20. obletnica slovenske policije in njen praznik Policija ... · 4 letnik LIX/št. 2/2011 VArNOST Spoštovane sodelavke in sodelavci, spoštovane policistke in policisti, s sprejetjem

20. obletnica slovenske policije in njen praznik

Policija prejela Zlati red za zasluge

Foto: Brigita Petric

letnik LIX/št. 2/2011

VArNOST

3

VARNOST 2/2011, maj – junij ISSN 2232-318X

Pripravili: Sektor za odnose z javnostmi SGDP GPUKoordinatorka: Brigita Petric, SOJ SGDP GPULektorica: Janja Šušteršič - Nučič, SPL MNZFotografija na naslovnici: Nebojša Tejič (STA)Fotografija na zadnji strani: Aljoša Kravanja (24ur.com)Oblikovanje naslovnice: Matjaž Mitrovič, SUPG MNZTehnično oblikovanje: Mirsada Dželadini, SUPG MNZNaslov: Sektor za odnose z javnostmi SGDP GPU, Štefanova ulica 2, 1501 LjubljanaSpletna naslova: www.mnz.gov.si, www.policija.siTelefon: 01/428 57 45, e-naslov: [email protected]

Aktualno

6 Nebo je modro samo v soncu, policija tudi v temi10 Kako smo v vojno poslali 18-letne miličnike brez pripravništva14 O brezsmiselnosti vojn ...16 Odkritje novega spominskega obeležja na Holmcu18 Odkritje spominskega obeležja v Dragomerju18 Odkritje spominskega obeležja v Gotenici19 Odkritje spominskega obeležja pred Postajo letališke policije Brnik20 Odkritje spominskega obeležja na stavbi nekdanjega Oddelka milice Škofije22 Zbornik Miličniki v bran domovini22 Zbornik prispevkov in razprav o Manevrski strukturi narodne zaščite23 Policija prejela Zlati red za zasluge25 Prejemniki priznanj policije28 Medalje policije za hrabrost in požrtvovalnost prejelo trideset policistov in štirje občani29 Razvoj slovenske mejne policije35 Dan evropskih mejnih policistov36 Center za tujce kot kontaktna točka za vračanje tujcev37 Socialna nota Centra za tujce

39 Novice

Strokovni prispevek

45 Zofija Hafner: Naredite dober vtis (II. del)

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje

47 V slovenski policiji Frontex-ova delavnica za šolanje službenih psov za iskanje eksplozivov50 9. letni preizkus vodnikov službenih psov in njihovih štirinožnih pomočnikov51 Prve taktično-reševalne igre53 Štirje izžrebani motoristi navdušeni nad treningom varne vožnje54 Policisti motoristi na 8. letnem preizkusu ponovno pokazali svoje spretnosti56 Usposabljali smo srbske policiste motoriste v varni vožnji57 V predoru Podnanos medregijska vaja reševanja množične prometne nesreče58 Policisti motoristi s pomočjo reševalcev na motorjih nadgradili znanje iz nujne medicinske pomoči58 22 novih kriminalističnih tehnikov59 Na delu nove kriminalistke in kriminalisti63 Seminar v Srbiji o poučevanju uporabe prisilnih sredstev

Mednarodno sodelovanje

64 Interpol: 7. letna konferenca vodij nacionalnih birojev in 40. regionalna evropska konferenca

Prosti čas - predstavljamo policiste

65 Dobrodošli v Gruziji!

Šport

68 10. policijske igre

UVODNIK

UVODNIKKAZALO

Ni jasne smeri v pri-hodnost brez zavedanja in vrednotenja preteklosti. Pre-teklost je naše sidro, ustvar-jalka samopodobe, izvir trd-nosti ali slabosti. Dogodki iz-pred 20 let so zato Slovenijo in njene državljanke, držav-ljane odločilno zaznamovali v pozitivno. Pustili so neizbri-sen pečat tudi na slovenski policiji, ki je v tistih dneh do-kazala, da pripada narodu in posameznikom, ki ga pred-

stavljajo. Za dvajset let delovanja v tem sozvočju je pred-sednik Republike Slovenije policistke in policiste nagradil z Zlatim redom za zasluge za njihov izjemen prispevek k varnosti državljanov. Iskrene čestitke!

Pravijo, da v stiski zmoremo prej nepredstavljivo. Za tiste zgodovinske dni pred dvema desetletjema, ko se je rojevala naša država, to nedvomno drži. To je čas, ki nam je lahko vsem v navdih za enotnost, odločnost in trdnost, ki bi jo veljalo poiskati tudi v današnjih dneh, ko težke sve-tovne gospodarske razmere krojijo naš vsakdan.

Tako v profesionalnem smislu kot tudi zasebno.

»Z mislimi lahko veliko storimo. Lahko spreminjamo sebe in svet. Na bolje ali na slabše. Začnimo torej spremi-njati svet na bolje, najprej z mislimi. Sledila bodo dejanja in drugi ljudje,« je zapisal zdaj že pokojni slovenski pred-sednik države dr. Janez Drnovšek, ki je prav tako odločil-no zaznamoval dogodke izpred 20 let, ki se jih v tej številki Varnosti spominjamo.

In četudi se zdijo naša dejanja z vidika celote nepo-membna, pa v resnici šteje vsak korak. Dodajmo svojega.

mag. Vesna DroleVodja Sektorja za odnose z javnostmi Policije


VArNOST

Spoštovane sodelavke in sodelavci, spoštovane policistke in policisti,

s sprejetjem Deklaracije o neodvisnosti in Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvis-nosti Slovenije smo 25. junija 1991 postavili temelj slovenske državnosti in uresničili dobro stoletje trajajoč politični sen o »Zedinjeni Sloveniji«. Večerni dvig slovenske zastave na Trgu republike je bil pospremljen z besedami, da po sanjah pride nov dan. Naslednje jutro smo se zbudili ob prizorih, ki so bolj spominjali na nočno moro. Slutnje, da umik zvezne armade ne bo hiter in miren, so se uresničile ob ropotu vojaških tankov. Čeprav nismo imeli ustrezne opreme, ki bi se kosala z opremo jugoslovanske vojske, je bila želja po tem, da ubranimo svojo državo, neizmerna. Ta želja je bila na Holmcu postavljena pred preizkus, ki so ga hrabre pripadnice in pripadniki tedanje milice prestali z odliko, nekateri pa so v njem dali največ, kar so lahko. Te dni se zato še posebej spominjamo šestih miličnikov, Marijana Dobelška, Željka Ernoića, Roberta Hvalca, Stanislava Straška, Franca Šosterja in Bojana Štumbergerja, ki so za domovino dali svoja življenja.

Dan državnosti je za vse pripadnike slovenske policije dvojni praznik – praznujete ga kot dr-žavljani samostojne in demokratične Republike Slovenije ter kot policistke in policisti. S svojim pogumnim in enotnim delovanjem ste prečko pričakovanj postavili zelo visoko, in to upravičeno. Podarili ste nam upanje, nas osvobodili ruševin preteklosti in nam pomagali obrniti pogled v svetlo prihodnost. V teh dvajsetih letih naše države ste v policiji dokazali trdnost naših skupnih vizij, ko ste se sočasno z njo razvijali in razvili v sodoben servis v službi državljank in državljanov, nesporen in trden garant naše varnosti ter civilizacijskih pravic. Temu je pritrdil tudi predsednik države, ki je Policijo odlikoval z Zlatim redom za zasluge.

Hrabrost in požrtvovalnost, ki ste jo izkazali v tistih težkih časih, in ki jo še vedno vsak dan znova izkazujete pri svojem delu, moralno zavezuje tudi nas ostale, da pri soočanju z izzivi, ki jih prinašata sedanjost in prihodnost, vložimo tisto nekaj več, kot bi bilo potrebno. Zavezujete nas, da presežemo sami sebe

Čestitke ob prazniku!

Katarina Kresalministrica za notranje zadeve

Foto: Daniel Novakovič (STA)


VArNOST

5

Spoštovane policistke, spoštovani policisti!

Vsakič, ko poslušam slovesno zaobljubo policistov, ki stopajo v naše vrste, in opazujem vznemirjenje in pričakovanje na teh mladih obrazih, sem iskreno po-nosen. Ponosen na naše poslanstvo in hvaležen, da sem pred več kot sedemindvajsetimi leti tudi sam iz-bral ta, sicer zelo zahteven, poklic. Poklic, ki zahteva veliko osebne zavzetosti. Poklic, ki je vezan na čast, ponos, zaupanje. Ko opazujem te mlade kandidate, se sprašujem, ali je ta nemir na njihovih obrazih zname-nje zavedanja velike odgovornosti, ki jo sprejemajo, ko vstopajo v svet policijskih pooblastil. Se zavedajo, kaj sprejemajo, ko s tresočim glasom ponavljajo:

»Slovesno prisegam, da bom pri opravljanju nalog vestno, odgovorno, humano in zakonito izpolnjeval svoje naloge ter spoštoval človekove pravice in temelj-ne svoboščine!«?

Te besede povzemajo bistvo našega delovanja. Če vanje ne verjameš popolnoma, ne moreš biti niti dober policist niti dober delavec. Kajti so poklici, v katerih polovičarstvo še zlasti ni sprejemljivo. Eden takih je poklic policista, saj se vsak naš ukrep, postopek, veže na usodo ljudi. Zavezali smo se, da bomo skrbniki var-nosti, da se bomo pri svojem delu dvignili nad osebne pomisleke in stališča in delovali samo in izključno v skladu z načelom zakonitosti. To zahteva visoko stop-njo osebne zrelosti in strokovnosti.

In prav na tej točki, v odnosu do človeka, se vse začne in konča; iz njega raste verodostojnost našega poslanstva ali pa njegovo nasprotje. Iz svojih izkušenj zagotovo veste, da ljudje včasih ne potrebujejo druge-ga kot prijazen pogovor in nasvet, tisti občutek, da se znamo za nekaj trenutkov vživeti v njihov položaj in

prisluhniti zgodbi, ki jih je zaznamovala, s katero se zbujajo in legajo k počitku. Hvaležen pogled in pomir-jenost na obrazu je z moralnega vidika največje plačilo, ki ga lahko dobimo v zameno. Ter njihovo zaupanje, tisto krhko vez, ki jo je treba vsak dan znova negovati in predstavlja edino pravo in pomembno uspešnost po-licijskega dela v praksi.

Z vidika nacionalne varnosti je zaupanje nenado-mestljivi kapital in najučinkovitejša vzpodbuda pri de-lu. Pred dvajsetimi leti, v tistem prelomnem obdobju, ko se je odločalo o nadaljnji usodi našega naroda, Slo-venci niso dvomili, da bo prav slovenska milica tista, ki bo stopila v prvo obrambno vrsto in tudi za ceno življenj svojih fantov v modrem zaščitila ljudi. In verjamem, da je prav to neizmerno zaupanje ljudi v slovensko milico v tistih težkih dneh, sicer maloštevilno in slabo opre-mljeno slovensko policijo spremenilo v nepremagljivo. Slovenski miličniki, čisto vsak od njih, in padli junaki so se za vedno vpisali v zgodovino naroda.

Danes živimo v drugačnem času. Usode, ki jih za-znamujejo težke gospodarske razmere, v ljudeh vzbu-jajo nemir, vprašanja, razočaranja. Žal se je tudi poli-cija znašla v teh nezavidljivih razmerah, zaradi česar kljub številnim uspehom ne moremo zagotoviti takih pogojev dela in plačila policistom, kot bi si ga nedv-omno zaslužili. To obdobje je za nas težka preizkušnja. V policiji se moramo vsak dan znova dokazovati, po-trjevati in se pogosto dvigniti nad posplošene, nemalo-krat neupravičene kritike. Velikokrat smo katalizator nakopičenih družbenih težav in osebnih strahov.

A kljub vsemu se dvomi o tem, na koga se obrniti po pomoč, razblinijo v trenutku , ko se ljudje znajdejo v stiski. Ko ljudje potrebujejo pomoč, točno vedo, od koga jo lahko pričakujejo – takrat zbledijo vsi predsod-ki in šablone.

In prav zato se moramo še naprej truditi. Vsi smo v istem čolnu in doživljamo enako usodo. Četudi dvaj-set let kasneje živimo v miru, smo na drugačen način spet sredi dinamičnega obdobja, ko ljudje potrebujejo občutek varnosti, trdnosti. V zadnjih dveh desetletjih smo policijo dvignili na raven zrele, odgovorne in od-prte organizacije, ki jo lahko uspešno postavimo ob bok drugim evropskim policijam. Za to smo trdno gara-li in tega ne smemo zapraviti. Vsak dan moramo znova storiti vse, da upravičimo svoje poslanstvo, h kateremu smo se nekoč tudi sami zaobljubili.

Spoštovani sodelavci, sodelavke,

vsak človek s svojim razmišljanjem in slehernim dejanjem soustvarja svet, v katerem živi. Vanj vnaša optimizem ali pa sivino. Policisti ga ustvarjamo še po-sebej dejavno, saj pomembno vplivamo na blaginjo v naši državi, na občutek varnosti ljudi. Želim si, da bi kljub trenutnim okoliščinam še naprej ostali družbeni steber, ki ga ni moč omajati, jambor, ki tudi v hudih časih pomaga varno zapluti v pristan.

Iskrene čestitke ob prazniku slovenske policije!

Janko Goršekgeneralni direktor policije

Foto: Branimir Ritonja


VArNOSTAKTUALNO

NEBO JE MODRO SAMO V SONCU, POLICIJA TUDI V TEMI

V programu proslave, ki jo je Televizija Slovenije neposredno prena-šala na svojem drugem programu, so sodelovali tudi Policijski orkester, Letalska policijska enota, Specialna enota in Postaja konjeniške policije Ljubljana ter praporščaki slovenske policije, Zveze policijskih veteranskih združenj Sever in Manevrske strukture narodne zaščite.

Številne slovesnosti ob dnevu policije so junija potekale tudi v po-sameznih policijskih upravah in notranjih organizacijskih enotah Gene-ralne policijske uprave, kjer smo policistkam in policistom ter zunanjim sodelavcem podelili priznanja za prispevke h krepitvi varnosti ali za dol-goletno delo v policiji.

V spomin na 20-letnico samostojnosti Sloveni-je ter v spomin na odločen upor in varovanje lastne države smo se 27. junija 2011 na nekda-njem mejnem prehodu Holmec zbrali na osred-nji slovesnosti ob dnevu policije. Slavnostni govornik je bil predsednik Vlade Republike Slovenije Borut Pahor, udeležence pa sta na-govorila tudi generalni direktor policije Janko Goršek in predsednik Združenja Sever Miha Molan. Slovesnosti se je udeležila tudi mini-strica za notranje zadeve Katarina Kresal.

Generalni direktor policije Janko Goršek je ob tej priložnosti najzaslužnejšim posameznikom podelil najvišja priznanja policije, tj. srebni znak policije za sodelovanje, zlati ščit policije in veliki ščit policije z bronasto zvezdo. (Foto: Aljoša Kravanja (24ur.com))


VArNOST

7

GOVOR PREDSEDNIKA VLADE RS BORUTA PAHORJA

Moja domovina, v dobrem in slabem, moja domovina.

Spoštovani visoki gostje, gospe in gospodje, pred dvajse-timi leti so bile sanje dovoljene, danes so nujne.

V današnjem izzivalnem svetu majhni in veliki narodi lah-ko napredujejo v prihodnost samo, če po njej stremijo in hre-penijo, in če vanjo vneto verjamejo. V nasprotnem primeru se v dnevnih problemih sedanjosti izgubljeno vrtijo v krogu, ne vedoč, ne kam ne kako.

Kdo smo Slovenci dvajset let kasneje? Smo maloštevilen, a žilav narod. V dveh desetletjih neodvisnosti je veliko dosegel, marsikaj zamudil in zgrešil, a uživa zavoljo svojih dosežkov veliko spoštovanje po vsem svetu. Kaj hočemo Slovenci dvaj-set let kasneje? Hočemo mir in prijateljsko sosedstvo, hoče-mo dostojno živeti od svojega poštenega dela. Terjamo več resnice in pravice, želimo pravičnejšo družbo, v kateri bomo

svobodno razvili svoje osebne in nacionalne posebnosti. Ali so te vizije zares dovolj skup-ne? Ali so dovolj jasen kompas naših prihod-njih ravnanj?

Do neke mere, do zadostne mere. Soglas-je glede tega šele nastaja. Čeprav ga je kriza v začetku resno prizadela, ker se je poglobilo vsestransko nezaupanje, mu sedaj daje novo spodbudo in smisel. Kakšni so pogoji za to? Da bi lahko osebno verjel v boljši svet, da bi lahko veroval in soustvarjal spremembe na boljše, da bi lahko bil samozavesten in prepri-čan v svoj in naš moralni prav, potem moram biti surovo realen. Ne vem, za ta podvig je ne-katerih okoliščin veliko ali malo. Toda tvegal bom naslednja moja spoznanja.

V naši ljubi Sloveniji je več želje po porazu nasprotnikov kot želje po zmagi zaveznikov. Preveč je nestrpnosti in želje po maščevanju in premalo sprave in pripravljenosti po od-puščanju. Preveč je pripravljenosti na pov-prečnost in premalo navdiha za odličnost. Preveč je dvoma in nezaupanja in premalo samozavesti in medsebojnega spodbujanja. Teh stvari ne bomo spremenili čez noč. Ven-dar se spreminjajo. Intuicija našega malega naroda mu vse bolj in bolj veleva, da je po-gumnejši in da gleda čez planke dnevnih ob-zorij. Bolj in bolj se zavedamo, da smo sicer povezani v moderni svet, toda v resnici v veliki meri odvisni sami od sebe. Znova počasi za-čenjamo verjeti v uspešne zgodbe. Ko slišimo za nekaj dobrega, se nas takoj ne poloti dvom, da je gotovo to ali napačna ali zlagana novica. Toda to gre počasi in to je razumljivo.

Zakaj? Zato, ker so bile mnoge spremem-be v dvajsetih letih za marsikoga spremembe na slabše in ne na boljše. Toda, če bomo uspe-li prepričati sami sebe in če bomo to dokazali z našimi ravnanji, da se želimo izvleči iz po-šastne krize − potem se bo znova v naših očeh iskrila volja do preporoda, kot smo mu bili v naši zgodovini redkokdaj priče.

Slovenci rišemo lok svoje nacionalne biti in samobiti vsaj od ideje o Zedinjeni Sloveni-ji naprej. Preko generala Maistra, upora proti okupatorju, do izjemnega preloma ustanovit-ve svoje lastne državnosti. Vem, da bo to, kar

bom zdaj rekel, sprejeto z mešanimi občutki. Tak način raz-mišljanja se nekako upira naši značajski lastnosti. Ne želimo preveč častiti zmagovalcev, ker nas je zgodovinska izkušnja opozorila, da se nam utegnejo usesti na glavo. Toda, ne samo zaradi pogleda na preteklost, zlasti zaradi razumevanja se-danjosti in pogleda v prihodnost, moramo vedeti eno: velike spremembe so bile najprej ideja pogumnih posameznikov in ozkih manjšin.

Šele kasneje so se, če so se, umestile in spremenile duh novega časa. Navkljub spotikanju in dvomom doma in po svetu, so postale ideje velike večine na koncu last celotnega naroda. Razumem potrebo po mitih. Kako je ne bi. K njim se zatekajo veliko večji narodi od našega in nič ni narobe s tem. V bistvu novim generacijam z njimi najpreprosteje vzgaja-mo domoljubnost in samozavest o pripadnosti naši narodni skupnosti. Kar pa se tiče stvarne presoje, moramo vedeti in moramo na glas priznati: zamisel o samostojni državi se je ro-dila v krčih, hudih dvomov in kritik večine, ker je šlo za idejo, ki je na prvi pogled zrla onkraj možnega. Pučnik, Bučar, Oman, Janša, Bavčar, Rupel, Kučan, Drnovšek, oba Hribarja, Šuštar in še kdo so veliko idejo samostojne države uspeli preleviti v skupno idejo. Vse ostalo je legenda. Vključno s pogumom milice in teritorialne obrambe. Takrat sta zavarovali osamo-svojitev pred agresijo. Njim vsem gre današnja čast in slava.

Toda zakaj omenjam posameznike? Zato ker tudi danes ni zelo drugače in nikoli ne bo. Odvisni smo od slehernega posameznika. Kot narod smo odvisni od tega, ali lahko sku-pine posameznikov znova razvijejo ideje, ki bodo prevzele narod in nas bodo peljale naprej. V vsakem od nas, prav v vsakem, je ena ali več lastnosti, ki nas dela dobre. Če bomo znali omogočiti sleherni osebnosti, slehernemu posamezni-ku, da bo lahko razvil ta svoj talent do zvezd, potem bomo z njegovo ali njeno zmago uspeli vsi. V vsakem od nas je nekaj tiste značajske korajže, brez katere ni osebnih in skupnih pre-magovanj preprek. Njen ali njegov talent in korajža so naši skupni talenti in korajža. Slovenci nimamo drugega razen iz-jemnih lepot naše domovine in sposobnosti naših ljudi.

Ključno vprašanje naslednjih dvajsetih let bo razvijanje teh sposobnosti. Če bo uspel posameznik, če bo uspel − ne kljub pravilom, ki veljajo za vse – ampak po pravilih, ki veljajo za vse, bo navdih za vse ostale. Njen ali njegov uspeh mora-mo priznati in ga spoštovati, celo primerno slaviti. Od vsote takih posameznih zmag v zasebnem in javnem življenju bo poslej - morda bolj kot kadarkoli doslej − odvisna preživit-vena sposobnost našega naroda. Slovenci smo doslej stali in obstali, zdaj moramo naprej. Če pravilno slutim, kje so zarje naše skupne prihodnosti in vsaj relativnega soglasja o tem, potem ne vidim nepremagljivih ovir do naših nadaljnjih uspe-hov. Vidim Slovenijo solidarno, a tekmovalno. Vidim Sloveni-jo bolj pravično, a ne egalitarno. Vidim Slovenijo, pomirjeno med seboj, s pravico do razlik, glede pogleda na preteklost in prihodnost. Vidim Slovenijo, ki hrepeni po zmagah in se zna potolažiti ob porazih. Vidim ambiciozno Slovenijo, ki ni zado-voljna z drobtinicami napredka, ampak stopa v prihodnost s smelimi koraki. Vidim Slovenijo, v kateri lahko vsakdo razvije svoje sposobnosti, svoje talente in svoje identitete, ne da bi se zavoljo tega drugi počutili ogrožene. Vidim Slovenijo, ki premaguje strah pred spremembami, čeprav ni pripravljena sprejeti vsako spremembo za suho zlato. Vidim Slovenijo, ki ostaja močno socialno povezana in nacionalno zavedna. Vi-dim Slovenijo, ki se zna spoštovati in je spoštovana v svetu. Slutim tako prihodnost in jo hočem zaradi sebe, zaradi vas, zaradi mojega otroka in zaradi vaših otrok in zaradi vseh ti-stih po svetu, ki sanjajo enake sanje.

Sanje danes niso samo dovoljene, danes so nujne.

AKTUALNO

Generalni direktor policije Janko Goršek je ob tej priložnosti najzaslužnejšim posameznikom podelil najvišja priznanja policije, tj. srebni znak policije za sodelovanje, zlati ščit policije in veliki ščit policije z bronasto zvezdo. (Foto: Aljoša Kravanja (24ur.com))


VArNOSTAKTUALNO

GOVOR GENERALNEGA DIREKTORJA POLICIJE JANKA GORŠKA

Spoštovani predsednik vlade, ministrica za notranje zade-ve, policistke in policisti, spoštovani veterani vojne za Slove-nijo, dragi gostje!

Dve desetletji sta minili od tedaj, ko smo složni izbrali skupno pot. Odločno, jasno, z neskončno radostjo in priča-kovanjem. Referendum, ki je tedaj užival visoko spoštovanje, nas je popeljal na pot samostojnosti. A kmalu je prišel »nov dan«, ki je prinesel temne oblake in prvo hudo preizkušnjo naši komaj rojeni državi. Prav tukaj, na Holmcu, na zemlji, kjer danes stojimo, se je lomila naša usoda. Državo je preplavil vonj po smodniku, pomešan s strahom ljudi pred negotovo prihodnostjo.

Holmec zato simbolizira vse, zaradi česar smo tako po-nosni na dogajanje izpred 20 let. Simbolizira zahtevo naro-da, da sam odloča o svoji usodi, simbolizira odločnost njenih obrambnih sil, milice in teritorialne obrambe, da se postavi po robu vsem, ki bi hoteli odvzeti to pravico. Simbolizira njihovo enotnost, premišljenost in odločnost v delovanju. Simbolizi-ra pa tudi oborožene spopade in žrtve na obeh straneh.

Državljanke in državljani, državo, ki jo danes tako ali dru-gače živimo, je šest fantov in mož plačalo s svojim zadnjim dihom, šest družin, šest mater, šest očetov pa na to še ved-no, sleherni dan, spomni praznina! Gospe in gospodje, mar nismo njim v prvi vrsti dolžni pošteno, odgovorno in skrbno ravnati z našo domovino in ljudmi, ki jo predstavljajo? Zaupa-nje ljudi, ta krhka vez, ki jo je treba vsak dan znova negovati, predstavlja edino pravo in pomembno uspešnost našega de-la v praksi.

V policiji vemo, da je zaupanje ljudi v policijo nenadomes-tljiv kapital z vidika nacionalne varnosti. Pred dvajsetimi leti, v tistem prelomnem obdobju, ko se je odločalo o nadaljnji usodi našega naroda, Slovenke in Slovenci niso dvomili, da je prav slovenska milica tista, ki bo stopila v prvo obrambno vrsto in tudi za ceno življenj naših fantov v modrem zaščiti-la ljudi. In verjamem, da je prav to neizmerno zaupanje ljudi v slovensko milico v tistih težkih dneh, sicer maloštevilno in slabo opremljeno, spremenilo v nepremagljivo silo. Sloven-ski miličniki, čisto vsak od njih, in padli junaki so se za vedno vpisali v narodovo zgodovino.

Danes živimo v drugačnem času. Usode, ki jih režejo tež-ke gospodarske razmere, v ljudeh zbujajo nemir, vprašanja, razočaranja. Žal se je tudi policija znašla v teh nezavidljivih razmerah, zaradi česar, kljub številnim uspehom, ne moremo zagotoviti takih delovnih razmer in plačila policistom, ki bi si ga nedvomno zaslužili. To obdobje je tudi za nas težka preiz-kušnja. V policiji se moramo vsak dan znova dokazovati, potr-jevati, pogosto smo katalizator nakopičenih družbenih težav in osebnih strahov.

A kljub temu stojimo pred ljudmi, neomajno, odločno, kot smo nekoč. Poslanstvo policije ostaja enako; ne glede na družbena dogajanja, je policija tisti sistem, na katerega se lahko ljudje vedno zanesejo. Tu smo, v dobrem in slabem. Teh dvajset let nas je sicer odločno zaznamovalo; razvili smo se v uspešno, dobro usposobljeno policijo, ki se lahko brez zadrege postavi ob bok katerikoli evropski policiji.

Policistke in policisti, bodimo ponosni na prehojeno pot in stopimo odločno naprej! Iskrene čestitke, kolegice, kolegi policisti za vaš praznik

Foto: Nebojša Tejič (STA)


VArNOST

9

AKTUALNO

Ob dnevu policije in dnevu državnosti smo 23. junija 2011 v avli Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije ob zvokih žalostink Policijskega orkestra po-ložili venec k spominski plošči policistov in rezervnih po-licistov, padlih leta 1991. Nato smo skupaj z delegacijo iz obrambnega ministrstva položili še venec k pomniku padlim v vojni za Slovenijo na Novih Žalah v Ljubljani. Naslednji dan so se predstavniki vodstva notranjega mi-nistrstva in policije pridružili predsedniku države pri po-laganju venca prav tako na ljubljanskih Žalah. Na pred-večer dneva državnosti pa je v ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja potekala maša ob dnevu državnosti, ki je bila zaradi obletnice osamosvojitve še slovesnejša. Ude-ležil se je je tudi policijski vikar Janez Novak.

Generalni direktor policije Janko Goršek je vsem poli-cistkam in policistom čestital ob praznovanju dneva policije. Na sam praznik pa je osebno čestital tudi sku-pini policistov, ki so sodelovali pri preiskavi in prijetju osumljencev nedavnega oboroženega ropa pošte z umorom v Kresnicah. Pohvalil je njihovo delo, pone-srečenemu policistu pa je zaželel dobro in hitro okre-vanje.

GOVOR PREDSEDNIKA ZDRUŽENJA SEVER MIHE MOLANA

Veteranke in veterani, spoštovani predsednik Vlade RS Borut Pahor, ministrica za notranje zadeve gospa Katarina Kresal, župani koroških občin, domačini in cenjeni vsi ostali gostje, lepo pozdravljeni v imenu Združenja Sever in mojem imenu. Poseben pozdrav in čestitka vsem policistkam in po-licistom ob današnjem dnevu slovenske policije ter čestitka vsem prejemnikom priznanj policije. V zadovoljstvo mi je, da sta tu prisotna oba Janeza, kolega iz veteranskih organizacij, in predstavniki drugih domoljubnih organizacij. Poseben po-zdrav vsem svojcem padlih v vojni za Slovenijo in vsem bra-niteljem Holmca.

Pred dvajsetimi leti se je tudi tu na Holmcu branila in obra-nila domovina in danes je dan, ko se še toliko bolj spominja-mo teh dogodkov. Danes je čas, ko obujamo spomine in se s spoštljivostjo in bolečino spominjamo naših tovarišev Bojana in Željka in vseh padlih v vojni za Slovenijo.Veterani osamo-svojitve 91 gojimo vrednote in vrline, ki smo jih gojili tudi v osamosvojitveni vojni.

Naj omenim le medsebojno tovarištvo in spoštovanje, res-nicoljubnost, solidarnost, domoljubje in prizadevanja za mir. V tem okviru skrbimo za trajno ohranjanje spomina na dogod-ke pred 20 leti tudi z namenom, da mlajšim rodovom povemo vse o brezsmiselnosti vojn in nujnosti življenja v medseboj-nem mirnem sožitju, spoštovanju in reševanju vseh sporov s strpnim dialogom in na miren način. Pomnik, ki ga danes od-krivamo, je namenjen večnemu spominu in je istočasno tudi opomin vsem bodočim rodovom. S tem pomnikom veterani poravnavamo svoj dolg do naših sotovarišev, ki sta dala naj-več, kar sta imela – svoji življenji, za samostojno Slovenijo. Ob

tej priložnosti se zahvaljujem vsem, ki so kakor koli pomagali pri postavitvi tega spomenika.

Osamosvojitev Slovenije je neprecenljiva pridobitev vseh Slovenk in Slovencev, in veterani nikomur ne dovolimo, da si jo lasti ali te dogodke zlorablja za lastne interese ali za kovanje političnega ali drugačnega kapitala. Ko danes nekdo oceni, da je primeren trenutek, z veliko lahkoto proglasi drugega za ve-leizdajalca, ali kot se je pred leti zgodilo s Holmcem, da je bil ta boj prikazan kot zločin zoper vojne ujetnike. Torej tudi ta boj, ki je bil z vojaškega vidika čist kot solza in v katerem so poleg dveh miličnikov umrli še trije mladi vojaki jugoarmade, kar obžalujemo, se je zlorabil. Naj jasno povem, da veterani ostro zavračamo takšna zlonamerna in neresnična podtikanja, kot tudi odpiranje vedno novih afer, kar je za nekatere očitno postal način življenja, ob tem pa se pozornost preusmerja od nerazčiščenih afer iz preteklosti. Pa naj omenim samo mater vseh afer, ki meče slabo luč na čistost osamosvojitve podo-bno kot povojni poboji na NOB. Nujno je, da se ta vprašanja razčistijo v zato določenih institucijah in da tega nerešenega vprašanja ne zapustimo zanamcem. Pustimo sodbe zgodovi-narjem, saj nas zgodovina uči, kaj se zgodi, če zgodovino piše zmagovalec ali še slabše, če to počne politika.

Danes je praznični dan in pozabimo za trenutek na vsako-dnevne tegobe in preživimo ta čudovit večer v prijetnem dru-ženju. Danes nam nihče ne grozi z vojno, nimamo zunanjega sovražnika in veterani smo prepričani, da smo sposobni pre-magati težave, ki jih imamo v družbi, vendar je zato potrebne več strpnosti, medsebojnega razumevanja in spoštovanja ter enotnosti pri projektih nacionalnega pomena. Potreben je še delček odgovornosti in poguma izpred dvajsetih let in več opti-mizma. Druge poti ni kot le naprej v boljše čase. Srečno vsem.


Foto: Brigita Petric


VArNOSTAKTUALNO

KAKO SMO V VOJNO POSLALI 18-LETNE MILIČNIKEBREZ PRIPRAVNIŠTVA

IN S POLNIMI POLICIJSKIMI POOBLASTILI

»Zavarovan? Kako se lahko zavaruješ pred tankovsko granato? Kam se skriti? Kaj storiti? S čim se lahko obranim, s puško? Kaj, če bo kolega v patrulji ranjen, kako mu bom pomagal? Bom še kdaj videl starše, brate, sestre? S takimi vprašanji sem se ukvarjal iz dneva v dan. Bili smo še ‘zeleni’, prestrašeni, čez noč pa smo morali postati zaščitniki državljanov Slovenije in demokracije. Med spremljanjem novic po televiziji pa sem videl, da tudi vojaki JLA niso bili nič bolj zreli. Večina ni bila nič starejših od mene, bili so prav tako prestrašeni kot mi.« Tako je svojo zgodbo začel Robert Blatnik, eden izmed kadetov XXI. generacije.

Bil je petek, 27. junija, tistega 1991 leta, ki se ga mnogi še vedno spominjajo s cmokom v grlu. Vzgojitelji so kadete zbudili okoli četrte ure zjutraj. Začetno

negodovanje, da jih še zadnji dan šole budijo tako zgodaj, je kmalu zamenjal strah. Na hitro so se oblekli in svoje stvari zložili v nahrbtnike. Odpeljali so jih do skladišča, kjer so prevzeli dolgocevno orožje in strelivo. Ozračje je zadišalo po negotovosti.

»Okoli 3. ure zjutraj so me obvestili, da so vojaki JLA krenili iz vojašnice na Vrhniki. Ob štirih zjutraj so bili kadeti že postrojeni pred domom številka 2. Ukaz o popolni zatemnitvi je bil dosledno spoštovan. V tisti temi in skoraj grozljivi tišini se je slišalo le rožljanje orožja. Skoraj dvesto kadetov je brez besed polnilo pištole in puške,« se spominja takratni ravnatelj Kadetske šole za miličnike dr. Bojan Potočnik.

Slovesnost, ki je sledila, je potekala brez veselja, ki bi ga človek pričakoval ob zaključku šolanja. Ker so bile ceste po

Sloveniji zaradi barikad in ovir zaprte že od zgodnjih jutranjih ur, starši niso mogli priti na zaključno slovesnost. Po njej so bili kadeti, kljub temu, da še niso opravili pripravništva, po odločitvi predsedstva Republike Slovenije, poslani na bojne naloge na postaje milice. Imeli so komaj 18, 19 let.

Čeprav je bil že aprila 1991 pripravljen natančen razpored, na katere postaje bodo odšli kadeti na službovanje, so vsi do zadnjega trenutka upali, da se to ne bo zgodilo ravno v vojnih razmerah. A kadeti XXI. generacije so prvi dan vojne v velikosti čete odšli na postaje milice po vsej Sloveniji. »Odšli smo na svoja delovna mesta, kakor je kdo vedel, znal in zmogel, saj so bile ceste zaprte, javnega prevoza razen vlakov ni bilo. Odšli smo s polnim nahrbtnikom na rami in z veliko potovalko v roki. In v uniformi,« se

27. junija 1991 je šolanje zaključila XXI. generacija kadetov Kadetske šole za miličnike. Zaradi izrednih razmer prikrajšani za šestmesečno pripravništvo so bili kot mladi miličniki neposredno po končanem šolanju napoteni na delo na postaje milice po vsej Sloveniji. Brez prakse. Brez izkušenj. Z orožjem in vsemi pooblastili.


VArNOST

11

AKTUALNO

spominja Prekmurec Igor Toplak, danes pomočnik komandirja na ljubljanski postaji prometne policije.

Medtem ko so nekaterim vojne razmere prizanesle in so jih komaj občutili, so drugi doživljali pravo vojno dramo. »Ko so Ljubljano preletela letala JLA in prebila zvočni zid, je tako počilo, da sem najprej mislil, da bombardirajo. Tisti trenutek me je bilo zares strah. Spomnim se, da sem takrat prvič »zalegnil« in si mislil, kar bo, pa bo,« se svojih prvih dni službovanja spominja Celjan Martin Kunstič, danes vodnik službenega psa v Ljubljani.

Med kadeti jih je bilo tudi osem odstotkov neslovenske narodnosti. Kako so se spopadli z notranjo razdvojenostjo zaradi nastalih razmer? Kot je dejal Potočnik, zaradi tega ni bilo nobenih težav. »Vsa štiri leta šolanja smo namreč poudarjali pomen kolektiva. Čeprav so pripadali drugi narodnosti, so se počutili kot pripadniki slovenske milice. Šola ni bila obremenjena z nobeno ideologijo. Kadeti so se med seboj dobro poznali, bili so navezani drug na drugega in v tovariških odnosih. Kolikor mi je znano, je le eden od kadetov zapustil Slovenijo in odšel v Srbijo. Drugi so ostali tu.«

S kadeti so tistega junija trepetali tudi njihovi starši, učitelji, vzgojitelji in inštruktorji. Ponosni na mlade može, v katere so jih vzgojili, a hkrati zaskrbljeni zaradi razmer, v katere so se odpravljali. »To so bili zares izjemni mladi fantje. Nikoli nisem pomislil, da ne bi zmogli naloge, ki jim je bila naložena.

