Analiza pridelave in predelave

Industrijske rastline in sekundarne surovine kmetijstva v stavbarstvu podeželja

1

Industrijske rastline in sekundarne surovine

KMETIJSTVA

v stavbarstvu

PODEŽELJA

Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja: Evropa investira v podeželje


2

Industrijske rastline in

sekundarne surovine

KMETIJSTVA

v stavbarstvu PODEŽELJA

Avtor: Stojan Habjanič

april 2012


3

KAZALO Uvod..................................................................................................................................... 5 1 Tradicionalna gradiva za izdelavo sten in zidov.............................................................. 6 2 Tradicionalna rastlinska gradiva ....................................................................................... 7

2.1 Rastlinska gradiva (industrijske rastline ter sekundarne surovine) v .......................... 11 stavbah nekoč ....................................................................................................................... 11

3 Uporaba industrijskih in drugih rastlin v stavbarstvu danes ........................................ 12

3.1 Žitna slama ..................................................................................................................... 12 3.1.1 Žitna slama kot gradbeni in izolacijski material ..................................................... 13

3.2 Konoplja ......................................................................................................................... 15 3.2.1 Ločevanje vlaken..................................................................................................... 16

3.3 Lan................................................................................................................................. 19 3.3.1 Lan kot toplotna izolacija ........................................................................................ 23

3.4 TRSTIKA ..................................................................................................................... 24 3.4.1 Gospodarska raba trstike v gradbeništvu ................................................................ 25 3.4.2 Gospodarska raba trstike pri čiščenju voda............................................................. 27

3.5 Lesna žagovina in ostružki............................................................................................. 28 3.5.1 Tehnični podatki...................................................................................................... 28

4 Zaključek......................................................................................................................... 30 Literatura in viri: ................................................................................................................ 31


4

Naravna gradiva v stavbarstvu na Goričkem nekoč, v preteklem in polpreteklem času


5

Uvod O tem, kako so gradili na Goričkem v bližnji in malo manj bližnji preteklosti, se najlažje prepričamo, če se podamo tja kar sami. Morda prvi vtis ob srečanju s hišami ob glavnih poteh tega ne bo ravno potrdil, bo pa zato ilustracija k začetni trditvi mnogo prepričljivejša, če se podamo v področja, kjer se vaška arhitekturna podoba še ni popolnoma transformirala v sodobni čas. To velja predvsem za vzhodno polovico severnega dela in celotni vzhodni del Goričkega. Seveda se pa najde nekaj stavbne dediščine tudi v preostalem delu tega gričevnatega raja. Drugi način, da izvemo, kako so gradili in kako so živeli na Goričkem v bližnji in malo manj bližnji preteklosti je, da se prebijemo skozi zbrane dokumentarne in literarne vire, ki pričajo o tem. Jih je kar nekaj in jih navajamo v zadnjem delu poglavja. Izhodišče pri tem je tekst Jožeta Vugrinec-a z naslovom »Videnje sodobne prekmurske hiše skozi prizmo stoletnih sten«, ki je nastal v okviru cikla tematskih večerov v PiŠK-u in se mu za prispevek iskreno zahvaljujem.


