• ŠTUDIJ VETERINE NA PLANETU ZEMLJA • SPREHODI PO

• ŠTUDIJ VETERINE NA PLANETU ZEMLJA • SPREHODI PO LJUBLJANI • VETERINARSkA ZgODOVINA • INTOkSIkACIJA ZA ACEPROMAZINOM • NETOPIRJI IN LISAVIRUSI • 3. Forum študentov veterine

• Evropski veterinarski teden • BRUCOVANJE 2010 • Praksa v Španiji • IVSA skupinska izmenjava - AFRIkA • Mednarodni kongres v Novem Sadu • 58. IVSA simpozij - gRENADA

številka 26, junij 2010

Revija študentov Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani

UVODNIkVSEBINA

RUCTUS, junij 2010 | 3

UVODNIK

Lep pozdrav vsem veterinarjem in predvsem tistim, ki imamo to še v načrtu nekoč postati! Na to, da je spet tu poletje, izpiti in za tem (vsaj za višje letnike ) zaslužene počitnice, vas verjetno ne rabim posebej opominjati. Žal se ravno v tem prijetno toplem delu leta odvija največ raznih piknikov in podobnih zabavnih dogodkov, ki jih je kar greh zamuditi. Tole vse skupaj pišem npr. ravno pred odhodom na tradicionalne veterinarske športne igre! Vendar verjamem, da smo na naši fakulteti sami mojstri usklajevanja študijskih obveznosti s tistimi bolj družabnimi in zabavnimi – pa saj nam drugega ne preostane!V tokratnem Ructusu si lahko preberete kupček intervjujev s sotrpini iz celega sveta, ki so z nami delili informacije o svojih študijih. Ob kakšnih odgovorih boste verjetno zeleni od zavisti, ob spet drugih pa boste ugotovili, da nam je v bistvu prav »fajn«. Osebno me žalosti dejstvo, da ima redko katera fakulteta v programu tako malo obvezne prakse kot naša – upam, da se bo z novim programom to dejansko obrnilo na bolje. Konec koncev je res tudi, da se študenti, željni znanja in obvladanja veterinarskih veščin, vedno lahko angažiramo in prostovoljno delamo na klinikah v prostem času. Ampak kaj, ko smo žal večinoma naravnani tako, da nam je kar težko se spraviti k nekemu delu, če to ni ravno obvezno, in gremo raje na pivo s prijatelji ... Vedno je dobro poznati svoje korenine in profesor Cestnik nas k spoznavanju zgodovine že vse letošnje študijsko leto vabi tako na svojih izletih kot pri predavanju o zgodovini fakultete, katerega vsebino je povzel tudi za tokratno številko Ructusa. Z zgodovinskimi anekdotami nas spet zabava tudi prof. Skubic. Želim vam torej veselo pogledovanje v preteklost. IVSA navdušenci smo se letos odpravili kar na dva bolj eksotična konca našega planeta – na simpozij na Grenado (gre za majhen otoček v Karibskem otočju) in na skupinsko izmenjavo v Južno Afriko. Deležni smo bili neprecenljivih izkušenj, odprli so se nam novi pogledi na naš svet ter položaj veterinarske stroke v njem; predvsem pa so se spletla številna nova poznanstva in prijateljstva. Ko enkrat začneš potovati, si s tem preprosto zasvojen – ampak po mojem mnenju je to izključno pozitivna odvisnost … Dva člana IVSA sta se udeležila tudi zanimivega kongresa v Novem Sadu. O vsem tem seveda tudi v tokratnem Ructusu ;)Peti letniki so se letos res izkazali in nam vse leto organizirali raznolike in nepozabne žure, ki so dosegli svoj vrh z brucovanjem 2010, o katerem lahko govorim le v presežkih. Kot študentko 4. letnika me že skrbi, kako bomo lahko dosegli te na novo postavljene standarde drugo leto … pa dovolj o tem, več si lahko preberete v članku.Da ne bom dolgovezila – saj znate prelistati revijo in preleteti vsebino ter najti kaj zanimivega zase, ali se motim? ;) V glavnem, uživajte v poletju, imejte se radi, sledite svojim sanjam, berite Ructus in – CARPE DIEM!

Živa Černeglavna urednica

Andreja Kastelicpomočnica urednice

Revija študentov Veterinarske fakultete Univerze v LjubljaniGerbičeva 60, 1115 Ljubljanae-mail: [email protected]

gLAVNA UREDNICA: Živa Černe POMOČNICA UREDNICE: Andreja KastelicOBLIkOVALkA: Maja ČončTISk: Littera picta d.o.o.NAkLADA: 500

Ructus ONLINE! odsurfajte na http://www.ivsa-slo.org!

3 Uvodnik

4 Študij veterine na planetu Zemlja

12 Sprehodi po Ljubljani

14 Zgodovina VF

17 Veterinarska zgodovina

18

Intoksikacija z acepro-mazinom v kombinaciji z drugimi farmacevtskimi učinkovinami

22Netopirji in lisavirusi ter stanje v Sloveniji

243. Forum Študentov Veterine

25Evropski veterinarskiteden

26 Brucovanje 2010

30 Praksa v Španiji

31Lost in AfricaIVSA skupinska izmenjava

36

Mednarodni kongres študentov veterine v Novem Sadu

37

Welcome to the nutmeg world! 58. zimski IVSA simpozij – Grenada 2010

Uvodnik piše: Živa Černe

Maja Čončoblikovalka

Če vas karkoli muči in bi radi, da koga od odgo-vornih na fakulteti kaj vprašamo v vašem imenu; če bi radi kaj sporočili svetu ali pa v naši reviji oglaševali – brž pošljite svoje predloge, ponudbe, članke ali vprašanja na [email protected]; Ructus že nestrpno čaka na vaš prispevek!!

4 | RUCTUS, junij 2010

gLOBALNO

V pomanjkanju idej za dober intervju sem se odločila, da tokrat namesto kake pomembne ali zaradi svojega dela zanimive osebe postavim nekaj vprašanj našim sotrpinom, študentom iz drugih držav. Med udeležbo na številnih IVSA dogodkih sem spoznala študente veterinarstva iz celega sveta, ki jih med študijem pestijo problemi, podobni našim; pa tudi takšni, s katerimi se mi ne srečujemo. Nekateri izmed njih so mi priskočili na pomoč in odgovorili na 13 vprašanj o svojem študiju. Osebno mi je bilo prevajanje in urejanje njihovih odgovorov zelo zanimivo, saj sem izvedela marsikaj novega – upam, da se bodo tudi vam zdeli vredni branja. Pri skoraj vseh je zaznati željo po obsežnejši praksi tekom študija, v veliki večini držav imajo več študentk kot študentov veterinarstva, skoraj povsod bi si vsi želeli delati z malimi živalmi in nihče v javnem zdravstvu … pa da ne bom preveč nakladala in posploševala – preberite si sami! Za kakršnekoli napake, ki so povezane z mojo napačno interpretacijo in posledično neprimernim prevodom odgovorov tujih kolegov, se že vnaprej opravičujem.

Študij VeteRine na planetu zemLjaPiše Živa Černe

VPRAŠANJA1. Kako dolgo traja študij na vaši fakulteti?2. Kakšno je število študentov na vaši fakulteti? Koliko študentov približno diplomira na leto?3. Kateri predmeti oziroma izpiti so znani kot najbolj problematični in zakaj? Kateri letnik je pojmovan kot najtežji in zakaj?4. Je kot veterinar v vaši državi težko dobiti zaposlitev? Je veterinarstvo pri vas v splošnem spoštovan poklic?5. Koliko znaša šolnina za en letnik študija na tvoji fakulteti?6. Kakšno je razmerje v povprečju med fanti in dekleti na tvoji fakulteti?7. Ali je obvezno hoditi na predavanja, ali profesorji preverjajo prisotnost na njih?8. Na katerem področju veterinarske medicine si želi delati večina študentov po diplomi? Na katerem področju dejansko dobi delo večina diplomantov?9. Kako poteka specializacija v vašem sistemu izobraževanja doktorjev veterinarske medicine – imate posebne programe za specializacijo ali si specifične izkušnje pridobivate zgolj med delom?10. Kolikšna je povprečna mesečna plača mladega novopečenega veterinarja v tvoji državi?11. Koliko praktičnega dela morate opraviti tekom vašega študija; se ti zdi, da je to dovolj? V katerem letniku začnete delati s pacienti in kako imate organizirano prakso?12. Kako poteka vaše študijsko leto (predavanja in vaje, izpiti, počitnice, ...)?13. Kaj meniš, da je šibka točka pri vašem veterinarskem izobraževanju; kaj bi se dalo še izboljšati?

1. 5 let.2. Vsega skupaj imamo trenutno 1389 študentov, vsako leto jih diplo-

mira 200 do 300.3. Farmakologija in patologija sta zelo težka teoretična izpita, opravl-

jamo ju v 3. letniku, ki je tudi najtežji.4. Dobiti delo in delati kot veterinar je enostavno in ljudje te zelo

spoštujejo.5. Plačati moramo 185 L.E. (egiptovskih funtov; = cca. 25 €, op.p.) na letnik.6. 48% je fantov in 52% deklet.7. Prisotnost na predavanjih preverjajo le nekateri profesorji, prisotnost na praktičnih vajah pa je

obvezna in če manjkaš več kot 25% vaj ne moreš pristopiti h končnemu pisnemu izpitu. Ta izpit ti prinese 50% točk h končni oceni, torej v bistvu v tem primeru ne moreš opraviti predmeta.

8. Praktično vsi veterinarji si želijo delati z velikimi, farmskimi živalmi; pri nas ni običajno, da bi se kdo ukvarjal s hišnimi ljubljenčki, divjimi ali eksotičnimi živalmi. Veliko veterinarjev se zaposli v farmacevtski industriji in delajo kot zastopniki za prodajo zdravil, saj se da tako na lahek način precej zaslužiti.

9. Z našo diplomo dobiš splošen naziv doktorja veterinarske medicine in z njo uradno lahko delaš na kateremkoli področju. Redke fakultete (med njimi je sicer tudi moja) v Egiptu nudijo kot možnost tudi podiplomske študijske programe.

10. Odvisno od dela, ki ga opravlja. Zastopniki farmacevtskih firm zaslužijo 300 do 400 € mesečno, terenski veterinarji pa (sicer odvisno od regije, kjer delajo) 400 do 500 €.

11. Približno 40% našega študija predstavlja praktično delo in po mojem je to dovolj. S paci-enti pričnemo delati v 4. letniku, ko nas razdelijo v 6 velikih skupin po 25-40 študentov. Te se nato naknadno delijo v še manjše skupine.

12. S študijskim letom pričnemo v drugi polovici septembra, izpiti prvega semestra se začnejo okoli 10. januarja in se končajo v prvem tednu februarja. Po dveh tednih počitnic začnemo z drugim semes-trom, ki traja do konca junija. Predavanja in vaje se običajno začnejo ob 8. uri zjutraj in končajo ob 16h. Med tednom je dela prost dan le petek, v času semestrov imamo še 9 posameznih prostih dni za muslimanske verske praznike, 3 dnevi so krščanski prazniki in 4 državni prazniki.

13. Menim, da ni nekih pomembnih pomanjkljivosti.

Univerza assiUt, veterinarska fakUlteta

eGiPt

Muhammed Awad, 5. letnik


1. 6 let.2. Leta 2009 smo imeli 418 študentov. Smo edina veteri-

narska fakulteta na Finskem in pri nas trenutno vsako leto diplomira okoli 55 ljudi, vendar se bo v nekaj letih to število povzpelo na 75, saj so nedavno povečali vpis.

3. Odvisno seveda od vsakega posameznega študenta, večinoma pa je to patologija, ker nas tega predmeta ne poučujejo dovolj dobro in nas v nekaj letih skušajo naučiti vse (tudi tiste relativno nepomembne) bolezni, ki obstajajo na tem svetu. Drugi tak predmet je orto-pedija malih živali, ki predstavlja problem iz podobnih vzrokov kot patologija.

4. Če si na Finskem veterinar in brezposeln, si najverjetneje zelo, zelo izbirčen. Precej enostavno je dobiti službo in pričakuješ lahko dobro plačo; posebej na podeželju, kjer primanjkuje diplomiranih veterinarjev. Veterinarji so večinoma spoštovani, kljub temu pa imajo v nekaterih območjih še vedno sloves »kon-jskih zdravnikov« (dobeseden prevod, op.p.), kar daje ljudem misliti, da veteri-nar pride kadarkoli kamorkoli in mu za to ni treba dosti plačati. Vendar se tudi ta odnos počasi spreminja na bolje.

5. Sam študij je brezplačen, vendar si moramo nabaviti svoje knjige in in-strumente. Večino knjig si sicer lahko izposodimo oz. jih kar najamemo v knjižnici. Helsinki so tudi zelo drago mesto z visokimi življenjskimi stroški (primerljivimi New Yorku, Tokiu in Kopenhagnu), torej najem stanovanja in hrana v času študija zahtevata velike vsote denarja.

6. V vsakem letniku imamo 55 do 75 študentov in od tega le enega do pet fantov.7. Odvisno od predmeta. Večinoma predavanja niso obvezna, imamo pa nekaj

krajših intenzivnih blokov predavanj, ki so obvezna in pri katerih profesorji prisotnost preverjajo.

8. Menim, da si večina študentov želi delati v mali praksi. 30% diplomiranih veterinarjev dela v praksi na podeželju, 30% na zasebnih klinikah, 20% jih dela za vlado oziroma EU, preostalih 20% pa jih dela izven Finske, opravlja priložnostna dela ali so na porodniškem dopustu (ki na Finskem lahko traja tudi dlje kot eno leto).

9. Po diplomi se lahko specializiramo za male živali, konje, nalezljive bolezni, farmske živali ali higieno živil. Večina teh programov traja 4 leta. Mnogi se odločajo tudi za naknadno bolj usmerjeno specializacijo, npr. oftalmologijo, nevrologijo ali ortopedijo.

10. Težko reči; na podeželju lahko zaslužiš 5000 € mesečno, na zasebnih klinikah običajno manj, še vedno pa večinoma nad 3000 €. Kot akademik lahko dobiš okoli 2500 €. Vendar se morate zavedati, da je Finska država z zelo visokimi življenjskimi stroški, da znaša povprečna plača tudi brez posebne izobrazbe okoli 2000 € in da z manj kot 1500 € plače na mesec na Finskem praktično ne moreš preživeti.

11. Peti letnik pri nas je »klinični«, ko imamo izključno rotacije po klinikah za farmske živali, konje in male živali. Že v četrtem letniku začnemo s popoldan-skimi izmenami in nočnim dežurstvom na klinikah za konje in male živali, da se počasi uvedemo v prakso. Nekaj malega imamo srečanj z živalmi že prej, vključno z nekaj tedni prakse na farmah. Osebno bi s praktičnim delom raje začela še bolj zgodaj in večina študentov misli podobno. Da bi si pridobili nekaj praktičnih izkušenj, mnogi študentje prvih treh letnikov med poletjem delajo kot veterinarski tehniki za male živali ali konje.

12. Zimski semester se prične začetek septembra in konča običajno en teden pred božičem. Včasih imamo med jesenskim semestrom en teden počitnic, odvisno od koledarskega leta. Novoletne počitnice trajajo 3 do 4 tedne. Poletni semes-ter se običajno začne v drugem tednu januarja in traja do konca maja. Med tem časom imamo pet dni velikonočnih počitnic in še en teden spomladanskih počitnic. Med semestrom imamo običajno sklope predavanj in vaj, ki trajajo od nekaj tednov do nekaj mesecev in jim sledi izpit. Določene sklope pa se da opraviti tudi na kak drug način.

13. Menim, da bi morali imeti veliko več dejanskih študij kliničnih primerov in problemsko naravnane medicine. Trenutni učni načrt je po mojem preveč us-merjen v teoretično podajanje snovi.

1. 5 let in pol (11 semes-trov).

2. Vsega skupaj imamo 2300 študentov, torej okoli 250 v enem letniku, kar je približno enako številu diplomantov vsako leto.

3. Menim, da sta to anato-mija in farmakologija. Iz tega sledi, da sta najbolj »stresna« 4. in 6. semester oziroma 2. in 3. letnik, ko imamo na programu tudi ta dva predmeta.

4. Gotovo je veterinarstvo spoštovan poklic, imamo vendar medicinsko diplomo! Če želiš službo, jo boš dobil; le plača ni tako dobra, kot si morda mislite.

5. Šolnina znaša približno 750 € na semester, torej 1500 € na leto študija.

6. 15% fantov in 85% deklet.7. Obvezna so le nekatera predavanja, večina pa

ne.8. Po moji oceni večina dela na klinikah za male

živali, približno 40% veterinarjev pa konča v kaki pisarni, kjer delajo na področju higiene živil ali javnega zdravstva, za vlado in podo-bno. Službe pa je možno dobiti tako v mali praksi kot v medicini konj, goveda in prašičev.

9. Najprej moraš po diplomi 3-5 let delati na nekem področju, nato lahko zaprosiš za spe-cializacijo, ki jo zaključiš z ustnim izpitom. Nato moraš vsako leto dokazovati, da se udeležuješ določenega števila ur permanent-nega izobraževanja, da naziv obdržiš.

10. 1800-3000 €, odvisno od regije, znesek je žal običajno bližje spodnji meji.

11. V drugem letniku začnemo z učenjem ravnan-ja z živalmi in izvajanjem raznih postopkov; kako npr. vzeti kri, kako se izmeri pulz itd. S tem nadaljujemo skozi dva semestra. V 3. let-niku (torej 5. semestru) začnemo dobivati pa-ciente in moramo sproti pisati poročila o nji-hovih boleznih in terapiji, kar nato počnemo 3 semestre.

12. Predavanja in vaje imamo na sporedu od aprila do junija in od oktobra do februarja. Vmes so počitnice oz. bolj »obdobje brez predavanj«, ki je v praksi zapolnjeno z izpiti.

13. Še več praktičnega dela vsekakor ne bi bilo slabo. Morda bi med študijem morali dobivati bolj celostno sliko fizioloških in patoloških procesov; da se ne bi npr. učili ločeno anatomi-je in vzporedno fiziologije, ampak bi predmete med seboj bolj povezovali. Vendar je to le manj pomembna opomba; zavedam se, da je potreb-na neka oblika strukture v učnem načrtu.

HelsinGin ylioPisto, eläinlääketieteellinen tiedekUnta (Univerza v HelsinkiH, veterinarska fakUlteta)

stiftUnG tierärztlicHeHocHscHUle Hannover

(na kratko: tiHo Hannover)

finska

NEMČIJA

Heidi Vesterinen, 4. letnik

Eva Augstein, 4. letnik


1. 5 let. 2. Na celi fakulteti študira 3500 študentov,

od tega 900 na programu veterinarske medicine. Vsako leto diplomira 100 do 150 veterinarjev, vendar so 4 leta nazaj povečali vpis, tako da se bo število kmalu dvignilo na 150-180.

3. Od predmetov, ki sem jih imela do sedaj, so to predvsem biologija celice, anatomija in farmakologija, ker se moraš naučiti vse na pamet, med izpitom knjige in zapiski niso dovoljeni! Vsako leto po svoje je težko, z vsakim pridejo novi izzivi. Najtežji je bil verjetno kar prvi letnik zaradi same selitve od doma v prestolnico ter navajanja na učenje in gore knjig, ki jih je bilo potrebno prebrati za uspešno opravljene izpite.

4. Trenutno je nekaj težav zaradi finančne krize, v splošnem pa službe ni težko dobiti. Doktor veterinarske medicine je spoštovan naziv in mnogo ljudi pri nas sanja o veterinarskem poklicu.

5. Sam študij je brezplačen, kupiti pa si moramo knjige, halje in podobne pripomočke.

6. V mojem letniku je 170 deklet in 13 fantov, razmerje v večini letnikov je podobno.

7. Predavanja niso obvezna, določene praktične vaje pa so in brez prisotnosti na teh vajah ne moreš na končne izpite.

8. Najbolj popularno je delo z malimi živalmi in konji, 50% veteri-narjev pa na koncu dobi službo v mešani praksi.

9. Po diplomi se lahko vpišeš v triletni podiplomski program študija in tako postaneš specialist za neko področje.

10. 35.000 danskih kron (= cca. 4700 €, op.p.)11. S klinično prakso in tudi kirurgijo začnemo v 4. letniku. Zdi se

mi, da v programu nimamo dovolj prakse.12. V študijskem letu imamo štiri bloke predavanj in vaj, vsak blok

se konča s končnimi izpiti. Poletne počitnice imamo v juliju in avgustu, en teden počitnic jeseni, 2-3 tedne novoletnih počitnic, potem en teden zimskih počitnic in še vmes nekaj prostih dni.

13. Definitivno bi morali v program vključiti več prakse!

gLOBALNO

1. 5 let.2. Na fakulteti je trenutno okoli 650

študentov, vsako leto jih diplomira približno 110.

3. Posebej težki so specialna farmakologija, kirurgija, specialna patologija, kirurgija ter interna medicina 2 in 3. Gre namreč za obsežne predmete in profesorji, ki jih predavajo, so res zelo zavzeti za to, da bi snov dobro obvladali, zato tudi zahtevajo veliko znanja na izpitu.

