ČASOPIS A GODOVINO 

IN ARODOPISJE 

Review or History and Ethnography 

Izdaja (Editors): Univerza v Mariboru in Zgodovinsko društvo Maribor. Glavni 

in odgovorni urednik (Chief and Responsible Redactor): prof. dr . Jože Koropec, 

62001 Maribor, Koroška  60, Jugoslavija. Telefon  2-171 . 

Uprava in založba {Administration and Publisher): Založba Obzorja, 2001 Ma-  

ribor, Partizanska  . Tiskarna Printing House): CGP VEČER,  2001 Maribor, 

Svetozarevska 14, Jugoslavija. 

IZ ZGODOVINE MARIBORA  

ri 

RéKJ 

; . . •  F  -42' 

' 1  

•  •?  

2  

• 

1 

i 

H  

¿̂¿¿̂  ̂ cJG^x>

L

c^ 

1-2  

čASOPIS 

ZA GODOVINO 

IN ARODOPISJE 

LETNIK •

NOVA VRSTA S 

STR. —29 8 

MARIBOR 

1 9 8 3  

 

MLAD INSKA N J I G A . s o l . o . 

TOZb .-.. .  ub.  . 

Enciklopedij iiovt:ni]e 

LJubljane, Tilova 3 

¿•* 

Izvlečke prispevkov v tem asopisu objavljata Historical Abstracts« n Ame- 

rica: History in Life*. 

Abstracts f articles in his eview are ncluded n Historical Abstracts« nd  

»America: History and Life«. 

Redakcija tega letnika jo bila ončana januarja 984 . 

Za znanstveno vsebino lankov odgovarjajo avtorji. 

 

ČASOPIS ZA ZGODOVINO 

N NARODOPISJE 

Review or History  and Ethnography 

NOVA  VRSTA

V > . L1V.)  LETNIK  1 9 8 3  

1 E Ì 8 4  

Z • .•2 • A   OBZORJA   MARIBOR 

 

IZDAJATA 

UNIVERZA V MARIBORU N GODOVINSKO DRUŠTVO MARIBOR 

UREJA  SODELOVANJEM UREDNIŠKEGA ODBORA OŽE KOROPEC 

 

OB UBILEJU 

Zgodovinsko društvo Maribor namenja ob voji 0-Ietnici osebno tevilko 

Časopisa za zgodovino n narodopisje Mariboru n njegovi zgodovini. Tudi aso- 

pis am e liža voji 0-]etnici. V dolgem bdobju jegovega bstoja o ga i- 

cer estile mnoge ežave,  e es as spešno pravljal voje oslanstvo ot 

najstarejša evija v everovzhodni Sloveniji n na ajstarejših v Sloveniji. e 

od sega ačetka e asopis a godovino n arodopisje i mejeval golj a 

zgodovino Maribora, emveč e bravnaval roblematiko elotne severovzhod- 

ne) Slovenije, nzon godovine a e ruge ružboslovne ede. ovezoval e 

raziskovalce preteklosti everovzhodne Slovenije, eznanjal iršo avnost  ji- 

hovimi zsledki er utrjeval narodno n kulturno zavest judi ob everni meji. 

»Ljudje delajo vojo zgodovino, oda ne delajo e, kakor bi e im zljubilo, 

ne elajo e v koliščinah, i o i ih ami zbrali, emveč  koliščinah, a 

kakršno o eposredno adeli, akršne o ile ane n stvarjene  radicijo« 

(Karl Marx, 8 . Brumaire Ludvika Bonaparta, MEID II, tr. 52). V kladu 

s o Maraovo mislijo  godovini odelavci asopisa a godovino n arodo- 

pisje aziskujejo reteklost Maribora, jegove žje n irše kolice a udi 

drugih bmočij Slovenije, aj kušajo dkriti se kolišč ine, a atere o a- 

devali aši judje  reteklosti. Ce želimo voj azvoj raditi a godovinskih 

izkušnjah, moramo edeti, ako o e aši redniki ranili red ujimi plivi, 

kako o ih blikovala godovinska bdobja n kaj o nam apustili kot godo- 

vinsko z.roč ilo. 

S vojimi osedanjimi aziskovalnimi eli o lani godovinskega ruštva 

Maribor, ki kot aziskovalci delujejo na visokošolskih avodih, v muzejih, rhi- 

vu, niverzitetni njižnici n rugod, e okazali vojo isoko aven, iihove 

sposobnosti e potrebno motrno uporabiti, kajti saka eneracija e poklicana, 

da z vojega ornega kota prouč i n i a voj ač in risvoji elotno arodno 

zapušč ino. 

S o številko evije želijo lani Zgodovinskega društva v Mariboru pospešiti 

prizadevanja za celovit, intetičen pregled godovine Maribora. Skupaj  ured- 

ništvom Kronike, asopisom a rajevno godovino, i rav ako ripravlja 

posebno ematsko številko  zgodovini Maribora, o lani godovinskega društ- 

va pripravili zasnovo, ki zagotavlja prve obrise celotnega prikaza zgodovine Ma- 

ribora, sebinsko a e tevilki evij med eboj epo opolnjujeta. rav ato  

ima a številka evije širšo n rajnejšo vrednost, predstavlja podlago za 7-aokro- 

zanje godovine Maribora n e preskus, aj ahko edanji od godovinarjev 

temu roučevanju prispeva. repričani mo. a mamo  Mariboru akšno e- 

neracijo zgodovinarjev, i o ahko  astnimi močmi resničila zastavljeni a- 

crt. Ob ubileju elimo Zgodovinskemu ruštvu Maribor, a i o akšne re- 

sničitve imprej prišlo. 

Raj ko KRAMBERGER 

podpredsednik Skupš    Maribora 

 

SOPI A GODOVINO N NARODOPI  T I-ï/I93

JOŽE KOšAR 

1 9 0 8 — 1 9 8 2  

31 . maja 9 8 2 je v Mariboru za zmeraj zatisnil oči Jože Košar, klasični ilo- 

log, pedagog, kulturni politik, založnik n prevajalec. V grob o ga položili na 

pobreškem pokopališč  v najožjem družinskem krogu, kakor e   Odšel e 

tako, kot je živel, v skladu  modrostjo zkušenega moža: ni e postavljal  ža- 

rišč e vnanje družbene bleščave, pač pa je delal n ustvarjal v zavetrju javnosti; 

to pa e oč e l zredno ntenzivno, motrno, širokemu občestvu e kako v prid. 

Prav zato e bilo lovo od pokojnika za vsakogar, i e mel priložnost  njim 

sodelovati n moževati, loboko ntimno n bčuteno. Ovedeli mo e, a mo 

izgubili loveka, kakršnih  Mariboru n na Slovenskem ni na pretek. 

Jože Košar se je rodil 1 6 . marca 1 9 0 8  Stroč ji vasi pri Ljutomeru v družini 

vaškega kolarja, ki ga je pobrala prva svetovna vojska. V osnovno olo e hodil 

v Ljutomeru med prvo vetovno vojno n dve leti po njej, potem pa je vseskozi 

kot odličnjak od 9 2 0 do 9 2 8 obiskoval mariborsko klasično gimnazijo. Klasična 

filologija ga e nato zvabila na jubljansko univerzo, na kateri e 932 . eta di- 

plomiral z atinščine, grščine, antične n narodne zgodovine, klasične arheolo- 

gije n primerjalnega ezikoslovja. S em i e zoblikoval estavine sebnosti 

klasičnega humanista, d pa e bil živo povezan  odobnim vetom,  emer 

priča to , da je bil predsednik »Triglava«, akrat »najmočnejšega študentovskega 

društva na ljubljanski univerzi* Slavko Kremenšek). Med letoma 9 3 4— 1 9 4 1 e 

bil uplent n profesor na mariborski klasični gimnaziji, med 9 4 1— 1 9 4 5 vojni 

ujetnik, pomožni uradnik in ilegalec, nato pa kar po vrsti ravnatelj nižje gimna- 

zije v Gornji Radgoni 1 9 4 5—1 9 4 6 ) , klasične gimnazije   Mariboru 1 9 4 6—1 9 4 7 ) , 

načelnik oddelka   visoko šolstvo v ministrstvu   prosveto     

leta 9 4 9 iplomatsko-konzularni vetnik  ministrstvu a unanje adeve 

Beogradu, 9 5 0—1 9 5 1 načelnik oddelka za znanost in kulturo ministrstva za pro- 

sveto LRS, 9 5 1— 1 9 5 9 avnatelj lasične imnazije  Mariboru, 9 5 9— 1 9 6 0  

ravnatelj . ealne gimnazije v Mariboru, od 9 6 0 pa o upokojitve glavni di- 

rektor in glavni urednik Založbe Obzorja v Mariboru. 

V mladih etih je mel Jože Košar velikega vzornika — dr. Antona Dolar- 

ja, vojega profesorja klasičnih ezikov na mariborski gimnaziji. Ko e kasneje 

na em uglednem šolskem zavodu am pou eval, mu ni lo e a o, a  i e  

dijaki poglabljali v klasična ezika, pač pa da im e odkrival celotno kulturo 

starega veka, pri em pa krbno pazil na kratno mikanje materinščine med 

dijaki Znač ilno za kasnejši Košarjev duhovni azvoj e udi, da je kot še mlad 

suplent iz osnove preuredil bogato profesorsito knjižnico   jo, kar se je le dalo, 

posodabljal. 

Dolga eta e ože Košar vodil olske stanove, ajdlje mariborsko la- 

sično gimnazijo — do njene ukinitve eta 95 9 . Bil e zvrsten gimnazijski av- 

natelj: znal i e pridobiti obre odelavce ta njegov ut mu e il  oporo 

tudi rugod), i ih e podbujal  stvarjalnosti a edagoškem n žjem 

strokovnem področju. Delo na šoli e vodil  vrsto organizacijo, ki o e pod- 

 

HARTMAN BRUNO,  .TOZi:  KOSAT!  19(18-IBM 

-̂

piral  vztrajanjem ri avestni disciplini. Zavzemal e e a vsebinsko pove- 

zano vzgojnoizobraževalno delo  asnim čnovzgojnim amenom, i mora i- 

jaku agotoviti iroko kulturno azgledanost gl. Košarjev lanek Splošni ro- 

blem koordinacije čnega dela, objavljon  Sodobni pedagogiki 951 , 1 2— 4 2 0 ) . 

