja porinili; toda če bi moral od države ukrasti devetdesetkrat devet šilin-gov, mu je takoj dovoljeno spet oditi na svobodo.

Če je krivica del nujnega trenja vladnega stroja, potem naj bo, potem naj bo: morda se bo izrabila - gotovo se bo izrabil stroj. Če ima krivica izvir, ali prenosni jermen, ali vrv, ali ročico zgolj zase, potem lahko pre-udarite, ali ne bo izboljšava slabša kot zlo: vendar - če je take narave, da zahteva od vas, da ste drugemu agent krivice - potem, pravim, prekr-šite zakon. Naj bo vaše življenje nasprotni upor, da se stroj ustavi. Tisto, kar moram doseči, je, da v vsakem primeru vidim, da se ne izročam zmoti, ki jo obsojam.

Ne poznam nobenih takih načinov, ki bi sijih lahko privzeli in bi jih država priskrbela za ublažitev zla. Preveč časa vzamejo in človeško živ-ljenje je prekratko. Skrbeti moram za druge stvari. Na ta svet nisem prišel predvsem zato, da bi iz njega ustvaril prijeten kraj za življenje, ampak da v njem živim, pa naj bo dober ali slab. Človeku ni treba storiti vsega, temveč nekaj; in ker ne more storiti vsega, ni treba, da bi storil nekaj napak. Ni moj posel, da kakorkoli bolj milostno prosim voditelja ali zakonodajo, kot je nujno, da milostno prosita mene; in če ne bi mogla slišati moje prošnje, kaj bi moral potem storiti? Toda za ta pri-

mer ni država priskrbela nobene poti: njena prava ustava je zlo. To se utegne zdeti kruto, svojeglavo in nespravljivo; toda samega duha, ki lahko to upošteva in zasluži, je treba obravnavati skrajno naklonjeno in pozorno. Taka je vsaka sprememba na boljše, kot rojstvo in smrt, ki pretrese ta telo. ( . . . )

Pod vlado, ki vsakogar zapre po krivici, je tudi za pravičnega človeka pravo mesto zapor. Pravo mesto danes, edino mesto, ki ga je Massachu-setts priskrbel za svoje svobodnjake in manj malodušne duhove, je v njegovih zaporih, ki so postavljeni zunaj države in zaklenjeni pred drža-vo z njenim lastnim aktom, kot so se že sami izločili s svojimi načeli. Ravno tukaj pobegli suženj, mehiški ujetnik, ki je izpuščen pod pogo-jem, da se ne bo več boril proti sovražniku, in Indijanci pridejo do tega, da navajajo krivice, k i j i h morajo spoznati njihove rase; na teh ločenih, vendar svobodnejših in spoštljivejših tleh. kamor država postavi tiste, ki niso z njo, temveč proti njej - v edini hiši v sužnjelastniški državi, v kateri lahko svoboden človek prebiva s častjo. Če kdo misli, da bi se tukaj njegov vpliv izgubil in da njegov glas ne bi več dosegel državnega ušesa, da ne bi bil kot sovražnik med svojimi stenami, potem ne ve, koli-ko močnejša je resnica od zmote, niti tega, kako se lahko veliko zgovor-neje in učinkoviteje bojuje proti krivici, ki jo je skusil na lastni koži. Dajte svoj celoten glas, ne zgolj košček papirja, ampak ves vaš vpliv. Če se manjšina prilagaja večini, je nemočna; potem ni niti manjšina; vendar je neustavljiva, kadar ima ves svoj pomen. Če je alternativa držati vse pravične ljudi v zaporu ali opustiti vojno in suženjstvo, država ne bo omahovala pri izbiri. Če tisoč ljudi letos ne bi plačalo svojih dajatev, to ne bi bil nasilen in krvav ukrep, kot bi bil. če bi jih plačali in omogočili državi, da zagreši nasilje in prelije nedolžno kri. To je dejansko defini-cija mirne revolucije, če je kaj takega možno. Če me izterjevalec davkov ali kateri drugi državni uradnik vpraša, kot je to eden storil: ,,Toda kaj bom delal jaz?", je moj odgovor: ,,Če dejansko želiš kaj storiti, se odpo-vej svojemu uradu." Ko je osebek zavrnil poslušnost in se je uradnik odrekel svojemu uradu, je revolucija opravljena. Pa vseeno domnevajmo, da bi morala teči kri. Toda mar ne gre za prelivanje krvi, kadar je ranje-na vest? Iz te rane odteka človekova dejanska človeškost in nesmrtnost in človek krvavi vse do končne smrti. To kri vidim sedaj odtekati. ( . . . )

Pred nekaj leti se je država v imenu cerkve spoprijela z mano in mi ukazala plačati določeno vsoto v podporo duhovniku, čigar pridige je obiskoval moj oče, jaz sam pa nikoli. ..Plačaj," je rekla, ,,ali bodi zaprt v j ečo ." Odklonil sem plačilo. Toda na žalost se je drugemu človeku zdelo primerno plačati. Nisem uvidel, zakaj bi moral biti učitelj obdav-čen, da bi podpiral duhovnika, in ne duhovnik učitelja; kajti jaz nisem bil državni učitelj, temveč sem se vzdrževal sam s prostovoljnimi pri-spevki. Nisem videl, zakaj licej ne bi smel ravno tako kot cerkev predlo-žiti svojega davčnega računa in imeti države, da bi podprla njegovo

zahtevo. Na zahtevo člana mestne uprave sem kajpada blagovolil izja-viti nekaj takega, kot je tukaj zapisano: ..S tem dajemo vsem na znanje, da jaz. Henry Thoreau, ne želim, da se me šteje za člana kakršnegakoli uradno registriranega društva, ki se mu nisem pridružil." To sem rekel mestnemu uradniku in on je to slišal. Država, ki se je tako poučila, da se nisem želel šteti za člana te cerkve, ni odtlej od mene nikoli več zahte-vala česa podobnega; čeravno je to povedalo, da mora ta zadeva spadati k njeni izvirni predpostavki v tistem času. Če bi bil vedel, kako jih imenovati, bi bil potem izstopil iz vseh društev, za katera nisem nikoli podpisal pristopnice; vendar nisem vedel, kje najti popoln seznam. (. . .)

Država se torej nikoli namerno ne spoprime s človekovim intelektu-alnim ali moralnim čutom, temveč le z njegovim telesom, z njegovimi čutili. Ni oborožena z višjo pametjo ali poštenostjo, temveč s superior-nejšo fizično močjo. Nisem bil rojen, da bi mi delali silo. Dihal bom, kot sam želim. Poglejmo, kdo je najmočnejši. Kakšno moč ima množi-ca? Prisilijo me lahko le tisti, ki se pokoravajo višjemu zakonu kot jaz. Prisilijo me, da postanem tak, kot so sami. Ne slišim za ljudi, ki jih množice ljudi silijo, da živijo na tak ali drugačen način. Kakšne vrste življenja naj bi živeli? Ko naletim na vlado, ki mi reče ,.denar ali živ-ljenje", zakaj bi ji moral v naglici dati svoj denar? Utegne biti v hudi stiski in ne ve, kaj storiti: jaz ji ne morem pomagati. Pomagati si mora sama; delaj tako, kot delam jaz. O njej se ne splača tarnati. Jaz nisem odgovoren za uspešno delovanje družbene mašinerije. Nisem inženirjev sin. Razumem, da - ko sta hrast in kostanj z ramo ob rami - eden ne ostaja pri miru, da bi naredil prostor za drugega, temveč oba poslušata svoje lastne zakone in se poganjata kvišku, rasteta in uspevata kar se le da, dokler eden morda ne zasenči in uniči drugega. Če rastlina ne more živeti v skladu s svojo naravo, umre; in tako tudi človek. (. . .)

Nikoli nisem odklonil plačati cestnine, ker si ravno tako želim biti dober sosed kot slab objekt; in za podporo šol opravljam sedaj svoj del z izobraževanjem svojih kolegov podeželanov. Davčne dajatve ne zavra-čam plačati zaradi kake posebne postavke v njej. Želim preprosto zavr-niti vdanost državi, da bi izstopil iz nje in učinkovito stal ob strani. Ni mi do tega, da bi sledil poti svojega dolarja, če bi lahko, kajti z njim kupijo človeka ali mušketo, da bi z njo koga ubili — dolar je nedolžen — pač pa mi je do tega, da sledim učinkom svoje zvestobe. Dejansko na svoj način tiho napovedujem vojno državi, čeravno bom še vedno upo-rabljal in sprejel kako njeno korist, ki jo lahko dobim, kot je v takih primerih običajno. (. . .)

Ne želim se prepirati z nobenim človekom ali nacijo. Ne želim dla-kocepiti, ustvarjati rahločutnih distinkcij in se dvigniti nad svoje sosede. Lahko rečem, da celo prej iščem izgovor za prilagajanje zakonom deže-le. Nisem se jim preveč pripravljen prilagajati. Dejansko imam razlog, da glede tega dvomim o sebi; in vsako leto, ko pride naokrog izterjevalec

davkov, odkrijem, da sem pripravljen pregledovati akte in položaje glavne in državnih vlad in duha ljudi, da bi odkril pretvezo za prilagaja-nje. ( . . . )

Vlada se me kajpada ne tiče veliko in ji bom posvetil čim manj misli. Ni mnogo trenutkov, ko živim z vlado, celo na tem svetu ne. Če je člov-vek miselno, fantazijsko, domišljijsko svoboden, takšen, za kakršnega se mu zdi, da ni nikoli dalj časa, ga nespametni voditelji ali reformatorji ne morejo odločilno zmotiti. ( . . . )

Avtoriteta vlade, celo take, ki sem se ji voljan podrediti - kajti z veseljem bom ubogal tiste, ki vedo več kot jaz in delajo bolje kot jaz, in v mnogih stvareh celo tiste, ki niti ne vedo toliko in ne delajo tako do-bro - je še vedno nečista avtoriteta: če smo natančni, ima potrditev in privolitev vladanih. Nima čiste pravice nad mojo osebo in lastnino, razen tiste, ki ji jo dopuščam. Napredek od absolutne monarhije k ome-jeni, od omejene k demokraciji, je napredek k pravemu spoštovanju posameznika. Celo kitajski filozofi so bili dovolj modri, da so šteli posa-meznika za temelj imperija. Je demokracija, taka kot jo poznamo, zad-nja možna izboljšava v vladanju? Ali ni mogoče narediti naslednjega koraka k priznanju in organiziranju človekovih pravic? Dejansko ne bo svobodnih in razsvetljenih držav, dokler ne bo država priznala posamez-nika za višjo in neodvisno moč, iz katere sta izpeljani vsa njena oblast in avtoriteta, in ga v skladu s tem tudi obravnavala. Zadovoljen sem s pred-stavo države, ki si lahko privošči vsaj, da je pravična do vseh ljudi, in ki

^obravnava posameznika z enakim spoštovanjem kot soseda; ki celo ne misli, da ni v skladu z njenim lastnim snom. če nekateri živijo ob strani

#in se vanjo ne vmešavajo, niti jih ona ne zajema, izpolnjujejo pa vse dol-žnosti sosedov in tovarišev. Država, ki bi navrtala takšen plod in dovoli-la. da odpade, takoj ko je zrel, bi pripravila pot za popolnejšo in slavnej-šo državo, ki sem si jo bil tudi zamislil, vendar je nisem še nikjer videl.

Elisee Reclus (1830 - 1905) 7. Anarhija (1884)

Vlade revežem ne govorijo o bratstvu; ne mučijo jih s to žalostno šalo. Seveda dvorjani v nekaterih deželah v svojem žargonu vladarja primerjajo z očetom, katerega otroci da so podložniki, na katere kaplja neizčrpna rosa njegove ljubezni: toda saj nihče več ne jemlje resno te formule, ki bi jo lačni kaj lahko izrabili in od tega očeta terjali kruha. Dokler je veljalo načelo, da so vlade neposredne zastopnice nebeškega gospoda, ki opravljajo svojo funkcijo po božji milosti, je bila primerjava na mestu; toda samo še malokatera uveljavlja pravico do statusa polbo-ga. Ker so oropane verskega posvečenja, tudi nimajo več občutka odgo-vornosti za skupni blagor in se zadovoljujejo s tem, da obljubljajo dobro upravljanje, nepristransko sodstvo in strogo varčnost pri opravljanju javnih zadev. Zgodovina nas uči, kako so take obljube izpolnjevali. Nihče, ki raziskuje politiko našega časa, ne more prezreti resničnosti besed, ki jih v enaki meri pripisujejo Oxenstierni in lordu Chesterfieldu: ..Pojdi, sin moj, in si poglej, s kako malo modrosti vladajo svet!" Danes spada že v splošno izobrazbo, da mora človek vedeti, da imajo oblast, pa naj je monarhična, aristokratska ali demokratična, naj temelji na pravici meča. dedovanja ali volitev, ljudje, ki niso nič boljši in nič slabši od drugih ljudi, samo da jih položaj speljuje v hudo skušnjavo, da bi bili zli. K.er so povzdignjeni nad množico, ki s e jo kmalu naučijo zaničevati, pridejo konec koncev do tega, da mislijo, da so višja bitja; ker jih nene-hno snubi častihlepje v tisočerih podobah, ošabnost, pogoltnost in muhavost, postanejo kmalu pokvarjeni in to še hitreje zato. ker je nene-hno na preži cel kup sebičnih hvalisavcev, ki želijo njihove pregrehe izkoristiti. In ker imajo pač sedaj v vseh ozirih prevladujoč vpliv, ker imajo v roki mogočni vzvod, s katerim lahko spravijo v gibanje ogromni državni aparat - uradnike, vojake, policijg se mora vsaka njihova pomota, vsaka napaka, vsak zločin ponavljati v neskončnost in dobiva v rasti vedno večjo težo. Vse preveč je res, da lahko trenutna slaba volja

Prevod iz kn j ige A n a r c h i s m u s - G r u n d t e x t e z u r T h e o r y u 11 d P r a \ i s d e r G e \v a 1 t , ur . O t t h e i n R a m m s t e d t , W e s t d e u t s c h e r Ver lag . Koln u n d Op laden 1 9 6 9 , str . 1 0 9 - 1 2 0 . Prevedla Doris D e b e n j a k . j ez ikov-no pregledala Bora Z l o b e c - J u r č i č .

nekega vladarja, čuden pogled, dvoumna beseda pahnejo cela ljudstva v žalost in skrivajo v sebi gorje za celo človeštvo. . .

Toda ali lahko upravitelji oblasti, ki so svojo vzvišeno funkcijo dobili bodisi po božji milosti, bodisi s splošno volilno pravico, na kakršenkoli način veljajo za nezmotljive ali vsaj nepristranske? Ali bi lahko rekli, da kažejo zakoni in tisti, ki j ih tolmačijo, za vse ljudi idealno naklonjenost, kot živi v predstavi ljudstva? Ali so sodniki slepi, če pred njih stopa bogati in revni - Shylock s svojim morilskim nožem in nesrečnik, k i j e že vnaprej prodal funt svojega mesa ali nekaj unč svoje krvi? Ali vedno pazijo, da tehtnica ostaja enaka za kraljevega sinu in za zarod beračev? Povsem naravno je, da ti uradniki sami trdno verujejo v svojo lastno nepristranost. da so prepričani, da so samo v človeški podobi utelešena pravica; vsak se poslužuje posebne morale svojega poklica, pa včasih za to še sam ne ve. Toda kot se duhovniki ne morejo upirati vplivu svoje okolice, se mu tudi sodniki ne morejo. Njihov smisel za to, kar tvori pravičnost, izvira iz povprečnih ljudi časa in je pod neopaznim vplivom predsodkov njihovega razreda. Naj so še tako zelo pošteni, le ne bodo nikoli pozabili, da spadajo k bogatim in mogočnim ali pa k manj sreč-nim, ki se še potegujejo za privilegije in časti. Poleg tega slepo častijo precedenčne primere in si domišljajo, da bi morale biti šege, ki so jih podedovali od predhodnikov, pravica. Če pa si brez predsodkov ogleda-mo uradno pravosodje, koliko krivic bomo našli v zakonitih postop-kih! . . .

Seveda igra zakon tako kot veroizpoved samo podrejeno vlogo v pričujoči družbi. Samo redkokdaj se sklicujejo nanj za urejanje odnosov med revnimi in bogatimi, med mogočnimi in šibkimi. Ti odnosi so rezultat gospodarskih zakonov in izvirajo iz razvoja družbenega sistema, ki temelji na neenakosti pogojev.

Laissez faire! Prepustite reči njim samim! so rekli razsodniki na boji-šču. Polje je prosto; res je sicer prekrito s trupli, sicer res zavojevalec gazi po telesih premaganih, sicer se res zaradi povpraševanja in ponudbe in zarot in monopolov, do katerih privedejo, večji del družbe prodaja v suženjstvo maloštevilnih, toda kljub vsemu — pustite, naj stvari gredo svojo pot, tako je prav v pošteni igri! . . .

Človek lahko reče, kar hoče, suženjstvo, za katerega odpravo so se abolicionisti tako junaško borili v Ameriki, še vedno obstaja v vsaki civi-lizirani deželi; kajti cela ljudstva nimajo druge izbire, kot da ali umrejo od lakote ali prenašajo garanje, ki ga sovražijo, in samo zato si to muko izberejo. In če si hočemo pošteno ogledati barbarsko družbo, katere člani smo, če si jo ogledamo takšno, kakršna je, bi morali priznati, da še vedno večini ljudi pretrga nit življenja umor, četudi je sedaj preoble-čen v tisočero varljivih in znanstvenih oblik . . .

Lahko tudi rečemo, da so voditelji moderne družbe s tem, da dopu-ščajo, da ljudje, ki jim vladajo — in za katerih usodo so s tem prevzeli

odgovornost —, zaradi pomanjkanja padajo v bedo, v ubožnost ter v pregrehe, moralno bankrotirali. Toda tam, kjer je gospodom spodletelo, bodo svobodni ljudje morda prišli do cilja. Neuspeh vlad ni razlog za to, da bi dopustili, da nam upade pogum; nasprotno nam kaže, kako zelo nevarno je prepuščati drugim varstvo svojih pravic in še bolj potr-juje našo trdno odločnost, da bomo svojo lastno stvar vzeli v lastne roke. Ne spadamo med tiste, ki jih je praksa družbene hinavščine, nave-ličanost ponižanega življenja in negotovost prihodnosti prisilila, da si, ne da bi imeli pogum, da bi poiskali pravi odgovor, postavljajo vpraša-nje: „Ali se izplača živeti?" Da, nam se življenje zdi vredno, da ga živi-mo, toda le, če ima svoj smoter — ne osebno blaginjo, niti raj, niti v tem niti v onstranskem življenju, temveč uresničenje hrepenenja, ideal, ki je naš lastni in izvira iz našega najnotranjejšega bitja. Stremimo k idealni enakosti, ki so si jo podjarmljena ljudstva stoletje za stoletjem pred-stavljala kot nebeške sanje. Tisto malo, kar lahko naredi posameznik med nami. je bogato plačilo za nevarnosti boja. V teh okoliščinah je življenje dobro, celo življenje polno trpljenja in žrtev — četudi bi mu predčasno naredila konec prezgodnja smrt.

Prvi pogoj enakosti, brez katerega bi bil vsak drug napredek čisto norčevanje — stremljenje vseh socialistov brez izjeme - je, da bi vsakdo imel kruh. Govoriti tistim, ki stradajo, o dolžnosti, odrekanju, o eteri-čnih krepostih, ni nič drugega kot strahopetnost. Bogataš nima nobene pravice, da bi beraču pred svojimi vrati pridigal moralo. Če bi bilo res, da civilizirane dežele ne producirajo dovolj hrane za vse, bi lahko rekli, da je kruh privilegij močnejših zaradi življenjske konkurence, da se morajo zato šibkejši zadovoljevati z drobtinicami, ki padajo z mize ob pojedini. V družini, v kateri vlada ljubezen, se stvari ne urejajo na tak način; nasprotno so tam mah in šibki prvi na vrsti; priznati pa je treba, da pomanjkanje krepi roke močnejših in da lahko na ta način mogočni postanejo izključni lastniki kruha. Toda ali so družbe našega časa res prišle v to zagato? Nasprotno; ne glede na to, ali Malthusove napovedi veljajo za daljno prihodnost ali ne, gotovo in neizpodbitno dejstvo je, da v civiliziranih deželah Evrope in Amerike celokupna vsota proizvedenih ah proti industrijskim produktom zamenjanih živil več kot zadošča za prehranjevanje ljudstva. Celo v časih občasnih slabili letin ni treba nič drugega, kot da kašče za žito in skladišča odprejo vrata, pa bo vsak lah-ko dobil zadosten delež. Kljub zapravljanju in razmetavanju, kljub neznanskim izgubam, ki s prevažanjem sem ter tja in kupčevanjem nastajajo v skladiščili in trgovinah, še vedno ostane dovolj, da lahko ves svet obilno preživi! Pa vendar so nekateri, ki umirajo od lakote!-In so očetje, ki pobijajo svoje otroke zato, ker ti kričijo po kruhu, pa jim £a ne morejo dati!

Drugi bodo morda odvračali poglede od teh strahot, mi socialisti jim gledamo naravnost v obraz in iščemo njihov vzrok. Ta vzrok je zemljiški

monopol, ko si peščica prisvaja zemljo, ki je last vseh. Mi anarhisti nismo edini, ki to pravimo: klic po skupnem lastništvu zemlje je postal tako glasen, da ga morajo slišati vsi, ki si ne mašijo namenoma ušes. Ideja hitro napreduje, kajti privatna lastnina v svoji sedanji obliki je ime-la svoj čas in zgodovinarji vseskozi dokazujejo, da stara rimska država ni identična z večno pravičnostjo. Nedvomno bi bilo prazno upanje, če bi pričakovali od lastnikov zemlje, ki so takorekoč prepojeni s predsta-vami svoje kaste, privilegijev in dedne pravice, da bodo svoje njive, ki dajejo kruh, prostovoljno vrnili skupnosti; ne bodo si pridobili slave, da so se kot enaki postavili svojim sodržavljanom ob bok; toda ko bo javno mnenje zrelo - in to narašča iz dneva v dan - takrat se bodo posamez-niki brezuspešno upirali enodušni volji ljudstva in sekira bo udarila po koreninah zastrupljenega drevesa. Obdelovalna zemlja bo spet prišla v posest skupnosti; toda takrat je ne bodo, kot s e j e dogajalo doslej, skoraj na slepo srečo plužile in zasejavale nevešče roke, znanost nam bo pomagala pri izbiri klime, primernih tal, obdelovalnih metod, gnojil in strojev. Poljedelstvo bodo ljudje opravljali enako skrbno kot mehanske kombinacije in kemične poskuse . . .

Ko bomo imeli kruha za vse, pa si bomo želeli še nečesa drugega -enakost pravic; toda to bomo potem kaj kmalu uveljavili, kajti komur se ni treba klanjati pred svojimi soljudmi, da bi imel kaj jesti, t a j im je že enak. Enakosti pogojev, ki - ali so res kje taki nori kričači. ki jim je to šele treba povedati? - se niti najmanj ne dotika neskončne raznolikosti človeške narave, si goreče želimo, kajti ta enakost je edina pot . po kate-ri lahko pridemo do resnično javne morale. Človek je lahko samo tedaj resnično moralen, če je sam svoj gospod. Od trenutka, ko se zave, kaj je dobro in prav, je njegova stvar, da usmerja svoje lastno gibanje, da išče razloge za svoje ravnanje v svoji zavesti in da enostavno naredi tisto, kar je njegova naloga, brez strahu pred kaznijo ali upanja, da bo nagrajen. Toda njegovi volji bo neizogibno v oporo, če bo videl, da so ubrali isto pot ljudje, ki jih vodi njihova lastna volja. Vzajemen zgled bo etiki kmalu ustvarila oblika skupnosti, ki se ji vsi lahko pridružijo brez truda: toda v trenutku, ko stopijo zapovedi, ki jih izsiljujejo zakonske kazni, na mesto osebnega glasu vesti, je z moralo konec. To pomeni izrek apo-stola nevernikov: zakon je oče greha. Celo še več. ni nič drugega kot greh sam, ker se obrača na najslabši del človeka, namesto da bi se obra-čal na njegov najboljši del, na svobodno prvobitnost — saj vlada s pomo-čjo strahu. Tako vsak nagiba k temu, da bi se zakonom upiral, ker jih ni sprejemal sam. in da bo branil svoje osebne pravice, ki so tudi pravice drugih. Dostikrat je govor o nasprotju med pravicami in dolžnostmi. To je pulila fraza; takega nasprotja ni. Vsak, ki uveljavlja svoje lastne pravi-ce, s tem tudi izpolnjuje svojo dolžnost do svojih soljudi. Predpravica, ne pravica, je nasprotje dolžnosti.

Poleg razpolaganja z lastno osebo vključuje zdrava morala tudi neki drug pogoj - vzajemno naklonjenost, ki se tudi poraja iz enakosti. Bese-de Mahabharate, ki jih je posvetil čas, danes niso nič manj resnične: ..Neumneži niso prijatelji modrih mož in tisti, ki nima voza. ni prijatelj tistega, ki voz ima. Prijateljstvo je hči enakosti; nikoli ga ne poraja neenakost." Nedvomno je tem in onim možem, ki se odlikujejo po svo-jem mišljenju, po svoji prisrčnosti ali moči volje, dano, da pridobijo množico zase; toda če se jim privrženci in občudovalci ne pridružujejo zaradi navdušene naklonjenosti duha ali srca, potem se to kaj hitro sprevrže bodisi v fanatizem, bodisi v klečeplazenje. Kogar klici iz množice pozdravljajo kot gospodarja, si bo skoraj nujno pripisoval izredne kreposti ali bo mislil, da ima posebno ..božjo milost", tako da bo po lastni presoji orodje previdnosti, potem pa si bo brez zadržkov ali slabe vesti prilastil predpravice, k i j ih bo svojim otrokom zapustil kot dediščino. Toda medtem ko je po rangu povišan, je moralno padel, nje-govi privrženci in podrepniki pa so padli še globlje; samo čakajo, da bo kak ukaz prišel iz gospodovih ust; če začutijo v globini svoje vesti kak tih ugovor, ga hitro utišajo; postanejo izurjeni lažnivci, ponižujejo se do dobrikanja in izgubijo dar. da bi lahko pogledali častivrednim ljudem odkrito v obraz. Med tistim, ki ukazuje, in tistim, ki se pokorava in čigar poniževanje postaja iz rodu v rod hujše, ni možno nobeno prija-teljstvo. Kreposti so se spremenile: bratska odkritost je izginila: neod-visnost postaja zločin; zgoraj je sočutno patroniziranje ali ošabno zani-čevanje, spodaj pa zavistno občudovanje in prikrito sovraštvo . . .

Toda mi anarhisti se nočemo ograjevati proti svetu, ne bomo zgradili majhne cerkvice, ki bo skrita kje v pusti divjini. T u j e bojišče, tu bomo ostali v pripravljenosti, da bomo lahko nudili svojo pomoč povsod tam, kjer bo potrebna. Ne gojimo nobenega prenagljenega upanja, vemo pa, da naš trud ne bo izgubljen. Mnogi med nevedneži. ki nas sedaj prekli-njajo, bodisi iz ljubezni do tradicionalnega, bodisi iz prostodušnosti, se bodo konec koncev priključili naši stvari. Na enega človeka, ki mu oko-liščine dopuščajo, da svobodno in brez pridržkov ostane pri nas, jih pride na stotine, ki jim trde življenjske nujnosti preprečujejo, da bi svo-ja mnenja javno izražali; toda od daleč prisluškujejo in naše besede so zaklenili v zakladnico svojega srca. Vemo. da se zavzemamo za stvar revnih, razdedinjenih, trpečih; radi bi jim dali nazaj zemljo, osebne pravice, zaupanje v prihodnost: ali ni samo po sebi umevno, da nas s pogledi in vedenjem spodbujajo, tudi če se nam ne upajo pridružiti? Toda ko napoči čas zmede, če izgubi železna roka oblasti prijem in se začnejo ohromljeni vladarji opotekati pod bremenom lastne oblasti; če se „formacije" za trenutek sprostijo pritiska od zgoraj in se začnejo na novo oblikovati po svoji naravni sorodnosti — na kateri strani bodo potem množice? Čeprav si ne pripisujemo kakega preroškega daru. ali ne moremo mirno in brez zadrege reči, da se bo velika večina pridružila

našim vrstam? Ali ne delajo celo naši sovražniki, četudi se nikoli ne naveličajo ponavljati, da je anarhizem samo sen peščice zanesenjakov, s svojimi sramotitvami, ki jih vsipajo na nas, in načrti ter mahinacijami, ki nam jih pripisujejo, nenehno propagando za nas? Pravijo, da so sre-dnjeveški magi. če so hoteli priklicati hudiča, začeli čaranje s tem, da so njegovo podobo naslikali na zid. Tudi sodobni rotilci duhov že dolgo uporabljajo isto metodo, če hočejo zarotiti anarhizem.

V pričakovanju velikega dela prihajajočega časa in zato, da bi bilo to delo dovršeno, je naša dolžnost, da izkoristimo vsako priliko za nasvet in dejanja. In čeprav je naš cilj, da bi živeli brez vlade in brez zakonov, smo se medtem vendarle prisiljeni v mnogih stvareh podrejati. Kako pogosto smo v stanju, da uveljavljamo lastno voljo in da se ne rav-namo po tistem, kar ljudje po konvencionalni nemarnosti terjajo eden od drugega? Nikakor ne bomo krepili avtoritete s tem, da bi se nanjo sklicevali ali jo prosili za pomoč, pa tudi sami ne bomo prispevali k utrjevanju zakonov s tem, da bi se za uveljavljanje svoje pravice obračali na sodišče, ne bomo postali vzrok svoje lastne nesreče, da bi dajali kate-remukoli kandidatu svoj glas ali svoj vpliv. Nič nam ni težko, da odkla-njamo usluge oblasti, ne nagovarjamo nikogar z gospodarjem in ne dopustimo, da bi nas kdo nagovarjal z gospodarjem, ni težko, da ostane-mo v vrstah preprostih državljanov, odločeni, da se bomo v vsakem položaju vedli kot enaki med enakimi. Naši prijatelji naj nas sodijo po naših dejanjih in naj zavržejo tiste med nami, ki nimajo nobene trdnosti.

Nedvomno je veliko naklonjenih ljudi, ki se doslej niso družili z nami, ki so gledali na naša prizadevanja celo z določeno rezervo, ki pa bi nam vendarle z veseljem pomagali, če jih ne bi zadrževal strah pred nasiljem, ki pač skoraj nujno hodi z roko v roki z revolucijo. Pa vendar bi jim temeljit pregled sedanjih razmer moral pokazati, d a j e dozdevno obdobje miru, v katerem živimo, v resnici obdobje krutosti in nasilno-sti. Da ne govorimo o vojni in njenih zločinih, za katere ne more nobe-na civilizirana država zvaliti krivdo s sebe, saj vendar ni mogoče zanika-ti, da so bistvene posledice obstoječega družbenega reda umor, bolezen in smrt? Običajni red vzdržujejo s surovimi in brutalno nasilnimi deja-nji, toda reči, ki se dogajajo vsak dan, nihče ne vidi, v njih vidimo pač vrsto povsem običajnih dogodkov, ki niso nič bolj nenavadni kot potek časa in spreminjanje letnih časov. Naravnost zavržen je videti človek, ki bi se hotel upreti ciklu nasilja in zasužnjevanja, ki so ga posvetile šege in dopuščanje mnogih stoletij. Nikakor nimamo namena, da bi na mesto obdobja sreče in miru hoteli postaviti obdobje nereda in vojne, naš edini cilj je, da bi naredili konec neskončni verigi bede, ki se je doslej po splošnem sklepu lahko imenovala „napredek civilizacije". Po drugi strani pa mora mirni in psihološki opazovalec zgodovine in ljudi spoznati dejstvo, da so dejanja maščevanja neizogibni spremni pojavi v obdobju velikih sprememb. V naravi stvari je, da ne morejo izostati.

Čeprav so dejanja nasilja, ki jih poraja hudo sovraštvo, priče zaosta-jajočega moralnega razvoja, postanejo neizogibna vedno, kadar odnosi človeka do človeka niso odnosi popolne enakosti. Prvotna oblika pra-vičnosti, kot so jo razumela primitivna ljudstva, je bilo maščevanje, in tisoči surovih plemen se še sedaj držijo tega sistema. Nič ni videti bolj pravično kot povračilo krivice z isto krivico. Oko za oko! Zob za zob! Če je prelita kri enega človeka, naj umre še drugi! To je bila barbarska oblika pravice. V naši civilizirani družbi je posamezniku prepovedano, da bi vzel pravico v svoje roke. Vlade kot odposlanci družbe imajo dol-žnost, da v imenu skupnosti izvajajo pravico, način maščevanja, k i j e samo malo bolj omikan kot maščevanje divjakov. Pod tem pogojem se posameznik odpoveduje pravici do osebnega maščevanja; če pa ga zastopniki, ki jim je zaupal izvajanje svoje pravice, ogoljufajo, če opazi, da so njegovi agenti izdali njegovo stvar in se povezali z njegovimi tla-čitelji, da uradno sodstvo še poslabšuje krivico, ki jo trpi; z eno besedo, če se celim razredom in plastem prebivalstva godi krivica in nimajo nobenega upanja, da bi v družbi, k i j i pripadajo, našli koga, ki bi krivice odpravil, ali ni potem kar najbolj verjetno, da bodo slej ko prej spet vzeli svojo prirojeno pravico do maščevanja v svoje roke in jo izvajali brez usmiljenja? Ali ni dejansko tako po naravi, ali ni to posledica fizi-kalnega zakona o udarcu in protiudarcu? Nefilozofsko bi bilo, če bi nas to dejstvo presenečalo. Na podjarmljenje je vedno bil odgovor nasilje.

In vendar, če je res, da gredo veliki prevrati pri ljudeh vedno z roko v roki z mračnimi izbruhi osebnega sovraštva, pa le tisti, ki bi radi pomagali človeškemu rodu, ne apelirajo na zle nagone, če hočejo prikli-cati na plan gibalne sile navdušenja, predanosti in plemenitosti. Če bi spremembe ne imele nobenega drugega rezultata kot kaznovanje tlači-teljev, kot to, da ti sedaj doživljajo trpljenje, da se hudo kaznuje s hudim, potem bi bila sprememba samo navidezna. Kaj koristi tistemu, ki zares ljubi človeštvo in si želi sreče za vse, da postane suženj gospo-dar, da je gospodar obsojen na hlapčevstvo, da gre bič iz ene roke v drugo, da gre denar iz enega žepa v drugega? Saj ne izročamo pogublje-nju bogatih in mogočnih, temveč ustanove, ki omogočajo in pospešu-jejo porajanje in rast teh zlih bitij. Naša naloga je spremeniti pogoje in za to veliko dejanje moramo prihraniti vse svoje sile; zapravljati te sile v osebnem maščevanju bi bilo naravnost otročje. ,.Maščevanje je užitek bogov," so pravili v antiki; ni pa užitek smrtnikov, ki čutijo spoštova-nje do samih sebe; kajti dobro vedo, da če postanejo sami svoji mašče-valci, to ne pomeni nič drugega, kot da se sami ponižajo na stopnjo svojih prejšnjih tlačiteljev. Če se hočemo povzpeti na stopnjo, ki bi bila višja od našega nasprotnika, ga moramo, potem ko smo ga premagali, pripraviti do tega, da blagoslovi svoj poraz. Revolucionarni moto: „Za našo svobodo in za vašo" ne sme ostati prazna beseda.

Ljudje so to ob vsakem času čutili; in po vsakem začasnem zmago-slavju je plemenitost zmage zbrisala vse pretekle grožnje. Vedno znova se potrjuje dejstvo, da upanje na boljše čase in predvsem občutek nove-ga dostojanstva v vseh ljudskih gibanjih, ki se porajajo zaradi neke ideje, napolnjuje dušo s plemenitimi in velikodušnimi vzgibi. Takoj ko prene-ha delovati policija, tako politična kot tudi državljanska, ko postanejo množice na ulici gospodar, se spremeni moralno ozračje, vsak čuti odgovornost za blagor in zadovoljstvo vseh; skoraj ni več čuti za nadle-govanje individuov; celo stari zločinci se prenehajo ukvaijati s svojo mračno obrtjo, kajti tudi oni čutijo, d a j e nekaj velikega v zraku. Oh! če bi revolucionarji, namesto da se ravnajo po neki nedoločeni ideji, kot se je skoraj vedno dogajalo, če bi namesto tega imeli določen cilj, dobro premišljen načrt za zgradbo družbe, če bi bili t rdno odločeni za nov red reči, v katerem bi bili zagotovljeni vsakemu državljanu kruh, delo. pouk in svobodno razvijanje njegovega bistva, potem ne bi bilo prav nič nevarno odpreti vrata vseh zaporov in reči nesrečnežem, ki so bili v njih zaprti: .,Pojdi, brat, in ne greši več."

Vedno bi se morali obračati k plemenitejšemu delu človeka, če hočemo izpeljati velika dejanja. Vojskovodja, ki se bori za slabo stvar, podžiga svoje vojake s tem, da jim obljublja plen; dobronameren mož. ki ima plemenit cilj, pa podžiga svoje tovariše z zgledom svoje predano-sti in pripravljenosti za žrtvovanje. Njemu vera v njegovo idejo zadošča. Kot pravi pregovor: človekova volja je njegovo nebeško kraljestvo. Kaj mu potem mar, če v njem vidijo zanesenjaka! Celo če bi njegov podvig bil samo sen, ne pozna nič lepšega in bolj vzvišenega, kot je želja, da bi ravnal pravično in dobro; navadna dejanskost je v primerjavi s tem zanj samo senca, prikazen, ki živi samo v trenutku.

Toda naš ideal ni sen. To javno mnenje prav dobro ve; kajti nobeno vprašanje ga bolj ne zaposluje kot preobrazba družbe. Dogodki mečejo svoje sence naprej. Ali je med mislečimi ljudmi en sam, ki bi ne bil na tak ali drugačen način socialist, kar pomeni, da ima nek lasten majhen načrt za spremembe v socialnih razmerjih? Celo govornik, ki glasno zanika obstoj socialnega vprašanja, s tisočerimi predlogi potrjuje ravno nasprotno. In tisti, ki bi nas radi popeljali nazaj v srednji vek, ali niso tudi socialisti? Prepričani so, da so v preteklosti, ki naj bi jo ponovno vzpostavili z modernimi idejami, našli pogoje socialne pravičnosti, ki naj bi za vedno vzpostavila bratstvo med ljudmi. Vsi pričakujejo rojstvo novega reda reči; vsi se sprašujejo, nekateri naveličano, drugi z upanjem, kaj bo prinesel naslednji dan. Ne bo prišel praznili rok. Stoletje, k i j e bilo priča tolikim velikim odkritjem v svetu znanosti, se ne more kon-čati, ne da bi nam prineslo še večje pridobitve. Tehnične naprave, ki lahko isto misel z enim samim električnim impulzom poženejo skozi pet kontinentov, so daleč prekosile našo socialno moralo, k i je še v mar-sikaterem oziru produkt vzajemne sovražnosti interesov. Os se je pre-

maknila: svet je treba pretresti, če naj spet pride v ravnotežje. V duhu je revolucija gotova; je že misel, je že volja: preostaja nam samo, d a j o uresničimo, in to ni najtežji del posla. Evropske vlade bodo kmalu dose-gle meje možnosti razširitve svoje moči in se bodo soočile s svojim rastočim prebivalstvom. Presežna energija, ki jo sedaj zapravljajo v dalj-nih vojnah, bo potem morala najti možnosti za delovanje doma razen če bi pastirji ljudstev v svoji norosti, kot so to tako pogosto storili doslej, izčrpali njihove energije s tem, da bi popeljali Evropejce v boj proti Evropejcem. Res je, po tej poti še lahko odlagajo rešitev socialne-ga vprašanja; toda po vsaki taki odložitvi bo stopilo na plan še strahot-nejše kot prej.

Naj si nacionalni ekonomisti in voditelji držav izmišljajo politične ustave ali mezdne sisteme, v katerih je delovni človek prijatelj svojega gospodarja, podložnik pa brat potentata, mi. ki smo ,,strašni anarhisti", poznamo samo eno pot vzpostavljanja miru in prijateljstva med ljudmi: odpravo privilegija in priznavanje pravice. Kot smo že rekli, je naš ideal bratska enakost, po kateri vsi hrepenimo, toda skoraj vsi, kot da je le sen; pri nas dobiva podobo in postaja konkretna resničnost. Življenje nam ni všeč, če naj bi bile življenjske radosti samo za nas same; prote-stiramo proti naši sreči, če je ne moremo deliti z brati; bolj nas mika hoditi po poti skupaj z zavrženimi in razdedinjenimi, kot da bi ovenča-ni z rožami sedeli pri pojedinah bogatašev. Naveličali smo se te neena-kosti. ki iz nas dela sovražnike; narediti hočemo konec norosti, ki ljudi vedno žene k sovražnim spopadom in ki se poraja iz zasužnjenja šibkih v obliki suženjstva, nevoljnosti in služnosti. Po vsej tej obilici sovraštva si želimo, da bi drug drugega ljubili, in to je razlog, da smo sovražniki privatne lastnine in da zaničujemo zakon.

Anonimni anarhist 8. Svoboda (1886)

V dolgih stoletjih uničujočega mučno težečega hlapčevstva, ki smo ga preživljali, je svoboda, ta neznani cilj romajočega človeštva, kot v meglico zavita blesteča zvezda lebdela na horizontu upanja človeštva. Zavita v drhtečo nevednost človeštva, v njegov megleni, topi strah pred vsem, kar se je razkrivalo kot moč. ne glede na to, ali je ta moč bila na videz nedojemljiva in nepremagljiva naravna sila ali premoč mogočne oblasti ah spretnosti ali zvijačnosti v človeški družbi. Notranja drža suženjsko vdanega oboževanja vsega, kar vstopa in se vsiljuje od zunaj kot nekaj nedojemljivega. to je koprena, ki svobodo skriva pred očmi ljudi. Včasih se pojavlja kot slepi strah divjaka pred njegovim vračem ali fetišem, včasih kot nič manj slepo oboževanje, ki ga delavec čuti do ukazov svojih gospodarjev in do videza svoje privolitve v lastno gospo-darsko suženjstvo, ,,privolitve", ki so mu jo izmamili z zvijačo, s pomo-čjo farse, ki se imenuje zastopstvo. Toda naj je ta oblika taka ali druga-čna, dejanskost je ena in ista: nevednost, praznoveren strah, strahope-tno podrejanje.

Kaj je napredek drugega kot naraščanje pripravljajoče se plime upora proti tej tiraniji iluzije nevednega strahu, ki je spremenila ljudi v sužnje zunanje narave, sužnje drugih ljudi ter njih samih? Znanosti in umetno-sti. znanja in vse najrazličnejše oblike, kako ustvarjalna iznajdljivost in tehnična spretnost ta znanja uporabljajo, obvezujoča in razsvetljujoča moč simpatije in socialnega občutka, upor posameznikov in ljudstev proti verskemu, gospodarskemu, političnemu in socialnemu izkorišča-nju, vse to je orožje v roki upornikov proti silam teme, ki so se utrdile za okopom božje in človeške avtoritete. Toda to orožje ni ob vsakem času enako učinkovito. Vsako ima svoje obdobje, v katerem ima čisto poseben pomen in posebno vrednost.

Prevod iz knj ige A n a r c h i s m u s - G r u n d t e x t e z u r T l i e o r i e u 11 d P r a x i s d e r G e vv a 11 , ur . O t t h e i n R a m m s t e d t , W e s t d e u t s c h e r Ver lag , Ko ln u n d O p l a d e n 1 9 6 9 , str . 1 0 5 - 1 0 8 . Prevedla Dor is D e b e n j a k . j e z i k o v -no pregledala Bora Z l o b e c J u r č i č .

Živimo na koncu obdobja, v katerem je čudovito naraščanje znanja zasenčilo socialni občutek, tako da sije lahko peščica zagotovila mono-pol na novoosvojeno moč nad naravo, kar ji je omogočilo, da je ustvari-la umetno civilizacijo, utemeljeno na svojih aspiracijah, da bi mogočno naraščajoče bogastvo, ki je nastajalo, postalo njena privatna, osebna last.

Lastnina - ne pravica, da človek neko stvar uporablja, temveč, da lahko druge od uporabe izključi - omogoča posameznikom, ki so si prilastili produkcijska sredstva, da držijo v podrejenosti vse tiste, ki ne posedujejo nič drugega kot svojo življenjsko silo in morajo zato delati, da bi lahko preživeli. Nobeno delo ni možno brez zemlje, surovin in orodja ali strojev; in tako so gospodarji teh reči tudi gospodarji oropa-nih delavcev in lahko v svoji nedejavnosti živijo od dela dejavnih, ki jim v obliki mezd od proizvoda dajejo samo toliko, da lahko životarijo, razen tega pa teh zaposlujejo samo toliko, kot je v skladu z njihovim dobičkom, medtem ko ostale prepuščajo njihovi usodi.

Tako krivico je treba samo spregledati, pa že postane neznosna. Zna-nja ni moč dolgo monopolizirati in socialni občutek je človeški naravi vrojen: oboje skupaj vre v gostem močvirju naše družbe kot kvas v testu. Naša doba je na pragu vstaje proti lastnini, v imenu skupne pravi-ce vseh do deleža na skupnem delu vseh, do katerega ima vsak pravico.

Zato socialisti zanikajo lastnino, zagovarjajo enako pravico vsakega moškega in vsake ženske, da lahko delata za skupnost tako, kot se vsa-kemu zdi prav — ne da bi jima kdo bil gospodar — in enake pravice vsa-kega, da svoje naravne potrebe zadovoljuje tako, kot se mu zdi prav, iz zaloge družbenega bogastva, ki ga je s svojim delom soustvaril. Naš cilj je to podružbljenje bogastva, ne s tem, da bi hoteli lastnino omejevati s pomočjo avtoritete, z neposredno akcijo ljudstev naj bi odstranili pregrade, ki varujejo lastnino pred pravicami ljudstva. Kajti avtoriteta in lastnina sta obe pojavni obliki egoističnega duha vladavine in ne bomo klicali belcebuba, da bi z njegovo pomočjo izganjali hudiča.

Ne verjamemo v metode reform po poti zakonodaje. Določeni in svojevoljno napisani zakon je in je od nekdaj bil orodje, ki so se ga posluževali nesocialni individui, da bi si zagotovili oblast, bodisi v obliki zastopstva, bodisi v obliki uzurpacije, če je postalo ohranjanje avtoritete z odkritim nasiljem nevarno. Socialni občutek in socialne navade, kot jih je izoblikovalo in izboljševalo skupno izkustvo, so v resnici kit življe-nja skupnosti. Samo s tem, da je del te socialne navade nedvomno bil sprejet v zakon, je postal zakon v očeh ljudstva znosen in celo svet, v očeh tistega ljudstva, katerega podjarmljanje je resnični cilj tega zakona. Toda v tisti meri, kot izginja prisila zakona, postaja očitna in se krepi prava vezna moč vpliva socialnega občutka za individualno odgovor-nost. Naš cilj je uničenje monopola, ne nalaganje novih umetnih pre-

grad. temveč tudi ukinitev vseh pregrad in samovolje sploh. Brez zakona ne bi bila možna lastnina, in delo in uživanje bi bila svobodna.

Zato mi anarhisti v vsaki obliki zanikamo in v vsaki krinki zavračamo vladanje enega človeka drugemu. Človeška svoboda, ki jo iščemo, ni negativna abstrakcija za nezmernost individualnega egoizma, ne glede na to, ali se zbira v množicah v obliki vladanja večine ali pa ostaja izoliran kot osebno tiranstvo. Sanjamo o pozitivni svobodi, ki je v bistvu eno s socialnim občutkom; o svobodi za socialne nagone, ki j ih sedaj kvarijo, pačijo in dušijo lastnina in njeni stražarji; o svobodi za smisel za osebno odgovornost, za spoštovanje sebe in drugih, ki ga duši in pači vsakršno vmešavanje skupnosti, od izsiljenih pogodb do usmrtitev zločincev; o svobodi za prvobitnost in individualnost vsakega živega človeka, ki je ni. če merimo vsako vedenje po istem vatlu. Znanost nas uči, da je mogoče zločin, kolikor ni lastni produkt našega podlega gospodarskega in juridičnega sistema, po zakonih razuma in človečnosti obravnavati le z bratskim ravnanjem in bratsko skrbjo, kajti zločin izvira iz degeneraci-je ali bolezni, in trdo ter strogo življenje, kakršnega nalaga šablonsko kaznovanje, ni primerno niti za usmerjanje niti za zdravljenje, temveč je edino nenehen vir krivic med ljudmi.

Prepričani smo, da ima vsak zdrav odrasel človek isto in neodtujljivo pravico usmerjati svoje življenje od znotraj navzven, po luči svoje lastne zavesti, ter da nima nobene odgovornosti razen odgovornosti, da usmer-ja svoje lastno ravnanje tako, kot oblikuje svoje lastne nazore. Nadalje smo prepričani, da je priznavanje te pravice nujni predpogoj za vsak razumen dogovor, t.j. za vsako trajno osnovo harmoničnega življenja skupnosti. Zato zavračamo vsako metodo izsiljenega soglašanja, ker je sama po sebi ovira za dejansko skupno delovanje in poleg tega spodbuda za antisocialne občutke. Zavračamo vsako uporabo sile za prisiljevanje drugih, pa naj izhaja iz posameznika ali iz kake skupnosti, zato, ker je krivica nasproti človeški naravi; zagovarjamo pa socialno dolžnost vsa-kega posameznika, da brani svoje dostojanstvo svobodnega človeka in isto dostojanstvo v vseh drugih ljudeh nasproti vsakršnim omejitvam in podjarmljanju.

Za vse in vsakega terjamo osebno pravico in socialno dolžnost: da so svobodni. Zastopamo stališče, da je neomejeno socialno priznanje te pravice cilj napredka človeštva v prihodnosti, tako kot je njegova rast bila mera za napredovanje družbe v preteklosti razvoja človeka od sle-pega socialnega nagona čredne živali do zavestnega socialnega nagona svobodnega človeka.

Johann Most (1846 - 1906) 9. Komunistični anarhizem (190?)

V vsakem žepu bomba, napolnjena z dinamitom, morilsko jeklo v eni, zažigalna bakla v drugi roki — tako si praviloma nasprotnik anar-hizma predstavlja anarhista. V njem vidi človeka, pol norca, pol zločin-ca. ki nima v mislih nič drugega, kakor poboj slehernega, ki ni njegovega mnenja, in čigar cilj je obča zmeda, kaos.

Tovrstna predstava ne more zbujati začudenja, saj vendar listi vseh neanarhističnih strank leto za letom tako označujejo anarhiste. Celo v določenih delavskih organizacijah stvar predstavljajo tako, kakor da anarhist ni nič drugega kot človek nasilja brez vsake plemenite težnje; in od vseh najabsurdnejše navedke o ciljih anarhistov najdemo ravno v teli listih.

. . . Ne oziraje se na tiste, ki strašijo z dinamitom in revolucijo in proti katerim so zagnali krike preplaha zoper taktiko anarhistov, v teh časopisih naravnost zavestno lažejo o anarhističnih načelih. Kajti kaj drugega kot laž je lahko, ko trdijo, da je sedanji kapitalizem identičen z anarhizmom, ali ko hočejo pripisati kar anarhistom, da hrepenijo po vrnitvi malo meščanstva'.'

Kar zadeva nasilniško dejavnost, o kateri trdijo, da zajema težnjo anarhistov, najpoprej pač ne moremo in ne smemo tajiti, da večina anarhistov goji prepričanje, da sedanja družba ne bo padla z mirnim ravnanjem; samo da ta njihova taktična postavka nima, kakor bomo videli pozneje, na sebi in za sebe nič kaj več početi z anarhizmom kot katerakoli taktika s katerimkoli principom.

Anarhizem je, toliko bolj. najpoprej jedro določenega svetovnega nazora, posebne filozofije družbe; da, lahko bi pravzaprav rekli tista filozofija družbe, ki opazuje svet in človeško življenje v vsej njegovi glo-bini in vsem njegovem dosedanjem razvoju, in ki z ozirom na zazelene oblike človeške družbe izvaja konsekventne zaključke, ki tudi ne more zgrešiti, če dovršitve za svoje sklepe ne najde v ničemer drugem kakor v

P r e v e d e n o po p o n a t i s u v J o h n Mos t , K o m m u n i s t i s c h e r A n a r e h i s -m u s , L ibe r t ad Verlaj i , Berlin 1 9 8 1 . s t r . 11 - 2 5 . Prvič o b j a v l j e n o v s lovenšč in i v J o h a n n Mos t . A n a r h i s t i č n i k o m u n i z e m , K R T . L jub l j ana 1982 , str . 7 0 - 8 0 . preve-del D a r k o S t r a j n .

anarhiji, kajti vsak siceršnji pojem bi bil le polovičarstvo, krparija in drobtinčarstvo.

Anarhija se imenuje stanje brez gospostva, s čimer je v anarhizmu dana težnja, ki meri na uvedbo socialnega stanja, v katerem ni prostora za nikakršno gospodovanje enega človeka nad drugim, tako da o državi, vladi, zakonskih ah drugih sredstvih prisile ni več govora in vlada dejan-ska svoboda za vse. no z že zdaj ugledljivim idealom vseh humanitarnih hrepenenj z logično in konsekventno premišljenim ciljem kulturnega razvoja.

Najprej se vprašajo: je takšno razmerje zaželeno? Toda, kdo, ki dana-šnjih razmer nima za izvrstne (kar bi mogli srečati več ali manj pri pri-padnikih vladajočih razredov), bi mogel zatrditi, da ne stremi po svo-bodi? Kdo, ki se noče deklarirati za hlapčevsko dušo, bi mogel katero-koli vrsto gospostva označiti kot zaželeno? No prav! Vsi politični boji, ki so se odigrali v zgodovini, so bili razredni boji. Eni so hoteli obdržati gospostvo (arhijo) nad soljudmi, ki so jih bili podjarmili in izkoriščali, drugi so se trudili zrušiti vsakokraten sistem takšne tiranije. In če so se ti zadnji imenovali anarhisti ali ne, so to vendar bili; kajti nasprotniki gospostva ne morejo, če delujejo brez skritih namenov, hoteti nič drugega kot stanje brez gospostva (anarhijo).

Že okoliščina, da je sodobna borba ljudstev za osvoboditev mnogo mogočnejša in jasnejša, kot so bili vsi nekdanji boji te vrste, da so dan-današnji dani povsem drugi predpogoji za dosego zadevnega cilja kot v nekdanjih časih, in da smo trenutno s tem mnogo bliže anarhiji, kot pa so nekoč še zmogli slutiti, dokazuje jasno kot beli dan. d a j e v tem oziru napredoval razvoj tistih človeških strujanj, katerih posel je očitno odplakniti vse nesvobodno. gospodujoče (arhistično) s površine zem-lje ter utreti pot neomejeni svobodi, stanju brez gospostva (anarhiji). Kaj je potemtakem anarhija? Neka samovoljno izmišljena ideja, neke vrste Utopija? Nikakor ne! Pri anarhiji imamo namreč opraviti enostav-

Ko pa je neko človeško razmerje zaželeno in mu hkrati lahko logi-čno sledimo iz dejanja in nehanja ljudi v preteklosti in sodobnosti, se pravzaprav postavi vprašanje po možnosti takšnega stanja, kakršnega so nekateri ostroumni misleci dovolj pogosto zastavljali, le da še šibko po teži.

Iz dosedaj povedanega že izhaja, da anarhisti niso niti ..reakcionar-ni". kakor trdijo zlonamerneži, niti ne korakajo kot zadnja straža bor-cev za svobodo, temveč da ravno tvorijo njihovo avantgardo. Toliko neumneje zveni večno ponavljana trditev, da sta socializem in anarhi-zem nezdružljivi nasprotji.

S socializmom v širšem smislu besede razumemo vse tiste nauke in težnje, ki se ukvarjajo s človeško družbo; v ožjem smislu besede pomeni socializem sistem podružbljenja človeka.

O človeški družbi sedaj premišljuje kar veliko ljudi in tudi z ,,izbolj-ševanjem" družbe se na splošno ukvarjajo. Obstajajo kraljevski, aristo-kratski, krščanski, sploh vsi ,,socialisti", kar si jih lahko zamislimo. ..Stari Lehmann" je ob vsaki priložnosti poznavalsko čvekal o socialnih ,,reformnih težnjah", kakršne sije on zamišljal. Nič manj se ni Bismarck včasih poimenoval za ..socialista", in prav tako je far Stocker predpiso-val različne recepte za rešitev socialnih vprašanj. To je polagoma postala zelo mešana družba. Zato je tudi večina socialistov resnejše vrste dolgo občutila potrebo, da bi si oskrbela označitev, ki ne bi več dopuščala nesporazumov glede na osnovo prihodnje družbe, h kateri stremijo. Kot je znano, se imenujejo komunisti. S tem poudarjajo, d a j e cilj njihove težnje imovinska skupnost; skupna posest zemlje z vsem, kar je na njej.

Pri tej njihovi zahtevi jih ne vodijo pobožne želje ali samovoljno izmišljeni spekulativni načrti, temveč spoznanje sodobnih gospodarskih razmer, katerih konsekvence formalno terjajo preosnovo družbe r smi-slu komunizma.

Trenutno vladajoči razred, buržoazija, samovoljno organizira vse izdelovanje dobrin in promet. Posamezni kapitalisti izpodrivajo samo-stojne rokodelce, njih same pa potem vsesajo akcionarske družbe. Nada-lje sledi nastajanje monopolov, trustov. poolov itn., in že govorimo celo o gospodarski generalizaciji, ne samo posameznih proizvodnih panog, temveč celotnih grup gospodarskih podjetij. Tisti korak tega razvoja reči, ki da ima na sebi in za sebe smoter izdelovati vse uporabne pred-mete, ki si j ih lahko zamislimo v kipečem obilju ob vedno neznatnejšem napenjanju človeških delovnih moči, zajema-obubožanje ljudskih mno-žic. Takšno stanje, ki pomeni, če bi še dolgo trajalo, fizični in moralni propad človeškega rodu sredi sveta, polnega bogastev, torej čisti nesmi-sel, terja, kakor smo rekli, samo na sebi totalno preosnovo družbe, postavitev novega socialnega sistema. In v resnici se ni mogoče vrniti k malomeščanstvu, ker so prednosti velike produkcije in delovanja orga-niziranega dela nasploh vsakomur preveč na očeh, da ni mogoče niti za trenutek, da jih ne bi pripoznavali ali podcenjevali. Tako očitno ne pre-ostane nič drugega, kot vse tisto, kar je nujno za izdelovanje dobrin in zadovoljevanje človeških potreb, narediti za skupno dobro, nič drugega kot - z drugimi besedami - proklamirati komunizem.

Če so si vsi tisti, ki so nezadovoljni z obstoječim in ki težijo za nekim stanjem, v katerem bi mogli biti vsi enaki in svobodni ter s tem srečni, v teh točkah na jasnem in edini — kako se more zgoditi ravno anarhistom, tistim, ki so doslej v vseh bojih za svobodo stali v prvih vrstah, da v teh odnosih zavzamejo nasprotno stališče'? Le zloba ali nespamet jim lahko skušata podtakniti kaj takšnega.

Anarhisti so socialisti, kajti stremijo za izboljšanjem družbe; so ko-munisti, kajti prepričani so, da je takšno preosnovo mogoče doseči

samo z etabliranjem imovinske skupnosti. Čemu pa se ne zadovoljujejo s tem. da bi se imenovali socialiste ali komuniste? Ker nočejo biti zame-njevanj s takšnimi, ki zganjajo zlorabo teh besed, in ker zato menijo, da bi tudi sistem komunizma bil nepopoln, če ne bi bil izveden iz duha anarhije. Še toliko manj morejo pristati na to. da bi tudi njihove ideale omenjali v zvezi z onimi, kajti čudno je, da so številni komunisti (dejan-ski ali domnevni), ki se ne drznejo predstavljati si prihodnje družbe dru-gače kot ..ljudsko državo", ..državo prihodnosti" itn. ter prerokovati za komunistično družbo - prav kot da bi hoteli s tem svarilno zadušiti želje vsakega dejanskega prijatelja svobode - nekakšno vladarjenje brez primere, najčistejše mandarinstvo, na stotisoče zakonov in odredb, skratka skrbništvo nad vsem svetom na eni strani in občo ničnost na drugi strani.

O tem konsekventni socialisti in komunisti nočejo nič vedeti. Opo-zarjajo na to. da država ni bila nič drugega in nič drugega ni kot ustra-hovalna in podjarmljujoča institucija, ki služi vsakokratnemu vladajo-čemu razredu za obrambo njegovih privilegijev in ohranjanje ljudskih množic v hlapčevstvo, o čemer se lahko prepriča vsakdo, ki le kakšen trenutek razmisli o posameznih smotrih države.

Kakšen smisel neki naj bi ta instrument tiraniziranja imel v svobodni družbi'.' Katere privilegije naj bi v njej še branili, čemu naj bi bile kate-rekoli plasti ljudstva še podjarmljene? Etabliranje komunizma je vendar mogoče misliti samo takrat, ko bo današnje suženjstvo odpravljeno. Naj bo tam uvedeno nekakšno novo hlapčevstvo? Če ne. potem tudi gospostvo nima nikakršnega smisla, gospostvo, ki nikomur ne gospodu-je, t.j. nikogar ne zasužnjuje. je nož brez rezila, kateremu manjka ročaj.

Če je v komunizmu odsotno sleherno gospostvo, če eksistirata polna svoboda in enakost, potem ravno vlada anarhija (stanje brez gospostva).

Z državo in vlado pa odpadejo tudi zakoni. V komunistični družbi bodo zakoni, če jih bodo morda sprejeli, vsebovali samo obča načela humanosti in reda, ki jim bo vsak rad sledil. V tem primeru uporablja-mo napačno označbo za principe umnega in plemenitega delovanja, ki jih sploh ni mogoče spraviti v paragrafe. Kakor hitro z zakoni razume-mo nekaj prisilnega, si lahko predstavljamo iste aparate prisile, in pred našimi očmi zaplavajo policaji, sodniki, ječarji in rablji — skratka stari biriči v novi uniformi. Le kdo bi si želel stremeti za čim takšnim?

Ko anarhisti vidijo državo kot takšno, in ne samo to ali ono državo, čisto zunaj področja možnosti in nujnosti za komunistično družbo, jim pri tem ne zgolj lebdi pred očmi. da morajo z vzroki pregrehe in zloči-na, kakršna sta dana v današnji.družbi, odpasti tudi učinki, zaradi kate-rih je bil državni stroj predvsem vzdrževan v pogonu, temveč so tudi prepričani, da bo vsem ljudem v obdobju komunizma dano dovolj časa in priložnosti, da se bodo temeljito izobrazili in oplemenitili, tako da

bo vsakogar v njegovem dejanju in nehanju vodil zdrav razum, ne pa toga črka zakona in zapovedi oblasti.

Kar pa zadeva gospodarske dejavnosti komunistov v svobodni družbi, za to ne potrebujejo vlade, niti taka vlada ne bi mogla poskrbeti za tisto, kar je v tem pogledu potrebno. Uveljavljene splošne potrebe, upo-rabnost, nujnost, izkušnje ipd. bodo močnejša gonila - vedno prava pri takšnem delovanju, ki jih kaže iskati in jih je mogoče najti - kakor kakršnikoli prisilni zakoni. Tisti, ki so sredi gospodarskega življenja, bodo bolje razumeli, kako je potrebno delati, kot kaka nad celotnim socialnim pogonom lebdeča birokracija.

Če si sploh predstavljamo, da bo v obdobju komunizma ljudi mogo-če siliti samo z neke vrste sistemom prisile, da bodo počeli dobro in se ogibali slabega, in da mora biti ljudska množica za vse večne čase ujčka-na in varovana po izbrani trumi premetencev, ker da nič ne bi šlo samo po sebi, potem seveda - da, potem je bolje zdvomiti nad človeštvom in si ves in vsak komunizem izbiti iz glave.

Toda stvar ni takšna. Na sploh prideš do takšnih domnev, če dana-šnje ljudi identificiraš s tistimi v prihodnosti, kar je vendar povsem eno-stransko ravnanje. Niti enkrat nam ni potrebno govoriti o poznejših generacijah. Celo tisti ljudje, ki so zrastli na tleh današnje družbe, bodo po dovršeni preosnovi socialnih razmer kot spremenjeni. Izredna doga-janja so še vedno imela na v njih aktivno ali pasivno udeležene ljudi modificiraj oči vpliv. Če ljudem odvzamemo jarem hlapčevstva in jih premestimo v sfero svobode, ne bodo potrebovali veliko časa za to, da se naučijo bratskega vedenja. Človek je vendar na sebi in za sebe pov-sem dobrodušno bitje, le kot lastninarski egoist, kot član družbe, kjer vsak odgovarja zase in nobeden za vse, je lahko postal to, kar je danes. Z institucijo privatne lastnine stojijo in padejo vse tiste slabe lastnosti ljudi, ki jih danes kazijo. Zavist, nevoščljivost, lakomnost, vladoželjnost itn. v komunističnih razmerah nimajo nobenega smisla, ampak so brat-stvo. občutek solidarnosti in tekmovanje samoumevnosti v interesu skupne blaginje. Zato bo in je lahko življenje v komunistični družbi samo popolnoma neprisiljeno in vendar harmonično. Takšno stanje pa ne sodi v okvir države, temveč samo v okvir anarhije.

Vse državoljubje (Staatlerei), ki ga še vedno goje v prenekaterem kro-gu komunističnih partij, je nasploh pripisati miselni lenobi, starokopit-nosti in predsodkom. Deloma prihajajo iz vrst meščanske demokracije in še mnogi nosijo s seboj jajčne lupine svojega rodu ter se oprijemajo starinskih form. Toda stvar časa je, da le-te osmukajo. Mnogi so se tudi že v tem oziru tako daleč emancipirali, da le še malo ugovarjajo bistvu anarhizma, samo besede še nočejo požreti. Najčistejša groza pred stra-hovi!

Končno pa glede na taktiko anarhistov nasproti taktiki drugih komu-nistov zares ni pravega razloga za prepir. Kdor vedno negira sedanjo

družbo in stremi k socialnim razmeram, ki se opirajo na imovinsko skupnost, je v dnu svojega srca revolucionar. Razlika med anarhisti in nekoliko zaostajajočimi soborci prav tako obstaja v tem pogledu v tem. da slednji zganjajo tako imenovano oportunistično politiko, medtem ko anarhisti takšno hinavščino zavračajo. Le-ti ne skrivajo za hrbtom karkoli že, kar zadeva njihove težnje, ne skrivajo sredstev, za katera menijo, da jih je nujno uporabiti za dosego njihovih ciljev. Niso nikakr-šni krvoloki, ki iz užitka do morije dajejo besedo ognju revolucije, tem-več izvajajo revolucionarno propagando, ker vedo. da še nikoli ni bilo mogoče priviligiranega razreda vreči po mirni poti. in ker so trdno pre-pričani, da je buržoazijo enako mogoče pomesti samo s posredovanjem nasilja. Njeni postopki zoper vse in vsako težnjo proletariata to dovolj dokazujejo.

In nikakor je ni mogoče preslepiti. Kaj naj še koristijo skrivalnice? Nasprotnika s tem ne umilostiš, toda delavce demoraliziraš s tem, ko jim zbujaš napačna upanja z ozirom na učinek miroljubnih in zakonitih agitacij, katerim mora slediti razočaranje za razočaranjem.

Anarhisti zato štejejo za absolutno nujno, da stalno in vztrajno opo-zarjajo proletariat na to, da mora vzdržati velikanski boj, če naj misli na realizacijo svojih stremljenj. Spodbujajo k predpripravi na socialno revo-lucijo in skušajo z vsemi sredstvi - z besedo, pisanjem ali dejanjem —, kakor se že tu ali tam ravno zdijo najsmotrnejša, pospeševati revolucio-narni razvoj. Kdo, ki resno misli s stvarjo ljudstva, lahko to graja?

Kar je vedno danes še mogoče reči, je vendar že zdaj zelo trdno res: sreča človeštva, kakršno mora prinesti in jo bo prinesla prihodnost, je v komunizmu. Ta sistem na logičen način izključuje vsako gospostvo in hlapčevstvo in s tem pomeni anarhij o. Pot k temu cilju vodi preko socialne revolucije.

* * *

Da nas kapitalisti, policaji, tisk in farški pridigarji, svetohlinci ter fili-stri iz vsega srca, z vso dušo in z vso vnemo in vsemi svojimi močmi sovražijo - to se nam lahko zdi kar le najrazumljivejše; in ker se s to socialno, politično in „nebeško" duhovščino brez prestanka dajemo vsako leto, nam tu v tem odnosu ni treba vihteti nobenega posebnega biča. Nenaravno pa se nam zdi, da tudi znotraj delavskega gibanja na vsakem koraku srečujemo sovražnosti, ki pogosto izhajajo iz neverjetne zlobe, med drugim iz zabitega fanatizma in praviloma iz več kot pomi-lovanja vrednega, naravnost zakrknjenega brezumja. In ker je boj, ki ga s te strani vodijo zoper anarhiste, nenaraven, mora samoumevno priti na dan marsikatero protislovje, kar je sicer okoliščina, ki bi mogla koga, zajetega v pristranskost med poslušalci vse te antianarhistične sofistike.

napeljati, nasprotno, k dvomu in ga s tem bolj ali manj navdihniti s simpatijo za anarhiste.

Tako pogosto kot smo se z besedo in pisanjem zavzemali za anarhi-zem moderne, t.j. komunistične vrste, nam je bilo zaklicano, da ne gre za anarhizem temveč za socializem. Če pokažemo, kakor smo storili ob vsaki priložnosti, da je ta „teinveč" najčistejši oslovski most za sofiste, ker anarhizem vendar ni nič več kot jedro socialnega stanja brez gospo-stva. kakršno vendar mora vsakemu dejanskemu socialistu, ki teži k svo-bodi in enakosti, lebdeti pred očmi, ta naš argument enostavno potla-čijo in postavijo trditev, da sta anarhizem in socializem pač dve nesprav-ljivi nasprotji; zato da se tudi mora vsak socialist kar najostreje bojevati proti anarhizmu. Ali je v tem še kakšna iskra logike?

Po drugi strani nam danes prigovarjajo, da so naša stremljenja totalno reakcionarne narave, ker se ženemo za fantomom malomeščanskega individualizma, medtem ko nam jutri navržejo očitek, da gremo v svojih stremljenjih „predaleč", da se ne kaže ogibati predhodnim stopnjam v družbenem razvoju itn. Kako naj zdaj dokončamo umetnijo, ko na eni strani plujemo s polnimi jadri k predpotopnemu malomeščanstvu (seve-da teoretično, kajti kaj takega je praktično izključeno) in se na drugi strani istočasno ženemo za tako daljnosežnimi ideali prihodnosti, ki jih ima manj razviti socialist, četudi za zaželene, vendar predvsem za neure-sničljive - resnično radi bi želeli videti, da nam to dvojnost narave kate-rikoli „znanstveniški" grof Oerindur razjasni.

* * *

Dejansko je stvar zdaj takšna: da ne zganjamo nobenega malome-ščanstva, to naši po poli bratski oporočniki vedo povsem natančno. Skušajo zgolj nalagati svoje pristaše o nasprotnem, in to vsekakor ni nikakršno upravičeno sredstvo boja. Če jim pokažemo to njihovo -milo rečeno - jezuitstvo, se nam porogljivo zarežijo in zažugajo s prstom - Benjamin Tucker. To počnejo, čeprav vedo, da ta mož stoji povsem in čisto zunaj modernega razrednega gibanja proletariata, da le-ta ni nič več kakor zapoznela izdaja idelanega manchersterca . . .*

* M a n c h e s t e r e c - z a g o v o r n i k s v o b o d n e t rgov ine . Po , , m a n c h e s t e r s k i šo-l i" e k o n o m i j e , e k o n o m s k e m n a u k u , k i so ga v prvi po lovic i 19. s to l e t j a zago-varjale ideologi je angleške i n d u s t r i j s k e b u r ž o a z i j e . Z a v z e m a l e so se za s v o b o d o trszovine, za n e v m e š a v a n j e d ržave v e k o n o m s k o živl jenje in za n e o m e j e n o izko-r i š čan j e de lavcev. I n d u s t r i j s k i c e n t e r M a n c h e s t e r j e bil o b e n e m s red i šče te ide-o log i je .

Včasih nam tudi očitajo Kropotkina kot „pristnega" anarhista (v na-sprotju z nami, ki da smo za spremembo spet enkrat ,,nepristni"), razu-mljivo s predpostavko, da tudi ta mož, enako kot Tucker, ni hotel nič slišati o komunizmu, domnevnem nasprotju anarhizma. V tem odnosu se nam zdi, da vsekakor bolj prevladuje nevednost kot hudobija; samo s tem se situacija za naše oporečnike ne zasuka na bolje. Tisti, k i je tako ignorantski, da ne ve, kakšne vrste so težnje moža, kakršen je Kropot-kin, in ki ima istočasno veliko besede v boju med anarhisti in siceršnjimi socialisti, ta se izdaja za nesramno neumnega in mora biti poučen, kakor se tudi naj zgodi.

Kropotkin namreč ni samo kar tako komunist, temveč naravnost najbolj zanesenjaški komunist, kar jih je kdaj eksistiralo. Njemu je treba pripisati, da so anarhisti v različnih deželah — posebno v Franciji, Italiji. Španiji in Belgiji - ostentativno poudarili svoje komunistično stališče ob vsaki priložnosti. Njemu je komunizem poglavitna stvar, in daje nas v anarhizmu ugledal samo kot nujni moment dopolnitve komunistične-ga pojmovanja družbe, izhaja že iz dejstva, da je že pred leti na anar-hističnem kongresu jurske federacije*, k i je zasedal v St. Imieru, sprožil predloga, da bi bilo mogoče obstoječim predsodkom toliko žrtvovati, da bi se odslej ne imenovali več anarhisti, temveč ,,svobodnjaški komu-nisti". Predlog je propadel, je pa vendar nedvoumen, da je ostal za dokaz, da je Kropotkin predvsem komunist. Da, s tega pravkar omenje-nega kongresa izhaja tudi pobuda, da se naprej vsi anarhisti, ki menijo, da so po pravici na višini svojega časa in da stoje znotraj kroga revolu-cionarnega proletariata, imenujejo komunistični anarhisti. Kropotkina je torej treba videti - daleč od tega, da bi bil opozicija komunističnim anarhistom (ki da vendar ..niso anarhisti, temveč socialisti") - prav kot njihovega očeta.

Tako je stališče, ki ga naši nasprotniki znotraj delavskega gibanja zavzemajo proti nam. dobesedno brez tal. deloma temelječe na čisto direktni laži, deloma na ignoranci. vsekakor pa brez trajnosti.

Naši sovražni bratje naj bi kdaj resno pretehtali vse reči; in ko - kar vendar ne more izostati - po mirnem in poglobljenem študiju odkrijejo stanje stvari..da smo v vseh teh odnosih imeli prav, potem naj ne gojijo nobenega napačnega občutka sramu in vztrajajo pri starem proti bolj-šemu znanju. Še več, morali bi biti pripravljeni, da združeni z nami sveži

* J u r s k a f e d e r a c i j a ( F e d e r a t i o n J u r a s s i e n n e ) - nas ta la n o v e m b r a 1871 - p o nasve tu genera lnega sveta I. i n t e rnae iona l e - z zd ruž i t v i j o r o m a n -ske f e d e r a c i j e in j u r s k e sekci je 1. i n t e rnae iona l e . Postala je s red išče b a k u n i n o v c e v v M e d n a r o d n e m de lavskem z d r u ž e n j u -d o k l e r niso bili na Haaškem kongre su iz te organizac i je i zk l j učen i .

in veseli stopijo v vojno proti cerkvi, državi in borzi, tisti sveti trojici, ki jo je treba vreči s prestola, če naj bo utrta pot za svobodo, enakost in bratstvo.