4. Kot veterinar v Turčiji v večini predelov države precej enostavno dobiš službo. Ne gre pa za posebej cenjen poklic v javnosti - ljudje te sicer spoštujejo, vendar veliko manj kot npr. v Veliki Britaniji. Kljub temu se mi zdi, da v zadnjih letih ugled veteri-narjev narašča.

5. Plačujemo približno 250 € na leto – študij ni brezplačen, posebej drag pa tudi ne.

6. Rekel bi, da je število fantov in deklet približno enako, 50:50.7. Obisk predavanj je obvezen – če želiš opraviti predmet, moraš

biti prisoten vsaj na 70% predavanj. V praksi pa je precej odvisno od samega predavatelja; nekaterim se zdi obisk študentov na predavanjih zelo pomemben, drugim pa niti ne.

8. Težko rečem, med študijem so naši pacienti večinoma male, ljubiteljske živali; na njih imamo priložnost vaditi. Po drugi strani precej mojih kolegov v svojem domačem kraju opravlja prakso na farmskih živalih. Velika večina študentov želi delati v klinični praksi in rekel bi, da je skupina ljudi, ki si želi delati z malimi živalmi, približno enako številčna kot skupina, ki si želi zdraviti velike živali.

9. Po diplomi se največ naučimo ob samem delu na kliniki ali kjerkoli pač delamo. Že med samim študijem moramo opraviti strokovno prakso na eni od fakultetnih klinik, kjer preživimo ves zadnji semester in vrsto klinike si deloma lahko izberemo glede na želje po usmeritvi.

10. Okoli 800 € mesečno.11. Zdi se mi, da med študijem ne dobimo dovolj prakse, lahko

bi je več. S pacienti pridemo v stik prvič v 3. letniku, ko začnemo delati na oddelkih kirurgije in interne medicine. V 4. letniku nadaljujemo s prakso na teh oddelkih in vključimo še področje reprodukcije. Ves zadnji semester študija je na-menjen klinični praksi, ko delamo že vse kot pravi veterinarji, le kvalificirani še nismo.

12. Zimski semester se začne sredi septembra, nato imamo 6 tednov predavanj in vaj, za tem pa v dvotedenskem obdobju opravljamo delne izpite. Sledi še 6 tednov pouka in nato 2 tedna za končne izpite. Če teh izpitov ne opraviš, jih imaš en teden po prvem roku možnost ponavljati. Med koncem semestra in začetkom naslednjega imamo 5 tednov počitnic, naslednji se-mester sledi po podobnem principu (6 tednov predavanj, 2 ted-na za delne izpite, 6 tednov predavanj, končni izpiti). Študijski koledar je podoben po vsej Turčiji, vsaka fakulteta pa si ga prilagodi malo po svoje. Vsaka snov je sestavljena iz teoretične in praktične ure in tudi izpit je iz teoretičnega in praktičnega dela, končno oceno pri predmetu pa da njuno povprečje.

13. Zdi se mi, da 5 let vsekakor ni dovolj za študij veterinarske medicine, študij bi moral trajati 7 let ali celo več, da bi si lahko pridobili več tako teoretičnega kot tudi praktičnega znanja. Kot drugo, v Turčiji imamo kar 21 veterinarskih fakultet, kar je po mojem mnenju veliko preveč, potrebovali bi jih največ 6 ali 7. Zaradi tega pri nas sploh ni težko priti na veterinarsko fakulteto; menim, da bi morali biti kriteriji za vpis dosti višji.

istanbUl Üniversitesi, veteriner fakÜltesi

det biovidenskabeliGe fakUltet (facUlty of life science; life), købenHavns Universitet

TURČIJA

danska

Erhan Arı, 3. letnik

kamilla könig, 3. letnik

1. 3 leta.2. Pri nas študira okoli 140 študentov, na leto jih diplo-

mira nekje 47.3. Posebej problematični so anatomija, parazitologija,

fiziologija, kirurgija in reprodukcija – nekateri zaradi obsežne snovi, neka-teri pa zato, ker nimamo pravih predavateljev. Večina teh predmetov je na urniku v 2. letniku, ki je zato tudi najtežji.

4. Službe kot veterinar ni težko dobiti in naš poklic je med ljudmi spoštovan.5. Plačati moramo okoli 200 € na letnik.6. Precej več imamo fantov kot deklet, razmerje je nekje 13:1 v korist fantov.7. Vsa predavanja so obvezna.8. Največ študentov bi rado delalo v kirurgiji ali pa tudi v javnem zdravstvu. Večina

veterinarjev dela v vladnih službah, pa tudi v zasebnem sektorju jih je precej.9. Specializiramo se lahko za farmske živali, male živali, delo v laboratoriju ali

javno zdravstvo. Največ pa se naučimo med samim praktičnim delom na fakulteti in ko smo že v službi.

10. Za mlade veterinarske tehnike znaša plača cca. 150 € mesečno, za mladega kirurga pa okoli 450 €.

11. Menim, da imamo dovolj prakse, priložnost imamo delati z veliko različnimi vrstami živali. S pacienti pričnemo delati v 2. letniku.

12. Jutranje vaje imamo od 6.30 do 9h in nato predavanja od 10h do 17.30, z nekaj vmesnimi odmori. V vsakem študijskem letu imamo dve obdobji počitnic, prvo od srede decembra do začetka februarja in drugo od začetka junija do sredine avgusta. Prvo izpitno obdobje se prične v prvem tednu de-cembra, drugo pa sredi maja.

13. Žal nam manjka primerna infrastruktura, sodobna veterinarska oprema, lab-oratoriji, računalniška oprema, povezava z internetom in še marsikaj drugega.

animal HealtH and ProdUction (veterinary) colleGe

Gana

Ayim Rockson, 3. letnik


1. Če v vsakem letniku takoj opraviš vse izpite, študij traja 5 let. Povprečje od vpisa do diplome pa je 6-7 let.

2. León: imamo vsega skupaj 950 študentov, vsako leto jih diplomira nekaj čez 70. Ma-drid: vsako leto se vpiše cca. 150 študentov, diplomira pa jih 120.

3. León: Največ problemov nam povzročajo toksikologija, parazitologija in predmeti v povezavi z interno medicino; večinoma zaradi načina, kako potekajo izpiti in samega podajanja snovi pri teh predmetih. Najtežji je 4. letnik, ko je na programu večina omenjenih predmetov.

Madrid: Taki predmeti so toksikologija, farmakologija, kužne bolezni in higiena.

4. Odvisno od tega, kaj želiš delati. Če si želiš mesto na kliniki za male živali v večjem mestu, je malo verjetno, da boš imel pri tem srečo; če pa si bolj odprt in ti ni problem delati tudi na kakem drugem področju veterinarske stroke, ni tako težko dobiti službe. Na voljo je dosti slabše plačanih služb, za dobro službo pa je težje. Vseeno je na splošno poklic veterinarja kar spoštovan.

5. Študij ni brezplačen, na državni univerzi plačujemo 1000-1200 € na letnik, odvisno od števila predmetov, ki jih vpišemo. Če padeš kak izpit ter ga moraš opravljati ponovno, potem ga moraš tudi plačati še enkrat.

6. Dekleta : fantje = (León) 75:25; (Madrid) 87:137. Predavanja niso obvezna, ampak če so kaka predavanja zelo slabo

obiskovana, si profesor hitro zapomni, kdo hodi in kdo ne in nekateri to kasneje upoštevajo na izpitu.

8. Večina ljudi si želi delati v mali praksi, največ dela pa je na voljo na področju javnega zdravstva.

9. V času dodiplomskega študija nimamo neke formalne usmeritve, razen s pomočjo izbirnih predmetov, ki jih lahko izbiramo glede na področje zanimanja. Po diplomi se večina veterinarjev uči in tudi specializira za neko področje v praksi, imamo pa tudi nekaj podiplomskih programov izobraževanja.

10. 600-1000 €/mesec11. León: Menim, da imamo dobro prakso; še bolje pa bi bilo, če bi bili

nekateri profesorji bolje organizirani in bi se bolj potrudili za študente.Madrid: Nekaj prakse tekom študija seveda imamo, vendar je vsekakor ni

dovolj, tako da si jo moramo iskati izven univerze. S pacienti začnemo delati v 4. letniku, vendar nas je naenkrat na vajah čisto preveč, da bi bile lahko res kvalitetne.

12. León: Naša šibka točka je predvsem zelo slabo organizirana klinika za male živali.

Madrid: Na faksu imamo preveč študentov za kvaliteten študij.13. Študijsko leto s predavanji in vajami se začne konec septembra. Izpite

imamo v februarju in juniju (v vsakem od teh obdobij opravljamo drugačne predmete). Če v teh dveh izpitnih obdobjih padeš kak izpit, ga lahko ponovno opravljaš v septembru. Če ga spet ne narediš, moraš za izpit ponovno plačati in ga opravljati naslednje leto. Imamo 2-3 tedne počitnic v božičnem času, en teden spomladanskih počitnic, po-leti pa smo, odvisno od septembrskih izpitov, prosti 2-3 mesece.

1. 6 let.2. V Južni Koreji je 10 vet-

erinarskih fakultet, po ena v vsaki provinci, izjema je le glavno mesto Seul, kjer sta dve. Od teh je devet fakultet državnih, ena pa privatna. Na moji fakulteti imamo v vsakem letniku približno 50 študentov, torej nas je vseh skupaj okoli 300. Vsako leto na vseh fakultetah skupaj diplomira približno 600 novih veterinarjev.

3. V 3. letniku je zelo težavna histologija, ker želi od nas profesor vedeti vsako najmanjšo podrobnost. V 4. letniku je problematičen predmet vodne živali, v 5. sta posebej zahtevna patologija in javno zdravje, v 6. letniku pa interna in eksterna medicina. Na splošno velja 3. letnik za najtežjega in študentje pravijo celo, da bi bili pripravljeni prodati svojo dušo hudiču, če bi jih ta v zameno spravil do četrtega.

4. Mislim, da veterinar lažje dobi službo kot večina osta-lih ljudi. Menim pa, da so veterinarji pri nas še vedno manj spoštovani kot v Evropi ali Ameriki.

5. Plačati moramo 6.000.000 korejskih wonov (= cca. 4200 €, op.p.) na letnik. Na vseh državnih fakultetah je šolnina podobna, na zasebnpa je še precej višja. Če si reven in si šolnine ne moreš privoščiti, obstajajo sistemi štipendiranja; štipendije lahko dobijo tudi posebej nadarjeni študenti.

6. Prevladujejo fantje, razmerje fantje:dekleta je približno 4:1.

7. Seveda so predavanja obvezna, če kdo manjka pri četrtini ali več predavanj oziroma vaj predmeta ne more opraviti.

8. Večina študentov si želi postati veterinar klinik za male ali velike živali. Ni običajno, da bi si kdo posebej želel specializirati za npr. eksote.

9. Nimamo posebnega programa specializacije. Če si želiš delati v klinični praksi, moraš eno do dve leti po koncu študija opravljati pripravništvo na eni izmed klinik.

10. Priznati moram, da tega ne vem čisto natančno, rekla bi okoli 1000 € na mesec.

11. Zdi se mi, da imamo premalo prakse pri anatomiji, jaz osebno sem med vajami secirala psa, kravo, prašiča in piščanca; vendar se mi zdi, da se ob tem nisem uspela dovolj naučiti. Prakso na klinikah imamo v 6. letniku, na nekaterih drugih fakultetah pa z njo začnejo že v 5. letniku. Večina študentov opravlja prakso tudi med počitnicami.

12. Imamo dobra dva meseca počitnic poleti in še dobra dva pozimi. Nimamo posebnih izpitnih ob-dobij; ko končamo z nekim predmetom, pač sledi izpit iz tega predmeta. V vsakem semestru imamo okoli 30 izpitov.

13. Morali bi imeti več klinične prakse. Fakulteta bi se po mojem mnenju v te namene morala povezati z zasebnimi veterinarskimi klinikami. Tudi v labora-torijih nimamo dovolj praktičnega dela, morali bi opravljati kake bolj uporabne poskuse.

GyeonGsanG narodna Univerza, vETERINARskI kolIdž

Universidad de león, facUltadde veterinaria + Universidad

comPUltense de madrid

JUžNA koREJA

ŠPANIJA

Suhwa Jeong, 4. letnik

Maria Novo (León), 5. letnikVictor A. Álvarogradillas (Madrid)

Ayim Rockson, 3. letnik


University of QUeensland,scHool of veterinary science

AvsTRAlIJA

1. 5 let.2. Vsega skupaj imamo 600 študentov, v vsakem letniku 100-120,

približno toliko jih letno tudi diplomira.3. V prvem letniku sta problematična biokemija in anatomija; po

mojem mnenju zato, ker je biokemija dolgočasna (tega nihče ne more zanikati!), anatomija pa je pač zelo obsežen predmet z ogromno snovi. Najbolj stresen letnik je za večino študentov tretji, ker smo zelo obremenjeni z vsemi mogočimi ob-veznostmi ter izpiti, sploh s patologijo. Naš profesor za patologijo se je zelo trudil, da bi nas zabaval oziroma strašil z nošenjem minimalističnih kratkih hlač in neprimernim priklanjanjem v njih med predavanji; vendar mu niti ni uspelo in nas je mnoge pustil zgrožene za celo življenje.

4. Veterinarji smo v Avstraliji definitivno zelo spoštovani, in zato je to zelo atraktiven študij na univerzi. Zaposljivost mladih diplomirancev je običajno zelo visoka, lani je bila v Queenslandu 100%. Veliko pa je odvisno od tega, na katerem področju v veterini bi rad delal in v kateri regiji.

5. Avstralski prebivalci dobimo od države kredit brez obresti za določeno število let študija, ki ga moramo odplačati, ko začnemo služiti denar. V povprečju plačamo za študij veterinarstva AU$4000-8000 letno (= cca. 2800-5600 €). Mednarodni študenti morajo plačevati vso šolnino vnaprej in zneski so zelo visoki. Točne številke sicer ne vem, ampak mislim, da gre cena lahko do AU$35 000 za letnik (= cca. 24700 €). Posebej na naši univerzi je v zadnjih letih višina šolnin precej narasla.

6. 80-90% nas je deklet, tu ni presenečenj!7. Večina predavanj ni obveznih, teoretične in praktične vaje pa običajno so in predavatelji na

njih preverjajo prisotnost, še posebej v višjih letnikih. V petem letniku ne moreš računati na dosti prostega časa!

8. Za nove diplomante je zelo popularna izbira mešane prakse v bolj podeželskem okolju, ker si želijo dobiti nek splošen občutek za veterinarski poklic, vendar se število razpoložljivih služb na tem področju zmanjšuje. Dosti mladih veterinarjev se danes usmerja specifično v medi-cino konj in po drugi strani je vedno več priložnosti za delo v javnem zdravstvu oz. v vladnih službah. Vedno več je zanimanja za divje in eksotične živali, vendar na tem področju še zdaleč ne more delati toliko ljudi, kot bi jih rado, tako da je zelo težko dobiti službo veterinarja za divje živali.

9. Za specializacijo moraš najprej opraviti poseben »Membership« izpit, h kateremu lahko pristopiš po 4 letih delovnih izkušenj; za njim pa še »Fellowship« izpit, ki običajno zahteva končanje neke vrste pripravništva na univerzi ali v specialističnem centru. V Avstraliji še ni na voljo širokega nabora dobro strukturiranih specialističnih programov, zato se dosti veterinarjev odloča za podiplomski študij v Ameriki ali Veliki Britaniji, da si pridobijo želeni specialistični naziv. Kljub temu da je specializacija vedno bolj popularna in se jo tudi trudijo spodbujati, pa je delo veterinarjev splošne prakse še vedno izredno pomembno!

10. Mladi diplomiranci začnejo z minimalno plačo nekaj čez AU$3000 (= cca. 2100 €) mesečno. Pripravniška mesta so običajno slabše plačana, AU$1700-2000 (= cca. 1200-1700 €) na mesec.

11. Vedno si želimo več praktičnega dela, seveda pa je to pogosto težko iz zakonskih, etičnih in praktičnih razlogov. Dejansko je od študenta samega odvisno, koliko izkušenj si bo pridobil izven samega programa študija, s prostovoljnim delom na klinikah itd. Zgodaj v študijskem programu se srečamo z živimi živalmi in osnovnim ravnanjem z njimi, vendar po mojem mnenju nimamo dovolj priložnosti vaditi osnovnih medicinskih postopkov, kot so jemanje krvi, vstavljanje katetrov … V 4. letniku začnemo s prakso na fakultetni kliniki za male živali in v zadnjem letniku preživimo na njej 8 tednov ter pri tem krožimo med različnimi oddelki klinike. V 4. letniku tudi začnemo z več praktičnega kliničnega dela na velikih živalih in večino petega letnika delamo v mešani praksi. V petem letniku opravljamo prakso tudi na kliniki za konje. (Mimogrede, ravno letos bomo na naši univerzi odprli novo!)

12. Vsako leto imamo dva semestra in 3 mesece poletnih počitnic (od novembra do februarja) ter še en mesec počitnic v juniju in juliju. Tudi na sredini vsakega semestra imamo en teden počitnic. Naš urnik iz semestra v semester in iz dneva v dan zelo variira. Na splošno gledano se tedensko število ur vsako leto povečuje in v zadnjem letniku imamo 10-12 ur ali celo več obveznosti na dan vseh 5 dni v tednu in pogosto še dežurstva čez noč ali ob vikendih. Vse to je zelo utrudljivo in težko najdemo čas, da bi poleg študija opravljali še kako plačano delo, sploh v višjih letnikih. Toda upam, da se bo na koncu splačalo – povedala vam bom lahko čez dobrega pol leta!

13. Super bi bilo imeti več praktičnega dela in to bolj zgodaj. V nižjih letnikih moramo znati na pamet tudi precej nepomembnih podatkov, katerih količino bi lahko zmanjšali in jih nado-mestili z res važnimi informacijami. Naučijo nas na primer zelo malo o urgentni medicini, kar je precej zaskrbljujoče. Na splošno gledano pa je veterinarska šola v Brisbanu zelo dobra. Najvažneje je, da ohranimo pozitiven pogled, ne živimo pod stalnim stresom in ne pozabimo uživati v študiju ter življenju na splošno!

Chrissy Baker, 5. letnik

1. 6 let.2. Vsega skupaj

imamo okoli 2500 študentov, približno 200 pa jih vsako leto diplomira.

3. Eden najtežjih je drugi letnik z anatomijo, fiziologijo, histologijo in embriologijo vse leto, čemur sledi velik skupen ustni izpit za vse te predm-ete naenkrat. Drugi »veliki« izpit je po koncu 9. semestra, katerega snov obsega bolj ali manj vse, kar si se do takrat tekom študija naučil.

4. Veterinarstvo je zelo spoštovan poklic. Kako težko je najti službo, je odvisno od tega, kaj si želiš delati. Precej težje je na primer dobiti delo klinika za male živali, kot pa službo na področju javnega zdravstva.

5. Trenutno plačujemo le 32 € letno kot prispevek za naš študentski svet, ničesar drugega.

6. Ne bi vedela natančno, vsekakor je deklet precej več, fantov imamo morda 20%.

7. Odvisno od predmeta in predavatelja, večina predavanj pa ni obveznih.

8. Po mojem mnenju so male živali in konji najbolj popularni med študenti. Vendar precej veterinarjev po diplomi začne delati tudi z velikimi živalmi ali pa v javnem zdravstvu.

9. V zadnjem letniku si izberemo usmer-itev in potem vse leto delamo le na izbrani kliniki. Kljub temu še vedno dobimo splošno diplomo. Usmer-itev med študijem je le pomoč, da po diplomi lažje začnemo delati na nekem bolj specifičnem področju.

10. Ne bi vedela.11. Z živimi živalmi pričnemo delati v 4.

letniku, vendar z dejanskimi paci-enti ne pred 5. letnikom, ko izvajamo rotacije med vsemi univerzitetnimi klinikami. V 6. letniku pa kot že rečeno ves čas delamo na kliniki glede na izbrano usmeritev.

12. Zimski semester traja od 1. oktobra do 31. januarja, poletni pa od 1. marca do 30. junija. Izpitna obdobja so v septembru, novembru, januarju, feb-ruarju, aprilu, juniju in juliju. Preostali čas imamo počitnice, vendar moramo tudi med tem časom včasih opravljati počitniško prakso.

13. Med študijem nimamo priložnosti za dovolj praktičnega dela.

veterinärmedizinscHe Universität Wien AvsTRIJA

Tjorven Sellmer, 3. letnik

gLOBALNO

K sodelovanju vabimo vse, ki ste oziroma boste svoje raziskovalne naloge končali v obdobju od 1. septembra 2009 do 30. junija 2010 ter jih boste prijavili in poslali na naš naslov do 2. julija 2010. Informacije o razpisanih temah, pogojih prijave in ostalih razpisnih pogojih najdete na portalu

Svet Sklada Krkinih nagrad bo na osnovi prijav in v skladu s Krkino razvojno-raziskovalno usmeritvijo ter željo po spodbujanju odličnosti na vseh področjih izbral najboljše naloge. Krkine nagrade bomo podelili na prireditvi, ki bo 15. oktobra 2010 v Novem mestu.

Usmerite svojo prihodnost, bodite v družbi več kot 2000 odličnih Krkinih nagrajencev, ki te nagrade prejemajo že vse od leta 1971.