6

1 Tradicionalna gradiva za izdelavo sten in zidov Goričkega iz vidika stavbne dediščine seveda ne moremo obravnavati v ozkem geografskem in kulturnem smislu, gledano zgolj v okviru današnje upravne ureditve. Iz vidika 19. in še začetka 20. stoletja je mnogo bolje, če Goričko vštejemo v arhitekturni prostor področja med Muro in Rabo. Gradiva oziroma z drugo besedo gradbeni materiali so namreč tudi tista, ki označujejo ta skupni življenjski in »stavbarski« prostor. »Bivališča so revna in preprosta. Hiše gradijo predvsem iz jelovega (in borovega*) lesa, temelji pa so tesani iz hrastovih in kostanjevih debel, čeprav Goričance zemljiška gospoda sili domove graditi iz glinene in žgane opeke, da bi varčevali z lesom in zmanjšali nevarnost požarov. V hribih je – po Košiču - gradnja poceni, tudi če kdo nima lesa, ga dobi od sovaščanov, in to zastonj. Na gradbišče mu ga celo pomagajo pripeljati. Pri gradnji široko tesana debla povezujejo tako, da iz zunanjega ogla štrleči konci brun oblikujejo nekakšne dvojne dvojne stopnice, če jih ne zamažejo z ilovico. Tako zgrajene hiše vzdržujejo tako, da jih od znotraj in od zunaj omečejo in zamažejo. Tu in tam celo pobelijo z apnom.« 1 Tako med drugim opisuje stavbarstvo na Goričkem Jože Košič, katerega tekst so dolgo pripisovali slovaškemu etnologu Janu Čaplovič –u. In kaj pravi Anton Trstenjak v rokopisu Slovenci na Ogrskem, ki je nastajal ob koncu 19. stoletja? Med drugim tudi zelo natančno popiše gradnjo blatnjače, to je hiše zgrajene iz blata (zmes ilovice, slame oz. plev in vode), po prekmursko tudi nabijance, tučence. »Zelo star mora biti način, kako še danes delajo hiše Prekmurci. Način je primitiven, vendar se s tem obratom pečajo le poklicani možje. Nakopajo zemlje. Zemljo polijejo z vodo, to malo zmešajo, da je kakor blato. V to blato namešajo slame in majorja * in dobro teptajo z nogami. Major je trda trava kakor šibje, lepo cvete in lepe rožice ima. Vse to dobro mesijo in nabijajo z železnimi gnojnimi vilami. Tako se pripravlja stavbeno gradivo. Temelja hiši ne delajo posebnega. Izkopajo se štirje jarki, v katerih bodo stale stene. Pripravljeno gradivo zdaj »cocajo«, to je delajo »coc«. V izkopane jarke polagajo coc, to je nakopičijo do neke višine blata v taki obliki, da je podobno steni. Ta temeljna stena se mora posušiti, a suši se dva do tri tedna. Šele takrat, kadar se posuši prvi coc, namečejo nanj drugi coc. Drugi coc se mora takisto posušiti, kakor prvi coc, sicer bi se stena usedla. Nato napravljajo tretji, četrti in peti coc, više ne stavijo; stena je dosti visoka, a je tudi gotova. V tej steni ni nič lesa, samo streha je lesena in s slamo krita. Kadar se vsi coci posuše, takrat prihaja zidar, kateri vse »zmajtriva«, to je stene omeče in »obeli«, in hramba ( hiža) je gotova«.

1 Opomba avtorja


7

Tako Anton Trstenjak v omenjenem delu na straneh 218 – 219. Iz teh dveh navedenih virov, ki še zdaleč nista edina (glej seznam na koncu poglavja), je razvidno, da so za gradnjo hiš uporabljali dve osnovni gradivi, to sta les in ilovica. Osnovna tipa nosilne gradbene konstrukcije sta tako cimprača in nabijanca. Osnovna gradiva nosilnega ovoja stavb CIMPRAČA = hiša, ki ima nosilni stenski ovoj narejen iz masivnega lesa in NABIJANCA, TUČENCA, = hiša, ki ima nosilni stenski ovoj narejen BLATNJAČA iz zemlje oziroma ilovice

2 Tradicionalna rastlinska gradiva

Pomembnost kakovostne izgradnje hiš ni značilna zgolj za današnji čas. Morda so razlogi le nekoliko drugačni. Bivalno ugodje in trajnost stavbe sta osnovni vodili, katerima je sledil razvoj tehnologij in materialov že nekoč in se nadaljuje tudi danes. V preteklosti (18. in 19. stoletja ter začetek 20. stoletja) je vir ogrevanja bil pretežno lokalno pridobljen les. Šele v drugi polovici 20. stoletja so v ospredje prišli ostali energenti kot npr. premog, kurilno olje in elektrika. In vsled tega je, poleg bivalnega ugodja in trajnosti stavbe postala zelo pomembna še cena ogrevanja. Tesnjenje konstrukcije je tudi pojem, ki je znan že iz zgodovine, danes pa govorimo o zrakotesnosti. Da ne piha skozi stene in da nam ne uhaja toplota iz hiše je to čemur poizkušajo slediti graditelji že stoletja. Lesena bruna, ki so predstavljala nosilno konstrukcijo pri tako imenovanih cimpračah niso bila zgolj postavljena oziroma položena ena ob drugi, temveč so bila še zatesnjena. Preden so nanje nanesli omet, so reže med njimi zapolnili z »armiranim« blatom. Na kratke kose (10– 30 cm) nasekana slama namočena v blato je predstavljala najpogosteje uporabljano tesnilno gradivo. Nato so čez poravnano in zatesnjeno podlago pribili stebla trstike za boljši oprijem ometa. V premožnejših hišah, ali pa če trstike ni bilo, je namesto trstike za oprijem ometa prišla v poštev tudi uporaba tankih lesenih letev. Temu sloju v gradbeništvu rečemo štukaturni opaž (glej slovar slov. knjiž. jezika). Kot primes za boljšo vezavo malte za omet, bodisi apneno malto ali ilovnato blato, ponovno najdemo rastlinske materiale, tokrat v še drobnejši obliki. Sesekljana slama, konopljin pezdir, lupine žitnih zrn (pleve) so najbolj značilne primesi za povečanje natezne trdnosti ometov. V nadaljevanju je nekaj slikovnih ilustracij o prisotnosti navedenih tehnologij še danes. Fotografije so, z izjemo pokrivanja s trstiko, vse iz Goričkega.