* * *

Največji kamen spotike anarhistične doktrine je pri neanarhističnih socialistih ,,svobodna pogodba". Ker anarhisti zagovarjajo nazor, da bodo ljudje v svobodni družbi svoje medsebojne odnose urejali na osno-vi nevsiljenega združevanja, njihovi oporečniki verjamejo, da imajo ob tem razlog za smeh. Le-ti pa se s tem samo postavljajo na stališče social-nega nasilništva in so s tem tako oddaljeni od kakršnegakoli svobodnega sistema kot kdorkoli, ki si ga moremo zamisliti. Lahko kvečjemu trdijo, da njihov prisilni in vzgojni sistem vse bremeni v enaki meri in ga tako nobeden ne bi smel posebno izrazito občutit i ; samo to je nesmiselna frazeologija. kajti obča in na vzajemnosti temelječa prisila samo sebe odpravi in je tako nična. Če našim nesporazumov polnim prijateljem dejansko nekaj tovrstnega lebdi pred očmi, potem težijo, natančno tako kot mi, k stanju brez prisile in morajo z nami končno najti točko miru v ,.svobodni pogodbi" kot družbenem regulatorju. Če ne, jih zadene teža očitka, da se kvečjemu obstoječemu sistemu političnega gospostva in skrbništva, enemu prek drugega, trudijo dati milejšo formo.

Sicer pa nam ni prav nič potrebno najprej premestiti se v področje nekega še neznanega novega sveta — niti na Mars niti v kakšno drugačno Utopijo — da bi si ponazorili, kako učinkujejo svobodne pogodbe.

T u j e npr. svetovno poštno združenje. Posamezne poštne organizacije same pristopajo povsem po svobodnem preudarku in lahko ponovno izstopijo. Ti kontrahenti se vzajemno dogovarjajo, katere usluge hočejo opravljati drug drugemu, da bi dosegli kar najbolj praktičen in cenen poštni promet. Ni pa nobene internacionalne pravne instance, pri kateri bi bilo mogoče kršilca pogodbe iztožiti ali eksekutorsko prisiliti k izpol-njevanju dolžnosti. Navzlic temu se vsi držijo „svobodne pogodbe" — enostavno zato, ker bi vsaka kršitev pogodbe bila povezana s samooško-dovanjem in ker s tem interes vsakega od tistih, ki so sklenili pogodbo, zahteva, da je ne krši. Če pride vendar do nepravilnosti ali drugih nepre-dvidenih nevšečnosti, se sestanejo konference in se svobodno dogovo-rijo o potrebnih izboljšavah.

Ta institucija, ki sama že daje vzorec primernosti za bodoča svobo-dna grupiranja ljudi za najraznovrstnejše življenjske smotre, medtem v tem odnosu ni izolirana. Trustovske in poolovske tvorbe npr. to izpelje-jo med ljudmi, ki so na splošno obdarjeni z vražje malo smisla za skup-nost; ta grupiranja so skorajda v vsaki deželi kar zakonite narave in s tem posameznih kontrahentov ni mogoče pravno preganjati v primeru,

da ne izpolnijo sprejetih zadolžitev. Vse kar se dogaja v smislu sklenjene pogodbe, poteka samo s spodbudo s tem povezane koristnosti.

Nasploh je vendar na stotine reči. ki so dandanašnji že na podlagi svobodne pogodbe izpeljane in izvedene, za njimi pa ne stojijo nikakršni zakoni in nikakršne vlade, ki bi mogle vsiliti njihovo spoštovanje. Pev-ska, telovadna, strelska, izobraževalna in politična združenja, strankar-ske organizacije, društva za podpiranje umetnosti in znanosti itn. obsta-jajo povsod, in pogosto zadevna lokalna združenja iste vrste sklepajo med seboj svobodne pogodbe, zaradi katerih na stotine, da, na tisoče takšnih korporacij nacionalno ter celo internacionalno deluje skupaj v prid doseganju skupnih smotrov. Nihče pa si ne zastavlja nikakršne dru-ge kot čisto moralno prisilo glede spoštovanja zadevnih pogodb. Zdelo bi se absurdno, če bi kdo hotel trditi, da ta celotna mašinerija ne bi zmogla delovati brez vmešavanja višje sile, državne ali siceršnje zakonske avtoritete. Nasprotno, vedno in povsod seje pokazalo, d a j e vsako vme-šavanje v te reči, ki si ga je tu in tam državna prisila s pomočjo svoje zakonodaje in eksekutive prilastila, učinkovalo samo moteče in ovira-joče; in povsod, kjer poteka kaj tovrstnega, od tega prizadete organiza-cije povsem energično agitirajo za odstranitev državnega skrbništva.

Če pa se nekaj takšnega kaže že v sedanji družbi, v svetu, polnem egoistov, koliko lažje se mora uravnavati organiziranje za vse človeške smotre, ki si jih lahko mislimo na osnovi svobodnega dogovarjanja, v družbi, za kakršno si prizadevamo mi, v družbi, ki bazira na imovinski skupnosti in s katero odpadejo vse tiste usmiljenja vredne lastnosti, ki so najožje povezane z institucijo privatne lastnine. V družbi svobodnih in enakih ne more obstajati nič drugega kot svobodna pogodba; kajti prisilno sodelovanje se pregreši proti temeljnim pojmom svobode in enakosti.

Kratkovidni ljudje včasih ugovarjajo, da vendar tudi dandanašnji vla-da v gospodarskem odnosu določena svoboda, pri čemer se nobena državna prisila ne meša v poslovno ravnanje producentov, vendar pa lah-ko opazimo, h kakšnim brezupnim razmeram je vodilo to stanje brez pravil. Poprimimo ta argument naših oporečnikov in jih podučimo o boljšem. Če je namreč svobodno ravnanje na ekonomskem področju znotraj današnje družbe pripeljalo do tega, da smo sedaj pred socialnim vprašanjem, ki kategorično sili k razrešitvi, potem to z gospodarskim laisser faire* na sebi in za sebe nima kaj početi, temveč edino in samo z institucijo privatne lastnine, za katero stoji država kot patron. Privatna lastnina je prinesla s seboj to, da so revni postali sužnji bogatih, da so mogli biti prvi po teh zadnjih podvrženi vedno hujšemu izkoriščanju, in

* [. a i s s e z f a i r e (na j de la vsak . ka r h o č e ) - geslo e k o n o m s k e g a l ibera l izma.

.i94

da so zato ljudske množice vse manj v položaju, da bi trosile, kar so izdelale. Če bi državna prisila ne poskusila vsega za ohranitev obstoja tega razmerja — bi jo ljudstvo zagotovo v kratkem opustilo. Tu imamo ravno navidezno opraviti z ekonomsko svobodo, dejansko pa je vmeša-vanje države na dlani. Da, država ni nič drugega kot organizirana oblast lastnikov, ki težijo k temu, da nemaniče obdržijo v odvisnosti od boga-tih. Iz tega razloga so tudi ljudske množice brez lastnine prisiljene zdru-žiti državni stroj, če hočejo odpraviti institucijo privatne lastnine in na njeno mesto postaviti imovinsko skupnost.

Sodobnost pozna le ljudi z različnimi interesi, nasprotno pa prihod-nost, h kateri prispevamo mi, pozna le ljudi z enakimi interesi. Kjer vla-da kaj takšnega, solidarnost preneha biti socialna krepost, razume se naravnost sama po sebi. Kdor še polaga temelj temu, da bi človeške smotre vsilil s sistemom podrejenosti in nadrejenosti, torej nesvobodo na eni strani ter prednosti in predpravice na drugi strani, mora provoci-rati namesto vseh teh reči opustitev svobodnega dogovarjanja, ki nujno-sti, koristnosti in skupni volji v takšnem družbenem stanju pomeni tudi voljo vsakega posameznika? Le tisti, ki gleda v prihodnost in se pri tem ne more povsem emancipirati od obstoječega, in glede na to bodočemu človeku podtika vse tiste slabe lastnosti, ki morajo kot take nujno izha-jati iz sedaj obstoječih razmer, lahko prispe do domneve, da tudi komu-nistična družba ne more pogrešati zakonodajalstva, vladarjenja, torej državoljubja in prisiljevanja.

Če docela obdržimo pred očmi, da v komunistični družbi vsakemu pripade zelo malo delovnega bremena, ker se noben za delo sposoben ne bo izpostavljal graji javnega mnenja edino zamisljivi moralni prisili, ki utegne igrati vlogo proti možni hudobi zaradi trdovratnega zavra-čanja izpolnitve obče delovne dolžnosti, da je torej vsakemu na razpo-lago neobičajno veliko časa in priložnosti za razširjanje njegovega zna-nja in za plemenitenje njegovega značaja, zapopadento, da bodo komu-nisti prihodnosti dovolj pametni, da bodo vobče in od primera do pri-mera odkrili, kaj kaže početi in kaj opustiti, ne da bi jih katerikoli državni posvetni modrec vlekel skozi življenje na povodcu zakona od zibeli do groba.

* * *

Kdor si nasploh še ni na jasnem o vsem bistvu vsega dosedanjega zakonodajalstva, ta naj si vendar enkrat ogleda absolutno nesporno dej-stvo. da je vsaka generacija zakonodajalcev njim predhodno generacijo imela najmanj za prismojeno, če ne za zlobno. Zgodovino zakonodajal-stva je po pravici mogoče označiti kot zgodovino najgrozovitejše blaz-nosti. Ali nimamo zakonov proti čarovništvu in krivoverstvu, zakonov

proti vsem rečem, ki si jih lahko izmislimo, ki so v svojem času bile kaznovane z rafinirano krutostjo in ki j ih danes štejejo za nekaznive, za blaznost? Mar ni bila prismojenost z ljudmi opravljati preizkuse z ognjem, vodo itn., ali jih prepuščati mučenju, da bi odkrili njihovo krivdo ali nedolžnost? Kasnejši rod bo zakone naših dni z njihovimi vislicami, rabljevimi sekirami, ječami in verigami imel za nič manj nespametne, kakor štejemo mi te nasproti zakonom minulih stoletij za dokončne. Kdor se objektivno, t.j. brez predsodka in praznoverja, loti bistva vsake legislature, ta pride z zgodovinarjem kulture Bucklejem do prepričanja, da so najboljši zakoni bili in so tisti, ki so zmogli odstra-niti prejšnje zakone.

In zdaj naj bi si še dolgo razbijali glave o neki prihodnji zakonodaji? Da nam prisojajo kaj takšnega, sodi k precejšnji naivnosti.

Kar zdaj še ostaja kot predmet disputa med nami in našimi oporečni-ki, je vprašanje, ali naj bodo različne organizacije (ustanovljene na osno-vi svobodne pogodbe) v bodoči družbi centralistične ali federalistične narave. Glede tega menimo, da se mora in se bo uveljavila slednja - ne zato, ker se ukvarjamo z ..neizvaljenim jajcem", temveč zato, ker nas je izkušnja poučila, da mora centralizem v vseh okoliščinah prej ali slej končati v strahotnem kopičenju polnomočij v malo rokah, s tem v zlo-rabi oblasti, torej v gospostvu na eni strani in na drugi strani. Poleg tega ne uvidimo, zakaj in kako naj bi bila centralizacija ekonomskih organizacij, ali kar celotne človeške družbe na sebi potrebna ali primerna.

Ko mislimo in prav tako upamo, da socialno vprašanje v komunisti-čnem smislu končno ne bo rešeno samo v tej ali oni deželi, temveč po vsem svetu, je tako vsaka misel na centralizem povsem na sebi najčistej-ša monstruoznost. Mislimo si v Washingtonu zasedajočo centralno komisijo splošnih pekov, ki delovnim tovarišem Pekinga ali Melbourna predpisuje, v kakšni obliki ali množini naj pečejo žemlje. Če to podobo uporabimo nadalje za najraznovrstnejše dejavnosti, dobimo - temu ne more ugovarjati noben človek - najlepše kitajstvo, kar si jih je kakšen mandarin izmislil. In ker ljudje prihodnosti kar najverjetneje ne bodo nikakršni bedački, tudi ne bodo padli v takšen nesmisel. Svoja razno-vrstna razmerja bodo enostavno uravnavali tako, kakor bo zahtevala zadovoljitev potreb in nujnosti. Praksa in izkušnja povsem sami reguli-rata vse.

Takšno razmerje pa imenujemo sistem stanja brez gospostva ali anar-hija. Zato vi sovražni bratje: stran z vsemi predsodki, z vso vero v dogme! Študirajte anarhistične principe in jih pripomorite udejaniti. Naj živi socialna revolucija!

* * *

Razpravljanja, ki smo jih opravili glede na komunistične anarhiste, ne smejo meriti k temu, da bi se razširila razpoka, ki zija med njimi in med bolj na desno nagibajočimi se delavskimi strankami, temveč na-sprotno, izvirajo iz namena premostiti to režo v tleh socialne revolucije, da bi to dosegli, je potrebno običajne konfuzije, ki so doslej krožile o anarhizmu in komunizmu, čimprej podvreči ustrezni kritiki in z jasnimi ter objektivnimi definicijami zamenjati oba pojma.

Komunizem si navadno predstavljajo kot sistem, v katerem individui popolnoma poniknejo v skupnosti in tako nimajo kar nobenega lastnega bivanja - misel, ki je le preveč primerna, da resnično preplaši ne samo izvirnejše značaje, temveč da celo povsem navadne ovčke, ki sploh nimajo izgubiti kakršnekoli individualnosti, užene v kozji rog.

Obratno pa je bilo podtaknjeno anarhizmu, da bi ljudi izoliral, ozi-roma „razpustil" vso človeško družbo. Naša razpravljanja so medtem poudarila, da sistem imovinske skupnosti nikakor ne degradira posamez-nega človeka na goli subjektivni privesek snovnega sveta, ampak je toli-ko bolj primeren za to, da popolnoma svobodno razvije vsako posame-zno individualnost in ji da veljavo. Prav tako smo razložili, kako anar-hija (stanje brez gospostva) sodelovanja večih, mnogih ali vseh - saj po tem se je mogla izkazati kot zaželena- za dosego skupnih smotrov nika-kor ne izključuje.

Sporne točke, ki eksistirajo med socialnodemokratskimi in anarhisti-čnimi komunisti, smo zvedli na njihovo resnično vrednost, pri čemer smo pokazali, da se diference večidel opirajo na špekulacije o prihod-nosti, ki sodijo v področje filozofije . . . In da bi pridali, kako malo povoda da daje celo ta sfera večjim sporom med mislečimi socialisti (tako socialnimi demokrati kot anarhisti), smo razčlenili napačne pred-postavke, s katerimi je edino in samo bilo možno, da so izbruhnili tak-šni razdori, kakršni že mnogo let kazijo ravno tisti del delavskega giba-nja, ki zajema najnaprednejše, naj inteligentnejše in najbolj energične proletarce.

Tistim, ki se pod vplivom meščansko-liberalnih tradicij še vedno oklepajo ideje države — celo v pogledu komunistične družbe — smo dokazali, da komunizem za izpeljavo in ohranitev svojih svobodnjaških in egalitarističnih temeljnih principov ne samo ne potrebuje nikakršne državne prisile, temveč tudi, da kaj takega lahko učinkuje na komuni-zem samo moteče in ovirajoče. Da, razložili smo, da ,.država" ( l j u d -ska država", ,.država prihodnosti" itn.), o kateri je v komunističnih krogih socialnodemokratske vrste še pogosto beseda, ni pravzaprav nikakršna država, in s F. Engelsom prihajamo do zaključka, da mora biti država poleg kolovrata in bojne sekire napotena v kabinet za anti-kvitete. Po naši razlagi je kvečjemu ostalo odprto samo vprašanje, ali naj ljudje prihodnosti organizacijam, ki j ih morajo vzpostaviti za dosego različnih življenjskih smotrov, dajo centralistično ali federalistično

obliko. V tem odnosu verjamemo, da smo dokazali, da je za idejo cen-tralizacije treba kriviti le vrojeno nagnjenje do starinskega, medtem ko predsodkov prosto opažanje ravno prikazuje, da centralizem, ki je dose-daj postajal odvečen, nepripraven za smotre svobodne družbe, torej potrjuje federalistični sistem kot zaželen.

Po takšnem ugotavljanju je osvetljeno, da končno principielno rezu-mevanje med socialnodemokratskimi in anarhističnimi komunisti nika-kor ni nemogoče. Naše stališče nasproti prvemu torej ne more biti sovražno, da, tako tudi nikoli ni bilo. čeprav utegne imeti tak videz, ker smo doslej imeli opraviti s striktnim nasprotjem. Za to zadnje zelo obsojanja vredno dojemanje reči se moramo zahvaliti okoliščini, da so spori, ki so se razvili med različnimi osebami znotraj najnaprednejšega delavskega gibanja in katerim se v javnem življenju nikoli ni mogoče povsem ogniti, vse preveč zaobsegli stvar stranke in bili temu ustrezno obravnavani med množico. To nesorazmerje se je še zaostrilo s tem. da so se znotraj komunističnih strank, kakor v vsakem partijskem življenju znali ugnezditi vsakršni demagogi, ki znajo postati pravcati uničevalci celotnega gibanja, proti katerim se zaradi tega elementi z največjim vpogledom hočeš nočeš morajo najodločneje bojevati, katerih boja množice vendar žal ne razumejo vedno ustrezno in ga ne znajo ceniti. Z deloma napačnim povzemanjem stališč slednjih je nastalo neizrekljivo veliko brezupa in še danes je tu in tam ta mizerija v popolnem teku. Toda. da se vrnemo k poglavitni stvari — s pristno principialnimi spor-nimi točkami različnih zvrsti komunizma imajo te reči opraviti malo ali nič.

Glede na taktiko, za katero različne komunistične stranke mislijo, da jo morajo uporabljati, da bi dosegle cilje, se zdi. da se močneje zati-ka. Na eni strani govorijo o miru in zakonu in na drugi strani o revolu-ciji - o glasovalnih skrinjicah tu in o propagandi dejanja tam; in razgreti spopad je med sovražnimi brati zaradi teh metod stalno v polnem raz-mahu.

V tem smislu smo pokazali, da je spor. ali revolucija ali ne. pravza-prav otročji, kajti ne samo logika zgodovine, ampak še bolj obnašanje vladajočih razredov proti vsem in vsakim stremljenjem delavcev popol-noma izključuje mirno rešitev socialnega vprašanja. Celotni zadevni spor je torej oportunistične narave; in medtem ko se buržoazija nikakor ne pusti slepiti s kakršnimikoli predstavitvami in pohlevnimi načini govor-jenja o naravi proletarskega razrednega gibanja, pa je celotna oportuni-stična politika znotraj delavskega gibanja postala že sramotna. Prej ali slej jo bo treba opustiti, in kar preostane, to je samoumevno revolucio-narna taktika.

Kar posebej zadeva glasovalne skrinjice - te je mogoče že od začetka dojeti samo kot agitatorski eksperiment. Le-ta se ni obnesel. Množice je vodil na stranske poti postranskosti in površinskosti ter veliko dobrih

moči v vsakršne poskuse, katerih niso vedno zmogle zastopati. Marsikak dober revolucionar se je s svojo udeležbo v parlamentarizmu in v stiku s parlamentarci totalno pokvaril. Mi anarhisti smo za to. da se ne pečamo z volitvami, temveč da stalno in vztrajno delamo čisto prineipialno pro-pagando, in da pri tem hodimo naravnost naprej.

Če na drugi strani gojimo prepričanje, da je z revolucionarnim deja-njem mogoče narediti več propagande kakor s stotimi agitacijskimi govori in tisoči brošur ali časopisi, še zdaleč nismo mnenja, da ima vsako poljubno nasilno dejanje, izvedeno nad katerimkoli reprezentan-tom ali branilcem vladajočega razreda, takšen učinek. Nikoli se ne bomo utrudili pojasnjevati, da ima lahko samo pravilno dejanje na pra-vem mestu takšen efekt za minevajoči čas; in nikakor nam ne ustreza vsak neumen udarec, pa četudi ga z dobrim namenom izvedejo revolu-cionarno navdahnjeni ljudje, kar tako odobravati.

Sicer pa propaganda dejanja za nas ni postala brez drugega izključni priljubljeni konjiček, ki ga stalno jahamo, in ob katerem pozabljamo vso siceršnjo propagando. Delujemo z besedo in pisanjem, kjer in kakor vedno le moremo. Če si po eni strani ne delamo iluzij, da je najprej potrebno prosvetliti ves proletariat, predno ga pozovemo k bojevanju bitk socialne revolucije, na drugi strani niti najmanj ne spregledujemo, da je vsaj glede na ustno in tiskano agitacijo potrebno storiti, kar je le mo-goče. Podobno našim socialnodemokratskim strankarskim sorodnikom, torej opravljamo prosvetljevanje, kolikor dobro moremo, čeprav si pri tem ne prikrivamo, da je potrebno udariti kar najmočnejši ton in prime-šati sol spodbude, izogniti pa se je razvodenitvi uspavanja, če naj bo dosežen zaželeni izid. Če so si naši po poli bratje v tem smislu včasih dovolili vsakršne ,.znanstvene" stranske skoke in se zadolžili z uspava-nji, jih bo pri tem dosežen neuspeh spet usmeril k pravilnemu taktu, kakršnega udarjajo v vseh socialističnih oziroma komunističnih gibanjih od vsega začetka.

V vseh teh okoliščinah se nam zdi - ne sicer trenutno spajanje, pač pa nekakšna povezava socialnodemokratskih in anarhističnih komuni-stov zamisljiva in možna. Nekaj takšnega bi moralo v boju zoper skup-nega sovražnika roditi izjemne plodove. Če je dobra volja za takšno dogovarjanje obojestransko prisotna, bo tudi dovolj hitro zaživelo. Dokler bo seveda tako na eni kot na drugi strani zahtevan formalni pristop k stranki s pripadajočimi podpisovanji programa, ni mogoče v tem oziru ničesar doseči. Nujnost za takšno jahanje na dogmah ne eksi-stira, še več, odnehati morajo predvsem zato, ker bo v nakazani smeri bolje.

..Uničenje obstoječega razrednega gospostva z vsemi sredstvi, se pra-vi z energičnim, revolucionarnim in internacionalnim delovanjem."

..Ustanovitev na tovariški organizaciji produkcije temelječe svobodne družbe."

Tako ali podobno naj zveni geslo, pod katerim se skupno bojujejo socialni demokrati in anarhisti. Za vse drugo poskrbijo tisti, ki bodo kot zmagoviti revolucionarji lahko začeli z izgradnjo svobodne družbe.

Emile Henry (1872 - 1894) 10. Anarhija in teror (1894)

Gospodje porotniki,

veste, za kaj sem obtožen: za eksplozijo v Rue des Bons Enfants, pri kateri je pet ljudi izgubilo življenje in je bila povzročena še smrt šestega; za eksplozijo v kavarni Terminus, pri kateri je ena oseba izgubila življe-nje, povzročena je bila smrt druge osebe, več oseb pa je bilo ranjenih; in končno, da sem šestkrat streljal iz revolverja na tiste, ki so me po zad-njem atentatu zasledovali.

V obravnavi ste videli, da prevzemam krivdo za ta dejanja. Ne bom se torej branil. Niti najmanj se ne poskušam izmakniti povra-

čilnim ukrepom družbe, ki sem jo napadel. Sicer pa je zame pristojno eno samo sodišče, jaz sam, sodba vsakega

drugega sodišča zame ni pomembna. Rad pa bi čisto preprosto obrazložil svoje ravnanje in vam povedal,

kako sem do tega prišel. Nisem še tako dolgo anarhist. Šele sredi leta 1891 sem se priključil

revolucionarnemu gibanju. Poprej sem živel v krogih, k i j ih je povsem prežemala sedanja morala. Navajen sem bil spoštovati načela domovina, družina, avtoriteta in lastnina, celo ljubil sem jih.

Toda tisti, ki vzgajajo trenutno generacijo, vse prepogosto pozabljajo eno, da življenje z vsemi svojimi boji in grenkobo, s svojimi krivicami in neenakostmi samo, čisto neopazno, prevzema nalogo, da nevednim odpira oči, da jih nauči videti realnost. Tako se je godilo meni in tako se godi vsem. Govorili so mi. da je to življenje preprosto in na široko odprto za inteligentne in energične, izkušnje pa so mi pokazale, da si lahko samo nesramneži in klečeplazneži zagotovijo dober prostorček. Govorili so mi, da temeljijo socialne institucije na pravičnosti in enako-sti, toda jaz sem povsod naletel samo na laž in prevaro. Vsak dan mi je

Prevod iz kn j ige A n a r c h i s m u s - C r u n d t e s t e z u r T h c o r i c u n d P r a \ i s d e r G e w a 11 , ur . O t t l i e in R a m m s t e d t , \Ves tdeu t sche r Ver lag , Ko ln u n d O p l a d e n 1 9 6 9 , str . 9 6 - 1 0 4 . Prevedla Doris D e b e n j a k , j e z i k o v n o pregledala Bora Z l o b e c - J u r č i č .

iztrgal kako iluzijo. Kamorkoli sem prišel, sem videl iste skrbi pri enih in isto veselje pri drugih. Zelo kmalu sem dojel, da so velike besede, ki so me jih naučili spoštovati: čast. ponižnost, dolžnost samo krinka, ki naj bi prikrivala najbolj nesramne podlosti.

Tovarnar, ki si je nakopičil ogromno premoženje z izkoriščanjem svojih delavcev, ki jim je manjkalo vsega, je bil častivreden mož. Posla-nec, minister, ki sta vedno segala samo po polni čaši, sta se posvečala javnemu blagru. Oficir, k i je preizkušal svojo puško najnovejšega modela na sedemletnih otrocih, je izpolnil svojo dolžnost in predsednik mu je čestital pred zbranim parlamentom! (Namigovanje na pokol v Four-miesu 1. maja 1861. op. ur.)

Vse, kar sem videl, je v meni porajalo ogorčenje in moje misli so se skoncentrirale na kritiko socialne organizacije. Ta kritika pa je bila že tako pogosto izrečena, da mi je tu res ni treba ponavljati. Povsem dovolj bo. če vam tu povem, da sem postal sovražnik kriminalne družbe.

Nekaj časa me je privlačeval socializem, toda kmalu sem se ločil od te stranke. Moja ljubezen do svobode je bila prevelika, preveč spošto-vanja sem čutil za individualno iniciativo, preveč odpora proti članstvu, da bi lahko bil številka v armadi četrtega stanu. Razen tega pa sem spo-znal. da socializem, kar se tiče pričujočega reda, pravzaprav nič ne spre-minja. Oklepa se avtoritarnega načela in to načelo je le star preostanek vere v višjo moč, pa naj takoimenovani svobodomisleci trdijo o tem. kar hočejo.

Bil sem materialist in ateist: Znanstvene študije so mi počasi omogo-čile. da sem spregledal igro sil v naravi, dojel sem, da je moderna zna-nost izključila hipotezo bog, ker pač ni bila več potrebna. Religiozna in avtoritarna morala, ki sta se opirali na napačen sklep, sta torej morali izginiti. Toda kakšna je bila ta nova morala, ki je bila v skladu z narav-nimi zakoni, ki naj bi ponovno oživila stari svet in porodila srečnejše človeštvo''

Takrat so se začeli moji odnosi z nekaterimi anarhističnimi tovariši, ki jih še danes prištevam k najboljšim, kar sem jih sploh poznal. Značaj teh mož me je že od samega začetka očaral. Cenil sem njihovo veliko odkritosrčnost, njihovo skrajno globoko zaničevanje vseh predsodkov; in hotel sem poznati ideje, ki so te može tako zelo ločevale od drugih, ki sem jih poprej poznal.

Moj duh je bil zaradi opažanj in osebnih razmišljanj že zrel za te ide-je. Samo precizirale so tisto, kar je v meni že obstajalo v nedoločni in zabrisani obliki.

Postal sem anarhist. Ni moja naloga, da bi tu razvijal teorijo anarhizma. Rad bi samo pou-

daril njegovo revolucionarno plat, odklanjajočo in uničevalno plat. zara-di katere sem moral stopiti pred vas. V trenutku, ko se zaostruje boj

proti buržoaziji in proti njenim sovražnikom, me mika, da bi rekel tako. kot Souvarine iz ..Germinala": ,.Vse misli na prihodnost so kriminalne, ker preprečujejo preprosto in čisto uničenje ter zavirajo napredovanje revolucije."

Ko je neka ideja dozorela, ko je našla svojo formulo, bi tako moralo slediti udejanjenje. Bil sem prepričan, da je sedanja struktura družbe slaba, hotel sem se boriti proti njej, da bi s tem pospešil njeno odmira-nje. V ta boj sem šel z neznanskim sovraštvom, ki ga je vedno znova poživljal ogorčenje zbujajoči pogled na to družbo, v kateri je vse podlo, vse strahopetno, kjer vse preprečuje razmah človeških strasti, teh veli-kodušnih vzgibov srca in svobodnega razmaha misli.

* * *

Želel sem postopati tako trdo in pravično, kot sem le mogel. Začni-mo torej s prvim atentatom, ki sem ga izvedel, z eksplozijo v Rue des Bons Enfants.

Napeto sem sledil dogodkom v Carmeauxu. Ob prvih novicah o stavki sem zavriskal od veselja: rudarji so očitno

končno bili pripravljeni opustiti miroljubne in nekoristne stavke, v kate-rih zaupljivi delavec potrpežljivo čaka, da bi njegovih par frankov trium-firalo nad milijoni družbe. Videti je bilo, da se bodo podali na pot nasi-lja, kar je tudi res bilo dokončno potrjeno 15. avgusta 1892.

Urade in poslovno stavbo rudnika je zavzela množica, ki se je naveli-čala trpljenja brez maščevanja: inženir, ki je bil pri delavcih hudo oso-vražen in se jim je postavil na pot. je dobil pravično plačilo.

Kdo so bili ti možje? Prav tisti, ki so v kali udušili vsako revolucionarno gibanje, iz stra-

hu, da se ljudstvo, ko bi se enkrat prebudilo, ne bi več uklanjalo njihovi volji; tisti, ki tisoče silijo v mesece trajajoča odrekanja, da bi potem njihovo trpljenje obesili na veliki zvon in si s tem pridobili tolikšno popularnost, da si lahko zagotovijo mandat - pri tem mislim na sociali-stične voditelje; kajti ti ljudje so se dejansko polastili stavkovnega giba-nja. Videli smo. kako se je nenadoma razlila cela reka leporečnikov po deželi, ki so se povsem posvetili stavki, organizirali vpise, imeli govore in povsod postavljali mezdne zahteve. Rudarji so jim prepuščali iniciativo. In kaj seje zgodilo potem, je znano.

Prišlo je do večne stavke; delavci so se lahko zelo od blizu seznanili z lakoto, svojo stalno spremljevalko; porabili so borne rezerve svojega sindikata in drugih združenj, ki so jim priskočila na pomoč, in so se potem, po dveh mesecih, s povešenimi glavami vrnili v svoje jaške, bolj usmiljenja vredni kot prej. Tako preprosto bi bili lahko že od vsega začetka zadeli družbo na edinem ranljivem mestu, pri denarju: zažgati skladišče premoga, razbiti jamske stroje, uničiti črpalke.

Seveda bi bila družba hitro kapitulirala. Toda visoki svečeniki soci-alizma ne dopuščajo takega ravnanja, namreč anarhičnega ravnanja. Pri tej igri človek tvega zaporno kazen in. kdo bi vedel, morda tudi eno od onih krogel, ki so imele tako čudodelno moč v Fourmiesu. S tem si človek ne pridobi sedeža v občinskem svetu ali v zakonodajni skupšči-ni. Skratka, red, ki je bil za trenutek moten, je spet zavladal v Car-rneauxu.

Družba, še mogočnejša kot prej. je nadaljevala z izkoriščanjem in gospodje delničarji so si čestitali k razveseljivemu izidu stavke. No, še vedno se izplača, da človek tam kasira dividende.

In takrat sem se odločil, da naj bi se v tem blagozvenečem koncertu začul glas. ki so ga buržuji sicer prej že slišali, ki pa je. kot je bilo videti, utihnil z Ravacholom. glas dinamita.

Buržoaziji sem hotel pokazati, da njene radosti ne bodo več popolne, da njene nesramne triumfe čakajo motnje, da se bo njeno zlato tele zamajalo na podestu in da ga bo zadnji sunek končno pahnil v blato in kri.

Obenem pa sem tudi hotel, da bi rudarji dojeli, da je samo ena kate-gorija ljudi, anarhisti, ki z njimi čutijo njihove skrbi in ki so jih priprav-ljeni maščevati. Ti ljudje ne sedijo v parlamentu tako kot gospodje Guesde in konzorti. ti ljudje obiskujejo giljotino.

Pripravil sem si torej razstrelivo. Za trenutek sem pomislil na obto-žbo proti Ravacholu. In nedolžne žrtve? Ta problem je bil kaj hitro rešen. V hiši, v kateri se nahajajo poslovni prostori ..Compagnie de Car-meaux". so stanovali sami buržuji. Nedolžnih žrtev torej ne bo. Buržoa-zija kot celota živi od izkoriščanja, zato naj bi tudi v celoti plačala za svoje zločine. Tako sem v absolutni gotovosti, da je moje ravnanje legi-timno, nastavil razstrelivo pred vrata poslovnega prostora družbe.

Med obravnavo sem povedal, da sem goreče upal, da bo moje orodje, če bi ga slučajno odkrili še pred eksplozijo, eksplodiralo po možnosti v policijskem komisariatu in s tem še vedno prizadelo moje sovražnike. Toliko o nagibih, ki so me navedli na prvi atentat, ki mi ga tu očitajo.

* * *

Pojdimo k drugemu, h kavarni Terminus. Ob času afere Vaillant sem bil prišel v Pariz. Doživel sem strahotne represije po atentatu v palači Bourbon. Bil sem priča drakonskih ukrepov vlade proti anarhistom.

Povsod špijonaža, preganjanja, aretacije. Samovoljne racije, veliko ljudi so iztrgali iz naročja njihovih družin in jih vrgli v ječo. Kaj se je zgodilo z ženami in otroki teh tovarišev, ki so bili zaprti? Nihče se ni menil za to. Anarhist ni bil več človek, bil je divja žival, ki so jo gonili z vseh strani in njeno uničenje je terjal ves buržoazni tisk, ti podli sužnji nasilja. Obenem so prepovedali anarhistične časopise in brošure, ukinili

pravico zbiranja. Toda sledilo je še več: ko so enega od tovarišev hoteli povsem izključiti, je nek ovaduh zvečer v njegovo sobo podtaknil paket tanina. drugo jutro pa se je začelo zasledovanje na podlagi ukaza, k i je bil izdan že prejšnji večer. Našli so dozo s sumljivim praškom, tovariš je prišel pred sodišče in dobil tri leta ječe.

Pa vprašajte ničvrednega ovaduha, ki se je pritihotapil pri tovarišu Merigeaudu, ah je res!

Toda vsak način postopanja je bil dobrodošel. Ker je zadeval sovraž-nika, ki so se ga bali, in so hoteli tisti, ki so pred njim trepetali, pokazati svoj pogum.

In ali nismo mar kot vrhunec tega križarskega pohoda proti krivover-cem čuli gospoda Raynala, notranjega ministra, ki je skupščini izjav-ljal, da so ukrepi vlade prinesli dober uspeh, da so potisnili grozo nazaj v tabor anarhistov! Pa še ni bilo dovolj. Na smrt so obsodili človeka, ki ni nikoli ubijal; do konca so hoteli izkazovati svoj pogum: in so ga nekega jutra giljotinirali.

Toda, moji gospodje meščani, predolgo ste delali račun brez krčmar-ja. Na stotine ljudi ste pozaprli, prizadeli številne družine, toda tudi zunaj vaših ječ so še bili ljudje, o katerih niste še nič slutili, ki so se v senci udeleževali vašega lova na anarhiste in samo čakali na ugodni tre-nutek. da bi sami postali lovci na lovce.

Besede gospoda Raynala so zato bile izziv anarhistom. Ti so izziv sprejeli. Bomba v kavarni Terminus je bila odgovor na vse vaše kršitve svobode, vaše aretacije, vaša preganjanja, na vaše zakone proti tisku, vaše masovne izgone inozemcev, vaše giljotiniranje.

Toda. boste rekli, čemu napadati miroljubne obiskovalce kavarne, ki poslušajo glasbo in ki morda niso niti član magistrata niti poslanec niti funkcionar?

Čemu? Povsem preprosto. — Buržoazija je anarhiste zlila v sklenjen blok. Samo en sam je bil vrgel bombo; devet desetin tovarišev ga sploh ni poznalo. Toda vse to ni nič pomagalo. Zasledovali so jih vse skupaj; gonili so vse, kar je bilo v kakršnikoli zvezi z anarhizmom.

Dobro! Ker ste tako krivdo za dejanja enega samega naložili celi stranki, ker ste tolkli kar po vseh, tudi mi udarjamo po vseh.

Ali naj bi napadali samo poslance, ki sprejemajo zakone, člane magi-stratov, ki te zakone aplicirajo, in policiste, ki nas končno aretirajo?

Mislim, da ne. Vsi ti ljudje so samo orodje, ne delujejo v svojem lastnem imenu;

buržoazija je ustanovila njihove službe za svojo lastno zaščito; nič bolj niso krivi kot drugi. Dobri buržuji, ki vseeno prejemajo kupone svojih naložb, ki brezdelno živijo od izkoriščanja delavcev, ne da bi imeli kako funkcijo, tudi ti morajo dobiti svojo kazen.

Pa ne samo oni, temveč tudi vsi, ki so zadovoljni s pričujočim redom, ki odobravajo postopanje vlade, ga zagovarjajo in tako postajajo

njeni pajdaši, ti uslužbenci s 300 in 500 franki na mesec, ki še bolj kot debeli buržuji sovražijo ljudstvo, ta neumna in ambiciozna množica, ki se vedno znova postavlja na stran močnejšega, ti stalni obiskovalci Ter-minusa in drugih kavarn.

Zato sem udaril po množici, ne da bi si bil svoje žrtve poprej izbral. Buržoazija naj bi končno dojela, da so se tisti, ki so trpeli, svojega

trpljenja naveličali; kažejo zobe in čim brutalneje bodo postopali z nji-mi, toliko brutalneje bodo udarili nazaj.

Prav nič ne spoštujejo človeškega življenja, ker ga tudi buržoazija sama ne spoštuje. Morilci „krvavega tedna" in iz Fourmiesa nimajo nobene pravice, da bi druge imenovali morilce.

Ne prizanašajo niti ženskam niti otrokom meščanov, saj tudi drugi ne prizanašajo ženam in otrokom, ki jih oni ljubijo. Ali mar otroci rev-ščine, ki od lakote počasi umirajo za anemijo, niso nedolžne žrtve? Pa žene, ki garajo v vaših delavnicah in si uničujejo zdravje, da bi zaslužile po 40 soujev na dan, pa so še lahko srečne, če jih revščina ne pahne v prostitucijo? Ali stari ljudje, ki so vse svoje življenje bili vaši proizvajalni stroji, ki pa jih vržete na smetišče ali v ubožnico, ko so iztrošeni? Bodi-te vsaj toliko pogumni, vi gospodje iz buržoazije, da te zločine priznate, in priznajte, da so naši povračilni ukrepi povsem legitimni.

* * *

Seveda si ne delam nobenih iluzij. Vem, da mojega ravnanja premalo pripravljene množice še ne morejo razumeti. Celo med delavci, za katere sem se boril, me imajo mnogi, ki so jih premamili vaši časopisi, za svoje-ga sovražnika. Toda to me ne moti. Ne menim se za sodbo drugih ljudi.

Vem seveda tudi, da se marsikdo imenuje anarhist, pa odklanja vsako izražanje solidarnosti z dejanjem. Radi bi uveljavili neko zelo prozorno razlikovanje med teoretiki in teroristi. Ker so preveč strahopetni, da bi tvegali lastno življenje, se odrekajo tudi tistih, ki ukrepajo; toda vpliv, ki ga po svojem prepričanju imajo na revolucionarno gibanje, je enak ničli. Polje je danes v akciji, brez slabosti in brez popustljivosti.

Aleksander Hercen, ruski revolucionarje to izrazil takole: „Od dveh reči samo eno: ali kaznovati in korakati naprej, ali pomilostiti in se spo-takniti na pol poti ."

Mi ne bomo niti pomiloščali niti se spotikali in korakamo naprej, dokler na koncu ne bo revolucija, cilj vsega našega truda, okronala naše-ga delovanja s svobodnim svetom.

V tej vojni brez milosti, ki smo jo napovedali buržoaziji, ne zahteva-mo nobenega sočutja. Prinašamo smrt, pa jo bomo tudi prenesli. Tako ravnodušno pričakujem vašo kazen.

Dobro veni, da moja glava ne bo zadnja pod vašo sekiro; tudi druge bodo še padle, kajti tisti, ki trpijo lakoto, so počasi našli pot v vaše kavarne in velike restavracije; v Terminus in Foyot.

Še druga imena boste lahko zapisali v krvave sezname naših mrtvili. Obešali ste ljudi v Chicagu, jih s sekiro obglavljali v Nemčiji, zadušili v Jerezu, streljali v Barceloni, giljotinirali v Montbrisonu in Parizu - niko-li pa ne boste uničili anarhizma.

Njegove korenine segajo pregloboko, ker nastaja v srcu korurnpirane. razpadle družbe, ker je nasilna reakcija na etablirani red. Anarhizem predstavlja egalitarna in svobodnjaška prizadevanja, ki bodo razbila obstoječo avtoriteto; anarhizem je povsod in je zato nepremagljiv. Na koncu vas bo ubil.

To sem vam, moji gospodje porotniki, želel povedati. Sedaj boste slišali mojega odvetnika.

Ker vaši zakoni vsakemu obtožencu vsiljujejo zagovornika, je moja družina izbrala gospoda Hornbostela.

Toda karkoli vam bo že rekel, na noben način ne bo mogel oslabiti tistega, kar sem povedal. Moje izjave so natančen odsev mojih misli. In od teh niti najmanj ne odstopam.

V 27. februarja 1894 napisanem pismu direktorju jetnišniee je Henry takole opisal svoje pojmovanje anarhije:

,,Gospod, želel bi vam samo na kratko povzeti svojo idealno pred-stavo anarhistične družbe:

- Nobene avtoritete več, ki je sreči človeštva bolj na poti kot mor-da tisti maloštevilni izgredi, do katerih lahko pride v času nastajanja svobodne družbe.

Namesto sedanje avtoritarne družbene strukture svobodno grupiranje individuov v skladu z njihovimi simpatijami in afinitetami, brez zakonov in brez predpostavljenih.

- Nobene privatne lastnine več; podružbljenje vse produkcije. Delo za vsakega posameznika v skladu z njegovimi potrebami, poraba vsakega v skladu z njegovimi potrebami, to pomeni po njegovi mili volji!

- Nobene družine več, ki samo egoistično in buržoazno razglaša moža za lastnino žene in ženo za lastnino moža; ki zahteva, da ostaneta dva človeka, ki sta se v nekem trenutku ljubila, do konca življenja veza-na drug na drugega.

Narava je muhasta, terja vedno nove vtise, vedno nova čustva. Hoče svobodno ljubezen; zato tudi mi hočemo svoboden zakon.

- Nobenih častilcev domovine več, nobenega sovraštva med brati, ki ščuva ljudi, ki se niso nikoli videli, enega proti drugemu. Na mesto te ozkosrčne in malodušne privrženosti šovinista njegovi domovini naj stopi široka in globoko občutena ljubezen do vsega človeštva, brez loče-vanja ras.

- Nobenih ver več, ki so jih skovali duhovniki, da bi lahko poneum-ljali množice, da bi jim lahko dajali upanje na boljše življenje v prihod-nosti, medtem ko oni sami uživajo zemeljsko življenje.

V nasprotju s tem pa nenehno razvijanje znanosti, ki bo dostopna vsakemu, ki ga študij privlači, tako da bodo postopno vsi ljudje prišli do spoznanja materializma.

Natančnejše raziskovanje hipnotičnih pojavov, ki jih znanost danes začenja ugotavljati, da bi lahko razkrinkali šarlatane, ki nevednim prika-zujejo povsem materialna dejstva v čudežni in nadnaravni luči.

— Z eno besedo, nobenih ovir več za svoboden razvoj človekove narave.

Prosto razvijanje vseh telesnih, duhovnih in čustvenih sposobnosti."

Lev Tolstoj (1828 - 1910) 11. Suženjstvo našega časa (1900)

. . . Zakoni so vzroki suženjstva ( XI)

Suženjstvo našega časa izvira iz treh uzakonitev o zemlji, o dajatvah in o lastnini. In zato so vsi poskusi ljudi, ki bi radi izboljšali položaj delavcev, nehote, pa čeprav tudi podzavestno usmerjeni k tem trem uzakonitvam.

Eni odvzemajo davščine, ki bremenijo delovno ljudstvo, in jih prena-šajo na bogatine; drugi rajši razveljavljajo pravico do zemljiške lastnine in poznamo že poskuse uresničevanja tega na Novi Zelandiji in v eni od ameriških držav (približevanje k temu je tudi omejevanje pravice do raz-polaganja z zemljo na Irskem); tretji - socialisti — se rajši zatekajo k podružbljenju delovnega orodja in predlagajo obremenitev dohodkov in dediščin z davščinami in omejitev pravic kapitalistov in podjetnikov. Človek bi mislil, da razveljavljajo prav uzakonitve, ki povzročajo suženj-stvo, in d a j e mogoče po tej poti pričakovati odpravo suženjstva. Ven-dar se nam je treba samo malo pobliže ozreti po okoliščinah, v kakršnih opravljajo in domnevajo razveljavitev teh uzakonjenosti, pa se že pre-pričamo, da so vsi, ne samo praktični, temveč tudi teoretični načrti za izboljšanje položaja delavcev samo nadomestitev enih uzakonjenosti, ki povzročajo zasužnjenost, z drugimi uzakonitvami, ki uveljavljajo nove oblike sužnosti. Tako na primer tisti, ki odpravljajo davščine in dajatve pri revežih, v začetku razveljavljajo uzakonitev v neposrednih davkih, potem pa dajatve prenašajo z revežev na bogatine in morajo neizogibno ohraniti in ohranjajo uzakonitve o zemljiški lastnini, o proizvodnih orodjih in drugih predmetih, na katere se prenese vsa teža dajatev. Ohra-nitev uzakonjenosti o zemlji in lastnini, ki osvobaja delavce od davščin, pa jih izroča v suženjstvo zemljiških lastnikov in kapitalistov. Ti. ki raz-veljavljajo uzakonitve o zemljiški lastnini, kakor na primer Henry Geor-ge, predlagajo nove uzakonitve o obvezni zemljiški renti, obvezna zem-

Prevze to iz Lev N . T o l s t o j . O u m e t n o s t i i n d r u ž b i , D Z S , L jub l j ana 1 9 8 0 , str . 4 3 7 - 4 9 7 ( o d l o m e k ) . Prevedel J a n k o M o d e r .

ljiška renta pa neizogibno uveljavi novo obliko sužnosti, ker si mora človek, ki je prisiljen k plačevanju rente ali edinega davka, pri vsaki slabi letini in nesreči sposoditi denar pri tistemu, ki ga ima. in tako spet zaide v suženjstvo. Tisti pa, ki. kakor socialisti, pri načrtu odpravljajo uzakonitve o davščinah in so povrh tega prisiljeni vpeljati tudi uzakoni-tve o prisiljenosti k delu. se pravi spet ustanavljajo suženjstvo v njegovi prvotni obliki.

Tako da so se tako ali drugače doslej vse odprave, praktične kakor tudi teoretične, enih uzakonitev, ki povzročajo suženjstvo ene vrste, vselej nadomestile ali se nadomestujejo z novimi uzakonitvami, ki ustvarjajo suženjstvo druge, nove vrste.

Dogaja se nekaj takega, kakor dela ječar. ko preklada jetniku verige z vratu na roke. z rok na noge ali pa mu jih sname, vendar okrepi klju-čavnice in križe.

Vse izboljšave položaja delavcev, kar jih je bilo do zdaj, so se gibale samo v tem okviru.

Uzakonitve o pravici gospode, da smejo siliti sužnje k prisilnemu delu. so zamenjale uzakonitve o pripadanju vse zemlje gospodi. Uzako-nitve o pripadanju zemlje gospodi so zamenjale uzakonitve o davšči-nah, odločanje o njih pa sodi v oblast gospode. Uzakonitve o dajatvah so zamenjale omejitve lastninske pravice do predmetov splošne porabe in delovnega orodja. Uzakonitve o pravici do zemljiške lastnine, pred-metov splošne porabe in proizvodnih orodij, so na vrsti, da jih zamenja-jo predlagane uzakonitve o prisilnem delu.

Prvotna oblika suženjstva je bila neposredno primoranje k delu. Potem ko smo prehodili ves krog vseh mogočih odkritih oblik - zemlji-ške lastnine, dajatev, lastnine predmetov splošne porabe in proizvodnih orodij - se suženjstvo vrača k svoji prvotni obliki, pa čeprav v spreme-njeni obliki - k neposrednemu primoranju k delu.

Zato je jasno, da odprava ene od uzakonitev, ki povzročajo suženj-stvo našega časa - ali dajatev ali zemljiške lastnine ah lastnine predme-tov splošne porabe - ne razveljavi suženjstva, temveč pomeni le odpra-vo ene od njegovih oblik, ki jo takoj nadomesti druga, kakor seje zgo-dilo z odpravo osebnega suženjstva - tlačanskega prava - z odpravo dajatev. Saj niti odprava vseh teh zakonikov hkrati ne razveljavi suženj-stva, temveč sproži novo, nam še neznano obliko suženjstva, o kateri se je že zdaj nekolikanj pokazalo, da utesnjuje svobodo delavcev z uzako-nitvijo o omejitvah delovnega časa, starosti, zdravstvenega stanja, z zahtevami po obveznem obiskovanju šol, z odbitki odstotkov za oskrbo starih in invalidnih, z vsemi ukrepi tovarniških nadzorstev, s pravilniki o zadružnih skupnostih in tako naprej. Vse to ni nič drugega kakor uvodne uzakonitve, ki pripravljajo novo obliko suženjstva, kakršne še nismo poznali.

Tako da postaja jasno, da bistvo suženjstva ni v teh treh uzakonitvah, na katerih sloni do zdaj, in niti ne v teh ali drugih uzakonitvah, temveč v tem, da imamo uzakonitve in imamo ljudi, ki imajo možnost postav-ljati si zase ugodnejše uzakonitve, in da bo obstajalo tudi suženjstvo, dokler bodo ljudje imeli to možnost.

Poprej je bilo za ljudi ugodno, če so imeli neposredne sužnje; posta-vili so uzakonitve o osebnem suženjstvu. Potem je postalo ugodnejše imeti zemljiško lastnino, pobirati davščine, ohranjati pridobljeno last-nino; postavili so ustrezne uzakonitve. Zdaj je ljudem ugodno, če ohra-njajo obstoječo porazdelitev in delitev dela; postavljajo take uzakonitve, ki bi prisilile ljudi, da bi delali ob obstoječi porazdelitvi in delitvi dela. In zato so temeljni vzrok suženjstva uzakonitve, se pravi to, da obsta-jajo ljudje, ki imajo možnost, da jih postavljajo.

Kaj pa se pravi uzakonitev in kaj daje ljudem možnost, da jih postav-ljajo?

V č e m je bistvo zakonov? V vladinem organiziranem nasilju (XII)

Obstaja cela znanost, starejša in bolj lažniva in meglena kakor poli-tična ekonomija, katere služabniki so skozi stoletja napisali na milijone knjig (ki so si večinoma med seboj v navzkrižju), da bi odgovorili na ta vprašanja. Ker pa namen te znanosti kakor tudi politične ekonomije ni v tem, da bi pojasnila, kaj je in kaj bi moralo biti, temveč v tem, da dokaže, da to, kar je, tudi mora biti, je v tej znanosti mogoče odkriti zelo veliko razglabljanja o pravu, o subjektu, o ideji države in tako naprej, o predmetih, ki so nerazumljivi ne samo za učence, temveč tudi za učitelje teh znanosti; vendar ni nobenega jasnega odgovora na vpra-šanje. kaj je pravzaprav uzakonitev.

Po znanosti je uzakonitev izraz volje vsega ljudstva; ker pa je kršilcev uzakonitev ali takih, ki bi radi kršili zakonike, vendar jih ne kršijo samo zato. ker se bojijo kazni, ki so predvidene za neizpolnjevanje uzakoni-tev, zmeraj več kakor tistih, ki želijo izpolnjevati uzakonitve, je očitno, da uzakonitev v nobenem primeru ne moremo jemati kot izraz volje vsega ljudstva.

Obstajajo na primer uzakonitve o tem, da ne smemo poškodovati brzojavnih drogov, o tem, da mora vsak človek odslužiti vojaško dolžnost ali da mora biti porotnik, ali o tem, da ne smemo prenašati nekaterih predmetov čez določeno črto, ah o tem, da ne smemo upo-rabljati zemlje, ki velja za lastnino drugega, da ne smemo delati denarja, da ne smemo uporabljati predmetov, ki veljajo za lastnino drugega.

Vse te uzakonitve in še številne druge so izredno različne in imajo lahko kar se da različne motive, prav nobena od njih pa ne izraža volje

vsega ljudstva. Skupna poteza vseh uzakonitev je samo ena, in sicer ta: če jih kateri od ljudi ne izpolni, pošljejo nadenj oborožene ljudi in obo-roženi ljudje pretepejo, vzamejo svobodo ali pa celo ubijejo tega, ki se ne ravna po uzakonitvah.

Če človek noče oddati v obliki dajatev od njega zahtevanega dela sadu svojega dela, pridejo oboroženi ljudje in mu vzamejo tisto, kar zahtevajo od njega, če se pa upira, ga pretepejo, mu vzamejo svobodo, včasih ga pa tudi ubijejo. Ravno tako je tudi s človekom, če začne upo-rabljati zemljo, ki velja za lastnino drugega. Ravno tako se zgodi s člo-vekom, ki ne izkaže spoštovanja tistemu, komur je predpisano izkazo-vati spoštovanje, in ravno tako s tistim, kdor ne izpolni zalite ve, da bi šel k vojakom, ali ne upošteva prepovedi o izdelavi denarja . . .

Za vse neizpolnitve predpisanih uzakonitev so tisti, ki se pregrešijo v tem, podvrženi palicam, odvzemu svobode, celo usmrtitvi pod rokami ljudi, ki so postavili zakone.

Izmislili so si veliko vseh mogočih ustav, začenši z angleško in ame-riško in z japonsko in turško na koncu, po katerih bi morali ljudje ver-jeti. da so vse uzakonitve, kar jih je postavljenih v njihovi državi, postav-ljene po volji njih samih. Vendar vsi vedo, da so ne samo v despotskih, temveč tudi v najbolj na videz svobodnih državah, kakor so Anglija, Amerika, Francija in druge, uzakonitve, ki so ugodne za tiste, ki imajo oblast — pa naj bodo to številni, samo nekateri ali celo samo en človek. V izpolnjevanje pa jih spravljajo zmeraj in povsod le s tem. s čimer so zmeraj in povsod silili in silijo posamezne ljudi izpolnjevati voljo drugih, se pravi s tepežem, odvzemanjem svobode, z usmrtitvami, kakor druga-če tudi ne more biti.

Ne more pa biti drugače zato, ker so uzakonitve zahteve, naj se izpolnjujejo znana pravila. Če pa hočeš nekatere ljudi pripraviti do tega, da bi izpolnjevali posamezna pravila, se pravi to, kar hočejo od njih drugi, ne gre drugače kakor s tepežem, odvzemanjem svobode in z usmrtitvami. Če obstajajo uzakonitve, potem mora biti tudi sila, ki mo-re ljudi prisiliti, da jih izpolnjujejo. Sila, ki ima tako moč, da prisili ljudi, da izpolnjujejo pravila, se pravi voljo drugih, je samo ena - nasilje, pa ne navadno nasilje, ki ga uporabljajo ljudje drug proti drugemu ob trenutkih strasti, temveč organizirano nasilje, ki ga zavestno uporablja-jo ljudje, ki imajo oblast, in sicer v ta namen, da prisilijo druge ljudi, da vselej izpolnjujejo pravila, ki so jih oni postavili, se pravi tisto, kar hoče-jo oni.

In potemtakem bistvo uzakonitev nikakor ni v subjektu ali objektu prava, ne v obliki države, v celotni volji ljudstva in tako naprej, v neo-predeljenih in zapletenih besedah, temveč v tem, da so ljudje, ki razpo-lagajo z organiziranim nasiljem in imajo možnost prisiliti ljudi, da izpol-njujejo njihovo voljo.

Tako da bi bila natančna, vsem razumljiva in nesporna opredelitev uzakonitev takale:

Uzakonitve so pravila, ki jih postavijo ljudje, ki uporabljajo orga-nizirano nasilje, za neizpolnjevanje pravil pa so kršilci podvrženi tepežu, odvzemu svobode in celo usmrtitvi.

V tej opredelitvi je tudi odgovor na vprašanje: kaj daje ljudem mož-nost, da postavljajo zakone. Možnost postavljanja zakonov jim daje tisto, kar jim zagotavlja, da bodo izpolnjevani: organizirano nasilje.

Kaj se pravi vlada? In je sploh m o g o č obstoj brez vlade? (XIII)

Vzrok za klavrn položaj delavcev je suženjstvo. Vzrok suženjstva so uzakonitve. Uzakonitve pa so utemeljene na organiziranem nasilju.

In zato je izboljšanje človeškega položaja mogoče samo z odpravo organiziranega nasilja.

Ampak organizirano nasilje je vlada. Pa je sploh mogoče živeti brez vlade? Brez vlade je kaos, anarhija, je konec vseh dosežkov civilizacije in se ljudje vrnejo v prvotno divjaštvo. Samo dotaknite se sedanje ureditve stvari, pravijo po navadi ne samo tisti, za katere je obstoječa ureditev ugodna, temveč tudi tisti, za katere je očitno neugodna, ki pa so se ji tako privadili, da si ne morejo zamišljati življenja brez vladnega nasilja — z odpravo vlade bi nastale največje nesreče: poboji, ropanje, umori in ob koncu vsega tega bodo zavladali vsi najslabši in bodo zasužnjeni do-bri — saj je vse to že bilo in je tudi zdaj, da niti ne govorimo o tem, da domnevanje, češ da bi odprava sedanje ureditve sprožila zmede in nere-de, ne dokazuje, da je sedanja ureditev dobra.

„Samo dotaknite se obstoječe ureditve — pa nastanejo največje nesreče."

Samo dotaknite se ene opeke med tisoč opekami, ki so zložene v nekaj sežnjev visok in ozek steber — pa se vse opeke razvalijo in razbije-jo. Vendar to, da vsaka ven potegnjena opeka in vsak sunek razkeglja tak steber in vse opeke, nikakor ne dokazuje, da bi bilo pametno ohra-njati opeke v nenaravnem in neudobnem položaju. Nasprotno, to doka-zuje, da opek ne smemo imeti v takem stebru, temveč jih moramo zlo-žiti tako, da se krepko držijo in jih je mogoče uporabljati tako, da ni treba pri tem podreti vse zgradbe. Ravno tako je tudi s sedanjo državno ureditvijo. Državna ureditev je zelo umetna in majava, vendar to, da jo tak neznaten sunek podre, ne samo da ne dokazuje, da je nujno potre-bna, temveč nasprotno dokazuje, da tudi v primeru, če je bila kdaj

nujno potrebna, zdaj sploh ni potrebna, se pravi, d a j e pravzaprav ško-dljiva in nevarna.

Škodljiva in nevarna je zato, ker se pri tej ureditvi vse zlo, ki obstaja v družbi, ne samo ne zmanjšuje in ne zboljšuje. temveč se samo krepi in utrjuje. Krepi in utrjuje se zato, ker se bodisi opravičuje in se oblači v privlačne oblike ali pa se skriva.

Vse blaginje ljudstev, ki se nam kažejo v tako imenovanih dobro ure-jenih državah, vladanih z nasiljem, so kajpak samo videz — fikcija. Vse kar more pokvariti zunanjo uglajenost - vsi bolni, lačni, grdo izkrivlje-ni. vsi so poskriti po takih krajih, kjer jih ni mogoče videti. Ampak to, če jih ni videti, ne dokazuje, da jih ni. Nasprotno, tem več jih je, koli-kor bolj so skriti, in kolikor bolj so okrutni nasproti njim tisti, ki jih porajajo.

Že res. da vsaka kršitev, še toliko bolj pa odprava vladne dejavnosti, se pravi organiziranega nasilja, pokvari tako zunanjo uglajenost življe-nja, vendar kršitev ne povzroči razkroja življenja, temveč samo razgali tisto, kar je bilo skrito, in da možnost poprave.

Ljudje so mislili in verjeli do zadnjega časa, do konca sedanjega sto-letja, da ne morejo živeti brez vlad. Vendar gre življenje naprej, življenj-ske razmere in človeški pogledi na življenje se spreminjajo. In ne glede na prizadevanja vlad. usmerjena v to, da bi obdržali ljudi v otroškem sta-nju, v katerem se užaljenemu človeku dozdeva laže, če se lahko komu potoži, se ljudje — zlasti delovni ljudje — ne samo v Evropi, temveč tudi v Rusiji, vsi čedalje bolj izvijajo iz otroštva in začenjajo domnevati resnične okoliščine svojega življenja.

..Vi nam pravite, da nas bodo brez vas zasedli sosednji narodi: Kitaj-ci, Japonci", govorijo zdaj ljudje iz ljudstva, ,,mi pa beremo časopise in vemo, da nam nihče ne grozi z vojno, da pa se samo vi, državniki, zaradi kaj vemo kakšnih nam nerazumljivih namenov jezite drug na drugega in potem pod pretvezo obrambe svojih narodov snujete vojne drug z dru-gim, nas uničujete z dajatvami za vzdrževanje armad, ladjevij, oboroži-tev. strateških železniških prog. potrebnih samo za vašo častihlepnost in samoljubnost, kakor ste jo zdaj zasnovali z miroljubnimi Kitajci. Pravi-te, da v naš prid branite zemljiško lastnino, vendar vaša obramba dosega to, d a j e vsa zemlja bodisi prešla ali prehaja v oblast nedelavnih družb, bankirjev, bogatinov; mi pa, velikanska večina ljudstva, smo brez zem-lje in smo v krempljih nedelajočih. S svojimi zakoni o zemljiški lastnini ne branite zemljiške lastnine, temveč zemljo jemljete tistim, ki delajo. Pravite, da branite vsakemu človeku sadove njegovega dela, pri tem pa delate ravno narobe: vsi ljudje, ki izdelujejo dragocene predmete, so zaradi vaše navidezne obrambe postavljeni v tak položaj, da nikoli ne samo ne morejo dobiti vrednosti svojega dela, temveč je tudi vse njiho-vo življenje popolnoma odvisno in v oblasti nedelajočih ljudi".

Tako začenjajo razumevati in govoriti ljudje ob koncu našega stole-tja. In prebujenje iz uspavanosti, v kateri so jih držale vlade, poteka v nekakšni hitro se večajoči progresivnosti. V zadnjih petih, šestih letih se je javno mnenje ljudstva ne samo po me stili, temveč tudi po vaseh, ne samo v Evropi, temveč tudi pri nas v Rusiji presenetljivo spremenilo.

Pravijo, da brez vlad ne bo tehle ustanov: razsvetljenskih, vzgojnih, družbenih, ki so potrebne za vse.

Ampak zakaj naj bi to domnevali? Zakaj naj bi mislili, da nevladni ljudje ne bi znali sami urediti življenja zase ravno tako dobro, kakor ga urejajo ne zase, temveč za druge vladni ljudje?

Mi nasprotno vidimo, da v najbolj vseh mogočih primerih v življenju v našem času ljudje urejajo sami svoje življenje neprimerno bolje, kakor ga urejajo zanje ljudje, ki jim vladajo. Ljudje brez vsakršnega vmešava-nja vlade ustanavljajo vse mogoče skupne ustanove - delavske zveze, zadružne skupnosti, družbe železniških prog, zadruge, sindikate. Če so za skupno stvar potrebni prispevki, zakaj je treba misliti, da bi svobodni ljudje brez nasilja ne znali prostovoljno zbrati potrebnega denarja in napraviti vsega, kar se naredi z davščinami, če so le take ustanove kori-stne za vse? Zakaj je treba misliti, da sodišča ne morejo biti brez nasilja? Sodišče ljudi, katerim zaupajo pravdajoči se, je zmeraj bilo in bo in ne potrebuje nasilja. Tako smo popačeni zaradi dolgotrajnega suženjstva, da si ne moremo zamisliti vodstva brez nasilja. Vendar to ni res. - Ko so se ruske občine premaknile v oddaljene kraje, kjer se jim naša vlada ne vmešava v življenje, uvajajo same svoje prispevke, imajo svojo oblast, svoje sodišče, svojo policijo in zmeraj ravno tako dobro ravnajo, dokler se vladno nasilje ne vmeša v njihovo upravo. Ravno tako ni nobenega razloga za misel, da ne bi mogli ljudje v vsesplošni soglasnosti porazdeli-ti med seboj uporabe zemlje.

Poznal sem ljudi - uralske kozake - ki so živeli, ne da bi priznavali zemljiško lastnino. In v vsej skupnosti sta vladala taka blaginja in red. kakršnih ni v skupnostih, kjer je zemljiška lastnina hranjena z nasiljem. Tudi zdaj poznam občine, ki živijo, ne da bi priznavale posameznim lju-dem pravico do zemljiške lastnine. Vse rusko ljudstvo, kolikor se jaz spominjam, ni priznavalo zemljiške lastnine. Obramba zemljiške lastni-ne z vladnim nasiljem ne samo da ne odpravlja boja za zemljiško last-nino. temveč nasprotno ta boj povečuje in ga v večini primerov tudi povzroča. Ko bi ne bilo obrambe zemljiške lastnine in zaradi nje toliko večje njene vrednosti, bi se ljudje ne gnetli na enih krajih, temveč bi se razselili po prostih zemljiščih, ki jih je še toliko na zemeljski obli. Zdaj pa teče neprenehen boj za zemljiško lastnino in boj z orodjem, ki ga vlada daje s svojimi zakoni o zemljiški lastnini. In v tem boju zmeraj zmagujejo tisti, ki sodelujejo pri vladnem nasilju, ne pa tisti, ki delajo na zemlji.

Ravno tako je tudi glede predmetov, ki nastajajo z delom. Predmeti, ki v resnici nastajajo s človeškim delom in so nujno potrebni za življe-nje, so zmeraj v obrambi navad, javnega mnenja, čuta pravičnosti in vzajemnosti in ne potrebujejo obrambe z nasiljem.

Na ducate tisočev desetin gozda, ki pripadajo enemu samemu last-niku, medtem ko na tisoče ljudi zraven nima kurjave, je treba braniti z nasiljem. Ravno tako so potrebne obrambe tudi tovarne, industrije, po katerih je bilo nekaj rodov delavcev izropanih in jih še zdaj ropajo. Še bolj je potrebnih obrambe na sto in sto tisoče pudov žita enega lastni-ka. ki čaka na lakoto, preden ga začne trikrat draže prodajati stradajo-čim ljudem. Vendar živa duša, pa naj bi bil še tako pokvarjen, razen bogatina ali vladnega uradnika, ne bi vzel kmetu, ki se preživlja s pridel-kom svojega dela. pridelka, ki gaje pridelal, ali krave, ki jo je vzredil, da hrani z njenim mlekom sebe in svoje otroke, ali uporablja pluge, kose in lopate, ki jih je sam izdelal. Pa tudi če bi se našel tak človek, ki bi kljub vsemu vzel svojemu bližnjemu tisto, kar je oni sam izdelal in mu je potrebno za življenje, bi tak človek prebudil proti sebi tako nejevoljo pri vseh ljudeh, ki bi bili v enakih okoliščinah, da bi le poredkoma mogel tako ravnanje izpeljati sebi v prid. Če pa je tak človek tako brez nravi, da kljub vsemu naredi kaj takega, potem ravno tako naredi tudi pri najstrožji obrambi lastnine z nasiljem. Po navadi pravi: Kar poskusi-te odpraviti pravico do zemljiške lastnine in delovnih predmetov — pa ne bo nihče več delal, če ne bo prepričan, da mu ne bodo odvzeli stva-ri, ki jih bo naredil. Treba je reči ravno obratno: ko z nasiljem branimo nezakonito lastninsko pravico, kakor je zdaj v navadi, smo v ljudeh, če že ne docela uničili, vsaj zelo oslabili naravno zavest pravičnosti glede uporabe predmetov, se pravi glede naravne in prirojene lastninske pravi-ce. brez katere bi človeštvo ne moglo živeti in ki je zmeraj obstajala in obstaja med ljudmi.

In tako ni nobenega razloga za domnevo, da bi si ljudje brez organi-ziranega nasilja ne mogli urediti življenja.

Razumljivo je, da je mogoče reči, da konji in biki ne morejo živeti, ne da bi nad njimi uganjala nasilje razumna bitja — ljudje; ampak zakaj ne bi ljudje mogli živeti brez nasilja nad seboj — pa ne kakšnih višjih bitij, temveč ravno takih, kakor so sami? Zakaj bi se morali ljudje poko-riti ravno nasilju ljudi, ki so v danem trenutku na oblasti? Kaj dokazuje, da so ti ljudje bolj razumni, kakor so ti, nad katerimi uganjajo nasilje?

To, da si dovoljujejo uganjati nasilje nad ljudmi, dokazuje, da ne samo niso nič bolj razumni, temveč da so celo manj razumni kakor tisti, ki se jim pokoravajo. Kitajske preizkušnje za mandarinsko službo, kakor vemo, ne zagotavljajo, da bodo na oblasti razumnejši, boljši ljudje. Ravno tako slabo zagotavljajo tako nasledstvo tudi vse ureditve na druž-benih stopnjah in lestvicah ali volitve po evropskih državah. Nasprotno,

na oblast se prerivajo zmeraj manj vestni kakor drugi in tudi manj n ravni.

Pravijo: kako bi neki mogli ljudje živeti brez vlad, se pravi brez nasi-lja? Treba je nasprotno reči: kako neki morejo ljudje, razumna bitja, živeti in priznavati za notranjo zvezo svojega življenja nasilje, ne pa razumno soglasnost?

Eno drži: ljudje so bodisi razumna ali pa nerazumna bitja. Če so nerazumna bitja, potem so vsi nerazumna bitja in potem vse med njimi poteka z nasiljem in ni vzroka, da bi eni imeli pravico do nasilja, drugi pa ne. In za nasilje vlade ni nobenega opravičila. Če pa so ljudje razum-na bitja, potem morajo biti njihovi odnosi utemeljeni na razumu in ne na nasilju ljudi, ki so po naključju zasedli oblast. In potemtakem za nasilje vlade ravno tako ni opravičila.

Kako odpraviti vlado? (XIV)

Človeško suženjstvo izvira iz uzakonitev, zakone pa postavljajo vlade in je potemtakem osvoboditev ljudi iz suženjstva mogoča samo z odpra-vo vlad.

Ampak kako odpraviti vlade? Vsi poskusi odprave vlad z nasiljem so do zdaj zmeraj in povsod pri-

peljali samo do tega, da so mesto strmoglavljenih vlad zasedle druge, pogosto še bolj okrutne, kakor so bile prejšnje, ki so jih nadomestile.

Da niti ne govorimo o poskusili, ki so se že zvrstili, da bi vlade odpra-vili z nasiljem, se dotaknimo odprave nasilja kapitalistov, k i j e po teo-riji socialistov zdaj na vrsti, in sicer s podružbljenjem proizvodnih orodij in z novo ekonomsko ureditvijo, vendar se bo moralo to po njihovem nauku doseči ravno tako z na novo organiziranim nasiljem in se tudi ohranjati z njim. Kakor poskusi odprave nasilja do zdaj še niso rodili nobenega sadu, tako očitno tudi v prihodnosti ne bodo mogli pripeljati ljudi do osvoboditve od nasilja, potemtakem pa tudi ne od suženjstva. Pa tudi ne more biti drugače. Nasilje uporabljajo eni ljudje nad drugimi (če ne upoštevamo izbruhov maščevalnosti in hudobije) samo zato, da prisilijo ene ljudi, da proti svoji volji izpolnijo voljo drugih. In ravno v nujnosti, da proti svoji želji izpolnjuješ voljo drugih, je bistvo suženj-stva. In potemtakem drži: dokler bo kakršno si že bodi nasilje namenje-no, da prisili ene ljudi, da izpolnjujejo voljo drugih, tako dolgo bo tudi suženjstvo.

Vse poskuse za odpravo suženjstva z nasiljem bi lahko primerjali z gašenjem ognja z ognjem ali z zadrževanjem vode z vodo ali z zasipa-njem ene jame z zemljo, ki jo zraven kopljemo iz druge jame.

In zato mora biti pripomoček za osvoboditev iz suženjstva, če sploh obstaja, ne v vzpostavljanju novega nasilja, temveč v odpravi tega, ki

daje možnost obstoja vladnemu nasilju. Možnost vladnega nasilja kakor tudi vsakršnega nasilja majhnega števila ljudi nad velikim številom je zmeraj omogočalo in omogoča samo to, ker je majhno število oborože-no, večina pa je neoborožena, ah pa je majhno število bolje oboroženo kakor veliko.

Tako seje ponavljalo pri vseh osvojitvah: tako so podjarmljali narode - Grki, Rimljani, vitezi, kortesi, tako tudi zdaj podjarmljajo ljudi v Afriki, v Aziji, tako ohranjajo v podložnosti v mirnem času svoje pod-lo žnike vse vlade.

Kakor v starih časih tako tudi zdaj eni ljudje vladajo nad drugimi samo zato, ker so eni oboroženi, drugi pa ne.

V starih časih so vojaki napadali s svojimi poveljniki brezbrambne prebivalce in si jih podrejali in ropali in so si vsi po deležu svojega sode-lovanja, svoje hrabrosti in okrutnosti razdelili plen, tako da je bilo vsa-kemu vojaku očitno, da je nasilje, ki ga opravlja, koristno zanj. Zdaj pa oboroženi ljudje, ki so pobrani predvsem iz delavskih vrst. odidejo nad brezbrambne ljudi, stavkarje, puntarje ali prebivalce tujih dežel, in jih podjarmijo in izropajo (se pravi, jih prisilijo, da jim izročijo sadove svo-jega dela), pa ne zase, temveč za ljudi, ki niti ne sodelujejo pri podjarm-ljanju.

Razlika med osvajalci in vladami je samo v tem, da so osvajalci sami s svojimi vojaki podjarmljali brezbrambne ljudi in če jim niso bili poslu-šni, so svoje grožnje, da jih bodo mučili in pobili, tudi uresničili, vlade pa tega ne opravljajo same, če pa so jim ljudje neposlušni, tudi ne muči-jo in ne pobijajo samo neoboroženih prebivalcev, temveč prisilijo, da to delajo prevarani in zlasti v ta namen pozverinjeni ljudje, vzeti iz istih ljudi, nad katerimi uganjajo nasilje. Tako da je prejšnje nasilje potekalo z osebnimi prizadevanji: hrabrostjo, krvoločnostjo, spretnostjo samih osvajalcev: sedanje pa poteka s prevaro.

In potemtakem: če se je bilo treba poprej, da si se rešil nasilja oboro-ženih ljudi, oborožiti in postaviti oboroženo nasilje proti oboroženemu nasilju, je zdaj. ko je ljudstvo podvrženo s posrednim nasiljem, namreč s prevaro, za odpravo nasilja potrebno samo razkrinkanje prevare, ki omogoča majhnemu številu ljudi, da izvaja nasilje nad velikim številom.

