1

Milan Krajnc Pavlica Tatjana Kruder

Gostja v pogovorih o nasilju

Vlasta Nussdorfer

www.svetovanje-on.net

info@sirius.si

Priročnik je kot posebna izdaja e-časopisa Zakonsko svetovanje ISSN 1854-3200

ODLOČITI SE MORAMO, DA BOMO ŽIVELI

(družinsko, zakonsko in osebno svetovanje)

PRIROČNIK ZA ODNOSE

Sirius.Si d.o.o., Zidanškova ulica 27, 2250 Ptuj

2

KAZALO

Kje delamo moški napake pri osvajanju žensk? ........................................... 3

Kaj pomeni biti pravi moški? ......................................................................... 7

Kdaj smo zreli za poroko? ............................................................................. 9

Kdaj sva zrela za otroka? ............................................................................ 12

Odgovornost ................................................................................................ 15

Odločanje in odločitve ................................................................................. 18

Kako premagati monotonost v odnosu? ..................................................... 21

Kako se upreti tašči? ................................................................................... 23

Kako se na dopustu »spočiti«? ................................................................... 25

Kako preživeti podopustniško krizo? .......................................................... 28

Začeti znova oziroma ljubezen po ločitvi .................................................... 31

NASVETI ...................................................................................................... 34

ODGOVORI NA VPRAŠANJA VLASTE NUSSDORFER IN MILANA KRAJNC

PAVLICA ...................................................................................................... 52

Zakonsko svetovanje izdaja podjetje SIRIUS.SI d.o.o.. Podjetje SIRIUS.SI d.o.o. se je posebej specializirano za reševanje osebnih in poslovnih težav.

Gradivo je sestavljeno iz člankov avtorjev predavanja, ki so bili objavljeni v revijah OTROK IN DRUŽINA, ONA, BONBON in PODJETNIK

3

Kje delamo moški napake pri osvajanju žensk? Nasveti za moške, da bo ženskam lažje Moški imamo napačno sliko kaj je ženskam všeč. Vse prevečkrat se osvajanja in romantike učimo iz filmov, pa še to iz akcijskih. In potem te trike uporabljamo pri osvajanju. Pravzaprav pričakujemo, da bodo padala pred nami, če bomo lepo oblečeni ali se bomo samozavestno držali. Ženske vidijo globje, ne vidijo samo naše zunanjosti, vidijo če smo res samozavestni in tega ne igramo. Pred žensko ne moramo skrivati, do nje moramo biti iskreni in sproščeni. Ker pa hočemo zaigrati junaka, kar v resnici nismo, izpademo bedaki. In potem se sprašujemo, kako je lahko nekdo, ki ne zgleda tako kot jaz, dobil ravno njo, ki jo že tako dolgo osvajam. Torej prvi korak za uspeh v osvajanju ženske je iskrenost in sproščenost. Šele nato pridejo v poštev romantični pripomočki… vendar o tem na koncu. Najprej kako bomo postali iskreni in sproščeni. Imeti dekle ni rešitev problema – če že kaj, bo to pomenilo zgolj poslabšanje stanja. Zveza z žensko bo na vaša ramena dodala napetost in pritisk. Najprej morate urediti svoje življenje in zgraditi svojo samozavest, da boste vredni dobre zveze. Naučite se kreativno uporabljati svojo osamljenost in bodite sposobni preoblikovati stanje zapuščenosti v samozadostnost. Manj ko potrebujete ostale, bolj jih boste privlačili. Pridobite si družbene

spretnosti. Komunicirajte z ljudmi. Naučite se govoriti. Sproščanje v pogovoru vam omogoča lažje iskanje in povezovanje s prijatelji. Sočustvujte in pomagajte posameznikom okoli sebe. Udeležujte se njihovih zabav, žalovanj, dosežkov in napak. Rastite in delite z njimi svoje izkušnje. Postanite »zbiralec« posameznikov. Povečajte svoj družabni krog. To pomeni, da ste sposobni pristopiti k neznancu, pozdraviti neznano osebo, spoznavati ljudi ter pridobivati prijatelje in znance. Težko in včasih strašljivo je pridobivati nove kontakte, vendar se na koncu dolgoročno splača – nikoli ne veste, kdo vas bo predstavil vaši bodoči punci. To imenujemo ustvarjanje mreže. Ustvarite iz sebe bolj zanimivo osebo. Bodite na tekočem z dogodki. Berite knjige. Nadaljujte izobraževanje. Poiščite si hobije in interese, utrjujte spretnosti. Postanite spretni na določenem področju. Naj se po vas zgledujejo, saj si boste s tem pridobil spoštovanje in občudovanje. Pomagajte in poučujte druge. Razvijte se v močnega in samostojnega posameznika. Postanite vir pomoči. Spodbujajte in podpirajte tiste, ki to potrebujejo. Bodite steber tistim, ki so šibkejši od vas. Opravljajte prostovoljno delo v društvih, ki pomagajo ostalim. Naj iz vas veje dobrota. Zavedajte se, da dobite od življenja tisto, kar vanj vložite. Vse od opisanih tehnik so za družbeno izkušene nagonske. Vešči v druženju postanete z razumevanjem in prakticiranjem do točke, ko vam je le to enako naravno kot dihanje. Manj kot deset odstotkov komunikacije prihaja iz besed, ki so izrečene. Večina sporočil prihaja iz neverbalnih namigov, kot so na primer

4

gibi, obrazna mimika in ton glasu. Posamezniki, ki ne razumejo ali neverbalne komunikacije ne uporabljajo pravilno, so v neugodnem družbenem položaju. Uporabne družbene spretnosti so izpopolnitev tistega, kar že poznamo in delamo, vendar na nekoliko višji ravni. Očitni primeri osnovnih spretnosti so poslušanje, upoštevanje neverbalnih namigov in posameznikovega osebnega prostora. Nato sledijo skupinske interakcije, kot na primer govor pred publiko. In na koncu, visoka umetnost – biti sposoben začeti pogovor s popolnim tujcem, vedeti, kdaj je trenutek, ko morate počakati in kdaj morate reagirati (izbira pravilnega trenutka je zelo pomembna). Sposobni se morate biti učinkovito osebno, pisno ali plesno predstaviti. Tukaj vam priporočam seminarje in literaturo o javnem nastopanju in retoriki. Kaj privlači ženske? Posamezniki se med seboj privlačijo zaradi najbolj čudnih razlogov. Določene stvari, ki bodo eno žensko razdražile ali se ji celo zdele odvratne, bodo drugi privlačne, simpatične in prikupne. Naklonjenost barva zaznavanje. Zaljubljena ženska te bo presodila skozi ljubeče oči. V vsakem primeru se privlačimo zaradi nekih potreb. Lahko so nerazčiščeni odnosi s starši in vidimo podobnost pri partnerju, skratka osebe, ki nas privlačijo ali detajli na njih, ki nas na nekaj spominjajo, z zbliževanjem želimo zadovoljiti neko svojo potrebo. Vaš dolgi nos in štrleča ušesa predstavljata oviro, ki preprečuje »napačni« ženski, da bi se približala. Vaše napake so samo vaše. So del vaše osebnosti. Tudi če ste klasični lepotec - si resnično želite, da bi

žensko privlačili zgolj zaradi videza? Notranje značilnosti, ki vas zaznamujejo in naredijo unikatnega, so tisto, zaradi česar morate biti ljubljeni in cenjeni. Najdite si partnerico, ki vas bo cenila takšnega, kot ste in bo vredna vaše ljubezni. Moški ne vztraja na fizični lepoti ženske, če ima le-ta močno samozavest. Čez čas ugotovi, da je prelepa. Na prvi pogled tega ni opazil. Katere fizične lastnostni privlačijo ženske? Mišice, vitkost, frizura (na glavi in prsih), čistoča (dezodorant in osvežilec ust), nega (poskrbeti za nego samega sebe), oblačila (ki poudarjajo vašo postavo), nošenje in hoja (ponosno vedenje), klasične obrazne poteze, poškodbe (brazgotine). Učinkovito je negovati osebni stil in postati prepoznaven po določeni znamki oblačil. Šivane obleke, čevlji, barvni dodatki, brki ali brada ter nenavadne frizure vam omogočajo ustvarjanje razločnega stila in poudarjanje najboljših potez. Originalnost doseže dodatne točke, zato se v modi izogibajte vsakdanjosti. Gre za dvigovanje ega, samozavestnega pa vas ljudje opazijo, saj pustite odličen prvi vtis. Zapomnite si, da ima zapeljiva zunanjost tudi nezaželene stranske učinke. Tehnika ne obstaja brez nevarnosti in zgodi se, da ni primerna za vsakega. Bodite odgovorni. Držite svojo besedo. Vedno. Razvijte sloves o doslednosti. Pridobite zaupanje s svojo zanesljivostjo. Spoštujte svoje obveze. Ostanite zvesti, kadar si to nekdo zasluži in lojalnost vzpodbujajte v drugih. Ostanite odprti za nove ideje. Bodite spontani, vendar razumni. Sprejmite izzive - razumno. Vohajte rože.

5

Uživajte v sončnem zahodu. Negujte »majhnega otroka« v sebi, ohranite »otročjost«, ženske to obožujejo. Bodite srečna oseba in to tudi pokažite. Odkrijte svoje veselje do življenja. Imejte pripravljen nasmeh za vse (lahko tudi sramežljiv nasmešek). Cenite navihanost in smeh. Igrajte. Zakaj poročeni moški privlačijo toliko žensk? Poročenemu moškemu namreč ni treba »igrati igre«, da bi se dokazal, zato je sproščen ter samozavesten v pogovorih z nasprotnim spolom. Oddaja občutek izkušenosti in »prepovedanega sadeža«. Njegov status kaže, da je privlačen najmanj eni ženski in ravno to dejstvo ga naredi še bolj zaželenega v očeh številnih žensk – potrdi njihovo presojo, da je vreden zasledovanja. Ni na razpolago in ta nedosegljivost ga naredi zelo zaželenega. Resnično smrtonosna kombinacija. Kaj se lahko samski moški iz vsega tega naučijo? Obnašajte se poročeno. Ni vam treba »igrati igre« ali se dokazovati, vendar bodite sproščeni in samozavestni v pogovoru z nasprotnim spolom. Ne smete biti preveč dostopni za nasprotni spol; dovolite ženski, da vloži nekaj truda, da se vam približa. Izognite se obnašanju, da ste »na preži« in nehajte izžarevati uboštvo ter obup. Igrate norca, če z iztegnjenim jezikom hrepenite po ženski. Ostanite nekoliko oddaljeni, hladnokrvni, mirni in zbrani, saj takrat širite samozavest ter moč. Oddajajte izkušenost in občutek »prepovedanega sadeža«, ponosa, občutljivosti, moči in sramežljivosti. Nekaj izpovedi in priporočil moških moškemu Vse ženske žarijo z veselo notranjo lepoto. Njihovi obrazi so študija

rokokojskega kiparstva, nepoznanega, težavnega in zavitega zemljevida življenja. Njihova telesa nosijo obljubo skritih radosti. Njihov duh seže v predolgo zanikano eksplozijo strasti. So neoklesan dragulj, neprebujen šarm, oči se svetlikajo s skrivnimi pomeni in njihove globine so neodkrite. Zato se do njih tudi tako obnašaj! So največje bogastvo! Fizično močnejše ženske se rade ljubijo. So bohotne in čutne, tople in sprejemljive ter izžarevajo ljubezen. Neskončni ljubezenski ovinki ljubljenja izražajo bistvo ženskosti. So mehke in voljne ter vedno bolj prijetne na dotik, kot pa njihove koščene sestre. Lahko se potopiš v njihov sladki objem, v prvoten ocean oziroma v vir življenja. Starejše ženske so dobre ljubimke, saj jih kot take opevajo v pesmih in folklori. Njihove življenjske spretnosti omogočijo mlademu sramežljivemu ljubimcu, da premaga ovire strahu in neizkušenosti. So dobre negovalke in učiteljice, ki imajo veliko potrpljenja in razumevanja. Ni jim vseeno. Samohranilke so odlične sopotnice, otroci pa odličen balanser v zmenkih. Ta odlična ženska te ne bi dvakrat pogledala, če ne bi vedela, da se boš dobro razumel z njenimi otroki. To so odrasle ženske, izkušene v življenju, uvidevne, ne ocenjujejo po zunanjem videzu in te ne zavrnejo, ker ne bi ustrezal vzorcu družabnega tipa. To je priložnost in resna odgovornost. Če sprejmeš to žensko, moraš sprejeti tudi otroke, prav tako kot morajo oni sprejeti tebe. Ženske različne rase in kulture izžarevajo eksotiko in ščepec prepovedanega. Barva v razmerju doda različnost, dotik tujega in dražljaj intimnosti.

6

Vse, kar resnično morate vedeti o ženski Pod trdo lupino brezbrižnosti, oddaljenosti in samozadostnosti gori obupna osamljenost, globoka lakota po sopotniku, po nekom, s katerim se lahko pogovorimo, delimo majhna veselja vsakodnevnega življenja, ki nas razume ter nam ponudi nežnost in dotik. To je večen vir vsake ženske ranljivosti, pogosto izkoriščen zaradi predatorjev, vendar le ta kriči po sočutju in ljubezni. Ženske so prava uganka. Redko razumljene, pogosto zlorabljene in žaljene, nagrajene z mešanico strahu in groženj, pogosto umaknjene iz pomembnih zadev kot motnje, vendar kljub temu spoštovane kot največja skrivnost. Tradicionalno porinjene v igranje vlog grešnega kozla, zaničevane, prestrašene, izkoriščene in uporabljene. Veliko so pretrpele zaradi moških. Pozabljeno je, da so ženske varuh rasne modrosti, preizkušnje kulture, ohranjevalke civilizacije, negovalke življenja, center družine, klana ter vir ustvarjanja. Bodite do žensk dobri in nagrajeni boste. Pustite kontrolo in miselne igre izkoriščevalcem in manipulatorjem. To ste prerasli. Cenite in spoštujte vse ženske, saj, kaj ni vsaka ženska zrcalna slika vaše matere, hčere, ljubice? Namen osvojiti žensko ni zadovoljevanje lastnih potreb. Namen osvajanja je vzpostaviti zrelo zvezo. Pomeni, da ste tam, kadar vas partner potrebuje, da dajete podporo, kadar je kdo prizadet, da skrbite za partnerko in da ona skrbi za vas. Gre za delo z ramo ob rami in skupno reševanje problemov. Gre za vsakdanjost. Rešiti moramo problem, kako odplačati hipoteko, kadar zmanjka denarja, kdo bo pral posodo, menjal plenice in odnašal smeti na mrzel večer. Gre za

poljub, čeprav vam je šla partnerka celoten dan močno na živce in gre za ljubljenje po prepiru. Gre za skrb, čeprav ste nanjo jezni, za spoštovanje, naklonjenost, udobnosti in sigurnost, celo za nekaj strasti, kadar sta mesto in čas pravilna. Gre za dopolnjevanje, za oblikovanje lastne osebnosti in učenja odgovornosti.

7

Kaj pomeni biti pravi moški?

Kor berem vaše odgovore vidim, da ste velikokrat na strani žensk. Ali to pomeni, da nimate radi moških ali smo ženske res “močnejše” in več prenesemo. Namreč enako ugotavljam pri sebi in svojih prijateljicah. Velikokrat moramo reševati kakšno zadevo, ki jo je povzročil mož ali moška oseba na poslovnem področju. Posebaj sem to opazila kadar je kolegica ostala sama po ločitvi, vzgoja otrok in vzdrževanje hiše je padlo na njo. Sedaj je veliko več reda okoli hiše in tudi otroci so bolj sproščeni in uspešni v šoli ter športu. Torej je na tem kar trdite tudi nekaj resnice. Zakaj moški bežite pred odgovornostjo? Lili K. iz obale No, morda se je rubrika res malo prevesila na stran žensk, vendar to ne pomeni, da sem jaz bolj na ženski strani, k večjemu obratno. Saj želim moške opozoriti, nad tem da morajo nekaj storiti na svoji osebnosti in moškosti, če nočejo da jih bodo ženske izrinile iz vseh področji. Čeprav to moški jemljejo bolj kot napad. Sam pa o ženskah ne mislim nič slabega ali, da si tega kar počnejo ne zaslužijo. Povedati želim le to, da si ženske zaslužite veliko več spoštovanja in da se delo in odgovornost mora enakomerno razporediti. Namreč moja trditev je, da si ženske s Slovenskimi moškimi nimate kaj dosti početi oz. v Sloveniji je zelo malo »moških«. Da še pojasnim. Moški bi moral biti steber družine ali družbe. To ne pomeni, da je tisti, ki ukazuje in prinaša denar, temveč, da rešuje

težave, ki jih je sam povzročil, da kadar ga družina potrebuje je tam in da prevzame enako mero odgovornosti in časa za skrb doma in otrok, ter da je iskren. Lahko rečem, da ne gre za velike zahteve, vendar niti teh minimalnih zahtev ne uspemo zadovoljiti, vse preveč bežimo pred vsem za čemer bi morali stati. Najhuje pa je, da veliko moških svojo moč oz. »prav« uveljavlja z nasiljem. Morda lahko »nemoško« obnašanje pojasnim na čisto vsakdanjem primeru. Moški bi moral v vsaki ženski videti »najlepši cvet«. Ženske ponavadi izgubite »tla po nogami« ali kot bi moški rekli stik z »zemljo« realnostjo oz. da ste tečne, da ne veste kaj bi rade... skratka v konfliktnih pogovorih z nami nam očitate, nas zmerjate in dvigujete glas. Moški takšnega načina govorjenja ne bi smeli slišati, temveč v ženski bi moral še vedno videti »najlepši cvet«. Moški pa v takšnih primerih dvignemo glas ali roko oz. odidemo. Morali pa bi žensko objeti ali pa jo preko pogovora »spraviti nazaj na zemljo«. Na same odzive ženske se moški ne sme ozirati, ker potem tudi sam zgubi stik z realnostjo, pozoren pa mora biti na njeno vsebino, saj je v njej veliko resnice, in je dobro upoštevati vse povedano pri osebnosti rasti. S tem ko bomo moški tako reagirali v odnosu, ženske več ne bodo tečne, ne bodo imele razloga če bomo »osebnostno rasli«, če pa bodo že izgubile stik z »zemljo«, pa bodo vedele na koga se lahko naslonijo (steber družine). V pretekli številki sem pojasnil zgodbo z mamo, vendar se moški ne smemo izgovarjati na svoje starše oz. stanje v državi, ker tako ponovno prenašamo odgovornost. Mi smo tukaj in zdaj. Tukaj moramo urediti stvari, ne pa spreminjati preteklost ali prihodnost. Zdaj!

8

Če poskušam dati odgovor, zakaj moški ne sprejemamo odgovornosti, vam ga ne znam. Je pač ne. Ženske pa boste to sprejele ali ne! Jaz vam svetujem, da ne in da živite svoje življenje. Ko pa bomo moški hoteli živeti polno in zadovoljno življenje pa bomo ponovno pričeli postajati moški in sprejemati odgovornost. Morda nam je sedaj tako všeč, ker nas »nekdo« razvaja.

9

Kdaj smo zreli za poroko? Večkrat si vprašanje: »Kdaj smo zreli za poroko?«, postavimo šele nekaj let po poroki. Čeprav bi se morali vprašati, to veliko prej preden se odločimo za tako pomembno življenjsko odločitev. Preden si odgovorimo na vprašanje, si poglejmo, kakšen bi moral biti zakon. Torej neke vrste pravila partnerskega odnosa (ki pa morajo veljati tudi če nismo poročeni). V zakonu ne sme biti nič samoumevno, vse kar želimo, da stori drugi ga moramo za to prositi ali si predhodno razdelimo dela. V zameno ne smemo nič pričakovati, če se predhodno ne dogovorimo (niti hvala ali pa celo seksa, ko moški pospravi za sabo in misli, da je že naredil dovolj za…). Delo mora biti razdeljeno časovno enakomerno. Enota, za enakomerno delitev dela, ne sme biti količina ali denar, temveč časovna enota. Namreč obema partnerjema mora ostati enako časa za zabavo in enako časa morata posvetiti vzgoji otrok, seveda to lahko počneta skupaj (vendar se zabava ne šteje, če gre družina na počitnice in potem se mož igra z otroci, žena pa pospravlja, kuha, skrbi, da nihče ni žejen ali opečen…). Predvsem pa od partnerja ne moremo zahtevati tisto, česar sami nismo pripravljeni narediti zanj in za zakon. Prav tako (kot smo že zapisali v enem od prejšnjih števil) ne sme biti samoumevno, da smo s poroko zapečateni za vedno, temveč se moramo vedno znova in znova »osvajati«. V praktičnem življenju je to skorajda nemogoče, predvsem zaradi različnih načinov dela ali služb, zato pa moramo sami težiti, da je to vedno bolj pogosto. In ne samo ob obletnicah ali praznikih, ko je to že samo po sebi umevno.