Znanost povezuje.Študente dodiplomskih, podiplomskih in doktorskih študijskih programov ter dijake gimnazij in srednjih šol naravoslovnih in zdravstvenih smeri vabimo, da se prijavite na razpis za

40. Krkine nagrade

Krka si pridržuje pravico do javne objave naslovov nalog, podatkovo mentorjih in somentorjih ter povzetkov v zborniku in v elektronskih medijih. Živeti zdravo življenje.

Krkine nagrade | www.krkinenagrade.si

MAY

ER

McC

AN

N

Krk

a, d

. d.

, N

ovo

mes

to,

Šm

arje

ška

cest

a 6

, 8

501

Nov

o m

esto

, w

ww

.krk

a.si

363-2010_KRKA_SOJ_ad_210x297_SI.indd 1 20.4.2010 12:55:01


1. 5 let.2. Imamo po 100 študentov v letniku, vsega skupaj torej 500, poleg tega pa še 30 študentov v enoletnem pripravljalnem programu

za študij veterine (pri tem gre za pregled osnovnih naravoslovnih znanosti in ta program omogoča nadaljevanje v petletnem pro-gramu tudi tistim, ki v srednji šoli niso izbrali ustreznih naravoslovnih predmetov). Diplomira okoli 90 ljudi na leto.

3. Gastrointestinalni modul je težak, ker je ogromno snovi. Iz istega razloga (velika količina predmetov in snovi) je najzahtevnejši 4. letnik.

4. V bližnji preteklosti službe ni bilo problem dobiti, zdaj je zaradi recesije to nekoliko težje. Vendar se vse da, sploh če na začetku sprejmeš tudi ne ravno popolno službo in čakaš, dokler se ti ne ponudi kaj boljšega. Tudi malo sreče tu ni odveč. Biti veterinar pa je zelo spoštovan poklic.

5. Šolnina znaša £3050 (= cca. 3570 €) na letnik.6. Imamo 25% fantov in 75% deklet.7. Obvezna so samo občasna predavanja zunanjih predavateljev, ker ta pri nas veljajo za enkratno neponovljivo izkušnjo, ki je ne smemo izpustiti. 8. Nisem povsem prepričana, po moji oceni 40% veterinarjev dela z malimi živalmi, 30% v mešani praksi, 20% s farmskimi živalmi in 20% je veteri-

narjev za konje. Večina veterinarjev dobi službo na zasebnih klinikah splošne prakse.9. Specializacija je predvsem usmerjena v posamezne živalske vrste, ne toliko v določeno področje medicine. Če želiš uradni naziv specialista, moraš oprav-

iti več izpitov. Veliko klinikov pa je znanih kot specialistov zaradi njihovih bogatih izkušenj in specifičnega znanja iz nekega področja.10. »Plačilni paket« je za začetnike vreden od £30000 na leto naprej (cca. 34700 €), kar običajno vključuje okoli £20000 neto plače na leto (cca. 23300

€, kar je dobrih 1900 € na mesec), poleg tega pa še avto in nastanitev. S starostjo se plača zvišuje, starejši veterinarji lahko zaslužijo okoli £48,000 letno (cca. 55900 €, torej 4600 € mesečno), seveda pa je plača zelo odvisna od specializacije in drugih dejavnikov.

11. Med 1. in 2. letnikom moramo opraviti 12 tednov živinorejske prakse na farmi. Nato moramo med 3. in 5. letnikom med počitnicami opraviti 26 tednov klinične prakse. Ves 5. letnik preživimo v obliki rotacij med klinikami. Na klinikah delamo tako od konca 2. letnika dalje, že od svojega 1. dneva študija pa se učimo kliničnega pregleda živih živali. Verjetno je to dovolj, kljub temu pa imam vedno občutek, da bi potrebovali še več praktičnih izkušenj!

12. Od 1. do 3. letnika imamo tri semestre, prvi traja od 3. tedna septembra do 2. tedna decembra, nato imamo 4 tedne božičnih počitnic. Drugi semester se začne v 2. tednu januarja in traja do 2. tedna v marcu, nato sledijo 4 tedni velikonočnih počitnic. Zadnji semester se prične v 3. tednu aprila in v 1. ter 2. letniku imamo na začetku 2 dni praktičnih izpitov, nato 6 ( oz. 5 v drugem letniku) tednov predavanj in vaj, nato 2 tedna študijskih počitnic ter 2 tedna pisnih izpitov. V drugem letniku temu sledita še dva tedna predavanj in vaj. V tretjem letniku je cel prvi semester (12 tednov) namenjen raziskovalnemu projektu, nato imamo 7 tednov trajajoč teoretični modul in tritedenski praktični modul. Tretji semester je podoben kot v prejšnjih dveh letnikih. V 4. letniku se semester začne že v začetku septembra, v petem pa ima praktično vsak študent svoj urnik in drugače razporejene počitnice skozi leto.

13. Mislim, da je program sam po sebi super, sploh pa ne bi bilo slabo, če bi bila jaz osebno malo bolj zagreta za učenje. Odveč se mi zdi, da mora vsak v prvem semestru 3. letnika opraviti raziskovalni projekt, ki traja 12 tednov. To nam vzame veliko časa, ki bi ga po mojem mnenju lahko koristneje porabili za pridobivanje znanj in izkušenj na klinikah.

University of nottinGHam, scHool of veterinary medicine and science

Lucy Bright, 3. letnik

gLOBALNO

Je naraven, hiter in okusen prigrizek za vsako priložnost.Privoščite si slasten Poli snack.

Poli snack

Poli Snack A5.indd 1 4/28/10 1:51:32 PM

vElIkA BRITANIJA


1. 5 let in pol.2. Vsega skupaj je na moji fakulteti 1000 študentov, vsako leto jih diplomira okoli 150. Na Poljskem imamo 4

veterinarske fakultete, tako da letno v državi diplomira 600 veterinarjev.3. Pravijo, da je naš študij na splošno med najtežjimi, kar si jih lahko izbereš. Za večino študentov je najbolj

težaven 2. letnik, predvsem zaradi biokemije; ogromno dela pa je tudi v 4. letniku, ko imamo patologijo (strog profesor ter težka in obsežna snov).

4. Praktično vsak diplomant dobi službo, dosti je najti oglasov raznih klinik, ki iščejo veterinarje, sploh za področje velikih živali ter tudi za delo v javnem zdravstvu. V zadnjem času postaja tudi pri nas veterinar vse bolj spoštovan poklic.

5. Študij je brezplačen.6. Rekla bi, da imamo 30-40% fantov, ostalo so dekleta.7. Odvisno od predmeta, v splošnem prisotnosti na teoretičnih predavanjih ne preverjajo, na praktičnih vajah pa vedno.8. Večina študentov si želi zdraviti male živali, vendar na koncu veliko veterinarjev dobi službo na področju javnega zdravstva, kjer je

veliko prostih delovnih mest.9. Specializacijo lahko opravljaš po dveh letih dela v praksi. Program poteka med vikendi, tako da lahko v času specializacije normalno

delaš na kliniki med tednom.10. 1200 zł (= cca. 300 €, op.p.) na kliniki za male živali, podobno v javnem zdravstvu, več dobijo veterinarji za velike živali; plača pa je

odvisna predvsem od tega, koliko ur na mesec delaš.11. To je bil in je vedno problem, trenutno se nam klinični predmeti začnejo v 4. letniku, vendar so lani začeli s prenovo celotnega študijskega

programa, tako da se bo zdaj situacija verjetno izboljšala. Študenti bodo začeli s klinikami že v 3. letniku in cel 5. letnik bo sestavljala izključno klinična praksa. Prakse med študijem seveda ni nikoli dovolj, vendar če si je želiš več, jo lahko vedno opravljaš v svojem pros-tem času.

12. Če opravimo vse izpite v juniju, imamo približno 2 meseca počitnic. V 4. in 5. letniku moramo med počitnicami opraviti še 6 tednov prakse.13. Še vedno nimamo vzpostavljene prave komunikacije med različnimi fakultetami v državi; če bi si med seboj bolj pomagali, bi s tem lahko

veliko pridobili. Lahko rečem, da smo na naši fakulteti teoretično dobro pripravljeni, slabše pa je s stališča praktičnih spretnosti. Problem je tudi, da imamo vedno več nove tehnološko dovršene opreme, vendar premalo ljudi, ki bi jo znali pravilno uporabljati in tudi naučiti študente, kako s temi aparati ravnati. Slabo podlago imamo tudi v kirurgiji velikih živali, posebej konj.

UniWersytet Warminsko-mazUrski, olsztyn

Lucyna Wach, 5. letnik

PolJskA

KAKO LAHKO POMAGAM?* FINANČNE DONACIJE (osebno ali na račun)

* DONACIJE V MATERIALU (hrana, oprema, posode, pripomočki za osebno nego, ležišča, ...)

* POVEJ NAPREJ (pomagate nam lahko tudi s tem, da povestu še komu za nas in brezdomčke, ki iščejo nove, ljubeče domove)

* NATISNITE PLAKATE in LETAKE ter jih obesite po svoji okolici, razdelite med znance in prijatelje ...

* SODELUJETE NA DOBRODELNIH LICITACIJAH, ki potekajo na spletnem forumu mojpes.net

* POSVOJITVE NA DALJAVO Ste ljubitelj živali, pa vam način življenja, zdravje ali bivalni pogoji ne dopuščajo, da bi kakemu brezdomčku ponudili svoj dom? Nič hu-dega, vseeno je kar nekaj načinov, kako jim lahko pomagate. Eden od njih je “posvojitev na daljavo”, kjer lahko pomagate pasjemu ali mačjemu brezdomčku, ki je v zavetišču več kot 30 dni in teh ni malo.

* ZAČASNO SKRBNIŠTVO Pomagate lahko tudi z začasnim nameščanjem posameznih živali, ki poteka pod pogoji zavetišča in po predhodnem dogovoru. Prednost takih namestitev je individualna obravnava posamezne živali in dejstvo, da je eno žival lažje oglaševati kot vseh 140 kolikor se jih ta hip v zavetišču nahaja.

* PREDVSEM PA V ZAVETIŠČU NUJNO POTREBUJEJO POSVOJITELJE!V zavetišču se v tem trenutku nahaja 145 živali - 100 mačk in 45 psov. Zavetišče je popolnoma polno, zasedeni so prav vsi karantenski prostori, vse možnosti združevanja psov po pesjakih so izkoriščene, prostora za nove živali enostavno ni več. Vsi pa vemo, da so jih dolžni sprejeti ...

Večina živali v zavetišču je že dolgo pripravljenih na odhod v nov dom, nekatere tam bivajo že več mesecev, nekatere celo že več let! Živali so zdrave, socializirane, seveda cepljene in kastrirane. Vse kar potrebujejo je NOV DOM!

ZAVETIŠČE HORJUL POTREBUJE VAŠO POMOČ

ZAVETIŠČE HORJUL Polona Samec s.p.Smrečje 55, 1354 HORJULmail: [email protected], [email protected] tel: 051 30 44 35 Polona, 041 71 37 32 AdaTRR: NLB SI56 0202 7025 4948 113 BR

EZPL

AČN

A O

BJAV

A


SPREHODI PO LJUBLJANI

Poučni sPRehodi s prof. Cestnikompiše: Živa Černe

Večina nas je sicer že kdaj slišala, da prof. Cestnik ni izključno strokovnjak s področja fiziologije domačih živali in da ga ljubiteljsko zelo zanima zgodovina; da pa res toliko ve o zgodovini Ljubljane in okolice, si je verjetno redko kdo predstavljal! Na pobudo in v glavni organizaciji Matica Keblerja in ŠOVF smo se imeli v tem študijskem letu priložnost udeležiti več nadvse zanimivih izletov; še več pa jih je pred nami, če bo seveda prof. Cestnik še pri volji!

Najprej smo se za uvod podali po sledeh antične Emone, katere mnoge ostanke je še danes mogoče najti po centru Ljubljane, le videti jih moraš znati. 17. 12. 2009 je sledil sprehod po srednjeveški Ljubljani, pospremljen s številnimi zgodbami iz življenja ljudi v tistem času. Kar z odprtimi usti smo poslušali pro-

fesorja in ugotavljali, če je sploh še kaj takega, česar prof. Cestnik ne ve. Vreme nam sicer ni bilo najbolj naklonjeno, saj se nam je mraz zažrl globoko v ko-sti, vendar nas je hitro pogrelo kuhano vino po spre-hodu v študentski sobi.

PRiLoŽnost za deLo!Veterinarian with good command of English and verifiable 5 years of experience (by law!) needed for a very modern, European run, small animal practice in Dubai. Very good salary package. Minimum contract: 3 years. Please send your CV to [email protected]


Nekega lepega vikenda konec februarja po obilnem deževju pa nav-sezgodaj zjutraj profesor Cestnik kliče, da si je šel ogledat Ljubljansko barje in da je vse konkretno pod vodo – torej kot nalašč za veslanje! Ker je bilo treba priložnost brž izkoristiti, saj voda z barja hitro odteče, nas je Matic po telefonu nemudoma zbobnal nekaj dogodivščine željnih študentov. Kajak kanu klub Ljubljana nam je posodil kombi in velik kanu, prof. Cestnik pa je na streho avta navezal svojega manjšega in že smo se peljali. Veslati med drevesi in grmovjem, pravzaprav po poljih in pašnikih, je bilo res posebno doživetje, da sploh ne omenjam za-nimivih zgodb, ki smo jih imeli priložnost slišati. Med potjo smo tudi

splezali na lovsko prežo, ki je samevala sredi »jezera« in se povzpeli na manjši hribček osamelec, da smo poleg rok pretegnili še noge. Izlet smo zaključili v Ljubljani v starem dobrem Barjancu.

Izlet na Ljubljanski grad, načrtovan za 6. 5. 2010, je žal odpadel zara-di slabega vremena in posledično premajhne udeležbe; vendar sem prepričana, da se bomo še kdaj odpravili raziskovat Ljubljano in Slov-enijo pod vodstvom profesorja Cestnika. Izkoristite priložnost za nekaj poučnega in zabavnega obenem in se nam pridružite tudi vi – samo pozorno spremljajte e-maile svojega letnika in obvestila na njih!


ZgODOVINA VF

od oddelka do fakulteteV. Cestnik

Zgodovinska iZhodiščaZdravljenje živali je obstajalo vse od njihove udomačitve, tekom zgodovine napredovalo in nazadovalo, na pot razvoja sodobne vet-erinarske medicine pa krenilo v času vzpona naravoslovnih znanosti. Pomemben mejnik v razvoju sodobne veterinarske medicine pred-stavlja ustanavljanje veterinarskih šol v 18. stoletju. Prva šola, ustanovljena v Lyonu, je pričela delovati 1863. Njen ustanovitelj, Claude Bourgelat (1712–1779) je bil advokat, gardni konjeniški častnik in priučeni živinozdravnik. Šolsko premoženje, prostori, oprema in osebje prve šole so bili skromni, poleg Bourgelata, ki je bil tudi ravnatelj šole, sta poučevala samo še dva predavatelja. Bourgelat je nekaj let kasneje ustanovil še drugo šolo v Alfortu blizu Pariza, ki pa je zaradi izdatnejše podpore imela boljše pogoje za delo. Zato je šola v Alfortu kmalu postala pomembnejša kot lyonska. Do konca 18. stoletja je bilo poleg dveh francoskih v Ev-ropi ustanovljenih še 12 šol: na Dunaju (1765), v Torinu (1769), Göttingenu (1771), Kopenha-gnu (1773), Skari na Švedskem (1774), Padovi (1774), Hannovru (1778), Dresdenu (1780), Freiburgu (1783), Carlsruheu (1784), Milanu (1787), Marburgu (1779), Berlinu (1790), Münchnu (1790), Würzburgu (1791), Lon-donu (1792) in Madridu (1793).

Prve veterinarske šole niso bile ustanove, ki bi se lahko merile s tedanjimi univerzitetnimi medicinskimi fakultetami, kjer so kot sestavni del splošne medicine predavali tudi veteri-narsko medicino. Bile so nekakšne dopoln-ilne strokovne šole, v začetku namenjene do-datni izobrazbi vojaških, kasneje tudi civilnih kovačev, pastirjev, lovcev, upravnikov velepos-esti, kmetov in drugih. Vendarle predstavljajo zametek sodobne, na znanstvenih osnovah temelječe samostojne veterinarske medicine. Kot začetek veterinarskega izobraževanja na področju Slovenije ocenjujemo leto 1795. Takrat so se na veterinarski katedri Mediko-kirurškega zavoda ljubljanskega liceja pričela

predavanja o živinozdravstvu. Zavod je bil, tako kot drugje v avstrijskem cesarstvu, ukin-jen leta 1850, istega leta pa je pričela delovati Živinozdravniška in podkovska šola v Ljublja-ni, ki je z različnimi imeni v avstro-ogrskem cesarstvu ter stari in novi Jugoslaviji delovala do leta 1962. Njen ustanovitelj in predavatelj je bil dr. Janez Bleiweis; politik, narodni bu-ditelj, urednik Kmetijskih in rokodelskih novic ter medicinski in veterinarski strokovn-jak. Zaradi enostranske in politično negativne predstavitve je še danes dr. Janez Bleiweis ocenjen in opisan kot izrazito konzervativni politik. Pri tem je zanemarjena njegova velika vloga pri strokovnem delu na področju medi-cine, veterine in drobnega gospodarstva.

Do konca 1. svetovne vojne so skoraj vsi živinozdravniki, ki so delovali na ozemlju današnje Slovenije, pridobili izobrazbo na dunajski veterinarski šoli, ustanovljeni leta 1765. Ta je od ustanovitve večkrat spremenila ime in študijske programe, večino svojega ob-stoja pa je bila pod pokroviteljstvom vojnega ministrstva. Po razpadu avstro-ogrske mon-arhije so nekdanji slušatelji zaradi prepovedi študija na Dunaju nadaljevali študij v Brnu, Lvovu ali po letu 1919 na novoustanovljeni Veterinarski visoki šoli v Zagrebu. Ta ustano-va, ki je po prehodu v sestavo zagrebškega vseučilišča v študijskem letu 1925/1926 postala Veterinarska fakulteta, je bila pomembna za šolanje visokošolskega veterinarskega kadra do ustanovitve predhodnice veterinarske fakultete v Ljubljani. Leta 1926 je pričel v Ljubljani delo-vati Državni veterinarski bakteriološki zavod, ki je deloval do priključitve k Veterinarskemu znanstvenemu zavodu leta 1947.

Ustanavljanje in pričetek delovanja veterinarske fakUltete v ljUbljaniMed drugo svetovno vojno so leta 1944 in 1945 v Veterinarskem svetu pri Slovenskem narod-noosvobodilnem svetu v Beli krajini nastajale

pobude o ustanovitvi Veterinarske fakultete. Pomembna ustanova je bila veterinarska bol-nica v Kanižarici, zgrajena v januarju 1945, ki jo lahko ocenjujemo kot predhodnico veteri-narske fakultete. Tam so bili zbrani kasnejši pobudniki, ustanovitelji, matičarji in profe-sorji predhodnice veterinarske fakultete. Ta-koj po koncu vojne je bila leta 1945 ustanov-ljena v Ljubljani Centralna veterinarska boln-ica, naslednje leto pa Veterinarski znanstveni zavod Slovenije. Ta se je l. 1959 preimenoval v Veterinarski zavod Slovenije, kateremu sta bili priključeni še Državna podkovska šola in Centralna veterinarska bolnica.

11. 11. 1952 je v Slovenskem poročevalcu, pred-hodniku današnjega Dela, izšel obsežen članek z naslovom Pripravlja se ustanovitev veteri-narske fakultete v Ljubljani; avtorja veterinarja Staneta Valentinčiča, v katerem so bile opisane utemeljitve za ustanovitev te inštitucije v Slov-eniji. Mesec kasneje je v istem časopisu izšel članek Pripombe k ustanovitvi veterinarske fakultete v Ljubljani, ki ga je sestavilo Društvo veterinarjev Ljudske Republike Slovenije – sek-cija Celje. V članku so avtorji ostro nasprotova-li ustanovitvi veterinarske fakultete, pri čemer so poudarjali ekonomično neupravičenost us-tanavljanja, ker so stroški študija veliki, v Jugo-slaviji pa sta že dve dobro delujoči in priznani veterinarski fakulteti.

Očitno pa so protagonisti ustanavljan-ja fakultete uspeli prepričati tedanje ob-lasti v smiselnost in potrebnost slovenske visokošolske izobraževalne ustanove, saj je bil 12. 6. 1953 izdan dekret Izvršnega sveta Ljud-ske republike Slovenije (št. 634/5–53) o us-tanovitvi Veterinarskega oddelka pri Fakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo. Dosežen je bil neke vrste kompromis, saj ni bila ustanovljena samostojna fakulteta, pač pa oddelek fakultete. Vendar nasprotovanja niso prenehala, saj je Društvo veterinarjev LRS v septembru istega leta obveščalo Izvršni svet o

17. februarja 2010 nam je (ob pomoči ŠOVF) prof. Cestnik pripravil izjemno zanimivo in s številnimi slikami podkrepljeno predavanje o zgodovini naše izobraževalne ustanove. Ker sem mnenja, da tudi marsikaterega študenta, ki se omenjenega predavanja ni mogel udeležiti, zanima, kakšno pot je naša fakulteta prehodila do današnjega dne, sem prof. Cestnika prosila, da nam njeno zgodovino povzame v obliki članka za tokratno številko Ructusa. Veselo branje vam želim! Ž. Č.