Ze e lo godaj, kar d ačetka petdesetih et, e e  nasi ružbi avzemal a 

široko umetnostno vzgojo na naših rednjih šolah, e posebej a ustrezno ilm- 

sko vzgojo. Kakor da e antkipiral zhodišč a današnje šolske eforme, e — udi 

že  etdesetih etih — pozarjal a ozitivne činke kulturnih nstitucij a 

učnovzgojne procese na šolah.  em e pisal  Sodobni edagogiki, rosvet- 

nem delavcu n Pedagoškem zborniku 955. 

Seveda s o ga akšna široka naravnanost n rganizacijske posobnosti o- 

trdile a delikatne n odgovorne unkcije  lovenskem ministrstvu a  i osveto 

in kulturo. 

Jože Košar se  je še  razmeroma mlad delovno vključil  Zgodovinsko društvo 

v Mariboru. Njegovi vodilni lani o ga pritegnili v društveni odbor a ajnika; 

te posle e opravljal zredno vestno n natan no zadnji poslovni eti red oku- 

pacijo.  Časopisu a zgodovino n narodopisje e edaj bjavil rsto ecenzij 

in poroč il  knjižnih novostih. 

Ko e e po svoboditvi stalil  Mariboru, e bil d 9 51 o 9 64 red- 

sednik Zgodovinskega društva. amislil i e prenekatere njegove akcije, ako 

proslave b 400-Ietnici lovenske njige, ustanovitev ehnološke birke  mu- 

zeju, okrepitev judskih knjižnic, zdajo vodnika o Mariboru, ustanovitev ma- 

riborskega Slavističnega društva n povezovanje dijaške mladine  ullurnimi 

institucijami. Nemajhna e ila jegova asluga, a e ilo 9 6 5 bnovljeno 

društveno glasilo časopis za zgodovino n narodopisje n da e odtlej udi brez 

težav zhajalo. 

Takšna profilirana n ultivirana osebnost, ot e il ože Košar, e ila 

kajpada posebno primerna a ulturnopoliliène unkcije  Mariboru. Tako e 

bil predsednik veta a prosveto n kulturo Okrajnega judskega odbora Mari- 

 

8 SOPI A GODOVINO N RODOPISJ T -î/19B3

bor, lan krajnega dbora SZDL n lan epubliškega veta a rosveto n 

kulturo. Povrh e bil več et predsednik mariborske Zveze kulturnih delavcev, 

 katere ta zšli pobudi za ustanovitev evije Nova obzorja 1 9 4 8 ) n Založbe 

Obzorja 1950 ) . Nadrobni pregled dogajanja  mariborski kulturi v desetletjih 

izza osvoboditve bi pokazal, da e ože Košar s ehtno mislijo prožil ali pod- 

prl ničkoliko drobnih n obsežnih dejanj, ki so počasi, a zatrdno krepila kulturo 

v Mariboru.  etih 9 5 7— 1 9 6 4 e redsedoval dboru Mariborske ulturne 

revije, i e z eta v eto ovezovala stvarjalce  azličnih metnostnih n 

znanstvenih področ ij  vsakoletno daljšo prireditvijo, i e dajala močne m- 

pulze ako ustvarjalcem kakor obč anom Maribora. 

Najbolj pa e e osebnost ožeta Košarja vtisnila v širšo lovensko druž- 

beno zavest v povezavi  njegovim delom  mariborski Založbi Obzorja. Njej 

je posvetil rinajst ila uspešnih delovnih et kot njen glavni direktor n glavni 

urednik.  njo e bil v esnejših odnosih es e poprej, aj e bil predsednik 

njenega založniškega veta n honorarni urednik.  ko e v njej edno delal, 

jo e v nekaj etih povzdignil  eno osrednjih založniških hiš na Slovenskem. 

Predvsem e zkazoval aklonjenost lovenskim isateljem, lasti e mladim, 

ki o šele ačeli pis ateij e  vati.  pretno založniško politiko e prodor odobne 

slovenske iterature podpiral udi gmotno. Pri em e odprl vrata drznim az- 

č lenjevalcem odobne lovenske družbe z zbirko Znamenja), esejistom zbirka 

Razpotja), konomistom zbirka EPOK). Uvedel, trdil li azširil e njižne 

zbirke z lovenske kulturne zakladnice, z antičnega veta kot klasični ilolog 

jo e zasnoval z globokega preprič anja, da moramo Slovenci živeti v nenehnem 

stiku  uhom ntike), Domače n uje ore, Kulturni n aravni pomeniki 

Slovenije, Veliki možje, a iso e vse aštete. S iroko, dmerjeno njižno 

ponudbo e e Založba Obzorja pod Košarjevim odstvom repko trdila na 

slovenskem knjižnem rgu,  dobrima desetinama enot pa e e poslovno az- 

tegnila z Slovenije ez Zagreb do Beograda. ože Košar e pokazal enak luh 

za odobne tehnične posrednike besede n zvoka, ko e založba ustanovila prvo 

slovensko ovarno gramofonskih ploš  Helidon. 

Pa udi am e lovstveno eloval, redvsem ot revajalec. e 9 34 e 

objavil revođ Karla •••• Osemnajsti Brumaire Louisa Napoleona, asneje 

B. G. Niebuhra Bajke o Herakleju in drugih grških unakih 1953) , Emila Lučke 

Španska nkvizicija 1953) , Thomasa Moora Utopija 1958 ) , ranza Mehringa 

Karl Marx 1974 ) , Heinricha Gemkowa n odelavcev Friderich Engels 1974) , 

Platonovo Državo 1 97 6 ) n vrsto drugih eposlovnih del n knjig  tarih kul- 

turah, ki ih e, največkrat pod pvsevdonimi, objavljal koraj o mrti. Dolga 

leta 1 9 5 3— 1 9 4 6 ) e bil urednik mariborske evije Nova obzorja n z nje na- 

pravil, akor e apisal ože Pogačnik, živo odobo e e okalnih, marveč  

tudi lovenskih ulturnih azmer«. Kot akšen lovstveni elavec e bil lan 

Društva lovenskih pisateljev. 

Jože Košar e bil a voje elo ve krat odlikovan. Dobil e ed ela H. 

stopnje, ed zaslug za narod  rebrnimi žarki, za pedagoško, kulturnopolitično 

in založniško delo v Mariboru je bil nagrajen s srebrnim grbom mesta Maribora, 

Založba Obzorja pa mu je podelila svoje priznanje — Prežihov kipec. 

Pričujo i zaris osebnosti n dela Jožeta Košarja e e bežen, pa vendar e 

mogoč e z njegove ragmentarnosti dojeti, a mo  njim zgubili loveka, i 

je bil z vsem svojim bitjem n žitjem trdno vpet posebno v tisti del družbenega 

dogajanja,  katerim e Časopis za zgodovino n narodopisje e lasti vezan. 

Prav zato, n e , ker e bil našemu glasilu naklonjen z rč ike voje osebnosti, 

bomo nosili v sebi živ spomin nanj. 

runo Hartman* 

• Dr. Bruno Hartman, docent, ravnatelj Univerzitetne knjlïnlce Maribor. 

 

DEMANĐT KABL ERNST, POLITIČNA   FUNKCIJA   •••••1•

POLITIČNA  FUNKCIJA  MARBURGA 

V  IIESSENSKI  ZGODOVINI 

Iz zeodovine prijateljskih mr-si 

•• • Ernst.  Drmanttt' 

UDK 43 . 01 - 43 . 45 :321 (430 . 1 -^7 . 4251 (091 ) 

DEMANDT Karl Ernst: Politična unkcija Marbiirfra v  hessenskì w>- 

dovinf. Die  politische Funktion Marburgs in der hessischen Geschich- 

te.) Časopis a zgodovino n arodopisje, Maribor, 4 = 19(1983)1-  2, 

str. —2 3 . 

Prevod  loven., povzetek  nem.. zvleček v lov. n nem..  like,  karti. 

Politična unkcija Marburgn n jegov posebni omen • azvoj essenshe 

rtritave loločafo Štirje aktori): 

1 . grail n i enova o  ve ¿a  va . • ganlzacilo n olitično ormadlo ría  ve; 

S  heasenski rofje,  kl • e  polastili  dediščine sv .  Elizabete,  kl  Je   tvorila 

osnovo,  na  kateri  se  je  ustanovila  prva  hesscnska  đ ri.nva; 

3  vloen Marburgo  pri  pridobivanju  bogate  dciele  Knt/.enclnbicnov,  ki  Je  

določila edanje meje Hessenn: 

4   ustanovitev univerze, ki e hila elikcna pomena a varnost n reživetje 

celotne  hcssenske  drf.avé  v   1•  slnletfu. 

7 obravnavo  teh  itirih  najvarnejših  faklorjev  Je v tem  č lanku  oprtano 

mesto Marburgs  hessenski godovini. 

TOC  943.01-43.45:321(430.1-37  425)(0•1) 

DEMANDT Karl Ernst: Marhurg's Political Function n the History 

of the State of Hessen. Carpís za godovino ri arodopisje, Mari- 

bor, 4—19(1983)1—2, . 9-23. 

Translation n Slovene, ummary n ••••.. ynopsis n Slovene nd Cîerm.,

4 pict..  charts. 

Marburg's political nni-llon nd is nnrlimilar iünlric.-inco or he develop- 

ment of he tate of Hesse s lt-tf: ir bj  fn.i'  i.ntois 

1 . he Burg and ts connection with he organization nd political ¡>í-ma1ii>n 

of he tate; 

S . he Counts  of Hesse who ook  possession  of  St.  Elisabeth's  inheritance 

vhich was he basis n whlrh  the irst tate  of Hesse as ounded. 

3 . he ole of Marburg n he cquisition f he ich Country of Katzeneln- 

bogen which  determined  the  present orders f Hesse: 

4 . he oundation f he universlly which was f great mportance or he 

security nd urvial of he whole of he Hessian late n he fith enturv. 

with his iscussion f hese our most mportant actors, Marburg's place 

In Hessian history s outlined n his rticle. 