Če se malo prepustim »nestrokovnemu razmišljanju«. Poročni list bi lahko imel prilogo, v katerem bi bila napisane obveznosti in odgovornosti posameznega partnerja, ki bi se na določen čas preverjale. Torej bi poročni list lahko imel omejen rok veljave. Partnerja bi si tako na vsakih sedem ali deset let ponovno prisegla zvestobo ali pa ne. Tako bi se oba partnerja v določenih življenjski obdobjih trudila, da bi izboljšala odnos, predvsem pa bi bilo veliko manj dela na sodiščih v primerih, ko partnerji dejansko ugotovijo, da ne sodijo skupaj. No to je bila samo kratko razmišljanje, ki pa mislim, da bi dobilo veliko somišljenikov. Ko smo sami krivi za slab odnos, pogosto prenašamo odgovornost na druge, namesto da bi se soočili s problemom. Torej raje pobegnemo od njega. Zavedati se moramo, da bi tak beg pomenil kratkotrajno rešitev, saj bi enako napako ponovili v naslednjem in naslednjem zakonu. Če že upoštevamo dejstva, ki smo jih našteli v začetku, bi marsikateri temeljito premislil ali je pripravljen na skupno življenje ali ne. Tega se predvsem zavedajo moški, zato pa težko privolijo v zakon in raje živijo na »koruzi« (čeprav razlike ne bi smelo biti). Če pa se že poročijo, se predvsem zaradi strahu, da bi ostali sami. Pari, ki se najdemo skupaj in želimo ostati skupaj, moramo imeti predvsem skupni življenjski cilj in interes ga doseči. Cilji ne sme biti, imeti otroka in mirno življenje, temveč vsebine, kako si bosta naredila mirno življenje, kaj bosta počela, ko bodo otroci odrasli, kaj ju bo dopolnjevalo in razvijalo…

10

vendar se bodo nekateri vprašali, pa saj to lahko počnemo tudi brez poroke. Da, res lahko počnemo brez poroke, vendar je verjetnost, da to dosežemo manjša. Zakaj? Najbolje, da se vrnemo nazaj k naravi ali bolje rečeno k vesolju. Vesolje je zaokrožena celota, povezuje ga »neka« energija, znotraj vesolja so galaksije, galaksija je skupek zvezd, ki jih povezuje »neka« energija, znotraj galaksij so osončja, ki jih povezuje »neka« energija, znotraj osončja so planeti in na planetu Zemlja je življenje. Življenje na zemlji je povezano v države, v državah so ljudje (narod), ki jih povezuje »neka« energija. Narod sestavljajo zveze, po večini partnerske in kaj jih povezuje? »Neka« energija. Povezovalno energijo v vesolji bi lahko poimenovali z pravim imenom, energijo, ki povezuje ljudi pa žal ne, ker je ne poznamo, torej je neka pripadnost. Morda bi lahko energijo med ljudmi enako poimenovali kot povezovalno energijo v vesolju, vendar povezava med planeti in zvezdami ostaja, med ljudmi pa se to zgodi zelo redko, v mislih imam srečne zakone. Zato ker delujejo skladno, naravno. Ljudje pa ne delujemo naravno, predvsem še vedno igramo, nismo iskreni. In ravno to bi nam naj dala poroka. Pripadnost, potrdilo za iskrenost, optimalno bivanje. Ko se dva posameznika povežeta, dobita večjo moč in motivacijo, zato z večjim veseljem hitita k cilju (seveda, če oba enako prispevata). Torej če smo si nekako odgovorili na vprašanje kaj je poroka, si sedaj poskusimo, kdaj smo zreli zanjo. Morda bi zlahka rekli, ko smo iskreni do partnerja, so naša dejanja poštena in

si skupaj želiva preživeti starost na barki. Pa ni čisto tako. Najprej moramo biti iskreni do samega sebe. Vedeti moramo kaj je naš cilj v življenju, zelo jasno nam mora biti, kakšno je našo poslanstvo na tem »svetu«. In šele, ko bomo popolnoma iskreni do samega sebe in smo pripravljeni prevzeti tudi popolno odgovornost za svoja dejanja, smo pripravljeni, za skupno življenje. Priporočeno je, da partnerja skupaj preživita vsaj eno leto, da se spoznata in vidita, kako reagirata v vseh letnih časih. Če se oba strinjata z vsem kar bi rada počela v nadaljevanju življenja in pri tem ne bo nobeden od njiju trpel, sta pripravljena in zrela za poroko. Seveda je to zelo idealistično rečeno, namreč skozi vse življenje se učimo in razvijamo in v obdobjih razvoja smo najbolj občutljivi. Mišljeno je, da v obdobju osebnega razvoja mora biti toleranca partnerja večja, kot v ostalih obdobjih, hkrati pa tudi sami ne smemo na partnerja v tistem obdobju gledati, kot na nekoga manjvrednega. Skratka biti morata zelo tolerantna drug do drugega v različnih obdobjih življenja. Ta toleranca mora biti enakomerna iz obeh strani in enakomerno razdeljena po obdobjih. Partnerja z iskrenim odnosom morata vedeti, kdaj se kdo razvija in s kakšnim razlogom. Ne sme se zgoditi, da bi nekdo nekaj let zapovrstjo iskal izgovore, da zaradi preobčutljivosti ne more delati določenih stvari, v takšnem primeru gre izključno za beg pred odgovornostjo. Tukaj je mišljeno predvsem delo in vzgoja. V kakšne spolne odnose ali pogovor ne moremo in ne smemo nikogar prisiliti. Vendar če prihaja do tovrstnega izmikanje, si morata partnerja priznati svoje napake in poskusiti najti odgovor, zakaj kaj podobnega s tem partnerjem ne

11

moreta početi. Pravzaprav je to težava obeh, najmanj kar lahko storita je, da spremenita pristop. S poroko morata prevzeti tudi odgovornost za dejanja drug drugega. Zato je toliko bolj pomembno, da skupaj sprejemata odločitve. Odločitve pa lahko sprejmeta skupaj samo takrat, če imata enak cilj in bo ta odločitev pripomogla k realizaciji cilja. V nasprotnem primeru prične prihajati do prepirov in slej ko prej bo eden od partnerjev pričel sprejemati odločitve sam, brez vednosti drugega, tudi velike. Odločil se bo za denarno posojilo ali nakup avtomobila. V primeru, da se mu kaj zgodi bo denarno posojilo moral vračati drug partner in še skrbeti zanj (če gre za nezgodo). Drug partner bo sicer v večini primerov prevzel skrb in odgovornost za njegova dejanja, vendar če se odloči da tega ne bo naredil, mu nihče ne sme zameriti ali ga obtoževati. Saj so bila pravila, ki sta si jih v začetku postavila, kršena. V zakonu namreč ni rdečih kartonov ali denarnih kazni. So le dejanja, ki jih naredimo namesto nekoga ali pa ne. Skratka nič nam ni potrebno narediti, razen tistega, kar smo podpisali za tretjo osebo (krediti…) in skrb za otroke. No če se boste slučajno naslednji teden poročili in ste sedaj ugotovili, da pri vama ni tako, to ne pomeni, da morate prekiniti poroko. Le iskreno si morata povedati, kaj pričakujete v zakonskem življenju in oba sprejeti odločitev, da bosta strmela k iskrenosti. Vendar pot ne bo lahka. No drugi pa boste rekli, da kaj takega ni mogoče in da je najbolje, da se kar vsi ločimo ali pa da sploh ne bo več nobene poroke. Pa ni tako hudo! Le iskreno se je potrebno začeti

pogovarjati in bo morda potrebnih kar nekaj let, da bomo prišli do iskrenosti, če smo do sedaj živeli v »izmišljenem« svetu. Da se vaš »izmišljen« svet ne bo nadaljeval z vašimi potomci, pa morate svoje otroke pričeti vzgajati iskreno. Predvsem jim morate pustiti svobodne odločitve. Vaši otroci si bodo vzor jemali po vašem zakonu, po vašem odnosu. In tako bodo na enak način iskali partnerja, imeli enak odnos do njega in enak zakon. Torej vaša odgovornost je, da ste iskreni v zakonu in da svojim otrok pokažete, kako mora izgledati zakon. In vaši otroci si ne bodo postavljali pravil v zakonu, temveč jim bo odnos s polno odgovornostjo samoumeven.

12

Kdaj sva zrela za otroka? V Sloveniji v zadnjih letih rodnost vse bolj pada, za kar večina krivi državo, ker ne ustvari pogojev, da bi lahko mlade družine »brezskrbno« zaživele. Vendar, če pogledamo nekaj let nazaj, pogoji niso bili bistveno drugačni, le način preživetja je bil drugačen. Ali, kot bi najstarejši rekli, naša mladina je preveč razvajena in bi vse rada imela že na pladnju. Če se postavimo v vlogo mladega para, ki je ravnokar diplomiral. Stara sta okoli 25 let in se želita poročiti. Službo je dobil samo on. Ona ima težave, ker se vsi delodajalci bojijo, da bo zanosila še preden se bo uvedla v delo in bi to za njih bila predraga investicija v kader. Ker je on šele pričel z delom, ne more dobiti kredita. Prav tako pa bi mu premalo ostalo, da bi kasneje tudi preživljal družino. Tudi za najemnino nimata dovolj. Zato se ona odloči da nadaljuje s študijem, se poročita in se začasno preselita k njenim staršem. Oba še v popoldanskem času opravljata občasna dela. Po nekaj letih uspeta privarčevati za nakup stanovanja, nekaj pa pomagajo tudi starši. Sedaj sta stara 30 let. Ona magistra in on diplomirani inženir. Uredita si stanovanje po lastni želji in uspe ji dobiti službo. Želja po otroku jima še vedno ostane, vendar si ona ne želi prekiniti kariere, ki jo je šele pričela, tako se tudi on odloči za magisterij. Pri 35 sta se nekako ustalila in se odločila, da je primeren čas za otroka. Ker so za njo že kritična leta, ne more takoj zanositi, zato se nekaj časa trudi tudi pri zdravnikih in pri 38. postaneta srečna starša z magisterijem.

Postaneta zelo zaščitniška starša, otroku ne dovolita ničesar početi, da si ne bi kaj naredil, izolirata ga pred družbo, ker nihče ni dovolj dober zanj, izpolnita mu vsako željo… v osnovni šoli je odličen, vendar se ne more vklopiti v družbo, v srednji šoli mu počasi uspeh peša in zaide v družbo, kjer se sreča z drogo. Kljub vsemu znanju, ki ga starša imata ne znata obvladovati zadeve, tako ga pošljeta v komuno. Ko se vrne domov, ozdravljen od mamil, želita da dokonča šolo, spet ga nikamor ne pustita, da ponovno ne pade v »slabo družbo« in tako se prične zatekati v svoj svet. Ta svet je zanj vedno bolj realen in v njem se dobro počuti. Ker se do okolice obnaša nesprejemljivo, ga starša odpeljeta k psihiatru, ki postavi diagnozo – šizofrenija. Danes je star 25 let, zaprt na psihiatriji in nikoli ni dokončal srednje šole. Starša sta ugledna meščana, ki ga obiskujeta čez vikend. Javnost jih pomiluje, kakšna nesreča se jima je zgodila v življenju. Tako pridna sta bila celo življenje, njun otrok pa jima ne more vračati tega, kar sta mu dala. In kaj sta mu dala? Točno to kar se mu danes dogaja. Nista ga naučila živeti! To je izmišljena zgodba, vendar je podobnih zgodb v Sloveniji nešteto. Vidimo lahko, da je sistem v državi delno kriv, da se starši tako pozno odločajo za otroke. Vendar ne smemo vsega bremena prenesti na državo. Sama vzgoja je predvsem odvisna od staršev oni so tisti, ki vzgajajo otroke in jih v prvem letu življenja oblikujejo in usmerjajo. Otroka moramo naučiti živeti! Namen starševstva je, da ohranimo našo vrsto. Otrok ne spočenjamo samo zato, da bo nam lepo, da doživljamo srečne trenutke, da si zapolnimo čas v

13

življenju, temveč, da nadaljujemo našo vrsto. Vsa sreča, ki pride zraven je le posledica. Generalni cilj rojstva pa je nadaljevati človeštvo. Otrok ne rojevamo zato, da jih bomo imeli v svojem okrilju in da bodo izpolnjevali naše želje in uresničili nedokončane sanje. Temveč, da vzgojimo naslednike, ki bodo našo kulturo peljali naprej. Zato se moramo do njih tudi tako obnašati. Predvsem jih moramo učiti osnovnih veščin življenja, jim zaupati in jih pustiti svobodno odločati, dati jim moramo življenjsko izkušnjo. Starši moramo postati neke vrste trenerji. Naš cilj je naučiti otroka preživeti, da se znajde v tej »divjini življenja«. Dati mu moramo osnovna orodja, komunikacijo, iskrenost, zaupanje, srčnost, odgovornost, ter ga naučiti nekaj praktičnih stvari. To so orodja za preživetje. Kako pa jih bo uporabil in kako bo živel svoje življenje pa nimamo pravice vplivati. Način njegovega življenja je odvisen od njega samega, največ kar mu lahko pri tem pomagamo je, da smo mu v času vzgoje dali dobre vzglede. Tako, da smo sami uživali v življenju, bili iskreni do partnerja in mu dali svobodo, da smo bili odgovorni do svojih dejanj, ter da nismo nič počeli pod prisilo ali počeli nekatere stvari, ker so drugi tako hoteli. Predvsem pa smo jih morali učiti postavljanja mej, da so se naučili reči ne, da so vedeli kaj je dobro za njih in kaj ne, da se znajo postaviti zase, da znajo mirno reagirati v kritičnih situacijah, da znajo iskreno povedati, kaj jim moti, da znajo izražati svojo osebnost, da znajo biti oni. Kdaj lahko imamo otroke? Naslov članka je »Kdaj sva zrela za otroka?« pa že skozi cel članek pišem o

tem, kakšni starši moramo biti, da in to s posebnim razlogom, najprej se moramo zavedati, kaj pomeni biti starš in ko so nam vse naloge jasne in smo zato pripravljeni sprejeti odgovornost, takrat smo zreli za otroka. Kadar se dva odločata za otroka, se morata zelo resno vprašati ali sta zrela in sposobna za tako odgovorno vlogo. Pa to ne pomeni, če imata dovolj denarja, temveč ali sta dovolj samostojna, da lahko vzgajata otroka brez tuje pomoči. Kadar končamo fakulteto z diplomo nimamo potrdila, da obvladamo zraven stroke še starševstva. Na fakultetah ne bomo dobili znanja, kako biti dober starš. Obstajajo pa neformalne šole za starše, kamor se zatečejo predvsem starši, ko se pričnejo zavedati, da ne obvladajo svojega otroka. Vendar bi v takšne šole morali iti preden se odločajo za otroka. Zato pa traja nosečnost 9 mesecev, da se par pripravi na starševstvo, na vseh področjih. Tudi če je otrok prišel nepričakovano. Ne posnemajte svojih staršev! Največkrat vzgajamo otroke, tako kot so nas naši starši ali ravno nasprotno, ker rečemo; mi pa že ne bomo ravnali s svojimi otroki, tako kot so naši starši. Kar je na nek način popolnoma normalno. Saj se starševstva nismo učili v šoli, tako nam je edini vzgled bila naša vzgoja, vzgoja na katero se upiramo in nam daje smer. Pristopiti bi morali malo drugače. Postaviti se moramo v vlogo, kako bi se sami želeli počutiti in potem bi morali počasi graditi nazaj, kaj vse pa sedaj moramo narediti, da bi se tako počutili, tako bomo dobili recept za najboljšo vzgojo naših otrok. Delati moramo samo tisto, kar si želimo in ne

14

tisto, kar nam kažejo slike in vzorci iz okolice. Če pogledamo malo bolj grobo in vzgojo otroka primerjamo z gradnjo hiše. Vsak si postavi neko vizualno sliko, kakšno hišo si želi in potem iz tega naredimo načrt, kakšne materiale bomo potrebovali, kakšne postopke in koliko bo to stalo. Pa da ne boste mislili, da tega nekateri starši ne počno. Vendar si napačno postavljajo cilje. Starši si predvsem predstavljajo svojega otroka z diplomo, uspešnega direktorja, zdravnika, sodnika…, ki je materialno priskrbljen ima čudovito družino, lepe dopust…. Predstavljajo si kaj bi bil in potem ga pošiljajo v različne šole in športne aktivnosti, ker želijo iz njega narediti osebo po svoji podobi. Cilj bi moral biti drugačen. Njihov otrok bi moral biti srečen, ali je avtomehanik, predsednik države ali zdravnik. Da pa je srečen pa mora razvijati svoje sposobnosti in človeške lastnosti. Želeti si moramo, da je naš otrok iskren, da uživa, pošten, iznajdljiv, srčen človek, dober ljubimec, prijatelj, da zna poslušati, da zna povedati to kar si želi in te lastnosti mora starš vzgajati in tudi dati otroku. Damo pa mu jih lahko samo takrat, če smo sami takšni. In ko bomo iskreni, uživali v življenju, se nikomur podrejali, čutili, da živimo, da ljubimo, smo zreli za otroka. Otrok ni naša last, je oseba, ki nadaljuje našo vrsto.

15

Odgovornost Učenje odgovornosti je pomembna stvar, ki se je začnemo učiti že zelo zgodaj. Že čisto majhni otroci se zmorejo sami odločati in sami prevzemati odgovornost za posledice, ki jih prinese ta odločitev. Seveda se moramo starši zavedati, da je nujno, da pustimo otroka, da se sam odloči in kar je še huje, da sam prevzame odgovornost za svoja dejanja. Žal se danes vse prepogosto dogaja, da starši nismo sposobni prenesti, da bi se otrok sam prebijal skozi posledice napačnih odločitev. Otroka pustimo, da sam žanje uspehe, ki jih prinese dobra odločitev, zelo težko pa se sprijaznimo, da bi moral nositi negativne posledice. Kaj hitro se nam zasmili in sami vstopimo kot njegovi rešitelji in uredimo stvar, še preden se otrok zave, da ga je polomil. Sicer pa ni res, da že zelo majhni otroci ne bi zmogli prevzeti del odgovornosti zase. A spet smo starši tisti, ki ne dopuščamo radi otrokom, da bi sami delali, kot se njim zdi prav. Ker si starši vse prepogosto domišljamo, da vemo, kaj je za otroke najbolj prav, jih s tem oropamo nadvse dragocenih izkušenj, iz katerih bi se naučili največ za življenje. Je pa seveda res, da je učenje odgovornosti ena težjih starševskih nalog, ki jo starši, žal, pogosto slabo opravimo. V preveliki skrbi za otroke jih ovijamo v vato, za njimi popravljamo njihove napake, jih s tem delamo mehkužne in nesamostojne. Učenje odgovornosti in prevzemanje odgovornosti na svoja ramena Kako lahko otroka začnemo učiti odgovornosti za svoje odločitve?

Že zelo majhen otrok lahko prevzame odločitev o tem, kaj bo oblekel. Da pa odločitev ni pretežka, otroku vendarle omejimo izbor. Damo mu prosto pot, da sam izbere med oblačili, ki so primerna za denimo zimske razmere. Tu odgovornost ne bo prevelika, otrok se bo pa vendarle počutil pomembnega, ker je smel sam izbrati. Sam sme izbrati npr. barvo čevljev, kape ali ostalih oblačil. Seveda pa se kaj kmalu spoprimemo tudi s težjimi odločitvami, takimi, ki imajo lahko neprijetne posledice. Ena takih odločitev je vir nenehnih sporov med starši in otroki: to je določitev ure spanja oziroma odhoda v posteljo. Te bitke poznamo prav gotovo vsi starši. Kako jih omiliti in kako dopustiti otrokom, da se sami odločijo in sami tudi prevzamejo odgovornost? Kar težko, predvsem zato, ker smo starši še vedno prepričani, da vemo, kdaj je najboljša ura za spanje. Pa res vemo? Ali ne bi bilo laže nam in otrokom, če jim dovolimo, da si sami določijo ura spanja? Groza ali konec vojne med starši in otroki? Tu smo starši na resnični preizkušnji. Če smo dovolj močni in dovolj zaupamo sami vase in v otrokove sposobnosti, potem lahko to vojno obrnemo v sklenitev premirja. Dovolimo otroku, da odide v posteljo, kadar sam želi. Seveda z omejitvami: da ne moti ostalih družinskih članov, če ti že spijo, da se tiho igra in seveda, da bo zjutraj ne glede na to, kako je utrujen in zaspan, vstal in opravljal svoje dolžnosti. Če se bojimo, da bo v šoli zaspal, opozorimo učiteljico na naš dogovor. Po določenem času vztrajanja bo otrok sam spoznal, kaj je zanj najbolje in kdaj mora v posteljo. Seveda moramo vztrajati tudi starši in ne dovolimo, da zanemarja svoje obveznosti in se držimo pravil, predvsem pa ne kaznujmo otroka. Se

16

vam zdi nemogoče? Težko je morda res, vsekakor pa ni nemogoče. Vedno znova in znova sem priča strahu staršev, ko tam nekje v četrtem razredu devetletke večinoma prvič spuščajo svoje otroke za več dni zdoma (šola v naravi). Kar ne morejo se odreči temu, da ne bi učiteljem dajali »dobronamernih« nasvetov, kaj je za njihove otroke najbolj prav. Kaj naj bi jedli, česa ne smejo, kdaj smejo klicati, kako jih obleči, pred čim varovati. Naštevanja zahtev in priporočil ni ne konce ne kraja. Menim, da je ta strah pred otrokovim prvim resnejšim korakom v samostojnost posledica tega, da je prvič postavljen na resno preizkušnjo sistem vzgoje. Starši se podzavestno bojijo, da svoje starševske vloge niso opravili dovolj dobro. Zdaj se bo videlo, koliko so bili sposobni svojega otroka naučiti samostojnosti in sprejemanja odgovornosti. Ker ne zaupajo sebi, da so z dovolj odgovornosti vzgojili otroka, svoje dvome prenašajo na učitelje in jim ne dovolijo, da bi vzpostavili svoj sistem vodenja skupine. Svoj strah želijo prikriti z dvomi v učiteljeve sposobnosti. Prepričana sem, da je zdrav otrok pri devetih ali desetih letih z zdravo vzgojo popolnoma sposoben za nekaj dni oditi brez staršev od doma. Sposoben si je tudi pripraviti stvari za na pot, če mu le zaupamo. In v veliki meri je sposoben prevzeti odgovornost za svoje obnašanje in svoja dejanja. Če mu bomo mi zaupali, si bo zaupal tudi sam. Ko učimo svoje otroke prevzemanja odgovornosti zase in ko nam to že počasi uspeva, smo kmalu postavljeni pred nov izziv: ostareli starši, ki so prepričani, da vse še zmorejo sami. Mi pa kmalu presodimo, da po naših merilih ni tako. Kako naprej? Ali jih smemo prisiliti, da odidejo v dom za

ostarele, ker smo prepričani, da niso več dovolj odgovorni za svoja dejanja? Dilema je težka, a dejstvo je, da nimamo pravice nekoga prisiljevati v nekaj, če tega sam noče. Seveda pa se mora ostarel človek tudi zavedati, da prevzema nase polno odgovornost za svoje življenje. Dokler se svojih odločitev jasno zaveda, mu ne moremo oporekati. Dolžni pa smo mu postaviti neke meje. Če bo do teh mej zmogel sam, v redu, sicer sledi ponovno vrednotenje. Da bi take dileme laže reševali, je dobro, da ohranjamo s starši dobre odnose in se o teh stvareh še pravočasno pogovarjamo. Odgovornost za lastno življenje Kaj pa srednja generacija, ki naj bi bila najbolj sposobna obnašati se odgovorno? Tudi tu se rado zaplete. Znamo biti odgovorni do otrok, do družine, do staršev, do službe…kaj pa do sebe? Kaj radi pozabljamo, da smo v prvi vrsti odgovorni zase in za svoje življenje. Naše življenje v najosnovnejšem pomenu je naša glavna odgovornost. Vse se gradi od tu naprej. Sem spada odgovornost za naše zdravje. Dobesedno. Nihče nam te odgovornosti ne more odvzeti. Noben zdravnik ali terapevt ne more storiti nič, če sami nočemo. Skrb za zdravje in odgovornost za zdravljenje ob nastopu bolezni je pretežno naša. Marsikdo nam lahko pomaga, a le, če sami hočemo. Pravzaprav se veliko ljudi obnaša neodgovorno do svojega življenja. Pa ne samo tisti, ki se drogirajo, tako ali drugače. Neodgovorni smo že, če se ne znamo ustaviti ob delu, normalno zadihati, se sprostiti in si privoščiti zabavo. Včasih so nas učili, da si zabavo smemo privoščiti samo, če smo zadovoljili prej določene pogoje, če smo bili pridni in uspešni. A ni čisto prav, kajti zabavo rabimo prav tako, kot rabimo delo. Žal,

17

smo si dovolili, da nam mediji, ki nas vse bolj zasipajo z idejami, kaj naj bi bilo za nas najbolje, precej pokvarili. Velikokrat ne znamo prisluhniti sebi, svojemu organizmu in sami izluščiti, kaj organizem resnično potrebuje. Prav zapackali smo svoje življenje s sprejemanjem kopice podatkov in informacij brez prave cenzure. Težko pridemo prav do sebe, do svojih lastnih potreb, ki so lastne samo nam in odgovor na te, čisto naše potrebe, je naša od-govornost . Malo ljudi se zaveda, da je tudi odgovornost za vzpostavljanje dobrih odnosov samo naša. Nič ne pomaga metanje peska v oči, da bi bili v redu, samo če bi nas drugi razumeli. Ker nas drugi ne razumejo in ker ne delajo z nami tako, kot želimo mi, je zelo lahko krivdo prenesti na druge. Pa bi precej laže živeli, če bi se zavedali, da ne moremo prevzeti odgovornosti za to, kako se obnašajo drugi. Nihče ni odgovoren za to, kako se obnaša nekdo drug. Je pa seveda vsak posameznik v polnosti odgovoren zase, za svoje obnašanje. Ali je odgovornosti lahko tudi preveč? Pravzaprav ne, če smo zares odgovorni. Potem se znamo pravočasno ustaviti in se zavedamo, do kam sežejo meje naše lastne odgovornosti. Seveda pa je veliko ljudi, ki sami sebi naložijo preveč. To je najhuje, ker ne morejo biti nikoli zadovoljni. Če znamo biti zdravo odgovorni, potem nas zlepa ne zmedejo tisti, ki želijo preveč odgovornosti prevaliti na nas. Ne je v takih primerih edino zdravilo. Nikomur ne smemo dovoliti, da na nas prelaga nekaj, kar se nas ne tiče. Iz prevzemanja prevelike odgovornosti izhaja nenehna skrb.