Izjemni so bili tako po svoji uspešnosti (op. a. povprečna maturitetna ocena generacije je bila 3,83) kot tudi po tem, kako so sprejemali stvari, disciplino, dolžnost in odgovornost. Kljub svoji mladosti,« je dejal Potočnik. Večer prej jim je ravnatelj poleg diplom o uspešnem zaključku šolanja podelil še odločbe, s katerimi so bili od polnoči dalje polnopravni miličniki, z vsemi pooblastili. Takrat jih je pospremil z besedami, ki se jih mnogi spominjajo še danes: »To, kar se je zgodilo, je po eni strani zaskrbljujoče. Po drugi strani pa je odraz izjemnega zaupanja, ki vam ga izkazuje slovenska država, ko kot mladi miličniki stopate v bran svoji domovini.«

Da se je vse končalo tako, kot se je, je v veliki meri zasluga pedagoškega kadra, ki je v Tacen sprejel komaj 14-, 15-letne fante in jih v štirih letih uspešno izšolal v odločne miličnike, usposobil za učinkovito opravljanje njihovih nalog in vzgojil v zrele, močne in odgovorne osebnosti. »Njihovo delo je marsikdaj preseglo golo izpolnjevanje delovnih obveznosti. Imeli smo najboljše učitelje in inštruktorje, z bogatimi strokovnimi in življenjskimi izkušnjami,« je dejal Potočnik.

»Da ustvariš takšne varnostne razmere, da usposobiš toliko kadetov, ki lahko v trenutku vzamejo orožje in gredo na barikade, vzamejo beležko in svinčnik, obvladajo računalnik, primejo in vklenejo storilce kaznivih dejanj, je dosti dela. Za tem stoji veliko strokovnih ljudi,« je leta 2008 v Dnevnikovi rubriki Vaša pošta zapisal eden od vzgojiteljev Vid Drašček.

Kadeti XXI. generacije so zaradi nastalih razmer dobili tudi znanja miličniške in vojaške taktike, ki so jih zelo kmalu potrebovali. Kako pomembno vlogo je imela v osamosvojitveni vojni takratna Kadetska šola za miličnike, dokazuje dejstvo, da je izšolala in usposobila izjemno številen in visoko strokoven

Nekdanji ravnatelj Kadetske šole za miličnike dr. Bojan Potočnik

kader. Poleg tega jo je predsedstvo Republike Slovenije določilo kot rezervno lokacijo za sklic in zasedanje slovenskega parlamenta. Vanjo so prihajali na počitek tako pripadniki specialne enote milice kot tudi drugi operativni delavci ONZ.1 »Šele po vojni smo dojeli, kako pomembna strateška točka je bila Policijska akademija, in zakaj so nas pogosto preletavali helikopterji JLA. Iz načrtov, s katerimi smo bili seznanjeni po koncu vojne, je bilo razvidno, da je bilo Policijski akademiji namenjenih veliko projektilov za njeno uničenje,« se še spominja Potočnik.

Vojna je na srečo za nami. Na koncu je le prevladalo zavedanje, da se močne volje ljudstva ne da poteptati.


VArNOST

neposredno in tovariško pomoč bolj izkušenim miličnikom na terenu. Prikrajšani so bili za radosti ob zaključku šolanja in za brezskrbno poletje. Odvzeta jim je bila možnost stabilnega in umirjenega prehoda iz mladostniške razposajenosti v odraslo življenje. Hkrati pa so z vlogo, ki so jo odigrali pri procesu osamosvajanja Slovenije, ustvarili pomemben del zgodovine. Neprecenljiv in nenadomestljiv. Prav tak, kot je XXI. generacija.

Mihael Krivec, Postaja mejne policije Obrežje

Junij 1991 je bil eden najbolj pestrih mesecev v mojem življenju, zaključek kadetske šole in končno začetek dela na terenu, ki sem ga v zadnji polovici letnika nestrpno pričakoval. Ponosen zaradi šolskega uspeha in pištole za pasom sem odkorakal v nejasen jutri. Iz šole so me poslali v zelo prijeten kolektiv prometne policijske postaje v Krškem, v kraj, ki ga do takrat nisem poznal. Verjetno prav zaradi tega ni mogoče pozabiti dogodkov, ki so se zvrstili v mesecu po prihodu v enoto. Vsak dan je bil nekaj posebnega,

ni manjkalo adrenalina. Nisem bil neposredno udeležen v spopadih, bili pa smo neprenehoma blizu dogajanja.

Jože Titan, Policijska postaja za izravnalne ukrepe Murska Sobota

Zadnje mesece četrtega letnika je že bilo čutiti, da se nekaj pripravlja, saj smo

AKTUALNO

Vsi kadeti XXI. generacije so se vrnili domov. Na nepopisno veselje njihovih najbližjih. »Starši in svojci so bili iz sebe od sreče. Ves ta čas niso imeli popolnih informacij, mobitelov pa takrat še ni bilo. Spremljali so poročila in po tistem, ko so mediji poročali, da je bil ustreljen prvi policist, so v krču čakali na novice,« se še spominja Kunstič.

Kadeti XXI. generacije so izjemno pripomogli k uspehu osamosvojitvenih procesov. Prav zato se še vedno postavlja vprašanje, zakaj jim zasluge niso bile priznane že prej, in zakaj je trajalo kar 18 let, da so bili odlikovani s posebnimi priznanji. Bili so prva in edina generacija, ki je svojo delovno kariero začela v samostojni državi. Zdaj, ko na pretekle dogodke gledamo s časovno distanco, zveni ta naziv precej laskavo. A tistega junijskega dne, ko so se kot mladi miličniki neposredno vključili v delo na postajah milice po vsej Sloveniji, je imel ta isti naziv tudi grenak priokus.

Težko si je predstavljati, kaj so kadeti tistega dne občutili, ko so iz Tacna kot komaj polnoletni fantje hrabro sprejeli svojo dolžnost in odšli v negotovost. Ko so brez obotavljanja izpostavili nevarnosti svoje življenje in zagotovili nesebično,


VArNOST

13

AKTUALNO

imeli vaje večkrat, kot je bilo običajno. Ko se je 27. junija začela delitev orožja in nabojev in smo spoznali, da je strelivo pravo (do tedaj smo bili vajeni manevrskega streliva), smo vedeli, da gre zares. Podrobnosti dogajanja nam je pojasnil takratni ravnatelj, ki je bil med kadeti zelo priljubljen in deležen iskrenega spoštovanja. Iz njegovih besed je bilo čutiti zaupanje, da bomo naloge opravili dobro, zaradi česar smo tudi sami zaupali vase in svoje znanje. Službovati sem začel na postaji milice v Šiški, v Ljubljani. Prvo noč sem preživel na barikadi na Celovški cesti. Edina informacija, ki sem jo imel, je bila, da se pričakuje prihod tankov JLA iz smeri Trzina.

Marko Kortnik, Policijska akademija

Večer pred zaključkom šolanja smo se dobili v jedilnici, kjer smo bili postreženi z večerjo. A na jedilnem listu naše generacije se je poleg hrane in pijače znašla tudi službena pištola Crvena zastava. Tako smo vedeli, da je situacija

resna. Različna čustva so me preplavila, sicer je prevladalo veselje, da bom postal miličnik, a ne za dolgo.

Martin Kunstič, Policijska postaja vodnikov službenih psov Ljubljana

Bil sem v bližini, ko je bil ustreljen eden od šestih padlih policistov, Stanislav Strašek. Slišal se je rafal. Ni mi bilo vseeno. Na terenu smo bili šele nekaj dni, z orožjem v roki, brez prave prakse. Nihče od nas ni vedel, kaj ga čaka.

Igor Toplak, Postaja prometne policije Ljubljana

Že dan prej so nas opozorili na možnost, da bo scenarij zaključne slovesnosti potekal drugače. In res je. Namesto da bi nas poslali domov, smo dobili obvestilo, da se moramo takoj odpraviti na policijske postaje, kamor smo bili razporejeni. Šteli smo si v čast, da so nam zaupali orožje pred

pripravniškim obdobjem. Kljub vsem usposabljanjem, ki smo jih opravili, so nas posebej opozorili na skrajno resno in pravilno rabo orožja. S sodelavcem sva odšla v Domžale. Nisem vedel, kje je postaja milice v Domžalah. A sem jo našel. In nastopil svoj prvi delovni dan. Takoj.

Robert Blatnik, Sektor uniformirane policije PU Ljubljana

Ko sva s sodelavcem čakala na prevoz do Postaje milice Ljubljana okolica, sva

opazovala prestrašene obraze občanov v Ljubljani, in policiste, ki so odhajali na teren ali se vračali v enoto. Ob prihodu na matično postajo naju je sprejel komandir, ki nama je v nekaj stavkih povedal, da bova že naslednji dan v patrulji. Delovno mesto – cestninska postaja Vrhnika. Vedeli smo, da so na hribu v bližini vojašnice nameščeni tanki. Vsake toliko časa so jih vojaki JLA vžgali in malo obrnili kupolo s topom, tako da so smer streljanja poravnali proti nam. Nikoli nismo vedeli, kdaj bodo dobili ukaz, naj streljajo.

Besedilo: Nina DjordjevićFoto: Simon Pertoci (osebni arhiv) in

arhiv policije

OPOMBA

1 Vid Drašček: Koga je minister Mate odlikoval (Dnevnik, 2008).


VArNOST

Kako so potekale priprave miličnikov, ki so se usposabljali za najhujše in hkrati opravljali redne naloge milice?

Milica je bila le najbolj izpostavljena struktura znotraj organov za notranje zadeve v letih 1989–1991, ki je imela znotraj sistema in ob sodelovanju z drugimi službami ONZ pomembno vlogo. In ko govorimo o usposobljenosti milice (pod tem izrazom imam v mis-lih vse delavce organov za notranje zadeve, še zlasti pooblaščene uradne osebe) za izvajanje nalog pri osamosvojitvi Slovenije, mo-ramo upoštevati celoten izobraževalni proces in ne samo začetek devetdesetih let. Izobraževalni proces v ONZ je dal vsa potrebna strokovna znanja za opravljanje poklica, izjemno pomembno pa je, da se je dajalo velik poudarek visokim moralnim in etičnim na-čelom ter domovinski vzgoji. Vsi zaposleni v enotah milice so imeli letna izobraževanja in preizkus znanja iz določenih tem ter pre-izkus iz samoobrambe in praktičnega postopka. Samoobrambno usposabljanje se je izvajalo v vseh enotah milice po letnih progra-mih, večinoma pa je bilo izvajano tudi urjenje v streljanju z orož-jem v oborožitvi milice. Dodatno usposabljanje na obrambnem področju se je izvajalo v obliki večdnevnih urjenj na Jasnici, kjer so tako aktivni kot rezervni miličniki, in tudi drugi delavci ONZ, carine, pravosodja in drugi, ki so bili razporejeni v vojne enote milice, pri-dobivali ustrezna znanja za izvajanje obrambnih nalog. Celotni iz-obraževalni proces je izoblikoval osebnosti, ki v prelomnih devet-desetih letih niso dvomile o tem, kje jim je mesto. Vsi, brez izjeme, so dali na razpolago svoje znanje, sposobnosti in sebe za zavaro-vanje prebiscitarne odločitve prebivalcev Slovenije za samostojno državo. Ta čut odgovornosti in domoljubja je bil privzgojen in ni nastal sam po sebi, še zlasti ne samo v letu 1991.

Že preprečitev mitinga resnice 1. decembra 1989 je bila veli-ka generalka za vse kasnejše dogodke. Takrat je bila preizkušena ustreznost naše organiziranosti. Ugotovljena je bila velika stopnja odgovornosti, strokovnosti in pripravljenosti za izvedbo nalože-nih nalog vseh sodelujočih, vključno s 100-odstotnim odzivom v mobilizaciji. Pridobljene so bile bogate izkušnje za racionalno uporabo razpoložljivih sil in sredstev, bogate izkušnje v medseboj-nem koordiniranju in usklajenem delovanju različnih služb znotraj organov za notranje zadeve na vseh ravneh, izkušnje z oskrbo enot z materialno-tehničnimi sredstvi, nastanitvijo in prehrano.

Vse te izkušnje so bile kasneje izjemno koristne. Takoj po akciji Sever so se začeli iz Beograda izvajati različni pritiski na Slovenijo, ki so se v letu 1991 samo še stopnjevali. Nenehno je bila prisotna grožnja z uvedbo izrednih razmer, izveden je bil poizkus razorožit-ve teritorialne obrambe. Iz večine skladišč TO je bilo orožje odpe-ljano v skladišča JLA, ki je hotela prevzeti nadzor nad evidencami vojaških nabornikov in je zato te evidence varovala milica, izveden je bil vpad JLA na sedež RŠTO, zgodile so se Pekre itd. Nenehne grožnje so do skrajnosti zaostrovale razmere, tako da je bila po-sebna enota milice skoraj ves čas od oktobra 1990 do začetka voj-ne junija 1991 v pripravljenosti, pa naj si bo na delovnem mestu ali doma. Milica je aktivno sodelovala v projektu manevrske strukture narodne zaščite. Ob vsem tem je bilo treba izvajati tudi vse red-ne naloge pri zagotavljanju varnosti ljudi in premoženja, varnosti cestnega prometa, varovanja državne meje, delo na področju kri-minalitete in vseh drugih nalog, ki so spadale v delovno področje milice. Torej veliko časa za usposabljanje za vojno ni bilo. Tako, kot je že stalnica v policiji, je bilo tudi takrat pomanjkanje sredstev, zaradi česar se program obrambnega usposabljanja, ki je bil sicer sprejet, v letu 1990 ni izvedel. Opravljeno je bilo samo usposablja-

nje v streljanju za aktivne in rezervne miličnike. Podobno je bilo stanje v letu 1991, ko je bil program obrambnega usposabljanja povsem naravnan na vojne razmere in je bil izveden v obliki eno-dnevnega usposabljanja na postajah milice. Posebna enota milice pa se je ves čas usposabljala po posebnem programu, ki je bil zlasti v letu 1991 povsem prilagojen delu v najhujših razmerah. Tako je bilo v začetku junija 1991 izvedeno enotedensko urjenje pripadni-kov PEM, pri katerem so poleg povsem vojaških tem utrjevali svojo psihofizično pripravljenost. To se je med vojno obrestovalo, saj je ravno ta enota izvajala najzahtevnejše naloge.

Vse organizacijske enote ONZ so imele izdelane načrte priprav-ljenosti, mobilizacije in obrambe. Ker so bili ti načrti usklajeni z JLA, niso bili uporabni, zato jih je bilo treba spremeniti. Vsi zaposleni so

bili redno informirani o varnostnih razmerah, v začetku junija 1991 pa so bili vsi aktivni in rezervni miličniki se-znanjeni z nevarnostjo posega JLA v Sloveniji in ob tem z načinom izvedbe mobilizacije (osnovna in rezervna mobilizacijska zbira-lišča, javke itd). Vsi rezervni miličniki so se zadrževali v domačem kraju, o potovanjih in odsotnostih pa so ob-veščali enote, v katere so bili razporejeni. Na ta način je bila zago-

tovljena visoka stopnja dosegljivosti in uspešna izvedba mobiliza-cije v vseh enotah milice, in sicer 23. junija 50-odstotna, 24. junija pa 100-odstotna mobilizacija vseh vojnoorganizacijskih enot.

Ne nazadnje je bil z vidika uspešne obrambe pomemben sis-tem splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, ki je bil do podrobnosti razdelan v vseh okoljih. Organi za notranje zade-ve so bili strokovni dejavnik tega sistema s točno opredeljenimi nalogami in pristojnostmi. Ravno to usposabljanje v okviru SLO in DS je pomemben dejavnik v pripravah vseh struktur za obram-bo domovine. Tudi na tem področju je milica v preteklosti opra-vila levji delež pri usposabljanju narodne zaščite in varnostnem usposabljanju prebivalstva, kar vse se je obrodilo sadove v času vojne.

Iz povedanega jasno sledi, da je bila osamosvojitev Slovenije proces, katerega epilog je bila osamosvojitvena vojna, v katero smo vstopili v celoti pripravljeni in usposobljeni tudi za izvajanje obram-bnih nalog. Večji problem je bil pri opremi in oborožitvi, kjer se je najbolj čutilo pomanjkanje orožja za protioklepni boj. Ta sredstva so bila v enotah milice vse do septembra 1990, ko so bila po odlo-čitvi takratnega vodstva RSNZ iz enot pobrana in prodana Hrvaški. Tudi sicer je bilo v oborožitvi nekaj »muzejskega« orožja, vendar je bila kljub temu pri vseh miličnikih visoka stopnja samozavesti in psihofizične pripravljenosti. Pri izvajanju nalog med vojno ni bilo nobenih disciplinskih problemov. V celoti se je spoštovalo načelo, da se naloga izvrši z najmilejšimi prisilnimi sredstvi in se je tudi zato orožje uporabljalo le v skrajni nuji.

O BREZSMISELNOSTI VOJN ...

... in nujnosti reševanja sporov na miroljuben in strpen način. O tem in še o čem smo se pogovarjali s predsednikom Zdru-ženja Sever Mihom Molanom.


AKTUALNO


VArNOST

15

Kako danes gledate na tiste prelomne čase?

Smo generacija, ki je imela čast, priložnost in možnost, da smo aktivno sodelovali v vseh osamosvojitvenih dejavnostih Slovenije, vključno z udeležbo v vojni. Takrat je bila izjemno visoka stopnja enotnosti, odločenosti, stanovske pripadnosti in medsebojnega zaupanja, kar je predpogoj za uspešno izvedbo tako zahtevnih de-javnosti, kot so bile v akciji Sever in nato v osamosvojitveni vojni. Takrat se nismo ločili na »modre« in »zelene«, ampak smo skupaj, tako pripadniki milice kot teritorialne obrambe, storili vse, kar je bilo v naši moči, da na bojnem polju izbojujemo zmago. Ravno ta zmaga je nato omogočila uspešna diplomatska pogajanja, ki so zagotovila samostojnost in mednarodno priznanje Republike Slovenije.

Čas vojne je bil naporen in zahteven. Kolikor se spomnim, več kot deset dni nisem videl svoje postelje. Dogodki so si izjemno hitro sledili, tako da ni bilo veliko časa za počitek, ki je bil kar v službenih prostorih. To ni samo moj primer, ampak primer večine miličnikov.

Spomini se lepi zlasti zaradi izjemnega tovarištva, medsebojne solidarnosti in še posebej nepopisne pripravljenosti vseh prebival-cev Slovenije, da nam na vsakem koraku pomagajo. Ne samo, da so nam že pred vojno dali na razpolago svoje objekte za skrivna skladišča naše opreme, orožja, streliva in arhiva, dali so nam na raz-polago svoje prostore za namestitev naših enot ob premikih na re-zervne lokacije, nemalo miličnikov so oskrbeli s hrano, posredovali pa so nam tudi informacije, povezane z vojno. Biti slovenski milič-nik v tistem času, je bilo prijetno, saj je bil pri vseh prisoten obču-tek, da se dela nekaj dobrega za večino prebivalstva Slovenije.

Ali vam je uspelo izboljšati sodelovanje in odpraviti različne poglede, ki so se pokazali po osamosvojitveni vojni med poli-cijskimi in vojaškimi veterani?

Delitve med veterani so nastale po letu 1992 in so bile več ali manj delo posameznikov, ki so si želeli prilastiti vse zasluge za osamosvojitev Slovenije. Nastali sta dve veteranski organizaciji, ki delujeta še danes. Z velikim zadovoljstvom lahko povem, da se je našlo toliko dobre volje, razuma in v nekem delu tudi poguma, da je sodelovanje obeh veteranskih organizacij danes zgledno. Med-sebojno se spoštujemo, si zaupamo in pomagamo v dobro vseh veteranov. Vsaka organizacija ima poleg skupnih programov tudi svoj program, ki ga avtonomno uresničuje. Skupaj izvajamo ne-katere programe, kot je bilo na primer praznovanje 20. obletnice ustanovitve MSNZ v preteklem letu, skupaj smo izvedli posvetova-nje na temo MSNZ v državnem svetu in izdali zbornike prispevkov in še bi lahko našteval. Sodelujemo v koordinaciji domoljubnih in veteranskih organizacij, v letošnjem letu pa skupaj pripravljamo in izvajamo različne prireditve ob praznovanju 20-letnice osamo-svojitve in samostojnosti Republike Slovenije. Izmenično priprav-ljamo slovesnosti ob obletnicah odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije, ki so vsako leto v drugem kraju. Podobno potekajo tudi slovesnosti ob dnevu spomina na mrtve vseh vojn, še posebej voj-ne 1991. Poudariti je treba, da je sodelovanje in skupno delovanje na lokalni ravni potekalo že vrsto let, več težav pa je bilo pri so-delovanju krovnih organizacij. Kot rečeno, je to sodelovanje sedaj izjemno dobro in tudi v praksi uresničujemo naš moto: skupaj v vojni, skupaj v miru.

Menite, da je 20 let po vojni za Slovenijo javnost ustrezno sez-nanjena z vlogo milice v tistih prelomnih dneh?

Žal je moj odgovor: NE. Vojna je bila formalno končana 7. julija 1991, dejansko pa takrat nihče ni verjel, da je res tako. Še vedno je bila prisotna velika mera nezaupanja in takšno je bilo tudi ravnanje. Še naprej se je izvajalo naloge, kot da bo prišlo do ponovnega iz-bruha sovražnosti in takšna negotovost je trajala skoraj vse do od-hoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije. Milica je morala nadaljevati z izvajanjem vseh svojih varnostnih nalog in tako ni bilo časa za proslavljanje zmage, pisanje spominov in zbiranje dokumentarne-

ga gradiva. Tudi sicer na takratnem ministrstvu ni bilo pripravlje-nosti, da bi se storili koraki za ohranitev dokumentarnega gradiva, kar bi v nadaljevanju lahko omogočilo ustrezno predstavitev vloge milice v tistem času. Del arhiva, ki je bil še ohranjen, je bil v letih 1994 do 1996 v okviru projekta Policija med vojno zbran in shranjen v arhivu MNZ, vendar ta projekt ni bil zaključen in dokumentarno gradivo ni bilo ustrezno uporabljeno za objektivni prikaz delovanja milice med vojno. Ob naši neaktivnosti so se na knjižnih policah začele pojavljati knjige različnih avtorjev, ki so v več primerih izkriv-ljeno ali prirejeno prikazovali takratne dogodke. Tudi sami veterani nismo v preteklosti dovolj odločno reagirali na izkrivljanje ali za-molčanje dejstev o dejanskem prispevku milice v osamosvojitveni vojni. Je že tako, da kar ni zapisano, tega ni. O čemer se ne govori in ne piše v medijih, tudi tega ni. Ob upoštevanju dejstva, da v izobra-ževalnem procesu mladina o teh dogodkih ni seznanjena oziroma v učnih procesih te teme ni, je jasno, da javnost, še zlasti mladina, nima realne slike o vlogi milice v osamosvojitvenih procesih.

Čemu v Združenju Sever posvečate največjo pozornost da-nes?

Letos Republika Slovenija proslavlja 20 let samostojnosti in v tem okviru tudi 20 let osamosvojitvene vojne. V te dejavnosti smo močno vpeti tudi veterani, ki sodelujemo pri organizaciji državnih proslav in proslav, razstav in drugih prireditev na regijski in lokalni ravni. To leto je namenjeno ohranjanju spomina na osamosvojit-veno vojno.

Veliko pozornosti namenjamo publicistični dejavnosti. Tako je Združenje Sever izdalo zbornik razprav o akciji Sever, knjigo Prikrita modra mreža, v kateri so zapisane dejavnosti organov za notranje zadeve v projektu manevrske strukture narodne zaščite. Skupaj z veterani vojne za Slovenijo smo izdali zbornik razprav o manevrski strukturi narodne zaščite, v pripravi pa je tudi kronologija dogaja-nja in dejavnosti milice v času med oktobrom 1990 in odhodom zadnjega vojaka JLA iz Slovenije oktobra 1991. Ta del naše trilogije bo luč sveta predvidoma zagledal do konca tega leta. Pri vseh teh projektih izredno dobro sodelujemo z Inštitutom za novejšo zgo-dovino in bomo tako v sodelovanju z zgodovinsko stroko dali svoj prispevek za objektivno vrednotenje prispevka takratnih organov za notranje zadeve v procesu osamosvajanja.

Policijska veteranska društva v tem letu pripravljajo vrsto zbor-nikov, v katerih bodo opisani dogodki po posameznih območjih Slovenije, kar bo naš prispevek k ohranitvi gradiv za kasnejše vred-notenje teh dogodkov zgodovinski stroki. Naša stalnica je skrb za naše veterane, ki so iz različnih vzrokov zašli v eksistenčne težave. Ta socialno-humanitarna dejavnost dobiva vse večje razsežnosti, kar je posledica splošnih razmer v družbi. Posebno skrb namenjamo svoj-cem padlih miličnikov in vsem ranjenim v osamosvojitveni vojni, s katerimi se redno srečujemo in jim izkazujemo dolžno spoštovanje za njihov neprecenljiv prispevek k osamosvojitvi Slovenije.

Posebej moram izpostaviti dobro sodelovanje z Ministrstvom za notranje zadeve in Policijo. V okviru možnosti nam pri uresni-čevanju našega programa pomagajo, za kar se jim iskreno zahva-ljujem.

Naj izkoristim to priložnost in vsem policistkam in policistom čestitam za dan slovenske policije z željo, da še naprej uspešno opravljajo svoje poslanstvo pri zagotavljanju varnosti vseh prebi-valcev Slovenije.

V tem letu bo več ali manj zaključeno postavljanje spomin-skih obeležij na krajih spopadov milice z enotami JLA in na objekte, kjer je bilo hranjeno orožje in materialna sredstva milice pred in med vojno. S tem izražamo hvaležnost in pri-znanje vsem tistim, ki so nam v najhujših časih stali ob stra-ni in nam nesebično pomagali.

AKTUALNO


VArNOSTAKTUALNO

ODKRITJE NOVEGA SPOMINSKEGAOBELEŽJA NA HOLMCU

Spomin na padla rezervna miličnika Posebne enote milice UNZ Slovenj Gradec Željka Ernoića in Bojana Štumbergerja, ki sta umrla na Holmcu, smo počastili z od-kritjem spomenika.

Na dogodke na Holmcu leta 1991 je spominjala le spominska plošča z imenom in priimkom obeh padlih policistov, ki je bila pritrjena v preddverju stavbe nekda-nje Postaje mejne policije Holmec.

Po vzpostavitvi schengenske meje na zunanjih mejah Slovenije sta bila med-narodni mejni prehod Holmec in Postaja mejne policije Holmec ukinjena. Policijski objekt je takrat prešel v upravljanje Minis-trstva za javno upravo, ki objektu nove na-membnosti še ni določilo. Ob obisku pred-sednika Republike Slovenije dr. Danila Tür-ka 14. junija 2010 na Holmcu, ko je položil venec k spominski plošči, je bilo ugotov-ljeno dokaj klavrno stanje, saj objekta in okolice že leta ni nihče redno vzdrževal.

Policijsko veteransko društvo Sever za Koroško je že pred časom začelo pogovore o postavitvi novega spominskega obeležja s predstavniki PO ZVVS in OZVVS Mežiške doline ter predstavniki občine Prevalje, ki je bila tudi zainteresirana za postavitev novega obeležja. Dlje od interesa po po-stavitvi spominskega obeležja ni prišlo.

Na podlagi pobude PVD Sever za Koroško in sklepa Upravnega odbora Združenja Sever so se konec leta 2010 začele aktivnosti za postavitev novega spominskega obeležja na Holmcu, kate-rega sestavni del bi bila tudi obstoječa spominska plošča z objekta nekdanje PMP Holmec. K projektu so bila pritegnje-na Območna združenja zveze veteranov vojne za Slovenijo Mežiške doline in Svet koroških občin.

Tako je domicilna občina Prevalje za-čela s pripravami lokacijske informacije in prostorskih ureditvenih načrtov, prevzela pa bo tudi skrbništvo nad novim spomin-skim obeležjem.

Spominsko obeležje je postavljeno na travniku, severno od magistralne ceste GII št. 112, približno 12 m v globino in 12 m v širino, na površini okoli 130 m2. Zemljišče je bilo last Sklada kmetijskih in gozdnih zemljišč RS. Sklop obeležja je celovito za-ključen, tako da omogoča nemoten do-stop in dovoz ter vizualno povezavo med območjem nekdanjega mejnega prehoda Holmec, Peco, kmetijo ter nekdanjo straž-nico JLA.

Pomnik je izdelan iz zvarjenih in upo-gnejenih profilov iz inoxa/prokroma 80/120, v katere je vdelana (prilepljena)

V osamosvojitveni vojni je padlo šest policistov, in sicer Marijan Dobelšek, Želj-ko Ernoić, Robert Hvalc, Stanislav Strašek, Franc Šoster in Bojan Štumberger. Pri varovanju in obrambi barikad, mejnih prehodov oziroma v spopadih z zvez-no armado je bilo hudo ranjenih še 14 policistov.

2-centimetrska plošča iz lepljenega kalje-nega stekla 2 x 1 m, na kateri je prilepljena obstoječa bronasta spominska plošča. Na hrbtno stran stekla nad ploščo je vgravi-rano besedilo POLICISTI IN PRIPADNIKI TERITORIALNE OBRAMBE SO NA TEM OB-MOČJU IZBOJEVALI PRVO BITKO ZA SA-MOSTOJNO DRŽAVO REPUBLIKO SLOVE-NIJO, nad napisom pa je kombiniran znak, ki ga sestavljata znak (za kapo) Policije na znaku Teritorialne obrambe. Na hrbtno stran stekla pod ploščo je vgravirano be-sedilo DOMOVINO SE VEDNO BRANI. Pod napisom so na steklo privijačeni trije po-kromani tulci – nosilci za vence.

Med okvir in steklo je prilepljeno alu-minjasto vodilo z vdelanimi LED diodami z RGB usmerjevalnikom, ki omogoča po-sredno, a jasno osvetlitev okoli 6400 K, ki svetijo podobno kot avtomobilski kse-nonski žarometi. Ob praznikih sistem RGB omogoča, da se svetloba spreminja v belo-modro-rdeči sekvenci (državni prazniki) ali rumeno-modri (občinski oziroma evrop-ski dogodki). Končna velikost pomnika je identična z občinsko tablo, in sicer 2,8 m v višino ter 1,16 m v širino.

Ob obeležju so trije drogovi za zasta-ve.

KRATEK OPIS BITKE ZA MEJNI PREHOD HOLMEC

Jugoslovanska armada je že od 6. maja 1991 kadrovsko in materialno krepila vse stražnice ob državni meji z Republiko Av-strijo.

Od 11. do 18. junija 1991 je bil na usposabljanju na stražnici Holmec vod 26 razvodnikov, ki so zaključevali tečaj za desetarje. Isti vod je bil 26. junija 1991 kot okrepitev premeščen iz vojašnice Jožeta Meniha-Rajka v Celju na stražnico Hol-mec.

Projektno nalogo novega spominskega obeležja je iz-delal Borut Bončina, u. d. i. a., s Prevalj.

Foto: Borut Bončina


VArNOST

17

AKTUALNO

Skupaj s predstavniki PVD Sever Ljubljana in PU Ljubljana smo se 30. junija 2011 pri spominski plošči na stavbi Filozofske fakultete v Ljubljani poklonili miličniku Postaje milice Ljubljana Šiška, OM Medvode, Stanislavu Strašku. Ta je bil tega dne pred dvajsetimi leti kot pripadnik Posebne enote milice UNZ Ljubljana med opravljanjem nalog smrtno ranjen s strelnim orožjem na kontrolni točki v križiš-ču Slovenske in Aškerčeve ceste v Ljubljani.

Ob 00.22 uri je ustavljal osebni avtomobil, ki je pripeljal iz Cojzove ulice in Brega proti blokadnemu mestu v križišču Kardeljeve in Aškerčeve ul. v Ljubljani. Ko se je vozilo ustavilo, je voznik streljal proti miličnikoma Strašku in Borisu Mikoliču, ki sta bila skupaj na blokadnem mestu. Prvi streli so Straška smrtno ranili. Miličnik Mikolič je streljal proti vozniku, vendar ga ni zadel. Voznik je odpeljal po Titovi cesti proti Bežigradu, kjer je bil v miličniški blokadi pri Smeltu smrtno ranjen.

* * * * *

Miličnik UNZ Slovenj Gradec Marjan Dobelšek ter miličnika UNZ Maribor Robert Hvalc in Franc Šoster nimajo posebnih spominskih obeležij.

Miličnik Robert Hvalc in rezervni miličnik Zdenko Lilek sta 28. junija 1991 ob 3.10 uri s patruljnim avtomobilom opravljala opazovanje barikad, ki so bile postavlje-ne okrog vojaških objektov na območju Postaje milice Maribor Tabor. Vojaki JLA so streljali iz vojašnice Vojvode Mišiča na službeni avtomobil in oba ranili. Hvalec je poškodbam podlegel med prevozom v bolnišnico, Lilek pa je bil večkrat ob-streljen in je zaradi hudih ran od takrat priklenjen na invalidski voziček.

Miličnik na Postaji mejne milice Maribor v Šentilju Franc Šoster je 29. junija 1991 ob 18.40 uri med povratkom z avtomobilom na delovno mesto umrl zaradi od-povedi srca, ki je bila posledica obremenitev v času vojne. Šostru je bil po celo-dnevnem delu ob 17. uri dovoljen dveurni izhod domov.

Samostojni inšpektor IP UNZ Slovenj Gradec za področje VEM in PEM Marjan Do-belšek je umrl v nesrečnih okoliščinah 2. julija 1991.

Besedilo: Združenje Sever

25. junija 1991 so vsi komandirji straž-nic prejeli pisna povelja Komande mejnih enot v Dravogradu, iz katerih izhaja, da je v primeru odpora mejne prehode treba zavzeti s silo – tudi z uporabo strelnega orožja in bojnih vozil.

27. junija 1991 so obmejne enote JLA začele izvajati blokade posameznih mej-nih prehodov, iz Maribora pa je bila v po-moč poslana vojaška enota z oklepnimi vozili in za njimi še tanki. Kolona oklep-nikov je bila po več neuspelih blokadah ustavljena tik pred Dravogradom.

27. junija ob 16.20 uri je v Dravogra-du pristal vojaški helikopter s 14 delavci Zveznega sekretariata za notranje zade-ve, ki bi morali prevzeti delo miličnikov in carinikov na koroških mejnih prehodih.

27. junija ob 16.43 uri so pripadniki JLA iz stražnic Holmec in Sonjak začeli iz-vajati blokado okolice mejnega prehoda Holmec in zahtevali, da miličniki zapusti-jo mejni prehod. Ker so bila pogajanja z miličniki neuspešna, so vojaki ob 17.45 uri proti mejnemu prehodu izstrelili prve strele iz pehotnega orožja.

28. junija okoli 4. ure zjutraj je na po-zive miličnikov z mejnega prehoda Hol-mec del enote JLA želel predati in odložiti orožje, vendar sta poročnika Selman Zi-jad in Dragan Dragič to preprečila z grož-njami, da bo vsak vojak, ki se bo poskušal predati, ustreljen. Kmalu za tem, okoli 5.15 ure, je JLA začela obstreljevati objekt mejnega prehoda Holmec z lahkim orož-jem, z dvema minometnima izstrelkoma pa so razstrelili vrhnji del zgradbe mejne-ga prehoda. Do 6.45 ure je ostrostrelec smrtno ranil dva rezervna miličnika, en rezervni in dva aktivna miličnika pa so bili huje telesno poškodovani.

Huje telesno poškodovani so bili rezervni miličnik Posebne enote milice UNZ Slovenj Gradec Miran Ring, ki je utr-pel prestrelno rano z ostrostrelno puško, delavec službe za stalno dežurstvo UNZ Slovenj Gradec Otokar Praper in vodja izmene na Postaji mejne milice Holmec Maks Breznik, ki ju je ranila eksplozija mi-ne v objektu. Lažje telesno poškodovani pa so bili miličnika Franc Banko in Ladis-lav Lovrenčič ter rezervna miličnika Peter Skrivarnik in Milan Širnik.

Po skupni akciji enot Teritorialne obrambe in Posebne enote milice UNZ Slovenj Gradec, ki so prišle v pomoč mi-ličnikom na mejnem prehodu Holmec, je bil napad JLA povsem razbit in zaključen ob 13.03 uri s predajo 35 vojakov in raz-vodnikov, ki niso bili telesno poškodova-ni, 6 vojakov pa je bilo huje telesno po-škodovanih.



VArNOST

ODKRITJE SPOMINSKEGA OBELEŽJAV DRAGOMERJU

V spomin na obrambne dejavnosti, v okviru katerih smo od junija do novembra 1991 na skrivni lokaciji ohranili računalniško in mikrofilmsko kopijo evidenc in registrov podatkov organov za notranje zadeve ter programsko in mikrofilmsko opremo za obdelavo oz. uporabo teh poda-tkov, smo v Dragomerju 8. junija 2011 s PVD Sever Ljub-ljana in Občino Log-Dragomer odkrili spominsko obeležje osamosvojitvene vojne.