8

Slika 1: Phanje ilovice in sekanje slame v reže Slika 2: Ko omet na stari hiši odpade, med trami »cimprane iže« (Filovci 2005) se vidijo nekdanje tehnologije (Vaneča)

Apneni omet na nekoliko mlajši hiši ( po 2. svet. vojni: Vaneča) Slika 3: Lesene letvice ( v narečju »igrice«) za boljši oprijem ometa ( Šalovci)


9

Slika 4: Lesene letve kot nosilec ilovnatega ometa ( Kruplivnik 2004)

In tako je v številnih »gradbenih fazah« iz preteklosti moč najti gradbene materiale rastlinskega porekla, povezanih s kmetijsko dejavnostjo. Najznačilnejši in najbolj znan predstavnik je s slamo pokrita streha. To, topli kučmi podobno pokrivalo hiše, še vedno predstavlja simbol in identiteto rodovitnih krajev na robu panonske ravni. Pridelava slame za pokrivanje je tesno povezana z žetvijo žit. Najprimernejša je bila ržena slama, ročno požeta, omlatena (otepena), počesana in zbrana v šope za prekrivanje. Zraven sodijo narezane leskove šibe oziroma »ragljice« (prekm.- op. avtorja) za pritrjevanje slamnatih šopov na ostrešje. Poleg slame za pokrivanje, ki je značilna predvsem za gričevnati del prostora med Muro in Rabo, je vsled vpliva iz vzhodnega panonskega dela pokrajine in vsled sobivanja z ogrsko kulturo moč naleteti tudi na strehe pokrite s trstičnimi stebli. Le-ta so rasla in še rastejo, predvsem na bolj vlažnih področjih ob potokih, rekah in v plitvinah jezer ter so prav tako primerna za pokrivanje streh. Slika 5: Priprava slame za pokrivanje Slika 6: Pokrivanje strehe s strehe slamo (Kruplivnik 2004)(Andovci)


10

Slika 7: Pokrivanje strehe s trstiko Slika 8: Trstika za omet svisli

Slika 9: Trstika na lesenem stropu ( Šalovci) Slika 10: Za boljši oprijem ometa

(Šalovci)


11

2.1 Rastlinska gradiva (industrijske rastline ter sekundarne surovine) v

stavbah nekoč SLAMA V SNOPIH = za pokrivanje streh SLAMA – PLETENJE KIT = varovanje čela strehe pred vetrom SLAMA – NAREZANA – Z BLATOM = tesnjenje rež v leseni steni SLAMA – NASEKLJANA = dodatek ilovici za boljše vezanje ometa TRSTIKA V SNOPIH = za pokrivanje streh TRSTIKA – STEBLA = štukatura za omet KONOPLJIN PEZDIR = dodatek ilovici za boljše vezanje ometa PLEVE = dodatek ilovici za boljše vezanje ometa LAN, KONOPLJA - OSTANKI PREDIVA = dodatek k ilovnatemu naboju tal LESKOVE VEJE = pritrjevanje slame na streho LESENE LETVICE = štukatura za omet LESNI SEKANCI - S CEMENTOM = izolacijske plošče In morda še kaj!?


12

3 Uporaba industrijskih in drugih rastlin v stavbarstvu danes

3.1 Žitna slama Slama je skupni naziv za omlatena in posušena stebla žit, oljaric in rastlin za pridobivanje vlaken (konoplja, lan). Večina slame se uporabi v obliki humusa, gnoja oziroma hranil za obdelovalno prst, bodisi neposredno po žetvi ali preko nastilja v hlevih in posledično gnoja. Nekatere vrste slame dodajajo kot vlaknine pri krmi. Slamo lahko uporabimo tudi kot energetsko surovino, v obliki stisnjenih bal jo lahko uporabimo kot gradbeni element (izolacija) ter v obliki počesanih snopov kot material za pokrivanje streh. Poznani so tudi načini uporabe sekljane slame kot dodatek za boljšo trdnost pri gradnji z ilovico in celo z betonom (vir: http://de.wikipedia.org/wiki/Stroh). Slika 11: Pšenica Slika 12: Ječmen