Kot mama plezalcev sem sama velikokrat izpostavljena vprašanjem, kako in koliko me skrbi in kje je moja odgovornost za lastne otroke. Moja odgovornost do njih je seveda velika in se je tudi jasni zavedam. Ni in ne sme pa biti moja odgovornost, kaj bodo otroci počeli in kaj bodo izbrali. Moja dolžnost je učiti jih, kako po korakih prevzemati odgovornost za lastno varnost in lastno življenje. Lahko jih učim in jim kažem, kakšna vrednota je življenje, nimam pa pravice odločati namesto njih. Tudi moja skrb zanje je moj problem, ne njihov. Nihče mi ne daje pravice, da jih s svojim strahom in pretirano skrbjo omejujem pri njihovih odločitvah. Nekatere odgovornosti imajo seveda prednost pred drugimi. Učenje odgovornosti do sebe in do drugih na cesti je seveda bistveno večjega pomena od učenja odgovornosti za pospravljanje sobe ali redno pisanje domačih nalog. Pri prevzemanju odgovornosti je tako kot pri vseh stvareh – zdrava mera je najboljša. Če nismo odgovorni, trpijo drugi okrog nas, če si naložimo preveč odgovornosti, pa trpimo sami.

18

Odločanje in odločitve Avtor: Tatjana Kruder Začne se pri odločanju staršev za ali proti spočetju otroka… ali pa ne… kot pri dilemi, kaj je bilo prej: jajce ali kokoš. Ko se bodoča starša odločata za otroka, sta seveda pred veliko dilemo. Pred njiju se postavljajo številna vprašanja: je pravi čas, bo otrok zdrav, bova zmogla, bova dobra starša, ali bo konec velike ljubezni, ali bova imela še čas zase, ali bo mali tiran zahteval ves čas zase… Kot partnerja sta postavljena pred eno prvih pomembnejših odločitev. Odločata se svobodno, lahko tudi že pod delno prisilo – otrok je že na poti. Odločata se v veliki, do sedaj neizpolnjeni želji, ker zanositev do sedaj ni uspela. V tem primeru velika želja prekriva vse odločitve. Denimo, da se partnerja odločita za otroka in zanositev uspe. Od takrat naprej bosta vsak dan znova in znova postavljena pred odločitve: čisto majhne, nepomembne in velike. Takšne, za katere še vedela ne bosta, da sta se odločila in zelo pomembne, takšne, ki imajo velik pomen za nadaljnje življenje. Kako se pravilno odločati in kako sprejeti najboljšo odločitev? Odločiti pomeni (Slovar slovenskega knjižnega jezika): izraziti voljo, kako naj nekaj bo. Med drugim pomeni odločiti tudi: napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti. Najprej in predvsem se moramo zavedati, da pomeni odločitev najprej ločitev. Šele ko je ločitev sprejeta in uresničena, se lahko odločimo za drugo, za nas tisti trenutek boljšo možnost. In uresničimo »voljo, kako naj nekaj bo«. Prav nobene odločitve ne moremo sprejeti, če se prej, kar je velikokrat izredno težko, ne ločimo od prejšnjega

stanja. Prav zaradi te ločitve, ki se ji nikakor ne moremo izogniti, so nekatere odločitve tako zelo težke. Če razvijamo zgodbo naprej: rodil se je otrok, zdrava punčka, ki je rasla, se lepo razvijala, šla v šolo, nato v srednjo šolo. Že do te stopnje je šla skozi veliko majhnih in velikih odločitev, ki jih je dokaj uspešno sprejemala. Ker je iz majhne punčke zrasla velika in čedna punca, so jo začeli zanimati fantje in tudi fantje so jo opazili. Posebno eden – rodila se je velika ljubezen, zaletava, malo brezglava… in kmalu je bilo jasno, da je iz te zaletavosti nastalo novo življenje. Na videz brez odločitve fanta in punce, kar tako, ker se je pač zgodilo. Ali pač, ali je bila tudi to odločitev? Seveda, a ljudje se ne zavedamo, da se tudi takrat, ko se ne odločimo, v resnici odločimo. Odločimo, da se ne bomo odločili in bomo pustili stvari teči kar same po sebi. In se naša punca iz zgodbe znajde prvič v življenju pred povsem resno, življenjsko pomembno odločitvijo. Postavlja si vprašanja. Vsak odgovor pomeni ločitev od nečesa. Splav pomeni ločitev od življenja še nerojenega otroka. Donositev in rojstvo pomeni ločitev od otroštva, od brezskrbnih zabav, ločitev od šolskih prijateljev, šole, dobrega uspeha. Kaj storiti? Najprej mora izbrati ločitev. Od česa se bo torej deklica ločila? Ker gre za življenjsko odločitev, je izbira težka. Deklica ne spi, ne je, starši ji niso v pomoč, po svojih močeh išče najboljšo rešitev. Prva stvar, ki se je vsak, ki stoji pred odločitvijo, mora zavedati, je, da na tisto, kar se je že zgodilo, ne more vplivati. Zdaj je tu in to mora sprejeti. Seveda se pa istočasno mora zavedati, da ima vso odgovornost, vso pravico do nekega dogodka zavzeti svoje

19

stališče. To v praksi pomeni, da se lahko odloči. Dekle se lahko odloči za depresijo (to je najbolj pogosta in pretežno slaba odločitev) in s tem preloži svoj del odgovornosti na druge – drugi bodo tisti, ki bodo (če bodo) priskočili na pomoč in se odločali namesto deklice. Mogoče ta odločitev niti ni slaba, zunanji opazovalci, ki niso čustveno vezani na osebo, ki gledajo zgolj s treznimi, pametnimi očmi na to stanje, lahko v danem primeru pripeljejo deklico do ustrezne rešitve. Druga odločitev je lahko pogovor s strokovnjakom, ki bo pomagal iskati tudi možnosti za preživljanje otroka, ki bo na drugi strani prikazal njene možnosti, če se otroku tako ali drugače odpove. Seveda lahko nanizamo med obema navedenima odločitvama še kar nekaj možnosti, nekaj odločitev, ki jih lahko deklica sprejme, preden se do konca odloči: ali otroka obdržati ali ne. Katera vprašanja si zastavimo pred pomembnimi odločitvami? Včasih pomaga, če smo po šolsko pedantni – vzamemo list papirja in pišemo: na eno stran, kaj z določeno odločitvijo pridobimo, na drugo stran, kaj izgubimo. Seštevamo, odštevamo, ne pozabimo na svoja čustva… in mogoče se po spisku laže odločimo. Še eno vprašanje lahko pomaga pri odločitvi: »Ali mi bo kdaj žal, če te odločitve ne sprejmem?« Če je odgovor da, smo že zelo blizu končni odločitvi. Predvsem pri odločitvah ne pozabimo nase. Ko si postavljamo vprašanja, naj bodo vezana na nas, kaj bo z nami, kako bo vplivalo na naše življenje in zavrzimo misli na to, kaj si bodo drugi mislili. Mnenje drugih se spreminja, mi ostajamo in naše odločitve nas spremljajo vedno.

Ne pozabimo pogledati tudi v prihodnost. Če neka odločitev prinese zgolj trenutno olajšanje (beg v droge, alkohol), potem to ni prava odločitev. Naučimo se gledati v prihodnost, pogledamo, kaj nam dolgoročno prinese odločitev. A kljub temu živimo v neki skupnosti in zato se moramo jasno zavedati, da vedno ne moremo sprejemati odločitev, ki so samo nam v korist. Cilji družine, zakona so pred našimi osebnimi cilji in s tem v skladu se tudi odločamo. Pri vseh odločitvah nas vedno priganja čas. Od hitre odločitve je včasih odvisno naše življenje in življenje drugih ljudi (pilot, kapitan na ladji, šofer na cesti…). Za nekatere odločitve si lahko vzamemo čas in trezno razmislimo, a ne zavlačujmo, ker se potem odločitev samo odmika in upamo, da se bo nekdo drug odločil namesto nas. Da se naučimo čim hitreje in dobro odločati, se moramo najprej svojih odločitev jasno zavedati. V vsaki situaciji se zavedajmo, da se odločamo: v hudi gneči na cesti se lahko jezimo, lahko poskušamo prehitevati, lahko se odločimo, da bomo mirno čakali, da se promet umiri, opravimo kakšen telefonski klic, naredimo kaj zase(spijemo vodo, poslušamo sproščujočo glasbo…). Ko se svojih odločitev zavemo, bodimo ponosni, da smemo sodelovati pri poteku našega življenja, ga usmerjati. In naučimo se iz vsake odločitve izluščiti tisto, kar je dobro. V vsaki odločitvi vedno je nekaj dobrega in tisto gojimo naprej, na tem gradimo. Prav napačne odločitve nas pripeljejo do veliko izkušenj, zaradi katerih znamo hitro in dobro odločati. Lahko se seveda zavestno ali ne odločimo, da odločitev prepustimo drugim. Tudi ta odločitev ni nujno slaba. Včasih je čisto prav in človeško,

20

da priznamo, da ne znamo naprej. Svojo odločitev prepustimo v roke drugim osebam. Vsekakor naj bo to prepuščeno osebi, ki ji zaupamo, za katero vemo, da nas ne bo opeharila. Vendar bodimo pozorni – to naj se res zgodi izjemoma, sicer si pa privoščimo vedenje, da smo sposobni svoje odločitve sprejeti sami. Sami prevzeti vso odgovornost, ki si jo z odločitvijo naložimo. In sami žeti sadove, ki jih bo odločitev rodila. Sami premagovati ovire in sprejemati odločitve, ki bodo še potrebne. Za odločitev si je potrebno zastaviti cilj! Preden se sploh začnemo odločati, si postavimo cilj. To je mnogokrat preprosto: priti na vrh gore, udeležiti se tekmovanja, dobiti novo službo… To opravimo brez večjih razmišljanj. Če je posredi pomembna, življenjska odločitev, je določitev cilja zelo pomembna. Katere so lastnosti dobro postavljenega cilja? Cilj naj bo oblikovan čim bolj konkretno, postavljen v dokaj natančen časovni okvir in predvsem naj bo dosegljiv z lastnimi sposobnostmi. Dober cilj naj ne vsebuje primerjav in naj bo pozitivno oblikovan. Kako pomagati človeku, ki se odloča? Bodimo zelo previdni in ne dajajmo človeku, ki je potreben pomoči pri odločanju, zavesti, da se odločamo namesto njega. Spomnimo se izjav čisto majhnih otrok, ko se poskušamo starši odločati namesto njih: »Pusti, bom, sam(a)!« in še cepetanje z nogami, ker nočejo pustiti, da nekaj naredimo ali odločimo namesto njih. Tega se zavedajmo tudi, ko želimo pomagati odraslemu človeku. Poskusimo človeka, ki se odloča,

razumeti, bodimo sočutni, vendar trezni in čim bolj realni. Postavljamo mu vprašanja, da se dokopljemo do njegovih resničnih želja. Osvetlimo mu čim bolj realno, kakšne bodo posledice takšne in drugačne odločitve. Ponudimo mu pomoč, če ne bo zmogel sam. Vendar mu poudarimo, da je odločitev povsem njegova in mu damo vedeti, da sprejmemo kakršnokoli njegovo odločitev in ga v tem podpiramo. Kakšna naj bo torej pametna pomoč naši deklici pri sprejetju njene odločitve? Največ lahko pomagajo seveda starši. Najbolj zrelo ravnajo, če deklici predstavijo vse posledice takšne ali drugačne odločitve. Lahko prosijo za pomoč strokovnjaka, ki bo še bolj nevtralen. Ko bo deklica poznala vse možnosti, naj ji dopustijo, da se odloči sama. Največja napaka je, če želimo komu vsiljevati svoje mnenje. Če smo zmožni nesebično ponuditi svojo pomoč, jasno izraziti, da se strinjamo s kakršnokoli odločitvijo in jo podpirati, več nismo mogli narediti za nekoga, ki se težko odloča.

21

Kako premagati monotonost v odnosu? Zakon ali kakršnekoli partnerski odnos po določenem času postane monoton. Pari se pričnejo dolgočasiti, saj jim vsakodnevno življenje postane rutina. Vse preveč ljudi si prične iskati zabavo drugje, namesto, da bi spremenili navade in si popestrili zvezo. Tako jih veliko najde zabavo pri drugih osebah, kar pomeni razpad dosedanje zveze. Vendar, če enkrat ne »prekinemo« tega vzorca bomo iskali zabavo vedno izven zveze. Monotonijo prvo opazijo moški, saj so ženske prevečkrat okupirane z domačim delom. Moškim hitro postane dolgčas in če si zabave ne poiščejo v športu ali v gostilni s prijatelji, ga najdejo v drugi ženski. Kar pa ni pošteno do partnerke. Pa ne zato, ker je skočil čez »plot«, temveč zato, ker se on zabava in ona ne. Pošteno bi bilo, da bi jo on razbremenil in tako bi imela oba enako časa za zabavo. Seveda pa zabava ni samo spolnost. Zabavo ljudje različno razumemo, nekateri kot odhod v diskoteko, drugi branje knjige. Pravzaprav bi zabava naj bila nekaj drugega, kar počnemo večina dneva. Tako velikokrat slišimo, da je nekdo utrujen od zabave, da če se ves dan zabava, potem si morajo poiskati drugo sprostitev. In ker tudi ne »seksamo« ves dan temveč kratek del dneva, ga pojmujemo zabava. In zato večina misli, da monotonost, lahko razbijemo s seksom in to z drugo osebo, če zaradi tega to počnemo, potem je spolnost tudi temu primerna – monotona. Res, da moški prej opazijo monotonost in si zato poiščejo »rešitev«, vendar

ženske prve poskušajo nekaj narediti v zvezi. Kar pa moški sprva tega ne opazi. Monotonost ženske pričnejo najprej »razbijati« v glavi, tako da pričnemo misliti o nečem ali o nekom drugem – sanjarijo, potem počasi iščejo nove prijatelje s katerimi se pogovarjamo o stvareh, ki se že dolgo nismo in nato počasi sledijo izhodi v družbi v športne centre, kino, pijačo… in tukaj šele moški začutijo, da jim ženska hoče povedati, da ji je v vezi dolg čas. Ja, moški zelo dolgo potrebujemo, da dojamemo, kaj nam ženske hočejo povedati! Vzrok, kot smo že pisali, lahko najdemo v otroštvu, razvajenost od mame. Vara me! Seveda tega moški ne vzame, da je kaj narobe v zakonu in da mora tudi on kaj spremeniti, temveč prva misel. Ima drugega! Pričnejo se besedni dvoboji, prepričevanja, morda zelo zasledovanja… moški na vsak način hoče vedeti, kdo mu je konkurenca. Šele ko ugotovi, da je to samo aerobika, ali kakšno žensko bitje, se pomiri in je nekaj dni ves v razcvetu, nato pa vse po starem. Vendar ženske niso zadovoljne samo z nekaj dnevi »veselja«, temveč želijo trajnejšo rešitev, je v veliki meri korak k iskanju drugega partnerja. Ker pa sedanji partner ne razmišlja, da je lahko spet kaj hujšega od aerobike, se več ne zanima za njena početja. Kako prekiniti monotona dejanja? V vsakem primeru ni dobro, da monotonost pripelje, do končanja veze. Saj se veliko vez konča, »brezveze«, sploh nevedno zakaj so šli narazen. Tako morata oba partnerja enakomerno prispevati k razvoju partnerske zveze. Prvi korak je, da se domača opravila enakomerno razdelijo. Predvsem tista, kjer lahko oba

22

»ustvarjata« skupaj, priprava kosila, urejanje okolice, pospravljanje… Prav tako morata oba biti pobudnika v enaki meri, ne pa da drug počne to, kar mu partner naroči. Seveda, tak pristop je možen ob postavitvi nove veze, če veza že traja nekaj časa, je toliko težje. Če predpostavljamo, da večina del opravi ženska, potem mora tudi ona prevzeti pobudo za prekinitve monotonije. Monotonost se prekine s šokom. Ta šok mora biti pozitiven. Najprej si naredite seznam vseh opravil, ki jih počnete doma, vsako opravilo časovno ovrednotite in seznam predložite partnerju. Sam si naj izbere opravila, ki bodo obema vzela enako časa. Naslednji korak je preurejanje prostorov in menjava slik na steni. To ne pomeni, da je potrebno nakupiti novo pohištvo, temveč, da je potrebno spremeniti postavitev. Edino investicijo, ki jo priporočam je, da bele stene spremenite v barve, pa ne vse prostore v enako barvo. Ob takšnih spremembah se bo partner začel drugače obnašati, predvsem pa bo imel veliko pripomb, vendar morate nadaljevati svoje delo. Potem se bo počasi umiril in nadaljeval »ustvarjanje« z vami. Vendar enkratne spremembe še ne prinesejo dolgoročnih rezultatov, temveč je neprestano potrebno delati na spremembah, ne samo okolice, predvsem sebe.

23

Kako se upreti tašči? Ob poroki se ne poročimo samo s partnerjem, katerega smo izbrali, temveč tudi z njegovo družino. S katero pa kasneje največkrat pridemo v konflikt, oz. je vse prevečkrat vzrok za prepir z našim partnerjem. Namreč tako kot izbiramo partnerja, ne moramo zbirati družine, ki sodi zraven, temveč moramo sprejeti celotno družino v kompletu, torej takšno, kot je. Seveda si moramo sami postaviti meje in določiti pravila, vendar največjo vlogo mora odigrati partner, ki svoji prvotni družini da jasno vedeti, kje je meja in kakšna so pravila. Čeprav predvsem moški težko naredijo mejo in se uprejo svoji mami, pravzaprav postanejo preveč popustljivi in tako njegova mama oz. tašča njegove žene postane naenkrat del družine. Najpogosteje pa se to dogaja, kadar živimo pri enem od staršev. Mame moških postanejo ljubosumne na njihove žene, kjer so jim odpeljale njihovega »sinčka«. Mame žensk pa njihovim možem gledajo zelo »pod prste«, da slučajno ni njena hčerka naredila enake napake, kot ona sama. Zakaj prihaja do prepirov? V vsej dolgoletni praksi, ki jo imam, skorajda ni bilo primera, da ne bi bila vzrok za težave tašča, direktno ali posredno. Največ pisem je prihajalo z naslednjo vsebino: »Možu in meni lika in pere moja tašča, če hočem karkoli sama narediti, me sploh noče slišati, sedaj se je začela spravljati še na ne dve leti starega mojega otroka in hoče skrbeti še zanj... res bi rada skrbela za svojo družino…«

»Ko vstopim v stanovanje postanem zamorjen ter slabe volje. Če tega res dobro ne skrijem je spet vse narobe...« »če grem s sinom v sobo da bi bila malo sama z njim, tašča joka da ga nič ne vidi...« Torej v primerih, kjer se par preseli k enemu od staršev (ker je tako najlažje rešiti stanovanjski problem) se zgoraj omenjeni primeri dogajajo vse pogosteje, predvsem če sta pri moževih starših. Namreč mame se neposredno primerjajo s sinovo ženo, pravzaprav vidijo v njej konkurenco. Ali če poenostavimo, vse kar naredi snaha za taščo, ni dovolj dobro. Ker je v večini primerov snaha v začetku bolj popustljiva, tašča zelo hitro prevzame vodilno vlogo. Najprej prevzame gospodinjska dela, nato pa še želi prevzeti vloge mame svojemu vnuku. Na tej točki se pojavijo prvi resni prepiri in zamere. Saj se v snahi prebudi zaščitniška narave mama, ki mora svojega otroka obvarovati pred nevarnostjo. V takšnih primerih, pričnejo tašče simulirati bolezen, kar pomeni, da želijo vzbuditi pozornost, predvsem pri svojem sinu, ter ga tako pridobiti na svojo stran. To je predvsem vzrok za prepir med možem in ženo, saj je prepričan, da je žena s svojim obnašanjem do tašče povzročila takšno stanje. Pri moških prej prevlada spoštovanje do mame, kot do svojih otrok in žene, tako se snaha vse prevečkrat znajde sama, oz. med dvema ognjema. Postaviti si pravila? V vsakem primeru se ne priporoča, da je prvo skupno bivanje zakoncev pri njunih starših. Če je to dolgoročno najcenejša rešitev, je pa psihološko najnapornejša. Če se partnerja odločita, da bosta vseeno živela pri enih od staršev je najbolje, da vsaj eno leto preživita v najemniškem

24

stanovanju, zato, da sama sebe bolje spoznata in da se navadita na samostojnost, hkrati pa se njuna veza utrdi in šele nato odideta živeti pod skupno streho staršev. V začetku si morata postaviti zelo natančna pravila, oz. se dogovoriti s starši kaj kdo pričakuje in kakšne so pravice in dolžnosti drug drugih. Priporoča se, da so stanovanja popolnoma ločena, tudi vhod, seveda vse je odvisno od finančnih možnosti. V vsakem primeru, pa mora vsak posameznik povedati, kaj ga moti in kaj si želi. Zakonci morajo držati skupaj in si dajati podporo. Kadar se eden od zakoncev znajde med dvema ognjema, kot mož/žena in sin/hči, mora vedno stopiti na stran svoje aktualne družine. Potem pa s pogovorom rešiti obe strani. Če si že v začetku naredimo »red« v družini, do kasnejših težav ne bi smelo prihajati. V kolikor pa se je stvar že zapletla in niti pogovor več ne pomaga, pa je potrebno pričeti ignorirati taščina dejanja. Partner pa mora zavzeti trda stališča svoje aktualne družine. Res da tašče velikokrat rečejo, da pri vzgoji vnukov hočejo samo dobro, kar bi lahko njihove sinove prepričalo in ti bi se postavili na stran svoje mame. Vendar je potrebno upoštevati dejstvo, da je tašča enkrat že bila mama in je sedaj babica, torej je svojo vlogo že »odigrala« in se »nima« pravice vmešavati v tuje življenje.

25

Kako se na dopustu »spočiti«? Poletje je čas, ko se hitri tempo življenja umiri. In takrat rečemo, da si bomo sedaj v miru vzeli čas zase in za svojo družino. Tako postanemo nestrpni, ker komaj čakamo, da odidemo ne težko prisluženi dopust. Pravzaprav želimo zbežati od problemov, s katerimi smo bili skozi vso leto. Vendar pozabimo, da smo mi tisti, ki ustvarjamo “probleme”, torej jih odnesemo s seboj, kjer smo sami z njimi, namesto, da bi od njih zbežali. Ker pa smo skupaj z družino, ki nam je čustveno bližje, kot poslovni partnerji, se problemi še prenesejo na družino, tako iz dopusta pridemo še bolj utrujeni, kot smo želeli. Na to, da iz dopustov prihajamo utrujeni, sem bil prvič pozoren pred petimi leti. V zakonski svetovalnici namreč vodimo statistiko, v katerem obdobju se pojavijo kašne težave. In statistika, je pokazala, da se največ parov oglasi na svetovanje v začetku avgusta in potem je zelo velika gneča vse do oktobra. Seveda ni vzrok, za obisk slabo razumevanje na dopustu, saj je iz svetovalnega razgovora razvidno, da težave trajajo že dalj časa, ki pa so na dopustu dosegle vrhunec. Tisti, ki so zbrali dovolj moči za ohranitev in ureditev zakona, se nato oglasijo na svetovanju. Ker je ta pojav iz leta v leto vedno močnejši ugotavljam, da smo se Slovenci vedno bolj pripravljeni soočati z lastnimi težavami in pripravljeni ohranjati zakonske zveze. No, morda bi kdo rekel, da je vedno več problemov, pa ne verjamem. Temveč smo se vedno bolj začeli zavedati samega sebe in ugotavljati, da je življenje zelo kratko.