Kopije podatkov in pro-gramov ter spremljajočo opremo, ki jih je hranil Matej Dobčnik in za to dejanje leta 2001 prejel bronasti znak za zasluge za varnost, so obse-gale več kot deset ključnih nacionalnih registrov in evi-denc o prebivalstvu Slovenije ter operativne in logistične evidence organov za notranje zadeve, ki so bile pomembne za delovanje organov oblasti in drugih institucij samostoj-ne slovenske države.

Namen shranitve raču-nalniških kopij podatkov in programov je bil pristojnim državnim organom Republi-ke Slovenije omogočiti, da ob morebitnem uničenju cen-tralnega računalnika MNZ na Štefanovi 2 v Ljubljani s stra-ni JLA, ali v drugih primerih, ko bi bil MNZ zaradi vojaških spopadov prisiljen začasno prenehati uporabljati stavbo in infrastrukturo sedeža mi-nistrstva, na primerni rezerv-ni računalniški opremi doma ali v tujini rekonstruirajo in pooblaščenim uporabnikom zagotovijo dostop do evi-denc oz. registrov, s katerimi

je upravljal MNZ. Shranjena mikrofilmska kopija podatkov in oprema za pregledovanje mikrofilmskih posnetkov pa je bila namenjena takojšnje-mu dostopu do shranjenih podatkov brez uporabe raču-nalniške opreme na katerikoli lokaciji zunaj prostorov orga-nizacijskih enot ministrstva.

Tajna hramba kopij po-datkov in programske opre-me informacijskega sistema organov za notranje zadeve je bila (le) del obsežnih dejav-nosti zagotavljanja varne ob-delave in uporabe podatkov ter delovanja infrastrukture informacijskega sistema v okviru osamosvojitve Slove-nije. Poleg shranitve kopij na varni lokaciji zunaj prostorov organov za notranje zadeve so bili pripravljeni scenariji za onesposobitev centralnega računalnika, če bi MNZ izgubil nadzor nad stavbo ministr-stva, postopki izklapljanja ra-čunalniškega omrežja in opre-me v objektih ministrstva, ki bi jih je zasedla JLA (med vojno je bil onemogočen oz. izklopljen dostop do infor-macijskega sistema organov

za notranje zadeve na vseh mejnih prehodih, ki jih je za-sedla JLA), ter rezervni sistemi za kriptozaščiteno izmenjavo sporočil in prenos podatkov.

S postavitvijo obeležja v Dragomerju Združenje Se-ver odkriva del manj znanih dejavnosti MNZ iz obdobja priprav na osamosvojitev Slo-venije in med osamosvojitve-no vojno, ki so bile do sedaj v senci pričevanj, spominjanj in analiziranj oboroženega dela spopada z JLA.

Prireditve v spomin na de-javnosti, s katerimi smo med osamosvojitveno vojno zago-tavljali varno obdelavo in upo-rabo podatkov ter delovanje informacijskega sistema, sta se udeležila tudi namestnik generalnega direktorja polici-je Matjaž Šinkovec in direktor Urada za informatiko in tele-komunikacije v Generalni po-licijski upravi Andrej Bračko, ki je zbrane tudi nagovoril.

Besedilo: Marjan Antončič

ODKRITJE SPOMINSKEGA OBELEŽJAV GOTENICI

Odkritja so se udeležili generalni direktor policije Janko Gor-šek, direktor Policijske akademije Anton Vozelj, župan Občine Kočevje dr. Vladimir Prebilič, člani policijskih veteranskih društev Sever Ljubljana in Sever Specialna enota ter nekdanji predsednik države Milan Kučan.

V zahvalo delavcem Vadbenega centra Gotenica za njihov prispevek k uspešnemu zavarovanju osamosvojitvenih procesov in dejavnosti v vojni za Slovenijo smo 15. junija 2011 v Gotenici odkrili spominsko obeležje.

AKTUALNO


VArNOST

19

Kot je ob tem povedal Janko Goršek, je prav, da cenimo uspe-he preteklega obdobja, saj jih premoremo toliko, da se na sicer kratko, a burno zgodovino lahko ozremo s ponosom. »V poseb-no veselje mi je, da je eden izmed ponosov naše mlade države tudi njena policija. Odločni goteniški ‘ne’ razorožitvi teritorialne obrambe je nepovratno zagnal kolesje demokratizacije Sloveni-je. S taktično premestitvijo orožja v skrivna skladišča, z uspešnim fizičnim varovanjem skritih lokacij in nenazadnje s tesnim sodelo-vanjem civilnega prebivalstva smo uspeli ohraniti edina sredstva, brez katerih si v tistih okoliščinah in ob tistem razmerju moči ne bi mogli tlakovati poti v samostojnost,« je dejal generalni direk-tor policije.

Skrito orožje, razstrelivo in opremo smo še pred junijem 1991 razdelili enotam teritorialne obrambe po vsej Sloveniji. V Goteni-ci so našli varno skrivališče tudi pripadniki takratne letalske enote milice z vsemi petimi helikopterji. Junija 1991 je bil iz Beograda v Gotenico pripeljan tudi filmski arhiv Slovenije. Delavci centra so ga spravili v podzemno zaklonišče in tako zagotovili trajni zgo-dovinski vir o razvoju slovenskega filma. Prve dni vojne pa so v vadbenem centru skrbeli tudi za prehrano prve generacije slo-venskih vojakov, ki so bili nastanjeni na Medvednjaku.

»Odkritje spominskega obeležja predstavlja zahvalo delav-cem Vadbenega centra Gotenica, ki so prispevali k uspešnemu zavarovanju osamosvojitvenih procesov in z aktivnostmi v vojni za Slovenijo leta 1991 pripomogli, da danes živimo v demokratič-ni in varni državi,« je poudaril Goršek. Ob tej priložnosti je 87 po-sameznikov prejelo posebna priznanja. »Upam, da bomo s tem skromnim spominskim znakom lahko vsaj za kratek trenutek izra-zili vse dolžno spoštovanje do vašega dela med osamosvojitveno vojno,« je dejal generalni direktor policije in se prejemnikom v imenu policije zahvalil za njihova pogumna dejanja.

ODKRITJE SPOMINSKEGA OBELEŽJA PRED POSTAJO LETALIŠKE POLICIJE BRNIK

Jugoslovanska zvezna oblast je že 26. junija 1991 preko Zvez-ne uprave za kontrolo letenja v Beogradu obvestila vse države, da od 12. ure tistega dne ni mogoče vzletati in pristajati na brniškem in portoroškem letališču. Načrti pa so vsebovali tudi zasedbo zu-nanjih meja Jugoslavije na slovenskem ozemlju, komunikacijskih objektov in letališč. V primeru Brnika so ta cilj nameravali doseči z močno oklepno enoto, ki so jo pripadniki teritorialne obrambe, milice in civilne zaščite ovirali na njeni poti do letališča. Enote JLA so se s preostankom svojih sil prebile do letališča, ki pa ga nikoli niso zavzele.

Preprečitev zasedbe brniškega letališča je bila izjemnega po-mena tako v vojaškem kot političnem smislu, saj je predstavljala simbolično zmago, ki je dala narodu moč za zmago v vojni kot celoti. Hkrati je prispevala k prepoznavnosti samoobrambnega prizadevanja Slovenije, ki je prepričalo mednarodno skupnost in mednarodno javnost.

Policija je po besedah predsednika v 20 letih samostojno-sti Republike Slovenije vedno znova dokazovala svojo izjemno usposobljenost, spoštovanje človekovih pravic in svojo vlogo v demokratični družbi. »Iz osamosvojitvenega prizadevanja je na-stala uspešna država, ki je v dveh desetletjih veliko dosegla. Na to bodimo ponosni in če bomo iz tega znali črpati potrebno moralno energijo za naprej, bomo uspešni tudi v prihodnje,« je dejal pred-sednik države dr. Danilo Türk.

Slovesnosti sta se udeležila še ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in generalni direktor policije Janko Goršek. Ta je v svojem nagovoru poudaril, je slovenska policija v dvajsetih leti prehodila zahtevno pot. »Ob takšni obletnici se spodobi pokazati in dokazati, da smo v tem času uspeli policijo dvigniti na raven zrele, odgovorne in odprte organizacije, ki se uspešno postavlja ob bok drugim evropskim policijam. Kljub vsem oviram na tej poti, kljub vsem težavam in spremembam družbenih razmerij je policija v vseh dvajsetih letih ostala neomajna, trdna in pokončna. Policija ostaja tisti sistem, ki nikoli ne odpove in na katerega se lahko ljudje vedno zanesejo.«

Na območju Letališča Jožeta Pučnika Ljubljana Brnik, natanč-neje pred Postajo letališke policije Brnik, smo 30. junija 2011 odkrili spominsko obeležje, ki predstavlja dostojen poklon žrtvam vojne in opomin na dogodke leta 1991. Slovesnosti se je kot častni gost in slavnostni govornik udeležil pred-sednik republike dr. Danilo Türk. Med drugim je dejal, da bo obeležje stalo v spomin na čas, ko so pripadniki teritorialne obrambe in takratne milice enotam JLA preprečili zasedbo letališča in osamitev Slovenije v mednarodni skupnosti.

Foto: Gregor Perko

Foto: Igor Polc

AKTUALNO


VArNOSTAKTUALNO

KRATEK OPIS NAJPOMEMBNEJŠIH DOGODKOV NA GORENJ-SKEM V ČASU AGRESIJE

27. 6. 1991

Oklepni bataljon JLA z vojašnice Vrhnika zasede letališče Br-nik, pride do prvih strelov in spopadov.

Enota JLA iz kranjske vojašnice skupaj s posadkama mejnih stražnic Virnikova planina in Kokrškega odreda obkoli mejni pre-hod Jezersko in bojno deluje s protiletalskimi topovi po objektu mejnega prehoda ter ga po predaji branilcev zavzame.

Enote JLA obkolijo in zasedejo še mejne prehode Ljubelj, Ko-rensko sedlo in Rateče, zadnji miličniki se z njih umaknejo 28. ju-nija. 1991 v dopoldanskih urah. Mejna prehoda Brnik in železniški mejni prehod Jesenice ves čas agresije nista bila zasedena.

28. 6. 1991

Posebna skupina TO napade prisluškovalni center JLA v vasi Suha pri Predosljah in ga uniči.

Enote 3. PŠTO streljajo na enega od helikopterjev JLA in ga poškoduje.

Napadena je vojašnica na Bohinjski Beli, povzročena je mate-rialna škoda.

Pripadnik TO pri obkolitvi mejnega prehoda Karavanke bojno deluje z raketometom armbrust v enega od tankov JLA na mej-nem platoju Karavanke in ga poškoduje.

Popoldne JLA izvede letalski napad na mejni plato in portal karavanškega predora. Takoj za tem pride do obstreljevanja med enotami JLA in slovenskimi enotami v obkolitvi.

Napadena je bila vojašnica v Škofji Loki, pri čemer TO izprazni svoje skladišče orožja in opreme, pade tudi civilna žrtev.

Par lovskih letal JLA tipa Galeb izvede letalski napad na leta-lišče Brnik.

Na letališču Brnik pripadnik tankovskega bataljona JLA strelja s protiletalskim mitraljezom na terensko novinarsko vozilo ter pri tem ubije avstrijskega in nemškega novinarja.

V neposredni bližini skladišča minskoeksplozivnih sredstev JLA na Drulovki pride do bojnega delovanja enote PEM UNZ Kranj, ranjena sta bila vojaka JLA, eden kasneje zaradi ran umre.

Zvečer pripadnik TO bojno deluje na tankovsko enoto v ob-kolitvi letališča, pri čemer ga ubijejo.

29. 6. 1991

V jutranjih urah je napadena mejna stražnica Medvodje, po-sadka se preda.

Enote TO obkolijo in blokirajo letalsko bazo JLA na letališču Brnik in zajamejo 20 vojakov JLA ter 13 miličnikov ZSNZ.

Mejni prehod Jezersko je od 19.15 ure spet pod nadzorom R Slovenije.

30. 6. 1991

Na območju mejnega prehoda Karavanke pride do oborože-nega spopada med agresorskimi enotami (združena enota JLA in miličniki ZSNZ) in obrambnimi silami RS v obkolitvi.

1. 7. 1991

Mejna prehoda Ljubelj in Karavanke preideta pod nadzor R Slovenije.

Predajo se vse mejne stražnice JLA na območju 33. OŠTO Ra-dovljica.

2. 7. 1991

Odpreta se mejna prehoda Rateče in Korensko sedlo.

V vojašnici Radovljica vlada razsulo.

JLA v dveh letalskih napadih raketira RTV oddajnik na Krvav-cu.

3. 7. 1991

Preda se mejna stražnica v Podljubelju.

4. 7. 1991

Pričetek odvoza tankov JLA z območja letališča Brnik.

Prevzete vse mejne stražnice JLA na Gorenjskem.

5. 7. 1991

Zadnji transport tankov JLA z območja letališča Brnik na Vrh-niko.


ODKRITJE SPOMINSKEGA OBELEŽJANA STAVBI NEKDANJEGA

ODDELKA MILICE ŠKOFIJE

Na stavbi nekdanjega oddelka milice Škofije, na ne-kdanjem mejnem prehodu z Italijo, smo 3. julija 2011, na 20. obletnico umika jugoslovanske vojske z mejnih prehodov, odkrili spominsko ploščo v spomin na eno osrednjih bojišč med osamosvojitveno vojno in v spo-min na prvo uspešno zamenjano jugoslovansko tablo s slovensko, ki je simbolno zaznamovala novo nastalo državo.

Miličniki so bili z osamosvojitvenimi procesi leta 1991 soočeni že dan po razglasitvi samostojnosti. V spopadih na Škofijah je ključno vlogo odigrala tudi slovenska milica, ki je kljub negotovosti pokazala izredno hrabrost, požrtvoval-nost in odločnost.

V nagovoru zbranim je generalni direktor policije Jan-ko Goršek spomnil, da Primorska ostaja še posebej zapisa-


VArNOST

21

AKTUALNO

KRATEK OPIS BITKE ZA MEJNI PREHOD ŠKOFIJE

Stanje na obalnem območju, na katerem je bilo veliko število pripadni-kov JLA in zvezne milice, je bilo negotovo, napeto in nevarno predvsem za-radi nenehnih groženj z uničenjem tako mejnega prehoda kot vasi Škofije.In ravno na tem območju, na najbolj frekvenčnem mejnem prehodu, smo bili najpomembnejšo bitko za mejne prehode.

Vse se je začelo že nekaj dni pred današnjim dnevom državnosti, ko so na zeleno mejo ob mejnem prehodu prišle enote JLA. Okrepile so posadke okoliških stražnic in se srečale s šibkimi enotami TO. Slednje so imele za nalogo globinsko varovati in zaščititi mejne prehode, ki so bili pod nad-zorom slovenske milice. Zaradi premoči JLA so se pripadniki TO odmaknili od meje.

Prvi stik miličnikov z zvezno milico in JLA z oklepniki je bil 27. junija 1991 ob 15.30 uri.

Dve uri pred tem so bližino mejnega prehoda preleteli trije helikopterji JLA, ki je grozila, da bo mejni prehod uničila. Kljub njihovi veliki premoči je približno 15 miličnikov in nekaj carinikov vztrajalo do zadnjega in po dolgih urah ostrih pogajanj z orožjem prehod ob 17.15 prepustila zveznim orga-nom.

29. junija je okoli 8.30 ure prišlo do cestne zapore v vasi Škofije, kamorse je pripeljalo terensko vozilo JLA s šestimi vojaki. Razburjeni, ker so jih miličniki ustavili in jim zavrnili vstop, so sprožili rafal proti kraju, kjer so bili v zasedi miličniki PEM-a. Ti so na streljanje odgovorili, pridružili so se jim tudi drugi miličniki, ki so bili v zasedi na drugem kraju. V oboroženem spopadu so trije pripadniki JLA izgubili življenje, trije pa so bili ranjeni.

Po streljanju na Škofijah so miličniki in petkrat manj teritorialcev izvedli oboroženo akcijo, v kateri so uničili bojno oklepno vozilo, last JLA, ki je bilo namenjeno na Mejni prehod Škofije na pomoč. Pri tem so bili ranjeni trije vojaki, dva huje.

Sočasno je miličniška patrulja zaustavila reševalno vozilo s petimi obo-roženimi vojaki. Skupaj s še enim miličnikom so jih razorožili in aretirali, med njimi tudi zdravnika z Reke. Ta je kasneje posredoval zelo pomembne podatke, ki so bili uspešno uporabljeni v pogajanju, s katerim je bilo do-seženo premirje.

Po streljanju na Škofijah je JLA grozila s povračilnimi ukrepi. Cilj naj bi bil oddelek milice na Kozini, vendar se je njihov poveljnik raje odločil za po-gajanja. Ta so bila za prebivalstvo izrednega pomena, saj so vojaki odstopili od zračnega in morskega napada vitalno pomembnih objektov koprskega območja in pristali na slovenske pogoje.


na kot tisti del domovine, ki je za svobodo plačal visoko ceno. Da je ni obšla prav no-bena vojna in da je ta košček zemlje bil že nekajkrat dodobra prepojen s krvjo. Tu so se začele in končale mnoge bitke. In prav tu, v teh krajih, je pred dvajsetimi leti odjeknil eden prvih strelov. Sledili so spopadi vse od Fernetičev do Lazareta, mimo Škofij, ki so zavedno zaznamovali slovensko usodo.

Poudaril je, da slovesnosti, kot je bila ta, bi morale biti tudi opomin tistim, ki so na dogodke izpred dvajsetih let morda pozabili ali pa želijo popačiti spomin nanje. »Danes, ko se z vsem spoštovanjem spominjamo vloge miličnikov pri osamosvojitveni vojni, lahko s čisto vestjo in odprtim srcem izkaže-mo čast tistim, ki so krojili našo prihodnost. Ni ga časa na tem svetu, ki bi mogel oskru-niti spomin nanje, in ni ga junaka, ki bi lahko izbrisal hvaležnost za njihovo žrtev,« je dejal Goršek.

Po besedah predsednika PVD Sever za Primorsko in Notranjsko Fabia Steffeta somiličniki takrat delovali »obrambno in zako-nito, skladno z navodili in ukazi ter po med-narodnih konvencijah«, tri žrtve na jugoslo-vanski strani pa je s svojima napadoma po nepotrebnem izzvala JLA. »Njihovo smrt ob-žalujemo, prav tako pa poskuse problemati-ziranja teh spopadov,« je nadaljeval.

»Vojna je na srečo za nami. Na koncu sta le prevladala razum in zavedanje, da se močne volje ljudi in njihove odločnosti ne da poteptati. Ostalo je le še nekaj grenkih spominov, po drugi strani pa neskončnega ponosa na pogum, požrtvovalnost in eno-tnost slovenskega naroda. V upanju, da bi te vrednote prepoznale tudi bodoče generaci-je, vam v imenu slovenske policije izrekam iskreno zahvalo za vaša dejanja,« je sloves-nost zaključil Goršek.


VArNOST

ZBORNIK MILIČNIKI V BRAN DOMOVINI

PVD Sever Maribor je 10. junija 2011 v Izobraževalnem centru Pekre pred-stavilo zbornik Miličniki v bran domo-vini. Vsebino zbornika, ki jo je zbral in uredil Mirko Ploj, so poleg njega pred-stavili še Bojan Lunežnik in Evgen Ba-rabaš, dr. Jurij Ferme.

Zbornik obsega 234 strani, vsebuje osebna pričevanja in prispevke tistih veterank, veteranov, občank in občanov ter novinark in novinarjev, ki so v letih 1990 in 1991 dejavno sodelovali v pro-cesih osamosvajanja Slovenije ter bili pripravljeni svoje spomine deliti z bralci tega zbornika. V zbirki zgodb (spomi-nov) so opisane dejavnosti in dogodki na območju UNZ Maribor, ki zajema območje sedmih upravnih enot: Mari-bora, Ptuja, Ormoža, Slovenske Bistrice, Ruš, Pesnice in Lenarta. V zborniku so tudi številne fotokopije dokumentov in fotografije.

Za PVD Sever Maribor je zbornik darilo domovini oz. njenim osamosvo-jiteljem oz. miličnikom, ki so v letu 1991 stopili v bran svoji domovini. Zbornik je kot spominska knjiga veterank in vete-ranov, ki so vanj zapisali svoje spomine, saj je žal izpred dvajsetih let ostalo ma-lo pisnih virov.

V letih 1990 in 1991 so miličniki in pripadniki TO stali skupaj z ramo ob ra-mi. V PVD Sever Maribor se zavedamo, da smo našo osamosvojitveno vojno

izbojevali skupaj (občani, teritorialci in miličniki). Prispevek ljudske milice kot varnostne sile slovenske države je ne-precenljiv, saj je opravila pomembne naloge pri varovanju procesov osamo-svajanja.

Zavedam se, da je zbornik samo kamenček v mozaiku doslej predstav-ljenih dogodkov iz časa pred in med vojno in po njej. Svojo vrednost dobi le v okviru vseh doslej izdanih knjig, zbor-nikov in zapisov o vojni na vzhodnošta-jerskem območju.

Nekateri v zvezi z našo vojno štejejo dneve. A vojna je vojna in vsaka zahte-va žrtve. V vojni za Slovenijo je v umrlo šest miličnikov, 14 jih je bilo ranjenih, še več mrtvih in ranjenih pa je bilo med pripadniki TO in občani. V tistih hudih časih se je s hrabrimi dejanji izkazalo izjemno veliko posameznikov, katerih vrednosti ne bomo mogli nikoli izmeri-ti. A vemo, da so vsi (goloroki občani, pripadniki TO in miličniki) zastavljali svoja življenja za lastno državo. Pogum-nih, vztrajnih in odločnih je bilo povsod veliko. Pred dvema desetletjema ni bilo važno, kdo nosi modro in kdo zeleno uniformo, kdo je miličnik in kdo teritori-alec, saj je šlo za isto, skupno stvar - šlo je za domovino!

Še veliko vsebine je treba dodati, da bo slika iz tistega obdobja jasnej-ša in popolnejša, a to bo sedaj morda

ZBORNIK PRIPEVKOV IN RAZPRAV O MANEVRSKI STRUKTURI NARODNE ZAŠČITE

Združenje Sever je skupaj z Zvezo veteranov vojne za Slovenijo 10. maja 2011 v Policijski akademiji predstavilo zbornik prispevkov in razprav, ki so nastali ob 20. obletni-ci ustanovitve Manevrske strukture narodne zaščite. Vsebino zbornika sta predstavila dr. Damijan Guštin in dr. Zdenko Čepič z Inštituta za novejšo zgodovino.

Zbornik, s katerim se zaključuje niz obeleževanj 20. obletnice projekta MSNZ, združuje prispevke in razprave z

dveh dogodkov, tj. z okrogle mize ma-ja in s posveta oktobra lani. Osemnajst dokaj raznovrstnih avtorjev – med njimi je največ tvorcev teh dogodkov – je v šestnajstih prispevkih skušalo razjasniti nekatere dileme v zvezi z nastankom, pomenom in zaključkom projekta MSNZ kot edinstvenega pro-jekta za zaščito osamosvojitvenih de-javnosti po prvih večstrankarskih vo-litvah v Sloveniji. Na koncu zbornika je objavljanih še deset razprav oz. replik, ki kažejo na to, da je o tej temi treba govoriti.

lažje. Lažje zaradi dejstva, da je večina organizatorjev in sodelujočih v osamo-svojitvenih procesih danes še živih, za-to so njihova osebna pričevanja najpo-membnejša.

Priznanje gre aktivnim in rezerv-nim miličnikom, pa tudi civilnim de-lavcem organov za notranje zadeve na območju UNZ Maribor. Navedenim in zagotovo še komu, ki se je zaradi ča-sovne odmaknjenosti morda izgubil v spominu veteranov vojne za Slovenijo, se za njihov prispevek med vojno člani PVD Sever Maribor iskreno zahvaljuje-mo.

Besedilo: Mirko Ploj

AKTUALNO��

��

��

��

��

��

��

��

��

��

��

��

��

��

�

��

��

��

��

��

��

��

��

��

��


VArNOST

23

AKTUALNO

Svoboda je najvišja vred-nota, ki narodu in posamez-niku omogoča, da si kroji živ-ljenje po lastnih prepričanjih in pričakovanjih. Vsak si želi živeti v družbi, ki zagotavlja svobodo gibanja, svobodo izbire in nenazadnje tudi svo-bodo izražanja stališč in pri-padnosti. Prav tako je varnost ena najvišjih vrednot, ki ima med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami prav posebno mesto. Zago-tavljanje osebne varnosti lju-di ter javnega reda in miru je ena temeljnih nalog države, saj lahko le v varnem okolju ljudje uresničujejo svoje pra-vice in izpolnjujejo obvezno-sti in dolžnosti.

Najpomembnejša institu-cija, ki skrbi za zagotavljanje notranje varnosti, je policija, ki najvišje državno priznanje prejema za neprecenljiv pri-spevek k vzpostavitvi nacio-nalnega varnostnega sistema

in za vzdrževanje visoke ravni varnosti tako v Sloveniji kot tudi v Evropski uniji. Z uspeš-nim in učinkovitim varova-njem zunanje schengenske meje in s sodelovanjem pri preiskovanju različnih ob-lik kriminalitete, ki ne pozna meja, zagotavlja varnost pre-bivalcem celotne Evropske unije.

Kljub v zadnjih 20 letih bolj ali manj korenitim orga-nizacijskim spremembam je policija uspešno sodelovala pri »velikih projektih«, kot so osamosvajanje Slovenije, vstop v schengensko območ-je, vključitev v mednarodne organizacije in mirovne misije. Z njimi si je policija v medna-rodni in domači javnosti do-datno utrdila položaj in ugled visoko strokovne organizaci-je. Visoko raven strokovnosti in zakonitost delovanja po-trjujejo tudi javnomnenjske raziskave.

Slovenija danes v med-narodnem okolju velja za spoštovano državo z visoko stopnjo varnosti. Glede na njeno zgodovinsko dediščino in geografsko umeščenost je bilo delovanje policije za var-nost prebivalcev Slovenije v obdobju osamosvojitve, tran-zicije in drugih družbenih in socialnih sprememb izredne-ga pomena za razvoj demo-kracije in pravne države. Poli-cija je namreč s svojim delom dokazala, da je ne le uspešno prešla iz avtoritarnega v de-mokratični sistem, temveč je ob doslednem spoštovanju človekovih pravic in temelj-nih svoboščin ves čas zago-tavljala strokovnost in etično ravnanje svojih zaposlenih z uveljavljanjem in spoštova-njem pravnega reda, evrop-skih konvencij in priporočil, etičnosti in strokovnosti.

Posebej pa je treba po-udariti veliko vlogo policije

med osamosvajanjem, še po-sebej tistih policistov, ki so v osamosvojitveni vojni izgubili življenja.

Vsako obdobje v zgodovi-ni države prinaša nove vplive in okoliščine, ki zaznamujejo stanje družbe. Spremembe političnega in gospodarskega sistema so poleg veliko dobre-ga prinesli tudi spremembo vrednot, širjenje negativnih in za družbo škodljivih praks, predvsem pa spremenjene ob-like kriminalitete in varnostnih groženj. Gospodarska kriza je mnoge potisnila v hudo social-no ali celo eksistenčno stisko. Takšne okoliščine vplivajo na razmah negativnih varnostnih pojavov, kriminalitete in novih varnostnih groženj, s katerimi se slovenske policistke in poli-cisti vsakodnevno soočajo. S svojim odnosom do državlja-nov vsakodnevno dokazujejo, da se zavedajo odgovornosti in skladno s prisego svoje delo opravljajo vestno, odgovorno, humano in zakonito. Pri tem izkazujejo visoko spoštovanje človekovih pravic in svoboš-čin.

V kratkem zahvalnem na-govoru je generalni direktor policije Janko Goršek dodal še, da se je slovenska policija v dvajsetih letih z ogromno tru-da in odrekanja razvila v eno izmed najboljših evropskih policij. »Dosegli smo takšen nivo, da lahko brez kančka sla-be vesti povemo, da smo lah-ko v ponos slovenskim držav-ljanom, predvsem pa, da zelo dobro razumemo naše osnov-no poslanstvo, tj. služiti in za-gotavljati pomoč, kar je za vse v slovenski policiji zavezujoče in tako bomo delali tudi v pri-hodnje. Res je, živimo v težkih gospodarskih razmerah. Tudi policija v takšnih razmerah ne more biti in ni imuna. Čakajo nas novi varnostni izzivi, ki so bistveno drugačni kot tisti, ki so se zgodili pred nekaj leti. Se prilagajamo in se bomo prila-gajali organizacijski shemi in novim varnostnim pojavom. Policija smo ljudje, smo posa-mezniki. In ti posamezniki so zaslužni za to, kar je nastalo v dvajsetih letih,« je končal Jan-ko Goršek.

Policija je odlikovanje prejela za izjemne zasluge pri zagotavljanju varnosti ljudi in pre-moženja, preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju kriminalitete, zagotavljanju javne-ga reda in miru, varovanju državne meje in za njen prispevek k varnosti cestnega prome-ta ter za v skupnost usmerjeno delo.

POLICIJA PREJELA ZLATI RED ZA ZASLUGE(nadaljevanje s strani 2)


VArNOST

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na podelitvi odlikovanja Zlati red za zasluge Policiji Repu-blike Slovenije

Spoštovani predstavniki slovenske policije,spoštovane predstavnice slovenske policije,spoštovana ministrica za notranje zadeve,spoštovana varuhinja človekovih pravic,spoštovani drugi gostje,

danes je eden tistih dni, v katerih se intenzivno spominja-mo dvajsetletnice nastanka naše države. To je tudi čas, ko je prav, da se spomnimo vseh prispevkov, zlasti vseh tistih odlo-čilnih prispevkov, ki so v tistem usodnem trenutku pomagali vzpostaviti našo državo. Eden takih bistvenih prispevkov je bil prispevek slovenske policije in prav je, da se ga v teh dneh, v času naše dvajsetletnice, spomnimo, da se ga spomnimo sve-čano, s spoštovanjem in da se ga spomnimo z našim razmisle-kom o vlogi slovenske policije doslej in o tem, kaj ji dolgujemo in kaj od nje pričakujemo.

Če govorimo o vlogi doslej, je prav vloga v času osamo-svajanja ena najbistvenejših. V tistem času se je pokazalo, kako dobro policijo imamo in kako bistvenega pomena je bila poli-cija takrat, in to ne samo v zagotavljanju varnosti v najbolj ele-mentarnem pomenu te besede. Znala je namreč s svojo priso-tnostjo, svojo bližino ljudem, s svojim strokovnim nastopom, s svojo blago prisotnostjo vplivati na to, da je pri ljudeh nastal občutek varnosti in da je ta občutek prevladal vse strahove, ki jih je prinesel oborožen konflikt. Ta občutek, ki je nastal v tistem času, je ostal tudi kasneje. To je bil izjemen dosežek in izjemen prispevek in že za ta prispevek smo v Sloveniji vselej hvaležni slovenski policiji.

Vemo tudi, da so se prispevki slovenske policije k nastan-ku slovenske države začeli že prej. Nedavno smo se spomnil 20. obletnice akcije Sever, v kateri je takratna slovenska milica, predhodnica današnje slovenske policije, z odločno preven-tivno akcijo in brez slehernih povzročanj škode ali celo žrtev uspela preprečiti izjemno veliko nevarnost, ki bi lahko močno zapletla našo preobrazbo v demokratično družbo in upočasni-la naš razvoj v smeri samostojne, neodvisne Slovenije. Vseh teh prispevkov se danes spominjamo.

Seveda pa pri delu policije cenimo vse tisto, kar je policija storila za stabilnost, varnost te družbe v času po naši osamo-svojitvi. Tudi tu je veliko tega, kar navaja na razmislek. Varnost je v vsaki družbi ena temeljnih družbenih vrednot in zagotav-ljanje varnosti ena najtežjih, najpomembnejših nalog. Kadar varnost imamo, smo je nekako vajeni, ne pogrešamo ničesar. Ampak varnost je nekaj takega kot zrak. Če ga imamo, ga ne opazimo, ko pa začenja izginjati, nastane zelo hud problem. Teh značilnosti varnosti se moramo ves čas zavedati.

Nedavno je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) objavila serijo indikatorjev družbenega na-predka, indikatorjev boljšega življenja. Slovenija stoji visoko na lestvici teh indikatorjev. Najvišje pa stoji ravno v vprašanju varnosti v naši družbi. Med najbolj razvitimi državami sveta je Slovenija ocenjena kot najvarnejša. Dobro je, da se ob takih po-datkih zamislimo in da se spomnimo, kako veliko za to varnost dolgujemo naši policiji. S tem zadovoljstvom, s to hvaležnost-jo, gredo seveda tudi pričakovanja za naprej.

V uradni obrazložitvi odlikovanja je bilo kar nekaj poveda-nega o človekovih pravicah. Človekovi pravici do osebne varno-sti in fizične integritete sta dve pravici, ki spadata med najbolj temeljne in ki sta pogoj za to, da se lahko razvija demokracija in da se lahko družbena razprava razvija na način in v razmerah, ki omogočajo dogovor o skupnih ciljih, o nacionalnem interesu in vsem, kar tvori dobro politiko. Brez zagotovitve spodobne ravni varnosti to ni mogoče in prispevek k človekovim pravi-cam se začne prav tu. Vendar se tu ne konča. Kajti človekove pravice so del profesionalnosti policije. In prav v tem pogledu, v pogledu profesionalnega, resnega obravnavanja človekovih

AKTUALNO

pravic kot etičnega postulata policijskega dela, je dosežek slo-venske policije velik in ustvarja veliko pričakovanje.

Zato mi dovolite, da ta svoj neformalni del obrazložitve končam z mislijo – dosedanji dosežki in prispevki slovenske policije so vsi takšni, da nam dajejo odlično podlago, da ver-jamemo, da bo tudi naprej tako in da bo slovenska policija še naprej eden najpomembnejših garantov naše varnosti, da se bo še naprej razvijala na način, ki nam bo omogočal visoko me-sto na lestvicah mednarodne primerljivosti, in da bo v pogledu človekovih pravic slovenska policija prispevala k napredku na-še celotne družbe.

Za vse to, kar je bilo doseženega, se zahvaljujemo sloven-ski policiji. Slovenska država je svoji policiji hvaležna in verja-mem, da ko izražam to hvaležnost, lahko rečem, da govorim v imenu državljank in državljanov Republike Slovenije. Hvala lepa.