Goljufija, s katero se to uresničuje, obstaja v tem, da majhno število ljudi z oblastjo, ki so jo dobili od predhodnikov, zgrabili pa so jo kot osvajalci, govori večini: vas je veliko, vendar ste neumni in neizobraženi in ne morete niti sami sebe voditi niti opravljati svojih skupnih stvari, zato prevzemamo mi to skrb nase; mi vas bomo branili pred zunanjimi sovražniki, med vami bomo delali in ohranjali notranji red, opravljali bomo sodniško službo med vami, postavljali bomo družbene ustanove, šole, prometne poti in pazili nanje namesto vas: se tako rekoč tudi na splošno ukvarjali za vašo blaginjo. Za vse to zahtevamo do vas samo, da se podredite zakonom, ki jih bomo izdajali za vašo varnost in korist, in

ko boste dosegli predpisano starost, da stopite v vojaško službo ali da plačujete dajatve, za katere bomo najemali armado. In ljudje so priprav-ljeni sprejeti te pogoje, pa ne zato, ker so pretehtali ugodnosti in neugo-dnosti svojega položaja (saj nimajo nikoli možnosti, da bi to storili), temveč zato, ker se že z rojstvom znajdejo v takih okoliščinah, se vzga-jajo v njih, in poglavitno zato. ker vlada, se pravi majhno število golju-fiveev, ki se zaveda svoje goljufije, uporablja vse pripomočke (in pripo-močkov ima zelo veliko) za to, da vcepi ljudem ne samo prepričanje, da ne morejo živeti brez vlade in vojske, temveč tudi, da ljudje, ki jim vladajo in so na čelu vojske, zaslužijo kar največje spoštovanje, vdanost, celo oboževanje. In ljudje gredo v to. Kakor hitro so pa vojaki odbrani ali najeti in oboroženi, jih podredijo posebnemu pouku, ki se mu reče disciplina, vpeljanemu šele v novejšem času, potem ko je bilo konec soudeležbe vojakov pri delitvi plena. Disciplina pa je v tem, da mora lju-dem, ki stopijo v ta uk in se ga nekaj časa udeležujejo, popolnoma pre-sahniti poglavitna človeška lastnost: razumna svoboda in da postanejo poslušni mehanični avtomati za pobijanje v rokah organiziranega hierar-hičnega predstojništva, in pouk poteka po zapletenih, spretnih meto-dah, izdelanih skozi stoletja. In glejte, ravno v disciplinirani vojski je bistvo goljufije, zaradi katere vlade novega časa vladajo nad narodi.

In potemtakem edini pripomoček za odpravo vlad ni nasilje, temveč razkrinkavanje goljufije; ljudem se morajo odpreti oči, prvič, da v krščanskem svetu ni nobene potrebe za obrambo narodov drugega pred drugim, saj vse zamrze narodov med seboj povzročajo samo vlade same. in da so vojske potrebne samo za majhno število vladajočih, za narode pa ne samo da niso potrebne, temveč so v največjem obsegu škodljive, ker služijo kot orodje za zasužnjevanje ljudi; drugič, ljudje morajo dou-meti. da disciplina, ki jo vse vlade tako strašno cenijo, ni nič drugega kakor najhujši zločin, kakršnega sploh more napraviti človek, saj je javni dokaz o hudodelskih namenih vlad. Disciplina je uničenje razuma in svobode v človeku in ne more imeti nobenega drugega namena kakor samo pripraviti ga do tega, da bi bil voljan storiti taka hudodelstva, kakršnih ne more storiti živa duša, dokler je v normalnem stanju. Še niti za obrambno ljudsko vojno ni potrebna, kakor je pred kratkim dokazala burska vojna. Potrebna je samo in predvsem za tisto, za kar je opredelil njen namen Viljem Drugi: za opravljanje najhujših zločinov v bratomor-nih in očetomornih vojnah. Zato ni čudno, da vsi kralji, imperatorji in celo republikanske vlade tako zelo cenijo disciplinirane vojske. Discipli-nirana armada je pripomoček, s katerim lahko s tujimi rokami opravijo največja hudodelstva, in ker so tako ta mogoča, si z njimi lahko podre-jajo ljudstva.

Vzrok ljudske stiske je suženjstvo. Suženjstvo se drži z zakoni. Zako-ne pa postavljajo vlade. Zato je treba za izboljšanje položaja ljudi v našem času odpraviti nasilja vlad. Če hočemo odpraviti vlade, se mora-

mo zavedati njihove nepotrebnosti in zločinskosti pripomočkov, s kate-rimi zasužnjujejo ljudstvo.

Nemški pisatelj Eugen Heinrich Schmitt, k i j e v Budimpešti izdajal časopis Ohne Staat (Brez države), je v njem natisnil izredno resničen in ne samo po izrazih, temveč tudi po mislih zelo drzen članek, v katerem dokazuje, da vlada, tudi če zagotavlja svojim podložnikom nekakšno varnost, vendarle ravna glede njih natančno tako. kakor je ravnal kala-brijski razbojnik, ki je naložil dajatve vsem, ki so hoteli varno hoditi po potili.

Schmitt je bil zaradi tega članka postavljen pred sodišče, vendar so ga porotniki slovesno oprostili, saj tudi niso mogli drugače storiti, ker so morah priznati, da so njegove misli nedvomno resnične.

In res. kaj je pravzaprav država, če ne ravno taka razbojniška usta-nova. Državna ustanova je samo bolj zapletena ustanova kalabrijskega razbojnika, samo še bolj brez nravnosti in bolj okrutna. Pri razbojniku so vsi, ki so plačali dajatve, uživali enako zagotovitev varnosti. Pri drža-vi pa je tako: kolikor bolj kdo sodeluje pri organizirani goljufiji, toliko več dobiva ne samo varnosti, temveč tudi povračila. Še najbolj je pre-skrbljen (zmeraj je straža ob njem) car, kralj, predsednik in zapravi naj-več denarja, zbranega od podložnikov, obremenjenih z davščinami; in potem gre to naprej v skladu z večjo ali manjšo soudeležbo pri vladnih hudodelstvih: vrhovni vojskovodje, ministri, policija, gubernatorji in tako naprej do županov, ki so še najmanj branjeni in dobivajo tudi naj-manjšo plačo. Tisti pa, ki sploh ne sodeluje pri vladnih zločinih, ker ne mara niti služiti v vojski, niti plačevati davkov, niti hoditi na sodišče, tisti je podvržen nasilju, kakor je bil pri razbojniku.

Če hočemo ljudi rešiti stiske in suženjstva, jim moramo odpreti oči, da bodo sprevideli, da vlade niso najpotrebnejše in najbolj svete ustano-ve, nasproti katerim se človek ne sme obnašati drugače kakor ponižno in z oboževanjem, kakor kar naprej same zagotavljajo ljudem. Nasproti vladam kakor tudi nasproti cerkvam ni mogoč drugačen odnos kakor z globokim spoštovanjem ali s studom. Čas spoštljivega odnosa do vlad čedalje bolj mineva, in sicer ne glede na vso hipnotizacijo, ki jo upora-bljajo vlade, da bi obdržale svoj položaj. In čas je že, da bi ljudje sprevi-deli. da so vlade ne samo nepotrebne, temveč tudi škodljive in na vso moč nenravne ustanove, pri katerih pošten človek, ki količkaj da nase. ne more in ne sme sodelovati in katerih ugodnosti ne more in ne sme uživati.

Kakor hitro pa bodo ljudje to jasno sprevideli, bodo samo po sebi razumljivo nehali sodelovati pri teh stvareh, se pravi, ne bodo več dajali vladam vojakov in denarja. In kakor hitro bo večina ljudi nehala to početi, bo s tem sama po sebi odpravljena goljufija, ki zasužnjuje ljudi.

Samo tako se bodo ljudje lahko rešili suženjstva.

Kaj mora narediti vsak č lovek? ( X V )

..Vendar so vse to splošna razglabljanja; naj so že pravilna ali nepra-vilna. so nezdružljiva z življenjem," slišim ugovore ljudi, ki so se navadili svojega položaja in mislijo, da ga sploh ni mogoče spremeniti ali pa ga vsaj ne želijo spremeniti.

..Povejte no, kaj je sploh treba narediti, kako urediti družbo?" govo-rijo po navadi ljudje premožnih razredov.

Ljudje premožnih razredov so se tako navadili vloge lastnikov suž-njev, da se počutijo v položaju posestnikov, kakor hitro beseda nanese na izboljšanje položaja delavcev, in si pri priči začno izmišljati vse mogoče načrte za ureditev svojih sužnjev, še na misel pa jim ne pride, da nimajo niti najmanjše pravice, da bi razpolagali z drugimi ljudmi, če pa v resnici želijo dobro ljudem, je edino, kar lahko naredijo in kar mo-rajo narediti, da nehajo delati grdobije, ki jil, zdaj delajo. Grdobije, ki jih delajo, pa so zelo določne in jasne. Grdobije. kij ih delajo, niso samo v tem, da izkoriščajo prisilno delo sužnjev in se ne marajo odpovedati izkoriščanju, temveč tudi to, da sami sodelujejo pri vzpostavljanju in ohranjevanju takega prisilnega dela. In glejte, to bi morali nehati.

Delovni ljudje pa so sami ravno tako pokvarjeni zaradi dolgotrajnega suženjstva, da se večini dozdeva, da so krivi gospodarji, če je njihov položaj slab. ker jim premalo plačujejo in ker imajo v svojih rokah pro-izvodno orodje; še na misel jim ne pride, da j e njihov slab položaj odvi-sen le od njih samih; če v resnici želijo izboljšati svoj položaj in položaj svojih bratov, ne pa skrbeti vsak samo za svoje ugodnosti, potem je njihova poglavitna naloga, da sami nehajo delati grdobije. Grdobije. ki jih delajo, pa so v tem, da sicer želijo izboljšati svoj gmotni položaj, a z ravno takimi pripomočki, s kakršnimi so sami kot delavci spravljeni v suženjstvo, samo da bi jim bilo dano zadovoljiti si navade, ki so se jih navzeli, pri tem pa so žrtvovali svojo človeško čast in svobodo, in pre-vzemajo poniževalne, nenravne obveznosti ali izdelujejo nepotrebne in škodljive predmete; poglavitno pa v tem, da podpirajo vlade, sodelujejo z njimi z dajatvami in z neposredno službo in s tem zasužnjujejo sami sebe.

Da bi se položaj ljudem izboljšal, in sicer ne samo ljudem premožnih razredov, temveč tudi delavcev, je treba spreumeti, da ni mogoče izbolj-šati položaja ljudem, če upoštevamo samo svoje ugodnosti, saj služba ljudem ne poteka brez žrtev, in da je v ta namen, če ljudje v resnici hočejo izboljšati položaj svojih bratov, ne pa samo svojega položaja, nujno potrebno, da so pripravljeni ne samo na spremembo vse sedanje ureditve življenja, kateri so se privadili, in pripravljeni izgubiti ugodno-sti, ki jih uživajo, temveč tudi na zagrizen boj ne z vladami, temveč sami s seboj in s svojimi družinami, da so pripravljeni na preganjanja zaradi neizpolnjevanja vladnih zahtev.

In zato je odgovor na vprašanje, kaj je pravzaprav treba narediti, zelo preprost in ne samo določen, temveč tudi vselej in za vsakega človeka nadvse lahko prilagodljiv in uresničljiv, pa čeprav res ni tak, kakršnega pričakujejo tisti, ki so kakor ljudje premožnih razredov v celoti prepri-čani, da so poklicani, da ne popravljajo sami sebe (sami so že tako in tako dobri), temveč da je treba učiti in uravnavati druge ljudi, in kakor ga pričakujejo tisti, ki so kakor delavci prepričani, da za svoj nemogoči položaj niso krivi oni sami, temveč samo kapitalisti, in d a j e mogoče ta položaj popraviti samo s tem, da se kapitalistom odvzame tisto, kar izkoriščajo, in se napravi tako, da bi bili lahko vsi deležni življenjskih prijetnosti, kakršne zdaj uživajo samo kapitalisti. Ta odgovor je zelo določen, sprejemljiv in uresničljiv, ker kliče k dejavnosti tisto edino osebo, nad katero ima vsakdo resnično, zakonito in nedvomno oblast, in sicer samega sebe, glasi se pa: če človek - pa naj bo že suženj ali pa lastnik sužnjev - v resnici želi izboljšati ne samo svoj položaj, temveč položaj vseh ljudi, potem sam ne sme delati hudega, kakor ga dela suženjstvo njemu samemu in njegovim bratom. V ta namen, da ne bi počeli grdobij, pa se morajo t ist i /ki so krivi za stiske njega in njegovih bratov, zavezati, da se, prvič, ne bodo ne prostovoljno ne prisilno nič več udeleževali vladnih dejavnosti in potemtakem ne bodo sprejeli zase imenovanja ne za vojaka ne za feldmaršala. ne za ministra ne za pobiral-ca davkov, ne za člana parlamenta ne za pričo, ne za starosta ne za porotnika, ne za gubernatorja in sploh nobene obveznosti, zvezane z nasiljem. To je eno. Drugič, tak človek ne sme prostovoljno dajati davščin državam, ne neposrednih ne posrednih, in ravno tako tudi ne sme uporabljati denarja, ki ga zberejo davkarji, ne v obliki plače, ne v obliki pokojnine ali nagrad in tako naprej državnih ustanov, ki slonijo na davščinah, kakršne nasilno pobirajo pri ljudstvu. To je drugo. Tre-tjič, človek, ki ne žel/ sodelovati samo pri svoji koristi, temveč bi rad izboljšal položaj tudi drugih ljudi, se ne sme obračati k vladnemu nasi-lju ne za varstvo zemljiške lastnine in lastnine drugih predmetov, ne za zagotovitev svoje varnosti in varnosti svojih bližnjih, temveč mora gospodariti z zemljo kakor tudi z vsemi izdelki svojega ah tujega dela samo v obsegu, v kakršnem glede teh predmetov ne postavljajo svojih zahtev tudi drugi ljudje.

.,Ampak taka dejavnost je nemogoča: odpovedati se vsakemu sode-lovanju pri vladnih zadevah se pravi odpovedati se življenju." bo rekel kdo na to. Človek, ki ne mara izpolnjevati vojaške obveznosti, bo vržen v ječo; človek, ki ne plačuje davkov, je kaznovan in davki se izterjajo iz njegovega zarubljenega imetja; človeka, ki se odpove državni službi, pa nima drugih možnosti za življenje, bo z družino vred konec od lakote; ravno tako se zgodi s človekom, ki ne mara, da bi mu država varovala lastnino in osebnost; popolnoma nemogoče je, da ne bi uporabljali predmetov, ki so obremenjeni z davki, in vladnih ustanov, ker so z davki

obremenjeni pogosto predmeti, ki so krvavo potrebni za življenje; ravno tako tudi ni mogoče prebiti brez državnih ustanov, kakor so pošta, ceste in druge.

Popolnoma drži, da je za človeka našega časa zelo težko odreči se vsakršnemu sodelovanju pri vladnem nasilju; ampak to, da si ne more vsak človek urediti življenja tako, da bi ne bil v nikakršni obliki soudele-žen pri vladnem nasilju, nikakor ne dokazuje, da ne bi bilo možnosti, da se čedalje bolj osvobaja od njega. Ne bo imel vsak človek zadosti moči, da bi se odpovedal vojaščini (vendar so in bodo tudi taki), vsak človek pa lahko doseže, da ne stopi iz svoje volje v vojaško, policijsko, sodno ali davčno službo, in se lahko odloči za slabše plačano zasebno službo, zato pa ugodnejšo od državnih služb. Ne bo imel vsak človek moči, da bi se odpovedal zemljiški lastnini (pa čeprav so tudi taki, ki to naredi-jo). vendar se vsak človek lahko zave zločinskosti take lastnine in zmanjša obseg njenih mej. Ne more se vsakdo odpovedati obvladanju kapitala (vendar so tudi taki) in uporabljanju predmetov, ki so branjeni z nasiljem, vsakdo pa lahko zmanjša svoje potrebe in čedalje manj upo-rablja predmete, ki izzivajo zavist drugih ljudi. Ne more se vsakdo odpo-vedati državni plači (so pa tudi taki, ki imajo rajši stradanje kakor nepo-šteno vladno dejavnost), vendar ima vsakdo lahko rajši manjšo plačo kakor večjo, samo da so izpolnjene obveznosti manj povezane z nasi-ljem. Ne more se vsakdo odpovedati uporabi državnih šol (so pa tudi taki), vendar ima vsakdo lahko rajši zasebno šolo kakor državno. Vsak-do lahko čedalje manj uporablja predmete, obremenjene s carinami, in vladne ustanove.

Med obstoječo ureditvijo stvari, slonečo na surovem nasilju, in živ-ljenjskim idealom, kakršen obstaja v človeškem občevanju, utemelje-nem na razumnem soglasju, po utrjenih navadah, je neskončno število stopenj, po katerih je brez prenehanja stopalo in stopa človeštvo, in temu idealu se približuje samo v skladu s tem, kako se ljudje osvobajajo od soudeležbe pri nasilju, od uporabe nasilja in od privajenosti nanj.

Ne vemo in ne moremo predvideti, še toliko manj pa predpisati, kakor delajo dozdevni učenjaki, kako bo postopoma potekalo slabljenje držav in osvobajanje ljudi izpod njih, ne vemo tudi, kakšne oblike bo dobivalo človeško življenje v skladu s postopnim osvobajanjem izpod državnih nasilij; nedvomno pa vemo. da bo življenje ljudi, ki bodo dou-meli zločinskost in škodljivost dejavnosti vlad in si prizadevali, da ne bi uporabljali in ne sodelovali pri njem. popolnoma drugačno in bolj v skladu s pravičnim življenjem in z našo vestjo, kakor je sedanje, ko lju-dje sami sodelujejo pri nasilju vlad in ga uporabljajo in se delajo, kakor da se bojujejo z njim, vendar le poskušajo z novim nasiljem odpraviti staro.

Poglavitno pa je, da je sedanja ureditev življenja slaba; s tem se vsi strinjajo. Vzrok slabega položaja je suženjstvo, ki ga povzročajo države s

svojim nasiljem. Za odpravo vladnega nasilja je en sam pripomoček: da se ljudje vzdržijo od sodelovanja pri nasilju. In zato so povsem odveč vprašanja, ali je za ljudi težko ali lahko vzdržati se od sodelovanja pri vladnem nasilju in ali se kmalu ali pozno pokažejo blagodejni sadovi take vzdržnosti; saj je za osvoboditev ljudi izpod suženjstva samo ta edini pripomoček, drugega ni.

V kakšni stopnji in kdaj se v vsaki družbi in na vsem svetu opravi zamenjava nasilja z razumno in svobodno soglasnostjo, z utrjenimi nava-dami, bo odvisno od moči in jasnosti človeške zavesti in od števila posa-meznih ljudi, in vsakdo se lahko sam udeleži splošnega gibanja človeštva z bolj ali manj jasno zavestjo ali blagim ciljem in je lahko nasprotnik takega gibanja. Vsakdo ima na voljo in izbiro: da gre proti volji Boga in postavi na pesek podirajoči se hišo svojega kratkotrajnega zlaganega življenja ah pa se pridruži večnemu, neumirajočemu teku resničnega življenja po božji volji.

Ampak mogoče se motim in je treba iz zgodovine človeštva napraviti čisto drugačne sklepe in se človeštvo ne približuje osvoboditvi izpod nasilja in se nemara da dokazati, da je nasilje neizogibna oblika življe-nja, da bo za ljudi slabše, če se odpravijo države, če se odpravi lastnina in obramba varnosti?

Vzemimo, da to drži in da j e vse moje prejšnje razglabljanje nepravil-no, pa saj imamo vendar poleg splošnih razmišljanj o življenju človeštva pri vsakem človeku še vprašanje o lastnem osebnem življenju in ne glede na kakršna si že bodi razglabljanja o splošnih zakonih življenja človek ne more delati tega, kar ima ne samo za škodljivo, temveč tudi za slabo.

„Čisto mogoče je razglabljanje o tem, da je država nujna oblika raz-voja osebnosti, da je državno nasilje neizogibno za blagor človeštva, čisto mogoče je, da se je vsega tega mogoče naučiti iz zgodovine in so vsa ta razglabljanja pravilna," bo odgovoril vsak pošten in iskren človek našega časa, „vendar je umor zlo, to vem bolj kakor ne vem kakšno raz-glabljanje. Ko pa zahtevate od mene, naj stopim v vojaško službo ah dam denar za najem in oborožitev vojakov ali za nakup topov in oboro-žitev oklepnic, me hočete napraviti za soudeleženca pri umoru, jaz pa tega ne samo nočem, temveč tudi ne morem. Ravno tako tudi ne ma-ram in ne morem uporabljati denarja, ki ste ga s smrtnimi grožnjami pobrali lačnim, ravno tako tudi ne maram uporabljati ne zemlje ne glav-nice, ki ju branite vi, ker vem, da branite samo z umorom.

Vse to sem lahko delal, dokler nisem doumel vse zločinskosti teh stvari, kakor hitro so se mi pa odprle oči, ne morem biti več slep za to in ne morem več sodelovati pri teh rečeh.

Vem. da smo vsi skupaj tako povezani z nasiljem, da se mu človek težko v celoti izogne, pa bom kljub temu naredil vse, kar bom mogel, da ne bom sodeloval pri njem in da ne bom pri njem soudeležen, in priza-

deval si bom, da ne bom uporabljal stvari, ki so pridobljene in branjene z umorom.

Imam samo eno samo življenje. Zakaj pa naj bi v tem kratkem življe-nju ravnal proti glasu vesti in postal sokrivec pri vaših gnusnih delih? -Ne maram in ne mislim biti.

Kaj pa bo nastalo iz tega - ne vem. Mislim samo, da ne more nastati nič slabega, če ravnam, kot mi narekuje vest."

Tako bi moral odgovoriti vsak pošten in iskren človek našega časa na vsa dokazovanja o nujni potrebi vlad in nasilja in na vse zahteve ali vabi-la, naj bi sodeloval pri nasilju.

Tako da najvišji in nepreklicni sodnik - glas vesti - potrjuje za vsa-kega človeka tisto, k čemur ga usmerjajo tudi splošna razglabljanja . . .

Gustav Landauer (1870 - 1919) 12. Anarhistične misli o anarhizmu (1901)

Spominjam se besede, ki jo je izrekel leta 1893 angleški anarhist Mowbray na Mednarodnem socialističnem kongresu v Zurichu. Šlo je za to, ah imajo anarhisti pravico udeležbe na kongresu ali ne. Po vihar-nih debatah je bila sprejeta resolucija, po kateri naj bi bili pripuščeni samo tisti, ki se zavzemajo za ,,politično akcijo". V trenutku, ko je bilo že videti, kot da bomo anarhisti ostali pred vrati, je Mowbray še enkrat zamajal tehtnico s patetično šalo. Izjavil je: anarhisti so samo nasprot-niki parlamentarne, zakonodajne, državne akcije. Brutusovo dejanje, je zaklical, je bilo eminentno politično dejanje. Mi smo za politične akcije, zato nam morate omogočiti udeležbo.

Ta beseda se mi zdi izredno primerna za razlago nenavadnega pojava, k i j e postal že skoraj anarhistična dogma, d a j e uboj kakega državnega poglavarja, ko se je enkrat zgodil, nekaj anarhističnega; da so nadalje skoraj vsi atentatorji zadnjih desetletij postopali po anarhističnih osnov-nih mislili. Vsak nepristranski človek bo dejansko v tem sovpadanju videl nekaj nenavadnega; kajti kakšno zvezo ima z anarhizmom, z nau-kom o zaželeni družbi brez države in avtoritarne prisile, kakšno z giba-njem proti državi in proti legaliziranemu nasilju, če kdo ubije kako osebo? Prav nobene. Toda anarhisti dojemajo, da ne zadoščajo nauki in oznanjanje naukov; nove družbene zgradbe ne bo mogoče zgraditi, ker so mogočneži na poti; torej je potrebna, tako sklepajo naprej, poleg propagande z besedo in pisanjem in poleg konstrukcije tudi destrukcija; veliko prešibki so, da bi porušili vse ovire: potem je treba vsaj propagi-rati dejanje in delati propagando z dejanjem; politične stranke se gredo pozitivno politično akcijo; torej morajo anarhisti, kot posamezniki, izvajati pozitivno antipolitiko, negativno politiko. Iz takega razmišljanja lahko razlagamo politično akcijo anarhistov, to propagando dejanja, individualni terorizem.

Prevod iz kn j ige A n a r c h i s m u s - G r u n d t e x t e z u r T h e o r i e l i n d P r a x i s d e r G e w a 11 , ur . O t t h e i n R a m m s t e d t , W e s t d e u t s c h e r Verlag. Ko ln u n d O p l a d e n 1 9 6 9 , str . 1 2 6 - 1 3 3 . Prevedla Dor i s D e b e n j a k , j ez ikov-no p reg leda la Bora Zlobec-J u r č i č .

Nič se ne bom obotavljal in bom povedal z vso ostrino - in dobro vem, da mi za te besede ne bodo hvaležni niti tu, niti tam: Anarhistična politika atentatov se delno poraja iz težnje majhne skupine, da bi posne-mala velike stranke. Za tem stoji želja po ugledu. Tudi mi delamo poli-tiko, pravijo; saj nismo nedejavni; računati je treba z nami. Anarhisti mi niso dovolj anarhični; še vedno so politična stranka, celo povsem primi-tivno reformno politiko se gredo; saj je ubijanje ljudi bilo že od nekdaj eden od naivnih poskusov primitivcev za izboljšanje; in Mowbrayev Brutus je bil kratkoviden politik. Ce so ameriški mogočniki dali, ne ozi-raje se na pravice in zakone, obesiti nekaj povsem neudeleženih anarhi-stov, potem so ravnali natanko tako anarhistično kot katerikoli atenta-tor, - in morda, tako kot on, tudi iz idealizma. Kajti samo dogmatiki bi lahko trdili, da ni gorečih in odkritih državnih idealistov. Anarhisti pa so seveda večinoma dogmatiki; kričali bodo, da jaz, ki si še danes jem-ljem pravico, da svoj svetovni nazor imenujem anarhija, kar tako narav-nost povem svojo resnico; tudi oni so oportunisti in bodo ugotavljali, da ravno sedaj ni pravi čas za tako izrekanje. Toda jaz sem prepričan: rav-no sedaj je pravi trenutek.

Seveda je tudi to dogma anarhistov, da pravijo nekako takole: vsak dan izgubi zaradi morilskih okoliščin toliko in toliko delavcev, toliko in toliko vojakov in toliko in toliko tuberkuloznih bolnikov življenje; čemu ta vik in krik? McKinley ne šteje nič več kot eden od teh ljudi. Dovolite, prosim! Tudi tu se bom svojim anarhistom zdel vse preveč anarhičen; mene je McKinleyeva smrt pretresla veliko bolj, kot smrt kakega krovca, ki bi bil padel s strehe zaradi slabo postavljenega odra. Staromodno je, prav rad priznam; toda če nekega človeka, obdanega z videzom oblasti, ustreli sočlovek v trenutku, ko mu ta nič hudega slu-teč in z mirno vestjo ponuja roko, če potem milijoni gledajo na njegovo smrtno posteljo, potem vidim v tem resnično tragiko, ki poveličuje tega človeka, ki je bil morda povprečna glava in ne preveč plemenit človek. Rad pa tudi povem, da je tudi atentator mojemu srcu ljubši kot tisti nesrečnik, k i je slabo zbil oder. Marsikaj je potrebno za to, da človek na tak način obravnava življenje.

Tu se nimam namena poglabljati v psihologijo sodobnega atentator-ja. Morda niso toliko junaki ali mučenci kot neka nova vrsta samomo-rilcev. Za človeka, ki ne veruje v nič drugega kot v to življenje, in ki ga je to življenje grenko razočaralo, ki ga napolnjuje mrzlo sovraštvo proti razmeram, ki so ga uničile in ki jih nikakor ne more prenašati, je lahko demonsko zapeljiva misel, da bi vzel s seboj še enega od tistih zgoraj, da bi si demonstrativno vzel življenje po ovinku, preko sodišča in pred očmi celega sveta. Toda vsaj enako zapeljiva je tudi misel, ki se v tiso-čerih variacijah ponavlja v anarhistični literaturi: postaviti avtoritarne-mu nasilju nasproti svobodno nasilje, upor individua.

Temeljna zmota revolucionarnih anarhistov, ki sem jo predolgo gojil z njimi, je, da so prepričani, da bodo lahko dosegli ideal nenasitnosti po poti nasilja. Ostro napadajo ..revolucionarno diktaturo", ki s t a jo pred-videla Marx in Engels v svojem Komunističnem manifestu kot kratek prehodni stadij po veliki revoluciji. To so samoprevare; vsako nasilje je diktatura, razen če ga ljudje prenašajo prostovoljno, če ga množice, ki jim ukazujejo, priznavajo. V tem primeru pa gre za avtoritarno oblast. Vsaka oblast je bodisi despotstvo, bodisi avtoriteta.

Anarhisti morajo doumeti, d a j e nek cilj mogoče doseči samo, če so že sredstva za njegovo dosego obarvana z njegovo barvo. Nikoli se ne da z nasiljem priti do nenasilja. Anarhija je tam, kjer so anarhisti, dejanski anarhisti, ljudje, ki ne poznajo nobenega nasilja več. S tem prav zares ne pripovedujem nič novega več; saj je to isto, kot tisto, kar nam je že davno rekel Tolstoj. Ko je bil v Brescii ubit italijanski kralj, je Tolstoj objavil čudovit članek, katerega vrhunec so bile besede: Vladarjev ne gre ubijati, prepričati jih je treba, da oni sami ne smejo ubijati. Formu-lacija je bila še ostrejša in članek je vseboval tako močne udarce proti oblastnikom, da so ga nekateri anarhistični časopisi ponatisnili. Toda vsaj toliko oster je bil tudi proti anarhistom; tudi ta mesta so, rekel bi dobrodušno ali nonšalantno, ponatisnili, toda kot stara matrona se zanje potem niso več menili.

Anarhisti bodo ugovarjali: če smo nenasilni, potem prenašamo ropa-nje in zasužnjevanje, potem nismo svobodni, temveč smo sužnji. Mi nočemo nenasilnosti posameznih individuov, temveč stanje nenasitno-sti; hočemo anarhijo, toda najprej moramo dobiti ali vzeti nazaj, kar so nam iztrgali ali česar nam niso dali. To je spet ena od temeljnih zmot: da je anarhija stvar človeštva; da bo najprej prišel veliki obračun in potem tisočletna država. Kdor hoče svetu prinesti svobodo - kar seve-da pomeni: svoje pojmovanje svobode - , je despot, ni pa anarhist. Anar-hija nikoli ne bo stvar množic, nikoli se ne bo porodila po poti invazije ah oborožene vstaje. Prav tako nikoli ne bo dosežen ideal federalistične-ga socializma s čakanjem na to. da bosta prešla nakopičeni kapital in zemljiška lastnina v roke ljudstva. Anarhija ni stvar prihodnosti, temveč sedanjosti; ne stvar zahtev, temveč življenja. Ne more iti za nacionaliza-cijo pridobitev preteklosti, temveč le za novo ljudstvo, ki se oblikuje iz majhnih začetkov z notranjo kolonizacijo, sredi drugih ljudstev, tu in tam, v novih skupnostih. In končno ne gre za razredni boj neposedujo-čih proti, posedujočim, temveč za to, da se svobodne, notranje trdne in obvladane narave izluščijo iz množic in združujejo v nove tvorbe. Stara nasprotja uničevanja in izgradnje začenjajo izgubljati smisel: gre za obli-ke tistega, česar nikoli ni bilo.

Če bi anarhisti vedeli, kako močno se njihove misli dotikajo najglo-bljega dna človeškega bistva in kako neskončno daleč stran vodijo od početja masovnega človeka, bi se zgrozili in spoznali, kakšen prepad

zija med njihovim ravnanjem, njihovim površnim vedenjem in prepadi njihovega svetovnega nazora, potem bi dojeli: preveč vsakdanje, preveč navadno je za anarhista, da ubije McKinleya in da izvaja temu podobne norčije in tragedije. Kdor ubija, gre v smrt. Tisti, ki hočejo mojstriti življenje, pa morajo biti na novo živi in od znotraj navzven prerojeni.

Prositi bi moral za odpuščanje, da tudi na nevtralnih tleh delam ..propagando za anarhizem", če ne bi bil prepričan, da je tisto, kar tu imenujem anarhija, ne da bi se čutil vezanega na katerokoli besedo, neko osnovno razpoloženje, ki ga je moč najti v vsakem človeku, ki razmišlja o svetu in duši. Pri tem mislim na željo, da bi se človek znova rodil, da bi znova oblikoval svoje bistvo in potem svojo okolico, svoj svet, kolikor mu je to možno. Ta najvišji trenutek bi moral priti za vsa-kega: tam, kjer, če uporabljam Nietzschejeve besede, ustvarja v sebi prvotni kaos, tam, kjer si kot gledalec ogleduje dramo svojih nagonov in svojih najbolj priganjajočih notranjosti, ter končno ugotavlja, katera od njegovih številnih oseb naj bi v njem vladala, kaj je lastno, tisto, po če-mer se razlikuje od tradicij in dediščine sveta svojih prednikov, kaj naj bi bil svet njemu, kaj naj bi on bil svetu. Anarhista imenujem tistega, ki ima voljo, da ne bi o sebi uprizarjal dvojne igre, ki je samega sebe v odločilni življenjski krizi pregnetel kot sveže testo, da sam v sebi dobro ve, kako je treba, da lahko ravna tako, kot mu ukazuje njegovo najbolj skrito bitje. Ta mi je človek brez gospodarja, svobodnik. lastnik, anar-hist mi je tisti, ki je ugotovil tisti nagon, ki ga hoče živeti in k i j e njego-vo življenje. Pot v nebesa je ozka, pot do nove, višje oblike človeške družbe vodi skozi temna, zastrta vrata naših instinktov in terre abscon-dite* naše duše, k i je naš svet. Samo od znotraj navzven je mogoče obli-kovati svet. Stanje anarhije je mogoče pripraviti samo v novem svetu, v deželi, ki jo je treba šele odkriti. To deželo in ta bogati svet najdemo, če s pomočjo kaosa in anarhije, z nezaslišanim tihim in neskončno globo-kim doživljanjem odkrijemo novega človeka: vsak sam v sebi. Potem bodo ostajali anarhisti in anarhija, tu pa tam posamezniki, razpršeni; našli bodo drug drugega; ubijali ne bodo ničesar drugega kot sami sebe v mistični smrti, ki vodi preko najgloblje poglobitve v novo rojstvo;za sebe bodo lahko uporabili Hofmannsthalove besede: ..Tako do konca kot tla pod nogami sem vse navadno ločil od sebe." Kdor se je enkrat splazil skozi svojega lastnega človeka in gazil globoko po svoji lastni živi krvi - ta pomaga ustvarjati novi svet. ne da bi posegal v tuje živ-ljenje.

Zelo napačno bi me razumel tisti, ki bi mislil, da pridigam kvietizem ali resignacijo, odpoved akciji ah delovanju navzven. Nikakor ne! Treba

* a b s c o n s - t e ž k o r a z u m l j i v , ne ja sen , t e m e n - op . ur .

se je združiti, delovati za municipialni socializem, tudi za naselitvene, konzumne in stanovanjske zadruge; ustanavljati je treba javne vrtove in knjižnice, zapustiti mesta, delati z lopato in motiko. poenostaviti celo svoje zunanje življenje, da bi pridobili prostor za luksuz duha; treba je organizirati in prosvetljevati; delovati za nove šole in pridobivanje otrok; vse pa le obnavlja tisto, kur je večno včerajšnje, če se ne dogaja v novem duhu in iz nanovo pridobljenega vmesnega prostora. Mi vsi čakamo na nekaj velikega in nezaslišanega, vsa naša umetnost je polna drhteče in tihe slutnje nečesa, kar se pripravlja: prišlo bo iz našega bist-va. če spravimo na površje tisto, kar je v našem duhu neznano, nezave-dno, če bo naš duh pozabil na samega sebe v elementu neduhovno psi-hičnega, ki preži na nas v naših votlinah, če postanemo na novo: potem bo postal sluteni svet, ki ga zunanji razvoj ne bo nikoli prinesel s seboj. Velik čas bo prišel za ljudi, ki ne bodo več mogli prenašati ne le razmer in ustanov, temveč tudi sami sebe ne. Ne ubijati drugih, temveč sebe: to bo značilnost človeka, ki ustvarja svoj lastni kaos, da bi našel svoje prastaro in najboljše in da bi se tako mistično združil s svetom, da bo videti kot da je tisto, kar bo deloval v svetu priteklo vanj iz nekega ne-znanega sveta. Kdor v sebi obuja pretekli svet v novo življenje, v indivi-dualno življenje, kdor se sam počuti kot žarek sveta, ne kot tujec - ta prihaja in ne ve od kod, in gre, pa ne ve kam, temu bo svet tako kot on sam in ljubil ga bo kot samega sebe. Ti bodo skupaj živeli kot skupni, kot pripadajoči. Tu bo anarhija. To je daljni cilj; toda prišlo je že tako. da nam je življenje nedojemljivo, če si ne postavimo za cilj nečesa never-jetnega. Življenje nam ni nič, je nično, če nam ni morje, neskončno, ki nam obeta večnosti. Kaj reforme, politika, revolucija! Saj je vendar vedno vse isto. Kaj anarhizem! Kar so nam prikazovali anarhisti kot idealno družbo, je veliko prerazumno, veliko preveč računa zgolj z danim, da bi kdaj lahko ali da sploh bi postalo dejanskost. Samo kdor računa z neznanim, računa pravilno. Kajti življenje in pravi človek v nas sta nam brezimna in neznana. Ne še kar naprej vojna in ubijanje, temveč preporod.

Zelo narobe pa bi spet razumeli moje mnenje, če bi v tem spremenje-nem pojmovanju videli odvračanje od vsestransko terjajoče, prebujajo-če, povzemajoče in obnavljajoče dejavnosti svobodnega, nedoginatskega socializma. Morda človek kot jaz, ki vse svoje početje že leta posveča takim rečem, ne čuti potrebe, da bi na vse to opozarjal, ko pa so že vsi opustili otroško vero, da bi lahko neko zunanje dogajanje povzročilo radikalno spremembo, saj je očitno, da socializem ni stvar, ki bi se kot nova, blesteča tvorba dvigala zadaj za meščansko družbo, temveč je nekaj, kar samo od sebe raste znotraj našega kapitalističnega sveta in povsod sili vanj. To spoznanje, pa naj sedaj postaja še tako samoumev-no, je vendarle pridobljeno s tolikimi bolečinami, da se ne moremo tako hitro znajti v novi vrsti dejavnosti; nekaj svetlega, trdega, prakti-

čnega je prišlo v sodobni socializem. To je nedvomno razveseljivo; toda mi sanjači iz prejšnjih časov smo bili tako zelo navajeni na pol-mrak in romantiko pričakovanja in pripravljanja nenadnega, da nam je že treba pustiti nek čas, da se bomo navadili na novi način; saj tudi ne manjka svežih sil, ki so na delu. Prav tako dojemam, da imajo množice, ki hočejo ven iz socialne bede in negotovosti, kaj malo opravka z najviš-jimi kulturnimi potrebami in duševnimi stiskami, o katerih tu govorim. Njim je vseeno, za kaj se mi posebneži borimo, in prav pogubna roman-tika bi bila, če bi mislili, da so prenove, ki so potrebne socialno odvis-nim in ubogim množicam, identične ali vsaj neločljivo zlite s spremem-bo bistva človeka, o kateri tu govorim. Moramo se naučiti dojemati, da je tisočero poti, državnih in zunajdržavnih, po katerih lahko množicam pomagamo naprej; odvaditi se moramo tega, da vidimo vsako izboljšavo, vsako prenovo samo v povezavi z našim najvišjim in zadnjim ciljem in da je nikakor nočemo imeti drugačne. Čudovita misel je, da bi tako medsebojno povezali blaginjo, uspevanje množic in najnotranjejšo potrebo po kulturi, da bi bilo oba cilja mogoče doseči po isti poti; toda narobe je, kot je napačno vse tako togo, čisto pojmovno mišljenje. Dovolj dolgo smo si pod socializmom predstavljali nek nedoločen, vse-povezujoč svetovni nazor, čudežno palico, ki odpira vsa vrata in razre-šuje vsa vprašanja; sedaj bi že lahko vedeli, da je vse tam zunaj v svetu in prav tako v naši lastni duši tako pomešano, da nikoli ne more biti ene poti. po kateri bi vsi dosegli isti cilj. To, kar postavljam tukaj, torej nikakor ni kak poziv človeški družbi; dojeti moramo, da druga poleg druge obstajajo številne stopnje kulture, mirno se lahko odpovemo sa-njam, ki niti niso lepe, da je treba vse povzdigniti na isto raven. Nič poziva; opisati želim samo notranje stanje, iz katerega bi morda nekateri lahko prišli do tega, da bi s svojim življenjskim zgledom drugim pokazali komunizem in anarhijo. Reči hočem samo, da se mora ta svoboda v najintimnejšem človeku šele roditi, da jo je šele treba vzgojiti, d a j o bo potem mogoče videti kot zunanjo dejanskost. Tudi socializem je počasi postal stara beseda; v sebi je združil marsikaj, kar sedaj razpada v več samoumevnosti. Povsod se dogmatika končuje, pa tudi boj za gesla, ki so jih kot utopične mejnike postavili na začetek novega obdobja; pov-sod je iz besed nastala dejanskost in nekaj tekočega, nekaj nepreračun-ljivega in omahujočega. Jasnost pač obstaja samo v deželi videza in besed; tam, kjer se začenja življenje, tam se končuje sistematika.

Tudi anarhisti so bili doslej vse preveč sistematiki. preveč so bili vklenjeni v trdne, ozke pojme; in to je končno zadnji odgovor na vpra-šanje, zakaj anarhisti vidijo v ubijanju ljudi nekaj dragocenega. Navadili so se, da sploh nimajo več opravka z ljudmi, temveč s pojmi. Zanje obstajata dva trdna, ločena razreda, ki si stojita sovražno nasproti; niso ubijali ljudi, temveč pojem izkoriščevalca, podjarmljevalca, predstavni-ka države. Tako se je lahko zgodilo, da se v javnem življenju prepuščajo

početju nečlovečnosti tisti, ki so v privatnem življenju in čustvovanju pogosto najbolj človeški. Njihovo čustveno življenje je potem izklop-ljeno: delujejo kot misleča bitja, ki so kot Robespierre podložniki bogi-nje razuma, ki ločuje in razsoja. Samo iz sodb hladne, nežive in življe-nju sovražne logike si je mogoče razložiti hladne smrtne obsodbe, ki so jih izrekali anarhisti. Anarhija pa ni nič tako bližnjega, hladnega, raz-ločnega, kot so si anarhisti domišljali; če se jim anarhija spremeni v temne, globoke sanje, namesto da bi bila pojmovno dosegljiv svet. potem bosta njen etos in njeno delovanje postala enaka.

Errico Malatesta (1850 - 1932) 13. 1. Anarhizem in oblast (19??)

Anarhija je grška beseda in označuje, točno povedano, ,.brezvladje": položaj ljudi brez vsakršne pooblaščene avtoritete. Preden je cela vrsta mislecev začela pojmovati takšne vrste organizacijo kot mogočo in zaže-leno, tako da je postala cilj gibanja (ki je zdaj postalo eden najpomem-bnejših dejavnikov v sodobnih družbenih bojih), so besedo ..anarhija" vsesplošno uporabljali za označevanje nereda in zmede; še dandanes jo v tem smislu uporabljajo neuki in nasprotniki, ki jim je do tega, da bi izmaličili resnico.

Ne bomo se spustili v filološke razprave, saj vprašanje ni filološke, temveč zgodovinske narave. Običajna razlaga te besede ne ruši njenega etimološkega pomena, temveč je iz njega izvedena, in sicer zaradi pred-sodka, da je za organizacijo družbenega življenja oblast nujna in da se mora torej, v skladu s tem, družba brez oblasti spremeniti v nered, v katerem niha med neobvladljivo oblastjo enih in slepim maščevanjem drugih.

Lahko je pojasniti obstoj tega predsodka in tudi njegov vpliv na po-men. ki so ga ljudje pripisali tej besedi.

Kot vsa živa bitja se tudi človek prilagaja okoliščinam, v katerih živi in s potomstvom prenaša svoje pridobljene navade. Ker se je človek rodil in živel v okovih kot potomec neizmerno dolge vrste sužnjev, je v trenutku, ko je začel misliti, verjel, da je suženjstvo bistveni pogoj življenja, svoboda pa se mu je zdela nemogoča. Ker je bilo njegovo delo, se pravi kruh, stoletja odvisno od dobre volje njegovega delodajalca in ker je bil navajen, d a j e tudi njegovo lastno življenje na voljo tistim, ki imajo zemljo in kapital, je delavec nazadnje tudi verjel, d a j e tisti, ki mu daje kruh, njegov gospodar; pronicljivo se sprašuje, kako bi mogel živeti, če ne bi imel gospodarja nad seboj. Na enak način je človek, katerega udje so bili od rojstva vklenjeni, pa vendar ni odkril, kako lahko vseeno hodi, pripisal okovom, da ga ovirajo v gibanju, medtem ko so ti v resnici zmanjševali in paralizirali moč mišic njegovih udov.

Prevod iz l i r r ico Mala tes ta , S e r i t t i S c e I t i , Ed i z ion i Savelli . R i m 1 9 7 3 . Prevedla N e d a Pagon-Brglez . j e z i k o v n o pregledala Bora Z l o b e c - J u r č i č .

Če običajnemu učinku navade dodamo še vzgojo, ki jo delavcu daje gospodar, učitelj, svečenik itn. - vsi. ki jim je do tega, da ga naučijo, kako nujna sta oblast in delodajalec - če dodamo potem še sodnika in policaja, ki drugače misleče in to zlasti tiste, ki lahko poskušajo pro-pagirati svoje mišljenje - prisiljujejo v molk, potem pač lahko razume-mo, kako je nastal predsodek o koristnosti in nujnosti gospodarja in oblasti. Predpostavimo, da neki učanjak izdela popolno teorijo, katere namen je prepričati okovanega človeka, da ne bi mogel hoditi in tudi ne živeti, če bi ga osvobodili. Človek bi divje branil svoje okove in za sovra-žnika bi štel vsakogar, ki bi mu jih hotel odvzeti.

Če torej velja, da je oblast nujna in da bi brez nje morala vladati nered in zmeda, potem je naravno in logično predpostaviti, da mora anarhija, ki označuje odsotnost oblasti, pomeniti tudi odstotnost reda.

Toda to ni prvi takšen primer v zgodovini jezika. V tistih obdobjih in deželah, kjer velja oblast enega človeka (monarha) za nujnost, upora-bljajo besedo ,,republika" (to je oblast mnogih) v popolnoma istem smi-slu kot besedo ..anarhija", za označitev zmede in nereda. Sledi takšnega pomena te besede je še mogoče najti v ljudskem govoru mnogih dežel.

Ko se bo to mišljenje spremenilo, ko se bodo ljudje prepričali, da oblast ni nujna, bo beseda ..anarhija", prav zato. ker označuje „brez vla-de". postala isto kot ..naravni red. skladnost potreb in interesov vseh, popolna svoboda s popolno solidarnostjo".

Zato nimajo prav tisti, ki menijo, da so anarhisti napačno izbrali svo-je ime, ker ga pač množice napačno razumejo, kar povzroča napačne razlage. Napaka ne izhaja iz besede, temveč iz stvari. Težava, ki nanjo naletijo anarhisti, ko razširjajo svoja obzorja, ne izhaja iz imena, ki so si ga nadeli, temveč iz dejstva, da njihovo pojmovanje pretresa vse stare predsodke, ki jih imajo ljudje o svoji oblasti - ali ..državi", kakor se imenuje.

Preden nadaljujemo, bi bilo dobro, da pojasnimo to zadnjo besedo -država; tu je po našem mnenju pravi vzrok mnogih nesporazumov.

Anarhisti nasploh uporabljajo besedo ..država" v pomenu vsega sklo-pa institucij, političnih, zakonodajnih, sodnih, vojnih, finančnih itn., s pomočjo katerih je ljudem odvzeto upravljanje svojih zadev, odločanje o lastnem ravnanju in skrb za lastno varnost; vse to je zaupano določe-nim posameznikom, ki z delegiranjem ali uzurpiranjem pridobijo pravi-co, da sprejemajo zakone za vse in o vsem in da ljudi prisilijo k spošto-vanju teh zakonov, za kar uporabljajo moč cele skupnosti.

V tem primeru beseda ,,država" pomeni ..oblast" ali. če vam je tako bolj všeč. to je abstraktni izraz, katerega poosebljenje je oblast. Tedaj so takšni izrazi, kot sta ..ukinitev države" ali ..družba brez države", po-polnoma v skladu s pojmovanjem, ki ga želijo razširjati anarhisti, to je s pojmovanjem o rušenju vsakršne politične institucije, ki temelji na avto-riteti. kakor tudi o graditvi družbe svobode in enakosti, ki temelji na

skladnosti interesov in dobrovoljnem prispevku vseh za zadovoljevanje skupnih potreb.

Toda beseda ..država" ima še mnogo drugih pomenov, med njimi nekaj takšnih, ki so posledica napačnega razlaganja, posebno kadar jih uporabljajo ljudje, ki jim bedni družbeni položaj ni nudil zadovoljstva, da bi se mogli seznaniti s prefinjenimi razlikami znanstvenega jezika, ali. kar je še slabše, kadar jih prevarajo nasprotniki, ki jim je do tega. da zabrišejo smisel ali pa ga preprosto ne želijo razumeti. Tako je beseda ..država" pogosto uporabljena za označitev vsakršne družbe ah skupno-sti ljudi, ki so združeni na danem ozemlju in tvorijo to. kar se imenuje ..družbena skupnost", ne glede na način, kako so člani danega telesa združeni, in tudi neodvisno od razmerij, ki vladajo med njimi. ,,Državo" uporabljajo preprosto kot sinonim za ,,družbo". Zaradi teh pomenov besede naši nasprotniki verjamejo, ali bolje, razglašajo, da verjamejo, da želijo anarhisti ukiniti sleherno družbeno razmerje in vsako družbeno sodelovanje in vrniti človeka v stanje osamitve, se pravi v stanje, ki je hujše od divjaštva.

Z ..državo" po drugi strani razumejo samo najvišjo upravo v deželi, centralno moč, v nasprotju s pokrajinskimi ali občinskimi, zato drugi mislijo, da hočejo anarhisti samo teritorialno decentralizacijo, načelo oblasti pa da puščajo nedotaknjeno - tako anarhijo zamenjujejo s kan-tonsko ali občinsko oblastjo.

In nazadnje pomeni ..država" ..pogoj, način življenja, ureditev druž-benega življenja" in tako naprej, in zato med drugim pravimo, d a j e nuj-no spremeniti ekonomski položaj delavskega razreda in d a j e anarhična država edina država, ki se utemeljuje na načelu solidarnosti in drugih podobnih načelih. Če torej rečemo, da želimo državo ukiniti tudi v tem drugem smislu, se nam v določenem trenutku to utegne zazdeti nesmi-selno in protislovno.

Zaradi vseh teh razlogov mislimo, da bi bilo bolje, da bi se izraz ..uki-njanje države" kar najmanj uporabljal in da bi ga kazalo zamenjati z drugim, boljšim, jasnejšim in konkretnejšim - ..ukinjanje oblasti". V tej razpravi bomo uporabljali prav ta zadnji izraz.

Rekli smo, d a j e anarhija družba brez oblasti. Toda mar je ukinitev mogoča, zaželena in pametna' ' Poglejmo.

Kaj je oblast? Obstaja bolezen človeškega duha, ki se imenuje meta-fizična težnja in je vzrok za to. da človek, k i je sicer s pomočjo logične-ga postopka abstrahiral kvaliteto nekega objekta, postal subjekt nekak-šne halucinacije, ki ga žene, da abstrakcijo sprejme kot realno dejstvo. Ta metafizična težnja je kljub vsemu napredku pozitivnih znanosti še močno zakoreninjena v duhu večine naših sodobnikov. Ima tolikšen vpliv, da mnogi štejejo oblast za dejansko enoto z določenimi danimi lastnostmi razuma, pravičnosti, enakosti, in sicer neodvisno od ljudi, ki oblast tvorijo.

Za tiste, ki tako mislijo, je oblast ali država abstraktna družbena sila. ki - vselej abstraktno - predstavlja splošne interese. To je izražanje pra-vice vseh, in samoumevno je. d a j o pravice vsakega posameznika omeju-jejo. Takšno pojmovanje oblasti zagovarjajo tisti, ki so zanjo zainteresi-rani. ki jim je nujno potrebno, da se načelo avtoritete ohrani, in ki bi vselej preživeli napake oseb, ki uporabljajo silo.

Za nas pa je oblast skupek gospodarjev; in gospodarji - kralji, pred-sedniki, ministri, člani parlamentov in bogve, kdo še vse - so tisti, ki imajo moč, da sprejemajo zakone, ki določajo odnose med ljudmi, in moč, da vsakogar prisilijo, da se tem zakonom pokori. To so tisti, ki odločajo o davkih in jih jemljejo, ki predpisujejo vojno obveznost, sodijo in kaznujejo kršilce zakona. Človeka podrejajo pravilom, nadzo-rujejo in dopuščajo zasebne pogodbe. Imajo monopol nad nekaterimi proizvodnimi panogami in državnimi službami, ali, če to želijo, nad vso proizvodnjo in vsemi državnimi posli. Pospešujejo in zavirajo menjavo dobrin. Napovedujejo vojne in sklepajo mir z oblastmi drugih dežel. Dopuščajo ali ukinjajo svobodno trgovanje in še marsikaj drugega. Skratka, gospodarji so tisti, ki imajo moč, v večjem ali manjšem obsegu, da uporabljajo skupno moč družbe, se pravi fizično, ekonomsko in intelektualno moč vseh, in da vsakega posameznika podredijo svoji (gospodarski) volji. In ta moč tvori, po našem mnenju, pravo načelo oblasti in avtoritete.

Toda - kaj je razlog za obstoj oblasti? Zakaj bi se kdo odrekel lastni svobodi, lastni pobudi v korist drugih

posameznikov? Zakaj njim dajati moč, da postanejo gospodarji, ne gle-de na to, če sploh vsi to želijo, namreč po svoje razpolagati z močmi vseh? Ali so gospodarji tako izjemno nadarjeni ljudje, da jim to dovo-ljuje. na videz upravičeno, predstavljati množice? Ah delajo za interese vseh ljudi bolje, kot pa bi ljudje sami mogli delati zase? Mar so tako nepogrešljivi in tako popolni, da jim je mogoče zaupati vero vsakogar in vseh, svoje znanje in dobroto?

Tudi če bi obstajal človek neskončne dobrote in neizmernega zna-nja, tudi če predpostavimo nekaj, kar se nikoli v zgodovini ni zgodilo in mislimo, da se tudi nikoli ne bo, namreč, da je oblast dana najboljšim in najsposobnejšim, ali bi mar v takem primeru posedovanje oblasti karkoli prispevalo k njenemu blagodejnemu vplivu? Ali ga ne bi posedo-vanje oblasti paraliziralo. uničilo? Zakaj tisti, ki vladajo, štejejo za svojo dolžnost, da se ukvarjajo s stvarmi, ki jih ne razumejo, in predvsem, da potrošijo kar največji del svoje energije za to, da se obdržijo na oblasti, da zadovoljijo in ugajajo svojim prijateljem in držijo nezadovoljneže pod nadzorstvom, upornike pa obvladajo.

Kako si gospodarji pridobijo moč — ne glede na to, ali so dobri ali slabi, pametni ali neuki? Ah se vsilijo s pomočjo vojne, osvajanj in revo-lucije? Če je tako, kakšna poroštva ima ljudstvo, da bo njihovi upravi

pri srcu splošna korist? V tem primeru gre za preprost primer uzurpaci-je, in če podrejeni niso zadovoljni, jim ne preostane nič drugega, kot da odvržejo jarem z uporabo orožja. Ali so gospodarji izbrani iz določe-nega razreda ali stranke? Če je tako, bodo neizogibno zmagali interesi tega razreda ali stranke, žrtvovani pa bodo interesi in želje drugih. Ali so izbrani s splošnimi volitvami? V tem primeru je število edino merilo, jasno pa je, da število ni dokaz razuma, pravičnosti ali sposobnosti. V splošnih volitvah je izbran tisti, ki se najbolje znajde med množico. Manjšina, ki je lahko pol manjša od prve, je žrtvovana. Še več, izkušnja je pokazala, da je nemogoče iznajti volilni sistem, ki bi zares zagotovil izbor z dejansko večino.

Obstaja vrsta različnih teorij, s pomočjo katerih je človek poskušal opravičiti obstoj oblasti. Toda vse so, očitno ali manj očitno, zasnovane na trditvi, da imajo posamezniki v družbi nasprotne interese in d a j e zato potrebna zunanja višja sila, ki s predpisovanjem in vsiljevanjem pra-vil ravnanja prisili ene, da spoštujejo interese drugih, tako da se interesi, ki se ne skladajo, kolikor mogoče uskladijo in da vsak doseže največje zadovoljstvo z najmanjšim žrtvovanjem.

Če so. pravijo teoretiki avtoritarne šole, interesi, težnje in želje posameznika v nasprotju z drugim, kdo ima tedaj pravico in moč , da enega prisili, da spoštuje interese drugega ali drugih? Kdo lahko držav-ljanu prepreči, da prekrši splošno željo'' Meja svobode vsakega, pravijo, je svoboda drugega: toda kdo bo dosegel, da bodo spoštovane? Zaradi naravnega nasprotja med interesi in strastmi se oblast udejanja kot naj-na in s tem opravičuje avtoriteto. Avtoriteta intervenira kot posrednik v družbenih nasprotjih in določi meje pravice in dolžnosti vsakega subjek-ta.

To je teorija; da pa teorija kaj velja, mora temeljiti na dejstvih, ki jo pojasnjujejo. Dobro vemo, da so teorije v socialni ekonomiji pogosto izdelane tako, da opravičujejo dejstvo, se pravi, da branijo privilegije in dosežejo, da jih mirno sprejmejo tisti, ki so prav žrtve teh privilegijev. Ozrimo se tu na dejstva sama.

V vsej zgodovini, kakor tudi v našem času, je oblast surova, despot-ska nadvlada peščice nad mnogimi ali pa je sredstvo, ki naj zagotovi gospostvo in privilegije onih. ki so si s silo, zvitostjo ali dedovanjem pri-lastili vsa sredstva za življenje, predvsem in zlasti pa zemljo, s katero držijo ljudi v pokorščini in jih prisiljujejo, da delajo za njihov privilegi-rani položaj.

Oblasti zatirajo človeštvo na dva načina: neposredno, z uporabo surove sile, se pravi s fizično prisilo, ali pa posredno, tako da mu odvza-mejo sredstva za življenje in postane brezmočno. Politična oblast upo-rablja prvo metodo; ekonomski privilegiji nastajajo po drugi poti. Oblast lahko zatira človeka tudi tako, da deluje na njegovo čustveno naravo in na ta način nastaja religiozna avtoriteta. Nobenega drugega

razloga ni za propagiranje religioznega praznoverja, razen želje, da se ohranijo in učvrstijo politični in ekonomski privilegiji. V prvotni dru-žbi. ko zemlja še ni bila tako gosto naseljena kot danes in so bili družbe-ni odnosi mnogo manj zapleteni, se je dogajalo tako: če je že neko na-ključje onemogočilo nastajanje navad in običajev solidarnosti ali ukini-lo že obstoječe in je prišlo do prevlade človeka nad človekom, tedaj sta se dve moči, politična in ekonomska, združili v istih rokah - pogo-sto v rokah enega posameznika: v rokah tistih, ki so nasilno podjarmili druge in jih osiromašili, jih prisilili, da so postali njihovi hlapci in se na-vadili ubogati vsak njihov namig. Zmagovalci so bili hkrati lastniki, zakonodajalci, kralji, sodniki in eksekutorji.

Toda s povečanjem prebivalstva, z naraščanjem potreb, z zapleta-njem družbenih odnosov je postal nadaljnji obstoj takšnega despotizma nemogoč. Zaradi svoje lastne varnosti so bili vladarji prisiljeni, pogosto celo proti svoji volji, postati odvisni od privilegiranega razreda, se pravi od določenega števila posameznikov, ki jih povezujejo isti interesi; bili so prisiljeni dopustiti vsakemu teh posameznikov, da ima sredstva za vzdrževanje. Vendar pa so vladarji obdržali najvišji in brezprizivni nad-zor. Drugače povedano: obdržali so pravico, da vse izkoriščajo po last-ni volji in tako zadostijo svoji kraljevski lakomnosti. Tako seje privatna lastnina razvijala v senci vladajoče sile, kot njena zaščita in - pogosto ne da bi se zavedala — kot njen sodelavec. Pojavil seje razred lastnikov, ki je postopoma združil v svojih rokah vsa produkcijska sredstva, pogla-vitni izvor življenja — kmetijstvo, industrijo in menjavo — in končno je postal sila po sebi. Z nadmočjo svojih sredstev za akcijo in z velikim območjem interesov, ki jih zajema, si ta sila nazadnje začne bolj ali manj odkrito prisvajati politično moč, se pravi oblast, iz katere naredi svojega osebnega varuha.

Ta pojav se je v zgodovini večkrat ponovil. Vselej kadar je v vojaških podvigih imela glavno besedo v družbi fizična sila, so osvajalci pokazali težnjo po koncentriranju oblasti in lastnine izključno v svojih rokah. Ker pa oblast ne more proizvajati bogastva in ne vsega sama nadzorovati in upravljati, seje pokazalo, da se mora nujno združiti s premožnim raz-redom — in tako je spet ustanovljena privatna lastnina. Tako je prišlo do delitve na dve vrsti moči: ena nadzoruje skupno moč družbe, druga pa je moč lastnikov, od katerih so postali gospodarji bistveno odvisni, ker lastniki upravljajo izvore te skupne sile.

Takšen položaj nikoli ni bil tako zelo izrazit, kot je danes. Razvoj proizvodnje, mogočna ekspanzija trgovine, velika moč, ki jo je dobil denar, in številni ekonomski dosežki, ki so od odkritja Amerike, iznajd-be strojev itn. zagotavljali kapitalističnemu razredu takšno premoč, da ni imel več zaupanja v podporo oblasti in je zato hotel oblast prevzeti v svoje roke, oblast, ki bi bila sestavljena iz članov njegovega lastnega

razreda, nenehno pod njegovim nadzorom in posebej organizirana za to, da ga ščiti pred možnim maščevanjem brezpravnih. V tem so kore-nine sodobnega parlamentarnega sistema.

Danes oblast sestavljajo lastniki ali ljudje iz njihovega razreda, ki so popolnoma pod njihovim vplivom, tako da najbogatejši niti ne štejejo za potrebno, da bi sami prevzeli aktivno vlogo. Rothschildu denimo sploh ni treba biti član parlamenta niti minister, zadošča mu, da so čla-ni parlamenta in ministri odvisni od njega.

V mnogih državah proletariat nominalno sodeluje v volitvah oblasti. To je koncesija, ki jo je storil meščanski, se pravi lastniški razred za to, da bi si pridobil popularnost v boju proti kraljevski in aristokratski moči, ali pa zato, da bi odvrnil pozornost ljudstva od njegove lastne emancipacije:raje mu je dal navidezni delež v politični moči.

Toda če je buržoazija to predvidevala ali ne, zgodilo se je , da se je tedaj, ko je ljudstvu prvič dala volilno pravico, v resnici pokazalo, da je ta pravica prevara, ki samo utrjuje moč buržoazije in samo najodločnej-šim med proletarci je dala varljivo upanje, da lahko prevzamejo oblast.

Tako je tudi s splošno volilno pravico — lahko rečemo prav s splošno volilno pravico — oblast postala hlapec in policaj buržoaznega razreda. Kako bi sploh lahko bilo drugače? Če bi oblast v določenem trenutku postala sovražna in nenaklonjena, če bi upanje v demokracijo kdaj postalo kaj več kot prevara, s katero vlečejo ljudstvo za nos, bi se razred lastnikov, ogrožen v svojih interesih, nenadoma uprl in uporabil vso svo-jo moč in vpliv, ki ju ima iz posedovanja bogastva, da bi omejil oblast zgolj na njeno vlogo policaja.

V vseh časih in krajih je mogoče oblasti nadeti kakršnokoli ime; ne glede na njen izvor in mehanizem je njena poglavitna funkcija, da zatira in izkorišča množice in da brani zatiralce in izkoriščevalce. Njena naj-večja značilnost in nezamenljivo orodje sta policaj in davkar, vojak in zapor. Temu pa je treba dodati še duhovnika in učitelja, ki se obračata, kakor veter piha, medtem ko ju oblast podpira in ščiti, da duh ljudstva z njuno pomočjo ostaja lrlapčevski in ponižno noseč jarem.

Oblasti so sčasoma dopolnile ta temeljni krog svojega delovanja in mu dodale nove dejavnosti. Mi celo sprejemamo tezo, da oblast v deželi, ki je kolikor toliko civilizirana, ni mogla nikoli ali je komaj kdaj obsta-jala, ne da bi zatiranju in izkoriščanju dodala takšne funkcije, ki so koristne in nujne za splošno družbeno življenje. Toda to dejstvo nikakor ne zmanjšuje resnice, da je oblast po svoji naravi orodje za izkoriščanje in da je po svojem izvoru in položaju „obsojena" na to, da brani vlada-joči razred in tako potrjuje in povečuje zlo gospostva. Oblast prevzema naloge varstva življenja državljanov pred neposrednim in surovim napa-dom, bolj ali manj previdno potrjuje in legalizira določeno število pravic, v glavnem prvotne običaje in navade, brez katerih v družbi ni mogoče shajati. Organizira določene javne službe in jih upravlja, na primer po-

što. gradi in vzdržuje ceste, skrbi za obče zdravje, ustanavlja humanitar-ne ustanove, delavnice itn. in se kaže kot zaščitnik revnih in slabotnih. Da bi dokazali naše stališče, pa je dovolj že, da opozorimo na to, zakaj in kako oblast izvaja te vrste dejavnosti. Dejstvo je. d a j e vse. česar koli se je oblast kdaj lotila, navdihoval duh gospostva, prevlade in namen, da ohrani, poveča in ovekoveči privilegije lastništva in tistih, katerih pred-stavnik in branilec je.

Oblast se ne bi mogla obdržati niti kratek čas, če ne bi prikrivala svoje prave narave pod krinko splošne koristi. Ni mogoče spoštovati življenja privilegiranih, ne da bi upoštevali željo, da je treba spoštovati življenje vseh. Ni mogoče tolerirati privilegijev enih, ne da bi hkrati vsaj navidezno ne ščitili pravic vsakogar. ..Zakon (oziroma tisti, ki so ga naredili, se pravi oblast) ne koristi." pravi Kropotkin, človekovim druž-benim občutkom, če vgrajuje vanje tista pravila moralnosti, ki jih je člo-vek sprejel, skupaj z ukrepi, ki koristijo manjšini - izkoriščevalcem, na-sprotujejo pa interesom tistih, ki se utegnejo upreti, če to ne bi bilo v skladu s to predstavo o morali."

Oblast si ne more želeti razbijanja skupnosti: kako bi tedaj ona in vladajoči razred z izkoriščanjem pridobivala svoje bogastvo? Oblast tudi ne more dopustiti, da bi skupnost sama opravljala svoje zadeve, ker bi ljudstvo hitro spoznalo, da je oblast nujna samo zato. da brani razred lastnikov, ki ljudstvo siromaši, in kaj hitro bi se otresla oblasti bogatih razredov.

Danes se oblasti soočajo z vztrajnimi in glasnimi zahtevami proleta-riata in poskušajo se vmešavati v odnose delodajalcev in delavcev. Poskušajo obsoditi delavsko gibanje in z varljivimi reformami spodnašati poskuse revnih, da bi si vzeli, kar jim pripada, namreč enak delež dobrih stvari v življenju, kakor ga uživajo drugi.

Moramo se tudi spomniti, da se, na eni strani, buržoazija, se pravi lastniški razred, bojuje med seboj in nenehno uničuje samo sebe in da se, na drugi strani, oblast, ki je sicer sestavljena iz buržoazije in deluje kot njen hlapec in zaščitnik, vendarle poskuša ves čas emancipirati in vsiliti svojemu varovancu svoje mišljenje in želje. Tako je ta nihajoča igra. to kolebanje med dajanjem in jemanjem, iskanje zaveznikov v ljud-stvu proti razredu in med razredi proti ljudstvu, ta igra je gospodarjeva znanost, s katero preslepi naivne in ravnodušne, ki pač vedno čakajo, da bo rešitev prišla od zgoraj.

Z vsem tem pa oblast ne spremeni svoje narave. Če deluje kot regu-lator in če jamči pravice in dolžnosti vsakogar, maliči občutek pravi-čnosti. Oprošča slaba dejanja in kaznuje vsako dejanje, ki ogroža privi-legije gospodarjev in lastnikov. Najbolj surovo izkoriščanje siromašnih proglaša za pravično in zakonito, v resnici pa je nenehno počasno mate-rialno in moralno ubijanje, ki ga počnejo tisti, ki imajo, nad tistimi, ki nimajo. In tudi ko upravlja z javnimi dejavnostmi, počne oblast to zme-

raj v interesu gospodarjev in lastnikov, ne zavzema pa se za korist delov-nih množic, razen kolikor je pač nujno zato, da postanejo množice voljne prenešati svoj del dajatev. Če pa to traja, ovira in ukinja resnico in poskuša narediti um in srca mladih takšna, da postanejo ali najstra-hotnejši tirani ali pokorni sužnji, pač odvisno od razreda, ki mu pripa-dajo. V rokah oblasti postane vsako sredstvo orodje eksploatacije, vse je uporabno kot policijski ukrep, koristen za to, da so ljudje ponižni. In vse to tako mora biti. Če je življenje človeštva boj človeka s človekom, tedaj je razumljivo, da morajo biti osvajalci in poraženci; oblast kot orodje zmagovalcev, ki naj zagotovi in zavaruje uspeh svojega boja in ga ovekoveči, se zanesljivo ne bo nikoli spustila k tistim, ki so izgubili, ne glede na to. če se je boj bil na fizičnem, intelektualnem ali na ekonom-skem področju. Tisti pa, ki so se borili za to, da bi si zagotovili boljše pogoje od tistih, ki jih imajo drugi, tisti pridobijo privilegije in osvojijo gospostvo moči; takšni zanesljivo ne bodo uporabili svoje zmage za to, da bi branili pravice premaganih ali da bi omejili svojo oblast in moč svojih prijateljev in pristašev.

Oblast - ali država, če hočete — kot sodnik, pomirjevalec družbene-ga boja, kot nepristranski upravnik družbenih interesov — je laž, iluzija, utopija, ki ni bila nikoli uresničena in tudi nikoli ne bo. Če namreč morajo biti interesi enega človeka vedno v nasprotju z interesi drugega, če je boj človeštva res povzročil, da so postali nujni zakoni človeške družbe, če mora biti svoboda enega omejena s svobodo drugega, če je torej tako, potlej pač vedno vsak posameznik teži k temu, da bi njegovi interesi zmagali nad interesi drugih. Vsak se bori za to, da bi povečal svojo lastno svobodo za ceno svobode drugih - in to bi bila oblast. Ne preprosto zato, ker je za vse člane družbe koristneje, da imajo oblast, temveč zato, ker bi si osvajalci hoteli zagotoviti plodove svojih zmag. Hoteli bi si uspešno podrediti podjarmljene in se obvarovati pred nepri-jetnostjo, da se morajo nenehno braniti; zato bodo izločili in vidno označili ljudi, ki so posebej izurjeni za policijske posle. Če bi vse to bilo res, potem bi bilo človeštvu zapisano, da bo izginilo v občasnih spopadih med tiranijo tistih, ki vladajo, in uporom pokorjenih.

Toda na srečo je prihodnost človeštva srečnejša, ker je zakon, ki vlada, milejši.

V stoletnem boju svobode in avtoritarnosti, ali z drugimi besedami, v boju med družbeno enakostjo in družbenimi kastami potemtakem v bistvu ne gre za odnose med posameznikom in družbo, niti za poveča-nje individualne neodvisnosti v škodo družbenega nadzora ali obratno. Bolj gre za to, da se slehernemu posamezniku onemogoči, da zatira drugega; zato, da dobijo vsi enake pravice in ista sredstva za akcijo. Gre za podporo dejavnosti vseh, ki se mora naravno spremeniti v korist vseh, zakaj iniciativa enih se nujno spremeni v zatiranje vseh drugih. Gre torej vedno za ukinjanje gospostva in izkoriščanje človeka po člo-

veku tako. da so vsi zavzeti za družbeni blagor in da se moč posamezni-ka ne uporablja za zatiranje drugih in za premagovanje drugih, ampak za odkrivanje možnosti popolnega razvoja, v katerem se bo vsak poskušal združiti z dragimi zaradi večje blaginje vseh.

Iz povedanega sledi, d a j e obstoj oblasti, tudi če predpostavimo, da je mogoča idealna oblast pooblaščenih socialistov, ne samo daleč od tega, da bi povečala produktivno moč, ampak jo celo zmanjšuje, ker oblast omejuje iniciativo samo na peščico. Le-tej bi dala pravico, da delajo vse, ne inore pa jim priskrbeti znanja in razumevanja vsega. Skratka, če ukinete zakonodajo in vse postopke oblasti, katerih namen je, da zaščitijo privilegirane in tisto, kar so želje samega privilegiranega razreda, potem ostane samo skupek posamičnih gospodarjev. ,.Država," pravi Sismondi. „je vedno konservativna sila, ki avtorizira, regulira in organizira premagovanje in zaustavljanje napredka (zgodovina pa doka-zuje, da ga uporablja v svojo korist in v korist drugih privilegiranih raz-redov); nikoli ga ne spodbuja. Nove ideje prihajajo vedno od spodaj in so temelj družbe, ko pa so objavljene, postanejo javno mnenje in se razširijo. Toda na svoji poti vedno naletijo na obstoječe in morajo pre-magovati moč tradicije, običajev, privilegijev in napak."

Da bi razumeli, kako družba lahko obstaja brez oblasti, je dovolj, če našo pozornost za hip usmerimo na to, kar se dejansko dogaja v naši družbi. Videli bomo, da se najpomembnejše družbene funkcije še dan-danes opravljajo brez vmešavanja oblasti. Videli bomo tudi, da se oblast vmešava edino v izkoriščanje množic ali v obrambo privilegiranih ah zato, nazadnje, da kaznuje večino, ki je proti privilegiranim ali v opozi-ciji do njih. Ljudje delajo, trgujejo, se učijo, potujejo, če jim je všeč, tudi se ravnajo po prevladujočih tokovih morale ali higiene; potegnejo dobiček iz napredka znanosti in umetnosti, imajo nešteto skupnih inte-resov, ne da bi kdajkoli začutili potrebo, da jih kdo upravlja in jim pri-poveduje, kako da naj se obnašajo v teh zadevah. Nasprotno, to so rav-no tiste zadeve, ki se vanje oblast ne meša, da bi jih razvila, da bi opo-gumila tudi najmanjše razprave, ki so nezaveden izraz želja vseh, in to na način, k i je najkoristnejši in najbolj primeren.