Tako bi radi čas, ki nam je dodeljen na tem svetu preživeli čim bolj kvalitetno. Družine so pripravljene na skupne pogovore Dopust je čas v letu, ki ga družina nameni sama sebi. Zavedati se moramo, da se družina zelo slabo pozna, saj zaradi različnih obveznosti, skozi leto preživimo zelo malo časa skupaj in se predvsem ukvarjamo s stvarmi za preživetje. Tako nam zmanjka časa za nas same, kar pa je primarna naloga družine in nas samih. Saj ne živimo zato, da preživimo ali ustrežemo željam drugih. Ker pa skozi leto nastaja tudi veliko težav znotraj družine jih večino potiskamo na stran, saj se je najtežje soočiti s problemi, ki smo jih povzročili sami. Enkrat pa pride čas, ko ne moremo od njih več zbežati, tako prihaja do velikih razhajanj med partnerjema in to se zgodi prav na dopustu. Možje bežijo pred ženami Na dopustu smo skupaj 24 ur na dan in ne moremo zbežati drug od drugega, torej se moramo soočiti. Ponavadi ženske pričnejo razgovore, pred katerimi moški bežimo. Skozi leto se lahko izmikamo, na dopustu pa ne moremo. Ker sami ne priznamo svojih napak ali se o tem sploh nočemo pogovarjati, se prične prepir ali pa se partnerja sploh nehata pogovarjati. To se ponavadi zgodi že v prvih dneh dopusta. Ker pa v prepiru ali slabih odnosih nihče ne uživa, je pokvarjen tudi dopust. Na dopust se je treba pripraviti Tako kot se na dopust pripravljamo organizacijsko in finančno, se moramo tudi psihološko. Zavedati se moramo, da na dopust ne gremo zaradi fizične utrujenosti, temveč, da se odmaknemo od vsakdanja. Zato se moramo s

26

partnerjem, ko pričnemo planirati dopust, pričeti tudi pogovarjati o težavah, ki se pojavljajo v zakonu. Seveda če je težav več, se bomo o njih pričeli pogovarjati postopoma, saj ne moremo vseh naenkrat rešiti. To je tako, kot da želimo velik kup zemlje poriniti v enem kosu, ker se bomo fizično utrudili in se ne bo nič zgodilo, bomo zraven obupali. Na koncu pa bo velik kup zemlje še vedno ostal tam. Tako kot naši problemi. Predvsem pomembno pa je, da se o težavah pričnemo pogovarjati. Predvsem moramo partnerju dopustiti, da izrazi svoje mnenje in ga pri tem ne oviramo s pripombami. Reševanje težav se mora pričeti z izražanjem mnenj, pri tem pa ne smemo bežati, temveč pričnemo usklajevati mnenja in iskati vzroke, zakaj so nastale. Poskušamo se izogibati iskati zunanjih vzrokov za težave, ki so nastale. Najprej moramo vprašati sebe, kaj smo naredili, da je prišlo do njih. In naslednje kaj lahko storimo, da jih odpravimo ter da se več ne bodo ponavljale. S tem bomo izločili zunanje dejavnike in se poglobili v sebe. Pomeni, da se bomo osredotočili, točno na ta problem in tako povečali možnost rešitve, hkrati pa bo partner videl, da smo se pripravljeni pogovarjati in bo pogovor postal bolj sproščen. Ko bo med zakoncema stekel pogovor, bo tudi vzdušje bolj sproščeno. Težave, ki nastajajo med partnerjema, so kot telesna rana, katera se vname in dokler je ne odpremo, da iz nje izteče “tekočina”, nam povzroča bolečnino. Enako je s pogovorom o težavah, dokler se ne začnemo pogovarjati o njih nas “nekje tiščijo.” Teh bolečin niti ne znamo opisati, saj za njih ne obstajajo »zdravila«, čeprav velikokrat vzamemo tablete za pomiritev ali se zatečemo k alkoholu. Vendar so to sredstva, ki samo trenutno blažijo

bolečino, ko se bolečina vrne je veliko večja. Če bomo nadaljevali blaženje z omenjenimi sredstvi, bomo postali zasvojeni in bomo imeli samo eno bolečino več. Zato se pogovor mora začeti vsaj mesec dni pred dopustom, saj boste vmes prišli v kritične trenutke, ko boste hoteli z glavo skozi zid, kar pomeni, da vam vaš “ego” ne bo pustil priznati lastne napake. Takrat boste želeli zbežati. V najbolj kritičnih trenutkih ne smete odnehati, saj je ravno to prelomnica za reševanje težav. Iz takšnih trenutkov prihaja rek, da za vsakim dežjem posije sonce. Torej vse kar moramo storiti, je da vztrajamo. Do dopusta moramo “odpreti” vse probleme in se o njih pričeti pogovarjati, kajti takrat bomo na dopustu resnično počivali. Pogovor bo očitno potekal tudi na dopustu, vendar se bomo pogovarjali in ne prepirali. Moški pozabljamo, kaj pomeni biti moški Do česa takšnega sploh ne bi prihajalo, če nebi moški pozabili, kaj pomeni biti moški. Moški ne pomeni imeti glavno besedo, delati tehnična opravila, se postavljati, dvigovati glas, ko je potrebno rešiti stvari, temveč pomeni prenesti resnico. Zadnje generacije moških vse preveč bežimo pred težavami, ki jih sami povzročamo in ne znamo sprejemati odgovornosti. Predvsem bežimo pred resnico. In ravno to moške loči od fantov. Moški sprejemajo resnico s polno odgovornostjo in ne bežijo pred lastnimi napakami. Na ta način ne bomo povzročali težav v družini, vsaj ne takšnih, ki jih povzroča slaba komunikacija. Iskreni pogovori Da bo v prihodnje prihajalo do prijetnih dopustov in harmonije v družini si

27

morata partnerja predvsem zaupati in biti iskrena drug do drugega. Kar pomeni, da ne smeta prekrivati informacij drug pred drugim, spoštovati skupne odločitve, predvsem pa se skupaj odločati pri življenjskih odločitvah. Prav tako moramo biti iskreni sami s sabo. Sebe moramo sprejeti takšne kot smo, z vsemi napakami in sposobnosti. Imeti moramo realne želje, čeprav so vse izpolnjive, se moramo v danem trenutku odločati samo za tiste, ki smo jih sposobni uresničiti. Skupni cilj Zakonca si morata predvsem postaviti skupni cilj, kaj pravzaprav želita v svojem življenju, vsak zase in v zakonu. Ta cilj in pot do njega morata biti čim bolj skladni, saj v nasprotnem primeru prihaja do razhajanj in niti sama nevesta zakaj. Zato se morata predvsem veliko pogovarjati o svojih željah, potrebah, mislih, čustvih in težav, ki nastopajo. To je največje vodilo za uspešen zakon. Ne pozabimo na otroke V kolikor nimamo iskrenega odnosa, to najbolje čutijo otroci. Ker so tudi sami vso leto v veliki gneči, potrebujejo dopust in na tem dopustu želijo počivati in se zabavati. To lahko storijo samo, če čutijo varnost v svoji družini. V pogovore moramo vključiti tudi otroke, ker tako čutijo večjo pripadnost. Hkrati pa jih vključimo v pogovor o težavah, ki nastajajo v družinah in jih naj rešujejo skupaj z nami. Na ta način jih vzgajamo in zmanjšamo možnost, da bodo sami v svojih družina utrujeni prihajali iz dopustov. Otroci so naša podoba, zato je velika verjetnost, da bodo nekoč enako reagirali kot reagiramo mi. Tako jim moramo dati pozitivne in iskrene

vzglede. Predvsem iskrene, saj otroci čutijo tudi naše misli. Ker skozi leto nimamo za njih veliko časa, se jim moramo še posebej posvetiti med dopustom. To ne pomeni, da smo z njimi veliko fizično skupaj, temveč, da jih aktivno vključimo v družinske aktivnosti.

28

Kako preživeti podopustniško krizo? V začetku jeseni se pri nas zgodi prva faza ločitev. Kar pomeni, da gredo pari narazen, živeti drugam ali pa se skregajo tako močno, da več ne želijo govoriti drug z drugim. Praksa je pokazala, da je kriv predvsem dopust. Namreč v zakonskih svetovalnicah so jeseni »vrste«. Da na dopust gremo zato, da se odpočijemo je vsem jasno in tudi to je njegov namen. Vendar vedno več parov se iz njega vrača utrujenih, komaj čakajo da pridejo domov, veliko pa pride tako močno sprtih da se odločijo za razvezo. Lahko bi rekli, da je dopust začetek novega, vendar, kot kaže v negativnem smislu. Ker skozi leto nimamo časa reševati težav ali kot bi drugače povedali bežimo pred njimi, se na dopustu zagotovo soočimo z njimi. Pa ne zato, ker tja pridejo, temveč veliko težav lahko rešimo če se s partnerjem iskreno pogovorimo. V vsakdanjem delavniku, lahko najdemo tisoč razlogov, da se s partnerjem ne zapletemo v pogovor. Na dopustu pa je zelo malo možnosti, da zbežimo. Ker se mali problemčki skozi leto prelevijo v probleme in teh je veliko, jih enostavno ni možno rešiti samo z enim pogovorom. In za tak pogovor predvsem potrebujemo veliko časa in strpnosti. Tisti, ki slednjega nimajo, se pričnejo prerekati in tako ostane do konca dopusta. Tako smo jezni, ker nismo imeli nič od dopusta, slabo se počutimo, ker smo ozavestili težave, pa še s partnerjem se ne razumemo. In ker bi na delo morali priti spočiti, da bi lahko pričeli s polno energijo, pridemo

še bolj utrujeni, brez volje do dela, skratka jezni smo na samega sebe. Prijatelji svetovalci Tisti, ki se tega zavedajo, poskušajo rešiti težave s pogovorom. V kolikor se zavedajo, da tega sami ne bodo sposobni rešiti se obrnejo na tretjo osebo, lahko je prijatelj ali strokovna pomoč v zakonski svetovalnici. Prijatelji lahko veliko pomagajo, vendar je težava v tem, ker so čustveno vpleteni, da ne bodo dali jasnih odgovorov in lahko pride do sporov ali pa se celo eden od partnerjev s prijateljem čustveno ali fizično zaplete. Ker delujemo na čustvenem področju je to stanje, ki ga zelo težko nadziramo. V takšnem primeru osebi, ki se mu »potožimo« popolnoma zaupamo. Sogovornik »zaupnik« lahko nevede sam pade v čustveno stanje in prične z nasveti reševati svoje osebne težave. Slej ko prej pa se (če gre za nasprotni spol) tudi fizično združita. Tako se lahko konča prijateljska in še partnerska veza. Zakonska svetovalnice Ker je področje zelo občutljivo in nevarno se je bolje zaupati strokovnemu delavcu, v zakonski svetovalnici. Nasvet prijatelja je lahko namreč tako, kot da imamo težave doma z elektriko in pokličemo prijatelja na pomoč, ki se malo več spozna na elektriko, kot mi. In rezultat je ponavadi uničenih nekaj gospodinjskih aparatov, poškodovane stene, porabljen cel dan in potem smo na prijatelja še jezni, če se že ne skregamo. Na koncu pa tako ali tako pokličemo mojstra za elektriko, da popravi naše »dosežke«, kar traja dalj časa, veliko dražje je in še veliko »živcev« smo izgubili. Vendar takšno škodo še nekako prežimo, ker se ni zgodilo direktno na nas. Prav tako ne

29

gremo k prijatelju, ki je živinozdravnik, še si zlomimo nogo ali imamo pljučnico. Osebni problemi oz. duševne težave pa so toliko bolj občutljive. Saj gre za stvari, ki jih ne moramo videti, ne prijeti v roke. Niti ne moremo predvideti, kakšne bodo posledice. Zakonski svetovalec pristopi k reševanju problemov »ne čustveno«, kar pomeni, da lahko oceni realno stanje, ne pa da bi gledal skozi nekaj svojih načel ali kompleksov, kar prijatelji naredijo zelo težko. Svetovalec mora svetovanca predvsem dobro poslušati in mu dati občutek varnosti in zaupanja. Dokler ne vzpostavita zaupanja, svetovalec ne bo dobil realnih rezultatov, ker bo svetovanec vedno nekaj prekrival. Tukaj imajo sicer prijatelji prednost. Zato pogovori pri svetovalcu trajajo tako dolgo. Ko je zaupanje vzpostavljeno prideta v profesionalni odnos, kar pomeni da svetovalec nikakor ne sme izkoriščati informacij ali navezovati kakršnih koli osebnih stikov. Pogovor se ne sme zapletati v aktualne dogodke o drugih osebah. Temveč pogovor teče izključno o svetovancu, kako on vidi, kaj čuti, kaj ga veseli, kaj ujezi… svetovalec mora spoznati reakcije svetovanca na določene akcije. Nato se pogovor osredotoči na svetovančevo preteklost, tako da svetovalec ugotovi odkod izhajajo določene potrebe in reakcije. Tukaj se faza analize konča in svetovanec je opravil najtežji del svojega poslanstva, težje delo čaka svetovanca. V naslednji fazi svetovalec predvsem uči svetovanca voditi razgovor sam s seboj ter kako ozaveščati svoje »napake« oz. zaznati, kdaj bomo prešli v stanje depresije, jeze … tukaj je zelo učinkovita metoda realitetne terapije. Zato je dobro, da svetovalec

svetovanca uči ob pogovoru tudi teorije izbire. Realitetna terapija in Teorija izbire Realitetna terapija (dalje RT) je metoda svetovanja oz. psihoterapije, s katero učimo ljudi, kako upravljati s svojim življenjem, kako izbrati bolj zadovoljive odločitve in razviti moč za premagovanje stresa in problemov v življenju. Sodobna RT je podprta s teorijo izbire. Z osnovami teorije izbire seznanimo tudi svetovanca. Koliko, je odvisno od njega. Jedro realitetne terapije je trditev, da ne glede na to, kaj se nam je v življenju 'zgodilo' oziroma, kaj smo doslej v življenju počeli, lahko v sedanjosti vedno izberemo vedenje, ki nam bo pomagalo bolje zadovoljiti naše potrebe zdaj in v prihodnosti. Potreb ne moremo zadovoljivo tešiti brez povezanosti z drugimi ljudmi, zato je naloga RT, da pomaga ljudem ponovno ali na novo razvijati čim boljše odnose s soljudmi. Uporabnost RT je izredno široka: njena prednost je, da je lahko uspešna s prostovoljnimi in neprostovoljnimi »svetovanci«. Slednjih se nekateri drugi svetovalni oz. psihoterapevtski pristopi izogibajo. Dejansko take osebe nočejo k terapevtu in se terapiji tudi upirajo. Terapevtovim poskusom, da bi jim pomagal, se pogosto rogajo. Neprostovoljni »svetovanci« ponavadi že dolgo nimajo kakovostnih odnosov s soljudmi in so veliko teže dostopni. Vendar je RT razvila tehnike, kako od konfrontacijskega preiti v sodelovalni pogovor. Najteže se je približati tistim osebam, ki so že v zgodnji mladosti izgubile stik s katero koli odgovorno odraslo osebo. Gre za osebe, ki v svojem svetu nimajo nobene odgovorne odrasle osebe, ki ne najdejo zadovoljstva v odnosih, čeprav se zadovoljstvu ne morejo odreči. Zato obupajo in se odrečejo pripadnosti,

30

sprejetosti, ljubezni … Poiščejo si zadovoljstvo zunaj kakovostnih medčloveških odnosov; v mamilih, alkoholu, spolnih užitkih brez ljubezni in v nadziranju soljudi tako, da jim povzročajo bolečine. Kot prednost se RT lahko šteje tudi učinkovitost: uspehi so vidni v krajšem času. Prepuščanje svetovancu, da sam presodi, ali ga njegovo vedenje vodi v želeno smer, in da se sam odloči za spremembo, mu ohranja dostojanstvo svobodnega bitja. Načrtovanje omogoča jasno spremljanje »klientovega« napredovanja. RT je prilagojena tudi različnim svetovnim kulturam in poslovnim procesom. S to metodo ne moremo delati, če »svetovanec« ne sprejme teze, da on izbira sedanje vedenje in da ni nujno, da bi bil suženj preteklosti. Prav tako je težje delati, če zaradi katerega koli vzroka ni možno govorno občevanje. O izbiri vedenja in odgovornosti ne moremo govoriti v razmerah skrajne revščine, finančnega propada podjetja in ob težkih boleznih. V vseh teh okoliščinah pa je lahko koristno, če uporabljamo spoznanja teorije izbire. To metodo lahko v življenju uporabljamo kjer koli in nam lahko predvsem veliko koristi pri vzgoji otrok. S takšnim načinom vzgoje jih veliko bolje pripravimo na »trdo« življenje, kot pa s kaznimi in obremenitvami. Saj jim pokažemo, da je svet »slab« samo če se tako odločimo. Lahko je vedno lep. Šele, ko svetovanec osvoji metodo zavedanja svojega stanja, lahko svetovalec nadaljujejo delo. Svetovanja predvsem potekajo na nivoju individualnega izobraževanja in delavnic, tako je rezultat veliko bolj učinkovit.

Nadaljevanje poteka predvsem na metodah, ki učijo svetovanca »stopiti« iz problema, ter spreminjanje in odpravljanje vzorcev, ki mu povzročajo različna psihološka stanja. Zakonski svetovalec, lahko veliko naredi za ohranitev zakonske zveze, ter izboljšanja počutja in stanja. Edini pogoj je, da se sami določite za odhod v zakonsko svetovalnico. Zavedati se morate, da tudi vi ne morete partnerja prisiliti, da gre v zakonsko svetovalnico. Če sami zaznavate, da niste v zakonu zadovoljni potem lahko odidete na pogovor tudi sami, kar pomeni da še sami na sebi naredite nekaj sprememb se lahko spremeni tudi partner in težave bodo naenkrat izginile. Če sedaj v podopustniškem času gre kaj narobe, najprej pričnite spreminjati sebe, morda se drugi ne bodo morali. Odhod iz partnerske veze naj bo skrajna rešitev. Zavedati se moramo, da se nam lahko enaka zgodba ponovi v drugi vezi v še hujši obliki.

31

Začeti znova oziroma ljubezen po ločitvi Čeprav so ločitve vedno pogostejše, še ne pomeni, da gre za lahke odločitve. Preden se odločimo, da iz kakršnih koli razlogov ne želimo več biti v partnerski zvezi, nas stisne pri srcu ob misli na to, da bomo ostali sami. Veliko se jih ravno zato odloča ostati v zvezi. Drugi najpogostejši razlog, zakaj se veza, ki se umetno drži pri življenju, ne konča, pa so otroci ali stanovanjski problem. Najpogosteje prihaja do ločitev, ker partnerja nimata skupnega cilja in interesov, ki peljejo k tem ciljem. To se odraža na različne načine, kot so varanje, nasilje, slaba komunikacija. S tem člankom ne želimo spodbujati k ločitvam, toda v tovrstnih primerih je bolje, da se zveza konča, kot da se v takem tempu nadaljuje. Seveda pod pogojem, da sta oba partnerja poskusila narediti vse, da drug drugemu omogočita dobro počutje v zakonu. Kako ustvariti uspešno zvezo? Kadar se po razpadli zvezi odločamo za novo, si moramo vzeti nekaj časa za premislek. Namreč, najprej naredimo analizo, zakaj je pretekla veza razpadla. Ne smemo v celoti kriviti (bivšega) partnerja. Tudi sami smo bili del zveze in spora, torej smo prav tako odgovorni za nastalo situacijo. Pravzaprav bi si morali narediti seznam napak, ki smo jih naredili, da ji ne bomo ponovili v novi vezi. Lahko pa pišem tudi dnevnik; o sebi, svojih počutjih, napakah, težavah in seveda o dobrih stvareh. Tako najbolje spoznavamo sebe. Vzroke za razpadlo zvezo moramo torej poiskati tudi v sebi. Z analizo velikokrat ugotovimo,

da se nam podobne težave prenašajo iz zveze v zvezo, pa naj bo ta ljubezenska, prijateljska ali poslovna. Velika verjetnost je, da ta naša težava izvira iz našega otroštva, torej imamo nek nerešen konflikt z našimi starši in velika verjetnost je, da je naš partner zelo podoben enemu od naših staršev. Ni njuno, da gre za sorazmeren prenos, moški - moški ali ženska – ženska, lahko ima naša žena enake lastnosti, kot naš oče. To spoznanje je zelo pomembno, saj iz tega izhajajo večina naših konfliktov in kasneje stresov, bolezni… Ko nekako odkrijemo vzorec in izvor napake, moramo poiskati tudi vzrok za nastanek. Sami bomo zelo težko prišli do tega spoznanja, zato si lahko pomagamo s pogovorom pri psihologom ali psihoterapevtu. Svetovalec nas kot nevtralna oseba popelje v naše otroštvo ter z našo pomočjo »brska« po našem spominu. Tako izbrska skrite spomine. Ni nujno, da bomo odkrili pravi vzrok, lahko pa zaokrožimo časovno obdobje. Zelo priporočljivo je, da se o tem pogovorimo s svojimi starši oz. osebami, ki so bile prisotne v določenem časovnem obdobju. Tukaj pa se bo najbrž spet pojavila težava. Morda se z osebo, ki nam lahko največ pomaga, iz takšnega ali drugačnega razloga ne pogovarjamo več. Morali bomo stopiti »iz sebe«, iz svojega jeklenega objema, iz katerega se nočemo premakniti, pomeni, soočiti se s svojim strahom, z resnico in se temeljito pogovoriti z osebo, s katero smo v konfliktu. Šele po takšnem pogovoru bomo ugotovili, da smo v sebi imeli samo strah. Naučiti se moramo brezpogojno sprejemati in dopuščati. To je dolga in težka pot. Če malo poenostavimo. Srečati se moramo z vzrokom naših težav, ne pa

32

bežati pred njim, ker se nam bodo potem težave pojavljale na vsakem koraku. Oseba, ki nam je »prekrižala« pot in bi lahko z njo pričeli novo vezo, naj v nas ne vzbuja čustev in spominov iz otroštva, ne iščimo v njem zavetja naših staršev ali starša našemu otroku. Iskati moramo svojega partnerja, osebo z enakimi cilji in interesi v našem življenju. Predvsem pa mu moramo zaupati. Zaupati moramo sebi! Vedno moramo sebe postaviti na prvo mesto. Sebe moramo imeti najraje, sebi najbolj zaupati. Kajti šele tako bomo lahko zaupali drugim ter nudili varnost in zavetje svojim otrokom. Predvsem pa moramo izključiti zunanje dejavnike, kot so sosedje, starši. Ne smemo se ozirati na to, kaj bodo rekli drugi in izbirati partnerja po ekonomskih kriterijih. Partner nam mora biti predvsem v oporo, ne glede na njegov status. Kako obdržati uspešno zvezo? Najpomembneje je, da smo s partnerjem iskreni in da se veliko pogovarjamo. Tako bomo poskrbeli za nepretrgan pretok informacij, zato ne bo prihajalo do dvomov. Predvsem ne smemo prekrivati različnih negativnih informacij. Partnerji, ki imajo za sabo bolečo zvezo, katere vzrok razpada je bilo nezaupanje, so veliko bolj občutljivi in hitreje zaznajo, če je partner neiskren. Prag njihove tolerance je veliko manjši. Ponavadi druge veze niso tako strastne kot prve. Veliko bolj kot srce deluje razum. Komunikacijo si prestavljate kot reko oz. potok. Ko je potok (veza) še »mlad« teče zelo hitro in je voda bistra – ima dober okus, premaga vsako oviro. Ko teren postane malo bolj

položen in se potok (veza) začne spreminjati v reko (zakon), postane tok bolj počasen in prihaja do zastojev. Tam, kjer voda stoji, ni več bistra; postaja motna in slabega okusa. Kdo bo pa to pil, raje jo izpljunemo (ločitev). Lahko pa oviro odmaknemo in ni več zastoja. Pretok je spet hitrejši in voda spet bistra ter boljšega okusa. Nekako tako bi naj izgledala komunikacija v zakonu oz. partnerski vezi. To je bil le en primer iz narave. Če se poglobimo v naravo, bomo ugotovili, da lahko vse rešitve najdemo v njej in tako naj bi tudi ravnali - čim bolj naravno. Žal vse prevečkrat igramo. Igra pa nas utrudi. In če v partnerski vezi nismo iskreni, temveč igramo, se bomo hitro utrudili in postali podobni mrtvemu rokavu reke. Igranje neke vloge ni vezano samo določen trenutek, lahko traja celotno obdobje. Npr. velikokrat igramo vlogo žrtve, kar pomeni, da si želimo pozornosti. To se izraža predvsem tako, da želimo predvsem vsem ustreči. Ko nas hvalijo, sicer dobimo dovolj pozornosti, vendar se pri tem zelo mučimo. Posledice pa se poznajo predvsem v našem počutju, fizičnem zdravju in na koncu še na odnosu. Iskrenost Kot vidimo, je najpomembnejša iskrenost. To je osnova zaupanja. V začetku smo pisali o odpravljanju vzorcev, ki smo jih iz otroštva prenesli v svet odraslih. Ta postopek je zelo pomemben, vendar tudi dolgotrajen, saj lahko traja tudi več let. Da se bo vzorec prenašanja napak iz zveze v zvezo zmanjšal, moramo biti enostavno iskreni do sebe in do svojega partnerja. Oboje je zelo povezano. Partnerju želimo denimo prekriti nekaj naših slabosti, da bi nas videl v lepši luči. Toda to je kratkoročna rešitev.