Novozgrajeni objekti na Gerbičevi cesti 60 (1962)


odklonilnem mnenju »o ustanovitvi veterinar-skega oddelka pri Fakulteti za agronomijo in gozdarstvo v Ljubljani«. Kljub temu je 9. 6. 1954 Svet za prosveto in kulturo Ljudske republike Slovenije izdal odlok o imenovanju matičarjev veterinarskega oddelka: prof. dr. Frana Zavrni-ka, dr. Albina Sedeja, dr. Marijana Pavšiča in dr. Staneta Valentinčiča. Njihova naloga je bila pripraviti materialne in kadrovske pogoje za čimprejšnji pričetek študija. Prva (ustanovna) seja matičarjev je bila 28. junija 1954 na sklic dekana Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo prof. Franja Sevnika.

11. 9. 1956 je bil sprejet sklep matičarjev o pričetku vpisa v 1. letnik, ki je potekal od 26. do 29. 9. istega leta. Vpisalo se je 36 študentov. Slovesnost ob otvoritvi Veterinarskega odd-elka in pričetku študija je bila 3. 11. 1956 v slavnostni dvorani Univerze v Ljubljani.

organiZacijski raZvoj veterinarskega oddelka in nastanek veterinarske fakUltete Ob preimenovanju Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo v Biotehniško fakulteto je leta 1961 nastal Veterinarski odd-elek Biotehniške fakultete, ki je leta 1974, po tedanjem zakonu o združenem delu, dobil ime VTOZD (Visokošolska temeljna organ-izacija združenega dela) za veterinarstvo.

Zamisel o ustanovitvi veterinarske fakultete pa ni zamrla. Že leta 1962 je bila ustanovljena komisija o združevanju Veterinarskega odd-elka in Veterinarskega zavoda Slovenije. Po dolgoletnih usklajevanjih in dogovarjanjih sta se obe ustanovi leta 1979 referendumsko združili. S tem so bile podane osnove za us-tanovitev fakultete.

Leta 1990 je Veterinarski oddelek postal sa-mostojna članica Univerze v Ljubljani – Vet-erinarska fakulteta.

Glede na določila prvega statuta Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo iz leta 1958 je Veterinarski oddelek sestavljalo 7 delovnih enot: Inštitut za anatomijo in his-tologijo, Inštitut za fiziologijo in farmakolog-ijo, Inštitut za patološko anatomijo, Inštitut za mikrobiologijo in parazitologijo, Inštitut za zoohigieno in patologijo divjih koristnih živali, Inštitut za higieno in tehnologijo ani-malnih proizvodov in Klinični center. Leta 1976 je po statutu VTOZD za veterinarstvo imel 17 enot. Nove enote so bile predvsem klinike in inštituti za zdravstvena varstva živali.

Leta 2001 je bil v skladu z zakonodajo us-tanovljen Nacionalni veterinarski inštitut kot notranja enota Veterinarske fakultete.

V letu 1957 so bili na Veterinarskem odd-elku zaposleni trije učitelji, čez 4 leta pa že 57 oseb (3 redni profesorji, 2 izredna profesor-ja, 8 docentov); v obdobju 1975–1988 je bilo redno zaposlenih 88 oseb (23 visokošolskih učiteljev). Število zaposlenih je še naraščalo in

AnekdotaNa Kliniki za mesojede, kot se je včasih imenovala današnja Klinika za kirurgijo in male živali, je bil zaposlen marljiv, zgo-voren in bister tehnik Jože. Bil je naglega in nabrušenega jezika, tako da ga ni bilo priporočljivo dražiti, ker je vsakomur takoj ustrezno odgovoril. Njegov priljubljen nas-vet je bil: »Veš kaj, zase se brigaj, boš imel vse življenje dovolj dela.« Ko se je nekega popoldneva sprl z lastnikom psa, mu je ta zagrozil, da bo po njegovem posredovanju izgubil službo. V prepiru mu je rekel: »Naj bom papež, če bo ti še jutri tu v službi!« Jože pa se ni ustrašil, ampak odgov-oril: »Že mogoče, ampak boš moral v Rim, meni pa ne bo treba!«

v letu 1991/1992 je bilo zaposlenih 200 oseb, med njimi 19 rednih in 11 izrednih profesor-jev ter 7 docentov. Nagel porast števila zapos-lenih je nastopil z ustanovitvijo Nacionalnega veterinarskega inštituta, ko se je število zapos-lenih povečalo na okoli 360 oseb.

Ob začetkih ustanavljanja predhodnice današnje Veterinarske fakultete je bila 7. 2. 1955 opravljena primopredaja objektov nek-danje srednje veterinarske šole, t. j. zidani pa-viljon in leseni objekt nekdanjega internata. V naslednjem letu je sledila namestitev Veteri-narskega zavoda Slovenije in veterinarske bol-nice v prostore nekdanje srednje veterinarske šole na Cesti v Mestni log 47. V letih 1961 in 1962 je bila dokončana gradnja dveh objektov na Gerbičevi 60. V letih 1987–1989 je bila na objekta nameščena dvokapna streha, poteka-la je tudi adaptacija nekaterih laboratori-jev. V obdobju 1994–2006 so bile opravljene obsežnejše adaptacije inštitutov in klinik na obeh lokacijah. V letu 2004 je bil na Gerbičevi 60 zgrajen prizidek za namene Nacionalnega veterinarskega inštituta Slovenije.

Tudi začetki knjižnice Veterinarske fakultete segajo v leto 1926, ko je bila pri Državnem bakteriološkem zavodu osnovana strokovna veterinarska knjižnica. Fond bakteriološkega zavoda je z ustanovitvijo Veterinarskega zavo-da Slovenije leta 1946 postal osnova njegove knjižnice. Po ustanovitvi Veterinarskega odd-elka so potekale nabava, strokovna obdelava in izposoja knjižničnega gradiva v okviru osrednje knjižnice Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo, oziroma kasneje Biotehniške fakultete. Po izgradnji objektov na Gerbičevi 60 je bila knjižnica za študente do leta 1972 v 2. nadstropju, kjer je danes se-jna soba.

raZvoj in spremembe štUdijskih programov, ocenjevanj in na-Zivov, vpisi štUdentovPrvi študijski program je predvideval petletni študij, kar je bilo takrat v skladu s programi študija veterinarske medicine v večini evrop-skih držav. Leta 1958 sprejeti Zakon o uni-verzi je za vse študije razen medicinskega za-hteval štiriletni študij. Tako je bilo potrebno program študija veterinarstva skrajšati na štiri leta. Štiriletni program je trajal od 1959/60 do 1965/66. V letih 1959/60–1964/65 je bil uveden dvostopenjski študij. V študijskem letu 1959/60 sta bili uvedeni študijski smeri splošno veterinarstvo in farmska smer, z možnostjo usmeritve po 5. semestru. Ker je študij farmske smeri zaključil samo 1 študent, je bila ta l. 1964/65 ukinjena. Leta 1960/61 je bila uvedena še živilsko-sanitarna smer. Zara-di takšnih ali drugačnih izkušenj s štiriletnim in stopenjskim študijem ter smermi je bil l. 1966/1967 ponovno uveden petletni program z dvema smerema: splošno veterinarstvo in živilsko-sanitarna smer. Usmeritev je bila

Kolegij Veterinarskega oddelka Biotehniške fakultete 1966 (z leve proti desni: dr. J. Banič, dr. R. Rakovec, dr. M. Milohnoja, dr. S. Vatovec, dr. L.Šenk, dr. S. Vodopivec, dr. I. Brglez, dr. M. Pavšič, dr. F. Skušek, dr. J. Batis, dr. I. Jazbec)


možna v 4. letniku. Leta 1975 je bila oprav-ljena večja sprememba študijskega progra-ma. Glede na tedanje družbeno-politične zahteve in zakonodajo je bilo več poudarka na obrambni tematiki, uvedeni so bili neka-teri družboslovni predmeti, smeri študija pa sta se imenovali: preventivno veterinarstvo v živinorejski proizvodnji ter veterinarsko javno zdravstvo in nadzor živil. Uvedeno je bilo tu-di načelo sprotnega študija, ki pa v praksi ni nikoli popolnoma zaživelo. Leta 1983 je bil v skladu s tedanjo zakonodajo uveden enoten študij, brez smeri.

V letu 1990/1991 so bili družboslovni predmeti, kot npr. politična ekonomija, predvojaška vzgoja, temelji splošne ljud-ske obrambe, sociologija, filozofija, uvod v družbene vede itd., ki so jih vsebovali vsi do-tedanji programi pod različnimi imeni in so se med seboj združevali in ponovno ločevali, umaknjeni iz predmetnika, uveden pa je bil obvezen tuji jezik – angleščina ali nemščina. Ob uvedbi bolonjskega sistema študija je bi-la opravljena zadnja reforma, s katero je bil uveden šestletni študij, večje število izbirnih predmetov in več praktičnega dela.

Tudi nazivi diplomantov so se spreminjali v skladu z zakonodajo. Do leta 1958/59 je vel-jal za diplomanta veterinarskega študija na-ziv veterinar. V obdobju 1959/60–1965/66 so diplomanti 1. stopnje študija pridobili naziv veterinar, 2. stopnje pa diplomirani veteri-nar. V študijskem letu 1965/66 je bil uveden enoten naziv diplomirani veterinar. Leta 1992 je bil uveden naziv doktor/doktorica veteri-narske medicine (dr. vet. med.).

Od začetka študija do konca študijskega leta 1961/1962 je bilo ocenjevanje izpitov in kolokvijev od 1 do 10. V študijskem letu 1962/1963 je bilo v skladu s tedanjo zakon-odajo uvedeno ocenjevanje od 1 do 5, ki pa je trajalo le do študijskega leta 1968/1969. Od naslednjega leta do danes je spet uveljavljeno ocenjevanje od 1 do 10.

Prvih vpisanih študentov je bilo 36. Naj-manj študentov (25) je bilo vpisanih v letu 1960/1961, največ (136) v letu 1980/1981. V letu 1984 je bil sprejet sklep o omejitvi vpisa na 60 študentov letno, vendar se jih je zaradi zakonskih določil lahko vsako leto vpisalo nekoliko več. Leta 2006 je bila sprejeta ome-jitev vpisa na 70 študentov letno, leta 2009 pa ponovno na 60. Vključno s študijskim letom 2009/2010 se je vpisal na študij veterinarske medicine v Ljubljani 3501 študent, od tega 1962 fantov in 1539 deklet.

V začetnem obdobju je močno prevladoval vpis fantov, v letu 1957/1958 se ob 37 fan-tih ni vpisalo nobeno dekle. Prvo izenačenje števila vpisanih fantov in deklet je bilo v letu 1985/1986, ob vpisu 35 fantov in enakega

števila deklet, najverjetneje zaradi zakonske določbe, po kateri so morali fantje po končani srednji šoli na služenje vojaškega roka. V naslednjih petih letih je število fantov spet presegalo število deklet, v letu 1991/1992 pa se je število obeh spolov ponovno izenačilo (31). Zadnjič je število vpisanih fantov (44) preseglo število deklet (23) v letu 1995/1996, že naslednje leto je bilo število vpisanih deklet večje kot fantov.

Stopenjski študij, ki je veljal v obdobju 1959/60–1964/65, je končalo 53 študentov, večina med njimi (49) je nadaljevala študij, 4 kandidati pa so zaključili študij na višješolski stopnji. Farmsko smer, ki je bila uveljav-ljena v obdobju 1959/60 do 1964/65, je zaključil 1 kandidat, živilsko-sanitarno smer, ki se je po letu 1975 imenovala veterinarsko javno zdravstvo in nadzor živil, je v 19 letih zaključilo 77 vpisanih študentov. Štirinajst med njimi jih je zaključilo obe smeri. Splošno smer je v tem času zaključilo 828 oseb.

Od začetka delovanja Veterinarske fakultete do zaključka leta 2009 je bilo podeljenih 1739 diplom, od tega 993 fantom in 746 dekletom.

(Ker je članek namenjen predvsem dodiplom-skim študentom, predolg pa tudi ne sme biti, ker ga sicer študenti preskočijo, ni opisano zn-anstvenoraziskovalno, podiplomsko in strok-ovno-operativno delo, izdajanje znanstvenega časopisa, delo terminološke komisije, ipd.)

viriValentinčič S. Ustanovitev in razvoj Veterinarskega odd-elka Biotehniške fakultete – ob petnajsti obletnici prvih ljubljanskih diplomantov veterine. Vet nov 1975; 2: 67-73.Bavdek S. 20 let delovanja Veterinarskega oddelka. Spom-inski zbornik Biotehn Fak Univ Ljubljana 1977; 65-75.Pogačnik M. Študij veterinarstva na veterinarskem odd-elku BF v Ljubljani v šolskih letih 1956/57-1975/76. Zb Bioteh fak Univ Ljubljana, Vet 1977; 14: 89-97.Simčič V. Program in razvoj VTOZD za veterinarstvo. Spominski zbornik Biotehn Fak Univ Ljubljana 1982; 69-72.Valentinčič S. Ob tridesetletnici veterinarskega študija v Ljubljani. Vet nov 1983; 9: 305-6.Batis J. Kratek opis veterinarskega izobraževanja v Slo-veniji. Zb Vet Fak Univ Ljubljana 1994; 31: 9-17. Bavdek S. Ob 50-letnici ustanovnega sestanka veterinar-skega oddelka fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo: delo in prizadevanje matičarjev. Vet nov 2004; 8: 254-7.M. Pogačnik, V. Cestnik, U. Pestevšek, A. Pogačnik, M. Drobnič-Košorok, A. Pengov, J. Zabavnik-Piano, B. Grecs Smole, D. Udovič, S. Ujc. 50 let univerzitetnega študija veterinarske medicine v Ljubljani. Slovenski veterinarski zbornik, Ljubljana 2006; 43: suplement 11: 75-91.

ZgODOVINA VF

Vaje pri predmetu anatomija domačih živali (1970)

Ruminotomija pri predmetu bolezni in zdravstveno varstvo prežvekovalcev (1971)


VETERINARSkA ZgODOVINA

Preizkušanje nevroaktivnih sUbstanC na inštitutu

PULjenje zoba

v študentski ambulanti

V študentskih letih se mi je zgodilo, da mi je eden od zadnjih zob čisto razpadel, tako da so v čeljusti ostale samo korenine. V študentski zobni ambulanti na Miklošičevi v Ljubljani se mi zobozdravnica ni upala izdreti te korenine in me je poslala na stomatološko kliniko.Prvi pregled na stomatološki kliniki je opravila profesorica stomatologije in me naročila drugi dan na izdrtje preostankov zoba. Ko sem zjutraj ves zelen od strahu prišel v ambulanto, mi je profesorica dala injekcijo in me poslala ven na hodnik na čakanje, da bo vbrizgani anestetik prijel.Ko sem ves skrušen sedel na hodniku in čakal, da me ponovno pokličejo v ambulanto, sta se na hodniku pojavila dva mladeniča z nekaj be-lega blaga pod pazduho in, ker se nista znašla, sta me vprašala, kje je tu vhod v ambulanto. No, sem si mislil, še dva podobna nesrečnika kot sem sam.Po kakih petnajstih minutah so me končno poklicali v ambulanto in ko sem vstopil, je eden od mladeničev, ki me prej spraševal, kje je vhod v ambulanto, stal ob stomatološkem stolu z nekimi veliki kleščami v rokah in bil je podo-bno bled kot jaz. Ob njem se je smehljala profe-sorica. Ko je opazila, da mi je zastal korak, me je prijazno povabila sesti na stol in me potolažila, da ne bo nič hudega ter zatrdila, da je injekcija zagotovo dobro prijela. Skoraj drgetajoč sem sedel na stol in se prepustil usodi.Profesorica je z povsem mirnim glasom vodi-la mladega kolega, ki je očitno to delo oprav-ljal prvič v življenju: »No takole, alveolarno z ene strani, počasi do konca, malo potresite, da se bo korenina razklala na dva dela in ekstra-hirajte vsak del posebej.« Ne vem, ali je res in-jekcija tako dobro prijela, ali pa jaz od strahu nisem ničesar čutil. Brez najmanjše bolečine je bila korenina mojega kar velikega zoba izdrta iz čeljusti in popolnoma pomirjen sem odšel iz ambulante. Le toliko sem bil še priseben, da sem se lepo zahvalil in se pri tem celo rokoval, na-jprej z gospo profesorico in nato še s študentom stomatologije, ki je podobno kot jaz hrabro pre-stal ognjeni krst.

Na farmakološkem inštitutu neke fakultete so v času, ko smo bili še v skupni državi Jugoslav-iji, preizkušali neko povsem novo substanco z vzburjevalnim delovanjem na osrednji živčni sistem. Kot po navadi je imel stari profesor eno zanesljivo laborantko Fato, ki mu je pri teh poskusih pomagala. Njena naloga je bila, da je fiksirala poskusnega zajčka, kateremu je profesor apliciral preizkušano snov in nato meril različne reflekse na glavi (palpebral-nega, pupilarnega itd.). To je storila tako, da je zajčka sede na stolu stisnila med svoja stegna. Inštituti so imeli za svoje delo vedno malo de-narja, zato si profesor ni mogel umisliti kakega sodobnejšega in učinkovitejšega fiksacijskega inštrumenta za svoje poskusne živali.Že sama intravenozna aplikacija v ušesno veno je bila za zajčka vznemirjajoča, še posebno nemiren pa je postal, ko je substan-ca začela učinkovati. Začel je poskakovati in ker ga je Fata tesno stiskala med nogama, je začel praskati s svojimi kremplji kot mačka. Laborantka je bila po končanem poskusu vsa opraskana po stegnih. Doma je imela ortodok-snega moža in stari profesor je moral najmanj enkrat na teden pisati laborantki opravičila, da so praske nastale izključno iz znanstvenih razlogov in da ne gre za kake posebne seksu-alne seanse

piše: Valentin skubic, redni profesor v.p.

Pozidni matija (Opilio parietinus) je moja družabnica pri pisanju anekdot


Na Kliniko za kirurgijo in male živali Veterinarske fakultete je lastnica pripeljala mačko Tačko, skoteno 2005. Lastnica je mački istega jutra aplicirala prevelik odmerek acepromazina z namenom sedacije, po katerem je mačka kolabirala. Pred prihodom na kliniko je lastnica mačko peljala k dežurnemu veterinarju, ki je mački apliciral atropin, diklofenak, ranitidin, medicinsko oglje, ringer laktat, Biodyl in klemastin. Mačka je bila ob sprejemu stuporozna z občasnimi ekscitacijami, ki jim je sledilo agresivno vedenje, hkrati je bila tudi hipotenzična in hipotermična. Mačko smo hospitalizirali, zdravili z oksigenacijo, tekočinsko terapijo in ogrevanjem. Po dveh dneh je bila odpuščena v domačo oskrbo.

UvodZastrupitve so pri malih živalih pogost razlog za iskanje nujne veterinarsko-medicinske pomoči. Na podlagi klinične slike je večinoma nemogoče ugotoviti, za kakšno vrsto zastrupi-tve gre, zato je zelo pomembno, da se držimo t.i. sheme toksikološke anamneze (1). Lastni-ka vedno vprašamo ali ve, katero učinkovino je žival zaužila; kakšna je največja možna količina učinkovine, ali še imajo originalno pakiranje te snovi, na kakšen način je prišlo do zastrupitve, kdaj se je to zgodilo, kdaj so prvič opazili simptome zastrupitve in kakšni so le-ti bili ter ali obstaja možnost, da bi pa-cient prišel v kontakt še z drugimi strupen-imi snovmi oz. učinkovinami s potencialno toksičnim učinkom (1).Živali, ki kažejo znake akutne zastrupitve, običajno oskrbimo po shemi ABC kritično bolnega pacienta (A (airway) – dihalne poti, B (breathing) – dihanje, C (circulation) - cirku-lacija), vzpostavimo nadzor nad tremorjem in ekscitacijami, izvedemo gastrointestinalno dekontaminacijo, nudimo podporno terapijo, ocenimo metabolne in zdravstvene motnje ter pripravimo načrt za rehabilitacijo (1,1,3), V primerih hudih akutnih zastrupitev najprej zagotovimo proste dihalne poti, po potrebi vstavimo endotrahealni tubus, nato nudimo umetno dihanje in poskušamo vzpostaviti normalno cirkulacijo. V primeru odsotnosti pulza in bitja srca pričnemo z masažo srca. Po stabilizaciji pacienta lahko nadaljujemo s ter-apijo. Nadalje je zelo pomemben monitoring telesne temperature ter vzdrževanje dihalne funkcije, delovanja kardiovaskularnega siste-ma in nadzor nad acido-baznim ravnotežjem. Vzpostaviti moramo tudi nadzor nad ekscitac-ijami (ki so centralnega izvora), kar prepreči poškodbe. Glede na način vnosa snovi s po-tencialno toksičnim učinkom izberemo način preprečevanja absorpcije učinkovine. Pri per-oralnem zaužitju lahko uporabimo emetike (najpogosteje apomorfin), vendar je uporaba teh kontraindicirana, kadar je minilo 3 ure ali več po zaužitju; kadar je pacient nezavesten ali ima hudo depresijo osrednjega živčevja ter po zaužitju nekaterih snovi, npr: močnih kislin, pomirjeval, močno bazičnih snovi, itd. Poleg emetikov imamo na voljo aktivno oglje, ki prepreči absorpcijo zaužite snovi in v kombinaciji z emetiki ali odvajali poveča

učinkovitost eliminacije zaužite učinkovine, žal pa ni vedno učinkovito. Lavaža želodca je prav tako učinkovit način, vendar mo-ramo paziti, da pritisk vode ali tekočine za izpiranje ni premočan. Poleg tega absorpcijo preprečujejo še olja in klizme. Obseg elimi-nacije učinkovine lahko povečamo z dajan-jem diuretikov in spreminjanjem pH urina ter peritonealno lavažo. Pri podporni terapiji gre navadno za tekočinsko terapijo, ki jo iz-beremo glede na stanje pacienta, eventuelno ogrevanje ali hlajenje (pri motnjah centra za termoregulacijo), vzdrževanje acido-baznega ravnotežja, vzdrževanje dihanja in nadzor nad kardiovaskularnim sistemom (1,3).V današnjem času je primerov zastrupitev vedno več, saj je na tržišču vse več humanih in veterinarskih zdravil, alternativno medicin-skih pripravkov, prehranskih dopolnil in celo krmil, ki lahko v primeru neustreznega doz-iranja privedejo do znakov zastrupitve (1).