VArNOST

25

Na podlagi Pravilnika o priznanjih policije je ministrica za notranje za-deve Katarina Kresal izdala ukaze o podelitvi priznanj policije:

Veliki ščit policije z bronasto zvezdo(ukaz, številka 094-6/2011/12, z dne 9. 5. 2011)

Zoran Mušič, PU MariborMaks Oblak, PU PostojnaJanez Portir, PAMarjan Vrbnjak, PU Maribor

Zlati ščit policije(ukaz, številka 094-7/2011/40, z dne 9. 5. 2011)

Anton Apih, PU Ljubljana Mihael Burilov, UUPStanislav Francelj, UPSEmil Hajdinjak, PU Ljubljana mag. Elvis Alojzij Herbaj, PU CeljeStanislav Ivanuša, PU MariborMarko Lamovšek, PU CeljeJožef Muhič, PU KoperPeter Pungartnik, PU Slovenj GradecSlavko Šmigoc, PU CeljeZlatko Vedernjak, UKPRobert Videc, PU CeljeJanez Vidovič, UUP Miroslav Zelko, PU Murska SobotaFranc Zorko, PU Nova Gorica

Srebrni ščit policije(ukaz, številka 094-8/2011/176, z dne 9. 5. 2011)

Mario Bahorič, UPSMirko Blatnik, PU Novo mestoRobert Blatnik, PU LjubljanaRobert Brožič, PU Koper Silvo Cvetko, PU MariborAndrej Čeh, PU MariborSilvo Demšar, PU Slovenj GradecMilena Derganc, PU Novo mestoMartin Detiček, PU KrškoZdenko Dornik, PU LjubljanaDimitrij Gaberšek, PU Slovenj GradecJanko Gačnik, UITJožef Grah, PU Murska SobotaAleš Grudnik, SGDPRoman Hiti, UPSŽeljko Hvalec, PU Novo mestoBruno Ipavec, PU Nova GoricaIvanka Jakovac, PU Novo mestoMarjan Javornik, PU Celjemag. Aljoša Jazbec, PU KranjAleš Jerše, PU KranjBojan Jozelj, PU Murska Sobota

Dušan Jurgec, PU CeljeMarko Kimovec, UKPFranček Klajderič, PU Nova GoricaVojko Klug, PU Slovenj GradecMiran Kokol, UUPNiko Kolar, PU Slovenj GradecNevenka Kopše, PU MariborIvan Kos, PU CeljeBoris Kostevc, PU KrškoMilan Križaj, UITBojan Kuhar, UKPStane Lazanski, PU Krško Matjaž Leskovar, UUPIztok Ljubič, PU PostojnaZoran Ljubišić, PU LjubljanaLadislav Lovrenčič, PU Slovenj GradecDanilo Lukavečki, PU MariborJože Marinič, PU MariborMartin Marko, SGDPAleš Masnec, PU CeljeRoman Metelko, PU LjubljanaMirko Mikl, PU Slovenj GradecLudvik Miklavžin, UPSMarija Mikulan, SGDPSlavko Mlakar, PU CeljeRobert Možina, UUPAndrej Muhvič, PASimona Onišak Pustinek, PU Murska SobotaBoštjan Otorepec, PU CeljeBranko Perenčević, PU MariborSandi Perhavec, PU Novo mestoŽivko Perić, PAMilan Perko, PU LjubljanaStojan Peršak, PU Ljubljana Bogomir Pikš, SGDPJože Piletič, PU Novo mestoMilena Pinter, PU CeljeAndrej Podlogar, PU Novo mestoBožo Pongrac, PU Murska SobotaBoris Potočnik, PU CeljeŠtefan Rajnar, PU Murska SobotaAndrej Rom, UPSRobert Roudi, PU Murska SobotaBogdan Slak, PU KrškoBoštjan Smolej, UUPBranko Sovinc, PU Slovenj GradecPeter Sušnik, UPSFranc Šalamun, PU MariborIvan Šincek, PU MariborJanko Škoporc, PU Novo mestoMilan Škorja, PU CeljeJožef Šmid, UPSRobert Špilak, PU Murska SobotaVera Tavčar, PU MariborGorazd Toplak, PANada Tratnik, UUPDarko Ulaga, PU Celje

Jožef Vaš, PU Murska SobotaMarjan Vavroš, PU Murska SobotaRobert Vetrih, PU Slovenj Gradec Gorazd Vidic, NFLKarel Zaveršnik, PU CeljeMatjaž Završnik, PU KranjJanko Zrnko, PU MariborFranc Žaren, PU LjubljanaDušan Žižek, PU MariborDanilo Žvikart, PU Celje

Bronasti ščit policije(ukaz, številka 094-9/2011/563, z dne 9. 5. 2011)

Jasmin Agić, PU PostojnaAleš Ahačič, PU KranjRobert Albreht, SGDPMiha Ausec, PU LjubljanaHilda Babič, PU MariborJanez Babšek, PU MariborJože Bahor, PU Novo mestoMartin Bajuk, PU Novo mestoBogdan Balant, PU LjubljanaValentin Bartol, UPSAleksander Bašič, PU CeljeAnton Bavec, PU PostojnaMarko Bečan, UKPIvica Bek, PU MariborAndrej Bek, PU MariborIgor Belšak, PU MariborDario Benčič, PU KoperGorazd Benotič, PU MariborJure Berce, PU KranjIztok Berginc, PU Nova GoricaIgor Berginc, PADjego Bertok, PU KoperKsenija Bibič, PU CeljeAndrej Biček, PU KranjPeter Bijol, UPSTamara Bizjak, PU Novo mestoStanko Bogolin, PU KrškoBranko Borinc, PU CeljeDarko Božič, PU KrškoIgor Božič, PU KrškoMilan Bračun, UPSBogdan Brcar, UPSStanko Breznik, PU MariborBorut Brglez, PU KranjDušan Brodarič, PU Novo mestoJelka Brulc, PU Novo mestoDrago Buček, PU Murska SobotaZvonko Budja, PU Murska SobotaJanez Centrih, PU CeljeIgor Ceraj, PU Nova GoricaGorazd Cimprič, PU PostojnaDarjo Cizel, UUPDamijan Cmager, PU MariborRok Cvetko, PU Murska Sobota

PREJEMNIKI PRIZNANJ POLICIJE

AKTUALNO


VArNOST

Anton Čadonič, PU Novo mestoMiran Čagran , PU MariborDavorin Čander, PU CeljeBoris Časar, PU Murska SobotaDarko Čekada, PU PostojnaTatjana Čepe, PU MariborTibor Černe, UPSSimon Česnik, PU Postojnamag. Evgen Česnik, UKPDamjan Čimžar, PU LjubljanaJanez Čontala, PU Murska SobotaGeza Čotar, PU Murska SobotaMarjan Čretnik, PU CeljeMatjaž Čuček, SGDPMiran Deželak, PU LjubljanaDamijan Dolar, PU CeljeDejan Dolenc, PU KranjDragica Dominko, PU Murska SobotaIztok Dragorajac, PU KoperJanez Dražumerič, PU Novo mestoViktorija Dukič, UKPOlga Dvoršak, PU MariborNada Dvoršak, PU MariborMarko Eljon, PU MariborAnton Fabjan, UITVanja Felzer, PU MariborMatej Ferk, PU KranjMartin Fevžer, PU CeljeJoško Flakus, PU MariborMilan Flandija, PU KoperAleš Fon, PU CeljeBorut Franc, PU MariborAljoša Frank, PU PostojnaTomislav Fric, PU LjubljanaRajko Gaber, PU LjubljanaDavorin Gajšek, PU CeljeAlbert Gaši, UKPAndrej Gašpar , PU MariborMiran Gašparić, PU Murska SobotaBoštjan Gerečnik, PU LjubljanaDušan Geržina, PU PostojnaMatjaž Gole, PU Novo mestoUroš Golob, PU CeljeVioleta Gomboc, PU MariborZlatko Gomilšek, PU MariborNevenka Gorišek, UKPAndrej Gorjup, PU CeljeVinko Grabrijan, UPSMarjetka Gradišnik, PU MariborRobert Grgovič, PU Novo mestoBranko Grmšek, PU Novo mestoDarko Grobin, PU CeljeNataša Gros, PU MariborAleksander Hajšek, PU MariborTomaž Hedl, PU MariborTomaž Herček, PU CeljePrimož Herlah, PU CeljeIvan Hočevar, PU CeljeRudolf Hojski, PU KrškoRoman Horvat, PU LjubljanaMelita Horvat, PU Murska SobotaGregor Horžen, PU KranjJožica Hrovat, PU Novo mesto

Gorazd Hudomalj, PU LjubljanaStanko Ivanič, PU LjubljanaKlemen Izda, PU LjubljanaMerfin Jagurdžija, UUPBlaž Jaklič, PU LjubljanaRobert Jakopič, SGDPDanilo Jakopin, PU MariborGregor Jamšek, PU LjubljanaDamijan Jančar, UITMojca Janežič , NFLMarijan Jelenko, PU CeljeSimona Jeler, PU KranjBoštjan Jeram, PU LjubljanaAndrej Jordan, PU LjubljanaDaniel Jug, UUPSebastjan Juhant, PU LjubljanaTine Jurič, PU LjubljanaDarko Jurič, PU MariborAlfonz Jus, PU MariborJure Juvan, PU CeljeJože Kadivnik, PU LjubljanaBranislav Kanduti, PU CeljeStanko Kapun, PU MariborBorut Kastelic, PU MariborDavid Kaučič, PU MariborBojana Kebe, SGDPDarko Kejžar, PU KranjMarko Kirbiš¸ PU MariborJanez Klavžar, PU KrškoAvgust Kleine, PU CeljeMiran Klemenčič, PU Murska SobotaSimon Klepac, PU LjubljanaSamo Klepec, PU MariborKlavdija Knafelc, PU PostojnaUroš Knez, PU MariborTihomir Knežič, PU KoperKlemen Kobal, PU KranjJanez Kociper, PU KranjAdrijan Kofol, PU Nova GoricaStojan Kokol, PU KoperPeter Kolenc, PU KoperPeter Koler, PU KrškoMojca Kopač, PU PostojnaMarko Korošec, PU KoperBoris Korošec, PU MariborMarko Kos, UPSGordana Koser, PU MariborAljoša Košir, PU LjubljanaJure Košir, UKPJože Kovač, PU KrškoDavid Kozikar, PU CeljeJanez Krajnc, PU MariborMarko Kramberger, PU CeljeNenad Kravanja, PU Nova GoricaKristjan Kreft, PU PostojnaMitja Križ, PU PostojnaMarjan Križan, PU Novo mestoRenato Kropec, PU CeljeRenato Krošelj, PU Nova GoricaKlavdijo Krsnik, PU LjubljanaIgnac Kustec, PU Murska SobotaVid Lačen, PU LjubljanaDavid Langus, PU Koper

Ferdinand Lasnik, PU Slovenj GradecMarijan Laznik, PU Slovenj GradecPeter Leban, PU KoperBranko Lebar, PU LjubljanaDušan Leben, PU MariborBoštjan Lenček, PU KranjBoštjan Lepoša, PU KranjAnita Leskovec, PU KoperPetra Likar, PU CeljeGorazd Lipovšek, PU LjubljanaMiroslav Lorbek, PU MariborRobert Lukač, PU LjubljanaAleš Lukman, PU MariborIgor Lužnik, PU Nova GoricaGreta Magdič, PU Murska SobotaAdis Mahič, PU KoperSuzana Majdič Čobec, PU CeljeRobert Majer, PU CeljeSandi Makoter, PU Murska SobotaTadej Marcen, PU LjubljanaAlojz Marčun, PU KranjMiran Marega, PU Nova GoricaAleš Marinič, PU MariborKlemen Marinšek, PU KoperPrimož Markelj, PU Novo mestoDamjana Markelj, mag., PU KranjSimon Marn, PU LjubljanaŽarko Martinjak, PU KoperDimitrij Marušič, PU KoperRobert Matis, PU Murska SobotaZvonko Medved, PU MariborSemir Mehić, PU LjubljanaDanica Mesesnel Markoja, PU KranjRobert Mesiček, PU MariborPrimož Meško, PU MariborPavel Mežan, PU KranjBoštjan Mihalič, PU LjubljanaPrimož Mihelčič, PU KranjDarko Milanovič, PU Novo mestoJanez Mirtič, PU Novo mestoMitja Mišigoj, PU LjubljanaAleksander Miško, PU Nova GoricaRobert Močivnik, UUPAleksander Moran, PU PostojnaMatej Mulec, PU MariborTomaž Murgelj, PU Murska SobotaTomaž Murn, PU Novo mestoBorut Nemanič, PU LjubljanaTomaž Nemanič, PU Novo mestoMitja Nerat, PU CeljeMarko Nikolič, PU LjubljanaJanez Nosan, PU LjubljanaUroš Novak, PU KrškoVojko Oder, PU MariborAndrej Odlazek, PU CeljeSamo Ogorelec, PU LjubljanaRobi Pajtler, PU MariborDarko Pajtler, PU MariborTomaž Paradiž, PU Slovenj GradecŽeljko Paradžik, PU LjubljanaRoman Pavić, PU CeljeAndrej Pavlin, PU KranjAndreja Pečoler, PU Slovenj Gradec

AKTUALNO


VArNOST

27

Aleksander Perklič, PU LjubljanaVesna Peršin, PU LjubljanaAndrej Petek, PU MariborMiha Petek, PU Murska SobotaVladimir Piberčnik, PU MariborLeon Pignar, PU MariborMiran Pintar, PU LjubljanaUroš Pintar, PU Novo mestoKlemen Pirman, PU PostojnaIztok Pirš, PU MariborRenato Placet, PU Slovenj GradecRobert Jože Plankar, UPSTomislav Plavčak, PU LjubljanaBranko Plohl, PU MariborDamjan Plut, PU Novo mestoStojan Počkaj, PU PostojnaPrimož Podbelšek, PU LjubljanaIgor Podjed, UPSElvis Podlogar, PU LjubljanaMilan Polajžar, PU MariborRado Polič, PU MariborVesna Poljak, PU KoperMirko Poljšak, UPSBojan Popović, PU LjubljanaŠtefan Pörš, PU LjubljanaIgor Potisk, PU KoperStojan Potočnik, PU MariborPavle Povirk, PU LjubljanaRobert Praček, PU LjubljanaPeter Preinfalk, PU LjubljanaMarjan Primec, PU MariborMirko Pršina, PU MariborMatjaž Pšak, PU Murska SobotaErvin Pšeničnik, PU Slovenj GradecSebastjan Puhek, PU LjubljanaJanko Purgar, UUPBoštjan Purger, PU KranjSuad Rastoder, PU KoperOtmar Reiter, PU LjubljanaKlemen Repovš, PU LjubljanaGašper Rezar, PU LjubljanaPeter Režonja, PU Murska SobotaAndrej Ristič, PU KranjBoris Rojs, UUPAndreja Rosman, NFLMarko Rotar, PU PostojnaAndreja Rotovnik, UKPDejan Rozman, UPSDonald Rus, PU MariborToni Rus, PU Novo mestoBojan Sabotin, PU Murska SobotaFranjo Selišnik, PU CeljePrimož Senica, PU Slovenj GradecViljem Serec, PU Murska SobotaMarin Sever, UITVladimir Simič, PU KrškoMilenko Simkić, PU MariborŠtefan Skalar, SGDPEdi Skela, PU MariborDejan Slak, PU Novo mestoJanko Slana, PU LjubljanaAda Slatinek Kastelic, PU KoperMatjaž Smerdej, PU Krško

Janez Smolej, PU KranjDejan Smuk, PU MariborAntonija Sorčan, PU CeljePetra Sosić, PU LjubljanaMartin Srdinšek, PU LjubljanaBojan Stanek, UPSBorut Stare, PU Kranjmag. Boštjan Stare, PU KranjJasna Stele, NFLGabrijel Sternad, PU MariborZoran Stojko Krevzel, PU CeljeSonja Stojkovič Oblak, PU MariborAleš Stupar, PU KoperKsenija Subotič, PU MariborMitja Sušnik, PU LjubljanaMarko Svet, PU CeljeBoštjan Šafarič, PU KoperAleš Šebenik, PU LjubljanaJože Šinkovec, PU Novo mestoAleš Šintler, UPSDaniel Šipek, PU MariborDamjan Škoda, PU KrškoUroš Školjak, PU MariborMarjan Škufca, PU Novo mestoAndrej Štefanič, PU Novo mestoTomaž Jože Štolfa, PU LjubljanaDanijel Šulc, PU MariborBoštjan Šušteršič, PU Novo mestoAlmir Talić, PU KoperJanko Taurer, PU KoperStanislav Tekavčič, PU Novo mestoBranko Tekavec, PU Novo mestoAndrej Tomše, PU KrškoDavor Tozan, PU KoperEmil Trajbarič, PU Murska SobotaMarko Trebše, PU Nova GoricaBojan Triglav, PU Slovenj GradecBoštjan Tršan, UKPJure Turk, PU CeljeTatjana Udovič, PU PostojnaJakob Udrih, PU CeljeVilko Ugrin, PU KoperAleš Uranjek, UITRobert Urek, UUPVojko Uršič, PU LjubljanaBoštjan Vaš, PU CeljeSimon Veber, PU CeljeEvgen Veselko, UPSMatej Vidovič, PU MariborAljoša Viler, PU KoperAljoša Vlastelica, PU LjubljanaAleksander Vogrinec, PU MariborDamjan Volavšek, PU CeljeZoran Zabavnik, PU MariborBoštjan Zadravec, PU LjubljanaDejan Zagoranski, UPSBojan Zakrajšek, PU PostojnaDarko Zamuda, PU MariborBojan Zver, PU Murska SobotaMatjaž Žerjal, PU KoperBranka Žibert, PU KranjRolando Žigon, PU Nova GoricaRobert Žitko, PU Ljubljana

Boštjan Živko, PU Murska SobotaJanez Žnidaršič, PU PostojnaŠtefan Žugec, PU Koper

Srebrni znak policije za sodelovanje(ukaz, številka 094-29/2011/12, z dne 26. 4. 2011)

• doc. dr. Vesna Godina Vuk, Maribor• Bojan Majcen, Zavod za prestajanje

kazni zapora Dob pri Mirni • Društvo gorska reševalna služba

Kamnik• Zavod varna pot, Ljubljana

Bronasti znak policije za sodelovanje(ukaz, številka 094-14/2011/36, z dne 26. 4. 2011)

• Bojan Hubek, Ljubljana• Mihael Klavžar, Ministrstvo za

obrambo• mag. Roman Krajnc, Šolski center

Celje, Srednja šola za storitvene de-javnosti in logistiko

• Boris Majcen, Ljubljana• Miloš Oparnica, NCB-Interpol Beo-

grad, Srbija• Mirela Znaor, NCB-Interpol Saraje-

vo, BiH• Carinski urad Maribor, izpostava

Maribor• Center za socialno delo Logatec• Društvo upokojencev Moravče • Društvo za nenasilno komunikacijo,

Ljubljana • Enota karabinjerjev v Gradiški pri

Gorici, Italija• Gorska reševalna služba Bohinj• Javni zavod za šport Slovenska Bi-

strica• Koroška lovska zveza• Mestna občina Velenje, Svet za pre-

ventivo in varnost v cestnem pro-metu

• Ministrstvo za obrambo, Slovenska vojska, Poveljstvo sil, 1. brigada, 670. poveljniško- logistični bataljon

• Mobilni oddelek carinskega urada Murska Sobota

• Pravno-informacijski center nevlad-nih organizacij – PIC, Ljubljana

• Prostovoljno gasilsko društvo Dvor-jane

• Ribiška družina Vevče• Zavod Tivoli, enota Kodeljevo• Združenje šoferjev in avtomehani-

kov Rogaška Slatina• Zveza Romov Slovenije, Romski in-

formativni center Romic, Radio Ro-mic

• Zveza šoferjev in avtomehanikov Grosuplje

AKTUALNO


VArNOST

MEDALJE POLICIJE ZA HRABROST IN POŽRTVOVALNOSTPREJELO TRIDESET POLICISTOV IN ŠTIRJE OBČANI

Generalni direktor policije Janko Goršek in državni sekretar Damjan Lah sta 8. junija 2011 v Policijski akademiji v Tacnu podelila 26 medalj policije za požrtvovalnost in 8 medalj policije za hrabrost.

Zbrane je nagovoril gene-ralni direktor policije Janko Goršek, ki se je vsem zahvalil za izjemen pogum, nesebič-nost in več kot le strokovno opravljanje svojega dela ter jim čestital za prejeta prizna-nja.

Medalje policije za hrabrost so prejeli:

— policist Leon Simonič iz Policijske postaje Ljublja-na Center in občan San-di Grbec, ki sta v enem najhujših dni jesenskih poplav pomagala rešiti mlajšega moškega, ujete-ga v kleti stanovanjskega bloka;

— policist Jaka Cekič in po-licistka Polona Benedik Matko, oba iz Policijske postaje Škofja Loka, ter policist Vojko Marguč iz Policijske postaje Ljublja-na Center, ki so - slednji v svojem prostem času - pomagali evakuirati sta-novalce iz gorečega sta-novanjskega bloka;

— policista Gregor Plajnšek in Mitja Jerkič iz Policijske postaje Tolmin, ki sta sku-paj s kandidatom za poli-cista Igorjem Povšičem (prejel je medaljo za po-žrtvovalnost) obvladala moškega, ki je po hudem prepiru z očetom grozil, da bo s plinom razstrelil hišo;

— policist Mehmed Tela-lović, ki je skupaj s poli-cistom Andželkom Luči-čem (prejel je medaljo za požrtvovalnost), oba sta iz Policijske postaje Ljub-ljana Center, iz reke rešil nezavestnega moškega;

Medalje policije za požrtvo-valnost so prejeli:

— policista Igor Povšič iz Policijske postaje Tolmin in Andželko Lučič iz Po-licijske postaje Ljubljana Center (obrazložitev zgo-raj);

— občanka Jasmina Hribar, ki je do prihoda reševal-cev uspešno oživljala

otroka, ki se je utapljal v bazenu;

— policista Boris Kraševec in Niko Avguštinčič, oba iz Policijske postaje Treb-nje, ki sta rešila obešene-ga moškega in ga oživlja-la vse do prihoda reševal-cev;

— policista Marjan Vodeb in Emir Samardžić, oba iz Operativno-komunikacij-skega centra Generalne policijske uprave, ki sta vse do prihoda reševal-cev oživljala v pretepu hudo poškodovanega mladoletnika, ki so mu zaradi zadobljenih udar-cev prenehale delovati življenjske funkcije;

— policista Aleš Serec in Aljoša Hergula, oba iz Po-licijske postaje Ljubljana Bežigrad, ki sta pomagala ženski v stiski in jo uspela odvrniti od skoka z mostu v reko;

— policista Alen Ratko in Igor Mauser ter policistka

Monika Lenič, vsi iz Poli-cijske postaje Ljubljana Vič, ki so z nudenjem prve pomoči do prihoda reše-valcev oskrbeli tri najtežje poškodovane v hudi pro-metni nesreči, v kateri je bilo udeleženih več vozil;

— občanka Blanka Perko, ki je kot mimoidoča z dr-žanjem glave nad vodno gladino pomagala nezna-nemu starejšemu moške-mu, ki je kot pešec zaradi nenadne slabosti padel v potok;

— policist Miloš Žiberna in kandidat za policista Da-nijel Bellina, oba iz Policij-ske postaje Sežana, ki sta iz goreče in dima polne zapuščene stavbe rešila nezavestnega moškega;

— policijski inšpektor Ivica Bek ter kriminalistična in-špektorja Jože Tertinek in Sandi Kociper, vsi iz Poli-cijske uprave Maribor, ki so sodelovali v večji akciji iskanja dveh pogrešanih oseb, tj. ženske in njene-ga otroka, in ju tudi našli;

— policista Boštjan Bačič in Andrej Sobočan iz Poli-cijske postaje Lendava, ki sta med nadzorom objek-ta pomagala moškemu, ki se je zgrudil in ni mogel dihati;

— občan Fikret Badnjević, ki je rešil obešenega mo-škega in ga oživljal vse do prihoda reševalcev;

— policista Boris Zver in Mar-ko Kohek, policista krimi-nalista Sandi Vrbanić in Matija Šafarić ter pomoč-nik komandirja Robert Bratkovič, vsi iz Policijske postaje Ljubljana Moste, ki so pomagala ženski v stiski in jo uspeli odvrniti od samopoškodovanja.

AKTUALNO


VArNOST

29

RAZVOJ SLOVENSKE MEJNE POLICIJE

Od nastanka lastne države in s tem tudi policije si je štafeto vodenja mejne policije predalo šest ljudi. Ob 20-letnici samo-stojnosti, po dobrih sedmih letih od vstopa v Evropsko unijo ter štirih in pol letih od vstopa v schengensko območje, so Branko Celar, Marko Gašperlin, Rajko Komat, Anton Travner, Danijel Lorbek in Melita Močnik strnili spomine o izzivih, večjih oz. vidnejših spremembah v mejni policiji v času njihovega vodenja. Niso pozabili povedati, s čim so se »mejaši« največ ali predvsem ukvarjali in ali so se dogodki odvijali po njihovih pričakovanjih. Primerjali so vlogo mejnega poli-cista ob ali takoj po osamosvojitvi in danes, predstavili so svoje videnje vloge mejne policije v prihodnosti, dodali pa so tudi kakšno zanimivo prigodo, ki so jo doživeli med delom.

Branko Celar

Mejno policijo je vodil v letih 1991-1994. Potem je bil pomočnik direktorja Uprave uniformirane policije, nato pa je do upokojitve leta 2002 delal na področju mednarodnih odnosov. Danes je svetovalec ministrice za notranje zadeve.

kontrole s prostim prehodom t. i. notranjih meja prvih držav podpisnic.

Dogajanja v takratni skupni državi SFRJ pa so bila na tem področju povsem drugačna. Zvezni sekretariat za notranje zadeve je v letu 1990 pripravil spremembe zveznega Zakona o prehajanju čez državno mejo in gibanju v mejnem pasu, kjer je razširjal pooblastila mejnih vojaških organov na t. i. zeleni meji, torej zunaj mejnih pre-hodov, s tedanjih 100 na 1000 metrov ter razširjal pooblastila mejnim vojaškim organom pri kontroli ljudi v mejnem pasu, vključno z ohranitvijo določb za uporabo orožja pri preprečeva-nju ilegalnega prehajanja meje. To je bilo seveda povsem v na-sprotju s težnjami Slovenije, za-to je slovenska politika v Zvezni skupščini in slovenska stroka iz RSNZ v Zveznem sekretariatu za notranje zadeve ostro pro-testirala proti takim nedemo-kratičnim rešitvam, ki pa se kas-neje zaradi hitrosti slovenske osamosvojitve niso uresničila. Naša strokovna stališča do te-ga vprašanja ter prednosti na-čel Schengenskega sporazuma sva s sodelavcem Bogdanom Staretom predstavila v revi-ji Varnost. To je bil tedaj prvi strokovni članek, ki je celovito predstavil vsebino Schengen-skega sporazuma, kasneje pa sem ga skupaj s sodelavci pred-stavil vsem mejnim policijskim upravam, seveda ne zavedajoč se, da bomo prav ta sporazum implementirali čez 17 let tudi na slovenskih državnih mejah. V tem obdobju je v skladu s slovenskim Zakonom o notra-njih zadevah mejno kontrolo na mejnih prehodih opravljala slovenska mejna milica, kontro-lo mejnega pasu zunaj mejnih prehodov pa mejne enote JLA.

Vodenje sektorja za mejne zadeve in tujce je bilo vse prej kot lahko. Osamosvojitveni pro-cesi so v Sloveniji že bili na po-hodu, za nami je bil preprečen t. i. miting resnice v Ljubljani 1. decembra 1989, ko smo prvič v zgodovini Slovenije s policijski-mi silami povsem kontrolirali takratno republiško mejo med Slovenijo in Hrvaško, za nami pa je bil tudi plebiscit za samo-stojno Slovenijo 23. decembra 1990.

Vsi ti procesi so napovedo-vali, da prihaja čas velikih spre-memb tudi na področju mejne kontrole in v odnosu do tujske problematike. Slovenska mejna policija se je vedno zgledovala po mejnih policijah Nemčije in delno Avstrije, s katerima smo imeli zelo tesne in pristne odnose, evropski integracijski procesi pa so s Schengenskim izvedbenim dogovorom gle-de postopne odprave kontrol na skupnih mejah Beneluxa, Nemčije in Francije že dobivali novo podobo evropske mejne

AKTUALNO

Slovenska policija je 26. junija 1991 ob 20. uri zasedla vseh vnaprej določenih 8 mejnih prehodov s Hrvaško v novih, sicer montažnih objektih ter z razvitimi slovenski-mi zastavami. To so bili mejni prehodi Sečovlje, Dragonja, Jelšane, Metlika, Obrežje, Dobovec, Gruškovje in Središče ob Dravi. Na morski meji je pomorska policija nadzoro-vala celotni Piranski zaliv in morski akvatorij v namišljeni črti rta Savudrija do italijanske državne meje iz Osima.

V letu 1990 je bilo že pov-sem jasno, da bo Slovenija v svoji utemeljeni pravici do sa-moodločbe v zelo kratkem ča-su z razglasitvijo samostojnosti prevzela pristojnosti nekdanje SFRJ tudi na pravnem področju. To je za sektor za mejne zadeve in tujce pomenilo, da bo treba pripraviti projekt prevzema mejne kontrole nad novo zuna-njo mejo z Republiko Hrvaško s premestitvami policijskih in ca-rinskih sil na južno mejo ter pri-pravo ključnih osamosvojitve-nih zakonov o nadzoru državne meje, tujcih in potnih listinah.

Takratni minister za notra-nje zadeve Igor Bavčar je do-ločil več delovnih skupin. Moj sektor je pripravljal glavne ob-rise projekta mejne kontrole na prihodnji južni meji z vsemi mejnimi standardi ter Zakon o nadzoru državne meje ter skupaj z DUNZ Zakon o tujcih, medtem ko je DUNZ priprav-ljal predpise o državljanstvu, skupaj s policijo pa predpise o potnih in vozniških listinah. Vsi navedeni predpisi so bili spre-jeti 25. junija 1991 ob razgla-sitvi samostojnosti R Slovenije, v odborih slovenske skupščine pa sva jih uspešno zagovarjala skupaj s Slavkom Debelakom, ki je takrat vodil področje upra-vnih notranjih zadev.

Spominjam se, da sem 26. junija 1991 v službo prispel že kmalu po 5. uri zjutraj, saj sem

skrbel za koordinirano akcijo tega dne, ko smo v skladu z do-govorom vseh UNZ v zgodnjih jutranjih urah na vseh mejnih prehodih začeli izobešati slo-venske državne simbole in postavljati table z napisom R Slovenija. To akcijo je JLA ra-zumela kot odkrit napad na zvezno ustavo, zato je začela z oboroženimi akcijami in grož-njami komandirjem mejnih prehodov, ki jih je zaostrovala z ultimati.

Zvezni izvršni svet je z uredbo takoj tudi prepovedal opravljanje mejne kontrole »znotraj ozemlja SFRJ«, kar je za nas pomenilo jasno napo-ved vojne za slovenske mejne prehode, ki se je kasneje tudi zgodila s prvim napadom na mejni prehod Jelšane, ko so tankovske enote JLA s hrva-škega ozemlja prodrle v Slo-venijo, nadaljevale z zračnimi desanti in zasedbo nekaterih mejnih prehodov na italijan-ski, avstrijski in madžarski meji z zveznimi policisti in cariniki, kulminacijo zločinskega poho-da na slovenske mejne preho-de pa dosegla v bojih za mejni prehod Holmec 28. junija 1991 zjutraj. V teh bojih sta umrla rezervna policista, trije polici-sti in pripadnika TO pa so bili huje ranjeni. Tega dne je bila

zahodna, severovzhodna ter južna meja prava vojna fronta, kjer sta policija in TO skupaj s


VArNOST

civilnim prebivalstvom odbi-jala srdite napade s kopnega in iz zraka na slovenske mej-ne prehode. To so bili najtežji dnevi moje poklicne kariere v policiji.

Vsekakor smo takrat, med osamosvajanjem Slovenije, pri-čakovali velike težave s federal-no oblastjo, nikakor pa ne fron-talnega napada na Slovenijo, na mejne prehode, z uporabo kopnih in motoriziranih ter tan-kovskih sil in zračnih napadov na ključne strateške objekte.

Moja predvidevanja so bila, da bo mejni spor med Sloveni-jo in Hrvaško rešen veliko prej, predvideval sem, da bomo spor rešili sami (dvostransko) in to z diplomatskimi/političnimi sred-stvi. Z arbitražnim sporazumom smo dejansko začrtali pot reše-vanja tega spora, ki pa po mo-jem mnenju ne bo rešen pred letom 2015.

Slovenska mejna policija je eno od večjih organizacijskih in vsebinskih preoblikovanj v zadnjih 20 letih doživela naj-prej leta 1991 s prevzemom 670 km dolge kopenske meje in 34 novimi mejnimi prehodi z R Hrvaško ter mejne kontrole morskega akvatorija nedefini-rane morske meje z R Hrvaško ter popolnim prevzemom mej-ne kontrole na mejah z Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Drugo veliko preoblikovanje je bilo leta 2004 z vstopom Slovenije v EU ter s t. i. twinning projekti ter prevzemom evropskega pra-vnega reda v povezavi z letom 2007, prevzemom t. i. »zunanje meje Evropske unije« z vsemi potrebnimi ukrepi po Zako-niku o schengenskih mejah, s sistematično mejno kontrolo na kopnem in morju, kontrolo zračnega prometa s tretjimi dr-žavami ter nadzorom t. i. »no-tranjih meja« z Italijo, Avstrijo in Madžarsko s kompenzatornimi ukrepi.

Po mojem mnenju bo tretje preoblikovanje mejne policije in policije v celoti kmalu po vstopu Hrvaške v EU in začetku imple-mentacije »Schengna« v tej JV sosedi v odnosu do njenih so-sednjih držav Srbije, BiH in Črne gore. Slovenija bo s tem odpra-vila temeljito in temeljno mejno kontrolo ter ukinila vse mejne prehode s Hrvaško ter vzposta-vila kompenzatorne varnostne ukrepe še z zadnjo »notranjo mejo EU«. Tako bosta sloven-

Mejno policijo je vodil od jeseni 1994 do februarja 1998, ko je postal pomočnik direktorja Uprave uniformirane policije.

ska policija ter širši del MNZ na povsem prilagojen način ures-ničevala skupno politiko EU do zagotavljanja svobode, varnosti in pravice in do zagotavljanja širše evropske varnosti z med-narodnim policijskim sodelo-vanjem v boju s prekomejnim kriminalom, s področji skupne politike priseljevanja, vizumske ter azilne politike. To pa je izziv, ki je dejansko že pred našimi vrati, zato se je treba nanj že se-daj resno pripraviti.

Marko Gašperlin

Moje vodenje mejne poli-cije se je začelo najprej z ne-kajmesečnim »v. d.-jevstom« kot neke vrste preizkusnim obdobjem, kar se je spodobi-lo za prvega »civila« na takem delovnem mestu. Čas svojega vodenja lahko razdelim na dve obdobji.

Prvi del mandata, ko sem bil načelnik Urada za varnost državne meje in tujce, je pote-kala konsolidacija mejne poli-cije. Ko sem prevzel vodenje urada, je bila mejna policija še dodobra pod vtisom osamo-svajanja in iskanja predvsem hitrih ter učinkovitih rešitev. Slovenija se je nahajala na pre-lomu med »dvema« Evropama: na eni strani vojne razmere na Balkanu, na drugi strani uki-njanje mejnih kontrol z začet-kom praktične implementacije schengenske konvencije, kar se je neposredno odražalo na stanje na državni meji in na de-lo mejne policije.

Prvi »polčas« mojega man-data bi morda najbolje opisal, da je šlo za čas uvajanja siste-matike v delo mejne policije.

Pripravili smo Strategijo dela policije na državni meji, ki je postala neke vrste »biblija« za mejaše (sprejeta jeseni 1996), intenzivno se je pripravljala vzpostavitev celovite informa-cijske podpore mejni policije (projekt ISPP meja, ki začne funkcionirati spomladi 1997), vključeni smo bili v pogajanja za sklenitev Sporazuma o ob-mejnem prometu in sodelova-nju s Hrvaško (SOPS), pri čemer je mejna policija s slovenske strani prispevala največji de-lež vsebine, začeli smo izdajati vizume v obliki modernih »ev-ropskih« nalepk namesto za-starelih žigov itd. Ob uvajanju sistemskosti smo kmalu ugo-tovili tudi, da v sektorju nujno potrebujemo več pravnega znanja, saj med delavci sektor-ja ni bilo niti enega pravnika.

To je bil tudi čas, ko so se začele urejati razmere v naši okolici. Podpisan je bil Day-tonski sporazuma, ki je pome-nil začetek konca vojne BiH. Po nekajletnem zamiku zaradi sprememb v Evropi (padec berlinskega zidu in ponovna združitev Nemčije) je prišlo do praktične uveljavitve schen-genskega pravnega reda za prvih 7 držav. Začele so se in-tenzivne priprave za širitev EU na vzhod.

AKTUALNO

V drugi polovici 1996 je prišlo do precejšnjih sprememb v organizaciji na državni ravni, kar je med drugim pri-neslo tudi spremembo imena urada v Sektor za državno mejo in tujce in načelnika v vodjo sektorja. To preime-novanje ima, če pogledam z današnje perspektive, tudi nekakšen simbolični pomen. Tako ime enote kot vodje zveni bolj sodobno, rekel bi »evropsko«. Tak je bil tudi drugi »polčas« mojega vodenja mejne policije.

Na podlagi prošnje Slove-nije za članstvo v EU je namreč junija 1997 Evropska komisija priporočila Svetu ministrov začetek pogajanj. Uradno se je pridružitveni proces EU za Slovenijo (poleg še nekaterih drugih današnjih članic) začel marca 1998, skoraj istočasno z mojim odhodom z mesta vod-je sektorja.

To ni bil samo čas intenziv-nega proučevanja schengen-skega pravnega reda, ampak tudi začetek dolgotrajnega procesa postopnega uvajanja »schengenskih« standardov v vsakodnevno delo mejne po-licije. Ob pridobivanju znanja,

tudi skozi izjemno intenzivno sodelovanje s policijami dr-žav članic EU in držav Srednje in Vzhodne Evrope, s katerimi smo delili status kandidatk in proces pogajanja, smo imeli živ »laboratorij« v sosedstvu, saj sta se Avstrija in Italija in-tenzivno pripravljali na vklju-čitev v schengensko območje (leta 1997 oz. 1998). To pa je zahtevalo tudi prilagoditve v naši filozofiji, organiziranosti in vsakodnevnem delu.

Nenazadnje je bil konec le-ta 1997 podpisan Amsterdam-ski sporazum, ki je z vključitvijo schengenskega pravnega reda dal čisto novo dimenzijo mej-nim policijam (tudi kandidat-kam za članstvo v ) EU. V tem sporazumu so bili odgovori na večino vprašanj, kako je treba pripraviti mejno policijo na članstvo Slovenije v EU, med drugim je bil implicitno dolo-čen prvi možen datum vstopa v EU, maj 2004. Datum, ki smo ga lovili in uspešno »ujeli« tudi s prizadevanjem mojih nasled-nikov na mestu vodje sektorja.

Lahko rečem, da je šel raz-voj mejne policije v pričakova-ni smeri. Sicer smo si želeli in si številni izjemno prizadevali, da bi bil razvoj hitrejši in kvalitet-nejši, a objektivne in nekatere

subjektivne okoliščine temu niso bile naklonjene.

Že prvi »evropski« cilj, član-stvo Slovenije v EU 2004, se nam je (tudi zaradi določil Am-sterdamske pogodbe) odmak-nil za dve leti glede na prvotna pričakovanja. Tudi za vključi-tev v schengensko območje 2007 oz. 2008, kar je pomenilo umik mejne policije z notranjih meja, je bilo treba več časa. Enako se dogaja tudi pri vsto-pu Hrvaške v EU in schengen-sko območje, kar bo še enkrat redefiniralo vlogo slovenske mejne policije.

Smo pa ves ta čas izkoristili za to, da smo ob izjemnem pri-


VArNOST

31

zadevanju preštevilnih, tudi kolegov iz tujine, in izdatni fi-nančni pomoči bruseljske bla-gajne izgradili eno od najbolj-ših mejnih policij Evrope.