33

Prikrivamo namreč resnične informacije. In ker so te informacije ostale v nas in so se spremenile v »slabo vest«, jih imenujemo »psihološke smeti«. Prekrivanje resnice nam lahko hitro pride v navado. Tako »rešujemo« začasne konfliktne situacije in količina psiholoških smeti je vedno večja. Ker imamo omejeno podzavest, bo enkrat zmanjkalo prostora. Postali bomo razdražljivi, konfliktni, vedno pogosteje bomo slabe volje, pojavile se bodo bolečine… Vse to iz preprostega razloga: Psihološke smeti pritiskajo na naš um in srce in to se odraža kot duševna in fizična bolečina. V vezi se pričnejo konflikti, ki so z našo bolečino vedno močnejši. Trajajo tako dolgo, dokler partner to prenaša. Seveda se bolečina na tem mestu ne konča. Nadaljevala se bo, dokler ne bomo očistili podzavesti. Čeprav jih veliko to bolečino raje prekriva z alkoholom, kavo, cigareti… Zato je edina rešitev za dobro vezo iskrenost. Življenje je prekratko in preveč raznoliko, da bi ga lahko sami prekrižarili. Zato naj nas ne bo strah začeti znova. Je zabavno in poučno. Če se seveda začetki ne dogajajo znova in znova.

34

NASVETI Nasvet 1: Ne vem, kje naj začnem, mislim celo da se mi rahlo meša. Vsi okoli mene mi govorijo kako so zaljubljeni, kako ne vidijo več kot dva metra pred seboj... Stara sem 30 let, v različnih vezah sem že 11 let, v slednji 4. pa enostavno ne vem ali sem zaljubljena ali ne? Ali se vsak zaljubi? Je pogoj, da sta dva skupaj, da sta zaljubljena. Jaz se namreč idealno počutim, nihče mi ne teži, vse delava skupaj, me razume... skratka ali je to ljubezen ali bi moralo biti kaj drugače? Ivana iz Maribora V preteklosti sem poslušal, da ljubezen mine po nekaj letih zakona. V knjigah sem bral o večni ljubezni. Tako si nisem mogel predstavljati, kaj pravzaprav ljubezen je. Slišal sem, da je to nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi, da je to kemija in da je tako samo na začetku veze… Vse to sem čutil in doživel tudi sam. Vendar mi ni bilo jasno, zakaj to ne traja večno in če je to res nekaj najlepšega, zakaj nekateri tako trpijo. Ali se za vsako ljubeznijo skriva trpljenje, potem je ljubezen samo past in zakonska zveza kletka. Nešteto vprašanj, na katera si nisem mogel odgovoriti niti, ko sem se pričel ukvarjati z zakonskim svetovanje. Šele po 250 svetovanjih in kilometre preštudirane literature mi je postalo jasno, kaj je Ljubezen. Do sedaj sem bil prepričan, da je ljubezen tisto, kar dva privlači v nekem trenutku, kar se ne da opisati niti povedati. Morda bi lahko narisal, nešteto rožnatih metuljev, pod mavrico na velikem zelenem s soncem obsijanem travniku. V nas se rodijo

neverjetni občutki, ko srečamo osebo za katero menimo, da je »biti« našega življenja. Samo ona in nobena druga. Počutimo se popolnoma brez skrbi, srce nam bije desetkrat hitreje in sonce nam sije tudi ponoči. V nas se dogaja nenavaden kemijski pojav. Vendar ta občutek ne traja večno, kvečjemu pride nemogoča bolečina, za katero ne obstaja zdravilo ali pa se razblini in ostane dolgočasen odnos. S preučevanjem navad in težav, ki nastajajo med pari sem prišel do spoznanja, da se ljudje privlačimo zaradi nekaterih potreb, ki jih imamo v sebi in jo lahko poteši ravno določena oseba. Večja je naša potreba, močnejša je »kemija-ljubezen«. Ko potrebo zadovoljimo, naenkrat več ne čutimo potrebe biti s tem partnerjem. Če pa je ta občutek trajal dolgo, potem je velika verjetnost, da bomo ostali v vezi, ker smo se na partnerja navadili in odnos, ki bo ostal, bo zelo dolgočasen. Če se odnos konča preden smo potešili svojo potrebo bo prišla zelo velika bolečina, saj smo si partnerja »prilastili«. In če ta želi oditi od nas, imamo občutek, kot da nam trga del našega telesa. Ob tem spoznanju sem bil izredno šokiran in si mislil, da bi se moral trikrat na leto zaljubljati, da bi lahko potešil svoje potrebe. Naenkrat sem bil zmeden. Potem lahko to počnem celo življenje in nihče se ne bi nikoli poročil. V vsakem primeru je kemija sredstvo, da se dva zbližata. Morda tudi razlog, da se drug od drugega nekaj naučita, zagotovo pa ne pot v »pekel«. Tako kot nekateri imenujejo zakon. Pri svojem delu izhajam iz Teorije izbire, ki pravi, da se vedno sami odločamo, vendar če smo pod vplivom neke kemije (enako kot droga in alkohol), to zelo težko naredimo. To bi pomenilo, da smo obsojeni na bolečino in trpljenje. Vendar tudi v času

35

delovanja kemije-ljubezni imamo trezno glavo, zato se moramo držati edinega pravila. Biti moramo iskreni. Namreč vzrok za monotonost in bolečino je predvsem kriva neiskrenost, saj želimo partnerju sebe predstaviti v idealni luči oz. kot nekaj, kar si želimo in to v resnici nismo. Prilagajamo resnico na vseh ravneh, samo da bi njegovo občudovanje do nas bilo še večje. S tem predvsem tešimo potrebo po pozornosti. Tako sem skozi vse te primere in leta svoje veze meril predvsem občutke in odnos. Pri nekaterih parih sem celo ugotovil, da so po več letih zakona bolj zaljubljeni, kot so bili na začetku. Enako sem ugotovil tudi pri sebi. Ko sem analiziral svoj odnos do partnerja in odnose drugih parov, ki so bili vedno bolj zaljubljeni sem ugotovil, da so z leti postajali vedno bolj iskreni drug do drugega. Niso si prekrivali stvari, povedali so si kar mislijo in kar čutijo. Veliko skupnih stvari so počeli, kot so kuhanje, pospravljanje, načrtovanje… skratka v odnosu in drug do drugega niso čutili nobenega strahu, temveč popolno svobodo. Če povzamem. Kemija, ki jo občutimo ob začetku je povod, da se dva zbližata in je šele začetek ljubezni. Prava ljubezen se prične šele, ko dva razvijata odnos. V zakonu morata razviti svobodno vezo, drug do drugega pa morata biti iskrena in iz sebe pregnati vse strahove in dvome. Ljubezen je torej stanje popolne svobode dveh partnerjev v odnosu. Tako, da vam žal ne moram potrditi, da je z vami kaj narobe, zagotovo pa znanstvene podlage za Ljubezen ni, to so zgolj moje ugotovitve!

Nasvet 2: Potrebujem nasvet, ker sem resnično na koncu obupa. Imam fanta s katerim sva skupaj osem mesecev. Zelo dobro se razumeva, pogovarjava se, enostavno dopolnjujeva en drugega. Moti pa me ker dvomi vame. Da ni ednini, da imam še nekoga zraven njega, posluša svoj notranji glas, ki mu govori da me ni vreden po drugi strani pa vem da je zame. Tudi verjame drugim kar mu rečejo in povejo o najinem odnosu. Da se bi pa sam prepričal in verjel v naju pa ne. Saj reče: da nama bo uspelo in ne bom dovolil svojemu notranjemu glasu da ga prepričuje a kaj ko je en mesec dobro potem pa nastopi dvotedenska kriza iz katere zlo težko pride ven. Pomagam mu, ker ga ljubim in ga nočem izgubiti ampak to mi pobere in požre toliko energije da bom nekega lepega dne obupala in ga pustila samega. Zame je zlo naporno. Ne živiva skupaj zaradi tega mu še težje pomagam. Povedala vam bom še en primer; Z mano se želi poročiti, narediti stanovanje pri njegovih starših ampak ni prepričan da si to res želi. Nek notranji glas mu govori da si tega ne želi. Ne vem kaj naj naredim in kako naj mu pomagam in mu dopovem da sva ustvarjena en za drugega in da nama bo uspelo, kljub vsem težavam. Prosim pomagajte mi kako naj nadaljujem.

Klementina

Vse preveč partnerskih vez, nastane na prijateljski osnovi in tako se s časom navadimo drug na drugega. In ravno ta navada je tista, ki nas potem, ko ugotovimo, da nismo srečni z bližnjo osebo, ne spusti. In tako imamo v Sloveniji vse preveč nesrečnih zakonov.

36

S tem, ko želite pomagati svojemu partnerju, mu pravzaprav škodite. Škodite pa tudi sebi, saj kot sami ugotavljate vam bo enkrat zmanjkalo energije. Najprej ugotovite ali ste resnično zaljubljeni ali je zgolj »tešenje« nekakšnih potreb ali vzorcev iz otroštva ali morda zgolj navada. Če ga resnično ljubite, potem se trudite ohraniti odnos. Odnos boste ohranili, tako, da boste do njega takšni kot ste v resnici, pomeni, da boste iskreni, da se ne omejujete, da počnete tisto, kar si želite in čutite. Skratka ne rinite v njega, saj ga boste s tem še bolj oddaljili. V kolikor od vašega partnerja ne bo odziva, se vam bodo čustva pričela ohlajati. In to je vse kar lahko storite. Namreč nimate pravice spreminjati partnerja ali manipulirati z njegovimi čustvi. Saj boste tako naredili samo začasno rešitev, ter bo »bolečina« in posledice veliko večje, čez nekaj časa, ko bo partner ugotovil, da si želi popolnoma nekaj drugega. V tem času pa si že lahko ustvarita dom in družino. Potem boste v svojo neiskrenost do njega še vpletli otroke. V vsakem primeru ne želim, da se vajina veza konča, temveč da se nadaljuje, tako da sta oba zadovoljna in se v tej vezi dobro počutita. Pogovoriti se morate zelo iskreno, kaj kdo čuti in kaj si želi, pri tem morata biti zelo razumska. Tukaj bi sicer moral glavno vlogo odigrati vaš partner in postati »moški«. Trenutno njegove reakcije, kažejo na neodločenega otroka, ženska pa ob sebi potrebuje trden steber, ki bo v njej negoval žensko. Namreč s takšnim spodbujanjem boste počasi žensko v sebi pozabili in prevzeli moško vlogo v takšni vezi. To pravzaprav že sedaj počnete in kot sami vidite se ne počutite dobro.

Nasvet 3: Star sem 29 ona 26 let. S punco sva skupaj že dve leti. Pred pol leta je začela delati in od takrat pride po dva dni na teden živet k meni, vendar je nastal problem, ker jo motijo moji domači. Vedno sem vedel da si bom naredil stanovanje v hiši staršev kjer prostora ne primanjkuje, vendar je nastal problem ker ona noče živeti v tej hiši. Kako jo naj prepričam? Mihael! Ste se vprašali zakaj si vašo dekle ne želi biti doma, tam kjer ste sedaj vi? In upam da ste dobili zelo jasen in iskren odgovor! Zavedati se morete, da bo to dom "do konca" vašega življenja. Torej če želite, da bi vaša partnerka bila doma tam kjer si vi želite in bi se ona morala prilagoditi, bi pomenilo, da je v "zaporu". V vseh skupnih odločitvah se morata oba strinjati, možni so kompromisi, vendar ne podrejanje. Če se ne strinjata, potem je bolje, da sedaj končata vezo, kot da se mučita in se razidete čez nekaj časa, ko bosta imela otroke. Ko se nekdo k nekomu preseli ima v večini primerov občutek, da je samo na obisku. In vedno upa, da bo šel na svoje. Ta občutek enkrat postane moteč za odnos. Sebe pa morate vprašati, zakaj bi radi živeli, tam kjer so vaši starši (finance so izgovor)? Zavedati se morate, da se vam lahko podobno zgodi pri ostalih vezah. Namreč od staršev se morate mentalno odcepiti, biti morate samostojni. In šele, ko boste v to prepričani, si naredite dom tam, kjer ste zdaj.

Če se boste s komerkoli odločali za skupno vezo, morate vedno spoštovati odločitev partnerja in obratno.

37

Torej če se vrnem k vašemu aktualnem problemu. Še enkrat se poskušajte pogovoriti s partnerko o željah. Zelo konkretno analizirajte moteče faktorje. Če vama uspe najti skupne rešitve in se tudi oba uskladita, se nato pogovorite še z vašimi starši. Če jo seveda moti vmešavanje staršev v vajino življenje (lahko jo moti, tudi sama lokacija). Naj vas ne bo strah. Tako bo partnerka dobila večje zaupanje v vas, ker bo videla, da se znate postaviti zase. Ta pogovor mora biti zelo iskren. Povedati jim morata, da želita živeti v tej hiši in kakšna so vajina pričakovanja in obveznosti. Zelo konkretno morate razdelati kaj in v kakšni obliki bo kdo prispeval k vzdrževanju hiše, ter tudi vašo strategijo glede razvoja hiše in dvorišča v prihodnosti. Če se s starši ne morete ujeti v večini predlogov. Vam svetujem da ne vztrajate pod isto streho. Morda bo nekaj časa slaba klima, vendar se bodo hitro sprijaznili z vašimi odločitvami. Saj bodo tako videli, da se njihov sin zna postaviti za sebe in vas bodo brez težav »odpustili« od doma. Starši zaradi nezaupanja v otroke, želijo da ostanejo doma. Bojijo se, da še niso »zreli« za življenje. Sami nimate pravice, da vplivate na odločitve svoje partnerke, ker je popolnoma samostojna oseba. Poskušata se pogovoriti, kaj kdo pričakuje v življenju in katera lokacija bi bila najprimernejša za vajine cilje. Tako bosta začela skupaj ustvarjati in to je bistvo skupnega bivanja.

Nasvet 4: Smo petčlanska družina, stanovanjski problem imamo rešen, eksistenčnih težav tudi ni. Problem pa je odnosih z ženo. Po rojstvu tretjega otroka se je ohladila, pravi,da me ne mara več, da se nočem spremeniti. Pa to ni res, ker sva imela pred tremi leti podobno krizo. Takrat sem res odpravil napake ki so jo motile, sama je rekla, da sem se spremenil. Naj povem, da mi gospodinjska dela niso tuja (razen likanja), da ji pomagam, ne hodim okoli in da jo nikoli v 13 letih zakona nisem prevaral. Sedaj pa že eno leto nisva seksala in čeprav je to dolga doba se mi misel na varanje upira. Dobivam občutek, da še sama ne ve kaj bi rada in da od mene zahteva vedno več. Kadarkoli začnem pogovor o teh stvareh se na koncu skregava, tako da se stvar ne premakne z mrtve točke. Pravzaprav se kar bojim načenjat to temo. Rad bi rešil zakon pa ne vem kako. Rad jo imam in žal mi je otrok. Saj vem, da nisem idealen. Ko kaj spremenim je nekaj časa dobro, potem pa najde kaj drugega, ki jo moti. Kaj naj storim? Gašper V. Če verjamete ali ne, je dejansko problem v vas! Namreč vi se trudite, da bi ustregli svoji ženi in tako postajate njena senca. To vašo ženo utruja. Ona si pravzaprav želi imeti ob sebi popolno odraslo osebo, ki je samostojna, ve kaj hoče v življenju in ji je v oporo, ko je njej hudo. Ne pa še enega otroka. To je tipična napaka, ki jo delamo moški v odnosu do žensk, predvsem partnerk. Ker nismo dovolj zreli za zakon, zelo hitro zamenjamo svojo ženo za svojo mamo. Tega se v začetku niti ne opazi, vendar z leti (predvsem kadar so otroci) opaža kako

38

reagirajo otroci na njene besede in dejanja in enako mi. In enako se dogaja v vaši vezi. Namreč, ko žena ugotovi, da se njen mož do nje obnaša, kot do svoje mame dobi občutek, kot da ima telesni-spolni stik s svojim otrokom in misel na to jo odvrača od spolnega odnosa s partnerjem. Kaj lahko storite? Postati morate moški! Moški si napačno razlagamo, kaj pomeni biti moški. Moški mora predvsem ohranjati žensko v ženski. S tem ko odločanja od vzgoji otrok, gospodinjstvu, dopustu… prepuščamo ženi s tem na njo prenašamo vso družinsko odgovornost. Na ta način se v ženski poruši razmerje, tako prevzame vlogo “moškega”. In postane ona glavni organizator, enako vlogo ponavadi igrajo naše mame in ker nam je to že domače se kar udomačimo in smo še naprej otroci. To ženska sicer takoj ne opazi, temveč šele z leti, ko enostavno več ne čuti, da je ženska in to v sebi čuti, kot veliko bolečino. Mož postane njen “sovražnik”, saj ji je počasi kradel njeno identiteto. Ženske namreč ob sebi potrebujejo trden steber, ko ona “izgubi glavo”, potrebuje nekoga, ki jo bo obdržal v tirih, ki bo opazil da je lepa ali potrta, ki jo bo poslušal in tudi slišal. Spoštovani Gašper, ne smete več razmišljati, kaj in kako lahko ženi pomagate. Namreč otroci in dom so vaša odgovornost, tako kot njena, zato si delo popolnoma enakovredno porazdelite. Postanite pozorni na njo, na malenkosti, pričnite razmišljati, kaj bi lahko naredili, da bi bilo družini udobneje in varneje… skratka samo moški morate postati in vse se bo uredilo.

Nasvet 5: Mislim, da sem prvi moški v tej svetovalnici. Niti ne vem, kako naj začnem. Z ženo se po desetih leti skoraj v ničemer več ne strinjava. V začetku najine veze je bilo vse idealno, v vsem sva se strinjala in nič ji ni bilo težko narediti. Danes pa se nad vsem pritožuje, kljub temu, da se sam nisem nič spremenil in še vedno počnem iste stvari. Prej je ni motilo, če sem vikende prespal (sem veliko na poti), danes pa jo. Želi me spreminjati, pa ne vem zakaj se bi, če mi je tako bilo vedno dobro in njej tudi. Kaj je narobe z mojo ženo? Ali je upanje, da se bo spremenila? Aleksander iz Krškega Kadar sami mislimo, da ima partner težave, še ni nujno, da jih res ima. Najprej se moramo prepričati ali so naši občutki pravilni, to naredimo z direktnim pogovorom. Velika verjetnost bo, da partner ne razmišlja enako in bo naše domneve zanikal. In tako mu moramo tudi verjeti, ne smemo siliti v njega in na vsak način od njega zahtevati, da prizna napake. Saj bomo tako zmanjšali zaupanje in partner bo pričel »bežati« od nas. Zavedati se moramo, da nikogar nimamo pravice spreminjati ali mu vsiljevati svoje mnenje. Prav tako zakon ni »kletka« v kateri bi se partnerju podrejali. Rek, da je v zakonu potrebno sklepati kompromise si nekateri napačno razlagajo. To ne pomeni, da se je potrebno prilagoditi za vsako ceno, temveč se uskladiti, tako da se oba dobro počutita. Torej če se je pri nas pojavil občutek, da imam partner neke težave, se moramo osredotočiti tja, kjer se je ta občutek pojavil. V nas same. Težava, ki mislimo, da je partnerjeva, je v resnici lahko naša. Ker si pač nočemo priznati,

39

da je z nami nekaj narobe, to enostavno prevalimo na najbližjega. Saj najtežje je spreminjati samega sebe. Zato je potrebno spremeniti svoje navade. V vsakem primeru odnos in vezo gradita oba partnerja. V veliki meri sami partnerja privedemo do takšnega obnašanja, kot ga imamo danes. Torej če smo ga v začetku partnerske veze razvajali in bili popustljivi ali smo se celo pretvarjali, se je partner prilagodil na naše tedanje obnašanje. Ker pa je ustrežljivo obnašanje po večih letih postalo utrujajoče, smo se pričeli pritoževati. Kar pomeni, namesto, da bi sebe pričeli spreminjati, da bi se drugače obnašali in reagirali na partnerjeve želje, samo pričeli s prepiri in vsiljevanjem svojih pravic in idej partnerju. Ali na nek način kričati na pomoč! Kar je logična posledica, vendar partner tega ne razume, če je bilo več let vse super, sedaj pa bi čez noč radi spremenili svet. Torej če želimo pričeti delati spremembe, jih moramo najprej na sebi. Ob tem se moramo pogovoriti s svojim partnerjem o svojih čustvih, mislih in počutju. V kolikor ne bo tega sprejel, ker je že preveč razvajen, pa pričnemo na sebi delati spremembe. Pomeni, da z drugimi dejanji partnerja prevzgojimo. To ne pomeni, da njega spreminjamo, temveč spreminjamo sebe in on se prične navajati na naše drugačne reakcije. Kar pa je zelo mala verjetnost, posebej če partner pozitivno ne reagira na naš pogovor. Tako je to lahko pot do ločitve. Zato se jih veliko premisli in se raje ponovno podredi partnerju in tako se pritoževanje nadaljuje, iz pritoževanja pa počasi sledi povečanje kajenja, morda alkohol in kakšna obstranska veza. Zavedati se moramo, da tako kot se sami ne moramo spremeniti čez noč,

ne bomo mogli spremeniti partnerja. V kolikor je iz pogovora sam zaznal, da se tudi sam ne počuti dobro. Pomeni, da se bo veza pozitivno razvijala v prihodnosti. V nasprotnem primeru se bomo sami še slabše počutili in vzdušje v zakonu bo postalo nevzdržno. Zato moramo če ne zaradi veze, narediti nekaj za sebe, saj se posledice poznajo na našem zdravju.

40

Nasvet 6: Skupaj z možem sva 21 let, od tega 16 let poročena in imava sinova stara 5 in 14 let. Materialno nismo v stiski, problem je samo čas da smo skupaj kot družina, ker je mož avtoprevoznik in je od jutra pa do poznega popoldneva vsak dan odsoten, sama sem tudi s.p.,vendar moram vedno le jaz voziti otroke, hoditi po njih, se z večjim učiti, ker ima probleme z učenjem. Mož pa ponavadi, ko pride domov, ali gre na kolo, ali še kaj do tovornjaka, hodi igrat tudi košarko in otroci so zopet prepuščeni meni. Le redko igra z njima nogomet, včasih ob nedeljah, pa še takrat zavije do tovornjaka. Da o pomaganju pri gospodinjskih opravilih, čiščenju ne govorim, ker sem za vse sama. Tudi ko mu omenim, da otroci niso samo moji in da želim, da bi bil več z njimi, se ukvarjal z njimi, tudi meni kdaj pokazal voljo za kakšno pomoč pravi, da skoz dela, da ima že prevozov dosti, mene še pa toliko bolj, da sem tečna. Tudi če poskušam biti z njim prijazna, mu pri firmi pomagam, mu to ne pomeni nič. Sploh ne zna reči lepe besede, mislim da mu vse pomenijo tovornjak, šefi, kolegi... Počutim se osamljeno, vsak dan sem doma, ker imamo tudi firmo doma in dan mi je iz dneva v dan enak. Včasih ga hecam, da me naj kaj pokliče, pa potem odgovori, da ne spi da dela. Saj ne rabim veliko, samo malo pomoči, pozornosti zase in za otroke. Povejte kako naj naprej živim-delam, kaj mu naj svetujem...? Ali je še to LJUBEZEN, ali samo delo-šefi, kolegi....? Kje sem jaz? Andreja iz Prekmurja Lahko vas malo potolažim, 90% parom je z enakim problemom v Sloveniji, vendar to ne sme biti izgovor. Problem

je v tem, da je mož prepričan, da on dela (služi denar), žena pa skrbi za dom in potem mu je to samoumevno. Problem, ki ga opisujete, je vaš problem. Torej ga morate rešiti sami. Mož ga namreč ne čuti. Najprej morate sebe postaviti na prvo mesto in se vprašati, kaj bi radi od življenja. Moža ne morete spreminjati, spreminja se lahko samo sam. Zato pa vam reče, da ste tečni, ker se mu pač ni za spreminjati, tako mu je lepo. Torej pričnite, delati tisto, kar bi radi. Namreč tudi v zakonu ni nič samoumevno, tako, da ne more mož od vas pričakovati niti da mu kuhate ali likate. Poskusite si odgovoriti na vprašanje, kaj bi radi vi v življenju? Kaj ste si želeli v otroštvu, pa niste imeli nikoli priložnosti? Od tu dalje boste morali graditi. S tem, ko si boste zadali svoj osebni cilj, se bo vaš dan začel spreminjati. V aktivnosti lahko vključite tudi otroke, za gospodinjska dela pa si lahko poiščete pomoč, tako vam bo ostalo več časa, za vas same. S tem, ko se boste pričeli drugače »obnašati«, bo tudi mož drugače reagiral, kar lahko v začetku pri njem povzroči ljubosumje. Vendar je to prehodno obdobje. V vsakem primeru se bo moral sam zelo potruditi, da se bo vklopil v vaše življenje. V kolikor se ni pripravljen spreminjati in pogovarjati, pomeni, da ni pripravljen sprejemati odgovornosti za svoja dejanja in tako vam ne more biti v pomoč. Vsakem primeru pa morate veliko začeti delati na samopodobi. S tem boste pridobili na samozavesti.