Slika 13: Rž Slika 14: Ječmen, pšenica, rž


13

3.1.1 Žitna slama kot gradbeni in izolacijski material Predvsem slama iz pšenice je v gradbeništvu uporabna v obliki stisnjenih bal za dva osnova namena, to je kot gradbeni material in kot izolacijski material. Tako je danes ponovno aktualen način gradnje stanovanjskih hiš iz bal slame, katerega začetki sicer datirajo že na konec 19. stoletja. Ločimo dva osnovna načina gradnje. Pri prvem načinu so bale hkrati nosilni in izolacijski element, pri drugem načinu pa so bale zgolj polnilo oziroma izolacijski element. Pri nosilnem sistemu se obtežba prenaša preko bal, pri nenosilnem sistemu pa obtežbo prenaša lesena konstrukcija. Pri slednjem načinu uporabljamo vse znane načine sestavljanja lesenih konstrukcij kot so npr. predalčje, okvirji, skelet in tako dalje. Ne glede na to, katerega od načinov izberemo za osnovno nosilno konstrukcijo, bale slame so vedno le polnilo za prostor med lesenimi elementi. Uporaba bal slame kot izolacijski material je v večini evropskih držav preverjena in dovoljena tudi s strani gradbene zakonodaje. Slama v obliki bal je dober toplotno izolacijski material in izkazuje koeficient toplotne prevodnosti λ = 0,038 – 0,050 W/mK. Strokovno neoporečni način vgradnje bal slame zagotavlja varnost le-teh pred plesnobo. Material ima požarno lastnost »normalno vnetljiv« in je kategoriziran v razred B2 kot večina toplotno izolacijskih materialov. Gostota bal slame se giblje med 90 – 150 kg/m3 materiala (vir: http://de.wikipedia.org/wiki/Stroh). Slika 15: Stiskanje oglatih bal slame Slika 16: Dimenzije oglate bale


14

Slika 17: Bale slame kot izolacijsko Slika 18: Pokrivanje strehe s slamo polnilo v steni

Slika 19: Priprava snopov za pokrivanje strehe

Slika 20: Sodobne plošče iz prešane slame za montažno gradnjo hiš

(vir: http://www.ekopanely.cz)


15

3.2 Konoplja Konoplja sodi med najstarejše uporabne in okrasne rastline na svetu. Rastline uporabljamo za pridobivanje vlaken, zdravilnih sestavin in za pridobivanje olja. Rastlina je poznana tudi kot surovina za mamilo. Sredi 20. stoletja so sintetična vlakna izpodrinila vlakna iz konoplje predvsem v tekstilni industriji. Po preporodu konoplje v EU v začetku 1990 leta se količine posevkov in pridelkov vsako leto povečujejo. Navkljub temu pa ponudba še vedno močno zaostaja za povpraševanjem. Zahvaljujoč izvrstnim lastnostim je konoplja našla plodna tla v različnih branžah industrije. Primerna je tako za gradnjo hiš kot za izdelavo barvil, lakov, pralnih sredstev, zdravil, prehrane in mnogo drugega. Konopljina vlakna v mnogem prekašajo bombažna vlakna. Izdelki iz konoplje se odlikujejo z dobro obstojnostjo pred obrabo in je vlakna v večini primerov moč reciklirati oziroma ponovno uporabiti. Semena uporabljajo tudi kot prehranski dodatek, za izdelavo olja in tudi kot dodatek k prehrani ptic ter ostalih hišnih ljubljenčkov. Semena imajo visoko vsebnost maščob in so tako primerna za hitrejšo rast mladih živali.

Kulturno rastlino konopljo so kot uporabno rastlino prvi uporabljali na Kitajskem že cca. 2.800 let pr.n.št.. Najstarejši znani izdelek je tekstilni ostanek iz groba dinastije Chou iz časa cca. 1.122 let pr.n.št.. Prav tako je iz kitajske znana prva uporaba konoplje za izdelavo papirja, cirka 140 – 87 let p.n.št..

Od antičnih časov in vse do 20. st. je bila konoplja splošno priznana in neizogibna surovina za proizvodnjo številnih izdelkov, tako oblačil, vrvi in papirja. V letu 1985 je prišlo do prave renesanse konoplje. V tem obdobju je prišlo do številnih gibanj za legalizacijo pridelave in uporabe konoplje. Posledica vseh teh dogodkov je nenazadnje tudi uradno dovoljena pridelava konoplje 14 različnih vrst v EU (2008).