Acepromazin je derivat fenotiazina, ki se v veterinarski medicini uporablja kot sedativ in za premedikacijo pri anesteziji (1). V Sloveniji je dosegljiv v obliki gela za peroralno dajanje pri psih in konjih, ki se izdaja na veterinarski recept (5). Kot vsi nevroleptiki blokira dopaminske re-ceptorje v možganih. Deluje sedativno, mi-orelaksantno, antiemetično, hipotermično, antiholinergično, antiserotoninsko in antihis-taminsko, je pa tudi antipruritik. Med drugim zmanjšuje frekvenco dihanja (6). Za acepro-mazin je značilen od odmerka odvisen padec hematokrita po aplikaciji, pripisujejo pa ga povečani sekvestraciji eritrocitov v vranici. Fenotiazini lahko pri človeku vplivajo na re-zultat biokemijskih preiskav krvi in sicer na povišanje vrednosti jetrnih encimov (7). Po-leg tega acepromazin povzroča padec arteri-jskega, povišanje centralnega venskega tlaka, bradikardijo in sinoatrialni zastoj. Bradikard-ijo pogosto prikrije sekundarna tahikardija, ki je posledica nizkega arterijskega tlaka.Pri prevelikih odmerkih je močno izražena hipotenzija, ki ji lahko sledi kardiovaskularni kolaps. Pri terapiji se moramo osredotočiti na korekcijo tlaka. Poleg tega so stranski učinki še: vznemirjenje, tahipneja, tahikardija, ne-mir, potenje in redko ekscitacije ter počivanje. Včasih se po aplikaciji pojavi agresivnost in

intoksikaCija z aCePRomazinom v kombinaciji z drugimi farmacevtskimi

učinkovinami (poročilo o kliničnem primeru)Avtorici: tjaša Pukl, študentka 5. letnika; doc.dr.tina kotnik, dr.vet.med.

VF, Klinika za kirurgijo in male živali

STROkOVNI ČLANEk


generalizirana stimulacija osrednjega živčevja. LD50 pri miših pri peroralnem dajanju je 257 mg/kg, pri i.v. aplikaciji pa 61 mg/kg. Zaradi nizke toksičnosti lahko paciente, ki so prejeli prevelik odmerek zdravimo simptomatsko, pri čemer ne smemo izpustiti monitoringa vitalnih funkcij. Pri masivnih peroralnih pre-doziranjih je indicirano praznjenje črevesja. Hipotenzije ne smemo zdraviti z adrenali-nom, temveč (če sploh) z noradrenalinom. Ekscitacije lahko nadziramo z diazepamom ali z barbiturati, doksapram pa priporočajo kot antagonist depresornih učinkov acepro-mazina na osrednje živčevje.Odmerek acepromazina za doseganje sedacije pri mačkah je 0.05 - 0.1 mg/kg i.v., 0.055 - 0.11 mg/kg i.m. ali s.c. ali 1.1 - 2.2 mg/kg p.o. Učinek nastopi pri peroralnem dajanju po 10, pri parenteralnem pa po 5 minutah in traja do 7 ur pri psih in mačkah (6). Devetindevetde-set odstotkov acepromazina se veže na belja-kovine krvne plazme. Metabolizira se v jetrih, nato pa se v konjugirani in nekonjugirani ob-liki izloča preko ledvic z urinom (4).

Diklofenak (Naklofen, Lek) je nesteroidno protivnetno zdravilo za uporabo v humani medicini. V veterinarski medicini se zaradi potencialne nefro- in hepatotoksičnosti ne

uporablja – metabolizem je namreč drugačen kot pri človeku. Diklofenak lahko vpliva na zmanjšano renalno perfuzijo in s tem povzroči akutno odpoved ledvic. Pri visokih odmerkih lahko direktno poškoduje ledvični parenhim in povzroči papilarno nekrozo. Znaki zastrupitve so bruhanje, apatija ali stu-por, diareja, anoreksija, ataksija, krvavo blato ali melena, poliurija, polidipsija, tahipneja in sopenje ter metabolna acidoza. Možni učinki na organizem poleg prej naštetih znakov zas-trupitve so: hematemeza, bolečina v trebuhu, površinske erozije, ulceracije, krvavitve, per-foracije in strikture v gastrointestinalnem traktu, enteropatija z izgubljanjem proteinov, hiperkaliemija, retencija tekočin in natri-ja, azotemija, akutna ledvična insuficienca, znižana vrednost glomerularne filtracije, povišane vrednosti jetrnih encimov, zlatenica, zmanjšanje agregacije trombocitov, podaljšan čas krvavitev, inhibirane vse funkcije kost-nega mozga, aplastična anemija, tromboci-topenija, nevtropenija, pancitopenija, meth-emoglobinemija, ekscitacije, koma, vedenjske spremembe ter alergijske reakcije. Nevarnost za pojav stranskih učinkov je večja, če so bila zaužita še druga zdravila, v primerih visokih odmerkov, pri zmanjšani funkciji ledvic, gas-trointestinalnih obolenjih, hipotenziji, hipov-

olemiji, dehidraciji, stresu, resnih poškodbah, anesteziji, pri operativnih posegih in pri star-ih živalih (3).

Klemastin je antihistaminik z delovanjem na H1 histaminske receptorje, ki se upora-blja pri psih. Metabolizem klemastina še ni čisto pojasnjen, čeprav vedo, da se njegovi metaboliti izločajo z urinom. Ima precejšen antiholinergični (suhe sluznice, tahipneja, hipertermija, retencija urina ...) in sedativ-ni učinek. Pri prekomernem odmerjanju se ta učinka močneje izražata, možen je pojav ekscitacij in hipovolemije. Specifičnega anti-dota ni, za blaženje antiholinergičnih učinkov lahko uporabimo fizostigmin, diazepam pa za kontrolo ekscitacij, če je to potrebno. V kom-binaciji z drugimi depresorji CŽS pride do aditivnega zaviralnega učinka na CŽS (3).

Atropin sulfat kot ostale antimuskarinske učinkovine inhibira acetilholin ali druge holinergične snovi. Visoki odmerki lahko povzročijo blokado nikotinskih receptorjev. Nizki odmerki inhibirajo slinjenje, bronhi-alno sekrecijo in potenje, zmerni povzročijo midriazo in tahikardijo ter preprečijo ako-modacijo leče, visoki odmerki pa zmanjšajo motiliteto gastrointestinalnega in urinarnega

Sliki sta simbolični in sta nastali v Zavetišču Horjul. Maček Slash je bil zastrupljen najden v bližini vrtca Horjul. Z veliko truda je okreval in čaka na posvojitelja v Zavetišču Horjul. (www.zavetisce-horjul.net)


STROkOVNI ČLANEk

trakta. Stranski učinki so navadno le stop-njevani učinki atropina. Pojavlja se zaprtje, retencija urina, disfagija, bruhanje in žeja. Možen je pojav ekscitacij, zaspanosti, ataksije, zastoja dihanja. Fenotiazini in antihistaminiki ojačajo učinek atropina (3,4).Atropin sulfat se uporablja za premedikacijo pri anesteziji (kadar želimo preprečiti bronhotra-healno sekrecijo), pri zdravljenju sinoatrialnih zastojev, bradikardije, nepopolnih AV blokov, kot antidot pri zastrupitvi z organofosfati ali mušnico, pri prekomernem slinjenju in za zdravljenje bronhokonstriktivnih obolenj (3).

opis primeraMačka Tačka, mešanka, skotena leta 2005, težka približno 4kg. Živi izključno v stano-vanju, ni sterilizirana, redno cepljena. Last-nica je želela mačko pripeljati iz Murske So-bote v Ljubljano in ker mačka prevoz slabo prenaša, ji je za sedacijo aplicirala 3 mL (105 mg oz. 26,25 mg/kg) Sedalin® gela (acepro-mazin, Vetoquinol). Kmalu za tem je mačka kolabirala, lastnica jo je peljala k dežurnemu veterinarju. Ta je mački apliciral: atropin 0,3 mL i.m. (neznan), Tavegyl® (klemastin, No-vartis) 0,3 mL i.m. (0,075 mg/kg), Biodyl® (Merial) 0,5mL s.c., Naklofen® (dikolfenak, Lek) 0,3mL i.m. (1.875 mg/kg), ringer laktat s.c. neznana količina, Ranital® (ranitidin, Lek) 0,3 mL s.c. (1,875 mg/kg) in medicinsko oglje 1 tableto peroralno. Štiri ure po zaužitju Se-dalina® je lastnica mačko pripeljala na Kliniko za kirurgijo in male živali. Ob sprejemu je bila žival stuporozna, z občasnimi ekscitacijami in napadi agresije, ki jih je opazila že lastnica, čeprav naj mačka sicer ne bi bila agresivna. Obe zenici sta bili močno razširjeni in slabo odzivni, bilateralno je bila prolabirana tretja veka. Sluznice so bile bledo rožnate, iz nos-nic se je izcejalo malo krvi. Telesna temper-atura ob prihodu je bila 37,8 °C, pulz pa slabo tipljiv; frekvenca srca, izmerjena s pomočjo avskultacije je bila 200/min. Avskultacija sicer ni pokazala posebnosti, izmerjen tlak je bil 90/52 in 101/60. Abdomen je bil mehak, neboleč. Hemogram je pokazal znižan he-matokrit in blago levkopenijo, biokemijske preiskave krvi pa podaljšan delni trombo-plastinski čas. Mačko smo takoj začeli zdrav-iti s tekočinsko terapijo (intravensko aplikac-ijo ringerjeve raztopine in 6% hidroksietil škroba), namestili smo jo v inkubator, s čimer smo omogočili še oksigenacijo in ogrevanje.

diferencialne diagnoZeŽe ob odvzemu anamneze smo od lastnice iz-vedeli, da gre za zastrupitev z acepromazinom in drugimi farmacevtskimi učinkovinami, kar sta klinični pregled in klinična slika le še potrdila, zato je navajanje diferencialnih diag-noz nesmiselno.

diagnoZaIntoksikacija z acepromazinom v kombinaciji z atropinom, diklofenakom in klemastinom.

raZpravaPri mački so se kmalu po zaužitju Sedalina® pokazali znaki zastrupitve z acepromazinom in sicer kot kolaps, saj je kmalu po zaužitju previsokega odmerka prišlo do padca ar-terijskega in povišanja centralnega venskega tlaka, kar vodi v bradikardijo in kolaps. Po kolapsu je nastopila sekundarna tahikardija, ki v danem primeru predstavlja kompenza-cijo zaradi nizkega arterijskega tlaka (6). Pr-va pomoč v tem primeru bi bila zagotovitev prostih dihalnih poti, dihanja in cirkulacije, vključno s tekočinsko terapijo, ogrevanjem pacienta in monitoringom vitalnih funk-cij, takoj po stabilizaciji pacienta pa bi bilo smiselno izzvati gastrointestinalno dekon-taminacijo. Aplikacija klemastina, diklofena-ka in atropina je stanje lahko le še poslabšala, saj nobena od omenjenih učinkovin ne de-luje proti toksičnim učinkom acepromazina, vse štiri imajo kot možen stranski učinek navedene ekscitacije, diklofenak in acepro-

mazin pa tudi učinek na spremembo vedenja – pojav agresije (4). Tri od štirih učinkovin (acepromazin, klemastin in atropin) imajo tu-di antiholinergične učinke, ki se v kombinac-iji še potencirajo. Zaradi visokih odmerkov in načina metabolizma učinkovin so obre-menjena jetra in ledvice. Medsebojno nega-tivno delovanje zdravil ni izključeno, prav tako pa tudi še ni opisanega kliničnega pri-mera, ki bi predstavljal možne interakcije in klinično sliko pri intoksikaciji z omenjenimi učinkovinami. Takoj po sprejemu pacienta v klinično os-krbo smo ocenili vitalne znake. Gastrointes-tinalna dekontaminacija z emetiki, izpiran-jem želodca, medicinskim ogljem in klisti-ranjem je bila zaradi časa, ki je pretekel med zaužitjem učinkovin in prihodom na kliniko nesmiselna (1,3). Zaradi podhlajenosti smo mačko ogrevali, pri čemer smo bili pozor-ni, da se je ogrevanje pričelo na trupu in ne na okončinah, saj bi s tem lahko povzročili

Laboratorijske preiskave krvi

Parameter 5.10.2009 6.10.2009 7.10.2009 Referenčne vrednosti

levkociti 5,33 x 109/l 5,19 x 109/l - 5,5-19,5 x 109/leritrociti normalno 4,98 x 1012/l - 5-10 x 1012/lhemoglobin normalno 69 g/l - 80-150 g/lhematokrit 0,29 0,21 normalno 0,3-0,45trombociti normalno 300 x 109/l - 300-700 x 109/l

nevtrofilci normalno 4,14 x 109/l - 2,5-12,8 x 109/lnormalno 79,7 % - 35-78 %

limfociti normalno 8,3 x 109/l - 1,5-7 x 109/l 1,26 % 0,43 % - 20-55 %

monociti normalno 5,5 x 1099/l - 1-4 x 109/lnormalno normalno - 0,1-0,85 %

eozinofilcinormalno normalno - 0,1-1,5 x 109/lnormalno normalno - 2-12 %

retikulociti - - - PT normalno - - 7,0 – 12,0 sAPTT 65,4 s - - <15 sUrea normalno - normalno 5,3 – 12,1 mol/LKreatinin normalno - normalno 70,7 - 159 umol/lAP normalno - normalno 25 – 93 U/LALT 89,0 U/l - 218 U/L 6-83 U/l

* vrednosti MCV, MCH, MCHC in bazofilcev so bile v mejah normale.

terapija5.10.2009 6.10.2009 7.10.2009

Ringerjeva raztopina Od 12:30: 40mL/hOd 15:30: 16mL/h 16mL/h i.v. 16mL/h i.v.

6% Hidroksietilškrob v raztopini NaCl 12:30 – 13:30: 40mL/h i.v. - -

Ogrevanje da da -Oksigenacija 12:30 – 19:30 - -


periferno vazodilatacijo (s posledičnim pad-cem krvnega tlaka) in bi stanje še poslabšali (1). V inkubator smo dovajali kisik, da bi omogočili boljšo oksigenacijo krvi in olajšali izmenjavo v pljučih. Takoj smo pričeli tudi s tekočinsko terapijo s koloidno (hidroksietil škrob 40 mL/h, eno uro) in kristaloidno raz-topino (ringer laktat; 40mL/h, eno uro; nato 16mL/h) , pri čemer je ringer laktat ustrezna izbira, saj pomaga uravnati metabolno acido-zo, ki bi lahko nastopila kot posledica uporabe nesteroidnega protivnetnega zdravila v stanju zmanjšane metabolične sposobnosti organiz-ma (1). Tekočinska terapija služi vzpostavitvi normalne cirkulacije in odplavljanju zaužitih učinkovin iz organizma, hkrati pa zagotavlja perfuzijo ledvic, kar je posebej pomembno zato, ker lahko predvsem diklofenak vpliva na njeno zmanjšanje.S podporno terapijo smo normalizirali tel-esno temperaturo in korigirali arterijski tlak. Zvečer je mačka že jedla, ekscitacij in napa-dov agresije je bilo sčasoma vedno manj.Kljub številnim ekscitacijam teh nismo treti-rali, saj po naši presoji niso ogrožale življenja živali; ker pa lahko acepromazin aditivno vp-liva na učinkovanje diazepama (4), bi lahko nastopili neželeni stranski učinki, prav tako ne moremo izključiti morebitnega poslabšanja hipotenzije.Rezultati laboratorijske analize krvi so poka-zali znižan hematokrit, kar je značilno za ap-likacijo acepromazina, saj v večini primerov prihaja do sekvestracije eritrocitov v vranici (4), in levkopenijo ter povišano vrednost alanin transaminaze, na kar lahko vpli-

vata tako acepromazin kot tudi diklofenak. Tretji dan po zastrupitvi so bile vrednosti jetrnih encimov celo višje kot prvi dan, to lahko pripišemo učinku acepromazina in preobremenjenosti jeter (7). Zaradi visokih odmerkov acepromazina v kombinaciji z os-talimi naštetimi učinkovinami poškodb jeter ne moremo izključiti. Morebitno disfunkcijo jeter bi lahko preverili z biokemijsko pre-iskavo krvnega seruma po sedmih dneh in s spremljanjem splošnega počutja pacienta. Upočasnjen delni tromboplastinski čas je bil lahko posledica aplikacije diklofenaka. Krvni parametri so naslednji dan pokazali pancitopenijo, na kar sta verjetno vplivala dik-lofenak in acepromazin (sekvestracija krvnih elementov v vranici in inhibicija delovanja kostnega mozga), ter znižan hematokrit. Tretji dan smo žival odpustili v domačo os-krbo, vendar smo zaradi povišane vrednosti ALT lastnici priporočili kontrolo čez 7 dni ter redno kontrolo jetrnih encimov.Lastnica je mesec in pol po odpustu sporočila, da se mačka dobro počuti in je normalno ješča ter živahna, zato sklepamo, da kljub intoksikaciji ni prišlo do trajne okvare jeter, primerno pa bi bilo narediti ustrezne biokem-ijske preiskave.

ZakljUčekV našem primeru je šlo za primer akutne in-toksikacije z acepromazinom v kombinaciji z nesteroidnim protivnetnim zdravilom, at-ropinom ter klemastinom, kar se je kazalo s hipotermijo, arterijsko hipotenzijo, ta-hikardijo, stuporjem, ekscitacijami, napadi

agresije, znižanjem hematokrita, pancito-penijo in povišano vrednostjo alanin ami-notrasferaze. Zaradi interakcije učinkovin so se znaki zastrupitve potencirali, kljub vsemu pa so prevladovali znaki zastrupitve z acepromazinom. Znižane vrednosti hema-tokrita in pancitopenija so bile najverjetneje posledica sekvestriranja rdečih krvnih celic v vranici ter zaviralnega učinka diklofenaka na kostni mozeg. Živali je bila ob prihodu na Kliniko za kiru-rgijo in male živali nudena ustrezna terapija, torej podporna terapija s tekočinsko terapijo, oksigenacija in ogrevanje. Ustrezno smo iz-brali tudi diagnostične postopke v okviru klientovih finančnih sposobnosti. Žival je po treh dneh okrevala in bila odpuščena v domačo oskrbo. Lastnica je mesec in pol po odpustu sporočila, da se mačka dobro počuti in je normalno ješča ter živahna.

literatUra1. M. E. Peterson, P.A. Talcott: Small Animal Toxicology,

2nd edn, Elsevier Saunders, 20062. Hall, K.: Toxicosis treatments. In: Kirk’s Current

Veterinary Therapy XIV. 13th edn. Eds [2] J. D. Bonagura and D. C. Twedt. Elsevier Saunders 2008L.

3. P. Tilley, F.W.K. Smith Jr.: The 5-minute Veterinary consult: Canine and Feline Version 2.0, Lippincott Williams & Wilkins, 2000

4. Plumb, D. C. (2002) Veterinary drug handbook. 3th edn. Ames, 2002

5. Seznam zdravil za uporabo v veterinarski medicini, za katera je bilo izdano dovoljenje za promet: www.zdravila.net/vete/vet.pdf (str.: 63 16.10.2009)

6. V. Ćupić et. al.: Farmakologija za studente veterinarske medicine, Heleta, 2007

7. http://toxnet.nlm.nih.gov/cgi-bin/sis/search/f?./temp/~jxUFA0:1:FULL

OstaloDatum 5. 10. 2009 6. 10. 2009 7. 10. 2009Čas 12:30 13:00 15:30 16:55 * 7:00 13:00 19:00 7:00Telesna temperatura 37,8 °C 37,8 °C 38,5 °C 38,2 °C * 38,1 °C - 38,2 °C *

Pulz/frekvenca srčnega utripa /min 200 200 200 198 * 181 - * *

Dihanje/min - sope 76 36 38 44 - 32 -Tlak 90/52, 10/60 100/65 112/76 * * * * * *

Sluznice Bledo rožnate Bledo rožnate Bledo rožnate blede * Svetlo

rožnate * Svetlo rožnate *

CRT - 3s 3s 3s 3s * * * *

Urin Ponoči ob 23:00 cca 150 mL, nato ob 3:00 cca 50 mL in ob 6:05 zelo majhno količino

Ob 8:00, ob 14:00 in ob 21:00 Da, ob 13:00

Blato ne Da ob 14:00 neHrana Ob 21:00 jedla whiskas Ob 23:00 jedla whiskas Ob 8:00 jedla whiskas

Opombe

Nočno dežurstvo 5.10. – 6.10. 2009Ob 22:30 močne ekscitacije, glasno mijavkanje, trajajo 20 minut Ob 00:15 kratek napad ekscitacijOb 4:45 glasno in globoko mijavkanje, mačka ima naježeno dlako in se stiska v kot kletke, se oblizuje in pljuva, temu sledijo krči abdominalne muskulature, sili jo na bruhanje, vendar ne izbruha ničesar. Do 5:45 se krči 4X ponovijo.