41

Nasvet 7: Stara sem 38 let, poročena 15 let in imava dva šoloobvezna otroka. Sama še ob delu študiram. Ker sem pri študiju spoznala, kolegice, ki občasno zahajamo na pijačo, mi je pričelo doma zmanjkovati časa za vsakodnevne opravila. Doma namreč počnem popolnoma vse, še kosim in menjavam žarnice. Mož in otroci ne naredijo nič, sedaj imam tega dovolj in si želim vzeti nekaj časa zase. Žal pa mož tega ne razume in pravi, da naj manj okoli hodim. Znorim, ko mi to reče!!!! Kako ga naj spremenim?

Alja iz Kranja

Skoraj vsak dan slišim, da se kdo pritožuje nad svojim partnerjem. Kako ni pospravil za seboj, Kako ignorira nasvete, Kako dolgo mi ni rekel, da me ljubi, Kako ga naj prepričam, da bo več z otroci… skratka vprašam se zakaj so potem sploh še skupaj, če se dobro ne počutijo v vezi. Vsak drugi, ki pokliče za zakonski nasvet vedno reče, da potrebuje nasvet, kako naj spremeni partnerja ali, da imam partner težave? Ali imamo pravico spreminjati partnerja? Torej če se je pri nas pojavil občutek, da imam partner neke težave, se moramo osredotočiti tja, kjer se je ta občutek pojavil. V nas same. Težava, ki mislimo, da je partnerjeva, je v resnici lahko naša. Ker si pač nočemo priznati, da je z nami nekaj narobe, to enostavno prevalimo na najbližjega. Saj najtežje je spreminjati samega sebe. Zato je potrebno spremeniti svoje navade. V vsakem primeru odnos in vezo gradita oba partnerja. V veliki meri sami partnerja privedemo do takšnega obnašanja, kot ga imamo danes. Ker partner reagira na naše akcije (kot poznamo III. Newtonov zakon iz

osnovne šole). Torej če smo ga v začetku partnerske veze razvajali in bili popustljivi ali smo se celo pretvarjali, se je partner prilagodil na naše tedanje obnašanje. Ker pa je ustrežljivo obnašanje po večih letih postalo utrujajoče, smo se pričeli pritoževati. Kar pomeni, namesto, da bi sebe pričeli spreminjati, da bi se drugače obnašali in reagirali na partnerjeve želje, samo pričeli s prepiri in vsiljevanjem svojih pravic in idej partnerju. Ali na nek način kričati na pomoč! Kar je logična posledica, vendar partner tega ne razume, če je bilo več let vse super, sedaj pa bi čez noč radi spremenili svet. Torej če želimo pričeti delati spremembe, jih moramo najprej na sebi. Ob tem se moramo pogovoriti s svojim partnerjem o svojih čustvih, mislih in počutju. V kolikor ne bo tega sprejel, ker je že preveč razvajen, pa pričnemo na sebi delati spremembe. Pomeni, da z drugimi dejanji partnerja prevzgojimo. To ne pomeni, da njega spreminjamo, temveč spreminjamo sebe in on se prične navajati na naše drugačne reakcije. Kar pa je zelo mala verjetnost, posebej če partner pozitivno ne reagira na naš pogovor. Tako je to lahko pot do ločitve. Zato se jih veliko premisli in se raje ponovno podredi partnerju in tako se pritoževanje nadaljuje, iz pritoževanja pa počasi sledi povečanje kajenja, morda alkohol in kakšna obstranska veza. Zavedati se morate, da tako kot se sami ne moramo spremeniti čez noč, ne bomo mogli spremeniti partnerja. V kolikor je iz pogovora sam zaznal, da se tudi sam ne počuti dobro. Pomeni, da se bo veza pozitivno razvijala v prihodnosti. V nasprotnem primeru se bomo sami še slabše počutili in vzdušje v zakonu bo postalo nevzdržno. Zato

42

morate če ne zaradi veze, narediti nekaj za sebe, saj se posledice poznajo na vašem zdravju. Kot sem že omenili je najtežje spreminjati samega sebe. Zato je najbolje obiskati pomoč pri svetovalcu. Pri svetovalcu ne boste dobili zdravil o spremembi obnašanja, temveč vam bo na nek način nastavil ogledalo, tako da boste sebe opazovali, kot tretjo osebo. Videli bomo vse svoje napake in jih tudi z »lahko« spreminjali. Predvsem pa vas bo naučil vaj za dvig samozavesti in z nami gradil našo osebnost.

Nasvet 8: Z možem sva poročena sedem let in imava štiri leta starega sina. Pretekli teden sem izvedela, da ima mož deset let staro hči iz pretekle veze. Ves ta čas je vedel za to, pa mi ni povedal. Popolnoma sem obupana in ne vem kako naj reagiram. On še ne ve, da jaz vem. Prosim za nasvet, kako naj reagiram do moža, če sploh naj? Valerija iz Sežane Najbrž se vam je »porušil« idealen svet in podoba, ki ste jo imeli o partnerju. Predvsem dvom v njegove besede. Skozi misli vam gredo vse njegove besede in vajini srečni trenutki in sedaj se sprašujete ali je vse to res ali je vse kar se vama je zgodilo izmišljeno…. Vendar ne sklepajte prehitro ne dajte si končno odgovorov, dokler ne slišite njegove razlage. Če se je dobil otroka pred vajino vezo, je gotovo nek razlog, zakaj vam ni povedal. Morda niti ne ve, da ima otroka ali pa je kdo hudomušno do vas posredoval to informacijo. Torej obstaja lahko več razlogov. V kolikor je partner vedel za tega otroka in vam ni povedal zanj, ne smejo obstajati razlogi ali opravičil. Najverjetneje vam bo dejal, da je z vami hotel začeti novo življenje in da je bilo prejšnje obdobje življenja v temi, ob vas pa mu že ves čas sije Sonce. Kar je sicer lepo slišati in ženske največkrat tudi »nasedejo«, vendar se morate vprašati, ali lahko kdaj kaj podobnega govori drugi ženski o vajinem življenju. Skratka, ko bo prišlo do trenutka »resnice«, ne smete biti popustljivi in morate zahtevati vso resnico. Predvsem ne nasedajte nekaterim trikom, kot je jok, pa kako je v otroštvu trpel, lepim besedam… biti morate zelo potrpežljivi in odgovor mora priti v enem kosu, ne jutri ali na kakem drugem kraju, tukaj in zdaj.

43

Seveda, pa je pomembno kako pristopite. Najbolje je, da moškega dobite ne pripravljenega, torej ne smete ga spraševati po ovinkih ali ga poklicati, kdaj bo doma, da se morata nekaj pogovoriti, namreč v takšnem primeru, bo začel »sumiti« in pripravljati izgovore. Priporočljivo je, da ste zelo mirni, torej si pred takšnim pogovorom privoščite, frizerja, masažo, kozmetičarko… skratka naj vas nekdo razvaja. In ko pridete domov ga kar direktno vprašajte oz. poveste, kaj ste slišali in če lahko komentira. Zavedati se morate, da moški neradi sprejemamo odgovornost in bežimo pred njo, no lahko rečemo, da so mame krive, ker nas tega niso naučile, delno pa mislim, da nam je to bolj v genih. Vendar imamo vse možnosti, da smo popolnoma drugačni in pri poslušanju ne upoštevajte nobenega če, ampak…. Nadaljevanje zgodbe pa je odvisno od vaše odločitve. Sami boste morali presoditi, ali boste nadaljevali zakon, zagotovo, pa za nadaljevanje zakona ne sme biti izgovor vajin otrok, ker boste vso jezo in zamero, ki jo boste skrivali v sebi prenesli na otroka, pa čeprav se tega ne boste zavedali. Vzpostavitev zaupanja bo zelo težka, če so govorice resnične in če je bil partner neiskren. Začeti bosta morala od začetka in marsikateri moški to zelo težko naredi, tukaj se pokaže, koliko mu pomeni vaša ljubezen. Še eno »opozorilo«, če se odločita, da bosta nadaljevala skupaj v zakonu. Namreč otrok vašega partnerja ima do vajinega skupnega premoženja skoraj enake pravice, kot vajin otrok, predvsem govorim o preživnini, ki ga mora oče plačevati za otroka, če ne živita skupaj oz. preživnino, lahko sam zahteva ob svojem 18. letu. In takrat je lahko ogroženo vašo eksistenčno življenje. Zato vam priporočam, da vaš

mož prične plačevati preživnino ali rento. Ker bo morda zaradi teh mesečnih odhodkov prikrajšano vajino življenje, mora to odgovornost prevzeti predvsem partner, kar pomeni, da se bo moral odpovedati nekaterim hobijem oz. razvadam. Veliko sreče in miren spanec.

44

Nasvet 9: Jaz imam kar velik problem. Pred dvema letoma sem se poročila, dva meseca je bila zveza super. Nato pa je začel z ljubosumjem-brez kakršnega koli razloga. Kregala sva se tedensko vsaj enkrat. Ponoči sem odhajala k staršem, ker je bilo nevzdržno. Milijonkrat sem se že odločila, da se ločim. Pa me je na koncu vedno prepričal, da se bo spremenil. Nato sem zanosila in sedaj imava že 10 mesečnega sina. S sinom sva pri mojih starših, ker je bil popolnoma nerazumevajoč v pogledu otroka. Nobene podpore, ničesar. Celotno stvar predstavi tako, kot da je on nekakšna velika žrtev. Naj povem, da nobenega občutka za otroka nima, kar je najbolj grozno, govori kako otroka ima rad. Spoznala sem, da po 6 letih poznanstva nisem bila sposobna ugotoviti kakšen človek je. Pripeljala sem ga iz BiH, našla mu zaposlitev, uredila papirje,... In sedaj mi pove, da nisem nič zanj naredila. Še to 7 let je starejši od mene. In mi pove, da sem mu vzela 2 leti življenja, nič mu nisem dala, halo sina imava. Nanj se tu ne spomni, spomni se pri otroškem dodatku, pri dodelitvi občinskega stanovanja, ki ga čakamo. Moja sestra nam je kupila kuhinjo in pralni stroj. V stanovanje ni vložil nič, v stanovanje v katerem je najemnik in v katerem sva živela. Plačeval je račune, za otroka nikoli ni nič plačeval, 3 X je kupil plenice. Sedaj v razgovoru z njim bi mu morala pustiti vso zgoraj našteto opremo in celo verjetno bi mu morala prepustiti stanovanje. No v glavnem lahko bi rekli, da mi je prekipelo, ker hoče izkoristiti otroka za katerega se nikoli ni zanimal, za to, da mi zmeraj visi na vratu. Noče dojeti, da je konec in me začne spraševati banalne stvari, kot kdaj bova šla na počitnice? Zdaj se več z njim niti ne pogovarjam, ko pride

pogledat otroka odidem v drugo sobo, dokler ne odide. Kako se ga naj prepričam, da me naj pusti na miru in odide?

Olga

Ne glede od koder je prišel, je to velikokrat lastnost moških, ki se preselijo v drugo državo. Še posebej če sami za svoj obstoj niso veliko naredili. Moški iz »juga« bolj privlačijo Slovenske ženske, ker imajo v sebi več temperamenta. Slovenski moški smo pod vplivom »mam« in si velikokrat ženske nimajo z nami kaj početi. Kadar ženska uspe dobiti temperamentnega moškega, bo tudi vse naredila, da ga obdrži. Žal pa temperament ni dovolj za vso življenje in tako se ženske takšnih moških hitro naveličajo. Moški pa smo po naravi lagodna bitja in čas, ko nas ženske razvajajo docela izkoristimo, seveda pa se ne zavedamo da bo ta čas enkrat minil, zato si želimo da bi trajalo večno. Torej mi smo še vedno isti, ženska pa se v tem obdobju spremeni oz. naveliča. Dovolj bi bilo, da moški dela na osebni rasti, spreminja svoje napake in enakovredno prispeva v gospodinjstvo in življenje. Potem bi tak zakon trajal večno.

Primer, ki se vam je pripetil ni ravno prijeten, saj vaš možno ne želi na slabše. Bolj boste silili vanj slabše bo. Poskusite uporabiti vse pravna sredstva in zaščite. Vendar največ kar lahko naredite je, da pričnete delati na samozavesti. Kar pomeni, da daste sebe na prvo mesto, najprej morate poskrbeti za sebe, kajti šele takrat boste lahko poskrbeli za svojega otroka. Manj se boste obremenjevali za moževe besede in zanj. S tem ko bo vaša samozavest rasla, se mu boste tudi lažje postavili v bran in ne boste

45

popuščali pod njegovimi pritiski. Z dovolj veliko samozavestjo, se bo celo sam odselil.

Nasvet 10: S taščo živimo v skupnem gospodinjstvu in konec leta upam da gremo v novo hišo... zase imamo le majhno moževo sobico. Možu in meni lika in pere moja tašča. Če hočem karkoli sama narediti me sploh noče slišati, sedaj se je začela spravljati še na mojega otroka še ne dve leti starega in hoče skrbeti še zanj. Res bi rada skrbela za svojo družino. Ko vstopim v stanovanje postanem zamorjena ter slabe volje če tega res dobro ne skrijem je spet vse narobe. Če grem s sinom v sobo da bi bila malo sama z njim tašča joka da ga nič ne vidi. Res ne vem več kaj naj naredim glede na to da sva poročena šele dve leti in so non-stop nesoglasja med nama .... Živa iz Ilirske Bistrice Ob poroki se ne poročimo samo s partnerjem, katerega smo izbrali, temveč tudi z njegovo družino. S katero pa kasneje največkrat pridemo v konflikt, oz. je vse prevečkrat vzrok za prepir z našim partnerjem. Namreč tako kot izbiramo partnerja, ne moramo zbirati družine, ki sodi zraven, temveč moramo sprejeti celotno družino v kompletu, torej takšno, kot je. Seveda si moramo sami postaviti meje in določiti pravila, vendar največjo vlogo mora odigrati partner, ki svoji prvotni družini da jasno vedeti, kje je meja in kakšna so pravila. Čeprav predvsem moški težko naredijo mejo in se uprejo svoji mami, pravzaprav postanejo preveč popustljivi in tako njegova mama oz. tašča njegove žene postane naenkrat del družine. Najpogosteje pa se to dogaja, kadar živimo pri enem od staršev. Mame moških postanejo ljubosumne na njihove žene, ker so jim odpeljale

46

njihovega »sinčka«. Mame žensk pa njihovim možem gledajo zelo »pod prste«, da slučajno ni njena hčerka naredila enake napake, kot ona sama. Torej v vašem primeru, ste se preselili k moževim staršem. Njegova mama se neposredno primerjajo z vami, pravzaprav vidi v vas konkurenco. Ali če poenostavimo, vse kar naredite, ni dovolj dobro. Ker ste v začetku bili popustljivi, je tašča zelo hitro prevzela vodilno vlogo. Kot sem razumel se je vaš mož postavil na taščino stran, saj v takšnih primerih, pričnejo tašče simulirati bolezen, kar pomeni, da želijo vzbuditi pozornost, predvsem pri svojem sinu, ter ga tako pridobiti na svojo stran. V začetku bi morali postaviti zelo natančna pravila, oz. se dogovoriti s starši kaj kdo pričakuje in kakšne so pravice in dolžnosti drug drugih. V vsakem primeru, pa mora vsak posameznik povedati, kaj ga moti in kaj si želi. Zakonci morajo držati skupaj in si dajati podporo. Kadar se eden od zakoncev znajde med dvema ognjema, kot mož/žena in sin/hči, mora vedno stopiti na stran svoje aktualne družine. Potem pa s pogovorom rešiti obe strani. Če si že v začetku naredimo »red« v družini, do kasnejših težav ne bi smelo prihajati. V kolikor pa se je stvar že zapletla in niti pogovor več ne pomaga, pa je potrebno pričeti ignorirati taščina dejanja. Partner pa mora zavzeti trda stališča svoje aktualne družine. Res da tašče velikokrat rečejo, da pri vzgoji vnukov hočejo samo dobro, kar bi lahko njihove sinove prepričalo in ti bi se postavili na stran svoje mame. Vendar je potrebno upoštevati dejstvo, da je tašča enkrat že bila mama in je sedaj babica, torej je svojo vlogo že »odigrala« in se »nima« pravice vmešavati v tuje življenje.

Vse kar lahko naredite v prehodnem času je, da se temeljito pogovorite s svojim partnerjem, da se postavi na vašo stran in da odločno nastopi. Če se bo izgovarjal na svojo mamo in da bo vse drugače, ko bosta na svojem, mu ne verjemite. Temveč vztrajajte, da se sedaj postavi na svoje noge in da se odloči katera je njegova glavna družina, tako boste vedeli, kaj lahko od njega pričakujete v prihodnje.

47

Nasvet 11: Ker na primorski ni nobenega družinskega terapevta, se obračam na vas za pomoč. Moj problem je malo hujši od ostalih, ki sem jih do sedaj prebirala ampak vseeno prosim za kakršen koli nasvet. S partnerjem sva skupaj komaj 5 let, od tega sva 2 leti poročena in imava sina starega 3 leta. Od samega začetka sem sumila da me mož vara ampak nikoli nisem mogla priti temu do dno, na kar mi je pred mesecem dni zaupal, da me je res varal že od samega začetka. Istočasno kot sva midva začela hodit, se je začel dobivati še z drugo in tako je živel do pred kratkim, ta ženska je naša soseda, in ker imam tako službo da sem veliko odsotna in da prihajam domov tudi okoli 23 ure, sta vsakič, ko sem bila od doma izkoristila trenutek in skočila pod najine rjuhe, redno je prihajala k nam domov. Mož pravi da je sin nikoli ni srečal, ker je prej poskrbel, da je zaspal. Kadar pa sem zgodaj prihajala domov, sta se dobila zunaj, in ob sobotah ko sem mislila da mož dela (ker je tako rekel), sta hodila na izlete...in še bi lahko govorila. To je trajalo vse do pred kratkim in zdaj se je mož odločil, da konča to razmerje in da se posveti družini, vendar prepozno. Zdaj sem jaz zelo prizadeta, ranjena.. in ne vem kaj narediti, če ne bi bilo otroka tukaj, bi že zdavnaj odšla. Mož prosi za še eno priložnost, da se zaveda tega njegovega dejanja in bi rad popravil napako. Celo je pripravljen poiskati pomoč, da rešimo zakon. Jaz pa se sesuvam vsak dan bolj. Kaj naj naredim, ali si res zasluži še eno priložnost. Kako naj mu ponovno zaupam. Hvala za odgovor. Lidija iz Pirana

Poskušam si predstavljati vašo počutje, čeprav ga ne morem podoživeti. Opišem ga lahko, kot da se vam je podrl svet v katerem živite. Zaupanje bo zelo težko vzpostaviti, saj je enako, kot da bi razbili stekleno skledo in jo potem želeli zlepiti. V vsakem primeru se morate sami odločiti ali želite še živeti v tej zvezi ali ne. Namreč otrok ne sme biti izgovor. Če se vi kljub moževi "prevzgoji" ne boste dobro počutili v tem zakonu, bo to slabo vplivalo na otroka. Veliko bolje se bo počutil in bolje bo vzgojen, če bo v odraščanju čutil srečo in iskrenost, kar pa v slabem odnosu zagotovo ne bo. Če pa se odločite, da želite ostati v zakonu, bosta morala oba veliko delati na odnosu, do samega sebe. Namreč mož je res prekršil pravila, ki sta si jih zadala ob začetku zveze, vendar zaradi omejitev, ki si jih ljudje postavljamo, smo kasneje toliko bolj prizadeti. Pa ne da bi sedaj zagovarjal vašega moža, saj mora sprejeti odgovornost za svoja "dejanja". Z dejanjem, da je priznal svoje »grehe« je naredil ogromno, kar pomeni, da je osebnostno zrasel ter premagal strah in vam povedal resnico. Zato je velika verjetnost, da tega več ne bo ponovil in da bo toliko bolj ljubeč oče in mož. Oba se bosta predvsem morala veliko pogovarjati o čustvih, mislih in prihodnosti. Skratka vse kar vam lahko sedaj rečem je, da se morate sami odločiti ali si želite z njimi preživeti preostanek življenja ali ne.

48

Nasvet 12: Poročena sva že 13 let. Imava dvojčke, prvošolčke. Imava stanovanje, avto, hodimo na izlete, poleti na morje, pozimi na smučanje. Skratka, nič nam ne manjka pa vendarle veliko. Z možem se nenehno prepirava. Tisti ki naju poznajo pravijo, da odkar sva skupaj. Ko si zaljubljen in mlad tega niti ne vidiš. Sedaj pa enostavno ne zmorem več. Kronično sem utrujena, slabe volje, nezadovoljna. Kriva sva itak oba. Krivda tudi ni pomembna, kar mi je trenutno pomembno je to, ali se da kaj naredit da bo bolje, da bom srečna zadovoljna in da bom to lahko prenesla na otroke in seveda ostale stvari. Največji problem, ki ga imava je njegovo ljubosumje. Tu se vse začne in vse tudi konča. Nikamor ne smem iti, kaj šele, da me kliče kak sodelavec. Neprestano poslušam očitke. Enostavno ne morem več. Manca iz Kopra Težavo, ki jo omenjate je znak naveličanosti. Kot ste sami dejali, se ves čas prepirata o isti stvari. Kar se največkrat pojavi v družinah, ki zelo hitro dosežejo vse družbene cilje (otrok, hiša, avto, dopust…). Posledica tega je predvsem to, da partnerja nimata skupnih življenjskih ciljev, ki so drugačni od splošnih. Tako se ob dosegu splošnih ciljev začnemo dolgočasiti in namesto, da bi partnerja iskala nove izzive, se prevečkrat začneta vrteti v nekem začaranem krogu. Tako iščeta predvsem slabe namesto dobre stvari drug pri drugem. Seveda obstaja možnost, da ima mož razlog za ljubosumje, pri vas ali pri sebi. Največkrat je vzrok zaradi slabe samopodobe pri možu in če ste sami dali občutek naveličanosti je samopodoba pri možu še nižja. Ker pa

si ne bo priznal svoje napake, bo raje krivil vas. V takšnem primeru je edina rešitev, da prekinete tok dogajanja. Postaviti si morate nek nov cilj. V vsakem primeru morata oba partnerja biti za to. V kolikor vam mož reče, da njemu nič ne manjka, si postavite svoj cilj. Na nek način ga morate pozitivno šokirati. Pričnete lahko popolnoma druge jedi, preuredite stanovanje, poiščete si nov hobi, tud dan si lahko drugače organizirate… skratka nekaj drugega kar počnete sedaj in je za moža samoumevno, da to počnete in tega sploh več ne opazi. Seveda bo mož v takšnem primeru morda postal še bolj ljubosumen oz. še bolj mu stvari ne bodo jasne, kaj se z vami dogaja. Zelo jasno mu morate povedati zakaj to počnete in ga tudi povabiti k soustvarjanju. V vsakem primeru se bodo v vajinem življenju zgodile spremembe. Gledano za vas pozitivne. Zna pa se zgoditi, da mož ne bo preveč zadovoljen. V kolikor bo sprejel spremembe pozitivno, bo tudi zakonska zveza postala bolj zanimiva in bosta uživala v življenju, lahko pa pripelje do hitrega končanja. Vendar glede na trenutno stanje se nekaj mora zgoditi, ker zakon gre po poti »počasnega« umiranja. Kar slabo vpliva na vaš odnos in zdravje, najslabše pa bodo odnesli otroci, saj bodo ta vzorec odnesli v svoje zakone in monotonijo prenašali naprej. Biti jima morata za vzor in jima z vzgledi pokazati, da so v življenju možne pozitivne spremembe.