Nič bolj ni oblast potrebna tudi tedaj, ko gre za večje podvige in tudi ne pri tistih javnih dejavnostih, ki terjajo stalno sodelovanje mnogih ljudi, ki živijo v različnih okoliščinah in deželah. Tisoče takšnih podvi-gov že danes opravljajo prostovoljno organizirana društva. In vsi se stri-njajo, da so prav tovrstni podvigi najuspešnejši. Ne mislimo na društva kapitalistov, ki sodelujejo s pomočjo sredstev iz eksploatacije, čeprav se tudi v njih kaže sposobnost in moč svobodnega združevanja, ki se lahko širi, dokler ne zajema ljudstva vseh dežel in dokler ne vključi naj-raznovrstnejših interesov. Raje govorimo o tistih združenjih, ki jih je navdihnila ljubezen do človeštva ali strast po spoznavanju, ali pa prepro-sto želja po zadovoljstvu in radosti nad pohvalo, ker to bolje predstavlja

takšno skupino, ki bo obstajala v družbi, v kateri bosta ukinjena priva-tna lastnina in večni boj človeka s človekom in bo zato vsak našel svoje interese v skladu z interesi koga drugega, njegovo največje zadoščenje pa bodo dobra dela in zadovoljstvo drugih. Znanstvena društva in kon-gresi, Mednarodna reševalna služba. Rdeči križ, delavski sindikati, mi-rovna društva, prostovoljci, ki so se pripravljeni žrtvovati, kadar nastopi-jo velike nacionalne ujme, vse to so primeri izmed tisočev, primeri moči duha združevanja, ki se pojavi vselej, kadar je za to potreba ali kadar je potrebno navdušenje; ta sredstva nikoli ne zatajijo. Da dobrovoljna dru-štva ne pokrivajo vsega sveta in ne vsako področje materialnega in moralnega življenja, je kriva oblast, ki jih ovira na poti, je kriv antago-nizem, ki ga rojeva posedovanje privatne lastnine, pa tudi nemoč in degradacija; to pa je stanje, v katerem je večina človeštva prav zaradi monopoliziranja bogastva v rokah peščice ljudi.

Oblast je, na primer, prevzela poštne in telegrafske storitve, toda kako zares pomaga? Kadar so ljudje v okoliščinah, da jim je všeč in občutijo potrebo po takšnih storitvah, tedaj bodo razmišljali o njihovi organizaciji; človek z ustreznim tehničnim znanjem ne bo terjal od oblasti, da mu omogoči, da začne posel. Bolj ko je neka potreba splošna in nujna, več prostovoljcev se bo ponudilo. .Ali bi ljudje imeli sposobno-sti, ki so potrebne, da se proizvedejo in razdelijo življenjske potrebšči-ne? Ni se treba bati, da bi kdo umrl od lakote čakajoč na to, da bo oblast izvajala svoje zakone. Kjerkoli obstaja oblast, povsod je treba naj-prej čakati, da se vse pripravi, potem pa pride ona s svojimi zakoni, da potrdi in izkoristi, kar je že storjeno. Očitno je, d a j e zasebni interes največji motiv za vse dejavnosti. In ker je pač tako, se bodo tedaj, ko bodo interesi vsakega posameznika postali interesi vseh (to pa se bo nei-zogibno zgodilo, brž ko bo ukinjena privatna lastnina), vsi aktivirali. Če zdaj delajo v korist peščice ljudi, bodo toliko bolje in toliko več delali za zadovoljitev interesov vseh. Težko je razumeti, da sploh lahko kdo verjame, da javne dejavnosti, neločljive od družbenega življenja, bolje opravljajo oblast kot delavci sami. ko bi jih opravljali po svoji izbiri ali v dogovoru z drugim pod neposrednim nadzorom vseh zainteresiranih.

V vsakem skupnem podjetju večjega obsega obstaja seveda potreba po delitvi dela, po tehničnem upravljanju, administraciji itn. Toda pred-stavniki avtoritarne šole se naravnost igrajo z besedami, ko vidijo razlog za obstoj oblasti v dejanski nujnosti organizacije dela. Oblast je, to moramo ponoviti, skupek posameznikov, ki so dobili ali vzeli pravico ali sredstva, da delajo zakone in prisiljujejo ljudi, da se jim pokorijo. Držav-ni uslužbenci, inženirji itn. pa so po drugi strani ljudje, ki sprejemajo ali prevzemajo naloge za določene posle. Oblast pomeni predstavništvo moči, se pravi prenos iniciative in oblasti vsakogar v roke nekaterih. Administracija pomeni predstavništvo dela, to je svobodno menjavo storitev na podlagi svobodnega dogovora.

Errico Malatesta (1850 - 1832) 13. 2. Anarho-komunistični

Prepričani smo, da je za največje zlo, ki pesti ljudi, odgovorna slaba družbena organizacija in da bi ga bilo mogoče, če bi ljudje hoteli in zna-li, uničiti.

Obstoječa družba je rezultat stoletnih medsebojnih bojev ljudi. Niso spoznali vseh prednosti, ki j ih omogočata sodelovanje in solidarnost, saj so v vsakem drugem človeku (razen najbližjih sorodnikov) videli le kon-kurenta in sovražnika. Šlo jim je le za čimvečjo količino užitkov, pri čemer niso upoštevali interesov drugih.

Boj je zgodovinsko dejstvo, v katerem so razumljivo zmagovali naj-močnejši ali najspretnejši ter na razne načine zatirali in podrejali prema-gane. Dokler človek ni uspel proizvesti več, kot je potreboval za svoj goli obstoj, zmagovalcem ni preostalo nič drugega, kakor da so pregnali ali likvidirali premagane in jim lahko odvzeli tisto, kar so nabrali. Kasne-je, s pojavom živinoreje in poljedelstva, ko je lahko en sam človek proiz-vedel več kot je sam potreboval za življenje, je bilo za zmagovalce smotrneje poražence obdržati za sužnje, ki so delali zanje.

Kasneje so se zmagovalci zavedli, da bi laže, produktivneje in zane-sljiveje izkoriščali delo drugih drugače: zase so zadržali izključno last-ninsko pravico do zemlje in delovnih sredstev, tistim pa, ki so ostali brez vsega, so priznali nominalno svobodo, ker so bih le-ti potem prisi-ljeni delati za lastnika pod pogoji, ki so bili za slednjega ugodni.

Tako lahko počasi, skozi zapleteno mrežo vsakovrstnih bojev, inva-zij, vojn, uporov, represije, izsiljenih pooblastil, združevanja premagan-cev v obrambi in zmagovalcev za zmago, pridemo do države, v kateri so nekateri zadržali zemljiško nasledstvo in vse družbene dobrine, med-tem ko je velika večina ostala brez vsega, zatirana in podrejena majhne-mu številu lastnikov.

Vse to je povzročilo bedo, v kakršni živijo delavci in vse zlo, ki iz nje izhaja: neznanje, nevednost, zločini, prostitucija, deprimiranost, moralna podlost, prezgodnja smrt. Iz tega izvira tudi ustvarjanje pose-

Prevod iz Er r i co Mala te s t a , S c r i t t i S c e l t i , Ed i z ion i Savelli . R im 1973 . Prevedla I rena G a n t a r - G o d i n a , j e z i k o v n o pregledala Ju l i j ana Bavča r .

bnega razreda (uprave), ki nastopa dobro preskrbljen s sredstvi repre-sije. Njegova naloga je legalizacija 111 obramba lastnikov pred proletarsko rivendikacijo; pozneje bo uporabljal moč tudi za to, da bo ustvarjal privilegije sebi in si podredil razred lastnikov. Tudi nastanek drugega posebnega razreda (klera), k i je skušal s pravljicami o božji volji, posmr-tnem življenju itd. pripraviti podrejene in zatirane do poslušnega prena-šanja lastnega položaja ter z vlado ob interesih lastnikov uresničevati tudi lastne interese. Iz tega izhaja tudi oblikovanje uradne znanosti, ki, poleg tega. da lahko služi interesom vladajočih, pomeni negacijo resni-čne znanosti. Iste dediščine porajajo patriotski duh, rasno sovraštvo, vojne in oborožen mir. ki je včasih pogubnejši kot vojna sama; porajajo tudi ljubezen, transformirano v trpljenje ali predrzno trgovino, sovra-štvo. rivalstvo in nezaupanje med ljudmi, negotovost in strah pred vsem.

Tako stanje želimo radikalno spremeniti. In ker vse zlo izhaja iz medsebojnega boja ljudi, iz egoističnega kopičenja dobrin, hočemo, da bi sovraštvo zamenjala ljubezen, konkurenco solidarnost, izključno iska-nje lastne koristi bratska kooperacija za skupni blagor, podrejanje, svo-boda, religiozne bajke in psevdoznanost pa resnica.

Zahtevamo torej: 1. Ukinitev zasebne lastnine zemlje, surovin in delovnih sredstev, da

ne bi nihče, ki bi z njimi razpolagal, izkoriščal dela drugih. Z izpolnitvijo tega pogoja bi imeli vsi zagotovljena delovna in življenjska sredstva; bili bi dejansko neodvisni in bi se lahko svobodno po lastnih nagnjenjih združevali z drugimi za zagotavljanje skupne blaginje.

2. Ukinitev vlade in vsake oblasti, ki piše zakone in jih preizkuša na drugih; torej, ukinitev monarhije, republike, parlamenta, vojske, sodstva in vsake podobne institucije, ki deluje po načelih prisile.

3. Organizacijo družbenega življenja na temelju svobodne asociacije in federacije proizvajalcev in potrošnikov, v skladu z željami članov; ti bi se ji osvobojeni vsake prisile, ki ne izhaja iz naravne potrebe, prosto-voljno podredili. Delovala naj bi po načelih znanosti in izkustva.

4. Zagotovljena življenjska sredstva za razvoj in blaginjo otrok ter vseh, ki so nesposobni skrbeti zase.

5. Boj zoper vse religije in izmišljotine, tudi če se skrivajo pod pla-ščem znanosti. Znanstveno preučevanje za vse, do najvišje stopnje.

6. Boj zoper rivalstvo in vse patriotske predsodke. Ukinitev meja; bratstvo med vsemi narodi.

7. Obnovo družine na način, ki izvira iz prakse ljubezni, osvoboditev od vseh zakonskih obveznosti, vseh ekonomskih in fizičnih podrejanj ter vseh religioznih predsodkov.

To je naš ideal.

2. Nač in i in sredstva

V glavnih črtah smo prikazali cilje, kijih želimo doseči, in ideale, za katere se bojujemo.

Toda ni dovolj, da si neko stvar samo želimo; če hočemo nekaj dose-či, moramo dejansko uporabiti vsa obstoječa sredstva. Ta sredstva niso poljubna, marveč neizogibno izhajajo iz cilja, za*katerega se bojujemo, in okoliščin, v kakršnih poteka boj; če bi pri izbiri sredstev napravili napako, ne bi dosegli tega cilja, marveč drugega, morda prav naspro-tnega, ki bi bil naravna in nujna posledica uporabljenih sredstev. Kdor se nekam nameni in zgreši pot, ta ne pride tja, kamor je bil namenjen, marveč tja, kamor ga je pripeljala cesta.

Povedati moramo torej, katera sredstva po našem mnenju vodijo k zastavljenim ciljem in jih nameravamo uporabiti.

Ideal, katerega uresničitev bi bila odvisna od izoliranega posamezni-ka, ni naš ideal. Gre za spremembo načina življenja v družbi, za vzposta-vitev ljubezni in solidarnosti med ljudmi, za doseganje polnega material-nega. moralnega in intelektualnega razvoja ne le za enega posameznika, ne le za člane določenega razreda ali določene stranke, marveč za vse ljudi - to pa je stvar, ki je ne moremo doseči nasilno, marveč mora izvirati iz prosvetljene zavesti vsakogar in se lahko uresniči s svobodnim sporazumevanjem vseh.

Naša prva naloga mora biti prepričevanje ljudi. Ljudem moramo prikazati trpljenje, ki s seboj prinaša tudi možnosti

uničenja. Vzbuditi moramo sočutje za trpljenje drugih in pristno željo po dobrem za vse.

Lačnim bomo pokazali, kako si je mogoče enostavno zagotoviti zadovoljitev materialnih potreb. Zatiranim in omalovaževanim bomo povedali, kako lahko srečno živijo v družbi svobodnih in enakih; tistim, mučenim s sovraštvom in zamerami, bomo pokazali pot do ljubezni do bližnjega, miru in srčno srečo.

Ko nam bo uspelo, da se bo v človeških dušah porajal odpor do nepra-vičnega in neizogibnega trpljenja, ki ga morajo prenašati v tej družbi, ko bodo razumeli vzroke trpljenja in sprevideli, da je odprava le-tega odvi-sna od njihove volje, ko bomo inspirirali veliko željo po transformaciji družbe v dobro vseh, torej — ko bodo zadovoljni zaradi lastnih impul-zov in vzpodbud tistih, ki so napovedali zadovoljstvo, se bodo združili, sposobni za uresničitev skupnih idealov.

Rekli smo že, da bi bilo absurdno in kontradiktorno, če bi za uresni-čitev tega cilja hoteli svobodo, ljubezen med ljudmi ter integralni razvoj vseh človekovih sposobnosti doseči s pomočjo sile. Računati moramo torej na svobodno voljo drugih in edino, kar lahko storimo, je, da pro-vociramo oblikovanje in manifestacijo volje. Toda prav tako bi bilo

absurdno in v nasprotju z našim ciljem, če ne bi predvideli, da nas bodo tisti, ki ne mislijo kot mi, ovirali pri uresničevanju naših želja, dokler ne bomo začeli ovirati njihove pravice do svobode, ki bo enaka naši.

Svoboda naj torej omogoča eksperimentiranje in propagando idej brez omejitve, razen takrat, ko to seveda izhaja iz enake svobode za vse.

Toda temu nasprotujejo - in to brutalno - tisti, ki uživajo že obsto-ječe privilegije, uravnavajo celotno obstoječe družbeno življenje ter dominirajo v njem. V rokah imajo vsa produkcijska sredstva in zato ne zatirajo le možnosti eksperimentiranja z novim načinom družbene skup-nosti, ne le pravice delavcev do svobodnega življenja od svojega dela, marveč tudi enako pravico vseh do obstoja. Kdor ni lastnik, je prisiljen v podrejenost in zatiranje, če noče umreti od lakote.

Imajo policijo, sodstvo, vojsko, katerih funkcija je. da branijo njiho-ve interese: tudi preiskujejo, zapirajo, mučijo tiste, ki želijo te privile-gije ukiniti ter se zavzemajo za življenjska sredstva in svobodo za vse.

Privilegirani, ki so ljubosumni na svoje neposredno obstoječe intere-se, korumpirani z duhom dominacije in preplašeno zrejo v prihodnost, so na splošno nesposobni širokogrudnega zanosa, nesposobni dojemati širše interese. Bilo bi noro, če bi upali, da se bodo prostovoljno odpo-vedali lastnini in oblasti ter se sprijaznili z navajanjem na enakost s tistimi, ki sojini zdaj podrejeni.

Če ne upoštevamo zgodovinske izkušnje (ki nam kaže, da se noben razred, v celoti ali deloma, ni odpovedal svojim privilegijem ter da se ni še nobena vlada odpovedala oblasti, razen če ni bila v to prisiljena), pa lahko upoštevamo sodobna dejstva, da nameravata buržoazija in oblast za obrambo uporabiti materialno moč ne le proti totalni ekspropriaciji (razlastitvi), marveč tudi proti ljudskim zahtevam, saj so vedno priprav-ljeni na groba preganjanja in najbolj krvave poboje.

Ljudstvu, ki se hoče osvoboditi, ne kaže drugega, kakor da na silo odgovori s silo.

Torej, začeli smo govoriti o tem, d a j e treba prebuditi željo zatiranih po socialni transformaciji in jih prepričati, da se morajo združiti, da bi pridobili moč za zmago; propagirati moramo svoj ideal in pripravljati moralno in materialno silo, ki bi lahko premagala sovražnika in organizi-rala družbo. Ko bomo imeli dovolj moči, bomo morali izkoristiti ugodne okoliščine, ki se pojavljajo brez nas ali pa jih ustvarjamo tam, izvesti družbeno revolucijo s tem, da zrušimo vlado z nasilno ekspropri-acijo (razlastitvijo) lastnikov in s preprečevanjem, da bi nove vlade vsili-le svojo voljo in preprečile družbeno reorganizacijo, ki so jo izvedli neposredno zainteresirani.

Vse to ni tako enostavno, kakor se nam zdi na prvi pogled. V obsto-ječi družbi moramo delati z ljudmi v nesrečnih moralnih in materialnih razmerah in motimo se. če mislimo, da zadošča propaganda za dvig

moralnega in intelektualnega razvoja na tisto stopnjo, ki je potrebna za uresničevanje naših idealov.

Med družbenim okoljem in človekom je neko recipročno razmerje. Ljudje ustvarjajo tako družbo, kakršna je. in družba oblikuje take ljudi, kakršni so, iz česar izhaja neke vrste circulum vitiosus (začaran krog). Da bi lahko spremenili družbo, je treba najprej spremeniti ljudi, za to pa je potrebno spremeniti družbo.

Beda pokvari človeka in da bi jo zrušili, je nujno, da se je ljudje zavedajo in to hočejo. Suženjstvo uči človeka, naj bo suženj, za osvobo-ditev iz suženjstva pa potrebujemo ljudi, ki težijo k svobodi. Ljudje iz nevednosti ne priznajo vzrokov zla in ga tudi ne znajo odstraniti, za ukinitev nevednosti pa je potreben čas in način izobraževanja.

Vlada navaja ljudi na spoštovanje zakonov in na to, da verjamejo, da so ti družbeno potrebni; za ukinitev oblasti pa morajo ljudje biti prepri-čani, d a j e oblast nepotrebna in škodljiva.

Kako uiti iz tega začaranega kroga'' Na srečo obstoječa družba ni oblikovana po željah vladajočega raz-

reda. ki bi hotel vse podrejene in zatirane spremeniti v pasivno in neza-vedajoče se orodje svojih interesov. Je rezultat tisočev notranjih bojev, tisočev naravnih in človeških faktorjev, povzročenih naključno, brez vodenih kriterijev; tu torej ni jasne razmejitve med posamezniki in raz-redi.

Razlike v materialnih razmerah in v stopnji moralnega in intelektual-nega razvoja so neizmerne; in mesto, ki ga nekdo v družbi zavzema - o tem redkokdaj govorimo — ne ustreza njegovim sposobnostim in aspi-racijam. Nekateri posamezniki se večkrat znajdejo v slabših razmerah, kakršnih so sicer navajeni, medtem ko drugim, ki so rojeni v slabših razmerah, uspe ob izjemno ugodnih okoliščinah doseči višjo stopnjo. Če ne bi precejšen del proletariata že našel izhoda iz stanja absolutne podivjane bede, te ne bi mogli nikoli zmanjšati. Skoraj ni delavca, ki ne bi bil v stanju popolne nezavednosti in ki ne bi pristajal na razmere, kijih določajo gospodarji. Institucije same, kot zgodovinski produkt, vsebu-jejo organske kontradikcije, ki so zametek smrti in ki z razvojem povzročijo razpad institucij ter potrebo po njihovi transformaciji.

Iz tega izhaja možnost napredka; — toda ne tudi možnost, da bi s propagandnimi sredstvi vse ljudi privedli do stopnje, na kateri bi izvajali anarhijo ali jo hoteli izvajati brez postopnega transformiranja okolice.

Napredek naj bi potekal pri posameznikih in njihovi okolici istoča-sno in paralelno. Izkoristiti moramo vsa sredstva, možnosti in priložno-sti za vplivanje na ljudi in razvijanje njihove zavesti, ki nam jih omogoča obstoječa družba; izkoristiti moramo vsak napredek v zavesti ljudi, da bodo začeli oznanjati in uvajati največje možne družbene spremembe, ki naj bi koristno utirale pot poznejšemu napredku.

Ne smemo čakati, kdaj bomo lahko uresničili anarhijo, in se zato omejiti na navadno propagando. Če bi storili to. bi kmalu izpustili pri-ložnost; dobili bi spreobrnjence, to je vse tiste, ki lahko v obstoječi družbi dojamejo in sprejmejo naše ideale, naša poznejša propaganda pa bi bila neučinkovita; ali pa bi družbene spremembe ustvarile nov sloj, ki bi sprejel nove ideje, kar bi potekalo izven našega vplivnega področja; v tem primeru bi novi sloj imel predsodke do naših idej.

Prizadevati si moramo, da si bodo ljudje - kot celota ali kot razne skupine - skušali izboriti vse izboljšave in svobodo, ki si jo želijo zato da bodo počasi spoznali, da to res želijo in da imajo moč. S propagiranjem svojega programa moramo v boju za njegovo popolno uresničitev vzpod-buditi ljudi, da se bodo potrudili in zahtevali vedno več, dokler ne bodo dosegli popolne osvoboditve.

3. Ekonomski boj

Zatiranje, ki danes v največji meri prizadene delavce, je glavni vzrok vseh moralnih in materialnih podrejenosti, ki jih morajo ti prenašati. Sem spada predvsem gospodarsko izkoriščanje, reči bi morali izkorišča-nje, ki ga nad delavci izvajajo gospodarji in trgovci zaradi vse večjih rpo-dukcijskih sredstev in menjave.

Da bi dosegli radikalno ukinitev tega zatiranja, ne da bi tvegali, da se bo ponovilo, morajo biti vsi ljudje prepričani, da imajo pravico do pro-dukcijskih sredstev, do razlastitve zemljiških lastnikov in do družbenega bogastva, ki je na razpolago vsem.

Toda, ali to razlastitev lahko izvedemo danes? Ali je možno nepo-sredno prestopiti - brez vmesnih stopenj - iz pekla, v katerem danes živi proletariat. v raj skupne lastnine? Dejstva kažejo, česa so danes delavci sposobni. Naša naloga je. da moralno in materialno pripravimo ljudstvo na to tako zelo nujno razlastitev; in vsak novi poskus, vsaka revolucionarna akcija predstavlja možnost: in tako vse do končnega uspeha. Toda kako naj ljudstvo pripravimo? Kako pripraviti razmere, ki ne bi omogočile le konkretne izvedbe razlastitve, marveč tudi izkori-ščanje skupnega bogastva v korist vseh?

Ugotovili smo že. da sama propaganda, pisana ali izrečena, ne zado-šča. da bi za svojo idejo pridobili vse ljudske množice. Te nujno potre-bujejo še praktični pouk. ki bo sčasoma postal vzrok in posledica posto-pne preobrazbe okolja. V delavcih se mora počasi razviti občutek odpo-ra proti krivicam in nepotrebnemu trpljenju, katerega žrtve so. ter želja po izboljšanju razmer, tako da se bodo, združeni in solidarni, bojevali za uresničitev svojih želja. Mi kot anarhisti in kot delavci jih moramo za boj spodbujati in opogumljati in se z njimi bojevati.

Toda ali so te izboljšave v kapitalističnem režimu možne? Ali so s stališča bodoče popolne emancipacije delavcev koristne?

Tudi če so praktični rezultati boja za neposredne izboljšave še tako dobri, je glavna korist boj sam. V boju delavci spoznajo, da ima gospo-dar njihovim nasprotne interese in da ne morejo izboljšati svojih razmer, še manj se osvoboditi, če se ne združijo in tako postanejo močnejši od gospodarja. Če bodo uspeli doseči, kar želijo, jim bo bolje, več bodo zaslužili, manj delali, imeli bodo več časa in moči za delo, ki j i h zanima, tako da bodo imeli kmalu bolj vzvišene želje in potrebe. Če ne bodo uspeli, bodo prisiljeni preučevati vzroke neuspeha in ugotoviti potrebo po boljšem združevanju in večji moči, tako da bodo končno razumeli, da morajo za gotovo in končno zmago zrušiti kapitalizem. Začetek revolucije, dvig lastne moralne opore in delavska emancipacija lahko izhajajo le iz dejstva, da se delavci združijo in bojujejo za svoje interese.

Toda še enkrat, ali lahko delavci ob obstoječem razmerju sil dejan-sko izboljšajo razmere, v katerih živijo in delajo?

To je odvisno od nešteto naključnih okoliščin. Mnogi trdijo, da j e škoda, ker ni naravnega zakona (mezdni zakon), s

katerim bi določali delež, ki naj bi ga od produkta svojega dela dobil delavec. Če bi hoteli formulirati zakon, bi se moral glasiti: mezda ne sme pasti pod življenjski minimum, prav tako pa se ne sme toliko zvi-šati, da gospodar ne bi imel nikakršnega profita.

V prvem primeru bi delavci seveda umirili in ne bi več dobivali mezd, v drugem primeru pa gospodarji ne bi več zaposlovali in ne izpla-čevali mezd. Med tema nemogočima skrajnostima je neskončno drugih možnosti, ki se vrste od bednih razmer mnogih poljedelcev do bolj dostojnih, kakršne imajo delavci z dobrimi poklici v mestu.

Mezda, dolžina delovnega časa in druge delovne razmere so rezultat boja med gospodarjem in delavcem. Prvi skušajo dati delavcem kar naj-manj in jih do konca izkoristiti, medtem ko drugi poskušajo - ali bi to vsaj morali - čimmanj delati in čimveč zaslužiti. Kjer so delavci zado-voljni z vsem ali pa so samo deloma nezadovoljni, se gospodarju ne upi-rajo dovolj in se kmalu znajdejo v živalskih življenjskih razmerah; kjer pa imajo, nasprotno, dobro izdelan koncept o tem, kako naj bi živelo človeško bitje, se znajo združiti in doseči gospodarjevo spoštovanje tudi z manj dela. latentno grožnjo ali poudarjenim revoltom, zato jih ta obravnava relativno znosno. Rečemo lahko, d a j e mezda, znotraj dolo-čenih okvirov, tolikšna, kolikršno delavec (ne kot posameznik, marveč, razumljivo, kot pripadnik razreda) zahteva.

Z bojem in uporom zoper gospodarja lahko delavci preprečijo posla-bšanje razmer in dosežejo nekaj realnih izboljšav, toda vse samo do določene meje. Zgodovina delavskega gibanja je to resnico potrdila.

Seveda pa ne smemo pretiravati izključno s poudarjanjem ekonom-skega boja delavcev. Gospodar lahko popusti in to tudi zaradi energič-

nih žalitev delavcev večkrat stori - dokler niso zahteve prevelike; ko pa bi delavci začeli (in skrajni čas je. da začno) zahtevati postopek, ki bi absorbiral ves gospodarjev profit, s katerim bi dosegli indirektno raz-lastitev, je gotovo, da bi gospodar apeliral na vlado in skušal delavce prisiliti, da bi ostali v svoji poziciji mezdnega sužnja.

Mnogo prej pa bi delavci lahko v zameno za svoje delo zahtevali ekvivalent vsega, kar so proizvedli, s tem pa jim ekonomski boj ne bi bil več sposoben zagotavljati izboljšanja razmer.

Delavci delajo vse in brez njih ni mogoče živeti, zato se zdi, da bi lahko, če ne bi hoteli več delati, marsikaj dosegli. Toda težko je doseči združitev vseh delavcev ali vsaj delavcev ene stroke ali ene države, kajti delavskemu združenju nasproti stoji tudi združenje gospodarjev. Delavci se preživljajo od danes do jutri in če ne delajo, hitro ostanejo brez kru-ha, medtem pa gospodarji razpolagajo z denarjem, skozenj pa tudi z že akumuliranimi produkti, zato lahko mirno čakajo na znižanje cene kru-ha. Z izumom ali uvajanjem novih strojev postane delo velikega števi-la delavcev nepotrebno, kar veča mnogoštevilno vojsko nezaposlenih, ki jih lakota sili v prodajo svojega dela pod kakršnimikoli pogoji. Imigraci-ja v dežele, kjer delavci živijo malo bolje, prinese s seboj kolone lačnih delavcev, ki - če hočejo ali ne - omogočijo gospodarju znižanje mezd. Vsa ta dejstva, ki so nujen rezultat kapitalističnega sistema, so proti-utež napredku delavske zavesti in solidarnosti: mnogokrat so hitrejša od napredka. V vsakem primeru pa je bistveno dejstvo to, d a j e produkcija v kapitalističnem sistemu organizirana zaradi osebnega profita vsakega kapitalista in ne zaradi zadovoljevanja delavčevih potreb, kar bi bilo najbolj naravno. Zato so nered, razsipnost s človeškimi močmi, pomanj-kanje proizvodov, škodljiva in brezsmiselna dela, nezaposlenost, neob-delana zemlja, slaba izkoriščenost strojev itd. slabosti, ki se jim ne moremo izogniti drugače, kot da kapitalistom odvzamemo lastništvo nad produkcijskimi sredstvi, s tem pa tudi vodenje proizvodnje.

Kmalu se pokaže, da morajo delavci, ki se hočejo osvoboditi ali samo resno izboljšati svoje razmere in se braniti pred oblastjo, to oblast napa-dati, kajti ta s tem, da uzakoni lastniško pravo in ga z grobo silo podpi-ra, predstavlja oviro napredku. Odstraniti jo morajo s silo, če ne želijo vztrajati v istem ali še slabšem stanju.

Z ekonomskega boja bi morali preiti na politični boj, to je v boj pro-ti oblasti. Namesto nasprotovanja s težko zbranimi milijoni, z denarjem, ki so ga prispevali delavci, se je treba tistim, ki ščitijo lastnino, upreti s puškami in topovi. Najboljše sredstvo je torej, da ljudstvo silo premaga s silo.

4. Pol i t ični boj

Politični boj razumemo kot boj proti oblasti. Oblast je. skupaj s posamezniki, ki jo izvajajo, dobila pravico sprejemati zakone in jih vsili-ti podložnikotn oziroma javnosti.

Posledica gospostva je nasilje, s katerim so si nekateri podredili dru-ge. obenem pa je tudi ustvarjalec (stvarnik) in kreatura privilegijev ter naravni branilec le-teh.

Zmotna je trditev, d a j e današnja funkcija oblasti obramba kapitali-zma; toda če ukinete kapitalizem, bo oblast predstavnik in upravitelj splošnih interesov. Predvsem pa kapitalizma ne bo mogoče uničiti, dokler delavci . ko bodo ukinili oblast, ne bodo prevzeli lastništva nad družbenim bogastvom in organizirali proizvodnjo in potrošnjo v svojem interesu in v interesu vseh, ne da bi čakali, da to stori oblast.

Še več: če bi kapitalizem uničili in če bi dovolili obstoj oblasti v tem. da bi ji zaupali kakršnakoli pooblastila, bi se kapitalizem obnovil, ker bi oblast hotela ugoditi vsem, zato pa bi morala ustvariti nov, ekonomsko bogat razred, ki bi ga v zameno za legalno in materialno podporo sama podpirala in vzdrževala. Iz tega sledi, da ukinitev privilegijev in vzposta-vitev stabilne in končne svobode ter družbene enakosti ni mogoče, če ne ukinemo oblasti - ne te ali one, marveč samo institucijo oblasti. Zato je pri tem, kot pri vseh dejstvih splošnega interesa, toliko bolj potreben splošni konsenz; še v večji meri moramo torej prepričati ljudi, da je oblast nepotrebna in škodljiva in da lahko veliko bolje živimo brez nje.

Toda. kot že rečeno, sama propaganda ne more prepričati vseh. Če se bomo omejili samo na pridige proti oblasti in nepremično čakali dan. ko bo javnost prepričana v možnost in koristnost popolne ukinitve vseh oblik oblasti, ga ne bomo nikoli dočakali.

Medtem ko govorimo proti vsem oblikam oblasti in zahtevamo po-polno svobodo, pa moramo podpirati tudi boj za delne svobode in biti z delnimi rezultati zadovoljni, saj se bomo tako naučili bojevati in zače-li vsaj malo uživati v svobodi, kar nas bo privedlo do stopnje, ko si jo bodo želeli vsi. Vedno moramo biti z ljudstvom in če ne uspemo, da bi to zahtevalo veliko, se moramo truditi, da bi zahtevalo vsaj malo. Vztra-jati moramo, ker se bodo naučili ter si bolj ali manj želeli zagotoviti svobodo in bodo prezirali in sovražili vsakogar, ki bi hotel priti na oblast.

Glede na dejstvo, da ima oblast s pomočjo zakonov — v svoji obla-sti regulacijo - družbenega življenja in večanja ali manjšanja svobode meščanov (ali državljanov) in da ji te oblasti ne moremo odvzeti, jo moramo poskusiti vsaj zmanjšati oziroma prisiliti, da jo izvaja v čim-manjši meri, čimmanj škodljivo. To pa lahko dosežemo le z nepre-stanim delovanjem proti izvajanjem pritiska nanj s pomočjo javnih agi-tacij. z grožnjami, da ji bomo s silo odvzeli tisto, kar zahteva. Prav tako

ne smemo prevzeti katerekoli zakonodajne funkcije, lokalne ali širše, saj bi tako zmanjšali učinkovitost svojih dejanj in izdali načrte, k i j ih snu-jemo.

Boj proti oblasti se odvija po zadnjih analizah - v fizičnem in materialnem boju.

Oblast ustvarja zakone. Torej mora imeti materialno moč (vojsko in policijo), da te zakone lahko uveljavi, sicer bi jih lahko spoštovali po svoji volji; potem zakoni ne bi bili več zakoni, marveč predlogi, ki bi jih lahko svobodno sprejemali ali zavračali. Oblasti seveda razpolagajo s to močjo, uporabljajo pa jo. da lahko z zakoni okrepijo svojo domina-cijo in zadržijo interese priviletiranega razreda s tem. da zatirajo in izko-riščajo delavce. Mejo zatiranja predstavlja moč oziroma sila. s katero ljudstvo pokaže, koliko ji je sposobno nasprotovati.

Spopad je lahko odprt ali latenten. toda vedno ostaja spopad, saj se oblast ne zmeni za nezadovoljstvo in odpor, dokler ne začne groziti nevarnost vstaje. Dokler ljudstvo dobrodušno prenaša zakone oziroma je njegov protest mlačen ali samo idejen, skrbi oblast samo za svoje udobje, ne pa potrebe ljudstva; ko se protest okrepi ter postane resni-čen in preteč, začne na bolj ali manj znan način popuščati ah zatirati. Toda vedno, kadar oblast ne popusti, pride do vstaje, ker se ljudstvo upre: če oblast popusti, dobi ljudstvo zaupanje vase in zahteva vedno več, dokler nespravljivost med svobodo in avtoriteto ne postane očitna in ne pride do nasilnega spopada.

Zato se moramo pripravljati moralno in materialno, kajti v tem bur-nem spopadu zmaga pripada ljudstvu.

Zmagovita vstaja je najbolj učinkovito dejanje emancipacije ljudstva, kajti ljudstvo, ki odvrže jarem, postane svobodno, lahko ustanovi institu-cije. za katere verjame, da so najboljše; tudi distanca med razmerami in zakoni, ki vedno zaostajajo za Stopnjo civilizacije, je presežena z enim skokom. Vstaja določa revolucijo, to je hitrejši razvoj latentnih sil. ki so se akumulirale v času predhodne evolucije. Vse je odvisno od tega. kaj je ljudstvo sposobno zahtevati.

V preteklosti je ljudstvo, ne zavedajoč se dejanskih vzrokov svoje nesreče, zahtevalo premalo in tudi premalo dobilo. K.aj se bo zgodilo v naslednji vstaji?

To je deloma odvisno tudi od naše propagande in energije, ki jo bomo vložili za pripravo načrtov.

Ljudstvo moramo vzpodbuditi, da bo lastnike razlastilo in postavilo bogastvo pred skupnost, da bo organiziralo družbeno življenje zase s pomočjo svobodno ustanovljenih asociacij, ne da bi čakalo na ukaze in ne da bi priznalo oziroma potrdilo katerokoli oblast ah ustavno telo pod katerimkoli imenom (skupščina, diktatura itd.), pa tudi če bi bilo to samo začasno. S tem bi zavrnili svojo pravico do sprejemanja zako-nov. prisile nad drugimi in pravico do lastne volje.

Če ljudske množice ne bodo odgovorile na naš apel (imamo pravico do svobode, četudi hočejo drugi ostati sužnji tudi zaradi splošnih zgledov). moramo svoje ideje uresničiti sami: ne sinemo priznati nove oblasti, vzdrževati moramo odpor in doseči, da se na področjih, kjer so naše ideje dobro sprejeli, konstituirajo anarhistične skupnosti, ki bodo zavračale vsako vmešavanje oblasti, ustanovile svobodne odnose z dru-gimi področji ter vztrajali pri tem načinu življenja.

Predvsem se moramo z vsemi sredstvi upreti obnavljanju policije in vojske ter izkoristiti ugodno priložnost za vzpodbudo delavcem na področjih, ki niso anarhistična, da bi le-ti lahko izkoristili odsotnost represivnih sil za uveljavitev večjih zahtev, ki bi jim lahko predlagali tudi sami.

Skratka, vedno se moramo brez prekinitve bojevati proti lastnikom in oblastnikom ter se zavedati popolne ekonomske, politične in moral-ne emancipacije celotnega človeštva.

5. Sklep

Želimo torej radikalno ukinitev dominacije in izkoriščanja človeka po človeku; želimo, da bi vsi ljudje, pobrateni v zavestni in željen i soli-darnosti. prostovoljno sodelovali za blagor vseh;želimo ustanoviti druž-bo, ki bi lahko vsem ljudem nudila sredstva za pridobitev kar največ možnih dobrin in najugodnejši moralni in materialni razvoj; želimo kruh, svobodo, ljubezen in znanje za vse.

Za ta cilj pa potrebujemo produkcijska sredstva, ki bi bila na razpola-go vsem, ter da nihče, bodisi posameznik bodisi skupina ljudi, ne bi smel prisiliti drugih, da bi bili odvisni od njegove volje, niti ne bi smel vplivati nanj - razen z močjo razuma in zgleda.

Torej, razlastitev zemljiških lastnikov in kapitala v korist vseh in uki-nitev oblasti!

Medtem ko čakamo, da bo to mogoče, pa: propagiranje idealov, organiziranje ljudskih sil. neprenehen boj proti lastnikom (glede na oko-liščine miren ali nasilen) za osvoboditev in kolikor je največ mogoče, svobode in blaginje za vse.

Georges Sorel (1847 - 1922) 14. Premišljevanje o nasilju (1908)

1. Razredni boj in nasilje

A) Za večino ljudi je razredni boj načelo socialistične taktike. To pomeni, da socialistična stranka dosega svoje volilne uspehe na račun zaostrenega interesnega sovraštva med določenimi skupinami, torej bi se, če bi bilo potrebno, potrudila, da bi se še bolj zaostrile: kandidati bodo zahtevali od najštevilnejšega in najbolj revnega razreda, da se bo videl kot korporacijo in ponudili se bodo za advokate te korporacije; z vplivom, ki ga lahko iztisnejo iz svojih predstavniških naslovov, si bodo prizadevali izboljšati usodo brezpravnih. Tu nismo daleč od doga-janj v grških državah: parlamentarni socialisti so močno podobni dema-gogom. ki so bogatinom naprtili vse javne dajatve in si izmišljali zarote, da so lahko konfiscirali velika imetja. ,,V demokracijah, kjer množica lahko suvereno dela zakone." pravi Aristotel.1 ..demagogi s svojimi stal-nimi napadi na bogate ( . . . ) vselej razcepijo državo na dvoje (. . .). Oli-garhi bi se morali odpovedati prisegam, kakršne se izvajajo danes: zakaj v nekaterih državah prisegajo takole: ..Bom zapriseženi sovražnik ljud-stva in povzročil mu bom zla. kolikor le bo v moji moči ." 2 To je zane-sljivo najjasnejša mogoča označitev boja med dvema razredoma; prav nesmiselno se mi zdi dodajati, da je Marx ravno na ta način razumel boj, ki je bil zanj bistvo socializma.

1 A r i s t o t e l . I' o I i t i k a . knj iga VI I I . pogl . VII . . . s t r . 19. 2 Prav t a m .

Prevod iz G e o r c e s Sore l . R e t' 1 e e t i o n s s u r 1 a v i o I e n c e , ena j s t a i zda ja . Librai r ie Marcel Riviere et Cie . , Pariz 1 9 5 0 . str . 7 2 - 9 8 in 3 1 4 - 3 2 9 . Preve-dla Neda Pagon-Brglez . j e z i k o v n o preg leda la Bora Z l o b e c - J u r č i č . O d l o m k i iz 1. in VI . poglavja z is t im n a s l o v o m . Naslovi p r eos t a l i h poglavi j so: D e k a d e n c a bo ržoaz i j e in nasi l je (d rugo poglav je ) . P r e d s o d k i p ro t i nasil ju ( t r e t j e pog lav je ) . P ro le ta r sk i š t ra jk ( č e t r t o pog lav je ) . G e n e r a l n i p o l i t i č n i š t ra jk ( p e t o po-glavje) . Morala p ro izva ja lcev ( s e d m o pog lav je ) . E n o t n o s t in m n o g o t e r o s t (doda -tek 1). Apolog i ja nasilja ( d o d a t e k II) in Za Len ina ( d o d a t e k III) .

Mislim, da so imeli avtorji francoskega zakona z dne 11. avgusta 1848 polno glavo teh spominov na klasike, ko so se izrekli za kazen zoper tiste, ki z govori ali časopisnimi članki poskušajo ..vznemiriti javni mir, spodbujajoč medsebojni prezir ali sovraštvo državljanov". Izšli smo iz strahotne junijske vstaje in bili prepričani, da bo zmaga pariških delavcev pripeljala vsaj do pomembnih rekvizicij bogatim v korist revnih, če že ne do praktične uresničitve komunizma: upali smo. da se bliža konec državljanskih vojn. ker bo poslej težje propagirati dok-trino sovraštva, ki hujska proletarce proti buržujem.

Danes pa parlamentarni socialisti ne mislijo več na vstajo; če se o njej še kdaj pa kdaj pogovarjajo, počnejo to zato. da se delajo pomem-bne; učijo, da je volilni listič zamenjal puško; toda sredstvo za osvojitev oblasti je lahko drugo, ne da bi se spremenila čustva. Volilna literatura je takšna, kot bi jo navdihovale kar najčistejše demagoške doktrine: socializem se obrača k vsem nezadovoljnim, ne da bi se potrudil ugoto-viti. kakšen je njihov položaj v produkciji; v tako zapleteni družbi, kot je naša. in tako podvrženi vsakršnim ekonomskim pretresom, je nezado-voljnih ogromno, v vseh razredih: zato je mogoče pogosto naleteti na socialiste tam, kjer bi jih najmanj pričakovali. Parlamentarni socializem govori toliko jezikov, kolikor je tipov njegovih odjemalcev. Obrača se k delavcem, kmetom, malim lastnikom: Engelsu navkljub se ukvarja z zakupniki 3 ; zdaj je rodoljuben, zdaj spet govoriči zoper vojsko. Ni ovi-re, ki bi ga ustavila izkušnja je pokazala, da v volilni kampanji lahko zbere in združi sile, ki bi si morale biti po marksistični koncepciji nor-malno antagonistične. Sicer pa. ali ni poslanec dolžan delati usluge volilcem slehernega ekonomskega položaja'.'

Izraz ..prolctarec" je navsezadnje postal sinonim za zatiranca; in zati-ranci so v vseh razredih 4 : nemški socialisti so se izjemno zagreli za dogodivščine koburške princese.5 Eden naših najodličnejših reformi-stov. I lenri Turot. dolgoletni urednik časopisa Petite Rčpubliqueb in

I . Kngcb., K m e č k o v p r a š a n j e i n s o c i a l i z e m . Kri t ika pro-g rama f r a n c o s k e de lavske s t r a n k e , p r e v e d e n o v M o n v e m e n t s o c i a l i -s t e . 15. o k t o b e r 1 9 0 0 . str. 4 5 3 . V e č k r a t so naveden i soc ia l i s t ičn i k a n d i d a t i , ki so imeli ene p laka te za mes ta in d ruge za p o d e ž e l j e .

Ker j im je bil v n a p o t o m o n o p o l t rgovcev, so t ud i b o r z n i m e š e t a r j i pos ta l i f i n a n č n i p r o 1 e t a r i a t . in m e d n j imi j e kar neka j sociali-s tov , J au rčsov ih o b č u d o v a l c e v .

Soc ia l i s t i čn i pos l anec S t i d e k u m , n a j b o l j e l e g a n t e n m o ž v B e r-1 i n u , j e odigral ve l iko vlogo pri ugrabi tv i k o b u r š k e p r incese ; u p a j m o , da ni imel f i n a n č n i h in te resov pri te j zadevi . V t e m času je z a s topa l v Berl inu J au re -sov časop i s .

/

H. T u r o t je bil zelo d o l g o u r e d n i k nac iona l i s t i čnega časop i sa I. c I a i / . h k r a t i pa t ud i časop i sa P e t i t e R e p u b I i q u e . Ko je u r e d n i š t v o i c-1 a i r prevzel J u d e t . j e o d p u s t i l svojega socia l i s t ičnega sodelavca .

pariški mestni svetnik, je napisal knjigo o ..proletareih ljubezni": tako označuje prostitutke najnižje vrste. Če bo kdaj napočil dan. ko bodo ženske imele volilno pravico, mu bo prav gotovo naloženo, naj sestavi seznam zahtev tega posebnega proletariata.

B) Današnja demokracija v Franciji je nekoliko zmedena zaradi takti-ke razrednega boja: to pojasnjuje, zakaj se parlamentarni socializem ne more spojiti v celoto strank skrajne levice.

Da bi razumeli vzroke za takšne razmere, se moramo spomniti osre-dnje vloge, ki s o j o v naši zgodovini odigrale revolucionarne vojne; naj-več naših političnih idej izhaja iz vojn; vojna predpostavlja združitev narodovih sil pred sovražnikom in naši francoski zgodovinarji so vselej s trdo roko obravnavali vstaje, ki so pretile obrambi domovine. Vse kaže, da je naša demokracija trša do upornikov, kot so bile monarhije; Ven-dajce še zdaj tako rekoč vsak dan razglašajo za nizkotne izdajalce. Vsi članki, ki jih je napisal Clemenceau, da bi potolkel Hervejeve ideje, se navdihujejo v najčistejši revolucionarni tradiciji, kar tudi sam odkrito priznava. ,.Držim se in držal se bom rodoljubja stare manire naših oče-tov Revolucije" — in norčuje se iz ljudi, ki bi radi ,,odpravili mednaro-dne vojne, da bi nas J' miru popeljali k sladkostim državljanske vojne" (Aurore, 12. maj 1905).

Republikanci so v Franciji dolgo zanikali razredne boje; tako jih je bilo strah upornikov, da niso hoteli videti dejstev. Vse so presojali samo z abstraktnega stališča Deklaracije o človekovih pravicah in so trdili, da je bila zakonodaja iz leta 1789 narejena zato, da bi izginile vse razredne razlike v pravu; zaradi tega so se upirali načrtom socialne zakonodaje, ki so skorajda dosledno vedno znova uvajali pojem razreda in med držav-ljani raziskovali skupine, ki ne morejo uporabljati svobode. ..Revolucija je verjela, da je odpravila razrede," je otožno pisal Joseph Reinach v Le Matin 19. aprila 1895, ,.oni pa kar vznikajo na vsakem koraku . . . Čas je, da ugotovimo: gre za ofenzivno vračanje preteklosti, vendar ni treba, da bi se s tem pomirili; moramo ga pobi t i ." 7

Volilna praksa je marsikaterega republikanca prisilila, d a j e priznal, da socialisti doživljajo velike uspehe, ko uporabljajo strasti ljubosumja, razočaranja ali sovraštva, ki obstajajo v svetu; to pa pomeni, da so opazili razredni boj in mnogi prevzeli žargon parlamentarnih socialistov: tako se je rodila stranka, ki se imenuje radikalno-socialistična. Clemen-ceau zagotavlja celo. da je poznal zmemeže, ki so se čez noč prelevili v socialiste: ,,V Franciji.," pravi. ,.so socialisti, ki jih poznam 8 , sijajni

7 J . R e i n a c h , D e m a g o g u o s e t s o c i a l i s t c s . s tr . 1 98 . 8 Na k o n f e r e n c i v Haagu je n e m š k i de lega t izjavil, da n jegova država z lahka pre-

naša s t ro ške o b o r o ž e n e g a m i r u : Leon Bourgeo is ga jc p o d p r l r e k o č , da bi . . tudi F ranc i j a č i s t o veselo p renes l a č l oveške in f i n a n č n e d a j a t v e , k i j i h nac iona lna

radikali, ki sodijo, da se socialne reforme ne dogajajo po njihovi všeči in si prigovarjajo, da je pač dobra taktika zahtevati več. da bi dobili vsaj nekaj. Koliko imen in koliko skrivnostnih priznanj bi lahko navedel v podporo svojim besedam! Pa bi bilo čisto brez koristi, kajti nič manj ne bo skrivnostnega" (Aurore, 14. avgust 1905).

Leon Bourgeois ki ni hotel čisto v vsem podleči novi modi in je morda zato zapustil poslansko zbornico in stopil v senat - je na kongre-su svoje stranke julija 1905 dejal: ..Razredni boj je dejstvo, toda kruto dejstvo. Ne verjamem, da bi razrešili problem tako. da bi ta boj podalj-ševali: treba ga je zatreti in doseči, da se bodo vsi ljudje imeli za združe-ne pri istem delu." Šlo naj bi torej za to. da bi zakonsko ustvarili druž-beni mir in pokazali revnim, da vlada nima večje skrbi, kot je skrb za izboljšanje njihove usode: tistim, ki imajo po ocenitvi preveliko lastnino za družbeno harmonijo, pa bi naložili potrebne žrtve.

Kapitalistična družba je tako bogata in prihodnost se ji kaže v lako rožnatih barvah, da prenaša grozljiva bremena, ne da bi se preveč prito-ževala: v Ameriki politiki brez sramu razsipajo velike davke: v Lvropi dosegajo stroški za vojaške priprave vsak dan večje vsote 9 : socialni mir je pač mogoče kupiti s kakšno dodatno žr tvi jo 1 0 . Izkušnja kaže. da je buržoazijo lahko odirati, le malo je treba pritisniti nanjo in ji vliti malce strahu pred revolucijo: stranka, ki bo znala najbolj smelo in zvito mane-vrirati z revolucionarnim duhom, bo imela prihodnost na svoji strani: radikalna stranka začenja to počasi spoznavati. Toda čeprav so njeni klovni še tako spretni, bo le težko našla takšne, ki bodo znali tako zasle-piti mogočne židovske bankirje, kot znajo Jaurts in njegovi prijatelji.

C) Tretjo vrednost daje razrednemu boju sindikalna organizacija. V vsaki industrijski panogi sestavljajo gospodarji in delavci antagonistične skupine, ki nenehno razpravljajo, parlamentirajo in sklepajo dogovore. Vanje vnaša socializem svojo terminologijo razrednega boja in tako še bolj zapleta nesoglasja, ki bi sicer ostala na zasebni ravni; korporativni ekskluzivizem. ki močno spominja na duha kraja in rase. se tako še učvrsti in njegovi predstavniki si radi domišljajo, da opravljajo visoko poslanstvo in izvajajo najodločnejši socializem.

Znano je. da so stranke v sodnem postopku (..pruvdači"). ki so tujci v mestu, na tamkajšnjih trgovinskih sodiščih slabše obravnavani, saj ta

o b r a m b a ter ja od d r ž a v l j a n o v " . ( T . G u i e y s s e . ki navaja K' govo re , misl i , da je car zah teva l o m e j i t e v vojaških i z d a t k o v , ker Rusi ja še ni dovo l j boga t a , da bi hodi la vštr ic z velikimi kap i t a l i s t i čn imi deže lami . ( 1 .i I r a n č e e t I a p a i \ a r m e e . str. 4 5 . )

11 Z a t o je Briand 9. jun i ja 1907 deja l svoj im vol i leem v Saint-I l i e n n u . da se je R e p u b l i k a sveto zavezala d e l a v c e m g lede n j ihov ih u p o k o j i t e v .

poskušajo dali prav svojim so bratom. Železniške družbe plačujejo fan-tastične vsote za zemljišča, katerih ceno določa porota, sestavljena iz lastnikov teh zemljišč. Videl sem, kako so člani spravnega razsodišča za ribištvo na podlagi starih pogodb zaradi domnevnih prekrškov oglobili italijanske ribiče, ki so jim delali konkurenco. Mnogi delavci so tudi pripravljeni priznavati, da v vsakem sporu z gospodarji delavci pomenijo moralo in pravico: nekega sindikalnega tajnika, tako fanatičnega refor-mista. da je Guesdu odrekal govorniški talent, sem slišal govoriti, da nima nihče toliko razrednega občutka kot on - ker je pač razmišljal na način, ki sem ga nakazal - zato je sklenil, da revolucionarji nimajo monopola na pravilno koncepcijo razrednih bojev.

Razumljivo je. da so mnogi menili, da ta korporativni duh ni prav-zaprav nič boljši od lokalnega, zato so ga poskušali zatreti z načini, ki so močno podobni tistim, s katerimi so v Franciji blažili nestrpnost med provincami. Splošnejša kultura in obiskovanje ljudi iz drugih pokrajin hitro opravita s provincializmom: ali ne bi ugasnil tudi korpo-rativni duh. če bi pripravili pomembne sindikalne može, da bi se pogo-steje srečevali z gospodarji in jim ponudili priložnost, da bi se udeležili razprav o splošnih zadevah v mešanih komisijah? Izkušnja je pokazala, da j e to mogoče.

II.

Prizadevanja, ki naj bi izkoreninila vzroke sovražnosti v moderni družbi, so bila nedvomno uspešna toda pomirjevalci so se tudi tokrat motili glede učinkov svojega dela. Nekaterim sindikalnim funkcionar-jem je bilo treba pokazati, da buržuji le niso tako strašni ljudje, kot oni mislijo, obsuti jih je bilo treba s prijaznostjo in vljudnostjo v komisijah, ki so bile ustanovljene pri ministrstvih ali pri Socialnem muzeju*. ustva-riti vtis. da obstaja naravna in republikanska enakopravnost. ki je nad razrednimi sovraštvi in predsodki in že je bilo mogoče spremeniti držo nekaterih starih revolucionar jev". Zaradi spreobrnitve nekaterih njihovih prejšnjih vodij je nastala velika zmeda v duhu delavskega razre-da; marsikaterega socialista je namesto nekdanjega navdušenja prevzelo malodušje: mnogo delavcev se je začelo spraševati, ali bo sindikalna organizacija postala različica politike, sredstvo za uspeh.

* V i /vir . ..Munčo S o e i a l " . O p . prev. 1 1 Mulo novega je pod s o n c e m , kar zadeva d r u ž b e n o s p r e n e v e d a n j e . Že Ar i s to te l

je pos tavi l pravila d r u ž b e n e g a m i r u : pravi, da bi . .moral i biti d e m a g o g i v svojih pridigali za sk rb l j en i s a m o za kor is t i boga t ih , t ako k o t bi v lade v o l igarh i jah mora l e d a j a t i vtis. da ima jo pred o č m i s a m o korist l j u d s t v a " (n. d . ) . T o so besede , ki bi j i h veljalo nap i sa t i na vrata u r a d o v Direkci je za de lo .

Toda hkrati s tem razvojem, k i j e vlival veselje v srca pomirjevalcev. se je v znatnem delu proletariata zopet začel obnavljati revolucionarni polet. Odkar so si republikanska vlada in drugi filantropi zabili v glavo, da bodo iztrebili socializem, in to z razvijanjem socialne zakonodaje in z umirjanjem stališč gospodarjev v stavkah, je bilo mogoče opažati, da se konflikti zaostrujejo bolj kot nekoč 1 2 .

To pogosto razlagajo le z nezgodo, ki da jo je pripisati starim nava-dam; radi se zibljejo v upanju, da bo vse šlo dobro, brž ko bodo indu-strijci bolje razumeli običaje socialnega mi ru 1 3 . Jaz pa. nasprotno, mislim, da smo priče pojavu, ki povsem naravno izhaja iz okoliščin, v katerih se dogaja ta domnevna sprava.

Najprej naj omenim, da ideje in ravnanja pomirjevalcev temeljijo na pojmu dolžnosti in da je dolžnost nekaj popolnoma nedoločenega medtem ko pravo terja dosledne opredelitve. Ta razloček je pripisati dejstvu, da pravo nahaja vse realne temelje v ekonomiji produkcije, medtem ko se dolžnost utemeljuje na občutku odrekanja, malodušno-sti, dobrote in žrtvovanja: in kdo bo presodil, če je bil tisti, ki se je podredil dolžnosti, dovolj strpen, dovolj dober, dovolj mučeniški? Kristjan je prepričan, da mu ne bo nikoli uspelo, da bi opravil vse, kar od njega zahteva Cerkev: ko je prost vseh ekonomskih vezi (v samosta-nu), si izmišlja vsakršne pobožne obveznosti, da bi svoje življenje čim-bolj približal Kristusu, ki je tako ljubil ljudi, da je pristal na sramotno usodo, samo da bi jih odkupil.

V ekonomskem svetu vsakdo omejuje svojo dolžnost toliko, kolikor se mu pač upira, da bi izgubil določene dobičke; če gospodar vedno meni, da je opravil vse svoje dolžnosti, bo delavec vseeno drugačnega mnenja in ni argumenta, ki bi ju mogel prepričati: prvi bo lahko mislil, da je bil junaški, in drugi bo lahko to domnevno junaštvo štel za sramo-tno izkoriščanje.

Za naše velike ..papeže" dolžnosti pogodba o delu ni prodaja. Nič ni tako preprosto kot prodaja: nihče se ne meša v to. kdo ima prav, trgo-vec ali kupec, kadar se ne moreta zmeniti o ceni sira: kupec gre tja, kjer je nakup najcenejši, in trgovec mora znižati svoje cene, ker ga stranke zapuščajo. Vse drugače pa je, ko izbruhne stavka: dobri ljudje vse drža-ve, naprednjaki in prijatelji republike, začnejo razpravljati o vprašanju, katera izmed obeh strani ima prav: imeti prav pomeni popolnoma opra-viti svojo socialno dolžnost. Le Play je dal marsikakšen nasvet v zvezi z organizacijo dela, ki omogoča kar najbolje opraviti dolžnosti: toda ni

1 2 C f . G . Sore l , I n s e g n a m e n t i s o c i a 1 i , s tr . 3 4 3 . 1 3 V svojem govoru 1 1. maja 1907 je J a u r t s de ja l , da ni bilo n ik j e r t o l i k o nasil ja

k o t v Angli j i , k o g o s p o d a r j i in vlada niso ho t e l i d o p u s t i t i s ind ika te . . .Popust i l i so; t o j e z d a j dos l edna in m o č n a a k c i j a , t o d a legalna, p a m e t n a in t r d n a . "

mogel določiti obveznosti enih in drugih, zanašal se je na taktnost vsa-kogar. na natančno občutenje družbenega položaja, na gospodarjevo razumno presojo pravih potreb delavcev.14

Delodajalci v glavnem pristajajo na takšno razpravo; na delavske zahteve odgovarjajo, da so jim že zagotovili prav vse ugodnosti - filan-tropi pa se le sprašujejo, ali prodajne cene vendarle ne dopuščajo, da bi se mezde še nekoliko dvignile. Takšno razpravljanje predpostavlja, da se ve, do kod lahko gre socialna dolžnost in koliko bo moral gospodar še popustiti, da bo le še ohranil svoj položaj. Ker ni razmišljanja, ki bi zmoglo rešiti ta problem, predlagajo razboriteži. da se zatečemo k raz-sodništvu: Rabelais bi nemara predlagal, naj vržemo kocko. Kadar gre za pomembno stavko, tedaj poslanci na ves glas zahtevajo preiskavo, da bi se ugotovilo, ah industrijci dobro opravljajo svoje vloge dobrih delo-dajalcev .

Po tej poti pridemo do rezultatov, ki se zdijo tako absurdni zato, ker so bili na eni strani veliki industrijci vzgojeni v duhu državljanskih, filan-tropskih in religioznih ide j 1 5 , na drugi strani pa ne smejo biti preveč trmasti in uporni, ko jih o določenih stvareh sprašujejo osebe z visokih državnili položajev. Pomirjevalci vložijo vse svoje samoljubje v prizade-vanje. da bi uspeli, zato bi bili neizmerno užaljeni, če bi jim delodajalci onemogočili izvedbo socialnega miru. Delavci so v ugodnejšem položa-ju, kajti prestiž pomirjevalcev je v njihovih očeh mnogo manjši kot pri kapitalistih: le-ti torej popustijo mnogo prej kot delavci in dopustijo dobrim dušam, da se ovenčajo s slavo tistega, k i je konflikt pripeljal do konca. Opaziti je mogoče, da ta način le redko uspe, kadar je zadeva v rokah obogatelih nekdanjih delavcev: literarne, moralne ali sociološke ugotovitve kaj malo zaležejo pri ljudeh, ki se niso rodili v buržoaznih vrstah.

Tiste, ki so poklicani, da na ta način intervenirajo v konfliktih, zape-lje v zmoto opazovanje ravnanja nekaterih sindikalnih sekretarjev, kajti ti se pokažejo mnogo manj nepopustljivi in dosledni, kot so prej mislili, zato se jim zdijo zreli za razumevanje socialnega miru. Na pomiritvenih sestankih je marsikateri revolucionar razkril dušo, hlepečo po drobni buržoaziji. niti ne manjka inteligentnih ljudi, ki mislijo, da sta socialisti-čno in revolucionarno pojmovanje naključje, ki bi se mu z boljšimi odnosi med razredi lahko izognili. Verjamejo, da vsi delavci pojmujejo ekonomijo kot dolžnost, in se prepričujejo, da bi bil dogovor mogoč, če bi bili državljani boljše vzgojeni.

1 4 Le Pluy, O r g a n i s a t i o n d u t r a v a i I , pogl . 11, t* 21 . Po n j e g o v e m m n e n j u so m o r a l n e sile p o m e m b n e j š e k o t s i s temi , ki na j bi bol j ali m a n j av to -m a t i č n o urejal i m e z d e .

1 5 O si lah, ki p o s k u š a j o vzdrževa t i o b č u t e k z m e r n o s t i , gl. I n s e g n a m e n t i s o c i a 1 i . n . d . , 3 . de l , pogl . V.

Poglejmo, pod kakšnimi vplivi nastaja drugo gibanje, zaradi katerega se nasprotja še bolj zaostrujejo.

Delavci se hitro zavedo, da delo na podlagi pomirjevanja ali arbitraže ne temelji na nikakršnih ekonomsko-pravnih temeljih, in temu ustrezna je. morda nagonsko, njihova taktika. Ker delujejo čustva in zlasti samo-ljubje pomirjevalcev. je pametno vplivati na njihovo domišljijo in jim podtakniti misel, da je pred njimi titanski posel. Nakopičili bodo torej svoje zahteve, kar po naključju navedli številke in nič se ne bodo obo-tavljali pretiravati z njimi: pogosto se bo zgodilo, da bo uspeh stavke odvisen od spretnosti kakega sindikalista (ki dobro razume duha social-ne diplomacije), od tega. kako zna uveljaviti zahteve, ki so same po sebi čisto postranske, ki pa lahko naredijo vtis, da industrijski podjetniki svojih družbenih dolžnosti ne opravljajo, kot je treba. Pisci, ki se ukvar-jajo s temi vprašanji, so pogosto presenečeni nad dejstvom, da se stav-kajoči šele po nekaj dneh natančno dogovorijo o svojih zahtevah, naza-dnje pa se pojavijo takšne, o katerih na pripravljalnih zborovanjih sploh niso govorili. To zlahka pojasnimo, če pomislimo na nenavadne okoli-ščine. v katerih potekajo razprave med zainteresiranimi.

Preseneča me. da ni stavkovnih profesionalcev, ki bi bili pristojni za pripravo seznama delavskih zahtev; njihov uspeh na pomiritvenih svetih bi bil večji, ker se ne bi pustili tako zlahka zaslepiti lepim besedam kot delavski delegati.16

In ko je vse končano, se še najdejo delavci, ki opozarjajo, da so delo-dajalci v začetku trdili, da niso mogoče nikakršne koncesije: to jih spodbudi, da si rečejo, kakšni lažnivci ali ignoranti so delodajalci. To pa niso ravno okoliščine, v katerih bi se lahko razvijal socialni mir!

Dokler so delavci prenašali gospodarjeve zahteve brez upiranja, so verjeli, da je volja njihovih delodajalcev povsem odvisna od ekonomskih nujnosti: po stavki pa opazijo, da ta nujnost konsekventno sploh ne obstaja in da ta volja najde sredstva, da se reši domnevnih ekonomskih pritiskov, samo če nanjo dovolj močno pritiskamo od spodaj: tako (če ostajamo v mejah prakse) se kapitalizem delavcem zdi svoboden, zato premišljujejo, kot da bi bil takšen tudi v resnici. To. kar v njihovih očeh zmanjšuje to svobodo, ni nujnost, ki sledi iz konkurence, temveč nezna-nje industrijcev. I ako se uvede pojem neskončne produkcijo. ki je eden od postulatov \larxovc teze o razrednih bojih v socializmu.17

Zili se. da je f r a n c o s k i z a k o n z d n e 27 . d e c e m b r u 1X92 predv ide l to m o ž n o s t , na laga , da m o r a j o biti de legat i p o m i r i t v e n i h o d b o r o v i/ vrst za in te res i r an ih , [ a k o o d s t r a n j u j e tiste p r o f e s i o n a l c e , ka te r ih p r i so tnos t bi še zman j ša l a p r e s t i /

oblas t i ali f i l a n t r o p o v . 1 7 C.. Sore l . I n s e g n a ni e n t i s o e i a I i . str. 39(1.

Čemu torej govoriti o družbeni dolžnosti? Dolžnost je razumljiva v družbi, katere deli so medsebojno čvrsto solidarni: če pa je kapitalizem neskončen, tedaj solidarnost ne temelji več na ekonomiji in delavci presodijo, da bi bilo neumno, če ne bi zahtevali vsega, kar lahko dobijo. Delodajalca imajo /.a nasprotnika, s katerim se pogajajo po vojni; ni družbene dolžnosti niti ni mednarodne dolžnosti.

Te ideje so v marsikaterih možganih nekoliko zmedene, to priznam: toda obstajajo, in sicer veliko bolj trdno, kot si mislijo zagovorniki socialnega miru: le-ti se pustijo zapeljati videzu, zato nikoli ne prodrejo do skritih korenin, i/ katerih poganjajo sedanja socialistična prizadeva-nja.

Preden se lotimo drugih preučevanj, moramo ugotoviti, da obstajajo v naših latinskih državah velike težave pri zagotavljanju socialnega miru. iu so razredi veliko jasneje ločeni med seboj po zunanjih značilnostih kot v saksonskih deželah, in ti razločki so močno neprijetni za sindikal-ne voditelje, kadar opustijo svoje stare navade, zato da bi se uvrstili v uradni ali filantropski sve t 1 8 : ta svet jih rade volje sprejme medse, odkar je spoznal, da lahko taktika postopnega poburžoa/.enja sindikal-nih voditeljev rodi odlične uspehe: toda njihovi tovariši sumijo vanje. To nezaupanje se je v Franciji še okrepilo, potem ko je veliko anarhi-stov stopilo v sindikalno gibanje zakaj anarhista je groza vsega, kar spominja na načine politikov, ki jih razžira potreba, da bi se zrinili v višje razrede: kajti v njih tiči kapitalistični duh že tedaj, koso se revni.1 9

Socialna politika je uvedla nove elemente, k i j ih moramo /daj upo-števati. Predvsem moramo ugotoviti, da delavci danes veljajo v svetu prav toliko kot različne skupine proizvajalcev, ki terjajo zase protekcijo: z njimi je treba ravnati strpno, kot z vinogradniki ali pridelovalci slad-kor ja . 2 0 V protekcionizmu ni nič dokončnega: carinske dajatve so določene tako. da ustrežejo željam zelo vplivnih osebnosti, ki si hočejo

I S Vsi, ki sn od bl izu videli t r a d e u n i o n i s t i č n e voditelji. ' , so bili p r e s e n e č e n i nad veliko raz l iko m e d F r a n c i j o in Angl i jo na tej t o č k i : t r a d e u n i o n i s t i č n i vodi te l j i l l i t ro p o s t a n e j o g e n i i e m a n i . ne da bi k d o zope r to ka rko l i ugovar ja l ( l \ de R o u s i e r s . l e I r a d e - u n i o n i s 111 e e n A n g I e t e r r e . str. 3 0 9 . 3 2 2 l k o sem poprav l ja l ta t e k s t , s em prebra l č l anek JacifUcsa l i a rdou-\ a . ki o p o z a r j a , da je kral j I J varil VII . p o v / d i e m l v viteza vncea tesar ja in ene-ga r u d a r j a . I i) i h ; i l s . 1 6 . dee . 1907 )

1 4 1'reil n e k a j leti si j e A i s t n e Dt imon t izmislil izraz d r u ž h e n a k a p i I a r n o s t . da bi označ i l p o č a s e n vzpon razredov . Če bi s ind ika l izem upoš teva l n a u k e p o m i r j c v a l c c v . bi bil m o č a n agens d r u ž b e n e kap i l a rnos t i .

2 0 V e č k r a t je bilo p o u d a r j e n o , da j e angleška delavska organizac i ja zgolj in teresni s ind ika t , ki ima pred o č m i s a m o n e p o s r e d n e ma te r i a lne kor is t i . N e k a t e r i av tor -ji so t akšn ih r azmer veseli, ker v nj ih po pravici vidi jo ovi ro za soc ia l i s t i čno p r o p a g a n d o . N a d l e g o v a t i s o c i a l i s t e , t ud i za ceno e k o n o m s k e g a razvoja In p r ihodn jega ku l tu rnega n a p r e d k a t o j e veliki cilj . ki si ga zas tavl ja-j o neka t e r i veliki i d e- a 1 i s t i f i l a n t r o p s k e buržoaz i j e .

povečati svoje dohodke; socialna politika ravna enako. Protekcionisti-čna vlada si domišlja, da natanko ve, kaj naj bi priznala vsaki skupini in kako naj bi branila producente, da ne bi oškodovali potrošnike. Tako tudi socialna politika razglaša, da bo upoštevala interese gospodarjev in delavcev.

Malo ljudi zunaj pravnih fakultet je tako naivnih, da verjamejo, da država lahko uresniči takšen program; parlamentarci se dejansko odlo-čajo tako, da delno zadostijo interesom, ki so pri volitvah najbolj vpliv-ni, vendar tako, da ne izzovejo preveč hrupnih protestov tistih, katerih interese so žrtvovali. Ni drugega pravila kot resnični ali domnevni inte-res volilcev: carinska komisija vsak dan spreminja svoje tarife in izjavlja, da jih ne bo nehala spreminjati, dokler ne bo z njimi dosegla cen, ki j ih bo štela za donosne, in to za ljudi, ki so postali njeni varovanci: njeno oko budno bdi nad uvozniki; vsako znižanje cen zbudi njeno pozornost in takoj začne raziskovati, ali ne bi bilo mogoče umetno dvigniti vred-nosti. Socialira politika se kroji na popolnoma enak način: 27. junija 1905 je poročevalec o nekem zakonu glede delovnega časa v rudnikih v poslanski zbornici dejal: ,,Če bi izvajanje zakona delavcem povzročilo razočaranje, smo se zavezali, da bomo brez odlašanja predložili osnutek novega zakona." Ta sijajni mož je govoril enako kot predlagatelj kakšne-ga carinskega zakona.

Ni malo delavcev, ki popolnoma razumejo, da ves hrup parlamentar-nega leporečja ne služi ničemur drugemu kot prikrivanju pravih moti-vov, ki vodijo vlade. Protekcionisti uspevajo s tem. da subvencionirajo kakšnega velikega partijskega šefa ali vzdržujejo časnike, ki podpirajo politiko tega strankinega voditelja; delavci nimajo denarja, toda na voljo imajo mnogo bolj učinkovito akcijsko sredstvo: lahko vlijejo strah, zato se že nekaj let ne odrekajo več temu sredstvu.

Že ob razpravah o zakonu o rudniškem delu se je večkrat postavilo vprašanje o grožnjah, naperjenih na vlado: 5. februarja leta 1902 je predsednik komisije v zbornici dejal, da je oblast ..pozorno prisluhnila zunanjim zvokom, da jo je obšlo čustvo velikodušne dobronamernosti. tako da je prav do sebe, ne glede na ton, pripustila delavske zahteve in predirljiv krik rudarjev". Malo pozneje je dodal: ,.Storili smo delo soci-alne pravičnosti ( . . . ) tudi dobrote, ko smo k tistim, ki trpijo in se mučijo, stopili kot prijatelji, ki želijo samo delati v miru in v dostojnih okoliščinah; ne smemo jim dopustiti, da bi se zaradi surove in preveč egoistične nepopustljivosti prepustili vzgibom, ki sicer ne bi bili upor, vendar žrtev ne bi bilo nič manj ." Vse nabuhle fraze služijo za to. da bi prikrile panični strah, ki se je polaščal tega grotesknega poslanca.21

2 1 Ta s l a b o u m n c ž j e pos ta l min i s t e r za t rgov ino . Vsi njegovi govor i o t e m vpraša-nju so p o l n i č v e k a n j a : bil j e zd ravn ik ps ih ia te r , z a t o s e j e m o r d a nalezel logike in j ez ika svojili pac i en tov .

Na seji 6. novembra 1404 je minister v senatu izjavil, da vlada ni pripravljena popustiti grožnjam, da pa je ..treba odpreti ne le uho. ampak tudi duha in srce spoštljivim zahtevam" (!): kar nekaj vode je steklo pod mostovi od dne. ko je vlada obljubila zakon, in še to zaradi grožnje splošne stavke.2 2

Lahko bi izbral kakšen drug primer, ki bi pokazal, da je najodločil-nejši dejavnik socialne politike strahopetnost vlade. To se je najbolj očitno pokazalo v nedavnih razpravah o odpravi posredovalnic za zapo-slovanje in o zakonu, k i je pripeljal pred civilno sodišče odločitve delov-nega razsodišča. Skoraj vsi sindikalni voditelji znajo sijajno izrabiti te razmere in podučujejo delavce, da ne gre za to, da bi prosili za usluge, ampak da je treba kovati dobiček iz buržoazne straliopetnosti in tako vsiliti voljo proletariata. Preveč je dejstev, ki podpirajo to taktiko, zato ni čudno, če seje prijela delavcev.

Zdi se mi. da je bila ena od stvari, ki je v teh zadnjih letih najbolj pre-senetila delavce, sramežljivost državne sile glede vstaj: javne uprave, ki imajo pravico zahtevati vojaško intervencijo, si ne upajo popolnoma izkoristiti svoje moči. zato uradniki prenašajo žalitve in psovke s potr-pežljivostjo. kakršne pri njih nismo bili navajeni. Izkušnja, ki se še nada-ljuje, je jasno pokazala, da je delavsko nasilje v stavkah izjemno učinko-vito: prefekti, preplašeni, da bodo morali ukrepati z zakonsko silo proti vstajniškemu nasilju, pritiskajo na delodajalce, naj popustijo: varnost tovarn poslej velja za ugled, s katerim razpolaga prefekt po svoji volji: zato ustrezno odmerja uporabo svoje policije, da bi ustrahoval obe stra-ni in ju zvito pripeljal do sporazuma.

Sindikalni voditelji niso potrebovali veliko časa. da so dodobra dojeli te razmere, in treba je priznati, da so z redko srečo uporabili orožje, ki jim je bilo položeno v roke. Prizadevajo si zastrašiti prefekte z ljudskimi demonstracijami, ki bi lahko pripeljale do hudih spopadov s policijo, in hrupno akcijo štejejo za najbolj uspešno sredstvo za doseganje koncesij. Redko se zgodi, da po določenem času prestrašena in napadana admini-stracija ne bi intervenirala pri delodajalcih in jim predlagala določene dogovore, kar pa seveda opogumlja propagatorje nasilja.

Ne glede na to. ali odobravamo ali obsojamo to. kar se imenuje direktna in revolucionarna metoda, moramo priznati očitno dejstvo, da nič ne kaže, da bo izginila; v tako bojaželjni deželi, kot je Francija, je dovolj globokih vzrokov, ki zagotavljajo tej metodi veliko popularnost, čeprav mnogi primeri ne dokazujejo njene čudežne uspešnosti. To je

- - Minis ter j e izjavil , da izvaja . . r e sn ično d e m o k r a c i j o " in da je zgol j demagog i j a . .ubogat i z u n a n j e pr i t i ske in n a d u t e o p o m i n e , ki n a j v e č k r a t niso n i č drugega ko t g roba vaba za zaupl j ive l judi , ka te r ih živl jenje je m u k o t r p n o " .

veliko družbeno dejstvo tega trenutka, zalo moramo poskusiti razumeti njegove razsežnosti.