Današnji mejni policist je nedvomno bolje usposobljen, bolj odgovoren, bolj odprt in bolj evropski. Danes od poli-cista zahtevamo neprimerno več znanja (poznavanje pred-pisov, nacionalnih in evrop-skih, ki so veliko bolj obsežni in zahtevni, vključno s človekovi-mi pravicami) in veščin na raz-ličnih področjih, sposobnost komuniciranja v tujih jezikih. Mejnemu policistu je zaupana bistveno večja odgovornost. Nenazadnje mora presojati in odločati o dovolitvi ali pre-povedi vstopa v schengensko območje. Od vsakega mej-nega policista pričakujemo, da je odprt, komunikativen do potnikov (prijazen mejni policist), do sodelavcev, do gostujočih kolegov iz tujine v FRONTEX-ovih operacijah, do obmejnega prebivalstva, do novinarjev itd.

Kot je slovenska mejna po-licija ena od mejnih policij oz. straž, ki skrbijo na nadzor zu-nanjih schengenskih meja, si tudi želimo, da policisti čutijo, da skrbijo za varnost Evrope in njenih prebivalcev doma, ali če je treba v skupnih ope-racijah na katerem koli delu zunanje meje. Če primerjam to z izjavo enega od šefov sloven-ske policije ob začetku mojega mandata v sektorju, da nismo zunanje ministrstvo in da se naš mandat konča na sloven-ski državni meji, je sprememba več kot očitna.

Če poenostavim: standard, ki ga je pred 20 leti dosegala le peščica mejnih policistov, je danes zahtevani minimum, ki se vedno znova preverja, tudi na schengenskih evalvacijah, ki nas v kratkem zopet čaka. Lahko rečem, da mora današ-nja slovenska mejna policija vedno znova opravljati »eks-terno« maturo.

Slovenska mejna policija se bo z vstopom Hrvaške v EU in schengensko območje pre-oblikovala v majhno, a visoko usposobljeno organizacijo z nekaj ključnimi nalogami. Po-leg opravljanja mejne kontrole na letališčih in pristaniščih bo-mo še naprej morali imeti na razpolago usposobljene kole-

Mejno policijo je vodil v letih 1998-2000. Nato je do upokojitve konec leta 2006 delal v vodstvu Uprave uniformirane policije.

ge, ki bodo lahko prispevali za-htevan delež pri nadzoru naj-bolj izpostavljenih delov zuna-nje schengenske meje v drugih članicah (po mojem mnenju še v večjem obsegu kot danes). Tretji, morda najbolj ključni segment pa bodo enote, ki bodo hrbtenica izvajanja iz-ravnalnih ukrepov v državi. Po ukinitvi kontrol na naših južnih mejah se bo namreč odprla popolnoma nova dimenzija iz-zivov za zagotavljanje varnosti brez mejnih kontrol.

Mejna policija nedvomno ne bo tako številčna in pre-poznavna, bo pa moral pred-vsem Sektor mejne policije še bolj okrepiti vlogo koordina-torja in usmerjevalca izvajanja vseh elementov integriranega upravljanja meja kot enega od vzvodov koncepta zagotavlja-nja notranje varnosti.

V času, ko se je Italija pri-pravljala na vstop v schen-gensko območje, je potekala evalvacija tudi na kopenski meji s Slovenijo. Na programu obiska je bil tudi ogled mejnih prehodov, kamor so nas itali-janski kolegi povabili kot opa-zovalce. Evalvatorji iz »starih« schengenskih držav z videnim na italijanski strani niso bili najbolj zadovoljni (povezava s informacijskim sistemom ni delovala, policisti so bil slabo seznanjeni s schengenskimi predpisi, vozni pasovi niso bili označeni itd.). Delegacijo sem povabil, da si ogledajo še našo stran mejnega prehoda. Ko so prišli, je po uvodni predstavit-vi vodja evalvatorjev zaprosila, če bi lahko pogledala v eno od kontrolnih kabin in se pogo-vorila s policisti. Po končanem ogledu se je zahvalila za pova-bilo in izrazila obžalovanje, da je predmet evalvacije Italija in ne Slovenija, ker jo v tem pri-meru niti najmanj ne bi skrbe-lo, kako naj sestavijo pozitivno poročilo evalvacije.

Pa mogoče še tole: pri pri-pravi strategije dela na državni meji smo v tujini zbirali podatke o različnih pristopih pri varo-vanju t. i. zelene meje. Dober primer racionalnega in fleksi-bilnega pristopa planiranja smo našli v Švici, tako da je naš mo-del (ki se uporablja še danes) v dobršni meri izhaja iz švicarske-ga pristopa. Švici smo se za to »pomoč« lahko zahvalili v času našega predsedovanja Svetu EU, ko je bil z našo izdatno po-

močjo v delovni skupini Schen-genska evalvacija opravljen večji del priprav na vstop Švice v schengensko območje.

Rajko Komat

tudi za Slovenijo predstavljali velik organizacijski in varnost-ni problem. Rešitev se je iskala v odpiranju novih centrov za begunce, kar pa je komaj zado-stovalo za veliko število prijetih oseb. Moja vizija za rešitev je bila v mednarodnem pritisku na države, iz katerih so prihajali begunci, in tiste, preko katerih so potekale ilegalne poti. Kas-neje se je ta rešitev dejansko pokazala kot edina možna, ker samo ena država ni sposobna rešiti ali zajeziti nedovoljenih migracij.

AKTUALNO

Za obdobje po osamosvo-jitvi Slovenije sta bili značilni in pomembni dve prednostni nalogi reševanja mejne pro-blematike. Prva naloga je bi-la vzpostavitev ustreznega varnostnega nadzora tako na mejnih prehodih kot na zeleni meji in druga čimprejšnje vklju-čevanje mejne problematike v evropske integracijske procese. Imel sem priložnost, da sem so-deloval pri urejanju te proble-matike že pred osamosvojitvijo Slovenije, v času osamosvajanja in tudi v procesih vključevanja v enoten varnostni sistem EU. Proces vključevanja mejne problematike v evropske inte-gracijske procese se je začel že z novo mejno zakonodajo, saj smo v Zakon o nadzoru držav-ne meje skušali vključiti določ-be Schengenskega sporazuma, da bi Slovenijo že takrat čimbolj približali zahodnoevropskemu urejanju te problematike. V ča-su, ko sem vodil to pomembno službo, so se prizadevanja še pospešila. Drugi problem, ki je bil značilen za ta čas, pa je bil velik pritisk ilegalnega prehaja-nje državne meje. Predvsem je šlo za prehajanje iz ekonomskih razlogov. Slovenija je bila glede varovanja s strani policije dobro organizirana. Problem pa je bil v dokaj nepripravljeni Madžarski in Hrvaški, ki zato nista bili spo-sobni zajeziti prehajanja preko svojega ozemlja. Prijetje več deset oseb na dan in nadaljnji zakonski postopki z njimi pa so

Glede na dolgoletne iz-kušnje, ki smo jih ime-li s tujimi varnostnimi organi, moram priznati, da me dogodki, ki so bili povezani z varovanjem državne meje, niso niko-li bistveno presenečali. Na podlagi dobrega so-delovanja in izmenjave podatkov smo večino problematike že predvi-deli in se nanjo ustrezno pripravili.

Morda je bilo preseneče-nje hud ilegalni pritisk na naše meje, ki je bil sicer pričakovan glede na stanje v nekdanjih jugoslovanskih republikah in drugje po svetu, pa vendar ne s tako intenziteto. Dobro dolgo-letno sodelovanje predvsem z avstrijskimi varnostnimi organi in bavarsko mejno policijo je bilo namreč dobra popotnica za naše delo tudi v takih kriznih razmerah. Prav ti dve policiji sta nam kasneje tudi veliko poma-gali pri vključevanju v schen-genski varnostni prostor.

Takoj po osamosvojitvi smo se srečali z velikim problemom, kako prevzeti vse naloge varo-vanja državne meje od vojaških organov in vzpostaviti državno mejo s Hrvaško z istim številom policistov, ki niso imeli izkušenj z delom na državni meji. Na tem delu državne meje je ob-stajala le oblika sodelovanja s hrvaško policijo, in to v okviru iste zakonodaje. Policisti so se šele s hitrim usposabljanjem seznanili z vsemi oblikami dela na državni meji, zato jim v za-četku ni bilo lahko. Poleg izku-šenj je bil problem v tehničnih sredstvih, ki so nujni za dobro


VArNOST

pomislim na tri različna podro-čja, ki so medsebojno povezana in hkrati različna.

Ob brskanju po spominu na takratni SDMT najprej pomislim na odlične sodelavce, kolektivni duh in požrtvovalnost. Sektor sem prevzel za Rajkom, ki je bil dober, nesebičen prijatelj, vzor-nik in po duši velik človek. Imel je veliko izkušenj, poznal skoraj vse podrobnosti in imel odličen spomin, saj je bil v sektorju še pred osamosvojitvijo. Imel je tudi dober občutek za sodelav-ce, saj sem sektor prevzel v od-lični kondiciji, ki je bila kasneje odločilna. Delo v tem kolektivu je bilo res užitek. Kljub temu, da je bilo veliko dela in smo bili primorani najti odgovore in re-šitve za takrat skoraj nerešljive situacije, nikomur ni bilo odveč delati dlje in več, kot je bilo za-htevano. V svoji poklicni karieri sem pogosto uporabljal frazo, da plača ni pravica (ne glede na to, kolikšna je) in da si jo je tre-ba zaslužiti, oziroma da plačo dobimo za opravljeno delo in ne za čas, prebit v službi. Z go-tovostjo lahko trdim, da so moji sodelavci presegli vsa pričako-vanja in zahteve. Ničkolikokrat se je zgodilo, da je direktor UUP Stanislav Veniger prišel k nam v poznih popoldanskih ali zgod-njih večernih urah, ko je Štefa-nova 2 bila že skoraj hiša duhov, v našem sektorju pa smo bili še skoraj vsi. Ob omembi odličnih sodelavcev seveda ne morem mimo naših sodelavcev iz poli-cijskih uprav, brez katerih nič ne bi bilo tako, kot je bilo. Imeli pa smo tudi popolno podporo v takratnem vodstvu UUP in GPU. Marko Gašperlin je bil pravza-prav del kolektiva, direktor Ve-niger pa je bil moj najboljši šef. Ne rečem, da kdaj ni bilo »hude ure«, bil pa je pravičen, pošten, odgovoren, moder in spoštova-nja vreden šef. Močno so se mi vtisnili v spomin kolegiji pri di-rektorju in »jutranje maše« (ta-ko smo namreč rekli jutranjim posvetom, najprej v sektorju, potem pri direktorju, saj so bili pogosto res podobni mašam – najprej spoved, pa pridiga in pokora …). Skratka. V policiji in zunaj nje sem delal v različnih kolektivih in z različnimi sode-lavci. V glavnem lahko z vese-ljem zapišem, da so bili skoraj vsi kolektivi, v katerih sem delal, zelo dobri, celo odlični, vendar se s posebnim veseljem spomi-

delo. Zelo hitro pa so se policisti »priučili« tudi teh nalog. Danes so seveda policisti že usposo-bljeni za delo, preden pričnejo opravljati naloge, imajo primer-ljiva tehnična sredstva, imajo tudi več informacij, zato je delo v nekem smislu tudi lažje in bolj predvidljivo. Začetki pa so bili za vse mejne policiste res težki.

Mejna policija bo vedno bolj izgubljala klasične oblike dela mejnega policista. Varovanje se bo vedno bolj prenašalo v notra-njost in na sodelovanje s tujimi policijskimi organi, zaradi česar varnost ne bi smela biti slabša. Gre samo za prilagajanje novim oblikam dela. Pripravljena pa bo morala biti tudi na možno začasno vzpostavitev meje mej-nega nadzora, ki ga predvideva Schengenski sporazum. To pa je razlog, da bo ohranjala svoja znanja in pridobljene izkušnje. Morda se bo v prihodnosti dru-gače imenovala, kar pa ne po-meni, da bo izgubila osnovni namen varovanja svoje države na sicer odprti meji.

V času dela na področju mejnih zadev so bili tako tež-ki kot lepi trenutki, ki so bili včasih povezani s humorjem. Bili pa so lepi predvsem zaradi dobrega sodelovanja na vseh ravneh, zaradi velike pestrosti problematike pa tudi zanimivi. V vseh, ki smo dalj časa delali na tem strokovnem področju, je to obdobje pustilo globoke sledi. To velja še zlasti za obdobje, ki je bilo povezano z nastajanjem države in je zato neponovljivo.

Anton Travner

Ko danes pomislim na čas, ki sem ga preživel kot vodja sek-torja za državno mejo in tujce,

AKTUALNO

Mejno policijo je vodil od leta 2000 do septembra 2004. Po tistem je bil vodja več različnih služb, trenutno je direktor Ženevskega centra za demokratični nadzor oboroženih sil (DCAF) Ljubljana.

V obdobju 2000–2004 smo postavili prve in pomembne temelje da-našnje mejne policije. Spominjam se, koliko di-skusij in argumentov je bilo potrebnih, da smo prepričali tuje partner-je, da Slovenija ne bo imela posebne, ločene mejne policije. Še danes sem trdno prepričan, da je koncept, ki smo ga, kot prva in edina nova članica EU zagovarjali, pravilen.

njam dela na »meji« – »mejaši« so bili moja najboljša in najljub-ša izkušnja – bili so najboljši.

Naslednje področje, ki mi je globoko ostalo v spominu, je bil naš boj proti ilegalnim migraci-jam. Leto 2000, ko sem prevzel sektor, je bilo leto rekordov. Na žalost je takrat bilo prijetih preko 35.500 oseb, ki so nedo-voljeno prečkale državno mejo (koliko je bilo takih, ki jih nismo uspeli prijeti, raje niti ne pomis-lim). Ilegalne migracije so posta-le tema številka 1 tako v domači javnosti kot tudi v mednarodnih odnosih. Zjutraj, ko sem se vozil v službo, je bilo že skoraj groz-ljivo. Vsako jutro je namreč VAL 202 poročal o številu ilegalnih pribežnikov, in številke niso bi-le majhne. Tu je bila preko noči prijeta skupina tridesetih, tam petdesetih, in nekje celo stod-vajset. Bilo je prav neverjetno in srhljivo hkrati. Ilegalci so bili v vsakem grmu in dogajalo se je celo, da policisti niso lovili ile-galcev, temveč obratno. Zaradi daleč preveč liberalno usmerje-nega azilnega sistema so ilegal-ci lovili policiste in kričali: »Azil, azem, azol …,« kakor so bili pač naučeni in kolikor so si lahko te besede zapomnili. Najhuje od vsega pa je bilo, da temu ni bilo videti konca, saj je bil takrat ve-ljaven sistem (pravni in imple-mentacijski) temu naklonjen. Azilni sistem je bil po nasvetih »preveč vnetih borcev za pravi-ce prosilcev za azil« bolj pape-ški od papeža, besedna zveza »zloraba azilnega postopka« pa skoraj bogokletna. In posledi-ca takšnega sistema? Dejstvo, da so nas množično obiskovali »ilegalci z vsega sveta«. Prav dobro se spominjam, da sem moral včasih pogledati zemlje-vid sveta, saj so tujci prihajali iz držav, za katere od osnovne šo-le nisem niti slišal in na prvi po-gled ni bilo čisto nobene logike, zakaj so prišli k nam. Mislim, da v letu 2000 ni bilo niti ene afri-ške ali azijske države, ki ni imela svojega predstavnika v množi-ci »prosilcev za azil«. Temeljita analiza sistema je pokazala in dokazala, da so korenite spre-membe nujno potrebne. Takrat je tudi nastala moja TEORIJA CENE, ki se je v praksi izkazala in potrdila kot pravilna, kasneje pa so jo Finci kot prvi uporabili kot izhodišče za model ocene tve-ganja. Za spremembo sistema, ki je danes nekaj povsem obi-čajnega, pravzaprav standard,

smo vložili ogromno truda. Po-trebna so bila prepričevanja, neprestano argumentiranje, dosledno spremljanje situacije in včasih tudi malo samovolje in navidezne arogance, vendar nam je uspelo. Uspelo je vsem skupaj. Policisti na terenu, sta-rešine na policijskih postajah, inšpektorji in vodstvo na policij-skih upravah in mi na GPU smo iz meseca v mesec opazovali kako se je gibanje obrnilo nav-zdol in kako se je število nedo-voljenih prehodov preko držav-ne meje zmanjševalo. Zavedati se je treba, da smo ves čas bili med kladivom in nakovalom. Na eni strani striktne zahte-ve po vzpostavitvi učinkovite kontrole meja in na drugi strani dosledno varovanje človekovih pravic. Ni bilo in ni lahko, ven-dar je dobro uigrana ekipa bila kos tem izzivom.

Tretje področje, ki ga želim omeniti, področje, ki je morda najbolj zaznamovalo moje ob-dobje na »meji«, pa so bile pri-prave na vstop v EU in vzposta-vitev schengenskih standardov.

Še več, zdi se, da je koncept enotne policije daleč uspešnej-ši in racionalnejši kot koncept, ki so nam ga želeli vsiliti. To dokazuje tudi dejstvo, da se je kar nekaj drugih držav, ta-krat kandidatk in sedaj članic EU, kasneje odločilo in združi-lo mejno policijo s preostalim delom policije. Poleg obilice dela, ki smo ga imeli zaradi rednih in izrednih dogodkov na meji in zaradi povečanega števila nedovoljenih migracij, smo se v sektorju ukvarjali tu-di z twinningi, izobraževanji, usposabljanji, pripravo novega koncepta, kadrovsko projekcijo za schengensko mejo, pripravo


VArNOST

33

novega zakona o nadzoru dr-žavne meje, kompenzatornimi ukrepi itd. Smer in pot, kot smo jo izbrali v tem obdobju, je bila zagotovo pravilna, racionalna in učinkovita. Zakon o nadzo-ru državne meje, kot smo ga pripravili v tistem obdobju, je služil za vzorec vsem državam Zahodnega Balkana. Nekatere inovativne rešitve, ki smo jih takrat vnesli v zakonodajo, pa so sedaj postale primer dobre prakse. Kot prvi v Evropi smo uvedli mešane patrulje, ki so jih sedaj uvedli v skoraj vseh drža-vah v jugovzhodni Evropi. Se-veda pa pot, ko smo si jo izbrali, ni bila vedno ravna. Bili so vzpo-ni in padci, ponekod pa je bila pot tudi trnova. Kar nekaj se vas bo spomnilo nenapovedanih nadzorov na mejnih prehodih. Kljub temu, da so bila navodila in usmeritve jasne, je bilo ne-kaj neprijetnih situacij, saj so se nekateri posamezniki le stežka odpovedali starim navadam (in v primerjavi z drugimi poli-cisti v notranjosti, včasih celo razkošju). Ne glede na posa-mezne primere lahko trdim, da je bil napredek očiten in re-zultati dobri. Še posebej dobra je bila odločitev o pravočasni ustanovitvi Specializirane eno-te za nadzor državne meje. Prvi vodja te enote Robert Videc je odigral ključno vlogo in veliko prispeval k temu, da je SENDM postala paradni konj mejne policije. Kmalu po ustanovit-vi so se namreč pojavili tudi otipljivi rezultati, ki so daleč presegli najbolj optimistične napovedi. Prepričan sem, da je bil pravočasen pričetek pri-prav na vstop v schengensko območje ključnega pomena za nadaljnje priprave in sam vstop. Pravočasno smo tudi pričeli s črpanjem evropskih sredstev. Nemalo zavidanja in negodovanj v drugih vejah policije so povzročile nenehne nabave novih vozil in opreme, ki je bila izključno namenjena nadzoru državne meje. Kljub temu, da je bila vsa oprema nabavljena iz namenskih sred-stev EU, je bila razlika med mejno policijo in ostalim de-lom policije preveč očitna, da bi jo bilo moč spregledati.

Po podpisu pogodbe o pridružitvi smo prvič dobili tudi možnost sodelovanja pri delu delovnih skupin v Svetu in pričelo se je romanje v Bru-selj. Izkušnje, ki sem si jih kot

Mejno policijo je vodil od septembra 2004 do 1. maja 2009, ko je prevzel vodenje Policijske uprave Maribor.

prvi predstavnik Slovenije v SCIFA, pridobil v tistem času, so bile zame neprecenljive, še posebej v času predsedovanja Slovenije Svetu, ko sem pred-sedoval odboru po 36. členu PEU (CATS).

Danijel Lorbek

Vodenje Sektorja mejne polici-je sem prevzel, ko je evforija po vstopu Slovenije že malo poje-njala, pred nami pa so bile na-loge, povezane s predvidenim vstopom Slovenije v schengen-ski prostor ter predsedovanjem Svetu Evropske unije.

Predvsem vstop Slovenije v schengenski prostor je bil tu-di zame osebno velik izziv. Ko sem prevzel vodenje sektorja, sem se zelo intenzivno seznanil z vsemi nalogami in obveznost-mi, ki jih je bilo treba izvesti do predvidenega vstopa. Pri tem mi je bil v veliko pomoč Schen-genski izvedbeni načrt, ki ga je Vlada RS sprejela v letu 2001 in dopolnila leta 2005 in je te-meljni dokument, ki je določal potrebne ukrepe za popolno uveljavitev schengenskega pra-vnega reda v Sloveniji.

Posebej moram izpostaviti, da so pripravljavci tega doku-menta že leta 2001 predvideli in vedeli, kaj je treba narediti, zaradi česar nam je bil ta doku-ment v veliko pomoč, da smo lahko naloge, zapisane v doku-mentu, pričeli implementirati v praksi. Tako smo spremenili za-konska in podzakonska določi-la v zvezi z nadzorom državne meje in tujcev, sklepali meddr-žavne sporazume s sosednjimi državami, ki so omogočili iz-vajanje čezmejnih oblik poli-cijskega sodelovanja, gradili

so se mejni prehodi, nabavljala se je oprema za nadzor držav-ne meje, postopno smo pričeli zaposlovati t. i. schengenske policiste ter intenzivirali uspo-sabljanja.

Poleg tega smo sodelo-vali pri delu delovnih skupin v okviru Sveta EU. Predvsem razprava ob sprejemanju t. i. schengenske ustave, Zakonika o schengenskih mejah, je bila zelo naporna, saj so nekatere »stare« države članice skozi sprejem tega akta želele »po-poln« nadzor na zunanji schen-genski meji, vendar smo jih ob pomoči nekaterih drugih držav članic uspeli prepričati, da so bile sprejete nekatere ustrez-nejše rešitve.

V tem obdobju je bila usta-novljena tudi agencija Frontex s sedežem v Varšavi, ki je po ne-kaj »porodnih« težavah pričela z velikim številom dejavnosti, kar je zame in moje sodelavce pomenilo, da smo na sestankih v Varšavi preživeli veliko dni (mislim, da nas je bilo največ šest istočasno v Varšavi, kar je pomenilo eno tretjino zaposle-nih v sektorju). Poleg številnih sestankov v Bruslju je to zame pomenilo predvsem težavo, kako uskladiti in izvesti vse po-trebne dejavnosti za naš vstop v schengenski prostor zaradi velike odsotnosti sodelavcev, ob tem pa smo se v tistem ob-dobju še vedno srečevali z ve-likim številom prijetih ilegalnih migrantov ter zlorabami azil-nega postopka.

Jeseni 2005 smo prejeli vprašalnik z več kot 100 vpra-šanji, na katere je bilo treba »pravilno« odgovoriti. Odgo-vori na ta vprašanja so dejan-sko pomenili pričetek schen-genske evalvacije v Sloveniji, ki se je nadaljevala s priprava-mi prezentacij po posameznih področjih, organizacijskimi pri-pravami na njihovo izvedbo, predvsem pa preverjanjem, ali delamo tako, kot smo zapisali v odgovorih, tudi v praksi.

Evalvacije na področju po-licijskega sodelovanja, varstva podatkov, morske, kopenske in zračne meje ter vizumske politike in v letu 2007 še enkrat na zračnih mejah (ker infra-struktura na Letališču Jožeta Pučnika v letu 2006 še ni bila dokončana) ter na področju schengenskega informacijske-ga sistema so pokazale ustrez-no pripravljenost Slovenije za vstop v schengenski prostor. Kaj vse je bilo narejenega za ta mejnik v naši zgodovini, je nemogoče zapisati v nekaj stavkih. Vsi, ki smo pri tem ne-posredno sodelovali, pa vemo, koliko truda in energije je bilo vložil sleherni posameznik, od nadzornika državne meje na-prej.

Vsaj enako pomembna na-loga pa je bila priprava koncep-ta izravnalnih ukrepov. Na pod-lagi izkušenj kolegov iz Speciali-zirane enote za nadzor državne meje, ki je bila ustanovljena leta 2002, smo pripravili koncept, ki je, to sedaj lahko rečem z go-tovostjo, uspešno nadomestil domnevni varnostni primanj-kljaj zaradi odprave nadzora dr-žavne meje na notranjih mejah. Policisti SENDM in policijskih postaj za izravnalne ukrepe s svojimi rezultati dokazujejo uspešnost tega projekta.

Ob tem pa moram izposta-viti še en velik projekt, pred-sedovanje Slovenije Svetu EU, ki se je mejne policije dotikal preko dejavnosti v okviru de-lovnih skupin ter raznih se-stankov in konferenc, ni pa bil tako naporen predvsem zaradi tega, ker so organizacijske in logistične zadeve vodili v ok-viru MNZ.

Takrat smo v veliki meri uspešno predvideli tok do-godkov. Na začetku je bilo ne-kaj nejasnosti glede časovnice vstopa v schengenski prostor zaradi težav s schengenskim informacijskim sistemom, ki smo jih uspešno prebrodili.

AKTUALNO

Izvedba t. i. testnih evalvacij, ko sem s sodelavci »prevzel« vlogo inšpektorjev iz Bruslja, je bila odlična zamisel (ki so jo posnemale tudi nekatere druge države med pripravami na schengensko evalvacijo), saj smo neposredno preverili stanje na zunanji meji, predvsem pa policistom pokazali, na kakšen način bodo preverjali tuji ocenjevalci, ob tem pa rešili kup manjših težav. V začetku leta 2006 pa se je začelo zares tudi v praksi.


VArNOST

uspešnega izvajanja nalog na vseh delovnih področjih mej-ne policije. Veliki projekti so bi-li uspešno zaključeni in včasih je težko najti pravo motivacijo za opravljanje dela v skladu s pričakovanimi standardi. »Schengen«, ki je bil prvi in osnovni motivator, kakor tudi tiha in konstanta grožnja, v pri-meru, da bi nam spodletelo, je zdaj tu, ena od osnovnih nalog policije. Vedno večkrat se mo-ramo sami in druge spomniti, da na meji delamo v imenu in na račun drugih, da ima vsak postopek s tujcem subjektivne in objektivne posledice, da je vsak zabeležen v Eurostatovi bazi podatkov, da gre največ-krat v teh primerih za organizi-ran kriminal.

Prav tako smo imeli ne-kaj zamud pri zaposlovanju schengenskega kadra ter iz-gradnji infrastrukture (mejnih prehodov in policijskih postaj), še najbolj pa smo zamujali pri izgradnji potniškega terminala na Letališču Jožeta Pučnika.

Tudi danes se stvari bolj kot ne odvijajo tako, kot je bilo predvideno. Schengenska si-stemizacija je bila ustrezno pri-lagojena aktualni problematiki in organizacijskim spremem-bam, tudi oprema iz skladov se ustrezno nabavlja.

Zelo težko bi primerjali de-lo mejnega policista takrat in danes. Predvsem je razlika v infrastrukturi in opremi, pa tu-di zakonodaji. Treba pa je po-udariti, da so delovne razmere mejnega policista bile, so in bodo zelo težke.

Tako kot sem v preteklo-sti večkrat slišal neupravičene komentarje, da je lahko mejni policist vsak, za nekatere enote so tudi govorili, da so »kazen-ski bataljon«, sedaj z veseljem ugotavljam, da je velika večina spremenila mnenje in prizna-va, da moraš imeti veliko zna-nja ter vložiti veliko truda, če želiš biti dober mejni policist.

Mejna policija se bo spre-minjala in prilagajala. Že more-bitni vstop Republike Hrvaške v Evropsko unijo in kasneje v schengenski prostor bo imel za posledico velike spremembe. Domnevni varnostni manko se bo s sedanjih notranjih meja razširil na zunanjo mejo s Hr-vaško, kar pomeni, da bo treba redefinirati koncept izvajanja izravnalnih ukrepov, predvsem z organizacijskega vidika.

Nadaljevale se bodo ideje in razprave o ustanovitvi t. i. evropske mejne policije ter v povezavi s tem želja po krepit-vi Frontexa. Menim, da mora Frontex nadaljevati in krepiti svojo vlogo koordinatorja ope-rativnega sodelovanja na zu-nanji meji med državami člani-cami, pri morebitni ustanovitvi evropske mejne policije pa je treba biti zelo pazljiv.

Še več bo treba investirati v opremo mejnih policistov. Oprema ne more v celoti na-domestiti policista, lahko pa mu izdatno pomaga, še zlasti ob ustreznem usposabljanju.

Zanimivih prigod je bilo kar nekaj, predvsem na mojih

V Sektorju mejne policije dela od leta 1998, vodi pa jo od maja 2009.

službenih poteh v tujini. Tako ne bom nikoli pozabil konca mojega službenega obiska v Azerbajdžanu, kjer sem se v Bakuju udeležil sestanka šefov mejnih policij. Ob povratku pa so mi na letališču v Bakuju hladnokrvno povedali, da je Airbus A 330, ki sprejme več kot 250 potnikov in za katere-ga sem imel letalsko karto za let do Frankfurta, čisto poln, kar je seveda imelo za posle-dico, da je odletel brez mene. Na srečo smo s skupnimi moč-mi našli alternativno varianto povratka preko Istanbula.

Zanimivo je bilo tudi ob prihodu na letališče v Gdan-sku na Poljskem, kjer sem se udeležil sestanka šefov mej-nih policij Višegrajske skupi-ne. Ob pristanku na letališču me je stevardesa obvestila, da me pred letalom čakajo pred-stavniki poljske mejne policije, ko pa sem stopil iz letala, pa sta me pričakala dva generala poljske mejne policije, ki sta mi zaželela dobrodošlico, me posedla v limuzino, ki je bila ob letalu, od koder so me od-peljali mimo mejne kontrole v hotel kot najvišjega predstav-nika države.

Veliko prigod je bilo tudi v času schengenskih evalva-cij v Sloveniji. Predvsem ne bom pozabil dogodka, ko je bil med nočnim opazovanjem državne meje s helikopterjem na območju Ormoža v bližini državne meje opažen osebni avtomobil, za katerega se je sumilo, da prevaža ilegalce. Ko je patrulja prišla do avto-mobila, pa je ugotovila, da sta bila notri dva, ki sta se imela rada in bila ob nepravem času na nepravem mestu, belgijski evalvator, ki je bil v helikopter-ju, pa se ni mogel načuditi naši učinkovitosti pri varovanju dr-žavne meje.

Če strnem, bilo je res veliko narejenega, marsikaj doživete-ga, bi pa posebej poudaril, da sem imel neverjetne sodelav-ce, s katerimi sem preživel ne-kaj težkih ter veliko uspešnih in veselih trenutkov.

Melita Močnik

Največji izziv po obdo-bju najboljših rezultatov, če se smem izraziti po športno, je prav gotovo zagotavljanje kontinuiranega dobrega in

AKTUALNO

Največji izziv mejne policije danes je prav gotovo iskanje ravnovesja med različnimi vidiki nadzora meje. V opravlja-nju nalog nadzora meje se postavlja vprašanje ravnovesja med tehniko in človeškim dejavnikom, v postopkih s tujci med vlogo represivne oblasti in človekovimi pravicami, v delovanju v notranjosti in na notranjih mejah pa je ključno vprašanje ravnovesje med svobodo gibanja in pooblastili policije. S tem vprašanjem se ukvarjajo tudi zunaj strokov-nih vrst, akademiki in sodna veja oblasti, nam pa je to vsa-kodnevna rutina in redno opravljanje nalog.

državnimi organi (npr. carina, inšpekcija), kakor tudi tujimi policisti ter nevladnimi orga-nizacijami; poznati, varovati in spoštovati človekove pravice; od njega pričakujemo, da bo prijazen v enaki meri kot pro-fesionalen. K dodatni izgradnji takega »modela« evropskega mejnega policista vse bolj in-tenzivno prispeva tudi Agenci-ja Frontex.

Poleg ponovne schengen-ske evalvacije v naslednjih dveh letih, za katero se inten-zivno pripravljamo že sedaj, je končna projekcija delova-nja mejne policije vezana na vstop R Hrvaške v schengenski prostor. Vemo, da bomo imeli le dve vstopni točki na zunanji meji, vemo, da na meji s Hrva-ško ne bo več policistov. Kako, s koliko policistov v enotah za izravnalne ukrepe, s kakšnimi metodami dela se bomo sooči-li z varnostno problematiko iz smeri Zahodnega Balkana pa so vprašanja, na katera bomo morali odgovoriti v naslednjih letih. Odgovor na vprašanje, ali smo bili pri tem uspešni, bomo dobili od tistih, ki našemu delu trenutno zelo zaupajo – to je od naših občanov. Želimo jim namreč, da bi se v prostoru prostega pretoka oseb počutili tudi varne.

Mejni policist danes mora bit večfunkcijski – obvladati mora stroko in tehniko; po-znati več načinov preverjanja podatkov, imeti mora sposo-bnost operativnega in taktič-nega analitika, poznati vsaj en tuj jezik, poznati nacionalno in zakonodajo EU, kakor tudi meddržavne in mednarodne pogodbe, da lahko opredeli, ali je tujec pri nas zakonito; pripravljen mora biti na ope-rativno sodelovanje z drugimi

Zabavnih dogodkov je veli-ko, vendar bolj cenim dejstvo, da se v Sektorju mejne policije, kakor tudi z našimi kolegi na policijskih upravah, še znamo poveseliti, si vzeti čas zase, tudi po formalnem zaključku sestanka, si iskreno povedati nekaj krepkih (pa zato nihče ni obtožen mobinga) in da se ju-tranji sestanki, navkljub obilici dela in nalog končajo s sme-hom. Potem je pa tudi delovni dan lepši, kajne?


VArNOST

35

DAN EVROPSKIH MEJNIH POLICISTOV

AKTUALNO

Ob šesti obletnici svoje ustanovitve je agencija Frontex 25. maj razglasila za dan evropskih mejnih policistov. Drugo praznovanje je tudi letos potekalo v Varšavi na Poljskem, kjer se je ves teden odvijala vrsta delovnih in predstavitvenih aktivnosti, s katerimi želi agencija Frontex javnosti predstaviti poslanstvo in delo mejnih policistov v Evropi, povečati in izboljšati medsebojno sodelovanje ter omogočiti izmenjavo najboljših praks. Dogodka so se udeležili tudi predstavniki slovenske policije.

Osrednja prireditev je bila konferenca o prihodnosti upravljanja meja v Evropi in vlogi agencije Frontex. Konferenco je spremljalo več strokovnih aktivnosti, ki so se jih udeležili tudi predstavniki slovenske mejne policije. Ti so na številnih delavnicah, predavanjih, zasedanjih in razstavnih pros-torih predstavili svoje delo. Dogodek, ki se ga udeležujejo predstavniki mejne policije 27 držav članic, je namenjen krepitvi in iz-boljšanju prepoznavnosti skupnosti več kot 400.000 evropskih mejnih policistov, kamor sodi tudi skoraj tretjina vseh zaposlenih v slovenski policiji, zato se praznovanju pri-družujemo tudi v Sloveniji.

Vloga mejnih policij v Evropski uniji ni le nadzor nad prehajanjem zunanje meje ter preprečevanje nedovoljenih migracij in drugih oblik kriminalnih dejanj, ampak po-staja vse bolj prepoznana kot ključna pri zagotavljanju miru in varnosti na velikem območju svobodnega pretoka ljudi, blaga, storitev in kapitala. Več tisoč (mejnih) poli-cistov po vsej Evropi skrbi za to, da lahko svobodno brez mejne kontrole potujemo v druge članice unije in da gospodarstvo svo-je izdelke brez težav dostavlja kupcem na drugi konec Evrope.

Slovenska mejna policija je enakovre-den, spoštovan in ugleden član družine evropskih mejnih policij, in to po zaslugi strokovnega in predanega dela vseh nje-nih pripadnikov, od predstavnikov Sek-torja mejne policije v Upravi uniformirane policije, inšpektorjev in starešin na upra-vah in policijskih postajah, vodij izmen, policistov kontrolorjev in nadzornikov, pa vse do kolegov v t. i. spremljajočih de-javnostih, kot so usposabljanje, vračanje tujcev, zagotavljanje delovanja informa-cijskega sistema itd.

Leto 2010 je bilo za slovenske policiste naporno, vendar pa so kljub povečanemu številu potnikov na mejnih prehodih z organizacijskimi in drugimi ukrepi uspeli zmanjšati povprečno čakalno dobo med zgostitvami prometa. Mejni policisti so bili v letu 2010 prav tako izjemno uspešni pri odkrivanju ponarejenih dokumentov, saj so v primerjavi z letom 2009 odkrili za sko-raj 35 % več ponarejenih ali spremenjenih listin. Poseben izziv pa je predstavljala ši-ritev brezviznega režima na še tri države Zahodnega Balkana (Albanija, Bosna in Hercegovina in Srbija), saj je sprememba vplivala na večji pretok tujcev iz teh držav,

zaradi česar je bila slovenska mejna poli-cija bolj obremenjena.