Prosim vas, a e ne adejate od mene obenega lavospeva a Marburg, 

«Biser Hessens«, ajti a valospev o mu apeli mnogi rugi lasovi; a e 

zahtevate od mene nobenega poveličevanja posebnih mestno-meščanskih toritev 

in ridobitev, ajti ot bč ina e more ič eč li ič oljšega okiiznti ot 

druge, n končno da ne pričakujete nobenega nadaljnjega slavospeva kulturnemu 

,„  'Karl Ernst Demandt. Dr. phil. Dr. Jur. h. c, Oberarchlvrat a, D„ Dtldelshelmerstr. 1 . D-6472 

Altenstadt (Hess.) Lindheim). 

 

10 ASOPIS A GODOVINO N NARODOPISJE ST.  1 -2 / 19••

in duhovnemu življenju Marburga, kajti to se vleče skoraj kozi vsa novejša pri- 

kazovanja ega reljubega n valjenega mesta, i a oznate. Seveda e il 

Marburg kozi toletja v pokrajinskem, gradbenem n arhitektonskem ogledu 

»biser- in e več , duhovna centrala Hessena, — oda ega ni reba ukaj e en- 

krat oudariti, o e e dolgo ostalo plošna dobrina godovinske zobrazbe. 

Hotel  i marveč usmeriti vaše poglede cisto drugam. Nameravam vam v kopih 

potezah predočiti politično unkcijo Marburga n icer kot pokrajinsko zobliko- 

valni n eželno olitični enter, kot olitično ajpomembnejšo omponento 

državne strukture naše dežele, kot najkrepkejŠo korenino, iz katere se je razvila 

hessenska država. Kajti ne v em, kar e e ukaj azvijalo kot mestno bistvo, 

kar e e organiziralo  njegovih zidovih kot meščanstvo, obstaja zredni zgodo- 

vinski pomen n uspeh Marburga, ampak  em, kar o torile one tri,  bistvu 

izvenmestne, oda endar od mesta amega e oč ljive ristalizacijske očke: 

grad, duhovniške naselbine n posebno v. Elizabeta: amreč koncepcijo, ve- 

ljavljanje n zoblikovanje essenske ržave, i e anes aša ržava. o

neloč ljivo povezane  našim mestom n  nadmestnimi ilami, ki o ukaj doma, 

in  i o grale vojo upodabljajočo n kreativno vlogo od 2 . toletja dalje kozi 

več kot pol isočletja do 9 . toletja. Samo emu zgodnjemu n vodilnemu po- 

litičnemu položaju je mesto na pragu novega veka dolžno hvalo za svojo univerzo 

in  em a vojo menitnost o edanjosti. ri em o arasle moč i, i 

so to mesto v zvezi  njegovim gradom n njegovo Elizabetino cerkvijo povzdig- 

nile aleč ad topnjo seh essenskih mest. e anes Marburg i essen- 

sko mesto akor vsako rugo, eprezentira več kakor o morejo enako velika 

ali še več ja mesta nase dežele, kajti Marburg nadomešča a vse prebivalce naše 

dežele, blizu n daleč , a vse ujce n posebno a nozemce o, kar povezujemo 

s pojmom Hessen. Kajti niti Kassel, niti Darmstadt, niti Wiesbaden, niti Frank- 

furt, ampak amo Marburg predstavlja celotni Hessen, kakor Heidelberg in nje- 

gov grad predstavljata Pfalz, Eisenach z Wartburg Thüringen, pri čemer je za vsa 

ta mesta karakteristično, a o e v njih duhovne n olitične ile eločljivo 

spojile. 

S em e temeljena osebna menitnost ašega esta. azlagam i 

to na podlagi štirih dogodkov, katerih politično vrednost  i vam hotel pojasniti. 

To so: 

1 . ustanovitev in zgradnja marburškega gradu n  em povezana državna 

organizacija   politično oblikovanje celotne   ob Lahni   potem Gornjega 

Hessena in končno celotnega Hessena,  i o se v marburški deželi najprej azvili 

in odtod azširili na vso tarohessensko deželo; 

2 . revzem dedišč ine v. Elizabete po hessenski kneževi hiši, ker zgradnja 

lastne, amostojne teritorialne države s pomoč jo hessenskih deželnih grofov na- 

ravnost emelji na političnem prevzemu vetnice n e pripeljalo do tega, da e 

Marburg mesto, odkoder e zhajala prva hessenska država; 

3. unkcija Marburga kot zhodišče hiše hessenskega eželnega grofa n 

tem hessenske države od področja ob Fuldi-Werri k Renu n Mairni, kajti brez 

politične posredniške unkcije Marburga  restolnico n pokrajinsko blastjo,

ne bi največ ja pridobitev dežele, grofija Katzenelnbogen, nikoli pripadala Hesse- 

nu in Hessen nikoli ne bi bil postal iz Weserske države Rensko—Mainska država, 

kar danes e; 

4 . ustanovitev univerze, i rez prej pisanih olitičnih ogojev ukaj e 

bi bila mogoča, ako da o moramo v njenem odobnem zgodovinskem okviru

razumeti prav ako kot politikum prvega eda, ki naj  i pred vsem drugim bila

porok a zavarovanje celotne hessenske države 6 . toletja n icer nikakor ne 

 

DEMANDT KARL ERNST, POLITIČNA FUNKCIJA MARBURGA 

1 1  

MARBURG AN DER LAHN  

Marburg um as ahr 759  

Schloß 

Neue Kanzlei 

Renthof 

Steinweg 

Pilgrims  tein 

Kesseltor 

Neustadt 

Werdertor 

Wettergasse 

Markt mit Kumpf) 

Rathaus 

Kilianiikapelle 

Mühlpforte 

Dominikanerkloster 

 

Hospital St. akob 

Fronhof 

Lahntor 

Hofstatt 

Franziskanerkloster 

Barflißertor 

Kloster  der Kugelherren 

Kalbstor 

Forsthof 

Marienkirche 

K„rner 

Elisabethhospital 

Deutsches Haus 

Voijtel 

Ellsnbethklrehe 

Flrraancl 

Fasaneric 

Elisabeth Tor 

Michaelskapelle 

Nürnberger Hof 

Ketzerbacher Tor 

Renthöfer  Tor 

G . w.  Sante  (Hrsg.): Hessen.  Handbueh  der  historischen  Statten  Deutschlands,  4 .  Band,  3 . 

Auflage Stuttgart 976,  . 18 . 

samo v duhovno-zgodovinskem  oziru, ampak posebno tudi v đ ržavno-politič nem  

pogledu. 

Ti emeljni tebri oložaja n omena Marburga oloč ajo udi e anes 

njegovo mestno odobo,  jegove glavne gradbene bjekte. To e grad v svoji 

funkciji ot dvojni grad  visokim  radom n Viljemovo zgradbo, o je Eliza- 

betina cerkev z obširnimi zgradbami nemškega reda v Hessenu in to je univer- 

zitetno poslopje prejšnjega dominikanskega samostana z gradbeno podrejenimi 

aneksi franč iškanskega samostana in Kuglovega dvorca. Med njimi in iz pogo- 

jev, ki so jih ustvarili, je zraslo mesto Marburg, n obeno pretiravanje nase- 

ljovalnih površin na v se strani, kakor ga sedaj oživljamo, ne more preslepiti 

dejstva, da je substanca kraja prej ko slej  njegovem jedru, iz katerega mesto 

živi in brez katerega bi se razkrojilo   epovezane tanovanjske  toke, e ••- 

 

12 SOPI A GODOVINO •NARODOPI  T -î/I9

zumano mesto v evropskem mislu kot ne amo gradbeno, ampak udi kot o- 

cialno, duhovno in kulturno enoto. 

To v Marburgu posebno dobro prijemljivo povezavo med arhitekturo, po- 

litično funkcijo in duhovno-zgodovinskim pomenom si hočemo sedaj predoč iti na 

gradu, na Elizabetini cerkvi in na stari univerzi. 

Kakorkoli bi hoteli azložiti začetke Marburga, kajti  em e ni nobenega 

enotnega mnenja, eno je zanesljivo, pogoj za mesto e ustvaril grad n a e e 

razvil z dediačine gisonskih grofov, ki o o prevzeli deželni grofje z Thürin- 

gena od leta 1 2 2 dalje. Nekaj et pozneje e prvič omenja me Marburg, kar v 

tem primeru gotovo ni lučajno, ampak e tvarno utemeljeno. Kajti zdi e mi 

zanesljivo, da ta grad ni bil grofovsko-gisonska ustanova, ampak šele deželno-gro- 

fovska —  hurinSka. Gisonova kala marburSkega grajskega hriba e icer ka- 

rakteristična besedna vorba ustisa, i e apisal gradbeno godovino radu, 

pa udi on ni mogel dokazati nobene igurne ledi e tavbe. Njegovo mnenje, 

da so se Gisoni s tem hoteli primakniti v Ambneburško kotlino, ki je bila v obla- 

sti mainške Amöneburg, ob razširjanju lastne vplivne in oblastne sfere, ne vzdr- 

ži , ker so bili med zadnjim grofom Gisonom in med mainsko nadškofijo v ačet- 

Hassel 

Franbenberq

 

L 

Maina

 

/i!

enach 

Wartburg  

Biedenkop f 

Wet te r  

M M B U R G  

Dillenburg •&£ .  Nïfeld  

Grünberg 

Nassau  

Watzenelnbogen  

W ie

S

baden

Mof

¿

nkfurt 

Ma i n z 

Darmstadt 

 

»•••VDT KARI, ERNST.  POLITIČNA  FUNKCIJA MARBURGA ...

 

'i 

ku 2 . stoletja zelo tesni stiki. Ta politična situacija n zredna azlika  velikosti 

in oblasti, onemogo a ako politiko Gisonov,  i i bila naperjena proti Mainzu. 