Ponoči živahna Odpust

* Meritve zaradi agresije mačke niso bile mogoče


Netopirji imajo med precej ljudmi kar slabo podobo – so pač deloma mitska, deloma grozljiva bitja teme. Če k temu dodamo še velik strah pred steklino, potem lahko grozljiva podoba netopirjev v domišljiji posameznikov zraste vsaj na velikost Godzile ali kakšne podobne pošasti.Od blizu pa so netopirji prav ljubke žival, kosmati sesalci z dolgimi rokami in ogromnimi dlanmi, s katerimi lahko aktivno letajo.

netoPiRji in LisaViRUsi ter stanje v sloveniji

Avtor: Primož Presetnik, univ. dipl. biol. ([email protected], 041 73 23 92)Center za kartografijo favne in flore (www.ckff.si)

STROkOVNI ČLANEk

V Sloveniji so do sedaj našli 30 vrst netopirjev (Presetnik in sod. 2009), kar predstavlja tretji-no pri nas prostoživečih vrst sesalcev. Ne-topirji se prehranjujejo zvečer in ponoči; vrste, ki živijo v Sloveniji, večinoma z žuželkami in drugimi členonožci. Prednevijo v zatočiščih kot so jame, skalne špranje in dupla. V kul-turni krajini pa uporabljajo naključno ustvar-jene nadomestke takih mirovališč: podstrehe in kleti stavb, špranje za lesenimi opaži fasad in podobno. Netopirji preživijo zimsko obdo-bje v zimskem spanju – hibernaciji. Med tem časom izrabljajo v tolšči shranjeno energijo, ki so si jo nabrali jeseni. Pri nas mnoge vrste prezimujejo v jamah in ostalih podzemnih prostorih. Parijo se večinoma jeseni – pri nekaterih vrstah na posebnih pariščih, kamor samci vabijo samice s svojimi svatbenimi klici. Do oploditve pride pri večini vrst šele spomladi, samice pa skotijo enega, izjemoma dva mladiča meseca junija ali v začetku julija. Mladiči lahko samostojno letajo po približno treh do štirih tednih dojenja. Breje samice in samice z mladiči se pogosto združujejo v t.i. porodniške gruče. Netopirji so tudi zelo mo-bilne živali; odvisno od vrste so kotišča (mes-ta porodniških gruč) blizu prezimovališč ali parišč ali pa so lahko oddaljena nekaj deset do več 100 km.

Netopirji so tako pri nas kot tudi v Evropi in svetu obravnavani kot ena bolj ogroženih skupin živali. Ogroža jih izguba zatočišč (prezimovališč, kotišč in parišč), vznemir-janje ter direktno ubijanje na zatočiščih, zmanjševanje in drobljenje prehranskih habi-tatov in okrnitev njihovega življenjskega pros-tora.

Res pa je, da so netopirji verjetno pomembni rezervoarji različnih virusov, med drugim tu-di virusov iz družine Rhabdoviridae, v katero spadajo tudi virus klasične stekline in evrop-ska netopirska lyssa virusa I in II (European bat lyssavirus I / European bat lyssavirus II; EBLV I /II) ter kavkazijski netopirski lyssa vi-rus (npr. Calisher in sod. 2006). V Evropi so do sedaj našli EBLV I predvsem pri poznih netopirjih (Eptesicus serotinus, slika 2) ter EBLV II predvsem pri obvodnih netopirjih (Myotis daubentonii) in močvirskih netopir-jih (M. dasycneme), vendar so virusa našli tudi pri drugih vrstah netopirjev. V Evropi so bile v zadnjih desetletjih okužbe z EBLV pri štirih osebah vzrok encefalitisa s smrtnim izidom

Usnjebradi uhati netopir. (Foto: Primož Presetnik)

(Fooks in sod. 2003). Šele v zadnjem desetletju se malo več raziskuje tudi EBLV, mnogo pa je še neodgovorjenih vprašanj v zvezi z ekologijo te skupine virusov (Vos in sod. 2007).

V letih 2008 in 2009 je s podporo Veterinarske uprave Republike Slovenije (http://www.vurs.gov.si/si/zdravje_zivali/steklina/spremljan-je_prisotnosti_lyssavirusov_pri_netopirjih/) potekala raziskava o morebitni prisotnosti EBLV pri nas. Terensko delo smo izvedli de-lavci Centra za kartografijo favne in flore (npr. slika 3), laboratorijske analize pa so opravili delavci Nacionalnega veterinarskega inštituta Veterinarske fakultete.

Netopirje smo lovili (in jih po odvzemu vzorcev tudi izpustili) predvsem precej pred zadnjimi fazami brejosti netopirk in v času, ko so bili mladiči dovolj odrasli, da so se začenjali prehranjevati sami. Ta časovna ob-dobja so se med vrstami lahko precej raz-likovala. Ciljne vrste so bile predvsem pozni in obvodni netopir ter vrste, ki se pogosto zadržujejo v stavbah.Na terenu smo zbirali vzorce krvi, sline (slika 4), tudi iztrebkov, zbirali pa smo tudi kada-vre. Pri tem smo pazili, da posamezni živali nismo odvzeli več kot 13% celotnega volumna krvi oz. malo manj kot 1 % telesne mase, kar naj bi bila še sprejemljiva količina odvzema. Z različnimi terenskimi metodami smo zbrali vzorce 145 poznih in 61 obvodnih netopirjev ter skoraj še 300 vzorcev 18 ostalih vrst ne-topirjev.

Laboratorijska analiza (RT–PCR in FAVN; glej metode v Hostnik in sod. 2010) ni v nobenem vzorcu pokazala prisotnosti EBLV, niti pri tistih vrstah netopirjev, ki so sicer na-jbolj rizične za prenos bolezni, kot tudi ne pri netopirjih, ki pogosto uporabljajo stavbe za svoja kotišča in bi zato lahko najverjetneje prišli v stik s človekom (Hostnik in sod. 2010, Presetnik in sod. 2010).

Zaključili smo z ugotovitvijo, da vsaj trenutno netopirji v Sloveniji ne predstavljajo grožnje zdravju ljudi.

Kljub temu pa je pomembno biti pri stiku z ne-topirji previden. Na splošno se vsem osebam, ki so redno v stiku z netopirji, priporoča pre-ventivno cepljenje proti steklini, vsem ostalim pa ob stiku z netopirjem previdno ravnanje.


Priporočam:1) da se vse slučajno odkrite kadavre netopirjev shrani (zavije v plastično vrečko ali dve) ter zamrzne, zraven pa priloži etiketo z natančnim opi-som datuma in kraja najdbe (npr. podstrešje stanovanjske hiše Hor-jul 1) ter imenom in kontaktnimi številkami najditelja, da se ga lahko povpraša za podrobnosti najdbe; in obvesti strokovnjaka za netopirje.2) da se ob stiku z živimi netopirji, če je le mogoče, te začasno obdrži v kakšni večji škatli. Če je potreb-no netopirja pobrati s tal ali zavese, naj se pri tem uporabi rokavice ali kakšno krpo (glej navodila v Preset-nik & Jazbec 2006) in takoj prosi za nasvet strokovnjaka za netopirje, ali pa se žival vsaj slika. Ponovno pa je zelo važno, da se zapiše datum, kraj najdbe, ime in priimek najditelja, pa tudi čim bolj natančen opis vedenja netopirja (zanimivi so tudi krajši filmčki, ki se jih lahko posname z fo-toaparatom). 3) da se ob morebitnem ugrizu ne-topirja ravna podobno kot v točki 2, takoj pa se poišče tudi nasvet zdravnika. Morebitno rano je dobro tudi fotografirati.

Manjša porodniška gruča poznih netopirjev pa podstrešju. (Foto: Primož Presetnik)

Dolgotrajno nočno mreženje nad vodo je edini način ujetja obvodnih netopirjev. (Foto: Monika Podgorelec)

dodatno branje: 1. Fooks A. R., S. M. Brookes, N. Johnson, L.M. McElhinney & A. M. Huston. 2003. European bat Lyssavirus: an emerg-

ing zoonosis. Epidem Infect. 131: 1029-39.2. Hostnik P., D. Rihtarič, P. Presetnik, M. Podgorelec, M. Stantič Pavlinič & I. Toplak, 2010. Ugotavljanje lisavirusov pri

netopirjih v Sloveniji. Zdrav. vest. (marec). 265-271.3. http://szd.si/user_files/vsebina/Zdravniski_Vestnik/2010/marec/265-71.pdf4. Presetnik P. & K. Jazbec, 2006. Netopir, potrebuješ pomoč. Informativna zgibanka, Center za kartografijo favne in

flore. http://www.ckff.si/projekti/interreg/dokumenti/zlozenka_netopir_06.pdf5. Presetnik P., K. Koselj, M. Zagmajster, N. Zupančič, K. Jazbec, U. Žibrat, A. Petrinjak & A. Hudoklin, 2009. Atlas

netopirjev (Chiroptera) Slovenije, Atlas of bats (Chiroptera) of Slovenia. Atlas faunae et florae Sloveniae 2. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju, 152 str.

http://www.ckff.si/ (Publikacije)6. Presetnik P., M. Podgorelec, Hostnik P., D. Rihtarič, I. Toplak & J. Maurer Wernig, 2010. Sunny news from the sunny

side of the Alps: Active surveillance for lyssaviruses in bats did not reveal the presence of EBLV in Slovenia. 2nd Inter-national Berlin Bat Meeting: Bat Biology and Infectious Diseases. 19-21 February 2010. Poster.

7. Vos A., I. Kaipf, A. Denzinger, A.R. Fooks, N. Johnson N & T. Muller, 2007. European bat lyssaviruses, an ecological enigma. Acta Chripterologica 9: 283-96.

Slika 4. Ščetkanje za pridobitev vzorca sline malega podkovnjaka. (Foto: Monika Podgorelec)


IVSA

3. Forum Študentov Veterine »ŽiVaL - stVaR aLi oseba?«

Glede na to, da se zadnje čase v svetu in tudi pri nas veliko govori o zaščiti in dobrobiti živali, smo pri IVSA sklenili, da bo prav dobrobit živali tema letošnjega zdaj že tradicionalnega foruma študentov veterine. Od besede do dejanja je bil le še korak in tako se je v torek, 23.3.2010, s študenti in drugimi poslušalci (predvsem raznimi člani društev za zaščito živali), napolnila naša velika klinična predavalnica. Po uvodnem pozdravu predsednika IVSA Slovenija Matije Medveda nam je prof. dr. Martin Do-beic predstavil strokovno plat problematike dobrobiti živali, s čimer se tudi sam pri svojem delu precej ukvarja. Sledil je predstavnik VURS mag. Mitja Šedelbauer, ki je predstavil projekt Moja žival, moja odgovornost. Med njegovim nastopom se je že vnela burna razprava, replika je sledila repliki (kar je bil v bistvu tudi namen foruma) in kar nekaj časa je trajalo, preden je besedo prevzela naslednja gostja, pevka in zaščitnica živali Jadranka Juras, ki nam je predstavila svoj pogled na dobrobit in zaščito živali. Sledili so še: priznani kinolog in veterinar Jože Vidic; Marko Oman, veterinar in vodja Zavetišča Ljubljana; Mateja Suklan in Anja Mlakar, predstavnici društva študentov veterine za zaščito živali Animalia; ter gospa Eva Gregorčič Cig-oj, predsednica društva Mačjelovka. Predstavitve in razprava so trajali kar dobri dve uri, po uradnem delu pa je sledil še neuradni klepet ob pijači in prigrizkih v mali klinični predavalnici.Dobrobit živali vsekakor ni problem, s katerim bi se ukvarjala zgolj peščica zagnanih posameznikov, ampak gre za širše družbeno vprašanje. Da se bo na tem področju lahko kaj spremenilo v praksi, bo moralo na-jprej priti do premikov v mišljenju večine ljudi. Ugotovili smo, da po eni strani še vedno veliko preveč živali na svetu trpi in so žrtve mučenja ali zanemarjanja ljudi, da pa se po drugi strani stvari obračajo na bolje. Tudi zakonodaja se sicer počasi, a vztrajno premika v prid živalim; na nas kot bodočih veterinarjih pa leži velik del odgovornosti in upam, da bomo lahko skupaj situacijo na tem področju v prihodnosti še precej izboljšali. BR

EZPL

AČN

A O

BJAV

A


evropski VeteRinaRskiteden (14. – 20. junij 2010)

piše: marko topolovec

IVSA

V juniju 2010 Generalni direktorat za zdravje in potrošnike Evropske komisije v sodelovanju s Federacijo veterinarjev Evrope (FVE) organ-izira tretji Evropski veterinarski teden. Namen tega tedna je promovi-ranje vloge EU, držav članic in veterinarjev ne le v zdravstvenem var-stvu domačih živali znotraj in izven EU, ampak tudi v javnem zdravst-vu ljudi, pri čemer skrbijo za varno hrano in preprečevanje zoonoz. V ta namen je nastal slogan Evropskega veterinarskega tedna, ki se glasi »Animals + Humans = One health«, in ki poudarja pomembno vez med živalmi in veterinarji na eni strani ter javnim zdravstvom na drugi.Čeprav se tale uvod sliši zahtevno in vzvišeno in bi marsikdo pričakoval, da pri vsej tej stvari sodelujejo samo visoki državni funkcionarji ter evropski poslanci in strokovnjaki, pa temu vseeno ni tako. Evropska komisija je že drugič zapored k sodelovanju povabila študente veteri-narskih fakultet držav članic EU in tudi nekaterih nečlanic. Tako smo tudi mi študenti dobili priložnost prispevati k promociji veterinarske stroke ter študija veterinarstva, pomagati pri ozaveščanju širše javnosti in tudi izpopolnjevati same sebe.Naša naloga je, da obiščemo osnovne in srednje šole in tam na primer-en način predstavimo temo veterinarskega tedna. Letošnja tema je “Identifikacija in sledljivost v prehrambeni verigi”. Ker pa je ta tema malo pretežka za osnovno šolo, smo se odločili, da se tam raje predstavi samo delo veterinarja, pomen označevanja in identifikacije domačih živalih ter pomembnost živalskih potnih listov.Da bi čimbolje izpeljali veterinarski teden, sem se udeležil seminarja v Bruslju, kjer so nam podrobneje predstavili namen kampanje, delo Evropske unije na področju veterinarstva in nam podali podrobnejša navodila, kako naj bi delovali v prihodnje.

Bruselj, seminar 8.-9. marec 2010Tako kot vsi naši evropski poslanci sem tudi jaz v evropsko politično prestolnico odpotoval z letalom. V ponedeljek, 8. marca sem z Adri-inim letalom vzletel iz letališča Jožeta Pučnika. Po pristanku na bruseljskem letališču sem se usedel na ekspresni avtobus in se odpel-jal v evropsko četrt. Po nastanitvi v hotelu s štirimi zvezdicami so nas odpeljali na kosilo – ruski bife s hladnimi predjedmi, lososom na več načinov, školjkami, ribami in še marsičem. Po kosilu smo se končno odpravili na seminar. Po poostreni kontroli z rentgenom in rokovanju z visokimi predstavniki Evropske komisije smo prišli v prostore, kjer imajo poslanci seje.Predstavili so nam kratko zgodovino EU in njene organizacije (FVE in OIE), ter seveda glavno temo seminarja – Veterinarski teden. Dobili smo vpogled v bistvo kampanje (Prevention is better than cure), kratko zgodovino in cilje za letošnje leto. Po nekaj predavanjih in odmorih za kavo smo končali z resnim delom za tisti dan, se usedli na avtobus in šli na voden ogled Bruslja ter kasneje na zasluženo večerjo v staro mest-no jedro, ki je vključevala desertno vino, jastogovo juho, kurja prsa v smetanovi omaki s kuhanim krompirjem, sladico in francoske buteljke “ad libitum”. Naslednje jutro smo se zbrali in odpravili v prostore Evropske komis-ije, kjer smo začeli z delavnicami in t.i. “brainstormingom”. Delovno vzdušje je bilo zelo sproščeno, vsi komisarji so bili zelo prijazni in odprti ljudje, kadarkoli si lahko pristopil in vprašal karkoli. Pogovarjali smo se kako in na kakšen način izpeljati veterinarski teden, kateri reklamni material podariti študentom, dijakom in učencem in na kakšen način

privabiti širšo javnost k sodelovanju. Predlagali smo, da bi se na raznih kmetijskih sejmih in prireditvah lahko organizirali kakšni dogodki, pri katerih bi za sodelovanje udeleženci prejeli nagrade. Pripravili bi propagandni material, ki bi vključeval razne uporabne nasvete glede hi-giene v gospodinjstvih ali na farmah. Kot reklamni material za študente veterine smo predlagali, naj ponovno izdajo dnevnik, ki smo ga prejeli že lansko leto, in dodajo še druge uporabne stvari kot so žepni kalku-latorji, štoparice, digitalni termometri, majice, mogoče celo stetoskopi. Za otroke bi naredili razne magnete za hladilnik, značke, USB ključe … uporabnih idej je bilo ogromno. Na koncu smo se še pogovorili o pro-jektu, ki ga tudi že izvajajo, in sicer “One health road show”. V okviru tega projekta s posebnih predelanim tovornjakom hodijo po večjih kmetijskih sejmih po Evropi. Dogovorili smo se, da bodo obiskali radgonski sejem avgusta 2010 in študenti veterine jim bomo pomagali pri izvedbi in ozaveščanju javnosti. Po produktivnih delavnicah smo še enkrat šli na obilno kosilo, se poslovili in izmenjali kontakte. Po napornih dveh dneh je sledila le še pot domov. Kratko in jedrnato torej. Če pa kdo želi še več informacij o samem veterinarskem tednu ali bi pri njegovi izvedbi želel sodelovati in pomagati, me lahko najde na faksu, mi pošlje e-mail na [email protected] ali pa obišče spletni strani www.one-health.eu oziroma www.farmland-thegame.eu.


Vetkota za najboljše brucovanje dobi … bRUCoVanje VF 2010!

piše: Urša andromako

BRUCOVANJE

Brucovanje … Verjetno eden največjih in najpomembnejših študentskih dogodkov na veterinarski fakulteti, vsaj za 5. in 1. letnike. Dogodek, ob katerem se 5. letnik poslavlja, bruci pa so dokončno sprejeti v študentske vrste. Dogodek, na katerega smo se študenti 5. letnika intenzivno pripravljali nekaj več kot 3 mesece.Brucovanje se je letos zgodilo 12. 5. 2010 v gostilni Štern na Ježici. Večerja z okoli 170 gosti se je z nekaj zamude pričela približno ob 18.30, vendar ni bilo videti, da bi zamu-da goste kaj motila. Sproščeno so klepetali, medtem ko smo nekateri preverjali zadnje podrobnosti in živčno čakali na začetek pro-grama ter se spraševali, ali bo vse potekalo, kot mora.Ob 20.45, ko se je prostor dobro napolnil z obiskovalci, se je program končno pričel in sicer s prihodom voditeljev Maruške Ratkai in Mateja Slane, ki sta na prizorišče prišla di-rektno s terena in se iz terenskih veterinarjev v svečano oblečena voditelja prelevila kar na odru. Po predstavitvah 5. in 1. letnika je sl-edila napoved teme večera. Evalvacija!



BRUCOVANJE

Evalvacijska komisija je na našo fakulteto prišla v oktobru 2009. Njihov obisk je za-hteval kar nekaj priprav in za kakšen teden spremenil tok življenja na fakulteti. Da pa nam evalvacija ne bi ostala le v grozečem spominu, smo 5. letniki posneli tiste na-jbolj kočljive prizore, ki smo jih uspeli ujeti med obiskom komisije, in jih pre-mierno prikazali na brucovanju. Občinstvo je lahko videlo vse od prihoda evalvator-jev pa do njihovih obiskov predavanj in različnih vaj (vaje na KKMŽ, reprodukciji, prašičih in ribah).Vsakemu posnetku je sledila igra za bruce, ki se je tematsko navezovala na film in s katero so bruci poskušali dokazati, da so se nekaj že naučili ter da bodo tudi v prihod-nje lahko kos napornemu študiju. Letos smo si igre zamislili nekoliko drugače in smo bruce poskušali spodbuditi k tekmov-alnosti tako, da smo jih razdelili v 4 sku-pine, ki so se med seboj potegovale za na-grado. Pri nekaterih igrah smo za pomoč pri ocenjevanju poprosili tudi strokovno komisijo, sestavljeno iz profesorjev in asistentov, ki delujejo na področju, na kat-erega se je igra navezovala.Igre so se končale z zmago skupine »Scapu-la« in obiskom evalvatorjev v živo. Le-ti so nam podali oceno evalvacije in se na kon-cu odločili, da fakulteta evalvacijo opravi – a le pod pogojem, da bruci prisežejo, da se bodo nadvse trudili za dober ugled fakultete.Sledil je premor, po njem pa smo pode-lili vetkote profesorjem in asistentom, ki so na različnih področjih zaznamovali naša študentska leta. Posebno priznanje za dolgoletno akademsko pot, na kateri se je študentom posvečal na prav poseben način tudi izven študijskega časa, je prejel prof. dr. Vojteh Cestnik.Tradicionalni licitaciji prašiča in rezan-ju velike torte s 65 svečkami (za vsakega študenta 5. letnika po ena) je sledil ples in žur do jutranjih ur ob glasbeni spremljavi skupine Duble Truble.Večer smo uspeli izpeljati, kot smo si ga zamislili in za vedno nam bo ostal v lep-em spominu. Upam, da smo izpolnili tudi pričakovanja tistih, ki ste si ga prišli po-gledat. Glede na številne pozitivne odzive (za katere se lepo zahvaljujemo), ki smo jih prejeli v dneh po brucovanju, mislim, da smo jih.Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila tudi vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri prip-ravah. Osebju fakultete, ki ste tako ali drugače sodelovali – od pomoči pri sne-manju filmov (osebno ali s posojanjem predmetov in prostorov za snemanje) pa do tega, da smo sredi tedna imeli dva pros-ta dneva, da smo lahko vse pripravili in si naslednji dan opomogli po naporni noči. Hvala tudi sponzorjem za finančno pomoč in bogate dobitke za srečelov.