Slovenski mejni policisti so se v prete-klem letu uspešno vključevali tudi v vse ob-like sodelovanja v okviru agencije Frontex. Kar 22 slovenskih policistov je bilo napote-nih na neposredno operativno delo v tuji-no. Poleg tega je Slovenija gostila dve veliki skupni operaciji Neptune 2010 in Focal Po-ints 2010, pri katerih je sodelovalo okoli 80 tujih policistov.

A uspešnost in profesionalnost mejnih policistov se ne merita le v številkah odkritih ilegalnih priseljencev ali odkritih kaznivih dejanj na meji, temveč morata biti prepo-znavna tudi v njihovem odnosu do potni-kov na mejnih prehodih oz. prebivalcev v obmejnem območju, saj delo policistov na meji in v postopkih s tujci zahteva profesio-nalen in človeški pristop. V slovenski policiji si bomo zato še naprej prizadevali tako za uspešno operativno delo kot tudi za krepi-tev dobrega odnosa mejnih policistov do slovenskih in tujih državljanov.

Besedilo in foto: Nina Djordjević


VArNOSTAKTUALNO

CENTER ZA TUJCE KOT KONTAKTNA TOČKAZA VRAČANJE TUJCEV

CT sodeluje s Frontexom od aprila 2007, ko je ta – natančneje Sektor za koordinacijo postopkov vračanja (Co-ordination and Return Operations Sector at FRONTEX) – organiziral prvi sestanek s strokovnjaki iz držav članic EU, ki se ukvarjajo z vračanjem tujcev.

Od takrat pa do konca leta 2010 je Frontex organiziral enajst skupnih sre-čanj, kjer so se izmenjale izkušnje oz. dobre prakse v zvezi z vračanjem tuj-cev, pripravljeni so bili priročniki o nači-nu pridobivanja ustreznih dokumentov za vračanje in identifikacijo državljanov tretjih držav, pripravljeni in izvedeni so bili postopki skupnih vračanj tujcev.

Poleg tega je v tem obdobju CT gle-de na izjemno bogate lastne izkušnje na področju odstranjevanja tujcev po kopnem sodeloval tudi na dveh zase-danjih, ki jih je v Budimpešti organizi-ral Frontex in katerima so prisostvovale nekatere članice EU.

Skupne odstranitve državljanov tretjih držav, kot so Pakistan, Mongolija, Nigerija, Ekvador, Kolumbija, ob sode-lovanju več držav članic EU hkrati (Joint Return Operations), so se začele maja 2005 na povabilo nemških varnostnih organov k sodelovanju pri štirih skup-nih letih v nekatere od afriških držav. Ta projekt je bil v višini 60-80 % financiran iz programa EU ARGO funding program-me, drugo je krila vsaka država sama.

Frontex je skupne lete začel izvajati leta 2006. Tedanji skupni let je organi-zirala Avstrija v sodelovanju s Poljsko in Francijo, z njim je bilo v Armenijo in Gruzijo vrnjenih osem tujcev. Vloga Frontexa pri skupnih operacijah vrača-nja je opredeljena v 9. členu Uredbe Sveta 2007/2004.

Da bi projekti skupnih vračanj pote-kali tudi v prihodnje, je Frontex konec leta 2007 in v začetku leta 2008 orga-niziral tečaje za vodje spremstev na letalih. Dvakrat sta potekala v Frank-furtu in enkrat v Parizu. Namen tečajev je bil, poenotiti postopke na skupnih letih (Joint Flights), kjer pri odstranitvi sodeluje večje število držav članic EU.

Agencija Frontex je v okviru svojih operativnih dejavnosti odgovorna tudi za pomoč državam članicam EU pri vračanju tujcev v državo izvora oz. državo, ki je tujca pripravljena sprejeti. V Sloveniji je za sodelovanje na tem področju kot na-cionalna kontaktna točka zadolžen Center za tujce.

Na vsakem tečaju so udeležence sez-nanili z mednarodnimi pravnimi akti, ki urejajo postopke in pravila v civilnem letalskem prometu, in pa pravnimi akti EU, ki se prav tako nanašajo na postop-ke, povezane z vračanjem (predvsem Direktiva Sveta EU 2003/110/ES in Od-ločba Sveta EU 2004/573/ES). Tečajev, ki se bodo v takšni obliki nadaljevali tudi v prihodnje, so se udeležili trije predstavniki CT.

Vse stroške, nastale zaradi omenje-nih letov – od najema letal dalje – je kril Frontex, , ki je leta 2008 sodeloval pri organizacijil 15 skupnih letov v tret-je države, pri čemer je bil odstranjen 801 tujec, leta 2009 pri organizaciji 20 skupnih letov ter pri 43 skupnih letih v letu 2010.

Z dosedanjimi dejavnostmi Fronte-xa pri vračanju smo v CT izjemno zado-voljni. Med strokovnjaki je bilo namreč vzpostavljenih veliko stikov na podlagi katerih je komuniciranje med odgovor-nimi organi držav članic EU, ki se ukvar-jajo z vračanjem tujcev, veliko lažje in produktivnejše. Prav tako se je kot iz-jemno pozitivna izkušnja pokazalo so-delovanje pri skupnih odstranitvah in tečajih za spremljevalce na letalih. Ver-jetnost uspešne in nekonfliktne odstra-nitve varnostno problematičnih tujcev je s tem veliko večja kot na običajnih komercialnih letih oz. rednih linijah.

V letu 2011 predvideva agencija Frontex določene manjše spremembe, ki se nanašajo predvsem na obračuna-vanje stroškov povezanih s skupnimi

CT je pri skupnih operacijah odstranitve zelo aktiven. Prvič je sodeloval v začet-ku leta 2008, in sicer pri skupni odstranitvi več državljanov Pakistana, med njimi tudi enega, ki je bil nezakonito v Sloveniji. Skupno odstranitev sta organizirala Francija in Frontex.

Konec istega leta smo sodelovali drugič. Na skupnem letu prav tako v Pakistan, ki ga je organizirala Švica, in na letu do Kolumbije in Ekvadorja, ki ga je organi-zirala Španija. Leta 2009 pa smo sodelovali na skupnem letu v Kamerun in Nige-rijo, ki ga je organizirala Nizozemska.

Razen v prvem letu, ko je CT imel konkretno nalogo, smo na vseh drugih letih z dvema udeležencema – pri postopkih skupne odstranitve sta na enega tujca vedno dva spremljevalca (Odločba Sveta EU 2004/573/ES) – sodelovali kot opa-zovalci in si tako pridobivali izkušnje. Zaposleni v CT so usposobljeni za sprem-ljanje tujcev na letalih v države izvora. Gre za interno usposabljanje, ki ga orga-nizira CT, na katerem pa sodelujejo tudi zunanji strokovnjaki.

Poleg tega imajo države članice EU, ki se srečujejo s problematiko ilegalnih migracij, na leto organiziranih več de-set individualnih čarterskih letov. Ker so k nam prihajali večinoma migranti z območja nekdanje Jugoslavije, smo uporabili redne lete (ne čarterskih), ki so praviloma tudi cenejši, individual-nih letov pa zaenkrat nimamo. Prvega takšnega je Slovenija organizirala v za-četku devetdesetih v Šrilanko, zadnje-ga pa leta 2003, ko smo v Istanbul vrnili več deset državljanov Turčije.

operacijami vračanja – delež soudelež-be držav članic bo tako nekoliko več-ji. Naj kot zanimivost in z namenom lažjega razumevanje, kaj takšne vrste odstranitev pomeni iz finančne vidika, omenimo, da so stroški odstranitve 85 državljanov Nigerije, pri kateri je sode-lovalo osem držav članic EU in je bila izvedena februarja 2011, znašali nekaj več kot 534.000 evrov.

Besedilo: Aleksander Bračko


VArNOST

37

AKTUALNO

SOCIALNA NOTA CENTRA ZA TUJCE

Z osamosvojitvijo je Slovenija začela samostojno reševati tudi probleme migracij v vseh njihovih pojavnih oblikah, od begunske problematike do obravnave tujcev, ki so ilegalno prihajali v Slovenijo, zato je bil jeseni tega leta ustanovljen Prehodni dom, njegove naloge pa sta leta 2000 prevzela Center za tujce in Azilni dom, ki deluje v okviru Sektorja za mednarodno zaščito v Direktoratu za migracije in integracijo na Ministrstvu za notranje zadeve.

CT je služba policije, zadolžena za iz-vajanje prisilnega odstranjevanja tujcev iz države, poleg tega pa izvaja nastanitev in oskrbo tujcev v nastanitvenih kapacitetah centra za čas, ki je nujno potreben za nji-hovo odstranitev. Del CT je tudi socialna služba.

Socialne delavke imamo pri svojem delu v CT vlogo povezovalca, zagovorni-ka, pobudnika, učitelja, posrednika, sve-tovalca in koordinatorja. Ker pa je na eni strani naloga CT odstranjevanje tujcev v matične države, na drugi strani pa želja tujcev po njihovi izpustitvi in možnosti, da gredo naprej svojo pot, smo pri svo-jem delu omejene. To pomeni, da težko izvajamo klasično socialno podporo, ki se začne tako, da uporabnik sestavi načrt in osebne cilje, socialne delavke pa mu svetujemo o možnih poteh za dosego teh ciljev, o ukrepih, programih, storitvah so-cialnega varstva ali drugi pomoči.

V CT so štirje oddelki:— oddelek za samske moške, — oddelek za strožji policijski nadzor, — oddelek za ranljive kategorije (ženske,

družine, bolniki, ostareli),

— oddelek za mladoletne tujce brez spremstva. Vsak oddelek zahteva specifičen pri-

stop in obravnavo, prilagojeno strukturi oseb.

Socialne delavke opravljamo psi-hosocialne razgovore in strokovno svetovanje. Delamo po metodičnih načelih in načinih ravnanja v social-nem delu, pri svojem delu pa seveda upoštevamo kodeks etičnih načel v socialnem varstvu.

Ena od nalog socialne službe je tu-di organizacija vseh dejavnosti (re-kreacija, obiski …) v sodelovanju z drugimi notranjimi službami in tudi zunanjimi vladnimi in nevladnimi organizacijami.

Na oddelku za samske moške in na oddelku za strožji policijski nadzor (tukaj so nastanjeni begosumni tujci oz. če to narekujejo razlogi javnega reda, varnosti

države ali mednarodnih odnosov) se po-gosteje srečujemo s konfliktnimi situacija-mi, agresivnimi izpadi in kršitvami hišnega reda, zato vse dejavnosti opravljamo v spremstvu policista.

Posebno problematiko predstavljajo tudi tujci s težavami v duševnem zdravju, ki zahtevajo našo dodatno angažiranost in znanje. V teh primerih je zelo pomembna vloga zdravstvene službe, da pride do iz-boljšanja tujčevega zdravstvenega sta-nja in s tem do njegovega razumevanja trenutne situacije in sodelovanja pri od-stranitvi. Pogosto taki tujci potrebujejo pomoč pri osnovnih opravilih, kot je skrb za osebno higieno. Naša vloga je bistvena pri preprečevanju avto- in heteroagresije, gladovnih stavk in drugih načinov izraža-nja stiske. Že razbremenilni razgovori po-gosto pripomorejo k boljšemu psihičnemu stanju, saj tujec dobi občutek, da je slišan in da ga nekdo razume.

Socialne delavke posebno pozornost namenjamo tujcem, ki spadajo med ranlji-ve kategorije in kot take prav tako zahteva-jo poseben angažma in materialno oskrbo. V letošnjem prvem trimesečju smo imeli nastanjenih pet družin, ki so bile pri nas le


VArNOST

kratek čas, in deset žensk. Za dojenčke pri-skrbimo potrebno opremo, oblačila, igrače (največkrat jih donirajo tukajšnji zaposleni ali Rdeči križ).

Za šoloobvezne otroke, ki so v centru nastanjeni dlje časa, uredimo šolanje na OŠ Miroslava Vilharja v Postojni (ki je lani prejela priznanje policije za odlično sode-lovanje), avtobusni prevoz do tja in nazaj ter spremstvo. Otroke opremimo z zvezki, šolskimi torbami in ostalimi šolskimi po-trebščinami, v sodelovanju s svetovalnimi delavci omenjene osnovne šole pa zago-tovimo ustrezne učbenike in ostale pripo-močke za učenje ter priskrbimo učno po-moč. Dlje nastanjenim družinam priskrbi-mo vstopnice za ogled Postojnske jame.

Za nastanjene otroke smo socialni de-lavci leta 2008 uredili igralnico, v kateri imajo na voljo raznovrstne igrače, pobar-vanke, družabne igre itd. Poleg tega ima-jo na voljo zunanje igrišče s toboganom, gugalnico. Na zunanjih igriščih za odbojko in košarko pa se lahko tudi brez spremstva policije rekreirajo odrasli tujci, nastanjeni na Oddelku za ranljive kategorije.

Oddelek za mladoletnike je namenjen mladoletnikom, ki so prišli k nam brez spremstva staršev oz. sorodnikov; v letoš-njem prvem trimesečju smo jih imeli pet. Konvencija o otrokovih pravicah nas zave-zuje, da mladoletnikom zagotovimo fizično in psihično nedotakljivost ter jim v naših okvirjih zagotovimo najvišji možni zdrav-

AKTUALNO

stveni, prehrambeni in bivalni standard. Mladoletniki več-inoma potujejo v skupinah z znanci in prijatelji, tako da jim na njihovo željo omogočimo tudi prebivanje skupaj z odraslimi na Oddel-ku za samske moške, saj se v skupini zna-nih oseb počutijo varnejše. Vsakemu mladoletniku preko Centra za socialno delo zagotovimo zakonitega skrbnika za posebni primer, ki zavaruje pravice mladoletnika ter so-deluje z inšpektorji pri postopku z mla-doletnikom. Za skrb-nike CSD Postojna postavlja večinoma predstavnike nev-ladne organizacije Slovenska filantropi-ja, ki z nami sodeluje že vrsto let. Nočno dežurstvo organizi-ramo za mlajše mla-doletne osebe brez spremstva moškega spola do 15. leta

starosti in za mladoletne osebe ženskega spola do 18. leta, predvsem zaradi zaščite pred neprimernim fizičnim in psihičnim poseganjem odraslih tujcev v občutljivo mladoletnikovo osebnost.

Tujca po opravljenem zdravstvenem pregledu nastanimo na oddelek in z njim opravimo uvodni nastanitveni razgovor, v katerim ga seznanimo z našo ustanovo, mu predstavimo njegove pravice in tudi obveznosti. Tujci so ob prihodu k nam več-inoma psihofizično izčrpani, zbegani ter v dodatnem stresu zaradi omejitve gibanja. Z nadaljnjimi razgovori poskušamo tujca opremiti z znanjem za ravnanje ter mu svetovati, kako lahko sam pripomore k re-ševanju trenutne situacije. Slednje je zelo pomembno pri ljudeh, ki jim je odvzeta prostost in s tem tudi možnost, da sami od-ločajo o svojem življenju. Zelo pomembno je informiranje tujcev o postopku oz. o pri-dobivanju dokumentov. Prav tako jim je treba omogočiti stik z njihovo ambasado, saj s svojim sodelovanjem dobijo občutek moči in nadzora nad situacijo.

Omogočamo jim stike s svojci, nev-ladnimi organizacijami, odvetniki, prido-bivamo jim želene informacije s pomočjo interneta, zloženkami raznih organizacij ter jih psihično pripravljamo na vračanje v matično državo. So pa seveda tudi tujci, ki ne želijo sodelovati in zavračajo vrača-nje v domovino iz takšnih ali drugačnih

razlogov. Veliko jih tudi pri nas zaprosi za mednarodno zaščito in takrat reševa-nje njihovega primera prevzame Sektor za mednarodno zaščito DMI MNZ. S tujci, ki ne komunicirajo z nami in ne želijo so-delovati, je delo oteženo in praktično ne-mogoče, njihovo bivanje pa je običajno dolgotrajno.

Socialna služba pripravlja programe za kakovostno preživljanje prostega časa v centru, da si tujci zapolnijo čas ter se hkrati še kaj naučijo. Omogočamo pa jim tudi aktivno športno, kulturno in umetni-ško udejstvovanje. Vsak dan se obvezno po hišnem redu izvaja rekreacija na pro-stem, če je glede na druge aktivnosti poli-cije možno, se izvaja dvakrat dnevno, saj je športno udejstvovanje eden glavnih dejavnikov sproščanja, predvsem pri mo-ških. Na prostem lahko igrajo košarko, no-gomet, odbojko, badminton.

Na moškem oddelku imajo tujci ves čas na voljo namizni tenis, dve televiziji s satelitskim sprejemnikom, ki omogoča gledanje programov v različnih jezikih, na voljo imajo mnogo knjig v tujih jezikih, družabne igre … Glede na želje trenutno nastanjenih tujcev se v posebnem prosto-ru odvijajo razne animacijske aktivnosti, učenje angleškega jezika oz. drugih jezi-kov. Tujcem priskrbimo potrebne učne liste, družabne igre, organiziramo ustvar-jalne delavnice, okoli praznikov pa orga-niziramo tematske delavnice.

Pri tem sodelujejo tudi s prostovoljci Jezuitskega združenja za begunce Sloveni-je, ki občasno prihajajo na druženje in po-govore s tujci, imajo prireditve in koncerte. Poskrbljeno je tudi za duhovno oskrbo. V ta namen je bila septembra 2008 urejena in opremljena t. i. soba za tišino, kjer lah-ko tujci v miru molijo in meditirajo. K nam redno prihaja pater dr. Robin Schweiger, ki opravlja katoliške obrede, pop Tomo Čirković, ki opravlja obrede za tujce orto-doksne pravoslavne veroizpovedi, in imam Fahrudin Smajić za muslimanske duhovne obrede.

Pri razgovorih s tujci jezikovne ovire premagamo s pomočjo uradnih prevajal-cev, osebno ali preko telefona, predvsem za tujce, ki ne razumejo nobenega od glavnih svetovnih jezikov. Organiziramo tudi nakupe za tujce, ki imajo svoja denar-na sredstva, da si lahko kupijo cigarete, tel. kartice, kako sladkarijo ali sok.

Ob odhodu vsakega tujca preverimo, ali ima primerna oblačila in obutev; če ni-ma, mu priskrbimo potrebno, največkrat na postojnski izpostavi Rdečega križa.

Namesto zaključka: v Centru za tujce se vsi zaposleni v okviru možnosti trudi-mo, da tujci čas pri nas preživijo čim bolje in da jim mine čim hitreje.

Besedilo in foto: Center za tujce


VArNOST

39

NOVICE

Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in generalni direktor policije Janko Goršek sta se 9. maja 2011 v okviru dvodnevnega uradnega obis-ku na Kosovu srečala tudi s slovenskimi policisti, ki sodelujejo v misiji EULEX. Tako predsednica Re-publike Kosovo kot tudi drugi kosovski sogovorni-ki so poudarili, da so slovenski policisti na Kosovu zaradi svojega znanja in bogatih izkušenj izjemno spoštovani. Slovenska policija je na Kosovu že od novembra 2000, trenutno s 16 pripadniki. Zadnji trije slovenski policisti, ki so nedavno odšli tam na delo in ki jih je pred odhodom sprejel general-ni direktor policije, so Peter Voršič (drugi z leve), Gorazd Dreisiebner (četrti z leve) in Marjan Tavčar (drugi z desne). (Foto: Brigita Petric)

Vodstvo civilne misije EUPM v Bosni in Hercego-vini je 3. junija 2011 v Sarajevu svečano podelilo medalje policistom, ki sodelujejo v tej misiji. Med šestnajstimi prejemniki sta bila tudi slovenska po-licista. Medaljo evropske varnostne in obrambne politike za predano delo misiji sta od vodje misije Stefana Fellerja prejela Ernest Salkić in Grega No-vak, ki delata v tej misiji od januarja letos. Sloven-ska policija v tej misiji sodeluje s štirimi policisti na različnih policijskih nalogah, tako v Federaciji Bosne kot tudi v Republiki Srbski. (Foto: osebni arhiv)

Predsednik republike in vrhovni poveljnik obram-bnih sil dr. Danilo Türk je 30. maja 2011 ob sveto-vnem dnevu pripadnikov mirovnih misij Organi-zacije združenih narodov ter vseh misij, ki poteka-jo s soglasjem OZN, priredil sprejem. Udeležila sta se ga tudi generalni direktor policije Janko Goršek in ministrica za notranje zadeva Katarina Kresal, oba z najožjimi sodelavci, ter seveda policisti mi-rovniki. V mednarodnih civilnih misijah slovenska policija sodeluje od leta 1997. Do sedaj so sloven-ski policisti sodelovali v štirinajstih misijah, tre-nutno pa v štirih misijah (tj. EULEX Kosovo, EUPM Bosna in Hercegovina, OVSE Srbija in EUMM Gru-zija) deluje skupaj 24 policistk in policistov. (Foto: Brigita Petric)


VArNOSTNOVICE

Generalni direktor policije Janko Goršek in načelnik Generalštaba Sloven-ske vojske mag. Alojz Šteiner sta 22. aprila 2011 v Policijski akademiji pod-pisala sporazum o sodelovanju med institucijama. Sporazum predvideva še bolj intenzivno sodelovanje med policijo in vojsko na področju šolanja in izobraževanja, skupnega usposabljanja specializiranih enot, sodelovanja pri uporabi specializiranih tehnik, logistike, telekomunikacij in informatike ter specialnih elektronskih naprav. Na srečanju sta spregovorila tudi o do-sedanjem skupnem delu. Strinjala sta se, da je izmenjava znanj in izkušenj med vojsko in policijo nujna in da je sodelovanje med njima dobro. (Foto: Mirko Verovšek)

Ribniški policisti se od 25. maja 2011 lahko po-hvalijo z novim kolesom. Uporabljali ga bodo na ribniških ulicah, stranskih cestah, po vaseh in zaselkih, predvsem pa ob večjih prireditvah, je ob predaji povedal komandir tamkajšnje po-licijske postaje Peter Kotar. Kolo je policistom predal župan občine Ribnica Jože Levstek (na fo-tografiji levo). Na Policijski postaji Ribnica bosta tako poslej dva kolesa, ki ju bo za delo uporab-ljajo deset od 60 policistov. Slavnostno predajo, ki je potekala pred Športnim centrom Ribnica, so policisti izkoristili tudi za predstavitev pokli-ca, dela in opreme. (Besedilo: Peter Kotar; foto: PP Ribnica)

Ob tednu slepih je bila 2. junija 2011 na Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije novinar-ska konferenca, kjer je aktivnosti policije za več-jo varnost slepih in slabovidnih predstavila Ma-rija Mikulan iz Sektorja za policijska pooblastila in preventivo na Generalni policijski upravi (na fotografiji desno). Prek vodij policijskih okolišev bomo v prihodnje prirejali še več dejavnosti, na-menjenih vsem slepim in slabovidnim. Pri tem se bomo zgledovali po primeru dobre prakse s PU Nova Gorica, kjer uspešno izvajajo akcijo Z roko v roki, skupaj za varnost slepih in slabovidnih. Akcijo bomo razširili na vso Slovenijo in jo nad-gradili z dodatnimi dejavnostmi. (Foto: ZDSSS)

V bližini nemškega mesta Köln je med 4. in 9. junijem 2011 potekalo sve-tovno prvenstvo specialnih enot policije Combat Team Conference 2011. Izjemno zahtevno in naporno tekmovanje, ki poteka vsaka štiri leta, se je udeležilo več kot 40 enot iz vseh celin. Med njimi je bila tudi ekipa Special-ne enote slovenske policije, ki je v skupni razvrstitvi dosegla odlično drugo mesto. Izmed devetih etap so bili slovenski »specialci« najboljši kar v treh etapah, kar ni uspelo nobeni drugi ekipi. Generalni direktor policije Janko Goršek jih je skupaj z ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal 15. ju-nija obiskal in jim čestital za izjemen dosežek.


VArNOST

41

NOVICE

V Mariboru je pod okri-ljem tamkajšnje policijske uprave potekala že šesta Otroška varnostna olim-pijada. Na finalni priredit-vi 9. junija 2011 so sodelo-vali učenci iz 19 osnovnih šol, pri izvedbi projekta pa številni partnerji. Poleg bogatega kulturnega pro-grama so otroke razvese-lili tudi vrhunski športniki. Med mladimi tekmovalci je slavila ekipa OŠ Ormož. Drugo mesto so zasedli učenci OŠ Borisa Kidriča iz Maribora, tretje mesto pa je pripadlo tekmovalcem OŠ Franca Rozmana Sta-neta, Podružnice Košaki. V času predtekmovanj so zaposleni na PU Maribor izpeljali tudi humanitarno akcijo, v kateri so zbrali 1.379 evrov. Sredstva so na finalni prireditvi pre-dali Rdečim noskom, Dru-štvu za pomoč trpečim in bolnim. (Besedilo in foto: PU Maribor)

Ob obletnici ene najhujših nesreč v zgodovini sloven-skega gorskega reševa-nja, v kateri je sodeloval tudi policijski helikopter, je bil 10. junija 2011 spo-minski pohod na Okrešelj. Pred štirinajstimi leti se je med usposabljanjem smrtno ponesrečilo pet izkušenih gorskih reše-valcev, med njimi policist, tedanji načelnik inšpekto-rata policije na UNZ Kranj Mitja Brajnik. Policistke in policisti v spomin vsako leto obiščimo ta kraj. Ve-nec na spominsko obelež-je sta položila generalni direktor policije Janko Goršek ter predstavnik Letalske policijske enote in vodja gorske policijske enote Robert Kralj. (Foto: Brigita Petric)


VArNOSTNOVICE

Med 30. junijem in 1. julijem 2011 je na sedežu Europola v Haagu potekala Konvencija šefov evropskih policij. Iz slovenske policije sta se srečanja ude-ležila namestnica generalnega direktorja policije mag. Tatjana Bobnar in pomočnik vodje Nacionalnega preiskovalnega urada Robert Črepinko (na fotografiji levo), spremljal ju je svetovalec generalnega direktorja policije Robert Furman. Osrednji namen konvencije je bil spodbuditi razpravo o prihodnjih izzivih pristojnih organov za uspešno zatiranje organizirane kri-minalitete in terorizma. Po intenzivnih razpravah na ravni strokovnjakov in razpravi na plenarnem zasedanju šefov policij so bile potrjene ključne aktivnosti za uspešno zatiranje obeh oblik varnostnih groženj.

Zaradi majhnega prometa in neustrezne infrastrukture za delo mejnih organov se je v soglasju z občino Izola, ki je upravljavec in vzdrževalec mej-nega prehoda, s 1. julijem 2011 ukinil mejni prehod za mednarodni morski promet Izola (Isola). Ta mejni prehod je bil »sezonski«. Promet potnikov in plovil v mednarodnem prometu je bil prisoten le med poletno turistič-no sezono, tj. julija in avgusta, v ostalem času obratovanja pa na mejnem prehodu tudi več dni ni pristalo nobeno plovilo. Še naprej pa ostajata 24 ur dnevno odprta mejna prehoda za mednarodni morski promet Piran (Pi-rano) in Koper (Capodistria), kjer se v primeru prestopa državne meje na morju opravlja mejna kontrola.

Naključje je, da praznovanje 20. obletnice slovenske osamosvojitve in od-prtje nove zgradbe Policijske postaje v Gornji Radgoni, ki je bila 1. julija 2011, časovno sovpadata. Tamkajšnje policistke in policisti so jo prejeli po dveh letih začasnega delovanja na drugi lokaciji, kamor so se preselili za-radi dotrajanosti prejšnje zgradbe, v kateri so bili od leta 1952. Skoraj 70-letno zgodovino policijske postaje so zaznamovali številni mejniki, začenši z obdobjem po drugi svetovni vojni. Zagotovo pa je na radgonsko policijsko postajo najbolj vplivala slovenska osamosvojitvena vojna. Gornja Radgo-na je med vsemi slovenskimi mesti utrpela največjo škodo, saj je bila njena infrastruktura najbolj poškodovana. (Foto: PU Murska Sobota)

Generalni direktor policije Janko Goršek je 7. junija 2011 sprejel dosedanje-ga atašeja za notranjo varnost Francoske republike v Sloveniji Dominiquea Fuchsa (na fotografiji v sredini). Fuchsu bo septembra potekel mandat dve-letnega dela v Ljubljani, njegove naloge pa bo prevzel podpolkovnik Didier Wioland (na fotografiji desno), ki bo to delo opravljal na Veleposlaništvu Francoske republike na Dunaju. Sodelovanje med Slovenijo in Francijo po-teka že vrsto let na visokem nivoju, zato se je ob tej priložnosti Goršek Fuch-su zahvalil za vse dosedanje dobro delo, prepričan, da se bo to nadaljevalo tudi z Wiolandom. Ta je v nekaj dnevnih obiskal tudi ostale notranje organi-zacijske enote Generalne policijske uprave. (Foto: Brigita Petric)


VArNOST

43

Drugi dan srečanje so si udeleženci ogledali prikazno vajo helikopterskega reševanja v gorah. Goršek jim je na ta način želel prikazati specifične naloge slovenske policije s po-udarkom, da je treba posebna znanja in veščine ne samo ohranjati, ampak tudi razvijati naprej na vseh področjih policijskega dela, tako znotraj posamezne policije, države, kot regije in širše. Tukaj je še enkrat izpostavil že zdaj visoko raven sodelovanja med njimi, ki jo je moč še nadgraditi. Pričakuje izmenjavo izkušenj in s pripadniki gorske in letalske enote jim je pokazal primer enega od specifičnih znanj, ki ga lahko slovenska policija po-nudi njim. (Foto: Tamino Petelinšek (STA))

NOVICE

Na Brdu pri Kranju je 19. in 20. maja 2011 potekalo dvo-dnevno srečanje šefov policij Zahodnega Balkana, tj. policij Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne Gore, Makedonije in predstavnikoma Ženevskega centra za demokratični nadzor oboroženih sil (DCAF).

Namen sestanka je bil zbliževanje dela policijskih orga-nizacij za čim bolj uspešno zatiranja kriminalitete in boljše policijsko sodelovanje.

Generalni direktor policije Janko Goršek je izpostavil vi-soko raven sodelovanja in zaupanje med vodstvi policij v regiji, ki ju je treba ohraniti, saj je predpogoj za ustrez-no operativno delo. Na slednjem pa se pričakuje potre-ben in primeren pretok informacij.

Zbrane je pozdravila tudi ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal, ki je poudarila, da je skupno delo in do-bro osebno poznavanje bistvo dobrega sodelovanja na vsakem področju.

Razprava je tekla tako o projektih, ki jih Slovenija iz-vaja v Zahodnem Balkanu kot o nadzornem mehaniz-mu vizumske liberalizacije in ustanavljanju skupnega policijskega centra ter točkah, ki izhajajo iz ministrske konference Brdo procesa in sestanka šefov kriminali-stičnih policije iz lanskega leta. Slednje so iniciativa za tesnejše sodelovanje v okviru SECI centra (Center Po-bude za sodelovanje v jugovzhodni Evropi) na področju preprečevanja nelegalne trgovine s kokainom, tesnejše sodelovanje v regiji na področju protiterorizma, projekt ustanavljanja skupnih preiskovalnih skupin za področje trgovine z ljudmi in projekt s področja računalniške kri-minalitete.


VArNOST

Na letos že šesti konferenci šefov evropskih policij pred turistično sezono v hrvaški Opatiji je 12. maja 2011 generalni direktor policije Janko Goršek podpisal sporazum o sodelovanju, na podlagi katerega bomo v hrvaško Istro in Reko med poletno sezono napotili dva slo-venska policista, ki bosta hrvaškim kolegom pomagala pri izvajanju policijskih nalog s slovenskimi državljani. Delo bosta opravljala med 14. julijem in 15. avgustom 2011, in sicer na območju primorsko-go-ranske in istrske policijske uprave z namenom pomagati slovenskim turistom. Eden bo prvih 15 dni delal s puljskimi policisti, preostala dva tedna pa s kolegi iz Poreča. Drugi policist pa bo sprva delal na otoku Krku, kasneje pa na otoku Lošinj. S hrvaškimi bodo ob sloven-skih sicer patruljirali tudi avstrijski, češki, francoski, nemški, madžar-ski, poljski in slovaški policisti ter predstavniki Interpola.

Slovenska policija je k podpisu protokola o sodelovanju med turistič-no sezono pristopila prvič. Kot je ob podpisu med drugim povedal Goršek, so oblike sodelovanja med slovenskimi in hrvaškimi policisti že več let na vseh ravneh vzorne, letošnje sodelovanje med turistično sezono na Hrvaškem pa to sodelovanje še nadgrajuje.

Goršek in glavni ravnatelje hrvaške policije Oliver Grbić sta to potr-dila na bilateralnem delovnem srečanju 7. julija 2011 na otoku Krku na Hrvaškem.

Na podlagi neposrednega dogovora med generalnim direktor-jem policije Jankom Gorškom in šefom hrvaške policije Oliverjem Grbićem je bila sprejeta odločitev, da v akciji iskanja pogrešane hrvaške 17-letnice sodeluje tudi slovenski policist, sicer potapljač Specialne enote. Na pobudo Gorška so se z opremo in potapljači v akcijo iskanja vključili tudi pripadniki Slovenske vojske. Slo-venska ekipa je na Hrvaško odpotovala 27. junija 2011 in tako skupaj s hrvaškimi policisti naslednji dan zgodaj zjutraj v Šibe-niku začela z iskanjem pogrešanega dekleta. Poleg pripadnikov slovenske policije in vojske v iskalni akciji sodeluje več kot 130 oseb. (Foto: Brigita Petric)

Načelnik hrvaške uniformirane policije Dubravko Teur je 17. maja 2011 obiskal slovenskega kolega Danijela Žibreta. Na de-lovnem sestanku sta govorila o sodelovanju hrvaških in sloven-skih policistov pri varovanju športnih prireditev ter o izmenjavi podatkov med obema policijama glede potovanja navijačev na športne prireditve in udeležencev večjih javnih zbiranj tako v eno kot drugo državo.

Strinjala sta se s tem, da je sodelovanje med slovenskimi in hrva-škimi policisti dobro in izrazila željo po krepitvi skupnega opera-tivnega dela tudi v prihodnje. Ob tej priložnosti sta obiskala tudi Postajo konjeniške policije Ljubljana in si ogledala še redno vajo policistov Posebne policijske enote, ki je potekala v Vadbenem centru Gotenica.

Janeza Rojka iz Policijske postaje Ptuj in Antonia Jeseničnika iz Policijske postaje Ljubljana Bežigrad je pred odhodom na delo na Hrvaško sprejel generalni direktor policije Janko Goršek. (Foto: Anita Kovačič)

NOVICE


STROKOVNI PRISPEVEKVArNOST

45

Naredite dober vtisII. del

Zofija Hafner, protokol policije

Za nami so številne slovesnosti, dogodki, ki jih zaznamujejo protokolarna pravila in včasih tudi naša zadrega, ker ne vemo, kako pravilno ravnati. Da bi se izognili slednjemu, osvežimo osnove.

Najpomembnejša komunikacija je besedna, uvertura vanjo pa je pozdrav – znamenje prijateljstva, pozornosti in spoštovanja.

Raje pozdravimo 10-krat preveč kot 1-krat premalo!

Pri pozdravljanju se držimo nekaj osnovnih navodil, ki jih večinoma že po-znate:

— mlajša oseba pozdravi prva,— podrejeni pozdravijo nadrejene,

Sodobni bonton pri pozdravljanju dovoljuje tudi izjeme, kajti ta pravila lahko kršimo in lep dan zaželimo prvi. Tako lahko tudi šef pozdravi prvi, saj velja, da nihče na svetu ni tako pomem-ben, da sočloveku ne bi zmogel naklo-niti pozdrava:

— moški pozdravi žensko prvi, razen če ni mnogo starejši od nje,

— če srečate svojega mlajšega znanca z ženo, ga pozdravite prvi; s tem izkaže-te spoštovanje do žene,

— obvezno pozdravimo sostanovalce v bloku, kjerkoli jih srečamo na hodniku, v dvigalu pa pozdravimo tudi neznan-ce,

— pozdravimo, ko vstopimo v javno usta-novo, trgovino oziroma restavracijo,

— moški snamejo klobuk tako, da ga le malce privzdignejo s čela, kar pa ne velja, če nosimo uniformo.

Po pozdravu je na vrsti seznanjanje:— mlajša oseba se vedno prva predstavi

starejši,— pri seznanjanju gledamo v oči, — moški se predstavi ženski, razen če ni

med njima velika starostna razlika, — v gosteh se gostje predstavijo gostite-

ljici ne glede na razlike v letih,— ženskam med predstavljanjem ni tre-

ba vstati; če sedijo moški, pa morajo obvezno vstati,

— v družbi gostitelj ali najstarejša oseba seznani ljudi med seboj,

OSEBA PREDSTAVLJANJE NASLAVLJANJE

predsednik države predsednik in ime države gospod predsednik

soproga predsednika

gospa in priimek gospa in priimek

predsednik parlamenta predsednik parlamenta in ime države

gospod predsednik

predsednik vlade predsednik vlade in ime države

gospod predsednik

župan župan in ime mesta gospod župan

papež njegova svetost papež in ime

vaša svetost

kardinal njegova eminenca kardinal

vaša eminenca

predsednik tuje države njegova ekscelenca predsednik in ime države

gospod predsednik

veleposlaniki njegova ekscelenca ime in priimek, veleposlanik in ime države

gospod veleposlanik

monarh (car, kralj, knez)

njegovo kraljevo veličanstvo kralj (ime države in ime)

vaše veličanstvo

princ njegovo kraljevo veličanstvo princ (ime države in ime)

vaše veličanstvo

— pozorno poslušajte, ko se ljudje pred-stavijo in si skušajte ime zapomniti,

— če ni nikogar, ki bi nas predstavil, to storimo sami.