Ne morem si kaj. da ne bi na tem mestu opozoril na Clemenceauje-vo razmišljanje o naših odnosih z Nemčijo (ki se prav dobro prilega tudi družbenim konfliktom, kadar preidejo v nasilno obliko; videti pa je. da bo ta oblika vedno bolj splošna, kolikor bolj bo strahopetna buržoazija razširjala izmišljotino o socialnem miru): ..Ni boljšega sredstva (od poli-tike večnih koncesij)." je dejal, ,,kot angažirati nasprotno stranko, da zahteva vedno več. Ne ljudje niti sile. katerih delovanje je izključno v tem. da popuščajo, ne morejo doseči nič drugega, kot da se umaknejo. Kdor živi. se upira: kdor se ne upira, razpade na koščke " (Aurore , 15. avgust 1905).

Socialna politika, ki temelji na buržoaznem strahopetstvu, torej na nenehnem popuščanju pred nasilnimi grožnjami, mora nujno poroditi idejo, da jc buržoazija obsojena na smrt in da je njen konec samo še vprašanje časa. Vsak konflikt, ki izzove nasilje, postane tako avantgard-ni boj in nihče ne more predvideti, kaj se lahko izcimi iz takšnega pod-jetja. Veliki boj se zaman umika: v tem posebnem primeru nastane vedno, kadar ga dobijo v roke stavkajoči, velika napoleonska vojna (takšna, ki dokončno uniči poražence), ki jo stavkajoči čakajo. Tako se v stavkovni praksi porodi pojem katastrofične revolucije.

Pozorni opazovalec sodobnega delavskega gibanja je izrekel podobno misel: ..Kot njihovi predniki (francoski revolucionarji) se opredeljujejo za boj. za osvajanje; z uporabo sile hočejo opraviti velika dela. Le da jih osvajalne vojne ne zanimajo več. Namesto da bi mislili na boj, zdaj pre-mišljujejo o stavkah; namesto da bi bil njihov ideal boj zoper evropske armade, je to postala splošna stavka, ki naj bi izničila kapitalistični rež im." 2 3

Teoretiki socialnega miru nočejo videti teh nadležnih dejstev: brez dvoma jih je sram priznati svojo strahopetnost. prav tako se tudi vlada sramuje priznati, da izvaja socialno politiko zaradi groženj z nemiri. Zanimivo je. da ljudje, ki se hvalijo, da so brali Le Plava, niso opazili, da je bila njegova koncepcija pogojev družbenega miru čisto drugačna od pojmovanj njegovih slaboumnih nadaljevalcev. Predpostavljal je obstoj buržoazije, ki ne odstopa od svojih navad, ki je prežeta z občut-kom dostojanstva, buržoazije, k i j e dovolj močna, da lahko vlada državi, ne da bi se ji bilo treba zatekati k stari tradicionalni birokraciji. Te mo-že, ki so imeli v rokah bogastvo in moč, je nameraval naučiti družbene dolžnosti do njihovega subjekta. Njegov sistem je predpostavljal nevpra-šljivo avtoriteto: znano je. da je z obžalovanjem govoril o preveliki in

2 3 Cf . G u i e y s s e , n . d . , s tr . 1 25.

nevarni svobodi tiska, kakršna je obstajala za Napoleona 111.; ob njego-vih premišljevanjih o tej temi se človek lahko nasmehne, če primerja tedanje časopise s sedanjimi.24 Nihče v njegovem času ne bi mogel razumeti, da lahko velika država pristane na mir za vsako ceno; njegovo stališče se v tem pogledu bistveno razlikuje od Clemenceaujevega. Niko-li ni mogel sprejeti nizkotnosti in licemerja. ki je strahopetnost obram-bno nesposobne buržoazije okrasila z imenom družbene dolžnosti. Strahopetnost buržoazije močno spominja na enako lastnost angleške liberalne stranke, ki kar naprej razglaša svoje neomajno zaupanje v raz-sojanje med narodi: razsojanje pa se skoraj vedno konča uničujoče za Anglijo.25 toda ti dobri ljudje raje plačajo ali celo kompromitirajo pri-hodnost svoje države, kot bi se spoprijeli z vojnimi strahotami. Angleška liberalna stranka ima besedo pravičnost nenehno na jeziku, prav tako kot naša buržoazija; vprašali bi se lahko, ali se nemara tudi vsa visoka morala velikih sodobnih mislecev ne utemeljuje na razvrednotenju občutka časti.

6. Moralnost nasilja

Dosedanje proučevanje nas ni privedlo na misel, da so teoretiki dru-žbenega miru na poti. ki pelje do sprejemljive morale; zdaj se bomo lotili vprašanja z nasprotne strani in se vprašali, če ni morda prav prole-tarsko nasilje tisto, ki lahko proizvede učinke, kakršne smo zaman pri-čakovali od blagih tehnik.

Najprej je treba ugotoviti, da se moderni filozofi strinjajo v zahtevi, da mora imeti morala prihodnosti značaj vzvišenega, kar naj bi jo loče-valo od drobnjakarske katoliške morale, ki je dokaj prazna. Najhujši očitek, ki ga namenjajo teologom, je. da so dali preveč veljave pojmu posibilizma; sodobnim filozofom se ne zdi nič bolj nesmiselno (da ne rečemo, nič jih bolj ne razbesni) od štetja glasov, ki so bili izrečeni za ali proti neki maksimi. da bi zvedeli, če naj se po njej ravnajo.

2 4 Ko je govor i l o vol i tvah leta 1869 , j e de ja l , da so t ak r a t . . uporab l ja l i t ako surov jezik, kak r šnega F ranc i j a še ni bila slišala, t u d i ne v na jhu j š ih d n e h r e v o l u c i j e " ( O r g a n i s a t i o n J u t r a v a i I . 3. i zda ja , s t r . 340) , O č i t n o gre za revo luc i jo leta 1848 . Leta 1873 je izjavil, da se cesar ne m o r e hval i t i , d a j e raz-veljavil pr is i lo , ki je bila vsiljena t i sku , p r e d e n so se sp remen i l e navade v državi ( R e f o r m e s o e i a l e e n I r a n c e . 5 . i zda ja , pogl . 111.. s tr . 3 5 6 ) .

2 5 S u m m e r Maine je že do lgo tega opaz i l , da ima Anglija n e s i m p a t i č n o u s o d o raz-sodn ika ( . . L e d r o i t I n t e r n a t i o n a l " , f r a n c . p rev . . s tr . 2 7 9 ) . Vel iko Angležev misli, da p o s t a n e j o s i m p a t i č n i , če žal i jo svojo d r žavo ; a t o ni p o p o l n o m a d o k a z a n o .

Zadnjič (11. februarja 1906) je profesor Durkheim dejal na Franco-skem filozofskem društvu, da ne bi smeli svetega stlačiti v moralno in da je značilnost svetega, da ni primerljivo z nobeno drugo človeško vre-dnoto: priznal je. da so ga njegove sociološke raziskave pripeljale k skle-pom. ki so zelo blizu Kantovim, in zatrdil, da so utilitarne morale zane-marile vprašanje dolžnosti in obveznosti. Na tem mestu nočem razprav-ljati o teh tezah; zgolj navajam jih. da bi pokazal, do katere mere se narava vzvišenega vsiljuje avtorjem, ki bi. če sodimo po naravi njihovega dela, lahko veljali za najmanj primerne za to, d a j o sprejmejo.

Noben avtor ni močneje kot Proudhon izrazil načel te morale, ki so jo moderni časi zaman poskušali uresničiti: ..Čutiti in uveljaviti člove-ško dostojanstvo." pravi, ,,najprej v nas samih, potem pri svojih bližnjih, in to brez trohice egoizma, kakor tudi brez vsakršne ideje boga ali skup-nosti: to je pravo. Biti pripravljen v vseh okoliščinah z vso silo in če je treba tudi proti samemu sebi braniti to dostojanstvo; to je Pravica." 1

Clemenceau, ki zanesljivo ni uporabljal te morale za svojo zasebno rabo. je isto misel izrazil takole: ..Brez dostojanstva človekove osebno-sti. brez neodvisnosti, svobode, prava je življenje zgolj živalsko stanje, ki ga ni vredno ohranjati." (Aurore, 12. maj 1905.)

Proudhonu so zelo upravičeno očitali isto kot mnogim zelo velikim moralistom: da so namreč njegove maksime prekrasne, toda usojeno jim je. da bodo ostale nemočne. Izkušnja nam je v resnici žal pokazala, da nauki, k i j i h zgodovinarji idej imenujejo nauki najvišje vrste, običajno ostanejo bre/ učinka. Takšni so bili zelo očitno nauki stoikov in ne manj opazno kantovstva. /.di pa se. da tudi Proudhonov praktični vpliv ni bil kaj prida občuten. Da bi človek zmogel zatreti težnje, zoper kate-re se dviga glas morale, mora imeti v sebi močno oporo .prepričanje mora obvladati vso zavest in delovati, še preden se utegne razmišljanje vsiliti duhu.

Reči je celo mogoče, da so prav vsa lepa razmišljanja, s katerimi so njih avtorji hoteli usmeriti človeka v moralna dejanja, tega človeka prej zapeljala na pot probabilizma: brž ko razmišljamo o dejanju, ki ga ima-mo opraviti, se že sprašujemo, če le ni kakšnega načina, da bi se izogni-li strogim zahtevam obveznosti. A Comte je predpostavljal, da sc bo človekova narava v prihodnosti spremenila in da bodo možganski centri, ki upravljajo altruizem ('.')- slavili zmago nad onimi, ki proizvajajo ego-izem: verjetno je upošteval dejstvo, da je moralna odločitev hipna in da kot nagon prihaja iz človekovih globin.

1 P.-J. P r o u d h o n , D o 1 a J u \ t i c e d a n s 1 a R e v o I u i i o n e t J a m I ' L g 1 i s e . pogl . 1.. s tr . 2 1 6 .

-UkS

V želji, da bi razložil paradoks moralnega zakona, se je Proudhon, tako kot Kant. včasih zatekel v sholastično pozivanje: ..Čutiti svoje bitje v drugem do tolikšne mere. da smo pripravljeni temu čustvu žrtvo-vati sleherno korist, zahtevati za drugega enako spoštovanje kot zase in se jeziti na ničvredneža, ki trpi. ker ga drugi ne spoštujejo, kot da bi skrb za lastno dostojanstvo ne zadevala njega samega takšna lastnost se utegne na prvi pogled zdeti čudna . . . Vsak človek hoče opredeliti in uveljaviti svoje bistvo, ki je dostojanstvo samo. Sledi torej, da je bit enaka in ena za vse ljudi, zato se sleherni med nami počuti hkrati kot posameznik in kot vrsta: da storjeno krivico enako občuti tretji, in žali-lec prav tako kot razžaljenec, da je zato ogorčenje skupno: to pa je ravno Pravica."2

Religiozne morale si domišljajo, da imajo moč, ki da manjka laičnim moralam;3 toda tu moramo uvesti razloček, če se hočemo izogniti zmoti, ki soji zapadli mnogi avtorji. Množica kristjanov namreč ne sledi resnični krščanski morali, tisti, ki jo filozofi štejejo za resnično poseb-nost njihove religije; svetovljani, ki pridigajo katolicizem, so predvsem obsedeni s probabilizmom. z mehaničnimi obredi in s postopki, ki so bolj ali manj blizu magiji in so prikladni kot sredstva, ki zagotavljajo sedanjo in prihodnjo srečo, vsem grehom navkljub.4

Teoretično krščanstvo ni bilo nikoli religija, ki bi se zares prilagajala svetovljanom; doktorji duhovnega življenja so vedno razmišljali o ljudeh, ki se lahko odrečejo običajnemu življenju. ..Ko je gangreški koncil," pravi Renan. J e t a 325 razglasil, da evangeljski izreki o revščini, o odre-kanju družini, o devištvu niso za preproste ljudi, so si izbranci ustvarili posebne kraje, kjer so mogli brez omilitev izvajati evangeljsko življe-nje. preveč vzvišeno za navadne ljudi." Zelo dobro pripominja nadalje, da „bodo samostani nadomestili žrtvovanje, da bi bili Jezusovi nasveti kje upoštevani" 5 ; toda te pripombe ne izpelje do kraja: življenje velikih samotarjev bo materialni boj proti peklenskim silam, ki jih bodo zasle-dovale še v puščavi6 , in ta boj bo nadaljevanje boja. ki so ga bih muče-niki proti svojim mučiteljem.

2 P r o u d h o n . nav . d . , s tr . 2 1 6 2 1 7 . 3 P r o u d h o n o c e n j u j e , da prav to m a n j k a pogansk i davnin i : . .D ružbe , ki so se izo-

bl ikovale v p o h t e i z m u . so imele s to le t j a svoje n a v a d e , nikoli pa ne m o r a l e . Ker ni bilo t r d n e , na nače l ih u t e m e l j e n e mora l e , so navsezadn je izginile n a v a d e . " (Nav. d . , s tr . 1 73 . )

4 He in r i ch Heine m e n i . da j e ženin k a t o l i c i z e m zelo ko r i s t en za m o ž a , ker žena ne o s t a n e p o d t ežo svojih g r e h o v : k o se spove , z a č n e spet . . č e b r n j a t i in se sme-j a t i " . Še v e č , ni pr is i l jena razlagat i svojih g rehov . ( L ' A I I e m a g n e . d ru-ga izda ja , pogl . I I . str. 3 2 2 . )

5 R e n a n . M a r e - A u r e l e , s tr . 5 5 8 . 6 Kato l i šk i sve tn ik i se ne b o r i j o le z a b s t r a k c i j a m i , t e m v e č p o g o s t o t u d i s pr ividi .

Ta dejstva nas usmerjajo na pot razumevanja visokih moralnih prepri-čanj; le-ta nikakor niso odvisna od razmišljanja ali od vzgoje individual-ne volje, odvisna so od vojnega stanja, v katerem človek sodeluje in ki se prevaja v natančno določene mite. V katoliških deželah igrajo majhne eksaltirane skupine vloge samostanov.7 To so bojna polja, ki omogočajo krščanski morali, da se obdrži, skupaj s pojmom vzvišenega, ki še danda-nes očaruje toliko duš, in dajejo tej morali dovolj leska, da v družbi lah-ko spodbudi nekakšno bledo posnemanje.

Če opazujemo kakšno manj izrazito stanje krščanske morale, smo še bolj začudeni, ko vidimo, kako zelo je odvisna od bojev. Le Play, k i je bil zgleden katolik, je večkrat primerjal (na veliko jezo svojih soverni-kov) trdnost religioznih prepričanj, na kakršna je naletel v religiozno mešanih deželah, z duhom jnedlost i v deželah, ki so podvržene izklju-čno rimskemu vplivu. Pri protestantskih narodih je toliko več moralne odločnosti, kolikor je veljavna Cerkev bolj pod udarom odpadniških sekt. Vidimo, da se prepričanje utemeljuje na konkurenčnosti verovanj; vsako izmed njih se ima za orožje resnice, ki j i je naloženo, da premaga vojsko zla. V takšnih okoliščinah je mogoče najti vzvišeno; ko pa se reli-giozni boji poležejo, stopijo na prvo mesto probabilizetn, mehanični obredi in magijski postopki.

V zgodovini modernih liberalnih idej lahko odkrijemo zelo podobne pojave. Naši očetje so dolgo skoraj religiozno gledali na Deklaracijo člo-vekovih pravic, ki se nam danes zdi le suhoparen zbir abstraktnih in zmedenih formul, brez posebne praktične vrednosti. Tako je zato, ker so se bili neverjetni boji okrog institucij, na katere se nanaša ta doku-ment: klerikalna stran si je prizadevala dokazati, da je liberalizem v temelju zgrešen; povsod je organizirala bojna bratstva, ki naj bi svojo oblast vsilila ljudstvu in vladi: hvalili so se, da lahko kaj hitro zrušijo branilce revolucije. V času, ko je Proudhon pisal svoje delo o pravici, konflikt še zdaleč ni bil pri koncu; tako je cela ta knjiga napisana v bojevitem tonu, ki čudi današnjega bralca: avtor govori, kot bi bil vete-ran osvobodilne vojne: hoče se maščevati začasnim zmagovalcem, ki grozijo ukiniti vse pridobitve revolucije; napoveduje velik upor. ki se že začenja.

Proudhon upa, da bo spopad skorajšen, da se bosta obe strani bojeva-li z vsemi močmi in da bo to prava napoleonska bitka, v kateri bo sovrag dokončno pokončan. Pogosto govori jezik epopej. Ne zaveda se, da bodo njegova abstraktna razmišljanja pozneje, ko bodo izginile boje-vite ideje, zvenela šibko. Vso njegovo dušo prežema vrenje, ki jo povsem

ki se p r e d s t a v l j a j o z vsemi z n a č i l n o s t m i rea lnega . Še L u t e r se je m o r a l spopri -j e m a t i s h u d i č e m , na ka te rega j e ce lo vrgel svoj kr iž .

7 R e n a n , nav . d . , s t r . 6 7 2 .

opredeljuje in ki daje njegovi misli neki skrit pomen, v katerem ni sledu o sholastičnem duhu.

Divji bes, s kakršnim je Cerkev preganjala Proudhonovo knjigo, kaže. da je klerikalni tabor prav na enak način pojmoval naravo in posledice tega spopada.

Ker se je pojem vzvišenega tako vsilil modernemu duhu, je kazalo, da je mogoče vzpostaviti laično in demokratično moralo; toda dandana-šnji se zJi takšno podjetje precej smešno: vse seje spremenilo, odkar se nihče več ne boji klerikov; tudi liberalnega prepričanja ni več. odkar liberalcev ne prevevajo več nekdanje vojaške strasti. Danes je postalo vse tako zmedeno, da se dirhovniki proglašajo za najboljše med vsemi demo-krati; Marseljezo so naredili za svojo strankarsko himno; in če bi jih le malo bolj prosili, bi še v cerkvah uvedli praznovanje ob obletnici 10. avgusta 1792. Na nobeni strani ni več vzvišenega: tako je morala enih in drugih na izjemno nizki ravni.

Kautsky ima očitno prav, ko trdi, da je v našem času upor delavcev odvisen od njihovega revolucionarnega duha: ,,Zaman je ," pravi na kon-cu razprave o socialnih reformah in revoluciji, ,,poskušati z moralnimi zakletvami navdihniti angleškega delavca z višjim pojmovanjem življe-nja, z občutkom za plemenitejša prizadevanja. Etika proletarca izhaja iz njegovih revolucionarnih hotenj; ta mu dajejo največ moči za vstajo. Prav ideja revolucije je dvignila proletariat iz njegovega poniževalnega položaja."8 Očitno je, da je za Kautskega morala vedno podrejena ideji vzvišenega.

Socialistično stališče se popolnoma razlikuje od stališča, ki ga najde-mo v stari demokratski literaturi: naši očetje so verjeli, da je človek toliko boljši, kolikor je bližji naravi, in da je človek iz ljudstva neke vrste divjak — zato najdemo toliko več kreposti, kolikor bolj navzdol se spuščamo po socialni lestvici. Demokrati so ničkolikokrat opozarjali, z namenom, da bi podprli svojo tezo, da so bili v revolucijah prav bed-niki pogosto najlepši zgledi heroizma; to razlagajo iz predpostavke, da so bili ti obskurni junaki resnični otroci narave. Jaz pa mislim, da so bili ti ljudje ujeti v vojno, ki se je morala končati z njihovo zmago ali suženjstvom, in zato se je moralo občutje vzvišenega povsem samoumev-no poroditi iz bojnih razmer. Med revolucijo se pripadniki višjih slojev običajno pokažejo v posebno neprijetni luči; ker pripadajo umikajoči se armadi, jih prevevajo občutki premaganih, ponižanih in kapitulantskih.

8 Kar i K u u t s k y , L a r e v o l u t i o n s o c i a l e , f r a n c . prev . , s tr . 1 2 3 - 1 2 4 . Na d r u g e m m e s t u sem o p o z o r i l , da se zd i . da d e k a d e n c o r e v o l u c i o n a r n e ideje pri starih b o r c i h , ki p o s t a n e j o m o d r i , sp reml ja m o r a l n a d e k a d e n c a , ki sem j o p r imer ja l s t i s t o , ki j o o b i č a j n o s r e č a m o pri d u h o v n i k i h , ki so zgubi l i svojo vero ( 1 n s e g n a m e n t i s o c i a 1 i , s tr . 3 4 4 - 3 4 5 ) .

Kadar se v razumnih delavskih okoljih, kakršna so po volji profesio-nalnim sociologom, konflikti zvedejo na zahteve po materialnih intere-sih, niso nič bolj vzvišeni kot kmečki sindikati, kadar razpravljajo s trgovci o ceni gnojila. Nikoli ni veljalo, da bi moglo razpravljanje o ceni moralizatorsko vplivati na ljudi: izkušnje z živinskih sejmov bi nemara celo potrdile predpostavko, da v takšnih okoliščinah zainteresirani stra-ni bolj cenita zvijačnost kot poštenje; moralne vrednote mešetarjev ne veljajo ravno za zelo visoke. Med velikimi uspehi, ki so jih dosegli kme-čki sindikati, navaja de Rocquigny primer iz leta 1896. ..ko je marmo-randska mestna uprava hotela uvesti za živali, prignane na semenj, tržne pristojbine, ki so jih živinorejci šteli za krivične - prišlo je do stavke živinorejcev, prenehali so oskrbovati marmorandski trg, tako da je morala mestna uprava popust i t i" .9 To je primer zelo miroljubnega postopka, ki pa je kmetom prinesel koristne rezultate: toda oči tno je. da morala s tem ni imela ničesar opraviti.

Kadar v zadeve posežejo politiki, tedaj se skoraj obvezno zmanjša stopnja moralnosti, kajti politiki ne naredijo ničesar zastonj in sploh delujejo samo. če se stranka, ki ima prednost, postavi na njihovo stran. Tu pa smo zašli že daleč s poti vzvišenega, smo na poti. ki pelje v prakso politično-zločinske družbe.

Po mnenju mnogih učenih ljudi zasluži prehod od nasilja k zvijačno-sti, ki označuje sedanje stavke v Angliji, kar največje občudovanje. Tradeunionistom je mnogo do tega, da bi jim bila priznana pravica upo-rabe groženj, zavitih v diplomatske obrazce: želijo, da bi njihovi poslan-ci nemoteno krožili po tovarnah in razlagali delavcem, ki želijo nadalje-vati delo, da bi jim bilo v veliko korist, če bi upoštevali napotke trade--unionov: le-ti pristanejo, da bodo izrazili njihove želje v obliki, ki bo poslušalcu povsem jasna, a bo lahko na sodišču predstavljena kot nava-dni govor. Priznam, da ne vem, kaj je tako občudovanja vrednega v tej taktiki, vredni Escobarja. Nekoč so katoliki pogosto uporabljali podo-bne zastrašilne postopke proti liberalom: tako lahko zelo dobro razu-mem, zakaj toliko poštenih ljudi občuduje trade-unione. toda morala teh poštenih ljudi se mi ne zdi ravno posebnega občudovanja vredna.

Res je. da je nasilje v Angliji že dolgo časa nasilje brez sleherne revo-lucionarne vsebine. Če so korporativne ugodnosti dosežene s pestmi ali z zvijačo, je pravzaprav vseeno; med obema metodama je le majhen razloček: vendar pa mirovna taktika trade-unionov razkriva hipokrizijo. ki bi jo bilo bolje prepustiti poštenim ljudem. V deželah, kjer obstaja pojem splošne stavke, imajo udarci, ki sijih izmenjajo med stavko delav-

9 De R o e q u i g n y , nav . d . , s tr . 3 7 9 - 3 8 0 . Prav z a n i m a l o bi me vede t i , v č e m je davek l ahko k r iv i čen ; mis te r i j in S o c i a l n i m u z e j ! Dobr i l jud je govo-r i jo p o s e b e n j ez ik .

ci in predstavniki buržoazije. popolnoma drugačen doseg: njihove posledice so dolgoročne in iz njih se lahko porodi vzvišeno.

Mislim, da se moramo ukvarjati prav s temi ugotovitvami, ki zade-vajo pojem vzvišenega, če hočemo vsaj deloma razumeti odpor, ki ga zbuja Bernsteinova doktrina v nemški socialni demokraciji. Nemec se je oplajal z vzvišenim tako rekoč vsepovsod: najprej skozi literaturo, ki obravnava vojne za neodvisnost,1 0 potem skozi oživitev zanimanja za stare ljudske pesmi, ki je nastopilo po teh vojnah, in nazadnje skozi filozofijo, ki si je zastavila visoke cilje, zelo oddaljene od vulgarnih skrbi. Treba pa je tudi priznati, da je zmaga iz leta 1871 precej prispe-vala k temu, da je Nemce vseh razredov prežel občutek zaupanja v lastne sile, kakršnega v tem času in v tolikšni meri pri nas ne najdemo. Samo primerjajmo na primer nemško katoliško stranko s šlevami, ki so v Franciji klientela cerkve! Naši klerikalci ne mislijo na nič drugega kot na to, kako bi se poniževali pred svojimi nasprotniki, in so srečni, da j e le dovolj večernih zabav pozimi: hitro in zlahka pa pozabljajo na storje-ne usluge.11

Nemška socialistična stranka je črpala izjemno moč iz ideje o obči katastrofi, ki so jo njeni propagandisti povsod razširjali in s o j o njene skupine zelo resno jemale, dokler so bismarckovska preganjanja ohra-njala njihov bojni duh. Ta duh je bil tako močan, da množice še vedno niso povsem dojele, da njihovi voditelji niso nič manj kot revolucio-narji.

Ko je Bernstein, ki je bil preveč pameten, da ne bi vedel, kakšno je resnično stanje duha njegovih prijateljev v glavnem odboru, izjavil, da se je treba odreči veličastnemu upanju, ki so ga bili porodili v dušah, je nastopil trenutek začudenja: le malo ljudi je dojelo, da so Bernsteinove izjave dejanje poguma in lojalnosti, katerega namen je bil uskladiti besede s stvarnostjo. Če se je bilo že treba sprijazniti z neko socialno politiko, pa je bilo vendarle treba začeti tudi pogajanja s parlamentarni-mi strankami in z ministrom, početi torej točno to, kar počno buržuji: to pa se je zdelo grozljivo ljudem, ki so gojili ideje o katastrofi. Nešte-

0 R e n a n j e celo zapisal : . .Vojna m e d leti 1 8 1 3 in 1815 j e ed ina v n a š e m s t o l e t j u , k i j e imela n e k a j epskega in vzvišenega . . . us t rezala j e d o l o č e n e m u i d e j n e m u g i b a n j u in je imela r e sn i čn i i n t e l e k t u a l n i p o m e n . Č l o v e k , ki s e j e udeleži l tega ve l ičas tnega b o j a , mi je p r i p o v e d o v a l , da ga j e že v prvi n o č i . k i j o je preživel med p r o s t o v o l j c i v Slezij i . p r e b u d i l o t o p o v s k o g r m e n j e in mislil j e , da pr i sos t -vuje ve l ičas tn i službi b o ž j i . " ( E s s a i s d e m o r a l e e t d e e r i t i -q u e , s t r . 1 16.) S p o m n i m o se Manzon i j eve o d e z na s lovom M a r e c 1 8 2 1 , nap i sane ..v spošt l j iv s p o m i n na T e o d o r j a K o e r n e r j a . pesn ika in borca za n e m -ško n e o d v i s n o s t , ki je pade l na b o j n e m po l j u za o b r a m b o ali p rav ico d o d o m o -v ine" . Naše o s v o b o d i l n e vo jne so bile e p s k e , t oda niso imele t a k o d o b r e lite-r a tu re k o t vo jna leta 1 8 1 3 .

' D r u m o n t je n e š t e t o k r a t razgalil t o d u h o v n o s tan je re l ig ioznih l judi .

tokrat so bilo že razgaljene zvijače buržoaznih politikov, razkrita je bila njihova zahrbtnost v primerjavi s prostodušnostjo in iskrenostjo sociali-stov, ki se skriva za njihovo opozicijsko politiko. Nikoli bi ne bili mogli pomisliti, da bodo Marxovi učenci kdaj krenili po sledovih liberalcev. Z novo politiko pa je izginilo junaštvo, nič več ni vzvišenosti, nič več prepričanja! Nemci so v tem videli narobe svet.

Očitno je. da je imel Bernstein tisočkrat prav. ko mu ni bilo do tega. da bi ohranjal revolucionarni videz, k i je bil v nasprotju s stališčem par-tije: v svoji deželi ni našel elementov, ki so obstajali v Franciji in Italiji, in torej ni videl drugega sredstva, ki bi obdržalo socializem na tleli real-nega, kot da se zbriše vse. kar je zmotnega in varljivega v revolucionar-nem programu, v katerega voditelji ne verjamejo več. Kautsky pa je. nasprotno, hotel ohraniti pajčolan, ki je pred očmi delavcev prikrival pravo dejavnost socialistične stranke - tako je imel sicer velik uspeh pri politikih, je pa tudi bolj kot kdorkoli drug prispeval, da seje v Nemčiji zaostrila kriza socializma. Z raztapljanjem Marxovih stavkov v gostobe-sedne komentarje pač ni mogoče ohraniti revolucionarne ideje neokr-njene; to pa je mogoče, če misel nenehno prilagajamo dejstvom, ki dobivajo revolucionarno podobo. Takšen rezultat danes lahko doseže samo splošna stavka.

In zdaj bi si bilo treba postaviti zelo resno vprašanje: Zakaj se lahko nasilje v določenih deželah poveže z okvirom splošne stavke in tako proizvede socialistično ideologijo, polno vzvišenosti, v drugih pa kakor da to ni mogoče? Narodove tradicije imajo tu veliko vlogo: proučeva-nje tega problema bi nemara živo osvetlilo genezo idej: tega se tu ne bomo lotili.

Erich Miihsam (1878 - 1934) 15. Družina — zakon — religija (1930)

Bog in država ter vsi njuni izrazni organi, kot so cerkev, vlada, pravo-sodje. vojska, policija, birokracija, sultani, veziri, uslužbenci, kadije, cariniki, fakirji in popi. predstavljajo najpopolnejše utelešenje centrali-stične avtoritete. Federativna anarhična družba ne more vsebovati niti enega samega dela, ki ne bi bil v odločnem nasprotju s temi oblikami oblasti. Ta model družbe mora biti radikalno drugačen in se mora dnigače razvijati od vseh sistemov organizacije oblasti. Če jih spremlja-mo iz korenin: korenina države, zametek avtoritete je družina.

Družina, ki jo ščiti oblast in je urejena po enotnih načelih, je vzorec in simbol civilizacije, dovršeno utelešenje misli oblasti, v ozkem krogu model cerkve in države, praoblika in vsebina delujoče in znosne avtori-tete. Te lastnosti, ki sta jih cerkev in država določili za preskrbljeno in nadzorovano družino, k i j e zajamčena z ustanovo blagoslovljenega zako-na in z delovanjem patriarhalnega prava, so izraz njenega razmerja do splošnosti ter medsebojnih razmerij med pripadniki družine. Zametki patriarhalne družine nastajajo na podlagi cerkvenega ali oblastnega'zavze-manja za poroko dveh oseb. ki sta se sporazumeli za skupno življenje in rojevanje otrok. Poroka, ne glede na to. ali je civilna ali cerkvena, pome-ni torej vključevanje oblasti v zasebno odločitev dveh ljudi, da skupaj negujeta spolno razmerje. Da bi se tako vmešavanje oblasti v najbolj zasebne in najintimnejše človekove odločitve zdelo še znosno in upravi-čeno, je bilo potrebno do popolnosti izkrivljati naravno znanje o samo-odločitvi najbolj zasebnega doživljanja. To je bilo možno s potvorbo moralnih socialnovrednostnih meril pravne enakosti in dostojnega, medsebojnega vedenja v pravilo rušenja pravega razmerja med samovoljo in neodvisnostjo. Razmerje spolov, ki s samo naravo stvari izključuje vmešavanje tretjega, ki je praizvor življenja, se je moralo zaradi moči oblasti podrediti in postati v zavesti ljudi podlaga večne notranje neje-volje. S tem je bila narejena usluga dušebrižnikom. ki jim je uspelo, da

1'revod iz Frieli M ti l isam. 13 o 1 r e i u n g ti e r G e s e I I s c li a I" t v o m S t a a t . B i s m a r c k i s m u s . Kurili Kramer Verlag. Berlin 1975. Prevedla Irena G a n t a r - G o d i n a , j e z i k o v n o pregledala Ju i i j ana Bavčar .

so ljubezen uokvirili s predpisi; duhovščina in z njo cerkev, država in vsaka avtoriteta, so se lahko vgnezdile kot oblast tam, kjer bi moral biti pojem oblasti - za zdrava čustva - povsem nepomemben. To jim je uspelo tako, da so sprva spolni nagon proglasili za greh človeške duše, ki naj neprestano povzroča slabo vest. saj so lahko samo tako izzvali predsodek, da je zadovoljevanje čutnih potreb nekaj nečistega vse dotlej, dokler potreba ni postala tolikšna, da jo je bilo treba zadovo-ljiti.

V svojem naravnem poteku deli življenje tako trpljenje kot užitek s pogodbo, ki jo narekuje značaj osebnosti. Napori in nevarnosti, k i j ih zahteva boj za materialni obstanek, so v nasprotju z zadovoljstvom pri ustvarjanju družbenih vrednot kakor tudi s sposobnostjo uživanja pri opazovanju narave, doživljanju umetniške ustvarjalnosti ter čustvenih srečanjih s pripadnikom drugega spola. Izvajanje oblasti in izkoriščanje ljudi je prevalilo napore in nevarnosti pri proizvodnji dobrin na razred, kateremu vladajo drugi in mu, z oblikami kapitalističnega načina pro-dukcije, povrh vsega grenijo veselje do ustvarjanja, kajti proletarec ne more odločati o tem, kaj bo proizvajal, prav tako pa zaradi dela tudi ne more videti, da s svojimi rokami ustvarja nekaj koristnega; prav tako nima nikakršnih prednosti zaradi dela, soodloča lahko samo o tem. v skladu s katerim smotrom bo delal. Zaradi slabili stanovanjskih razmer, zaradi brezpravnosti pri uživanju svobodnega časa. nezadostne prehrane in splošno nezdravih življenjskih razmer ne more celovito uživati v naravi, umetniška dela so mu že na splošno komaj dostopna, kajti to je odvisno od denarja, ki ga je v ta namen pripravljen zapraviti. Vlada-joči razred pa se je, nasprotno, z drugačnim šolanjem potrudil, da so najboljša dela umetnosti in pesništva povsem prilagojena njegovemu načinu razmišljanja, zato pa je razumevanje teh delavskemu razredu dosledno onemogočeno. Edino veselje, ki ga del človeštva ne more odvzeti drugemu, kajti narava ni izdelala lestvice sposobnosti uživanja po človeških pravnih lestvicah, je osrečevanje čutil z ljubeznijo, s spol-no opojnostjo. Toda tudi tu je sprva deloval vpliv na človekovo notra-njost, tudi tu so poskrbeli za slabo vest. da bi tudi na tem edinem živ-ljenjskem področju, ki daje revežu občutek sreče in blaženosti, odvzeli samoodločitev, izvedli uradni nadzor, razvili oblast in avtoriteto.

S pomočjo nedvoumne in neizogibne božje avtoritete so skušali lju-dem dokazati, da lahko zadovoljevanje njihovih spolnih nagonov ostane neožigosano samo, če se izvaja znotraj zakonske zveze kot dolžnost, ki je smotrna zaradi rojevanja otrok; ta zveza mora biti dosmrtna, potre-buje pa tudi pristanek in pečat cerkve ali države, medtem ko je vsako telesno združenje moškega in ženske izven odobrenega zakona kaznivo dejanje, v primeru zakonske vezanosti enega od njiju pa sramoten zako-nolom.

Zagotovitev te zveze je omogočilo protinaravno povzdignjenje oče-tovstva v zaščiteno javno pravno dobrino. Izhajanje družbenega prava iz očetovstva je protinaravno zato, ker je roditelj otroka lahko vedno samo mati. tu ne more biti vmešan nekdo tretji, ugotavljanje podobno-sti in t.i. dednost lastnosti pa nimata nikakršne dokazne moči. ki bi bila večja od ugibanja. Šele prenos brezpogojne zapovedovalne vloge na moškega je temu omogočil, da je patriarhalno družino, ženo in otroke držal v suženjski odvisnosti in podrejenosti. Vsaka samostojna odločitev je veljala za neubogljivost. lastna izbira načina pa pomenila nevarnost. Če so torej hoteli spolno dejavnost spraviti pod oblast osrednjih javnih inštitucij, so morali to omogočiti staršem otrok znotraj družine ter s pooblastili moči: moralna dolžnost moškega je bila, da nadzoruje ženi-no notranje življenje, ženina pa, da pazi na moževo spolno obnašanje; tako sta od začetka življenja vzgajala tudi otroke v duhu stroge podre-jenosti ter s tem njihovim nagonom posnemanja nakazala vzorec oče-tovske popolnosti, da bi lahko tudi sami že zgodaj postali močni.

Na nobenem drugem področju omrtvičenje naravnih življenjskih instinktov ni uspelo v tolikšni meri, kakor prav na področju spolnosti. Tudi pri privržencih antiavtoritativnih naukov lahko mnogokrat sreča-mo nagnjenje, da v lastnem družinskem krogu ne dovolijo samoodloči-tve, samoodgovornosti in enakosti. To lahko pojasnimo s trditvijo, da je ljubosumnost prirojena in je zato brezpogojno veljavno čustvo, naravno utemeljeno v ljubezni, ter zato kot opora vzajemnega razmerja tudi moralno opravičuje moževo zahtevo po izključnosti spolne skup-nosti. Iz takega načina ne govori nič drugega kakor popolna zasvojenost z avtoritarnimi predsodki, kakršne so propagirale cerkev, država ter šola v svojih stoletnih naporih, da bi lahko vladale izbranim dušam. Kdor zahteva pravico spolne predanosti drugega človeka, zahteva od tega, da se odpove razpolaganju s samim seboj, hoče biti lastnik te druge osebe, torej je sužnjelastnik; in obratno: kdor priznava težnje drugega do svo-jega telesa, se odpoveduje nujni pravici do samega sebe v vseh življenj-skih razmerjih, s tem pa postane suženj svojega bližnjega. In kdor je lahko sužnjelastnik ali suženj na enem področju, je lahko povsod in to tudi povsod bo. Ljubosumnost je lastniška zavist, ki se nanaša na ljube-zenska čustva dnigega človeka. Zavist je povsod ena najslabših člove-ških lastnosti, četudi se nanaša na dobrine, ki jih bogastvo odteguje revščini. Zavist velja torej za sramoto, ki grozi neenakosti pri razdelitvi dejanske lastnine, ki so jo ljudje ustvarili.

Nasprotno pa je zavist, ki drugi osebi iz sebičnosti zavida samostojno odločanje o najbolj intimnem obnašanju v najbolj intimnih trenutkih, ovenčana s svetim sijajem ljubezenskih vrlin, uživa spoštovanje, krčevito se je oklepajo tudi tisti, ki so sicer brezupno zasužnjeni, ter katerih oblastiželjnost in lastna moč sta zatrti.

Včasih še ni bilo patriarhalne družine. Še preden je nastala država, še preden so cerkev in nosilci orožja prinesli privilegije in zavladali nad ljudmi, je veljalo materinsko pravo, k i je ženi prepuščalo izbiro, kdo bo oče njenih otrok in kdaj. Takrat očitno še ni bilo spolne ljubosumnosti, ki bi ocenjevala upravičena nagnjenja ene osebe do druge. Postopno, v dolgih prehodnih stanjih - od popolnoma nepovezane skupnosti moškega in ženske, v kateri so pri številu soprogov in trajanju neke zve-ze sodelovali vsi. je nastala družina, sprva tako. da je mati očetu svojih otrok dovolila sodelovanje pri hišni skupnosti in potem v obliki rodov-nega zakona, v katerem sta bila mož in žena znotraj roda en drugemu na razpolago; končno pa, v ozki povezavi z razvojem privilegijev lastništva, v obliki patriarha ene družine. Šele s širitvijo židovske vere, kjer je seve-da očetovska avtoriteta jasno simbolizirana, pa je ustanova patriarhalne-ga zakona, prilagojena centralističnim, temeljnim nazorom cerkve in države, prejela tudi blagoslove svetosti.

Komunističnega anarhizma si preprosto ne moremo zamišljati kot družbeno stvarnost, če državi in vsaki vrsti centralizma in izkoriščanja, ter uveljavljanju vsake vrste moči in oblasti ne spodkoplje temeljev. Če hočeta dva živeti skupaj.je to stvar njunega lastnega dogovora; takoj ko po tem dogovoru pride do vzajemne in enostranske lastninske pravice, je v tem krogu ustvarjeno nekakšno stanje oblasti, ki neizogibno vpleta tudi druge osebe, najprej pa tiste, na katere se nanaša zahteva enega od zakoncev. Oblast je kljub vsemu neka pošast, ki se vsiljuje svoji okolici in jo na kakršenkoli način spravlja v odvisnost, dosledno ustvarja neena-kost. ki za seboj ponovno potegne oblast in izkoriščanje. Zato mora anarhistična morala izhajati iz brezpogojnega odobravanja vsega tistega, kar se na področju spolnosti dogaja v soglasju samoodgovornih odraslih ljudi. Nikoli ni nemoralno to. kar počneta dva. da bi drug drugega raz-veselila. nemoralno jc vmešavanje nekoga tretjega v njuno sporazume-vanje .

Nihče, ne moški ne ženska, ni po naravi ustvarjen tako. da bi ga lah-ko celo življenje privlačil en sam človek, ki se mu zdi primeren. Spolne-mu nagonu ni mogoče ukazovati, če ga nočemo uničiti, ne moremo ga prepovedati ali n tesniti, če nočemo, da zakrni. Ljubosumnost zagotav-lja izključnost nagnjenja enega človeka do drugega samo takrat, kadar so ljudje popolnoma obvladani, medtem ko pri tistih, ki so čustveno samostojni, avtoriteta nedostopne narave uničuje iskreno obnašanje in s tem skoraj vedno povzroči ravno nasprotno od tistega, zaradi česar se je pojavila. Vse ljubezensko razumevanje temelji na vzajemnosti. Toda vzajemnosti ne ukinja tisti, ki se zavzema za različna razumevanja, mar-več tisti, ki od drugega zahteva neko nasilno zvezo. Iz vzajemnega iska-nja dveh čustveno vznemirjenih ljudi, pa če gre za skupno gospodinjstvo ali za zadovoljitev trenutne strasti, ne moremo izvajati splošnih pravil in moralnih zakonov. Spolnost nima s socialno opredeljeno moralo nobene

zveze, če nasilje, zloraba gospodarske odvisnosti, zapeljevanje nerazvi-tih otrok in nesvobodnih ne ponižuje in uničuje razmerja enakopravne vzajemnosti ter s tem povzroča, da zasebna dejanja občeškodljivo povratno delujejo na družbo.

Religiozna pravila in njim podobni državni zakoni so zahtevali spol-no razmerje, ki bi ga - če gledamo družbeno - komaj lahko uporabili za njihove smotre oblasti, za temelje celotne javne morale: ljudi so prisi-lili. da moralo razumejo kot razvrščanje čutnih potreb znotraj predpisa-nih omejitev. Samo tako so lahko dosegli, da je avtoritarni zakon oziro-ma doživljenjska družinska zveza nesporna, samoumevna privatna orga-nizacija življenja. Patriarhalno oblast v hiši so moralno blagoslovile cer-kvena oblast, državne vladne oblasti ter oblast kapitala v ekonomiji. Pri tem ni razlike med vzhodnjaško pravico moškega, da ima toliko žena. kolikor hoče, in krščanskim oziroma evropskim načelom monogamije, razlika je le v stopnji. Poligamija je dovoljena samo moškemu, je torej najboljši dokaz in izraz neomejene očetovske avtoritete v družini, saj ščiti moškega tako v spolnem življenju kakor tudi pred vsako pritožbo znotraj področja njegove oblasti. V monogamiji je ženska povsem pod-rejena moževi ukazovalni oblasti — meščanski zakoniki, kakor cerkveno pravo, so tudi v današnjem času soprogi namenili vlogo podložnice. ki ubogljivo dela. ter vlogo posteljne družice, kjer je predanost obvezna brez nasprotovanja, s tem. d a j e tudi moškemu prepovedano imeti več žensk, da je tudi 011 nadzorovan. Njegova podobnost bogu je na tej točki najbližja, medtem ko žena. kar je še bolj pomembno, ker živi v omeje-nem prostoru, sicer ima možnost oblasti: kadar jo ima. je ponosna na svojo avtoriteto in bo toliko bolj verjetno vzgajala otroke v avtoritar-nem duhu in se prepuščala avtoriteti moža, cerkve in države.

Prekinitev uradne potrditve zakona spremeni značaj družine samo v primeru, če prevzeta morala vzajemnega odnosa oblasti pri tem ne doži-vi ponovnega rojstva. Vsaka zveza, ki je utemeljena na obvezni posluš-nosti. na preprečevanju samodoločitve in na prepovedi izvenzakonskega razmerja, nosi v sebi vsa bistvena obeležja centralističnih organizacij oblasti, cerkve in države. Moški, oče družine, razpolaga s skoraj neome-jeno avtoriteto, ki 11111 jo izrecno zagotavlja javna oblast, ima pravico do telesnega kaznovanja žene in otrok, zastopa jih pred organi države, odloča o bivališču in imovini, tudi ni zakona, ki bi 11111 preprečil pravo kapitalistično izkoriščanje. Samo življenja jim ne sme vzeti, ker pri tem sodeluje država, ki potrebuje delovno silo. nad katero mora vladati. Tako urejene družinske pravice so pripeljale tako daleč, da se povsod zavrti človek tudi v svojem najožjem krogu zatira ter se ne zaveda dosle-dnega sramotenja z raznim zasužnjevanjem. Všeč mu je centralizem, kajti tudi sam v bistvu prakticira centralistično oblast. Nikoli povsem izkoreninjeno težnjo po samoodgovornosti in vzajemnosti obvladuje po zapovedi države, ki ji prepušča le določeno vlogo. Ta vzajemnost je

namreč samo v pooblastilu zakoncev, da drug drugega policijsko nad-zorujeta. S cerkvenimi in državno priznanimi moralnimi nauki se za prepričanje otrok vzdržuje podobnost staršev z bogom, z dodelitvijo dednega prava pa jih izkoriščajo tudi za kapitalistične vplive moči. Končno pa se z ustanavljanjem vase zaprtih družin krepi tudi družinski ponos, ki vedno znova podpira to pomanjšano kopijo države; domišlja si. da je boljša od sosednje družine, kar vključuje tudi nagnjenje k boga-tenju na tuj račun. Tako je vsaka federativna skupnost onemogočena že od spodaj, v družbenem zametku, ohromljena je njena težnja po splošni enakopravnosti, spodbujena je k tekmovanju, krepi se sovražna mejna linija med žrtvami moči in močjo, brez katere ne bi mogla obstajati nobena centralistična tvorba, kar je ukoreninjeno v posameznikovem zasebnem interesu za moč. S tem, da se kot omejeno zatočišče svojih pripadnikov samoupravičeno in sebično zapre pred drugimi družinami, je avtoritarna družina izpolnila prvo nalogo, to je. da odraščajoči mladi-ni s smislom za družino vsili tudi smisel za državo, voljo za moč lastne države, sovraštvo do drugih držav, težnjo po osvajanju, zatiranju, izko-riščanju ljudstev z one strani meja .nacionalizem.

Emma Goldman (1869 - 1940) 16. Psihologija političnega nasilja (19??)

Analiza psihologije političnega nasilja ni le izredno težka, marveč tudi zelo nevarna. Tistega, ki taka dejanja sprejema razumevajoče, takoj obtožijo, da jih podpira. Po drugi strani pa, če človek izkaže simpatijo do atentatorja, tvega, da ga proglasijo za njegovega bodočega sodelavca. Vsekakor nas lahko samo razum in simpatija dovedeta bliže k izvoru človeškega trpljenja in nam pokažeta izhod iz njega.

Primitivni človek, ki ni vedel nič o naravnih silah, se jih je bal in se skrival pred bližajočimi se in grozečimi katastrofami. Ko se je naučil razumeti nekatere naravne pojave, je doumel, da le-ti, čeprav mu lahko uničijo življenje ali povzročijo veliko škodo, prinašajo tudi olajšanje. Resnim raziskovalcem mora biti jasno, da so akumulirane sile, ki kulmi-nirajo v političnem dejanju nasilja, enake atmosferskim grožnjam, ki se kažejo kot nevihte ali grmenje in bliskanje.

Če bi hoteli resničnost tega stališča dokončno preveriti, bi morali intenzivno čutiti nedostojnost družbenega zla: celotno bitje mora čuti-ti bolečino, žalost in razočaranje, v kar so mnogi vsakodnevno prisilje-ni. Resnično, preden postanemo del človeštva, ne moremo niti nejasno razumeti resničnega srda. ki se kopiči v človeški duši. to gorečo, raz-burkano strast, zaradi katere se nevihti ni mogoče izogniti.

Neizobražena množica gleda na človeka, ki se z nasiljem bojuje proti družbenim in ekonomskim krivicam, kot na divjo žival, kot na surovo pošast brez srca, ki uživa ob uničevanju življenj, se kopa v lužah krvi ali - v najboljšem primeru - kot na neodgovornega norca. Kljub vsemu to ni prav daleč od resnice. Tisti, ki so proučevali značaj in osebnost teh ljudi ali so bili v ožjem stiku z njimi, se strinjajo v oceni, da j e njihova superobčutljivost do vseprisotnega zla in krivice tista, kij ih sili. da pla-čujejo davek zaradi naših družbenih zločinov. Najpomembnejši pisci in pesniki so, ko so govorili o psihologiji političnih grešnikov, izkazovali največje spoštovanje prav njim. Ali bi si lahko mislili, da so ti ljudje sve-tovali nasilje ali celo odobravali taka dejanja? Vsekakor ne. Njihovo

Prevod iz R e d li m m a S p e a k s . uredi l A. S h u l m a n . V in t age Books . N e u York 1 9 7 2 . Prevedla Irena G a n t a r - G o d i n a . j e z i k o v n o pregledala J u l i j a n a Bavčar .

stališče je stališče družboslovnih znanstvenikov, ljudi, ki vedo. da se v vsakem nasilnem dejanju skriva končni cilj.

Bjomstjerne Bjornson v drugem delu ..Bevond Human Power" (On-kraj človeške moči) poudarja dejstvo, da moramo med anarhisti iskati moderne mučenike, ki s krvjo plačujejo svojo vero in smrt pričakajo z nasmehom, ker verjamejo, iskreno kot Kristus, da bo njihovo mučcni-štvo odrešilo človeštvo.

Francoski novelist Frain^ois Coppčeje o psihologiji atentatorja pove-dal naslednje: ..Ko sem prebiral detajle Vaillantove pogube, sem začel razmišljati. Zamislil sem si ga, kako napne prsi pod vrvjo in koraka z odločnim korakom, kroti voljo ter koncentrira vso svojo energijo; z očmi, uprtimi v nož, naposled krikne družbi svoj krik prekletstva. In čeprav tega nočem, se mi pojavi nov prizor pred očmi. Vidim skupino moških in žensk, ki stojijo eden poleg drugega v sredini podolgovate cirkuške arene, pred tisoč o.čmi. medtem ko z vseh stopnic ogromnega amfiteatra odmeva grozovit krik „Atl leones!", spodaj pa se odpirajo kletke divjih živali.

Nisem verjel, da bi lahko prišlo do eksekucije. Bistveno je. da ni umrla nobena žrtev, že dolgo pa velja, da neuspelega zločina ne kaznu-jejo z najstrožjo kaznijo. Dalje, ta zločin - čeprav je bil kot namen strašen — je bil nesebičen, izhajajoč iz abstraktne ideje. Preteklost tega človeka, zapuščeno otroštvo, življenje polno težav so govorili v nje-govo korist. V njegovo obrambo so se oglasili plemeniti glasovi neod-visnega tiska, zelo glasno in pomenljivo.

..Zelo pameten način razmišljanja," je rekel nekdo z nemalo prezira. Prav nasprotno, umetnikom in pametnim ljudem je v čast, da so še enkrat izkazali svoj gnus nad moriščem.

Tudi Zola v Germinalu in Parizu izkazuje nežnost, dobroto in globo-ko sočutje do trpljenja ljudi, ki so svoje življenje zaključili z nasilnim uporom proti sistemu.

* * *

Ni presenetljivo, da danes vsako dejanje političnega nasilja pripisu-jejo anarhistom. Kljub temu, d a j e vsem, ki poznajo anarhistično giba-nje, znano, da sta številne akcije, za katere so odgovorni anarhisti, prav-zaprav spodbudila kapitalistični tisk ali policija (če jih ni ta tudi sama izvedla).

Leta in leta so se v Španiji vrstila nasilna dejanja, za katera naj bi bili odgovorni anarhisti, ki so jih preganjali kot divje živali in jih zapirali v temnice. Pozneje so odkrili, da izvajalci tega nasilja niso bili anarhisti, marveč člani policijskega oddelka. Škandal je bil tako velik, da so špan-ski konservativni listi zahtevali aretacijo in sojenje Joanu Rullu, vodji bande. ki je bil kasneje obsojen na smrt in likvidiran. Na sojenju so prišli

na dan senzacionalni dokazi, ki so policijskega inšpektorja prisilili, da je anarhiste povsem oprostil in osvobodil: ni jih več povezoval s katerokoli akcijo, izvedeno kasneje. Posledica je bila. da je policija odpustila veliko število policijskih uslužbencev, med njimi tudi inšpektorja Tressolsa. ki je, da bi se maščeval, razkril dejstvo, d a j e za vsako bando policijskih bombašev stal nekdo drug z veliko višjega položaja in jih oskrboval z zalogami ter jih ščitil.

To je samo eden od mnogih očitnih primerov o tem, kako so anarhi-stične zarote izmišljene.

Tudi ameriški policaji lahko lažno prisegajo, so lahko enako neusmi-ljeni, brutalni in zviti kakor njihovi evropski kolegi, kar so dokazali že ničkolikokrat. Spomniti se moramo le tragedije, ki seje zgodila I 1. no-vembra 1877, ki jo poznamo kot upor na llavmarkctu. Kdorkoli pozna primer vsaj malo, ve, da so anarhisti, pravno ubiti v Chicagu, umrli kot žrtve krvoželjnega tiska in krute policijske zarote. Ali ni sodnik Gary sam izjavil: „Vam ne sodimo zaradi bombe na llavmarkctu, marveč zato, ker ste anarhisti."

* * *

Poročila o evropskih primerih političnega nasilja so dobri dokazi o vplivu okolice na občutljive ljudi.

Izjava Vaillanta na sodišču, ki je 1894 podtaknil bombo v ljudski skupščini v Parizu, odkriva glavno misel psihologije takih dejanj: ,,Go-spoda, čez nekaj minut mi boste zadali udarec, toda sprejemajoč vašo obsodbo, bom občutil vsaj malo zadovoljstva, da sem ranil obstoječo družbo, to prekleto družbo, v kateri lahko opazujemo, kako en sam člo-vek nepotrebno zapravlja toliko, kolikor bi nahranilo tisoče družin; sramotna družba, ki nekaj posameznikom dovoljuje monopolizirati celotno družbeno bogastvo, medtem ko tisoči nesrečnih nimajo niti kruha, ki je bil vržen psom, in se cele družine ubijajo, ker nimajo na razpolago dovolj osnovnih življenjskih sredstev.

Gospoda, ko bi vladajoči razredi mogli iti med nesrečnike! Toda ne. raje so gluhi za njihove pritožbe. Kaže, da jih usoda žene kakor kralje-stvo 18. stoletja v prepad, v katerega se bodo pogreznili. kajti slabo se piše tistim, ki so si, prepričani v svojo superiornost, vzeli pravico izko-riščati šibke. Prihaja čas, ko ljudje ne razmišljajo več: dvigajo se kot vihar in gredo mimo kot ploha. Takrat vidimo krvave glave, nataknjene na kole.

Med izkoriščanimi, gospoda, sta dve vrsti posameznikov. Prvi ne razumejo, kaj so in kaj bi lahko bili, živijo kakor nanese, in

ki verjamejo, da so rojeni kot sužnji, in se zadovoljijo s tistim malim, kar dobijo za svoje delo. Nasproti tem pa so drugi, ki mislijo, se učijo, opazujejo svet okrog sebe ter odkrivajo družbene krivice. Je njihova

napaka, če jasno vidijo, gledajo trpljenje drugih in trpijo? Potem gredo v boj in postanejo predstavniki ljudskih zahtev.

Gospoda, sam spadam med te druge. Kjerkoli sem bil. sem videl nesrečnike, zgrbljene pod kapitalskim jarmom. Povsod sem videl rane. ki povzročajo potoke krvavih solza, celo v odročnih naselbinah Južne Amerike, kjer sem pomislil, da bi se, bolan od civilizacije, lahko v senci palmovih dreves spočil in proučeval naravo. Celo tam, še bolj kot kje drugje, sem videl, kako kapital prihaja kot vampir, da bi spil še zadnjo kapljo krvi nesrečnih parijev. Ko sem se vrnil v Francijo, sem našel dru-žino v strahotnih mukah. To je bila zadnja kaplja, k i je kanila v kozarec moje žalosti. Utrujen od trpečega in strahopetnega življenja sem pod-taknil bombo tistim, ki so prvi odgovorni za družbeno bedo.

Odgovoren sem za rane tistih, ki so jih zadeli drobci moje bombe. Dovolite mi. da mimogrede opozorim na dejstvo, da bi bili buržuji še vedno pod plemiškim jarmom, če ne bi povzročili pokolov in preliva-nja krvi med revolucijo. Z druge strani si predstavljajte mrtve in ranjene v Tonkinu, na Madagaskarju, v Dahomeju ter tiste tisoče in milijone, ki umirajo v tovarnah, v rudnikih in povsod tam, kjer svojo moč izkazuje kapital. Dodajte še tiste, ki so umrli od lakote - in vse to z odobrenjem naših zastopnikov. Ob vsem tem kako nična jc veljavnost obtožb proti meni!

Res je. da eno ne zanika drugega: toda ali se ne branimo, ko odgovar-jamo na udarce, ki jih dobivamo od zgoraj'.' Dobro vem, rekli boste, naj se omejim na govor o zaščiti ljudskih žalitev. To lahko pričakujete! Potreben je močan glas. da bi ga slišali gluhi. Predolgo so na naše pozive odgovarjali z zapiranjem, vrvjo, puškami. Ne napravite napake: eksplozi-ja moje bombe ni le krik upornega Vaillanta, marveč celotnega razreda, ki brani svoje pravice in ki bo kmalu besede spremenil v dejanja. Lahko ste prepričani, da bodo zaman sprejemali zakone-, ideje mislecev ne bodo mogli zaustaviti; kakor v prejšnjem stoletju vse vladne moči niso mogle preprečiti Diderotu in Voltairu. da bi med ljudstvom širila osvo-bodilne ideje; tako tudi sedanje ne bodo mogle Reclusu, Darvvinu, Spencetju. Ibsenu. Mirabeauju preprečiti, da bi širili ideje pravice in svobode, ki naj bi ukinile predsodke, ki ljudstvo drze v nevednosti. Toda te ideje, ki so jih nesrečniki toplo pozdravili, bodo v dejanjih revolte živele naprej, kakor bodo živele, dokler z ukinitvijo avtoritete vsem ljudem ne bo dovoljena svobodna organizacija po lastni izbiri, dokler ne bodo vsi uživali sadov svojega dela in dokler se ne bo pozdra-vila bolezen morale oziroma izginili t.im. predsodki: živeli bodo. dokler ljudem ne bo dovoljeno živeti v harmoniji, brez vseh zelja razen želje po znanstvenih proučevanjih in ljubezni do bližnjega.

Gospoda, zaključujem s poudarkom, da družba, v kateri socialne neenakosti vidimo povsod okrog sebe. v kateri smo vsak dan priče samomorom, ki jih je izzvala revščina, prostitucija, ki se širi na vsakem

vogalu; družba, katere glavni spomeniki so barake in zapori, se mora spremeniti čimprej, kajti možno je. d a j o bo človeška rasa zavrgla. Živel tisti, ki deluje - ne glede kako - za tako transformacijo! To je ideja, ki me je vodila v boju z oblastmi, toda ker sem v tem dvoboju nasprotnika samo ranil, je zdaj 011 na vrsti, da udari nazaj.

Gospoda, ni pomembno, kakšno kazen mi lahko prisodite, kajti, ko gledam zbrane z očmi razuma, ne morem drugače, kot da se nasme-hnem, ko vas vidim kot izgubljene atome v materiji, kot tiste, ki mislite, da vam podaljšek hrbtenice daje pravico, da sodite enemu svojih bližnjih.

Gospoda, kako neznatna stvar sta ta vaš zbor in vaša presoja za zgo-dovino človeškega rodu; in človeška zgodovina je enako majhna stvar v viharju, ki jo nosi skozi brezkončni prostor in ki ji je usojeno, da izgine ali se transformira, da bi se tako ponovno začela ista zgodovina in isti dogodki, večna igra kozmičnih sil, ki se obnavljajo in prenašajo v brez-končnost ."

Ali lahko kdo trdi. da je bil Vaillant nevednež, nevaren človek ah norec? Ali ni bila njegova zavest povsem jasna in analitična? Ni čudno, da so se v Franciji v njegovo obrambo dvignili najuglednejši intelektualci in podpisali peticijo predsedniku Carnotu, v kateri so zahtevali, naj se ublaži smrtna kazen za Vaillanta.

Vendar Carnot vsega tega ni hotel slišati; želel je Vaillantovo življe-nje in tedaj - zgodilo se je neizogibno. Predsednika Carnota so ubili. Na ročaju majhnega bodala, ki gaje uporabil a t e n t a t o r j e bilo - kar je zelo pomembno - vgravirano: VAILLANT!

Bil je anarhist Santo Caserio. Lahko bi pobegnil, se rešil; toda ostal je in dočakal posledice.

Razloge za dejanje je prikazal tako enostavno, dostojanstveno in otročje, da se spomnimo ganljive časti, ki mu jo je izkazala njegova uči-teljica v mali vaški šoli. Ada Negri. italijanska pesnica; spominjala sega je kot ljubke, drobne rastlinice, preveč nežne in občutljive, da bi lahko vzdržala surove življenjske izkušnje.

..Gospodje porotniki! Ne nameravam braniti, marveč samo razložiti svoje dejanje.

Že v zgodnji mladosti sem videl, d a j e današnja družba slabo organi-zirana, tako slabo, da mnogi nesrečniki vsakodnevno umirajo in zapu-ščajo žene ter otroke v najstrašnejšem pomanjkanju. Tisoči delavcev brez uspeha iščejo zaposlitev. Revne družine prosjačijo za hrano in drgetajo od mraza; trpijo v največji revščini; otroci prosijo uboge mate-re za hrano, toda te jim je ne morejo dati, ker je nimajo. Tiste malenko-sti. ki jim predstavljajo dom, pa so že prodali ali zastavili. Samo prosja-čijo še lahko; večkrat jih zaprejo zaradi potepuštva.

Iz domačega mesta sem odšel, ker me je prevečkrat ganil pogled na deklice med osmim in desetim letom, ki so bile prisiljene delati petnajst ur dnevno za nikakršno plačo dvanajstih centimov. Tudi mlade ženske

med 18 in 20 letom so morale delati petnajst ur dnevno tako rekoč zastonj. Toda to se ne dogaja le mojim rojakom, marveč vsem delav-cem, ki se cel dan potijo za skorjo kruha, medtem ko njihovo delo proizvaja obilno bogastvo. Prisiljeni so živeti v najbolj bednih razmerah, njihovo hrano predstavlja malo kruha, nekaj žlic riža in vode; tako so že pri tridesetili ali štiridesetih izčrpani in odhajajo umirat v bolnice. Za posledicami slabe hrane in prekomernega dela je na tisoče teh nesreč-nikov obolelo še za pelagro — boleznijo, ki v moji deželi napada, kakor pravijo zdravniki, tiste, ki se slabo hranijo, živijo naporno in v pomanj-kanju.

Opazoval sem, kako je mnogo ljudi lačnih in veliko otrok trpi, med-tem ko je v mestu ogromno kruha in obleke. Videl sem velike trgovine, polne oblek in volnenih izdelkov, videl sem tudi polna skladišča pšenice in koruze, kar bi zadoščalo za vse tiste, ki tega nimajo. Na drugi strani pa sem videl tisoče brezdelnih ljudi, ki nič ne proizvajajo in živijo od tujega dela; ki vsak dan zapravijo na tisoče frankov za zabavo; ki nape-ljujejo hčere delavcev; ki imajo domove s štirideset ali petdeset sobami, deset ali trideset konjev, številno služinčad, skratka, vse življenjske do-brine.

Veroval sem v boga; toda ko sem videl tolikšno neenakost med ljud-mi, sem dojel, da ni človeka ustvaril bog, marveč človek boga. Ugotovil sem, da imajo tisti, ki zahtevajo spoštovanje lastnine, koristi tudi od pridig o obstoju raja in pekla ter od nevednosti ljudstva.

Nedavno je Vaillant v protest proti današnjemu družbenemu sistemu vrgel bombo na ljudsko skupščino. Nikogar ni ubil. le ranil je nekaj oseb; kljub temu g a j e buržoazna pravica obsodila na smrt. Toda ni se zadovoljila samo z obsodbo, začeli so tudi preganjati anarhiste in zapi-rati ne le tiste, ki so Vaillanta poznali, marveč tudi tiste, ki so se samo udeležili kakega anarhističnega predavanja.

Vlada ni mislila na njihove žene in otroke. Ni jih brigalo dejstvo, da niso prizadeti samo tisti, ki so zaprti, marveč da trpijo tudi njihovi otro-ci, ki si želijo kruha. Buržoazna pravica se ni vznemirjala zaradi teh nedolžnih, ki še ne vedo, kaj je to družba. Niso bili oni krivi, da so nji-hovi očetje v zaporu; samo jedli bi radi.

Vlada je nadaljevala s preiskavami zasebnih hiš, z odpiranjem pisem, prepovedala je predavanja in zborovanja ter nas na najbolj nečloveški način zatirala in preganjala. Zaprli so na tisoče anarhistov samo zaradi enega članka v časopisu ali zaradi javno izraženega mnenja.

Gospodje porotniki, ste predstavniki buržoazne družbe. Če želite mojo glavo, jo vzemite; toda ne verjemite, da boste s tem ustavili anar-histično propagando. Pazite, kajti ljudje žanjejo tisto, kar so posejali!"

V času verske procesije v Barceloni leta 1896 je nekdo vrgel bombo. Takoj so ujeli tristo moških in žensk. Nekateri so bili anarhisti, večino-ma pa so bili sindikalisti ali socialisti. Vrgli so jih v grozljivo temnico

Montjuich in jih nečloveško mučili. Potem, ko so nekateri umrli in drugi znoreli, je o tem začel pisati evropski liberalni tisk. Pod vplivom javnega mnenja so nekaj preživelih iz te skupine vseeno osvobodili.

Za tako oživljanje inkvizicije je bil najbolj odgovoren predsednik španske vlade, Canovas del Castillo. Ukazal je mučenje žrtev, zažiganje mesa, lomljenje kosti, sekanje jezikov. V času svojega vladanja na Kubi se je dobro izučil brutalnosti, zato je Canovas ostal popolnoma gluh za pozive in proteste prebujene zavesti civiliziranega sveta.

Del Castilla je leta 1897 ubil mladi Italijan Angiolillo. V Italiji je bil izdajatelj in njegove pogumne izjave so ga kmalu pognale iz domovine v Španijo, potem v Francijo in Belgijo, nazadnje pa seje ustavil v Angliji. Zaposlil se je kot črkostavec in se kmalu spoprijateljil s sodelavci. Eden od njih je Angiolilla opisal takole: „S svojo pojavoje prej spominjal na liovinarja kakor za Gutenbergovega učenca. Njegove nežne roke so izdajale dejstvo, da ni rasel ob tem delu. S svojim lepim, iskrenim obra-zom, mehkimi temnimi lasmi ter veselim izrazom je bil pravi tip vedrega južnjaka. Angiolillo je govoril italijansko, špansko in francosko, ne pa tudi angleško; tisto malo francoščine pa ni zadostovalo za daljše pogo-vore. Vendar je začel kmalu razumeti angleško; učil seje hitro, lahko in kmalu je postal zelo priljubljen med svojimi kolegi črkostavci. S svojim izbranim toda skromnim načinom ter spoštovanjem svojih tovarišev je kmalu osvojil srca vseh mladih."

Angiolillo je v tisku kmalu zvedel za podrobna poročila. Bral je o valu ljudskih simpatij do brezmočnih žrtev Montjuicha. Na Trafalgar Stjuaru je na lastne oči videl rezultate teh krutosti - ko je prišlo nekaj Špancev, ki so ušli Castillovim pestem, prosit za azil v Angliji. Na veli-kem zborovanju so si odpeli srajce in kazali grde brazgotine zažganega mesa. Angiolillo je to videl in učinek je presegel tisoč teorij; ta impulz je presegel besedo, argumente, celo njega samega.

Gospod Antonio Canovas del Castillo, predsednik španske vlade, je bival v mestu Santa Aguenda. Kot običajno so vse tujce odstranili iz bližine ,,njegovega veličanstva". Kljub temu so napravili izjemo za ugla-jenega, elegantno oblečenega Italijana; bil je predstavnik nekega pomem-bnega časopisa. Eleganten gospodje bil Angiolillo.

Gospod Canovas se je takrat ravno namenil na verando in odšel iz hiše. Naenkrat sta si z Angiolillom stala iz oči v oči. Strel je bil izstre-ljen in Canovas je postal truplo.

Predsednikova žena je odhitela na mesto dogodka. „Umor! Umor!" je vreščala in kazala na Angiolilla. Le-ta se je priklonil. „Oprostite go-spa, spoštujem vas kakor damo, toda obžalujem, da ste bili žena tega človeka."

Angiolillo je smrt pričakal mirno. Smrt v najstrašnejši obliki - za človeka, katerega duša je bila kakor otroška. Zadavili so ga. Njegovo telo je ležalo na soncu, dokler se ni dan potopil v mrak. Ljudje so prišli

ter s prstom zgroženo kazali nanj: ,.To je kriminalec, kruti morilec!" Kako neumna in kruta je nevednost. Vedno razume narobe in vedno preklinja.

Angiolillovemu primeru lahko najdemo vzporednico tudi v dejanju Gaetana Breseija, katerega atentat na kralja Umberta je proslavil tudi neko ameriško mesto.

Bresci je prišel v deželo možnosti, kjer moraš samo poskusiti, pa se dokoplješ do zlatega uspeha. In on je želel uspeti. Težko in predano je delal. Dela se ni bal, ker mu je pomagalo doseči neodvisnost, moškost in samospoštovanje. Tako je upanja in navdušenja poln prišel v Pater-son v državi New Jersey, kjer je v neki mestni tkalnici našel dobro delo za 6 dolarjev tedensko. Celih šest dolarjev - brez dvoma predstavlja to v Italiji pravo bogastvo, ni pa dovolj, da bi lahko preživel v novi deželi. Ljubil je svoj majhen dom, bil je dober soprog in predan oče svoji dekli-ci Bianci, ki jo je oboževal. Neutrudno je delal nekaj let. Medtem je od šestdolarske tedenske plače uspel privarčevati 100 dolarjev.

Bresci je imel svoje ideale. Vem, da je za delavca malo noro imeti ideal — njegov ideal je bil anarhistični list ,,La question sociale" (Social-no vprašanje), ki je izhajal v Patersonu.

Kljub utrujenosti je vsak teden pomagal pri urejanju lista. Pomagal je pozno v noč in ko so porabili zadnji denar in so njegovi kolegi že obu-pali, je Bresci prinesel veselje in up, 100 dolarjev, celoten prihranek mnogih let. To je obdržalo list.

V njegovi domovini pa so bili ljudje lačni. Žetve so bile slabe in kme-tje so se soočali z lakoto. Obrnili so se na svojega dobrega kralja Umber-ta; on jim bo pomagal. Da, on je „pomagal". Žene kmetov, ki so odšle v kraljevsko palačo, so v mučni tišini držale svoje shujšane otroke. To ga bo gotovo ganilo. Tedaj pa so vojaki začeli streljati in ubili te uboge norčke.

V patersonski tkalnici je Bresci bral o tem pokolu. V svoji duši je videl nezaščitene ženske in nedolžne otroke svoje domovine, ki so jih pobili pred dobrim kraljem. Zgrozil se je. Ponoči je poslušal ječanje ranjenih. Nekateri bi bili lahko tudi njegovi tovariši, njegovo lastno meso. Zakaj, zakaj taki podli poboji?

Kratek sestanek italijanske skupine anarhistov v Patersonu bi se sko-raj končal s pretepom. Bresci je zahteval svojih 100 dolarjev. Tovariši so ga prosili, preklinjali in rotili, naj jim podaljša rok vrnitve. List bi propa-del, če bi mu morali vrniti njegov prispevek. Toda Bresci je vztrajal.

Kako neumno in kruto je neznanje! Bresci je dobil svoj denar in s tem izgubil naklonjenost in zaupanje svojih tovarišev. Nič več niso hote-li imeti z nekom, katerega pohlepnost je bila večja od njegovih idealov. In tedaj: 29. julija 1900 je bil v Monzi ubit kralj Umberto. Dobremu kralju je vzel življenje mlad italijanski tkalec iz Patersona, Gaetano Bre-sci. V Patersonu so uvedli policijski nadzor, vsakogar, za katerega so

vedeli, da je anarhist, so preganjali, Brescijevo dejanje pa so pripisali anarhističnim nazorom. Kakor da lahko anarhistične nazore v njihovi najskrajnejši obliki izenačimo z značajem pobitih žena in otrok, ki so romali h kralju po pomoč. Kakor da lahko ena sama izgovorjena beseda, ne glede na to, kako pomembna je, podžge v človeški duši tak srd kakor kri, ki po kapljicah teče iz teles umirajočih. Poprečnega človeka redko pretresejo besede ali dejanja: toda tisti, za katere je družbena sorodnost najmanjša obstoječa sila, ne potrebujejo nikakršnega poziva, če hočejo odgovoriti, kakor se železo odziva na magnet — na krivice in družbene grehe.

Če je družbena teorija pomemben faktor, ki izziva dejanja politične-ga nasilja, kako naj potem pojasnimo nedavne nasilne upore v Indiji, kajti, težko bi trdili, da se je tu pojavil anarhizem? Bolj kakor katerakoli dmga stara filozofija prav nauki hinduizma poveličujejo pasivni odpor, minljivost življenja ter nirvano kot najvišji duhovni ideal. Pa kljub temu družbeni nemir v Indiji narašča in nedavno je prišlo tudi do političnega umora; hindu Madar Sol Dhingraje namreč ubil sira Curzona Wyllia.

