40 let

PD INTEGRAL

Koča leta 1980

40 let

2

PLANINSKO DRUŠTVO INTEGRAL PRAZNUJEBojan Rotovnik, predsednik PZS

V planinski organizaciji smo vedno veseli, kadar se planinska društva odločijo, da na takšen ali drugačen način praznujejo svoj jubilej. To pomeni, da se spominjajo svojih korenin in vseh tistih, ki so v določenem časovnem razdobju prispevali delež k rasti in razvoju društva. To je hkrati tudi pogled nazaj na prehojeno pot in pogled v prihodnost k novim ciljem. Zato je 40 let Planinskega društva Integral pomembna obletnica, ki zavezuje člane, da nadaljujejo delo tistih, ki so ga ustanovili.

Zagotovo pa je dodana vrednota vsakega društva upravljanje s planinskimi kočami. Tudi PD Integral ima planinsko kočo, in sicer na eni izmed na-jlepših lokacij – na lokaciji, kjer se radi ustavljajo planinci, morda za trenutek ali kakšen dan preden odidejo v visokogorski svet triglavskega pogorja.

Tudi zanimivo glasilo Gorski popotnik, ki je spremljevalec vsega dogajanja v vašem društvenem življen-ju in je pred leti dobil novo zunanjo podobo in nove vsebine, je odraz truda in skrbnega dela planincev, ki živijo in delajo z društvom. PZS še posebej podpira tovrstno društveno dejavnost. Vsaka nova številka je spodbuda za še boljše delo z odraslimi in mladimi, za uspehe na področju vodništva, zaveza za per-manentno usposabljanje na vseh področjih. Hkrati je vsak popisan list, dopolnjen s fotografijo, arhivski vir in kamenček v mozaiku društvenega življenja.

V PZS imajo vsa planinska društva možnost, da najdejo odgovore na številna vprašanja in dileme na po-dročju oskrbovanja s kočami, informacijski sistem Naveza omogoča obojestransko informiranje, pla-ninska društva dobijo podporo pri vseh projektih, vezanih na varovanje narave, skrbi za planinske poti, mednarodno povezovanje, povezovanje na področju meddruštvenih odborov planinskih društev. Veliko energije bo PZS v prihodnje namenila tudi mladim, ki jim namenjate posebno pozornost tudi v vašem planinskem društvu. Skupaj z Mladinsko komisijo, ki deluje pod okriljem PZS, bomo namenili posebno skrb pri izvajanju gorniških športnih dni ter uveljavljanju gorniških vsebin v šoli v naravi. Posebej se nam zdi pomembno, da bi dokončno zaživel projekt ureditve vsaj enega vzorčnega tabornega prostora za izvajanje taborov mladih planincev.

Nalog, ki so pred nami, je veliko, tako na strani planinskih društev kot tudi na strani krovne planinske organizacije. Z roko v roki bomo zagotovo zmogli uresničiti vse, kar smo si zadali in kar načrtujemo. Vsem nam namreč planinstvo pomeni način življenja. Zato vam v svojem imenu in imenu Planinske zveze Slovenije čestitam za dosedanjem delo in uspehe ter vam želim uspešno nadaljevanje vizije vaše-ga dela tudi v bodoče.

40 let

3

UVODNIK OB 40-LETNICI PLANINSKEGA DRUŠTVA INTEGRALTomaž Rusimovič

Ko se ozremo nazaj na začetek delovanja Planinskega društva Integral, večini starejših članov misli nehote uidejo v mladost. Bilo je spomladi leta 1974, ko se je deset delavcev iz delavnic takratnega Viatorja odločilo, da ustanovijo lastno planinsko društvo. To so bili: Baznik Rihard, Cirar Andrej, Delibegovič Rašid, Iglič Marjan, Jager Marija, Kosmač Zvonko, Ožbolt Mar-tin, Praprotnik Pavel, Vihar Danica in Zaletel Stane. To so bili naši vizion-arji, ki so naredili prvi korak v 40-letno zgodovino našega društva. Usta-novni občni zbor je bil 7. februarja 1974, in to je dejansko rojstni dan našega društva. Od takrat je šlo samo naprej.

Prva dva izšolana vodnika v društvu sta bila Zvone Kosmač in Miha Primc, ki sta začela organizirati izlete. Že na drugem občnem zboru je padla pobuda, da bi društvo imelo svojo postojanko, svoj planins-ki dom. Prva je bila v igri karavla Virnikov Grintavec, ki je imela elektriko, telefon in dostop s traktor-jem, moteča pa je bila bližina meje z omejenim gibanjem. Kmalu se je porodila še druga ideja, katere avtor je bil direktor Slavko Jakofčič, ki je zvedel za možnost najema sirarne na Planini pri Jezeru. Prvi so si sirarno ogledali Zvone Kosmač, Franci Šafarič in Luka Stupnikar. Bili so navdušeni in kmalu je bila sklenjena pogodba za najem sirarne za 15 let. Preureditev sirarne v planinsko postojanko je bila končana leta 1980.

Za to je bilo potrebno nešteto ur prostovoljnega dela, odrekanja, žuljavih in ranjenih rok se ni manjkalo. Po svojih znanjih in sposobnostih je vsakdo prispeval svoj delež. Vendar delali smo skupaj, trudili smo se skupaj in skupaj smo uspeli. Najvažnejše pa je, da smo ostali prijatelji. Istega leta se je planinsko društvo pobratilo z Slovenskim planinskim društvom Trst. Pristni stiki z SPD Trst so še vedno živi, saj se kot prisrčni prijatelji družimo na izletih in srečanjih.

31. julij je bil najbolj črn dan v zgodovini našega društva – Koča na Planini pri Jezeru je pogorela do tal. Po šoku, ki je hudo prizadel vse člane planinskega društva, se je njegovo vodstvo odločilo, da bo na pogorišču zgradilo nov dom, ki bo last planinskega društva. Že v prvem letu je bila zabetonirana prva plošča in od pašne skupnosti Stara Fužina smo odkupili pogorišče z zemljiščem. Lahko rečemo, da smo imeli srečo v nesreči, saj smo končno začeli graditi lasten planinski dom. Leta 1984 smo novo planinsko postojanko, Kočo na planini pri Jezeru, slovesno odprli in od takrat nudi koča planincem in vsem ljudem dobre volje prijazno bivališče sredi Fužinskih planin.

Pomemben mejnik v pestri zgodovini našega društva je tudi sodelovanje z Vrtcem H. C. Andersena, ki traja že od leta 1985. Vsako leto za otroke vrtca izvedemo nekaj izletov, posebej pa smo ponosni na planinski tabor za predšolske otroke, ki bo letos izveden že devetindvajsetič.

Naše društvo je v štiridesetih letih postalo stabilno društvo, ki uspešno izvaja planinsko dejavnost v smislu izletništva, markiranja planinskih poti, varstva narave in oskrbovanja svoje planinske postojan-ke. Ob 40-letnici društva se zahvaljujem vsem, ki ste prispevali svoj prosti čas, delo svojih rok, svoje znanje in svoje dobro voljo v razvoj in uspešno delovanje Planinskega društva Integral!