Naj sogovornika vikam ali tikam?

Osnovna olikana oblika medsebojne-ga nagovarjanja je »vi«. Kadar vikamo, nas mora vikati tudi naš sogovornik, enako je pri tikanju.

— Na tikanje preidemo po daljšem znan-stvu, in sicer:

— na predlog starejše osebe, — na predlog ženske, — na predlog višjega po rangu.

— Če nismo povsem prepričani v tikanje, raje vikajmo.

— Kogar vikamo, ga naslavljamo z gospa ali gospodična/gospod. Z imenom na-govorimo le ljudi, ki jih dobro pozna-mo. Pri naslavljanju velja, da so zlasti v poslovnem svetu danes vse ženske po osemnajstem letu gospe. Pojem gospa opredeljuje ekonomska samo-stojnost, ki nam je dana sicer z umetno določeno mejo osemnajstih let. Sodo-bni bonton je naravnan precej indivi-dualno, zato upoštevajmo morebitne želje posameznic, da jih naslavljamo z gospodičnami.

Za mlajše gospode lahko uporablja-mo izraze, kot so mladi gospod ali go-spodič, vendar se v praksi niso zakoreni-nili, zato ostajamo pri besedi gospod. V pogovoru akademskih nazivov ne upo-


STROKOVNI PRISPEVEK

46

VArNOST

rabljamo prav pogosto, odvisno je tudi, v kakšnem okolju smo, v pisni komunikaciji pa na to nikakor ne smemo pozabiti. Po-slovni bonton daje prednost vikanju. Z vikanjem ustvarjamo neko umetno mejo med dvema osebama in ne posegamo pretirano v posameznikov osebni ali celo intimni prostor, kar pride zelo prav, kadar se spremo, izražamo nezadovoljstvo ali moramo koga ošteti.

— V družbi ljudi, ki jih poznamo le pro-fesionalno, uporabljamo nazive kot gospod direktor, gospod profesor, go-spa ministrica; z izrekanjem določenih funkcij pokažemo spoštovanje do no-silcev funkcij.

— Ko gre za visoke državne funkcionarje, ni dovolj le gospod ali gospa, pač pa: (razpredelnica na 45 strani)

Kakšen pa je prednostni vrstni red funkcionarjev Republike Slovenije?

Pri nas se uporablja prednostni vrst-ni red, ki ni bil uradno sprejet kot vladni sklep ali predpis. Prednostni vrstni red ali preseans je pravica do položaja in časti oz. pravica posameznika, da je pri urad-nih in drugih protokolarnih slovesnostih postavljen pred drugega posameznika. V Protokolu Republike Slovenije uporablja-jo skladno s slovensko ustavo, mednarod-nimi običaji in slovensko prakso naslednjo razvrstitev:

1. predsednik Republike Slovenije2. predsednik Državnega zbora Republi-

ke Slovenije3. predsednik Vlade Republike Sloveni-

je4. predsednik Državnega sveta Republi-

ke Slovenije5. predsednik Ustavnega sodišča Repu-

blike Slovenije6. predsednik Vrhovnega sodišča Repu-

blike Slovenije7. nekdanji predsedniki RS po senioriteti

opravljanja funkcije8. predsednik Slovenske akademije zna-

nosti in umetnosti9. predstavniki katoliške, protestantske,

pravoslavne in muslimanske verske skupnosti

10. predsednik Računskega sodišča11. ministri v Vladi Republike Slovenije

(zunanje zadeve, obramba, notranje zadeve, pravosodje, finance …)

12. rektorji univerz v Ljubljani, Mariboru in Kopru

13. generalni državni tožilec14. podpredsedniki Državnega zbora Re-

publike Slovenije15. guverner Banke Slovenije …

28. direktor Policije načelnik Generalštaba Slovenske

vojske … 36. državni sekretarji (v kabinetu

predsednika Vlade RS in v ministrstvih) …

41. direktorji uradov v sestavi vlade ali ministrstev

predstojniki uradov42. generalni sekretarji ministrstev

Republike Slovenije …46. direktor SOVE …

Kaj pa bonton pri telefoniranju?

— oglasimo se s prosim ali pa se pred-stavimo, npr. Služba generalnega di-rektorja policije, Sektor za odnose z javnostmi, dober dan, (Zofija pri tele-fonu);

— nižji po prednostnem vrstnem redu mora vedno čakati na telefonski liniji tistega, ki je višji;

— kličimo ob primernem času – ne pred 8. uro ali po 21. uri, ne v času obeda in poročil, v pogovoru pa bodimo kratki;

— naučimo se izklopiti mobilni telefon oziroma ga utišati, kadar je to potreb-no.

Ponekod v tujini, denimo v Evrop-skem parlamentu, moteče zvonjenje jemljejo resneje, kot pri nas, saj ob vho-du v stavbo poberejo mobilne telefone in jih vrnejo šele ob odhodu.

Pisno komuniciranje

Pisma vse pogosteje pišemo z računal-nikom. Vljudno je, če vsaj začetek (Dragi Rok!) in konec (Lepo te pozdravlja Zofija)napišemo ročno. Na pisna sporočila odgovarjamo:

— na pismo v osmih dneh, — na faksirano sporočilo v 48 urah, — na elektronsko pošto še isti dan.

Strogo upoštevamo tudi načelo nedo-takljivosti in zasebnosti pošte.

Spoštujmo in radi imejmo svoje delo, enak odnos imejmo do vseh lju-di in njihovega dela. Če kakšnega dela ne poznamo, še ne pomeni, da ni po-membno. Če česa ne vemo, pa vprašaj-mo za nasvet. Vsak nov delovni dan je nov izziv.

Vsaka posebna priložnost zahteva svo-je pisno sporočilo:

— ob koledarskih dogodkih (kot je novo leto) (pošiljamo) čestitke (14 dni prej za Slovenijo in 21 dni prej za tujino)

— ob napredovanjih čestitke— v zahvalo za povabilo zahvale (najkas-

neje dan po dogodku)— ob osebnih praznikih (rojstni dan)

voščila ali vabila

(voščilo na dan praznika ali najkasneje v 5 dneh po prazniku – nikakor ne pred njim)

— ob žalnih dogodkih sožalje, zahvala za sožalje

(telegrami najkasneje na dan pogreba, na sožalja se pisno zahvali)

Nekaj besed o uporabi vizitk

Protokolarno sporočanje z vizitkami je med diplomati tradicionalna oblika spo-razumevanja. Diplomatske vizitke se od poslovnih razlikujejo po tem, da nimajo naslovov in telefonov. Uporabljajo se za čestitke, zahvale, izrekanje sožalja, pred-stavitev koga in za slovo tako, da v levi spodnji kot s svinčnikom in majhnimi čr-kami zapišemo eno izmed naslednjih fran-coskih kratic:

p. p. pour presenter za predstavitev ali priporočilop. f. pour feliciter za čestitanjep. f. n. a. pour feliciter nouvelle anne voščilo ob novem letup. c. pour condoler za izrekanje sožaljap. r. pour remercier v zahvalop. p. c. pour prendre conge za poslovitev

Če ima vizitka zapognjen zgornji levi vrh, je bila prinesena osebno, kar izraža posebno pozornost.

Poslovne vizitke običajno vsebuje-jo ime in priimek, funkcijo, ime in naslov podjetja, telefon, številko faksa in naslov elektronske pošte. Številke mobilnih tele-fonov ne vključujemo na vizitko, izjemo-ma pa jo lahko zapišemo na zadnjo stran. Vizitke naj bodo le v slovenskem jeziku.

Prva vizitko ponudi oseba, ki je višje na hierarhični lestvici, in sicer takoj na začet-ku sestanka (če je udeležencev več) ali na koncu, ob izročitvi pa izrečemo »izvolite«. Vizitko pogledamo, jo komentiramo in na-to spravimo v etui. V levi žep shranjujemo prejete vizitke, v desnem pa hranimo svo-je. V pisarni na zadnjo stran napišemo še, kje in kdaj smo jo dobili, kakšen je bil naš osebni vtis ter jo shranimo.

Poskrbimo, da bomo v vsakdanjem življenju v odnosih z drugimi vedno ravnali tako, kot si želimo, da bi oni z nami. Ne prizadevajmo ljudi okrog se-be, bodimo pozorni in vljudni do njih.

Ljudje delamo napake, zato se lahko ob obilici pravil tudi zmedemo. V tem pri-meru zato ravnajmo po »zdravi pameti« in uporabljajmo štiri čudežne besede: hvala, prosim, oprostite in izvolite.


VArNOST

47

V SLOVENSKI POLICIJI FRONTEX-OVA DELAVNICA ZA ŠOLANJE SLUŽBENIH PSOV ZA ISKANJE EKSPLOZIVOV

IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE, IZPOPOLNJEVANJE

V Oddelku za šolanje službenih psov je med 4. in 15. aprilom 2011 potekala delavnica agencije Frontex s področja uspo-sabljanja vodnikov in šolanja službenih psov za iskanje eksplozivov, sicer ena od štirih delavnic znotraj projekta za standardizacijo dela vodnikov in službenih psov.

K sodelovanju so bili povabljeni predstavniki različnih služb, poleg poli-cije še carina, žandarmerija, mejna poli-cija itd., ki zagotavljajo varnost na zeleni meji Evropske unije. Delavnice se je tako udeležilo 15 predstavnikov iz 13 držav

– dva iz Nemčije in Portugalske ter po en predstavnik Romunije, Poljske, Če-ške, Španije, Norveške, Grčije, Latvije, Malte, Cipra, Italije in Slovenije. Namen delavnice je bil pripraviti orodja za po-enotenje postopkov in standardov za

delo s službenim psom, ki bi se uporab-ljali v vseh državah Evropske unije z zu-nanjo schengensko mejo. Tako bi lahko npr. slovenski vodnik s službenim psom pomagal pri delu varnostnih organov katere koli druge države EU v primeru zaznanega nelegalnega prevoza eks-ploziva čez zeleno mejo EU. »Varnost zu-nanje meje EU in s tem tudi vseh držav EU ni le obveznost posamezne države, temveč vseh nas. In če je varnost zuna-nje meje EU skupna obveznost, potem moramo znati delovati usklajeno. Temu je tudi namenjeno poenotenje standar-dov dela,« je dejal vodja projekta Radu Constantin Anton, ki je bil z delom slo-venskih inštruktorjev, vodnikov in služ-benih psov ter nad organizacijo prvega tovrstnega projekta takšnih razsežnosti izjemno zadovoljen. Navdušeni so bili tudi gostje iz tujine.

»Kako bodo posamezne države šola-le službene pse, je še vedno odvisno od njih, vsekakor pa vztrajam pri tem, da so metode šolanja živalim prijazne in da ne vsebujejo agresivnih oz. nasilnih ele-mentov. Naš namen ni poenotiti načine šolanja, temveč le doseči, da so službeni psi izšolani tako, da delajo na enak način,


VArNOSTIZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE, IZPOPOLNJEVANJE

torej po enakem postopku in enakih standar-dih,« je še dodal vodja projekta.

Delavnica je potekala v dveh delih. Prvi teden so inštruktorji snemali različne primere uporabe in dela službenega psa za odkrivanje eksplozivov. Pri tem so bili inštruktorji in psi izpostavljeni različnim delovnim razmeram, okoliščinam, objektom in območjem, saj so delali na trajektu v Izoli, na mejnem prehodu Obrežje, v kinodvorani, v delavnicah glavne avtobusne postaje, na železniški postaji, na Le-tališču Jožeta Pučnika in na travnatem terenu v okolici Gmajnic v Ljubljani.

Drugi teden delavnice je bil v znamenju pregledovanja in montiranja posnetega video gradiva. Končni produkt delavnice je tako pri-pravljen in urejen film, v katerem so prikazani standardi uporabe službenih psov za iskanje eksplozivov, posnetek pa bo koristen tudi kot učno gradivo. Dvotedensko delavnico so izko-ristili tudi za izmenjavo dragocenih izkušenj s tega področja. Vodstvo in inštruktorji Oddelka za šolanje službenih psov so kolegom iz tuji-ne predstavili svoje delo, ki ima v primerjavi z nekaterimi državami zelo dolgo, kar 62-letno zgodovino.

V sredo, 13. aprila 2011, so tuji inštruktorji spoznali tudi vodnike, saj se je celotna ekipa


VArNOST

49

Delo slovenske policije na področju šolanja in uporabe službenih živali je med 18. in 20. aprilom 2011 v Nem-čiji, na območju bavarske policije predstavil inštruktor OŠSP Stanislav Čurič. Šlo je za vsakoletno srečanje policij različnih držav, tokrat štiri-najstih. Vsakič obravnavajo različno področje policijskega dela, tema letošnjega zasedanja je bila upora-ba službenih psov kot operativnih sredstev. Različne šole in operativne enote policij, carine in vojske iz vse Evrope so med seboj lahko naveza-le stike in izmenjale izkušnje o izbiri mladega psa in lastni vzreji, načinih šolanja in odpravljanju napak, spre-govorili so tudi o novitetah in slabih izkušnjah pri operativni uporabi službenega psa in drugih težavah. Med pogovori je bilo moč ugotoviti, da imajo pri izbiri in nakupu novih službenih psov vse policije držav udeleženk podobne težave, kot jih imamo v Sloveniji, in da jih rešujejo na podoben način.

skupaj s slovenskimi vodniki in službenimi psi za iskanje eksplozivov udeležila še vaje na Ka-ravankah.

Po besedah vodje Oddelka za šolanje služ-benih psov Marka Medveška, je bil to eden naj-večji projektov, kar smo jih kdaj gostili. Organi-zacija je bila izjemno zahtevna, tako zaradi vse-binske narave projekta kot tudi zaradi števila gostov. »Veseli me, da je delavnica uspela, da smo se vsi nekaj novega naučili in da se je ne-nazadnje slovenska policija tujcem predstavila kot sodobna in uspešna organizacija, ki zna od-govoriti na varnostne izzive današnjega časa.«

Besedilo: Andrej MuhvičFoto: Marko Govekar



VArNOST

9. LETNI PREIZKUS VODNIKOV SLUŽBENIH PSOV INNJIHOVIH ŠTIRINOŽNIH POMOČNIKOV

Vodniki in službeni psi za splošno uporabo so svojo psihofizično kondici-jo in usposobljenost preverjali v 4 štirih disciplinah, in sicer v sledenju, posluš-nosti, terenskem preizkusu, pri katerem so morali premagati 3 kilometre dolgo progo z 12 ovirami, streljati in izvesti obrambo brez nagobčnika, ter izžrebani disciplini, ki je bila letos pregled gozda. Vsako leto namreč žreb določi, katera od treh disciplin (pregled objekta, pre-gled gozda ali prosta sled) bo tekmoval-na. Tako vodniki do zadnjega trenutka ne vedo, v kateri izžrebani disciplini se bodo pomerili.

V Gotenici je med 30. majem in 1. junijem 2011 potekal 9. letni preizkus vodnikov in službenih psov policije za splošno in specialistično uporabo. Letošnji preizkus je bil rekorden po številu prijavljenih tekmovalcev, ki so se pomerili v različnih disciplinah.

Tokratnega preizkusa se je udele-žilo kar 70 vodnikov iz policije (od tega 36 za splošno in 34 za speci-alistično uporabo), 7 iz vojske (od tega 2 za splošno in 5 za speciali-stično uporabo), 8 iz carine (vsi za specialistično uporabo), 3 iz upra-ve za izvrševanje kazenskih sankcij (1 za splošno in 2 za specialistično uporabo) in 1 vodnik iz hrvaškega notranjega ministrstva.

Pri vodnikih in službenih psih za splošno uporabo se je letos ekipno najbolje odrezala Policijska uprava Celje, sledi ji Policijska uprava Ljub-ljana, tretje mesto pa so prav tako osvojili vodniki Policijske uprave Celje. V kategoriji posamezno je državni prvak letos postal krški vodnik Peter Urek, srebro je od-nesel celjski vodnik Jože Močnik, bronasto medaljo pa si je prisvojil vodnik Policijske uprave Ljubljana Matjaž Novak.

Po besedah vodje Oddelka za šo-lanje službenih psov Marka Medveška se strokovnost in usposobljenost tako vodnikov kot njihovih štirinožnih po-močnikov nenehno veča, letni preizku-si pa so odlična priložnost, da njihovo znanje tudi sistematično preverimo. V primerjavi z nekaj leti nazaj je danes

raven strokovne usposobljenosti vodni-kov in izšolanosti psov že tako dvignila in uravnotežila, so razlike med vodniki minimalne in do zadnjega trenutka ne vemo, kdo bo zmagovalec.

Preizkus so si letos ogledali predstav-niki črnogorske, hrvaške, kosovske in ni-zozemske policije.

Po mnenju črnogorskega inštruk-torja Zorana Prelovića, ki si je skupaj s


Pri »specialistih« pa je bil med iskalci prepovedanih drog naj-boljši Ivan Šabec iz Policijske uprave Koper, srebro je pripadlo prav tako koprskemu vodniku Re-natu Pušniku, bronasto medaljo pa je osvojil Bogomir Velikonja iz Policijske uprave Nova Gorica.Med iskalci eksplozivov se je tako kot lani tudi letos najbolje odrezal murskosoboški vodnik Jože Schon-veter, Jože Metelko iz Policijske uprave Ljubljana je odnesel srebro, tretje mesto pa je zasedel Robert Rogelj iz Policijske uprave Kranj.

kolegi letni preizkus ogledal prvič, se lahko od slovenskih kolegov veliko na-učijo. Letos so bili tukaj kot opazovalci, naslednje leto pa se bomo prijavili na preizkus. Kot je poudaril Prelović, na-črtujejo tudi tesnejše sodelovanje s slovenskimi inštruktorji za šolanje služ-benih psov.

Sanja Herceg iz hrvaškega oddelka za šolanje službenih psov je prav tako pohvalila sodelovanje s slovensko poli-cijo. Skupaj smo že sodelovali, in sicer pri skupnem projektu, ki ga vodi agen-cija Frontex. Po njenih besedah se način šolanja službenih psov med slovensko in hrvaško policijo ne razlikuje bistve-no. Nenazadnje so se številni njihovi inštruktorji in vodniki za ta posel izšo-lali prav pri nas. Eden takih je hrvaški vodnik službenega psa za iskanje eks-plozivov Stjepan Pilat, ki se je na tem preizkusu pomeril izven konkurence.

Kosovski vodnik in načelnih enote vodnikov službenih psov Bekim Ademi je povedal, da je opazil nekaj razlik med našim in njihovim načinom šolanja, predvsem pri posameznih elementih, kot so poslušnost, napad in sledenje.


VArNOST

51


Nizozemski vodnik Berend Jan Riet-berg pa je bil presenečen nad uporabo nagobčnikov, ki je ena izmed posebnosti v slovenski policiji. Kot je dejal, na nizo-zemskem pri službenih psih ne uporab-ljajo nagobčnikov. Poleg tega ne poznajo policijske pasje šole, saj pse za policijo ku-pujejo od zasebnikov, ki jih tudi izšolajo.

Ena od bistvenejših razlik med slo-vensko policijo in drugimi evropskimi policijami je tudi v izbiri pasme, saj za specialistično uporabo poleg belgijskih in nemških ovčarjev uporabljamo tudi lovske pasme, saj smo pred leti ugo-tovili, da imajo določene vrste lovskih pasem nekatere odlične lastnosti glede

iskanja. Prav to pa je tisto, kar v policiji potrebujemo.

Za opravljanje splošnih nalog pa slo-venski vodniki uporabljajo predvsem bel-gijske in nemške ovčarje ter rotweilerje.

Besedilo: Nina DjordjevićFoto: Nina Djordjević, Jernej Gosenar

PRVE TAKTIČNO-REŠEVALNE IGREPripadnikom Specialne enote Uprave za policijske specialno-sti, Enote za specialno delovanje Slovenske vojske, Gasilske brigade Ljubljana in Reševalne postajo Ljubljana se je že lani porodila ideja, da bi združili svoje strokovno znanje in boga-te operativne izkušnje izmenjali v enem dnevu. Tako so 18. maja 2011 skupaj organizirali prve taktično-reševalne igre, ki so potekale cel dan v Ljubljani in njeni okolici. Njihov namen je bil izobraževalen, s poudarkom na medsebojnem sodelo-vanju v smislu izmenjave izkušenj, koordinacije dela na tere-nu in timskega dela; bile pa so igre tudi tekmovalne narave. K udeležbi so bili tako vključene vse interventne službe, ki se kot prve lahko ali se znajdejo na nekem kriznem dogodku.

Po prihodu vseh osmih ekip – vsaka služba je lahko prijavila dve ekipi s po štiri-mi tekmovalci – so se začela tekmovanja na vseh štirih delovnih točkah. Te delovne prostore je postavila in uredi-la vsaka od navedenih služb, praviloma s svojega področja dela.

Po scenariju reševalcev iz Reševalne postaje Ljubljana je bilo potrebno v ruševinah najti, oživljati in pravilno oskrbeti ter transportirati ra-njenca.

Glavni del vaje Gasilska brigada Ljubljana je bila upo-raba dihalnega aparata in gi-banje skupine skozi labirint v

veliki kletki. Po tem je tekmo-valce čakal še fizični preizkus na kardio trenažerjih, reševa-nje 80-kilogramske lutke iz stolpa ter hitrostno sestavlja-nje gasilskih cevi.

Naloga pripadnikov Eno-te za specialno delovanje Slovenske vojske je bila reše-vanje kup zahtevnih nalog v rovu, kjer je bila popolna te-ma, tekmovalci pa so na voljo imeli eno samo nočno napra-vo in termovizijo.

V preizkusu po scenariju policistov Specialne enote UPS je bilo potrebno pokaza-ti zelo veliko uigranost, saj so bili tekmovalci skoraj ves čas tekmovanja povezani z dvo-




VArNOST

53


Trije motoristi in motoristka, ki smo jih izžrebali med obiskovalci februarske prireditve Motorsport Salon, smo 11. maja 2011 povabili na obljubljen trening varne vožnje. V Policijski akademiji jih je sprejel inštruktor varne vožnje z motornimi kolesi Samo Rep.

ŠTIRJE IZŽREBANI MOTORISTI NAVDUŠENI NADTRENINGOM VARNE VOŽNJE

Najprej jim je na kratko predstavil pravila varne vožnje in jih podučil, kako prepoznati, preprečevati in reševati posamezne težave v prometu. Opozoril jih je tudi na pomembne dejavnike varnosti za voznike enoslednih motornih vozil, kot so ustrezno

psihofizično stanje, pravilna uporaba zaščitne opreme in pra-vočasno predvidevanje.

Po končanem predavanju so se motoristi podali na poli-gon. Tam jih je inštruktor opozoril na najbolj pogoste napake pri speljevanju, ustavljanju in drži telesa na motornem kole-su ter jim pokazal, kako se jim izogniti. Posebno pozornost je namenil pravilno usmerjenemu pogledu in vse prevečkrat pozabljeni pravilni drži rok in nog. Dotaknil se je tudi izjemno pomembnih elementov za voznike enoslednih motornih vozil, kot so zaviranje v nevarnosti ter zaviranje in izogibanje nenad-ni in nepričakovani oviri.

Motoristi so nato pod budnim očesom inštruktorja na poli-gonu med stožci poskusili prav tiste elemente varne vožnje, kasneje pa so se podali še na relacijsko vožnjo.

Ob zaključku so se strinjali, da je bil trening varne vožnje v Policijski akademiji odličen in poučen in da bi moralo biti takih dogodkov še več. V policiji smo zadovoljni, da je bil odziv po-vabljenih motoristov pozitiven.


metrsko vrvjo. Delovna toč-ka je bila precej razvejana in je od skupine zahtevala tudi zelo širok nivo znanja in na-tančnosti.

Prav vsaka delovna toč-ka je dala tekmovanju po-seben pečat. Vsaka je dala tekmovalcu nekaj novega, a hkrati zelo potrebnega in verjetnega v realnem življe-nju. Najbolje so se odrezale ekipe, ki so pri svojem pristo-pu upoštevale timsko delo,

organiziranost in predhodna navodila. Seveda so bili atri-buti uspešnosti tudi fizična pripravljenost, strokovne izkušnje, natančnost, sposo-bnost pomnenja in koncen-tracije. Tako kot mnogokrat se je tudi tokrat izkazalo, da ni vse potrebno storiti samo najhitreje, ampak tudi pra-vilno. Zmagovalna formula: hiti počasi.

Po zaključku tekmovalne-ga dela dneva so poveljnik

Enote za specialno delovanje, poveljnik Gasilske brigade Ljubljana in vodja Reševalne postaje Ljubljana ter poveljnik Specialne enote UPS Marjan Anzeljc vsem udeležencem tekmovanja podelili medalje. Slednji je zmagovalcem, pri-padnikom Enote za specialno delovanje Slovenske vojske, predal tudi prehodni pokal. Ta je ekipi Specialne enote UPS ušel le za točko zaostan-ka. Tudi ostale ekipe niso

veliko zamujale za zmago-valcem. Vsem udeležencem in tekmovalcem gre pohvala, saj so s svojo voljo in resnost-jo pokazali visoko stopnjo motiviranosti k integraciji tako pomembnih služb, ki re-šujejo življenja. Z odločitvijo, da te taktično-reševalne igre postanejo tradicionalne, se je že začel lov za prehodnim pokalom.

Besedilo: Tadej CunderFoto: Milan Tomažin


VArNOST

Namen letnega preizkusa je preveriti usposobljenost policistov motoristov v spretnostni vožnji z motornimi kolesi. Delo policistov motoristov je namreč iz-jemno zahtevno, saj morajo poleg poli-cijskih nalog obvladati tudi vožnjo z mo-torjem. Policisti motoristi delajo tudi v vseh razmerah, v vročini, mrazu in dežju. Ko opravljajo svoje naloge na motorju in npr. med vožnjo odkrivajo kršitelje, morajo biti izjemno pozorni še na osta-le udeležence in dogajanja v cestnem prometu. Takšno delo zahteva dobro iz-urjenost, strokovnost, predvidevanje in včasih tudi nekaj iznajdljivosti.

Policisti motoristi morajo biti sicer ves čas odlično pripravljeni, zato trenira-jo celo leto in se usposabljajo na posa-meznih poligonih v okviru svojih policij-skih uprav, pri čemer jim pomagajo tudi inštruktorji varne vožnje. Letni preizkus pa je test njihovih zmogljivosti, sposo-bnosti in znanja. Na letošnjem preizkusu se je pomerilo 59 policistov motoristov iz cele Slovenije.

Po besedah vodje usposabljanja iz Centra za izpopolnjevanje in uspo-


Na osmem letnem preizkusu v spretnostni vožnji z motornimi kolesi so se 19. maja 2011 na poli-gonu Policijske akademije pome-rili policisti motoristi iz vse Slove-nije.

POLICISTI MOTORISTI NA 8. LETNEM PREIZKUSU PONOVNO

sabljanje v Policijski akademiji Andreja Ošlaka so takšna usposabljanja za poli-ciste nujna. Za varno delo policistov na motornih kolesih je poleg obvladovanja motorja nujna tudi dobra psihofizična pripravljenost, predvsem pa tudi previd-nost, še posebej v začetku motoristične sezone. Policisti so na poligonu ponov-no pokazali izjemno usposobljenost in odlično obvladovanje motornega kole-sa. Seveda pa morajo za takšno znanje in veščine garati vse leto.

Slovenska policija ima sicer 250 ak-tivnih policistov motoristov in 108 cest-nih motornih koles. Lani so bili policisti motoristi udeleženi v 5 prometnih ne-srečah, kar je glede na skupno prevo-ženih 700.000 kilometrov v enem letu zanemarljiva številka. V treh od teh ne-sreč so bili policisti motoristi udeleženci,

POKAZALI SVOJE SPRETNOSTI


VArNOST

55

POLICISTI MOTORISTI NA 8. LETNEM PREIZKUSU PONOVNO


Razvrstitev ekipno - Honda

1. Postaja prometne policije Ljubljana2. Postaja prometne policije Murska Sobota3. Postaja prometne policije Koper

Razvrstitev ekipno - BMW

1. Postaja prometne policije Ljubljana2. Specializirana enota za nadzor prometa 3. Postaja prometne policije Celje

Razvrstitev posamezno - Honda

1. Sandi Sheikha, Postaja prometne policije Ljubljana2. Blaž Tomažič, Postaja prometne policije Slovenj

Gradec 3. Aljaž Čuš, Postaja prometne policije Ljubljana

Razvrstitev posamezno - BMW

1. Tine Prevec, Postaja prometne policije Ljubljana2. Zoran Vidas, Postaja prometne policije Ljubljana3. Simon Kastelic, Postaja prometne policije Koper

POKAZALI SVOJE SPRETNOSTI

dve pa so povzročili sami, in sicer je eni botrovala neprilagojena hitrost, drugi pa nujna vožnja. Na srečo pa med slo-venskimi policisti motoristi v zadnjih letih ni bilo smrtnih žrtev. Nazadnje se je smrtna prometna nesreča z udeležbo policista motorista zgodila leta 1998.



VArNOST

USPOSABLJALI SMO SRBSKE POLICISTE MOTORISTE V VARNI VOŽNJI


Ministrstva za notranje zade-ve Republike Srbije je med 3. in 6. majem 2011 v Sremski Kamenici organiziralo uspo-sabljanje policistov motori-stov v varni vožnji z motorni-mi kolesi iz prometnih policij Beograda in Novega Sada. Usposabljanje sta vodila po-licista inštruktorja slovenske Policijske akademije Samo Rep in Tone Paderčič.

Usposabljanja, ki je poteka-lo po verificiranem programu slovenske policije, se je ude-ležilo 11 policistov motoristov

z motornimi kolesi znamke Aprillia, Suzuki in Moto Guzzi. Prav tako pa so uporabljali še motorna kolesa BMW R 60/7 in R 75/7 (letnik 1975-1980), ki so last tamkajšnje policijske aka-demije in se uporabljajo samo še za usposabljanja.

Namen usposabljanja je bil usposobiti srbske policiste mo-toriste kot inštruktorje, ki bodo v prihodnje usposabljali svoje kolege v varni vožnji z motor-nimi kolesi.

Po nekajurnem teoretič-nem delu usposabljanja je to

potekalo na poligonu, sledila je relacijska kondicijska vožnja, nato so udeleženci opravljali preizkus znanja. Ta je bil po-doben letnemu preizkusu poli-cistov motoristov v spretnost-ni vožnji, ki poteka v slovenski policiji, vendar so bile vaje ne-koliko lažje.

Samega preizkusa znanja se je udeležila tudi delegacija vrha srbske policije. Ti in seve-da udeleženci so bili z izvedbo usposabljanja zelo zadovoljni ter presenečeni nad prikazanim znanjem slovenskih inštruktor-

jev. Navdušeni so bili nad na-činom dela, ki ga opravljamo inštruktorji v Sloveniji, in sa-mim sistemom usposabljanja. V srbski policiji namreč do se-daj ni bilo takšnih ali podobnih usposabljanj v varni vožnji, niti niso imeli gradiva in programa za izvajanje varne vožnje. Nji-hov predlog in želja je, da bi se takšno usposabljanje še letos ponovilo, saj v teh treh dneh niso mogli doseči vseh veščin in znanj za pravilno in varno vožnjo z motornimi kolesi.

Besedilo in foto: Samo Rep


VArNOST

57


V PREDORU PODNANOS MEDREGIJSKA VAJAREŠEVANJA MNOŽIČNE PROMETNE NESREČE

Na odseku hitre ceste Vipava - Razdrto je v prvem predoru Podnanos 21. maja 2011 potekala enodnevna, kombinira-na vaja reševanja množične nesreče, skozi katero so pred-stavniki različnih služb sil za zaščito in reševanje lahko preverili operativno delovanje in medsebojno sodelova-nje, ki je v takšnih situacijah nepogrešljivo.

V reševalni vaji je sodelovalo kar 38 gasilcev iz poklicnih centrov Ajdovščina in Postojna ter bližnjih prostovoljnih gasil-skih društev, 9 reševalcev ajdovskega in novogoriškega zdrav-stvenega doma in 10 policistov novogoriške in postojnske policijske uprave. Ti so v okviru vaje zavarovali kraj in širše ob-močje dogodka, tj. prometne nesreče, da bi zagotovili varnost ljudi in premoženja ter reševalnim ekipam in oglednim sku-pinam omogočili nemoteno delo. Policisti pa so med drugim opravili tudi ogled kraja prometne nesreče.

Po scenariju vaje sta v 590-metrskem predoru Podnanos, približno 200 metrov od vhoda v predor, zaradi prevelike hi-trosti trčila osebni avtomobil z dvema potnikoma in kombi, v katerem je bilo osem oseb. V stoječi vozili se je kmalu zatem zaletel še tretji voznik osebnega avtomobila s sopotnikom, ki je spregledal opozorilno signalizacijo in zapeljal v predor. Skupno je bilo, glede na scenarij vaje, poškodovanih kar 12 oseb, nekatere izmed njih tudi huje.

Goreča vozila in koncentracija strupenih plinov so v predo-ru predstavljala nevarnost tudi za policiste in zdravstvene reše-valne ekipe, zato so bili na kraj najprej napoteni gasilci, ki so bili opremljeni z dihalnimi maskami in drugo zaščitno opremo.

Ker v takšnih nesrečah zaradi nevarnosti policisti ne morejo na kraj, so gasilci tokrat prvič z alkoholnim flomastrom na roko ponesrečencev zapisali, v katerih vozilih in kje so posamezniki sedeli. Ti podatki so namreč za nadaljnjo preiskavo tovrstnih prometnih nesreč izjemnega pomena.

Vodstvo reševalne vaje je po zaključku poudarilo, da je bila vaja uspešna in da se morajo reševalci poznati med seboj ter si zaupati, opozorili pa so tudi na usklajenost tehnične opre-mljenosti različnih ekip.

V vaji so poleg preizkušanja usposobljenosti in sodelovanja reševalnih ekip merili tudi odzivni čas različnih enot, ki je po-treben za prihod prvih reševalnih ekip do mesta nesreče. Pre-verjali so tudi alarmiranje, aktiviranje in obveščanje sil za zašči-to in reševanje ter preverjali sistem zvez, usklajenost tehnične opremljenosti različnih ekip ter skladnost načrtov zaščite in reševanja v praksi.

Besedilo in foto: Dean Božnik


VArNOST

POLICISTI MOTORISTI S POMOČJO REŠEVALCEV NA MOTORJIH NADGRADILIZNANJE IZ NUJNE MEDICINSKE POMOČI


Prvi na kraju prometne nesreče so poleg reševalcev na motorjih velikokrat policisti motoristi. Ti sicer že imajo predzna-nje iz nudenja nujne medicinske pomoči, saj se na tem področju redno izobražujejo. Da bi se njihovo sodelovanje ob tovrstnih situacijah še izboljšalo, so jih reševalci na motornih kolesih tudi letos usposabljali za »prve posredovalce«.

Usposabljanja, ki je potekalo med 13. in 15. junijem 2011 v Vadbenem centru Go-tenica, se je tokrat udeležilo 22 policistov motoristov, ki so se v treh dneh seznanili z osnovami delovanja človeškega telesa, temeljnimi postopki oživljanja odraslih in otrok, defibrilacijo srca, prvo pomočjo pri naglih obolenjih, zastrupitvah, poškodbah in porodu na terenu. Drugi in tretji dan so se udeleženci razdelili po učnih delavnicah in ob izkušenih inštruktorjih vadili postopke oživljanja, imobilizacije, zaustavitve krvavi-tev, oskrbe ran in defibrilacije srca.

Njihova udeležba na tovrstnem uspo-sabljanju je namenjena boljšemu sodelo-vanju med reševalci in policisti motoristi, ki se ob prometnih nesrečah redno srečujejo in si tako medsebojno pomagajo.

Besedilo in foto: Anita Kovačič

22 NOVIH KRIMINALISTIČNIH TEHNIKOV

Nacionalni forenzični laboratorij je tudi letos organiziral dvodnev-no strokovno usposabljanje za kriminalistične tehnike policijskih uprav s področja forenzičnega preiskovanja in kriminalistično-tehničnih oglednih dejavnosti.

Obdelava krvavih sledi obuval

Merjenje in viziranje strelnih poškodb na vozilu

Usposabljanja, ki je pod vodstvom dr. Mateja Trapečarja potekalo v Gotenici med 21. in 22. aprilom 2011, so se poleg 22 kriminalističnih tehnikov udeležili tudi predstavniki Ministrstva za obrambo Republi-ke Slovenije, in sicer obveščevalno-varnostne službe, vojaške policije, stalne komisije za preiskovanje letalskih nesreče in resnih incidentov vojaških zrakoplovov ter dr. Tomaž Zupanc z Inštituta za sodno medi-cino Medicinske fakultete v Ljubljani.

Vsebina usposabljanja je bila pestra. Tako so se udeleženci uspo-sabljanja urili v kemijski obdelavi krvavih sledi obuval, procesiranju po-

snetkov in izdelavi prostorske slike ter balističnih preiskavah. V teore-tičnem delu smo predstavili aparaturo za zajem in izdelavo prostorske slike ter procesiranje videoposnetkov z namenom izboljšave vidnih značilnosti posnetka. V praktičnem delu pa smo pripravili pet delavnic, dve na temo kemijske obdelave krvavih sledi obuval in tri na temo me-ritve in viziranja strelnih poškodb.