Ta položaj e spremeni šele s hurinškimi deželnimi grofi,  i odijo  2 . toletju 

med ajmočnejše opore taufovske oblasti n zato vedno zopet med elike na- 

sprotnike mainške nadškofije. Sedaj postaja azumljiva ustanovitev gradu Mar- 

burg, i e Kamenjal gisonski grad Hüllende,  i e  il krit globoko  gozdovih 

pn Wetterju, n e premaknil prek doslej najbrž krajnega gisonskega položaja 

Minne danes Auguslenruhe) roti zhodu  mer, i edvomno okaže a 

muinško amoneburško področ je n e obenem dosegel obvladajoč i vpogled  do- 

lini ahne. n vendar je bil ta prvi korak e krajno zadržan, kajti grad  i ostal 

samo a globokim arkom doline Lahne, ampak  ič manj zavarovan proti Amó- 

nebiirgu  nasipom vzhodnih gora Lahne, ki ga o visokosti presegajo. Vsekakor, 

lega e bila ustvarjena; nikoli e č  i bila opuščena, ampak e bila e  nasled- 

 toletju zgrajena  i položaj     na- 

sproti ateri e Amöncburg, i e bvladal eželo, olagoma ostal olitično 

popolnoma brezpomemben. 

Izgradnja oložaja Marburga e rajala e lo 2 . toletje n e ila ujno 

povezana  konsolidacijo ohlapne n daleč aztresene zapuščinske mase Gisonov. 

Delov, ki so ležali najdelj zahodno prav do Rena, so se  znebili, zato so položaj tega 

zahodnega tebra hiirinškega ospostva olj n olj krepili, onsolidirali n 

izgradili. To istematično prodiranje kozi gornjehesscnsko odročje e ajbolj 

opazno  stanovitvah ornjchessenskih mest  . olovici 2 . toletja, ajti 

daleč okoli Marburga o ustvarili deželni grofje edaj naravnost obroč mest,  i 

je egel od Grünberga prek Alsfelda, Homberga ob Ohmu n Frankenberga o 

Biedenkopla, n e mel voje politično redišče  Marburgu, igar ustanovitev 

mesta e e stočasno olno azvila. Na obenem rugem mestu Hessena e 

moremo poznati ako široke, zaključene n enotne državnopolitične koncepcije 

kakor  em organizatoričnem zajetju celotne pokrajine po nastajajoč i hessenski 

državi. z ega ledi, a e bila z Marburga eritorialna blast hurinške iše 

deželnih grofov vzpostavljena prek vsega Gornjega Hessena n da e bila odtod 

izvedena onsolidacija eritorija ežele essen vojih aljnih ahodnih 

mejnih področ jih.  em e e odprl nov zhodiščni položaj, ki e  aslednjih 

treh toletjih mogočal olitično stvaritev rostora, i e oločala anašnje 

meje naše dežele. 

Da e il Marburg d ačetka alje udi ospodarsko redišče odročja, 

opisanega v omenjenih mestih, priča marburški rebrnik, zkazan od eta 1 4 0 , 

ki e il  2 . n 3. toletju odilna aluta n ovanec  ornjehessenskem  

prostoru, eprav ta  oznem 2 . toletju  Alsfeldu n Grünbergu astali 

konkurenci arburgu ot mestu  ravico ovanja enarja. istvenejša d  

gospodarske pa e bila politična vloga, ki o je odigral Marburg od hurinškimi 

deželnimi grofi  2 . n zgodnjem 3. toletju. z pismenih irov ega icer ne 

moremo dokazati, em ehtnejše pa e pričevanje gradbene zgodovine marbur- 

škega gradu. Kajti e o Thurinški grofje udi opremili vsa menovana gornje- 

hessenska mesta  gradovi, nobeden d jih e zdaleč  i mogel primerjati  e  

v 2 . toletju /.grajeno marburško ustanovo, kajti obsegala e  okolišu današ- 

njega visokega gradu glavno rdnjavo grajskega tolpa na ugozahodnem kotu, 

reprezentančno zgradbo na zahodni trani, palas na užni trani n gospodarska 

poslopja na severni trani, vse grupirano okrog notranjega dvorišč a  notranjimi 

vrati  dvema tolpoma b oku, i o ila avarovana  unanjim idom 

stolpi n velikimi rati n pred jimi ežeč imi gradnimi tavbami. eprav e 

bil a celotni kompleks poznega 2 . stoletja zelo majhen nasproti gradu z pozne- 

ga 3. toletja, ni bilo akrat v Gornjem Hcssenu  ičesar, kar i e dalo  njim 

 

j.i ASOPIS ZA ZGODOVINO N NARODOPISJE T. -a/wee 

primerjati. e edaj e azviden ezidenčni arakter radu n  em e ilo 

nedvoumno zraženo, da e bil Marburg namenjen udi za upravno n politično 

središč e Gornjega Hessena. Poč asi e e dvignil poleg Wartburga, glavnega e- 

deža hiirinških deželnih grofov, a aljnem zahodu z hessenskih gozdov kot 

nova kristalizacijska očka državne oblasti. 

Kako itro e e moral vigniti gled Marburga, ahko anesljivo kle- 

pamo z dejstva, da je v zgodnjem 3. toletju deželni grof Ludvik IV. Thurinški 

pri svoji poroki  Elizabeto, hčerko ogrskega kralja, oločil Marburg za vdovino. 

Bilo je samo po sebi razumljivo, da je bila ej kraljevi čerki nakazana primerna 

vdovina; n e e a med tevilnimi hiirinškimi radovi ila rav Marburg, 

potem o potrjuje orisano gradbeno zoblikovanje gradu n njegovo  em do- 

seženo dostojanstvo. 

Vendar se je zgodilo drugač e , kakor je bilo predvideno pri tej ureditvi vdov- 

stva, kajti Elizabeta, ki se je že  po nekaj etih zakona morala umakniti kot vdova 

v Marburg, ni nikoli uporabila a grad. mela e drugo  mislih. n vendar e 

s em, da e e odpovedala kneževskemu življenju, n da e zbrisala amo ebe 

v lužbi bednih, evnih n bolnih, napravila deželi več jo uslugo, kakor e bi go- 

spodovala ot kneževska dova a radu. Sicer e ila ako o voji mrti 

podvržena dtujevanju, red aterim e ahko grozimo. a o i ilo amo 

takrat času primerno, kakor dokazuje usoda sv. Frančiška Asiškega n njegovega 

minoritskega eda pod papežem Gregorjem X. n nocencem V., ampak e o 

splošen zgodovinski pojav. Pri Elizabeti e e o odražalo ako, da o e najprej 

njena astna hčerka Zofija, vdova po vojvodu Henriku Brabantskemu, uporab- 

ljala igorozno kot olitič  rodje  otem aradi e veze med olitičnim 

naročilom n osebno vetostjo povzdignila v glavno ženo hiše hessenskih dežel- 

nih grofov n ržavno avetnico Hessena, eprav e e ama e ot hurinška 

deželna grofica kušala odtegovati od vsake politične aktivnosti, da bi e pred- 

vsem posvetila delovanju krščanske jubezni do bližnjega. V vojih marburških 

letih e otem omoč obavim, lepcem, ohabljencem n msko rizadetim, 

skratka vsem zobč enim, do ake mere topnjevala, da e e e po ekaj etih 

zgrudila pod prekomernostjo te predanosti in je žrtvovala svoje življenje. 

Moramo i iti nkrat a asnem  ej rezprimerni rtvi eke neginje 

brez prizanašanja, da  i i mogli v dovoljni meri predstaviti obseg ega globo- 

kega prepada med značajem n generacijskim azdorom matere n hč erke. Zato 

naj karakteriziram ta odnos najprej  ozirom na njegovo politično ubstanco. 

Ko je prišla mlada 2 4 letna vdova Brabantska, Zofija, v Hessen, da  i zahte- 

vala za vojega malega ina Henrika dediščino ugasle hiše hiirinških deželnih 

grofov, z katere e ama zšla, e naletela ukaj a dva koraj remočna a- 

sprotnika: na mejnega grofa Henrika Meissenskega, ki si je prav ako kot Zofija 

lastil eželo z ednopravnih zrokov, n adškofijo Mainz, ajmogočnejšo 

nemško erkveno ržavo, i e otela ritegniti essen ot rnjen evd. 

Pravni položaj e bil nejasen, azlagali o ga ahko na več nač inov n bil   od- 

visen d političnega položaja. Pri em e bil Zofijin položaj najprej koraj brez- 

upen. Kajti za jo iso tale ake ile, kakor ta ih mogla zbrati Meissen n 

Mainz. ofija     zravnala   pomanjkljivosti amo  premišljenim poli- 

tičnim adržanjem, n ako e o nala, e pokazala e jena rva dločitev: 

kajti da je šla najprej  vojim inom Henrikom v Marburg n e dopušč ala, da 

so otroka tukaj pred vsemi drugimi kraji Hessena astili kot gospodarja dežele, 

je bila politično ako pametna n dalekosežna dločitev, da e  bistvu dločala 

o seh adaljnjih osledicah. Marburg e udil ofiji avetje ajmočnejšega 

gradu hiše hiirinških eželnih grofov  Hessenu, omoč nemškega eda, naj- 

mogočnejšega viteškega reda v deželi, v katerem je bil zastopan velik del plem- 

 

DKIIANDT KARL ERNËT.  POLITIČNA  FUNKCIJA  MARBUHC.A ...

 

5 

stva, n podporo marburškega meščanstva, i e že takrat talo nu elu mestnih 

obč in Gornjega Helena. Nad jimi vsemi pa ta vladala kot zadnja n ajvišja 

instanca las n lava vete Elizabete, ofijine matere. S ridobitvijo eh, 

Marburgu aravnost akopičenih il i e ofija stvarila zhodiščni oložaj, 

ki o e usposobil, da e ahko kljubovala udi vojemu najhujšemu nasprotniku, 

nadškofu z Mai tiza, kajti jegovemu uhovnemu težu e ahko ostavila udi 

duhovnu irui hite/, ahvaljujoč o voji  malen. 