Če se kaj takega lahko zgodi v deželi, v kateri so družba in posamez-niki že stoletja prežeti z duhom pasivnosti, ali lahko potemtakem dvo-mimo v strahovit revolucionirajoči učinek zelo očitnih družbenih neenakosti na človekovo osebnost? Ali lahko kdo podvomi v logiko in pravičnost besed: „Represija, tiranija, nekritično kaznovanje nedolžnih ljudi, so bila načela dominacije tujcev v Indiji, potem ko smo začeli trgovinski bojkot angleškega blaga. Krvoločne lastnosti Britancev v Indi-ji so danes zelo očitne. Mislijo, da lahko s silo obvladajo Indijo! Ta aro-ganca je privedla do bombe in še več; če bodo nemočne in neoborožene ljudi še bolj zatirali, bo še več terorizma. Lahko ga obsojamo kot nepri-mernega in tujega naši kulturi, toda dokler se bo tiranija nadaljevala, bo neizogiben, kajti niso teroristi tisti, katere naj bi obsojali in krivili, mar-več tirani, ki so ustvarili take okoliščine in so zanje tudi odgovorni. To je edina tolažba za nemočne in neoborožene ljudi, ki so na robu obupa. To ni njihov zločin. To je zločin tiranov."

Celo konservativni znanstveniki počasi verjamejo, da dednost ni edi-ni faktor, ki oblikuje človekov značaj. Klimo, hrano, poklic, barvo, sve-tlobo in zvok — vse to moramo upoštevati, kadar preučujemo človeko-vo psihologijo. Če to drži, kako točna je šele trditev, da bodo velike družbene nepravilnosti nujno vplivale na različne zavesti in tempera-mente, na različne načine. In kako napačna je šele trditev, da so anarhi-stični nazori ali nekateri predstavniki anarhizma odgovorni za nasilna politična dejanja.

Anarhizem vrednoti človeško življenje više kakor stvari in to bolj kakor katerakoli druga družbena teorija; vsi anarhisti soglašajo s Tolsto-jem o temeljni resnici: če so za proizvodnjo kateregakoli blaga potrebna človeška življenja, lahko družba preživi tudi brez tega blaga, nikakor pa

ne more brez človeškega življenja. Iz tega torej nikakor ne sledi, da anarhizem zagovarja pokornost. Kako le, če pa ve, da vse trpljenje, bedo in bolezni človeku prinašata pokornost in tiranijo?

Ali ni nek ameriški „mislec" pred mnogimi leti izjavil, da nasprotova-nje tiraniji pomeni poslušnost bogu? Ta ni bil anarhist. Rekla bi. da predstavlja zoperstavljanje tiraniji najvišji človekov ideal. Dokler je ta prisotna v kakršnikoli obliki, ji mora najgloblje človekovo nagnjenje nasprotovati tako nujno, kakor nujno mora človek dihati.

V primerjavi z vso tiranijo kapitala in države so nasilna politična dejanja samo kaplja v moije. To, da se upirajo samo redki, najbolje kaže, kako hud konflikt se odvija med njihovo notranjostjo in nezno-snimi družbenimi krivicami. Napeti kot struna na violini jočejo ter se pritožujejo nad brezdušnim, krutim in tako hudo nečloveškim življe-njem. Zmedena ušesa ne slišijo drugega kakor samo neskladje. Toda tisti, ki začujejo krik agonije, razumejo njegovo harmonijo, v njem vidi-jo izpolnitev najbolj odločilnega trenutka človekove narave.

Tako torej psihologija političnega nasilja.

Nestor Mahno (1889 - 1935) 17. Abeceda revolucionarnega anarhizma

(190?)

Anarhizem je človekovo svobodno življenje in neodvisno ustvarjanje. Anarhizem ni nauk kake teorije, anarhizem niso na osnovi kake teo-

rije umetno ustvarjeni programi, ki bi si prizadevali v sebi povsem zajeti človeško življenje. Anarhizem je nauk o življenju v vseh zdravih pojav-nih oblikah, nauk o realnem življenju, ki se razrašča preko vseh umetnih norm življenja, ki ga v te norme ni mogoče vkalupiti.

Socialno politična fiziognomija anarhizma je svobodna družba brez vlade, je svoboda, enakost in solidarnost v življenju njenih članov.

Osnova anarhizma je svobodna odgovornost človeka, odgovornost, ki je v vseh delih in v vseh časih ista - to je odgovornost, ki sama zaradi sebe pomeni zagotavljanje svobode in socialne pravičnosti, vedno in v isti meri za vse ljudi in vsakega človeka.

In tu se rodi komunizem. Človeška narava prinaša anarhizem v človeško življenje. Komunizem

pa z logičnim nadaljnjim razvijanjem anarhizma. Iz tega izhaja nujnost, da je treba s pomočjo znanstvene analize in

dejanskega materiala formulirati temeljne postulate anarhizma, nujnost, ki je nekatere, namreč sovražnike svobode, enakosti in solidarnosti v življenju članov človeške družbe pripravila do prikrivanja narave anarhi-zma in do obrekovanja tega velikega ideala, druge borce za pravico sle-hernega človeka do človeškega življenja pa do vsestranskega razvijanja in osvetljevanja tega splošno človeškega ideala.

Godvvin, Proudhon, Bakunin, Most, Kropotkin, Malatesta, S. Faure in mnogi drugi, ki hodijo po tej poti. po mojem mnenju nikakor niso bili in niso prepričani, da bi s svojim znanstvenim razvijanjem anarhi-zma le-tega lahko vpeli v okvir nespremenljivih, znanstvenih dogem.

Prevod iz Nes to r M u c h n o , D a s A B C d e s r e v o l u t i o n a r e n A n a r -c h i s t e n . EMS - K o p p Ver lag , M e p p e n / E m s 1 9 7 9 , str . 1 1 - 4 0 . Prevedla Doris D e b e n j a k , j e z i k o v n o pregledala Bora Z l o b e c - J u r č i č .

Znanstvena dogma anarhizma je prizadevanje za ohranitev naravno-sti, pri kateri človek v svoji lastni notranjosti, ob vseh časih in v vseh ustvarjalnih pridobitvah vztraja.

Nespremenljivo pri znanstvenem -anarhizmu je njegovo naravno bi-stvo, ki prihaja do izraza v svojih osnovnih potezah v odklanjanju vseh okovov, vsakršnega podjarmljanja človeka.

Namesto okovov in suženjstva, ki obvladujejo človeško življenje, in k i j i h tudi socializem ne uničuje, seje anarhizem svobodo in človekovo neomejeno pravico do svobode.

Kot anarhorevolucionar, udeleženec praktičnih akcij revolucionarne-ga ljudstva Ukrajine, ljudstva, k i je instinktivno čutilo žive zahteve anar-hističnih idej in jih izražalo v svojem ravnanju, ljudstva, k i je na tej težki poti bilo pripravljeno za neštete žrtve, pa vendar nikoli ni nehalo govori-ti o svoji svobodi in svobodi in brezvladnosti svojega socialnega, družbe-nega življenja, — sem na tej poti nosil skupaj z njim vsa bremena stano-vitno in brez kolebanja. Ker sem bil šibak in nisem imel moči, da bi na tej poti vse dojel in formuliral pravočasno, sem se često spotikal; ker pa sem pravilno razumel cilj, ki sem ga hotel sam doseči in h kateremu sem hotel popeljati tudi svoje brate, ki so me obdajali, sem v življenju videl naravni vpliv anarhizma na množice v njihovem boju za svobodo in neodvisnost človeka. Na podlagi izkušenj praktičnega boja lahko potr-dim prepričanje, d a j e anarhizem prav tako revolucionaren, enako raz-nolik in mogočen v svojih pojavnih oblikah, kot je ustvarjalno človeško življenje. Če čutim tudi samo eno iskrico duhovne povezanosti s pokli-cem anarhorevolucionarja, bom tebe, podjarmljeni brat. vedno pozival k boju za ideal anarhizma. Samo če se boš boril in si v življenju izboril ideal svobode, enakosti in solidarnosti v človeški družini, boš razumel anarhizem. In tako je anarhizem nastal iz človekove narave. Komuni-zem pa — z nadaljnjim razvojem anarhizma. Zatorej anarhizem živi v človeku iz narave. S tem da anarhizem osvobaja človeka iz psihičnega hlapčevstva, ki mu je vcepljeno umetno, ga prav s tem naredi za zavest-nega borca proti vsakršnemu suženjstvu.

V tem oziru in tudi v drugih je anarhizem revolucionaren. Čim bolj se človek zaveda, čim globlje na področju mišljenja prodira

sam vase in spoznava naloženo mu hlapčevstvo in sramoto, toliko revo-lucionarneje bo pri njem prišel do izraza anarhistični duh volje, mišlje-nja, včasih celo ravnanja v povezavi s to idejo.

To se nanaša na vsakega človeka — na moškega in na žensko — četu-di bi prav nič ne vedel o besedi anarhizem, četudi bi o njej ne bil še nič slišal. Človekova narava je anarhična: upira se vsemu, kar jo utesnjuje.

To bistvo človekove narave prihaja po mojem mnenju do izraza z znanstveno izbranim izrazom „anarhizem". Anarhizem igra pomembno vlogo že kot ideal človeškega življenja v razvoju človeškega življenja. Tako podjarmljevalci kot podjarmljeni začenjajo počasi opažati to vlo-

go; eni - namreč prvoimenovani — se z vsemi silami, na vse možne nači-ne trudijo, da bi te ideale iznakazili in pri tem ne izbirajo sredstev, drugi pa se trudijo, da bi ga dojeli jasneje in ga razvijali naprej.

Ideal anarhizma postaja tako za gospodarja kot za hlapca v današnji družbi vedno opaznejši, in k temu je bistveno prispevala civilizacija rav-no te družbe. Ta civilizacija v nasprotju s svojimi cilji (saj je bila vendar usmerjena k temu, da bi uspavala in zbrisala protest človeške narave proti njeni lastni skrunitvi) ni mogla izpeljati svoje vloge v tej mračni poklicanosti — da bi zatrla ta protest in utišala tisto, proti čemur seje borila.

V svojem krogotoku ni mogla uničiti neodvisnih duhov znanosti, ki so človeku razkrili njegov izvor, mu dokazali neobstoj boga (na katerega so se kot na stvarnika človeka sklicevali tisti, ki so ustvarjali ustrezne mu zemeljske bogove) itd. Z dokazom ravno teh pravic je seveda bilo enostavno neizpodbitno dokazati umetnost ..božansko" maziljenih, ki so bili prestavljeni na zemljo, in sramotne medsebojne odnose med ljud-mi, ki so na tem temeljili.

Vsi ti pojavi so v bistveni meri prispevali k razvoju zavestnega anarhi-zma. Res pa je, da so se istočasno z razvojem anarhizma porajale tudi nove ideje: liberalizem in takoimenovani ,,znanstveni" državni sociali-zem, zraven pa še boljševistični komunizem. Toda kljub njihovemu mogočnemu vplivu na psiho današnje družbe ali vsaj velikega dela te družbe in obenem kljub temu. da so skoraj triumfirali nad reakcijo po eni strani in nad človeško osebnostjo, ki se je svobodno razvijala in utrjevala, na drugi strani, seje izkazalo, da ti nauki propadajo in nagiba-jo k preživetim življenjskim oblikam — kolikor so umetni in se na svoji poti niso razvili do kraja.

Svobodni človek — ki se je sam spoznal in spoznal svoje soljudi v svo-ji okolici, je skupaj z grobo silo, ki mu je bila voktroirana, in s prevaro, skupaj z ostudno gnilobo in nizkotnim suženjstvom antike, pokopal človeškega duha preteklosti, ki vse oskrunja. V množici se je človek že malo osvobodil megle, s katero ga obdajata laž in nizkotnost. ki sta ga od njegovega rojstva zasužnjevali preko zemeljskih bogov s pomočjo bajonetov, rublja in „zakonodaje" na eni strani in hinavske znanosti na drugi strani.

S tem ko se je človek osvobodil te sramote, dojema samega sebe; ko pa se je človek dojel, se mu sama od sebe razgrne karta njegovega živ-ljenja, na kateri bo najprej in na prvem mestu ugledal svoje preteklo, ostudno prostaško, nizkotno, hlapčevsko življenje, življenje, k i je s tem, da je vpeto v umeten okvir, v hlapčevski okvir, v njem udušilo vse čisto, svetlo in brezmadežno, s čimer se je rodil; življenje, ki g a j e obenem spremenilo v tovornega osla, v sužnja za ene in v gospodarja za druge, povrh vsega še v norega gospodarja, v norca, ki raztrga in potepta vse, kar je najplemenitejšega v človeku, ki raztrga in potepta vse v sebi, v

drugih, to vse pa stori na povelje drugih. Tu pa se v človeku predrami svoboda njegove resnične narave, ki ni odvisna od nikogar, ki potepta vse umetno v prah, vse kar moti čudovito lepoto in čistost njegove nara-ve, ki se razkriva in razvija v neodvisnem ustvarjanju.

Tu se človek šele zave in izreče svoji sramotni preteklosti smrtno obsodbo s tem, da pretrga vsako psihično povezavo z njo, na kateri je doslej temeljilo njegovo tako v individualnem kot tudi v družbenem ozi-ru nepravično življenje, ki ga je podedoval od svojih prednikov in ki ga je posebej razvijal on sam in umetno tudi šamani znanosti (budistični svečeniki, obenem ..čarodeji" in ,,zdravniki"), ki so ga uveljavljali in razvijali.

Na ta način se človek - prej od generacije do generacije, danes pa iz leta v leto — v procesu svojega razvoja približuje visokemu nravnemu cilju: da sam ne bo šaman, da ne bo oznanjal moči nad drugimi in da ne bo dopuščal, da bi mu ti idoli lahko zavladali. Svobodni človek, prost zemeljskih in ,,nebeških" bogov in vseh njihovih predpisov, prost vsake ..nravnosti" in ..morale", ki se porajajo iz teh predpisov, dviguje tako v besedi kot v dejanju svoj glas proti zasužnjevanju človeka in iznakaženju njegove narave, katere bistvo vedno in nespremenljivo obstaja v težnji k nevezanosti in svobodi, v težnji k polnosti in popolnosti.

Ta človek, ki protestira, k i je samega sebe dojel in ki sedaj z očmi, ki so se odprle, gleda - ta človek, ki si v svojem srcu zmore predstavljati vse žalitve človeka nasploh, ta človek - ta anarhorevolucionar, ta samo-tni, svobodni človek, ki hlepi po svobodi, polnosti in popolnosti v živ-ljenju zase in za svoj rod, ki tepta z nogami hlapčevstvo in družbeni idiotizem. ki je zgodovinsko dozorel v ropu in uporabi sile — ta človek sedaj, gnan od svoje globoke vere in predanosti na začrtani poti, ustvar-ja skupine svobodnih ljudi, ki jih združuje ideja cilja in delovanja za dosego cilja. Take skupine v njihovem razvoju idejno utrjuje in v organi-zacijskem oziru širi strogo upoštevanje resnično komunistične smeri v vseh ustvarjalnih dosežkih na tej tako zelo težki, veliki poti. Ljudje, ki pripadajo tej skupini, se osvobajajo neumnega in v večini primerov zlo-činskega skrbništva nekega drugega človeka nad seboj, kolikor postaja človek kot osebnost v teh skupinah on sam, t.j. postaja človek, ki obso-ja svoje lakajstvo nasproti drugim ljudem. Ta navadni človek, ki prihaja od pluga ali iz tovarne, ali iz univerzitetne klopi ali iz delovne sobe uče-njaka, ta človek spozna, da j e poniževalno, če mora človek vsak dan biti lakaj pred drugimi ljudmi, če mora dan na dan nositi na svojem hrbtu breme kot osel, suženj ali brezpravni. Kdor je delavec, naj bi delal kot svoboden človek, kdor je učenjak, naj ne bi postal uradnik, vse svoje učenosti naj ne bi prodajal za denar, kajti biti lakaj ni cilj človeškega življenja. Kolikor se človek približuje resnični osebnosti, bo odgnal od sebe ideje, ki so nastale umetno, ideje, ki teptajo pravice osebnosti; ideje, od katerih po sili razmer živita gospodar in hlapec današnje dru-

žbe. Kolikor človek pomakne v ospredje čiste in svetle elemente svoje svobode, ki poraja novo. svobodno človeško družbo, postaja prav ta človek zavesten anarhorevolucionar in komunist.

Na ta način se poraja anarhizem nezavedno v ljudeh samih, t.j. svo-bodni človek zapopade anarhizem tak, kakršen v resnici je; globok, čist in jasen v človeškem smislu, v vseh delcih ujemajoč se s svobodnim živ-ljenjem, s človeškim stvarništvom, s človeško naravo samo, z idejno določenim družbenim idealom, ki ga človek svobodno sprejema v svojo lastno srečo in srečo drugih.

Ideja anarhizma kot nauka o novem človekovem življenju in o njego-vem individualnem in družbenem razvoju in njegovem ustvarjanju je kot ideja, ki teoretsko utemeljuje neizpodbitno resnico človekove narave in na podlagi neovrgljivih. neuničljivih dejstev razkriva celotni gnojni tvor nepravičnosti sodobne družbe z ozirom na človeka, v življenju v večini primerov v ilegalnem in redkokdaj v napol legaliziranem stanju: povsem legalno pa ideja anarhizma nikjer ne živi.

To si lahko razlagamo samo tako. da v sedanjem obdobju razvoja družba ne živi svojega lastnega življenja, temveč življenje služabnika in gospodarja: države. Celo še več, družba se je povsem razosebila. Dejan-sko je sploh ni. Vse funkcije, vsa izgradnja, vse ustvarjanje na področju družbenih zadev je prešlo na državo. In v tej zadnji danes tudi v resnici vidijo družbo. Skupina ljudi, ki tlači celotno človeštvo, ljudi, ki se pustijo slaviti in ki so umetno ustvarili ..življenjske zakone" za to člove-štvo, se sedaj pojavlja kot človeška družba. Posamezni človek in človek v množici, ki šteje dosti stotin milijonov, ni čisto nič v primerjavi s to skupino brezdelnežev. ki nosijo nazive regentov in obvladovalcev poli-tike, izkoriščanja in posiljevanja; tem šakalom, ki so omrežili in podjar-mili svet - vladajočim z desne in vladajočim z leve, buržujem in držav-nim socialistom - se velika ideja anarhizma nikakor noče dopasti.

Prvi. to je buržuji, so odkriti, državni socialisti vseh smeri, pri čemer niso izjema niti kolektivisti, ki so si sedaj nadeli ime komunisti - bolj-ševiki, ti so pripravljeni tisočkrat zamenjati imena vladavine enih in suženjstva drugih, saj se imena po njihovem programu menjujejo, toda pri tem bistveno ostaja nespremenjeno in jasno opazen poskus, da bi poravnali naravna protislovja v povezavi gospostva in suženjstva. In čeprav vedo, da so protislovja nezdružljiva, se jih še vedno oklepajo, zato da veliki ideal resnice anarhokomunistov ne bi mogel voditi v prak-tično življenje.

Socialisti in državni komunisti so v svojih trapastih programih skle-nili, da je treba nujno dopustiti, da se človek ..socialno" osvobodi; na tem področju da je mogoče dopustiti tudi razvoj njegovega socialno-družbenega življenja. Toda da bi si človek pridobil tudi popolno duše-vno svobodo, da bi postal svoboden tudi v človeškem smislu, da naj bi bil podložen edinole svoji vesti, samo naravnim zakonom svoje člove-

ške narave, o tem ne govorijo, toda sami skupaj z buržuji skrbijo za to. da nikakor ni mogoče izvesti take osvoboditve človeka, posebno ne brez skrbništva njihove oblasti.

Toda ,,osvoboditev" pod vodstvom katerekoli oblasti, posebno pa politične oblasti, to pa že vemo, kako je s tako stvarjo!

Buržuj, ki nikoli ne naredi dejanskega dela za produkcijo vsega kori-stnega in lepega, ki ju potrebuje vse človeštvo, običajno govori tole o delovnih ljudeh: suženj naj ostane suženj. Mi, ki imamo tako kolosalen kapital v industriji in v kmetijstvu, ne moremo kar izvajati nekih novih načel družbenega življenja. Sedanje življenje je za nas kar v redu. Vsi se nam klanjajo: kralji, predsedniki, vse vlade in mojstri učenjaki; sužnji pa so njihovi podložniki Hlapec!" daj ,.sužnjem, kar je suženjskega in vzemi zase, kar ti gre za zvesto službo, ono drugo pa ščiti pred nami!" ,,Življenje naše današnje družbe je za nas izvrstno!"

,,Ne!" nasprotno izjavljajo buržoazni socialisti in državni komuni-sti, ,,tu pa se z vami ne strinjamo." In obračajo se k delovnemu ljud-stvu in ga organizirajo v stranke, ga pozivajo k uporu, k vstaji in govori-jo: preženite jih z njihovega oblastnega položaja, buržuje, in dajte nam, socialistom in državnim komunistom, oblast v roke, mi bomo že skrbeli za vas. mi vas bomo osvobodili.

In delavci, ki po svoji naravi bolj sovražijo oblast kot oni brezdelneži, čutijo, kako v njih vzplamteva sovraštvo do oblasti. Dvigajo se, naredijo revolucijo, uničijo oblast, preženejo tiste, ki jo predstavljajo.

In bodisi iz naivnosti bodisi iz nerodnosti pustijo, da pridejo na oblast socialisti. V Rusiji pa so dopustili, da so prišli za krmilo državni komunisti.

In ti streljajo, pobijajo, teptajo celo povsem nenevarne ljudi, kot navadni jezuiti, ta izmeček človeštva, ti krvniki svobode. Streljajo čisto tako. kot so to delali buržuji. in včasih ravnajo še huje.

Streljajo ljudi, da bi si podredili tiste, ki mislijo drugače, kot posame-znike in v množici; zato, da bi enkrat za vselej zadušili duha svobode in stvariteljsko voljo v človeku; da bi iz njega napravili duhovnega sužnja in fizičnega lakaja za skupino podležev, ki so se povzpeli na prestol mogočnikov. ki so bili z njega vrženi, in ki brez pomislekov nabirajo zaščitno četo zase ter morilce za svobodnega človeka. In s pomočjo morilcev si podrejajo življenje ljudi in mu vladajo.

Pod bremenom verig nove socialistične „delavske oblasti" v Rusiji pa vzdihuje in ječi človek. V drugih deželah ječi pod jarmom socialistov, ki so se združili z buržoazijo. in ječi pod jarmom buržoazije same. -Ječi povsod, ječi, pa naj je kot posameznik odvisen sam od sebe, ali pa je člen milijonske množice.

Ječi ves človeški rod pod jarmom nasilja in njegovega političnega in gospodarskega brezumja.

Ječi - toda redkokdaj kdo povsem nesebično prisluhne temu ječa-nju. Novi in stari krvniki so močni, močni v duhovnem oziru, močni tudi fizično, in sredstva za vzdrževanja teh njihovih moči so učinkovita. In vse, kar se jim postavi v bran, vse to znajo ob pravem času udušiti.

In človek, k i j e za trenutek izražal svojo ustvarjalno voljo, k i je vzpla-polal. da bi branil svoje pravice do življenja, do svobodnega in srečnega življenja, se spet skruši pod jarmom posiljevanja in brezupja. ki se iz tega posiljevanja poraja; onemoglo spusti roke pred svojim krvnikom, celo če mu ta že natika zanko za vrat. In človek zapre oči. če mu krvnik, da bi bilo njegovo zmagoslavje popolno, pusti zanko za vratom. Samo človek, ki si je sam skoval svoje prepričanje iz težkih razmer svo-jega osebnega življenja in iz opazovanja strašnega življenja človeškega rodu, ki se odvija pred njegovimi očmi, prepričanje, da je namreč sočlo-vek njegov brat, da človekova svoboda ni manj nedotakljiva kot njegovo življenje, samo človek, ki si je to svobodo pripravljen izboriti in jo bra-niti, ki je pripravljen ubiti vsakega oblastnika in krvnika (če ti svoje nizkotne obrti, skrajševanja življenja drugih ljudi, ne opustijo prosto-voljno). samo tak človek je svoboden. Človek, ki si za cilj svojega boja proti zlu današnje družbe ni postavil morda samo zamenjave na oblasti, da na mesto buržoaznega krvnika stopi socialistični ali . .komunistični" krvnik, ne morda ..delavske republike" (kot to nizkotnost velikopote-zno imenujejo v boljševizmu), temveč si je za cilj postavil vzpostavitev resnično svobodne družbe, ki bo organizirana na načelih osebne člove-kove odgovornosti in ki vsem v isti meri zagotavlja resnično svobodo in socialno pravičnost, samo tak človek je anarhist revolucionar. Brez strahu gleda dejanja krvniške države, in enako brez strahu in odkrito jim izreka svojo uničevalno sodbo z besedami: ..Ne. tako naj ne bo! Dvigni se k vstaji, podjarmljeni brat. dvigni se, vstani proti vsaki oblasti, uniči oblast buržoazije in ne dovoli, da bi se oblast socialistov in boljševistov--komunistov dotaknila življenja! Uniči vsako oblast in odženi njene zastopnike od sebe! Tvojih prijateljev med njimi ni."

Oblast socialistov in državnih komunistov ni nič manj podla, kot je oblast buržoazije.

So celo trenutki, ko je oblast socialistov in državnih komunistov še podlejša od oblasti buržoazije. Takrat pretrga vsako povezavo z idejo življenja. Takrat tepta svojo lastno idejo, namreč idejo državnega komu-nizma in socializma. Prekine zveze z zdravo mislijo in potem na tihem poseže po temeljnih predpostavkah oblasti buržoazije. In ker po tem posega na tihem, tega noče pokazati množicam, ki jim vlada, hi potem laže in goljufa veliko bolj kot vsaka druga vlada. Ljudske množice pa to opazijo in polasti se jih ogorčenje. Potem pa ta oblast plane po njih z vso norostjo svoje neodgovornosti in jih pobija, tlači, davi v imenu svo-jih idej, ki so baje ideje socializma ali državnega komunizma. Dejansko pa je svoje ideje že zdavnaj vrgla v smeti, kot oblast sedaj kljub temu

posegu po neki ideji, kateri koli. samo da ni ideja tistih, na katerih račun je prišla na oblast in proti katerim sedaj obrača to oblast s stari-mi iznakaženimi sredstvi buržoazije. V takih trenutkih je oblast sociali-stov in boljševikov-komunistov še bolj podla kot oblast buržoazije; kajti v takih trenutkih ne teče po svojem lastnem koritu; in medtem ko oblast buržoazije spravi revolucionarja, k i j e ne priznava, na vešala, pa ga oblast socialistov ali boljševikov-komunistov ubije iz zasede ali ga pobije v spanju. V dejanju samem sta podli obe; toda način, kako se dejanja lotita. — v tem oziru je oblast zadnjih dveh še podlejša. Kot naj-boljše potrdilo za zgoraj omenjeno lahko velja vsaka politična revoluci-ja, v kateri bojujejo buržoazija, socialisti in državni komunisti med seboj obupen boj za politično nadvlado v deželi in v ta boj potegnejo na ta način tudi ljudske množice. Kot najočitnejše in najpoučnejše potrdilo tistega, kar smo povedali o vladni oblasti, lahko veljajo posledice dejav-nosti socialistov in državnih komunistov v obeh ruskih revolucijah, v februarski in v oktobrski.

Ko so delavske množice, ki so živele v cesarski Rusiji', v političnem oziru malce zadihale, ko so se počutile vsaj napol osvobojene izpod cari-stično veleposestniške reakcije, so si za cilj postavile popolno osvobodi-tev. Mestoma so to uresničevale z razlastitvami veleposestniške in samo-stanske zemlje in s tem. d.i so to zemljo prepuščale v uporabo tistim, ki so jo hoteli obdelovati brez najete delovne sile, mestoma pa tako, da so tovarne, obrate, tiskarne in druga družbena podjetja razglasili za lastni-no tistih, ki v njih delajo, pri čemer je prišlo do poskusa, da bi vzposta-vili svobodne, državljanske vzajemne odnose med vasjo in mestom. In seveda v svojih zdravili prizadevanjih, v svojih čistili in svet lili načrtih niso bili pripravljeni opaziti, da nekje v Kijevu, Harkovu ali Petrogradu sedi nekakšna vlada.

Ljudstvo si je nenehno prizadevalo, da bi s posredovanjem svojih delovnih organizacij zgradilo temelj nove svobodne družbe, ki naj bi po mnenju ljudstva z nadaljnjim razvijanjem organizma družbe izvrgla vso zajedalsko in vladno oblast - neumno oblast enih nad drugimi, ki je delavci nikakor ne potrebujejo; tako zdravo ljudsko prizadevanje je bilo opazno predvsem v Sibiriji. Čutiti pa ga je bilo mogoče tudi v samem osrčju odmirajoče in nanovo porajajoče se vladne oblasti: v Petrogradu in Moskvi, v Kijevu in Tbilisiju.

Tudi socialistom, pa tudi boljševikom-komunistom so povsod bili in so še na razpolago številni privrženci njihove ideje vladanja in najeti morilci. Žal je treba ugotoviti, da niso imeli pri sebi samo najetih moril-cev, ki jim je to bila takorekoč obrt, temveč tudi ljudi iz naših, delav-skih vrst, in predvsem s pomočjo teh najetih morilcev jim je uspelo v kali zadušiti svobodna prizadevanja ljudstva.

In kako so to znali preprečiti in s kakšnimi sredstvi!

Srednjeveška inkvizicija bi jim lahko zavidala! Toda mi, ki poznamo naravo vsake vladne oblasti, kličemo voditeljem socializma in boljševi-stičnega komunizma: sramota in prekletstvo! Toliko ste pisali in se pre-pirali z buržoazijo zaradi strahot, k i j ih je zagrešila nad podjarmljenimi. Divjaško ste se borili za revolucionarno čistost, za vdanost delavcev na poti osvoboditve. K.o pa ste prišli na oblast, ste se izkazali za točno enake lakaje njenih sredstev, kajti sami ste se preobrazili v buržoazijo, tako da se buržoazija temu smeje . . .

V zadnjih letih pa je buržoazija, ki s i je ogledovala izkušnje boljševi-škega komunizma, zelo dobro dojela, da ta nenavadna himera znan-stveno-državnega socializma nikoli ne bo mogla shajati brez njenih sred-stev, celo ne brez nje same.

Dojela je, da se ne bi spodobilo, da bi se smejala svojim lastnim potomcem. Dojela je, da v sistemu tega socializma poteka izkoriščanje in posiljevanje delavske večine človeških množic, kot bi si ga boljšega ne mogli želeti - pregrešno življenje brezdelnežev v sistemu tega sociali-zma nikakor ni ukinjeno, dobilo je samo drugo ime, znova se razvija in ukoreninja.

In dejansko je tako! Samo poglejmo si boljševiške maroderje z nji-hovimi monopoli na neposredne, revolucionarne pridobitve ljudstva med rusko revolucijo, na njihovo špijonažo, njihove policijske in sodne ustanove, njihove zapore, na celo vojsko njihovih biričev in krvnikov, ki so jih nagnali nad revolucijo.

In potem kot stalno rekrutirana sila ,,rdeča armada"! Vedno iste, le preimenovane funkcije so, ki jih danes opravljajo samo še bolj brezvest-no in zatorej še bolj pregrešno.

Liberalizem, socializem in državni komunizem so trije bratje, ki po različnih poteh - vsak na svoj način — težijo k temu, da bi se polastili oblasti nad človekom, oblasti, ki človeku preprečuje, da bi mogel iti naproti absolutni popolnosti, ki se razvija v svobodi in neodvisnosti, in da bi postal zdrav in dejansko življenja sposoben element v družbenem idealu celotnega človeškega rodu. Dvigni se k vstaji! kliče anarhist-revo-lucionar zasužnjenemu človeku: dvigni se k vstaji, dvigni se in uniči vsa-ko oblast, ne dopuščaj, da bi se v zmagoslavju nad drugimi spet zakore-ninjala. Bodi sam svoboden in brani svobodo drugih proti oblasti. Oblast kličejo v človeški družbi tisti v življenje, ki nikoli niso dejansko živeli, ki tudi v prihodnje nimajo namena živeti zdravo življenje z delom svojih rok. Vladna oblast — pa naj bo katerekoli vrste že - tudi v priho-dnje ne bo dopuščala, da bi svobodna delovna družba svobodno stopila na pot k sreči in veselju. Vladno oblast so ustvarili brezdelneži, zato da bi lahko ropali in posiljevali.

Ne glede na to, ali je vladna oblast buržoazna, socialistična, komuni-stično-boljševiška, ali jo morda vodijo delavci in kmetje: slaba je za zdravo in srečno, osebno in družbeno življenje človeka. Narava vsake

oblasti je vedno ena in ista: uničenje človekove svobode, duševno naj bi se spremenil v sužnja, f izično pa v lakaja oblastnikov samih in vseh nji-hovih del, ki zamračujejo zdravo človeško življenje.

ODlasti brez rogov ni. Vsaka oblast ima roge in z njimi se zaletava v vsakega človeka, ki si prizadeva za svobodno in pravično življenje.

O. zasužnjeni brat. preženi oblast sam v sebi in ne dopuščaj , da obvladuje tebe in tvojega brata ali ljudi, ki živijo blizu tebe ali daleč od tebe. Dejanskega, zdravega in radostnega osebnega in družbenega življe-nja ni mogoče zgraditi s pomoč jo programov in vladne oblasti, ki skrbi za to, da bi vso širino in globino tega življenja vkalupila v umetne for-mule napisanih zakonov: gradi se s človekovo svobodo, z njegovim ustvarjanjem, z njegovo neodvisnostjo po poti uničevanja in izgradnje.

Svoboda vsakega posameznega človeka poraja svobodno družbo, polno v njeni decentralizirani celotnosti, združeno v splošnem cilju, družbo brez vlade.

To je anarhistični komunizem!

II.

Po naših predstavah je anarhistični komunizem družba vsečloveške harmonije. Tvorijo jo svobodni individui. ki se prostovoljno združujejo v svobodna združenja, ki se v skladu s svojimi nagnjenji, interesi in druž-benimi zahtevami, ki jih svoboda in socialna pravičnost v isti meri zago-tavlja vsem ljudem na zemlji, združujejo v federacije in konfederacije.

Anarhistični komunizem hoče družbo, ki stabilizira svobodno člove-kovo življenje, njegovo pravico do neomejenega razvoja predvsem z uni-čenjem vsega zla in vseh krivic na svetu, ki so uročile človeštvo in spe-ljale njegov napredek in nadaljnji razvoj na napačno pot . zaradi česar je razdeljeno na stanove in razrede, katerih življenje je zgrajeno umetno, in kar je še sramotneje. zgrajeno na načelih izkoriščanja in posiljevanja enih na račun drugih.

Družba - svobodnejša družba brez vlade, ki si postavlja za cilj, da bo svoje življenje okrasila s svojim delom, duhom in voljo, z vsem, kar je dala človeku narava, z vsem, kar lahko človek sam pridobi iz njenih neizmernih bogastev, in kar sploh lahko svobodni človek, član svobo-dne družbe, pijan od svojega razuma, ki se je izoblikoval v življenju, lah-ko svobodno ustvari koristnega in lepega zase in za druge — ta družba je anarhistični komunizem. Anarhistični komunizem je utemeljen na vse-stransko razvitem, ustvarjalno neodvisnem in absolutno svobodnem člo-vekovem življenju. Zato so njegovi člani svobodni in v svojem življenju radostni ljudje. Delo, bratski medsebojni odnosi, ljubezen do življenja in strast do ustvarjanja, do lepote in svobode v tem ustvarjanju so vodilo Ditja in žitja takšnih ljudi. Zato niso potrebne ječe, krvniki, špijoni.

provokatorji (ki jih je v življenje priklicala buržoazija, medtem ko so jih državni socialisti prevzeli, vzgajali in razvijali naprej). Tudi jim sploh ni potreben organizirani neumni ..ropar" in ..morilec", kise imenuje drža-va. Pripravi se, podjarmljeni brat, da boš ustvaril to družbo! Idejno se pripravi na to, pa tudi organizacijsko. Dobro premisli pri tem, da mora biti tvoja organizacija v svojih socialnih sredstvih trdna in odporna. Sovražnik v obliki zveze ..petih": lastnika, vojščaka, sodnika, svečenika in tistega dela znanosti, ki iznakaža resnično bistvo naravnih zakonov, narave človeka, ki temelji na ..historičnih zakonih" in pravnih normah - normah, ki jih je zapisala šolana roka zavoljo golega denarja in z zlo-činskimi cilji, ta del znanosti se trudi, da bi dokazal pravice štirih prvo-imenovanih v njihovih sankcijah, v sankcijah, ki sramotijo ves človeški rod, zato da bi bilo mogoče človeško življenje normirati v vseh njego-vih osebnili in družbenih zadevah.

Sovražnik je močan; kajti v teku tisočletij je preživljal življenje z izkušnjami ropanja in nasilja, razlaščanja in morije. Preživetje notranjo krizo in pravkar spreminja svojo zunanjo fiziognomijo. toda le kolikor mu nanovo nastajajoča in razvijajoča se znanost grozi s smrtjo, - zna-nost. ki prebuja človeka iz težkega, stoletja trajajočega spanja, ga osvo-baja predsodkov, ki so jih ustvarjali čarovniki znanosti, ki so pripadniki ..peterice", ki daje človeku orožje v roke. zato da bi spoznal samega sebe in si našel primerno mesto v življenju.

Tako spremembo zunanje fiziognomije našega sovražnika, o. podjar-mljeni brat. lahko prepoznamo na vsem. kar prodira v svet iz delovne sobe učenega reformatorja v državnih zadevah.

Še jasneje opazna je ta prilagoditev pri vseh revolucijah sveta, ki smo se jih že udeležili. V zadnjem primeru je že bilo videti, kot d a j e naš neposredni sovražnik - ..peterica" ali država - že povsem zbrisan z obličja zemlje, ne samo navzven, temveč tudi po vsem svojem notra-njem bistvu; toda samo videti je bilo tako. V resnici pa naš sovražnik v danem trenutku samo spremeni svoje obličje, svojo zunanjščino in snubi nove zaveznike, ki se udeležujejo boja proti njemu. (V tem oziru je nauk boljševiškega komunizma v Rusiji, Ukrajini. Gruziji in pri številnih plemenih dela Azije /elo poučen; zgodovina človekovega boja za osvoboditev nikoli ne bo pozabila tega nauka kot nečesa strašno srhljivega in poraznega.)

Edino in zanesljivo socialno sredstvo za podjarmljenega človeka v njegovem boju z zlom, ki ga je prikovalo v verige hlapčevstva in ga pro-stovoljno noče izpustiti in ne bo izpustilo, je socialna revolucija, kot globok, resničen preobrat človeških množic na stran evolucije.

Socialna revolucija se uveljavlja elementarno; v tej smeri pa ji utira pot organizacija, olajšuje ji podiranje okopov, ki so bih proti njej ume-tno zgrajeni, in s tem pospešuje njen pojav.

V tej smeri so že dejavni anarhisti-revolueionarji. In vsak podjarmlje-ni človek, ki čuti. da ga teži jarem, in ki spoznava, da ta sramota breme-ni življenje celotnega človeškega rodu, vsak tak mora prihiteti anarhistu na pomoč. Vsak človek naj v sebi čuti odgovornost za življenje celotne-ga človeškega rodu, braniti ga mora proti krvavi sodbi, ki jo nad njim izvajajo krvniki iz vrst ,,peterice"; braniti tudi v tem oziru, da bodo v njegovi družbi te krvniške funkcije ukinjene, da bo človeški družbi zagotovljena možnost dihati svobodno in iz polnili pljuč.

Zato pa ne sme noben človek in še prav posebej ne anarhist-revolu-cionar v svoji vlogi kot prosti strelec na tej poti, ki poziva vse ljudi in vsakega človeka k boju za ideal svobode, enakosti in solidarnosti zno-traj človeške družine, pozabiti, da socialna revolucija za svoj ustvarjalni razvoj potrebuje ustrezna sredstva; posebno socialna revolucija terja organizacijska in trpežna sredstva v tistem obdobju, ko pride elemen-tarno do prodora in uniči hlapčevstvo in seje svobodo, ko stabilizira pravico vsakega posameznika do neomejenega razvoja in odklanja vsako omejitev svobode. Prav v tem obdobju, ko človek kot posameznik ali v množici vidi, kako se nad njim in okoli njega poraja resnična svoboda, ko si upa pustiti, da pridobitve socialne revolucije zaživijo - ravno tu revolucija najnujneje potrebuje ta sredstva in jih mora razvijati.

Revolucija v Rusiji, kjer so igrali revolucionarni anarhisti posebno pomembno vlogo, kjer pa zato, ker niso imeli na razpolago ustreznih sredstev za akcijo, zgodovinsko niso mogli odigrati svoje vloge, ta revo-lucija je na neizčrpen način ljudem predočila resnico, da namreč ljud-ske množice, ki se iztrgajo verigam hlapčevstva, nikakor nimajo namena to hlapčevstvo ohranjati v drugi pojavni obliki. Ko so raztrgale verige hlapčevstva, množice v revolucionarnih trenutkih izrazito iščejo nove in svobodne zveze, ki ne ustrezajo le njihovim povsem anarhističnim priza-devanjem pri izgradnji novega, socialno-družbenega življenja, temveč take zveze, ki bi zmogle tudi braniti ta nova podjetja, če bi prišlo do napada sovražnika.

Če človek opazuje ta proces, potem vedno znova pride do prepriča-nja, da so take povezave, in to najzanesljivejše in najplodnejše, lahko samo svobodna združenja, družbena združenja, za katera življenje samo daje socialna sredstva, sovjeti.

Izhajajoč iz tega prepričanja, anarhist-revolucionar, ki se dviga poln . samoodpovedovanja, poziva tudi podjarmljene k boju za svobodno združevanje, v prepričanju, da socialna revolucija s tem, da uničuje hlapčevstvo, povsod in za vse seje svobodo, da mora človek pomagati, da bodo lahko prodrla njena organizacijska načela, zato da bi bilo mogoče ustvariti novo. svobodnejše in radostno življenje, da mora ta načela braniti pred sovražnimi silami. Praksa nas uči, da je treba to pre-pričanje samo podpirati in varovati. Prav tako, kot vse, kar iz njega pre-haja v praktično človekovo delovanje; taka zaščita pa je lahko zanesljiva

samo, če jo izražajo na kraju samem množice same. Samo množice, ki delajo revolucijo in ki njena načela enačijo z življenjem, bodo lahko ustvarila primerna sredstva za vzdrževanje in zaščito svojega prepričanja in vsega tistega, kar iz njega izvira.

S tem da ljudske množice delajo revolucijo, iščejo svobodno združe-vanje. Na to jih napeljuje naravni, v njih živeči anarhizem. Po tej poti si množice pripravijo ustrezna sredstva za svoje akcije in pri tem vedno kažejo posebno nagnjenje do svobodnih posvetovanj. Ravno to je tisto, kar poskuša razdelati anarhizem, zato da bi jih osvobodil pritiska vlad-nih institucij. V tem ko množice ustvarjajo revolucijo, same pridejo do tega spoznanja; anarhist-revolucionar jim mora pomagati pri formulira-nju teh načel; gospodarski problem svobodnih družbenih združenj bo prišel povsem do izraza v kooperativah producentov in konzumentov, v katerih se bo izoblikovala vse združujoča moč in kot določujoči dejavniki jasnosti in razvoja ustvarjalne plodnosti svobodnih sovjetov, katerih bistvo mora v teku socialne revolucije biti v tem, da vzamejo množice ljudi, ki so se z njihovo pomočjo uprle, vso svojo dediščino neposredno v roke: zemljo, tovarne, obrate, rudnike, premogovnike, železnice, rečno in morsko plovbo, gozdove in druga bogastva. In ko se združujejo v skupine v skladu s svojimi interesi, nagnjenji in s svojim idealom, v imenu katerega so prispevali svoj del k prodoru resnične soci-alne revolucije, ko so ji nudili možnost, da je prišla do izraza v vseh vejah, in ko so v vseh teh vejah ostali zmagovalci, potem bodo zgradili vse svoje raznoliko socialnodružbeno življenje: povsem svobodno in samostojno v svojem okolju.

Nedvomno bo boj po tej poti terjal neznanske žrtve, ker bo to zadnji boj svobodnega ali skoraj povsem svobodnega človeka z zasužnjenim človekom in posiljevalcem njegove svobode.

V tem boju ne bo omahovanja in sentimentalnosti! Življenje ali smrt! - to vprašanje se bo nujno zastavljalo vsakemu človeku, ki spo-štuje svoje lastne pravice in pravice človeškega rodu do življenja — ne morda življenja tovornega osla. ne morda sužnja, kot mora pač prisilno živeti, temveč do človeškega življenja v čistem smislu besede.

Ker bo pač v človeku prevladal zdravi instinkt za življenje in za lju-bezen do samega sebe in do svojih bratov, bo stopil na to pot kot ustvarjalec, kot zmagovalec.

Organizirajte se, podjarmljeni bratje, pokličite vse ljudi in vsakega človeka k sebi, pokličite ga stran od pluga, iz tovarne, pokličite iz šol-ske klopi dijaka in študenta, tudi učenjaka ne prezrite. Tudi njega pokli-čite; naj pride iz svoje delovne sobe k tebi in naj ti pomaga v tistih stva-reh, kjer ti na tvoji težki poti lahko pomaga. Možno je, da jih med dese-timi učenjaki devet ne bo prišlo k tebi. če pa bodo prišli, potem bodo samo z namenom, da bi te prevarali, kajti ti so službaniki ,,peterice"; toda deseti bo prišel in ti bo prijatelj in ti bo pomagal premagovati

prevaro drugih devetih. Toda nasilje, nasilje vladajočih, nasilje zakono-dajalcev boš premagal z lastnimi silami. Organizirajte se. pokličite vse. pokličite vsakega človeka v svoje vrste, terjajte od vseh vladajočih, da se morajo prostovoljno odpovedati svoji skupni obrti, posiljevanju člove-škega življenja.

Če se tej svoji sramotni obrti nočejo odpovedati, potem se dvignite, razorožite policijo, milico in druge obrambne ustanove ..peterice", za nekaj časa onesposobite vse vladajoče, sežgite njihove zakone, uničite ječe, ubijte krvnike, to sramoto človeškega rodu - uničite oblast.

Pokličite nasilno rekrutirano armado v svoje vrste. V vojski je veliko morilcev, ki so bili izrecno postavljeni proti tebi in ki jih je podkupila cerkev, da bi te ubila. Toda tu so tudi tvoji prijatelji: ti bodo razbili množice tvojih sovražnikov in ti prihiteli na pomoč. Ko se bomo vsi združili v veliko, splošno družino, bomo kot bratje korakali naprej v boj proti temi in neznanju. Dvignite se za splošni ideal človeštva! Žive-ti v bratstvu, biti svoboden, od nikogar suženjsko odvisen, od nikogar poniževan! Na grobo nasilje sovražnikov svobode ljudi bomo odgovorili s silo naše svobodno postavljene revolucionarne uporniške vojske.

Če naši sovražniki idejno ne bodo soglašali z nami. bomo na to odgo-vorili s pravičnim ravnanjem za izgradnjo našega novega življenja po načelih odgovornosti vsakega posameznega od nas. odgovornosti, ki bo zagovarjala pravo garancijo svobode in socialne pravičnosti v človeko-vem osebnem in družbenem življenju, ki bo v isti meri zajemala vse ljudi in vsakega človeka na zemlji.

In samo okoreli zločinci, zločinci iz ..peterice", ne bodo pripravljeni iti po tej poti v novo življenje, k novi plodni dejavnosti, za okras in sre-čo svobodnega radostnega življenja.

Ti zločinci se bodo z nami poskušali boriti za svoje privilegije vlada-nja in potem bodo morali umreti. Naj živi to jasno in trdno prepričanje v človekovem boju za ideal splošne človeške harmonije, anarhistične družbe!

Podatki o avtorjih

ARŠINOV, Peter (rodil se je najverjetneje v 80. letih prejšnjega stole-tja, izginil oziroma končal je v 30. letih tega stoletja v Stalinovih čist-kah, ni natančno znano, kje in kdaj) je pristopil k anarhistom leta 1906, prej je bil boljševik. Bilje železarski delavec na industrijskem po-dročju Jekaterinslava, kjer je organiziral anarhistično celico in med delavci stalno agitiral anarhistične ideje. V zaporu v Moskvi (1910—17) se je spoprijateljil z Nestorjem Mahnojem in ga kot starejši in bolj izo-bražen seznanjal z idejami Bakunina in Kropotkina. Po februarski revo-luciji leta 1917 ga je začasna vlada pomilostila. Delal je v Moskovski federaciji anarhistov in pozneje v Biroju anarhistov v Doneckem bazenu, kjer je tudi izdajal časopis Golos Anarkhista. Urejal je še Put 'k Svobode in Nabat. Leta 1930 je vstopil v Komunistično partijo Sovjetske zveze. Glavna dela: Istoria makhnovskogo dviženija (1918—1921), Berlin 1923, Anarkhizam i diktatura proletariata, Berlin 1927 in Dva pobega, Pariz 1929.

BAKUNIN, Mihail ( 1814 -1876 ) se je rodil v družini dednih plemi-čev z liberalnimi političnimi nagnjenji. Njegov oče, ki se je v času fran-coske revolucije mudil v Parizu, se je imel za učenca Jeana-Jacquesa Rousseauja. Leta 1835 je pustil vojaško službo in začel študirati filozofijo na univerzi v Moskvi. Najprej je bil pod močnim vplivom Fichteja, kasneje pa zagovornik konservativne razlage Heglove filozofije. V Ber-linu je začel leta 1840 študirati nemško filozofijo, dve leti poznaje se je v Dresdenu seznanil z Arnoldom Rugejem, glavnim predstavnikom mladoheglovcev. Seznanjanje z literaturo Lorenza von Steina, k i j e obra-vnavala misel Fouriera in Proudhona, je naredilo nanj odločilni vtis. V Švici se je povezal z nemškim revolucionarnim komunistom Wilhel-mom Weitlingom. Medtem so ga zaradi omenjenih stikov in objavljenih stališč v Rusiji v odsotnosti obsodili na težko delo v Sibiriji in trajno izgnanstvo. V Parizu je prišel v stik z Marxom, Robertom de Lamen-naisem, George Sandovo in predvsem s Proudhonom.

Preden je postal Marxov veliki sovražnik in Proudhonov pristaš, se je ukvaijal s panslavističnimi zamislimi o osvoboditvi Poljakov in slovan-skih narodov. Leti revolucij 1848—49 v Evropi sta bili najbolj intenzivni v njegovem življenju. Sodeloval je v revolucionarnih dogajanjih v Franci-

ji. bil je na barikadah V Pragi in skupaj z Richardom \Vagnerjem je leta 1849 sodeloval v revolucionarni vstaji v Dresdenu. Zaradi tega je bil dvakrat obsojen na smrt in je sedel po zaporih, dokler ga niso izročili ruskim oblastem. Tam se je šest let krhalo njegovo močno načeto zdrav-je. Zatem so ga leta 1857 poslali v Sibirijo, kjer mu je leta 1861 uspel senzacionalni pobeg prek Japonske in Združenih držav Amerike v Zaho-dno Evropo. Tu je znova nadaljeval s podporo panslavističnim giba-njem. Dve leti pozneje je v Italiji ustanovil zarotniško organizacijo Med-narodna bratovščina (njen program je bil ravno Revolucionarni kateki-zem'); ta je zagovarjala kult nasilja, ki naj pripelje do revolucije. Leta 1867 je bil na čelu Lige za mir in svobodo, ki je v glavnem združevala pacifistične liberale in je tudi kmalu prenehala delovati.

Če zanemarimo njegov literarni talent, Bakunin teoretično ni bil izviren. Nanj so neenakomerno vplivali tako različni misleci kot so: Hegel. Comte, Proudhon. Ruge, Darwin in celo njegov nasprotnik -Marx. Leta 1869 se je s svojimi pristaši pridružil Mednarodnemu delav-skemu združenju, iz katerega pa so ga po sporu z Marxom leta 1872 na haaškem kongresu lnternacionale izključili. Medtem je njegovo zdravje čedalje bolj pešalo. Leta 1870 je še sodeloval v lyonski vstaji in leta 1874 v uporu v Bologni. Dve leti pozneje je umrl v švicarskem Bernu.

BERKMAN, Alexander (1870-1936) se je rodil v družini srednje premožnih staršev v takrat ruski Vilni, odkoder je leta 1888 emigriral v Združene države Amerike. V Ameriki seje pod vplivom J ohanna Mosta pridružil revolucionarnemu anarhističnemu gibanju. V Chicagu je bilo na primer 1. 1883 več kot 3000 anarhistov, ki so izdajali pet dnevnikov oziroma tednikov. Med velikimi delavskimi štrajki v železarnah je eden od njihovih lastnikov Henry C. Frick dal izjavo, da bo prej ubil vsakega stavkajočega, kot izpolnil eno samo njihovo zahtevo. L. 1922 je Berk-man v Fricka v njegovi pisarni izstrelil tri naboje, vendar ga ni uspel ubiti. Obsojen je bil na 22 let ječe, od katerih jih je 14 odsedel, od tega 12 v samici. Po prihodu iz zapora je napisal Spomine anarhističnega zapornika, skupaj z Emmo Goldman je urejal anarhistični mesečnik Mother Earth, poleg tega pa je veliko potoval in predaval po ZDA. Med prvo svetovno vojno se je Berkman odločno angažiral proti njej. češ da so množice v njej le „topovska hrana", medtem ko se kapitalisti bojuje-jo za profite, trgovske poti in moč.

Leta 1917, ko je Amerika že vstopila v vojno, so ga v New Yorku skupaj z Emmo Goldman aretirali. Po odsluženi kazni so oba deponirali v Rusijo, kjer so ju dočakali kot heroja. Na začetku sta delala za boljše-vike, toda kmalu je prišlo do prvih razočaranj: aretacije anarhistov (Lenin jima je zagotavljal, da gre le za pristaše Mahnoja in bandite), la-kota, krvava zadušitev upora v Kronstadtu itd. Berkman je odšel na Šved-sko, nato ilegalno v Nemčijo in naposled v Pariz, kjer se je po dveh neuspešnih operacijah ubil s strelom iz revolverja.

Glavna dela: The ABCof Anarchist Communism, London 1942, Die Kronstadt Rebellion, Berlin 1923. The Bolshevik Myth, London 1923, in What is Communist Anarchism?, New York 1929.

BOOKCH1N, Murray živi v New Yorku, kjer ureja časopis Anarchos. Zagovarja stališče, da mora resnično revolucionarno gibanje ekološke in utopične ideje povezati z libertarno družbeno teorijo. Eden najbolj ustvarjalnih, če že ne najustvarjalnejši nadaljevalec Kropotkinovega eko-loškega izročila in njegove teoretične oziroma etične dediščine. Glavni deli: Post-Scarcity Anarchism, New York 1971, in The Ecology of Freedom - The Emergence and Dissolution of Hierarchy, Palo Alto, Califomia 1982.

CHOMSKY, Ayram Noam (roj. 1928). Profesor lingvistike na Massa-chusetts Institute of Technology v Cambridgu v Združenih državah Amerike, eden največjih še živečih teoretikov splošne lingvistike. Njegovo delo z naslovom Syntactic Strnctures iz leta 1957 je sprožilo tako ime-novano ..revolucijo Chomskega". Je avtor številnih del s področja lin-gvistike in družbenih ved, od katerih navajamo le nekatera: American Power and the New Alandarins (1969), Problems of Knowledge and Freedom (1971), For Reasons of State (1973), Counterrevolutionary Violence (1973), Peace and the Middle East (1974), The political Eco-nomy of Human Rights (1979), Knowledge of Language (1986). Kri-tik imperialistične politike njegove države od vojne v Vietnamu do intervencionizma v Srednji Ameriki in drugje. Član Ameriške akademije umetnosti in znanosti in Nacionalne akademije znanosti, član medna-rodnega Russellovega razsodišča in drugih mednarodnih uglednih teles.

COHN-BENDIT, Daniel (roj. 1945) je bil v revolucionarnem letu 1968 študent sociologije na univerzi v Nanterru, eden voditeljev gibanja 22. marec, ki je poudarjalo spontanost, improvizacijo in samoizražanje. Bendit, kot pravi sam, veliko dolguje Marxu, še več pa Bakuninu, pri katerem je odkril sovraštvo do države in kapitalizma pa osvobodilne in instinktivne rušilne potenciale revolucije. Alternativo današnjemu kapi-talizmu in sovjetski različici komunizma je videl v delavskem samoupra-vljanju in v sproščanju iniciativ od spodaj. Njegov napad je usmerjen na take značilnosti današnjih družb, kot so hierarhična organizacija avto-ritete. birokratizacija in dehumanizacija. Poleg omenjenih vzorov, ki so vplivali na Cohn-Bendita je treba dodati še Mao Ze Donga, Trockega in Merberta Marcuseja. Danes je novinar pri nekem nemškem časopisu.

DUYN, Roel van (roj. 1943) je na univerzi v Amsterdamu študiral filozofijo, je teoretik provosov in glavni spiritus agens kabuterskega gibanja danes. Kabuterji („palčki" oziroma ..škrati") predstavljajo nizo-zemsko različico novolevičarskega gibanja v šestdesetih letih. Izšli so iz provosov (okrajšava za provocateurs), ki jim gre predvsem za to, da spravijo na javno površje (s protesti, demonstracijami in J iappeningi") pereča družbena vprašanja, med njimi predvsem probleme okolja. Van

Duyn se posebno navdušuje nad Kropotkinovimi idejami, zlasti nad njegovo vizijo harmonije med urbanim in ruralnim življenjem. Kabuterji so na lokalnih volitvah leta 1970 dobili večje število mest oziroma sedežev. Roel van Duyn je avtor dveh knjig, ki se ukvarjata s teoretični-mi in praktičnimi vprašanji kabuterskega gibanja in v katerih je izvirno povezal reformistično taktiko z anarhističnimi načeli alternativne družbe.

GODVVIN, William ( 1 7 5 6 - 1 8 3 6 ) izhaja iz angleške nekonformistične družine. Šolal se je za duhovnika, vendar je pod vplivom branja Helve-tiusa in Holbacha po nekaj letih zapustil ta poklic in se posvetil samo pisanju. Njegova prva žena Mary Wollstonecraft spada s svojim delom A Vindication of Riglits of Woman med prve feministke. Zadnja leta svojega življenja je preživel v hudi revščini. Najodločilneje sta vplivala nanj puritanizem in prosvetljenstvo. Od prvega je Godwin prevzel pre-pričanje o popolnosti človeka in racionalnem napredku, od drugega pa vero v individualno presojo in sovražnost do nadzora države. Polni naslov njegovega glavnega dela je: Enquiry ConcerningPolitical Justice, and Its Influence on Mornls and Happiness (1793).

GOLDMAN, Erama ( 1 8 6 9 - 1 9 4 0 ) se je rodila v carski Rusiji v revni židovski družini. V grobem odnosu očeta patriarhalnih nazorov do prvorojene deklice lahko vidimo enega od razlogov za njeno poznejšo feministično angažiranost. Leta 1882 je v Petrogradu prevladovalo revo-lucionarno vzdušje, v katerem je Emma Goldman prvič zvedela za revo-lucionarne ženske, ki živijo samostojno in ne v senci svojih moških gospo-darjev. Stara komaj 17 let je skupaj s sestro zbežala v Ameriko, kjer je spoznala težak položaj ameriških delavcev in postala anarhistka.

Nekaj časa je delala skupaj z Johannom Mostom, vendar se je z njim kmalu razšla, ker da je bil „moška šovinistična svinja".V ljubezni je videla najpomembnejšo življenjsko silo, ki pa je ni povezovala z zako-nom. Živela je z Alexandrom Berkmanom, ne da bi se z njim kdaj poročila. V svojih temperamentnih političnih govorili in pisanju se je zavzemala za Berkmana, ženske pravice, kontracepcijo, predavala pa je tudi o spolnosti in zakonu. Z vsakim predavanjem ali govorom je požela dolg aplavz, prav tako pa jo je zatem skoraj vedno odpeljala policija.

Skupaj z Berkmanom in 249 drugimi političnimi zaporniki so jo ameriške oblasti 1. 1919 izgnale v Rusijo, kjer pa je, tako kot drugi anar-histi, doživela hudo razočaranje nad represivnostjo nove sovjetske obla-sti. Leta 1936 je tako moralno kot finančno podpirala španske anarhi-ste. Kasneje je odpotovala v Kanado. Pokopana je bila v Chicagu med delavci - žrtvami policijskega nasilja nad demonstranti v Haymarketu. Glavna dela: Living My Life, Nevv York 1931, Anarchism and Other Essays, Nevv York 1 9 1 1 , M y Disillusioment in Russia, New York 1923, in My Further Disillusioment in Russia, New York 1924.

GOODMAN. Paul (1911 -1971) se je rodil v New Yorku in tam tudi živel. Predaval je na univerzah v Chicagu. New Yorku, Wisconsinu in drugje, pisal pesmi, prozo, kritiko itd. V številnih knjigah in esejih je s pomočjo anarhističnih idej razmišljal o družbenih vidikih urbanizacije in spremljajočih pojavih izobilja v ameriški družbi. Ljudje so zanj v prvi vrsti bitja, ki so nagnjena k ljubezni in ustvarjalnosti, medtem ko jih institucionalni birokratski mehanizmi ovirajo v teh njihovih najbolj elementarnih prizadevanjih. Pogosto je opozarjal na previsoko človeško ceno za materialni in tehnološki napredek ter na potrebo po novi har-moniji med posameznikom in njegovim družbenim in fizičnim okoljem. Ukvarjal se je tudi s psihoterapijo, kjer je bil naklonjen bolj Reichi kot Freudu. Glavna dela: Art and Social Nature, New York 1946, Commu-nitas: Means of Livelihood and Ways of Life, New York 1947, Gestalt Therapy (skupaj s F. S. Perisom), New York 1951, Tlie Community of Scholars, New York 1962, People or Personnel, New York 1965, in New Reformation: Notes of a Neolithie Conservative, New York 1970.

GUERIN, Daniel (roj. 1904) je danes najbolj znan zagovornik anarhi-stičnih idej v Franciji. Objavil je več knjig s področja sociologije in zgo-dovine, v katerih obravnava predvsem zgodovino libertarnih idej in ame-riške teme. V anarhizmu podčrtuje idejo delavskega samoupravljanja, prav tako pa si je znotraj marksizma prizadeval uveljaviti njegove liber-tarne sestavine. V njegovem najbolj znanem delu Anarhizem (izšlo tudi v srbohrvatskem prevodu) poudarja pomen anarhizma za družbene zna-nosti in sodobno industrijsko družbo. Glavna dela: Jeunesse du socia-lisme libertaire, Pariz 1959, Ni Dieu ni Mattre (antologija anarhizma), Pariz 1965, in L Anarchisme: de la doctrine alaetion, Pariz 1965.

HAYDEN, Tom (roj. 1941) je eden od ustanoviteljev ameriške novo-levičarske organizacije SDS (Students for Democratic Society) in glavni pisec njenega programa Port Huron Statement. Poročen je z ameriško filmsko igralko in aktivistko Jane Fonda.

HENRY, Emile ( 1 8 7 2 - 1 8 9 4 ) je bil sin znanih komunardov, ki so se morali pred nasiljem v Franciji umakniti v Španijo. Leta 1882 se je dru-žina vrnila v Francijo. Zagovornik metode bombnih atentatov ne le na ljudi na oblasti, temveč tudi na nedolžne. Potem ko je v restavraciji Cafe Terminus nastavil bombo, k i j e eksplodirala, gaje sodišče obsodilo na smrt. V zagovoru je pojasnil cilje in motive tega nasilnega dejanja. Henry je bil nenavadno inteligenten, imel pa je tudi velik literarni talent. Pred francosko policijo se je večkrat umaknil, in sicer v Španijo, Belgijo, Italijo in Združene države Amerike. Octave Mirbeau je o Emilu Henryju dejal, da anarhizmu sovražniki ne bi mogli narediti toliko ško-de kot Henryjevi bombni atentati.

KROPOTKJN, Peter (1842-1921) , geograf in libertarni filozof, ute-meljitelj anarhističnega komunizma, se je rodil v ugledni ruski plemiški družini, iz katere je izšel tudi Rurik, ustanovitelj ruskega imperija. Oče

je bil general v ruski carski vojski in je takšno vlogo namenil tudi svoje-mu sinu. Peter Kropotkin se je šolal na carskem dvoru in bil nekaj časa osebni služabnik carja Aleksandra II. Pozneje se je v Sibiriji, kjer je na svojo željo služil vojsko, seznanil z liberalnimi idejami Aleksandra Her-cna. V Sibiriji je proučeval rusko kazensko zakonodajo, ki je v njem prebudila odpor do avtokratske oblasti. V zgodnjih šestdesetih letih je vodil na neraziskana področja v Sibiriji več znanstvenih odprav in prišel do pomembnih geografskih odkritij. V Sibiriji je začel prebirati dela francoskega anarhista Proudhona in se leta 1872 kljub velikemu poklic-nemu ugledu, ki g a j e kot geograf užival doma in po svetu, umaknil iz te veje znanosti.

Odpravil se je v Švico, kjer se je družil z izgnanimi ruskimi liberali in revolucionarji. V Juri so na Kropotkina naredili izjemen vtis izdelovalci ur, sicer občudovalci Bakuninovih anarhističnih idej. V Rusiji seje pri-družil ilegalni skupini Nikolaja Černiševskega in bil leta 1872 aretiran in zaprt. Po dveh letih je iz ječe pobegnil in se vrnil v Zahodno Evropo, kjer je bil aktiven v anarhističnem gibanju. Leta 1879 je v Parizu urejal anarhistični časopis Le Revolte, leta 1881 se je v Londonu udeležil Mednarodnega anarhističnega kongresa, ki je ustanovil anarhistično Črno internacionalo. Leto dni pozneje so ga francoske oblasti na pro-cesu v Lyonu zaradi domnevnega članstva v Mednarodnem delavskem združenju obsodile na pet let zapora. Po ogorčenih mednarodnih prote-stih so ga leta 1886 izpustili, tako da je lahko odšel v Anglijo, ki je ni zapustil vse do oktobrske revolucije, ko se je vrnil v Rusijo.

LANDAUER, Gustav (1870—1919) se je rodil v premožnejši židov-ski družini. Med študijem na univerzi v Berlinu so na njegov intelektual-ni razvoj vplivali predvsem Nietzsche. gledališčniki okrog skupine Freie Volksbulme in anarhist Benedikt Briedlander, ki ga je seznanil z deli DLihringa, Kropotkina in Proudhona. Leta 1892 je prišel v stik z marksi-zmom in se priključil skupini antiavtoritarnih študentov (Berliner Jun-gen), ki so bili nezadovoljni z birokratskim značajem socialdemokratske stranke. V njegovem prvem romanu Der Todesprediger so prišli do izra-za anarhistični pogledi. Po letu 1893 je postal glavni urednik tednika Der Sozialist, organa neodvisnih socialistov. Leta 1896 so ga na medna-rodnem socialističnem kongresu kot anarhističnega delegata izključili, še preden je lahko razdelil svoj govor proti SPD.

Nekaj časa je prebil v zaporu, aktivno je sodeloval v revolucionarnih dogodkih v Miinclmu. še posebej v Bavarski sovjetski republiki oziroma v gibanju svetov (Rlite-Bewegung). ki so izhajali iz načel antiavtoritar-nosti, spontanosti ter totalnega in neposrednega samoupravljanja. Po umoru Kurta Eisnerja (enega voditeljev republike), je bil Landauer imenovan za ministra za kulturo in izobraževanje. Ko so konec aprila kontrarevolucionarne sile zadušile Bavarsko socialistično republiko, so ujele tudi Landaueija in ga 1. maja 1919 ustrelile. Glavna dela: Skepsis

und Alystik: Versuch im Anschluss an Mauthners Sprachkritik, 1903, Die Revolution, 1908. Volk und Land: Dreissig sozialistischen Thesen, 1908. in Aufrufzum Sozialismus, 1908- 1911.

MAHNO, Nestor (1889—1935) se je rodil v revni in mnogoštevilni ukrajinski kmečki družini. Anarhistom se je pridružil kot sedemnajst-letnik. Zaradi sodelovanja pri uboju policijskega uradnika so ga obso-dili na smrt, vendar zaradi njegove mladosti kazni niso izvršili. V ječi. kjer je bil večinoma v samici, se je seznanil s Petrom Aršinovim, ki gaje poučil o idejah Bakunina in Kropotkina. Po amnestiji po februarski revoluciji leta 191 7 se je Malino vrnil v svojo vas v Ukrajini, kjer je avgu-sta istega leta postal vodja sovjeta. Po sporazumu v Brest-Litovsku. ki je za Mahnoja in njegove pristaše pomenil hudorazočaranje, so Ukrajino zasedle nemške in avstrijske čete. Zato seje Malino s svojo majhno sku-pino partizanov umaknil v Moskvo, kjer ga je sprejel Lenin, ki je nanj napravil velik vtis, vendar kljub temu ni spremenil mnenja, da gre pri boljševiški revoluciji za ,,papirnato revolucijo", ki s o j o spočeli socia-listični intelektualci in birokrati.

Po umiku okupacijskih sil iz Ukrajine je Malino tam s svojo vojsko postal vodilna sila. Z Rdečo armado je sodeloval v bojih proti kontra-revoluciji. toda na koncu seje Rdeča armada spopadla tudi z mahnojevci v Ukrajini in jo docela razbila. Malino je najprej pobegnil v Romunijo in potem naprej v Pariz, kjer je tudi umrl. Na ozemlju, ki ga je zasedal, je užival velik ugled med kmeti, organiziral je anarhistične komune, ki so štele od 100 do 300 članov. Prva komuna je nosila ime Roze Luxem-burg, ki je za Mahnojeve pristaše simbolizirala bojevnico za svobodo in enakost. Glavno delo: La Revolution Russe en Ukraine, Pariz 1927.

MALATESTA, Errico (1850 -1932) je bil skoraj pol stoletja eden najbolj vidnih italijanskih anarhistov. Bakunina je spoznal na interna-cionalnem kongresu anarhistov leta 1872. Internacionalnosti anarhizma je pripisoval izredno velik pomen in je zato mnogo potoval: razen po evropskih deželah tudi po Egiptu, Argentini in Severni Ameriki. Mnogi anarhisti, pa tudi drugi, so ga imeli za anarhokomunističnega apostola. Njegova zasluga je med drugim, da j e italijanščina postala eden od urad-nih jezikov internacionalnega anarhizma.

Kakšen ugled je užival Malatesta, priča dogodek iz leta 1919, ko se je vračal iz Londona in ga je v Genovi pozdravila velika množica delav-cev in tuljenje siren z zasidranih ladij v pristanišču. Bil je član prve internacionale, urednik anarhističnih časopisov Le Revolte, Umanita Nuova in Pensiero e Volonti. Med prvo svetovno vojno je močno nasprotoval Kropotkinovi podpori zaveznikom. V 30. letih je večina naprednih intelektualcev zapustila fašistično Italijo ali pa je morala skri-ti svoja prepričanja. Mala teste sicer niso zaprli, vendar je bil vse do svoje smrti pod policijskim nadzorom. Glavna dela: L'Anarchie, Pariz 1929. In Wahlzeiten, Berlin 1924, in Scriti I-1II, Genova 1934^36.

MOST, Johann ( 1 8 4 6 - 1 9 0 6 ) se je rodil v Augsburgu in imel težko otroštvo. Ko je bil star trinajst let, je doživel nesrečo, ki mu je skazila obraz. Kot knjigovez je prepotoval velik del Evrope, nekaj časa se je mudil celo v Ljubljani. Njegov poklic ga je pripeljal do raznih ilegalnih organizacij in tiskarn, zaradi česar so mu leta 1870 sodili na Dunaju zaradi veleizdaje in ga poslali za eno leto v ječo. V zaporih seje seznanil z Diihringovimi deli. kar je zelo razjezilo Marxa in Engelsa. V njih je tudi napisal tri knjige, in sicer: Die Bastille am Plotzensee, Blatter aus meinem Gefangnis-Tagebuch in Proletarier-Liederbuch. Na gotskem kongresu je javno nastopil proti Engelsovemu Anti-Diihringu, s čimer si je nakopal jezo v uradnih socialdemokratskih krogih. Stranko so še posebej skrbela Mostova ateistična stališča in poziv na množično izsto-panje iz cerkve.

Leta 1878 je po sprejemu zakonov proti socialistom prek Francije emigriral v Anglijo, kjer je začel izdajati anarhistični časopis Freiheit. Nazadnje se je podal v Ameriko, kjer je igral pomembno vlogo v Medna-rodni delavski zvezi in se zavzemal za osemurni delavnik. V tem času se je zavzemal za teroristične akcije in sije zaradi tega pod lažnim imenom celo poiskal delo v tovarni razstreliv. Plod tega dela je bila knjiga Revo-lutionare Kriegswissenschaft, ki je vsebovala navodila za izdelavo nitro-glicerina, dinamita, bomb itd. Umrl je povsem osamljen v Cincinnatiju. Med deli omenimo še naslednja: Der kommunistische Anarchismus, brošuro Die Gottespest in Die Eigentumbestie.

MUHSAM, Erich ( 1 8 7 8 - 1 9 3 4 ) se je rodil v Berlinu kot sin židovske-ga apotekarja. Od leta 1900 naprej je živel v Munchnu kot svobodni pisatelj in se tu preusmeril od abstraktnega socializma k anarhizmu. Med anarhističnimi klasiki sta ga najbolj privlačila Bakunin in Kropot-kin. Leta 1908 je skupaj z Landauerjem agitiral za Sozialistischer Bund in postal urednik časopisa Kain. Med prvo svetovno vojno je organi-ziral delavske štrajke, v prvi Bavarski sovjetski republiki pa je imel po-membne funkcije. Leta 1933 so ga ujeli nacionalsocialisti in ga poslali v koncentracijsko taborišče, kjer so ga leto dni pozneje pretepli do smrti. Glavno delo: Die Befreiung der Gesellschaft vom Staat, Berlin 1933.

NETTLAU, Max ( 1 8 6 5 - 1 9 4 4 ) se je rodil v Avstriji, v Neuvvaldegu, in umrl v Amsterdamu. Največji zgodovinar in biograf libertarnih gibanj ter živa priča epopej anarhističnega gibanja vse od konca devetnajstega stoletja pa skoraj do konca druge svetovne vojne. Glavna dela: Anar-chism in England, Berlin 1924. Anarchisten und Sozialrevolutionare der Jahre 1880- 1886, Berlin 1931, Der Anarchismus von Proudhon zu Kropotkin, Seine historische Entwicklung biszum 1880, Berlin 1927, Der Vortfriihling der Anarchie, Berlin 1925, Elisee Reclus - Anarchist und Gelehrte, Berlin 1928, in Errico Malatesta - Das Leben eines Anar-chisten, Berlin 1922.

PROUDHON, Pierre-Joseph (1809-1865) se je rodil v Besan?onu, v revni kmečki družini. V glavnem je bil samouk, njegov prozni stil so občudovali Baudelaire, Flaubert in Victor Hugo. Sam se je naučil tudi grščine in hebrejščine. Na začetku se je preživljal kot tiskarski delavec, pozneje je v Lyonu opravljal delo uslužbenca za prevoz vode, kar mu je omogočalo, da se je večkrat podal v Pariz. V Lyonu se je seznanil s Cabetom, Fourierjem, Lerouxom in drugimi socialističnimi misleci, v Parizu pa z Marxoin, Bakuninom in Hercnom.

V Parizu je začel leta 1848 izdajati prvi anarhistični časopis La Re-presentant du peuple. ki je redno izhajal. Isto leto je bil izvoljen v zakonodajno skupščino. Zaradi kritičnih člankov o Louisu Napoleonu v omenjenem časopisu je bil obsojen na tri leta zapora, v katerem je napi-sal dve svoji deli Les Confessions d'un revolutionnaire in Idče generale de la revolution au XIXe siecle Pozneje je moral še večkrat v zapor, tako da je končno emigriral v Belgijo, kjer je ostal nekaj let. Zadnja tri leta svojega življenja je preživel v Parizu, kjer je še lahko zvedel, da so njegovi pristaši imeli pomembno vlogo pri ustanovitvi Mednarodnega delavskega združenja. Mnogi so ga upravičeno imeli za očeta anarhizma, je tudi prvi pisec, ki je to izrecno trdil zase. Bakunin je o njem izjavil: ,,Vsem nam je bil učitelj."