Konoplja je obnovljiv vir surovine, ki je zelo priljubljen predvsem zaradi relativno neproblematične pridelave. Ne potrebuje herbicidov, saj mlade rastline že v nekaj dnevih polno zastrejo tla in onemogočijo rast plevela. Poleg tega so rastline zelo odporne na različne škodljivce in enostavne za nego. V gospodarstvu je konoplja vsestransko uporabna in zelo cenjena zaradi obstojnosti, prijaznosti do okolja in nizke energetske bilance (vir: http://de.wikipedia.org/wiki/Hanffaser).


16

Slika 21: Rastlina cannabis sativa

3.2.1 Ločevanje vlaken Konopljo za pridobivanje vlaken žanjemo praviloma v času cvetenja moških rastlin. Vlakna ločujemo od ostankov stebel z lomljenjem in valjanjem. Pri tem se loči vlakna od olesenelega dela stebla oziroma pezdirja. Tako pridobljena vlakna ločimo na daljša in krajša vlakna. Pri pridobivanju dolgih vlaken pride v poštev zgolj tradicionalni način ločevanja z namakanjem in »odležanjem« vzporedno položenih stebel, medtem, ko za pridobivanje kratkih vlaken danes obstaja enostavnejši postopek. Slika 22: Odležanje konopljine slame po žetvi


17

Tradicionalni postopek uporabljajo danes še ponekod v osrednji in vzhodni Evropi, v Italiji in na Kitajskem. Konopljino slamo tako takoj po žetvi položijo na tla v paralelnih snopih in jo sušijo. Sušenju sledi namakanje z vodo in nato ponovno sušenje, vse kar na polju. Temu postopku namernega delnega gnitja pravimo godenje. Vzporedno položeno konopljino slamo nato tarejo in grebenajo (češejo) dokler se vlakna ne izločijo, dolžine od 15 do 150 cm. Kot stranski produkt pri pridobivanju dolgih vlaken nastajajo ostanki olesenelih delov slame (pezdir ali tulje), preja in pa zelo kratka vlakna oziroma prašni delci. Kratka vlakna v današnjem času pridobivajo in pripravljajo za različne vrste rabe v modernih napravah. Kot predpripravo za izločevanje kratkih vlaken konopljino slamo najprej na polju skrajšajo na manjše kose, jo potem izpostavijo godenju (delnemu gnitju) ter na koncu stisnejo v okrogle ali oglate bale. Tradicionalno godenje (z namakanjem z vodo) kot pri pridobivanju dolgih vlaken v tem primeru odpade. Bale konopljine slame gredo nato v predelovalno napravo, ki z zobatimi valji slamo tare dokler se ne ločijo vlakneni in oleseneli deli rastline. V več korakih tako ločujemo lesen del od vlaken. Zaradi mehanskega trenja slame prihaja do poškodb konopljinih vlaken v samem procesu, kar pomeni delni izpad izdelka. Slika 23: Steblo konoplje z vlakni Slika 24: Konopljina vlakna leseno sredico

Do začetka 1990 so konopljo pridelovali skoraj izključno le v Franciji (cca. 6000 ha) za izdelavo cigaretnih papirčkov. Od takrat naprej pa se je, predvsem zaradi široke uporabnosti rastline in prenehanja tabuja, količina pridelane konoplje zelo povečala. Povpraševanje po tako imenovanih obnovljivih virih je postalo gospodarsko zanimivo in tako omogočilo tudi renesanso konoplje.

Dolga vlakna konoplje danes skoraj izključno uporabljajo v tekstilni industriji. So zelo čvrsta in jih uporabljajo večinoma v industriji oblačil. Dosegajo boljšo kvaliteto in daljšo


18

življenjsko dobo od bombaža. Znana je npr. tudi klasična uporaba vlaken v obliki prediva za tesnjenje spojev vodovodnih in ostalih cevi.

Ker konoplja ni nagnjena k gnitju, ker je zdravstveno neoporečna in hkrati odporna na škodljivce, so njena vlakna zelo primerna za toplotno izolacijski material. Kratka vlakna danes med drugim pridejo v poštev tudi pri izdelavi celuloznih izdelkov, polsti, specialnih papirjev,.. ipd..