49

Nasvet 13: Poročena sem že 5 let, mož je postal nasilen po enem letu zakona. Niti ne vem, kako se je to zgodilo, saj pri njem ni prisoten alkohol ali kakšna droga. Je pa zelo ljubosumen od prvega dne, kar ga poznam. V začetku mi je bilo všeč, sedaj pa se je to nevzdržno. Je zelo vplivna osebnost in ima svoje podjetje. Jaz sem žal zaposlena v trgovini, tako da si lahko privoščim več kot moje sodelavke, vendar sedaj ne morem več. Ne upam si ločiti, ker ima zelo močan vpliv in veze vsepovsod. Najraje bi pobegnila? Kaj nas storim? Lilijana, Ljubljana

Ljubosumje je definirano, kot bolezen, vendar to ne sme biti izgovor, saj je ogroženo vaše življenje. Iz vašega pisanja bi predvsem razbral, da imate nizko samozavest. Pri vašem možu pa je zelo visoka in kadar potrebuje potrditev postane nasilen, kar pomeni da potrebuje pozornost. Nasilneži pod takšnimi pogoji so veliko bolj nevarni od tistih, ki so nasilni pod vplivom droge ali alkohola. Saj se odvadijo od opojnih substanc in z njim izgine tudi nasilno dejanja. Ljubosumja pa se je veliko težje odvaditi, saj je to »zakoreninjeno« globoko v podzavesti.

Predlagam vam, da predvsem pričnete delati na samozavesti, da se pričnete bolj ceniti in ne podlegate dragim darilom. Kar pomeni, da vam on s tem vzbuja pozornost in tako ste ujeti v začaranem krogu. Vendar pri tem je lahko zelo nevarno, da bo njegova agresija in s tem nasilna dejanja še močnejše, ker bo čutil, da se razlika med vajinima samozavestma manjša in bo naredil vse, da bo to razliko povečal. Potreboval bo še več pozornosti, še bolj bo nasilen.

Svetujem, vam da ne glede na njegov vpliv čim prej poiščete zaščito v varni hiši, ter na policijsko postajo podate kazensko ovadbo. Ne glede, nato ali ima vpliv in bi lahko kakorkoli vplival pri ločitvi, se morate najprej vi zaščiti. Vzporedno pa morate pričeti delati na samozavesti, da se mu boste na sodišču lahko dostojno uprli. Saj se je v veliki meri zgodilo, da so se določene žrtve na sodišču ustrašile, odmaknile kazensko ovadbo in se celo vrnile domov.

Če si želite živeti, se postavite zase in se najprej zaščitite.

Postaviti se zase oz. izboljšati samozavest pomeni, bolje poznati samega sebe, ter iz sebe narediti samostojno osebo. Pri vas se dogaja to, da imate občutek, da ste brez njega nesamostojni, najbrž vam je organiziral življenje tako, da on vse priskrbi in organizira, sami pa počnete zelo malo. Prvi korak k samostojnosti je spoznavanje samega sebe. Svetujem vam kakšno skupino za samopomoč. Vendar do takrat nekaj nasvetov. Kdo sem? Sebe lahko spoznamo tako, da pet oseb, ki so vam kakorkoli blizu opišete. Na list papirja napišite njihove pozitivne in negativne lastnosti. Nato drugi dan preberite, kot da berete svoje lastnosti. In zelo velika verjetnost je, da boste odkrili, da so to vse vaše lastnosti. Namreč soljudje so naše ogledalo in v njih vidimo tisto, kar imamo v sebi. Tudi če boste zgroženi nad nekaterimi ugotovitvami, ne smete odnehati. Sprejeti morate vse pozitivne in negativne lastnosti. To pomeni, da ste sebe sprejeli takšno kot ste. Šele sedaj imate osnovo, da pričnete sebe spreminjati na bolje. Negativne stvari lahko pričnete spreminjati v pozitivne, pozitivne pa vam služijo kot osnova, da si boste pričeli dvigovati samozavest.

50

Pomeni, da ne smete iskati potrditve in pozornosti zunaj, temveč v sebi. Sami sebe morate pohvaliti, saj imate v sebi dovolj argumentov, da se lahko.

Nasvet 14: Z možem živiva ločeno že 6 mesecev, hodiva sicer na družinsko in zakonsko terapijo... najverjetneje bo prišlo tudi do uradne ločitve. Velik del truda, da ostanemo družina je tudi zaradi tega , ker imava otroke. Vendar kaže, da ne bo šlo.... Bojim se, kako naprej. Kakšna je prihodnost otrok, kakšna je statistika...Berem knjigo Med dvema ognjema, nič ni pozitivnega. Otroci ločenih staršev imajo veliko stisko, lahko imajo težave pri učenju, težave v svojem odraslem življenju itd... Nobene lepe prihodnosti. Enostavno čustveno razvrani in v hudi stiski...Bojim se, da to ne bo preraslo v kakšne problematične zadeve... kako biti dobra , učinkovita ..sama, razvezana mama in da bodo otroci SREČNI... Z možem ne komunicirava najbolje, bojim se, da ko bomo ločeni, uradno ločeni, bo še slabše. Otroka sta na moža zelo navezana. želita biti z obema. Jaz pa mislim, da deljeno ne more iti več naprej. Namreč trenutno jih imava pol tedna en, pol tedna drug.. Otroka se pa selita in spita malo tam, malo tu... To ne more iti več tako naprej. Otroka pravita, da sta se navadila in da je tako najbolj pravično. Jaz pa mislim, da bo treba narediti drugače. Kako to speljati, da ne bo zamer, da ne bosta žalostna... da ne bo eden starš prikrajšan...

Mateja A.

Ta vmesna pot je »najhujša«, še posebej kadar se predolgo vleče, nekateri so mi to bolečino opisali, kot, da ti nekdo »počasi rine nož v telo«. Zato je pot ločitve najbolje speljati čim prej še posebej če se starša ne razumeta.

Zakon je namreč veza med dvema, ne glede nato ali je dobra ali slaba, je vez.

51

In ločitev pomeni prerasti takšno vez, kadar nekaj režemo kar je v nas, boli. Zato so ločitve vedno boleče. Ne glede nato, kdo od partnerjev je povzročil začetek ločitve je bolečina prisotna v obeh. Še najhuje je otrokom, ki so neposredno vezani na oba, tako oni velikokrat čutijo še večjo beličino in celo imajo občutek, da so oni krivi za to. Tako starši velikokrat slišijo, ko rečejo otroci, da bodo pridni, samo če ostanejo doma. Oni namreč mislijo, da so s svojim dejanjem povzročili ločitev staršev.

Zato se morata starša pri ločitvi obnašati zelo odgovorno, saj tak dogodek lahko zaznamuje otroke za celo življenje. Najbolje bi bilo, da bi se prijateljsko razšla, tako da otroci niti ne bi opazili, da ste se razšla, ker se nista razumela in sta normalno v stiku z obema staršema. Zato zgodba, ki se dogaja pri vas predlagam, da s čim prej konča, saj v nasprotnem primeru bodo otroci še bolj trpeli. Sami se ne obremenjujte s tem kaj si bodo oni misli. Če mislijo ostati pri vas potem morate vi narediti, tako da se boste vi najbolje počutili. Vase počutje bo namreč vplivalo na vaše otroke in odnos, ki ga boste z njimi vzpostavili bodo v prihodnosti tudi oni sami vzpostavljali s svojimi bližnjimi (prijatelji, posel, družina...).

V življenju nikoli ne vemo kaj je prav in kaj narobe, temveč vedno počnemo tisto, kar je za nas najbolje. Ker se nimamo z ničemer primerjati, se vedno vračamo k svojim staršem, kajti če so nas uspeli naučiti, govoriti, hoditi, skratka stvari s katerimi lahko normalno funkcioniramo, pomeni, da je to kar so oni počeli najbližje tistemu kar je prav. Enako velja za odnos, ki so ga imeli med sabo in do nas. Tako

bomo ta odnos vzeli za »edinega« pravilnega.

Zato imejte v mislih, da karkoli počnete sebi in se ob tem ne počutite dobro, delate v škodo svojim otrokom, saj bodo oni v prihodnosti enako počeli sebi in svoji družini.

52

ODGOVORI NA VPRAŠANJA VLASTE NUSSDORFER IN MILANA KRAJNC PAVLICA

Vprašanje 1: Že kot otrok sem bila žrtev nasilja. V času moje mladosti so moji najbližji spremljali trpljenje s figami v žepu. Danes sem se »pretolkla«, sem v dobri službi in včasih se mi zdi, da je moje življenje kot »roža«, ki je pognala skozi asfalt. Zaupanje in stiki soljudmi so zame še vedno posebnega pomena. Moški, ki sem ga spoznala, se je pojavil v agenciji za posredovanje stikov. Ni šlo za človeka z dna, pač pa ravno nasprotno. Zveza se je začela, kazalo je, da bi se lahko celo poročila in živela skupaj. Družila sva se, si zaupala, dobila prijatelje, se povsod pojavljala skupaj. A, kmalu sem ugotovila, da ima človek dva obraza. Nisem bila edina, večkrat se je zlagal. Srečala sem ga ko ni bil sam. Pač pa z žensko. Lagal je, kasneje postal celo agresiven. Odhajal je in se vračal, vedno z novim izgovori. Ugotovila sem, da je to njegov stil vedenja. Mnoge ženske, isti kraji, iste restavracije, isti ljudje. Prekinila sva. Sprašujem se, kako lahko moški v več agencijah brez zadržkov nabira kandidatke za svoje podle manipulacije in se tako poigrava z zaupanjem. Povedala sem na agenciji in bilo so zgroženi. Je to možno? Kaj narediti? 1. Odgovor Dejstvo je, da si vsi, vsak zase, na nek način pišemo usodo sami in vendar vanjo vstopajo ljudje, ki jim to dovolimo. Bodisi, da jih spoznamo v službi, na cesti, v lokalu, morda v ženitovanjski posvetovalnici. Povsod, ne glede kje in s kom sklenemo

prijateljsko vez, ki lahko preraste tudi v intimno, obstaja možnost igranih odnosov. In nekateri so igralci, ki znajo preslepiti marsikoga. Ker svoje vloge ne morejo odigrati do popolnosti, »rožice« menjajo, saj se pri vsaki ustavijo le toliko časa, da »naberejo med« in odletijo. Seveda se k nekaterim vračajo. Zato je resnično pri vseh odnosih potrebno zaupanje in iskrenost. Kakšna pa je ta, pa ni moč reči in ne more je zagotoviti nobena, še tako znana agencija. Človeka namreč lahko spoznamo tudi preko znancev in prijateljev, sorodnikov,... pa ima dva obraza. Mnoga leta vidimo le enega. Vsekakor lahko tisti, ki stopa v ženitovanjsko agencijo, sporoči podatke, ki zlasti za njegovo osebnost, ne držijo. Tudi, ko se osebi drugega spola predstavi, je podoba lahko lažna, morda resnična. Velja previdnost in še enkrat previdnost. Predvsem pa je potrebno človeku dati čas in možnost, da se izkaže. Potrebno je veliko priložnosti, kajti na zmenkih, kjer dva sedita ob kavici, morda ob kosilu ali večerji, morda še kje, je lahko vse pravljično lepo. Človeka je potrebno spoznati tudi v nesreči, tudi, ko ne gre za najlepše trenutke, ko nastopijo problemi, ki jih je potrebno reševati. In takrat se pokažejo tisti, ki ostanejo in so ob nas in oni, ki preprosto gredo. Pravimo, da stisnejo rep med noge in ni jih nikjer več. Nedvomno drži, da tisti, ki pokaže tak obraz kot ga je gospod v vaši zgodbi, ne zasluži nadaljevanja. Prej kot boste odšli od njega in nanj pozabili, bolje bo. Našel si bo novo žrtev in upajmo, da ga bo ta kmalu razkrila. Uspešne igre ga namreč, takega kot je, vodijo le naprej, novim dogodivščinam nasproti. Življenje vseh nas je umetnina in marsikdaj ne najboljše kvalitete. A,

53

sami smo tisti, ki o njem odločamo in tudi odločimo. Naredimo tako, da bo za nas in naše najbližje najbolje. Vlasta Nussdorfer 2. Odgovor Temu bi lahko rekli čustveno nasilje. Pravzaprav je vsaka neiskrenost do osebe, ki je do nas razvila čustva, nasilno dejanje, katerega se danes še ne zavedamo. Oseba za katero mislimo, da ji lahko zaupamo in se ji ponavadi popolnoma predamo. Žal pa se v veliko primerih pokaže, da je ta oseba z nami manipulirala. Izkoristila je naša čustva, zaupanje, predvsem pa nam »ukradla« dragoceni del življenja, ki ga nikoli več ne bomo dobili nazaj. Takšno osebo v vsakdanjem pogovornem jeziku imenujemo manipulator. Tovrstna dejanja počnejo osebe, ki so čustveno ne dorasle in se nikoli niso osamosvojile, kar pomeni, da v »žrtvi« predvsem iščejo svoje starše oz. v omenjenem primeru moški išče svojo mamo, mamo, ki je nikoli »ni imel«. In ko je že prepričan, da jo je skoraj našel, se ustraši in zbeži pred njo in tako vedno znova in znova. Oseba to počne zavestno, vendar njegovo vedenje vodijo občutki, ki se jim noče upreti. Zato ne moremo govoriti o bolezenskem stanju ali neprištevnosti. Tako lahko nosi popolno odgovornost za svoje dejanje. Žal ni pomoči, če se oseba ne odloči, da bi se spremenila. Tukaj ne vidim krivde ženitovanjske agencije, saj je ta oseba izbrala agencijo kot sredstvo, da pride do »žrtve«. Agencije ne morejo slediti, kaj se z njihovimi »varovanci« dogaja. Razen, če prejmejo povratno informacijo, da je ena od strank postala manipulator, druga pa žrtev. Potem agencija ne sme posredovati podatkov osebe, ki je zlorabila njihovo

zaupanje. Namreč »manipulativne« osebe načrtno izkoriščajo inštitucije, preko katerih bi lahko prišle do svojih »žrtev«. Odgovornost inštitucij je lahko samo zaradi njihove slabe organiziranosti in ne doslednosti pri postopkih in podatkih, ki jih vodijo. Manipulatorji izbirajo čustveno ranljive osebe, zato je edina rešitev, da določena oseba ne postane žrtev, delo na samopodobi. Oseba si mora ustvariti dobro samopodobo in se naučiti postaviti meje. Milan Krajnc Pavlica Vprašanje 2: V družini umre mož in oče; žena in otroci postanejo solastniki hiše. Sin, ki po smrti očeta z družino ostane v hiši in ima ločeno gospodinjstvo, ne prispeva ničesar za skupne stroške, onemogoča potrebna dela, si prilašča hišo v celoti in mami ter sestri celo onemogoča dostop do solastniškega deleža. Je predvsem verbalno nasilen; do vseh članov ožje in širše družine, tako kot je bil oče. Družina preživlja težke čase, doleti jih tudi bolezen. Nasilje se širi tudi k sosedom. Iskali so pomoč a, …..Sodišče v sporu o razdelitvi premoženja odloča počasi, pojavljajo se številni problemi, …..Nihče ni več miren, vse je pod nasilnikovim nadzorom. Kamor se obrnejo po pomoč, zatrjujejo, da niso pristojni. Njihov stres in psihične bolečine so čedalje hujše. Kaj je z nasilnežem, kdo ga bo ustavil in kako, se sprašujejo. 1. Odgovor Zgodba kaže, da nasilje rodi nasilje, kot temu pravimo; nasilen oče in prav tak sin. Očitno je bilo že veliko zamujenega, saj je družina očitno očetovo nasilje tolerirala do smrti, na

54

eni strani sta bili ženski žrtvi, na drugi strani sin kot žrtev in bodoči storilec. Nasilnežu se niso postavile meje, do kod sme. Zlasti ne pravočasno. V številnih civilnih tožbah, ki so pred sodiščem še v teku, je potrebno predlagati prednostno obravnavo in v vlogi opisati perečo situacijo družine v tem trenutku. Tudi psihično nasilje je kaznivo dejanje; v danem primeru bi šlo najmanj za grdo ravnanje, ki je predlagalni delikt,morda tudi kaznivo dejanje nasilništva, ki pa je uradno pregonjivo. Ovadbo se lahko poda na policiji ali neposredno na pristojnem tožilstvu. Vse službe, ki primer poznajo, ga morajo nedvomno reševati hitro, saj gre za človeka, pri katerem ni možno prognozirati kakšen bo njegov naslednji korak. Zgodi se, da je od besed, šikaniranja, groženj, do prvih udarcev in včasih celo posledične smrti, potreben le še poseg po nevarnem orodju, orožju, trenutek besa, ….. Nasilje lahko ustavimo le z odločnim: NE in aktivnim ter hitrim delom vseh služb. Vlasta Nussdorfer 2. Odgovor Tako kot omenja Vlasta Nussdorfer je nasilnežu potrebno postaviti meje. Žrtev velikokrat sama vzpodbudi nasilna dejanja pri nasilnežu. Mi sami določamo, kako se bo kdo do nas obnašal. V družinah je to pogost pojav, lahko bi rekli da si sami vzgajamo nasilneža. V zakonu sta najprej oba v enakem položaju, nato pa v veliki meri ženske odigrajo vlogo »mame« svojemu možu. Ker se moški zelo hitro prepustimo ugodju, veliko dela, če ne skoraj, vse pade na žensko. S tem se

prične ženska samopodoba nižati, kar prične podirati ravnovesje med partnerjema. Ženska tako postaja psihično vedno šibkejša in v njej se rojevajo različni strahovi. Moški tako prične pridobivati na samozavesti in s tem se v njem vzpodbujajo nekateri vzorci, ki jih je prenesel od svojih staršev, med drugim tudi nasilna dejanja. Tako se z leti ženska samozavest pade zelo nizko, moški pa si z močno samozavestjo žensko popolnoma podredi. Na njo več ne gleda kot na sebi enakega, temveč na nekaj manj vrednega, saj je v »napadih« močne samozavesti poleg verbalnega nasilja tudi fizično. Ženska ima v takšen stanju občutek, da si to celo zasluži, ker ni bila dovolj dobra zanj. V vašem primeru gre sicer za odnos mama sin in brat sestra, vendar se je tak odnos prenesel iz družine. Kljub temu, da lahko sodišča hitro ukrepajo, je potrebno predvsem delati na lastni samopodobi. Saj veliko lahko storite že z drugačnim in bolj samozavestnim pristopom do sina/brata. Zato, da se vam enaka zgodba ne ponovi na kakšnem drugem področju. Milan Krajnc Pavlica Vprašanje 3: Pišem vam ker se ne znam odločiti kaj naj naredim. Z možem sva poročena šele dobrih sedem mesecev, vendar je v zadnjem času začel precej piti. Enkrat sem celo poklicala policijo. Prejšnji petek je spet prišel domov pijan in se znašal nad menoj in mojimi otroci (3 imam od prej) tako, da sem zopet hotela poklicati policijo, nakar je odtrgal telefon iz stene. Izgovorila sem mu par stvari, za katere nikoli nisem mislila, da jih bom in nisem imela prav,vendar sem že prej 9 let živela v zvezi kjer me je partner pretepal in

55

psihično ter spolno zlorabljal zato se sedaj tega še toliko bolj bojim. Prišlo je celo tako daleč, da sem mu v soboto spakirala vse stvari, saj sem hotela da se odseli. V soboto zvečer je prišel domov spet pijan in mi obljubil, da bo šel na zdravljenje in naj še enkrat poskusiva. Verjela sem mu, vendar vsak dan gre med službo na vsaj 1 pivo in mene vonj po pijači močno odbija. Mislim, da z njegovimi obljubami ne bo nič in da sem spet nasedla besedam, ki sem jih pač hotela slišati. Kaj naj storim, naj ga postavim pred vrata ali naj čakam, da bo mogoče ugotovil, da ima res problem s pijačo. Hvala za odgovor. Franja 1. Odgovor Spoštovani, s tremi otroki ste prišli iz dežja pod kap, bi temu rekli. Živeli ste v nasilju, otroci so ga očitno spoznali in sedaj imate novega partnerja, ki je nasilen in pije oziroma pije in je nato nasilen. Ker brez posebnega strokovnjaka ni moč ugotoviti kje so vzroki in kako daleč je že s svojim alkoholizmom, se je tudi zanj, če seveda želi, hoče in na to pristaja, vredno potruditi, da odide do primernega strokovnjaka, ki ga bo soočil z zasvojenostjo. Morda je še čas, da se temu postavi po robu, odvadi, ozdravi. Seveda je vse odvisno od njega samega, od energije in volje, ki jo ima zato, seveda vztrajnosti. Lahko mu stojite ob strani, vendar vedite, da to ne bo lahko. Včasih to pomaga. Alkoholiki, ki prenehajo piti, živijo normalno in so dobri možje, očetje, partnerji. Lahko pride do recidiva ali pa se sploh ne ozdravijo. Vse je torej odvisno od njih samih, v tem primeru pa tudi od vas, kar pomeni, da morate temeljito premisliti, se z njim pogovoriti in ugotoviti ali ste pripravljeni z njim iti

na to pot. Vprašajte se kje so vaša čustva, kakšna so in koliko časa bodo ob tem prisotna. Nedvomno pa si otroci ne zaslužijo takega pekla, torej novega nasilja. Tisto, kar ste opisali, je tipično in terja takojšnjo reakcijo, pogovor, zdravnik, zdravljenje in nenazadnje prijavo. Ne čakajte na dolgi rok, zadevo uredite takoj, ker bodo sicer sledila obdobja pitja, nasilja, opravičevanja, pa spet pitja in ponovitve vsega. Tudi policija, ki bo prišla, pa predlogi okrajnemu sodniku zaradi prekrškov, morda ovadbe zaradi kaznivih dejanj, brez vsega zgoraj povedanega, zadev ne bodo rešili. Agonija se bo le nadaljevala in podaljševala. Torej je potrebna takojšnja reakcija, velika vztrajnost, predvsem pa večno prisotna misel, da niste več sami, pač pa odgovorni za tri otroke, ki si tega preprosto ne zaslužijo. Tako ravnanje, torej nasilje v družini, v katerega so že vključeni, zaradi vas morda še bodo, bo terjalo tudi reakcijo socialne službe, ki bo preverjala tudi to ali ste primerna mati. Odgovorni ste zanje, ne le zase. Torej je nasvet; resen spopad s težavami in takojšnja ureditev zadev za vas, seveda pa za vaše otroke. Pa srečno! Vlasta Nussdorfer 2. Odgovor Spoštovani, sami ugotavljate, da se vam ponavlja enak vzorec. Sedaj imate v roki “škarje in platno”. Samo odločiti se morate, da ne želite več trpeti. Z vašo odločitvijo je povezana vaša usoda in neposredno usoda vaših otrok. Če se odločite vztrajati v tej zvezi boste neposredno morali spremeniti svoje vedenje. Veliko več delati na samozavesti. Če ne naredite nič, bi načeloma lahko rekli, da ste za ta način življenja sami odgovorni. Torej spremeniti boste morali svoj način