40 let

4

USTANOVITEV PD VIATORSlavko Krušnik

Po več pripravljalnih sestankih je bil ustanovni občni zbor Planinskega društva Viator dne 7. februarja 1974. Na občnem zboru, ki ga je vodil Janez Kralj, so bili sprejeti vsi potrebni sklepi, plan dela, izvol-jeni predsednik tov. Zvone Kosmač, člani upravnega odbora : Kosmač Zvone, Vihar Danica, Praprotnik Pavel, Ožbolt Martin, Volk Milena, Iglič Franc, Šuker Sandi, Golob Tine, Dalibegović Rašid, Glavič Pavla, Likar Marjan, Črnak Julka,in Jager Marija, določen je bil datum razvitja društvenega prapora, sprejeta višina članarine (takrat 30.- din) in druge formalnosti.

Občnega zbora se je udeležilo 42 članov novega društva, ki pa so se jih kmalu pridružili novi, številni člani.

Danes je PD Integral (naslednik PD Viator) tretje največje planinsko društvo v Ljubljani.

Seznam prvih prijav za članstvo v PD Integral (takrat še Viator)

Seznam prvih prijav za članstvo v PD Integral (takrat še Viator)

40 let

5

40 let

6

KDO SO VODILI NAŠE DRUŠTVONevenka Pejčič

Čeprav naše društvo uvrščajo med mlajše člane planinske organizacije, delujemo že štiri desetlet-ja.

Tisti, ki pobliže spremljamo oz. sodelujemo pri delovanju društva od ustanovitve ali skoraj od ustanovitve, še kako zaznavamo našo prepoznav-nost po več dejavnostih: izletništvo, vzdrževanje planinskih poti, upravljanje planinske postojanke, skrb za varstvo narave in vzgoja najmlajših.

Tu je še kopica vzporednih zadolžitev, ki so po-trebne za normalno delovanje društva. Prav je, da omenimo tiste, ki so poskrbeli, da se nam v teh težkih časih ni zgodilo to, kar se je mnogim društvom – umirala so skupaj s podjetji, kjer so delovali.

Od ustanovitve dalje so nas vodili predsedniki:Zvone KOSMAČ, Miha PRIMC, Ivan BLAŽIČ, Mar-jan DODIČ, Tomo RUSIMOVIČ, Brane VASIČ, An-drej POČERVINA, nekateri po več mandatov.

Pri svojem delu so seveda naleteli tudi na mar-sikatero oviro, nevšečnost, neprijetne dogod-ke, vendar so jih znali uspešno ali manj uspešno reševati s pomočjo ostalih sodelavcev.

Neprijeten, katastrofalen dogodek se je tako zgo-dil zadnji dan julija 1981, ko je pogorel naš pla-ninski dom. O tem, kako smo ga obnavljali več let,

smo že večkrat pisali.

Prva oskrbnica, ki je doživela ta nesrečni dogodek, je bila Julijana Flere, sledili so še Sašo MIRTIČ, Francka REDNAK, Rado PANČUR, Ida DEŽMAN, Karl LAZNIK, Gabrijel JELOVŠEK, Franc BER-GANT in Ivo VOLER, nekateri tudi po več let.

Omenimo še gospodarje, ki so skrbeli za to, da je postojanka delovala dobro: Marjan DODIČ, Ivan MEDVED, Ivan PAŽON, Franc PAVŠEK, Jani VOD-NIK, Franc BERGANT, Rado BALAŽIC in Anton TROPE.

Miha Primc, predsednik PD Integral – pozdravni govor udeležencem pohoda na Triglav l. 1982

40 let

7

Takole je »Delo« poročalo o gradnji kočena Planini pri Jezeru 23. avgusta 1983

(arhiv: Miha Primc)

Tako je izgledalo vabilo na otvoritev koče 2. septembra 1984

(arhiv: Miha Primc)

40 let

8

POBRATENJE Z SPD TRSTKosmač Zvonimir Anton

Po našem prvem uspelem izletu v dolino Glinščice, pri katerem so bili udeleženci tudi člani SPD Trst, smo pričeli sodelovati. Podrobno sem se dogovar-jal s članom SPD Trst Ervinom Gombačem. Tako smo pričeli spoznavati okolico Trsta, njih pa vabili na naše izlete. Takratni predsednik Pino Rudež je navrgel, da bi se društva lahko pobratila.

Tako so se pričeli pogovori, kako zadevo realizira-ti. PD Viator je takrat dobil v upravljanje sirarno na Planini pri Jezeru. Nekoliko preurejena nam je služila kot planinska postojanka z osebjem.

Ideja je dobila krila. Naše društvo na čelu z Miho Primcem, takratnim predsednikom, in skupaj s člani SPD Trst smo pripravili potek pobratenja. Obvestili smo PZS in oni so poslali svojega pred-stavnika. Protokol poteka pobratenja smo prip-ravili in tako smo na koči Planina pri Jezeru izpel-jali pobratenje v letu 1980.

S padcem meja so se trdne vezi še poglobile. Sodelovanje med društvoma se je povečalo. Na Planini pri Jezeru potekajo srečanja, ki poglablja-jo trdne vezi med obema društvoma in udeleženci lahko uživajo v lepoti naših gora.

40 let

9

KAKO SMO ZAČELIIvanka Vodnik

V našem vrtcu smo že zelo zgodaj začeli poudar-jati pomen bivanja na zraku. Poleg že utečenih zi-movanj in letovanj so se pridružili tudi izleti, ki so bili poleg ostalih gibalnih veščin pogoj za osvojitev Zlate športne značke (1975) oz. kasneje Zlatega sončka s sodelovanjem ZTKO Ljubljana, pred-hodnice Agencije za šport Ljubljana. Kar nekaj let so organizirali akcijo 100 otrok na Šmarni gori, seveda so se tem izletom, ki smo jih večinoma iz-vajale same, pridružili daljši in zahtevnejši, kot so Govejek,Vrba, Travna gora, Slavkov dom, Koreno, Limbarska gora, Tamar…Tako je to početje začelo presegati naša znanja in izkušnje, zato je še kako prav prišla pobuda s strani tedaj Planinskega društva Integral (šolsko leto 84/85), da njihovi vodniki sodelujejo na izletih. Seveda smo se te strokovne pomoči razveselili in z veseljem sprejeli vodnike Miha Primca, Franca Berganta, Zvoneta Kosmača, Hermana Rednaka, Marjana Rednaka, Slavka Krušnika.

22. november 1985 je datum , ki je v vrtčevi Kro-niki zapisan kot izlet, kjer so sodelovali tudi Inte-gralovi vodniki. S tem izletom se je začelo sodelo-vanje s Planinskim društvom Integral. To je bil izlet v središče Slovenije, na Geoss.

22. junij 1986 je v Kroniki zapisan podatek, da sta zaključni izlet otrok priprave na šolo v Kamniško Bistrico vodila planinska vodnika iz planinske-ga društva Integral, in sicer Miha Primc in Franc Bergant.

Ti izleti so se potem stopnjevali tako relacijsko kot številčno, vsako šolsko leto več.

V šolskem letu 87/88 pa Planinska zveza začne z akcijo Ciciban planinec, ki je predstavljala še eno vzpodbudo in obvezo več. Bili smo kar med najbolj prizadevnimi in z veseljem smo sodelovali.

To šolsko leto pa smo pričeli tudi z našo Planino. Tu se je izkazal rek: “Pravi ljudje na pravem mestu ob pravem času” ...in kdo so bili ti ljudje: Franc Bergant na Integralovi strani, v vrtcu pa vodstvo z Vero Snoj in Tatjano Prešern, ki je soglašalo, in nenazadnje vzgojiteljice Verena Bergant, Zdenka Peklaj, Manca Jesenšek ..., ki so z veseljem spre-jele izziv.