Posebno težo oziroma pomen imajo konopljina vlakna pri izdelavi notranjih oblog v avtomobilih, kjer služijo kot dodatek za ojačitev sintetičnih materialov. Predvsem ta sektor je danes odločilnega pomena za rast povpraševanja po konoplji.

Slika 25: Toplotna izolacija iz konoplje Slika 26 : Vreča iz konopljinega tekstila

Slika 27: Obloga notranjosti avtomobila Slika 28: Leseni ostanek konopljine slame (pezdir oz. tulje)


19

3.3 Lan Ime izhaja iz starogrške besede »linon« oziroma iz latinske besede »linum«. S to oznako so predvsem bila mišljena vlakna, ki so jih pridobivali iz rastline. Od poznega 19. stoletja je laneno blago bilo skoraj v celoti izpodrinjeno z bombažnim blagom, danes pa vlakna iz lanu ponovno pridobivajo na veljavi. Posamična vlakna so dolga 2,5 – 6 cm in so povezana v snope, pridobivamo jih iz stebelc rastlin. Snopi oziroma spleti so lahko dolgi tudi do 90 cm. Pri žetvi rastline s pomočjo posebnih strojev izpulijo iz zemlje, saj bi se sicer vlakna poškodovala. Žetev se odvija, ko so rastline že porumenele in je spodnja tretjina brez listja. Slamo se v plasteh položi na tla in vzporedno poravna. Pri sušenju, ki sledi, pride do odprtja povrhnjice stebelc, kar omogoči poznejši vstop mikroorganizmov. Pri namenskem delnem gnitju, kateremu izpostavimo tako položene plasti lanu, pride do ločitve vlaken in okoliške strukture stebla. Proces moramo pravočasno zaustaviti oziroma prekiniti, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do poškodovanja vlaken. Danes prevladujoč način godenja lanene slame je s pomočjo rose. To metodo uporabljajo vsaj na treh četrtinah vseh površin. Laneno slamo, ki smo jo položili na tla na polju, izpostavimo nočni rosi. Bakterije in glive v takih pogojih (prisotnost rose) razgrajujejo pektin v rastlini. Postopek je relativno okolju prijazen, saj se v času procesa del razgrajenih snovi vrača nazaj v prst. Slaba stran postopka je izpostavljenost rastlin padavinam in slabemu vremenu ter dolgo trajanje. Slika 29: Navadni lan (Linum usitatissimum)

V nekaterih področjih vzhodne Evrope, v Belgiji, Egiptu in na Kitajskem uporabljajo postopek namakanja rastlin v bazenih tople vode. Rastline za nekaj dni namočijo v vodo temperature od 28 - 40 °C.


20

Iz zgodovine je znan tudi postopek godenja z namakanjem v hladni vodi, kjer so laneno slamo položili v jame in jo prelili s hladno vodo. Kemijski postopki se niso obnesli, saj prihaja do poškodb vlaken. Postopek s pomočjo encimov pa je predrag. Slika 30: V plasteh položena lanena slama Slika 31: Cvetoča polja navadnega lanu

Slika 32: Lan v avgustu Slika 33: Lan v času žetve


21

Slika 34: Vlakna lanu Slika 35: Snopi lanu po žetvi

Po godenju (delnem gnitju) slamo ponovno posušimo. Sledi postopek lomljenja, s čimer zdrobimo olesenele dele stebla. Sledijo koraki kot so ločevanje lesenih delov od vlaknenih in to imenujemo trenje. Mikanje je naslednja faza, kjer odstranimo krajša vlakna. Nato vlakna še počešemo, da jih spravimo v lepo stegnjeno obliko (vir: http://de.wikipedia.org/wiki/Flachsfaser) .


22

Slika 36: Tradicionalna lanena trlica Slika 37: Tradicionalni mikalnik

Shema 1: Obdelava lanenih stebel

Vir: http://de.wikipedia.org/w/index.php?title=Datei:Verarbeitung_der_Flachsfaser.svg&filetimestamp=20060917095442