Poleg tega, da so se udeleženci usposabljanja seznanili z novostmi s forenzičnega področja je bilo takšno srečanje tudi odlična priložnost za mešano ekipno sodelovanje in intenzivno urjenje v kriminalistično-tehničnem delu. Tečajniki so spoznavali in komentirali posamezne pri-stope izvajanja oglednih dejavnostih in jih primerjali s svojimi, včasih malce različnimi, pristopi in izkušnjami.

Besedilo: dr. Matej Trapečar Foto: Tomaž Korbar, Tomaž Prijanovič


VArNOST

59

NA DELU NOVE KRIMINALISTKE IN KRIMINALISTI

V Vadbenem centru Gotenica so 16. junija 2011 pred generalnim direktorjem policije Jankom Gorškom zaprisegli nove policistke kriminalistke in policisti kriminalisti.

Izvajanje hišne preiskave v okviru preiskovanja gospodarske kriminalitete


Šestnajsttedenski krimina-listični tečaj je razdeljen na te-oretični in praktični del. Slednji traja neprekinjenih dvanajst dni. V tem času novozaposleni delavci kriminalistične policije in Nacionalnega forenzičnega laboratorija pridobijo osnovna praktična znanja in spretnosti, ki jih potrebujejo za odkrivanje in preiskovanje kriminalitete.

Praktičnega dela se je udeležilo 49 tečajnikov iz vrst policije, predstavnica obram-bnega ministrstva ter pred-stavnika iz carine in Inštituta za kriminologijo ljubljanske Pravne fakultete. Za tri dni so se usposabljanja udeležili tudi trije predstavniki Slovenske vojske. Med udeleženci je bilo 28 policistov, ki že imajo dolo-čena znanja iz področja krimi-nalistike in status pooblaščene uradne osebe.

Udeleženci so pod vod-stvom inštruktorjev krimina-listične policije obravnavali letalsko nesrečo, policijske ukrepe in procesna dejanja ter preiskovanje gospodarske kriminalitete in korupcije. Pre-iskovali so tudi premoženjska kazniva dejanja, oborožen rop, samomor, nesrečo in druge pri-mere sumljive smrti, opravili pa so tudi ogled kraja eksplozije, požiga in ekološke kriminalite-te.

V praktično usposablja-nje so se vključili predstavniki različnih organizacijskih enot policije, kot so strokovnjaki iz Uprave kriminalistične polici-je in Sektorjev kriminalistične policije posameznih policijskih uprav, strokovnjaki Nacional-nega forenzičnega laboratorija, Letalske policijske enote, Speci-alne enote (policisti potapljači in bombna enota), inštruktorji Vadbenega centra Gotenica, vodniki službenih psov, pa tudi zunanji strokovnjaki iz pravo-sodja in Inštituta za sodno me-dicino Medicinske fakultete v Ljubljani.

Foto: Anita Kovačič, Brigita Petric,Branimir Ritonja Preiskovanje oboroženega ropa in uporaba poligrafa ter izdelava fotorobota



Pripadniki Posebne policijske enote – Gorske enote in Letalske policijske enote Uprave za policijske specialnosti so 20. maja 2011, drugi dan rednega poletnega usposabljanja, šefom policij iz Zahodnega Balkana pokazali ene-ga najbolj zahtevnih manevrov letalskega reševanja. Ta prikazna vaja, kjer so uspešno rešili ponesrečena plezalca, je bila hkrati zadnje usposabljanje pripadnikov gorske enote za izvajanje policijskih nalog zaščite, reševanja in pomoči s helikopterjem pred turistično sezono. Gorski policisti so na dnevni pripravljenosti, podnevi in ponoči, zavedajoč se, da so z vsakim odhodom v visokogorje in na zahtevno območje v nevarnosti tudi njihova življenja. Nič manj niso tvegane vaje. Tudi zato sta njihovo vrhunska usposobljenost in popolna uigranost ter zaupanje med reševalci in posadko helikopterja ne-precenljivi. (Foto: Robert Kralj in Brigita Petric)

Policisti Specialne enote Uprave za policijske specialnosti so organizirali in izvedli protiteroristično izpopolnjevanje v poletnih razmerah na morju. Namen usposabljanja, ki je intenzivno trajal en teden, je zagotavljanje nji-hovih specifičnih znanj, ki so potrebna pri najzahtevnejših varnostnih po-sredovanjih v posebnih pogojih dela na morju (morska obala, morje, ladja, ploveči objekti na vodi). Usposabljanju na ladji so se pridružili tudi pripad-niki Enote za specialno delovanje Slovenske vojske. 22. junija 2011 pa so »specialci« v okviru proslave ob dnevu policije na Policijski upravi Koper pripravili še prikazno vajo na Tartinijevem trgu in gostom ter sodelujočim na atraktiven način predstavili segment svojega dela. (Besedilo: Matjaž Tomšič; foto: Štefan Abraham)


VArNOST

61


Posadke Letalske policijske enote Uprave za poli-cijske specialnosti, ki opravljajo zelo raznovrstne in zahtevne naloge s helikopterji – eno od kom-pleksnejših je nadzor in varovanje schengenske meje, še posebej v nočnem času – lahko kvalitet-no, učinkovito in predvsem varno delo zagotovijo le z nenehnim ustreznim usposabljanjem in urje-njem članov letalskih posadk, tudi na simulatorjih letenja. Takšno usposabljanje in urjenje izvajanja postopkov v sili opravljajo takrat, ko se postop-kov ne da oz. jih ni mogoče izvajati na pravih he-likopterjih, ker je to prenevarno. V zadnjih štirih letih je bilo izvedenih kar nekaj osnovnih in ob-novitvenih usposabljanj, ki so bila sofinancirana tudi iz skladov EU. (Besedilo in foto: LPE UPS)

Štiridnevnega usposabljanja policijskih zaupni-kov so se v začetku maja udeležili tudi policisti, ki so pri svojem delu morali uporabiti najhujša pri-silna sredstva ali pa so doživeli travmatično situ-acijo. Pri usposabljanju je že drugo leto zapored sodeloval mednarodno priznani in uveljavljeni policijski psiholog prof. dr. Roger Solomon skupaj s finskim kolegom Juho Jaevelinom, pridružili pa so se jima tudi psihologi, zaposleni v policiji in na notranjem ministrstvu. Da so slovenski policijski zaupniki zares predani pomoči svojim kolegom, je izpostavil tudi Solomon, ki je prav tako pozdra-vil prizadevanja in aktivnosti tako vodstva slo-venske policije kot vseh sodelujočih psihologov, zaupnikov in ostalih na tem področju, s čimer se lahko pohvalijo le redke policije na svetu. (Foto: Mirko Verovšek)

Trinajsttedenskega izobraževanja s področju varnostnih študij v Evropskem centru za varnost-ne študije George C. Marshall v Garmischu Par-tenkirchnu v Nemčiji sta se iz slovenske policije udeležila dva zaposlena, Albin Slabe iz vodstva Generalne policijske uprave (levo) in Boštjan Per-klič iz Centra za varovanje in zaščito Uprave za policijske specialnosti (desno) (na fotografiji z ge-neralnim konzulom Markom Vrevcem z General-nega konzulata Republike Slovenije v Münchnu). Tega študija se je med 21. marcem in 17. junijem 2011 udeležilo 126 oseb iz 44 držav s celega sve-ta. Šolanje na akademskem nivoju po programu Napredne študije na področju varnostnih zadev (PASS - Program in Advanced Security Studies) je potekalo v dveh delih, in sicer v obliki skupnih predavanj s terenskim študijem in v obliki indivi-dualno poglobljenega študija. (Besedilo: Boštjan Perklič in Albin Slabe; foto: osebni arhiv)



S slavnostno zaprisego pred generalnim direktorjem policije Jankom Gorškom sta v petek, 22. aprila 2011, uspo-sabljanje za pooblaščeno uradno osebo uspešno zaključili 21. in 22. generacija delavcev policije. Skupaj z njimi je zapriseglo tudi pet kandidatov 10. generacije Šole za policiste.

Policija v svoje vrste vsako leto sprejme nove delavce, ki morajo uspešno prestati usposabljanje in izpit za izvajanje policijskih pooblastil. Tokrat so na usposabljanju sodelovali tudi pripadniki vojaške policije.

Usposabljanje 43 delavk in delavcev policije ter 7 pripadnikov vojaške policije je potekalo v treh delih. V prvem delu, ki je bil v Policijski akademiji, so tečajniki pridobivali teoretično znanje o policijskih pooblastilih z uporabo prisilnih sredstev, javnem redu, kaznivih dejanjih, organizaciji in nalogah policije itd. Nato so se odpravili na tritedensko prakso v policijske enote, da bi bolje spoznali delo na terenu in dobili vpogled v izvajanje policijskih pooblastil v praksi. Sledilo je še praktično usposabljanje v Policijski akademij, pri čemer so se urili v izvajanju praktičnega po-stopka, oborožitvi s streljanjem in samoobrambi. (Besedilo: Marko Kortnik; foto: Mirko Verovšek)

Druga skupina udeležencev ali dvajset vodilnih delavcev policije je 9. maja 2011 v Policijski aka-demiji zaključilo usposabljanje za vodenje poli-cijskih enot. Štirje komandirji, 15 pomočnikov ko-mandirjev in vodja oddelka na policijski upravi so štiri mesece pridobivali znanja iz menedžmenta človeških virov, poslovne komunikacije, skupin-skega dela, operativnega menedžmenta ter opra-vili tudi praktično usposabljanje. »Dobri odnosi se začnejo pri vrhu, pri tistih, ki moramo biti svojim kolegom za zgled,« je ob zaključku med drugim poudarila namestnica generalnega direktorja policije mag. Tatjana Bobnar in dodala: »Etičnega vedenja, dobrih odnosov in medsebojnega spo-štovanja ljudem ne moremo zapovedati, lahko pa sami stremimo k vsem tem vrednotam in tako spodbudimo tudi druge, da jih vzamejo za svoje.« (Besedilo: Cvetka Lumbar; foto: Miha Corel)


VArNOST

63


Predavatelja policijskih pooblastil s praktičnim po-stopkom in samoobram-bo iz Policijske akademije mag. Franc Pozderec in Smiljan Lukman sta se med 10. in 15. aprilom 2011 v Srbiji udeležila seminarja o praktičnih vidikih uporabe prisilnih sredstev. Seminar, ki je bil organiziran v okviru Organizacije za sodelova-nje in varnost v Evropi (OV-SE), je potekal v policijskem centru za osnovno usposab-ljanje v Sremski Kamenici.

Seminarja se je udeležilo 23 predstavnikov policij raz-ličnih držav, in sicer 11 pred-stavnikov srbskega notranje-ga ministrstva ter 12 predstav-nikov policijskih akademij iz Slovenije, Hrvaške, Federacije Bosne in Hercegovine, Repu-blike Srbske, Črne Gore in Ma-kedonije.

Namen usposabljanja je bil izmenjati znanja in izkušnje s področja teoretičnega in prak-tičnega poučevanja uporabe prisilnih sredstev ter policij-skih pooblastil.

Udeleženci so najprej pri-merjali zakonske osnove posa-meznih držav za uporabo vseh prisilnih sredstev. Poudarek je bil predvsem na uporabi prisil-nih sredstev, kot so fizična sila, sredstva za vezanje in vklepa-nje, palica, plinska sredstva in sredstva za elektrošok. Po teoretičnem delu so nadalje-vali v telovadnici, kjer so v ki-monih in delovnih uniformah štiri dni predstavljali uporabo strokovnih prijemov pri pasiv-nem in aktivnem upiranju ose-be, strokovne mete, obrambo pred neoboroženim in oboro-ženim napadalcem, uporabo palice (tonfe, zložljive palice in gumijevke) ter uporabo sred-stev za vklepanje in vezanje. Predavatelji so med drugim opravljali tudi varnostni pre-gled in ugotavljali istovetnost občanov. Znanje, ki so ga pri-dobili, bodo lahko posredo-vali kandidatom za policiste v svojih državah in jim prenesli

SEMINAR V SRBIJI O POUČEVANJU UPORABE PRISILNIH SREDSTEV

bogate izkušnje policij drugih držav.

Predavatelji iz vseh držav udeleženk seminarja so se strinjali, da bi bilo treba po-daljšati proces izobraževanja kandidatov za policiste. Le tako se bodo namreč naučili zakonite, strokovne, humane in dostojne praktične upora-be prisilnih sredstev, s čimer

bodo bistveno zmanjšali ne-varnost poškodbe osebe, zoper katero bodo uporabili prisilno sredstvo, hkrati pa bodo zmanjšali tudi nevar-nost poškodb drugih oseb v postopku in nenazadnje pre-prečili tudi samopoškodbe. Predstavniki policijskih aka-demij nekdanjih jugoslovan-skih republik pa so si bili ob

koncu seminarja enotni, da je izobraževanje kandidatov za policiste med državami po-dobno in prekratko glede na zelo veliko količino znanja in veščin, ki jih morajo kandidati osvojiti za suvereno opravlja-nje poklica policista.

Besedilo: mag. Franc PozderecFoto: Ministrstvo za notranje

zadeve Republike Srbije


VArNOSTMEDNARODNO SODELOVANJE

V Lyonu v Franciji je bila med 19. in 21. aprilom 2011 7. redna letna konferenca vodij nacionalnih centralnih biro-jev Interpola, ki se je je udeležil tudi predstavnik sloven-ske policije Darko Ledinšek, sicer kriminalistični inšpektor v Sektorju za mednarodno policijsko sodelovanje Uprave kriminalistične policije na Generalni policijski upravi.

Na konferenci se je srečalo več kot 250 vodij in drugih viso-kih predstavnikov nacionalnih uradov Interpola iz kar 155 držav članic, kar je največ v zgodovini IPSG. Glavno vodilo konference je bilo, da mora Interpol ob čedalje večjih varnostnih izzivih in varnostnih zahtevah držav članic nenehno prilagajati svoje vire in znanje za čim bolj učinkovito obravnavo kriminalitete.

Darko Ledinšek se je udeležil evropskega regionalnega omizja, kjer so bili predstavljeni zanimivi prispevki o okoljski kriminaliteti, boju proti mednarodnemu tihotapstvu kokaina, operativni podpori Interpola pri iskanju iskanih oseb, predstav-niki Ruske federacije pa so spregovorili o terorističnem napadu na letališče Domodedovo.

Zadnji dan so udeleženci srečanja sprejeli zaključke konfe-rence, in sicer so podprli pobude glede Interpolovega poto-valnega dokumenta, zbirke podatkov ukradenih in izgubljenih potovalnih dokumentov, programa za boj proti terorizmu ter nove strategije boja proti pomorskim piratom ob somalijski obali.

Na Malti je med 11. in 13. majem 2011 potekala 40. regi-onalna evropska konferenca Interpola, ki se je je udeležil tudi predstavnik slovenske policije Dušan Kerin, sicer vod-ja Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje v Upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi.

Predstavil je ukrepe Slovenije za zagotovitev kvalitete slo-venskih podatkov v Interpolovi podatkovni bazi. Spregovoril je

INTERPOL: 7. LETNA KONFERENCA VODIJ NACIONALNIH BIROJEV IN 40. REGIONALNA EVROPSKA KONFERENCA

o primerjavi nacionalne baze podatkov in baze podatkov Inter-pola ter razlikah med njima, preverjanju, ali se vsi razpisi, ki so v Interpolovih bazah podatkov, nahajajo tudi v nacionalni bazi, zaprosilih za izbris podatkov iz Interpolovih baz itd. Predstavil tudi težavo, ki se pojavlja zaradi nekonsistentnosti podatkov posameznih držav članic, saj obstaja več deset tisoč neveljav-nih razpisov v bazi ukradenih motornih vozil (SMV – stolen motor vehicle). Poleg tega se pojavljajo tudi težave z uporabo razpisov v SMV za izvajanje prikritega nadzora, pri vnosu vozil v SMV zaradi neplačanih denarnih kazni za prekrške, neodzivno-sti držav, ki so lastnice razpisa itd.

Na konferenci so bili predlagani različni ukrepi za izboljša-nje stanja, in sicer naj bi se razpisovanje, modificiranje in pre-klic podatkov centraliziral, sistemi naj bi se integrirali, tako da bi se z izbrisom podatka iz nacionalne baze samodejno izbrisal tudi podatek iz SIS in SMV. Naključno bi se opravljale tudi kon-trole baz podatkov, udeleženci konference pa so predlagali tu-di intenzivnejši nadzor organa za varstvo osebnih podatkov.

Konferenca na Malti je bila priložnost tudi za izvolitev novih članov v Evropski komite Interpola. V zaključku je bil predstav-ljen še poslovni načrt Interpola, ki so ga skupaj s petimi pripo-ročil soglasno sprejeli. Ob koncu je bil potrjen tudi gostitelj 41. regionalne evropske konference Interpola, ki bo naslednje leto v Izraelu, za leto 2013 pa je svojo kandidaturo že napovedala Madžarska.

Besedilo in foto: Interpol Slovenije


VArNOST

65

PROSTI ČAS – PREDSTAVLJAMO POLICISTE

DOBRODOŠLI V GRUZIJI!O ljubeznivih ljudeh, policistih in psih s karizmo

»No, lepa reč,« sem pomislila. Odprav-ljam se v deželo, ki je niti po drugem poskusu nisem uspela najti na zaprašeni karti sveta, ki že od nekdaj sameva na steni moje pisarne. O Gruziji sem vedela le to, da je v bližini Turčije, da tam živijo gostoljubni ljudje in da vino teče v po-tokih. Odločila sem se, da mi bo to za-dostovalo.

Junija letos nas je na dvotedensko potovanje s kombijem krenilo pet bež-nih znancev. Naloge smo si, po tanku dizla in manjšem sodu vina, pravično razdelili. Pripadla mi je skrb za duhov-no stran potovanja in za smeti. Bila sem glavna in edina smetarka ves čas poti, čisto do mojega praga v Ljubljani.

Prvo uro potovanja, ko sem še oce-njevala skupino, mi je postalo jasno, da bo treba čimprej pozabiti vsa pričakova-nja, se enostavno prepustiti in upati na najboljše.

Potovali smo prek Srbije, Bolgarije in Turčije. Avtocesta do Beograda je bila prazna, vstop v Turčijo in potovanje po njej pa prijetno presenečenje za vse po-tnike, ki nismo mogli skriti navdušenja nad njenim razvojem, številnimi grad-bišči ter uglajenim obnašanjem domači-nov. Pospešeno investiranje je še zlasti vidno v turističnih pokrajinah; na obrob-jih velemest gradijo brezštevilna in lepa stanovanjska naselja, predvsem pa ne

pozabljajo niti najbolj zakotnih planin-skih prelazov, ki se vsi ponašajo z novimi cestami. Ob misli na Celovške dvore sem požrla prvega od predsodkov, ki sem jih do tedaj gojila do Turčije.

POLICIJA

Ves čas smo šotorili na divje, saj avto-kampov, ali ni bilo ali še niso obratovali. Že prvo noč nas je v sanje zazibal ubrani žabji zbor iz Niške banje. Žabje petje nas

je pogosto spremljalo na poti, a nikoli več ni bilo tako ganljivo kot prvo noč.

In peti dan potovanja – Gruzija. Po-mislila sem, da bi delo številnih gruzij-skih mejnih policistov lahko opravljal en človek ali največ dva, a kaj ko nas je ta množica policistov (na vsaki točki so bili vsaj trije) tako toplo pozdravljala: »Dobrodošli v Gruziji!« Ne spomnim se, da bi se ob prihodu v katero koli državo počutila tako dobrodošlo.

Čeprav sem imela predsodke tudi do gruzijske policije (in tudi turške), so ti izpuhteli že prvo noč v Gruziji. Blizu meje smo postavili šotore na privatnem zemljišču, ob privolitvi lastnika, ki smo ga že v temi srečali ob cesti. Bila je glo-boka noč, po večerji smo mirno kartali, ko so nas obsijali žarometi vozila, ki je zapeljalo v našo spalnico. Pet policistov v civilnih oblačilih nas je vljudno pozdra-vilo, se predstavilo, izvedlo postopek legitimiranja in nam pred odhodom za-želelo dobrodošlico. Tako se je zgodilo še nekajkrat, policisti so vedno našli naš tabor, brezhibno izvedli postopek, pu-stili svojo številko, če se nam kaj zgodi ... in »dobrodošli v Gruziji«. Bilo nam je jasno, da vedo, koga gostijo v domovini, a se zaradi tega nismo počutili ogrože-ne, temveč zelo varne. Tudi ko sem ča-kala na ostale, da se vrnejo s pohoda na zelo odročnem kraju, se je mimogrede ustavil avto in urejen gospod v obleki je uglajeno povprašal, kdo smo. Tako brez-


VArNOSTPROSTI ČAS – PREDSTAVLJAMO POLICISTE

hibno so nas imeli pod kontrolo, da se nismo mogli jeziti nanje.

Pri povratku, ko smo se zaradi mej-nih formalnosti zadrževali na gruzijsko-turški meji, sem se zapletla v pogovor s turškim policistom; povedala sem, da sem tudi jaz zaposlena pri policiji. Ze-lo ga je zanimalo, v kakšnih razmerah delajo slovenski policisti, a so žal imeli zmotno predstavo o naših plačah, me-nili so, da so precej višje. Po pogovoru je stopil v čajno kuhinjo, pripravil pet kozarcev čaja ter jih na pladnju ponudil tudi mojim sopotnikom, ki so me čaka-li v kombiju. Podarila sem mu kemični svinčnik z napisom slovenske policije. Pri tem sem pomislila, koliko dvignjenih obrvi bi pri naših policistih povzročila enaka gesta slovenskega policista, če bi se to slučajno zgodilo pri nas. In še … Na samem izhodu iz Turčije nas je čakal še zadnji pregled dokumentov, po mojem popolnoma nepotreben, saj so nam jih pregledali že trikrat. A kaj, ko nam je čedni policist dokumente vrnil s takšnim nasmehom in nam ljubeznivo zaželel varen povratek domov ... Ženskam so se zmehčala kolena, zato predlagam, da se tudi pri nas razmisli o sistemizaciji delo-vnega mesta policista izključno za izre-kanje dobrodošlice ob vstopu v državo in slovesa ob izstopu iz nje. Stavim, da bi to sprožilo svež naval turistov.

LJUDJE

Vse to, kar nam je v deželi primanj-kovalo, so več kot obilno povrnili njeni ljudje; bolj kot so revni, bolj so veliko-dušni. Pri iskanju prostora za spanje nis-mo nikoli imeli težav z domačini, spali smo praktično kjer koli smo si zaželeli.

Gruzija leži na kavkazijskem de-lu Evrazije, meji na Črno morje, Rusijo, Turčijo, Armenijo in Azer-bajdžan. Obsega okoli 69.000 kva-dratnih kilometrov, na katerih živi 4,7 milijona prebivalcev, v večini Gruzijcev. Glavno mesto države je Tbilisi z 1,4 milijona prebivalcev. V letu 1922 si je Sovjetska zveza Gru-zijo nasilno podredila ter jo, podo-bno kot ostale sedaj samostojne države, zadrževala kot članico vse do leta 1991, ko je Sovjetska zveza tudi uradno razpadla. Leta 2008 je Rusija zaradi določenih območij z vojsko napadla Gruzijo, tako da Gruzija del svoje države še danes šteje za sovražno (rusko) zasede-na območja. Valuta: lari. Religija: gruzijska ortodoksna cerkev. (sve-tovni splet)

Neko popoldne smo se ustavili na odro-čnem kraju visoko v hribih, postavili šo-tore in začeli s pripravo večerje. Po nekaj minutah so v naše spalnice vdrle krave, ki so se po svoji običajni poti vračale do-mov. Za njimi je prihajal pastir (ti pastirji so po navadi majhni, črni, poraščeni …), tale je v roki imel tudi velik nož. Zadržali smo dih in se odločali, ali se poženemo v beg ali ne. Ko je pastir prišel k naši mizi, smo ugotovili, da je z nožem čistil prav-kar nabrane gobe, ki jih je skromno in s širokim nasmehom brez besed položil na našo mizo in mirno nadaljeval hojo za kravami. V tistem trenutku me je pre-šinilo, da je nasmejan obraz vedno lep, tudi če lastnik premore le en zob v ustih. Nič zato, če se zobozdravniki ne bodo strinjali z mano.

Ob neki drugi priliki, ko smo se ob zo-ri odpravljali na pot domov, se je ob cesti ustavil avto in iz njega so izstopili štirje (črni, poraščeni …) moški, ki so nam za popotnico prinesli dvolitrsko steklenico domačega vina. Hitro smo se sporazu-meli, govorili smo slovensko, oni gruzij-sko, povedali so, da so cestni delavci, ki so nas dan poprej opazili, ko smo iskali prostor za spanje, in so se odločili, da nas obiščejo in nam zaželijo srečno pot. Teh delavcev smo se posebej ljubeče spo-minjali; njihova buteljka nam je bila še posebej dragocena, ko smo se prek Tur-čije vračali domov, kajti pozabili smo na-polniti svoje sodčke. Z vsakim kozarcem smo nazdravili radodarnim delavcem, ki so modro predvideli našo žejo.

Bili smo v nekem velikem mestu in brezupno iskali zemljevid Gruzije. Po nasvetu domačinov smo tekali od trgo-vine do trgovine, ki so bile vse, kot za-kleto, vedno čez cesto in je dostop do

njih zahteval od nas veliko poguma in nagnjenosti do ruske rulete. V knjigarni, kjer smo že brez slehernega upanja pov-praševali po zemljevidu, nam je pomoč ponudila deklica, ki je bila slučajno tam s prijateljico. Vodila nas je več kot uro po labirintih velemesta do trgovine, ki je vendarle imela tako iskani zemljevid. Preden sem se ji uspela zahvaliti, mi je že bila v objemu, me poljubila na lica in odšla nazaj k prijateljici, ki jo je ves ta čas potrpežljivo čakala.

PSI S KARIZMO IN BREZ NJE

Prve pse brez gospodarjev smo sre-čali že v zakotnih predelih Srbije, leno so se pretegovali sredi ceste in se niso


VArNOST

67

dosti menili za redka mimoidoča vozila. Potem jih je bilo vedno več, prihajali so nam naproti v vseh velikostih in barvah, pretepeni, podhranjeni, brez uhljev, brez nog. Končno sem doumela prego-vor “gleda kot pretepen pes«. Turškim potepuškim psom se je na prvi pogled godilo malo bolje; bilo jih je veliko, a ni-so bili pohabljeni niti sestradani, prav vsi pa so imeli rep med nogami in sključe-no držo, ki jih je že od daleč ločevala od psov, ki so imeli gospodarje, katerim so se veselo drgnili ob noge, čakajoč ukaz ali pohvalo. Začelo se mi je kolcati po na-ši prestolnici, kjer so takšni psi posprav-ljeni v azile, da ne bi po nepotrebnem vznemirjali nežnih ljubljanskih dušic.

Gruzijski potepuški psi pa so nekaj posebnega. Srečevali smo jih posamič-no ali v krdelu. Sprva nam je bilo ob po-gledu nanje precej neprijetno in ko smo sredi noči zaslišali preplašen glas iz so-sednega šotora, ki je nervozno razlagal, da se ne more znebiti velikega psa, ki močno sili v njegov šotor, smo se lepo obrnili na drugo stran in nadaljevali s spanjem. Pred tem sem preverila zadrge na šotoru in upala, da je bil to edini pes, ki se je tiste noči sukal okoli nas.

Zjutraj je bil pes še vedno med na-mi, mirno je sedel nedaleč stran in nas opazoval. Bil je velik, lepo rejen, dosto-janstveno je pojedel ponujeno hrano, za

PROSTI ČAS – PREDSTAVLJAMO POLICISTE

katero ni niti prosil. Ves dan je bil z nami, nas spremljal v hribe, se obračal in gledal, ali zamudniki priha-jajo. Ko smo prispeli na vrh, je izginil. Do-mnevali smo, da je šel pomagat kakšni drugi skupini popotni-kov, a smo se motili; našli smo ga, kako zvesto čuva naše vozilo, zaradi katerega smo bili vedno v skrbeh in ga skoraj ni-koli nismo izpustili iz vida. Takšni so bili tudi drugi gruzijski potepuhi, vedno so si priskrbeli delo, mirno pojedli zasluženo hrano, njihov visoko plapolajoči rep pa je prispeval k ponosni drži teh posebnih psov. Zdelo se je, kot bi bil vsak od njih začaran človek v pasjem telesu.

Po desetih dneh smo se začeli vrača-ti. Hiteli smo po avtocesti, proti koncu smo se že vsi tako nagibali naprej-nazaj v smeri vožnje, kot da bomo s tem po-spešili prihod domov. A hitro je hitro pre-hitro. Dvakrat me je naglo zaviranje na-šega šoferja vrglo z zadnjih sedežev na-ravnost v kanto za smeti, katere skrbnica sem bila. Ko sem vsa zaspana dvignila pogled s tal vozila, sem na oknu zagle-dala zvedav pogled turškega policista. In naslednji dan še bolgarskega. Čeprav bi vožnji gruzijskih voznikov težko rekli vožnja, vso pot nismo videli nobene ne-

sreče, razen dveh tovornjakov z razsutim tovorom v Turčiji. Kar mi je ostala ugan-ka, kakor tudi brezštevilna teleta, ki so se brez krav pasla po okoliških hribih. Kje so bile njihove matere? So že vse pojedli?

A se je pot nazaj kljub temu vlekla. Razmišljala sem o tem, da smo na poti uživali, kljub temu da vodnik ni poznal dežele, v katero nas je popeljal, da ni govoril tujih jezikov, da ima težave z raz-likovanjem leve in desne strani … Ved-no smo varno prispeli na cilj, se zmenili z domačini, odkrili skrite kotičke dežele, ki niso v turističnem katalogu, si celo pri-voščili masažo v bolgarskem obcestnem motelu za tovornjakarje. A o tem kdaj drugič.

In končno, slovenska meja! Naproti nam pride brhka policistka, iz sosednje-ga avta radio poroča, da so dan prej pri-jeli Ratka Mladića. Dobrodošla doma, si rečem.

Besedilo: A. S. Foto: osebni arhiv


VArNOSTŠPORT

26. in 27. maja 2011 so v Po-licijski akademiji v Tacnu in v Vadbenem centru Gotenica po-tekale 10. policijske igre.

Vseh tekmovalk in tekmo-valcev je bilo letos 642 (od te-ga 193 predstavnic ženskega spola) v 22 ekipah. Poleg ekip policijskih uprav in notranjih organizacijskih enot Generalne policijske uprave je letos drugič tekmovala ekipa Ministrstva za notranje zadeve, prvič pa ekipe IPA Slovenije, Združenja Sever in Zveze klubov Maksa Perca.

Tekmovalke in tekmovalci so se pomerili v judu, ju-jitsu, samo-obrambi, praktičnem postopku, v policijskem situacijsko-taktič-nem streljanju, streljanju z zrač-no puško in policijskem mnogo-boju. Pa tudi v šahu in nogome-tu ter odbojki na mivki.

V okviru spremljevalnega programa so bile še revialne tekme v nogometu med ekipa-mi policije, Slovenske vojske in ekipo Društva športnih novinar-jev. Oba dneva so na vseh tek-movanjih v Tacnu bili v skoraj popolni postavi prisotni vrhun-ski športniki, zaposleni v policij, tekmovalce pa je prišel pogledat in vzpodbujat tudi olimpionik in ambasador Republike Slovenije za fair play in strpnost v športu Miro Cerar.

V generalni razvrstitvi se je ponovil lanskoletni rezultat, in sicer si je tretje mesto priborila PU Koper, na drugem mestu je PU Ljubljana, absolutni zmago-valec pa je Specialna enota. Ker si je ta prestižni naslov priborila že tretje leto zapored, je – sicer prehodni – pokal dobila v trajno last.

Vsem tekmovalkam in tek-movalcem hvala za sodelovanje, prejemnikom priznanj pa iskre-ne čestitke!

Besedilo: Brigita Petric

Foto: Dean Božnik, Matjaž Corel, Brigita Petric; Jernej Gosenar,

Timotej Kalin, Zdenka Štern

10. POLICIJSKE IGRE


VArNOST

69

ŠPORT

Namestnica generalnega direktorja policije mag. Tatjana Bobnar in ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal sta 14. junija 2011 sprejeli tri poli-ciste, ki so si na 16. evropskem policijskem prven-stvu v judu, ki je potekalo 14. in 15. maja v Parizu, v svojih kategorijah priborili zlata odličja. Petra Nareks je zlato osvojila v kategoriji do 52 kg, Rok Drakšič v kategoriji do 66 kg in Sašo Jereb v kate-goriji do 73 kg. Med 157 tekmovalci iz 23 držav, ki so se udeležili prvenstva, je slovenska ekipa s trenerjem mag. Francem Pozdercem na čelu po številu zlatih medalj osvojila tudi odlično 3. me-sto. Predstavniki slovenske policije so praktično »pometli« s konkurenco in se tako zavihteli na sam vrh evropskega policijskega juda. Prehiteli sta jih le svetovni velesili v judu Rusija in Francija, ki sta nastopili s precej večjim številom tekmoval-cev. Na prvenstvu pa je kot mednarodni sodnik v judu nastopil tudi Emil Pozvek, sicer zaposlen v Upravi uniformirane policije v Generalni policijski upravi. (Besedilo in foto: Zdenka Štern)

V sklopu elitnega praškega maratona je 8. maja 2011 v Pragi potekalo že 7. svetovno policijsko prvenstvo v maratonu. Nastopili so tekmovalci in tekmovalke iz 17 držav, ekipo slovenske policije pa so predstavljali policisti (na manjši fotografiji z leve proti desni) Severino Ogrizek, Rok Kolarič in Tomaž Pivec, ki so se na svetovno prvenstvo uvrstili na podlagi rezultatov 15. ljubljanskega maratona. Rok Kolarič (s časom 2.52,10) in To-maž Pivec (s časom 2.55,11) sta dosegla najboljša osebna časa, Severino Ogrizek pa se je svojemu najboljšemu osebnemu rezultatu z doseženim ča-som 2.49,58 zelo približal. Ogrizek je zasedel 20. mesto, Kolarič je bil 26., Pivec pa 30. (na fotogra-fiji v ciljni ravnini s št. 256). Na maratonu zaradi poškodbe ni nastopila Urška Robnik. V ekipni razvrstitvi je slovenska postava med 12. ekipami zasedla 6. mesto. (Besedilo in foto: Tomas Glo-bočnik)


VArNOST

Na strelišču Črnotiče pri Črnem Kalu so se v aprilu in maju zvrsti-la tri tekmovanja v policijskem situacijsko-taktičnem streljanju (PSTS). Namen teh tekmovanj je dvigniti usposobljenost polici-stov in zagotoviti njihovo boljšo pripravljenosti za uporabo naj-hujšega prisilnega sredstva, saj na tekmovanjih streljajo v služ-benih oblačilih in z opremo, kot jo uporabljajo med opravljanjem službenih dolžnosti. Drugega od skupno šestih tekmovanj, tj. 23. aprila 2011, se je udeležilo 77 slovenskih, tujih in pravosodnih policistk in policistov ter članov Združenja Sever.

Tretje tekmovanje je bilo hkrati mednarodno strelsko tekmova-nje, ki ga je letos že petič organi-zirala italijanska policija. 21. ma-ja 2011 se je na šestih strelskih mestih pomerilo kar 139 strelcev, od tega 9 strelk. Poleg slovenskih policistk in policistov so to bili še pripadniki Slovenske vojske in slovenski pravosodni policisti, hrvaški policisti, pripadniki ame-riške vojske in seveda italijanski policisti ter pripadniki italijanske pravosodne in finančne policije.

Četrto tekmovanje pa bilo 18. junija 2011. Med seboj se je po-merilo 80 strelk in strelcev, od tega 46 policistov. Udeleženci so na strelskih progah poleg pištole streljali tudi s potezno puško in brzostrelko Heckler Koch MP5. To tekmovanje pa je imelo tudi humanitarni pomen, saj je bila posvečena nekdanjemu polici-stu, ki je pred devetimi leti zaradi poškodbe pri delu postal invalid. (Besedilo: Monika Golob in Mat-jaž Čuček; foto: Sašo Dautović)

ŠPORT

21. evropskega prvenstva v streljanju s samostrelom, ki je med 27. in 30. junijem 2011 potekalo v švicarskem Ageritalu, se je udeležilo osem slovenskih strelcev. Najuspešnejša med njimi je bila Renata Oražem Vršič iz Specialne enote UPS (na fotografiji levo). Strelci in strelke so se najprej pomerili na 10 metrov vsak v svo-ji kategoriji. Dan kasneje so se pomerili v streljanju na 30 metrov ekipno, kjer se strelja v enotni konkurenci (ženske in moški). Zadnji dan sklepnega tekmovanja so se strelci pomerili še v posamezni konkurenci na 30 metrov. Na 30 metrov se strelja 30 strelov stoje in 30 strelov kleče. Medalje se podeljuje za vsak stav posebej. Oražem Vršičeva je v stoječem položaju z 288 krogi v posamični konkurenci osvojila srebro. Nastop v finalno seriji pa ji je prinesel v istem dnevu še drugi naslov ev-ropske podprvakinje. Oražem Vršičeva se je le teden dni pred tem prvenstvom udeležila tudi svetovnega pokala z malokalibrsko puško. V izredno močni konkurenci je zasedla 41. mesto z rezultatom 577 krogov. (Besedilo in foto: SE UPS)

FOTOZGODBA: 10. policijske igre

FOTO: Dean Božnik, Matjaž Corel, Brigita Petric

Documents

20. obletnica slovenske policije in njen praznik Policija ... · 4 letnik LIX/št. 2/2011 VArNOST Spoštovane sodelavke in sodelavci, spoštovane policistke in policisti, s sprejetjem