Tako se je, citiram Kroniko (T. Prešern) 26. juni-ja 1988, začel naš prvi planinski tabor na Planini Jezero v planinskem domu PD Integral. Udeležilo se ga je 20 otrok.

Na enem izmed prvih izletov

Zabavne igre v Kamniški Bistrici,stalne spremljevalke naših izletov

Skupina otrok na prvem planinskem taboru

40 let

10

Vodnika tega prvega tabora sta bila Miha Primc in Franc Bergant. Tako kot na izletih je bilo tudi na taborih vsako leto več otrok in zainteresiranih vzgojiteljic, kajti brez njih bi se vsi lahko trudili brez uspeha. Spet citiram Prešernovo: 5. junij 1990 – to obliko “letovanja“ organiziramo že tretje šolsko leto, udeležencev je vedno več. Prvo leto smo v planine popeljali 20 otrok, drugo leto 54 in letos 77otrok. Pri izvedbah planinskih taborov so nepogrešljivi sodelavci vodniki Planinskega društva Integral.”

To leto tudi prevzamem organizacijo planine. Taborom se pridružita kot vodnika Andrej Ločniškar, Tomo Rusimovič, nekaj let kasneje pa Mitja in Katja Premerl.

Na tabore smo hodili in še hodimo zaradi kvalitetne izvedbe v manjših skupinah (25), in tako so vsako leto trije, včasih tudi štirje tabori. Otroci in vzgo-jiteljice so čedalje bolje opremljeni, na roditeljskih sestankih pred planino starše izobražujemo glede vsebine in svetujemo glede opreme, seveda pa smo se morale izobraževati tudi same.

Čedalje več vrtcev nas je posnemalo, lahko rečem, da smo bili prvi vrtec v Ljubljani (zato smo vedno povabjeni k promociji Cicibana planinca v organi-zaciji PZS), če ne v Sloveniji, “ki se je šel te stvari”, nekateri so nas hvalili nekateri grajali, spet drugi zavidali tako lepo sodelovanje s planinskim društ-vom.

Pojavljali smo se v medijih – TV Sovenija, Delo (kar nekaj člankov – Vrtec, ki najmlajše popelje tudi v gore, Otroški vrtec v planinah nad Bohin-

jem), Šport mladih, Slovenske novice, predstavlja-la sem organizacijo in izvedbo planinskega tabora študentom na Fakulteti za šport, v Cankarjevem domu na Dnevih slovenskega izobraževanja, na večih posvetih in nekaj seminarjih Srečno v gore, ki sta jih organizirala Zavod za šolstvo in Planins-ka zveza Slovenije, skratka bili smo zelo odmevni.

Leta 1993 (načelnik MO Andrej Ločniškar) dobi-mo za izjemne dosežke pri vzgoji in izobraževanju planinske mladine Priznanje Mladina in gore, ki ga je podelila mladinska komisja PZS, to priznanje je bilo za tisto šolsko leto edino, ki so ga podelili v Sloveniji.

Čeprav smo ga bili zelo veseli, so nam vsako leto najlepša priznanja zadovoljni otroci in njihovi starši.

Miha podeljuje priznanja

Imeli smo po dva seminarja vsako leto(jesenski, pomladanski)

Pri eni slovesnosti predstavitve Cicibana planinca

40 let

11

In tako naša Planina po 27 letih še vedno privablja veliko otrok, na planino prihajajo otroci staršev, ki so bili kot otroci tudi sami na tem našem taboru.

V zadovoljstvo nam vsem, ki smo bili pionirji na tem področju, pa je lahko to, da so nam sledili šte-vilni vrtci in šole.

PD Integral se je s pomočjo Mihe Primca pridruži-la Osnovna šola Oskarja Kovačiča z mentorico in našo vodnico Katjo Premerl. Naš planinski ta-bor pa še živi in iz leta v leto se sliši po fužinskih planinah pesem:

“smo mladi planinci iz Ljubljane doma,ko pridemo v gore vsak nas pozna....”.

Tomo s svojimi “pogačicami”

Andrej z še “nekrščenimi” planinci na Viševniku

Herman, angel varuh čez Štapce

Zabavne igre, pikica na i vsakega tabora,Zvone in Tomo to vesta

40 let

12

20 LET SODELOVANJA PLANINSKEGA DRUŠTVA INTEGRAL Z O.Š. OSKAR KOVAČIČ

Mitja Premerl

Leta 1992 je učiteljica Katja Premerl razmišljala ta-kole: z možem rada hodiva v gore, najini otroci so že preveliki, zakaj pa ne bi poizkusila navdušiti svo-jih učencev za obiskovanje gora? Katja nikoli prav dolgo ne odlaša in je to zamisel takoj predstavila ravnateljici šole. Ta je njeno idejo podprla in že v šolskem letu 92/93 je bil razpisan na šoli Planinski krožek.

Da bi vse teklo kot je treba, se je povezala s PZS, vse v krožek prijavljene učence včlanila Planinsko društvo Matica, ki je za vodenje razpisanih izletov zagotovilo po dva mladinska vodnika. Planinski krožek je dobro zaživel, učenci so bili redno prisotni na urah Planinske šole, udeleževali pa so se tudi osnovnošolskih tekmovanj Mladina in gore, kjer so se včasih kar dobro odrezali. Večkrat so se nam na izletih pridružili tudi nekateri starši učencev. Leta 1994 se je Katja vprašala?

Zakaj pa ne bi z Mitjem kar sama vodila otroke v hribe, če vse sama pripraviva in sva vedno prisotna. Tako je sebe in mene prijavila na Tečaj za mentorja planinske vzgoje in vodnika A kategorije v Bavšico. Tečaj sva uspešno opravila v avgustu leta 1994 in Katja je začela iskati društvo, ki bi bilo najprimerne-jše za delo z otroki. Na PZS so ji dejali, da je za delo z otroki najboljše Planinsko društvo Integral.

Poklicala je na društvo, ki je bilo pripravljeno zag-otoviti primerno podporo. Pokroviteljstvo nad učen-ci je prevzel Miha Primc. In tako so se mladi planin-ci iz O. Š. Oskar Kovačič konec leta 1994 znašli pod okriljem PD Integral, kjer so še danes.

V prvem obdobju, torej od leta 1992 do 2007, je bila izvedba planinskih izletov bistveno drugačna kot je danes. Predpisi glede prevoza otrok niso bili tako strogi kot danes, bili so bolj življenjski in tudi odnosi so bili bolj osebni. Za logistiko smo se posluževali železniških in avtobusni rednih linij, tam kjer pa to ni bilo mogoče, smo otroke skupaj z nekaterimi starši vozili z osebnimi avtomobili. Na splošno so nekateri starši zelo aktivno sodelovali in se nam, še posebej na zaključnih večdnevnih izletih tudi sami pridruži-li. S pomočjo železnice smo prehodili vse Zasavske gore, Slavnik, po vrhovih od Škofje Loke do Kranja. Redne avtobusne linije pa smo uporabljali za dost-ope v Kamniške planine in v Karavanke. V planinskem krožku so bili vključeni otroci od 5. pa do 8. razreda. Priprava otrok na osvajanje zahtevnejših gora je potekala organizirano. Vse o varni hoji, opremi in obnašanju v gorah so učenci iz-vedeli v učilnici, po programu Planinske šole, prak-tične izkušnje pa so pridobivali postopoma, na ved-no zahtevnejših letnih in zimskih izletih. Zaključnih, večdnevnih zahtevnih tur so se lahko udeležili le tisti učenci, ki so uspešno opravili predhodne prip-rave. Samovarovanje smo vadili na Turncu. Od vod-nikov so poleg Mihe sodelovali še Zvone, Herman in Janez.