• pai, no U!LID pioti nadškofu, ampak udi proti svojemu dtugemu nasprot- 

niku, ejnemu rofu enriku oissenskemu, i i e zpodbijal artburg, 

se e Zofija oslužila neposredne omoč i voje matere. Ko e amreč rišlo do 

porotnega ostopka  em, li aj ripada Wartburg  sem, ar pada ja, 

Henriku Meissenskemu li ofiji rabantski, e ofija zela z krinje vete 

Elizabete eno ebro, ga vzela  seboj  Eisenach n ga položila na oltar amkajšnje 

Katarmine cerkve kot podlago za prisego; ajti, ako e mislila, proti Elizabeti, 

lekdanji gospodarici Warlburga n njeni odni čerki ni možna obena prisega. 

Ampak hurinški lemeniia.ši o  risego risodili Thüringen mejnemu rofu 

in  em e il Warlburg za Zofijo n ončno a Hessen zgubljen. 

Tem esneje se e Zofija do voji' mrti oklepala drugega gradu v. Elizabete, 

ki i e ostal, amreč Marburga. Odtod — n z nobenega rugega raja lesse- 

na — e potem  rudapolnem delu n časih koraj brezupnem položaju prebila 

prva eta mlade ržave  omoč jo menjaj oč i  h e aveznikov. Sicer i osegla 

vseh iljev, mpak ončno endar hranila essensko eželo vojemu inu   

njegovi nji n  eni zasigurala ek.-.stenco lessena ;> l poseor.c d:/avc do irisas- 

njega ne. Da ivimo anes v astni essenski eželi, e mamo ahvalili emu 

dosežku. Obenem pa e Zofija o od nje ako brezobzirno politično preoblikovano 

in zkoriščeno ivljenjsko elo voje ako loboko  olitični 

temelj aše dežele, da  em ni oložila -.amo emeljnega amna za koraj rez- 

primerno eščenje vetnice v essenski neževi iši n  essenskem judstvu, 

ampak e ustvarila naravnost onstruktiven duhovni element otranje eksisten- 

ce dežele kozi aslednja toletja. Pri em o Ehzabeto icer vedno olj rcstili- 

zirali v ako kneževsko vetnico dežele, kakršna e ama ako malo bila. n i o 

prisvojili — ahko ečemo — popolnoma proli njeni olji, kol ržavno zavclmeo 

dežele, ot glavno eno e.-,senske neževe iše. voj ajveličastnejši zraz e 

našla a veza  robnici cssenske neževo iše  užnem rilu marburske 

Elizabetinc cerkve; ajti ukaj, asproti robu jene rednice, o e ustih si 

 essenski       ač    .   

Brabanta, do deželnega grofa Viljema I, četa Filipa Velikodušnega. V Nemč iji 

ni nobene grobnice, ki i ako trnjeno združila kozi toletja el neževski od 

v mrti  vojo prednico n lavno vetnico. Tako e bil Marburg za o bdobje 

osrčje ežele, e a Kassel li ako rugo essensko mesto. To uhovno -.rc- 

dišče Hcssena udi vihar eformacije ni unič il, nasprotno, kajti  em da e dežel- 

ni grof Filip am azrušil  prisilno eligioznim n osebno motiviranim asilnim 

aktom adnji ultni rostor lavne vetnice ežele, e voje astne rednice v 

Marburgu, e vrnil deželi prvotno n ekdanjo Elizabeto, ki ni bila več odtujena  

ali ultno zvišena, mpak lužabnica ajrevnejših n ednih, akršna e ila 

nekoč . Tako e bilo mogoče, da e bila akoj o em ozdevnem padcu zopet po- 

višana   elikih e-senskih olnišni nih tvaritev eformacije: ajti 

te. akor Haìna, Merxhausen. Hofhcim n Gronau, o rvič o toletjih opet 

uresnič ile Elizabetino dejo o bolnišnicah n  em prvič ustvarile zdaj ržavno 

skrbstvo a edne, ohabljence, msko prizadete n zobčence, i e iki  ej 

obliki dinstveno  Evropi n e revzelo vojo snovno moralno aročilo z 

krščanske dejavnosti smiljenja v. Elizabete v njenih marburških etih. S em  

je postalo marburško delo Elizabete emelj za največji hessenski ocialni dosežek 

 

16 SOPI  ZA ZGODOVINO N NARODOPISJ  ST -2/•

Ellzabetlnska  cerkev  s  kaäio  nekdanjega 

Nemškega viteškega reda 

reformacije in je ime Marburg neloč ljivo povezano s temi za č etki državnih skrb- 

stvenih obveznosti do najrevnejših in najslabotnejših. 

Po tem zgodovinskem pregledu se še zanimajmo za gradbeni dvig Marbur- 

ga kot mesta ustanovitve države. Kajti gradbeni izraz uspeha,  i ga je osegel 

deželni ro f Henrik ., veljavljenja n ovišanja  essena  nežev ino e 

bi] marburški rad. rezidava marburškega radu  neževsko ezidenco, 

ki o e onec 0 et 3. toletja ač e l eželni grof Henrik ., e* dosegla voj 

vrh v obeh glavnih gradbenih telesih nove ustanove, ki sta si bili nekako odgo- 

varjajoč e postavljeni nasproti: v leta 1 2 8 8 posveč eni strmo dvigajoč i se kapeli in 

v pozneje dokončanem, mogoč no in mirno tja postavljenem slavnostnem prosto- 

ru, »viteški dvorani«, v katerih je našla duhovna in posvetna kneževska repre- 

zentanca opoln zraz. Obe zgradbi ta  re z primere  naši eželi kot krasen 

grad tega časa in ju tukaj oben drugi srednjeveški grad, ne samo od deželnih  

grofov,  i več osegel. Časovne gradbene paralele  viteški dvorani najdemo 

samo e     isokega gradu   eda Marienburg na     

v Vladimiri  ev i dvorani praškega gradu eških kraljev. Grad, ki a e eželni 

grof Henrik I.  al poleg tega d približno eta 2 7? dalje ezidati  Kasslu, je 

ostal nasproti Marburgu nepomembna stavba, ki jo je šele pič li h 2 0 0 let pozneje 

dal deželni grof Ludv ik II. gosposko izgraditi. 

Toda  em e gradbena godovina marburškega gradu  i  ila zaključ ena . 

Doživel je retjo azo, v kateri je  il azširjen  nega zmed edkih dvojnih 

gradov, kar jih poznamo. Nasproti visokemu  gradu, ki je razvršč en okrog notra- 

njega dvorišč a, je nastala sedaj ot popolnoma samostojna zgradba, zv . Vilje- 

mova stavba. Ta tavba je benem izraz novega,  elikega politič nega osežka, 

ki je postal za vso nadaljnjo zgodovino dežele osnovnega pomena; kajti to č isto 

reprezentacijsko gradbo o gradil i ed ič i grofije Katzenelbogen, grofica Ana  

Katzenelnbogenska, oproga eželnega grofa Henrika HI. Hessenskega, in njen 

sin eželni grof Viljem II . okrog leta 490 . Prevzem e enske grofije e  il 

namre č amo zato mogoč en, ker se je deželni grof Ludvik . e ta 4 46 odloč il , 

 

DEMANDT KARL EHNST, POLITIČNA FUNKCIJA MARBURGA , 7 

da bo izpolnil zahtevo grofa Filipa Katzenelnbogenskega in  redil svojemu sinu  

Henriku II . Marburgu astno ospostvo  elitvijo ežele, ako da e bila 

Katzenelnbogonevi hč erki Ani zajamčena neževska ksistenca  Hessenu, ki 

bi dgovarjala njeni neževski ali. To e akrat nudil e edno e Marburg. 

S tem je postal Marburg hessensko izhodišč e iz dežele ob Wesen k področ ju ob 

Renu-Mainu . Kajti edišč ina grofije Katzenelnbogen e privedla eželne grofe 

k Renu , Mainu  in Neckarju in  jim  odprla s tem pot v osrednjo pokrajino Nemč ije, 

kar je v vsakem oziru predstavljalo nenavadno obogatitev aše dežele in je do 

danes določ alo njeno podobo in njene meje. To ne bi bilo mogoč e, e ne bi bil 

grofiji najbližje eže č i essenski oblastni center Marburg revzel ukaj logo 

posrednika. 

Od edaj e Hessen stal ežela, orientirana na jugozahod, n ilo e samo 

še politič no dosledno, da se je Hessen v času državne reforme cesarja Maksimi- 

lijana priključ il gornjerenskemu krožju, ki e tako egel d Saarbrückena o 

Kassla, kakor to zopet omogoč a jo moderni aspekti azvrstitve dežel. 

Zaradi voje dragocenosti e  ila Katzenelnbogenska dedišč ina ena najbolj 

zaželenih objektov 5. toletja  Zahodni N em č iji. adostuje, e emo, da e 

cesar priznal pravice do grofije kralju, namreč  Juriju Podiebradu iz Češke, da 

so o vsi enski volilni knezi, palatin pri Rheinu, in nadškofje Mainza, Trierja 

in Kölna, želeli imeti in da so posebno grofje iz Nassaua-Dillenburga na podlagi 

dednopravnih pravic zahtevali grofijo zase. Oni o e najbolj rdovratno borili 

za to deželo v velikem  Katzenelnbogenskem  prepiru za dedno nasledstvo s Hesse- 

nom v procesu, ki je trajal celo prvo polovico 15. stoletja in je potekal na naj- 

višji državnopravni ravni, dokler ga kon č no Hessen ni mogel eta 557 končati 

sebi v prid. Obramba teh zahtev in uveljavljanje edinstvene pozicije sredi ren- 

skih nadškofij in zdolž tega veletoka samega s svojim obvladajoč im položajem 

v ahodnonemškem  lagovnem rometu, ki mu e  em ripadal, e  risilil 

Hessen k največ jim naporom in rodil posledice, ki jih navadno ne spravljamo s 

tem v zvezo. Sem spada naravnost nujno ponovno povišanje Marburga z ustvar- 

janjem sodnijske in duhovne centrale, ki je bila v stanju, da zmaga v tem prav- 

nem in politič nem oju. 