Praksa V ŠPanijipiše: ada Gorjan

Klinika Ars Equina je največja klinika za konje v Kataloniji, saj se na njej zdravi nekje do 70% konjskih pacientov te pokrajine. Nahaja se v prijetni mali vasici Roca de Valles, ki je od Barce-lone oddaljena cca. 60 km. Klinika je zelo lepo opremljena, imajo praktično vse, kar je potrebno za uspešno diagnostiko in terapijo. Le nekaj metrov stran od „konjskih“ prostorov pa se nahaja mobilna hišica – taka »ta prava«, kot iz ameriških filmov, in prav to je bil nekaj časa moj dom. No, ne samo moj, saj sem hitro posvojila „klinične“ mačke – Chapeta in Blear, pa tudi obisk iz Slovenije sem dobila ...Če vam ne diši zelo zgodnje vstajanje in bi radi doživeli tudi malo lokalne kulture, potem je Španija prava odločitev. Delo se namreč ne začenja pretirano zgodaj – kidanje in hranjenje konj se prične ob 8.30, veterinarji pa začnejo hoditi v službo po 10. uri. Ker sem spadala v team veterinarjev, sem spala do 9.30 – viva España! Seveda pa se zato delo rado zavleče tudi do zelo poznih večernih ur, navadno do 19h, velikokrat pa traja tudi dosti dlje. Večerno kidanje traja do 21.30; to pa je tudi čas, ob katerem skrbniki opazijo največ kolik in nočno dežuranje se lahko prične – da, nemalokrat smo se domov vrnili sredi noči, zato je bil jutranji spanec naslednjega dne tako zelo dobrodošel. Poleg juter sem imela zase tudi vse vikende, ki sem jih dobro izkoris-tila v prečudoviti Barceloni – zares lepo mesto; pika na i pa seveda mestna plaža in septembra še vedno prijetno toplo morje, kamor sem prišla večkrat tudi med tednom, če je bilo dela manj, saj so prometne povezave zelo dobro urejene. Kar pa se jezika tiče, se nikar ne odpravljajte na prak-so v Španijo, če ne znate vsaj malo špansko! Še večji problem se v Kataloniji pojavi na terenu, ko je pogovor med strankami in veterinarjem v njihovem jeziku – katalonščini! Zelo koristno je namreč slediti pogovoru in že vmes kaj vprašati, da lažje razumeš, kaj se s pacientom dogaja.Na kliniki je bilo v času moje prakse zaposlenih 5 veterinarjev, večino dela pa je potekalo na terenu – največkrat je šlo za kolike, šepanja, rutinske preglede večjih rančev ter vakcinacije. Na kliniki so opravljali predvsem operacije, scintigrafijo, rentgensko slikanje ... Kar se tiče praktičnega dela so mi dovolili, da sem lahko opravljala skoraj vse – vakcinacije, rektalne pre-glede, intubiranje, vstavljanje katetrov, oskrba ran ...Na prakso v Barceloni imam zelo zelo lepe spomine; Španci so zelo prijazni in gostoljubni, z nekaterimi od njih sem ostala v stiku in poleti pričakujem obisk iz Španije – puncam sem namreč razložila, da so lepote naše Slovenije zares vredne ogleda, definitivno pa so naši lipicanci dosti lepši od njihovih andaluzijcev :)

Spletna stran klinike: http://www.arsequina.com

Španija – sangrija, flamenko, siesta in fiesta ter seveda andaluzijci – vse to in še več sem tudi sama doživela na praksi v Barceloni in sicer na kliniki za konje Ars Equina.

PRAkSA


Ko smo kupili letalske karte za Johannesburg nekaj mesecev prej (ker so bile takrat seveda cenejše), se niti nismo zavedali, kako hitro bo napočil dan odhoda – in kar naenkrat se nas je dvanajst bodočih veterinarjev spakiralo v kombije in odpeljalo proti Münchnu.

Lost in aFRiCaiVsa skupinska izmenjava slovenija-avstrija-južna afrika

boško jezerčić, matej slana, Živa Černe

IVSA

Čreda afriških bivolov Pavijan

Zabava na plaži v Durbanu

Sončni zahod v Umfolozi parku


IVSA

Gepardi v De Wildt Cheetah centru Gnu

Žirafa Baboon dance

Trening delfinov za predstaveLet the Cow loose!


29. + 30. 3. 2010 Po napornih enajstih urah leta z neudobno malo prostora med vrstami sedežev, nas je zajel prvi vtis Južnoafriške re-publike, ki nas je spremljal še vse naslednje dni – NOGOMETNA VROČICA. Praktično ne najdeš plakata ob cesti, ki ne bi bil na nek način povezan s svetovnim prvenstvom.Naši gostitelji so nas pričakali na letališču in nas nato odpeljali na kratko ekskurzijo po razstavnih prostorih največje južnoafriške pivovarne (SAB – South African Breweries). Tu smo med drugim izvedeli, da so pivo poznali že dolgo pred našim štetjem Mezopotamci in Egipčani. Poskusili smo pivo afriških domorodcev, ki je malo kiselkasto, podobnega okusa kot vinski kis. Ko bi se navadi-li na okus bi mogoče … ne, niti slučajno ne bi moglo nadomestiti našega piva! Videli smo tudi imitacijo ulice v Johannesburgu, kjer so v prejšnjem stoletju prodajali pivo. V tej pivovarni letno zvarijo kar 3,1 milijarde litrov piva. (Za primerjavo: Laško proizvede letno 100 milijonov litrov).S prihodom v Onderstepoort ali na kratko OP (gre za njihovo veterinarsko fakulteto, ki leži ne-koliko izven mesta Pretoria) nam je bilo hitro jasno, da je tukaj vse popolnoma drugače kot pri nas. Študentje tu živijo s študijem. Imajo študentske domove izključno za študente veter-ine, skupinske prostore, igrišča za rugby, tenis in nogomet ter t.i. Club House – hišo (morda ne-koliko podobno Barjancu), namenjeno zgolj za študentske žurke, ob kateri leži tudi velik bazen. Fakulteta s klinikami in predavalnicami je od študentskih domov oddaljena le kakih 15 minut hoje, vmes pa so še ograde, kjer ima fakulteta črede svojih živali (od konj, goveda, ovac in prašičev do psov beaglov) za potrebe študija. Vse to pa obdaja visoka ograja z bodečo žico in električno napeljavo.Zvečer je sledila žurka v stilu vseh veterinarskih žurk petih letnikov v Sloveniji, le da se je začela ob precej zgodnejši uri in da smo tu imeli takoj zraven na voljo bazen, kjer smo seveda vsi kmalu končali, kar oblečeni!

31. 3. Po zgodnjem prebujanje in zajtrku smo odšli na pomoč v Community Veterinary Clin-ic (CVC). Gre za mobilno kliniko na prostem, pravzaprav pod šotori, kamor lahko pripeljejo svoje živali revnejši domačini. V našem primeru je šlo večinoma za pse in nekaj mačk. Takoj ob prihodu so nas zaposlili s postavljanjem strehe, miz in urejanjem vrst lastnikov in pacientov. Ena vrsta je bila za lastnike psov, ki so prišli le na cepljenje in odpravljanje zajedalcev; druga pa za bolne pse, katerim smo skušali pod nad-zorom veterinarke diagnosticirati bolezen in jim aplicirati prava zdravila. Seveda smo bili pri tem omejeni na diagnostiko na osnovi anamneze (pri čemer odgovorom lastnikov niti približno nismo mogli zaupati) in kliničnih znakov, terapijo pa so sestavljale predvsem injekcije antibiotikov in vitaminov ter antiparazitiki. Vsak pes je do-bil kartonček s podatki (neke vrste kartoteko) in lastnik je plačal simboličen 1 evro za storitev, kakršnakoli je pač bila. Hitro smo se razdelili v

skupine, privadili načinu in ritmu dela in čez nekaj ur ni bilo videti v bližini nikogar več, ki bi še potreboval veterinarsko pomoč. Med drugim sem za mnoge staffordske terierje sumil, da jih bodo lastniki uporabili oz. jih že uporabljajo v popularnih pasjih bojih, čeprav so nam seveda vsi zagotavljali, da temu ni tako. Za nekatere pse pa smo dvomili, da sploh dobijo kaj jesti, tako so bili shujšani …Ko smo se vrnili v OP, smo imeli kosilo in ogled fakultete. Razdelili smo se v skupine in vsaka se je imela en kos poti priložnost popeljati z vo-zom z vpreženim parom osličkov, kar je bilo svojevrstno doživetje, sploh ko jih je voznica malo pognala v kas in galop. ☺ Navdušeni smo bili nad ogromno zbirko anatomskih prepara-tov (imajo vsa mogoča okostja in formalinske preparate, ki zajemajo vse od leoparda do no-sorogovega mladiča …) in urejenimi klinikami, sploh pa ogromnimi površinami, ki vse spadajo k fakulteti.Zvečer smo imeli večerjo oz. bolje rečeno po-jedino pri eni od študentk doma na drugi stra-ni Pretorie v njihovi razkošni vili. Hrana je bila tradicionalna afriška in sicer iz okolice Cape Towna. Zaznati je bilo vpliv nizozemske (Afri-kaans) in indonezijske kuhinje. Tu naj povem, da Afričani zelo radi mešajo slan okus mesa in tudi krompirja s sladkimi prelivi in dodatki, kar nam Slovencem niti ni najbolj dišalo.

1. 4. Vstati smo morali ob nečloveško zgodnji uri, saj nas je čakala dolga vožnja. Še pred odho-dom pa so nas afriški kolegi dobro »naprvoapri-lili«. Prtljago smo pred nalaganjem v kombije namreč zložili na kup in naenkrat so nam rekli, da bodo prišli prtljago pregledat varnostniki s psom. Pes sicer ni deloval najbolj zainteresiran za naše torbe, a vseeno so navidezno z njegovo pomočjo našli nahrbtnik z zavojem, polnim očitno trave, heroina, nekih tablet; tudi žlica, in-jekcije in kondom niso manjkali. Varnostnika (šlo je za njihova kolega, kar pa smo izvedeli šele kasneje) sta odigrala tako prepričljivo – vodjo iz-menjave Leonarda sta celo vrgla ob nek avto na parkirišču, da se je kar vdrla pločevina – in bila sta tako groba in resna, da sta nas večino uspela prepričati, da gre zares, pa čeprav smo vedeli, da nihče izmed nas preprosto ni mogel imeti česa takega v prtljagi. Ena Avstrijka je kar pla-nila v jok, ko sta rekla, da moramo vsi po vrsti v treh dneh zapustiti državo. No, vse se je dobro končalo, oddahnili smo si, se malo nasmejali ter se odpeljali. Po kar dolgi vožnji smo prišli do t.i. »feedlota« oz. pitališča. V Afriki imajo namreč ogromno zemlje, ki jo poseduje majhen delež (še vedno večinoma seveda belega) prebivalst-va. Tako lahko pitajo ogromno količino goveda (25.000 živali!) na eni veliki sklenjeni površini. Govedo je sortirano po starosti oziroma teži. Na začetku odstavljena teleta spustijo na pašnik s travo, da se jim prebavila postopno prilagodijo na močna krmila, nato pa jih preselijo v manjše ograde, kjer stojijo do polovice nog v lastnem blatu in žrejo koncentrate. No, vsaj na svežem zraku so ves čas … Bistvo te reje je, da teleta od-

kupijo pri teži 300 kg, jih pitajo 4 mesece in jih nato odpeljejo v klavnico. Pri tem se proizvaja ogromno odpadkov, kar je velika obremenitev okolja, a to jih niti ne moti preveč. Pokazali so nam tudi lastno mešalnico krme in lastnik je prostodušno priznal, da dodajajo v krmo anti-biotike in hormone kot pospeševalce rasti in da brez tega proizvodnja pač ni ekonomična. Vedel je tudi povedati (po naših zgroženih evropejskih vprašanjih, kako da je to mogoče), da itak delajo pri nas vsi kmetje v resnici tudi isto, kljub temu da je to na papirju prepovedano; in nismo ga mogli prepričati v nasprotno. This is Africa!Večino dneva smo se vozili; vmes smo se ustavili za piknik in trgovine ter se s precejšnjo zamudo zaradi gostega prometa pripeljali do počitniškega kompleksa za otroke sredi gozdov blizu kraja Piet Retief. Utrujeni smo se kmalu po večerji in pivu ali dveh zavlekli v lesene bungalovčke in potonili v sanjski svet.

2. 4. Kombije smo po deževni noči zjutraj do-besedno porivali po blatni poti do spodobne ceste in spet nas je čakala dolga vožnja, ki je v Afriki na splošno ni manjkalo. Naš cilj je bil Hluhluwe Umfolozi rezervat. Po kosilu in nas-tanitvi v šotorih sredi rezervata smo se popeljali na t.i. »game drive«, pri katerem smo uživali ob pogledu na številne impale, kuduje, zebre, biv-ole, žirafe, bradavičaste svinje in nosoroge, da o številnih pticah sploh ne govorimo. Malo pred sončnim zahodom so nam najbolj zanimiv pri-zor pripravile BBC safari zvezde, hijene, ki so si prilastile plen geparda. Ta je lahko le z razdalje opazoval mrhovinarke, ki so se gostile z njegovo večerjo. Za našo večerjo malo kasneje pa je poskrbela Lisel, ki prihaja iz puščave Kalahari in je prinesla meso impale iz njihove domače farme ter nam pripravila afriški lonec nad tabornim ognjem. Ian je imel za nas zanimivo krajšo lekci-jo o zvezdah, ki jih lahko vidimo z južne poloble in kmalu smo kot za šalo našli Južni križ (ter z njegovo pomočjo določili jug), Orion z njegovim slavnim pasom, Dvojčke, Bika, Sirius … Okoli tabornega ognja smo se družili še pozno v noč in pridružil se nam je tudi veterinar za divje živali, odgovoren za rezervat, ki je med drugim oče ene od naših afriških študentskih prijateljic.

3. 4. Zbudili smo se zelo zgodaj in ob 6h smo se že peljali na naslednji »game drive«. Čisto od blizu smo videli velikega slonjega samca, ki je mirno obiral grm blizu ceste, da o številnih gnu-jih, drugih antilopah, zebrah in nosorogih niti ne govorimo. Po tej vožnji nam je dr. Dave Coop-er (že omenjeni veterinar v rezervatu) razkazal ograde, kjer imajo ranjene živali in lahko smo ce-lo pobožali mladiča črnega nosoroga, ki je ostal sirota, potem ko je nek drug samec ubil njegovo mamo in sestrico pri obrambi svojega ozemlje. Črni nosorogi so zelo ogroženi, od belih pa se razlikujejo po obliki ustnic (črni namreč obirajo grme in drevesa in imajo trikotno ustnico, beli pa so bolj travojedci), so nekoliko manjši in ve-liko bolj agresivni – tako da si nikakor ne želite srečati z njimi v divjini iz oči v oči! Razložil nam


je tudi vse o problematiki zdravstvenega varstva divjih živali v Afriki, npr. kako je vedno večji problem pri bivolih in levih (še posebej pri sled-njih ima pogosto usodne posledice) tuberkuloza (Mycobacterium bovis), ki se je med divje živali razširila od domačega goveda. Večine divjih živali v rezervatu drugače niti ne zdravijo, če jih najdejo poškodovane ali bolne, ker želijo vse v čim večji meri prepustiti naravi, izjemo naredijo le pri ogroženih vrstah. Še vedno je velik prob-lem divji lov, zadnje čase so žal zanj pogosto krivi tudi podkupljeni veterinarji, ki priskrbijo lovcem prevelike doze uspavala za streljanje.Nekateri smo za prigrizek poskusili nekaj termi-tov, ki smo jih našli ob poti in katerih hranljivi zadki ti lahko pomagajo preživeti v divjini.Še enkrat smo se odpeljali na nekajurno vožnjo po rezervatu in seveda opazovali živali. Po vr-nitvi v kamp in večerji smo spraznili brunarico miz in stolov in jo spremenili v plesišče, tako da se je zabava nadaljevala še dolgo.

4. 4. Zjutraj smo zapustili rezervat Hluhluwe Umfolozi in se odpeljali po parka krokodilov. Krokodili so zelo pomemben del narave, ker so čistilci voda in preprečujejo širjenje bolezni. V St. Lucia Crocodile Centre smo jih lahko videli od blizu – vseh vrst, velikosti in oblik. Opa-zovali smo jih ob hranjenju, enega manjšega smo lahko tudi držali v roki in se slikali z njim. Med drugim smo izvedeli, da se njihov spol določi zgolj s temperaturo zemlje, v kateri so jajca. Tako so samčki izvaljeni med 31-33 ˚C; samičke pa, če je temperatura rahlo hladnejša ali toplejša od te. Po obisku tega parka smo se zapeljali do jezera, na obali katerega smo vide-li povodne konje, in imeli tam piknik kosilo. Sem ter tja se je na gladini vode prikazala glava kakega krokodila in spet potonila. Po kosilu smo imeli nekaj prostega časa v mestecu St. Lu-cia, kjer smo se sprehodili po nekaj surf shopih in šli na sladoled ter v supermarketu srečali – koga drugega kot še eno Slovenko! Človek ne bi verjel, da nas je samo 2 milijona, povsod nas je dosti. Nato smo se spet zbrali in odpel-jali v St. Lucia rezervat, ki je bolj močvirnat in kjer smo videli ogromno kudujev, nekaj water-buckov (tako se imenujejo, ker se zelo rade zadržujejo v bližini vode), gnujev, zeber itd. Ker so bile hišice, ki smo jih imeli rezervirane za spanje, po pomoti zasedene, se nas je vseh 30 stlačilo v eno hišo in s pomočjo številnih dodatnih blazin po tleh nam je nekako uspe-lo. Seveda smo se pred spanjem še družili ob braai-ju (gre za afriško ime za piknik z žarom) in tabornem ognju. Braai je posebnost afriškega belopoltega prebivalstva, v bistvu se imajo kar za izumitelje po domače povedano roštilja. Ra-di se po napornem tednu zberejo pri kom do-ma na varnem za svojimi visokimi ograjami in nato pečejo meso domačih ali divjih živali.Po hranjenju smo ob glasbi in improviziranih utripajočih disko lučeh iz mobitelov tudi malo zaplesali. Gotovo smo s tem odgnali tudi leop-arda, za katerega so nam povedali, da se zadnje čase potika v okolici.

5. 4. Ker smo bili vsi utrujeni od kratke noči, smo uživali dan bolj ali manj lenobno na plaži Cape Vidal, ki spada v okvir rezervata. Očarali so nas dolga plaža z belim peskom do koder je segal pogled in tudi valovi Indijskega oceana, ki so s ponavljajočo vztrajnostjo prihajali nazaj k obali. Preizkusili smo se tudi v body surfin-gu in spoznali, da moraš pri tem paziti, da si v plitki vodi ne opraskaš kolen. Nekateri smo si nataknili maske in šli spoznavat podvodni svet ter živobarvne ribe, ki se sploh ne bojijo »šnorkljarjev«; zagledali smo tudi hobotnico, jastoga, morska šila itd.Tako smo si do konca napolnili baterije in se do konca tudi opekli pod žgočim soncem, ki je v Južni Afriki zaradi velike ozonske luknje precej močnejše kot pri nas. To smo opazili šele, ko smo že bili na poti k Michelle v Empangeni na naslednji braai. Hladilna mast nam je neka-ko pomagala zdržati pot. Michellin oče nam je pripravil odlično mlado govedino, za katero je porabil 4 ure peke, pri tem pa je bila še vedno rožnata v sredini. Morda ni imel dovolj oglja.