READ, Herbert (1893-1968) , angleški likovni kritik in estetik. Ne-kaj časa je bil profesor na univerzi v Edinburghu, nato se je posvetil izdajateljstvu. Njegovi pogledi so se opirali na evolucionizem in psiho-analizo. Pisal je tudi pesmi, romane in različne eseje. Zagovarjal je potrebo po spoju med umetnikom oziroma umetnostjo in anarhizmom ter se zavzemal za drugačen odnos do okolja. Glavna dela: Anarchy and Order, London 1954 , Existentialism, Marxism and Anarchism, London 1949, The Paradox of Anarchism, London 1941, The Philosophy of Anarchism, London 1940, in The Politics of the Unpolitical, London 1943.

/

RECLUS, Elisee (1830-1905) , sin protestantskega pastorja, je študi-ral v Montanbanu in v Berlinu. Spada med slovite geografe svojega časa. Njegovo glavno znanstveno delo je devetnajst knjig z naslovom Nouvelle Geographie universelle (1876-1894) . Bil je Kropotkinov prijatelj in Bakuninov tovariš. Med Pariško komuno je ta sloviti geograf preprosto vzel puško v roke in se uvrstil med navadne vojake. Bil je zaprt v Ver-saillesu in izpuščen na zahtevo angleških znanstvenih avtoritet, nakar se je naselil v Švici. Tam je igral pomembno vlogo v anarhističnem gibanju, predvsem pri razvijanju ideje komunističnega anarhizma. Glavno delo s področja anarhistične teorije: L'Evolution, la revolution et Videal anar-chique, Pariz 1892.

ROCKER, Rudolf (1873-1958) , najpomembnejši nemški anarhist med obema vojnama. Rodil se je v Mainzu in ker so mu zelo zgodaj umrli starši, je naprej odraščal v nekem katoliškem zavetišču. Izučil se

je za knjigoveza in intenzivno proučeval dela Godvvina, Proudhona, Fourierja, Bakunina, Kropotkina, Tolstoja, Reclusa, Tuckerja in drugih. Ko je bil star 25 let, je opustil svoj poklic in se popolnoma posvetil štu-diju in literarni dejavnosti. Veliko je potoval in se odlikoval po govorni-ških sposobnostih. Med svoje osebne prijatelje in znance je prišteval Kropotkina, Reclusa, Malatesto in druge.

V letih 1893 in 1895 je živel kot politični begunec v Parizu, odkoder je odšel v London. Tam se je povezal z židovskimi krogi, se naučil jezi-ka jidiš in v njem celo izdal nekaj brošur. Čeprav sam ni bil Žid, je Rocker pri Židih užival veliko spoštovanje in ugled. Do prve svetovne vojne je v jidišu izdajal časopis z naslovom Worker's Friend in družbo-slovno revijo Germinal. Na začetku prve svetovne vojne so ga angleške oblasti zaprle in kot sovražnika internirale v Londonu. Po vojni se j e vrnil v Nemčijo, kjer je sodeloval v Sindikalni internacionali. Po prihodu nacionalsocialistov na oblast seje umaknil v Ameriko, kjer je tudi umrl. Glavna dela: Hinter Stacheldraht und Gitter (popisuje svoje izkušnje iz angleškega koncentracijskega taborišča), Der Bankrott des russischen Staats-Kommunismus (1921), Sozialdemokratie und Anarchismus, Ber-lin 1919, Uber das Wesen des Foderalismus im Gegensatz zum Zentrali-sation, Berlin 1923, in Nationalism and Culture, Los Angeles 1937.

SOREL, Georges ( 1 8 4 7 - 1 9 2 2 ) se je rodil v Cherbourgu in obiskoval Ecole Polytechnique. Več kot 25 let je služboval kot inženir za ceste na Korziki, v Alpah, Alžiriji in Perpignanu. Pri 45. letih s e j e umaknil v pokoj in v naslednjih 30 letih napisal veliko knjig s področja filozofije znanosti, zgodovine idej, družbene teorije in marksizma. Najbolj znanje postal z delom Reflexions sur la violence (1908). Skupaj z Benedettom Crocejem in Antoniom Labriolo je propagiral marksizem najprej v Fran-ciji in nato še v Italiji. Pozneje, ko so ga razočarale znanstvene preten-zije marksizma, je začel skupaj s Crocejem, Eduardom Bernsteinom in TomSšem Masarykom ubirati revizionistična pota. Posebno pozornost je naklonil anarhosindikalističnemu krilu francoskega delavskega raz-reda. Pri sindikalistih je Sorela privlačevalo ravno to, da so se ti namesto na znanost naslonili na mit, na katerem je Sorel utemeljil svojo skrajno socialno doktrino. Na predvečer prve svetovne vojne pa so ga razočarali tudi sindikalisti pa se je zato zatekel k skrajni desnici, in sicer k monar-histom in ultranacionalistom.

Konec prve svetovne vojne se je z vsemi močmi angažiral na strani oktobrske revolucije in za Lenina. Mussolini je hvalil Sorelovo omenje-no glavno delo, vendar Sorel ni hotel imeti z njim nič skupnega. Na dru-gi strani pa je tudi Lenin zanikal, da bi lahko karkoli vzel od tega ^ m e -denega" človeka. Croce je menil, da sta Marx in Sorel edina izvirna misleca, ki ju ima socializem, medtem ko se je Sorel sam proglašal za „metafizika socializma".

STIRNER, Max ( 1806-1856) , s pravim imenom Caspar Schmidt, se je rodil v Bayreuthu v družini izdelovalca flavt. Leto staremu mu je umrl oče. Obiskoval je gimnazijo in se pozneje odločil za univerzitetno kariero. V Berlinu je študiral filozofijo in teologijo, med drugim pri Heglu in Schleiermacherju. Najprej je močno oboževal Hegla, vendar se je pozneje poskušal od njega oddaljiti. Šele leta 1832 je lahko na uni-verzi v Berlinu položil izpit, ki mu je dal pravico do predavanj iz filozo-fije na pruskih gimnazijah. Ves čas je živel v zelo težkih materialnih in družinskih razmerah: mati je duševno zbolela, žena mu je umrla leto po poroki, na univerzi pa ni mogel dobiti službe. Pod pritiskom javnega mnenja je moral zaradi svojih filozofskih stališč zapustiti tudi skromno učiteljsko mesto v nekem zavodu, tako da se je lahko vzdrževal le še s prevajanjem del francoskih in angleških ekonomistov J. B. Saya in Ada-ma Smitha.

Na koncu življenja je prišel še dvakrat v zapor zaradi neplačanih dol-gov. Tu in tam je uspel zaslužiti kaj malega s posredniškimi uslugami med malimi trgovci. V štiridesetih letih je pripadal skupini mladoheglov-cev, ki so se imenovali Svobodni (Die Freien) in sta jih vodila brata Bruno in Edgar Bauer. Z njimi so se pogosto sestajali Mara, Engels, Arnold Ruge in drugi. Glavni deli: Einzige und sem Eigentum (1844) in Die Geschichte der Reaktion (1853—54).

THOREAU, Henry David (1817-1862) , učitelj, samotar, esejist, zagovornik moralnega individualizma oziroma individualističnega anar-hizma. Avtor znamenitega eseja o Državljanski neposlušnosti.

TOLSTOJ, Lev (1828-1910) , ruski pisatelj in utemeljitelj krščan-skega anarhizma. Izšel je iz bogate in ugledne plemiške družine. Tolsto-jeva ideja nenasilnega odpora je vplivala na Gandhija in na protestne oblike za državljansko enakopravnost in pravičnost v Združenih državah Amerike in drugod po svetu.

Podatke o avtorjih smo črpali iz teh virov: Argumenti, časopis za društvenu teoriju i praksu, št. 1, Reka 1978; Arvon Henri. L 'Anar-chisme, Presses Universitaires de France, Pariz 1951; Paul Avrich, The Russian Anarchists, Princeton University Press, Princeton 1967; The Encyclopedia of Philosophy, glavni urednik Paul Edvvards, I—VIII, The Macmillan Company in The Free Press, New York 1967; Filozofskij enciklopedičeskij slovar, glavni urednik L. F. Iljičev in drugi, Sovjetska-ja enciklopedija, Moskva 1983; James D. Forman, Anarchism - Politi-cal Innocence or Social Violence?, Franklin Watts, Inc., New York 1975; Danko Grlic, Leksikon filozofa, druga razširjena izdaja, Naprijed, Zagreb 1982; Daniel Guerin, Ni Dieu ni Maitre - Anthologie de 1'anar-chisme, I—IV, Franjois Maspero, Pariz 1976; James Joll, The Anarchists, The University Library - Grosset and Dunlop, New York 1964:Selec-ted Writings on Anarchism and Revolution: P. A. Kropotkin, uredil

Martin Miller, The M. I. T. Press, Cambridge. Massachusetts 1970; Max Nettlau, Breve storia dellanarchismo, Edizioni 1'antistato, Imola 1964; Anarchismus - Grundtexte zur Theorie und Praxis der Gewalt, uredil Otthein Rammstedt, Westdeutscher Verlag, Koln in Opladen 1969; The Essential Works of Anarchism, uredil Marshall S. Shatz, Bantam Books. New York 1971; Vidici, posebna številka o nemškem anarhizmu, št. 2. 3 in 4, Beograd 1985; George Woodcock, Anarchism - A History of Libertarian Ideas and Movements, Meridian Books, The World Publi-shing Company, Cleveland and New York 1962.

O Valevskem (oči tno psevdonim) in Uweju Timmu v literaturi, ki jo imamo na razpolago, žal ni bilo mogoče najti nobenih podatkov.

Imensko kazalo

A B A D DE S A N T 1 L L A N , D I E G O , a r g e n t i n s k i r e v o l u c i o n a r ; u d e l e ž e n e c španske d ržav l j anske v o j n e - L IH , 5 5 7 * , 61^2, 6 2 1

A D A M , p o sve tem p i smu prvi č lovek (heb r . a d a m = č l o v e k ) - 78 A D D I S O N , J O S E P H ( 1 6 7 2 - 1 7 1 9 ) , angleški p isa te l j ; vplival na razvo j ang leške

ese j i s t ike ; v svo jem času z n a n p o po l i t i čn i d rami C a t o ( 1 7 1 3 ) - 4 A H A B . izraelski kra l j o d 8 7 1 - 8 5 2 p r .n . š . - 91 AH1L, sin T e t i d e in Peleja . na jveč j i grški j u n a k v bo ju za T r o j o - 109 A I S H I L ( 5 2 5 - 4 5 6 pr .n . š . ) . grški p e s n i k , d r a m a t i k tn igralec; z a č e t n i k urške t rage-

di je - 187 A L E K S A N D E R II. N I K O L A J E V I Č ( 1 8 1 8 - 1 8 8 1 ) , rusk i car o d 1. 1 8 5 5 ; odprav i l

t l a č a n s t v o , r e f o r m i r a l u p r a v o , sods tvo in v o j s k o ; n j egove r e f o r m e so o m o g o -čile hi t re jš i r azvo j kap i t a l i zma v Rusi j i - X X X I X , 6 5 4

A L E K S A N D E R VI. ( 1 4 3 1 - 1 5 0 3 ) , p re j R o d r i g o de Borja (Borgia) , p a p e ž o d 1 4 9 2 ; p o d j e t e n in s k o r u m p i r a n pol i t ik 6 4 6

A L E K S A N D E R V E L I K I ( 3 5 6 - 3 2 3 p r .n . š . ) , m a k e d o n s k i kra l j o d leta 3 3 6 pr .n . š . ; Ar i s to t e lov u č e n e c in na jveč j i v o j s k o v o d j a s tarega veka - 6 , 1 35 . 151

A N A ( 1 6 6 5 - 1 7 1 4 ) , angleška kra l j ica o d leta 1 7 0 2 ; p o d n j e n o v ladav ino z d r u ž i t e v Angl i je in Š k o t s k e v Ve l iko Br i tan i jo (1 707 ) - 15

A N A N I J (vulg. za H A N A N I A S ) , k r š č a n s k i d u h o v n i k , u d e l e ž e n v p rocesu p r o t i Pavlu; p o J o ž e f u u m o r j e n k o t pr i ja te l j R i m l j a n o v v ž idovski vo jn i leta 6 6 - 1 0 8

A P O L O N , sin Zeusa in Le te ; b o g o č i š č e n j a ; p o z n e j e b o g sve t lobe in sonca - 37 A R A G O , D O M I N I Q U E F R A N C O I S ( 1 7 8 6 - 1 8 5 3 ) . f r a n c o s k i a s t r o n o m , f izik in

m a t e m a t i k ; b u r ž o a z n i p o l i t i k , m e d j u l i j s k o m o n a r h i j o r e p u b l i k a n e c , 1 8 4 8 č lan z a č a s n e v lade , sodeloval pri zaduš i tv i j u n i j s k e vsta je par i šk ih p r o l e t a r c e v - 98

A R I S T O T E L ( 3 8 4 - 3 2 2 p r .n . š . ) , veliki grški f i l o z o f ; zav rača P l a t o n o v o idea lno d ržavo in d r u ž b e n o u r e d i t e v , t e m e l j e č o na s k u p n i las tn in i vodi ln ih s t a n o v v državi ; v svo jem delu P o l i t i k a pos tav i za t e m e l j d ržave d r u ž i n o in zase-b n o l a s t n i n o , t e ž i š č e n a p r e d k a vidi v p r e m o ž n e m s r e d n j e m s t anu - 5 2 , 74, 1 8 7 , 4 5 5 , 4 5 9 , 5 6 3

A R N A U L D . A N T O I N E ( 1 6 1 2 - 1 6 9 4 ) , f r a n c o s k i f i l o z o f , p r i v r ž e n e c Desca r tove idea l i s t i čne s p o z n a v n e t e o r i j e ; z agovorn ik j a n z e n i z m a p r o t i j e z u i t o m — l i l

A R N I M . E L I S A B E T H ( B E T T I N A ) V O N (1 7 8 5 - 1 8 5 9 ) , n e m š k a pe sn i ca ; ukvar ja la s e j e s soc ia ln imi vprašanj i in žensk imi p rav icami - 6 1 , 6 3

A R Š I N O V , P J O T R (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 6 4 9 ) - 5 2 3 , 6 4 9 . 6 5 5 A S C A S O , J O A Q U I N , bra t španskega a n a r h i s t i č n e g a vod i te l j a F ranc i sca Ascasa ; bil

p r e d s e d n i k neodv i sne a r a g o n s k e vlade v času španske r e p u b l i k e - 6 0 7 A S T A R T A . velika bog in ja p l o d n o s t i v heb re j sk i mi to logi j i - 39

A U D E N . W Y S T A N H U G H ( 1 9 0 7 - 1 9 7 3 ) , angleški pesn ik in ese j is t ; na z a č e t k u p o d vpl ivom m a r k s i z m a , kasne je se je odvrn i l od n jega - 5 7 6

A N G I O L I L L O - 4 8 7 . 4 8 8 A U R A N G - Z E B E ( 1 6 1 8 - 1 7 0 7 ) , indi jski pad i šah iz d inas t i j e vel ikih Mogulov - 7

A V G U S T (63 pr .n . š . - .14 n i . ) , r imski cesar o d 27 pr .n .š . ; p o d n j i m razcvet k u l t u r e in znanos t i - 3 3 6

A V G U Š T I N . A V R E L 1 J ( 3 4 5 - 4 3 0 ) , glavni p reds t avn ik z g o d n j e k r š č a n s k e f i lozo-f i j e , t i . p a t r i s t i k e - 7 4 - 7 6

A V I N E R I , S H L O M O . izraelski d r u ž b o s l o v e c , pisec š tud i j o m a r k s i z m u - 6 1 6 . 6 1 7 * . 6 1 9 *

B A B E U F , F R A N C O I S N O E L ( 1 7 6 0 - 1 7 9 7 ) , f r a n c o s k i r e v o l u c i o n a r , u t o p i č n i k o m u n i s t ; v f r a n c o s k i revoluc i j i z a s t o p a l interese revnih k m e t o v in p ro le ta r i -a t a ; g i l j o t i n i r a n k o t vod ja z a r o t e „ e n a k i h " - 5 3 , 5 4 , 126 , 3 4 8 . 5 0 9 , 5 1 4

BA1LEY - 6 3 9 B A K H - 6 B A K U N I N . M I H A I L A L E K S A N D R O V I Č (glej p o d a t k e o av to r j i h str . 6 4 9 ) - X I V ,

X V I . X I X , X X , X X I I I . X X X I V - X L . L IX , LX, L X I I 1 - L X V I . 155 , 174 . 177 , 199 . 2 0 4 , 2 1 8 . 2 2 1 . 2 2 6 , 2 3 3 , 2 5 1 , 3 4 2 , 4 9 1 , 5 0 4 , 5 1 5 , 5 5 2 , 6 1 2 - 6 1 6 , 6 1 9 . 6 2 1 . 6 2 2 . 6 3 0 , 6 4 3 , 6 4 9 . 6 5 1 . 6 5 4 - 6 5 8

B A L D E L L I . G I O V A N N I - LXXII I B A R B A R O S S A , vzdevek n e m š k e g a cesar ja F r ide r ika I . iz d inas t i j e H o h e n s t a u f o v ;

cesar o d 1 1 5 2 - 1 1 9 0 - 5 1 4 B A R B E S , S I G I S M O N D A U G U S T E A R M A N D ( 1 8 0 9 - 1 8 7 0 ) , f r a n c o s k i r ad ika ln i

r e p u b l i k a n e c ; 1848 p o s l a n e c v n a c i o n a l n i s k u p š č i n i - 509-B A R D O U X , J A C Q U E S ( 1 8 7 4 - 1 9 5 9 ) . f r a n c o s k i pol i t ik in n o v i n a r ; pos l anec v

nac iona ln i skupšč in i o d 1 9 4 5 - 1 9 5 8 - 4 6 3 * B A U D E L A I R E , C H A R L E S ( 1 8 2 1 - 1 8 6 7 ) , f r a n c o s k i pesn ik , kr i t ik in e s t e t ; u te -

mel j i t e l j s imbo l i zma - 6 5 7 B A U E R . B R U N O ( 1 8 0 9 - 1 8 8 2 ) . n e m š k i r e v o l u c i o n a r n i d e m o k r a t ; pub l i c i s t , zgo-

d o v i n a r , f i l ozo f in k r i t ik rel igi je; k o t f i l ozo f levi m l a d o h e g l o v e c ; p o 1 8 6 6 naci-o n a l n i l ibera lec - 4 5 * . 4 8 . 6 6 . 6 7 , 6 5 9

B A U E R , E D G A R ( 1 8 2 0 - 1 8 8 6 ) , n e m š k i f i l ozo f in pub l i c i s t ; b ra t Bruna Bauer ja -6 5 9

B E B E L , A U G U S T ( 1 8 4 0 - 1 9 1 3 ) , vod ja nemškega in i n t e r n a c i o n a l n e g a delavskega g i b a n j a ; 1 8 6 3 sous t anov i t e l j Sp lošne n e m š k e delavske zveze , 1 8 6 9 Soc ia lno -d e m o k r a t s k e delavske s t r a n k e : p o s l a n e c v R e i c h s t a g u ; n a s t o p a l p ro t i mil i ta-r i z m u - L X V , 2 6 3

B E C K E R . A U G U S T ( 1 8 1 4 - 1 8 7 1 ) , VVeitlingov p r iv rženec ; vod ja r o k o d e l s k e g a g iban ja v Švici; sous t anov i t e l j n e m š k e S o e i a l n o d e m o k r a t s k e de lavske s t r a n k e : 5 5 *

B E G H A R D E N , pravo ime L A M B E R T LE B E G U E , d u h o v n i k , v e r j e t n o us tanov i -te l j g iban ja beg inov v 12 . st . na N i z o z e m s k e m ( zd ružen j a p o b o ž n i h žensk , ki so živele v p r o s t o v o l j n i revšč in i in v z d r ž n o s t i , venda r b rez z a o b l j u b e ) - 6 4 6

B E L I A L v Star i zavezi vzdevek za z l o b n o o s e b o ; v kasne jš i ž idovsk i l i t e ra tur i s i n o n i m za Sa tana - 37

B E L I N S K I , V I S A R I O N G . ( 1 8 1 1 - 1 8 4 8 ) . ruski l i te rarni k r i t i k ; u t e m e l j i t e l j es te -t ike in k r i t ike zgodn jega ruskega r ea l i zma - X X X V I I I

B E N D I T - glej C O H N - B E N D 1 T B E N E D I K T X I V . ( 1 6 7 5 - 1 7 5 8 ) . p a p e ž o d 1 7 4 0 - 1 7 5 8 : r e f o r m i r a l ce rkev ; p o p u s t -

ljiv d o a b s o l u t i z m a - 1 1 0 * B E R G H , H E R M A N V AN DEN ( 1 8 9 7 ) . n i z o z e m s k i p isa te l j in nov ina r - 6 3 9 B E R G M A N N F . G . - 1 0 4 * B E R K M A N . A L E X A N D E R tglej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 0 ) - X I I . X L V I ,

X L V I I , X L I X , 5 3 4 , 6 5 2

B I - R N S T E I N . E D U A R D ( 1 8 5 0 1 9 3 2 ) . n e m š k i socialni d e m o k r a t : t e o r e t i č n i ute-mel j i t e l j r e v i z i o n i z m a : v o d j a o p o r t u n i s t i č n e g a krila n e m š k e socialne d e m o k r a -cije in II. i n t e rnae iona l e - 4 7 3 . 4 7 4 . 6 5 8

B I S M A R C K . O T T O V O N ( 1 8 1 5 - 1 8 9 8 ) , n e m š k i d r žavn ik , o d 1 8 6 2 - 1 8 9 0 p rusk i min i s t r sk i p r e d s e d n i k ; p r i zadeva l s i j e zd ruž i t i N e m č i j o p o d ok r i l j em Prus i je in razširi t i n e m š k o cesars tvo p rek n e m š k i h meja - 2 6 2 , 31 3. 3 2 7 . 3 8 7 . 51 3

B J O R N S O N . B J O R N S T J E R N E ( 1 8 3 2 - 1 9 1 0 ) , norvešk i p i sa te l j : zavzemal s e j e za d e m o k r a t i z a c i j o in n e o d v i s n o s t N o r v e š k e od Švedske 4 8 2

B L A N C , J E A N J O S E P I I C H A R L E S LOU1S (1811 - 1 8 8 2 ) , f r a n c o s k i p i sa te l j , zgo-dov ina r in p o l i t i k ; m a l o m e š č a n s k i social is t , zagovorn ik d r u ž b e n e p r e o b r a z b e po mirn i po t i - 1 26 , 1 29

B L A K L . W I L L I A M ( 1 7 5 7 - 1 8 2 7 ) , angleški sl ikar, g ra f ik in pesn ik - 5 5 5 B L A N O U I . LOU1S A U G U S T E (1 8 0 5 - 1 8 8 1 ) . f r a n c o s k i r e v o l u c i o n a r in u t o p i č n i

k o m u n i s t ; vodja f r a n c o s k e g a p r o l e t a r i a t a v revoluci j i 1 8 4 8 - 3 1 0 , 31 1, 5 0 9 5 1 9

B L U N T S C H L 1 , J O H A N N K A S P A R ( 1 8 0 8 - 1 8 8 1 ) . n e m š k i p r avn ik , eden vodi lnih s t r o k o v n j a k o v za d r ž a v n o p ravo v svo jem č a s u ; z m e r n o l iberalen pol i t ik - 5 3 *

BOG - 2 9 . 3 0 . 3 2 , 33 , 3 6 , 3 7 , 4 1 , 4 4 . 4 8 , 5 0 , 5 1 , 5 3 - 5 5 . 6 7 , 75, 77 , 124 , 3 1 0 , 4 2 4

B O H E M O N D . M A R C ( u m r l 1 1 1 1 ) , v o j s k o v o d j a na p r v e m k r i ža r skem p o h o d u , sin N o r m a n a R o b e r t a Gu i sca rda - 109)

B O N A P A R T E , L O U I S - glej N a p o l e o n I. B O N Č - B R N E V I Č . V L A D I M I R . L e n i n o v ta jn ik - 341 B O O C K H 1 N . M L ' R R A Y (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 65 1) - 6 2 5 . 6 5 1 B O R S O D 1 , R A L P H - 5 6 3 , 5 7 3 B O S S U E T . J A C O U E S B ^ N I G N E ( 1 6 7 2 - 1 7 0 4 ) , f r a n c o s k i š k o f : z g o d o v i n a r ; o s t e r

n a s p r o t n i k j a n z e n i z m a - 1 10* B O T H A . J O H N W I L K E S . amer i šk i gledal iški igralec; ubi l p r e d s e d n i k a L inco lna ,

da bi se maščeva l za p o r a z Juga v d ržav l jansk i vojni - 5 3 5 B O U R G E O I S , L t O N V I C T O R ( 1 8 5 1 - 1 9 2 5 ) , f r a n c o s k i po l i t i k , v e č k r a t mini-

s ter , 1 8 9 5 / 9 6 min i s t r sk i p r e d s e d n i k ; 1919 p redsedn ik Sveta Zveze n a r o d o v , za ka t e re u s t anov i t ev s e j e zavzemal - 4 5 7 * . 4 5 8

B R A N D E S , G E O R G E , p ravo ime M O R R I S C O H E N ( 1 8 4 2 - 1 9 2 7 ) , dansk i l i terar-ni z g o d o v i n a r in k r i t i k ; pr ipravl ja l p o t r ea l i zmu in m o d e r n i - X L I V

B R E S C I . G A E T A N O . izvedel a t e n t a t na i ta l i janskega kral ja U m b e r t a I. ( 1 9 0 0 ) -4 8 8 . 4 8 9

BREL YS, P E T E R DE - 6 4 6 B R I A N D . A R I S T I D E ( 1 8 6 2 - 1 9 3 2 ) , f r a n c o s k i d r žavn ik ; e n a j s t k r a t min is t r sk i

p r edsedn ik - 4 5 8 * B R I E D L A N D E R . B E N E D I K T , n e m š k i anarh i s t - 6 5 4 B R I S S O T . J A C O U E S J E A N P 1 E R R E ( 1 7 5 4 - 1 7 9 3 ) . po l i t ik f r a n c o s k e revoluc i je ;

na z a č e t k u revoluc i je č lan K luba j a k o b i n c e v . kasne je vodi ln i t e o r e t i k ž i rond i -stov - 3 0 9

B R O C K W A Y ( lo rd) , labur is t - LV B R O S S A R D . A M A D E U S H I P P O L Y T E (1 7 8 4 - 1 8 6 7 ) , f r a n c o s k i g e n e r a l - 1 0 9 * BR U T U S ( o k . 8 5 - 4 2 p r .n . š . ) , r imski d r ž a v n i k ; eden o d p o b u d n i k o v a r i s t o k r a t s k o - '

- r epub l ikanske z a r o t e p r o t i Ju l i ju C e z a r j u - 4 2 6 , 4 2 7 , 5 3 4 B U B E R . M A R T I N ( 1 8 7 8 - 1 9 6 5 ) . ž idovski f i lozof rel igi je; p reds t avn ik nepol i t i -

čnega s ion izma - 6 1 3 . 6 1 8 * B U C K L E . H E N R Y T H O M A S ( 1 8 2 1 - 1 8 6 2 ) . angleški k u l t u r n i z g o d o v i n a r ; naravo-

s lovno . p o z i t i v i s t i č n o p o j m o v a n j e z g o d o v i n e - 2 9 5 , 3 9 6 B U F E O N . G E O R G E S L O U I S L E C L E R C (1 7 0 7 - 1 7 8 8 ) . f r a n c o s k i naravos lovec -

1 14

B L L L , J O H N . posmeh l j iv naziv za Ang leže ; p o p a m f l e t u J o h n a A r b u t h n o t a p ro t i vo jvod i M a r l b o r o u g h u (1 71 2) - 9 9

B U O N A R O T T 1 , F I L I P P O M I C H E L E ( 1 7 6 1 - 1 8 3 7 ) , i ta l i janski r e v o l u c i o n a r , ude-l eženec f r a n c o s k e g a r evo luc iona rnega g iban ja k o n e c 18. in na z a č e t k u 19. sto-le t j a ; u t o p i č n i k o m u n i s t - X X X I X

B U R B O N I . f r a n c o s k a v ladarska r o d o v i n a ; na ob las t i o d 1 5 8 9 - 1792 in o d 1814 -- 1 8 3 0 - 3 1 6 . 5 4 0 , 5 4 5

B U R K E . E D M U N D (1 7 2 9 1 7 9 7 ) , angleški pub l i c i s t , pol i t ik in f i l o z o f , n a s p r o t n i k f r a n c o s k e revoluci je 8 * . 301

B U R L A M A O U I , JE AN J A C Y U E S ( 1 6 9 4 - 1 7 4 8 ) . švicarski p ravnik in publ ic is t -1 1 I

B U R R O W . J . W. - 6 1 5 *

C A B E T . Č T I E N N E ( 1 7 8 8 - 1 8 5 6 ) . u t o p i č n i social is t ; sode lova l v ju l i j sk i revolu-ciji 1 8 3 0 ; p o z n e j e zagovorn ik d r u ž b e n e p r e o b r a z b e p o nenas i ln i po t i 126. 148 . 6 5 7

C A F I E R O . C A R L O . i ta l i janski a n a r h i s t ; sodeloval z B a k u n i n o m in Ma la t e s to -XL

C A M P A N E L L A . T O M A S S O ( 1 5 6 8 - 1 6 3 9 ) . i ta l i janski f i l o z o f ; u t o p i č n i social is t ; d o m i n i k a n e c ; za rad i svojih f i l ozo f sk ih misli o b s o j e n na d o s m r t n o j e č o . p o 27 let ih o p r o š č e n - 126 . 148

C A N O V A S D E L C A S T I L L O . A N T O N I O (1 8 2 8 - 1 8 9 7 ) . špansk i pol i t ik in p isa te l j ; m e d 1 8 7 4 in 1897 v e č k r a t min i s t r sk i p r e d s e d n i k - 4 8 7

C A R N O T . M A R I E F R A N ? 0 1 S SADI ( 1 8 3 7 - 1 8 9 4 ) , f r a n c o s k i d r ž a v n i k , p red-sedn ik r e p u b l i k e od 1887 - X L I . 4 8 5

C A R P E N T E R . EDVVARD ( 1 8 4 4 - 1 9 2 9 ) . angleški socialni r e to rmi s t in p isa te l j . p r o p a g a t o r socialnih r e f o r m - 5 5 8 *

C A S E R I O . S A N T O J E R O N I M O , i ta l i janski a t e n t a t o r na f r a n c o s k e g a p r e d s e d n i k a Sadi ja C a r n o t a - XLI , 4 8 5 .

C A S T E L A R Y R I P O L L . E M I L I O ( 1 8 3 2 1 8 9 9 ) . španski p isa te l j m l iberalni poli-t ik ; p r e d s e d n i k prve r e p u b l i k e : številni r o m a n i ter p o l i t i č n i , f i l o z o f s k i , zgodo-vinski in l i t e r a rnozgodov insk i spisi -

C E Z A R , G A J U S J U L I U S ( 1 0 0 - 4 4 ' p r . n . š . ) , r imski v o j s k o v o d j a , d ržavnik in pisa-te l j - 6 . 2 6 1 . 3 2 5 , 5 34

C H A M I S S O , A D A L B E R T V O N ( 1 7 8 1 - 1 8 3 8 ) . nemšk i pesnik in na ravos lovec ;

p reds t avn ik p o z n e r o m a n t i k e ; soc ia lna t e m a t i k a - 5 4 C H E S T E R F I E L D . PHILIP D O R M E R STANHOPF. ( 1 6 9 4 1 7 7 5 ) , angleški držav-

nik in p isa te l j ; 1 7 4 5 / 4 6 irski p o d k r a l j 3 7 3 C H E V A L I E R . M I C H E L ( 1 8 0 6 - 1 8 7 9 ) . f r a n c o s k i n a c i o n a l n i e k o n o m i s t in po l i t i k :

p o d N a p o l e o n o m III . d ržavn i svetnik in s ena to r 8 3 * C H O M S K Y . N O A M (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 6 5 1 ) - XI I I . X V I I . 6 1 0 . 6 5 1 C 1 L I G A . A. - 5 5 4 C I M O U R D A I N - 3 1 2 C L E M E N C E A U , G E O R G E B E N J A M I N ( 1 8 4 1 - 1 9 2 9 ) . f r a n c o s k i po l i t ik m publ i -

cist ; 1871 č lan n a c i o n a l n e s k u p š č i n e ; 1 9 0 6 / 9 ter 1 9 1 7 - 1 9 2 0 p r e d s e d n i k vla-de , vodil impe r i a l i s t i čno p o l i t i k o - X X I I I . 4 5 7 . 4 6 6 - 4 6 8

C L E Y R E . V O L T A I R I N E ( 1 8 6 6 - 1 9 1 2 ) - a m e r i š k a a n a r h i s t k a - 3 5 3 C O H N - B E N D 1 T . D A N I E L IN G A B R I E L (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 6 5 1 ) -

X X V I I I . 5 8 7 . 6 5 1 C O M F O R T . A L E X A N D E R (roj . 1 9 2 0 ) . angleški p e s n i k ; pac i f i s t in anarh is t -

5 5 8 *

C O M O R E R A . J L ' A N . m i l i t a n t n i K a t a l o n c e : u s t anov i t e l j in gene ra ln i sekre ta r P S U C : v i zgnans tvu je ušel S ta l inovim č i s t k a m ; v d o m o v i n i izdan , umr l v j e č i L V I I . LVI1I, 6 0 7 . 6 0 8

C O M T K . A U G U S T E ( 1 7 9 8 - 1 8 5 7 ) . f r a n c o s k i filozof: u t eme l j i t e l j poz i t i v i zma in sociologi je k o t znanos t i - 1 8 6 . 4 6 8 . 6 5 0

C O P P Č E , F R A N ^ O I S ( 1 8 4 2 1 9 0 8 ) . f r a n c o s k i pesnik 4 8 2 C O R D A Y D ' A R M O N T . C H A R L O T T C (1 7 6 8 - 1 7 9 3 ) . f r a n c o s k a r o j a l i s t k a ; nare-

dila a t e n t a t na M a r a t a : o b g l a v l j e n a - 5 3 5 C O R D Č N , S A L V A D O R . p s e v d o n i m K O R D O N J E V , eden vodi ln ih špansk ih anar-

his tov Lil C O U L L E R Y , švicarski social is t ; us tanovi l švicarsko sekc i jo I. i n t e r n a e i o n a l e

( 1 8 6 5 ) - 2 0 4 C O U S I N . V I C T O R ( 1 7 9 2 - 1 8 6 7 ) . f r a n c o s k i idea l i s t ičn i filozof, pos r edova l n e m -

ški idea l i zem; v času res tavrac i je p r i s t a š l iberalne o p o z i c i j e ; p rosve tn i mini-s ter v Thiersovi vladi - 7 4 . 1 20

C O U T H O N . G E O R G E S ( 1 7 5 5 1794) . f r a n c o s k i r e v o l u c i o n a r , č lan k o n v e n t a ; 1 7 9 3 zatr l l y o n s k i u p o r : s t rmoglav l j en in g i l jo t in i ran s k u p a j z R o b e s p i e r r o m in S a i n t - J u s t o m - 5 0 8

C R O C L. B E N E D E T T O ( 1 8 6 6 - 1 9 5 2 ) . i ta l i janski f i l o z o f , z g o d o v i n a r in l iberalni p o l i t i k ; u t e m e l j i t e l j novega idea l izma - 6 5 8

C U N O . F R I E D R I C H T H E O D O R ( 1 8 4 7 - 1 9 3 4 ) . n e m š k i socia l is t , i n t e m a c i o n a l i s t ; na h a a š k e m kongre su p r e d s e d n i k k o m i s i j e , k i j e ob l ikova la sk lep o izk l juč i tv i B a k u n i n a iz I. i n t e r n a e i o n a l e - LXV1

C L R Z O N . W Y L L 1 4 8 9 C U V 1 E R . G E O R G E S L E O P O L D C H R E T I E N 1 R E D E R I C D A G O B E R T ( 1 7 6 9 -

1832) , f r a n c o s k i na ravos lovec , z o o l o g in p a l e o n t o l o g ; u t e m e l j i t e l j p r imer ja l -ne a n a t o m i j e v zoologi j i - 103 . 104 , 1 15

C Z O L G O S Z . L E O N . a t e n t a t o r na amer i škega p r e d s e d n i k a M c K i n l e y a ( 1 9 0 1 ) 5 35

C L R N I Š E VSK1. N I K O L A J G A V R I L O V I Č ( 1 8 2 8 1 8 8 9 ) . ruski r ad ika ln i socialist in a te i s t ; u t o p i č n o soc ia l i s t i čn i p isa te l j - 6 5 4

C E R N O V . V I K T O R M I I I A J L O V I Č ( 1 8 7 3 - 1 9 5 2 ) . ruski pol i t ik in t e o r e t i k : 1905 č lan ruskega p a r l a m e n t a ; 1918 p o m a g a l o rgan iz i ra t i p r o t i s o v j e t s k o vs ta jo v Povo lž ju - 3 5 3

D A L L . VVILLIAM ME A LE Y ( 1 8 4 5 - 1 9 2 7 ) . amer i šk i na ravos lovec , p a l e o n t o l o g : raz iskoval A l j a s k o . A leu te in o b a l o Berimiovega preliva 6 3 9

D A L L O Z . D E S I R E ( 1 7 9 5 - 1 8 6 9 ) . f r a n c o s k f p r a v n i k - 2 8 8 D A M I E N S . R O B E R T F R A N ^ O I S ( 1 7 1 5 - 1 7 5 7 ) . f r a n c o s k i a t e n t a t o r na Ludvi-

ka XV. ; a t e n t a t ni uspe l : Damiensa so p o š t i r iu rnem m u č e n j u razče tver i l i 8 D A N I E L . R O B E R T 6 1 4 * D A N T E . A L I G H I E R 1 (1 2 6 5 - 1 321 ), i ta l i janski pesnik in p i sa te l j : sode loval v bo ju

za neodv i snos t F i r e n c od papeža - I 78 . 5 5 5 . 6 4 6 D A N T E . i ta l i janski ta jn i a g e n t , inf i l t r i ran m e d ana rh i s t e v Parizu - XL1V D A N T O N , G E O R G E (1 7 5 9 1 7 9 4 ) , f r a n c o s k i r e v o l u c i o n a r : z a č e t n i k j a k o b i n s k e -

ga r evo luc iona rnega t e r o r j a ; z a g o v o r n i k t eme l jn ih b u r ž o a z n i h ins t i tuc i j , z last i p r iva tne las tn ine - 6 4 . 6 5 . 220 .^290 . 3 1 2

D A R I J I.. V E L I K I ( 5 2 2 - 4 8 6 p r .n . š . l . s t a roperz i j sk i k ra l j : ustvari l ve l ikope rz i j sko d r žavo - 6

D A R T H Č . AL ( JUSTIN A L H X A N D R E J O S E P H 11 7 6 9 - 1 7 9 7 ) . f r a n c o s k i po l i t i k : u d e l o ž e n e e f r a n c o s k e r evo luc i j e ; u s m r č e n ko t soorganiza tOr B a b c u f o v c . .zarote e n a k i h " 5 0 9

DARVVIN. C H A R L E S ( 1 8 0 9 - 1 8 8 2 ) . angleški na ravos lovec ; u t e m e l j i t e l j evoluci j -ske t eo r i j e o n a s t a n k u ras t l inskih in živalskih vrst X L V . 2 6 9 , 3 3 8 . 4 8 4 , 6 5 0

D A V I D , izraelski kra l j ok . 1 0 0 0 - 9 6 0 p r .n . š . : k o t pastir se j e bo jeva l z G o l j a t o m ; povzd ign i l J e r u z a l e m v g lavno m e s t o - 109

DE B O N A L D - 152 D E S T U T T DE T R A C Y , A N T O I N E LOU1S C L A U D E ( 1 7 5 4 - 1 8 3 6 ) . f r a n c o s k i

vulgarni e k o n o m i s t ; senzua l i s t i čn i f i l o z o f ; p r iv rženec us t avne m o n a r h i j e - 78 D E U T Z . M A N U E L (umr l 1 8 4 2 ) . n e m š k i Ž i d . rabin - 109 D H I N G R A . M A D A R SOL, h i n d u j e c , k i j e ubi l sira Wyllija C u r z o n a - 4 8 9 D I D E R O T , D E N I S ( 1 7 1 3 - I 7 8 4 ) , f r a n c o s k i f i l o z o f , r o m a n o p i s e c in d r a m a t i k , raz-

sve t l j enec ; e d e n vodi lnih i d e o l o g o v f r a n c o s k e r e v o l u c i o n a r n e b u r ž o a z i j e ; us ta-nov i te l j in u r e d n i k E n c i k l o p e d i j e - 4 8 4

D O M A N 6 3 9 D R E Y F U S . A L F R E D ( 1 8 5 9 - 1 9 3 5 ) , f r a n c o s k i o f i c i r ; za rad i d o m n e v n e vele izdaje

o b s o j e n na d o ž i v l j e n j s k o d e p o r t a c i j o ; Z o b se je zavzel z a n j v z n a m e n i t e m spi-su J ' a c c u s e ; kasne je p o m i l o š č e n na 10 let j e č e . n a z a d n j e o p r o š č e n in r ehab i l i t i r an - XLI

D R U M O N T , E D O U A R D A D O L P H E ( 1 8 4 4 - 1 9 1 7 ) , f r a n c o s k i po l i t i čn i p isa te l j ; pos l anec v letih 1 8 9 8 - 1 9 0 2 - 4 7 3 *

D U B R E U 1 L , H Y A C I N T H E ( 1 8 8 3 - 1 9 7 1 ) . f r a n c o s k a e k o n o m i s t k a in soc io log in ja - 5 5 8

D U H R I N G . K A R L E U G E N ( 1 8 3 3 - 1 9 2 1 ) , n e m š k i f i l o z o f ; vulgarni ma te r i a l i s t ; i deo log r e a k c i o n a r n e g a m a l o m e š č a n s k e g a soc ia l izma; a n t i s e m i t - 6 5 4 , 6 5 6

D U M O N T . A R S f e N E JE AN L O U I S ( 1 8 4 9 - 1 9 0 2 ) , f r a n c o s k i d e m o g r a f ; razvil t eo-ri jo o d r u ž b e n i kap i l a rnos t i - 4 6 3 *

D U R A N T O N , A L E X A N D R E ( 1 7 8 3 - 1 8 6 6 ) . f r a n c o s k i p ravn ik - 89 D U R K H E 1 M , t MILE ( 1 8 5 8 - 1 9 1 7 ) . f r a n c o s k i socio log: u t e m e l j i t e l j sociologi je

k o t e m p i r i č n e znanos t i ; ukvar ja l se je tudi z e t n o g r a f s k o - z g o d o v i n s k i m i raz i skavami - 4 6 8

D U R R U T I , B U E N A V E N T U R A , španski a n a r h i s t ; o d l i č e n b o r e c v špansk i držav-l janski vojni , s svoj imi č e t a m i o svobod i l Z a r a g o z o in več j i del A r a g o n a ; pade l na bo j i š ču 1 9 3 6 - 1 VI I I . 6 0 3

D U V A L . Č L E M E N T - XLI D U Y N , R O E L V A N (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 5 1 ) - 6 3 8 . 6 5 1 , 6 5 2 D Z l N G I S K A N . pravo ime T E M U D Ž I N (ok . 1 1 5 5 - 1 2 2 7 ) . m o n g o l s k i osva ja lec ;

njegova velika država je segala o d Č r n e g a m o r j a d o Tihega o c e a n a - 7

E C K 1 I A R T , ME1STER E C K H A R T ( o k . 1 2 6 0 - 1 327 ah l 3 2 8 ) . n e m š k i d o m i n i k a -nee ; n a j p o m e m b n e j š i n e m š k i mis t ik 6 4 6

E D V A R D III . ( 1 3 1 2 - 1 3 7 7 ) , angleški k ra l j o d 1 3 2 7 ; z a č e l s t o l e t n o v o j n o p ro t i F ranc i j i (1 3 3 9 ) in p r idob i l f r a n c o s k e j u g o z a h o d n e p r o v i n c e (I 360 ) - 9 4

E D V A R D IV. i 1 4 4 2 - 1 4 8 3 ) . angleški kra l j o d 1461 : ustvari l o b d o b j e miru za d e ž e l o , z a t o p r i l j ub l j en , č e p r a v a b s o l u t i s t i č e n vladar - 7

E D V A R D VII . ( 1 8 4 1 1 9 1 0 ) . angleški k ra l j o d 1 9 0 1 . k o j e nasledi l svojo m a t e r V i k t o r i j o ; sodeloval pri sk l epan ju e n g l e š k o f r a n c o s k e zveze 1 9 0 4 - 4 6 3

E I N S T E I N . A L B E R T ( 1 8 7 9 - 1 9 5 5 ) . n e m š k i f i z ik , u t e m e l j i t e l j r e l a t i vnos tne t eo -rije 5 4 9

E I S N E R , K U R T ( 1 8 6 7 1 9 1 9 ) , n e m š k i s o c i a l n o - d e m o k r a t s k i p o l i t i k ; 1818 okl ica l v M l i n c h n u r e p u b l i k o in pos ta l bavarski min i s t r sk i p r e d s e d n i k ; ub i t - 6 5 4

E L 1 A D E . M1RCEA (roj . 19071, r o m u n s k i pisate l j , živi v Z D A : f a n t a s t i č n i r o m a n i in regio loška dela - 5 5 6 *

E N G E L Š , F R I E D R I C H ( 1 8 2 0 - 1 8 9 5 ) , s k u p a j z M a r x o m u t e m e l j i t e l j h i s to r i čnega m a t e r i a l i z m a in znans tvenega soc i a l i zma : deloval v Zvezi k o m u n i s t o v ter I. in II . i n t e r n a c i o n a l i - L I X . L X , LXII L X V I I , L X X , 2 2 2 , 2 5 1 , 2 5 3 . 2 6 2 , 3 9 7 . 4 2 8 , 4 5 6 , 5 0 9 . 6 1 3 , 6 2 6 * . 6 3 0 * . 6 5 6 . 6 5 9

E S C O B A R Y M E N D O Z A , A N T O N 1 0 ( 1 5 8 9 - 1 6 6 9 ) , špansk i j ezu i t in mora ln i t eo log ; p r eds t avn ik p r o b a b i l i z m a - 111 , 4 7 2

F R S B E R G . K A R L , p rusk i f i n a n č n i min i s t e r - 5 3 6 E V R I P I D ( o k . 4 8 5 - 4 0 6 p r .n . š . ) . o b Ajshi lu in S o f o k l e j u na jveč j i grški t ragik;

v t ragedi jah osve t l ju j e a k t u a l n a vprašanja v r e d n o t , e t i č n i h p o j m o v , p o m e n a verskih k u l t o v i td . - 5 8

E V S T A H I J - 9 4 E Z A V , sve top i semska o s e b a ; sin R e b e k e in I z a k a . J a k o b o v starejši brat d v o j č e k :

zapravi l o č e t o v b lagoslov in izgubil p r v o r o j e n s t v o - 103

F A B I A N - 5 5 9 I A B R E G A S , J U A N . španski e k o n o m i s t ; min i s t e r p rve k a t a l o n s k e v lade; p o k o n c u

d r žav l j anske vo jne emigr i ra l - LVI I I , 6 0 8 E A U L K N E R , W I L L I A M ( 1 8 9 7 - 1 9 6 2 ) , amer i šk i p i sa te l j ; r ea l i s t i čn i in na tura l i -

s t ičn i r o m a n z n o t r a n j i m m o n o l o g o m ; u p o d a b l j a socialne p r o b l e m e in p r o p a d . . a r i s t o k r a t s k e " k u l t u r e v j u ž n i h d ržavah - 5 6 2

F A U R E , S Č B A S T I E N ( 1 8 5 8 - 1 9 4 2 ) , f r a n c o s k i a n a r h i s t ; n e u t r u d e n p r o p a g a t o r a n a r h i s t i č n i h ide j , zlasti K r o p o t k i n a in Elisceja Rec lusa - XI I , 4 9 1

F E D E L L I , U G O - 5 3 2 F E R R I , E N R I C O ( 1 8 5 6 - 1 9 2 9 ) . i ta l i janski kr iminal is t in po l i t i k ; socia l i s t ični

p o s l a n e c ; s k u p a j z L o m b r o s o m u t e m e l j i t e l j s o c i o l o š k o u s m e r j e n e k r imina lne a n t r o p o l o g i j e - 2 8 3

F E U E R B A C H . L U D W I G ( 1 8 0 4 - 1 8 7 2 ) . nemšk i f i l o z o f ; z o b r a t o m v m a t c r i a l i z e m z a k l j u č i iz tek k l a s i čne n e m š k e f i l o z o f i j e - 4 4 . 4 9 , 5 5 3

F I S C H E R . A D O L P H - 6 1 6 F L A U B E R T . G U S T A V E ( 1 8 2 1 - 1 8 8 0 ) , f r a n c o s k i r o m a n o p i s e c ; n a j p o m e m b n e j š i

p r e d s t a v n i k f r a n c o s k e g a r ea l i zma in p r e d h o d n i k n a t u r a l i z m a - 6 5 7 F L O U R E N S , P I E R R E ( 1 7 9 4 - 1 8 6 7 ) , f r a n c o s k i ps iho log , p r o f e s o r p r i m e r j a l n e

a n a t o m i j e - 104 , 115 F O N D A , J A N E (roj . 1 9 3 7 ) . a m e r i š k a f i lmska igralka; bo jevn ica za ženske pravice ;

n a s p r o t n i c a v i e t n a m s k e vo jne - 6 5 3 F O U R I E R . C H A R L E S F R A N C O I S M A R I E ( 1 7 7 2 - 1 8 3 7 ) . f r a n c o s k i u t o p i č n i

social is t ; a l t e rna t i vo m e š č a n s k i d r u ž b i videl v h a r m o n i č n i u red i tv i , u t e m e l j e n i na f a l ans t e r ah k o t o snovn ih o rgan izac i j sk ih o b l i k a h - 1 2 2 * . 126 . 148 , 3 2 3 . 3 4 7 . 5 4 2 , 6 1 8 . 6 4 9 . 6 5 7 , 6 5 8

F R A N C O Y B A H A M O N D E , F R A N C I S C O ( 1 8 9 2 - 1 9 7 5 ) , špansk i genera l in di-k t a t o r od 1 9 3 9 - LVI11. L I X . 6 0 4 , 6 0 9 . 6 2 1

F R A N Č I Š E K A S I Š K I ( 1 1 8 1 ah 1 1 8 2 - 1 2 2 6 ) , ka to l i šk i sve tn ik ; u s t anov i t e l j r eda f r a n č i š k a n o v in ti . beraškega reda - 5 5 5 , 6 4 6

F R A N K L I N . B E N J A M I N ( 1 7 0 6 - 1 7 9 0 ) . amer i šk i d r žavn ik , na ravos lovec in e k o -n o m i s t ; bo rec za n e o d v i s n o s t svoje deže le , e d e n od piscev in s o p o d p i s n i k Izjave neodv i snos t i Z D A - 3 2 0 , 3 6 8 . 3 6 9

F R E U D , S I G M U N D ( 1 8 5 6 - 1 9 3 9 ) , n e m š k i p s ih i a t e r ; u t e m e l j i t e l j p s ihoana l i ze -5 4 9 . 6 5 3

F R I C K . C. H E N R Y . amer i šk i t o v a r n a r - 6 5 0

F R I D E R I K II. , V E L I K I (1 7 1 2 - 1 7 8 6 ) . p rusk i kralj o d 1 7 4 0 1 7 8 6 ; o b s e ž n e r e f o r m e v g o s p o d a r s t v u , p r a v u , vo j sk i , vzgoj i ; navzven vodil o sva ja lno p o l i t i k o - 4 5

G A L 1 L E I . G A LILE O ( 1 5 6 4 1 6 4 2 ) . i ta l i janski na ravos lovec ; odk r i l z a k o n p ros t e -ga p a d a , n iha la , m e t a i td . ; a s t r o n o m s k a o d k r i t j a 5 4 9 , 6 4 7

G A L L O . C H A R L E S , a n a r h i s t i č n i t e ro r i s t ; izvedel a t e n t a t na par iški bo rz i 1. 1886 - X L I

G A M B L T T A . L E O N ( 1 8 3 8 - 1 8 8 2 ) , f r a n c o s k i po l i t ik ; z m e r n i b u r ž o a z n i r epub l i -k a n e c ; 1 8 7 0 / 7 1 član v lade n a r o d n e z a š č i t e ; 1 8 8 1 / 8 2 min i s t r sk i p r e d s e d n i k in z u n a n j i min i s te r - 2 2 9 , 261

G AN DIII , M O H A N D A S K A R A M Č A N D , i m e n o v a n M A H A T M A {..velika d u š a " ) (1 8 6 9 - 1 8 4 8 ) , vodi te l j indi j skega g iban j a za neodv i snos t X I I . 6 4 3 , 6 5 9

G A R F I E L D . J A M E S A B R A H A M ( 1 8 3 1 - 1 8 8 1 ) , 20. p r e d s e d n i k Z D A ( 1 8 8 1 ) ; pre j s e n a t o r ; v državl janski vojni genera l na s t rani Juga - 5 35

G A R I B A L D I , G I U S E P P E ( 1 8 0 7 - 1 8 8 2 ) . i ta l i janski r e v o l u c i o n a r in b o r e c za osvo-b o d i t e v I t a l i j e ; z a k l j u č i l z d r u ž i t e v I ta l i je ; 1 8 7 0 se je bor i l na s t rani r e p u b l i k a n -ske F r a n c i j e - 3 1 6 , 3 1 9

G A R I N O , M A U R I Z I O . i ta l i janski ana rh i s t in an t i faš i s t - L1 G A R Y - 4 8 3 G E O R G E . H E N R Y { 1 8 3 9 - 1 8 9 7 ) , amer i šk i nac iona ln i e k o n o m i s t ; zagovorn ik

..single t a \ " . t j . davka na z e m l j i š k o poses t k o t ed inega davka - 4 0 9 G I O T T O . G . DI B O N D O N E ( 1 2 6 6 - 1 3 3 7 ) . i ta l i janski s l ikar ; ustvari l o b l i k o v n e

t eme l j e vse nove jše u m e t n o s t i 5 4 9 * G O D W I N , VVILLIAM (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 6 5 2 ) - X X I I . X X V , X X V I ,

X X V I I , 3 . 4 9 1 . 5 4 2 . 6 5 8 G O L D M A N . EMMA (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 2 ) - XII , X L V I , XLV1I .

X L V 1 I I . 4 8 1 . 6 0 9 . 6 5 0 G O O D M A N , P A U L in P E R C I V A L (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 6 5 3 ) - XXI I I .

5 6 1 . 6 5 3 G R A M S C I . A N T O N I O (1 891 - 1 9 3 7 ) , i ta l i janski marks i s t i čn i t e o r e t i k ( . . f i lozof i ja

p r a k s e " ) ; sous t anov i t e l j KP Itali je - L. LI G R I E F U E L H E S . f r a n c o s k i b l ank i s t ; e d e n o d us t anov i t e l j ev Sp lošne delavske

zveze ( 1 8 9 5 ) - 5 0 7 G R O T I U S . H U G O ( 1 5 8 3 - 1 6 4 5 ) , n i z o z e m s k i jur is t in d r ž a v n i k ; „ o č e " z n a n o s t i

m e d n a r o d n e g a prava - 1 1 1 * G U E R I N , D A N I E L (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 5 3 ) - 6 0 1 . 6 1 0 , 6 1 3 , 6 1 6 , 6 2 1 .

6 2 3 , 6 5 3 . 6 5 9 GUF.SDE. J U L E S ( 1 8 4 5 - 1 9 2 2 ) . f r a n c o s k i p o l i t i k ; p reds t avn ik ko l ek t i v i s t i čno - r e -

v o l u c i o n a r n e u smer i t ve v f r a n c o s k e m soc ia l i zmu; od 1 8 9 3 v e č k r a t pos l anec , 1 9 1 4 / 1 5 t u d i minis ter - 4 0 4 , 4 5 9

G U I E Y S S E , P A U L ( 1 8 4 1 - 1 9 4 1 ) . f r a n c o s k i m a t e m a t i k in po l i t i k ; 1 8 9 5 / 9 6 mini -ster za k o l o n i j e - 4 5 8 * . 4 6 6 *

G U I T E A N . C H A R L E S J U L E S . izvedel a t e n t a t na amer i škega p r e d s e d n i k a Gar-f ie lda ( 1 8 8 1 ) - 5 3 5

G U 1 Z O T . F R A N C O I S P I E R R E G U I L L A U M E ( 1 7 8 7 - 1 8 7 4 ) , f r a n c o s k i d ržavn ik in z g o d o v i n a r ; 1 8 4 0 - 1 8 4 8 vodil f r a n c o s k o n o t r a n j o in z u n a n j o p o l i t i k o ; z a s t o p a l in te rese vel ike f i n a n č n e b u r ž o a z i j e - 2 2 3 *

G U L I V E R , j u n a k Su i f tovega r o m a n a G u l i v e r j e v a p o t o v a n j a - 8 , 2 7 G U T E N B E R G . J O H A N N E S ( m e d 1 3 9 4 in 1 3 9 7 - o k . 1 4 6 8 ) . n e m š k i i z u m i t e l j

t i skan ja s p r e m i č n i m i l i t imi č r k a m i - 4 8 7 , 6 4 4

G U Y A U , M A R I E JE AN ( 1 8 5 4 - 1 8 8 8 ) . f r a n c o s k i f i l o z o f : e d e n n a j p o m e m b n e j š i h f r a n c o s k i h p r e d s t a v n i k o v e v o l u c i o n i z m a in e k s t a t i č n e ž ivl jenjske f i l ozo f i j e -X L V I . 3 2 2 , 3 2 6 . 327

H A M P D E N , J A C K S O N J. - 6 1 8 * H A U T F V I L L E , T A N C R Č D E DE ( u m r l 1 11 2), e d e n o d vo j skovod i j prvega križar-

skega p o h o d a - 109 H A Y D E N . T O M (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 3 ) - 5 7 8 . 6 5 3 H C B E R T . J A C O U E S R E N f i ( 1 7 5 7 - 1 7 9 4 ) . f r a n c o s k i r e v o l u c i o n a r , pol i t ik in novi-

na r ; r ad ika ln i j a k o b i n e c - 3 0 9 H E G E L . G E O R G W I L H E L M F R I E D R I C H ( 1 7 7 0 - 1 8 3 1 ) , z a d n j i in na jveč j i p red-

stavnik n e m š k e k las ične f i l o z o f i j e ; prvi o b s e ž n o in zaves tno pr ikazal d ia lekt i -č n e o b č e f o r m e g i b a n j a : p o m e m b n o vplival na Marxa m Engelsa ter marksi-z e m - X X V I I I , L X I . 2 5 5 , 5 1 7 , 6 4 9 . 6 5 0 , 6 5 9

H E I N E , H E I N R I C H ( 1 7 9 7 - 1 8 5 6 ) , n e m š k i r evo luc iona rn i pesnik in pub l ic i s t ; vodi lni p r eds t avn ik Mlade N e m č i j e ; u t e m e l j i t e l j m o d e r n e f e l j t on i s t i ke - 4 6 9 *

H E I N E C C I U S , J O H A N G O T T L I E B ( 1 6 8 I - 1 7 4 1 ) . n e m š k i pravnik — 111 H E L V E T I U S , C L A U D E A D R I E N ( 1 7 1 5 - 1 7 7 1 ) . f r a n c o s k i f i l o z o f ; a teis t in raz-

sve t l j enec ; p r e d s t a v n i k m e h a n i č n e g a m a t e r i a l i z m a ; eden ideologov f r a n c o s k e r e v o l u c i o n a r n e bu ržoaz i j e - 4 * . 6 5 2

H E N N E Q U I N , A N T O I N E L.OUIS M A R I E ( 1 7 8 6 - 1 8 4 0 ) . f r a n c o s k i pravnik - . 8 8 H E N R I K IV. ( 1 5 5 3 - 1 6 1 0 ) , f r a n c o s k i kra l j o d 1 5 8 9 ; zak l juč i l verske vo jne in

o b n o v i l o p u s t o š e n o deže lo - 7 H E N R I K VI. ( 1 4 2 1 - 1 4 7 1 ) , angleški kral j o d 1 4 2 2 . p o smr t i Karla VI . tud i f r a n -

cosk i : d o k o n c a s to l e tne vo jne izgubil vso ce l insko poses t razen Calaisa - 7 H E N R Y . t . M I L E (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 6 5 3 ) - XL1. XLI I , 4 0 1 . 6 5 3 H E R C E N . A L E K S A N D E R ( 1 8 1 2 - 1 8 7 0 ) . ruski p isa te l j ; s k u p a j z Bel inskim vodil-

n i ideo log n a p r e d n e g a g iban j a svojega časa - X L . 2 2 3 , 2 2 4 * . 4 0 6 , 6 5 4 , 6 5 7 I I E R V f i , G U S T A V E ( 1 8 7 1 - 1 9 4 4 ) . f r a n c o s k i novinar in po l i t ik ; an t imi l i t a r i s t in

soc ia l i s t ; p o prvi svetovni vojni s e j e ob rn i l k nac iona l i zmu - 4 5 7 H E R W E G H , G E O R G ( 1 8 1 7 - 1 8 7 5 ) . n e m š k i r evo luc iona r in po l i t i čn i p e s n i k ; k o t

o r g a n i z a t o r in ko t l i terat sode loval v de lavskem g iban ju - 2 2 3 * H E S S , M O S E S ( 1 8 1 2 - 1 8 7 5 ) , n e m š k i soc ia l i s t ičn i publ ic i s t ; mladoheg lovec ; pro-

pagiral f i l o z o f i j o d e j a n j a ; eden glavnih p r eds t avn ikov nemškega resn ičnega socia l izma - 6 8 *

H I N S - 5 0 6 H I P O K R A T ( 4 6 0 - o k . 3 7 7 p r .n . š . ) . a n t i č n i zd ravn ik , u t eme l j i t e l j grškega zdravil-

s tva; p r i p i s u j e m o m u H i p o k r a t o v o pr i sego , še d a n e s veljavna zdravniška e t i č n a nače la - 199

H O B B E S . T H O M A S ( 1 5 8 8 - 1 6 7 9 ) , angleški f i lozof in d r žavn ik : p o u d a r j a l odvis-nos t idej o d in te resov - X X V I I , X L V , 6 3 8

H O F M A N N S T H A L . H U G O V O N ( 1 8 7 4 - 1 9 2 9 ) , avstr i jski pesn ik , d r a m a t i k in esejist - 4 2 9

H O L B A C H , P A U L H E I N R I C H D I E T R I C H ( 1 7 2 3 - 1 7 8 9 ) , f r a n c o s k i f i lozof n e m -škega r o d u ; o s r edn j i p r e d s t a v n i k rad ika lnega in bojevi tega krila f r ancoskega razsve t l j ens tva - 6 5 2

H O R A C ( 6 5 - 8 p r .n . š . ) . r imski p e s n i k , pisec o d in satir - 109 H O R N B O S T E L , o d v e t n i k Cmila H e n r y j a - 4 0 7 H U G O , V I C T O R ( 1 8 0 2 - 1 8 8 5 ) , f r a n c o s k i r o m a n t i č n i pesnik in pisa te l j : na sp ro t -

nik N a p o l e o n a I I I . - 3 1 2 , 6 5 7 H U M B O L D T . W I L H E L M ( 1 7 6 7 - 1 8 3 5 ) . d r ž a v n i k , f i lozof in j ez ikos lovec ; zago-

vorn ik novega h u m a n i z m a , i z o b r a z b e in razvoja o sebnos t i v h a r m o n i č n o , uni-verza lno c e l o t o - X X I X , 6 1 4 , 6 1 5

H U M E , D A V I D ( 1 7 1 1 - 1 7 7 6 ) . a n g l e š k i f i l o z o f , vod i ln i m i s l e c a n g l e š k e g a r az sve t -l j e n s t v a ; e k o n o m i s t in z g o d o v i n a r - X X V , 21

H U X L E Y A L D O U S ( 1 8 9 4 - 1 9 6 3 ) . a n g l e š k i p i s a t e l j , n o v i n a r m u m e t n o s t n i kri-t ik - X L V

1BSEN H E N R I K ( 1 8 2 8 - 1 9 0 6 ) . n o r v e š k i d r a m a t i k ; p i sa l d r u ž b e n o k r i t i č n e d r a -m e ; ' v S k a n d i n a v i j i in N e m č i j i o d p r l p o t n a t u r a l i z m u - XLV11 . 3 2 4 . 4 8 4

J A C K . R A Z P A R A Č , n e z n a n e c , k i j e j e s e n i 1 8 8 8 v l o n d o n s k e m E a s t E n d u s u r o v o p o k o n č a l p e t p r o s t i t u t k - 3 2 2 , 3 2 3

J A K O B , s v e t o p i s e m s k a o s e b a ; p r v i sin R e b e k e in taka; i z p o d r i n i l s t a r e j š e g a b r a t a

E z a v a ; o č e d v a n a j s t e r i h I z r a e l o v i h r o d o v - 3 3 . 1 0 9 J A K O B 11. ( 1 6 3 3 1701 ). a n g l e š k i k r a l j o d 1 6 7 2 ; p o s k u s i l p o n o v n o s p o s t a v i t i

a b s o l u t i z e m in k a t o l i c i z e m - 15 _ J A N E Z K R S T N I K . sve t i , o z n a n j e v a l e c p o k o r e , g l a sn ik b l i ž a j o č e g a se Mes i jevcga

k r a l j e s t v a ; k r s t i l J e z u s a v J o r d a n u - 4 3 * . 7 7 , 5 5 5 _ J A U R E S . J E A N ( 1 8 5 9 - 1 9 1 4 ) , f r a n c o s k i p o l i t i k ; r e f o r m i s t i č n i soc i a l i s t ; o d 1 W 5

d u h o v n i v o d j a z d r u ž e n e s o c i a l i s t i č n e s t r a n k e - 4 5 6 * . 4 5 8 . 4 6 0 J A Z O N , v g r šk i m i t o l o g i j i t e s a l s k i k r a l j e v i č , v o d i t e l j A r g o n a v t o v - 0 9 J A Y J O H N ( 1 7 4 5 - 1 8 2 9 ) . a m e r i š k i p r a v n i k m d r ž a v n i k ; 1 7 7 8 / 7 9 p r e d s e d n i k

k o n t i n e n t a l n e g a k o n g r e s a , 1 7 8 9 / 9 5 p r e d s e d n i k v r h o v n e g a s o d i s c a . 1 7 9 5 / 1 8 0 1 n e w y o r š k i g u v e r n e r - X I I I , X V I I

J E F F E R S O N , T H O M A S ( 1 7 4 3 - 1 8 2 6 ) , t r e t j i p r e d s e d n i k Z D A ; vel ja za u s t v a r j a l -ca a m e r i š k e d e m o k r a c i j e ; p i s e c razg lasa o n e o d v i s n o s t i Z D A ( 1 7 7 6 ) - XII

J E F T E . s v e t o p i s e m s k a o s e b a ; i z rae l sk i s o d n i k , č iga r z a p r i s e g a j e bila v z r o k s m r t i

n j e g o v e h č e r e - 109 . . , , • • 10 c . JE H O V A l a s t n o i m e boga I z r a e l c e v , s v e t o m n e i z r e k l j i v o - 4 8 , 5 4 J E Z U S , s v e t o p i s e m s k a o s e b a ; u s t a n o v i t e l j k r š č a n s k e vere o d s v o j i h u č e n č e v ime-

n o v a n K r i s t u s - X L I I . 3 7 . 4 4 . 4 6 , 5 0 . 7 7 , 8 1 . 1 0 9 . 1 1 1. 11 3 , 1 5 2 , 2 3 4 . 2 3 7 , 3 6 9 . 4 6 0 . 4 6 9 . 5 3 6 , 5 5 4 . 6 4 6 . 6 4 7

J O L L . J A M E S , a m e r i š k i p o l i t i k in z g o d o v i n a r - X X X I X . 6 1 0 . 6 1 3 . 6 j y J U D E T E R N E S T E ( 1 8 5 1 - 1 9 4 3 ) , f r a n c o s k i n o v i n a r in u r e d n i k - 4 5 6 J U N G . C A R L G U S T A V ( 1 8 7 5 - 1 9 6 1 ) . šv icarski p s i h o l o g in p s i h i a t e r ; F r e u d o v

u č e n e c ; razvi l a n a l i t i č n o p s i h o l o g i j o - 5 5 4

K A K U S - 1 0 9 K A L 1 K L E S , o s e b a iz P l a t o n o v e g a de la G o r g i a s n -K A M BI Z I I . . p e r z i j sk i k r a l j o d 5 2 9 - 5 2 2 p r . n . š , 5 2 5 s, je p o d r e d i l E g . p t - 6 K A N T I MM A N UE L ( 1 7 2 4 - 1 8 0 4 ) . p r v i p r e d s t a v n i k n e m š k e k l a s . c n e U o z o h j e .

m l t e m a t i k in n a r a v o s l o v e c ; u t e m e l j i l k r i t i č n o ali t r a n s c e n d e n t a l n o H l o z o t i j o -

74 1 9 0 3 2 6 4 6 8 4 6 9 . 6 1 5 K A R A K . O Z O V , DM1TR1J V L A D I M I R O V 1 Č , 1 8 4 0 - 1 8 6 6 ) . r u s k . r e v o l u c i o n a r ;

1 8 6 6 p r i p r a v i l a t e n t a t n a c a r j a A l e k s a n d r a I I . ; o b e š e n - 2 U U

K A R E L I . V E L I K I ( 7 4 2 - 8 1 4 ) . f r a n k o v s k i k r a l j ( od 7 6 8 ) in r i m s k i cesa r ( o d 8 0 0 )

K A R E L X . ( 1 7 5 7 - 1 8 3 6 ) . f r a n c o s k i k r a l j o d 1 8 2 4 d o 1 8 3 0 ; r e a k c i o n a r n a n o t r a -n j a p o l i t i k a ; p a d e c v j u l i j s k i r e v o l u c i j i - 8 2

K A R P O C R A T E S iz A l e k s a n d r i j e ( 2 . s t . ) . f i l o z o f g n o s t i k - X X I V _ K A T O N M A R K P O R C I J ( 9 5 - 4 6 p r . n . š . ) , r i m s k i d r ž a v n i k ; o d l o č e n C e z a r j e v

n a s p r o t n i k , p o n j e g o v i z m a g i v d r ž a v l j a n s k i v o j n , n a r e d i l s a m o m o r ; p o z n e j e p o s t a l s i m b o l re p u b l i k a n s k e g a u p o r a p r o t i m o n a r h i j i - 4 , 1 0 3

K A U T S K V . K A R L ( 1 8 5 4 - 1 9 3 8 ) . avs t r i j sko -nemšk i po l i t ik in m a r k s i s t i č n i t eo re -t i k : social is t ; eden o d vod i t e l j ev 11. i n t e rnac iona l e - 4 7 1 , 4 7 4

K E N D A L L , W A L T E R - 6 2 0 , 6 2 2 K E P L E R . J 0 1 1 A N N E S ( 1 5 7 1 - 1 6 3 0 ) , n e m š k i na ravos lovec ; o d k r i l z a k o n e o giba-

nju p l ane tov in d o k o n č n o u t rd i l h e l i o c e n t r i č n i s is tem - 6 4 7 K E Y N E S . J O H N M A Y N A R D ( 1 8 8 3 - 1 9 4 6 ) , angleški nac iona ln i e k o n o m i s t ; raz-

vil t eo r i jo o h r a n j a n j a p o l n e z a p o s l e n o s t i v l ibera lnem g o s p o d a r s t v u - 6 1 4 * K 1 B U T Z I M , I Z R A E L I 6 1 6 * K I D R O N . M I C H A E L - 6 2 2 * KIR II. ( umr l 5 2 9 pr .n . š . ) , sin K a m b i z a I. in o č e K a m b i z a II . , perz i j sk i k ra l j od

5 5 9 p r .n . š . ; osvojil Lidi jo in Bab i lon i jo - 6 K I S E L E V ( 1 7 8 8 - 1 8 7 2 ) , r u sk i ve lepos lan ik v Par izu - 2 2 3 K L E M E N T A L E K S A N D R I J S K I . grški ce rkven i p isa te l j iz 2. s t . ; povezova l cerkve-

no i z roč i lo s p l a t o n s k o - s t o i š k o f i l o z o f i j o - 6 4 6 K L O D V 1 K ( 4 6 5 - 5 1 1 ) , f r a n k o v s k i kra l j iz r o d b i n e Merov ingov; us t anov i t e l j f r a n -

kovskega kral jes tva - 109 K O P E R N I K , N I K O L A J ( 1 4 7 3 - 1 5 4 3 ) . pol jski a s t r o n o m ; u t e m e l j i t e l j he l iocen t r i -

čnega vesol jskega s i s tema - 8 3 , 3 6 9 . 6 4 7 K O R N E R , T H E O D O R ( 1 7 9 1 - 1 8 1 3 ) , n e m š k i pe sn ik ; d o m o v i n s k e pesmi o s v o b o -

dilnega g iban j a - 4 7 3 K O S C I U S Z K O , T A D E U S Z A N D R Z E J B O N A V E N T U R A ( 1 7 4 6 - 1 8 1 7 ) , pol jski

vo j skovod ja in o s v o b o d i t e l j ; po d r u g e m r a z k o s a n j u Po l j ske vodil n a c i o n a l n o vs ta jo ( 1 7 9 4 ) , ki so j o zaduš i le ruske in p r u s k e če t e - 311

K R A V Č I N S K 1 , S E R G E J M 1 H A J L O V I Č ( S T E P N I C K ) ( 1 8 5 1 - 1 8 9 5 ) , ruski a t en -t a t o r : 1 8 7 8 ub i l šefa pol ic i je v P e t r o g r a d u ; d o b e r K r o p o t k i n o v pr i ja te l j - XL

K R I S T U S - glej J E Z U S K R O P O T K I N . P J O T R A L E K S E J E V I Č (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 6 5 3 ) - XXI I ,

X X I I I . X L , X L I I I - X L V H I , LXVII1 . L X I X , 2 6 4 , 2 7 6 , 3 0 4 , 3 1 4 , 3 2 1 . 3 2 9 , 3 3 4 . 3 4 1 - 3 4 7 , 3 5 1 . 3 5 2 . 3 5 4 , 3 5 5 . 3 9 2 , 4 4 0 , 4 9 1 , 5 5 2 , 6 3 8 , 6 3 9 , 6 4 0 . 6 4 2 -- 6 4 5 . 6 4 9 . 6 5 1 , 6 5 3 - 6 5 9

K R U M M A C H E R , G O T T E R I E D D A N I E L ( 1 7 7 4 - 1 8 3 7 ) . nemšk i evangel i s t ičn i

t eo log ; izhaja l iz p i e t i z m a - 6 4 K S E R K S E S I. ( o k . 5 1 9 - 4 6 5 pr .n . š . ) . perz i j sk i kral j o d 4 6 8 - 4 6 5 pr .n .š . , sin Dari-

ja I . ; za t r l u p o r e v Eg ip tu in Babi loni j i ; n e u s p e š n o poskuša l zavze t i G r č i j o (perz i jske vo jne ) - 6

K U L L M A N , a t e n t a t o r na Bismarcka - 5 3 5

L A B O R I . D r e y f u s o v o d v e t n i k - X L I L A B O U L A Y E , Č D O U A R D R E N C L E E E B U R E ( 1 8 1 1 - ? ), f r ancosk i p ravn ik ,

publ ic is t in z g o d o v i n o p i s e c - 152 L A B R I O L A . A N T O N I O ( 1 8 4 3 - 1 9 0 4 ) . i ta l i janski f i lozof marks i s t - 6 5 8 L A N D A U E R . G U S T A V (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 5 4 ) - 4 2 6 , 6 5 4 L A S S A L L E . E E R D I N A N D ( 1 8 2 5 - 1 8 6 4 ) , n e m š k i social is t : sodeloval v revoluci j i