Samo z ega zroka e rišlo o ega, a eželni rof  iljem I. z 

Dolnjega Hessena, i e leta 50 0 opet družil es Hessen, i stanovil en- 

tralne dvorne odnije  vojem dotedanjem glavnem mestu Kasslu, ampak 

Marburgu, n icer zato, ker je bil za uveljavljanje svojih pravnih zahtev odvisen 

od  atzenelnbogenskega arhiva,  i e  il  Marburgu, n e il Marburg a 

večdnevna potovanja ližji odroč ju b enu-Mainu ot assel. Ta ureditev 

dvorne sodnije s vojo uristično korporacijo e bila otem ogoj a o, da je 

deželni grof Filip Velikodušni udi essensko eželno niverzo ustanovil prav 

tako v Marburgu in ne v svojem glavnem mostu Kasslu, kakor bi bilo naravno. 

Kajti tukaj mu e bil na razpolago e elik duhovni otencial, ki ga v Kasslu  

ni bilo. Moramo se zato lo č iti od obič ajnega mnenja, da je bi l Marburg ustanov- 

ljen predvsem kot eformacijska univerza. Seveda o grali udi i preudarki 

važno vlogo, mpak za ustanovitev univerze v Marburgu, ne v glavnem mestu  

Kasslu, so bili brez dvoma juristicni in politični vzroki, kakršni so bili v takratni 

situaciji dežele, dloč i lnega omena . Zato u di njen prvi ektor nikakor ni  il 

teolog, mpak urist, ohannes Ferrarius Montanus, ki pada oleg kanclerja 

Feigeja k izrednim ustanoviteljskim osebam marburške univerze. 

Ce pregledamo stalno naraščajoč o vlogo Marburga v času njegove zgodovine 

in se ustavimo na toč ki, ki sm o jo sedaj dosegli,     pokaže č isto   da

je zgodovina našega mesta dosegla svoj vrh v 16 . stoletju. To se ne izraža samo 

v notranjemestnem prič evanju ajmogočnejše gradnje rotovža, ki si jo je doslej 

 

18  

ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE ST. 1-2/1983 

kako hessensko mesto privošč ilo. Se močneje pride do izraza v političnih doga- 

janjih, ki so  v reformacijskem stoletju povezana z imenom Marburg. V za četku 

je rojstvo največ jega  hessenskega  kneza  Filipa Velikodušnega, 13. novembra 1503 

na marburškem gradu, kajti on je bil edina osebnost, ki mu je uspelo dati Hes- 

senu za skoraj ve desetletji evropski pomen. Njemu se mora naša ežela za- 

hvaliti a lavo, da e politič no dloč ilno prispevala k magi eformacije, n 

Marburg a enega od nespornih     n asploh essenske godovine: 

reformacijski pogovor med Luthrom n Zwingl i jem, t. j. dino sebno reč anje 

med ustvarjalcema in voditeljema rednje- n gornjenemškega protestantizma 

s ciljem, da strnejo obe  smeri ne samo politič no, ampak tudi dogmatično v samo 

eno silo v okviru tega novega prevratniškega evangelič anskega gibanja. 

Fachwerkhaus  v lici Augustin er gasse 

( 1 5•. stoletje) 

Zopet e prišla pri em asno o zraza posredniška loga Marburga, ki je 

odprta predvsem proti ugu. Tudi akrat ni  ilo mogoč e nuditi em duhov- 

nim poglavarjem države po sem Hessenu nobenega drugega duhovno adekvat- 

nega kraja a zasedanja poleg Marburga, kajti v njem je bila eprezentirana 

takratna duhovna kapaciteta vse dežele. Deželni grof Filip svojega cilja marbur- 

škega pogovora ni dosegel, ampak je vendar postal najprodirljivejša prič a obsež- 

ne posredniške dejavnosti politika in s tem se  je rodila misel, ki ni več  umolkni- 

la ,  njegovih bsežnih evangelijskih ntencijah, o katerih e akrat v Nem- 

č iji noben knez ni povzpel. 

Razume e amo o ebi, da e ta veljavnost Marburga udi  naslednjih 

stoletjih tehtna za zgodovinski razvoj. To olitič no težišč e, ki deluje Š e naprej, 

pride do izraza pri delitvi dežele, ki jo je opravil deželni grof Filip med svojimi 

štirimi sinovi, s tem, da je postal Marburg z vso gornjehessensko deželo retjič  

 

DI'-.MANDT •••,  KUNST, •••••••  FUNKCIJA  MAUFSUIÌGA ...

 

9

samostojna helenska ržava, akorokoč edrsko goščena reda med Dolnjim

•••-ienom  Kaskom n rofijo Katzonclnbogeii . Darmstadtom. i e e edaj 

izoblikovala  eželno rofijo Hesson-Dnrmstadt.  if; e morr olje ojasnili 

politično omembnosti oga odročja  eh bremenjenih esetletjih d mrti 

Filipa Velikodušnega o onca 0-Ietne ojne akor rezobzirni oj, i e e

vnel o mili e/.elnoga rofa Ludvika V. z ••••••••••• eta i()4 med

Hossen-Kas^lum n i"- n-llarmsladtom a a iel ežele, Dosegel e voj išek

v bessenski vojni, oj monl-ki končni azi 0 elnc vojne, n e e končno odloč il

v boju za grad n mosto Marburg. 

Pri lessen-Parmstadtu o šlo zalo, a e malo odroč je, i mu e ri az- 

delitvi lossena ela •> 6 7 ripadlo, dločilno azširi v Hessen, a i i! eležen 

moči elotne ržavo. Hesson-Kasslu e lo ato, a i bdržal ornjehessensko  

deželo  Marburgom, a bi mel odprto poli  odročje Rena-Maina n  em v 

eno ajvečjih olitičnih n gospodarskih redišč ržave. Obe trani ta obvezali 

najmočnejše ile. ki o edaj bstajalo v Evropi, a voje cilje, a bi odloč ili o 

borbo zase; Messeri-Darmstadt cesarja n vso moč hiše Habsburgov — n Hessen- 

Kassel vedskega ralja Gustava Adolfa, Nizozemsko n Francijo. Kar e eta 

1  ."'29 deželnemu grofu ilipu i osrečilo, prava med aivinizmom n uteran- 

stvüm, e privedlo ^daj  ej borbi obeh Hessenov za marburško deželo do zad- 

njega groznega popada  eliki ojni, ajti Hesson-Darmstadt e zastopal ile 

Introvsko ožigosane vere n e e pri em osluži! omoč i atoliškega cesarja n 

katoliških državnih tanov, n eformirani lessen-Kassel e ni zognil niti zveze 

7 . uteranskim vedskim raljem Gustavom Adolfom, iti  atoliško Francijo, 

rati / . eformirano Nizozemsko. Kakor  arišču e birajo  em essenskem  

zadnjem dseku 0-letno ojne vsi ako asprotujoč i i n omaj družljivi n- 

teresi n deje, da bi e ukaj e enkrat odločilno popadli. , najtežjimi žrtvami 

jo otem Amelia Elizabeta, oproga n dova eželnega rofa Viljema VI. z 

IIcs.4en-Ka.ssia, za Zofijo Bnibanlsko najmogočnejša hessenska knegmja, končno 

'magala  em  istvu eodgovornom oju. Kot agrado a mago e obila 

dokončno zopet mesto n grad Marburg na/.aj a Hcsscn-Kassel. 

Po cj olitični, vojaški n duhovni borbi  etih 30-letne n posebno hessen- 

ske vojne, e zasveti e enkrat presegajoči položaj n politični pomen Marburga, 

potem e .di, da e mesto pod preobilico bolesti, bede n zgub, i mu ih e za- 

dala a nesrečna vojna, zčrpano  voji politični aktivnosti. 

Ampak o e nikakor ni godilo, kajti o enkrat, postane  fl. toletju mar- 

burški grad — n amo a — a desetletja imbol olitične usode Hecsona, ki e 

utelesi  obeh ojmih  asedeni ržavi m  eakciji. Navajeni mo, a idimo 

v Marburgu godnjega i. iolelja jubeznivo mesto omantikov krog lettine 

od Arnim n jenih orodnikov n kroga znancev n pri em mislimo na Ar-nime, 

Bretanovc, Savignyjeve n Grimme. Ampak a « arobno podobo, ki nam o o 

predvsem naslikala ìettina, e dviga mračna enca gradu, zlorabljenega d ujo 

sile. o o ktobra 8(16 apoleonovo rmade zbrisale olitično ksistenco 

ilessena, e adel rad  oke ojaški pravi, i i e ukaj redila kladišče 

za ojaško premo d jo azoro/.ene cssenske rmade. Kmalu ato e prišlo 

prvič o staje roti ujemu ospostvu,  redišču aterega e il  aglem 

napadu zavzeti grad, ki ga pa porniki iso mogli bdržati roti remoči ran- 

coske rmade. Toda mrt jihovih oditeljev d rogel rancoske smrtitvene 

komande e ila akor poziv, i i molknil, i e opet adonel  Marburgu 

leta 8 0 9 . porom olkovnikov Dörnberga n Emmericha, il onovno pregla- 

sen od rancoskih trelov, okler  potem eta 8 1 3 poklical  ponovnim vsta- 

jam n privedel do osvoboditve. 

 

20  

ČASOPIS ZA ZGODOVINO N NARODOPISJE ST. 1 -2•8 3

Posledica vstaje z eta 8 0 6 e  ila, a e rancoska osadka azstrelila 

1807 . eta zadnje utrdbe gradu, posledica vstaje z leta 8 0 9 a, da je bil grad 

na ovelje Jérômea urejen ot eč a. Kmalu zatem, vsekakor še od francosko  

oblastjo, so ga spremenili v kaznilnico, t.  j. v ječ o za težke zloč ince, tzv. jetnike 

v verigah. Bilo je in ostane težko izbrisljiv madež, da je hessenski volilni knez 

po padcu francoske oblasti, ki ga je napeljal k t emu, da je sicer odpravi l v se  od  

njih vpeljane novosti , to one č aščenje hessenskega rodnega gradu pustil na miru. 