23

3.3.1 Lan kot toplotna izolacija Kratka vlakna, ki nastanejo pri predelavi kot stranski produkt, lahko uporabimo za izdelavo naravnih toplotno izolacijskih materialov v obliki plošč ali tesnilne volne. Po potrebi se lahko doda poliesterska vlakna za večjo stabilnost. Lan sodi v skupino

izolativnosti WLG 040 ( DIN normativi) s količnikom toplotne prevodnosti � = 0,40 W/mK. S tem je primerljiv z lesnimi vlakni, celulozo, mineralno volno in polistirenom. Prav tako je pomemben podatek o njegovi sposobnosti shranjevanja toplote oziroma tako imenovani specifični toplotni kapaciteti z oznako c, ki znaša 1550 J/kgK. Z ozirom na požarno varnost sodi v skupino normalno vnetljivih materialov kategorije B2. Za večjo odpornost se vlakna lahko obrizga z borovo raztopino. Na trgu obstaja že nekaj proizvajalcev in proizvodov, ki trenutno dosegajo (skupaj s konopljo) tržni delež manjši od 0,5%. Le-ta bi po predvidevanjih lahko ob optimalnih pogojih znašal največ 5%. Slika 38: Izoliranje strehe z laneno ploščo Slika 39: Slama, vrv, predivo

Slika 40: Lan v leseni konstrukciji


24

3.4 TRSTIKA Je po celem svetu razširjena rastlina. Latinsko ime zanjo je »phragmites australis«. Poznamo tri osnovne podskupine, ki so vse prisotne tudi v Evropi. Razlikujejo se predvsem po višini rasti:

� Phragmites australis ssp. australis (do 4 metre visoka) � Phragmites australis ssp. altissimus (do 10 metrov visoka) � Phragmites australis ssp. humilis (do 1,2 m visoka).

Slika 41: Trstika na vzhodnonemški obali

Trstika je močvirska rastlina. Običajna oblika rastline je visoka do 4 m. V času glavne rastne sezone se vrhovi podaljšajo v enem dnevu tudi do 3 cm. Poleg razmnoževanja s semeni je prisotno predvsem tako imenovano vegetativno razmnoževanje, razmnoževanje s koreninskim sistemom oziroma rizomi. Koreninski poganjki lahko dosežejo celo 20 m dolžine. Celotne trstične združbe so pogosto lahko v resnici le ena sama rastlina, ki se je s časom zelo razrasla. V delti Donave so tako našli rastline za katere menijo, da so stare že 8000 let. Združbe trstike nudijo dobro zaščito ptičem. Ob presežku hranil v tleh pa ponavadi izrinejo vso ostalo vegetacijo. Pri še posebej velikem presežku hranil pa pride tudi do porušitve ravnotežja trstične združbe in do odmrtja. Če želimo prispevati k razmnoževanju rastline to storimo tako, da poleti odrežemo del rastline in ga vtaknemo v zemljo. Po nekaj tednih se že ukorenini. Trstika tvori ob jezerih,


25

v mokriščih in v jarkih monokulturne združbe (vir:http://de.wikipedia.org/wiki/Schilfrohr). Slika 42: Korenina oziroma rizom

Slika 43: Trstika v zgodnjem poletju

3.4.1 Gospodarska raba trstike v gradbeništvu Mlade poganjke ponekod uporabljajo kot zelenjavo, iz posušenih korenin pa celo pridobivajo moko. Poleg tega je pomembna predvsem raba rastline v gradbeništvu. Podobno kot žitno slamo lahko stebla trstike uporabljamo za pokrivanje streh. Znani izdelki so tudi s


26

pocinkano žico vezana stebla v obliki izolacijskih plošč debeline 2,5 in 8 cm. Tradicionalni izdelek je tudi z žico vezana trstična rola, ki se uporablja kot nosilec ometa. Slika 44: Pokrivanje strehe s trstiko

Slika 45: Snopi trstike za pokrivanje streh

Trstika ne vpija vlage in zaradi tega dolgo ne propade. Je stabilne oblike in ima hrapavo površino zaradi česar nudi dober oprijem za omet. Ker vsebuje silikatno kislino ne gori najbolje in je delno požarno varna. Tanke plošče iz trstičnih stebel se uporabljajo predvsem kot senčila in vetrne pregrade pri urejanju ohišnic. Teoretično je možna celo izraba trstike za pridobivanje bioplina, celuloze in celuloznega etanola.


27

3.4.2 Gospodarska raba trstike pri čiščenju voda Trstika je zelo primerna za zasaditev rastlinskih čistilnih naprav za čiščenje hišnih odplak. Deluje preko velike površine listov in vnosa kisika v tla ter tako omogoča razvoj čistilnih mikroorganizmov, ki se naselijo na koreninah rastlin. Količina vnesenega kisika je cca. 5 – 12 g/m2 v enem dnevu. Slika 46: Rastlinska čistilna naprava za 20 PE