Šalo na stran, gre za posebnost, ki ji pravijo »rare steak« in jo imajo zelo radi. Pri Michelle imajo tako veliko hišo, da smo tam brez težav in s pomočjo nekaj blazin na tleh spali vsi. 6. 4. Po zajtrku smo se odpravili v Durban. Tam smo se najprej nastanili v bed & breakfast, ki ga vodijo starši študenta Adama, nato pa smo se odpravili v Ushaka Marine World. Tam nas je sprejelo prijazno osebje in nas najprej posedlo v konferenčno dvorano, kjer smo poslušali pre-davanje o zdravstvenih problemih morskih ses-alcev in kako se z njimi spopadajo tamkajšnji veterinarji. Naslednje predavanje je bilo o psi-hologiji in načinu treninga živali, ki je bilo zares pravo doživetje (še posebej za Matica, saj smo ga le s pomočjo ploskanja naučili nekaj kul trikov ;)). Med in po predavanjih so nam razkazali ak-varij ter nas seznanili z delovanjem samega ak-varija; od tega, kako se filtrira voda, pa vse do tega, kako dobivajo nove živali. Pokazali so nam tako filtrirne naprave kot karanteno. Dan je bil res vroč, zato smo se po kosilu preselili nekaj metrov iz akvarija na bazen, kjer so nekateri ta-koj »čofotnili« v vodo, ribji navdušenci pa smo se vrnili v akvarij in si ga podrobneje ogledali. Po obisku vodnega parka smo se vrnili do Adama, kjer smo večerjali in si ga na splošno jemali »u izi« ob bazenu s pivom v roki, zvečer pa so nas peljali žurat. Kar se tega tiče moram povedati, da smo šli v klub, kjer imajo, kot bi oni temu rekli, »Smart dress code«, kar za fante pomeni dolge hlače, usnjene čevlje brez vezalk a.k.a. moka-sinke ter majico z ovratnikom ali srajco; ozi-roma za punce minič, dekolte in štikli (no, tako kritično ravno ni, ampak dosti drugače pa tudi ne ). Poleg tega se cene pijač tekom večera spreminjajo, začnejo se s smešno nizkimi, večer pa zaključijo s skoraj glavobolnimi. Ob tipičnih pijačah, kot so cane+cola, Castle/Black label pivo, springbucks (Amarula + mentolov liker) itd. se je noč končala predvsem zanimivo in v stilu! :D

7. 4. Za nekatere, dvanajst je bilo takih srečnežev, se je dan začel kar zgodaj, pred sončnim vzhodom, saj so ob 5:15 morali odriniti proti obali, da si ogledajo pregle-dovanje varovalnih mrež na morju. Ostali smo v tem času lahko še spali doma, saj smo imeli enako doživetje rezervirano za naslednji dan. Preostanek dneva je minil v smislu »relax and take it easy«, saj razen jutranjih aktivnosti in ogleda molekularnega diagnostičnega labora-torija za potrebe veterinarske in humane med-icine nismo imeli napornega dneva. Popoldne smo uživali na mestni plaži v Durbanu, nekat-eri smo ždeli bolj v senci in se trudili ne postati še bolj »pinky«, spet drugi pa so se z desko za surfanje pogumno podali v razburkane vode Indijskega oceana, iz katerih so jih morali nato potegniti sexy reševalci! :D Zvečer je sl-edil žur v drugem klubu v Durbanu, ki se je za ene končal precej hitro, za druge pa pozneje in prav lahko bi rekli, da za slednje dosti razbur-ljiveje kot za prve, za kar je poskrbel kdo drugi kot naš Boško! :D

8. 4. To jutro sem bil pa tudi jaz med srečneži, ki so jih vrgli iz postelje pred 5. uro zjutraj. Odpeljali so nas do obale, nas naložili na čoln in že smo se peljali ob obali. Kljub zaspanosti in slabosti nekaterih smo bili navdušeni nad vzhajajočim soncem, obsijanim mestom in novim stadionom ter delfini vsepovsod okrog nas. Ogledali smo si, kako vzdržujejo in pre-gledujejo zaščitne mreže proti morskim psom. V mrežo se je prav tisto noč zapletel nesrečnik, sicer ni bil veliki beli, je pa bil vseeno morski pes. Kasneje so nas peljali še v Natal Sharks Board, kjer smo si ogledali raztelesbo mor-skega psa in razstavne prostore. Nato smo se odpravili na dolgo pot nazaj proti Pretorii.

9. 4. Ta dan je bil v znamenju predavanj. Prvi predavatelj je bil dr. Myburgh, govoril pa je o onesnaženosti voda in vplivu le-te na krokodile. Veliko krokodilov v zadnjem času namreč pogine zaradi pansteatitisa (vnetja vsega maščobnega tkiva v telesu, zaradi česar se ne morejo več premikati in plavati), ki ga povzroča voda, onesnažena s težkimi ko-vinami. Drugo predavanje je vodil prof. dr. Hoven, dotaknil pa se je različnih problemov pri ohranjanju divjih živalih v rezervatih in iz-ven njih v Južni Afriki. Predstavil nam je tudi nekaj enkratnih podiplomskih programov za veterinarje za divje živali.Po kosilu, ko smo se odpočili od napornega dneva, so imeli naši dragi Afričani v načrtu, da nam pokažejo, kako se podira na tla po-divjano govedo. Mislim, da je tukaj potreb-no povedati, da smo imeli Slovenci zraven Uleta in lahko si samo mislite, kdo je komu kaj pokazal! :D Pa še slika pove več kot tisoč besed! Zvečer pa je spet sledilo druženje, tokrat ob živobarvnih koktajlih za znižano, »happy hour« ceno. (Žal je to očitno pome-nilo tudi znižano količino alkohola v njih na račun ledu in sladkorja!)

IVSA


10. 4. Zjutraj smo zapustili Pretorio in se odpravili do Hartebeespoortdam in tamkajšnje velike tržnice, kjer smo si lahko nakupili tipičnih afriških ročnih izdelkov in spominkov, od lesenih verižic in uhanov, zapestnic iz slonovega repa, poslikanih po-sodic, tkanin z živalskimi motivi do vu-vuzel (gre za plastične pihalne inštrumente za navijače na športnih tekmah). Po prazn-jenju denarnic in kosilu smo se odpeljali v De Wildt Cheetah Center. Tam so nam pred-stavili svoje geparde in program ohranjanja teh divjih mačk; pa tudi jastrebe, hijene, medarske jazbece, zelo ogrožene divje pse in druge afriške živali. Z doplačilom smo se lahko slikali z udomačenim gepardom By-ronom in ga pobožali. Po ogledu centra smo se odpeljali na Rolandovo farmo (tudi Ro-land je eden od afriških študentov veterine), kjer smo prenočili. Na farmi imajo ograjeno območje savane, kjer živijo divje živali (pred-vsem zebre in antilope) ter pašnike za črede konj in goveda. Ko smo prispeli tja, je bilo že temno, vendar smo kljub vsemu lahko videli impale in pa udomačeno zebro. Po odlični večerji smo se posedli okrog mize, odigrali eno rundo »kingsov« (opomba za tiste manj žurerske veterinarje – gre za pivsko igrico s kartami) ter odšli spat (eni prej, drugi kasne-je) v različne hiše, razporejene po njihovem ogromnem posestvu (ki predstavlja, mimo-grede, zgolj neke vrste vikend Rolandove družine!)

11. 4. Zjutraj je večina zgodaj vstala in se po kraljevskem zajtrku na dvorišču srečala s človeka vajenimi kuduji ter še neko drugo manjšo vrsto antilop, ki smo jih hranili s ko-renjem in briketi. Po steklenički smo lahko tudi hranili udomačeno zebro in njene pri-jatelje osličke. Tisti, ki pa smo šli prejšnji večer malo kasneje spat, smo ta del jutra prespali in se zbudili šele, ko smo prispeli do zadnje destinacije: Magaliesberg Can-opy Tours. To je bila res super izkušnja – »slajdanje« viseč na zajli nad kanjonom je vsekakor svojevrstno doživetje! Nekateri so tukaj izgubili strah pred višino, spet dru-gi očala, vsi pa smo neizmerno uživali. Ko smo si kri zasičili z adrenalinom, smo poko-sili, odležali urico ali dve ob bazenu, ter se vrnili v Onderstepoort. To je bil tudi konec izmenjave. Avstrijke so odletele proti domu že isti večer, osem pa nas je od prihodnjega dne dalje nadaljevalo afriško dogodivščino v Swazilandu, Mozambiku (jahanje po plaži, čisto morje z valovi, snorklanje po koralnem grebenu, kokosove palme, Tipotinto rum – to je le nekaj od stvari, ki smo jih doživeli in preživeli), Kruger parku (ja, tam pa smo videli leve!) ter Cape Townu. Preostali Slo-venci so le še preživeli dan v živalskem vrtu in na fakulteti v Pretorii ter se poslavljali od afriških prijateljev, s katerimi smo skupaj preživeli nepozabnih 12 dni – ter nato odfrčali domov!

V De Wildt Cheetah centru

Hranjenje udomačenega kuduja

Pitališče govedi

Anatomska vajalnica

Levinja v formalinu

Pozor!

This is Africa!

Raztelesba morskega psa


IVSA

mednarodni konGRes študentov veterine V noVem sadUpiše: jernej kmetec

12.-13. 5.Na pot sva se iz Ljubljane v Beograd z vlakom odpravila v poznih ve-černih urah. Do Beograda je bilo potrebnih devet ur neprestanega se-denja, zato si verjetno lahko predstavljate, kako vesela sva bila, ko se je vlak končno ustavil na glavni železniški postaji v Beogradu in sva lahko izstopila. Nato sva se odpravila iz Beograda v Novi Sad. Tja sva prišla v dopoldanskih urah in že so naju čakali tamkajšnji kolegi. Z avtom smo se nato odpravili na Biotehnično fakulteto, kjer je bil »meeting point«. Sama fakulteta se nahaja v nekakšnem kampusu, ki ga sestavljajo še mnoge druge fakultete, študentska menza, asistentski in študentski do-movi. Ko smo bili vsi udeleženci kongresa zbrani, smo se z minibusom odpravili na Fruško goro, ki leži blizu Novega Sada. Po večerji (da, uga-nili ste, šlo je za čevapčiče in pleskavice ) je sledil spoznavni večer.

14. 5.Okoli sedme ure zjutraj so nas zbudile pesmi polne balkanskega me-losa. Po zajtrku smo se odpravili nazaj na fakulteto, kjer je potekal uradni del kongresa. Večji del dneva smo tako preživeli na fakulteti in poslušali predavanja raznih asistentov in študentov (Laminitis pri govedu, Dislokacija sirišnika, Infekcijske bolezni in izobraževanje dok-torjev veterinarske medicine … ). Po uradnem zaključku predavanj je sledilo kosilo v njihovi študentski menzi, nato pa ogled kulturnih in zgodovinskih znamenitosti mesta ter trdnjave, kjer se vsako leto odvija glasbeni festival Exit. V večernih urah smo se odpravili nazaj na Fruško goro, kjer smo imeli večerjo (tokrat pečenega odojka). Večer pa smo nadaljevali z skupnim druženjem ob zvokih harmonike.

15. 5.Ta dan je bil na sporedu ogled živalskega vrta Palić v Subotici, kamor smo se odpravili z vlakom. Že na poti tja smo videli, da vreme ne bo ravno najlepše. Ko smo izstopili iz vlaka, je začelo deževati in pihati. Kljub temu smo nadaljevali pot do živalskega vrta. Ta dan nam vreme resnično ni bilo naklonjeno, saj je kmalu po našem prihodu v ZOO za-čelo tako deževati, da smo se morali zateči v najbližjo zgradbo, kjer smo vsi premočeni in premraženi poslušali kratko predstavitev živalskega vrta. Ker smo bili vsi popolnoma premočeni in nam je do odhoda vlaka ostalo še nekaj ur, nas je organizatorka kongresa Enisa povabila k sebi domov. Že na vhodu sta nas pričakala njena starša, ki sta poskrbela za naše premočene obleke in nas pogostila. Proti večeru smo se ponovno vrnili na Fruško goro, povečerjali in se pripravili na žur v centru mesta. To noč smo obredli okoli 5 klubov in v vsakem od njih se je vrtela drugačna zvrst glasbe. V enem izmed lokalov smo npr. naleteli na lokalne tamburaše, ki so dodobra razgreli goste. Večer smo zaključili okoli pol štirih zjutraj in se vrnili v naš za-časni dom.

Tematika letošnjega kongresa, ki ga je organizirala IVSA Novi Sad, je bila: Veterinarska medicina na področju Balkana: izobraževanje in praksa, trenutno stanje in izzivi. Sam kongres je potekal med 13. in 16. majem 2010. Kot predstavnika Slovenije sva se ga udeležila le dva študenta. K tako majhni udeležbi je verjetno prispevalo tudi to, da so nas kolegi iz Srbije nekoliko pozno obvestili o dogodku – a midva take priložnosti vseeno nisva smela izpustiti! Na kongresu so bili prisotni še kolegi iz Beograda, Sarajeva in Varšave.

16. 5. 2010Nekateri z večjimi, drugi z manj opaznimi posledicami prejšnje noči smo se zadnji dan kongresa namenili na ogled tamkajšnjega agroživil-skega sejma. Sejem je potekal v več kot 30 razstavnih sobanah, kjer je bilo moč videti vse od avtohtonih živalskih vrst (mangalic in podolske-ga goveda) do različnih vrst rakije in kmečke mehanizacije.Na enem od razstavnih prostorov smo celo srečali direktorja Veteri-narskega centra za reprodukcijo goveda Krnjača in z njim nekoliko »pokramljali«. Po obisku sejmu je sledila le še izmenjava elektronskih naslovov ter slovo.

Na tem mestu bi se še enkrat rad posebej zahvalil IVSA Novi Sad in vsem organizatorjem kongresa, ki so nam izkazali takšno gostoljubje ter se tako angažirali. Upam, da se vidimo še na kakšnem podobnem kongresu v prihodnosti.


Prav na začetku letošnjega leta, od 3. do 12. januarja, je društvo IVSA Grenada, ustanov-ljeno pred komaj tremi leti, gostilo 58. IV-SA zimski simpozij, katerega smo se seveda udeležili tudi Slovenci. Lara, Petra, Živa, Jurij, Matija in jaz smo zastopali modro-bele barve naše Veterinarske fakultete oziroma IVSA Slovenija.

Let iz deževne in meglene Evrope do dežele muškatnega oreščka je trajal še sprejemljivih deset ur, ki sem jih izkoristil za ogled treh celovečernih filmov in igranje primitivnih videoigric. Kolegica, zvesta tiskanim medi-jem, pa je v tem času prebrala eno debelo knjigo in že začela z novo. Na koncu jo je le prekinil pilot z najavo, da smo pred nekaj tre-nutki varno pristali na končni destinaciji.

Le stopiti je bilo treba iz klimatiziranega air-busa ter se sprehoditi po razgretem asfaltu petnajst metrov do terminala in skozi ca-rino, pa nam je bilo vsem jasno, da smo v Raju. Sonce, peščene plaže, palme, morje kot z razglednic in izredno prijazni ljudje so be-sede, ki na hitro opišejo Grenado. In vse to sredi naše zime! Nastanjeni smo bili v starih študentskih domovih SGU, ki imajo prav posrečeno lego. Stojijo namreč na najdaljši in najbolj znani peščeni plaži, kar jih premore otok. Res je sicer, da se morajo študenti na predavanja od tam voziti z brezplačnim uni-verzitetnim avtobusom, peš je malo predaleč; a vseeno mislim, da bi marsikdo z veseljem zamenjal razkošje študentskih domov v Mest-nem logu z drevoredom palm, mivko in mor-jem temperature 29°C skozi vse leto!

Na simpoziju se nas je zbralo okoli 70 študentov iz sedemnajstih držav. Organizatorji so za nas res dobro poskrbeli in pripravili pester pro-gram, ki je vseboval tako strokovna preda-vanja in praktične delavnice, kot tudi povsem turistične oglede otoka z zanimivostmi in za-bavo v večernih urah. Glavna tema simpozija je bila tropska medicina. Predavanja na to temo so bila zanimiva, dinamična in dobro pripravljena. V okviru delavnice »One health, one medicine« smo v premični ambulanti (pod šotorom, ki nas je varoval pred žgočim januarskim soncem), oskrbovali domače živali lokalnega prebivalstva. Predvsem je šlo za pse (pa tudi nekaj koz) vseh starosti, pol-nih klopov, bolh in ušesnih garij, ki so bili deležni brezplačne dezinsekcije, razglistenja

Welcome to the nUtmeG WoRLd!58. zimski iVsa simpozij – Grenada 2010

piše: nejc Višnar

Po dolgem meri celih štiriintrideset, počez pa približno osemnajst kilometrov. Na njej živi okoli 93 000 prebivalcev. Grenada, otoček tam nekje na repu Karibov, torej res ni ravno največja država, vendar pa po deležu študentov, ki bivajo na otoku, sodi v sam svetovni vrh.St. George’s University (SGU) je zasebna univerza, ustanovljena pred nekaj več kot tridesetimi leti. V prvih letih je delovala le kot medicinska fakulteta, danes pa poleg bodočih zdravnikov izobražujejo tudi študente veterinarske medicine, družboslovja in managementa. Študij veterinarstva obiskuje v tem letu 487 študentov, povečini prihajajo iz ZDA. Na otoku opravljajo tri letnike DVM programa. Četrto leto, torej klinične rotacije, pa študenti opravijo na eni izmed pobratenih univerz v ZDA, Kanadi, Veliki Britanji ali Avstraliji.

IVSA


JAHANJE

in cepljenja proti kužnim boleznim in stek-lini. Spoznali smo alternativne načine spozna-vanja anatomije s pomočjo risanja organov na kožo živega konja s pralnimi kredami. Pod prsti smo imeli priložnost začutiti razlike v zgradbi sluznice posameznih delov želodca pri fistulirani kravi, krepili smo kirurške veščine na prašičjih nogah, seznanili smo se z osnovami ultrazvočnega pregleda kobil na brejost in opazovali spretnost podkovskega mojstra. Delovni dan se je običajno zaključil z razvedrilnim programom in turističnimi ogledi – tako da za daljše lenarjenje na plaži pravzaprav ni bilo časa!Vsem so se nam vtisnile v spomin plantaža kakavovcev, tovarna čokolade, narodni park Grand Etang z istoimenskim vulkanskim jez-erom in tropskim deževnim pragozdom, pa kopanje pod slapom Concord ter obisk va-sice Gouyave in tamkajšnjega festivala Fish Friday. To je dogodek, ki te očara s pestro ponudbo ribjih specialitet ter ulicami, nabit-imi z razposajenimi domačini (gre večinoma za temnopolto prebivalstvo), ki se zibajo v ritmih lokalne glasbe. V skladu s tradicional-nim programom simpozija, ki je določen celo s statutom IVSA, smo večere preživljali na »predpisan« način. Najprej otvoritveni večer z večerjo in nagovorom gostitelja, sledil je kul-turni večer s predstavitvijo navzočih narodov ter njihovih kulinaričnih in še posebej pivskih specilaitet, katere je seveda bilo treba vse brez izjeme poskusiti. Tu je bila še dražba za zbi-ranje sredstev za pomoči potrebne študente veterine iz manj razvitih držav ter formalni večer z večerjo za slavnostni zaključek sim-pozija.

Po devetih nepozabnih dneh v družbi bodočih veterinarjev iz vseh koncev sveta je za večino prišel čas vrnitve v domovino. Nekateri pa smo to neizogibno dejstvo uspešno prestavi-li na kasnejši čas in se odpravili še na post-simpozij, jadranje med Grenadinskimi otoki – gre za prizorišče snemanja trilogije filmov Pirati s Karibov.

Tisk Ructusa bi se občutno podražil, če se na široko razpišem o vsem, kar sem v tem kratkem času na krovu jadrnice kapitana Joh-na videl in doživel. Potapljanje na dah ob ko-ralnem grebenu, obarvanim z jatami tropskih rib in koral, jezdenje in plavanje ob morskih želvah ter odkrivanje neposeljenih otočkov – vse to bi hitro lahko prevzel kot svoj novi življenjski slog.

Vse lepe stvari so minljive in tako se je končalo tudi poletje sredi zime. A tudi naša prava zima ima svoj čar in to bomo vsem udeležencem 59. zimskega simpozija prihodnje leto v Slov-eniji tudi dokazali!


Ljubljana:

Ljubljana:

Ljubljana:

Velenje:

CityParkNS RudnikSupernova Rudnik

Velejapark

Domžale:

Kamnik:

Maribor:

Celje:

Slovenske Konjice

Kranj:

Koper:

Maribor:

Maribor:

Slovenska Bistrica

Ptuj:

Murska Sobota:

Kranj:

Nova Gorica:

Nova Gorica:

Supernova DomMercator centerMercator center

Citycenter

Savski otok

Supernova Koper

žale

EuroparkQlandia

QlandiaMaximus

Qlandia

Mercator centerQlandia

tel.: 01 / 541 02 57

tel.: 02 / 420 18 70tel.: 02 / 818 07 75tel.: 02 / 771 01 00tel.: 02 / 525 15 40

tel.: 04 / 235 89 14

tel.: 05 / 333 41 88

tel.: 01 / 724 65 70tel.: 01 / 839 52 16tel.: 02 / 320 54 57tel.: 02 / 320 31 98

tel.: 03 / 491 13 05tel.: 03 / 759 20 32

tel.: 04 / 236 01 68

tel.: 05 / 631 30 01tel.: 05 / 333 25 66

tel.: 01 / 280 27 80tel.: 01 / 280 27 82

tel.: 03 / 898 62 90

Documents

• ŠTUDIJ VETERINE NA PLANETU ZEMLJA • SPREHODI PO