V tem obdobju smo poleg pripravljalnih tur v sre-dogorje izvedli tudi nekaj večdnevnih zelo zahtevnih tur v visokogorje, kot na primer: Triglav (večkrat), Ojstrica in Planjava, Brana, Ledine, Storžič, Prečen-

Zbor pred železniško postajo

Uživanje ob Bohinjskem jezerupo prihodu s Komne 1998

40 let

13

je Karavank, vsi glavni vrhovi Karavank, Mangart, Debela Peč, Viševnik, Savica – Sedmera – Planina pri Jezeru – Bohinj, Slemenova špica iz Tamarja, Gradiška Tura… Aktivni smo bili tudi v zimskem ob-dobju z vzponi v sredogorje.

Večkrat smo se podali tudi na kolesarske izlete. Poleti smo organizirali Planinski tabor na bazenu v kampu Radovljica. Do tja smo prišli s kolesi, eden od staršev pa je pripeljal z avtom šotore in ostalo potrebno opremo za taborjenje. Otroci so postavili šotore ob naši prikolici.

Tu so lahko plavali, delali smo pa tudi kolesarske in planinske izlete po Gorenjski. Pri vseh teh naših ak-tivnostih so se nam velikokrat pridružili tudi starši otrok. Nekateri od teh staršev so se navdušili za planinarjenje in postali tudi aktivni rekreativni kole-sarji in najini boljši prijatelji (Mojca, Sonja, Stane in Andreja, Jana). Jana gre še vedno večkrat z nami, saj je zaposlena v sosednjem vrtcu in ima smisel za otroke.

V naslednjem obdobju našega sodelovanja z O.Š. Oskar Kovačič, torej po letu 2007, so se zadeve bistveno spremenile. Katja se je upokojila, pogoji

za delovanje planinskega krožka pa so bili vedno bolj omejeni. Večina rednih železniških in avtobus-nih linij ob vikendu je bila ukinjena, prevozi otrok z lastnimi osebnimi vozili pa niso bili več možni. Tako nam je ostal na volje le najem avtobusa, ki pa je zahteval bistveno večjo skupino otrok, vsaj 30. Tako so nastale zelo nehomogene skupine otrok, od 3. pa do 7. razreda.

Tako velike skupine je nemogoče primerno priprav-iti za varno hojo, pa tudi po fizični pripravljenosti se otroci med seboj preveč razlikujejo. Za take skupine otrok so primerni le izleti v sredogorje.

Tudi število izletov smo morali omejiti, saj šola lah-ko prizna v delavno obveznost učiteljev le udeležbo na štirih izletih v tekočem šolskem letu. Kljub temu smo izvedli vsako leto štiri zanimive izlete, od tega enega v zimskem obdobju. Zanimanje za izlete je relativno veliko, v povprečju okrog 35 udeležencev.

Za organizacijo izletov so na šoli v začetku poskrbeli učitelji Petra, Urška, Špela, Marko, Zvonka in Irena. V zadnjem obdobju pa za organizacijo skrbijo učitel-ji Petra, Nuša, Anja in Marko. Učiteljica Petra se z manjšimi planinci ukvarja že več kot 10 let, manjka-la je le, ko sta bili njeni dvojčici dojenčici, in je gonil-na sila planinskega krožka. V času njene odsotnosti jo je nadomestila učiteljica Urška, ki je tudi polna energije, zdaj pa ima veliko dela z lastno družino.

Učitelj Marko skrbi za otroke na višji stopnji, učitel-jica Nuša je ves čas zraven, učiteljica Anja se je priključila planincem, ko je učiteljica Špela šla na porodniško in skrbi za slike in prispevke za Popot-nik. Skratka, brez njihovega navdušenja bi na šoli zamrlo zanimanje za planinarjenje. V imenu društva se zahvaljujem za njihovo prizadevnost.

Kolesarski izlet v Pekel in Bistro

Ojstrica 2002

Zmagoslavje na vrhu Triglava 2004

40 let

14

NEKAJ IZ ZGODOVINE GORSKEGA POPOTNIKAMarinka Koželj Stepic

Slavko me je naprosil za prispevek za posebno številko Gorskega popotnika. Želela sem vsaj na-mig, o čem naj pišem, ali kaj iz zgodovine ali po-gled na naše društvo z mesta dolgoletne predsed-nice Meddruštvenega odbora planinskih društev (MDO) Ljubljane ali kaj tretjega. Odločitev je v ce-loti prepustil meni sami. Ja, to je pa že malo pre-več svobode. V takem primeru postane človek kar nesiguren, ker ni nikjer postavljene nobene meje ali ograjice ali opore in kaj hitro izgubi pravo ori-entacijo. Tako izgubljeno sem se nekaj dni počuti-la tudi sama.

Potem se mi je utrnila ideja, pravzaprav sem jo dobila, ko sem pregledovala Zbornik, ki ga je naše društvo izdalo ob 20. obletnici delovanja, torej natanko pred 20 leti. Takrat smo v drugi polovici Zbornika objavili nekaj zanimivih, značilnih prispe-vkov iz različnih številk Gorskega popotnika.

Doma imam skrbno shranjene skoraj vse števil-ke Gorskega popotnika – manjkata mi le dve iz-pred vsaj dobrih 20 let. Malce sem jih prelistavala in našla v številki VIII/2, ki je zagledala beli dan v aprilu 1988, prispevek, ki mi je bil zanimiv tudi zato, ker ga je pred mnogimi leti v našem Gorskem popotniku prebral takratni urednik Planinskega vestnika, Marjan Raztresen, in ga z mojim privol-jenjem v Planinskem vestniku tudi objavil. Menil je, da je vse preveč zelo resnih prispevkov in pre-malo takih, ki na izvirno šaljiv način opisujejo do-godke.

Prispevek je imel naslov:

KAKO NASTAJA GORSKI POPOTNIK

April se je prevesil v drugo polovico. Že lep čas me preganja slab občutek, da se moram lotiti dela. Nekaj prispevkov že imam. Nekaj je obljubljenih. Torej najbolje, da izkoristim lepo mirno nedeljo. Upam, da bom imela mir. In res. Zjutraj uspem pripraviti celoten prispevek o Mozirskih planinah in o Lepenatki ter o Mrtvem menihu tudi, ne da bi me kdo zmotil. Moji so namreč še spali. Nato Otroci iz OŠ Oskarja Kovačiča na Triglavu –

daljnega leta 1997

40 let

15

se je rodil dinamičen dan. “Odkrij toplo gredo, saj vidiš, da sije sonce; operi bundo, saj piha veter; pa pancarje bi bilo dobro pospraviti, saj letos ne bomo več smučali; poletne superge so prema-jhne, čeprav so številka 44; ja lačni smo že, kdaj bo kosilo; jaz bi pa še kaj za pokosilek; ali si počedil svoj brlog; daj operi mi avto, saj se že ne vidi, ka-kšne barve je...” in tako dalje. Vmes sicer neka-jkrat poskusim sesti za mizo, a vedno “sine ulla spe victoria” ( brez upanja na zmago) kot so temu rekli že stari Rimljani.