Nasprotno, postal e —  kakor e il imbol rancoske blasti — eda j udi 

simbol reakcije, kakor se  ta druži z imenom  zadnjih volilnih knezov  in nekaterih 

njihovih ministrov. Poleg ežkih loč incev o apirali v aznilnico edaj udi 

politič ne etnike. Najznamenitejši med njimi e  il profesor Silvester ordan, 

katerega  soda naravnost ponazoruje so ragedijo essenske aloigre 9 . to- 

letja. Kajti on je bil pravi ustvarjalec volilno-hessenske ustave z leta 831 n 

s tem začetnik ene največ jih političnih dobrot dežele v 1 9 . stoletju. Toda ker je 

ta ustava kratila pravice volilnega kneza in so mu jo mogli izsiliti le v tedanjem 

politič nem  razburjanju, ki je vladalo v deželi  po francoski julijski revoluciji leta 

1831 , je bila politična usoda Silvestra Jordana zapeč atena, ko se je reakcija lah- 

ko spet uveljavila. Leta 1839 je bil obtožen sodelovanja pri napadu frankfurtske 

straže iz leta 1833 , od 1839 do 1843 je bil zaprt na marburškem gradu, 8 43 ob- 

sojen, končno leta 1 8 45 oprošč en , vendar je izgubil svojo službo in položaj. Tri- 

umfirala je reakcija, ki je bila za  as predoč ena v marburškem gradu, ki je ostal 

kaznilnica o konca volilnega Hessena. 

Sele Prusija, ki je 1 8 6 6 odpravila volilno hessensko dinastijo, je osvobodila 

njen rodni grad zopet tega one č ašč enja in mu vrnila novo in zopet za vso hes- 

-. _.  - - _ _.. 

•  ••••

"••

Grad deželnih grofov, s kratkimi prekinitvami rezidenca hessensklh deželnih grofov med 1 2 - 5 8 n 604 . 

Pogled z Južne trani. 

 

DEMANDT KARL ERNST, POLITIČNA FUNKCIJA MARBURGA 

21  

Grad deželnih grofov, s kratkimi prekinitvami rezidencahessenskih deželnih grofov med 124$  in 1601 . 

Posnetek z zraka. 

sensko eželo veljavno funkcijo. Uredila je tukaj d eta 8 6 9 dalje hessenski 

državni arhiv in ustvarila s tem kraj a zgodovinsko raziskovanje, ki je izžare- 

v al na ves Hessen in ki je na odloč ilen nač in pospeševal spoznavanje zgodovine  

naše dežele. S tem je bila povezana hkrati desetletja trajajoča daljnosežna ob- 

nova, ki določ a današnjo podobo gradu. Isto velja za univerzo, ki je sploh sedaj 

prvič  dobila svoje lastno, skupno poslopje n premagala po nekaj etih stagna- 

cijo, ki e trajala skozi generacije. Pri tem zponu pa je bilo edaj udi mesto  

bolj in bolj udeleženo, dokler v naši sedanjosti ni moglo razbiti meja, ki so bile 

do tedaj veljavne in si obenem pridobiti zopet nove upravnopolitične in duhov- 

ne rediščne funkcije. 

Ce še  enkrat pregledamo zgodovino Marburga v tem okviru njegove politič- 

ne zgodovine in uč inkovitosti, č eprav zgošč eno in kratko, kakor nam to ta ura 

nalaga, otem e more biti voma  em , da e  il Marburg d nekdaj eč  

kakor amo essensko mesto me  mnogimi drugimi; a namreč aše mesto, 

kakor smo že uvodoma poudarili, ni samo nadomešč alo deželo ob Lahni, ampak 

je včasih nastopalo za celotni Hessen; —  in da to mesto zasluži, da ga spoštljivo 

obravnavamo vendar enkrat udi z aspekti  jegove politične  č inkovitosti, ne 

samo z duhovno-zgodovinskimi spekti. 

Kajti godovina ašega mesta v 750 letih, na katere e danes ozira, je v se  

drugo kot pa ena od obič ajnih zgodovin hessenskih mest. Je do oba polna sil 

in impulzov, ki jim dolguje hessenska država od začetka dalje odloč ilen del svoje  

politič ne in substancialne eksistence. Mislim, da smo Marburgu, pojmu Hessena, 

vsi  dolžni, da to hvalo ne samo izreč emo, ampak jo tudi sami zaslužimo. 

Politika, udi komunalna politika omeni : ugladiti i prave poti v odoč - 

nost. Toda da bi nam bilo jasno, kam naj gremo, moramo doumeti , kje stojimo; 

 

2 2 ASOPIS ZA ZGODOVINO N NARODOPISJE ST. 1 -•• •• 

in da bi o poznali, moramo vedeti, odkod pridemo. Zgodovinska zavest pomeni 

poznavanje politične n ocioekonomske zgodovine, pa udi — posebno v mestu 

kakor e Marburg — oznavanje azvoja jegove uhovne trukture: V red- 

njeveško-katoliski obi o e blikovala aritas Elizabete,  ovoveško-prote- 

stantski dobi pa znanosti univerze. To pa, kar e e občutilo n e bo kot azdor 

med ema obema nasprotujočima i dobama, e pokaže v asovni distanci udi 

kot ovezujoče n  em ontinuiteta. Kajti nanosti ostajajo blikujoča ila 

našega mesta, osebno akrat, e o — prejemajoč aritativno radicijo ako- 

rekoč v ebe — določene od humanitas. 

Iz govora na lavnostnem zborovanju marburškega meščanstva ob 750-letnid me- 

sta ne 8 . junija 97 2 . 

Izdano po naroč ilu magistrata univerzitetnega mesta Marburga ob Lahni v Mar- 

burgu Hefte , 972 , trani — 1 0 . V lovenščino prevedla profesorica Gabrijela Sor- 

man, Ptuj. 

DIE POLITISCHE FUNKTION MARBURGS N DER HESSISCHEN GESCHICHTE 

Zus m nfassung

Die politische Funktion Marburgs und eine besondere Bedeutung ür dio Ausbil- 

dung des hessischen Staates werden geprägt 1 ) durch die Burg und die damit ver- 

knüpfte taatliche Organisation und politische Gestaltung des Landes; 2 ) urch ie 

Übernahme des Erbes der helligen Elisabeth durch die hessischen Landgrafen, auf das 

sich die Errichtung des ersten hessischen Staates gründet; 3) durch die Rolle Marburgs 

bei der Erlangung der eichen Grafschaft •atzeneinbogen, welche die heutigen Gren- 

zen Hessens mitbestimmt hat; chließlich 4 ) urch ie Gründung der Universität n 

Ihrer Bedeutung für die Sicherung des hessischen Gesamtstaates des G. Jahrhunderts. 

Mit em Eintritt n as erritoriale Erbe es essischen Grafengeschlechts er 

Gisonen gelang es den Landgrafen von Thüringen eit 1 2 2 , m oberhessischen Raum 

einen Herrschaftsbereich aufzubauen, dessen Ausgangspunkt und Zentrum Burg und 

Stadt Marburg wurde. m rühen 3. Jahrhundert wurde Marburg zur Wirkungsstätte 

der heiligen Elisabeth, er Witwe Landgraf Ludwigs V., ie hr Leben n ölliger 

Abkehr von hrer ürstlichen Herkunft den Kranken widmete. hrer Tochter, Sophie 

von Brabant, gelang dann von Marburg aus. ndem ie das hohe Ansehen hrer heilig- 

gesprochenen Mutter ewußt einsetzte und en mächtigen Beistand es Deutschen 

Ordens ewann, er mit einer Marburger Niederlassung as karitative Erbe Elisa- 

beths bernommen atte, ie Durchsetzung er Ansprüche uf as essische Erbe 

des erloschenen Thüringer Landgrafenhauses gegen o übermächtige Gegner wie das 

Erzbistum Mainz und den Markgrafen von Meißen. Die Verbundenheit der hessischen 

Landgrafen mit hrer Ahnfrau und Staatspatronin Elisabeth and hren esonderen 

Ausdruck n der Elisabethkirche, die Über Jahrhunderte die Grablege der hessischen 

Landgrafen war. 

Der Um- und Ausbau der Marburger Burg zur ürstlichen Residenz gegen Ende 

des 3. Jahrhunderts und besonders die Entstehung eines aufwendigen Wohngebäudes, 

des Wilhelmsbaus, am Ende des 5. ahrhunderts dokumentieren einen weiteren be- 

deutungsvollen Abschnitt Marburger und essischer Geschichte. Marburg wird ls 

eigene Herrschaft ür Landgraf Heinrich • ingerichtet. Damit war die Vorausset- 

zung geschaffen, die seiner Ehe mit Gräfin Anna, der Tochter des etzten Grafen von 

Katzenelnbogen, den notwendigen ürstlichen Rahmen verlieh. Der Anfall des katze- 

nelnboglschen rbes rachte er Landgrafschaft eichen erritorialen ewinn n 

Rhein, Main nd Neckar. Mächtige Reichsfürsten machten edoch en Landgrafen 

dieses Erbe treitig. Bedingt durch den olgenden ahrzehntelangen Katzenelnbogener 

Erbfolgestreit rrichtete Landgraf Wilhelm I. n Marburg as entrale Hofgericht, 

mit dessen Hilfe der uristische Kampf um das Erbe geführt wurde. Der uristischen 

Stellung Marburgs entsprechend erfolgte dann unter Landgraf Philipp dem Großmü- 

tigen die Gründung der hessischen Landesuniversität n Marburg mit einem Juristen 

als erstem Kanzler. 

Im 6 . Jahrhundert erlebt Marburg den Höhepunk einer Geschichte. Sie st mit 

der Gestalt Philipps des Großmütigen und einem Wirken ür die Sache der Reforma- 

 

DEMANDT ••• ERNST.  POLITIČNA FUNKCIJA •••••••...

 

3 

lion eng verbunden. Auf ein Bemühen hin rafen ich 52 9 die Führer der Reforma- 

tion, Luther und   u hrem enkwürdigen Religionsgespräch uf em Mar- 

burger Schloß. 

Die Landgrafschaft wurde nach em Tode hilipps m ahre 56 7 nior einen 

Söhnen aufgeteilt. Nach dem Erlöschen der Marburgcr Linie entbrannte um das Mar- 

burger Erbe ein erbitterter Kampf, er m nfienannt.cn Hesscnkricg n der Endonase, 

des dreißigjährigen Krieges n Marburg zugunsten Hes.-.en-Kassels entschieden wurde. 