56

življenja, da se vam takšni vzorci ne bodo ponavljali. Lahko bi rekli, da ste s svojim vedenjem in načinom življenja privlačili nasilneže. To sedaj ne pomeni, da “oni” niso nič krivi, so in veliko več, saj če bi bili odgovorni in moški v pravem pomenu besede bi vas moral “nositi” po rokah in namesto alkoholnih hlapov domov prinašati rože. Zato morajo tudi oni odgovarjati za svoja dejanja. Ker pa sami v tem trenutku ne morete vplivati na njihove odločitve, lahko pa sprejmete svoje. Prekinete lahko vezo ali pa jo nadaljujete. Če se odločite, da jo prekinete boste živeli mirno in če se boste kdaj odločili za novo zvezo, bodite pozorni na svoj način življenja, saj morda izbirate moške istega tipa. Če spremenite način življenja (pomeni živeti bolj samozavestno) je velika verjetnost, da takšnega tipa moškega ne boste več srečevali. Življenje se bo v prihodnosti odvijalo “rožnato”. Če se odločite, da nadaljujete z obstoječo zvezo in je velika verjetnost, da se bo nasilje nadaljevalo, še posebej, če boste popuščali, bo vaš mož dobival navidezno večjo moč in bodo nasilna dejanja samo še večja. Če boste pričeli postajati bolj samozavestni, pa lahko s tem prekinete tudi vzorec, ki se nahaja v vašem možu in tako prekinete njegova nasilna dejanja. V vsakem primeru je vaša prihodnost odvisna od vaše odločitve. Milan Krajnc Pavlica Vprašanje 4: Pišem vam, ker doživljam silno nasilje, tako fizično kot psihično in sicer že več let. Človeka sem noro ljubila, vendar me je uspel v dveh letih pripeljati na rob groze in obupa. Vključil se je v mojo družino, spoznal oba otroka, se mi približal, potem pa postal nasilen,

grob, imel je številne izpade, pripeljal me je do psihiatra, na tablete in na poskus samomora. Na nek način je odhajal in se spet vračal v moje življenje. Povem, da sem že pred tem živela v zakonu polnem nasilja, grobosti in alkohola. Ta, novi, pa mi je obljubljal gradove v oblakih, verjela sem mu, zaupala in ga ljubila. Po nasilju se je vedno opravičeval in začela sva znova. Bila sem doma, pa spet odšla k svojim domačim, pa se vrnila. Vedno me je znal poiskati. Pisal mi je številna SMS sporočila od ljubezenskih do grozilnih. Začela sem razmišljati, da je nekaj narobe z menoj. Iskala sem pomoč psihiatrov, se zdravila, spraševala kako naprej. Pa je spet prišlo obdobje prijaznosti in »ljubezni«. Počasi sem izgubila vse, ker mi preprosto niso več verjeli. Sprašujem se kaj bo z menoj, kaj naj naredim, kdo od naju je sploh normalen in ali je človek resnično sposoben take hudobije? Kaj naj sploh še naredim? Stanka 1. Odgovor Spoštovani, začela bom kar v vašem prvem zakonu. Končali ste ga zaradi nasilja, a se iz tega niste prav ničesar naučili. Mnogo je primerov, ko se nekdo reši nasilnega partnerja, a le za kratek čas, ker najde novega, a z njim pride enako nasilje ali še hujše. Niste edini in vendar je potrebno ponovno povedati, da si nasilja preprosto ne smemo dovoliti. Nihče nima nad nami pravice dvigniti roko, biti fizično, spolno ali verbalno nasilen. Mnogi pari leta in leta vztrajajo v takem krogu, drug drugega trpinčijo oziroma eden izmed zakoncev igra vlogo nasilnika, drugi žrtve. Nasvet: ko v zakonu ni videti izhoda, niti s pomočjo strokovnjakov, ki lahko

57

pomagajo, je boljši razhod, saj je ta vsekakor tudi pomoč za zdrav razvoj otrokom. Dva, ki ne moreta živeti skupaj, lahko živita narazen, pa kljub temu dobro skrbita za skupne otroke. Nikoli, prav nikoli ne pripeljite svojega zakona do točke, ko se bosta tako močno sovražila, da bo to vidno v dolgoročnih posledicah na otrocih. Ne pozabite, da otroci niso krivi, da vas imajo za starše, zaradi česar skrbite zanje tudi, če ne živite skupaj. Vsak po svojih močeh in čim bolje. Če obstaja nasilje, je potrebna prijava kaznivega dejanja. Ponavadi so to predlagalni delikti. Kazenski postopek za blažja kazniva dejanja lahko ponudi možnost poravnave ali odloženega pregona, kar pomeni, da bo poravnalec ali tožilec dal storilcu nasilja možnost, s čimer se mora oškodovanec strinjati, izpolniti eno izmed nalog, pri čemer je osnovna ta, da se nasilje preneha, vse ostalo pa je stvar dogovora ali določitve naloge s strani tožilca. Če se zadeva ne zaključi tako, zlasti pa pri hujših kaznivih dejanjih, steče kazenski postopek, v katerem ima obdolženi številne pravice, tudi molka o kaznivem dejanju ali zanikanja, medtem ko mora oškodovanec kot priča pod kazensko odgovornostjo govoriti resnico in samo resnico. Ker gre večinoma za osebnostna kazniva dejanja, kjer je eden žrtev in drugi storilec, ponavadi tudi ni prič, čeprav bi bile potrebne, vsaj posredne, ki so za dejanje izvedele, ki so zgrožene, ogrožene, prestrašene. Če gre za poškodbe, je nujno iti k zdravniku. Vsak materialni dokaz je delček v mozaiku celotne podobe dogodka, ki predstavlja kaznivo dejanje.

Kazenski postopek je sicer ultima ratio, torej zadnja možnost, ko vse drugo odpove. Preprosto pa včasih mimo njega ne moremo. Vsekakor je bolje, da do njega sploh ne pride, pač pa se nasilje konča takoj, ko mu postavimo meje, ker ga preprosto ne sprejemamo. Imamo pravico živeti brez njega in drugi dolžnost, da to našo pravico spoštujejo. In nasvet vam; z ozirom na to, da ne živite z moškim, ki vam je to povzročal in se vam skuša znova na tak ali drugačen način vtihotapiti v vaše življenje; tega ne dovolite. Povzročil bo novo trpljenje, gorje, psihične ali fizične bolečine. Če pa se to vseeno zgodi, torej če pride do nasilja, ob katerem bodo tudi drugi zgroženi, prestrašeni ali celo ogroženi,prijavite kaznivo dejanje in predlagajte prepoved približanja. Ta je možna tudi za prekršek. Torej klicna št. je 113 ali prijava na CSD. Svojcem odkrito spregovorite o moškem, ki vam vse to povzroča in, če so res vaši najbližji, vam bodo nedvomno verjeli. Tako bo odpadla tudi potreba po psihiatrični pomoči ali pa bo ta lažja in bo prinesla rezultate. Vlasta Nussdorfer 2. Odgovor Spoštovana, tako kot vam je svetovala ga. Vlasta Nussdorfer je potrebno najprej narediti pravne korake, tako da zaščitite sebe. Če pričnem z odgovorom pri vaših zadnjih vprašanjih. Kakšne hudobije je zmožen človek? Takšne, kakršna je njegova domišljija. Namreč ljudje v svoji glavi razmišljamo vse mogoče, tudi o nasilju. Takšne misli in slike velikokrat prenesemo iz filmov v naše misli. Imamo vso pravico, da razmišljamo karkoli želimo, vendar misli o nasilju

58

nimamo pravice uresničevati. Žal, pa nekateri svojih misli ne moremo obvladovati (za to ni izgovorov), še posebej če je oseba zelo labilna in osebe, ki jih srečuje, to v njem na kakšen koli način vzpodbujajo. Seveda nikomur ne vidimo v »glavo«, zato je priporočljivo, da smo sami dovolj samozavestni. To ne pomeni, da smo mi odgovorni, za dejanje tistega, ki je bil nad nami nasilen. Pišem o tem, da lahko s svojim obnašanjem preprečimo nasilje nad nami. Kadar zasledim, da je moški oproščen posilstva, ker naj se ne bi ženska dovolj branila, se zgrozim, saj je nenormalno pričakovati odpor za vsako ceno. Vprašamo se lahko le ali gre kdaj za lažno prijavo. Če je tak sum, je potrebno izdelati psihološki profil žrtve in nasilneža, ter raziskati njune življenjske vzorce). Spoštovana gospa Stanka, z vami ni nič narobe, reagirali ste tako, kot ste najbolje znali. Vašega »partnerja« ne morem komentirati, zagotovo pa njegova ravnanja lahko ocenim, kot nasilna. Vse, kar poleg pravne zaščite lahko naredite je, da se nehate odzivati na njegova sporočila, pričnite delati na samozavesti, predvsem pa morate najprej spoznati samo sebe in si postaviti življenjski cilj. Misli morate odvrniti od njega in njegovih dejanj, ter zaživeti polno življenje. Tudi zaradi otrok. Milan Krajnc Pavlica Vprašanje 5: Nasilje sem spoznala že v otroštvu, v življenje pa mi ga je prinesel tudi partner, ki sem si ga izbrala. Tudi ta je prišel v zakon s slabim družinskim vzorcem, saj me je ob najmanjših prepirih udaril, mi grozil, »da me sedem zdravnikov ne bo spravilo

skupaj«. Rodila sem dva otroka in se končno, po številnih pretepih in nasilju uprla. A, izsiljevanje se je preneslo na otroka. Eden izmed njiju že živi pri njemu, na drugega vpliva, da bi ga z ozirom na starost, ki je preko 10 let, dobil. Mnogi so mi že svetovali, naj vse skupaj pustim, tudi otroka in si najdem drugega partnerja, vendar tega ne želim. Izgubila sem celo službo. Po enem izmed stikov, se tudi otrok ni več vrnil. Še vedno ju čakam, imam rada, a pri njemu dobivata potuho in zaščito. Je možno, da nekomu uspeva na tak način pretentati otroka? 1. Odgovor Spoštovani, odprli ste temo, ki tare marsikatero slovensko mater oziroma očeta po razvezi. Ko zvonijo poročni zvonovi, ko srečni očka hiti v porodnišnico, da bi videl sina naslednika ali svojo princesko, se tako rekoč cedita med in mleko. Vse je tako lepo, da si nihče ne more predstavljati, da bi se kdaj »izrodilo«. Prve razpoke, prepir, nasilje, ... Za štirimi stenami se dogaja marsikaj in družina se nekega dne razide. Po čigavi krivdi, ni več pomembno. Tega ne ugotavlja niti sodišče in kljub temu, da je za razvezo dovolj nevzdržnost, se »pranje umazanega perila« pravzaprav začne. Za vožnjo s kolesom, motorjem, avtomobilom je treba poznati predpise, imeti teoretične in praktične izkušnje, ko dobiš otroka, pa ga preprosto imaš. Z njim ravnaš tako kot misliš, da je najbolje, pa četudi hudo narobe. Če pride do razhoda, se v večini primerov starša sicer dogovorita pri kom bodo otroci živeli, lahko gre celo za skupno starševstvo. Če pa temu ni tako, nastopi boj. Za vsako ceno in ne glede na žrtve, četudi so to tisti otroci,

59

katerih rojstva so se starša in celo sorodstvo tako veselili. Pri tem niso važne žrtve. Pomemben je cilj, ki je v zmagi in dejstvu da obdržiš otroka, ki ti pomeni tudi orodje za maščevanje drugemu staršu. Takrat bi svoje morali reči in narediti strokovnjaki. A, kako le? Še najboljši si ne morejo pomagati v tem začaranem krogu. Otrok, ki ima pravico izraziti svoje mnenje, je lahko celo ustrahovan, podkupljen, ... Si zamišljate, da vas dve prijateljici, ki stojita pred vami in ju imate radi, vprašata, s katero od njiju in to le z eno, bi šli na kosilo? Najraje bi rekli, da kar z obema. Zamislite si otroka, ki se mora odločiti zgolj za enega starša. Poznate koga, ki bi se pri enajstih letih starosti odločil za tistega, pri katerem mora ob popoldnevih delati naloge, se zvečer umiti, iti spat ob 21. uri, brez filmov in nočnega programa? Izbral bo tistega, ki mu obljubi lagodnejše in lepše življenje, darila, TV programe, morda kolo, jahanje in izlet na morje. Seveda to ne velja za vse primere. In vendar so boji za otroka izredno hudi in takim staršem bi morali kdaj zagroziti, da jim bodo »vzeli« otroke. A,kaj, ko bi zagnali vik in krik, dvignili socialo in državo, grozili z maščevanjem. Kaj spremeniti, kaj narediti? Izvedenci, ki se včasih pojavljajo drug za drugim, saj zagotovo ne odločijo obema v korist, bi morali imeti močno avtoriteto in njihova odločitev težo. Tako bi bilo smiselno, da bi mnenje podali konziliarno in to le eno, brez pritožbe. Otroci so namreč izpostavljeni več izvedencem, ki drug za drugim ugotavljajo primernost njihovih staršev in želje otrok pri komu bi bili. Ali pa se o tem sami odločajo pred sodnikom. Pa je to, kar mu rečejo, res prava

resnica ali že manipulacija? Prav na tem področju bo potrebno narediti še veliko, saj otroci, ki živijo na tak način, v življenje prinašajo slabo popotnico. Vlasta Nussdorfer 2. Odgovor Prvi učitelji in vzorniki otrok so starši. In ravno v zgodnji letih svojega življenja se največ naučimo in prevzamemo navade, ki nam ostanejo skozi celo življenje. Starši s takšnim ravnanjem samo škodijo otrokom in niti malo ne koristi. Tako bi bilo veliko bolje, da bi socialna služba dodelila otroke staršem, ki imajo urejene odnose. Starši se do svojih otrok obnašajo, kot do svoje lastnine. Pri tem pozabljajo, da je njihova naloga, da vzgojijo potomce, ki bodo nadaljevali našo vrsto. Zato morajo svoje otroke nauči imeti se radi, iskrenosti, zaupanja, spoštovanja, kako se postaviti zase… skratka osnovnih življenjskih veščin, s katerimi bodo preživeli skozi življenje. Tako, da bi se odrasli morali zavedati odgovornosti, ki jo sprejemajo, ko postajajo starši. V kolikor tega niso sposobni, bi se tej funkciji morali odreči in vlogo prepustiti drugim. Z dejanji, ki jih opisuje bralka, starša škodita otrokom in neposredno družinam, ki si jih bosta otroka ustvarila. Tako se bo nova generacija ukvarjala z enakimi problemi. Vzorci, ki sta jih že starša prenesla iz svoje družine, se bodo nadaljevali skozi generacije. Tako bi zunanji dejavniki, kot so socialna služba, sodišča morali prekiniti obstoječe stanje, ter z otroki delati na spremembi vzorcev obnašanja, in tako rešiti potomce pred novimi nasilneži. Milan Krajnc Pavlica

60

Vprašanje 6: Spoštovani, oglašava se kot babica in dedek pet in polletnega vnučka. S sinom in snaho smo živeli skupaj, se ga veselili in zdelo se nam je, da se je zgodil pravi mali čudež. Spominjava se njegovih prvih korakov, besed, ki jih je začel izgovarjati, pa tudi igrač, ki jih je imel tako rad. Živeli smo skupaj in vendar narazen. V isti hiši, vsak v svojem nadstropju. Najin sin z družino spodaj, midva zgoraj. Opazili smo spremembe. Sin ni več prihajal k nama, vedno je imel kak izgovor, s snaho sta začela govoriti isti jezik, da je mali alergičen na našo muco, da ga lahko vidimo samo pri njiju, morda na skupnem dvorišču, pravzaprav, najinem, saj je bila in je še hiša najina last. Sinu nisva želela povzročati nevšečnosti, zato se nisva vtikala v njihovo življenje. Večkrat sva opažala, da je doma sam, medtem ko je snaha z otrokom odšla k svojim ali kam drugam. Potrpežljivo sva čakala na vsak trenutek, ko sta nam zaupala vnuka. Bilo je nepozabno. Fotografirala sva ga, ga odpeljala na sprehod, se pogovarjala, včasih je zaspal pri naju in ponoči je prišel sin ponj. Snaho sva videla čedalje redkeje. Nekega dne pa ... je odšla in ni se več vrnila. Seveda z njim, najdražjim, ki sva ga imela. Sin je bil sprva redkobeseden, nato pa je povedal, da se ločujeta. Vnuk je pripadal njej. Dogovorila sta se za stike, povsem brez problema. Zapisano je bilo, da večkrat na teden, vse sporazumno. Taka je bila tudi sodba. Nobenih problemov. A, kmalu so se začeli. Ko je sin klical, da bi ga rad videl, je rekla, da je bolan. Naslednjič, da je še vedno šibak po bolezni. In spet naslednjič, da je tako utrujen prišel iz vrtca, da se mu ne ljubi, da bi prišel k nam. Sin se je zaprl vase, midva pa sva ga le opazovala. Poklicala sva jo, vendar je

zamenjala telefonsko številko. Ni se več oglašala. Pisali smo jih, jo klicali preko drugih telefonov, poskušali dobiti stike z njo, z otrokom. Nekajkrat nam je celo uspelo. Vnučku je bilo nerodno. Dejal je, da ga mamica kliče, da mora spat, da nima časa, ... Sprašujeva se, kako je, da še ne šestletni otrok tako spremeni svoje obnašanje, kako je možno, da ga mati tako odtujuje očetu in nama? Kaj naj narediva? Izgubila sva nekaj najlepšega. Predvsem pa vero v prijazno starost. 1. Odgovor Spoštovana, to je le nadaljevanje ene izmed prejšnjih zgodb. Zapisala sem, da smo srečni le, ko zvonijo poročni zvonovi, pa še ob porodu, nenadoma pa, kot bi se dan spremenil v noč. Oklepamo se otrok, ki naj bi bili naši in pogosto so prav ženske tiste, ki jim ob razvezi pripadajo in z njimi včasih dobijo močno orožje za obračun z »bivšim«. Ne le z njim, predvsem z očetom tega otroka, ki ga tako neskončno potrebuje. Če ni bilo nasilja, če ni bilo zlorabe in je moški vreden naziva oče, saj je bil nenazadnje naš mož in je krvni sorodnik tega malega, nič krivega bitja, potem je čas, da se streznimo, da ugotovimo, da otrok ni orodje v naših rokah in ne orožje proti partnerju, ki nas je mogoče razočaral, ki ni izpolnil naših pričakovanj, ki ni tak kot smo si ga zamislili in želeli. Otroka se ne da razdeliti na polovico in si jo vzeti takole, za v vitrino, kot rožo za v posodo. Otrok živi, diha, čuti in razume. Ne glede na to koliko je star. Že od zibke naprej sliši prepire, očitke, glasno govorjenje in vse to ga vznemirja. Kaj šele kasneje, ko shodi in mu loputanje vrat, grožnje, vpitje, ... grenijo vsak dan. Kako se bo razvil v bitje, ki bo prijazno in dobro, mirno, uspešno in zdravo? Vse to ga zaznamuje, rani, poškoduje in prinaša

61

slabo popotnico za življenje. Zakaj ne bi bila mati srečna, če njen partner, oče, otroka želi z njim preživeti dva dni v tednu, vsak drugi vikend, več ali manj? Ali niso to trenutki, ko jo lahko razbremeni? Zakaj onemogočanje stikov in posledično odtujevanje?Če se je v družini pred razvezo ali razhodom partnerjev dogajalo karkoli, kar ima znake prekrška, morda kaznivega dejanja, ... potem je razumljivo, da je kazenski postopek ovira za stike in ti potekajo pod nadzorom. In vendar je nujno, da se postopek maksimalno pospeši, saj njegovo trajanje vsak dan pomeni korak nazaj v tkanju pristnih starševskih odnosov. Tudi, če si dva nista več mož in žena, ostajata do smrti, mati in oče tega otroka. So službe, je sodišče, so izvedenci, ki lahko ugotavljajo primernost katerekoli izmed njiju in lahko se celo zmotijo, saj je vedno mogoča igra, »blefiranje« in vendar otrok vsak dan raste, spoznava nove in nove ljudi, pozablja pa na svoje najbližje. Prav odtujenost je rak rana naših odnosov. Ni važno pri kom živi, imeti ,videti in živeti mora tudi z drugim od staršev. Če le ni povsem neprimeren. Takrat morajo svoje narediti pristojne službe in odnose prekiniti. In vendar so to redki primeri. Vaš nedvomno ni tak. Ne vidim razloga, da ne bi imeli stikov s svojim vnukom in oče s svojim sinom. Ženska, ki vam ga je odpeljala, bo sicer morda deležna celo izvršbe. Kakšna pa je izvršba, s katero na silo odvzameš otroka in ga vsaj začasno daš tistemu, ki ima pravico do njega? To ni televizor, to ni omara, ki bi jo vzel in prestavil. Če so otroci dodeljeni je to zakonsko urejeno, potem je seveda možna tudi ovadba za kaznivo dejanje vzema mladoletne osebe po 200. členu KZ in vendar je kazen in postopek zadnja

možnost, ki ti pomaga do otroka. Razmišljali bi lahko celo o odvzemu otroka, ki je dodeljen staršu, pa mu na tak način le škodi. In vendar sodni mlini meljejo počasi, prepočasi. Če ne bo druge možnosti, stopite na to sodno pot in resnično upam, da bo že njen začetek grožnja materi, da bo spoznala kako kvarno vpliva na svojega otroka. Lahko taki rečemo dobra mati, ki si zasluži, da ji je bil otrok dodeljen? Vlasta Nussdorfer 2. Odgovor Kot smo že spoznali dejstvo otroci niso naša lastnina, temveč se moramo do njih obnašati predvsem kot »trenerji«,tisti, ki bodo nadaljevali našo vrsto. Tako neposredno vzgajajo otroke starši predvsem z vzgledom, dedki in babice pa so vlogo starševstva že zaključili. Zato se na njih ne bi smeli vezati niti posegati v njihovo vzgojo in način življenja, to je namreč starševska dolžnost. Naša družba je ustanovila inštitucije, ki bi naj poskrbele za otroke, ki živijo v neurejenih družinah. Vsi tisti, ki pa vidimo, kaj se dogaja z otroci moramo takšne inštitucije obveščati, predvsem pa o tem govoriti v javnosti, tako kot je današnje pismo. Res, da takšne inštitucije delujejo počasneje, kot bi žrtve hotele, zato sva v letošnjem letu pričela z Vlasto Nussdorfer s projektom Celovito reševanje nasilnih dejan s podnaslovom Timsko delo strokovnjakov, ena od aktivnosti je tudi ta rubrika v Oni. Glede na obnašanje vnuka so zagotovo vplivali njegovi starši, predvsem tisti, s katerim se je največ družil. Saj če se starša nista razumela je veliko bolje, da sta končala zakonsko razmerje, kot pa da je otrok odraščal v nezdravem okolju. Namreč tak odnos, kot doživlja v otroštvu mu bo postavljen kot

62

normalen odnos in ga bo kasneje vzpostavljal med prijatelji, sodelavci in najhuje v svoji družini. V življenju nikoli ne vemo kaj je prav in kaj narobe, temveč vedno počnemo tisto, kar je za nas najbolje. Ker se nimamo z ničemer primerjati, se vedno vračamo k svojim staršem, kajti če so nas uspeli naučiti, govoriti, hoditi, skratka stvari s katerimi lahko normalno funkcioniramo, pomeni, da je to kar so oni počeli najbližje tistemu kar je prav. Enako velja za odnos, ki so ga imeli med sabo in do nas. Tako bomo ta odnos vzeli za »edinega« pravilnega. In tako se bomo tudi do drugih obnašali. Zato draga babica in dedek, vse kar lahko največ storita za svojega vnuka je, da se čim manj vmešavata v njegovo življenje, če vam njegovi starši tega ne dovolijo, tako bo njegovo življenje bolj umirjeno. Z vsakim posegom v njegovo življenje vas njegovi starši prikažejo kot vsiljivci in tako bo s tem odraščal celo življenje. Milan Krajnc Pavlica