Proti večeru se umiri. Metod je šel s kolesom k sošolcu, Milena h kolegu po zapiske, ker pojutrišn-jem pišejo kolokvij, Marijan pa si razprostrl časo-pis. Hitro in prav potiho vzamem v roke rokopise in začnem zlagati in razmišljati o uvodniku. A ni preteklo 15 minut, ko se Marijan spomni, da bi bilo lepo, če mu zašijem hlače. Saj ne bi bilo tako nuj-no, a so strgane po šivu na čudnem mestu.

Da ne bi bilo preveč radovednih ženskih pogledov, takoj zašijem. Ko napišem en stavek in drugega pol, prigostoli domov Milena. Joj mami, Špela ima tako luštno frizuro. Daj še mene ostriži. Veš po vrhu glave kratko, zadaj dolge, pa na strani... “Ja, že vem, tako naj Te ostrižem, da bodo lasje za pet centimetrov daljši.” se je lepo znebim. A v naslednji minuti položi predme škarje in glavnik, na teraso postavi stol, metlo, vedro in nastala je super frizura. Z Gorskim popotnikom sem hotela nadaljevati zvečer med skopsko nadaljevanko, a nisem mogla zamuditi, kako Caci žre črepinje in kozarce, ker ga Šani vara s Čombejem...

Tako je bilo nedelje konec. Gorski popotnik pa ni bil pripravljen, da bi šel v tipkanje. A bo šel. Bom že našla osmi dan v tednu, ko bo mir.

V tistem osmem dnevu v tednu je nastal tudi že v prejšnjem prispevku omenjeni uvodnik.

UVODNIK

Planinsko izletništvo je osnovna dejavnost v pla-ninskem društvu. Vse ostale dejavnosti kot so koče, pota, varstvo narave itd. so v bistvu potrebne za uspešno izvajanje te temeljne planinske dejav-nosti.

Razvoj planinstva zavisi tudi od uspešne vsebinske priprave in izvedbe izleta, pohoda, ture, vzpona. Uspešno izvedbo planinskega izleta pomeni:

privlačnost,pričakovanje,doživljanje,

prijetno spominjanje.To pa zopet sproži privlačnost naslednjega izleta,

ture, vzpona ali pohoda.Gora pomeni:

vrh,steno,

nadelano pot,žig,

razgled,redko rastlino,trop gamsov,

tihoto,planinsko postojanko,

tovarištvo, družabnost.

Naravo je treba opazovati, lepote uživati ter vred-notiti gore po tem, kar nam dajo in ne po višini ali “razvpitosti” vrha ali težavnosti stene, ki smo jo premagali.Dobra priprava je polovica izleta. Izlet se prične in konča doma.Pa srečno pot po prelepi pokrajini!

Avtorica obeh prispevkov je bila takratna urednica Gorskega popotnika Marinka Koželj Stepic.

Na Everestu močni vetrovi dvigujejo in vrtinčijonovozapadli sneg.

Foto: Marinka K

oželj Stepic

40 let

16

IMAMO PRAVE PLANINCESlavko Krušnik

Tomaž Tekavčič je kot Integralov voznik kamiona prevozil skoraj pol sveta (saj se tako reče): vozil je po Evropi, Sovjetski zvezi, Aziji in pri tem doživel marsikaj zanimivega, pa tudi kritičnega.

Kot član našega planinskega društva je bil in je še vedno pripravljen sodelovati pri akcijah, kjer je treba pokazati še kaj več, ne samo zgovornosti. Udeleževal se je številnih delovnih akcij. V spo-minu mu je ostala zlasti akcija s helikopterjem, na katerega so v delovnem zanosu naložili kar preveč robe in so imeli potem težave z vzletom in prevo-zom.

Takrat (leta 1983) so bili prevozi s helikopterjem še kar poceni. Helikopter je bil nadvse prikladen za prevoz gradbenega materiala, spominja pa se tudi, kako se je 8 – 10 ljudi prepeljalo do koče, tam

prespalo, naslednji dan – po uspešni delovni akciji – pa peš v dolino.

Tomaž je navdušen planinec, na Triglavu je bil že najmanj tridesetkrat in je tako več kot potrdil, da je pravi Slovenec.

Ko je zapustil kamion, je prevzel delo v mest-nem potniškem prometu in tako pridobil nekaj več časa. Na obrobju Ljubljane si je zgradil hišo, kjer ima tudi lep vrt, na njem pa zelenjavo, sadno drevje in podobno, kar nam omogoča zdravo živl-jenje. Planinskim tovarišem in funkcionarjem pa je hvaležen, da nam zagotavljajo tudi planinsko udejstvovanje.

Pred natovarjanjem na helikopter

Obkrožen s planinci na poti Litija – Čatež

Sproščanje v Kanadi

40 let

17

OSKRBA NAŠE PLANINSKE KOČE JE V PRAVIH ROKAHSlavko Krušnik

Lahko bi rekli, da je Franc Sodja, oskrbovalec naše planinske koče na Planini pri Jezeru, neka-kšna krajevna znamenitost bohinjske občine, vsaj na območju Stare Fužine. Pozna vse kra-jane, (skoraj) vsi poznajo njega, marsikomu je že naredil pomembno uslugo (ali storitev), je skratka »človek za vse«.

Z našim društvom je začel resno sodelovati, ko nam je pogorela koča (sirarna). Takrat se je pov-ezal z Marjanom Dodičem in vodjem gospodarske-ga oseka Ivanom Medvedom in omogočil nabavo lesa za ostrešje nove koče. Takrat je bila steza do Planine pri Jezeru zelo uboga, šele pozneje je do-bila lepšo obliko. Material je bilo treba dostaviti tja s konji, nekaj pa s helikopterjem. Pri tem je bil zaslužen tudi Alojz Pekovec iz Stare Fužine.

Leta 1989 je Franc Sodja prevzel kompletno os-krbo koče: prevoz hrane, pijače in drugega mate-riala, a tudi odvoz smeti v dolino. To se je dogajalo enkrat ali dvakrat tedensko, pač po potrebi. Zdaj je lahko vpregel tudi traktor in prikolico.

Sem in tja je bilo treba v kočo prepeljati tudi ka-kega planinca. France se še danes spominja neke ženske, ki je bila nenavadno zgovorna, med vožnjo (takrat še blizu nekaj prepadov) je pa čisto utih-nila. Ob prihodu na cilj, h koči, pa je izstopila in rekla samo: »Nikdar več!«

Spomladi je treba pot splužiti (letos je France to opravil 28. maja). Na srečo tu ni težav, čeprav po-

teka pot po privatnih zemljiščih in zemljišču, ki je last agrarne skupnosti Stara Fužina – Studor.

France Sodja živi v Studorju, na manjši kmetiji.

Rekli smo že, da je delaven, rad pomaga sokra-janom, v Studorju ima lepo hišo, na Planini pri Jezeru pa še manjši stan, v katerem se spočije, včasih pa tudi prespi. V prostem času rad razisku-je Slovenijo, s prijateljico Silvo pa pokukata tudi čez mejo, saj je narava lepa povsod.