Spätestens mit dem Ende des Krieges rat ie politische Bedeutung Marburgs tark 

zurück. 

Im 9 . ahrhundert teht das Marburger Schloß och inmal tellvertretend ür 

das politische Schicksal Hessens. Während der ranzösischen Besatzung von B 0 G — 1R13  

wurde as Schloß n in Gefängnis mgewandelt; ine unktion, ie s uch ach 

dem Ende er ranzösischen Herrschaft nter en essischen Kurfürsten eibehielt. 

Erst nach der Eingliederung Kurhessens n den  irruMibche-n Staat m Jahre B G G wurde

das Schluß iner würdigeren Bestimmung ugeführt. Mit er Einnrhtuns* i r ~ . es- 

sischen Staatsarchivs n einen Mauern erband ich ine Förderung er Geschichte

unseres Landes. Die Universität erhielt ein eigenes gemeinsames Gebäude und erlebte

einen neuen Aufschwung. Die Stadt elbst hatte an diesem Aufstieg Anteil und gewann

bis heute neue verwaltunaspolitische und geistige Mittelpunktfunktionen zurück. 

 

24 ASOPIS ZA ZGODOVINO N ARODOPISJE ST.  -2 /• 

CODEX  HENRICI — MALO  POZNANA 

ZNAMENITOST MARIBORA  

nton  žinger

UDK 30.22:262.3(497.12-17) ( 093 . 2}»  13/15« 

OZINGER Anton: Codex Ur  nrie  i — malo poznana znamenitost Ma- 

ribora. Codex Hcnrici — eine wenig bebannte Merkwürdigkeit von 

Maribor.) Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 4 = 19(1983) 

1—2, tr. 4—28. 

Izvirnik v loven., povzetek  nem., zvleïelf  loven, n ngl.,  aksimile. 

Pri škofijskem edeïu avantinsko Škofije v St. Andraïu e  drugi polovici 

1 4 . toletta astal Codex Henrici. menovan o akratnem kofu Henriku, 

V prepisu ma vse pomembne istine iste dobe. Z nadaljevanji ega nekako 

do rede G . toletla. Vsebule pomembne istine • zgodovino rednjega veka, 

za del lovenskega etničnega ozemlja. 

UDC 30.22:262.3(497.12-17)(093.2)»13/15«  

OZlNGEK Anton: Codex Henrici — a Little Known Remarkableness  

of Maribor. asopis a godovino n arodopisje, Maribor, 4=19 

(1983)1—2, p, 24—28. 

Orle. n Slovene, ummary n Germ., ynopsis n Slovene nd Engl.,  ac- 

simile. 

On he piscopal eat f he iocese f Lavant t t. Andrew he Codex 

Henrlcl, amed fter he hen bfshop Henry, riginated n he econd alf 

of he 4 th century. n he opy t contains ll he mportant documents of 

that period. With he continuations t eaches omehow o he middle of he 

16 th century, t contains mportant documents or he history of he Middle 

Ages, or  part of he Slovene ethnic egion. 

V obsežni zgodovini avantinske škofije,

1

 ki o e Fran Kovač ič azdelil o 

vladajočih škofih, pravi  Henriku Krapffu,  i je 2 4 let vodil avantinsko škofijo, 

in o  etih 3 6 3— 1 3 8 7, a e al apraviti apisnik seh tarejših istin, 

imenovanih Codex Henrici episcopi.

2 

Henrik Krapff e vladal avantinsko škofijo  dobi velikega zahodnega cer- 

kvenega azkola. Pomirljivo je vplival na salzburškega nadškofa Pilgrima Puch- 

heima 1 3 6 5—9 6 ) , da e ostal na trani imskega papeža Urbana VI. Bil e ener- 

gičen, elaven n posoben. Uredil e posestne azmere škofije, nakupi pa e 

vsaj delno zboljšal njene e lo kromne dohodke. V asu voje škofovske lužbe 

je mel škof Henrik več konfliktov  sosednjimi plemič i. Tako zvemo z poravna- 

ve leta 376 , da 0 Ra Kolničarji ujeli n meli dalj asa zaprtega pa o zato bili 

izobč

3

 Najbrž  util Henrik Krapff udi zaradi   zkušnje potrebo, da 

• Anton Ožinger, arhivar škofijskega arhiva Maribor. 

1

 F,   Kovačic,  Zgodovina  lavantlnskc  Škofije  (12Î8—•),  Maribor  1 9 2 8 .  

1

 F.   Kovafic,  n. d. str.  1 T 4 . 

* F. Kovač lE , , d. str.  172. 

 

OZINCER ANTON,   CODF.X   I IEMRICI — MAI,• PO/NANA   ZNAMENITOST .. 5 

vso pomembno istine o amo krbno hrani, ampak à napraviti erodostojne 

proyiise. Skromni    Henriku Krapffn. a  al napraviti apisnik seh

starejših i-din. ove, a gre a neke vrsto kopialno knjigo, i vsebuje se r> - 

rnomhno isi me akr.itno avant insk e kofiji'. ri nvanfu budi o/'irnost 

ome ba, a o Tangi /rabil a kodeks. -pisal.eli tri e on am!) ia o pa astonj 

isk.-ri  kofijskem rhivu.--

1

 Ko istamo Tangiovo knjigo Die Reihe der Bischöfe 

von .avant. !•,

•

' os akoj opa/i o krajšo li daljše egojo bstin. Tanfi! e a 

vir / praktičnih azlogov zdatno uporablja!. Ko iovori  škofu Henriku Krapffu 

glede kodeksa, kaloroea o ¡al napravili, pravi, a < • škof Krapff estavil a o- 

deks brez eda li istema." To ugotovitev o Tanghi ponavlja udi Kovane, i 

kodeksa i ikoli idel. 

Vprašanje o, kaj e o zgodilo  Hennkovim kodeksom kje o nahaja n aj 

v  s  obu je' 

¡/ ovedanega e asno, a a o porabi iai ridoselih etih rejšnjega

stoletja  i. ndražu godovinar arlmann angi er a e a asa kofa

 Na  potnika •9   avnnt in<-ki ordinaria! .\ ol   zposodil   

neumu v C.radcu zaradi prepisa,

7

 so torej olefi ostalih doku entov prenesli udi 

la orlokv b preselitvi škofiiskega erloža / Si. ndraža fi oroškem poleti 

Kiâll  Maribor n e akrat arno pristal  novih prostorih kofijskega arhiva

na Slomškovem rfiu i) hiv.ša kapiteljska ii*n). ajbrž e ila prav zposoja 

Gradee vznik, a e Henrikov kodeks i vrnil a voje mento arhiv, arve  

ga  je nekdo a krajši as- zadržal pri obi. 

Škofijska   ma eč        seh o

opombe, odčrtani tavki  dstavki. osebno azljivo la njigo rebrala

folklorist n fiodovinar ožef Pajek er kof Mihael Napolnik. apotnik e a 

zadnji trani e knjige pripisal  vinčnikom Perlefii ie . Februaru ••• Hr. 

M. . Ordinarius".* Škof apotmk e  knjigi krbno odčrtoval se isto, kar 

jo  vozi  inodalno dejavnostjo njegovih prodnikov. ri 2• irani Tanglove 

knjige, kjer e iovor  Henrikovem kodeksu, e pripisal  , Nota one), z ega 

so vidi, da o a podalek ri njem budil posebno z nimanje. Ali i e potom kof 

kodeks udi zposodil n a rebiral n i ako btičal ri jom e i ogel 

trditi. Vsekakor o eč ol. o] toletja elja! a zgubljenega. akorkoli e, a 

znameniti, olgo pogrešani kodeks e odkril kofijski arhivar Jakob Hiehtor eta

1972. O em avnosl. niti kulturna, ploh i ila obveščena", icer a  em o- 

deksu i veliko, li a ploh ič, vedela, ker i il egistriran med pomembni  

srednjeveškim  rokopisi, i ta ih popisala M. Kos n Fr. Steli'.

9 

Opis kodeksa

Papir — 2. polovica 4. stoletja, eta 3ÍI4. F(olio) ;  ota quod anno dom- 

ni llesimo ••• Octogésimo quarto,., domnus Heinricus dichis Chrapf n- 

eione o abaria piseopus avensis cribi t nnotari  "'" ormat " — 0 

cm X  Í! cm, nomnalno á0 olijev, pisava gotska knjižna kurziva, eč isalcev  

•  

1

'.   Kovaeie,  il. 1 . tr   1 7 1 . 

•Kallmann   Reihe  lier lcehtvFe   van  Lavant,  KlaKonfurl  1 1 1 4 1 . 

' Kiiilraiirai ••••!,  J.. sir. ?0 - Ihm li. rapfri .i t man uch ie Narhnt-hlen U er- 

ilankeri, l  le vii 'h on i-inni oi f.ihi cu n I  is   I l i  •-ne • haiidim mrt. nii eme )  tier ir Wirk- 

samkeil • oeti oi   I  si  a  n  d   ic e  r II ilire-i'lien. ule  in i l   L I O' undim us eini'T iid emel 

Vii! f . ai  fi  -a .t:l i! ,n 'M-IIH'OI! iisamnieii hseh irihen ie-=. i  u   T sl • ertaui'i n. l a . - , - , abei 

•kv¡nc  Urd^imi;  bcnlmrhtcl  i i-urtìc

r

  und dadurch as AuifiruU'ii chwierig st.*  

7

 Sknfi ¡sk  itliiv  Maiilhii.  1'H'7. 

" 4 1 - t a a t  dar  7   fcliniarja •  ••  M(ihael)  NtaputiHk)  orrtmurij. 

' Sreda levi-iki  k piM  Siovcmil.  odelovali IITII r. Bicikla pisal Milko os . LJubljana 

1 3 3 1 . ir.  1B5-221. a eli   u ranch I pitimi  kodeksi  • • ..••••••1 '•• kiifiiskesa rhiva. 

" Zapisi, i ih e  eni ßospoiloviTn 3 •4 dal isati n .abeliv.lli ospod Henrik, menuvan 

Krapff.  po   narodnosti Tlavaiec.  hkof  lavantinski