Trstiko lahko uporabimo tudi za filtriranje in izsuševanje prsti. Najboljši primer so tako imenovani retenzijski filtri, ki jih lahko vidimo ob avtocestah. Tam služijo za začasno zadrževanje in očiščenje onesnažene padavinske vode, ki se steka iz asfaltiranih površin. Dobro razrasla združba trstike lahko tako transpirira od 800 – 1000 l vode na m2 v letni vegetacijski dobi. Slika 47: Trstika v izsuševalnem jarku


28

3.5 Lesna žagovina in ostružki V lesarskih obratih, kjer se obla in pripravlja kakovostne lesene tramove, plohe in deske prihaja do precejšnjih količin lesnega »odpada« za katerega pa ni nujno, da je primeren zgolj za kurjavo. Tako je že leta 1990 pri podjetju Baufritz na Bavarskem nastal izdelek iz takega »odpada« in sicer toplotna izolacija. Lesnim ostankom so dodali svežo sirotko in nekaj raztopine sode ter s tem omogočili doseganje zahtev po osnovni požarni varnosti t.j. požarni razred E po EN 13501-1 in hkrati tudi varnost pred plesnijo in lesno gobo. Izdelek je patentiran in se uporablja za toplotno izolacijo v prefabriciranih elementih hiš, ki jih izdeluje isto podjetje. Pridobili so tudi pravico do uporabe znaka za najvišji okoljski standard v EU, znak Natureplus. Izolacijo polnijo strojno lahko pa tudi ročno. Pri tem je potrebno vedeti kolikšno maso materiala je potrebno vgraditi, da ne pride do posedanja. Material ima odlično specifično toplotno kapaciteto, kar pomeni, da se hiša pozimi počasi ohlaja in poleti zelo težko pregreje, hkrati pa omogoča odlično izravnavanje vlažnosti v prostoru in konstrukciji. Slika 48: Ostanki lesa kot izolacija

3.5.1 Tehnični podatki Sestavine

• Naravni oblanci smrekovega, jelkovega in borovega lesa.

Gradbeno fizikalne lastnosti:

• Toplotna prevodnost po DIN E ISO 10456: λD = 0.047 W/(m*K) • Odpor difuzijskemu prehodu : µ = 2


29

• Požarna varnost po EN 13501-1: E • higroskopična ravnovesna vlažnost (23°C/80%): 13% • pH-vrednost: ca. 9 • poletni fazni zamik: 14 h (zunanja stena proizvajalca) • specifična toplotna kapaciteta C: O,58 Wh/kg*K oz. 2100 J/kg*K


30

4 Zaključek Predvidevanja, da so industrijske rastline ter sekundarne surovine že v preteklosti predstavljala pomembni delež stavbnih gradiv so popolnoma utemeljena. Podobna situacija je vidna tudi na področju stavbnih gradiv v današnjem času. Nekoč so surovine iz rastlin za namene gradbeništva bile v večini, danes so v manjšini. Danes je pretežni delež gradbenih materialov, katerih osnovna forma je v obliki vlaken, mineralnega porekla. Se pa situacija danes zaradi okoljskih zahtev bistveno spreminja, vse bolj ponovno prihajajo v ospredje, predvsem toplotno izolacijski materiali, rastlinskega porekla. Le-ti izkazujejo bistveno manjši okoljski odtis kot ostale surovine mineralnega porekla.


31

Literatura in viri: Ilić, S.: Klasični drveni krovovi, IRO građevinska knjiga Beograd 1987. Kregar, R.: Naš kmečki dom, hiša na vasi: Naš dom – gradbena strokovna založba v Ljubljani, 1946. Moškon, D.: Kako graditi lepšo hišo na Slovenskem. Založba obzorja Maribor, 1992. Peulić, Đ.: Konstruktivni elementi zgrada – drugi dio, Tehnička knjiga Zagreb, 1975. Vugrinec, J.:Videnje sodobne prekmurske hiše skozi prizmo stoletnih sten, 2009.

Spletni viri: https://picasaweb.google.com/107811287175119384834/IlovicaSlama1#5619864377704940802. http://www.thermo-hanf.de/1/produkte/daemmstoffe/thermo-hang-block/index.html. http://www.hanffaser.de/uckermark/index.php/dichtung/dichtungsband. www.snopje.si. www.s-house.at. http://de.wikipedia.org/w/index.php?title=Datei:Verarbeitung_der_Flachsfaser.svg&filetimestamp=20060917095442. http://de.wikipedia.org/wiki/Flachsfaser. http://de.wikipedia.org/wiki/Hanffaser. http://ekopanely.cz. http://de.wikipedia.org/wiki/Stroh.

Documents

Analiza pridelave in predelave