Včasih je gojil tudi živali, a je bilo z njimi preveč dela, zato je to skrb opustil, ker »bi še rad malo užival življenje«. 25 let je bil vodja Bohinjske sir-arne, 3 leta voznik pri GG Bled, 12 let pa je bil sa-mostojni voznik traktorja za spravilo lesa (letošnjo pomlad žled tu ni bil najhujši). Ko sem ga vprašal, kje in kdaj se je najbolje počutil, je prepričljivo odgovoril: »Doma«.

S funkcionarji našega planinske-ga društva uspeš-no sodeluje in se zelo ujema, saj ga sedanje delo – ki je dokaj naporno – veseli, planin-ci, ki ga pozna-mo, smo mu pa za njegov pomembni prispevek iskreno hvaležni.

Tako je pa, ko je sneg

Franc Sodja

Njegov »štab«

40 let

18

NJENIH 40 V PD INTEGRALMaruša Reya

S posebnim veseljem in spoštovanjem ter kančkom treme sem se lotila zahtevne naloge, ki sem jo dobi-la – intervju z Marinko Koželj Stepic, aktivno članico naše-ga društva od

njegovega začetka – bila je članica Upravnega odbora, članica propagandnega odseka in nekaj let njegova načelnica, članica izletniškega odseka ter nekaj let tudi načelnica - ter pobudnica društ-venega glasila Gorski popotnik, katerega je ureja-la polnih 14 let, vanj tudi prispevala članke. V njem objavlja seveda še sedaj.

Marinkina življenjska zgodb se je pričela med vihro druge svetovne vojne v Ljubljani. Kot otrok je z družino prevandrala okolico Ljubljane, posebej pa jo je zaznamovalo taborništvo pod pokrovitel-jstvom profesorja Pavla Kunaverja na ljubljanski Klasični gimnaziji, kjer je delovala tudi kot as-tronomka. Članica PZS je postala pri šestnajstih in vse odtlej radovedno odkrivala hribe in kmalu postala prav zasvojena z gorništvom. Ko je diplomirala elek-trotehniko, je na vrsto prišla družina in planinstvo je za nekaj časa nekoliko zaspalo.

Pred 40 leti – takrat sta tudi otroka že malo zrasla – pa se je z ustanovitvijo društva PD Integral leta 1974 pričelo bolj načrtno obiskovanje gora, tudi z družino, s katero je skupaj prehodila slovens-ko planinsko pot, tudi razširjeno, pa obhodnice in kasneje vezne poti in še in še…

Ko se je začela posvečati vodenju izobraževalnih akcij za vodnike PZS, je planinarjenje malo zastalo. Zadnja leta pa jo je spet bolj intenzivno potegnilo v gore. Ne samo gorništvo, tudi alpinizem je izkusi-

la, saj je v desetih letih opravila preko 40 plezalnih vzponov, večinoma v Kamniško-Savinjskih Alpah. Tudi vrhove v Alpah kot so Grossglockner, Sonn-blick, Mont Blanc, Galdhoeppigen v Skandinaviji je osvojila, spoznala 6011m visoki Chachany v Andih.Lotila se je tudi trekingov – šestkrat je bila v Nepalu in praktično po vseh državah Južne Amer-ike. Pritegnili sta jo Mehika in Kuba, pa Tibet, Malezija in Nova Zelandija.

Človek ostane kar brez besed. In še pravi, da je na zemeljski obli kar nekaj predelov, kamor jo vleče in upa, da ji bo uspelo!

Ko je leta 1978 končala tečaj za planinske vodni-ke, je najprej varno v gore vodila svojo družino, kasneje pa vsakogar, ki želi v gore organizirano. Vseskozi se je na tem področju izobraževala in vzgojno izobraževalne akcije tudi vodila, saj je bila pri PZS članica Komisije za vzgojo in izobraževan-je, vodja Odbora za planinsko šolo in vodja Odbora za planinske vodnike. Kot inštruktor in predavatelj je sodelovala tudi na tečajih in izpopolnjevanjih za vodnike.

Sodelovala je pri pripravi učbenikov Planinska šola (1983 in 2005) in Vodniškega učbenika (2006) ter pri pripravi gradiva za Slovenski planinski muzej.

Dolga leta je v mnogih planinskih društvih imela kar nekaj predavanj ob diapozitivih in izvorni glas-bi ter na ta način predstavljala svoja doživetja in življenje domačinov tujih dežel.

Kot predsednica MDO pa je po statutu PZS od leta 2002 članica Upravnega odbora PZS. Še bi lahko naštevala in gotovo sem kaj izpustila, ampak tega je res veliko.

40 let

19

V teh štiridesetih letih je prejela kar nekaj priznanj: Srebrni znak PZS, Zlati znak PZS, Spominsko plaketo PZS in leta 2007 najvišje priznanje PZS – Svečano listino in se s tem dokončno zapisala v zgodovino PZS.Za delo v vodništvu pa je pred ne-kaj leti prejela naziv Častni vodnik PZS. Je tudi prejemnica Srebrnega znaka PSJ.

V okviru MDO Ljubljana so ji podelili Zlati znak in tudi nekatera društva v okviru MDO PD Ljubljene so ji podelila njihova društvena priznanja za po-moč in sodelovanje pri njihovem delovanju. In ne nazadnje je od PD Integrala za svoje prizadevno delo prejela nekaj pohval in plaketo.

Najvišje priznanje, ki ji ga je na predlog PZS podelil Državni svet Republike Slovenije pa je Prostovol-jec leta 2012, ki ga je prejela za dolgoletno pros-tovoljno delo v planinstvu in drugih prostovoljnih organizacijah. S tem priznanjem je lepo zaokrožila to bogato bero.

Za dopolnitev te zgoščene faktografije, saj je podatkov in oprijemljivih dejstev v njenem živl-jenjepisu res veliko, sem najprej kar v zadregi z vprašanji. Ko pa se dobiva v njeni hiši na obrobju Ljubljane, kjer ima skrbno urejen vrtiček in sa-dovnjak (le kje še najde čas za to), se lotiva takih čisto običajnih, čisto splošnih človeških vprašanj – pogovor, vprašanja in odgovori kar stečejo.

Škoda, da nisem prišla malo kasneje, da bi se tisti kruh, za katerega testo je pred tem zamesila in je hajal na delovni mizi, že pekel in bi lepo dišalo po njem…Ker je po naravi zgovorna, se hitro zapleteva v pogovor.

Moje prvo vprašanje je bilo še formalno informa-tivno, potem pa sva sproščeno klepetali.

Kje vse si »službovala«?Začela sem v Ljubljana Transport, ki se je kasneje še trikrat preimenoval, najprej v Viator, SAP Viator in Integral. V začetku v razvojnem oddelku, nato v oddelku za avtomatsko obdelavo podatkov. Leta 1983 sem šla v Iskra Delta, kjer sem opravljala delo sistemskega inženirja prodaje velikih raču-nalniških sistemov. Ko je šla Iskra Delta, ki je šlo v stečaj, sem si našla zaposlitev v Astri in na koncu spet v neki obliki firme Iskra Delta in tam dočaka-la upokojitev.