1 8 4 8 ; o r g a n i z a t o r n e m š k e g a delavskega g i b a n j a ; zagovorn ik mirnega p r e h o d a v soc ia l izem - 2 2 2 , 2 5 9 , 2 6 1 , 2 6 2

L E H M A N N (ni j a s n o , ka te r i L e h m a n n j e miš l j en) - 387 L E N I N , V L A D I M I R I L J I C ( 1 8 7 0 - 1 9 2 4 ) , vod i te l j rusk ih bol j ševikov in o k t o b r -

ske revo luc i j e , po n je j par t i j e in države - XIV , X V I I I , XIX , X X I I I , X L V I I -X L I X . LIX. L X V I I - L X X I , 3 4 1 - 3 4 6 , 3 5 1 , 3 5 2 , 5 0 8 , 5 1 9 , 5 5 4 , 5 8 9 , 5 9 5 , 5 9 6 , 6 1 4 . 6 2 0 , 6 2 8 , 6 5 0 , 6 5 8

L E R O U X , PIF .RRE ( 1 7 9 7 - 1 8 7 1 ), f r a n c o s k i pub l ic i s t ; u t o p i č n i social ist ; pr is taš S a i n t - S i m o n a ; č l an u s t a v o d a j n e ( 1 8 4 8 ) in z a k o n o d a j n e ( 1 8 4 9 ) skupšč ine -1 2 6 . 6 5 7

L E V A L G A S T O N . p s e v d o n i m f r a n c o s k e g a m a r k s i s t a in p a c i f i s t a ; u d e l e ž e n e c š p a n -ske d r ž a v l j a n s k e v o j n e - L I L 5 5 7 * . 6 0 4

L E V I A T H A N - z m a j k a o s a v p o d o b i k a č e , k i ga je p r e m a g a l J e h o v a - L X X 1 L E V 1 - S T R A U S S . C L A U D E ( 1 9 0 8 ) . f r a n c o s k i e t n o l o g ; u t e m e l j i t e l j s t r u k t u r a l n e

a n t r o p o l o g i j e - 6 3 8 I J E B K N E C H T , W 1 L H E L M 1 ' H I L I P P M A R T I N C R I S T I A N L U D W I G ( 1 8 2 6 -

1 9 0 0 ) . n e m š k i f i l o log in p u b l i c i s t ; e d e n o d v o d i t e l j e v n e m š k e g a in m e d n a r o -d n e g a d e l a v s k e g a g i b a n j a - 2 6 3

L I K U R G , m i t o l o š k i z a k o n o d a j a l e c Š p a r t e 1 0 6 . 1 0 9 . 1 9 6 L I N C O L N , A B R A H A M ( 1 8 0 9 - 1 8 6 5 ) , a m e r i š k i p o l i t i k ; 1 8 6 1 - 6 5 p r e d s e d n i k

Z D A ; I 8 6 2 o d p r a v i l s u ž e n j s t v o ; u m r l k o t ž r t e v a t e n t a t a - X I I , 5 3 5 L I S T E R , E N R I Q U E . e d e n p o m e m b n e j š i h p o v e l j n i k o v r e p u b l i k a n s k e v o j s k e v

š p a n s k i d r ž a v l j a n s k i v o j n i : 1 9 3 9 v r h o v n i p o v e l j n i k ; č l a n K P Š p a n i j e - L V I I I . 6 0 7

L I V I J . T I T ( 5 9 p r . n . š . 17 n . š . ) , r i m s k i z g o d o v i n a r ; n a p i s a l z g o d o v i n o R i m a v 142 k n j i g a h - 7 6

L O C K E , J O H N ( 1 6 3 2 - 1 7 0 4 ) . a n g l e š k i f i l o z o f , e k o n o m i s t in p o l i t i č n i p i s e c ; u t e -m e l j i t e l j a n g l e š k e g a e m p i r i z m a - 4 * . 8

L O M B R O S O . C E S A R E ( 1 8 3 5 - 1 9 0 9 ) . i t a l i j a n s k i a n t r o p o l o g ; p r o f e s o r k r i m i n a l n e a n t r o p o l o g i j e - 2 8 3

L O N G . P R I S C I L L A ( ro j . 1 9 4 3 ) . a m e r i š k a p u b l i c i s t k a - 6 1 7 * L O R E N Z O , A N S E L M O . č l a n I I . i n t e m a c i o n a l e ; p o d p i r a l m e d n a r o d n o a n a r h i s t i -

č n o g i b a n j e ; u m r l 1 9 1 4 L i l L O U I S , P H I L I P P E ( 1 7 7 3 - 1 8 5 0 ) , f r a n c o s k i , . m e š č a n s k i " k r a l j ( 1 8 3 0 - 1 8 4 8 ) ; p o d

n j i m h i t e r r a z v o j f r a n c o s k e ve l ike b u r ž o a z i j e - 3 0 9 , 5 0 9 , 5 4 0 , 6 5 7 L U D V I K X I I I . ( 1 6 1 0 - 1 6 4 3 ) , f r a n c o s k i k r a l j ; p o d n j i m z a d u š e n a vs ta ja h u g e n o t o v

- 1 0 9 L U D V I K X I V . ( 1 6 3 8 - 1 7 1 5 ) . f r a n c o s k i k r a l j v le t ih 1 6 4 3 - 1 7 15; a b s o l u t i s t i č n i

v l a d a r ; i m e n o v a n t u d i „ s o n č n i k r a l j " - 7 , 8 6 , 109 L U D V I K X V . ( 1 7 1 0 - 1 7 7 4 ) , f r a n c o s k i k r a l j v l e t i h 1 7 1 5 - 1 7 7 4 - 8 L U D V I K X V I . ( 1 7 5 4 - 1 7 9 3 ) , f r a n c o s k i k ra l j v le t ih 1 7 7 4 - 1 7 9 2 ) ; z a d n j i k r a l j

f e v d a l n o a b s o l u t i s t i č n e F r a n c i j e ; m e d r e v o l u c i j o j e bil o b s o j e n na s m r t in g i l j o -t m i r a n - 8 2

L U D V I K B O N A P A R T E (1 7 7 8 - 1 8 4 6 ) , b r a t N a p o l e o n a L , n i z o z e m s k i k r a l j - 8 2 L U N A C A R S K I , A N A T O L I J ( 1 8 7 5 - 1 9 3 3 ) , r u s k i m a r k s i s t i č n i l i t e r a r n i t e o r e t i k ,

z g o d o v i n a r in k r i t i k , p i s a t e l j in p o l i t i k ; 1 9 1 7 / 2 9 s o v j e t s k i l j u d s k i k o m i s a r za p r o s v e t o - X L V

L U T H E R , M A R T I N ( 1 4 8 3 - 1 5 4 6 ) . n e m š k i t e o l o g ; r e f o r m a t o r ; z a č e t n i k in u t e m e -l j i te l j n e m š k e g a p r o t e s t a n t i z m a - X I I , 3 1 6 , 3 3 6 . 3 6 9 . 4 7 0 * . 6 4 7

L U T H E R , K I N G M A R T I N ( 1 9 2 9 - 1 9 6 8 ) , a m e r i š k i v o d i t e l j č r n s k e g a g i b a n j a za d r ž a v l j a n s k e p r a v i c e ; u m o r j e n - X I I

L U X E M B U R G , R O Z A ( 1 8 7 0 - 1 9 1 9 ) , n e m š k a s o c i a l i s t i č n a p o l i t i č a r k a in t e o r e t i -č a r k a ; s o d e l o v a l a v r e v o l u c i j i v B e r l i n u 1 9 1 9 ; s k u p a j s K a r l o m L i e b k n e c h t o m u s t a n o v i l a Z v e z o s p a r t a k o v c e v - X I V . X V I I I , 6 5 5

M A B I L E , P I E R R E ( 1 7 5 2 - 1 8 3 6 ) , f r a n c o s k i p r a v n i k - 5 5 5 * M A C C H I A V E L L I , N I C C O L O ( 1 4 6 9 - 1 5 2 7 ) . i t a l i j an sk i d r ž a v n i k in z g o d o v i n o -

p i s e c ; v svo j ih spisih o b l i k o v a l p r v o m e š č a n s k o t e o r i j o d r ž a v e - 1 9 3 , 6 4 6 M A C K A Y , J O H N H E N R Y ( 1 8 6 4 - 1 9 3 3 ) , n e m š k i p e s n i k š k o t s k e g a p o r e k l a ; ind i -

v i d u a l i s t i č n i h in a n a r h i s t i č n i h n a z o r o v - 6 3 7 M A H N O , N E S T O R (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 5 5 ) - L , 4 9 1 , 6 4 9 , 6 5 0 M A I N E , H E N R Y J A M E S S U M M E R ( 1 8 2 2 - 1 8 8 8 ) , a n g l e š k i p r a v n i k ; p o m e m b n a

dela iz p r i m e r j a l n e z g o d o v i n e p r a v a - 4 6 7 * . 5 5 1 , 5 5 2

M A L A T E S T A . E R R I C O (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 6 5 5 ) - X X I I , X X I I I , XL . XL1V, LI . 35 3 . 4 3 3 . 4 4 4 , 4 9 1 . 6 5 5 , 6 5 8

MALINONVSKI. BRONISLAVV ( 1 8 8 4 - 1 9 4 2 ) , amer i šk i a n t r o p o l o g in e t n o l o g pol j -skega p o r e k l a ; r az i skovan ja v Melanezi j i in Novi Gvine j i - 6 3 8

M A L T H U S . T H O M A S R O B E R T ( 1 7 6 6 - 1 8 3 4 ) , angleški e k o n o m i s t ; a v t o r popu la -cijske t e o r i j e , po ka te r i p reb iva l s tvo na ra šča v g e o m e t r i č n e m , ž iv l jenjske po-t r e b š č i n e pa v a r i t m e t r i č n e m z a p o r e d j u , v č e m e r n a j bi bil izvor r evšč ine neka-ter ih s lojev - 3 7 5

M A N D A R , M I C H E L P H I L I P P E ( 1 7 5 9 - 1 8 2 3 ) , f r a n c o s k i p i sa te l j ; u d e l e ž e n e c f r a n -coske revoluc i je - 3 0 9

M A N Z O N I , A L E S S A N D R O ( 1 7 8 5 - 1 8 7 3 ) . i ta l i janski pesn ik in p i sa te l j ; r o m a n t i k ev ropskega p o m e n a - 4 7 3 *

M A O ZE D O N G ( 1 8 9 3 - 1 9 7 6 ) , k i t a j sk i r e v o l u c i o n a r , po l i t ik in p e s n i k ; o d 1 9 3 4 / 3 5 p r e d s e d n i k CK KP K i t a j s k e ; od 1 9 4 9 p redsedn ik LR Ki ta j ske - 6 5 1

M A R A T. J E A N P A U L ( 1 7 4 4 - 1 7 9 3 ) , f r a n c o s k i r e v o l u c i o n a r , po l i t i k in pub l ic i s t ; r ad ika ln i j a k o b i n e c ; vodi l s t rmog lav l j en j e ž i r o n d i s t o v 1 17. 3 0 9 , 3 1 2 , 5 3 5

M A R C H A I S , G E O R G E S (roj . 1 9 2 0 ) , f r a n c o s k i s ind ika l i s t i čn i in k o m u n i s t i č n i po l i t ik - 5 9 0

M A R C U S E , H E R B E R T ( 1 8 9 8 - 1 9 7 9 ) , n e m š k o amer i šk i f i l o z o f in soc io log ; kr i t i -č n o razvil soc i a lno - t eo re t ske na s t avke Hegla , Marxa in F r e u d a - 6 5 1

MARIJ ( 1 5 6 - 8 6 pr .n .š . ) , r imski v o j s k o v o d j a , t r i b u n in k o n z u l ; le ta 88 zače l vo jno p ro t i v r h o v n e m u v o j a š k e m u p o v e l j n i k u Suli - 6

M A R I J A , sve top i semska oseba - 37 M A R I J A T E R E Z I J A ( 1 7 1 7 - 1 7 3 0 ) , v ladar ica h a b s b u r š k i h dežel o d 1 7 4 0 - 1 7 8 0 ;

p ravne , k u l t u r n e in d r u g e r e f o r m e - 7 M A R K A V R E L 1 J ( 1 2 1 - 1 8 0 ) , r imski cesar ( 1 6 1 - 1 8 0 ) ; n a s p r o t n i k k r š č a n s t v a ;

v času n jegove vladavine z a t o n r imskega cesarstva - 4 6 9 M A R L B O U R G H . J O H N C H U R C H I L L ( 1 6 5 0 - 1 7 2 2 ) . b r i t a n s k i v o j s k o v o d j a in

po l i t i k ; 1701 vodil angleške č e t e na N i z o z e m s k e m ; p o d v ladavino A n e (od 1 7 0 2 ) najvpl ivnejš i m o ž v Anglij i - 7

M A S A R Y K , T O M A Š ( 1 8 5 0 - 1 9 3 7 ) , čehos lovašk i d ržavn ik in f i l o z o f ; b o r e c za s a m o s t o j n o s t č ehos lovaške države in n jen prvi p r e d s e d n i k ( 1 9 1 8 ) - 6 5 8

M A R T Y , A N D R Č (1 8 8 6 — 1 9 5 6 ) , f r a n c o s k i po l i t i k : k o m u n i s t i č n i p o s l a n e c ; gene-ra ln i i n š p e k t o r m e d n a r o d n i h brigad v španski d ržav l jansk i vo jn i - 5 9 0

M A R X , K A R L ( 1 8 1 8 - 1 8 8 3 ) , n e m š k i f i l o z o f ; u t e m e l j i t e l j h i s t o r i č n e g a mater ia l i -z m a in z n a n s t v e n e g a soc ia l i zma - X X X V , X X X V I I I , L I X - L X V I I I , L X X , 4 5 * . 2 2 2 , 2 5 1 , 2 5 4 , 2 5 5 , 2 5 9 , 2 6 1 , 2 6 3 , 3 4 2 , 4 2 8 , 4 5 5 , 4 6 2 , 4 7 4 , 5 0 6 , 5 0 9 , 5 5 3 . 5 8 9 , 6 1 3 - 6 1 7 , 6 1 9 , 6 2 3 - 6 3 0 * . 6 4 0 , 6 4 3 , 6 4 9 - 6 5 1 , 6 5 6 - 6 5 9

M A S A C C I O . T O M M A S S O ( 1 4 0 1 - 1 4 2 8 ) , i ta l i janski sl ikar; e d e n o d u t e m e l j i t e -ljev r e n e s a n č n e g a sl ikarstva - 5 4 9 *

M A S S I N G H A M . H A R O L D J O H N ( 1 8 8 0 - 1 9 5 2 ) , ang lešk i p isa te l j - 6 3 9 M A T T I C K , P A U L ( 1 9 0 4 - 1 9 8 1 ) , t e o r e t i k s p o d r o č j a k r i t i ke p o l i t i č n e e k o n o m i j e

- 6 1 4 * . 6 1 7 *

M A U R I N . J O A Q U I N . u d e l e ž e n e c španske d ržav l janske vo jne in u s t anov i t e l j ka ta -lonske k o m u n i s t i č n e p a r t i j e ; p r izadeva l s i j e za n e o d v i s n o s t o d sovje tskega vpli-va; p o vojni emigr i ra l v Z D A - Li l

M A U V A I S . L E O N 5 9 0 M A Z Z I N I , G I U S E P P E ( 1 8 0 5 - 1 8 7 2 ) , i ta l i janski r e v o l u c i o n a r , e d e n vodi ln ih p r ed -

s t avn ikov nac iona lnega o s v o b o d i l n e g a g i b a n j a ; 1871 je nas top i l p ro t i Pariški k o m u n i - 1 7 8 * , 1 9 6 * . 2 2 3 *

M A X I M O E F , anarho-s ind ika l i s t - X L V I I I Mc K I N L E Y , W I L L I A M ( 1 8 4 3 - 1 9 0 1 ) . s eve rnoamer i šk i r e p u b l i k a n s k i po l i t ik ;

1 8 9 7 - 1 9 0 1 p r e d s e d n i k Z D A : u m r l k o t žr tev a t e n t a t a - 4 2 7 , 4 2 9 , 5 3 5

M E H R I N G , F R A N Z ( 1 8 4 6 - 1 9 1 9 ) , n e m š k i m a r k s i s t ; p i sa l o d e l a v s k e m g i b a n j u , o e s t e t i k i in z g o d o v i n i k n j i ž e v n o s t i - 5 0 6

LA M E N N A I S , F E L I C I T E R O B E R T ( 1 7 8 2 - 1 8 5 4 ) , f r a n c o s k i k a t o l i š k i t e o l o g in

p i s a t e l j ; 1 8 3 6 p r e l o m i l s c e r k v i j o in se u s m e r i l k s o c i a l i z m u - 6 4 9

M £ R I G A U D - 4 0 5 M E T T E R N I C H , C L E M E N S L O T H A R W E N Z E L ( 1 7 7 3 - 1 8 5 9 ) , av s t r i j sk i p o l i t i k

in d i p l o m a t ; 1 8 0 9 - 1 8 2 1 z u n a n j i m i n i s t e r , 1 8 2 1 - 1 8 4 8 k a n c l e r ; us tva r i l z lo-g lasn i p o l i c i j s k o - a b s o l u t i s t i č n i r e ž i m , ki j e za t i r a l n a c i o n a l n a in o s v o b o d i l n a g i b a n j a ; v m e d n a r o d n i p o l i t i k i s t e b e r S v e t e a l i anse - 3 5

M I C H E L , C L f e M E N C E L O U 1 S E ( 1 8 3 3 - 1 9 0 5 ) , f r a n c o s k a r e v o l u c i o n a r k a in p u b l i -c i s t k a ; u d e l e ž e n k a P a r i š k e k o m u n e ; b o j e v n i c a za ž e n s k e p r a v i c e - 3 5 3

M 1 L L , J O H N S T U A R T ( 1 8 0 6 - 1 8 7 3 ) , a n g l e š k i p o z i t i v i s t i č n i f i l o z o f in e k o n o -m i s t ; m o ž n o s t za p r e v l a d a n j e p r o t i s l o v i j v k a p i t a l i z m u je v ide l v r e f o r m i s i s t e m a r a z d e l i t v e - 6 1 5

M I N E R V A , r i m s k a b o g i n j a r o k o d e l s t v a ; R i m l j a n i so j o p o z n e j e e n a č i l i z A t e n o -

M I R A B E A U , H O N O R E G A B R I E L V I C T O R R I Q U E T I ( 1 7 4 9 - 1 7 9 1 ) , p o l i t i k f r a n c o s k e b u r ž o a z n e r e v o l u c i j e ; z a g o v o r n i k i n t e r e s o v b u r ž o a z i j e in p o m e š č a n -j e n e g a p l e m s t v a - 3 0 9 , 4 8 4

M I R B E A U , O C T A V E ( 1 8 4 8 - 1 9 1 7 ) , f r a n c o s k i p i s a t e l j - X X I , 6 1 0 * M O H A M E D ( o k . 5 7 0 - 6 3 2 ) , u s t a n o v i t e l j i s l a m s k e vere - 6

M O J Z E S , ve l ik i v o d i t e l j in z a k o n o d a j a l e c , ki j e I z r ae l ce o d p e l j a l iz E g i p t a ( 1 3 . st . p r . n . š . ) - 1 9 6 , 5 7 2

M O L O H , f e n i č a n s k i b o g s o n c a , o g n j a in v o d e . k i so m u ž r t v o v a l i o t r o k e , z las t i p r v o r o j e n c e - 5 6 0

M O N A T T E - 5 0 7 M O N T E S Q U I E U , C H A R L E S ( 1 6 8 9 - 1 7 5 5 ) , f r a n c o s k i p i s a t e l j in m i s l e c ; razsve-

t l j e n e c ; z a g o v o r n i k u s t a v n e m o n a r h i j e ; e d e n i d e j n i h p r e d h o d n i k o v f r a n c o s k e r e v o l u c i j e - 1 1 2 , 2 9 0

M O N T S E N Y , F E D E R I C A , š p a n s k a p u b l i c i s t k a ; v N a c i o n a l n i zvez i d e l a v c e v d e l o -vala k o t a g i t a t o r k a ; m e d š p a n s k o d r ž a v l j a n s k o v o j n o m i n i s t r i c a za z d r a v j e ; p o v o j n i p r e b e ž a l a v F r a n c i j o - 6 0 9

M O O R , K A R L , lik iz S c h i l l e r j e v e d r a m e R a z b o j n i k i - 2 0 0 M O O R E , H E N R Y ( ro j . 1 8 9 8 ) , a n g l e š k i k i p a r - 5 5 6 * M O R E L L Y ( 1 8 . s t . ) , f r a n c o s k i f i l o z o f ; z a s t o p a l ide je t i . e g a l i t a r n e g a k o m u n i z m a

- 126 M O R S E , E D W A R D ( 1 8 3 8 - 1 9 2 5 ) , a m e r i š k i z o o l o g ; a v t o r de la G l i m s e s o f

C h i n a a n d C l i i n e s e H o m e s ( 1 9 0 2 ) - 5 7 6 M O R U S , T H O M A S ( 1 4 7 8 - 1 5 3 5 ) , a n g l e š k i u č e n j a k in d r ž a v n i k ; p o d H e n r i -

k o m V I I I . l o r d - k a n c l e r , t o d a k e r se j e u p r l , da bi ga razg las i l za c e r k v e n e g a p o g l a v a r j a in t a k o l o č i l a n g l e š k o n a c i o n a l n o c e r k e v o d r i m s k e o b l a s t i , j e bil o b s o j e n in u s m r č e n ; p r o g l a š e n za s v e t n i k a - 126 , 1 4 8

M O S T , J O H A N N (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 5 6 ) - XL11, 3 8 5 , 4 9 1 , 6 5 0 , 6 5 2 , 6 5 6

MOVVBRAY, a n g l e š k i a n a r h i s t - 4 2 6 , 4 2 7 M U H S A M , E R I C H (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 5 6 ) - 4 7 5 , 6 5 6 M U N I S , G . - 6 0 7 M U N Z E R , T H O M A S ( 1 4 8 9 - 1 5 2 5 ) , n e m š k i t e o l o g in r e v o l u c i o n a r ; n e k a j ča sa

L u t h r o v p r i v r ž e n e c , p o t e m n a s p r o t n i k ; 1 5 2 5 v o d i t e l j v n e m š k i k m e č k i v o j n i ; p r e d s t a v n i k z g o d n j e g a u t o p i č n e g a s o c i a l i z m a - X X I V

M U S S O L I N I , B E N I T O ( 1 8 8 3 - 1 9 4 5 ) , i t a l i j a n s k i f a š i s t i č n i p o l i t i k ; d i k t a t o r o d 1 9 2 5 - 5 4 4 , 5 5 4 , 6 5 8

N A B O T , sve top i semska o s e b a ; las tnik v inograda o b pa lač i izraelskega kra l ja Aha-b a ; A h a b u ni hote l p r o d a t i v i n o g r a d a ; zaradi lažne o b t o ž b e , da j e klevetal kralja in b o g a , o b s o j e n na smrt in k a m e n j a n - 9 1 , 103

N A P O L E O N L . B O N A P A R T E ( 1 7 6 9 - 1 8 2 1 ), f r a n c o s k i v o j s k o v o d j a , d ržavnik in cesar; 1799 izvedel državni u d a r in uvedel k o n z u l a t ; o b s e ž n e r e f o r m e , med d r u g i m nov kazensk i in civilni z a k o n i k - 8 5 . 86 , 8 9 , 102 , 178* , 3 0 9 327 5 1 4 , 5 4 1 , 5 4 4

N A P O L E O N III . , L.OUIS C H A R L E S B O N A P A R T E ( 1 8 0 8 - 1 8 7 3 ) , n e č a k Napo-leona L; 1 8 4 8 - 1 8 5 2 p r e d s e d n i k Druge r e p u b l i k e ; p o d r ž a v n e m u d a r u se j e okl ica l za cesarja ( 1 8 5 2 - 1 8 7 1 ) - 4 6 7 , 5 4 1

N E G R 1 . A D A ( 1 8 7 0 - 1 9 4 5 ) . i ta l i janska pesnica in pisatel j ica - 4 8 5 N E M R O D . hebr . N I M R O D . sveti lovec v hebre j sk i mi to logi j i - 109 N E R O N ( 3 7 - 6 8 ) . r imski cesar o d 5 4 ; nada l jeva l d e s p o t s k o p o l i t i k o cesar ja Tibe-

r i ja , k rč i l sena t ske pravice in u t r j eva l cesa r sko ob l a s t - 4 0 N E T T L A U , M A X (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 6 5 6 ) - 5 4 0 , 6 3 3 , 6 5 6 , 6 6 0 N E W T O N . 1SAAC ( 1 6 4 2 - 1 7 2 7 ) , angleški f i z ik , m a t e m a t i k in a s t r o n o m ; u temel j i -

te l j k l a s i čne f i z ike in višje m a t e m a t i k e - 6 4 7 N I C O L E , P I E R R E , soav to r n a j p o m e m b n e j š e g a dela A n t o i n a A r n a u l d a L a 1 o -

g i q u e o u l ' a r t d e p e n s e r ( 1 6 6 2 ) - 1 1 1 N I E T Z S C H E , E R 1 E D R 1 C H ( 1 8 4 4 - 1 9 0 0 ) , n e m š k i f i l o z o f ; uči l . . p r e v r e d n o t e n j e

vseh v r e d n o t " : p ro t i sužen j sk i mora l i k r ščans tva in veri v o n s t r a n o s t po t r j eva -nje zemel j skega ž ivl jenja v n j egovem , , v e č n e m v r a č a n j u e n a k e g a " - 5 4 1 5 4 9 5 5 0 , 5 5 1 , 6 5 4

N I K O L A J I. ( 1 7 9 6 - 1 8 5 5 ) , ruski car od 1 8 2 5 - 1 8 5 5 ; cent ra l i s t in zagovorn ik svete a l ianse ; zaduši l v s t a jo d e k a b r i s t o v 1 8 2 5 . p o l j s k o vs ta jo 1 8 3 0 / 3 1 in p o m a -gal pri zaduš i tv i m a d ž a r s k e revoluc i je 1 8 4 8 - 2 2 3 *

NIN, A N D R E S . španski de lega t v k o m i n t e r n i ; sekre ta r T r o c k e g a ; u d e l e ž e n e c špan-ske d ržav l j anske vo jne ; a g e n t j e GPU so ga likvidirali ma j a 1937 - Li l

O D I S E J , j u n a k iz H o m e r o v e l l i a d e in O d i s e j e ; kra l j I t ake in grški v o j s k o v o d j a ; od l ikova l s e j e p o h r a b r o s t i in p r e m e t e n o s t i - 109

O E R I N D U R . grof - 391 O G A R J E V , N I K O L A J P L A T O N O V I Č ( 1 8 1 3 - 1 8 7 7 ) , rusk i r evo luc iona rn i d e m o -

k r a t ; pesn ik in pub l i c i s t ; p r i j a te l j in s o b o r e c A. H e r c n a - 2 2 3 * O K A K U R A , K A K U Z O ( 1 8 6 2 - 1 9 1 3 ) , j a p o n s k i es te t in u m e t n o s t n i k r i t i k ; p red-

s tavn ik g iban j a za o b n o v o k la s i čne j a p o n s k e u m e t n o s t i - 5 7 3 , 5 7 6 O R E S T . v grški mi to log i j i sin K l i t a i m n e s t r e in A g a m e m n o n a ; za rad i u b o j a o č e t a

se je maščeva l nad m a t e r j o in n j e n i m l j u b i m c e m - 5 8 O R W E L L . G E O R G E ( 1 9 0 3 - 1 9 5 0 ) , angleški p isa te l j in nov ina r ; ude l eženec špan-

ske d ržav l janske v o j n e ; k o m u n i s t , kasne je č lan angleške l abur i s t i čne s t r anke -LIV

O W E N , R O B E R T ( 1 7 7 1 - 1 8 5 8 ) , angleški u t o p i č n i social ist ; borec za pravice delavcev in socialni r e f o r m a t o r ; izvor vseh krivic v kap i t a l i s t i čn i d ružb i so po n j e g o v e m pr iva tna l a s tn ina , religija in m e š č a n s k a z a k o n s k a zveza - 126 , 148, 2 6 8 , 3 4 7 , 5 0 6 , 5 4 2

O X E N S T I E R N A (ni j a s n o , za ka t e r ega O x e n s t i e r n o gre) - 3 7 3

P A I L T H O R P E , G . W. - 5 5 8 * P A L E Y , VVILLIAM ( 1 7 4 3 - 1 8 0 5 ) , angleški ang l ikansk i t eo log in f i l o z o f ; p reds tav-

nik u t i l i t a r i z m a ; p o n j e g o v e m je najviš ja av to r i t e t a v mora l i bož ja vol ja - 3 6 7 P A N N E K O E K , A N T O N ( 1 8 7 3 - 1 9 6 0 ) , n i zozemsk i levi socia lni d e m o k r a t , na to

k o m u n i s t ; t e o r e t i k . . k o m u n i z m a s v e t o v " - 6 2 0 , 6 2 2

P A S C A L . B L A 1 S E ( 1 6 2 3 - 1 6 6 2 ) , f r a n c o s k i m a t e m a t i k in f i l o z o f : l i t e r a r n o n a j p o -m e m b n e j š i z a g o v o r n i k j a n z e n i z m a - 7 1 , 7 3 , 1 11

P A S S A N T E , G l O V A N N I . a t e n t a t o r na i t a l i j an skega k r a l j a U m b e r t a 1. ( 1 9 0 0 ) -X L

P A T T E N , P H I L I P V A N - L X V I . 6 1 3 * P A U L , W I L L 1 A M - 6 2 0 , 6 2 2 P A V E L ( o k . 1 0 - o k . 6 5 ) , a p o s t o l iz T a r z e : u t i r a l p o t k r š č a n s t v u - 1 3 2 , 1 5 2 P E 1 R A T S , J O S E ( ro j . 1 9 0 8 ) , a n a r h i s t i č n i a k t i v i s t ; v š p a n s k i d r ž a v l j a n s k i vo jn i

p r i p a d n i k D u r r u t i j e v i h č e t : g e n e r a l n i s e k r e t a r š p a n s k e N a c i o n a l n e zveze de lav -cev - 6 0 1 , 6 0 5

P E L L O U T I E R . F E R N A N D . f r a n c o s k i r e v o l u c i o n a r n i s i n d i k a l i s t ; n a s p r o t i po l i t i -č n i in p a r l a m e n t a r n i a k c i j i z a g o v a r j a l e k o n o m s k i p r i t i s k - 6 1 8 *

P E R I K L E J ( o k . 4 9 3 - 4 2 9 p r . n . š . ) , a t e n s k i d r ž a v n i k in v o j s k o v o d j a : v o d j a a t e n s k e d e m o k r a c i j e v č a s u n j e n e g a na jv i š j ega k u l t u r n e g a r a z c v e t a - 8 3 *

P E S T A L O Z Z I . J O H A N N H E I N R I C 1 1 ( 1 7 4 6 - 1 8 2 7 ) , šv icarsk i p e d a g o g : u t e m e l j i -t e l j m o d e r n e p e d a g o g i k e ; o d p r l in v o d i l v e č v z g o j n i h u s t a n o v - 2 7 7 , 2 8 1

P E S T A R A . A N G E L ( u m r l 1 9 3 7 ) , d e l e g a t š p a n s k e N a c i o n a l n e z v e z e d e l a v c e v v K o m i n t e r n i ; p o r a z h a j a n j i h v s t r a n k i u s t a n o v i l S i n d i k a l i s t i č n o s t r a n k o , k i j e na vo l i t vah 1 9 3 6 d o b i l a s e d e ž e v r e p u b l i k a n s k i v ladi L i l

P E T E R , p r a v o i m e S I M O N ( u m r l m e d 6 3 - 6 7 ) , e d e n o d d v a n a j s t i h a p o s t o l o v ; vod i l k r š č a n s k o o b č i n o v J e r u z a l e m u ; J e z u s o v z a u p n i k - 3 3 * , 4 0

P E T L J U R A , S I M O N V A S I L J E V I Č ( 1 8 7 7 ali 1 8 7 9 - 1 9 2 6 ) , u k r a j i n s k i p o l i t i k ; 1 9 1 9 / 2 0 p o v e l j n i k u k r a j i n s k e l j u d s k e r e p u b l i k e ; 1 9 2 0 j e s p o l j s k o p o m o č j o n e u s p e š n o p o s k u š a l p r e g n a t i b o l j š e v i k e , k i so 1 9 1 9 z a s e d l i U k r a j i n o - 5 3 5

P I C A S S O , P A B L O ( 1 8 8 1 - 1 9 7 3 ) , š p a n s k i s l i k a r , g r a f i k in k i p a r - 5 5 6 * P I N E L , P H I L I P P E (1 7 4 5 - 1 8 2 6 ) , f r a n c o s k i z d r a v n i k za d u š e v n e b o l e z n i ; z n o v i m i

m e t o d a m i z d r a v l j e n j a b r e z p r i s i ln ih u k r e p o v p r e d s t a v l j a e n e g a o d p r e d h o d n i -k o v m o d e r n e p s i h i a t r i j e - 2 8 6

P L A N T A G E N E T I , a n g l e š k a k r a l j e v s k a h i š a ; v ladala o d 1 1 5 4 - 1 3 9 9 - 7 P L A T O N ( 4 2 7 - 3 4 7 p r . n . š . ) , g r šk i f i l o z o f ; S o k r a t o v u č e n e c in A r i s t o t e l o v u č i t e l j ;

u s t a n o v i t e l j f i l o z o f s k e šole V A t e n a h : t v o r e c i d e a l i s t i č n e g a f i l o z o f s k e g a s i s t e m a - 1 0 6 , 1 1 2 . 1 2 6 , 1 4 8 , 5 4 8 *

LE P L A Y . F R E D E R I C ( 1 8 0 6 - 1 8 8 2 ) , f r a n c o s k i n a c i o n a l n i e k o n o m i s t in s o c i o l o g ; z a g o v o r n i k p a t r i a r h a l n o u s m e r j e n e g o s p o d a r s k e in d r u ž b e n e u r e d i t v e - 4 6 0 , 4 6 1 * . 4 6 6 , 4 7 0

P L E H A N O V . G E O R G I J V . ( 1 8 5 6 - 1 9 1 8 ) , r u s k i m a r k s i s t ; k n j i ž e v n i k r i t i k , e s t e t i k , p o l i t i k in s o c i o l o g ; p o l e t u 1 9 0 5 e d e n v o d i l n i h m e n j š e v i k o v - L X V I I I

P L U T A R H ( o k . 4 6 - o k . 1 2 0 ) , g r šk i z g o d o v i n o p i s e c in f i l o z o f ; k o m e n t a t o r P l a t o n a in A r i s t o t e l a ; z n a n p o ž i v l j e n j e p i s i h z n a m e n i t i h G r k o v in R i m l j a n o v - 8 3 *

P O M P E J , V E L I K I ( 7 5 - 3 5 p r . n . š . ) , r i m s k i v o j s k o v o d j a ; p o o č e t o v i s m r t i n a d a l j e -val b o j p r o t i C e z a r j u ; p o n j e g o v e m u m o r u p o v e l j n i k r i m s k e g a l a d j e v j a - 112

P O U G E T , Č M I L E (1 8 6 0 — 1 9 3 1 ) . f r a n c o s k i a n a r h i s t ; p r i s t a š a n a r h o s i n d i k a l i z m a : u r e d n i k p a r i š k e g a a n a r h i s t i č n e g a č a s o p i s a L e P i r e P e i n a r d ( 1 8 8 9 -- 1 9 0 0 ) - 5 0 7

P R O K U R S T (gr . n a t e z o v a l e c ) . d r u g o i m e za s t a r o g r š k e g a m i t o l o š k e g a c e s t n e g a r a z b o j n i k a D a m a s t a . k i j e s v o j e ž r t v e p r i v e z a l na ž e l e z n o p o s t e l j o in j i h p o n j e j u m e r i l t a k o , d a j i m j e t e l e s n e u d e n a t e g n i l ali o d s e k a l - 2 3 1 , 2 3 4 , 2 5 5

P R O U D H O N , P I E R R E J O S E P H (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 5 7 ) - X X I . X X I I , X X X - X X X I V , X X X V I - X X X V I I I . L I X - L X I I , 7 0 , 9 6 , 1 2 5 , 1 4 3 , 2 1 2 , 2 7 0 , 2 7 2 , 4 6 2 - 4 7 1 , 4 9 1 , 5 1 7 - 5 2 0 , 6 1 8 , 6 4 9 , 6 5 0 , 6 5 4 , 6 5 7 , 6 5 8

P T O L O M E J , K L A V D I J ( o k . 8 5 - 1 6 0 ) , a l e k s a n d r i n s k i g e o g r a f , a s t r o n o m in m a t e -m a t i k ; vel ja za z a d n j e g a n a r a v o s l o v c a a n t i k e ; p t o l o m e j s k i s v e t o v n i s i s t em z z e m l j o v s r e d i š č u - 8 3

P U F E N D O R F . S A M U E L ( 1 6 3 2 - 1694) . nemšk i f i l o z o f p r ava ; zagovar ja l o s a m o -svoji tev p r avoznans tva od teo logi je ter ome j i t ev ce rkven ih in d ržavn ih pra-vic - 111 *

Q U E T E L E T , L A M B E R T J A C Q U E S ( 1 7 9 6 - 1 8 7 4 ) . belgijski a s t r o n o m in s ta t is t ik - 158

R A B E L A 1 S , F R A N ( T 0 1 S ( 1 4 9 4 - 1 5 5 3 ) , f r a n c o s k i p isa te l j ; d u h o v n i k in zd ravn ik ; r e n e s a n č n i h u m a n i s t - 4 6 1

R A T H E N A U , W A L T E R ( 1 8 6 7 - 1 9 2 2 ) , n e m š k i po l i t ik ; z u n a n j i min i s t e r ; osovra-žen za rad i ž idovskega p o r e k l a in i zpo ln jevan ja z a h t e v desnih r ad ika lov ; umrl k o t žr tev a t e n t a t a - 3 3 6

R A V A C H O L , F R A N f O I S C L A U D I U S ( 1 8 5 9 - 1 8 9 2 ) , f r a n c o s k i t e ro r i s t ; v imenu ana rh i j e izvedel vrsto b o m b n i h a t e n t a t o v ; u s m r č e n - 4 0 4

R A Y N A L - 4 0 5 R E A D . H E R B E R T (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 7 ) - 5 4 6 , 6 5 7 R E C L U S , E L I S Č E (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 6 5 7 ) , X X I . 4 8 4 . 6 3 9 , 6 5 7 , 6 5 8 R E I D , T H O M A S ( 1 7 1 0 - 1 7 9 6 ) . škotsk i f i l ozo f , u t e m e l j i t e l j ško t ske šole : p r o f e s o r

f i l ozo f i j e m o r a l e - 74 R E I N A C H , J O S E P H ( 1 8 5 6 - 1 9 2 1 ) , f r a n c o s k i pol i t ik in n o v i n a r ; r epub l ikansk i

pos l anec ; zavzema l se je za r ehab i l i t a c i j o D r e y f u s a - 4 5 7 R E N A N . E R N E S T ( 1 8 2 3 - 1 8 9 2 ) , f r a n c o s k i f i lozof in z g o d o v i n a r rel igi je , o r i e n t a -

list . p i sa te l j ; Jezusa op i su j e k o t idea lnega anarh i s t a v g e o g r a f s k e m okv i ru Pale-s t ine - 4 6 9 , 4 7 0 * . 4 7 3 *

R E N A U L T , f r ancosk i t o v a r n a r - 5 9 3 R O B E R T , G U I S C A R D ( u m r l 1 0 8 5 ) , n o r m a n s k i v o j s k o v o d j a ; 1057 zavzel j u ž n o

I t a l i j o . 1 0 6 0 pos ta l apu l j sk i vo jvoda - 109 R O B E S P I E R R E , M A X I M I L I E N F R A N ^ O I S IS1DORE ( 1 7 5 8 - 1 7 9 4 ) , eden na jpo -

m e m b n e j š i h vodi te l j ev f r a n c o s k e revoluc i je in vod ja j a k o b i n c e v ; u k r e p i , ki j ih j e sprejel k o n v e n t p o d n jegov im v p l i v o m , so p o m e n i l i p o p o l n p r e l o m s fevda-l i z m o m in o m o g o č i l i naglo b u r ž o a z n o p r e o b r a z b o F r a n c i j e - 2 2 0 , 2 4 0 , 2 5 4 , 2 9 0 . 3 0 8 , 3 0 9 , 3 1 2 , 4 3 2 , 5 0 8 . 5 1 1

R O C K E R . R U D O L F (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 6 5 7 ) - XI I I , XIV , X V I I , X V I I I . 5 0 5 , 5 2 2 * . 6 1 0 , 6 1 1 . 6 1 2 , 6 1 6 . 6 3 4 . 6 5 7

R O C Q U I G N Y - 4 7 2 R O M U L , A U G U S T , v z h o d n o r i m s k i cesar ( 4 7 5 / 7 6 ) , ods tav i l ga je g e r m a n s k i voj-

s k o v o d j a O t o k a r ; velja za z a d n j e g a v z h o d n o r i n t s k e g a cesar ja -- 109) R O S E N B E R G , A R T H U R ( 1 8 8 9 - 1 9 4 3 ) , n e m š k i z g o d o v i n a r ; 1 9 3 3 emigr i ra l v

Z D A ; č lan K P N e m č i j e - 6 2 3 ROSS1, P E L E G R I N O ( 1 7 8 7 - 1 8 4 8 ) , i t a l i j ansko f r a n c o s k i p r avn ik , n a c i o n a l n i eko-

nomis t in po l i t ik - 130 R O T H S C H I L D . bank i r ska r o d b i n a s f r a n k f u r t s k o . d u n a j s k o , l o n d o n s k o , neape l j -

sko in pa r i ško vejo - 4 3 9 R O U S I E R E . P. - 4 6 3 * R O U S S E A U , JE AN J A C Q U E S ( 1 7 1 2 - 1 7 7 8 ) . f r a n c o s k i f i l ozo f in p i sa te l j : razsve-

t l j e n e c ; n jegove ideje so pr ipravl ja le p o t f r a n c o s k i revoluc i j i ; t e o r e t i k d r u ž b e -nega d o g o v o r a , n a s p r o t n i k f e v d a l i z m a in a b s o l u t i z m a ; ko t prvi vzrok n e e n a k o -sti m e d l j u d m i navaja p r i v a t n o l a s tn ino 4 * . 106 , 137 . 1 5 2 . 189 , 190 , 226 2 4 0 , 2 9 0 , 5 5 2 . 6 1 4 , 6 4 9

R O U S S E T . D A V I D ( 1 9 1 2 ) , f r a n c o s k i p isa te l j - 5 8 9 R U G E . A R N O L D ( 1 8 0 3 - 1 8 8 0 ) , n e m š k i po l i t ik in p i sa te l j , f i l ozo f m l a d o h e g l o -

v e c ; r e v o l u c i o n a r n i d e m o k r a t - 4 5 * . 6 4 9 , 6 5 0 , 6 5 9

R U L L . J O A N , agen t p r o v o k a t o r . ki j e na z a č e t k u 20. st. v Barce lon i p o na roč i lu

ob las t i p o d t i k a l b o m b e , da bi k o m p r o m i t i r a l de lavske o rgan izac i j e - 4 8 2 R I RIK (umr l 8 7 9 ) . p r i p a d n i k švedskega p l e m e n a Var jagov ; pos ta l k n e z v Novgo-

r o d u in je v e r j e t n o z a č e t n i k na j s t a re j še ruske dinas t i je 6 5 3 R U S S E L , B E R T R A N D ( 1 8 7 2 - 1 9 7 2 ) , angleški m a t e m a t i k , f i l o z o f in pub l ic i s t ;

z agovorn ik soc ia l i s t ičn ih in p a c i f i s t i č n i h idej - 651

S A I N T - J U S T , L O U I S A N T O I N E L E O N ( 1 7 6 7 - 1 7 9 4 ) . f r a n c o s k i r evo luc iona rn i po l i t ik in p i sa te l j ; e d e n n a j p o m e m b n e j š i h j a k o b i n s k i h vod i t e l j ev v času j a k o -b inske d i k t a t u r e ; b r e z u s p e š n o skušal uvest i socia lne r e f o r m e - 6 4 , 6 5 , 5 0 8

S A I N T - S I M O N . C L A U D E H E N R 1 ( 1 7 6 0 - 1 8 2 5 ) , f r a n c o s k i u t o p i č n i social ist ; 1799 u d e l e ž e n e c amer i ške vojne za n e o d v i s n o s t ; s i m p a t i z e r f r a n c o s k e revolu-cije - 107 , 1 3 5 , 2 2 0 , 3 4 7 , 5 4 2

S A L V O C H E A . E E R M I N . anda luz i j sk i r e v o l u c i o n a r b u r ž o a z n e g a p o r e k l a ; po pre-p r i č a n j u a n a r h i s t i č n i pac i f i s t ; vzdevek . . apos to l z a t i r a n i h " - Li l

S A N D . G E O R G E , pravo ime A U R O R E DUPIN ( 1 8 0 4 - 1 8 7 6 ) , f r a n c o s k a pisate-ljica r o m a n t i k e ; pisala s e n t i m e n t a l n e socialne r o m a n e , poves t i in s p o m i n e -2 2 3 * . 6 4 9

S A U M A 1 S E , C L A U D E ( 1 5 8 8 - 1 6 5 8 ) . f r a n c o s k i f i l o z o f , p r avn ik , pesn ik in zgodo-v inopisec - 1 1 1 *

S A V I N K O V , BORIS V I K T O R O V I Č ( 1 8 7 9 - 1 9 2 5 ) , ruski r e v o l u c i o n a r in pisa-te l j ; p o v e z a n s socia ln imi r e v o l u c i o n a r j i ; n a s p r o t o v a l sovje tsk i u r ed i tv i . 1 9 2 4 z a p r t ; v z a p o r u naredi l s a m o m o r - 3 5 3

S A Y , J E A N B A P T I S T E ( 1 7 6 7 - 1 8 3 2 ) , f r a n c o s k i nac iona ln i e k o n o m i s t - 6 5 9 S C A N L O N . H U G H - 6 2 2 * . S C H E B E S T A , P A U L ( 1 8 8 7 - 1 9 6 7 ) , avs t r i j sk i e t n o l o g ; r az i skovan ja v Atr ik i (Pi-

gme jc i ) in v J V Aziji (Negr i t i ) - 6 3 9 S C H I L L E R , F R I E D R I C H ( 1 7 5 9 - 1 8 0 5 ) , n e m š k i pesnik in d r a m a t i k , es te t ik in

z g o d o v i n a r ; o b G o e t h e j u glavni p r e d s t a v n i k n e m š k e klasike - 5 3 , 2 0 0 S C H L E 1 E R M A C H E R . F R I E D R I C H E R N S T D A N I E L ( 1 7 6 8 - 1 8 3 4 ) . n e m š k i

evange l i s t i čn i t eo log in f i lozof - 6 5 9 S C H M I T T . E U G E N H E I N R I C H - 4 2 0 S C H W E I T Z E R , J O H A N N B A P T I S T ( 1 8 3 3 - 1 8 7 5 ) . n e m š k i socia l i s t ; 1 8 6 7 - 1871

p r e d s e d n i k Sp lošne n e m š k e de lavske zveze ; oviral p r i k l j u č i t e v n e m š k i h delav-cev k I. in te rnac iona l i - L X

S E G U Y , G E O R G E S (roj . 1 9 2 7 ) , f r a n c o s k i s indikal is t - 5 9 3 S E K E L J . L A S L O (roj . 1 9 4 9 ( . j u g o s l o v a n s k i d r u ž b o s l o v e c - XII S E M I R A M I D A , ba jes lovna asirska kra l j ica iz 9 . st . p r .n . š . ; p r i p i s u j e j o ji u s t anov i -

tev več m e s t , m e d n j imi Babi lona - 6 S E S O S T R I S I I I . , e g i p č a n s k i kra l j v letih 1 8 7 8 - 1 8 4 1 p r .n . š . ; z a k l j u č i l osva jan je

N u b i j e - 6 S H E L L E Y . P E R C Y BYSSHE ( 1 7 9 2 - 1 8 2 2 ) , angleški r o m a n t i č n i pesn ik m pisec

p o l i t i č n i h d r a m - XXI S H Y L O C K , o d e r u h iz k o m e d i j e W. S h a k e s p e a r a B e n e š k i t r g o v e c -

3 7 4 S I N O N . grški v o j a k , ki je p r e p r i č a l T r o j a n c e , da so v m e s t o pr ipel ja l i lesenega ko -

nja s sk r i t imi grškimi b o j e v n i k i - 109 S I S M O N D I , J E A N C H A R L E S L E O N A R D S I M O N E ( 1 7 7 3 - 1 8 4 2 ) , f r a n c o s k o

švicarski po l i t i čn i e k o n o m i s t in z g o d o v i n a r - 4 4 2 S I T T E , C A M I L L O ( 1 8 4 3 - 1 9 0 3 ) , avst r i j ski a r h i t e k t ; e d e n o d u t e m e l j i t e l j e v m o -

d e r n e m e s t n e g r a d n j e - 5 6 5 , 5 6 6

SMITM, A D A M ( 1 7 2 3 - 1 7 9 0 ) , angleški e k o n o m i s t , o s r e d n j i p r eds t avn ik k las ične p o l i t i č n e e k o n o m i j e ; zagovorn ik e k o n o m s k e g a l ibera l izma in n a s p r o t n i k mer-k a n t i l i z m a - 3 1 9 , 6 5 9

S O F O K L E S ( 4 9 6 - 4 0 6 p r .n . š . ) , po leg Ajshi la in Evr ip ida n a j p o m e m b n e j š i grški d r a m a t i k ; vpel jal novos t i v z g r a d b o t r aged i j e - 187

S O K R A T ( 4 6 9 - 3 9 9 pr .n . š . ) , grški f i l o z o f ; P l a t o n o v uč i t e l j ; z n j im se p o z o r n o s t grške f i l ozo f i j e o b r n e o d narave k d r u ž b i in č l o v e k u , od k o z m o l o š k i l i p rob le -m o v k e t i č n i m , p r e d v s e m k o t o d g o v o r na e t i č n i r e la t iv izem sof i s tov - XL1I1. 103 , 112

S O L O N (ok . 6 4 0 - 5 5 9 p r .n . š . ) . a t ensk i pol i t ik in z a k o n o d a j a l e c ; u s t anov i t e l j Aten k o t države - 109 , 1 9 6

S O R E L , G E O R G E S (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 6 5 8 ) - 4 5 5 . 4 6 0 * . 4 6 2 * S O U C H Y , A U G U S T I N - 6 2 1 * S O U V A R I N E , lik iz Zola jevega G e r m i n a l a - 4 0 3 S P E N C E R . H E R B E R T ( 1 8 2 0 - 1 9 0 3 ) , angleški f i l o z o f ; z a g o v o r n i k e v o l u c i o n i z m a

v naravi in d ružb i - 4 8 4 SPIES , A U G U S T , u r e d n i k n e m š k e g a a n a r h i s t i č n e g a časop i sa A r b e i t e r z e i -

t u n g v Z D A - XLII S T A L I N , J O S I P V I S A R I O N O V I Č D Ž U G A Š V I L I ( 1 8 7 9 - 1 9 5 3 ) , sovje tsk i držav-

n i k ; o d 1 9 2 2 genera ln i s ek re t a r KP SZ z n e o m e j e n o a v t o r i t e t o ; un ič i l p o l i t i č n e n a s p r o t n i k e , m n o g e v inscen i ran ih sodn ih proces ih - X I V . X V I I I , LV1, L X V I I I , 5 1 9 , 5 2 3 * , 5 8 7 * , 6 1 3 , 6 4 9

S TE IN, L O R E N Z VON ( 1 8 1 5 - 1 8 9 0 ) , n e m š k i heg lovec ; t a j n i agen t p r u s k e vlade - 6 4 9

S T E L L A , E N D O DE - 6 4 6 S T I R N E R , M A X , pravo ime J O H A N N C A S P A R S C H M I D T ( 1 8 0 6 - 1 8 5 6 ) , nemški

f i lozof in p isa te l j ; m l a d o h e g l o v e c ; zagovorn ik ind iv idua l i zma in p r e d h o d n i k a n a r h i z m a - XII , X X I I , X X V I I - X X X r X L I I I . L IX. LX, L X I I I . 29 , 5 5 9 . 6 5 9

S T Č C K E R , A D O L F ( 1 8 3 5 - 1 9 0 9 ) , n e m š k i evangel i s t ičn i t e o l o g in p o l i t i k ; 1878 us tanovi l k r š č a n s k o - s o c i a l n o de lavsko s t r a n k o ; a n t i s e m i t - 3 8 7

S U D E K O M , A L B E R T ( 1 8 7 1 - 1 9 4 4 ) , n e m š k i social is t ; p o prvi svetovni vojni f i n a n č n i min i s t e r - 4 5 6

SULA ( 1 3 8 - 7 8 pr .n . š . ) , r imski d ržavn ik in v o j s k o v o d j a ; vladal k o t d i k t a t o r od 8 2 - 7 9 pr .n . š . - 6

SNVTFT, J O N A T H A N ( 1 6 6 7 - 1 745 ), angleški p isa te l j sat ir ik - 7, 8 S Y D N E Y - 4

T A M E R L A N ( T i m u r l e n k ) ( 1 3 3 6 - 1 4 0 5 ) , mongo l sk i osva ja lec ; osvojil je s r edn jo A z i j o , severno I n d i j o , Pe rz i jo , velik del p r e d n j e Azi je - 7

T A N C H E L 1 J N ali T A N Q U E L I N (umr l o k . 1115) , d u h o v n i k f l amskega r o d u ; us tanovi l p o b o ž n o in r e v n o s e k t o - 6 4 6

T E L L , VVILHELM, švicarski n a r o d n i j u n a k , u t e l e šen je s v o b o d o l j u b j a - 5 3 5 T E R E Z I J A , S V E T A ( 1 5 1 5 - 1 5 3 5 ) , r e f o r m a t o r k a k a r m e l i č a n s k e g a r e d a ; pisa-

tel j ica in pesn ica - 5 5 5 T E Z E J , grški m i t o l o š k i j u n a k ; ubil P r o k r u s t a in M i n o t a v r a ; l egendarn i us tanov i -

te l j a t e n s k e države - 109 T H O R E A U , H E N R Y D A V I D (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 6 5 9 ) - 3 6 5 , 371, 6 5 9 T IMM, UWE (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 6 0 ) - 6 3 3 , 6 6 0 T1T, L IVIJ ( 3 9 - 8 1 ) , r imski cesar o d le ta 7 9 ; za t r l izraelski u p o r ; leta 70 razruši l

J e r u z a l e m ; sicer p r i l j ub l j en ko r blag in p rav ičen vladar - 7 6 T K A Č E V , P E T E R N I K I T I Č ( 1 8 4 4 - 1 8 8 6 ) , ruski r e v o l u c i o n a r , i deo log n a r o d -

n j a k o v ; zaradi r e v o l u c i o n a r n e de j avnos t i i zgnan ; emigr i ra l ; sode loval z b lan-kist i - X X X I X

T O C O U E V I L L E , C H A R L E S A L E X I S H E N R I ( 1 8 0 5 - 1895) , f r a n c o s k i zgodovi -nar in p o l i t i k ; 1848 č l an n a c i o n a l n e s k u p š č i n e . 1 8 4 9 z u n a n j i m in i s t e r ; po p o t o v a n j u v Z D A ( 1 8 3 1 - 1 8 3 2 ) napisa l z n a m e n i t o de lo O d e m o k r a c i -j i v S e v e r n i A m e r i k i - 8 3 * , 6 1 8

T O L S T O J . LEV N I K O L A J E V I Č (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str 6 5 9 ) - X L I I . X L I I I . 4 0 9 , 4 2 8 , 5 3 6 , 6 5 8 . 6 5 9

T O M A Ž A K V I N S K I ( 1 2 2 5 ali 1 2 2 6 - 1 2 7 4 ) , sho las t i čn i f i l ozo f in t eo log ; f i lo-z o f s k o - t e o l o š k a s inteza p l a t o n i s t i č n o - a v g u š t i n s k e in a r i s to t e l ske k o n c e p c i j e v s p e k u l a t i v n o k r š č a n s k o t eo log i jo - 131

T O S C A , A N G E L - LI T O U L L I E R , C H A R L E S B O N A V E N T U R E MAR1E ( 1 7 5 2 - 1 8 3 2 ) , f r a n c o s k i

p r a v n i k , av to r prvega T r a k t a t a o f r a n c o s k e m c i v i l n e m p r a v u ( 1 8 1 1 / 3 1 ) - 8 4 , 8 9 , 9 1

T R E S S O L S - 4 8 3 T R O C K I , L E V D A V 1 D O V I Č ( 1 8 7 9 - 1 9 4 0 ) , i u sk i t e o r e t i k in po l i t i k , eden vodi te -

ljev o k t o b r s k e revo luc i j e ; 1 8 1 8 - 1 8 2 4 l judski k o m i s a r za o b r a m b o ; p o d Stali-n o m i z k l j u č e n iz KP S Z ; o d 1 9 2 9 živel v t u j i n i ; 1 9 3 8 us tanovi l IV. in te rnac i -o n a l o ; u m o r j e n - X I V . X V I I I . X L V I I I . LI , LIX

T U C K E R . B E N J A M I N R I C K E T S O N ( 1 8 5 4 - 1 9 3 9 ) . a m e r i š k i ana rh i s t ; u s t ano -vitelj več ih časop i sov - 3 9 1 . 3 9 2 . 6 5 8

T U C K E R R O B E R T - 6 1 3 . 6 1 7 * T U R G O T . A N N E R O B E R T J A C Q U E S ( 1 7 2 7 - 1 7 8 1 ) , f r a n c o s k i d r žavn ik ; 1 7 7 4 -

1 7 7 6 f i n a n č n i m in i s t e r ; sprost i l f r a n c o s k o t rgovino z ž i t o m , uk in i l cehovske pravice - 6 4 4

T U R O T , H E N R Y , f r a n c o s k i publ ic is t in u r e d n i k r az l i čn ih revij in ča sop i sov -4 5 6

U M B E R T O I. ( 1 8 4 4 - 1 9 0 0 ) . i ta l i janski k ra l j od 1 8 7 8 ; 1 8 8 2 sklenil t r o z v e z o z N e m č i j o in A v s t r o o g r s k o ; umr l k o t ž r tev a t e n t a t a - X L . 4 8 8

L R I B E . V I N C E N T , k o m u n i s t i č n i min i s t e r za k m e t i j s t v o v španski r e p u b l i k a n -ski v ladi : zaviral ko lek t iv i zac i jo zeml je in spravil k m e t i j s t v o v p o p o l n n e r e d -LVI I , 6 0 6 . 6 0 7

V A 1 L L A N T , A U G U S T E ( 1 8 6 1 - 1 8 9 4 ) , f r a n c o s k i a n a r h i s t i č n i t e ro r i s t ; izvedel b o m b n i n a p a d na p o s l a n s k o z b o r n i c o v Parizu ( 1 8 8 3 ) ; o b s o j e n na smrt in u s m r č e n - XLI , 4 0 4 , 4 8 2 - 4 8 6

V A L E V S K I (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s tr . 6 6 0 ) - 5 3 1 , 6 6 0 V E B L E N , T H O R N S T E I N B U N D E ( 1 8 5 7 - 1 9 2 9 ) , amer i šk i n a c i o n a l n i e k o n o m i s t

in soc io log ; dela o soc io lošk ih vprašan j ih ter povezavi m e d t e h n o l o g i j o , delov-nimi po«oj i in i n s t i t uc i j ami d r u ž b e - 5 6 9

V E N T U R A , F R A N C O - X X X V I I I V E R E S O V S K I - 2 0 0 V E R R I L L (ni j a s n o , ka te r i Verrill je miš l j en) - 6 3 9 V I C O . G I O V A N N 1 B A T T I S T A ' ( 1 6 6 8 - 1 7 4 4 ) . i ta l i janski f i l ozo f z g o d o v i n e ;

u t e m e l j i t e l j ps ihologi je n a r o d o v in f i l ozo f i j e zgodov ine - 112 V I K T O R E M A N U E L II ( 1 8 2 0 - 1 8 7 8 ) . i ta l i janski kral j o d 1 8 6 1 - 1 8 7 8 ; zed in i -

tel j I tal i je - XL V I L J E M II. ( 1 8 5 9 - 1 9 4 1 ) , n e m š k i cesar in p rusk i kra l j o d 1 8 8 8 - 1 9 1 8 ; izvaja-

lec nemškega imper ia l izma - 7 , 4 1 9 V I L J E M III . . O R A N S K I ( 1 6 5 0 - 1 7 0 2 ) . k ra l j Angl i je . Š k o t s k e in Ir.ske od 1 6 8 9 ;

na p r e s t o l ga j e spravila opoz ic i ja p r o t i n j e g o v e m u tas tu J a k o b u 11. - 7 . 15

V I R G I L . i t a l i j a n s k i t a j n i a g e n t , i n f i l t r i r a n m e d a n a r h i s t e v P a r i z u - X L I V V O L IN , p r a v o i m e V . M . E i c h e n b a u m , rusk i a n a r h i s t - X L VI11, X L I X V O L T A I R L , p r a v o i m e F r a n c o i s Mar ie A r o u e t ( 1 6 9 4 - 1 7 7 8 ) . f r a n c o s k i f i l o z o f

in p i s a t e l j ; r a z s v e t l j e n e c ; s o d e l a v e c E n c i k 1 o p e d i j e 2 4 8 , 2 9 0 , 4 8 4 V O S S - 5 2 , 5 7

VVAGNER. R I C H A R D ( 1 8 1 3 - 1 8 8 3 ) . n e m š k i s k l a d a t e l j ; s o d e l o v a l v d r c s d e n s k i vs ta j i 1 8 4 9 - 6 5 0

\ V A I T Z . G E O R G E ( 1 8 1 3 - 1 8 8 6 ) . n e m š k i z g o d o v i n a r : 1 8 4 8 č l a n f r a n k f u r t s k e n a c i o n a l n e s k u p š č i n e ; nap i s a l t e m e l j n o d e l o o n e m š k i z g o d o v i n i - 6 3 9

\ V A L L A C E , ALI R E D R U S S L L ( 1 8 2 3 - 1 9 1 3 ) , a n g l e š k i z o o l o g : n e o d v i s n o o d D a r u i n a pos t av i l t e o r i j o n a r a v n e se l ekc i j e 2 6 9

V V A S H I N G T O N . G E O R G E ( 1 7 3 2 - 1 7 9 9 ) . s e v e r n o a m e r i š k i v o j s k o v o d j a in d r -ž a v n i k : v r h o v n i p o v e l j n i k v v o j n i za n e o d v i s n o s t ; 1 7 8 9 i zvo l j en za prvega p r e d s e d n i k a Z D A 3 6 8 . 3 6 9

NVAT T V L L R ( u m r l 1 3 8 1 ) . e d e n o d v o d i t e l j e v a n g l e š k e g a k m e č k e g a u p o r a 1 3 8 1 - 6 4 6

W A T T , J A M E S ( 1 7 3 6 1 8 1 9 ) , ang lešk i i n ž e n i r in i z u m i t e l j ; k o n s t r u k t o r pa r -nega s t r o j a - 3 3 2

VVEITLING, VVILHELM ( 1 8 0 8 - 1 8 7 1 ) , n e m š k i u t o p i č n i soc i a l i s t ; p r e d s t a v n i k e g a l i t a r i s t i č n e g a u t o p i č n e g a d e l a v s k e g a k o m u n i z m a ; č l a n Z v e z e p r a v i č n i h -X X V I I I . 5 3 , 6 4 9

W E L C K E R , K A R L T H E O D O R ( 1 7 9 0 - 1 8 6 9 ) , n e m š k i p r a v n i k in p o l i t i k ; o d 1 8 3 1 e d e n o d v o d i t e l j e v l i b e r a l n e o p o z i c i j e v b a d e n s k i z b o r n i c i - 4 2

W H I T M A N , W A L T ( 1 8 1 9 - 1 8 9 2 ) . a m e r i š k i p e s n i k - 5 4 8 VVILDE, O S C A R ( 1 8 5 4 - 1 9 0 0 ) . ang l e šk i p i sa te l j i r skega r o d u : p r e d s t a v n i k lar-

p u r l a r t i z m a in e s t e t i c i z m a - XII W O L F (ni j a s n o , k a t e r i VVolf j e m i š l j e n ) 111 W O L L S T O N E C R A F T . M A R Y . p o r . Godvvin ( 1 7 5 9 - 1 7 9 7 ) . a n g l e š k a p i s a t e -

ljica i r skega p o r e k l a ; prva a n g l e š k a b o j e v n i c a za ž e n s k e p r a v i c e 6 5 2 W O L S E Y , THO.V1AS ( o k . 1 4 7 3 1 5 3 0 ) , ang lešk i k a r d i n a l in d r ž a v n i k ; p o d H e n -

r i k o m V I I I . z d r u ž i l d r ž a v n o in c e r k v e n o o b l a s t v svoj ih r o k a h - 19 V V O O D C O C K . G E O R G , b r i t a n s k i a n a r h i s t - L X X 1 . 5 7 4 . 6 6 0 \ V O R Z L L . p o l j s k i r e v o l u c i o n a r n i d e m o k r a t - 2 2 3 * \ V R A N G E L . P E T E R N I K O L A J E V I Č ( 1 8 7 8 - 1 9 2 8 ) , g e n e r a l r u s k e c a r s k e voj-

s k e : e d e n o d o r g a n i z a t o r j e v k o n t r a r e v o l u c i j e in k o m a n d a n t b e l o g a r d i s t i č n i h e n o t - 3 5 3

W Y C K L I 1 l L . J O H N ( o k . 1 3 2 6 - 1 3 8 4 ) . ang lešk i f i l o z o f in t e o l o g ; z a h t e v a l v r n i t e v k p r v o t n e m u c e r k v e n e m u idea lu s t roge r e v š č i n e - 6 4 7

Y E A T S . VV1LLIAM B L T L E R ( 1 8 6 5 - 1 9 3 9 ) . irski p e s n i k , f i l o z o f in t e o z o f - X X I

V V E T O T , G E O R G E S , f r a n c o s k i r e v o l u c i o n a r n i s i nd ika l i s t z z a č e t k a 2 0 . s to l e -t j a - 5 0 7

Z E N O N ( 3 5 0 - 2 6 4 p r . n . š . ) , u ršk i f i l o z o f s to ik X X I V Z E U S . najviš j i s t a r o g r š k i b o g — 3 4 . 5 4 Z O L A . E M I L E ( 1 8 4 0 - I 9 0 2 ) , f r a n c o s k i p i s a t e l j : n a j p o m e m b n e j š i p r e d s t a v n i k

in u t e m e l j i t e l j n a t u r a l i z m a - 2 8 1 , 4 8 2

Krt

Glavni urednik: Mitja MARUŠKO Odgovorna urednica: Snežana ŠTABI

Uredništvo: Miha DEŠMAN, Mojca DOBNIKAR, Slavko GABER, Ervin HLADNIK-MILHARČIČ, Igor KRAMBERGER, Marjan OGRINC, Igor OMERZA, Borut ŠUKLJE, Janez ŠUŠTERŠIČ .

Izdajateljski svet: Mojca DOBNIKAR, Ervin HLADNIK-MILHARČIČ, Srečo KIRN, Sonja LOKAR, Igor LUKŠIČ, Mitja MARUŠKO, Marija SERDONER-LAVRENČIČ, Andreja STOPAR, Franc ŠALI (predsednik), Neven ŠOIČ, Snežana ŠTABI, Pavel ZGAGA

Izdajatelj: Krt, Knjižnica revolucionarne teorije, Univerzitetna konferenca ZSMS, Ljubljana, Kersnikova 4

Ustanovitelja: Republiška konferenca ZSMS in Univerzitetna konferenca ZSMS v Ljubljani

Stavek: Erna Ljubic, Ljubljana Tisk: Tiskarna Novo mesto, 1986

Knjige zbirke Krt

1. S t e ina r Kvale / Izp i t i in g o s p o s t v o ( r a z p r o d a n o ) 2. F r i ed r i ch Enge ls / P ro t i z a ro t i m o l k a 3 . Michael Mauke / Marxova in Engelsova teor i ja r a z r e d o v 4 . S k u p i n a av to r j ev / Š t u d e n t s k o g iban je ( r a z p r o d a n o ) 5 . H. M. E n z e n s b e r g e r / Razgovor i z M a r x o m in E n g e l s o m 6 . T o m a ž Mas tnak / H kr i t ik i s t a l i n i zma ( r a z p r o d a n o ) 7 . A leksandra K o l l o n t a j / Ž e n s k a v soc ia l izmu 8. J o h a n n Most / De lo in k a p i t a l / A n a r h i z e m in k o m u n i z e m 9. Ciril Baškovič / Č S S R 1 9 6 8

10. Leo Šeše rko / Naravos lov je in b l agovna f o r m a A l f r e d S o h n - R e t h e l / D u š e v n o in t e l e sno de lo

11 . F . Enge l s in K. Marx / Kr i t ika m a l o m e š č a n s k e g a soc ia l izma 12. J a sna F i scher / Č a s vesolniga socia lnega p u n t a se bliža 13 . I zbo r t e k s t o v / Delavska opoz i c i j a 14. Wilhelm Reich / S e x p o l 15. Mike Brake / Soc io logi ja m l a d i n s k e k u l t u r e in m lad in sk ih s u b k u l t u r 16. Igor Bavčar , S r e č o K i r n , Bo jan Kors ika / Kap i t a l in de lo v S F R J 17. S k u p i n a av to r j ev / Punk p o d Slovenci 1 8. Pavel G a n t a r / U r b a n i z e m , d r u ž b e n i k o n f l i k t i , p l an i r an j e ( r a z p r o d a n o ) 19. H u b e r t Poža rn ik / A l t e rna t i ve . P o t i in s t r a n p o t i n a p r e d k a ( r a z p r o d a n o ) 2 0 . Lesley D o y a l / P o l i t i č n a e k o n o m i j a zdravja 21 . Kar i M a r x , F r i e d r i c h Enge ls / C e n z u r a in svoboda t iska 22 . A n t o n i o Negri / G o s p o s t v o in s a b o t a ž a . Marx o n k r a j Marxa 2 3 . G e o f f r e v Kay / R a z v i t o s t in ne razv i to s t 24 . M a n f r e d o T a f u r i / P ro j ek t in u t o p i j a 25 . S t a n e A n d o l š e k , Dana Mesner / So l idarnošd v pol jski kr iz i 1 9 8 0 - 1 9 8 2 26 . O ženski in ž e n s k e m g i b a n j u ( z b o r n i k ) 2 7 . Soc ia l i s t i čna civilna d r u ž b a ( z b o r n i k ) 28 . Boj p r o t i de lu ( z b o r n i k ) 2 9 . Pogledi na S o v j e t s k o zvezo ( z b o r n i k )

P o d o b e p r e d n i k o v , Zap i sk i J a n e z a T r d i n e 30 . 1. knj iga - . . . pohu j š l j i ve za vsakega . . . 31 . 2. knj iga - „ V s a k a svinja n a j si r i je svoje k o r e n j e " 32 . 3. kn j iga - T r e z n e vinske in p r a z n o v e r n e . . . 33 . Mir jam M i l h a r č i č - H l a d n i k , J a n e z Šuš te r š ič / Šolska r e f o r m a je p a p i r n a t i t iger 3 4 . Silva Mežna r i č / , ,Bosanc i " . A k u d a idu S lovenci n e d e l j o m ? 35 . S i m o n F r i t h / Z v o č n i u č i n k i 3 6 . E r n e s t Mande l / Dese t l e t j e k r i ze 1 9 7 4 - 1 9 8 4 37 . A n t o l o g i j a a n a r h i z m a I ( z b o r n i k ) 38. An to log i j a a n a r h i z m a II ( z b o r n i k ) 39 . Braco R o t a r / P igmal ionova p regreha 4 0 . J o ž e Vogr inc / Od u t o p i j e d o č loveškega r a z u m a 4 1 . Igor O m e r z a / R i c a r d o v a t eo r i j a v r ednos t i

Anarhistični duh je požel še eno zmago nad neizprosno logiko discipliniranega produkcijskega procesa in si v teh dveh knjigah postavil svarilno spominsko obeležje. Bralcem, ki nimajo radi ugank, pa so namenjeni tile

POPRAVKI:

Str. 7,- 1. vrsta od z..- Aurungezebejevih, pravilno: Aurang-Zebejevih

Str. 18: 1. vrsta od z. se pravilno glasi: Toda do te poante smo prišli že v prejšnjem delu raziskave. Običajno se

Str. 105: manjka 21. vrsta od z.: njo.

Str. 155: odveč je 15. vrsta od z.

Str. 197: odveč sta 1. in 2. vrsta od z. Str. 198: manjkata 1. in 2. vrsta od z.: manjših podrobnosti

določili moč in značaj njegovih intelektualnih in moralnih sposobnosti, z eno besedo — njegovo dušo, s kakršno pride na

Str. 212: manjkata 1. in 2. vrsta od z,- Ali se varajo ali varajo druge? Nekateri se varajo v dobri veri, mnogi pa varajo; pri največjem številu izmed njih gre za oboje. Spadajo k tisti

Str. 213: odveč sta 1. in 2. vrsta od z.

Str. 386: manjkata 14. in 15. vrsta od s..- (enostav-)/no z že zdaj ugledljivim idealom vseh humanitarnih hrepenenj z logoično in konsekventno premišljenm ciljem kulturnega razvoja.

Str. 518,- manjkajo l.,2.in 3. vrsta od z..- nočemo prepustiti kakemu samovladanju, avtoritarnega monarhističnega nasledstva ne smemo ukiniti samo na enem področju, da bi ga na drugih zadržali. Zanj so gospodarsko izkoriščanje, politično zatiranje in

Str. 621: odveč sta 3. in 4. vrsta od z.

Str. 341—344 so po nepotrebnem tiskane dvakrat.

KAJ JE VLADANJE? Da ti vladajo pomeni, da te nadzirajo, opazujejo, vohunijo,

usmerjajo, uzakonjajo, uravnavajo, omejujejo, mdoktrini-rajo, pridigajo, nadzorujejo, ocenjujejo; presojajo, cenzuri-rajo in ukazujejo ljudje, ki nimajo za to ne pravice, ne znanja in ne vrline. Da ti vladajo pomeni, da si pri vsakem delu, pri vsakem opravku, pri vsakem gibanju zabeležen, registriran, popisan, obdavčen, označen, odmerjen, vred-noten, obremenjen, patentiran, odpuščen, pooblaščen, potrjen, ukorjen, preprečevan, reformiran, oštet, kaznovan. Pomeni tudi, da si pod pretvezo javne koristi m splošnega interesa dolžan plačevati prispevke, dresiran, moraš se odkupiti, ogoljufan, izkoriščan, monopoliziran, izsiljevan, izžeman, varan, okraden; nadalje, pri najmanjšem znaku odpora ali ugovora te zatrejo, kaznujejo, zaničujejo, nadle-gujejo, preganjajo, zmerjajo, potolčejo, razorožijo, zadušijo, zaprejo, ustrelijo, sodijo, obsodijo, preženejo, žrtvujejo, prodajo, izdajo in da bi bila mera polna te še smešijo, slepijo, sramotijo in onečastijo. Temu se pravi vladanje, to sta njegova pravica in morala.

Pierre-Joseph Proudhon

YU ISBN 86-7347-002-1

Documents

Antologija anarhizma 2