Kaj je zate pomembno, kaj so viški v tvojem živl-jenju?(z odgovorom ni v zadregi). Brez urejenega družin-skega življenja, ki bi ga lahko postavila na prvo mesto, verjetno tudi ne bi bilo pristnega stika z naravo in ljudmi. Zelo rada vodim ljudi v naravo in podajam svoje znanje. Vodila sem preko 480 enod-nevnih izletov, že 32 enotedenskih planinarjenj po Kornatih, štiri po Kreti in Korziki, enotedens-ka planinarjenja po Črni gori, Lastovu, Gudurićke planine in Fruško goro, ter po panoramskih poteh v Švici z različnimi planinskimi društvi, ki z njimi redno sodelujem. Ta trenutek bi kot zelo ljubo iz-postavila pohodniško skupino Društva klasikov.

Bi kaj v življenju naredila drugače – ali kaj obža-luješ?Ne vem, verjetno se vedno da kaj narediti dru-gače, bolje, vendar sem vse stvari, ki mi niso šle dobro, znala kar dobro prenašati, brez hujših pre-tresov. Kar lahko storim, pač storim, sicer pa me kot verjetno vse ljudi prizadenejo smrt, bolečine in nesreče drugih, kjer je človek bolj nemočen. Takrat grem v naravo. Me je pa vedno zanimala tudi medicina, včasih pomislim, kako bi bilo… pa se lahko hitro potolažim s tem, da je znanje danes tako dostopno, da si tisto, kar me zanima, lahko pridobim na vse druge možne načine.

Dva otroka si vzgojila, sina in hčer, so poskrbeli tudi za to, da imaš vnuke?Seveda, enega fanta in tri dekleta v razponu od 21 do 5 let. Vsi imajo radi naravo, ta ljubezen se torej nadaljuje in vesela sem, da jim lahko toliko dam na tem področju in lahko rečem, da sem jih vpel-jala, tako kot svoja otroka, v čudovit svet narave.

40 let

20

Najljubši kotiček na svetu? Teh je pa za celo dvorano z mnogimi koti. Ampak takole bi šlo: če bi imela en dan, bi presedela na cvetočih livadah pod Fitz Royem v Patagoniji, za en teden si izberem enega od dalmatinskih otokov, recimo Lastovo, cel mesec pa bi rada preživela med domačini v kakšni vasici pod himalajskimi vršaci. (Oh! – vzdih je bil moj!)

Kaj pa konkretni bližnji načrti?Trenutno končujem Bohinjsko pot, rada bi v pred-monsumskem obdobju obiskala Nepal, ko cvetijo rododendroni, z avtom bi se rada podala v Skandi-navijo, pa še kaj bi se našlo..

Pa taki, ki so bolj želje, pa ne veš ali bo še priložnost?Grenlandija in ali pa Antarktika! (izstreli kot iz topa, se malo zamisli, jo kar vidim, kako v mislih načrtuje...)

Si lahko predstavljaš življenje brez hribov?Težko, pa vendar vem, saj sem to za par tednov ali mesecev že izkusila: bilo bi dolgočasno, mukotrp-no. Pa vendar, če ali pa, ko bo do tega prišlo, bom to lažje sprejela, saj imam toliko lepih in dobrih spominov, da se bom lahko še leta sprehajala po njih.

Želiš povedati še kaj, česar te nisem vprašala?Vedno ostajajo neizrečene stvari, za katere je morda bolje, da jih ohranim zase in pustim dru-gim njihova razmišljanja. Ljudi hočem sprejemati takšne kot so.Imaš kakšno posebno sporočilo ljudem?Bodite dobre volje, imejte se radi!

Kratko in jedrnato, tako kot je bil najin pogovor, bolje ga ne bi mogla zaključiti. Prepričana sem in to ji tudi želim, da bo Marinka uresničila še mar-sikatero svojo željo, pripravila še marsikakšen lep izlet ali pohod in sploh bila še dolgo aktivna na vseh področjih, ki jih ima rada in kjer ji bo dovol-jeno delati.

Koča iz leta 1980

Koča iz leta 2012

40 let

21

ZAVIDLJIV JUBILEJ:SLAVKO KRUŠNIK,LETOS 90-LETNIKMaruša Reya

Ob visoki gornji letošnji obletnici mu lahko samo pritrdim, ko hudomušno pravi, da se je (tekom časa) nabralo samo veliko let, to še ni starost.…

Zgodba legende je zgodba o nezapletenem človeku, ki ima o sebi in svetu naokoli zelo razčiščene po-jme in jasna stališča. Politične pripadnosti ne skriva in ga ni sram povedati, da je socialist ( ne pa boljševik). Živahnega duha še vedno odločen in hkrati toleranten do mnenj drugače mislečih, ne-konflikten. In kako so se nabrala tista leta dogod-kov, prelomnic, izkušenj…

Ko prideš k njemu, vse diši po planinstvu: nahrbt-nik v kotu, ki se ga sploh ne splača pospravljati, prav tako palice, večni filcast klobuk, premnogi papirji in polne police knjig ter raznih publikacij pa označujejo človeka, ki še vedno veliko piše, strast-no bere, si zapisuje, izrezuje, beleži, še vedno or-ganizira in je sploh neuničljiv. Energija in volja do življenja še kar silita iz njega v vsakem stavku, samozavesten in nepopustljiv v svojem svetovnem nazoru. Zavzema se za človeka, ki dela in ustvarja in ne za kapital.

Rodil in odraščal je v skromnih razmerah v Lju-bljani. Zaradi slabih gmotnih razmer je predčas-

no zapustil šolanje in se zaposlil kot tiskarski va-jenec. In prav tiskarstvo ga je zaznamovalo za celo življenje. Najprej zaposlen v Jugoslovanski tiskar-ni, med vojno v ilegalni tiskarni Podmornica in v skoraj vseh ilegalnih tiskarnah na območju nek-danje ljubljanske pokrajine. Dva tedna pred kon-cem druge svetovne vojne so ga celo ujeli Nemci, a jim je ušel…Po vojni se je izučil za tiskarskega strojnika in delal v Tiskarni Ljudske pravice.

In potem je bil novinar pri lokalnem časopisu Gradimo, upravnik Tiskarne Narodne banke, teh-nični urednik Slovenskega knjižnega zavoda in Cankarjeve založbe, urednik založbe Življenje in tehnika, šef odseka za tisk pri Centralnem zavodu za napredek gospodinjstva, direktor Tiskarne Slo-venija, urednik Glasila pri podjetju Viator. Trideset let in vse do konca izhajanja je bil urednik Pavli-hove pratike.

Po vojni je dokončal srednjo šolo in celo izredno študiral dramaturgijo na AGRFT. To koga čudi?, mene ne, saj je napisal celo dva scenarija za krat-ka filma: Statistično je dokazano in Velenje. Bil je tudi predsednik KUD Jože Moškrič. Da športnega udejstvovanja – 22 let je bil nogometni sodnik – sploh ne omenjam.

Vmes pa vseskozi družbeno-politično aktiven, službeno na Rajonskem komiteju Šiška-Bežigrad, na Mestnem komiteju KPS Ljubljana, bil je pro-pagandist pri Triglav filmu, predsednik sindika-tov v občini Šiška, in nazadnje sekretar Odbora za izgradnjo Poti spominov in tovarištva okrog Lju-bljane.

Tudi po upokojitvi leta 1979 je še vedno aktiven v svoji četrtni skupnosti in drugje. Več let je bil član nadzornega odbora društva Ljubljana Matica, sedaj pa član upravnega odbora PD Integral, že 23 let planinski vodnik in nepogrešljiv član ured-ništva glasila njegovega glasila Gorski popotnik. Slavko je v PD Integral že od vsega začetka, torej 40 let! Tudi sicer ga ljudje najbolj poznamo kot ak-tivnega planinca. Verjeli ali ne, prehodil je skoraj tristo (300) transverzal.

Zanimiv je njegov obširni opus knjig – ustvaril (napisal 17 in prevedel 9) je skupaj šestindvajset (26) knjig. Pravi, da ima eno še na zalogi. Mate-riala zanjo je dovolj, tudi naslov že ima »Smeh v burnih dneh«, samo še na papir jo mora dati.

40 let

22

Poleg teh dejavnosti, ki govorijo sama zase, je za dosedanje delo dobil več uradnih priznanj: Red hrabrosti, Red zasluge za narod II, Red bratstva in enotnosti II, Odličje OF, Red dela z zlatim ven-cem, Medaljo za vojne zasluge, po osamosvojitvi pa Rožančevo priznanje za dolgoletno delo na po-dročju športa.

Ob taki obilici podatkov in tako bogati dejavnosti na več področjih človek kar obstane. Glede zaseb-nega življenja pa pravi, da s partnerkama ni imel sreče. Prvič se je poročil let 1950 in kar trikrat postal srečni in skrbni očka, saj je po razvezi in odhodu žene za otroke skrbel sam. Ti otroci so poskrbeli za vnuke, ki so mu v veselje in ponos. Tudi v drugo mu partnerstvo ni uspelo. Nekoliko razočaran nad obema neuspelima zvezama je po-tem zaživel sam in se ni več vezal. Za kramljanje pa se dobiva na nevtralnih tleh, v bifeju, obkrožena z ljudmi, pa vendar toliko sama, da se lahko pogovoriva še o nekaj vprašanjih, ki se zastavljajo izven življenjepisa. Ob pitju čaja in kavice se pogovarjava:

Kako bi pa ti opisal sebe, planinec, ki piše, pi-satelj, ki hodi v hribe?S.K.: Pisatelj je pretirano. Sem publicist, sicer pa običajen človek, Slovenec, ki ljubi naravo in to ljubezen skuša z živo in pisano besedo in zgledom vzbuditi tudi pri prijateljih, znancih in okolici. Tru-dim se biti pošten do sebe in drugih brez preti-ranih želja, saj vem, da so želje lestev brez zadn-jega klina.

V starem zborniku ob 20-letnici našega društva sem prebrala, da bi rad prišel v knjigo rekordov, ampak ne po številu transverzalnih značk, pač pa kot človek, ki je hodil po planinskih poteh največ-je število let, brez nesreče. Kako je s tem? Se uresničuje. Zdravje še kar traja… (in spet šalji-vo pristavi)... čeprav je upanje dober zajtrk in sla-ba večerja. Kratko in jedrnato!

Ključne stvari v tvojem življenju?Prav gotovo je na prvem mestu zvestoba samemu sebi in svoji osebnosti v razvoju. Druga pa je kat-egorični imperativ filozofa Immanuela Kanta: Ne stori drugemu ničesar, kar ne bi hotel, da drugi stori tebi. Tudi stari Kitajci so že imeli podoben iz-rek!

(pa tudi že star latinski izrek pravi: Ne facias al-teri, tibi quod minime fierei vis – Ne stori drugemu to, kar ne želiš, da drugi storijo tebi! Op.p.)

Kaj bi izpostavil v tvojem življenju, kaj te je na-jbolj pozitivno zaznamovalo?Brez premisleka lahko odgovorim: tisk, tiskar-na. Imel sem veliko srečo, da so me v tiskarno sprejeli kot vajenca, da sem se lahko razvijal v tej smeri, kajti s pomočjo tiska najlaže in na najbolj eleganten način drugemu posreduješ informacije, dejstva, razmišljanja, misli in izkušnje, karkoli pač želiš.

Kaj pa obratno – so zadeve, ki niso uspele, bi danes kaj spremenil?Veliko situacij je bilo takih, ki bi jih seveda z da-našnjo pametjo in izkušnjami naredil drugače, pa vendar lahko rečem, da sem iz vsakega položaja poskušal najti najboljšo rešitev. Vse drugo je iluz-ija. Zadev za nazaj ne moreš spreminjati, posebno če niso bile v tvoji moči.

40 let

23

Je bila kakšna želja neizpolnjena? Prav gotovo je bilo razočaranje nad dvema pretek-lima neuspešnima zvezama veliko. Z leti pa je ta želja po uspešnem partnerstvu ugasnila. Zanjo ni bilo več potrebe.

Kaj pa želje za prihodnost?Še v mlajših letih in v prejšnjem sistemu sem si ogledal večino Evrope in njenih prestolnic, zdaj pa bi si zelo želel ogledati kibuc v Izraelu, saj mi je blizu zaradi načina razmišljanja in delovanja v njih.

(Kibuc - hebrejsko dobesedno: zbiranje oz. skupaj, je planirana skupnost z visoko stopnjo socialne in-terakcije v Izraelu. Izvira še iz časov, ko samos-tojno kmetovanje ni bilo mogoče oz. prenevarno in so se zato kmetje zbirali v skupnosti - kibuce. Poleg gospodarske, naseljenske in družbene vloge so kibuci imeli pomembno vlogo kot vojaška oporišča oz. so imela dobro razvito samobrambo. Danes obstaja še vedno okoli 250 takih naselbin. Po mnenju nekaterih pa je tudi kibuc že v tranziciji od kolektivne utopije do privatizirane skupnosti. Op.p.)

Nasvet in modrost, ki bi jo želel deliti z ljudmi?V knjigah sem veliko koristnega napisal o vsem tem, eno pa še enkrat poudarjam: Ne stori dru-gemu ničesar, kar ne bi hotel, da drugi stori tebi.

Misliš, da je aktivno obiskovanje gora pripomog-lo k dolgosti tvojega življenja?Absolutno! Dolgost in kvaliteta življenja. Tega ne bi zamenjal za nič na svetu. Poskrbeti je treba za telo in duha.

Je še kaj, kar bi želel povedati, pa te nisem vprašala?Želim še enkrat povedati, naj ljudje hodijo, hodijo v hribe, hodijo naj tudi v našo kočo na Planino pri Jezeru, ki je poleg Dobrče, Celjske koče, Kredar-ice…ena najlepših pri nas.Pa še nekaj. Želel bi si, da bi se uveljavil UTD, ki predstavlja prenovo socialne države in vsem up-ravičencem nepogojno prinaša materialno osnovo za življenje.

(UTD – univerzalni temeljni dohodek je denar-ni prejemek, ki ga politična skupnost v rednih časovnih razmikih izplačuje posameznikom, ne glede na njihovo premoženje in brez vsakih zapos-litvenih zahtev. Elementi UTD so torej univerzal-

nost, individualizacija, redni časovni razmik in brezpogojnost. Gre za predlog radikalne prenove delovanja socialne države v smeri vitke države, saj zahteva manjši obseg delovanja upravnih in so-cialnih služb. Op.p.)

Zdrav duh v zdravem telesu, ni kaj!Želimo mu to še naprej, tako dolgo, kot si bo želel sam.Torej čestitamo in srečno, Slavko!

»Samota in tišina na vrhu bostanagrada za najin napor.«

»Janez, pomoli za šalo noge iz

šotora!Boš videl, kako toplo dežuje...«

Jutranje prebujanje na Planini pri Jezeru

Planinski krst na Planini pri Jezeru – po prihodu s Triglava